Šesti občni zbor Cecilijine družbe v Gradcu. (Konec.) Da bi se pa pravo cerkveno petje tudi po širokem katoliškem svetu razširilo, zato napravlja vsako leto občne zbore po različnih mestih, pri kterih se pojo pesmi med Božjo službo koralno in mnogoglasno, ter se družbeniki posvetujejo o društvenih zadevah. In letos je bil 6. občni zbor v Gradcu, v pervič na Avstrijskem. Pod vodstvom kapelnika škofijske cerkve v Regensburgu, g. Haberla, so se zbrali cerkveni pevci iz Regensburga, potlej iz Adraonta, Št. Lamperta, Bruka, Riegersburga in Uebelbacha Sekovske škofije k poskušnjam 27., 28. in 29. avgusta. Popoldan 29. avgusta ob 6. so stopili očitno na kor škofijske cerkve in so peli lavretanske litanije od Rinaldija di Mel (16. stol.) in nTantura ergo" od Hanischa. V litanijah se je vrstilo mnogoglasno petje s častitljivira koralom in kakor glasovi iz drugih svetov so se širili ti sveti glasovi po cerkvi. Drugi dan so peli ob 7. lahko mašo od Greitha, da se je pričujočim dirigentom pokazalo, kako se dajo tudi lahke maše in sicer z malimi močmi izpeljati. Ob y2 9 pa je imel prelat g. Dr. Biichinger svojo zlato mašo z azistenco 197 duhovnov, pri maši se je pela ,,Missa Papae Marcelli" od Palestrinija in potem nTe Deum" od Witta. Kdor bi se hotel prepričati o veličastnosti teh spevov, mora jih sam slišati, popisati se to ne da. Ob J/2 4 so bile večernice, pri kterih so zopet peli psalrae različnih starih mojstrov, himno pa koralno. Naj ne zabim omeniti, da koral ni nič groznega ali dolgočasnega, kakor bi si kdo domišljal, ampak dobro izpeljan je ljubeznjivo, prijazno in veličastno petje. 0 6. je bilo obiskanje sv. Rešnjega telesa, pri katerem so peli 12 šte- vilk od novih skladateljev v stroki cerkvenega petja. Tukaj smo zopet lahko opazovali, kako velik je razloček med radostjo, ktera se na pr. pri ,;Alleluja" v gradualih do neba vzdiguje, in pa med valcerji in drugimi enakimi nespodobnostmi, kteri imajo radost pobožnega duha nadomestovati. ¦ V četertek ob 7. je bila črna maša in pel se je nRequiem" od Hallerja, ob 9. so pa škof Zvrerger imeli veliko mašo in pela se je maša: ,,Qual donna" od Orlando di Lasso. Popoldan ob 3. je bil križev pot od Witta in ob 6. zopet obiskanje sv. Rešnjega telesa z mnogimi duhovnimi spevi starih mojstrov. Naj še to omenim, da se je »introitus, graduale, offertorium in communio" vselej pelo tako, kakor obred tistega dne tirja, in tako se je kor povse skladal z mašnikom pred altarjem. To se je--pelo ali koralno ali mnogospevno. Pri ngloria in credo" se še beseda ni izpustila, nikar pa, da bi se bili ti cerkveni spevi krajšali, ali se stavki poljubno prestavljali ali pa polovica ali še več ko tretjina izpustila. Tako pačenje liturgije je cerkev v mnogih zborib naravnost prepovedala. Po mašah so bili oba dni zbori vseb vdeležnikov, v kterih so govorniki pričujoče živo spodbujali k gojitvi liturgičnega petja, med njimi tudi škof Zwerger, kteri so na koncu sej vselej pričujoče blagoslovili. Zvečer so bila zbirališča vdeležnikov v Puntigamovi pivarni, kjer je izvrstno igrala banda Franc Karlovega polka. Tukaj je drug veCer tudi razveseljeval kor dečkov iz Regensburga pričujoče z dvema spevoma pod vodstvom Rennerja iz njegovih ,,Regensburger Oberquartette". Ako si pa, dragi čitatelj, domišljuješ, Bog ve, kakove moči so bili pevci, kteri so vse izverševali, se zelo motiš. Iz Regensburga so prišli mali dečki, kakoršne vidirao vsak dan iz naših šol ven in noter hoditi, tudi iz Štajerskega so bili dečki, in sicer mnogo kmetiških; deklic gosposkih sem videl samo dvoje in troje kmečkih. Tenor in bas so zastopali pevci dotičnih korov in njih dirigentje. Vseh skup jih je znalo biti od 50 do 60. Gostje so se bili zbrali v prav obilnem številu iz vsega Nemškega, Českega, iz Ogerske, celo iz Francozke. Slovencev iz Kranjskega je bilo 11, med tcm 1 učitelj. Trije iz Gorice, rojeni Krajnci, so prišli v imenu pevskega društva ,,Slavca" v Gorici. Društvo je dalo po gosp. Vidicu zboru sporočiti, da izvoli za svojega častnega uda dr. Witta, glavnega predsednika Cecilijine družbe, kteri zavoljo bolehnosti ni mogel k zboru priti. To vest je zbor z gromovito pohvalo sprejel. Gradčani so se od kraja bolj malo menili za produkcije. Ali, ko se je glas lepote cerkvenega petja zrniraj bolj po mestu razširjal, se je tudi cerkev zmiraj bolj polnila, in zadnji večer je bila posebno z gospodo prenapolnjena. Kar je pa še posebno vse hvale vredno, ljudstvo se je sploh spoštljivo obnašalo, in bralo se je pričujočim na obrazih, da jim globoko v srce sega, kar slišijo. Naj ,,Učiteljski Tovariš" to sporoča svojim bratom, kteri imajo večidel še zmiraj nalogo pri najsvetejših opravilih s petjem sodelovati. Naj nam bo to velikansko gibanje na polji cerkvenega petja, ktero se vže razširja ne le samo po Nemških deželah, ampak tudi čez Poljsko, Češko, Ogrsko, Belgijo, Francijo, Anglijo, celo Ameriko, naj nam bo, pravim, to gibanje v pomislek, ali ne bi tudi mi Slovenci jeli mlsliti na to, kako bi se tudi pri nas petje dalo vravnati po volji in poveljih katoliške cerkve. To je pa tudi pomiselka vredno iz narodnega obzira. Zakaj, to je gotova resnica, da vmetno petje vpliva odgojilno na narode, in nobeno drugo petje (se ve da vmetno) se ne more stalno razširiti in vkoreniniti v zadnjem gorskem kotu, kakor le cerkveno petje. To spoznajo dobro nemške vlade. Zato pa podpirajo, še celo denarno, može, da se morejo Cecilijinih zborov vdeleževati. Škoda, da se je bila ta reč med nami Slovenci nokoliko prezrla, akoravno je bila vže sem ter tje naznanjena, drugače bi se bil zbora gotovo še sem ter tje kak g. učitelj iz Slovenskega vdeležil. Za pot bi mu gotovo ne bi bilo nikoli žal in brez sadu to potovanje tudi ne bilo ostalo.