PoJkrajski Judež3 Povest iz domačih hribov »Ne! Ti nisi Judeža, tl si sebe igral. Ti si z Bogom in z ljudmi skregan.« Kri mu je udarila v bledo lice. Trmasto ji je odgovoril: »Ne morem za to. Mene so ljudj'e takega napravili.« »To je 3eveda najlaže, da krivdo na druge vališ,« mu je rekla zaničljivo. »Ti! Ko bi bila ti v moji koži...! Jaz nisem imel nikoli kaj prida na svetu. Nimam doma in nikogar na svetu, ki bi mi dobro hotel.« »A tako? Tn tvoja teta? Kaj pa tl ta drugega hoče kakor dobro?« - Moj Bog, teta! Da, ta je dobra. Ko bi le tako otročja in loumna ne bila! Sicer pa je nikoli ni doma. Zaradi nj'e bi lahko od lakote poginil in se sedemkrat na dan pogubil.« > Ali te ni sram, da kaj takega rečeš? Ta revica naj bi zate delala, nameato da bi ti za oba pridelal!« Zardel je ko kuhan rak. »Saj ne pravim, da bi morala zame delati,< se je branil. »Saj ji dam večkrat kak denar in ne zahtevam od nj'e ničer .r za to. Jem navadno tudi kje drugje. Pa pri domu bi naj več bila, da bi jaz ne bil zmeraj sam.« »Meni ae zdi, da nisi dosti sam in da imaš tovarišijc že, le prave ne.« »Pa poišči mi boijšo, če jo najdeš! Vsa fara me mrzi živa duša mi ne zaupa, vsega najhujšega me dolžijo. nihče mi ne privošči prijazne besede; če se pridružini katerim od tistih, ki so v veljavi, me gledajo ko garjevr ovco, da se raj'šl sam po pasje izgublm. še poštenega imen; mi ne dajo. Sam vrag bi se takega žlvljenja navelioal.< »Judež, pusti vraga na miru!« »Viš, še ti nočeš za moj'e pošteno Ime vedeti — srarr. te je, da bi ga izgovorila.« »Pošteno ime si je treba zaslužiti, potem ti ga bc tudi vsak dal.« »Ali aera tak hudobnež, da no zaslužlm poštenegi. imena ?« »Res ti delajo ljudj« krivico, to kar rada priznam. Ali ti Si sam tudi kriv.« »Zakaj ?« »Ko zmeraj komu kaj na mrz narediš.« »Komu sem kaj naredil?« »Enega ti bom kar povedala: Gorniku, temu revne rau bajtljarju, si ponočl vodo na njivo napeljal.< »Kdo mi more dokazati?« »Če si pošten, ne boš tajil.« »Tebi bom resnico povedali da, rea sem to storfi Gornik pa mi je hudobno besedo v obraz zagnal.« »Človek, kakor si ti. mora hudo z dobrim vračati. Postati moraš priljuden, lotiti se moraš rednega dela — pa te ljudje ne bodo več po strani gledah.« »Saj ne pomaga, če se še tako slinim okoli ljudi.« »Sliniti se ti ni treba okoli nikogar. Prav delaj pa te bodo ljudje spoštovali.« »Kdo bo mene spoštoval?« »Jaz te bom. Jaz te bom spoštovala, 8e boš pravi človek.« »Ti? Ti? Ti?... Povej mi, povej, kaj naj storim, da ti bo prav!« »Slabo tovarišijo pustl! Tisti Migec ni kaj prida prijatelj zate.« »Saj si nisva prijatelja. Garati moram zanj, plačuje me pa slabo.« »Dobro, pusti ga in se ga izogni! Glavna reč je, da Be lotiš poštenega dela. Ne potikaj se po planlrd, pusti divjo jago, saj ti ne nese in te le na slab glas spravlja. Pridno delaj, varčen bodi pa živi, kakor je za kristjana!... Boš videl, če boš tak, te bodo ljudje kmalu drugače gledali.« S pobešeno glavo je utal pred njo in ni odvrnil ne besede. »Bodi, kakor je prav! Drugega tl ne manjka,« ga je opomnila. Tedaj je dvignll glavo, črne oči so se mu zasvetile, dejal je goreče in odločno: »Da, da, bom — tebi na ljubo, Julka, bom.« Julka je od jeze zardela in ga je zavrnila: »Meni na ljubo nl treba — nočem. Meni je vseeno, kak si. Bogu na ljubo se poboljšaj in sebi na ljubo — saj bo le tebi v korist« Ogenj v očeh mu je ugasnil, žalostno jo je gledal. »Pa 6e te ubogam, ali me boš potem v častl imela? Ali boš?« »Bom! Če boš vreden, te bom spoštovala in v časti imela.« »Ali me boš potem tudi s pravim Imenom klicala?« »Seveda. Tudi druge bom odvadila, da te ne bodo več za Judeža klicall.« »Mar so mi drugi!... Pa to bom storll, kar ti praviš. Bom!« »Obečati je lahko, držati pa težko.« »Kar resno obljubim, to tudi držim.« »Dobro, bom videla, če si mož. Pa zapomni si: dokler se ne spreobrneš, ne bom več spregovorila 8 teboj — ti me tudi ne smeš nagovoriti.« Naglo sl je oprtala koš In je odšla navzgor, ne da bi se kaj ozrla. On je stal kakor vkopan in je gledal za njo. Jej, je ta dečla rezka in ponosna! Pa ga vendar neka nepremagljiva sila vleče k nji. Ko bi mu bil kdo drug tak6 vest spraševal, kakor mu jo je ona, bi bil vsakemu posvetil, da bi se mu ne bilo ljubilo več. Kako, da se je temu dekletu vdal? Ali je kaj upal od nje? Ti ljubi Bog, lahko bi ga bila napravila za najsrečnejšega človeka na svetu. Ne, ne, ne, saj' je nora ta misel... Hahaha, da bi ga županova vzela! Prej bi prišel Lucifer v nebesa, kakor da bi ga Nadvorska vzela. Da mu je le mogla priti taka nora misel! ... Če bi bil tudi cel svetnik, saj bi ga ne marala. Saj mu je danes dovolj j'asno zabrusila, naj si nikar kaj česa ne misli, da bi njej na ljubo kaj storil. Tega mu pa le ne more braniti, da jo ima rad, čisto tiho na dnu srca rad, ne da bi njej ali komur koli kdaj kaj o tem črhnil. Že ta tiha, skrita misel nanjo je lepa. Več ne upa, nikoli, nikoli, nikoli ne — še misliti ne sme na kaj več. Že to je dobrota, da ga ne prezira, kakor ga prezirajo drugi ljudje, da govori z njim kakor s človekom, da se briga zanj, da bi ga rada videla dobrega, poštenega, spoštovanega. In če bo, kakor je prav, ga bo spoštovala in imela v časti... To! Pred njo vel jati za poštenega človeka, to je sreča, vredna vsake žrtve. Otožnega srca, pa vendar z nekim blaženim upanjem v novo življenj'e je šel po poti navzdol. Julka pa j'e medtem dober atreljaj više spet počivala. Danes je bil koš kar čudno težek. Pa težje še so bile miali, ki so j'i stiskale srce. Zdaj' j'i je bilo žal, da j'e bila nasproti Judežu tako odurna in neusmiljena. Toda s takimi zakrknj'enimi Ijudmi je prav, če je človek strog in neusmilj'en. Zakrknjen bi rekla, prav za prav niti ni ne tako, saj voljo ima dobro. Pa najsi je tak ali tak, usmiljenja je vreden. Nihče ni pri- jazen z njim, vsaj ona bi mu bila morala privoščiti lepo besedo. Ali zakaj' ravno ona? Ali j'o kaj briga? In vendar ga gleda noč in dan, vedno ji je pred očmi: njegov bledi obraz, njegov žalostni pogled. — Smili se ji. Smili? Ali se ji samo smili? Ali kaj več? Ne, ne, ni6 več, noče več! Če se ji posreči, da ga spravi na pravo pot, potem je dosegla, kar je želela, dobro delo je storila. Potem se ne bo več zmenila zanj'. — Skoraj jezno si je naravnala pasove na rameni in vzdignila koš ter se zagnala v hrib, kakor da hoče svojim mislim zbežati. 4. Nadvorska domačija je stala na hribčku nad podkrajško farno cerkvijo. To je bil mogočen dom, mogočen pa je bil tudi njegov gospodar. Nadvornik je bil plečat mož, ki klj"ub svojim petinpetdesetim letom še ni imel nobenega sivega lasu na glavi. Njegov nastop, njegov pogled, njegova beseda: vse j'e pričalo, da je vajen zapovedovati in vladati. Res je bil vladar ne le na svojem domu, temveč tudi v občini. Bil je župan in njegova je morala obvelj'ati, najai se je ves svet na glavo postavil. čisto druga kakor on je bila njegova žena. Bila j«» majhne postave, pridna ko mravlja, zraven pa tiha ko miš. Otroci so bili bolj očetu podobni. Vsi so bili postavni in kakor oče samozavestni — ljudje so rekli, da so prevzetni —, bili so trdne volje in se niso dali nikomur Budov zob je izginil. Na otoku Cejlcaiu je naetalo velikansko razburjenje: lz najlepšeg-a in najveličastnejšega teinplja Dalada Maligava v skrivnoatnem gozdu pri mestu Kandy je lzginil slavni Budov zob, ki so ga tam stoletja dolgo z največjo skrbnostjo hranili. Novica o tem ee je bliskovito razširlla po vsej Indijl in milljoni vernikov smatrajo to za znak, da se bližajo hudi ftasl. Po starem ustnem »poročilu je Buda sam lzročil ta zob kralju na Cejlonu. S posebnim Bpostovanjem so ga dolgo časa hranlli domaCi knezi. V strahu, da ga ne izgube, so ga noefll v kodrih na glavi. Toda kljub temu zoba nekega dne ni bilo več in vaa poizvedovanja za njim so bila brez uap>eha. Enajst sto let pozneje  so ga vendarle našii v Goi na zahodni indijski obali. Goa je bila takrat portugalska kolonija. Portugalci zoba niso hoteli izročiti, čepra.v jim je birmanski knez ponudil zanj vse avoje zaklade in bogastvo. Ker so bill Portugalci še naprej trdosrčni, tako pravi ustno izroCilo mprej, je Bud^ sam posegel vmes. Dvignil se je s svojega prestola in zamenjal avoj zob z navadnim živalskim zobom. Pravl zob je prišel naza.j na Cejlon, kjer so mu poatavili prekrasen tempelj. Ko je aedaj ta zob znova, izginil, so Indijci zelo obupani, ker ao prepričani, da je to skrivnostni znak za veliko trpljenje vseh vrat, ki jih bo zadelo. razen očetu. Razen Petra, ki je bil najstarejši, sta bila Se Pavlej in Julka doma, starejša hči Zefka pa je bila že oženjena. Od vseh otrok je bila edina Julka nekoliko materi podobna. Imela je sicer svoj ponos in svojo trmo po očetu, bila pa je prav kakor mati rahlega srca in sočutna in siromaki je niso mogli prehvaliti zaradi nj'ene dobrotljivosti. Z moškimi ni marala pi-ijateljstva in doslej je še vsakemu, ki je prišel po njej vprašati, pokazala figo. Nobeden se j-i še ni zapisal v srce, kvečj'emu na Judeža j'i je včasih ušla misel, pa proti taki misli se je uprla z vsem svojim ponosom. Ni si hotela priznati, da bi čutila kaj več do njega kakor sočutje in usmiljenje. Pa vendar so ji misli vedno spet uhajale k temu čudnemu človeku. Nekega lepega dne v oktobru je gnala Julka, ker je moral pastir z drugimi na žago, domačo živino na spodnji travnik. S seboj si je vzela šivanje, ker je bil travnik proti cestl zagrajen in živina ni imela kam uhajati. Pa ji šivanje nič kaj nl šlo od rok. Ozirala se je po jesenskih travnikih in prisluškovala petju in pokanju pastirjev naokoli. Zasanjala je ob pogledu na bližnje hribe, tedajci pa jo j'e predramilo zategnjeno žensko petje, za leso pa je bilo videti, kakor da se ziblje po poti živ snop rož. Kdo bi mogel to drug biti kakor Zakotnikova Jerulja, Judeževa teta in skrbnica! Ker je bila Julka Jeruljina velika dobrotnica, se je ženkica skobacala skozi leso in je prikrevsala k dekletu. Že od daleč je pozdravila: »Dober dan, Julka, Bog ga daj in Devica Marija!« »Bog daj, Jerulja!« je odzdravila Julka. Jerulja je bila drobna, majhna ženica in j'e tako veselo in otroško gledala v svet, da je moralo vsakemu na smeh uiti, če jo je videl. Pa če je bila še taka kakor danes in tolikokrat! Na hrbtu je imela svoj' večni koš, vse okoli roba in še za ušesi in na prsih pa rože, rože, same rože, Bog bi jim vedel za imena, nabrala jih je ob cestah in po tratah, na oknih in vrtih. Zaradi tolikih rož j'e bila videti vsa nedelna in praznična, čeprav je bila ubogo oblečena. »Julka, ali imaj'o mati kaj j'ajc na prodaj'?« j'e vprašala, ko je prišla bliže, s košem pa se naslonila na kol, ki je tičal tam v tleh. »Nimaj-o. Naše kure že štirinaj'st dni ne nesejo,« j'e odgovorila Julka. »Mati bi jih sami kupili.« »Nekaj j'ih imam. Zakaj' bi jih v mesto nosila, če bi jih tvoja mati radi? Dam jih po petdeset par, kakor sem jih sama kupila.« »O ti neumna Jerulj'a, ti! Od česa boš pa živela, če ne boš nič zaslužila? Od dela samega ne boš sita.« »Jaz se zmeraj, kadar sem lačna, do sitega najem. Ali ne veš. kako v svetem pismu piše? Poglejte lilije na polju; ne sejejo in ne žanjejo in vendar j'im da naš nebeški Oče jesti in piti.« »Čisto tako že ne stoji v svetem pismu,«se j'e Julka nasmehnila; »ti pa torej misliš, da si lilija na polj'u nebeškega Očeta.« (Dalje sledi)