7 ^

CEBELNE

BOLEZNI

PROF. JOS. VERBIČ

LJUBLJANA 1935

Založilo »Slovensko čebelarsko društvo" v Ljubljani


CEBELNE

BOLEZNI

PROF. JOS. VERBIČ

LJUBLJANA 1935

Založilo »Slovensko čebelarsko društvo" v Ljubljani
Natisnila jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (K. Čeč)


102386

OSOO^A^

Kazalo

Uvod. 5

I. O čebelnih boleznih vobče. 7

II. Bolezni čebelne zalege. 8

1. Huda gniloba (kuga čebelne zalege). . . 8

a)  Splošna označba. 8

b)  Znaki hude gnilobe. 8

c)  Povzročitelj hude gnilobe.li

č)  Kako pride povzročitelj hude gnilobe v panje in kako se širi 13

d)  Kako se varujemo te bolezni.13

e)  Zatiranje hude gnilobe in drugih kužnih bolezni ... 14

f)  Navodilo za preiskovanje in razkuževanje.15

g)  Zdravljenje hude gnilobe.20

2. Pohlevna gniloba.21

a)  Bolezenski znaki. 21

b)  Povzročitelji pohlevne gnilobe .22

c)  Širjenje in zatiranje.23

3. Gnilobi podobne bolezni.24

a)  Mešičkasta (vrečasta) zalega .24

b)  Gniloba trotovine.24

c)  Prehlajena zalega.25

4. Poapnelost in okamenelost.25

III. Bolezni odraslih čebel.27

1. Nosemavost (nosematoza) .27

a) Splošna označba.27

bj  Po čem spoznamo nosemavost.27

c)  Povzročitelj nosemavosti.28

č)  Kako se zajedalec širi.30

d)  Zaščitni ukrepi proti širjenju nosemavosti.30

2. Pršičavost (grinjavost).32

a)  Splošna označba in razširjenost.32

b)  Znaki bolezni.33

c)  Povzročitelj pršičavosti.33

č)  Kako se razširja pršičavost.34

d)  Kako se varujemo pršičavosti.35

e)  Zatiranje pršičavosti.35

3. Majska bolezen.37

a)  Znaki bolezni .37

b)  Vzroki bolezni.  38

c)  Preprečevanje in zdravljenje bolezni.38

4. Griža. 38

a)  Splošna označba.38

b)  Znaki bolezni.39

c)  Vzroki griže.39

č)  Kako se varujemo griže.40

d)  Kaj napravimo z griževci.42

5. O ne dovolj preiskanih in dozdevnih boleznih.43

a)  Paratifoza.43

b)  Počrnelost.43

c)  Rogatost ...  44

IV. Izvleček iz pravilnika o odvračanju in zatiranju nalezljivih bo¬
lezni pri čebelah.44

Uvod.

Čebelne bolezni so prizadele čebelarjem že ogromno škodo.
Izpraznile so mnogo čebelnjakov in v nekaterih pokrajinah za
dalj časa onemogočile čebelarstvo. Očitne velike škode pa se
niso pojavljale samo v preteklosti in v tujini, temveč se dogajajo
še dandanes in tudi v naši domovini. Čebelar J. B. v Z. S. je v
zimi 1.1928./29. izgubil 60 čebelnih družin. V istem času je če¬
belar M. na V. prišel ob 300 in spomladi 1.1931. še ob 100 panjev.
V časopisu „Srp. Pčelar" iz 1. 1933. na str. 269. beremo, da je
šolski upravitelj v Gradini prišel ob vse čebele in žrtev čebelne
bolezni je postalo eno največjih slavonskih čebelarstev, obsto¬
ječe iz 200 najmodernejših panjev.

Škoda pa ne nastane samo, ako odmre mnogo čebelnih družin,
temveč tudi tedaj, ako nam čebele počasi slabe in ne pridejo do
svoje moči, ko jo najbolj potrebujejo. To se pa pogosteje dogaja,
kakor si mislimo, in se tega niti ne zavedamo. Take čebele nam
večkrat ne morejo dati niti polovice toliko dohodkov kot zdrave.

In kdo nosi krivdo, da neovirano propada narodno premo¬
ženje in da ga ne moremo tako izkoriščati, kakor bi ga lahko?
Nevednosti Vsaka bolezen se da preprečiti ali vsaj zatreti, da
se ne razpase in ne zapusti pretežkih posledic, a bolezni je
treba poznati in imeti nekaj dobre volje. Ta potreba je tem
večja, ker so nekatere čebelne bolezni nevarne tudi človeškemu
zdravju in ker se je razpasla tik za mejo naše države in naše
banovine nova, opasna bolezen, ki nam more občutno zmanjšati
dohodke iz čebelarstva in izvoz naših čebel za daljšo dobo ali
za vedno zapreti.

Nepoznanje čebelnih bolezni je pri nas splošno. I preprost
čebelar i omikanec tavata v temi in si ne znata in ne moreta
pomagati. Nimata prilike, da bi se seznanila z vzroki bolezni in

6

z obrambnimi sredstvi. Primernih navodil v našem jeziku je
malo, pa še ta so nepopolna ali zastarela. Slučajna predavanja
in kratki tečaji zapuščajo dojme, ki kmalu oblede in zapadejo
pozabljenju. Vsi ti nedostatki so mi dali povod, da sem sestavil
ta spis. Pri sestavljanju sem lastne izkušnje izdatno spopolnil
z izsledki, ki so jih v učbenikih in strokovnih člankih objavili
sloveči znanstveniki kot dr. A. Borchert, dr. F. Leuenberger, dr. O.
Morgenthaler in dr. E. Zander. Pregledal sem tudi opis čebelnih
bolezni ing. Ig. Pobegajla. Omejil sem se na najvažnejše in snov
priredil tako, da bo razumljiva vsakomur, kdor ima splošno
šolsko izobrazbo. Zato sem uverjen, da bo spis vsem čebelarjem
dober učitelj in trajen svetovalec pri bolezenskih pojavih.

I. O čebelnih boleznih vobče.

Bolezni napadajo čebele vseh starosti. Uničujejo jim jajčeca,
ličinke in odrasle, mlajše in starejše čebele. Večina njih se
omejuje na določeno starost. Radi lažjega spoznavanja jih de¬
limo v bolezni čebelne zalege in bolezni odraslih čebel.

Še važnejša je razdelitev bolezni v nalezljive in nenalez¬
ljive. Največ škode v čebelarstvu napravijo nalezljive ali kužne
bolezni,  ki prehajajo s čebele na čebelo. Preidejo ali pre¬
lezejo pa le bolezenski povzročitelji, ki so po veliki večini silno
majhna, zelo enostavna živa bitja, rastlinice ali živali. Čebele
se jih nalezejo, ko se dotikajo obolelih ali že mrtvih tovarišic
ali predmetov in hrane, ki so bili v zvezi z bolnicami. Le ne¬
katere bolezenske povzročitelje prenese veter, ali pa v pravem
pomenu besede prelezejo z živali na žival.

Nalezljive bolezni imenujemo tudi kužne, ker imajo večkrat
iste posledice, kakor jih je nekdaj imela nalezljiva človeška
kuga, t. j. naglo odmiranje v strahotnem številu. Povzročiteljem
nalezljivih bolezni pravimo kužila, nalezljivo bolne čebele so pa
okuženke. Snovi, ki z njimi zatiramo povzročitelje teh bolezni,
nazivljemo razkužila. Namesto »razkužili" rečemo večkrat „des-
inficirati". Nalezljive bolezni so zelo nevarne;  njihovi po¬
vzročitelji se namreč zelo hitro množe,  so v določenih
oblikah zelo odporni  in se ne dajo lahko zatreti; so tudi
tako majhni,  da jih s prostim očesom niti ne vidimo. Zato ne¬
poučeni ljudje ne vedo, kje naj bi jih preganjali. Dokler pa ne
odstranimo vseh povzročiteljev, ne moremo misliti na ozdravljenje.

Značilno je, da dajemo pri živalih ime „kuga“ vsem tistim
boleznim, ki jih hočemo označiti kot najnevarnejše.

Nenalezljive bolezni ne prehajajo  z obolele živali na
drugo, zdravo. Povzročajo jih slaba hrana, pokvarjen zrak, po-

8

manjkanje hrane in zraka, mraz in slični činitelji. Če zboli eno
bilje radi slabe hrane, ne zboli tudi drugo, ki ima dobro hrano,
pa naj pride s prvim v kakršnokoli dotiko. Vzroke nenalezljivih
bolezni lahko spoznamo  in odstranimo; s tem prepre¬
čimo vsako širjenje  bolezni.

II. Bolezni čebelne zalege.

1. Huda gniloba (kuga čebelne zalege).
a)  Splošna označba.

Z izrazom „čebelna gniloba" imenujemo že od nekdaj vsako
bolezen, pri kateri čebelna zalega odmrje, se razkroji in se spre¬
meni večinoma v bolj ali manj neprijetno dišečo tvarino. Znan¬
stveniki so dognali, da so povzročitelji gnilobe različni, da znaki
radi nje odmrlih ličink niso povsem enaki in da bolezen ne
zapušča enakih posledic. Ugotovili so več vrst gnilobe.

Najnevarnejša je huda gniloba,  ki se imenuje tudi ame¬
riška gniloba ali kuga čebelne zalege.  Huda gniloba je
zelo nalezljiva  in po vsem svetu razširjena bolezen ter po¬
vzroča čebelarjem neverjetno škodo.

b)  Znaki hude gnilobe.

Huda gniloba se odraslih čebel ne prime; napada le zalego,
ki oboli, ko je še nepokrita. Dokler so okužene ličinke žive, se
na videz ne razlikujejo od zdravih. Odmrjejo  približno teden
dni po okužitvi, in sicer en dan do štiri dni potem, ko so jih
čebele pokrile s pokrove  i. Tedaj izgube svojo bleščečo
belo barvo in polno obliko; postanejo rjavkaste kakor bela kava,
potemne za nekaj časa še bolj in končno dobe črnorjavo barvo.
Odmrle ličinke se z zunanjo kožico vred v 15 do 20 dneh spre¬
mene v sluzasto tekočo, lepljivo in vlečljivo snov. Ako vtakneš
vanjo vžigalico in jo zopet izvlečeš, se nekaj gnile tvarine po¬
tegne kot nit iz celice. Dolžina teh niti presega 4 cm.  Taka vleč-
ljivost odmrle zalege je važen znak hude gnilobe.

Pokrovci nad zamrlo zalego navadno potemne, nekoliko
upadejo in se ne dvigajo nad rob celic, kakor pri zdravi zalegi;
včasih se celo pogreznejo. Čebele napravijo semtertja v njihovi
sredi 1 do 3 mm  široke, nepravilne luknjice,  ali jih tudi od-

9

SI. 1. Gnila snov, ki se vleče.

stranijo, ne morejo pa odnesti
utekočinjene zalege.

Gnila tekoča snov se suši
in se v 3 tednih spremeni v
tanko, rjavo skorjico,  ki leži
vedno po vsej dolžini na
spodnji strani celice,
redkokdaj le na njenem dnu,
nikoli pa ne samo ob njenem
zgornjem robu. Skorjica je na
površju medla (ne blesteča)
in raskava, se trdno drži pod¬
loge in se ne da odstra¬
niti.  Skorjice v celicah opa¬
zimo le, ako gledamo od
zgoraj poševno na spodnje
stene celic. V starem, počr¬
nelem satju jih pa sploh težko
zaznamo. Ne smemo jih zame¬
njati s podobnimi posušenimi

čebelnimi odpadki, ki ostanejo ob zgornjem robu celic. Omembe
je vredno, da postanejo suhe, popolnoma strjene skorjice, ki jih je

povzročila huda gniloba, zopet vlečljive,
ako jih nekoliko namočimo z vodo.

Na zalegi, napadeni po hudi gni¬
lobi, ne opazimo posebnega vonja,
le sati, na katerih se je gniloba že
zelo razpasla, imajo, čim jih poteg¬
nemo iz panja, nekakšen splošno' gni¬
loben vonj, ki se pa večkrat kmalu
izgubi. Ako pa panji s hudo gnilobo
razširjajo močan, neprijeten vonj, iz¬
vira ta od činiteljev, ki se redno po¬
javljajo le pri pohlevni gnilobi.

Toplota zelo pospešuje razvoj
hude gnilobe, zato se najbohotneje
razvija v poletnem času.

„ , , . . .. Bolezen se ne loti vseh ličink

Sl. 2. Iskanje skorjic. .. . v  .,

Vidimo jih v smeri puščice o, istočasno. V okuženih panjih vidimo
ne pa v smeri puščic b  in c.  v poletnem času satje z zdravo od-

10

krito in pokrito zalego in med njo raztresene celice z nevzbo-
čenimi celimi ali načetimi pokrovci, z ostanki odmrlih ličink

Sl. 3. Od hude gnilobe napaden sat — poleti.
(Fot. dr. L. Hribar.)

pod njimi. V pozni jeseni ostanejo na takem satju samo bolj ali
manj pokrite ali tudi popolnoma odprte celice z gnilobno skorjico.

Nepravilno porazdeljena zalega  razne starosti in
poškodovani pokrovci  so navadno prvi znaki, ki vzbude v

11

čebelarju sum, da nekaj ni v redu. Ne smejo ga pa prestrašiti
pokrovci z luknjicami, ki jih čebele še niso dodelale, ali ki so
jih poškodovale voščene vešče, pa tudi ne oni celi pokrovci,
ki jih najdemo včasih v jeseni po slabi letini v mediščih nad
praznimi  celicami.

Sl. 4. Od hude gnilobe napaden sat — v jeseni.

Huda gniloba ne poneha nikdar  sama od sebe, temveč
se širi vedno bolj. Cim več ličink napade, tem manj čebel se
izvali. Cebelna družina kljub dobri paši in zdravi matici vedno
bolj slabi.  Tudi dodajanje zdrave zalege je ne more rešiti.
Njena neizbežna usoda je popoln pogin.  Zgodi se celo, da
oslabele čebele zapuste svoje propadajoče domovanje. Naj¬
večkrat pa tak panj izgubi nagon samoobrambe in postane žrtev
roparic, ki s plenom odnašajo tudi bolezenske kali.

c)  Povzročitelj hude gnilobe.

Hudo gnilobo povzroča silno majhna glivica, ki spada med
bacile. Bacili so valjasta, po zunanji obliki kratko narezanim
nitkam ali podolgastim mravljinjim jajčecem podobna, s tanko
kožico obdana sluzasta živa bitja, ki jih s prostim očesom nikdar
ne moremo videti. Najdaljši bacili merijo le nekaj tisočink mm.
Hranijo se z živalskimi ali rastlinskimi tvarinami. Ob ugodnih
življenskih pogojih (zadostna hrana, primerna toplina) narašča
njihovo število neverjetno hitro. En bacil more imeti v 12 urah
milijon naslednikov. Množe se tako, da se začne bacil v sredi

12

med obema koncema zoževati in se končno razdeli v dve po¬
lovici, ki v najkrajšem času dosežeta velikost prvotnega bacila
in se zopet delita.

Ako bacilu zmanjka hrane, se njegova vsebina zgosti in
skrči v oblo telesce, ki se obda s trdo zunanjo kožico; pravimo,
bacil je dobil trajno obliko ali spremenil se je v tros.

Trosi se ne hranijo in ne dele ter v hudem mrazu in v ve¬
liki vročini obdrže svojo življensko silo. Ako jih človek, žival ali
kak drug činitelj prenese na ugodno podlogo, vzklijejo, če so
dani tudi drugi življenski pogoji, in se zopet spremene v podol¬
govate bacile, ki se hranijo, rastejo, se množe in vrše dalje
svojo življensko nalogo.

Bacil hude gnilobe se imenuje bacillus larvae (čitaj larve).
Njegova hrana je staničje čebelne ličinke. Vanjo pride s hrano,

ki jo čebele podajajo svoji zalegi.
Bacili se v ličinki silno razmnože.
V eni sami se jih kmalu gosti več
milijonov. Ko bacili razdenejo li¬
činko, se spremene v trose. Po¬
sušene skorjice  ob spodnjih
stenah celic sestoje skoro iz sa¬
mih trosov  hude gnilobe. Če se
čebele z rilčkom, tipalnicami, no-
žicami in drugimi deli dotaknejo
razpadajočih ličink ali skorjic, raz¬
nesejo kužilopovsem panju,
torej po njegovih stenah, satnikih,
medu, cvetnem prahu i. t. d. To se
človeku, ki prime sveže pobarvan
predmet in z neosnaženimi rokami umaže vse, česar se dotakne.

Ako pridejo trosi po hrani v čebelne ličinke, se spremene
v bacile in začnejo zopet svoje pogubonosno delo. Trosi bacila
larvae se razvijejo le pri toplini nad 20° C,  radi česar bolezen
izbruhne in se širi, kakor smo rekli, posebno v poletnem
času.  Silno so trdoživi, pa tudi dolgoživi. Ako jih poparimo
z vrelo vodo, ne poginejo, ampak šele, ako jih kuhamo v čisti
vodi 10 minut, v medu pa pol ure. Sonce jim pride do živega,
ako jih obseva 30—40 ur. Dokazano je tudi, da so se po
40 letnem mirovanju, čim so prišli na ugodno podlogo, spre¬
menili v živahno delujoče bacile.

Sl. 5. Bacillus larvae, ki se
spreminja v irose (po White-u).

godi približno tako kot pri

13

č)  Kako pride povzročitelj hude gnilobe v panje
in kako se širi.

Pri nas so to bolezen že pogosto prenesli čebelarji s
pitancem  od obolelih čebel. Takemu medu so lahko primešani
trosi bacila larvae. S hrano pridejo v prebavila čebelnih ličink.
Tudi z že rabljenimi, kupljenimi in ne temeljito razkuženimi
panji  prenesemo kužilo v domač čebelnjak. Se laže okužimo
čebele s starim satjem,  če ima že opisane gnilobne skorjice
iz posušenih ostankov odmrlih ličink.

Z nevarnostjo okužbe nam preti nadalje staro, kupljeno ali
izposojeno,  nerazkuženo orodje,  n. pr. točilo, ki ga je upo¬
rabljal čebelar s hudo gnilobo. Tak čebelar more tudi s svo¬
jimi rokami  in s svojo obleko prenesti kužne trose v tuj
čebelnjak. Zelo mnogokrat prenesejo bolezen ropajoče če¬
bele. Najmočnejši panji  so v največji nevarnosti, ker so
najpodjetnejši in najprej iztaknejo in napadejo bolnega oslab-
Ijenca, ki jim brez odpora prepusti poleg medene zaloge tudi
povzročitelje bolezni. Podobno delo opravljajo tudi čebele, ki
so se zaletele. Najnovejše preiskave so ugotovile, da so tudi
druge živalice, kakor voščene vešče,  slaninarji i. t. d. prena¬
šalci bolezenskih trosov.

Še laže, kakor iz čebelnjaka v čebelnjak, se širi huda gni¬
loba iz bolnega panja v sosedne zdrave ali od sata do sata.
Pri tem delu tekmujejo čebele z nepoučenim čebelarjem, ki ne
spozna bolezni pravočasno in ki prijema vse sate  in oprav¬
lja vse čebele, bolne in zdrave, z nerazkuženimi rokami,
ali rabi pri vseh čebelah isto orodje  (točilo, omelce i. t, d.)
in prestavlja sate  brez preudarka iz panja v panj.

d)  Kako se varujemo te bolezni.

Ako dobiš hudo gnilobo v svoj čebelnjak, boš imel poleg
škode še veliko truda, da jo boš odpravil. Ostala ti bo pa še
skrb, ali ne bo enaka usoda zadela še druge, do sedaj zdrave
družine. Zato je bolje, da čebelariš tako, da se bolezen ne bo
preselila k tebi. Ni ga . sicer sredstva in načina, da bi se za¬
nesljivo ubranil hude gnilobe in drugih nalezljivih bolezni, vendar
je veliko upanja, da se boš obvaroval teh nadlog, ako se boš
ravnal po tehle navodilih.

14

Skrbi, da bo imela čebelna zalega vedno dovolj naravne
hrane  in da ne bo trpela radi mraza! Vsaka bolezen se prime
rajši oslabljencev kot čvrstega zaroda.

Ne pitaj čebel z medom, če nimaš jamstva,  da izvira iz
neokuženega čebelnjaka!

Ne kupuj ali vsaj ne porabljaj starih panjev, orodja, posod,
preden jih nisi temeljito razkužil!  Ne zanašaj se, da jih
je oprostil nevarnosti čas, ker že več let niso bile v rabi! Bo¬
lezenski trosi žive desetletja.

Ne kupuj  nikdar starega satja,  da bi ga deval v panje!
Satje je sedež raznih bolezenskih kali.  Čim starejše je,
tem bolj je nevarno. Zato postopno, a redno izmenjavaj vse črno
in neprosojno satje in ga nadomeščaj s satnicami! Vsaj v štirih
letih naj se obnovi vse satje, ki je služilo za zaleganje. Pro¬
izvajanje voska je tudi življenska potreba čebel. Če jih v tem delu
trajno oviraš, jih telesno slabiš. Sicer pa čebele izločujejo vosek,
četudi ga ne morejo porabiti. V tem primeru spuščajo voščene
luskice na dno panja, kjer gredo v izgubo.

Dobro opazuj zalego in satje  svojih čebel! Zato imaš po¬
sebno priliko, kadar prestavljaš  zalego v medišče, pri točenju
in pri zazimljevanju. Posebno pazi na hirajoče čebele!

Skrbi za največjo snago  v panjih, na orodju in v vsem
čebelarskem obratu!

Bodi vedno v zvezi s čebelarji sosedi  in se zanimaj
tudi za zdravstveno stanje njihovih čebel. Ako pa tebi obole čebele,
opozori na to sosede, da bodo tem skrbneje pazili na svojo žival.

e)  Zatiranje hude gnilobe in drugih kužnih bolezni.

Na prvem mestu naj navedem, da moramo, ako se je po¬
javila pri nas huda gniloba ali kaka druga kužna bolezen, ali
ako le sumimo, da se je to zgodilo, po veterinarskem zakonu
bolezen takoj prijaviti predsedniku občine, ta pa sreskemu na¬
čelstvu. Preiskavati in zatirati hudo gnilobo sme po novem pra¬
vilniku za pobijanje čebelnih kužnih bolezni le oblastveni vete¬
rinar ali čebelarski bolezenski strokovnjak. Ker je pa veterinarjev
premalo, čebelarskih bolezenskih strokovnjakov pa sploh ni¬
mamo, si bodo morali čebelarji večkrat sami pomagati.

Če hočemo hudo gnilobo ali katero drugo nalezljivo bole¬
zen zatreti, moramo pokončati vse njene povzročitelje
na čebelah in na vseh predmetih, ki so prišli z bolnimi čebelami

15

v siik. Kako daleč so povzročitelji razpršeni in kje jih moramo
iskati, nam pove zdrav razum in nasveti raziskovalcev.

Živih čebel  in zalege ne moremo tako lahko raz¬
kužiti  kot človeka ali pa večje živali, ki jim damo zdravila ter
jih okopljemo, da jih tako znotraj in zunaj oprostimo škodljivih
trosov. Zato jih pokončamo ter sežgemo  ali globoko za¬
kopljemo. Sežgemo tudi živo in odmrlo zalego  z okuženim
satjem vred in vse manj vredne pripomočke. Medeno in neza-
leženo satje moremo z upoštevanjem skrajne previdnosti uporabiti
v običajne namene. Panje pa in vso še ostalo njihovo vsebino,
ki ima še kako večjo vrednost, in vse orodje, ki smo ga upo¬
rabljali pri okužencu, odrgnemo in operemo z 10odstotno vrelo
raztopino sode  v vodi (1 kg  sode na 10 litrov vode), ali pa
jih ožgemo v plamenu. Pa tudi razkužbe čebelnjaka ter lastnih
rok in obleke ne smemo opustiti.

Preden se lotimo dela, moramo natančno ugotoviti, kateri
panji so zapadli bolezni. Treba je preiskati vse čebelne
družine,  in sicer temeljito,  kajti če prezremo in pustimo v
panju le eno celico  z gnilo zalego ali gnilobno skorjico, bomo
morali mučno razkuževanje prej ali slej brezpogojno ponoviti.

Pri hudi gnilobi je temeljitost tem bolj potrebna, ker imamo
večkrat poleg nje tudi pohlevno gnilobo, ki ima nekoliko dru¬
gačne, vendar zelo podobne znake, ali ni tako nevarna kot prva
in bi nas mogla odvrniti od pravih obrambnih ukrepov.

Ce smo vse panje najvestneje pregledali, vse za oko oku¬
žene družine uničili in razkuženje po vseh predpisih izvršili, še
nismo gotovi, da se ne bo bolezen zopet ponovila. Morda smo
spregledali nevidne bolezenske trose, ki so jih čebele nepo¬
sredno pred razkuževanjem prinesle v zdrave panje in jih pri¬
mešale še neporabljenemu medu. Zato mora biti lastnik raz¬
kuženih panjev še leto dni na straži,  da pri prvem pojavu
zagrabi do tedaj skritega sovražnika.

f)  Navodilo za preiskovanje in razkuževanje.

Kakor hitro smo opazili v kakem panju sumljive znake kužne
bolezni, moramo takoj vse panje preiskati. Vsakdo, ki prevzame
to delo, mora postopati tako, da ne bo bolezni zanesel v zdrave
panje in število okužencev pomnožil.

To mu bo uspelo zlasti z vztrajnim  in neprestanim raz¬
kuževanjem  rok  in rabljenega orodja že med delom. Kot

16

razkužilo za roke nam služi poleg brisače voda, ki ji prime¬
šamo na vsak liter  100—200 cm 3  salmijakovca ali 30—50 c/n 3
surove karbolne kisline ali 50cm 3  formalina (je brez vonja!) ali
20 cm 3  lizola. Pri zadnjem razkužilu, ki je najbolj poznano in
razširjeno, rabimo prekuhano vodo ali deževnico. Za odmerjanje
razkužil se poslužujemo, ako nimamo drugih mer, zdravilskih
stekleničic; te imajo namreč na dnu vtisnjene številke, ki kažejo
število cm 3 .

Poleg enega teh razkužil za roke  si še pred začetkom
preiskave pripravimo za razkuževanje orodja svetilko na špirit
ali na bencin.  Navadna sveča bi bila le za prav največjo silo.

Pri preiskavi rabimo kolikor mogoče malo orodja.  Vži¬
galice, kadilnik in vsak predmet,  ki ne pride s preiskovanim
panjem v neposredno dotiko, prijemajmo  vedno le z raz¬
kuženimi rokami. Orodje  (klešče, dleto), ki je prišlo v
stik s panjem, pa ga držimo z očiščeno roko, povlecimo
takoj,  ko ga nehamo rabiti in preden ga odložimo, počasi
skozi plamen,  ki naj  ga obliže preko vsega okuženega ali
sumljivega površja.

Okenca iz vsakega panja položimo na kozico, ki smo jo
pregrnili s polo časopisnega papirja. Tja postavimo tudi eden
ali dva pregledana sata, druge pa vteknimo takoj nazaj v panj.
Za odstranjevanje čebel rabimo pri vsakem panju  posebno
kurje pero,  če je sploh potrebno.

Po preiskavi vsake družine, pa naj jo najdemo zdravo ali
bolno, vstavimo okenci, si razkužimo roke in potem šele za¬
primo panj, da ne okužimo vratec od zunaj. Vžigalice  in
kurje pero,  ki smo jih rabili pri preiskavi in tudi papir  s ko¬
zice devajmo sproti  v posebno škatlo  (posodo). Ko delo
končamo, jo z vsebino vred vrzimo v ogenj.

Pri pregledovanju večjega števila panjev si je treba ne¬
štetokrat razkužiti roke, kar delo zelo zavleče. Zato je najbolje,
da pregledovanje in poznejše razkuževanje vršita dve osebi
istočasno. Ena prijema in oskrbuje predmete, o katerih smo
prepričani, da niso okuženi, kakor svetilko, kadilnik, vžigalice i. dr.,
pomočnik pa se bavi s sumljivimi in okuženimi, kakor z okenci,
satniki itd.

Kakor smo že rekli, se lahko pri gnilobi varamo. Isto velja
za vse kužne bolezni. Popolnoma zanesljivo se dajo dognati
te bolezni le s preiskavo z drobnogledom, kar vrši pri nas

17

brezplačno državni veterinarski bakteriološki zavod v Ljubljani.
Ako smo zasledili panje, o katerih se nismo z gotovostjo pre¬
pričali, da so okuženi in kako so okuženi, prepustimo končno
ugotovitev bolezni omenjenemu zavodu.

V ta namen naj položi preiskovalec kos izrezanega sata z
odmrlo zalego (s čim manj medu) v trden, če je mogoče per¬
gamenten papir, in naj ga z razkuženimi rokami vanj zavije.
Potem naj vse skupaj zavije še v navaden papir, položi omot
v lesen zabojček in ga vanj zabije, ali pa v škatlo iz lepenke,
ki jo preveže z vrvico. Na zabojček ali škatlo naj napiše naslov
drž. veterinarskega bakteriološkega zavoda,  doda kot odpo-
šiljatelj še svoj naslov  in opazko „čebelna kužna bo¬
lezen".  Tako zavarovan sat naj odpošlje. Ako imamo več
sumljivcev, moramo poslati kose satja iz raznih panjev. Po
prejemu izvida bakteriološkega zavoda je treba začeti z raz¬
kuževanjem.

Razkuževanje in zatiranje bolezni se vrši po temle navodilu.
Zvečer,  ko so se vrnile vse čebele domov, pri okuženem
panju žrelo dobro zaprimo  in čebele zažveplajmo.  Drugi
dan prinesimo v sobo, kjer se dajo okna in vrata dobro zapreti,
skledo z že opisanim razkužilom za roke, potem brisačo, strgulo
ali več ostrorobnih kosov stekla, svetilko na špirit ali bencin (naj¬
boljša je spajalka) in vse orodje, ki smo ga rabili v čebelnjaku
in ki še ni razkuženo. Vse to naložimo na veliko mizo, ki se
da omiti. Poleg nje postavimo na eno stran na tla kozico, na
drugo pa položimo veliko polo trdnega zavojnega papirja ali
za silo nekaj plasti časopisnega papirja. Poleg tega je potrebno,
da imamo še eno mizo ali vsaj pregrnjeno mesto, kamor po¬
stavimo posodo za medeno satje, posodo za voščine in kamor
bomo devali razkužene predmete. V kuhinji pa moramo imeti
pripravljeno vrelo raztopino sode v vodi (1 kg  sode na 10 / vode).

Ako nimamo delovnega plašča, slecimo suknjo in telovnik
in si predpasajmo širok in dolg kuhinjski predpasnik; nato
prenesimo okužene panje v sobo in jih postavimo na mizo.

Vsak panj odprimo, snamimo vratca in okenca, jih položimo
na mizo in se spravimo na sate. Raz vsakega ometimo mrtve
čebele na pripravljeni papir in ga postavimo na kozico. Iz sat¬
nikov izrežimo potem zaporedoma 1. kose satov z vso zdravo
in odmrlo zalego in jih vrzimo na ometene čebele; 2. kose

čebelne bolezni

2

18

satov z medom in praznim satjem in jih položimo v pripravljene
posode, ne da bi se le-teh od zunaj doteknili.

Sedaj se lotimo panja. Mrtve čebele s panjevega dna
stresimo na že ometene. Tja pridejo tudi prazni satniki, vsa
zadelavina in voščeni drobiž, ki ga s panjevih sten, nosilcev,
palic, rešetke, zapornic in okenc ostržemo s strgulico ali kosci
stekla.

Nato vse lesene sestavine panjev in njihove obode znotraj
in zunaj dobro odrgnimo in operimo z riževo ščetjo ali s cunjo,
namočeno v raztopini vrele sode, kovinske dele pa ožgimo. Kar
smo storili s panji, napravimo tudi z vsem pripravljenim in rab¬
ljenim orodjem. Vse, kar je razkuženo, postavimo na neokuženo
mesto. Razkužene predmete prijemljimo le z rokami,
ki smo jih prej razkužili.  Potem prinesimo papir z mrtvimi
čebelami, zalego in drobirjem na prosto, kjer nam je pomočnik
daleč od čebelnjaka izkopal jamo in napravil v njej dober ogenj,
in tam vse skupaj požgimo.  Posode z medom in voščinami
dobro zaprimo,  da ne morejo čebele vanje. Po razkužitvi
sperimo z raztopino sode še mizo in pod delavnice. Prvi del
razkuževanja je tako opravljen. Zato slecimo delovni plašč ali
srajco in predpasnik in jih dajmo v perilo.

Zvečer istega dne ali naslednje jutro razkužimo z vrelo
raztopino sode podlago, ki so na njej stali panji, naletno desko,
čebelnjakovo sprednjo steno in njegova tla. Potrebno je tudi, da
tla pred čebelnjakom polijemo z apnenim beležem, jih prekop¬
ljemo in nasujemo z novim peskom ali zemljo.

Ako smo sate iz okuženih panjev, ne izvzemši medišč,
pomešali z drugimi in postavili v skupno omaro, moramo pre¬
topiti vse satje, ako nimamo priprav in sredstev, da bi jih raz¬
kužili. Omaro pa razkužimo prav tako kot panje.

Lepe slamnate blazine oprostimo po dr. Ali. Borchertu
nevarnih trosov, ako jih okrtačimo in za več dni izpostavimo
sončnim žarkom, vendar tako, da ne pridejo čebele do njih.

Praznih kranjičev in manj  vre  d nih  panjev, orodja
in satnikov sploh ne razkužujmo,  temveč jih vrzimo v ogenj.

Po razkuževanju izvršimo o prvi priliki še tale dela. Raz¬
kužene panje dobro operimo s čisto vodo, da izgube vonj po
sodi, in jih presušimo na soncu. Nekateri čebelarji zahtevajo, da
te panje razkužimo še s kleparsko spajalno svetilko na bencin.

19

Ta svetilka se za ta na¬
men res dobro obnese,
ker deluje hitro in te¬
meljito. Treba pa je, da
znamo z njo ravnati. Go¬
reti mora s širokim pla¬
menom, ne z ozkim, kar
dosežemo s posebnim
gorilnikom. S takim pla¬
menom hitro ožgemo in
dobro razkužimo ostr¬
gane panje ter vse le¬
sene in kovinske pred¬
mete, ker sežemo z njim
tudi v vse kote, špranje
in druge odprtine. Les
ožgemo le toliko, da na
vsem površju enakomer¬
no porjavi, ne pa, da
počrni.

Pri nas smo že mno¬
go panjev z uspehom raz¬
kužili samo s spajalko. Če pa hočemo isto delo izvršiti dvakrat,
je bolje, da rabimo spajalko pred sodo, tako ni treba čakati,
da se panj osuši.

Okužen med v satju in iztrčan med iz takega satja, varno
shranjen v posebni posodi, ima kot človeško živilo isto vrednost
kakor vsak drug med, zelo nevaren pa je čebelam. Da ga
iztočimo, ne rabimo točila, ker ga je težko razkužiti. Zato tako
medeno satje v zaprtem prostoru na drobno zrežimo in z ro¬
kami iztisnimo, ali pa drobno narezane kosce stresimo na sito
in postavimo na gorko, da se med izcedi v podstavljeno posodo.
Tak med moramo porabiti čim prej. Če ga razred¬
čimo  z vodo v razmerju 1:1 in ga potem kuhamo, da pol
ure vre, je razkužen  in bi ga smeli brez škode pokladati
iudi čebelam. To dejstvo nas ne sme zapeljati, da bi kupovali
med v okuženih krajih, ga razkuževali in krmili ž njim čebele.
Prevažanje, shranjevanje  in vsa dela ž njim nudijo pre-
mnogovrstno priliko, ki nam more nakopati dolgotrajno
skrb  in veliko škodo.

Sl. 6. Spajalna svetilka na bencin z gorilnikom:
za širok plamen.

2 *

20

Iztisnjeno ali izcejeno satje in iz okuženca izrezane nezaležene
voščine čim prej prekuhajmo in izločimo iz njih vosek. Tropine
vrzimo v ogenj. Vosek, ki ga hočemo porabiti v čebelarstvu, je
treba še posebej razkužiti. Raztaljenega kuhamo  eno  uro  v
vreli vodi, ki ji je dodane na vsak liter 1 / i  kg  kuhinjske soli.
Potem ga pa zaradi varnosti in da mu odvzamemo sol, pustimo
še drugič enako dolgo vreli v neslani vodi.

Okuženo satje  se da tudi z zalego  vred razkužiti.
Dr. Gutzelman svetuje, da naj zato odkrijemo  na satju vse
celice, iztočimo med in potopimo  sate v njih naravni legi
v vodo,  ki jo imamo v kaki primerni posodi. Da se ne dvignejo
iz vode, jih obtežimo z opeko ali kosom železa. Po dveh urah
jih  vzamemo iz vode in stresemo iz njih vso tekočino.
Pa to je šele priprava. Za razkuževanje si nabavimo kovinsko
posodo, ki se da dobro zapreti in ki je nekoliko daljša in višja
kakor satniki. Širina se ravna po tem, koliko satov hočemo hkrati
razkužiti. V posodo nalijemo zmes alkohola  (špirita) in for¬
malina,  ki ga prodajajo drogerije. Na A kg  alkohola vzamemo
1 kg  40 odstotnega formalina. V to zmes potopimo satje in ga
obtežimo tako kakor prej v vodi. Po 48 urah vzamemo
satje  iz razkužila. S točilom poženemo razkužilo iz celic in
■ga zopet vlijemo v njegovo posodo. Razkužene sate obesimo za
40—16 dni v zračen prostor, da se razdiše in posuše. To razku¬
ževanje je drago in dolgotrajno ter se ne izplača.

Pri vseh teh delih z medom, satjem in voskom moramo pa
vedno misliti na to, da imamo opraviti  z nevarno, okuženo
snovjo,  in se po tem tudi ravnati.

g)  Zdravljenje hude gnilobe.

Čebele s hudo gnilobo lahko tudi zdravimo. Način zdrav¬
ljenja je v bistvu še vedno tak, kakor ga je opisal naš Janša.
Oprijeli so se ga Nemci, Rusi in Američani, ga po svoje spre¬
menili in dosezajo baje lepe uspehe. Dr. Alf. Borchert priporoča
takole postopanje. Zdravimo le družine, ki niso preveč oslabele,
in sicer spomladi ali v zgodnjem poletju, ako so pašne in vre¬
menske razmere ugodne. Pozno zvečer vzamemo sat za satom
iz okuženega panja, ga poprskamo z vodo in ometemo vse
čebele po kovinskem sipalniku v čist, prazen panj ali zabojček,
ki ga potem zaprtega postavimo za 48 ur v hladno klet, ne da
bi dali čebelam hrane. Po 48 urah vzamemo zopet zvečer nov

21

ali dobro razkužen panj, ki smo ga opremili s samimi sat-
nicami,  in ga postavimo na tla. Pred njega, ne v njega,
stresemo okužene čebele in jih pustimo, da zlezejo vanj. Ko
so vse notri, panj zapremo, ga postavimo na prvotno mesto in
čebele dobro pitamo. Preden čebele izdelajo satnice in nasta¬
vijo novo zalego, so se oprostile vseh bolezenskih kali, ki so
jih imele na sebi in v svojih prebavilih. Zelo oslabele družine
prej združimo in jim pustimo najboljšo matico. Nikdar pa ne
smemo okuženega oslabljenca združiti z zdravo družino, ker bi
sicer njena zalega obolela.

Dr. Borchert smatra v svojem najnovejšem delu (iz 1.1934.)
zdravljenje za negotovo in dr. Zander pravi v svoji knjigi, da je
na opisani način ozdravil mnogo družin, ali pristavlja: Ako
bi se v kakem panju bolezen ponovila, je treba
zdravljenje ponoviti.

Te izjave nam kažejo, da zdravljenje ni zanesljivo.
Poleg tega moramo upoštevati še tole. Pri pretresanju se
lahko zgubi  več okuženih čebel, ki se rešijo v druge
panje in jim okužijo zalego. Pri zdravljenju čebel imamo s
panjem, orodjem, medom, voskom i. t. d. isto delo, kakor pri uni¬
čevanju čebel. Pri zdravljenju rešimo torej samo čebele. Te naj
nas leto dni drže v stalnem strahu, kdaj  se bo bolezen zopet po¬
javila v dozdevno ozdravljenih in mogoče še v sosednih, znova
okuženih panjih, in kdaj bomo zopet izgubljali čas z najnepri-
jetnejšim poslom v čebelarstvu: z razkuževanjem. Noben še tako
lep plemenjak ni vreden takih skrbi. Zato smatrajmo žveplo in
ogenj za najboljše sredstvo proti hudi gnilobi. Zdravljenje naj
bi se poskušalo le v popolnoma okuženih, samotno stoječih
čebelnjakih, kjer ne more nikomur škodovati.

2. Pohlevna gniloba.

o)  Bolezenski znaki.

Pohlevna gniloba, ki se imenuje tudi evropska gniloba, je
prav tako kužna bolezen  in ima precej sličnosti s hudo
gnilobo, vendar se laže zatre in ne napravlja toliko škode kot
huda gniloba. Napada ličinke vseh treh čebelnih bitij; obolele
ličinke pa redno poginejo še prej, preden se zabubijo;
le redkokdaj jih čebele prej opremijo s pokrovci.

22

Obolele ličinke lahko porumene, odmrle pa se spremene
v rjavkasio, gnilo tvarino, ki razširja močan smrad; zato imenuje
ljudstvo to bolezen popolnoma opravičeno „usmrajenost“. Vonj,
ki ga razvija gnila zalega, je po kakovosti različen. Včasih je
izrazito kiselkast, včasih pa ga moremo primerjati z vonjem
potnih nog ali pokvarjenega čevljarskega lepa. Iz tega in še
drugih vzrokov lahko delimo pohlevno gnilobo na kislo in
smrdljivo gnilobo.

Gnila zalega obleži pri obeh vrstah na dnu celic, večkrat pa
tudi na njihovi spodnji strani. Pri kisli zalegi ohrani odmrla ličinka
zunanjo kožico celo, njena vsebina pa postane vodeno kašnata
in čebele jo morejo iznositi iz panja.  Pri smrdljivi zalegi
pa razpade vsa ličinka s kožico vred v sluzasto tvarino, ki se
razleze po spodnji strani celic in se posuši v svetlo rjavo
skorjico  z na videz gladko, svetlo površino. Čebele jo le
s težavo odstranijo iz celic.

Važen znak pohlevne gnilobe je, da zgnita tvarina ni
vleči  ji v a in se torej ne potegne v obliki niti iz celice, ako
potegnemo iz nje vžigalico, ki smo jo vanjo vtaknili. Po dr.
Fr. Leuenbergerju more biti malo vlečljiva.

Prigodi se, da se poleg pohlevne gnilobe pojavi
tudi huda,  in tedaj je le v nekaterih celicah vlečljiva gnila snov.

Pri pohlevni gnilobi imamo presledkasto zalego, ker ne
obole vse ličinke istočasno. Med zdravo pokrito ali odkrito za¬
lego zapazimo nepokrite celice z odmrlo zalego ali pa prazne
celice, iz katerih so čebele odmrle ličinke že odnesle.

b)  Povzročitelji pohlevne gnilobe.

Pohlevno gnilobo povzročajo bacili in bacilom podobni
koki (o bacilih beri pri hudi gnilobi!). Povod, da oboli čebelna
zalega za pohlevno gnilobo, je vedno bacillus pluton. To je
silno drobna glivica, ki pride s hrano zalegi v prebavno du¬
plino, kjer se razmnoži in umori svojega gostitelja. Trosov menda
ne tvori. Bacil, ki ostane v odmrli in posušeni ličinki, ne more
več oživeli. Po dr. Leuenbergerju se ohrani v črevesju odraslih
čebel, kjer ne naredi nikake škode, pač pa more preiti zopet
na zdravo zalego.

Bacillus pluton le načne  ličinko in povzroči njeno obo¬
lenje in smrt, razkroje jo pa druge glivice,  ki so drugače
neškodljive. Pri kisli gnilobi se udeležuje zlasti streptokokus

23

apis (sfreptococcus apis Maasen), pri smrdljivi pa bacillus alvei.
Vsi ti povzročitelji uspevajo in se množe pri navadni sobni toplini,
zato se pohlevna gniloba javlja od pomladi do pozne jeseni. Od¬
porni ti povzročitelji niso posebno. Pri toplini 80° C poginejo vsi,
zato je razkuževanje panjev lažje kot pri hudi gnilobi. Bacillus
pluton izgubi svojo življensko silo že po enem letu,  zato po¬
raba nerazkuženih panjev in orodja po preteku te dobe ni nevarna.

v

c)  Sirjenje in zatiranje.

Okuževanje se vrši podobno, a ne tako lahko kot pri hudi
gnilobi, ker se bacillus pluton, ki ga raznašajo čebele po panjih,
kmalu posuši in pogine. Znanstveniki trdijo, da pospešuje po¬
stanek in širjenje te gnilobe neprimerna in nezadostna hrana
in nepovoljne toplotne razmere. Zato čebele v gorkem letnem
času in pri dobri paši večkrat same brez naše pomoči ozdra¬
vijo. Vedno moramo torej skrbeti, da ne trpe v nobenem
pogledu.

Pri preiskavi moramo biti zelo vestni in vztrajni, ker se
poleg pohlevne gnilobe večkrat v istem panju pojavi tudi kuga
čebelne zalege.

Pohlevno gnilobo pobijamo po dr. Alf. Borchertu takole. Če
so okuženi samo posamezni sati, jim izrežemo zalego in jo
požgemo. Ce se je pa bolezen v močni družini že zelo razpasla,
ujamemo v bolnem panju matico in jo zapremo za tri
tedne  v matičnico, da ne more zalegati. Med tem odneso
čebele vse bolne in mrtve ličinke in očistijo celice. Čebelar
mora skrbeti, da so čebele medtem na gorkem,  kar doseže
s tem, da jim zoži plodišče  (pri nas s slepimi sati) ter ga
odene s slamnicami; v brezpašni dobi mora te čebele dnevno
krepko krmiti.  Po preteku navedenega roka damo družini
mlado, krepko matico ali pa zrel matičnik, ali pa spustimo
staro matico, da začne zopet zalegati. Oslabele družine zdra¬
vimo šele potem, ko smo jih združili.

Iz tega navodila vidimo, da si pri zdravljenju ohranimo še
zdravo zalego in satje in da se izognemo razkuževanju. Spo¬
znamo pa tudi, da je zdravljenje precej dolgotrajno in malo
obetajoče. Tri tedne so čebele brez zalege, radi česar seveda
oslabe. Poleg tega še ni gotovo, ali se ne bo bolezen zopet
ponovila. Zato bo najbolje, da čebele, pri katerih se je bo¬
lezen pojavila, zažveplamo in jih vržemo v ogenj.

24

Požgimo tudi satje z zalego, ostalo satje pa pretopimo
v vosek. Med porabimo za človeško hrano. Panj, orodje in
čebelnjak pa razkužimo tako kot pri hudi gnilobi.

Pohlevno gnilobo moramo po veterinarskem zakonu takoj
prijaviti občinskemu predstojniku.

3. Gnilobi podobne bolezni.
a)  Mešičkasta (vrečasta) zalega.

Bolezen, ki da odmrlim čebelnim ličinkam vrečasto obliko,
je nalezljiva,  a navadno ne napravi mnogo škode in premine

največkrat sama od sebe. Po¬
javi se najrajši spomladi. Za¬
lega odmrje prve dni, potem
ko jo čebele pokrijejo. Sprva
porumeni, pozneje porjavi, pa
je na sprednjem delu vedno
nekoliko temnejša in ožja kot
na zadnjem koncu. Zunanja
kožica ostane cela, vsebina
pa se spremeni v vodeno
kašnato snov. Odmrla ličinka
je podobna nekaki vrečici ali
mešičku. To obliko tudi ob¬
drži, ko se posuši in skrči,
le njen zgornji, tanjši konec (glavica) se kljukasto zavije. Čebele
napravijo v pokrovcih nad tako zalego manjše ali večje luknjice,
ali pa pokrovce z zalego vred odstranijo. Bolezen zatiramo na
isti način kakor pohlevno gnilobo.

b)  Gniloba trotovine.

Pri trotovcih, posebno pri takih, ki imajo mlado, neople-
m en  j eno  matico, opazimo večkrat, da trotovska zalega v
navadnih čebelnih celicah zvodeni in odmrje kakor pri po¬
hlevni gnilobi; odmrje pa zaradi zunanjih vplivov  in  ni
kužna.

Tako odmrlo in tudi obglavljeno zdravo trotovsko zalego,
ki je v lepih, novih satih, porazdelimo med zdrave, močne dru¬
žine, da odstranijo ličinke in osnažijo celice.

Sl. 7. Sveža mešičkasta zalega
(po dr. Borchertu).

25

c)  Prehlajena zalega.

Zgodi se, da se čebele v panjih radi nepričakovano nastalega
hudega mraza stisnejo ter zapuste del zalege. Ta nezgoda zadene
slabe čebelne družine, ki so nenadoma izgubile mnogo čebel,
ali če smo prezgodaj odprli medišče  z namenom, da
bi satje obvarovali pred veščami, ali če smo prestavili le po¬
samezne zalezene sate v medišče.

Zapuščena zalega vseh starostnih dob odmrje, posivi, pozneje
skoraj počrni, njena notranjost pa zvodeni. Odmrle ličinke in
bube se polagoma posuše in se sčasoma spremene v lušči-
nice, ki leže na stenah celic in padejo iz njih, ako na sat v
primerni legi nekoliko potolčemo. Ko se vreme izboljša, očistijo
celice ojačene čebele same.

4. Poapnelost in okamenelost.

Pri teh boleznih nam delajo škodo plesni. Navadne plesni
so splošno znane rastline, ki žive navadno na neživih tvareh.
Tudi v vlažnih panjih
jih vidimo včasih ob
koncu zime na mrtvih
čebelah, ki so oble¬
žale v kakem kolu.

Posebne bele in ze¬
lenkaste plesni se pa
semtertja na koncu
pomladi in poleti na¬
selijo na živi čebelni
zalegi vseh starosti, jo
pokrijejo z nitasto pre-
vlako, poženejo vanjo
vlakna ter jo docela
prerastejo. Odmrle li¬
činke ne zvodene
in se ne skrčijo,
temveč obdrže svojo
obliko in tako otrde.;
zato rečemo, da o ka¬
men e. Ličinke posta¬
nejo belkasto sive  si. 8. Kos sata s poapnelo zalego,

in poleg tega črno in (Po Claussenu.)

26

zelenkasto lisaste. Lise so tvorišča silno majhnih, drobnih
zrnec, t. j. trosov, ki imajo pri plesnih isti pomen kot seme pri
cvetočih rastlinah. Čebele, čebelar in tudi gibajoč se zrak jih
raznašajo po panju in okolici ter širijo bolezen. Omeniti hočem
dve bolezni, ki jih povzročajo plesni na čebelni zalegi: po-
apnelost in okamenelost.

Pri poapneli zalegi  oprede ličinke neka bela plesen
(pericystis apis), ki se razraste včasih tudi preko roba celic.
Ta gliva ne napravi velike škode in premine sama. Vendar zelo
priporačajo, da napadeno satje odstranimo in sežgemo. Te plesni
ne smemo zamenjati z drugo belo plesnijo, ki se v zimskem
času razpase po obnožini ter jo uničuje, čebelni zalegi pa menda
ne škoduje.

Zelo nevarna pa je zelenkasta plesen  (aspergillus
tlavus), ki se loteva čebelnih ličink in jih spreminja v oka-
menelo zalego.  Njeni mnogoštevilni, lahko gibljivi trosi

Sl. 9. Kos sata z okamenelo zalego.

(Po dr. Zandru.)

Celice poleg X so napolnjene z zelenimi trosi.

27

vzkale tudi v odraslih čebelah, v drugih  domačih živalih
in celo v človeku. V človeških očesnih in dihalnih sluznicah izzo¬
vejo vnetja in težka obolenja. Zato zatiramo okamenelost prav tako
kakor hudo gnilobo. Da zabranimo trosom pristop v naše telo,
si pred razkuževanjem zvežemo vlažno ruto preko ust in nosa.

III. Bolezni odraslih čebel.

1. Nosemavost (nosematoza).
a)  Splošna označba.

Nosemavost je nalezljiva bolezen  odraslih čebel, ki
strahotno gospodari po čebelnjakih. Dr. E. Zander, sloveči raz¬
iskovalec tega zla, meni, da zahteva več žrtev, kakor vse druge
čebelne bolezni skupaj. Razširjena je po vsem svetu in tudi
pri nas hudo nastopa. Njena posebno slaba lastnost je, da biva
lahko dalj časa neopažena po naših čebelnjakih in da izbruhne
z vso silo le ob posebnih prilikah.

b)  Po čem spoznamo nosemavost.

Znak nosemavosti je, da starejše čebele  konec zime in
v prvih pomladanskih mesecih kljub zadostni hrani odmirajo v
nenavadno velikem številu.

Ako čebele proti koncu zime radi mraza ne morejo izleta-
vati, odmirajo na satih, padajo na panjevo dno in ga pokri¬
jejo tudi po več cm  na debelo.  Večkrat ostane v takih
panjih le peščica čebel, ki se žalostno gnetejo okoli matice.

V letih, ko je vreme ugodnejše, bolne čebele z bolj ali
manj napetim zadkom zapuščajo panje, padajo po tleh, kjer
lezejo sem ter tja, se zbirajo v male skupine in se trepetaje s
krili poslavljajo od življenja. Večkrat tudi opazimo, da se po¬
skušajo dvigniti od tal, a posrečijo se jim le mali skoki. Tudi
pri tem pojavu se zgodi, da se panji v kratkem času po¬
polnoma izpraznijo.  V obeh navedenih primerih imamo
opraviti z zelo nevarno hudo nosemavost  j o,  ki ima značaj
kuge in ji zato Nemci pravijo tudi črevesna kuga.

Treba je pa takoj tukaj pripomniti, da omenjeno padanje iz
panjev, odskakovanje od tal in umiranje ni zanesljiv znak nose¬
mavosti, ker te pojave opazujemo tudi pri drugih boleznih. Zato
tudi mnogokrat rabljeni izraz „brezletnost“ ne more označiti
nosemavosti in nobene posebne, poedine bolezni.

28

Značilno za nosemave čebele je, da so pozimi zelo  ne¬
mirne in da porabijo izredno mnogo hrane.  Zato se jim
polni črevo z neprebavnimi snovmi in čebele silijo iz panjev,
pa se več ne vrnejo.

Preobilica hrane da že sama povod, da se sproži griža. Če
pa nosemave čebele prezimujejo na neprimernem medu, n. pr.
na hojevem ali listnem, in nimajo prilike za večkratno čiščenje,
se nepreprečljivo združita nosemavost in griža in povzročita
najgnusnejše slike, ki jih more nuditi čebelarstvo. Vse, kar je v
panju, pa tudi njegova zunanja sprednja končnica in brada, je
na debelo pokrito z rumenorjavkastim, kislo dišečim, redkim
blatom, ki se počasi posuši in potemni. Takim družinam ni pomoči.

Nosemavost ne gospodari vedno z enako krutostjo. Včasih
pobira čebele le v manjši množini in polagoma  ter
tako slabi družine in jih zadržuje, da glede naraščanja števila
ne napredujejo z zdravimi. Dogaja se, da površen čebelar te bo¬
lezni niti ne opazi, ker nadomeščajo izgubo mnogoštevilne mla¬
dice, ki se porajajo v tem času. V tem primeru govorimo o
pohlevni nosamavosti.

Bolezen nastopa meseca februarja, marca in aprila, redko¬
kdaj se zavleče do julija, ko redno preneha. Vendar obdržijo
nekatere čebele bolezenske kali, jih oddajajo naprej in jih tako
prenesejo v zimo, ko se začne novo pustošenje.

Nosemave čebele ne poginejo takoj, ko so napadene, tem¬
več opravljajo še nekaj časa svoje delo v panju ali zunaj njega.
Nekatere izdihnejo z obnožino na nogah.

c)  Povzročitelj nosemavosti.

Čebele obole, ako pridejo s hrano v njihov želodec (sred¬
nje črevo) beli, komaj 6 tisočink mm  dolgi, s trdno lupinico

obdani, po obliki in
namenu živalskim jaj¬
čecem podobni trosi,
majhne, silno prepro¬
ste živalce, ki se
imenuje »nosema
apis“.  Tros se usi¬
dra v želodcu; iz nje¬
ga izleze sluzasta ži-
Sl. 10. Trosi noseme (fot. dr. L. Hribar). valca (nosema) in

29

£

O

O

10

Sl. 11. Razvoj noseme. (Prosto po Fanthamu.)
1. Tros. 2. Sluzasta živalca. 3. Sluzasta živalca raz¬
pade. 4. Vsak del naraste. 5. Vsak del se podaljša.
6. 7. Jedro se razdeli. 8. 9. Žival se razdeli.
10. Novi trosi.

se vrine v stanice, ki tvorijo površje notranje želodčne stene.
Tu razpade v delce, ki zopet narastejo, se dele, razmnožujejo in
spreminjajo zopet v
trose.Želodčna stena
je večkrat natr¬
pana z belkastimi
trosi  in postane radi
tega bela.

O tem se pre¬
pričamo s prostimi
očmi, ako potegne¬
mo prebavilo (želo¬
dec in čreva) iz če-
belnega telesa, kar
dosežemo, ako pri¬
memo z eno roko
čebelo za oprsje, z
drugo pa za skrajni
konec zadka in po¬
tegnemo oba dela narazen. Vendar pa bela barva želodca ni
vselej zanesljiv  znak, da je čebela obolela ali odmrla radi
nosemavosti. Dokaže nam to le preiskava pod drobnogledom.

Stanice želodčne stene, ki so jo zajedavci izželi, razpadajo
in trosi se mešajo z vsebino želodca ter odhajajo z odpadki
iz telesa.  V svežem in osušenem blatu nosemave čebele so
milijarde trosov. Dr. Zander pravi, da postane voda, ki v njej
raztopimo nekaj kužnega blata, radi njegove velike množine belih
trosov mlečnata.

Trosi so trdoživi, ker jih varuje trdna lupinica. Trajnost nji¬
hove življenske sile pa ni točno ugotovljena.  Nekateri pre¬
iskovalci trdijo, da žive 4 mesece, po mnenju drugih celo 5 let.
Nepojasnjeno je tudi, zakaj se nosemavost v enem primeru raz¬
vija bujno, v drugem pa napreduje le počasi, dasi so pogoji
navidez povsod isti. Eno mnenje je, da vpliva na potek bolezni
čebelna hrana, drugo, da sodelujejo ali ne sodelujejo še druga
živa bitja. Splošna sodba pa je, da sta pri širjenju nosemavosti
važna ustroj in odpornost čebelnega telesa.

Način, kako vpliva nosema na čebele, nam popisuje dr. Bor-
chert. Razmnožujoči se zajedavec povzroča prekomerno razpa¬
danje notranjih želodčnih sten, radi česar ne morejo izločati

30

za prebavo potrebnih sokov. Čebelam neprebavljena hrana ne
uteši lakote, zato sprejemajo vedno novo. Od tod izvira velika
poraba hrane. Obilica neprebavljene hrane, plini in druge snovi,
ki se tvorijo iz te hrane, napenjajo zadek, pritiskajo na zračne
mehove ter otežkočajo dihanje in deloma tudi zastrupljajo žival.

č)  Kako se zajedalec širi.

Čebela, ki nosi v svojih prebavilih trose noseme, se ob
nastopu mrzlega zimskega vremena z zdravimi čebelami združi v
zimsko gručo, kjer v drobnih kapljicah izpušča svoje okuženo blato,
ki ga snago ljubeče čebele takoj odstranijo, s tem da ga poližejo
in obližejo bolehne čebele. Posebno velja to za odpadke matice,
ki so pogostoma tudi okužene. Snažilke postanejo v par tednih
žrtve svojega dela in so primorane, da enako vplivajo na svoje
tovarišice kakor prve okuževalke; tako se bolezen širi. Pozimi in
v začetku pomladi, ko sede čebele tesno skupaj in ne morejo
izlefavati, je najugodnejša prilika, da se naberejo pogubonosnih
trosov. Zato je v tem času obolenje najbolj mnogoštevilno.

Ob prvem in vsakem poznejšem trebljenju izpuščajo (iz¬
ločajo) bolne čebele s trosi nasičeno blato  na
končnice panjev, na stene in strehe čebelnjakov, po napajališčih
in po tleh vse okolice, ob griži pa tudi po notranjih stenah
panja in po vsej njegovi vsebini.

Ob tem času pogine radi nosemavosti in obleži v okolici
čebelnjaka mnogo čebel, ki razpadajo  in tako oproščajo
mnogoštevilne trose. Zdrave čebele imajo vsepovsod priliko, da
se nalezejo bolezenskih kali, trosov, in jih nosijo domov. Po¬
sebna nevarnost jim preti na napajiliščih s stoječo vodo,
kjer se razmaka okuženo blato in mrtve, razpadajoče čebele.

Prenašalci bolezni so tudi bolne čebele, ki zaidejo  v
zdrave panje in tam ostanejo, potem ropajoče čebele,  ki
vdirajo v okužene panje in končno čebelarji,  ki opravljajo
vse panje z islim orodjem in z neumitimi rokami, ki prestavljajo
satje iz enega panja v drugega in ki združujejo  bolne če¬
bele z zdravimi.

d)  Zaščitni ukrepi proti širjenju nosemavosti.

Čebelar, ki ima zdrave čebele, bo skrbel, da mu ne pride
nosemavost v goste. To bo po možnosti dosegel, ako se bo
ravnal po navodilih, ki veljajo za vse kužne bolezni in so opi-

31

sana pri hudi gnilobi. Ker ima nosemavost še to posebnost, da
v nekaterih čebelnjakih ne napravi posebne škode ter jo težko
opazimo, se pritepe še laže kakor druge nalezljivke; zato mora
biti naša pozornost še večja. Posebno bomo pazili na snago
onih mest, kjer se lahko nabirajo zgoščeni bolezenski trosi,
trebež in mrtvice.

Po prvem izletu in po potrebi še večkrat pozneje odstra¬
nimo vse blato,  ki ga puste čebele po panjih, čebelnjakih
in vseh njihovih delih. Delo opravimo zvečer z raztopino sode
in čiste vode.

Mrtve čebele,  ki jih nagrabimo iz panjev, vrzimo v
ogenj,  ne za čebelnjak, kamor morejo priti zdrave čebele. Isto
napravimo z mrtvicami, ki jih redno zjutraj ali zvečer pometimo
izpred čebelnjaka.

Odstranimo vsa napajališča s stoječo vodo,  v kateri
je mah, pesek ali lesna volna, torej snovi, ki se ne dajo lahko
in temeljito osnažiti. Napravimo si napajališče s tekočo
vodo  ter ga vsak večer oznažimo s krtačo in splahnimo s čisto
vodo. Ne postavljajmo ga pa pred čebelnjak, ampak na tako
sončno mesto, kjer ne bodo vse čebele letele čezenj.

Luže in mlake  v bližini čebelnjakov zasuj  in privadi
čebele na napajalnik, ki ga moraš redno oskrbovati!

Vsaka bolezen laže napade pod neugodnimi pogoji se raz¬
vijajoče in oslabelo bitje, zato skrbi, da bodo imele čebele
vedno dovolj naravne hrane!  Čebele ne smejo nikdar
stradati! Ne pitaj  spomladi čebel s sladkorjem,  ker mu
primanjkuje raznih snovi, ki so potrebne za popoln razvoj za¬
lege. Daj čebelam priliko, da morejo obnavljati satje!  To
je, kakor je že bilo omenjeno, njihova življenska potreba.

Zazimuj čebele na dobri hrani! Hojev in listni med nikakor
nista primerna; odstrani ga iz panjev že pred zazimljenjem.
Zelo dobro je, če moreš imeti čebele v jesenski ajdovi paši.
Pred ajdo poberi vse polno satje z neprikladnim medom tudi
iz plodišča in ga iztoči! Satje s pokrito zalego prestavi v me-
dišče, ostalo pa pusti v plodišču; po ajdovi paši pa zamenjaj
tudi to s primernimi satovi iz medišča! Ako nimaš za zazimljenje
dobrega medu, nakrmi"čebele s sladkorjem! Sedaj ne bo ško¬
doval.

Matice niso varne pred nosemavostjo.  Njih trebež
je glede okuženja tem bolj nevaren, ker ga čebele ližejo sproti

32

skozi vse leto. Skrbi za pogosto obnovo matic  in za za¬
dostno število njihovih namestnic!

Opazuj čebele stalno! Ako opaziš sumljiva znamenja, po¬
beri 20—40 živih, obobelih (starejših) čebel izpred osumljenega
panja, deni jih v škatlico in jih pošlji veter, bakteriol. zavodu v
preiskavo! Ako je preiskava ugotovila nosemavost, čakaj na
potek bolezni in potem ukreni tole:

Družine, ki so naglo izgubile do 2 3 / 4  svojih čebel ali več,
zažvepljaj in panje razkuži  tako, kakor zahteva navodilo
pri hudi gnilobi!

Čebelnim družinam, ki slabijo,  moreš po dr. Zanderjevih
navodilih pomagati, ako jim odvzameš stare, večinoma bolne
čebele. Zato lepega, gorkega jutra odvzemi panju vse sate z
zalego in čebelami vred, toda brez matice, in jih deni v drug
čist in neoporečen panj na novem, od prvega panja oddaljenem
mestu. Matico zapri v matičnico in jo pusti v okuženem
panju,  ki si mu dodal nekaj praznih satov. V stari panj se
vrnejo čez dan vse stare, najbolj obolele čebele iz novega
panja. Zato jih zvečer zažveplaj,  ko si jim vzel matico in jo
vrnil premeščeni družini. Drugi dan to družino v njenem novem
panju lahko postaviš na staro mesto.

Oslabele družine je treba združiti. Nikdar pa ne združuj
obolelih čebel z zdravimi!  Čebele, ki glede svoje moči
ne nazadujejo, pusti v miru! Upanje je, da bodo premagale
bolezen. Le dobro jih je treba odeti in skrbeti, da niso lačne.

Zdravil proti nosemavosti  ni. Odrekle so vse soli
in čaji in drugo, kar so dosedaj preizkušali. Vendar ni izklju¬
čeno, da se bo našlo sredstvo, ki bo rešilo čebelarje tega zla.
Ako nastopi nosemavost z značajem kuge ali v zvezi z
grižo,  jo moremo po veterinarskem zakonu javiti oblasti.

2. Pršičavost (grinjavost).
a)  Splošna označba in razširjenost.

Pršičavost (acariosa) je nalezljiva in huda bolezen,
ki je izpraznila že mnogo čebelnjakov.  Družina, ki jo je
napadla ta bolezen, ne ozdravi sama in je izgubljena,
ako človek ne poseže vmes. V tolažbo nam je, da so v zad¬
njem času našli sredstvo, ki zanesljivo učinkuje proti njej.

33

V Evropi se je prvič pojavila leta 1904. na angleškem otoku
Wight (čitaj Vajti), kjer je uničila vse čebelarstvo. Kmalu je prešla
na drugo angleško ozemlje in odtod v Francijo, Švico, Nemčijo,
Avstrijo in Rusijo. Leta 1933. nam je bila najbliže v Avstriji na
Koroškem v Spitalu ob Dravi in na Štajerskem v okolici Gradca.
Pripravljeni moramo biti, da tudi nam ne bo prizanesla.

b)  Znaki bolezni.

Pršičavost se najočitneje pojavlja spomladi  po prvem
trebljenju, pa tudi po dolgotrajnem deževju ali mrzlem
vremenu,  ko so čebele dalj časa ždele v panjih.

Pršičave čebele, ki pridejo iz panjev, tekajo po bradi in
zaman poskušajo odleteti.  Z brad popadajo pred čebel¬
njakom na tla, kjer nekaj časa odskakujejo  v zrak, begajo
sem ter tja, kmalu popolnoma oslabe in poginejo. Zadka ni¬
majo napetega.  Njihova krila pa imajo pogostoma
nenaravno lego.  Pršičavost v mnogih primerih le pola¬
goma napreduje  in jo opazimo šele čez leto dni po okužbi.
Lahko jo zamenjamo z drugimi boleznimi, pri katerih čebele
tudi padajo po tleh in poskušajo odleteti. Zanesljivo jo mo¬
remo ugotoviti le z drobnogledom.

c)  Povzročitelj pršičavosti.

Čebele obole pri tej bolezni radi
zelo majhnih, a dobro razvitih živalic, ki
jih imenujemo Woodove  (čitaj Vu-
dove!) pršice  (acarapis Woodi). Po¬
dobne so pršicam, ki povzročajo
znane garje na človeških rokah ali
kurjih nogah. Woodove pršice so jaj¬
časte oblike, imajo osem nožič in
ostro sesalo, s katerim sprejemajo
čebelno kri. Do nje pridejo v oprsnih
vzdušnicah  (dihalih), ki se v njih
vrinejo skozi prvi par oprsnih dihalnic
le mladih čebel.  V vzdušnicah se
pršice hranijo ter se od kraja počasi,
pozneje pa hitro množe. Ko njihova
družina preveč naraste, zapuste oplo¬
jene samice svoje gostitelje in se

Čebtlne bolezni

Sl. 12. Pršica (samec), ki
povzroča pršičavost.

(Po dr. Borcherlu.)

3

34

SL 13. Kos vzdušnic s pršicami. (Po dr. Leuenbergerju.)

preselijo v sosednje čebelnjake, kar se posebno lahko zgodi v
zadnjih zimskih mesecih,  ko čebele sede tesno skupaj in
nastaja tudi nov čebelni zarod. Zunaj čebelnega telesa ne mo¬
rejo živeti več kot par dni. Odmrle čebele so navadno
brez njih.

Vzdušnic  e,  ki so pri zdravih čebelah bele, postanejo
radi vbodljajev in ran lisaste in pozneje počrne.  Izsesa¬
vanje krvi in poškodba vzdušnic vplivata škodljivo na bližnje
oprsno mišičje, ki giblje krila, in slabita vse telo. Obolele če¬
bele se radi tega ne morejo dvigati v zrak in omagajo. Nekatere
poginejo že dva tedna po okužbi, druge se pa kljub pršičavosti
postarajo.

Po čebelah in v panjih so še druge vrste pršic (zunanje),
ki ne povzročajo bolezni.

č)  Kako se razširja pršičavost.

Člani čebelne družine se okužujejo med seboj. Pršice pre¬
hajajo z ene čebele na drugo,  kar se posebno lahko
dogaja o zimskem in spomladnem času ter ob deževju in mrzlem
vremenu, ko sede čebele bolj tesno druga ob drugi. Zato v
takih dobah opažamo posebno mnogoštevilno odmiranje čebel.

Iz panja v panj in iz čebelnjaka v čebelnjak prenašajo
pršičavost okuženi trotje,  ki jih družine brez odpora spreje¬
majo, potem čebele, ki zaidejo v druge panje, roparice
in pobegli, p rit ep eni roji.

35

Razširjevanje pršic pospešuje čebelar,  ki brezskrbno
prestavlja satje  iz panja v panj, združuje oslabele
bolne čebele  z zdravimi, prevaža čebele v pašo  v
zdravstveno nevarne kraje, kupuje tam čebele in lovi tuje,
pobegle roje.

d)  Kako se varujemo pršičavosti.

Pametni čebelar, ki se hoče varovati škode, bo opustil vse
pravkar naštete nepremišljenosti. Panje bo pobarval z očitnimi
barvami, ki jih bodo čebele dobro razločevale, da se pri po¬
vratku domu ne bodo motile.

Čebele moramo skrbno opazovati posebno spomladi. Ako
nam v nenavadnem številu odmirajo in ako opazimo sumljive,
odskakujoče čebele, jih poberimo okoli 25 in jih vrzimo v stekle¬
ničko z alkoholom, da pomro. Z njimi poginejo tudi pršice,
ki ostanejo v vzdušnicah, ako so tam bile. Čebele denimo
potem v škatlico za vžigalice, ki jo zavijmo v bel papir in po¬
šljimo preko sreskega veterinarja kot vzorec brez vrednosti
državnemu veterinarskemu bakteriološkemu zavodu v Ljubljano
v preiskavo.

Navodilo k pravilniku o odvračanju čebelnih kužnih bolezni
ne zahteva, da sumljive čebele usmrtimo v alkoholu, pač pa, da
pošljemo najmanj 25 mlajših čebel.

Domnevo pršičavosti je treba prijaviti predsed¬
niku občine.

e)  Zatiranje pršičavosti.

Do zadnjega časa so pobijali pršičavost z žveplom in
ognjem,  ki so mu izročili vse okužene družine brez izjeme.
Sedaj se poslužujemo teh sredstev le pri družinah, ki so že
močno oslabele  in pri katerih je preiskava dognala, da so
vsi ali skoraj vsi njeni člani okuženi. Izpraznjene panje opeto-
vano zažveplamo, dobro zapremo in pustimo 10 dni nedotaknjene.
Žveplov dvokis (dim) pomori poleg čebel tudi vse pršice.

Pri manj obolelih čebelah pa uporabljamo razna razkužila.
Popoln uspeh dosežemo s sredstvom, ki ga je iznašel preprosti
čebelar Frow.  Zdravilo je tekoče in sestoji iz 2 delov čistega
bencina, 2 delov nitrobencola in 1 dela safrola; pomori pršice

3 *

36

vseh starosti in razvojnih stopenj, a čebelam ne škoduje, ako
ga rabimo v pravi meri.

Frowovo sredstvo in njegovi hlapovi so strupeni,  zato
jih ne bomo po nepotrebnem vdihavali. Je tudi zelo vnetljivo.
Ako blizu odprte posode z imenovano tekočino gori kadilnik,
ali ako kadimo tobak, se sredstvo lahko vname in razleti.

S Frowovim sredstvom poškropimo zvečer kos sukna ali
klobučevine, ki ima približno velikost panjevega dna in ga z
žico potegnemo pod čebele v plodišču. Jaz predlagam, da ra¬
bimo mesto sukna cunjasto lepenko, ker je cenejša.

Hlapovi razkužila smejo uhajati samo pri žrelu, drugje ne.
Zato panj ne sme imeti špranj in se mora dobro zapirati.

Predpisane množine sredstva se moramo natančno držati,
ker bi sicer ne pomagalo, ali bi pa škodovalo čebelam.

Švicarji ga vlivajo sedem večerov zaporedoma po 1*8 c/n 3
na vsako suknjeno podlago in jo pustijo nazadnje še tri dni v
panju. Uporabljajo pa Frovvovo sredstvo tudi v dveh obrokih, in
sicer najprvo 5 cm 3  in čez 3 dni zopet toliko in pustijo podlogo
tudi 10 dni v panju. Ker ima A. Z. panj skoraj isto prostornino
kakor švicarski, ga bomo rabili tudi mi v istih dnevnih odmerah
kakor Švicarji.

Kranjičem, ki imajo povprečno tretjino vsebine A. Z. panja,
pa bomo dajali ali po 0'6 cm ''  7 dni zaporedoma, ali po 1'7 c/n 3
v presledku 3 dni. Treba bo pa v pogledu količine tega sredstva
napraviti še posebne preizkušnje.

Razkužilo damo hkrati vsem panjem  v čebelnjaku brez
izjeme. Ker ima močan vonj in ker neugodno vpliva na čebelno
zalego, ga uporabljamo navadno pozno jeseni, t. j. oktobra in
novembra meseca.  Frow uporablja svoje sredstvo po teme¬
ljitem spomladanskem trebljenju. Ker imajo naše čebele tedaj že
zalego, bomo mi razkuževali v jeseni. Pri razkuževanju čebele ne
smejo sedeti preblizu  tal, torej ne smejo podsedati, da
niso preblizu napojene podloge. Pri A. Z. panjih bo to lahko.
Ako bi družina v njem podsedala, potegnemo iz panja matično
rešetko ali pregrado, ki loči plodišče od medišča, in položimo
z razkužilom namočeno sukno na satnike, ali pa prestavimo
čebele v medišče in zgornje žrelo dobro zapremo.

Težave bodo pri kranjičih. Treba bo odtrgati dno in na nje¬
gove robove na vseh mestih, kjer so stale končnice in stranice,

37

pritrditi približno 2 cm  široke letvice in nanje povezniti ostali
del panja.

Frowovo sredstvo dobimo v izvirnem omotu, ki mu je pri¬
loženo obširno navodilo za uporabo.

3. Majska bolezen.
a)  Znaki bolezni.

Bolezen ima svoje ime po času, ko nastopa. Pojavlja se
torej meseca maja,  včasih tudi teden ali dva prej. Mlade,
okoli 14 dni stare čebele, katerih skrb je nega in hranitev za¬
lege in ki radi tega poleg medu uživajo večje množine cvetnega
prahu, lezejo iz panjev in padajo na tla;  tam še nekaj
časa begajo sem in tja, končno omagajo in trepetaje s krili po¬
ginejo. Njih zadek je napet,  ker je debelo črevo nabasano
s cvetnim prahom.

Radi hitrega tekanja obolelih čebel po tleh imenujejo to
bolezen tudi steklost ali besnost. Ker pa naše čebele nimajo
nobenega skupnega znaka z živalmi, ki obole za to boleznijo,
se mi zdita ti imeni neprimerni.

Bežanje mladic iz panjev traja navadno malo časa,
vendar bi jih mogli v nekaterih letih nabrati pred večjimi če-

38

belnjaki polne klobuke.  Pobiranje čebel po tleh pa je brez
koristi, ker za obolele čebele,  ki so zapustile panje, ni
zdravil in rešitve.

b)  Vzroki bolezni.

Dognano je, da majska bolezen ni nalezljiva.  Odprto
pa je vprašanje, kaj jo povzroča. Čebelarji ugibajo na vse strani
in pripisujejo izvor bolezni raznemu cvetju, zmrzlemu pelodu,
močvirni vodi in prehlajeni zalegi, a poizkusi so dokazali, da so
vse te in še druge domneve prazne.

Bolj verjetno je in manj oporekajo mnenju, da mladim
čebelam škodujejo strupi iz raznih plesni,  ki nastajajo
na nezasedenem satju, medu in posebno pelodu. S poizkusi so
dokazali, da moremo s pitanjem medu, ki smo mu primešali
trose plesni, vzbuditi v čebelah enake pojave, kakor jih kaže
majska bolezen.

Dr. Zander sodi, da je majska bolezen pretežno posle¬
dica nosemavosti,  ki pobere mnogo starih čebel in
donašalk tekoče hrane (vode) in onemogoča mladicam
prebavo cvetnega prahu.

c)  Preprečevanje in zdravljenje bolezni.

Opiraje se na pravkar navedene sodbe bomo majsko bo¬
lezen preprečili, ako bomo skrbeli, da se po panjih ne bo raz¬
vijala plesen in da bomo zato iz njih spomladi ob prvi priliki
vzeli vse plesnive sate,  četudi niso prazni, in jih izločili iz
čebelarskega obrata. — Nosemavost bomo zatirali, ne glede na
to, ali je v zvezi z majsko boleznijo ali ne. Čebelam bomo zelo
ustregli, ako jih bomo v času, ko dobivajo v naravi mnogo pe¬
loda in malo medečine, pitali z razredčenim medom.

Kot zdravilo priporočajo raztopino medu in vode  v
enakih delih, ki ji primešamo na vsak liter dva grama kuhinj¬
ske soli.

4. Griža.

a)  Splošna označba.

Čebelna griža je nenalezljiva bolezen  odraslih čebel,
ki nastane radi različnih zunanjih vplivov. Griža ne usmrti čebel;
grižavke pobere le mraz. Čebelne griže ne moremo primerjati
z nalezljivo človeško grižo, pri kateri so v blatu prenosljivi bo-

39

lezenski trosi in ki zahteva brez zdravniške pomoči mnogo
smrtnih žrtev.

Pri veščem in skrbnem čebelarju  se pojavi čebelna
griža le izjemoma,  slučajno ter mu ne napravi mnogo škode.
Za onega pa, ki čebel pravilno in pravočasno ne zazimi, more
imeti težke posledice.

b ) Znaki bolezni.

Kadar vidimo meseca decembra, januarja, februarja ali
marca, redkokdaj prej ali pozneje, da odlagajo čebele svoje blato
na sprednjo končnico ali panjevo brado, vemo, da imamo opraviti
z grižo. Odpadki so večinoma tekoči, pogosto kašnati, svetlorjavi,
neugodno vonjajoči ter se posuše v temnorjavo skorjo. Trebež
puščajo čebele, ki so se ločile od zimske gruče in pohitele kljub
mrazu na prosto. Mnoge otrpnejo in padejo z napetimi zadki pred
čebelnjakom na tla. Druge pa ne prispejo do žrela, temveč se
iznebe svojega bremena že na notranjih panjevih stenah, satnikih,
satovju, medu in oškrope z njim celo svoje tovarišice.

Ako nastopi kmalu potem, ko so se pokazali prvi znaki
griže, toplo vreme, ki dovoli čebelam varen izlet, žival ne trpi
znatne škode. Kolikor pozneje se pa vreme zboljša, toliko večje
je onesnaženje in toliko več čebel odmre. Zgodi se, a redkokdaj,
da ostane v panju le peščica čebel; te so brez vsake vrednosti.

Navadna, lahka griža se pojavi tudi v drugih letnih časih
ali ob izrednih prilikah, n. pr. ako pride panj nenadoma ob ma¬
tico, ali ako čebele radi slabega vremena ali dolgega prevoza
po več dni ne morejo iz panjev. Bolezen pa takoj preneha, čim
nastopijo normalne razmere.

e) Vzroki griže.

Grižo povzroči neprikladna hrana,  ki vsebuje preveč
neprebavnih snovi, premalo vode ali sestavine in primesi, ki ne
prijajo čebelnim prebavilom. Griža pa je tudi posledica vzne¬
mirjanja čebel  v času, ko se ne morejo trebiti na pro¬
stem. Neprimerna zimska hrana je gozdni  (jelkov) in listni
(od mane izvirajoč) med, ker ima ali svoje posebnosti, ali preveč
za čebele neprebavljivih snovi.

Premalo vode ima trdno kristaliziran med, kakršnega dobimo
od ogrščice  (rapsa), od jesenske rese  in deloma tudi
od pravega kostanja.

40

Škodljiva so tudi nadomestila,  ki jih dajemo čebelam
namesto medu. Sem spada sladni in mlečni sladkor in navadna
sladkorna raztopina, ki ji primešamo kuhinjske ali glauberjeve
soli ali citronove kisline deloma kot zdravilo, deloma zato, da
bi čebelam olajšali predelavo. Slabo učinkujejo razni sirupi in
med, ki je že začel kipeti, ali se je celo že skisal. Zauživanje
naštetih snovi kaže pri čebelah navadno iste posledice, kakor
pri ljudeh, ki zauživajo pokvarjeno hrano. Griža nastane pri če¬
belah tudi, če prezgodaj nastavijo zalego; takrat namreč spre¬
jemajo več medu in v njem pomešanega cvetnega prahu, kakor
ga morejo prebaviti v času, ko ne lete.

Čebele vznemirja brskanje, trkanje in ropotanje,
ki ga povzročajo v njihovi neposredni bližini, torej v čebelnjakih
in po panjih, ljudje, psi, mačke, kokoši, žolne in druge manjše
ptice, miši, rovke in vetrovi. Neredno se ponavljajoč ropot in
nemir v bližini čebelnih bivališč vzbuja v čebelah nagonski ob¬
čutek, da prihaja sovražnik, ki jih more pregnati. Učinek je
različen. Nekaterim ostrašenim čebelam se pripeti isto kot za-
strašenim malim otrokom: nenadoma in nehote se iznebe blata.
Pogumnejše se odločijo, da se postavijo dozdevnemu ali res¬
ničnemu sovražniku v bran ter zapuste varno zavetje. Hiteč
proti žrelu se prehlade in obole ali poginejo. Večina si pa na¬
polni želodec, da reši vsaj to, kar more nesti seboj. Čebelni
blatnik (debelo črevo), ki je zelo raztegljiv, more po več me¬
secev zadržavati precejšno množino neporabljivih snovi, ki osta¬
nejo od hrane. Večkratno vznemirjanje in preoblaganje želodca
pa povzroči toliko kopičenje neprebavnih snovi, da jih čebele
ne morejo dalj časa zadrževati.

Čebele vznemirja pomanjkanje zraka in vode, prepih,
hud mraz in hitra menjava zračne topline, vlaga po
panjih, neprijeten vonj, slabost družine in brez¬
ni a t i č n o s t.

č)  Kako se varujemo griže.

Preskrbimo  v jeseni čebele z dobro hrano!  To je
prvi pogoj, da nam ostanejo čez zimo zdrave. Najbolj jim služi
med, razen že prej naštetih vrst. Čebele, ki smo jih imeli v
hoji ali v jesenski resi in tiste, ki so založene z listnim medom,
napitajmo ob koncu septembra s sladkorno raztopino. Čebele
jo morajo spraviti tja, kjer je bila zadnja zalega in kjer čebele

41

prve zimske mesece sede in se hranijo. Če je na teh satovih
že več neprikladnega medu, odstranimo skrajne sate, ostale
razmaknimo in vtaknimo v sredino vsaj par praznih satov, da
jih čebele napolnijo s sladkorjem.

Za zimsko krmljenje čebel je najboljša in najcenejša slad¬
korna sipa. Raztopimo jo tako, da jo polijemo in mešamo z
vrelo vodo v razmerju 1:1;  to je, da pride na 1 kg  sladkorja
1 / vode. V zadnjem času priporočajo 1 kg  sladkorja na 3 / 4  /
vode. Vsak dodatek katerekoli topljive primesi je nepotreben.

Dr. Zander trdi, da moremo čebele brez škode prezimiti tudi
na hojevem in listnem medu, ako ga damo čebelam razred¬
čenega z vodo v razmerju 1 :1.

Čebele, ki zalegajo prezgodaj in zato obolevajo na griži,
navadno niso čiste kranjske pasme. Izmenjajmo jim o pri¬
liki matice!  — Noben previden čebelar ne zazimlja prestarih
matic ter se s tem obvaruje poleg drugih neprilik tudi nepo¬
trebnega razburjenja čebel, ki lahko nastane, če matica umre.

Iz istega vzroka ne stikajmo in ne ropotajmo  v
zimskem času v čebelnjakih in še manj po panjih! Da drugi
ljudje in večje živali o tem času ne morejo do panjev, naj stoji
čebelnjak v ograjenem vrtu. Kokoši in mačke kaj rade skačejo
po panjih in poležavajo po njihovih gorkih odejah; ubranimo
se jih, ako čebelnjak zadelamo tako, da živali nikjer ne morejo
do panjev. Mišim nastavimo zastrupljeno žito („celio zrna") ali
pasti, ki delujejo trajno. Zaradi rovk znižajmo panjem žrela za
toliko, da niso višja kot 8 mm.  To dosežemo, ako čez previsoko
žrelo pritrdimo tenko deščico, ki smo ji izrezali primerno žrelo.
Pticam napravimo in oskrbujmo krmišča; od čebelnjakov naj
bodo vsaj 10 m  oddaljena. Tudi dvignjene brade onemogočajo
pticam pristop, hkrati pa varujejo čebele pred prezgodnjimi zape¬
ljivimi sončnimi žarki in pred ostro burjo. Toda v gozdnih krajih
je zasenčevanje žrel neumestno; tam naj čebele, zazimljene na
slabem medu, porabijo vsak primeren čas za izlet. Dobro je, če
so čebelnjaki v takih krajih obrnjeni proti jugu. Čim večkrat se
čebele pozimi trebijo, tem manjša je nevarnost, da nastopi bolezen.

Mnogo vznemirjajočega ropota napravi veter  z gibljivimi
bradami, slabo pritrjenimi deli čebelnjaka in z vejami, ki se
naslanjajo na čebelnjake. Vse to se da z lahkoto odpraviti.

Čebelam ne sme nikdar manjkati svežega zraka. Zato mo¬
rajo biti žrela vedno odprta.  Zgodi se, da jih zamašijo od-

42

mrle čebele, včasih, ioda redkeje, tudi ledena skorja; ta nastane
iz izdihanih vodnih hlapov, ki se na sprednji panjevi steni
ohlade, teko navzdol in ob hudi zimi zmrznejo. Zapreke, ki bra¬
nijo kroženje zraka in ki jih čebele še pred nastopom  bo¬
lezni javljajo z močnejšim šumenjem,  je treba odstra¬
niti takoj, toda popolnoma mirno.

Mrtve čebele  razširjajo po panjih neprijeten vonj,
zato jih povlečemo o prvi priliki iz panjev. Zato nam dobro
služijo ameriška žrela.

Pomanjkanju vode,  ki ga čebele kažejo po zimi ob
svetlejših dneh z živahnim izletavanjem in s sladkornimi kristali
v žrelu in na dnu panjev, odpomoremo težko, ker panjev pred
trebljenjem ne smemo veliko odpirati. Za silo si pomagamo s
snežnimi kepami, ki jih tako pritisnemo na brade, da zapro del
žrela. Nekateri polagajo platnene ali bombažaste, večkrat pre¬
grajene, z oslajeno vodo prepojene krpe na matično rešetko,
ki jo odkrijejo potem pa zopet dobro prekrijejo. Najbolje pa je,
če postavimo zvečer na rešetko z gorko sladkorno raztopino na¬
polnjen pitalnik, ga tesno prekrijemo z volneno ruto ali vrečevino
in na desno in levo poleg njega postavimo na leseno podlago
razgreto opeko.

Prepiha  v dobro izdelanih panjih ni. Hudega mraza va¬
rujemo čebele z dobro odejo, slamnico, ki je pa ne smemo
prezgodaj dati v panj. Imejmo jo pa pripravljeno, da jo ob
nastopu hudega mraza tiho in hitro vstavimo. Vzimujmo v velikih
panjih le močne družine, kajti šibke ne morejo ogrevati takih
bivališč in jih stiska mraz. Njihovi izdihani vodni hlapovi se
na mrzlih stenah in nezasedenih satih ohlajajo in zgoščujejo
ter delajo panj vlažen in končno plesniv.

d)  Kaj napravimo z grižavci.

Pri grižavih panjih odstranimo vznemirjajoče zunanje vplive,
poskrbimo, da pride vanje dovolj čistega zraka in jim dajmo
potrebne vode ali sladkorne raztopine, potem jih pustimo do
prvega izleta popolnoma v miru. Neznatno obolele družine z
dobro matico si bodo po tem trebljenju same pomagale; vse
druge pa zahtevajo čebelarjeve pomoči.

Brezmatičnim panjem dajmo rezervno matico s satovjem
vred, ki je na njem prezimila, in jim čebele napitajmo. Krepke,

43

a onesnažene družine preselimo v druge, čiste in razgrete panje.
Umazane sate, ki nimajo zalege, nadomestimo s čistimi ter čebele
nakrmimo s sladkorno raztopino. Oslabele čebelne družine zdru¬
žimo; smemo jih pa tudi, ako nimajo poleg griže še kake
nalezljive bolezni (nosemavosti), po pravilih združevanja dodati
drugim čebelam.

Panje, v katerih je ostalo le malo čebel, zažveplajmo. Po¬
mazane panje in satnike temeljito očistimo, satje pa stalimo v
vosek.

Pokrito medeno satje se da oprati s čisto vodo in ga
lahko porabimo za pitanje. Odprto, zelo onesnaženo medeno
satje pa stisnimo in med pokuhajmo v žganje.

O griži, ki nastopa z nalezljivo nosemavostjo, je govora na
drugem mestu.

5. O ne dovolj preiskanih in dozdevnih boleznih.

a)  Paratifoza.

Paratifoza je črevesna bolezen, pri kateri opazujemo znake
griže. Čebele slabe, da ne morejo leteti, in naglo odmirajo.
V 8—-14 dneh jih more preminiti do 50°/ 0 .

Bolezen je redka, vendar se je že tudi pri nas pojavila.
Povzroča jo bacillus paratyphi alvei. Ime škodljivca bi nas
moglo dovesti na misel, da bi med od takih čebel bil človeku
lahko nevaren, kar pa ne drži. Čebelni paratifus ima druga
svojstva kakor človeški.

Paratifoza ni še dovolj preiskana. Pobijamo jo tako kakor
druge nevarne in nalezljive bolezni.

b)  Počrnelost.

Včasih v hojevi ali ajdovi paši osupnemo, ko vidimo, da
se je v par dneh nabrala pred čebelnjakom pod bradami po
več cm  debela plast oguljenih, bleščeče črnih, mrtvih čebel. Od¬
miranje ne trpi dolgo in ne zadene vseh čebelnih družin v enaki
meri. Nekaterim popolnoma prizanese, drugim pa pobere vse
nabiralke. Človek bi mislil, da je opisani pojav le naravna po¬
sledica starih in zdelanih čebel. Razlika pa, ki jo dela bolezen
med panji, nas sili, da iščemo drugih vzrokov. Teh dosedaj še
nismo našli in seveda tudi ne sredstev proti tej bolezni.

44

c)  Rogavost.

Rogavosi čebel je že zdavnaj pojasnjen pojav. Nekdaj so
ga smatrali za bolezen, kar pa v resnici ni.

V poletnem času se včasih vračajo s paše rogate čebele.
Na glavi imajo po dva tesno skupaj stoječa in naprej moleča tanka
peclja, ki sta na koncu glavičasto odebelela. To so pecljate grudice

cvetnega prahu, ki se radi leplji¬
vosti primejo čebelne glave, ko
čebela po cvetju kukavic išče me¬
dičine. Navadno jih čebela ne pri¬
nese domov, temveč jih prenese na
brazde drugih enakovrstnih kukavic
in tako na posebno zanimiv način
posreduje njihovo opraševanje. V
panju se čebela s potezo prednjih
Sl. 15. Rogata čebela. nožič preko glave iznebi rožičkov.

IV. Izvleček iz pravilnika

o odvračanju in zatiranju nalezljivih bolezni pri čebelah.

Pravilnik je izdal minisler za kmelijstvo dne 10.decembra 1934 pod št. 82 646/IV.
Tu je izpopolnjen s pripadajočimi členi zakona o odvračanju in zatiranju
živalskih nalezljivih bolezni z dne 14. januarja 1928. Zadnji zakon imenujemo
zaradi krajšega izražanja »veterinarski zakon".

Člen 1.

Pravilnik se nanaša le na

a)  pohlevno gnilobo, ki jo kratko imenujemo »gnilobo" in na hudo
gnilobo ali »kugo" čebelne zalege;

b)  nosemavost (nosematozo), če se pojavlja z značajem kuge ali zdru¬
žena z grižo, in

c)  pršičavost ali grinjavost (akaroza).

Če se pojavi katera izmed imenovanih bolezni, ali če se pojavi le sum
take bolezni, jo mora  lastnik ali njegov namestnik, čuvaj in vsakdo, ki mu
je poverjeno nadzorstvo nad takimi čebelami, takoj  prijaviti predsedniku
občine. Podati prijavo pa je upravičen tudi vsakdo, ki zve za zgoraj imeno¬
vano bolezen ali sumljiv primer lake bolezni.

Člen 2.

Brž ko zve predsednik občine bodisi posredno ali neposredno, da se
je pojavila katerakoli teh bolezni, mora  o tem takoj podati prijavo pristoj¬
nemu sreskemu oblastvu in v prijavi po možnosti označili natančno število
okuženih čebelnjakov in panjev.

45

Člen 3.

Če se pojavi gniloba, kuga zalege ali nosemavost v večjem obsegu ali
v neverni obliki, ali če obstoji opravičen sum, da se je pojavila pršičavost
(akaroza), mora sresko načelstvo takoj po prejemu poročila ali ko je to samo
zvedelo, odposlati na mesto samo svojega živinozdravnika, da stvar razišče,
ugotovi bolezen in odredi potrebne velerinarsko-policijske ukrepe za odvr¬
nitev in zator dotične bolezni.

če se pa pojavi gniloba, kuga zalege ali nosemavost samo v obliki
poedinih primerov, sme sresko nečelslvo pooblastiti pristojnega predsednika
občine, da ob sodelovanju kakega čebelarskega strokovnjaka iz iste občine
odredi in izvede veterinarsko-policijske ukrepe, ki so predpisani s tem pra¬
vilnikom.

O izdani odredbi in odrejenih ukrepih predloži predsednik občine
sreskemu načelstvu izčrpno poročilo.

Če živinozdravnik, odnosno čebelarski strokovnjak na mestu samem ne
more bolezni zanesljivo ugotoviti, je treba v la namen nujno poslati sumljivo
zalego ali čebele v predpisanem omotu najbližjemu državnemu veterinar¬
skemu bakteriološkemu zavodu v preiskavo.

Člen 4.

Okuženi čebelnjaki in čebelnjaki, ki so sumljivi,  da so v njih
nalezljive bolezni, se morajo dati pod zaporo, dokler se zanesljivo ne ugolovi,
da niso več okuženi.*)

Zapora je v tem, da se iz okuženega čebelnjaka, odnosno iz dotičnega
dvorca vobče ne smejo drugam odpremljati čebele, rabljeni panji, čebelna
zalega, satje, satniki, med, vosek in rabljeno čebelarsko orodje. Ne samo, da
se našteti predmeti  vobče ne smejo iznašati iz okuženega čebelnjaka,
odnosno dvorca, jih je treba tudi v okuženem čebelnjaku, odnosno dvorcu
samem tako spraviti in hraniti, da tuje čebele nikakor ne morejo do njih.

Če se katera izmed navedenih nalezljivih bolezni uradno ugotovi na
čebelah, prepeljanih v pašo, mora lastnik teh čebel vse svoje panje z vsemi
pripadajočimi predmeti  in potrebščinami v štirih dneh spravili na njih
prvotno mesto, kjer je treba izvesti na njih potrebne veterinarsko-policijske
ukrepe. Pri lem vračanju je treba opustili vsako nepotrebno manipulacijo s
čebelami.

Člen 5.

Ko je bila bolezen zanesljivo ugotovljena, je treba vplivati na primeren
način in s primerno obrazložbo na čebelarje, da pristanejo  na  to:

o)  da se ob večji razširjenosti in nevarnosti gnilobe, kuge zalege ali no-
semavosti zvečer, ko nehajo čebele leteti, usmrte vse obolele čebelne družine
in uniči satje;

b)  ob omejenem pojavu ali milejši obolelosti pa, da se odstrani in uniči
okužena čebelna zalega ali da se družina oprezno prestavi v nov panj in se
stari sati uničijo;

*) To je, po čl. 10., do zaključne revizije. (Prip. pis.).

46

c)  da se ob pršičavosti tako] začne zdravljenje pod nad¬
zorstvom in vodstvom pristojnega uradnega živinozdravnika, ki pošlje po
končanem zdravljenju radi kontrole uspeha pri zdravljenju potrebni materija!
najbližjemu državnemu veterinarskemu bakteriološkemu zavodu v preiskavo.

Če lastnik ne bi dal pristanka v prednjem smislu, se mu radi zaščite
sosednjih čebelnjakov lahko ukaže,  naj ukrene v svojem čebelnjaku vse,
česar je treba, da se onemogoči, da bi njegove čebele izlelale in delale.

Panje, katerih čebele so radi bolezni pomrle ali bile z dovolitvijo last¬
nikovo uničene, nadalje dele satja, satnike in ostale sestavine bolnih panjev
je treba ali z lastnikovim pristankom sežgati ali pa pod nadzorstvom čebelar¬
skega strokovnjaka, kjer je takega dobiti, drugje pa pod nadzorstvom občin¬
skega oblastva očistiti in razkužiti.

Člen 6.

Ta člen pojasnjuje, kako je treba izvesti razkužitev.

Člen 7.

Sresko načelstvo sme po svojem preudarku in potrebi odposlali svojega
živinozdravnika, eventualno skupno s kakim čebelarskim strokovnjakom, radi
občasne revizije na zakuženem kraju in kontrole o izvedbi veterinarsko-
policijskih ukrepov in razkužitve; sme pa poveriti to kontrolo tudi predsed¬
niku občine, da jo izvrši ob podpori kakega čebelarskega strokovnjaka iz
dotične občine.

Člen 8.

Če je nalezljiva bolezen v kaki občini že uradno ugotovljena, se smeta
pri nadaljnih primerih na področju dotične občine prepustiti izvajanje in kon¬
trola odrejenih ukrepov predsedniku občine ob podpori kakega čebelarskega
strokovnjaka te občine.

Člen 10.

Če sta v času, dokler traja pašna doba, minula že dva meseca, odkar
so se izvršili ukrepi, ki jih predpisuje člen 5. tega pravilnika, odnosno odkar
se je opravila predpisna razkužitev, in ni v lem času več bilo novih primerov
obolelosti, je treba opraviti zaključno revizijo.

Pri tej reviziji je treba vse panje okuženih dvorcev in neposredne oko¬
lice, po polrebi pa tudi vse panje zakuženega kraja pregledati, ali so brez
nalezljive bolezni. Če se najde, da nalezljive bolezni ni več, je treba vse
odrejene ukrepe razveljaviti in izreči, da je nalezljiva bolezen prestala.

Če bi bilo treba opraviti to revizijo v zimskem času, jo je odložiti do
prihodnje pomladi.

Ta revizija se sme lam, kjer je bila nalezljiva bolezen, poveriti samo v
poedinih primerih predsedniku občine, ki jo opravi ob podpori kakega čebe¬
larja strokovnjaka iz iste občine in poda o tem poročilo sreskemu načelstvu.

V ostalih primerih, zlasti pa ob pršičavosti (akarozi), mora opraviti za¬
ključno revizijo pristojni živinozdravnik, če treba, ob podpori kakega čebelar¬
skega strokovnjaka.

47

Člen 11.

Obrtna podjetja, ki se bavijo s predelavo starega satja v satnice, so
pod nadzorstvom uradnega živlnozdravntka.

Člen 12.

Ta člen se tiče uvoza čebel iz inozemstva.

Člen 13.

Glede plačila stroškov za odredbe zoper čebelne nalezljive bolezni se
ustrezno porablja člen 107. veterinarskega zakona. Ta se opira na več drugih
členov istega zakona. Člen 94. določa, da se plača iz državne blagajne od¬
škodnina za usmrčene živali in pri razkužbi uničene predmete, če se je
uničenje izvršilo na izrečno oblastno naredbo.*)  Vrednost uničenih
živali se po členu 98. vel. zak. ugotovi z ocenitvijo pred uničenjem. Odškod¬
nina se ne plača, ako lastnik pravočasno ne prijavi bolezni ali suma bolezni,
ali ako je sam kriv, da se je bolezen pojavila, ker je nakupil sumljive
živali i. t. d.

Državo zadenejo tudi dnevnice in potni stroški drž. veterinarjev pri
uradnih preiskavah za ugotovitev kužnih bolezni, za opazovanje in pregledo¬
vanje živali, ki so v zakuženi občini ali njeni okolici, in za končno revizijo.

Občino zadenejo stroški za izvrševanje krajevnih zaščitnih ukrepov.

Lastnik okuženih živali nosi stroške za delovno moč, potrebno pri raz¬
kuževanju, čiščenju in zdravljenju.

Člen 14.

Kdor bolnih ali sumljivih čebel ne prijavi, jih prepeljava, ali na kak
drug način krši določbe lega pravilnika, ga kaznuje prvostopno upravno ob-
lastvo z denarno kaznijo do 900 Din ali pa zaporom do 30 dni.

•) V našem pravilniku se nikjer ne zahteva, da se morajo  čebele uničiti, pač pa se pred¬
pisuje, da se to dejanje izvrši le pogojno ali pa posredno. Člen 5. naredbe, ki se ga tiče ta
zadeva, odreja, da se usmrtitev in uničenje izvede le s pristankom čebelarja lastnika. Če tega
pristanka ni mogoče doseči, se mora čebelarja prisiliti, da onemogoči čebelam izlet in delo, kar
jih privede v najkrajšem času do pogina. Iz pravilnika se torej ne more sklepati, kako bodo
oblasti postopale glede zadevne odškodnine (Prip. pis.).

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

00000504128