DVOMESECNIK
2/2002, letnik 75 (štev. 516) Glasilo za salezijansko družino Izdaja Salezijanskl inšpektorat v
Ljubljani Ureja uredniški odbor Urednik: Janez Potočnik Lektoriranje: Jerneja Kovšca Grafična priprava In založba:
Založba Salve, Ljubljana Tisk: Schwarz, d.o.o., Vrhnika ISSN 0353-0477
8	Otroški zbori za don Boskov praznik
10	Duhovnik v naši družini - Jožica
12	Oče in učitelj - vrh. predstojnik J. E. Vecchi
14	Trije novi blaženi v salezijanski družini
16	Glasba, ta svojevrstna govorica duše - Tone Ciglar
18	Pojte s srcem - anketa
20	Otroci, pesem mojega življenja - družina Ivančič
22 o	Zakaj kot laik v misijone? - Zvonka Kopina
24	Misijoni: Afrika, vulkan je prizanese! misijonu
26	Marija je, ki dela vse tO - pripr. s. Marija Žibert HMP
28	Naši rajni: Juan E. Vecchi, 8. don Boskov naslednik
30	Obvestila: duhovne vaje, srečanja, oratorij ...
SV izhajav 53 narodnih izdajah, v24 jezikih in v128državah, kjer delujejo salezijanci (letna naklada je nad 10 milijonov izvodov) in sicer: Antili (Santo Domingo) - Argentina Avstralija-Avstrija - Belgija (Flamgka) - Bojivija-_Brazilija Centralna Amerika (Salvador) - Češka -Čile - Ekvador Filipini - Francija - Haiti - Hrvaška - Indija 5x (angleško, malayalam, tamil, telugu, hindi) - Irska - Italija - Južna Koreja Kanada - Kenija - Kitajska (Hong Kong) - Kolumbija - Kongo Litva - Madžarska - Malta - Mehika - Mozambik - Nemčija Nizozemska - Paragvaj - Peru - Poljska - Portugalska Rusija - Slovaška - Slovenija - Španija - Šri Lanka - Tajska Urugvaj - Velika Britanija - Venezuela - Zambija - ZDA New Rocheile 2x (angleško, špansko) - ZDA San Francisco (krepko tiskane izdaje prihajajo tudi na naše uredništvo).
Salezijanski vestnik, Rakovniška6. p.p. 2404,1001 Ljubljana tel.: 01/427.30.28, e-mail:vestnik@salve.si, www.sdb.salve.si
DAROVE za vzdrževanje Salezijanskega vestnika in druge namene lahko nakažete na žiro račun in pripišete, za kateri namen:
Salezijanci, Rakovniška6, p.p. 2404,1001 Ljubljana štev. Ž.R.: 51800-620-336 051200119-15059, pripis: "SV
H VSEBINA
f
pejedrt
Izid pričujoče številke Salezijanskega vestnika, ki želi predstaviti glasbo in petje kot pomembno vzgojno sredstvo svetega Janeza Boska, srečno sovpada z veliko nočjo, ko zopet prepevamo alelujo - »slavite Boga« in se sliši glas zvonov. Kakšen bodi naš življenjski slog po Avguštinoven geslu: Prepevaj in hodi?
Starogrški junak Odisej pripoveduje: Na poti v domovino smo se vračali mimo mnogih nevarnosti, ki smo jim hoteli kljubovati. Tako smo z ladjo pripluli v ožino do otoka Siren, o katerem sem slišal,datamdvesestrinazelenioba-I i pojeta ti sti m, ki j ad rajo m i mo. Ko slišijo njuno čarobno in zapeljivo petje i n se j ima ponevedoma približajo, se nikoli več ne vrnejo; njih ladje se razbijejo v pečinah. Svojim mornarjem sem zatoz voskom zamašil ušesa, sebe pa dal privezati k jamboru. Sireni sta nas že opazili in takoj ubrali pesem s čudovito sladkim glasom, a mene so prijatelji, ki petja niso slišali, še močneje privezali, da bi tako mogli premagati skušnjavo in se izogniti preteči usodi.
Drugače pa je ravnal znameniti pevec Orfej, ki je s svojo čudovito pesmijo privabil ptice iz zraka, ribe iz vode, živali iz gozda, celo drevesa in skale, da bi poslušale njegove čarobne zvoke. Niti podzemlje se mu ni moglo upreti, vse stvarstvo je bilo prevzetood njegove pesmi. Prav zato je Orfej (ne pa Odisej) že kaj kmalu postal za kristjane simbol Kristusa in njegove nove pesmi. Orfeja so upodabljali celo na nagrobnih spomenikih intudi nana-ših tleh v Šempetru v Savinjski
MAREC ■ APRIL • 2002
Glasba in petje
vzgojno sredstvo
dolini ga najdemo na rimskem spomeniku kotpevca, ki kliče rajne k vstajenju.
V knjigi, namenjeni nekrist-janom, je sv. Klement Aleksan-drijski(+216/217)predstavil Kristusa kot Božjega pevca Orfeja, ki z novim napevom poje novo pesem veselega oznanila, ljubezni in upanja, vstajenja in življenja. Z novo pesmijo odpira oči slepih in ušesa gluhih, omahljive in opotekajoče kliče na pot pravičnosti, premaguje smrt ter razodeva nedoumljivega Boga. Ta pesem ljudi popolnoma prevzame, ne le duha, tudi dušo in telo; vabi jih, naj še oni pritegnejo. Sveto pismo 42-krat (brez drugih besednih zvez) izrecno pravi: Pojte! »Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita del a« (Ps 98,1). Sveti Avguštin razlaga kristjanom pomen teh besed: Slecite starega človeka in postanite novi ljudje, pa boste spoznali novo pesem. Nedoume-te je, če niste novi človek po milosti rešeni in prišteti k novi zavezi nebeškega kraljestva. »Toda nove pesm i ne pojmo z grlom ali z jezikom, marveč z življenjem.« Pa se sprašuje vsakdo, kako neki naj poje. Dobro poj, ne vbadaj se s težavami zaradi besed, kot da naj bi z njimi očaral Boga. Poj radostno! Kadar srce zares poje, besede ne morejo izraziti napeva. Glej te, ki pojejo med žetvijo ali trgatvijo: komaj so začeli peti, že jih sila prekipevajočega veseljažene, da puščajo ob strani izgovarjavo besed ter začno vriskati od veselja. Vriskanje pomeni, da srce govori, česar usta niso v stanju izreči. In kdo more biti bolj povod za ve-
selje kot neizrekljivi Bog? Tako Avguštin (prim. BB 5,333).
Sv. janež Bosko je bolj kot po visoki glasbeni izobrazbi to dojel po izjemnem navdihu in vzgojno izrabil najprej pri poučevanju deklic. Markiza Barolo to opazi in zna ceniti: »Zahvaljujem se vam, da ste toliko storili za uvedbo petja cerkvenih pesmi, gregorijanskega petja, glasbe...«V komaj najetih prostorih Pinardijevehišepaglasbain petje postane eno od njegovih pomembnih vzgojnih sredstev. Povprečno se tam ob večerih zbirado tristo fantov. Zdi se - zapiše don Bosko, da je bi la to prva večerna šola vTurinu. Petju dodajo še učenje klavirja in drugih glasbi I. Sam postane učitelj vokalne in instrumentalne glasbe in napiše nekaj skladb, nato si pridobi druge usposobljene učitelje. Odlični glasbeniki prihajajo polagomatudi iz fantovskih vrst, kot je bil Janez Cagliero, poznejši kardinal. Ubrano zborovsko petje, pogosto ob spremljavi orkestra, ki med mladimi ustvarja ubranost in jim je v veselje, privabi množice ljudi pri bogoslužjih in slovesnostih vTurinu in bližnjih mestih. Polagoma se tudi občina zgane z nagradami in priznanji.
Janez Bosko je rekel: petje mladih je treba poslušati s srcem, Po tem reku se skušajo ravnati tudi njegovi salezijanci. Treba pa je dodati, da petje mladih postaja tudi vedno bolj kakovostno in da ga zato radi poslušamo ne le s srcem, temveč tudi z izostrenimi ušesi in odprtimi usti. Za to poskrbijo naši odlični voditelji petja, kot je to n p r. vzgoj ite I j Peter P u č n i k v Že-limljem in profesorica Polona Stegu na Rakovniku. H kakovosti prispeva načrtno glasbeno izobraževanje, urjenje in vedno boljše udejstvovanje. Nena-zadnjevGlasbenišoli Rakovnik. Otej kakovosti se lahko pogosto prepričamo, kakorsmosetudiob letošnjem februarskem srečanju otroških zborov na Rakovniku, ko je zadonela pesem tisočerih glasov. Njeno sporoči lo ponavzoču-jetisto Avguštinovo, ki pravi tudi tebi in meni: Prepevaj in hodi! Kako tudi nebi hodil pojoč, »kajti moja moč in moja pesem je Gospod« (Iz 12,2).
Dr. A. Slavko Snoj, inšpektorjev vikar
kl.*
wmwfm
a
HAMILTON-KANADA
m
UVODNIK
Spoštovani!
Minila so praznovanja ob stoletnici prihoda salezijancev na Slovensko. Vtrenutklh slavij smo prejeli številna voščila, obljube molitve, druge izraze naklonjenosti. Mnogi ste voščili za praznike ob božiču in novem letu, pa za praznik sv. Janeza Boska... Vsem iskrena hvala.
Stopili smo v novo stoletje, v čas novih najog in v čas novih pričakovanj ... Čakajo nas Maribor, Celje, Veržej... predvsem pa srce salezi-janske navzočnosti na Slovenskem - Rakovnik. Ob stoletnici smo tukaj uspeli obnoviti gradič, kamor so prišli prvi salezijanci, v naslednjih letih pa nas čaka nov velik izziv: obnoviti kompleten Rakovnik! Prostori, ki so nam bili z denacionalizacijo vrnjeni, so v povsem uničenem stanju in so potrebni celovite obnove: prav tako tudi druga poslopja, ki so po vojni služila bivanju in delu sobratov.
Iskreno zahvalo izrekamo vsem, ki z molitvijo in s svojimi darovi podpirate naše poslanstvo. Vse, ki nam darujete na žiro račun, vabimo, da k naslovu (Salezijanci Rakovnik) dopišete odgovarjajočo črko za določen namen: SV (Salezijanski vestnik), MZ (Mašna zveza), R (za obnovo Rakovnika), IVI (misijoni), DP (duhovni poklici)... Veseli smo in Bogu hvaležni, da ste bili, ste in boste z nami.
V rokah imate že drugo številko Vestnika v letu 2002. Letos bo vsaka številka v rednih člankih zaznamovana z razmišljanji na določeno temo: prva je spregovorila o domu, v drugi govorimo o pomenu petja in glasbe... Naj vam prav ta razmišljanja pomagajo k doživetemu obhajanju velikonočnih praznikov...
Vstali Kristus naj bo razlog vašega upanja in življenja v veselju.
Jane® POTOČNIK
urednik Salezijanskega vestnika
PRI SLOVENCIH V ŽU PNI jI SV. GREGORIJA
V slovenski skupnosti pri sv. Gregoriju Velikem v Hamiltonu od jeseni preteklega leta deluje župnik Stane Okorn. Nasledil je Danila Lisjaka, ki jevžup-niji deloval eno leto in seje nato vrnil v misijone. Iz zadnjih mesecev velja omeniti vsaj nekatere dogodke, ki jih je župnija obhajala bolj slovesno.
V nedeljo 16. septembra je bilo na vrsti župnijsko žegnanje in zunanja slovesnost 90-letni-ce dolgoletnega pastoralnega delavca med tamkajšnjimi rojaki Ivana Dobrška. Slavljenec je vodil slovesno bogoslužje, pri katerem je somaševalo pet duhovnikov. Uradno čestitko je izrekel Ignac Horvat, predsed-nikžupnijskega sveta, slavnostni govornik je bil kanadski inšpektor Luc Lantagne, ki je s seboj pripeljal celotni inšpekto-rialni svet. Slovesni govori in čestitke so se glasile še med slavnostnim kosilom vžupnijski dvorani, kjer se je zbralo več kot
400 gostov. Tu so prebrali čestitke ljubljanskega inšpektorja Lojzeta Dobravca ter takratnega slovenskega veleposlanika v Kanadi dr. Boža Cerarja.
Septembra so v Hamiltonu gostovali pevci okteta Jurij Dalmatin iz Sevnice, ki so sodelovali na proslavi 10-letnice radia Glas kanadskih Slovencev. Koncert so imeli tudi vžupnijski dvorani pri sv. Gregoriju.
V adventnem času so bile nedelje posebej namenjene pripravi napraznike.Župnikje obiskal vseslovenske bolnike, ki so se nahajali v bolnišnicah in domovih. Krajša duhovna obnova je bila neposredno pred božičem. Da bi omogočili pripravo tudi rojakom, ki niso mogli priti v Hamilton, so bila srečanja še vkrajih Kitchenerin London. Povsod je bila lepa udeležba. Božični prazniki so bili lepo pripravljeni in doživeti. Ob bogoslužjih v slovenščini so bila pripravljena tudi angleška liturgič-na srečanja, katerih so se udeleževali okoliški prebivalci in mlajši člani župnije, ki se raje izražajo v angleščini. Tik pred božičem se je skupnost spomnila rojstnega dne svojega novega župnika.
Na prehodu iz starega v novo leto seje k skupnemu silvestrovanju vžupnijski dvorani zbralo prek 450 gostov. Za dobro razpoloženje je skrbel ansambel Murski val, svoj delež pa so dale spretne kuharice, ki so pripravi-lezaresobilno in okusno večerjo. Pri mizah so stregli mladi člani župnije; kar okoli 70 se jih je moralo zvrstiti, da so bili vsi ustrezno postrežen i. Poleg rojakov iz Hamiltonase je skupnega večera udeležilo več skupin izTo-ronta, Londona, Mississauge in od drugod. Sestavni del družab-
MAREC ■ APRIL • 2002
nosti je bil bogat srečelov, ki ga je vodil predsednikžupnijskega sveta Ignac Horvat. Cisti dobiček silvestrovanja je bil namenjen za dejavnosti v župniji.
Novo leto smo začeli s srečanji v cerkvi, nato pa nadaljevali v manjših skupinah in po družinah. Prebrali smo statistiko za preteklo leto. V letu 2001 jebilokrščenih21,birmanih 10 in prvo obhajilo je prejelo 7 najmlajših. Zakonsko zvezo je v cerkvi sklenilo 7 parov, v večnost je odšlo 11 članov župnijske skupnosti.
Takoj po novem letu so se učiteljice in otroci vrnili v slo-
vensko šolo. Začeli so se vrstiti delovni sestanki raznih skupin, člani župnijskega sveta so začeli priprave na dogodke, ki se bodo v župniji odvijali v tem letu. Letos bo župnija praznovala 20-letnico gradnje poslopja župnijske cerkve. Kulturno društvo v župniji bo pripravilo srečanje vseh slovenskih kulturnih skupin v južnem Ontariju. Vključili se bodo v svetovno srečanje mladih, ki bo julija v To-rontu. Ob tem bodo potekale vse druge bogate dejavnosti, po katerih so znani naši rojaki v Ha-miltonu.
B. Kolar
SALEZIJANSKI DOBROTNIKI, 90 LET V VERŽEJU
V letošnjem letu salezijan-ci praznujemo 90 let prihoda v Veržej. V oktobru davnega 1912. so blagoslovili temeljni kamen za Marijanišče, ki pa je sprejelo prvo skupino fantov že 1.1913.Pobudo zaprihod sale-zijancev je dal prelat dr. Franc Kovačič, verženski domačin. Hotel je, da bi se med ljudmi ob Muri razširilapobožnostdoMa-rije Pomočnice, čut za duhovne poklice in pa slovenska zavest v Prekmurju, ki je bilo takrat še pod Ogrsko. Drugi ver-
ženski domačin Anton Pušče-njak je s svojimi sestrami daroval zemljišče za zavod ter njive za delo in preživetje salezi-jancev in gojencev.
Vvsehtreh pogledihje Kova-čičeva ideja uspela, saj se je po-božnostdo Marije Pomočn ice ne samo ohranila, ampak poživila tako močno, da je prerasla celo v Združenje Marije Pomočnice, katerega člani se srečujejo pri molitvi v verženski župnijski cerkvi vsakega 24. v mesecu. Skrb zaduhovne poklice posebej izražajo molivci, ki se zberejo k molitvi za duhovne poklice vsako zadnjo nedeljo v mesecu, dejavna pa je tudi skupina pomurskih salezijanskih sotrudnikov.
Razmerevdanašnjidružbine dovoljujejo, da bi se delo za duhovne poklice omejevalo samo na iskanje kandidatov, ampak predvsem nassalezijance vzpodbujajo, da se usmerjamo k družinam in mladim, kjer poskušamo ustvarjati takšno razpoloženje, da bi starši inotroci lahkovduhu sv. Janeza Boska dozorevali v krščanskih krepostih. Delozadruži-ne pomeni ustvariti okolje, v katerem Bog lahko kliče posameznike v svojo službo.
Vse od leta 1912 salezijan-skodelo v Veržeju dolguje zah-valodobrotnikom.
Dragi dobrotniki! Ko ste velikodušno pošiljali svojedaro-ve za Marijanišče tudi v dneh okrog božiča in še sedaj, vam salezijanci ne moremo z besedami izreči zahvale, ker čutimo, da je vaša dobrota neizmerna. Vaš dar pomeni za nas salezijance obveznost, da bi don Boskovo delo ob Muri bilo tudi v prihodnje znamenje rasti Božjega kraljestva med nami, predvsem pa pomoč mladim za človeško in krščan-
ŠENTRUPERT
sko zorenje. Ko vam obljubljamo molitveni spomin pri sv. maši ali drugih molitvah, vas prosimo, da tudi vi molite za nas in ostanete povezani z nami v družinskem duhu. Naj vas Bog blagoslavlja na pri-prošnjo Marije Pomočnice in vseh salezijanskih svetnikov. Hvala vam za vse.
PESTRO ŽIVLJENJE V MARIJAN IŠČU
Dabiše bolj poživili don Bo-skovegaduha, smo vveržensko župnijo za praznik sv. Janeza Boska povabili prekmurskega duhovnika in nekdanjega salezi-janskega gojenca v Martinišču 90-letnikag. lvanaCamplina,da ježupljanom daroval sv. mašo in jih nagovoril za pristno krščansko življenje. H krati pa smo zbrali otroke iz župnije k prazničnemu oratoriju. 80-im ministrantom iz Pomurja smo s pomočjo njihovih župnikov, staršev in ani-matorjev ter bogoslovcev z Rakovnika omogočili lep duhovni vikend. Del svojih počitnic so v duhovnem poglabljanju vMari-janišču preživeli tudi mariborski semeniščniki. Vfebruarju prihajajo v zavod že prve birmanske skupine, marca pa se bodo mladi iz Pomurja in drugih delov Slovenije udeležili postnih duhov-nihvaj... Odrugih prihajajočih pestrih dogodkih pa si preberite na str. 30 (obvestila): počitnice družin, srečanjedružin, praznik Marije Pomočnice, Čarna Mura ...
MAREC ■ APRIL • 2002
SKVP\N ACANTAMUS: ZGOŠČENKA-VERJEMIVSONČNEDNI
Že vrsto desetletij je v župniji Šentrupert na Dolenjskem prisotna pesem in stem povezano aktivno sodelovanje župljanov pri raznih pevskih skupinah. Ob letošnjih božično-novoletnih praznikih so za svoje župljane pripravili koncert, kjer so sodelovali člani župnijskega pevskega zbora, ki ga vodi Miran Sajovic, člani otroškega pevskega zbora pod vodstvom Mateje Ramovš in Andreja Udovč ter pevska skupina Cantamus. Prav slednja je izdala zgoščenko Verjemi v sončne dni, na katero so posneli 13najljubšihpesmiins tem okronali svoje aktivno sodelovanje v domači župniji, pa tudi vrsto nastopov in gostovanj drugod. Kot so za-
pisali na ovitek, jih povezuje veselje do glasbe in petja ter želja po druženju. S svojim petjem poskušajo polepšati predvsem praznična bogoslužja. Pesmi so posneli v studiu Objem v Šentjerneju, zgoščenkojaa je izdal Župnijski urad Šentrupert.
BLED
GOSPOD, UBIRAJ STRUNE NAŠEGAŽIVLJENJA
Kakih 50 se nasjezbralo na Bledu pri sestrah hčerah Marije Pomočnice na novoletnih duhovnih vajah od 30. 12. do 1.1.2002. Veliko smo se pogovarjali o Abrahamu in o tem, kako se mi znajdemo v njegovi vlogi. Naštevali smo dogodke, prek katerih nas je Bog vodil v preteklem letu in se mu za to tudi zahvalili, vsak pa je iz kartona izdelal svojo struno in nanjo napisal, kaj si želi od življenja. Na silvestrovo smo se zbrali v pet skupin, vsaka skupina je izbrala svojega Abrahama kot voditelja skupine. Sestre so nam dale naslove petih družin, ki so nas pričakovale, mi pa smo se odpravili na pot po Bledu-kakor Abraham na pot v obljubljeno deželo in z malo truda našli družine ter jim polepšali praznike ... Ko se je staro leto že poslavljalo, smo si ogledal i ognjemet, za dober začetek leta pa smo se zbrali pri maši v kapeli ... V novo leto smo zakorakali polni upanja in veselja.
Klemen
IZCEMSENIKANABLED
V Marijinem domu na Bledu smo pevci cerkvenega otroškega pevskega zbora (OPZ) župnije Čemšenik konec lanskega septembra preživeli duhovno bogate, ustvarjalne in veselja ter razigranosti polne trenutke. Spoznavali smo sv. Marijo D. Mazzarel-lo in se ob njej navduševali za življenje vzornih kristjanov. Srečali smo se tudi s pevci blejskega cerkvenega OPZ in s petjem sodelovali pri nedeljski maši v župnijski cerkvi.	Marija
GLASBOMLADIH POSLU ŠAJMO S SRCEM
Čeprav do konca šolskega leta manjka še neka j > mesecev, je kronika glasbene šole že zelo bogata, polna najrazličnejših nastopov, koncertov in drugih dogodkov. Najome-nim samo nekaj utrinkov, ki so se zgodili v zadnjih dveh mesecih.
Zadnji koncert v letu, ki se je izteklo, smo pripravili 21. decembra in je bi I ubran na struno pričakovanja božiča. Sodelovala je večina učencev glasbene šole. Številnim poslušalcem v župnijski cerkvi Marije Pomočnice smo ob koncu z veseljem izročili tudi Letno poročilo za šolsko leto 2000/2001, ki je združeno s kratkim programom za tekoče šolsko leto.
V prvem mesecu novega leta smo gostoval i v G lasben i šoli Sevnica. Ozračje je bilo zelo prijetno in ustvarjalno. Lep sprejem in gostoljubje tamkajšnjih učiteljev in gospe ravnateljice BetkeCimperšekbomo povrnili meseca aprila, ko nas bodo obiskali na Rakovniku.
Obtridnevnici praznika sv. Janeza Boska in na praznik srečanja otroški h pevski h zborov, smo z igranjem sodelovali pri sveti maši.
Kersmo hoteli dodati kamenček v mozaik praznovanj ob slovenskem kulturnem prazniku, smo v torek, 6. februarja, v dvo-raniglasbenešolepripravili kon-certslovenskih ljudskih pesmi in skladb slovenskih avtorjev.
MAREC ■ APRIL • 2002
LJUBLJANA, RAKOV

SPI
Če bi vam rekla, da se v naši glasbeni šoli učijo igrati tudi dojenčki, cigani, princese, Pika Nogavička in še kdo in še kaj, pa da jo obiskujejo iz daljne Škotske, Afrike ... mi zagotovo ne bi verjeli! Pa je res! Glasbeni »živ-žav« se je zgodil na pustni torek.
Do konca šolskega leta nas čaka še veliko takih in podobnih trenutkov. Hvala vsem, ki nam zaupate in pomagate, ki nas bodrite in vzpodbujate.
Prepričana sem, da se sveti Janez Bosko, ki seje sam zavedal izrednegapomenaglasbev življenju človeka, skupaj z nami veseli našega dela in nas pri tem podpira. Rekel je, da moramo glasbo mladih poslušati s srcem. Res je: ne gre za tehniko in rutino, gre za nekaj veliko večjega, mnogo globljega! Zelo pomenljiva je misel papeža Janeza Pavla II., ki pravi, da učitelj poučuje, kar pomeni, da veliko prispeva k oblikovanju osebnosti... pa tudi vzgaja, saj pridobivanje znanja povezuje z iskanjem smisla življenja.
V zavesti te odgovornosti vršimo naše poslanstvo, čeprav se mnogokrat soočamo s težavami in vas prosimo, da nas podpirate z molitvijo.	< Morda imate doma kakšen S odvečen instrument, notno gradivo, knjige o glasbi, CD-je ali kaj drugega, kar bi nam koristilo in bi nam lahko podarili? Veseli bomo vsakega daru.
Če vas zanima karkoli v zvezi z glasbeno šolo, nastopi in koncerti, sprejemnimi izpiti, ki bodo meseca maja, poletno glasbeno šolo ali še kaj drugega, nam lahko pišete tudi na elektronski naslov:
glashena.sola@salve.si -z veseljem bomo odgovorili.
Polona Stegu
MAREC - APRIL • 2002
■

Iz kronike
Sedmega srečanja OPZ na Rakovniku se je udeležilo nad 800 pevcev iz 40 zborov:
Bevke, Cerknica (2x), Črnomelj, Dolenja vas pri Ribnici, Gorice, Idrija, Ilirska Bistrica, Ivančna Gorica, Izola, Korte-lzola, Križe/Tržič, Lj. Rakovnik (2x), Lj. Rudnik, Lj. Sostro, Lj. Sveti lakob, Logatec, Loški Potok, Murska Sobola, Podlipa pri Vrhniki, Polhov Gradec, Polzela, Preska pri Medvodah, Ribnica, Soteska pri Dol. Toplicah, Slari trg pri Ložu, Sv. Helena - Dolsko, Sv. Jakob ob Savi, Šenčur, Šentjanž, Šentrupert na Dol., Škofije, Šmartno pri Litiji, Dolenjske Toplice, Trbovlje, Trstenik, Unec, Veržei^ŽeWniki.
Salezijanskega zavoda na RAKOVNIKU Zvezek 1942-1971
LETO 1943, JANUAR- SEPTEMBER
10. januar. S prisilnih počitnic se je vrnil dr. Blatnik. Z velikim navdušenjem smo ga sprejeli. Ta dan je na Rakovniku za dijake in klerike predaval dekan Škrbec: o liberalizmu. Naslednji dan pa je dr. Blatnik dijakom povedal svoje doživljaje.
... Z januarjem je začela pobožnost petih prvih sobot, da bi izprosili mir.
Februar: To leto se je v Ljubljani vzbudilo veliko zanimanje za salezijanske knjižice ... letos je desetletnica Knjižic, to pa je tudi lepa prilika, da se delo okrog Knjižic razgiba. Pobudo je dal sam prevzv. škof dr. Gregorij Rožman ... Sredi svetovne vihre, ko ie vsa pozornost ljudi obrnjena na bojišča..., pa naše delo pod varstvom Marije Pomočnice lepo napreduje.
26. april. Velika noč, spomin vstajenja. Ob pol sedmih so bile jutranjice, nato pa vstajenje in procesija - pa samo po cerkvi ...
2. maj. Prva nedelja v mesecu majniku. Vsi govori v cerkvi pripravljajo na zadnjo nedeljo, to je na 30. majnik, ko se bo ves slovenski narod posvetil Brezm. Marijinemu Srcu.
14. maj. Praznik bi. Marije Mazzarello. Na naši gimnaziji so pričeli stakozvanimi akademijami (razrednimi) na čast Presv. Srcu Marijinemu ...
29.	maj. Popoldne so prihajale na rakovniško veliko dvorišče iz vseh ljubljanskih župnij spokorne procesije. Tudi zavodska ko-muniteta se je zbrala pri sv. Jakobu in se tam uvrstila v procesijo. Prišlo je na Rakovnik do 30.000 romarjev. Tudi brezjansko Mater Božjo so prinesli ...
30.	maj. Posvetitev Marijinemu Srcu. Ganljivi prizori po vsaki pridigi, ko je zbrana množica počasi in razločno izgovarjala pos-vetilno molitev.
18. junij. Dr. Blatnik bo peljal fante, ki ne morejo domov, na državno posestvo v Kočevje nadelo ... Zaslužili bodo 5 lir na uro, za hrano pa si morajo sami skrbeti.
1. september. Na posestvu v Boštanju (op. ur. pri Grosupljem, ki so ga imeli salezijanci za nekaj mesecev v najemu) pospravljajo pridelke. Kopljejo krompir, žanjejo, prešajo seno za prevoz na Rakovnik. Na pomoč so šli kleriki ...
7. september. Iz Boštanja smo prepeljali okrog 10.000 kg krompirja.
9. september. Proti večeru smo zvedeli po radiu, da je najhra-brejša vojska na svetu (italijanska) kapitulirala. Vse je zelo nervozno, ker ne vemo, kako se bodo razvijali dogodki.
12. september. Izdajalska Badaglieva vojska se je pridružila parlizanom in skupno so zasedli vso pokrajino. Na gradu Boštanj pa je bilo okrog 40 domobrancev, katerim so se pridružili sobrat-je, ki so bili na gradu in vsi ti so sklenili, da se ne bodo predali in da bodo grad branili. Ker pa je bila na nasprotni strani velika premoč, je posadka naredila izpad in življenje je bilo rešeno. Je pa veliko materialne škode. Tako je zgorelo okrog 45 ton sena, grad, ostalo pa so odnesli partizani.
MAREC - APRIL • 2002 &

Vloga duhovnika v naši družini
Ko sem premišljevala o vlogi duhovnika v naši družini, mi ni bilo lahko zbrati misli, s katerimi bi o tem kaj povedala. Nenehno so se mi pred očmi vrtele slike dogodkov iz preteklosti naše mlade družine, v katerih so nastopali duhovniki. Najprej sem skušala te slike odgnati in začeti izbirati besede, potem pa sem ugotovila, da ti veliki in majhni dogodki v slikah povedo vse, kar imam povedati.
niki na lom področju dandanes veliko dela.
4. SLIKA
Župnik izroča ministrantsko obleko novosprejetim ministrantom.
Ne dolgo tega so v mini-strantske vrsle sprejeli dva nova dečka. Ob obredu se mi je vtisnil v spomin blagoslov, ki ga je izrekel duhovnik, ko jima je preda I ministrantsko obleko: »Sprejmi to obleko in ostani zvest Jezusu.« Ostati zvest Jezusu - to je poleg zdravja vse, kar si želim tudi za svoja otroka. F3il je to najlepši blagoslov, kar sem jih kdaj slišala.
Duhovniki so podaljšana Božja roka in vprašanje naše vere je, ali verjamemo v njihov poklic in v moč zakramentov in blagoslovov, ki nam jih delijo.
5. SLIKA
Župnik kolesari po župniji, kaplan pa rola na župnijskem igrišču ...
1. SLIKA
Poročni obred v cerkvi.
Kaplan pred molitvijo Oče-naša prosi vse v cerkvi, naj zmo-I i jo molitev za naju, ki se poročava, saj jo bova v življenju potrebovala.
Čutiva sc povezana z duhovnikom, ki naju je poročil, čeprav se ne vidimo pogosto in se o tem ne pogovarjamo. Duhovniki so po eni strani tudi »krivi«, da sva se poročila. V župniji so ustvarili zdravo okolje, kjer smo se mladi zbirali in spoznavali. Midva sva samo en par izmed mnogih, ki sva sc na Rakovniku prek sodelovanja v skupinah zbližala in kasneje poročila. Hvaležna sva salezi-jancem, da sva v mladinskih skupinah zrasla v takšna človeka, kakršna sva.
2. SLIKA
Župnik pri nas doma pestu-je Martina, ko mi pripravljamo slavnostno kosilo.
To je tudi v resnici slika iz družinskega albuma, ki je na-
MAREC ■ APRIL • 2002
stalaobMartinovem krstu. Duhovnik tudi za najina otroka ni nek oddaljen pojem - nekdo tam gori pri oltarju, ampak človek, ki ga poznata, ki pozna njiju že od malega, s katerim imata prisrčen odnos in mu zaupata. Če naj bo župnija drugi dom, morajo v njej vladati osebni odnosi. Obisk duhovnika na domu zelo poveže našo družino z župnijo. Pomeni spodbudo, da vžupniji bolj dejavno sodelujemo in naredimo tudi kaj za druge.
3. SLIKA
Duhovnik med pogovorom v zakonski skupini reče: »Ne, ni čisto tako...«
Pogovor zastane, da slišimo, kaj bo sledilo. Sprejemamo avtoriteto duhovnika in seželimo od njega nekaj naučiti.
Kolikokrat si želimo naslikati Boga po svoje in prikrojiti verske resnice svojim pojmovanjem! Naloga duhovnika je, da sidra našo vero na prave osnove. In mislim, da imajo duhov-
... in vsak po svoje paseta svoje ovce. Medtem pa laiki v župniji opravijo vse, kar je v njihovi moči.
To je domišljijska slika iz prihodnosti, ki jo želim/a duhovnike. Da bi imeli dobre sodelavce. Da bi imeli več časa. Da bi bili na razpolago za pogovorlnbi lahko sami ustvarjali priložnost zanj.
Jožica
MOLITVENI NAMENI
♦ MAREC
Na veliki četrtek obhajamo spomin dneva, ko je naš Gospod Jezus Kristus svojim apostolom in po njih tudi nam podelil svoje duhovništvo.
Molimo za duhovnike, redovnike in redovnice, naj Gospod Bog obilno razlije nadnje svoje darove, da bodo zvesti služabniki in služabnice Kristusa, velikega duhovnika, dabodotako močno vabilo mladim za duhovniško in redovniško življenje.
♦ APRIL
Svetloba slavno vstalega Kristusa naj prežene temine srca induha.
Prosimo za vse kristjane, da bi tretjemu tisočletju vtisnili pečat upanja, navdušenja in življenja, ki nam ga podarja vstali Kristusi Aleluja!
♦ MAJ
Jezusovi učenci so enodušno vztrajali v molitvi z Marijo, Jezusovo materjo, in z njegovimi brati. Aleluja (Apd 1,14)
V mesecu maju pri šmarnični pobožnosti molimo skupaj z Marijo, da Sveti Duh obudi nove duhovniške in redovniške poklice.
SMERNICE ZA VZGOJITELJE DUHOVNIH POKLICEV
Dragi molivci za duhovne poklice!
Pomembna naloga Cerkve je skrb za primerno vzgojo duhovnih poklicev. Za to vzgojo smo odgovorni vsi kristjani: starši, kateheti, duhovniki, voditelji mladinske pastorale, spovedniki, duhovni voditelji, voditelji duhovnih vaj, redovniki, redovnice, pa škofje s papežem na čelu. Prav posebej pomembno nalogo imajo tisti, ki so v semeniščih, bogoslovjih in redovnih skupnostih za to službo posebej določeni in usposobljeni. Tem slednjim je bil namenjen mednarodni kongres, ki je bil v Dublinu na Irskem od 26. junija do 1. julija 2001. Kongresa seje udeležilo 64 predstavnikov iz 21 držav. Tukaj navajam le nekaj utrinkov iz tega kongresa.
Vsa predavanja so bila usmerjena v vzgojo vzgojiteljev kandidatov za duhovni poklic. Vsak poklic je najprej Božji dar. Vsaka poklicanost vključuje tri področja: razum, srce in roke. Razum predpostavlja vedenje. Srce potrebuje razločevanje. Roke pa pomenijo nove pastoralne prijeme.
Vzgojazaduhovni poklic jedialogmed Bogom in človekom. Bog kliče in človek odgovarja. V tem procesu je končno navzoč tudi vzgojitelj. Lahko rečemo, da se dinamika duhovnega poklica uresničuje v trialogu: Bog, kandidat in vzgojitelj.
Msgr. Martin Drennan, pomožni škof v Dublinu je zbrane delegate posebej opozoril, na kaj mora biti pozoren vzgojitelj, ko opravlja svojo pomembno nalogo vzgoje duhovniških in rodovniških kandidatov. Vzgojitelj se mora pri svojem vzgojnem delu zgledovati po Jezusu Kristusu. Vsa pozornost vzgojitelja mora biti usmerjena h kandidatu. Ko vzgojitelj opravlja svoje delo vzgoje, mora v kandidatu prepoznati nekatere temeljne drže duhovnega poklica. Mons. Drennan je izpostavil sedem glavnih drž, na katere mora biti vzgojitelj pozoren.
Kandidat za duhovni poklic mora:
•	sprejeti samega sebe,
•	biti pripravljen na žrtev,
•	imeti pogum za darovanje,
•	imeti željo za darovanje,
•	biti popolnoma svoboden v svoji odločitvi,
•	imeti veselje do duhovnega poklica,
•	znati prisluhniti vzgojitelju.
(Povzeto po Pastoralni pogovori XXXI - 2-2002)
Naštevanje teh drž vsekakor predpostavlja milostni poseg od zgoraj: vero kandidata in Božji klic ...
K posameznim držam se bomo še vrnili v naslednjih številkah SV.
Dragi molivci, podprimo vzgojitelje duhovnih poklicev s svojo moljtvijo, da nam Bog pošlje zadosti primernih kandidatov.
Želim vam bogato preživljanje postnegačasa in radostno praznovanje velikonočnih skrivnosti
Ivan Turk, voditelj molivcev
Ul.br. in enotnosti 1,9241 Veržej, tel. 02/588-90-60 ali 040/533-440
MAREC ■ APRIL • 2002
frn "B^bskb ' nal vzfrr


NAS ODNOS Z DON BOSKOM
V 21. členu salezijanskih Konstitucij beremo o don Bosku, ki nam gaje Gospod podaril za »očeta in učitelja«.
Srečanje z njim je bilo previdnostno in odločilno za naše duhovno življenje. Lahko se spomnimo nato, kako se je to v resnici zgodilo, in na milost, ki jo je za nas predstavljal stik z njim; kako je obogatil naše načrte, čustva, ideale in odnose skozi različne dobe našega bivanja ...
Bil je zares Božji dar našemu življenju. Res je: če ne bi bilo njega, bi bili drugačni. A življenje ni sestavljeno iz pogojev, ampak iz dejstev.
Zato v izrazu, ki ga komentiramo (»Gospod nam je dal don Boska kot Očeta in Učitelja«), zaimek 'nam' nima nekega splošnega, ampak zelo osebni pomen: vsakemu izmed nas je bila na oseben način izkazana milost srečanja z don Boskom in spoznavanja njega.
OČE IN UČITELJ
Naš odnos do don Boska je odnosotrok in učencev. Don Bo-sko je imel in še vedno ima oboževalce, občudovalce, sodelavce in apostole. Vsaka od teh besed pomeni drugačen odnos.
Mi nismo leobčudovalci, sodelavci in prijatelji.
Izraz, ki določa njegov odnos do nas, je oče. Napačno bi bilo misliti, da gre za nek čustven, retoričen, pobožen izraz. Gre prek njegove dobrote in naše privrženosti. Ta izraz pomeni, da je on začetnik in ustanovitelj, ki nam predaja tisto duhovno izkušnjo, ki je salezijan-ska karizma. Zgodovinsko je vpetvtrenutek in prostor rojstva salezijanske poklicanosti. Ustvarja nas po Kristusu za mlade.
Oče, abba, je v verskem življenju tradicionalno poimenovanje za osebo, ki vzbuja kariz-mo in daje, da v njej rastemo.
Očenasspominjatudi nadon Boskovo sposobnost, kako daje čutiti mladim revežem Boga kot očeta: po izkušnji z njimi je očetovstvo postalo ena od tem njegovega vzgojnega sistema in njegovega sloga avtoritete. »Ravnatelji in asistenti naj kot ljubeznivi očetje opozarjajo in vodijo ob vsaki priliki«. Spominja nas, da je imel za včerajšnje in današnje salezijance najraje naziv oče. »Imenujte me oče in bom srečen" (Pismo iz 1884, Memorie Biografiche XVII, str. 175).
In spomni nas tudi na vrsto odnosa, ki so ga do njega ohranjali njegovi posnemovalci: bolj kot šefa, ustanovitelja, ka-rizmatičnega voditelja, ga poz-
namo kot očeta. »Kjerkoli boste, vedite, da imate tu v Torinu očeta, ki vas ljubi v Gospodu« (MB XI, str.387).
Don Caviglia pravi: »Imel je vse, kar naj bi imel oče: mehko in močno ljubezen do posvojenih otrok, odpornost proti naporom in bolečini, pravi čutodgo-vornosti družinskega očeta in brezmejno podarjanje, primerljivo le materinski ljubezni«;.:
Ob poimenovanju »oče« je poudarjen še vidik učiteljeva-nja: Učitelj. Bolj kot na avtoriteto podajanja neke vede namiguje na način poučevanja, razumevanja, sporazumevanja z jezikom srca, na sodelovanje z življenjem. Namiguje na to, da smo mu sledili, se prepustili vodstvu njegovih izkušenj in se preko njega odločili, da sledimo Jezusu Učitelju.
Poučevanje je tema, ki se pogosto pojavlja v don Bosko-vih komentarjih in priporočilih. V prvih sanjah se prikaže lik Učiteljice. O Jezusu v oporoki pravi; »On bo naš učitelj, naš voditelj in naš model...«. Tema poučevanja je povezana s temo o modrosti, ki je osrednja v njegovi pedagogiki, mišljenju in njegovem duhovnem življenju.
»Oče in Učitelj« je izraz, ki izhaja iz liturgične molitve. In 21. člen salezijanskih Konstitucij je bolj li-

MAREC APRIL-2002
SI V SVOJEM MLADOSTNEM ISKANJU ZASLUTIL/A POSEBEN KUG?
Informacije o raznih oblikah odgovora na Gospodov klic dobiš osebno, po pošti ali po telefonu.
turgični tekst, meditacija modrosti kot pa pravni tekst ali znanstveno delo.
UČIMO SE OD NJEGA IN GA POSNEMAMO
Našodziv in naše obnašanje pred tem Božjim darom sta izražena v teh besedah: »Učimo se od njega in ga posnemamo ...«. Naša zmožnost dozorevanja je tako v živem odnosu z njim ... s sestavinami njegove karizme, njegove skupnosti, njegovega poslanstva.
Pravimo občudujemo: naše učenje ni samo znanstveno in kritično, čeprav tega ne zavračamo; je občuteno in pogostno približevanje. Občudovanje je dejanje češčenja tistega, ki ostane in gleda, ker ga to privlači ... ko lahko razumemo z ljubeznijo in preprostostjo bolj kotz analizo in strogim preverjanjem zgodovinskih podatkov.
V salezijanskih skupnostih je bila ljubezen do don Boska dodanesvedno izraženabrez zardevanja. To pripada našemu duhu. Don P. Stellaje napisal knjižicoodon Bosku kot
osebi, ki očara mlade in jo svet sprejema, ker čuti z najrevnejšimi. V knjižici je več salezijancev navdušeno pripovedovalo o svoji oratorijski izkušnji.
Med značilnimi elementi našega duha je torej sinovska ljubezen do don Boska, ki jo spremljajo občutki pripadnosti in občudovanja. To poživlja vzgojna okolja in navdušuje mlade za pot za don Boskom, medtem ko oddaljenost in hladnost proizvajata negativne učinke.
To zahteva svojo nalogo: spoznavamo ga. Danesobstaja kaj nekaj težav, če hočemo bolje spoznati don Boska. Prva je čas, ki se razteza med nami in njim: kar 11 4 let je minilo od njegove smrti. Težja od časa pa je kulturna razlika ... Če hočemo razumeti pravi pomen vsega, kar je on mislil in delal, se moramo z mislimi prestaviti v njegov čas in prestaviti njega v naše okolje.
Problem je tudi v tem, da je premalo skupnih srečanj, na katerih bi si izmenjali spomine, anekdote ali don Boskova načela. Včasih je bilo takih
srečanj veliko in bila so redna: beseda za lahko noč, konference, branja. Ustno izročilo je bilo učinkovito. Dandanes pa nas je življenje bolj razkropilo in tistih nekaj besed, ki jih lahko povemo o don Bosku, se izgublja v morju podob in sporočil.
Poiavliaio se tudi spremem-ašanja: od preprostih pripovedi se prehaja na poglobljene študije... trudimo se prenašati njihov pomen v našo kulturo in čas. To pa zahteva prav toliko pozornosti in ljubezni, pa tudi potrpežljivo in modro spoznavanje. Dobro pa je, da se danes pojavlja tudi čut za »salezijansko kulturo«: več je meditacije o življenju in ka-rizmi ustanoviteljev in njihove redovne družine, ki se je zbrala skozi generacije.
Zlasti v zadnjem času je bilo veliko truda in premišljevanja v treh smereh: duhovni, zgodovinski in pedagoški ... Študij tako postane več kot pot duhovnega življenja, postane pogoj za zvesto in obilno razdajanje in sporočanje.
¡uan F.. Vecchi, 8. don Boskov naslednik
Janez Potočnik Rakovniška 6, 1108 Ljubljana tel.: 01/427-30-28 e-mail: janez.potocnik@salve.si
MAREC ■ APRIL • 2002
Novi
blaženi
Na 3. velikonočno nedeljo, 14. aprila, bo papež janež Pavel II. na trgu sv. Petra v Rimu med slovesno sv. mašo razglasil tri nove blažene iz velike salezijanske družine: med njimi bo posebej izstopal prvi salezijanec pomočnik Artemij Zatti, nečak nedavno umrlega vrhovnega predstojnika J. E. Vecchija, pa salezijanski duhovnik gobavcev Alojzij Variara, izmed hčera Marije Pomočnice in s. Marija Romero Meneses, ki je življenje zastavila za najbolj uboge na robu mesta.
ARTEMIJ ZATTI
»VEROVAL, OBLJUBIL, OZDRAVIL«
Rodil seje 12. oktobra 1880 v Borettu v Italiji. Kmalu je spoznal, kako težko je življenje, saj si je moral že pri devetih letih kotdninarslužiti kruh. Zaradi revščine seje leta 1897 (ko je imel 1 7 let) družina Zatti preselila v Argentino.
Mladi Artemij je začel takoj zavzeto delati, obenem pa začel obiskovati salezijansko župnijo, kjer je deloval pobožen in izredno dober župnik C. Cavalli. Artemij je postal njegov odličen sodelavec, župnikpajebil njegovduhov-ni voditelj. Z dvajsetimi leti je vstopil v salezijansko skupnost, kjer jez močno voljo, bistrim razumom in pobožnost-jo premagoval vse težave. Ko je nekoč skrbel za bolnega duhovnika s tuberkulozo, se je tudi sam nalezel te bolezni. Vsega shujšanega so ga premestili v salezijansko hišo v Viedmi, kjer je deloval odličen salezijanec bolničar E. Carrone. Po njegovem nasvetu se je Artemij zaobljubil Mariji, da bo v primeru ozdravitve vse življenje posvetil bolnim. Kmalu ječudežnooz-dravel. Večkrat si je rekel: »Veroval, obljubil, ozdravil«. Zaradi bolezni se je ponižno in ubogljivo odpovedal du-
hovništvu in kot sobrat pomočnik 11. januarja 1 908 naredil prve zaobljube. V skladu s svojo obljubo se je takoj in ves posvetil bolnim. Dosegel je tudi naslov Usposobljen za lekarnarja. Po smrti E. Gar-roneja je postal odgovoren za celotno bolnišnico. Bil je izkušen in spoštovan bolničar. Sloves svetniškega bolničarja se je naglo širil, tako da so prihajali k njemu bolniki iz cele Patagonije. Artemij Zatti je bolne ljubil na zares ganljiv način. V njih je videl Jezusa, zato je velikokrat rekel: »Daj mi obleko za starčka Jezusa!«, ali: »Daj mi obleko za 12-letnega Jezusa!« Zvestoba salezijanskemu duhu -»delo in zmernost« - se je v njegovem življenju kazala v izredni pripravljenosti njegove duše, v številnih žrtvah, še posebej ponoči, v odpovedi vsem majhnim osebnim zadovoljstvom, v nenehnem delu brez slehernega oddiha in počitnic. Kljub številnim obveznostim je bil zgled točnosti v salezijanski skupnosti. Kot dober salezijanec se je znal veseliti in razveseljevati druge. Bil je vedno simpatično nasmejan. Predvsem pa je bil Božji človek, ki je z vsem svojim življenjem izžareval Boga. Eden izmed zdravnikov v bolnišnici je rekel: »Odkar poznam g. Zattija, verujem v Boga«.
Leta 1 950 je A. Zattti padel z lestve. V bolnišnici se je pokazalo, da ima že dalj časa raka na jetrih. Kljub temu je nadaljeval z delom. 15. marca 1951 je po hudih bolečinah, ki jih je junaško sprejemal, zaspal v Bogu. Kmalu po njegovi smrti in veličastnem pogrebu so ga začeli klicati kot priprošnji-ka pri Bogu.
©
MAREC - APRIL • 2002
S. MARIJA ROMERO MENESES, HMP
ZGLED NEOMAJNEGA ZAUPANJA
Rodila se je 13. januarja 1902 v Granadi (Nikaragva, Srednja Amerika). Z dvanajstimi leti je šla v šolo k sestram sa-lezijankam in že tedaj v času hude bolezni kazala neizmerno zaupanje v Marijo. Izjavila je: »Vem, da me bo Marija ozdravila!« Nekaj mesecev pozneje, še kot mlada najstnica, naredi obljubo čistosti. Z osemnajstimi leti vstopi v družbo hčera Marije Pomočnice in 1.1923 z zaobljubami postane njihova članica. Njeno življenje je intenzivno apostolsko: istočasno je učiteljica, katehistinja in asistentka. Ne uspe ji držati discipline, a dekleta ob njej čutijo prisotnost Božjega Duha in spontano spreminjajo svoje življenje. Leta 1931 jeposlanavsosednjo državo Kostariko v San Jose. To zdaj postanenjenadrugadomo-vina. Ob svojem rednem delu kmalu začne pripravljati dekleta za katehetsko poslanstvo med najbolj ubogimi družinami v mestnih periferijah. V predmestjih ustanovi več oratorijev in začne zbirati hrano in oblačila za najbolj uboge. Nekaj let kasneje so s pomočjo dobrotni-
kov začeli graditi prostore za vzgojo in izobrazbo deklet, za duhovne vaje, za splošno ambulanto z brezplačno zdravniško pomočjo. V svoji sveti podjetnosti se s. Marija pogosto znajde v velikih težavah, toda neomajno zaupa v Božjo in Marijino pomoč. Z leti začno prihajati k s. Mariji najrazličnejše osebe, da bi ji zaupale svoje težave, trpljenje in stiske. S. Marija tako ure in ure posluša, tolaži, svetuje in daje novo upanje.
Julija 1977 jo, skrajno utrujeno, predstojnice pošljejo na oddih. Tu nepričakovano umrje za posledicami srčnega infarkta (več o njej še na str. 26).
ALOJZIJ VARIARA
DUHOVNIK GOBAVCEV
Alojzij se je rodil v Viari-giju v Italiji 1 5. januarja 1 875. Njegov oče, učitelj in organist v domači župniji, je poznal don Boska in njegovo delo, zato je sina leta 1887 pripeljal v Valdocco, da bi nadaljeval študij. Alojzij sprva nad tem ni bil navdušen, ko pa je nekega zimskega popoldneva zagledal bolnegadon Boska in mu celo pomagal pri sedanju na
voziček, mu je njegov pogled za vedno ostal v spominu.
Ta pogled ga je uvajal v sa-lezijansko življenje v novicia-tu leta 1891. Leta 1894, med študijem, je spoznal misijonarja Mihaela Unio, ki je misijonaril v Kolumbiji med gobavci. Odločil se je, da bo šel z njim v Agua de Dios. Po letu dni pa je Unia nenadoma umrl in Alojzij je prevzel vso skrb za gobavce. Med njimi je ustanovil glasbeno skupino. Po štirih letih, leta 1898, je bil posvečen za duhovnika. Bil je prvi salezijanec, ki jebil posvečen v Kolumbiji. Poleg vsega dela je prevzel tudi duhovniško delo in s tem še večjo skrb za duše ubogih in njihovo duhovno pomoč. Spovedo-val je tudi članice združenja Marije Pomočnice, kamor je bilo včlanjenih okoli 200 deklet, mnoge med njimi gobave ali hčere gobavih staršev. Mnoge bi se rade posvetile Gospodu, todatojebilo za tisti čas nepojmljivo, saj nobena redovna družba ni sprejemala gobavih članov! A Variara je šel dalje: »To bo čudovita in goreča novost ter enkratna stvar v Cerkvi;«
A začele so se težave. Nerazumevanje predstojnikov, premeščanja iz kraja v kraj in nenazadnje še bolezen. Kljub težavam je ostal duhovni pastir deklet in 1905 začel z družbo hčera presvetegaSrca Jezusovega in Marijinega. Toda v naslednjih letih je služboval v raznih krajih Kolumbije in vdano sprejemal nerazumevanje in bolezen. Deloval je v Bogota v oratoriju, bi! kaplan v Barran-quilli, nazadnje zaradi boleha-njavTaribi in končno 1 .februarja 1923 umrl pozabljen In osamljen v Cucuti, star 48 let. Krsto so leta 1932 prenesli v Agua de Dios v kapelo članic njegovih hčera presvetega Srca Jezusovega in Marijinega.
MAREC ■ APRIL • 2002
Dobro je poznal mejo In se je je držal. Zato profanacije ni prenesel za nobeno ceno. »Svete besede, melodija pa profana; tega bogoskrunstva don Bosko ni trpel«. To ni način, kako bi se približali mladim.
Mladih si ni mogel zamišljati brez glasbe, »Oratorij brezglasbeje kottelo brezduše!« Pri njemjetudiglasbavslužbivzc oje.
MAREC-APRIL-2002
Kako mi je včasih pri srcu hudo, ker ne obvladam
ničesar, kar izvablja prijetne melodije,
ker ostajam nem in nemočen tudi takrat,
ko bi lep in prijeten glas lahko kaj dobregastoril.
Ko bi lahko koga privabil in navezal na kaj dobrega.
Drugičsemzopetveselinsrečen,
da mi tasposobnost ni dana (ali paje nisem razvil)
in sem tako prisiljen iskati druge načine in sredstva;
da vključim druge, ki to zmorejo...
Na stran potisne razum in celo vest. In človeka potegne na primitivno raven tja, kar je nekdaj že bil. Glasba, kizzvokomzvibriravsetelo, ki, danes podkrepljenas sliko, popelje v psihični trans. Omama, ki stori, daod povedo višja človekova področja. Ko množica valovi kot brez zavesti.
bvfttf
Kako se mladim približati z glasbo kotz vzgojnim sredstvom? Kje so tu vzgojitelji v primerjavi z mediji, ki na račun mladostne »zasvojenosti« kujejo svoje dobičke?
Pri tem se ne ozirajo kaj prida naduše mladih.
Glasbaza mlade je pač posel, ki nese.
Kdo bi se temu odpovedal!?
Kot vzgojitelj i naj bi glasbo vključili v poslanstvo.
Postala naj bi pripomoček pri oznanjevanju,
naj bi postala oznanjevanje.
Naj bi tudi razveseljevala.
Zbujala dobro počutje.
Brez glasbe ni veselice in ne bogoslužja. Brez nje ne morejo ne mladi ne odrasli. Postalajedelnašegaživljenja. Ko bi le zmogel vdušah mladih izvabiti prijetne melodije sreče in veselja... Kaj bi ljudje brez glasbe? Bili bi: kot slavnostni pogrinjek brez rož, kot mladost brez prešenegasmeha. Manjkala bi nam duša.
Tone Ciglar, Z donBoskomvdrugo stoletje
-¿iDfDT nn z

V dobi odraščanja sem pristopila k vokalno-instrumentalni zasedbi svojih vrstnikov, začutila nek poseben žar, no veselje, mladostno zagnanost; predvsem pa v vseh nas tli želja, da z glasbo razveseljujemo človeška srca, znotraj pa tudi zunaj cerkvenih zidov. In tam sem spoznala ženo, ki dirigira,
MAREC-APHIL • 2002
Vedno znova me navdihuje drža don Boska, ki je vse, kar je zmogel, hotel uporabiti v Božjo slavo. Bog nam je razdelil talente, vsakemu jih je dal toliko, kolikor jih potrebuje, ne preveč, ne premalo. Kakšna škoda, da včasih ne vemo, čemu in na kakšen način bi te darove uporabljali. Kot mala deklica sem pri nedeljski maši pela na koru cerkvice v domači vasi. Fant, ki nas je vodil in spodbujal, je imel vedno le eno samo pripombo: »Imate dar za petje, a skušajte peti bolj z občutkom, s srcem, zavedajte se, komu na čast pojete.« Njegove besede so se mi zakoreninile v srce ... in tam ostale. Takrat sem namreč začutila, kaj pomeni bogatiti bogoslužje s pesmijo.
skladb, kar počnemo tudi v naši skupini, saj lahko takratposta-nem nekdo drug in popolnoma pozabim na vsakdanje stvari.
Meta, 17 let
C poznala sem, da je v Cerkvi ¿Uvedno manj mladine. Želela sem nekaj storiti, da bi se mladi začeli vračati v Očetovo hišo. Opazilasem tudi,dasemladi ne znajo ali pa tudi ne morejo poglobiti v molitev. Skozi besedilo, ritem, melodijo skušam mladim pokazati, da lahko skozi pesem izrazijo svojo molitev.
Irena, 41 let
Ko sem prvič prišla na Uskovni-co, sem se srečala z mladimi, ki so počeli prav to: skozi pesem so izražali svojo molitev. Cela vrsta kitaristov je udarjala po strunah in na njihovih obrazih je bilo razlito sonce. Ni bilo žalostnih oči aH zaskrbljenih potez, na vseh licih si lahko prebral eno samo stvar: da so s pesmijo na ustih in v srcu srečni.
Petje je del sodelovanja pri bogoslužju in je nekakšen odgovor na ljubezen, ki nam jo izkazuje Bog. Sam zelo rad pojem, še zlasti kadar Božjo ljubezen in klic močneje prepoznavam. Ker bogoslužje ni individualna zadeva, temveč dogodek, kjerjezbranaskupnostver-nih, dejavno petje vseh prisotnih toliko bolj pomaga povzdigovati našegaduhakBogu.Zato mi je posebej ljubo ljudsko petje, ki se še posebej pokaže, ko mašujem v manjših skupinah Brez dobrih zborov bi bilo še bogoslužje bistveno osiromašeno.	Branko, 35 let
ki poje, ki igra, ki napiše kakšno besedilo ... ki s pesmijo moli.
lasba je že od otroštva del moje mladosti, v mojem življenju pomeni predvsem moj način izražanja. Skozi njo lahko izrazim svojo jezo, razočaranje, veselje in srečo. Predvsem pa v ustvarjanje glasbe vlagam del sebe, ki je drugače ljudem neviden in skoraj nedosegljiv. Se posebno uživam v izvajanju popevk oz. modernejših
je različnih narodov, različnih barv, različnih jezikov, a z isto spodbudo psalmista pred očmi: »Naj hvalijo Gospodovo ime s plesom, na bobne in citre naj mu igrajo.«
Kantor je pomemben člen v neokatehumenski skupnosti. S kitaro in petjem svetih pesmi pripomore ksrečanju posa-meznikaz Bogom. Poznamo situacijo, ko pri mašah ljudje v cerkvi sedijo vsak zase in tudi pojejo le redki. V skupnosti je zelo pomembno, da so bratje in sestre med seboj povezani. Kantor ne poje le sam, pač pa mu pritegnejo vsi. Tako smo bratje in sestre povezani v pesmi, kar v veliki meri pripomore k odprtosti in iskrenosti med nami.
Tomaž, 23 let
Težko si predstavljam sveto mašo brez ljudskega petja, Us-kovnico brez veselega brenkanja kitar, skupnosti brez živahnega petja psalmov in ploskanja, oratorij brez zagnanega petja ban sov... V vsem tem se zrcali hrepenenje posameznika, da Bogu da čim večjo slavo, ki jo s svojimi talenti premore, da v petje in igranje vdihne dušo ter s tem obogati sebe in svojega bližnjega.
Pripravila Karmen
arava, lučke, prijatelji, zvoki kitar ..., besede, ki me spominjajo na Uskovnico, kraj prežet s pesmijo, veseljem in prijateljstvom. Ponavadi dobro razpoloženje prebudi pesem, na Uskovnici pa pesem sama privre iz srca. In samo Iskrena glasba je tista, ki jo lahko podarimo Bogu. Njega lahko začutimo preko energičnosti in glasbenega ritma, ki preplav-Ijamnožico... Prepričanasem, da tudi Bog nas začuti.
Petra, 21 let
Rim2000. Dvamilijonamladih, ki so prišli na srečanje s svetim očetom, je po vigiliji poleglo. Moje uho je prestreglo znano melodijo. Stekla sem v smeri glasbe. Zažarele so mi oči. Množica mladih neokatehume-nov med ploskanjem in petjem psalmov pleše v krogu. V sredini stoji nekaj kitaristov, kantor-jev, in brenka po strunah, nekdo ima v rokah tamburin... Ljud-
ŽELITE PODPRETI SALEZIJANSKO POSLANSTVO IN USTANOVE?
Nekateri nas v svoji velikodušnosti in skrbi vprašujete, kako bi mogli podpreti Don Boskcvo poslanstvo in njegove ustanove danes pri nas. Hvaležno vas obveščamo o nekaterih možnih oblikah:
•	nakažete denarna sredstva na naš žiro račun:
51800-620-336 05 1200119-15059 o nakazilu in namenu nas obvestite na naslov:
Salezijanci Rakovnik Rakovniška6, p.p. 2404 1001 Ljubljana
•	odstopite certifikat ali delnice
•	zapustite s pravnoveljavno oporoko svoje nepremičnine in premičnine
•	(oporoka - lastnoročno pisana ali overjena pri notarju)
Svoje darove lahko namenite:
•	za pomoč dijakom na naših šolah
•	za novince in bogoslovce
•	za misijone (Kerečev sklad)
•	za maše (navadne in gregorijanske) in Mašno zvezo
•	za Salezijanski vestnik
•	za izvedbe posameznih projektov - obnovo Rakovnika
•	za vzdrževanje salezijanskih ustanov
•	in za novogradnje
0 vsem se lahko dogovorite z Blažem Cudermanom, inšpektorialnim ekonomom, tel. 01/427.4150 ali z Janezom Potočnikom, ravnateljem Rakovnika, tel. 01/427.3028.
Hvaležni smo vam za vsak dar, vsak dan molimo za dobrotnike in vsaj enkrat mesečno obhajamo evharistično daritev po namenih dobrotnikov.
Don Boskovi salezijanci
MAREC ■ APRIL • 2002

Wise (hrtAŽ.ine


m im?**
■ • .i L' ''K '
Otroci,
vi ste pesem mojegm živijen/a
Pesem ob Muri! Srečati se z družino Ivančič iz Veržeja - in doživeti srečo, veselje, pesem na ustih, glasbo na vsakem koraku ... Bojana (6. r.) in Urška (3. r.) igrata klavir, mlajši Monika (5 let) in Petra (3 leta) vzameta v roke tamburin in kljunasto flavto, očka Bojan prepeva s štirimesečno Mirjam v naročju, mami Marjeta pa vzame v roke kitaro!
• Že nekajkrat vas je bilo opaziti na srečanju otroških pevskih zborov ... Čudovito! Množica otrok, združenih v enem samem zboru skoraj tisočerih glasov, nasmejani obrazi, svetloba v očeh, navdušeno petje mladih, ki dajo vse od sebe, tvorijo en sam mozaik nepopisnega veselja. Tukaj stopi v ospredje veličina življenja in zmanjka ti besed, le duša poje hvalnico Bogu, ki nas je obdaril s tako čudovitimi talenti. Marsikdo je ganjen do solz. Ti trenutki, ki so izjemna priložnost, da lahko otroci začutijo moč pesmi, nagradijo in poplačajo ves trud tako otrokom kot nam zborovodjem. Od tega navdušenja in bogatega repertoarja pesmi lahko črpamo še dolgo.
• Glasba ima pomembno
mesto v vašem življenju ...
Glasba je moje veliko veselje. Bila mi je položena že v zibelko. Hvaležna sem mami, ki je bila moja prva glasbena vzornica. Iz njene pesmi, ki jo je bilo slišati povsod in ob vsakem času, sem vsrkavala sok, ki je dajal rast moji ljubezni do lepega petja ... Odkar se zavedam, me je navdajalo hrepenenje po lepi pesmi. Pot glasbenega izobraževanja, ki sem jo na nižji stopnji zaradi nenaklonjenih okoliščin žal prekmalu zaključila, sem v srednješolskih letih nadaljevala ob klavirju in orglah pri prof. glasbe in organistu J. Urbaneku, takratnem župniku pri nas doma v Svetinjah. Nekaj časa sem spremljala tudi cerkveno ljudsko petje in vodila mladinsko pevsko skupino. Med mladimi in v prostem času mi je bila duhovna pesem ob kitari najlepša molitev.
Ko sva se z možem po poroki preselila v Veržej, sem kmalu - na pobudo tedanjega župnika F. Mar-šiča - sprejela vodenje otroškega pevskega zbora. V zboru, ki deluje sedaj že deveto leto, navdušeno prepeva okrog dvajset pevcev: od najmlajših (tri leta ima naša Petra) do mladih osmega razreda, ki občasno zapojejo tudi kaj zahtevnejšega ... Otroški pevski zbor je
tudi lepa pri ložnost, da se otrokom vzbudi čut za pripadnost in sodelovanje v župniji. Sicer pa v glasbi in prepevanju vidim tudi vzgojno moč in rast duha, predvsem pa vir navdušenja in pristnega veselja, ki ga v današnjem času tako primanjkuje. Prav to veselje, ki ga želim približati mladim srcem, me osrečuje in bogati. Moje delo je le delček v zahvalo Stvarniku za darove, s katerimi me je obdaril.
• Torej je tudi vsa vaša družina močno zaznamovana z glasbo ... Družina je prva vzgojiteljica, ki daje otrokom življenjske vrednote - tudi kulturne. Med temi je glasba v družini velika dragocenost. Kot je za lepo petje potrebna harmonija glasov, predvsem pa harmonija src in čutenja ter sodelovanja vseh, je tudi za družinsko srečo potrebna harmonija vseh njenih članov. Našo družino močno povezujeta glasba in pesem. Pojemo vsi: od najstarejšega do najmlajše članice družine. Čez dan je slišati vse mogoče: prepevanje, igranje na instrumente, včasih tudi kričanje in sploh vesel živžav ... Naju z možem že večkrat presenetijo otroci sami, ko s svojo iznajdljivostjo in ustvarjalnostjo pripravijo pester in pogosto ganljiv program. Starej-
MAHEC-APRIL-2002
ši dve hčerki že tudi zapišeta kakšno skladbico in jo opremita z besedilom. Zraven pa najdeva pripis: »To pesem sem napisala za vaju, da bi vedela, kako sem vesela, da živim!«
Ljubezen do glasbe je pri nas nekako nalezljiva. Sama po sebi se širi od starejših k mlajšim. Podobno velja za molitev. Veselimo se večerov, ko je vsak na svoj način vključen s svojo prošnjo in zahvalo Bogu. Skozi spekter preprostih besed, s katerimi otroci razkrijejo svoje stiske in hrepenenja, večkrat nakažejo smer, kako bi lahko izboljšali kvaliteto življenja. Ob vsem tem pa ima pesem, ki jo darujemo Bogu, takrat prav posebno vlogo in je najlepša molitev.
• Pred kratkim se vam je rodila peta hčerka ... Ni mi zmanjkalo poguma, čeprav nosečnosti niso bile brez težav, čeprav je bilo veliko spotika-nja, čeprav sem po končani porodniški morala menjavati delovna mesta. Tudi za to se je našla rešitev. Otroke sva sprejemala z velikim veseljem in z vso odgovornostjo. Imava kar precej dobrih prijateljev in družin, ki nam izražajo simpatije in zagotavljajo molitev. Posebej smo hvaležni našemu župniku P. Štumpfu, ki nam je s svojo odprtostjo do življenja v veliko življenjsko oporo ... Kot knjigovodkinja sem delala do zadnje porodniške. Ob spoznanju, da je moj poklic najlepši med vsemi, »biti mati«,
sem prepričana, da sem otrokom potrebna bolj kot kjerkoli drugje. Za naju je vsak otrok velika dragocenost. Vsak prinese v družino nekaj novega, osrečujočega, vsak naju po svoje bogati, oblikuje in tudi vzgaja, je pravi blagoslov za družino. Zal pa je marsikomu še vedno spol pomembnejši od otroka, ki prihaja. Čedalje bolj spoznavam, s kakšnim privilegijem me je Bog obdaril, ko mi je zaupal tako veliko in osrečujočo nalogo matere in žene ...
Rojstva otrok so najsrečnejši dnevi v mojem življenju. Najmlajša Mirjam se je rojevala ob navzočnosti moža. To doživetje nama bo ostalo za vedno v spominu. Kako osrečujoče je spoznanje ob tem: rodiš novega človeka. Ne zase in ne za ta svet. Ne za kratek čas - za večnost ga porajaš. Spočetje in rojstvo sta najtesnejši in nepozabni srečanji s Stvarnikovo močjo. Nikjer se mi Bog ne zdi tako čudovit kot v nebogljenem otročičku (naše jaslice ob zadnjem božiču so pričale o tem). Njegova preprostost, iskrenost in milina me vedno znova očarajo. Ko pogledam v čiste, nedolžne oči, še kako razumem Jezusa, ki je naročil, naj bomo kakor otroci. Ko opazujem smeh in veselje do življenja na njihovih obrazih, je moje srce polno sreče, topline in posebne zahvale Bogu, ki nama je vse to daroval.
»Glasba mi pomeni vse. Rada spremljam cerkveni otroški zbor, ki ga vodi moja mama. Večkrat so priredbe pesmi v mojih rokah. Napisala in sestavila sem že dve pesmi .. Ko sem bila stara šest let, sem bila prvič na srečanju otroških pevskih zborov in v srce se mi je vtisnila pesem S tabo, don Bosko. Doma smo imeli majhen klavir in nanj sem to pesem zaigrala dvoročno. To je bila moja prva skladbica na klavirju. Navdušila sem se in šla v glasbeno šolo ... Hvaležna sem staršema, da me vzgajata na poti glasbe in Bogu za dar posluha za petje. Hvaležna sem mami in očetu, ker sta mi podarila štiri sestrice.«	šestošolka Bojana
»Rada imam glasbo.
Ko se zberemo k večerni molitvi, vedno nekaj zapojemo. To mi je tako všeč, da se lahko tako pogovarjam z Jezusom. Rada hodim k nedeljski maši, včasih grem tudi med tednom, in tam pojem Jezusu v čast. Najbolj pa mi je ostalo v spominu moje prve sv. obhajilo. Pri sv. maši je prepeval pevski zbor in mi, prvoobhajanci. Deklice smo pele pesem: Pridi, o Jezus. Jaz sem pela sama drugi glas. Ko sem prejela prvič Jezusa v svoje srce, sem pela najbolj na glas. Zdaj vem, da sta moja starša zelo dobra in se imata zelo rada, ker sta mi dala štiri sestrice. Rada ju imam, ker vem, da delata vse Bogu v čast.«
tretješolka Urška
Ob vsem tem bogastvu velikokrat rečem tudi na glas: »Marsikomu bi privoščila to srečo!« Vredno se je odločiti za življenje.
Čeprav velikokrat ugotavljam, da mi zmanjkuje novih idej, moči, da bi bila do vseh enako dosledna, pridejo trenutki, ko se znajdem z enim ali z drugim otrokom na štiri oči v pogovoru. Takrat je, kot bi zasvetil nov žarek veselja. Srečata se duši. In trpljenje, če ga razumem in pomagam nositi otroku, prinaša smisel obema. Črnogledost mi prežene otrok, ko se stisne k meni z besedami: »Mama, rada te imam!« ali pa: »Ti si najboljša mama na svetu!« S tem pove vse. Treba je imeti ljubezen. Otroci morajo čutiti, da jih imaš rad, da preprosto »si z njimi!« Potem lahko od njih tudi nekaj pričakuješ. Z možem se čedalje bolj zavedava, da sva v nenehnem »snemanju« in še posebej se mi zdi pomembno, da jim dajeva dober zgled.
Nadaljevanje na strani 28
MAREC - APRIL • 2002 &
Pričevanje iz Ruande • • _ •• Ubili so očeta in tri brate.
Drugemu bratu so staknili oči. Po tem grozljivem dejanju so odšli v vas, kjer smo živeli. Tam je bilozbranih nad 100 ljudi In preprosto so nanje zmetali granate. V mestu so poklali okrog 2.000 ljudi. Sam sem videl trupla, saj sem iskal svojega očeta. To je vse res in si ničesar ne izmišljam.
Misijonarji med mladimi begunci
Papež Janez Pavel II. v svoji encikliki Redemptoris missio spregovori o novih areopagih in novih misijonskih, kulturnih ter družbenih okoljih. Svet beguncev, posebno mladih, je svetna robu družbe, vzgoje, morale in vere. Gre za pristen in nov misijonski areopag. Po uradnih podatkih Združenih narodov je na svetu več kot 22.000.000 oseb, ki so morale pobegniti zaradi vojne ali preganjanj, toda številka se približuje 50.000.000, če prištejemo še pogrešane in nezaželene. Topa je vsak 7 20-ti prebivalec sveta!
SALEZIJANSKI MISIJONSKI DAN
Letošnji program za salezi-janski misijonski dan za razliko od prejšnjih ni obravnavan geografsko. Opozarja na vse bolj prisotno temo, ki se širi povsem svetu: to so begunci. Vsaj trije razlogi nas nagovarjajo ktej odločitvi:
•	begunci so najbolj ubogi med ubogimi, saj so izkoreninjeni z lastne zemlje, brez lastnine, brez dela, brez prihodnosti;
•	begunci so predvsem množica otrok in mladih, ki jih na-jeda beda, lakota, nepismenost in spolno izkoriščanje;
•	begunci so popotniki v dežele upanja in vrnitve; misijonarji pa so popotniki tolažbe, spremljanja in voditelji blode-čih v obljubljeno deželo.
Naš salezijanski prispevek beguncem se je začel nekako pred dvema letoma, ne v ustanavljanju novih oblikdelovanja in ustanov, temveč s prisotnostjo salezijancev in laikov v narodnih inmednarodnihgibanjih. Naša prisotnost se kaže predvsem v:
•	humanitarni pomoči beguncem na splošno;
•	mnogovrstni vzgojni ponudbi pri vračanju mladih;
•	posebnem pristopu k problemu večreligioznosti naslov-Ijencev.
SALEZIJANCI ZA BEGUNCE
V Sudanu (1955) so prispelim beguncem pomagali z zdravstveno asistenco in ver-
sko vzgojo v župniji indon Bo-skovem poklicnem centru v Khartoumu in to delo nadaljujejo še danes.
Beguncem iz Kambodže (1975), ki so prišli naTajsko, so nudili zdravstveno pomoč, organizirali vzgojne in tehnične zavode. Leta 1993, ko so se begunci vrnili v Kambodžo, so sa-lezijanci tam ustanovili več tehničnih poklicnih šol in pripravljali učitelje in vzgojitelje za sirote.
V	Etiopiji (1977) so vtreh begunskih centrih v bližini Adis Abebe pomagali z vzgojnim programom in materialno pomočjo 2.500 otrokom.
V	Liberiji je 800.000 beguncev v centrih in pri sorodnikih. Salezijanci imajo tu kar 13 »don Boskovih domov« za ne-socializirane otroke, rehabilitacijo otrok-vojakov in prehodne domove za prenočišča.
GenocidvRuandi in Burun-diju (1994) je popolnoma uničil misijonsko delovanje in nasploh duhovni ter gospodarski razvoj ljudstev. Salezijanci so reorganizirali zavode za sanitetno pomoč, razdeljevanje hrane in ob-
Pričevanje s Šri Lanke
Živimovnenehnem strahu, da nas bodo pomorili, Obvsakem nepričakovanem ropotu pograbimo otroke ter jih skrijemo vgrmovje, dabi se rešili napada, Braniti se moramo sami. Toda strah ostaja. Tako je nemogoče živeti, saj ni videti konca. Smo med navzkrižnim ognjem vladnih in gverilskih enot in zato napoti obema stranema. Radi bi se le vrnili domov in živeli vmiru.
navijajo zavode za vzgojo in poklicne šolevComi,Catengi, Bu-tareju in Rukago.
Salezijanci so z ustanovo VIS v Albaniji (1999) odprli center za begunce s Kosova v Tirani, kjer so sprejeli 1.500 oseb, od tega kar 900 mlajših, kjer imajo tudi bolnišnico in dve javni kuhinji. Organizirali so osrednje skladišče za zbiranje in razdeljevanje dobrin ter 30 področnih centrov, kjer beguncem neposredno razdeljujejo dobrine. Vodijo tudi šolo za begunce in nudijo psiho-so-cialno pomoč. V Prištini so začeli graditi center za tehnične poklice.
V Tijuani v Mehiki, kjer več kot2.500.000 ljudi letno ilegalno prebega čez mejo z ZDA, salezijanci nudijo pravno pomoč v zaporih beguncem brez vsakršnih pravic. Tu je še zdravstvena in vzgojna pomoč ter orato-rij s svojimi dejavnostmi.
Mons. Mazzolari, škof v Rumbeku
Ti ljudje, ki trpijo, so naši bratje in sestre. Take nam j e podari I Kristus, ko j e umiral na križu. Umirajood lakote, izgubili so zaupanje, preganjajo jih. Mnoge so odpeljali kot sužnje, pa tudi ti, ki so ostal i, težko verjamejo v človeško dostojanstvo. Nimajopravicinjihdanzadnem zatirajo. Prisotnostmisijonarja, duhovnika, je vir upanja: naše poslanstvo niso velikadeia, temvečtiha in nenehna navzočnost, ki ljudemvzbujaupanje.
Srečali smo don
»Bogastvo in revščina si podajata roko tudi na jugu Afrike. Čudovita pokrajina, bogastvo velikih mest, množice črnopoltih ljudi, toplo poletje v mesecu februarju in še marsikaj je bilo za naju nekaj presenetljivega. Obisk sorodnikov v johannesburgu nama bo ostal za vedno v lepem spominu.«
Tako začenja svoje pismo iz južne Afrike naša sotrudnica iz Sodražice in potem nadaljuje:
»Veliko lepega in zanimivega sva si ogledala, spoznala pa sva tudi utrip vsakdanjega življenja na tem koncu sveta. Mladi, ki sozaposleni, hitijo po več kilometrov iz enega konca mesta do drugega, nezaposleni (v večini črni) stojijo na križiščih in ponujajo različne stvari, da si vsaj za en dan zaslužijo kruh, množice črnih čakajo v parkih ali ob cestah, da bi dobili delo in preživeli družino.
Tu je vernost zelo raznolika in so prisotna vsa verstva sveta. Ker sem videla veliko mladih, potrebnih pomoči, mejezanima-lo, če tudi v Johannesburgu delujejo salezijanci. Poiskali smo jih in se dogovorili za obisk. Prijazno nas je sprejel tamkajšnji provincial za južno Afriko gospod Robert Gore. Podari I i smo mu naš Salezijanski vestnik, ki ga je kartakoj z veseljem prelistal. Povedal nam je, da je on prvi provincial, ki je domačin. Postavili
smo mu nekaj vprašanj o življenju in delu salezijanske družine na jugu Afrike... Salezijanci tam delujejo že več kotstolet(od leta 1896). Tu se zelo povečuje število brezdomcev in je velika revščina. Veliko otrok beži od doma v mesta mnogo prezgodaj. Veliko staršev je preveč revnih, da bi nahranili svoje otroke. Že šest let stari otroci so vpleteni v kriminal na mestnih ulicah. Ker niso zreli za samostojno življenje, so izpostavljeni lakoti, tuberkulozi in aidsu. Otroci, kijih starši ne morejo preživljati, največkrat niso sami krivi, da zapadejo v kriminal.
Salezijanci jim nudijo programe, ki mladim pomagajo, da se vrnejo domov, gredo v šolo in postanejo pošteni in delavni državljani. Salezijanci v južni Afriki delujejo v naslednjih treh državah: Južna Afrika, Swaziland in Lesotho. Gospod Robert je odgovoren za vse tri države.
VCapeTownu imajo npr. Učni center za lesno, usnjarsko in železarsko stroko. Prek 60 fantov in deklet se dnevno zbira in usposablja v salezijanskem inštitutu Western Cape. Nudijo jim osnovno izobraževanje za starejše, pripravljajo jih na delovne izkušnje in jim pomagajo pri zaposlovanju, pripravljajo jih za samostojno življenje. Delujejo tudi na misijonski postaji sv. Luka vMaputsoe, Lesot-
MAREC ■ APRIL • 2002

mm
cut CMC
iii
f/lft'5
w
ho. Poučujejo v dveh osnovnih šolah in višji šoli ter vodijo učni center za zaposlovanje deklet (šivanje, pletenje, oratorij). Vodijo mladinski center, ki je odprt vsak dan, torej sedem dni vtednu.
V Manzini, Swaziland, pomagajo brezdomnim fantom in dekletom. Obrtniki raznih strok sodelu-jejoz ustanovo vučnih programih, in sicer: mizarstvo, šiviljstvo, pe-kovstvo, elektroni ka, varjenje, barvanje, tiskarstvo, frizerstvo, vodo-vodarstvo in avtomehaniki.
Imajo tudi don Boskovdom. Vtem domu nudijo delovne programe za ulično mladino. Dom lahko sprejme 24 bivših uličnih mladih, ki so starejši od 16 let. Program poteka osemnajst mesecev v terapevtskih skupinah. Tu je poudarek na oblikovanju osebnosti mladostnika. Poskušajo jih vrniti v njihove družine in skupnosti, kadar je to mogoče oz. kadar so dovolj pripravljeni. Mladostniki obiskujejo tudi delovne programe, da si potem lahko najdejo zaposlitev.
In kakšne so potrebe?
Problemi današnje družbe bi morali biti stalna skrb za mladino. Potrebno bi bilo najti otroke in mladino, ki so že doživeli slabe izkušnje, kjerkoli je to mogoče. Zato potrebujejo stalne programe za mladino, ki bi bili vodeni strokovno, saj je vladna pomoč v zadnjem času zelo omejena. V navedenih treh afriških državah deluje 67 salezijancev.
Salezijanci v južni Afriki apelirajo na laike, ki se čutijo poklicani za pomoč, z naslednjimi besedami: »Če boste pomagali nam, boste pomagali otrokom in tako razširili našedelo«. Bogdaj, da bi temu slednjemu stavku prisluhnili tudi v Sloveniji in povsod tam, kjer delujejo salezijanci!
Ljubica in Franc Košir
Zakaj kot laik ¥ misijone?
Laična misijonarka Zvonka Kopina iz Leskovca na Dolenjskem je že kar nekaj svojih mladih let darovala ljudem Papue Nove Gvineje. Marsikdo se ob tem vprašuje, zakaj, čemu? Pred kratkim se je vrnila domov; pravi pa: »Lahko rečem, da se moje delo na Papui še ni končalo, le malo presledka bo vmes za študij!«
BITI TAM, KJER ME BOG ŽELI SMETI.
Veliko je odločitev v življenju. Mnogokrat zelo težke. Včasih potrebujemo veliko časa, da najdemo pravi odgovor, rešitev ... Odločitev »postati laiški misijonar« mora priti od nas samih. Sami moramo biti z Bogom in le z Njim se lahko prav odločimo. Odločitev ne sme priti od naših staršev, prijateljev, nadrejenih ... Sami moramo dati odgovor. »Brez obotavljanja in z veseljem!« je bil in je še vedno moj odgovor Njemu.
DELITI SVOJO LJUBEZEN Z NJIMI.
Mladim Papuancem lahko pomagamo le z ljubeznijo. Nekaj, brez česar človek ne more biti srečen. In prva dolžnost vsakega misijonarja je v darovanju svoje ljubezni vsem ljudem. Vse drugo bo sledilo. Jezus je rekel, naj ljubimo drug drugega in ta ljubezen naj bi se pričela doma. Ne moremo ljubezni darovati v misijonih, če je nimamo doma za svoje ljudi.
DELITI SVOJE ŽIVLJENJE Z NJIMI.
Ni pomembno, kako veliko in čudovito delo opravimo. Biti z njimi, nese jih bati, jesti in govoriti z njimi ter jim pokazati, da nam ni vseeno zanje. Preproste stvari bodo naredile čudovita dela. To deliti z njimi. Kot laiku, kot eni izmed njih, mi je laže pristopiti k njim.
»DA« Njemu, ljubezen in življenje za ljudi Papue Nove Gvineje so ljubezen Boga do mene. In ker me Bog ljubi, moram kot misijonarka le skozi Božjo ljubezen voditi svoje brate in sestre v zemeljsko in večno veselje, ki pa je prvi in zadnji namen mojega misijonskega poklica, z don Boskom: »Daj mi duše, drugo vzem i!«
Zvonka
(naslov lahko dobite na uredništvu SV)
©
MAREC - APRIL • 2002 &
Vulkan je
prizanese!
mosijony!
V zadnjih tednih smo lahko spremljali izbruh vulkana na severovzhodu Belgijskega Konga.
In prav blizu tega vulkana sta pozno jeseni začela misijonari-ti naša salezijanska sobrata Danilo Lisjak in pomočnik Vilko Poljanšek. V prejšnji številki Vestnika nam je Vilko pisal o »črnem« misijonu, kar je le nekaj dni pozneje doživel v živo: nenadoma je vulkan oživel ... pregnal oba misijonarja s stotinami otrok, skoraj povsem uniči I meslo Como. Kot po čudežu pa se je umaknil don Boskove-mu misijonu (ki je sicer na robu mesta in s tem pravzaprav najbliže vulkanu). Tako so se že po dobrih štirinajstih dneh lahko vrnili v svoj misijon, kamor pa se zdaj stekajo množice lačnih, žejnih, oropanih vsega ... Zato se je misijonar Danilo odpravil v Evropo in tudi domov, v Slo-
V »KEREČEV SKLAD« za salezijanske misijon(arj)e
ste do 1. marca darovali (nekateri imensko za D. Lisjaka): Blatnik F., Boršič L., Ceferin M., Flajs O., Gomboši C., Jeglič M., Jošt J., Jurak M., Krautberger A., Kreslin S., Pečkaj M. in K., Plahutnik F., Plahutnik P., Pleskovič A., Prijatelj F., Reven N., Rihar L. (2x), Šenk M., Stuhec F., Vadnal M., Vidmar M. in B., Vinšek J., Vučko A., Vučko T., Zadravec T., Zelič K. (2x), Živic S.
MAREC-APRIL-2002
vencu me stalno motijo, se dre-njajo in prerivajo, vsak hoče biti blizu mene, sedeti v naročju, na kolenih, zlezejo mi celo na ramena. Seveda se jim zdijo najbolj zanimivi moji brki. Smo prav ob vznožju vulkanov, najbližji je kak kilometer stran ... to je ogromna odprta jama v obliki lijaka. Nekaj tednov nazaj sva se z Danilom tu sprehodila po samem robu tega ugaslega vulkana, ki v obsegu meri kaka 2 km (še sreča, da se nista sprehajala na dan, ko je začel bruhati, op. ur.!). Tu je danes pravi gozd banan, tako da ne vidiš tal, kot bi posojal solato. Zem Ija je črna kot oglje in zato tudi zelo rodovitna, saj fižol zraste in dozori v dveh mesecih in pol ...«
Vilko Poljanšek, 15. januar2002
venijo, kjer zbira razne nujno potrebne stvari (in tudi denarne darove) lahko nakažete na naš ZR, na str. 2, s pripisom »misi-joni«-M)za to, da bi tem stotinam sirot, predvsem otrokom in mladim, lahko ponudil najnujnejše stvari za preživetje. Mizarski mojster Vilko pa je še pred vulkanom med drugim zapisal:
SPREHAJALA SVA SE PO ROBU VULKANA!
gre vse znova: nove
rundiju, tu je zelo trdo, saj je ve-^ ostrega, takšnega in drugačnega ... Kakšnega dolgčasa sploh ne poznam. Vedno dinoin
prisrčni. Pri večernem
dej mc foAb {¿MtOvfttl vse natbAl
Marija je
/
ki dela vse to...
KRIZA V DRUŽINI
Družina Romero Meneses preživlja hudo krizo. Zaradi prevare nekega očetovega prijatelja ekonomsko dobro stoječa d ru-žina nenadoma obuboža. Predvsem očeta ta udarec hudo zadene in četudi vseskozi dober kristjan, zdaj nenadoma začuti, da tudi vera zanj nima več pomena. Hčerka Marija, redovni-cavdružbi hčera Marije Pomočnice,obtem silno trpi. Predvsem jo boli, da oče več ne prejema zakramentov. »Morda ne more odpustiti njemu, ki je izdal njegovo zaupanje in velikodušnost?« si misli Marija in moli/ moli. Na praznik Brezmadežne je bila vajena zmoliti tisoč zdra-vamarij in tokrat prav s to molitvijo prosi Brezmadežno Devico, da bi oče spet našel tisti edini vir miru, ki je Bog sam. Tisti 8. december Marija Romero preživi med slovesnostmi vcerkvi in popoldne z deklicami, s katerimi je pripravi la akademijo v čast Brezmadežni. Med tem pa ne neha
ponavljati: »Zdrava, Marija ... Zdrava, Marija ...« Ko zvečer odhaja k počitku, na hodniku sreča hišnega duhovnika, kiji reče: »Veste, koga^em danes zjutraj obhajal? Vašega očeta!«
ZNAMENJE Z NEBA
Kot mlada učiteljica v Grana-di (Nikaragva) se sestra Marija Romero nekega večera vrne v zavod tik pred hudo nevihto. Neka sestra vzklikne: »K sreči, da si doma!« S. Marija pa: »Oh, kako všeč mi je dež. Nocoj se bo dobro spalo! «To je slišala beračica, ki je sedela na klopi ob vratih in čakala na svoj kos kruha. Z grenkobo je rekla: »Oh, ve že, ki ste pod streho in vam ničesar ne manjka. Pridite pogledat mojo bajto, kjer gre dež noter z vseh strani ...«Te besede se ostro za-režejo v srce sestre Marije.
Zdaj se nahaja v Kostariki. Tudi tukaj je veliko revežev. Že pred časom je predstojnico prosila,dabismelavoratoriju pripraviti skupino deklet, ki bi potem
obiskovale najbolj uboge družine in poučevale katekizem. Toda s. Marija je navadno čakala na znamenjez neba. Dogodektega večera ne more pozabiti.
Nekega dne dekleta, ki jih je poučevala petje, pripovedujejo, kakšno revščino so videle v nekem delu predmestja. Ena izmed deklet pove še to, da med vsoto revščino ne manjkajo tisti, ki v imenu ateistične in materialistične ideologije hodijo od hiše do hiše in sejejo sovraštvo ter hujskajo k maščevanju, medtem ko ne storijo ničesar, da bi tem ljudem pomagal; ,..To je za s. Marijo pričakovano znamenje z neba. Kako je mogoče ostati neprizadet in se še naprej imenovati kristjan?
Z MARIJO
MED NAJBOLJ UBOGE
Dekleta navdušuje: »Sle bomo v misijone, v hiše najbolj ubogih, toda ne bomo govorile o sovraštvu in maščevanju, ampak o krščanski ljubezni, o dobroti do vseh, o zaupanju v Božjo previdnost. Z Božjo in Marijino pomočjo bomo uspele.« Njena metodologija je preprosta, ne opira se na osebne sposobnosti, ampak na moč molitve. Dekletom, ki naj bi šle mi-sijonarit med uboge družine, daje tole navodilo: »Preden vstopite v hišo, prosite Marijo: 'Mati moja, vstopi ti pred menoj!' Potem potrkajte in ljubeznivo pozdravite ...«
S pomočjo teh deklet začne s. Marija v San Jose tudi s praz-
MAREC ■ APRIL • 2002
ničnimi oratoriji za otroke. Delo in skrbi naraščajo, toda kadar je v največji stiski (največkrat zaradi pomanjkanja denarja), se skoraj vedno najde kdo, kiji prinese potrebno vsoto.
Toda vse to delo s. Marije Romero vzbuja v zavodu nezadovoljstvo in godrnjanje. Sestra Marija torej skupaj z uspehi, ki jih žanje v apostolatu, pogosto požira tudi grenke solze zaradi nerazumevanja najbližjih. Vendar gre naprej, zaupa in moli. Prepričana je, da bodo stvari uspele, če je takšna Božja volja in če to hoče Marija.
ORODJE
V MARIJINIH ROKAH
Z leti se okrog nje začne zbirati vedno več ljudi: zaupajo ji svoje težave in stiske, prihajajo po nasvete in tolažbo. S. Marija je večkrat na smrt utrujena, pa vendar se ne neha razdajati. In ko se kdo pride zahvalit za prejeto milost ali za rešitev določenega problema, s. Marija vedno "odgovarja: »Nisem jaz, Marija je, dela vse to. Prosite jo, širite njeno slavo in čudeži se bodo vrstili.«
Nekega dne s. Ana opozori s. Marijo, da to njeno delo že presega njene moči. »Imate prav,« ji odgovori s. Marija, »toda ne morem drugače. Če bi vedeli, koliko me stane, ko mi povedo, da me kdo kliče ali čaka, jaz pa sem tako utrujena. Kolikokrat bi najraje kar zbežala. Toda ne morem pustiti osebe, ki me želi, čeprav vem, da jaz ne storim ničesar. Zares me gane vera teh ljudi. Vem, da se Devica Marija mene poslužuje za svoja dela. Jaz sem samo ubogo orodje v njenih rokah.«
Povzeto iz knjige A. Magnabosco: II coraggio di sognare 1'impossibile, FMA Roma 1989.
Prevedla in priredila s. Marija Žibert
ESEBEEEE
Praznik Marije Pomočnice
VERŽEJ
19. maj - nedelja 16.00. Romarski shod; sv. mašo bo vodil mariborski škof dr. Anton Stres, prepevali bodo združeni otroški pevski zbori Pomurja, procesija s kipom Marije Pomočnice.
RAKOVNIK
24.	maj - petek
Liturgični praznik Marije Pomočnice. Maše ob 7.00, 8.00,9.15,10.30,18.30
25.	maj - sobota
Molitveni dan za duhovne poklice. Maše ob 7.00 in
11.00, ob 9.00 začetek molitve za duhovne poklice, pri maši ob 11. uri, ki jo bo vodil salezijanski predstojnik Lojze Dobravec, bodo nekateri salezijanski bogoslovci sprejeli službe bralca oz. mašnega pomočnika.
25.	maj - sobota
Vigilija ob 20.00 pri lurški kapeli, mašo bo vodil ljubljanski škof Andrej G lava n, po maši bo lurška procesija s svečkami v cerkev, kjer se bo nadaljevalo celonočno bedenje.
26.	maj - nedelja
Romarski shod ob prazniku Marije Pomočnice. Maše ob 5.00.7.00,8.00,9.15,10.30,15.00in 18.30. Osrednjaslovesnost ob 15.00. Ob prepevanju lavretanskih litanij bo najprej procesija s kipom Marije Pomočnice k lurški kapeli, tam bo maša, ki jo bo vodil upokojeni beograjski nadškof dr. Franc Perko, potem procesija nazaj v cerkev. Prepevala bosta združena pevska zbora Rakovnik-Kodeljevo. Vabljeni tudi v narodnih nošah.
Vse dni priložnost za zakramentsprave. Častilci Marije Pomočnice, sv. J. Boska in člani sal. družine - iskreno vabljeni.
MAREC - APRIL • 2002 &


Nadaljevanje s strani 21
Spremlja naju misel, da preživljava najlepše obdobje življenja. Otroci so srečni. Nimajo pretiranega razkošja. Sva pa trdno prepričana, da najbolj potrebujejo naju (kako željni so pravljic, ki jih mož spretno črpa iz svoje bogate domišljijske zakladnice). Pa tudi midva potrebujeva njih. Nočeva zamuditi blagoslovljenega časa. Preveč je bogat in preveč nas osrečuje.
• Trinajst let sta poročena, preselila sta se v Veržej, si tukaj ustvarila dom, razveseljuje vaju pet hčera ... V prostem času veliko hodimo na sprehode, izlete in družinska romanja. Naše dopuste radi preživljamo v planinah, kjer skupaj odkrivamo lepote Božjega stvarstva. V okviru možnosti želiva otrokom približati bogastvo naše lepe domovine ... Ko sva se preselila v Veržej, sva se prvič srečala s salezijanci. Takratni župnik (J. Zabot) nama je pomagal, da sva se v župniji nekako »našla«. Spoznavala sva poslanstvo salezijancev in ljubezen do mladih me je navdušila. Veseli nas, da je salezijanski zavod v Veržeju spet zaživel. Številne dejavnosti so lepa priložnost tudi najinim otrokom. Spoznanje, da don Bosko živi tudi danes med nami in nas potrebuje, nam je vsem v izziv. Koli-
kor nam čas dopušča, se radi udeležujemo srečanj don Bo-skovih sotrudnikov, srečanja družin ... Sama sodelujem v ZPS, mož pomaga s prostovoljnim delom, najstarejša Bojana bere berila, vse hčerke, razen najmlajše, pojejo pri otroškem zboru ... veselimo se romarskega shoda ob prazniku Marije Pomočnice. Družino in otroke rada priporočava v varstvo Mariji Pomočnici, saj Mati najbolje ve, kaj potrebuje njen otrok ... Po zgledu svojih staršev, ki so mi dali lepo krščansko vzgojo in veliko ljubezen do Cerkve, sem že zelo zgodaj spoznala, da ti čas, ki ga daješ za župnijo, nikjer ne manjka, nasprotno, potrebujemo to, da dihamo z župnijo. Življenje je tako veliko lepše in bogatejše.
• Srečni ste ...
Ko se je v življenju treba odločiti za velike reči, sta običajno na voljo dve poti. Treba je izbrati eno. Če se odločiš za »ta pravo«, že v trenutku odločitve prejmeš dovolj moči za naprej. Potrebno je le še zaupanje v Njegovo voljo. Bogu dolguje-va veliko zahvalo za milost, ki sva je bila deležna. Nikdar prej nisem pričakovala, da bom kot mati v življenju tako srečna. In če povežem z glasbo: »Otroci, vi ste moje največje veselje in najlepša pesem mojega življenja!« Vsem bralcev Vestnika pa želimo: »Bodite odprti za življenje. Ljubite in veselite se ga!«
Marjeta ¡rt Bojan spetimi sončki
i] I K Bogu
so odšli po plačilo
naročniki Salezijanskega vestnika, člani Mašne zveze in molivci za duhovne poklice
Ambrožič Angela, Dolenja vas Avsec Marija, St. trg pri Ložu Eržen Martin, Šebrelje Forjan Frančiška, Lipovci Forjan Marija, Melinci Gane Ivan, Sevnica;
oče salez. duhovnika Golenko Feliks, Lendava Grm Tina, Videm Dobrepolje Habjan Francka, Škofja Loka Halej Marija, Prevalje Hočevar Antonija,
Videm Dobrepolje Inkret Katarina, Podplat Kerznar Marija, Nova Štifta Kociper Marija, Melinci Lavrih Rozalija, Šentvid pri Stični Levstik Angela, St. trg pri Ložu Levstik Gizela, Loški Potok Mak Katrca, Prevalje Matičič Marija, Logatec Mesaric Albina, Melinci Miklavc Berta, Bočna;
50 let organistka Nagode Štefanija, Hotedršica Pajer Rudolf, Idrija Peče Jožefa,
mama inšpektorice sester FtMP Pogačar Marija, Ribno Ponajač Franc, Nova Cerkev,
oče sajez. duhovnika Ravnikar Štefka Zagorje Rupnik Pavlina, Hotedršica Slapničar Frančiiška, Veliki Gaber Savli Kristina, Kobarid Štimec Rozika, Lendava Šumpek Notburga, Podplat Turšič Ana, Begunje pri Cerknici Vončina Marija, Šebrelje Ziherl Valentin, Gornji Grad Zupančič Drago, Zdole Živič Marija, Izola
Eržen Martin
14. 2. smo se poslovili od dolgoletnega molivca za duhovne poklice, ki je bil dobrih 40 let cerkovnik. Pokojni Martin se je rodil I. 1912 v Šebreljah. Bil je mož molitve, pa tudi vestnega opravljanja vsakodnevnega dela. Lahko rečemo, da je gojil tri velike ljubezni: do domovine, do materinega jezika in do svete katoliške vere. Sleherni dan se je udeležil sv. evharistije in nam zapustil zgled pravega kristjana, brez egoizma in hinavščine, brez misli na dobiček ... človek z vsemi krepostmi. Bil je tudi velik dobrotnik Sal. vestnika in mnogim drugim. Kdorkoli ga je prosil pomoči, mu je rad pomagal. Bogato je u novč i I svoje števi I ne talente. Roman
n
ns>c raj nt
In memoriam
Hvala, don Vecchi
8. don Boskov naslednik
23. januarja, na vigilijo praznika sv. Frančiška Šaleškega, glavnega zavetnika salezijanske družbe, je po dolgi in težki bolezni v Gospodu zaspal g. Juan Edmundo Vecchi, vrhovni predstojnik salezijanske družbe, osmi don Boskov naslednik.
Rodil se je 23. junija 1931 vkra-ju Viedma v Argentini, kamor so se njegovi starši iz Italije preselili v začetku stoletja. Tu je kmalu spoznal sa-lezijancein se odločil, da se jim pridruži. Prve redovne zaobljube jeiz-povedal leta 1947, nadaljeval študij teologije naCrocetti v Torinu ter bi i leta 1958 posvečen v duhovnika.
Leta 1972 je začel svoje dolgotrajno služenje salezijanski družbi kot član vrhovnega sveta in bil do 1978 pokrajinski svetovalec vrhovnega predstojnika za južno Ameriko. Nato je bi I več kot desetletje usmerjevalec salezijanske mladi nske pastorale; njenaprenova je vveliki meri plod njegovega pastoralnega dela in razmišljanja. S prodorno mislijo in bogato pedagoško izkušnjo si je prizadeval za udejanjanje don Boskove vzgojne zamisli v spremenjenih časih, ki jih je določala predvsem pokonci Iska prenova Cerkve. Leta 1990 je postal vikar vrhovnega p redstoj n i ka i n n ato, po i z vo I i tv i na 24. vrhovnem zboru, marca 1996, vrhovni predstojnik.
Ob priložnosti pogrebne slovesnosti jeg. LucVanLooy,vikarvrhov-negapredstojnika,dejal: »C. Vecchi si je v vseh vlogah vodenja salezijanske družbe, ki jih je postopoma opravljal, prizadeval, da bi salezijan-ce in njihove sodelavce iz široke salezijanske družine usposabljal v umetnosti oznanjevanjaevangelija,
da bi to poslanstvo bilo prava duhovna izkušnja. Nenehno je poudarjal, da salezijanskodelo ni predvsem v organizaciji in upravljanju, ampak je pastoralno in duhovno, ki pa ne ostaja le znotraj meja kulture in razuma, pač pa mora vzkliti v iskanje Gospodovega obličja in voditi občestvo v srečanje z Njim.«
V	homiliji je vikar vrhovnega predstojnika še dejal, da je bil g. Vecchi »pravi don Boskov dedič, dedič njegovega duha, saj mu je bil podoben po prednostni ljubezni do mladih, po pedagoški usposobljenosti, po apostolski predanosti, po ljubezni do Cerkve, po zaupanju v
> človekove zmožnosti ter po vrednotenju stičišč med vero i n ku Itu ro.«
Cerkev i n m lad i se ga bodo spominjali po njegovih karizmatičnih sposobnostih, ki jih je dal v službo skupnosti. Bil jemožglobokeduhov-nosti in pozoren na znamenja časov; mož Cerkve z značilnim salezijanski m čutom za potrebe mladih; mož od I ične ku Itu re i n poz navalec njenega razvoja. Bilje človek občestva, ki je bratskoživljenje v skupnosti razumel kot prednostno pot svetosti. Kot pogumen in daljnoviden vzgojitelj se ni zaustavljal na zunanjem, temveč je kot dobri pastiriskal notranje vzgibe in kazal pota pristnega služenja v krščanski ljubezni.
V	vlogi vrhovnega predstojnika jeg. Veccni ob priložnosti posebnega srečanja salezijanskih inšpekto-rij izdežel srednje Evrope v novembru 1999 obiskal tudi Slovenijo. Tedaj je blagoslovi I preurejene in dograjene prostore salezijanske usta-
novevŽelimljemtertemeljni kamen za nov salezijanski dom naTrsteni-ku. Zaustavil se je tudi v rakovniš-kem svetišču Marije Pomočnice in zbranim spregovoril o ljubezni do nebeške Matere, katero je sam častil z vso predanostjo in neomajnim zaupanjem. Med drugim je dejal: »Marija, Brezmadežna in Pomočnica! V teh dveh besedah je povzeta vsa salezijanska zgodovina in duhovnost... Brezmadežna nas vzgaja k svetosti in posvečenju našega življenja. Pomočnica nam oblikuje čut za Cerkev in nam vliva pogum za apostolsko dejavnost ... Iz tega svetišča (na Rakovniku) in izpred tega oltarjajeMarijavodiladeloteinšpek-torije... V naših sobratih in zlasti v njihovih preizkušnjah je ohranjala čut za lastnopoklicanostin jim izprosila milost zvestobe. Hkrati pa je navdihovala ved no nove načrte i n u resn i -čitve dejavnosti za mlade, ki so nam zaupane. Tudi v prihodnosti se zaupajmo Njenemu srcu in Njeni materinski dobroti...«
Njegovo telo čaka dokončnega vstajenja na rimskem pokopališču v bližini Kalistovihkatakomb.Zvdanim prenašanjem trpljenja, ki ga je zaznamovalo zadnje mesece, seje pridružil zgledu mučencev, s svojo zadnjo zapisano besedo- Odrini na globoko: na odprto morje in v globi no -pa je vsem članom salezijanske družine ob zarji tretjega tisočletja zapustil bogato duhovno oporoko.
3©	M-L
V »Sklad RAKOVNIK« - za obnovo Rakovnika	S p°yrtyfl
ste od božiča 2001 do 1. marca 2002 darovali:
Albrecht A., Bezekovi, Blatnik F„ Čeferin M., Černe F., Demšar F., Dobnik A., Ferjančič T., Gabrovšek V., Gomboc E„ Gruden C, Gumilar J., Hribar V., Ivanič M., Jakša J„ Jevnikar N., JurakM., Knez J., KolarA., Kolenc M., Kordan A., Kozina A., Kranjc C., Kranjčan H., Kratochwil M., Krese M., Kržišnik Z., Maroltovi, Merijak J., Nabergoj-evi, Nartnik C., Osredkar M., Oven M„ Pajk R., Parovel A., Petkovšek J., Pibemik C., Povhe B„ Primon A., Rakovnik M., Skomi-novi, Stuhec F., Šuštarič H., Valentinčič C„ ZalesnikT., Zelič K,, Žabkarjevi, Žitnik R., Žmuc A.
MAREC - APRIL • 2002 &

I
DUHOVNE VAJE ZA OSNOVNOŠOLCE IN MLADINO I
DUHOVNE VAJE ZA ČLANE ZDRUZENJA MARIJE POMOCNICE
DUHOVE VAJE ZA MOLIVCE ZA DUHOVNE POKLICE
ORATORIJ '02 - PRIPRAVLJALNO SREČANJE ZA ANIMATORJE
DRUŠTVO DON BOSKOVIH GOJENCEV IN GOJENK:
CARNO JEZERO IN CARNA MURA
PEVSKI VIKEND
POCITNICE ZA DRUŽINE
ULIČNA KOŠARKA (STREETBALL) ZA MINISTRANTE
MAREC-APRIL-2002
POHORJE: 15.-17.marec:postneduh.vajezamladino.P/ipeJ. Vidic. BLED: 12.-14. april: za najstnice. Prijave s. M. Pangeršič. BLED: 26.-30. april: duh. vaje za mladino. Prijave s. M. Pangeršič.
VERZEJ: 5.-7. april (odhod vlaka Iz Ljubljane ob 15.10, prihod v Mursko Soboto ob 18.41, Iz MS organiziran prevoz v Veržej). Začetekprvl dan ob 19.00 url, sklepzadnjl dan s kosilom. Prijave:!. Turk.
KURESCEK: 11. do 13. julij. VERŽEJ: 19. do 21. julij.
Začetek prvi dan ob 18.00, sklep zadnji dan s kosilom. Prijave:!. Turk.
RAKOVNIK: 27. april, začetekob 10.00, sklep ob 16.00. Prijave: J. Potočnik. VERŽEJ: 11. maj, začetekob 10.00, sklep ob 16.00. Prijave: J. Krnc.
Vabljeni na občni zbor društva!
Za poživitev medsebojnih vezi in poglobitev v salezijanske-ga duha prireja Društvo don Bo-skovih gojencev in gojenk občni zbor, ki bo v soboto, 13. aprila 2002, v Veržeju. Zbirati se bomo začeli ob 10. uri, delo pase začne ob 10.30.
Že sedaj so na to delovno srečanje v obmurski salezijanski prestolnici vabljeni vsi člani društva, pa tudi vsi kandidati za članstvo - tudi v Veržeju se bo namreč možno pravno vključiti v društvo ter tako sodelovati pri delu.
Morebitne dodatne informacije lahko dobite po elektronski pošti na društvenem naslovu: društvo, don.bosko@salve.si Stanislav M. Maršič, tajnik
ZELIMLJE: 5. maj In
9. junij, od 9.00 do 17.00. Prijave: P. Pučnik. 12. maj, od 9.00 do 16.00. Prijave: J. Krnc.
VERZEJ:
RAKOVNIK: 1 .junij: Carno jezero, enajstič! Prijave: M. Poplas. VERŽEJ: 25. maj, Čarna Mura, prvič! Prijave: J. Krnc.
ZELIMLJE: 26.-28. april: za osnovnošolce in srednješolce. Prijave: P Pučnik.
VERŽEJ: 28.april—5.maj.Zafinančnošibkeinštevilneclružirie. Prijave: J. Kmc.
ZELIMLJE, 20.apr\\,Informacije: Peter Končan, tel.:040/367.131
INFORMACIJE IN PRIJAVE
•	Franc BREČKO, Rakovniška 6, Ljubljana, tel. 01/427.1419, gsm 040/220,789. e-mail: franc.brecko@salve.si
•	Janez KRNC, Marijanišče, 9241, tel. 02/588.9060, gsm 041/357.640 e-mail: zjs.oe-mavrica@guest.ames si
•	s. Majda PANGERŠIČ, Partizanska 6, 4260 Bled; tel. 04/574.1075, e-mail: pmajda@volja net
•	Marija POPOLAS, tel. 07/814.0700, gsm 041/486.070
•	Janez POTOČNIK, Rakovniška 6, Ljubljana, tel. 01/427.3028, gsm 041/215.711, e-mail: janez.potocnik@salve si
•	Peter PUČNIK, Zelimlje 46,1291 Škofljica; tel. 01/470.2123, gsm 040/360.729 e-mail: peter.pucnik@guest arnes si
•	Ivan TURK, Marijanišče, 9241 Veržej; tel.02/ 588.9060, gsm 040/533-440
•	Jože VIDIC, Tabor 29,1380 Cerknica, tel. 01/709.6880, gsm 040/352.102. e-mail: marko.kosnik@siol.net
NAGRADE ZA RAZŠIRJANJE SALEZIJANSKEGA VESTNIKA
•	za 1 izvod SV
ena od petih knjižic B. Ferrera (zgodbe za dušo)
•	za 3 izvode SV
knjižica! Bosca:
(črtice iz življenja sv. J. Boska)
•	za 5 izvodov SV
š mamice2001: Pustite vrabčkom čivkati (sanje sv. J. Boska)
•	nad 8 izvodov SV
knjiga T. Bosca: Za vas živim (življenjepis sv. Janeza Boska)
Nagrado prejme, kdor poskrbi za nove naslove (ne novi naročniki)!
POGOJI:
•	Tisti, ki na uredništvo pošlje 1 ali več novih naslovov-
vsi novi naročniki naj dajo tudi svoj podpis, da se strinjajo z naročilom revije.
•	Tisti, ki na svoj naslov poveča število naročenih izvodov in jih bo potem sam ob prejemu razdelil med svoje sosede, znance in prijatelje (doda naj tudi njihove naslove)-tako bo sam od številke do številke apostol dobregatiska.
Oče
učitelj
prijatelj
Ijfj	mirni	J®	n i
Ni dovolj vzeti križ v roke in ga poljubiti, treba ga je nositi... vedi pa, trnje, ki te zbada tu na zemlji, bo v večnosti spremenjeno v rože.
sv. Janez Bosko
Ena izmed taktik, ki jih je don Bosko uporabljal, da bi pripeljal fante v oratorij, je bila ta, da je stopil v delavnico, kjer so fantje delali^, in se postavil pred gospodarja: »Bi mi naredili uslugo?«
»Ce morem, častiti.«
»Seveda morete. V nedeljo mi pošljite te fante v oratorij v Valdoko. Naučili se bodo nekaj verouka in postali dobri.«
»Res bi morali postati dobri. Ta ali oni je lenuh, predrzen.«
»Menda ne. Ne vidite, kako poštenega obraza so? Torej, velja: v nedeljo vas pričakujem. Skupaj se bomo igrali in se zabavali.«
Z drugačno vrsto fantov je bila taktika drugačna. Medtem ko je don Borel pazil na oratorij, je don Bosko krožil po trgih in ulicah predmestja. Gruče fantov so po pločnikih igrale za denar. Medtem ko so se obračale karte, so zbrani kovanci ležali na sredi na robcu (včasih do petnajst, dvajset lir).
Don Bosko je dobro premislil položaj. Potem je z naglo kretnjo pograbil robec z denarjem in pobegnil.
Fantje so presenečeni skočili na noge, tekli za njim in kričali: »Denar! Vrnite nam denar!«
Ti ubogi fantje so videli že vse mogoče, samo duhovnika tatu ne. Don Bosko je še kar naprej tekel proti oratoriju in vmes vpil: »Vrnil jih bom, če me ujamete. Le tecite!«
Smuknil je skozi oratorijska vrata, potem v kapelo, fantje pa za njim. Tedaj je bil na prižnici don Borel, ki je pridigal natlačeno polni kapeli fantov. Pričel se je prizor. Don Bosko se je delal popotnega branjevca, vzdignil je robec, ki ga je imel v rokah in vpil: »Mandeljni! Mandeljni! Kdo kupi mandeljne?«
Pridigar se je delal, kot da je izgubil potrpljenje in se razjezil: »Poberi se, baraba! Nismo na trgu!«
»Ampak jaz moram prodati mandeljne, tu pa je toliko fantov. Se noben ne oglasi?«
Pogovor je bil v narečju, fantje so se režali, da so pokali od smeha, okradeni fantje pa so se ob tem prerekanju zmedli, da niso več vedeli, kje so. Medtem sta se sogovornika veselo dajala, obrnila pogovor na igre za denar, na kletev, na veselje živeti v prijateljstvu z Bogom. Končalo se je tako, da so se fantje, ki so pridrveli za don Boskom, začeli smejati in se zanimati za povedane reči. Na koncu je prišlo petje litanij.
Okradeni fantje so potem obdali don Boska in rekli: »No, nam vrnete denar?«
»Samo trenutek, po blagoslovu.«
Ko so prišli do dvorišča, jim je vrnil denar, dodal še malico in si dal obljubiti, da bodo prihajali »odslej igrat semkaj«. Veliko jih je ostalo.	T. Bosco, Za vas živim, Ljubljana (Salve), 2001, str. 117s.
MAREC - APRIL • 2002 &
André Léonard JEZUS INTVOJETELO
Kako Jezus gleda na človeško telo In ljubezen? Avtor razlaga Jezusovo pojmovanje v štirih korakih:
1.	Naše telo je vredno spoštovanja,
zato govorimo o "veličastnem telesu".
2.	Jezus se je z nami "zaročil",
zato daje smisel človeški ljubezni in spolnosti.
3.	Spolnost je problem, a ga moramo reševati na način, ki je vreden Božje in človeške narave.
4.	Ni dovolj, da poznamo resnico, ampak je treba v skladu z njo tudi živeti.
Zato govorimo o posvečevanju lastnegatelesa.
Cena knjige 1.400 SIT
tel.: 01 427 73 10 • p.p.
Giinter R. Schmidt RELIGIOZNA IN KRŠČANKA VZGOJA
V knjigi boste našli odgovore na osnovna vprašanja religiozne in krščanske vzgoje. Knjiga je pomemben pripomoček za katehete in vzgojitelje, dobrodošla pa je tudi vsem tistim, ki želijo pridobiti poglobljeno strokovno predagoškokatehetsko znanje.
Cena knjige 1.800 SIT
Gunter R. Schmidt
Religiozna in krščanska vzgoja
• 1001 Ljubljana