ZGODOVINSKI <ASOPIS » 60 • 2006 • 1-2 (133) 239 
Ingeborg Jaklin, Das österreichische Schulbuch im 18. Jahrhundert: aus dem Wiener 
Verlag Trattner und dem Schulbuchverlag. Wien : Edition Praesens 2003. 299 strani. (Buchfor- 
schung. Beiträge zum Buchwesen in Österreich ; 3) 
Na Dunaju je bilo leta 1998 ustanovljeno društvo Gesellschaft für Buchforschung in Österreich, kate- 
rega namen je prou=evanje zgodovine tiskarstva, založništva in knjigotrštva na podro=ju nekdanje Av- 
strijske monarhije. Poleg glasila Mitteilungen der Gesellschaft fär Buchforschung in Österreich (prvi 
zvezek je izšel 1999) so v seriji Buchforschung. Beiträge zum Buchwesen in Österreich doslej izšli štirje 
zvezki. Alena Köllner je pisala o zgodovini knjige v Pragi, Carl Junker o knjigi v Avstriji na prelomu iz 19. 
v 20. stoletje, Thomas Tavernar o Hitlerjevem založništvu, Ingeborg Jaklin pa založništvu šolskih knjig v 
18. stoletju. Slednjo knjigo, kije izšla kot tretji zvezek omenjene serije, želim na kratko predstaviti. 
Ingeborg Jaklin obravnava obdobje, koje v tiskarstvu, založništvu in knjigotrštvu prišlo do ve=jih 
sprememb. Na Dunaju je bil na omenjenih podro=jih osrednja osebnost Johann Thomas von Trattner. 
Slovenci njegovo ime slovenimo v Janeza Tomaža pl. Trattnerja. Njegovemu življenju in delu je 
posve=enih ve= poglavij. Podrobno analizira tiskarjevo življenjsko pot od Bad Tatzmannsdorfa, kjer se 
je rodil do velikih poslovnih uspehov in vstopa v višjo družbo na Dunaju v drugi polovici 18. stoletja. 
Poleg izrednega posluha za družbeno okolje in prilagodljivosti moremo njegove uspehe pripisovati tudi 
povezavam s Habsburžani. Dvor mu je podelil vrsto privilegijev in ga na ta na=in zavaroval pred konku- 
renco in mu tako dodelil predpravice za dolo=ene tiskovine. Ker je bil to =as šolskih reform, se zaš=itni 
akti nanašajo tudi na u=benike za razli=ne stopnje šol. V knjigi so ti dokumenti, ki so shranjeni v 
Avstrijskem državnem arhivu, natan=no našteti. 
Podrobno je predstavljen avstrijski šolski sistem 18. stoletja. Od idej, ki so jih =rpali tudi v francos- 
ki, italijanski in nemški razsvetljenski pedagogiki ter šolskih reformah, ki so jih uvedle v svojih šolah 
nekatere redovne skupnosti. 
Posebno poglavje je namenjeno zgodovini šolskega sistema v Avstriji. Na kratko obravnava prve 
cerkvene šole, pa dejavnosti piaristov, uršulink, in nekaterih drugih cerkvenih družb. Prelomne so bile 
reforme Marije Terezije, s katerimi so bili uvedeni enotni tipi šol po vsej monarhiji - trivialke, glavne 
šole in normalke ter so v njih pou=evali tudi nove, tudi naravoslovne vsebine. Podrobno, seveda vklju=ujo= 
obdobje od 16. stoletja naprej, so predstavljene latinske šole, med njimi so imele posebno mesto jezuit- 
ske izobraževalne ustanove. Prav tako avtorica posebej predstavi šole namenjene višjim družbenim 
slojem »Ritterakademien«, ki so bile ustanovljene na Dunaju in nekaterih drugih mestih v sredini 18. 
stoletja in nekaj jih delujejo še danes - npr. Collegium Theresianum, Akademie der Orientalischen 
Sprachen, Militärakademie in Wiener Neustadt. 
Osrednja tema publikacije je zgodovina založništva in knjigotrštva šolskih knjig v 18. stoletju. 
Mestoma pritegne v obravnavo še podatke iz predhodnih 16. in 17. stoletja, saj seje takrat za=el razvoj 
tako imenovanih ABC tablic in u=benikov za u=enje branja in opismenjevanje otrok. V 17. in 18. sto- 
letju na podlagi pedagoških spoznanj Komenskega knjige za otroke za=no opremljati z ilustracijami. 
Najpomembnejšo prelomnico predstavlja splošna šolska obveznost iz leta 1774, ki ni predpisala le, kaj 
morajo v šolah u=iti, ampak s tem letom za=nejo oblasti predpisovati tudi, katere u=benike naj uporab- 
ljajo pri pouku. Ob tem je treba poudariti, da naj bi bile vse šolske knjige na novo sestavljene. 
Take okoliš=ine so pripeljale leta 1771 do ustanovitve založbe šolskih knjig - Schulbuchverlag na 
Dunaju, kije pod tem imenom delovala vse do leta 1920,1925. pa je njeno funkcijo prevzela Österrei- 
chischer Bundesverlag für Unterricht, Wissenschaft und Kunst. V zadnjih =etrtini 18. stoletja so še 
posebej zaradi potrebe po u=benikih v deželnih jezikih prevzemali njihovo izdajo tudi tiskarji v drugih 
delih monarhije. Med dokumenti, ki jih prinaša študija so posebej zanimivi seznami predpisanih knjig, 
tudi za nenemške dele monarhije, žal med njimi eksplicitno ne omenja slovenskih, pa= pa ve= prostora 
nameni =eškim in italijanskim u=benikom. Zanimivi so podatki o cenah šolskih knjig, tako je komplet: 
u=benik in ABC tablice za prvošolce v vaških šolah stal 7 krajcarjev, v mestnih šolah so bili predpisani 
nekoliko dražji pripomo=ki, stali so 18 krajcarjev in pol. 
V založništvu šolskih knjig v 18. stoletju pa je pripadlo posebno mesto tudi Tomažu Trattnerju. 
Jaklinova našteva, deloma po literaturi, deloma po arhivskih virih, za katere u=benike za ljudske in 
srednje šole - gimnazije, je imel ta dunajski tiskar privilegije. Objavlja tudi nekatere prepise arhivskih 
dokumentov. 

240 ZGODOVINSKI <ASOPIS • 60 ' 2006 • 1-2 (133)  
V posebnem poglavju pa zopet poseže nazaj in naniza u=ne na=rte in ustrezne u=benike, ki so jih 
uporabljali vse od 16. stoletja v raznih stopnjah avstrijskih šol. Tako je predstavljen jezuitski u=ni na=rt 
in u=beniki, ki so jih v njihovih gimnazijah uporabljali, pa knjige, ki so podpirale u=ne programe piari- 
stov v 17. in 18. stoletju, u=ne na=rte 18. stoletja za gimnazije, ki sta jih naredila Giovanni Battista de 
Gaspari (1764) in Gratian Marx (1775). 
Številne izmed predpisanih u=benikov, ki so podpirali u=ne na=rte v drugi polovici 18. stoletja, je na 
Dunaju tiskal Janez Tomaž Trattner. Jaklinova tako primerja arhivske vire, v katerih so šolske knjige 
predpisane, Trattnerjeve privilegije zanje in dejansko realizacijo, torej kdaj so knjige izšle. Navaja tudi 
ve= Trattnerjevih cenikov za u=benike. Zelo povedne so tri preglednice, na katerih so predstavljene 
šolske knjige, ki jih je tiskala Trattnerjeva dunajska tiskarna in sicer so na prvi dela, ki so jih uporabljali 
po u=nih na=rtih v izobraževalnih ustanovah jezuitov in piaristov do leta 1764, vklju=eni pa so tudi 
u=beniki po spremenjenem u=nem na=rtu Marije Terezije iz leta 1752. Druga preglednica sledi u=nemu 
na=rtu Giovannija Baptiste de Gasparija Instructiopro Scholis humanioribus (1764-1775) in tretja u=nemu 
na=rtu Gratiana Marxa (1776-1804). 
V zaklju=nih poglavjih so dodani še podatki o številu izdaj posameznega u=benika in o ceni. Te 
podatke je bilo mogo=e zbrati po Trattnerjevih knjigotrških katalogih. Objavljen je tudi seznam - bi- 
bliografija Trattnerjevih knjigotrških katalogov. Žal moramo ugotoviti, da ta ni popoln. Jaklinova se je 
oprla le na dve zbirki in sicer fond v avstrijski Nacionalni biblioteki na Dunaju in zbirko prof. dr. 
Otmarja Seemanna na Dunaju. Trattnerjeve knjigotrške kataloge pa hranijo tudi druge institucije, na 
primer katalog iz leta 1783 - Verzeichnis der Bücher, welche bey Joh. Thomas Edlen v. Trattner, LL 
Hojbuchdrucker und Buchhändler, in seinem Gewölbe zu Innsbruck, in der Pfarrgasse Nro. 26, das 
ganze Jahr hindurch...zu haben sind, o.O. (Innsbruck) 1783, ki ga Jaklinova ne navaja, ima Museum 
Ferdinandeum v Innsbrucku (cfr. Veröffentlichungen des Museum Ferdinandeum 75, 1995, str. 83). 
Knjigi je dodan tudi obsežen spisek uporabljene literature tako s podro=ja zgodovine knjige kot tudi s 
podro=ja razvoja šolstva in pedagogike. 
Delo Ingeborg Jaklin je temeljno za poznavanje zgodovine avstrijskega šolstva in u=benikov v 17. 
in 18. stoletju. Morda bi mu lahko o=itali le nekoliko nepreglednosti, kije posledica velikega števila 
podatkov in interpretacij le teh, s katerimi operira. Vsekakor pa smo s to knjigo dobili referen=no 
literaturo tako za zgodovino šolstva kot tudi za zgodovino tiskarstva in knjige v Avstrijski monarhiji v 
18. stoletju. 
Anja  Dular 
Marta Verginella, Suha pašta, pesek in bombe: vojni dnevnik Bruna Trampuža. Koper 
: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središ=e, Zgodovinsko društvo za južno Primor- 
sko, 2004. 249 strani. (Knjižnica Annales ; 39) 
Zadnja monografska študija tržaške zgodovinarke Marte Verginelle sodi v zgodovinopisni tok, ki v 
zadnjih nekaj desetletjih posve=a svojo pozornost posamezniku, najpogosteje t.i. malemu =loveku in 
njegovi individualnosti v kontekstu velikih zgodovinskih dogajanj kot tudi v preprostem vsakdanjem 
življenju. Smer seje rodila v želji po kompleksnejšemu gledanju na družbo, ki jo je dotedanja historio- 
grafska misel obravnavala v smislu bolj ali manj celovitih socialnih amalgamov, in k njej pristopiti kot 
h kompleksu posameznikov, ki so - =eprav v majhnih in navidezno nepomembnih vlogah - vendarle 
najštevilnejši akterji na sceni zgodovine. Med izbirami, ki so dale zaleta tovrstnemu zgodovinopisju, je 
tudi ta, da se zgodovinarji niso ve= zadovoljili z branjem uradnih, institucionalnih virov, ampak so 
želeli prisluhniti neposredno =loveku in pogledati v preteklost skozi njegove o=i. S tem so ovrednotili 
razne oblike osebnega izpovedovanja, od ustnega pri=evanja do spominskih in avtobiografskih zapisov, 
dnevnikov in korespondenc, skratka neizmeren korpus zgodovinskega gradiva, ki globinsko izpopol- 
njuje podobo preteklosti s perspektivo, ki je v »klasi=ni« uradni zgodovinski dokumentaciji odsotna 
oziroma se ponuja le posredno. Pri razbiranju teh virov je zgodovinopisje izpostavilo troje tematsko- 
problemskih zanimanj, in sicer za materialne aspekte življenja posameznikov, za njihovo subjektivno