r
Goriška knjižnica »Franceta Bevka« ŠTUDIJSKI ODDELEK
■ 35995
BOMOZNANST
VO
PODUK
o
ŽENSKIH ROČNIH DELIH
ZA
učiteljice, učiteljske pripravnice in gospodinje.
SPISALA '
ANA STUMPFI
nudučiteljicn na c. kr. dnkliški šoli v Trstu.
<>
V TRSTU
ZALOŽILA PISATELJICA
IM Amtr.-Ung. Uoyda.
PODUK
o
ŽENSKIH ROČNIH DELIH
ZA
učiteljice, učiteljske pripravnice in gospodinje.
SPISALA
ANA STUMPFI
nadučiteljica na c. kr. dekliški šoli v Trstu.

V TRSTU
ŽALOŽ1LA PISATELJICA
1877.
35996
.JK&/
f % "S
V,,'/'
jvl C6. 6 'fo!</}■).
t.sk avstk.-itng. llotda.
UVOD.
I.	Namen in naloga učilnice za ženska ročna dela.
§. 1. Prekoristen s:id novejšega časa je učilnica za ženska ročna dela. Nje namen je ta-le: Ona uči in uri deklice v vseh delih, ktera ženska v hišnem živenji opravlja ; poleg tega pa jih odgojeva tudi v vseh krepostih, ktere naj bodo dika ženski.
§. 2. Iz tega se jasno vidi vrednost te učilnice. Saj so ženska dela zelo važna, da, celo potrebna vsakej deklici in sicer navadno potrehnejša, nego razni drugi predmeti ljudske šole. Da se pa deklice teh del doma izuče, to je malokedaj mogoče, največkrat celo nemogoče. Saj ima mati tako malo časa in potrpežljivosti hčerko plesti, šivati i. t. d. učiti. Koliko mater pa je na kmetih, ktere še same teh del ne znajo. Tora) je učilnica za ženska ročna dela ženskej mladini v neprecenljivo korist.
§. 3. Da pa učilnica za delo 'ta velevažni svoj namen doseže, mora poduk pravilen in po pedagogičnih pravilih osnovan hiti. Ta učilnica ne sme biti samo delalnica. Do današnjih časov in žalibog še zdaj so delalske šole v nekterih krajih vse bolj nego dobre učilnice. Namesti učnega načrta, po ktorem se uči od stopinje do stopinje, odločevala jc mati delo, kojega se je deklica učila. Vsak otrok je bil tedaj posamezen razred. Učiteljica je namesti
- 4 —
vsem h krati, vsakej deklici posebej delo kazala in tako dragocen čas tratila. Premišljenega napredovanja, razumnega dela bi zaman tu iskali. Učilnica za ročna dela naj bode enako vredovana, kakor ljudska šola.
II.	Predmeti učilnice za ročna dela.
§. 4. Ti so: kačkanje, pletenje, šivanje, krpanje, sešivanje, vrezavanje, vezenje, mreženje in podučevanje o tvarinah in o gospodinstvu. Posebno potrebno je kačkanje, pletenje in šivanje. Ta dela naj se tedaj tudi naj bolj vadijo in urijo v ljudskej šoli; zelo natanjčen naj bode tudi nauk o krpanji in sešivanji. Umetno kačkanje, vezenje in mreženje naj se le v višjih razredih in le z izvirnimi pentljami uči.
Tu hočemo nekoliko o tako imenovanih nagizdnih delih omeniti. V to vrsto spadajo namreč dela, kojih namen nij potrebnost ali korist, ampak le gizda. Tem delom nema ljudska šola dosti časa; popolnem prezirati pa jih zopet ne sme, ker čut lepote zelo vzbujajo in otroke jako vesele, vzlasti ker z njimi delajo veselje svojim roditeljem. Zato naj se ta dela dopuščajo onim učenkam, ktere so že dobro izurjene v navadnih delih; toda preveč časa se jim ne sme določati, največ n. pr. štiri tedne. Tako ukazuje tudi vis. c. kr. minist. postava od 20. avg. 1870.
§. 5. Med predmete delalske učilnice spada tudi podučevanje o gospodinstvu. To se ve, da se v šoli nij mogoče gospodinstvu praktično učiti, pač pa ustmeno, kar je jako koristno, če pomislimo, kako malo imajo deklice prilike gospodinstvu se učiti, tedaj vidimo potrebo tega uka. Po najnovejših vis. c. kr ministerskih postavah nij gospodinstvo poseben predmet, učiteljici je le zapovedano pri ročnih delih deklice o tem oziru opominjati.
III.	Šolska uredba za ročna dela.
§. 6. Okrajni šolski svet ima na prošnjo krajnega šolskega sveta delalske učilnice ustanavljati ali posebe, ali pa v zvezi z ljudsko šolo. V samostojnih dekliških učilnicah mora biti delalska učilnica poseben šolsk razred. (§. 73 šolske uredbe od 20. avg. 1870).
§. 7. Število učnih ur na teden določa po učnem načrtu okrajni šolski svet. (§. 74.)
§. 8. Da je poduk vspešen in pravilen, treba vrlo dobro olikanih učiteljic; glej §. 16 in §. 17.
§. 9. Ena učiteljica ne sme v istem času nad 40 učenk podučevati. Ako je več učenk, morajo se paralelni razredi ustanoviti. (§. 75.)
§. 10 Od obiskovanja tega poduka srne okrajni šolski svet oproščati le tiste deklice, kojih roditelji so v tacih okoliščinah, da se gotovo ve, da potrebno podu-čevanje v delih doma dobivajo (§. 77.)
§. 11. Učenke naj se saboj prinašajo potrebne tvarine in orodje. Oe se to ne godi, naj krajni šolski svet roditelje ah njih namestnike primora, da priskrbe, česar manjka. Ubogim otrokom naj omislijo potrebnega oni, kteri so po postavi dolžni, to storiti. (§. 80.)
§. 12. Krajnemu šolskemu svetu je dano na voljo, izvoliti odbor izmej gospej, kteri naj neposrednje nadzira učilnico za delo. Te gospe imajo tedaj dolžnost, šolo od časa do časa obiskovati in o njenih potrebah in koristih krajnemu šolskemu svetu poročati. (§. 81.)
§. 13. Kar se tiče obiskovanja, discipline, učiteljičnih dolžnosti, spričal i. t. d. o tem veljajo enake postave> kakor za ljudske šole. (§. 82.)
Razdelitev.
§. 14. Ta knjiga bode na kratko razpravljala vse zadeve učilnice za ženska ročna dela. Delimo jo v dva dela.
— G —
Prvi del govori o odgojitvi in poduoevanji in razpada v dve poglavji.
/. Poglavje se deli v občno pedagogiko in metodiko,
2.	'poglavje pa govori o posebni ali specijalni metodi pri podučevanji o ženskih roenili delih.
Drugi del obsega učne predmete in sicer v dveh poglavjih.
Prvi del.
Prvo poglavje.
0 pedagogiki.
§. 15. Pedagogika se imenuje znanstvo, ki nas uči, postave, po kojih naj mladino podučujemo in odgojevamo.
To znanstvo delimo navadno v tri dele. Prvi del govori o osebku — namreč o učiteljici, drugi del o objektu — t. j. o otroku, in tretji del o kraji, kjer se osebek ali subjekt z objektom shaja — t. j. o šoli.
I.	Učiteljica.
A. Učiteljičin poklic.
§. 16. Deklica, željna poprijeti se učiteljskega stanu, naj pred vsem sama sebe vpraša:
I.	Imam-li ljubezen in gorečnost do stanu, kteri si hočem izvoliti ? Resnica je, da te dve lastnosti sami učiteljice še ne naredite, vendar je gotovo, da učiteljica, koja se svojega stanu z ljubeznijo ne poprime, nikakor ne bode vspesno delala in napredovala. Pri nobenem stanu nij iskrenega veselja do opravil tako treba, kakor pri podučevanji.
II.	Imam-li pa tudi lastnosti, kterih treba k temu stanu? Te so: 1. telesne, 2. duševne, 3, socijalne ali družabne in 4. moralne ali nravne.
1.	Telesne lastnosti so :
a)	Zdravi čuti: dobro oko in oster sluh sta učiteljici posebno pri ženskih ročnih delili jako potrebna. Ona sta šolskemu redu in pazljivosti v neprecenljivo podporo.
b)	Lepo vzraslo telo brez hib. Sc odrasli se časi telesnim hibam posmehujejo, nikar li otroci; zasmehovanje pa spoštovanje jemlje in kjer njega nij, tam je nemogoče z vspehom učiti.
c)	Trdno zdravje. V šoli mora učiteljica dolgo in na glas govoriti. Bolna učiteljica sc zaman trudi in trudi —• in konečno obnemore.
2.	Duševne lastnosti so:
a)	Um. Vsaka učiteljica naj bode vsaj toliko bistroumna, da lastnosti in posebnosti svojih gojenk spozna in da tudi v izreji prava sredstva najde.
b)	Zvest spomin. Ako učiteljica še le dana povelja in naloge naglo pozabi, nikoli si ne pridobi pri učenkah spoštovanja. Učiteljici ženskih ročnih del je zvest spomin še bolj potreben, da si vsa tako mnogovrstna tehnična imena pri raznih delih in imena toliko tkanin dobro zapomni.
c)	Cutljivo plemenito srce. Mrzli um se otrokom nikoli ne prikupi, le plemenito srce budi ljubezen v mladih srcih in le beseda, ktera iz srca pride, govori k srcu.
3.	Družabne ali Socijalne lastnosti se tičejo:
a)	Učiteljične obleke in stanovanja. Nje obleka naj bode snažna in lepa — toda priprosta brez lepotičja in ničemurnosti Učiteljično stanovanje naj bode zbog svoje lepote vsej srenji, v kteri živi, lep izgled. Ta lepota pa izvira le iz snažnosti in dobre odgojitve.
b)	Učiteljičnega vedenja do srenjskih udov. Nje skrb naj bode, da si pridobi ljubezen, spoštovanje v občini; to bode nje trud močno podpiralo. Kako pa si more učiteljica ljubezen in spoštovanje svojih srcnjčauov pridobiti ? To jej bode mogoče:
— 8 -
1.	Ako jc nepristranska; nje sreč naj enako ljubi bogate in uboge, lepo — in grdolične učenke;
2.	ako vse dolžnosti svojega stanu natanjko spolnuje;
3.	ako jc do vseh ljudi, posebno pa do svojih predstojnikov priljudna, ponižna in postrežljiva;
4.	ako nikoli darov ne sprejema, še manj pa zahteva;
5.	ako je vse nje živenje in vedenje vsej občini najlepši izgled.
c)	Učiteljičnih dolžnosti do cerkve in države. Ona naj bode z besedo in dejanjem verna kristijana, vrla, našej presvitlej cesarskej hiši srčno udarni rojakinja.
4.	Moralne učiteljične lastnosti so:
a)	Prava bogaboječnost; trdno versko prepričanje in iskrena ljubezen do Stvarnika dičijo učiteljico, — ako teh nema in hoče učenke po krščanski vzgajati, kaj druzega je, nego uboga hinavka?
b)	Pridnost, in marljivost. Naj ne mine dan, v kterem ne bi učiteljica sebi in šoli česa v korist storila. Gorje ji, ako si zvečer mora očitati: „Glej, ta dan si izgubila!“
c)	Potrpežljivost in kratkost. Otroci imajo toliko napak, tako počasi ume; učiteljica naj jih le z naj večjo potrpežljivostjo opominja; jeza ji nič ne pomaga, temuč le uku škoduje.
d)	Dobra volja. Le pri veselej, dobrovoljnej učiteljici napreduje uk in otroško srce se je oklene s trdno ljubeznijo. Saj je mladina podobna nježnej cvetici, ktera se le v milem solnčnem žarku razcveta.
B. Učiteljično izobraženjc.
§. 17. I. Po povelji vis. c. kr. ministerstva so poleg učiteljičnih izobraževališč posebni kursi ustanovljeni, kjer se izučevajo deklice za učiteljice ženskih ročnih del. V teh kursih se pripravnice ne vadijo samo v potrebnih
ročnih delih, temuč razlaga sc jim tudi, kako naj podu-čujejo, kako naj sc vedejo kot učiteljice.
Te enoletne kurse ustanavlja vis. c kr. ministerstvo ali v zvezi z učitelj ičnimi izobraževališči ali pa v zvezi z ljudskimi dekliškimi šolami.
Za vstop v omenjeni kurs je potrebno: a) Dovršeno 17. leto; &) odpustno spričalo ljudske šole; c) nekaj izurjenosti v ženskih ročnih delih; to izurjenost morajo pripravljanke tudi s preskušnjo pri vstopu dokazati.
Učni predmeti so: d) Najvažneje iz pedagogike, b) Učni jezik, c) Prosto risanje, d) Računstvo, e) Gospo-dinstvo, f) Zenska ročna dela, <j) Praktične vaje v vadnej učilnici. Ti razni predmeti so po načrtu vis. c. kr. mini-sterstva natanjko razdeljeni.
Po dovršenem kursu dobe pripravljanke glede njih pridnosti med letom in vspeha pri končnej skušnji spričalo, ki dokazuje njih dobro, sredno ali prav dobro pripravnost za učiteljico ženskih ročnih del.
K tej skušnji se pripuščajo tudi pripravljanke, ktere dokažejo, da so se vseh potrebnih znanosti same ali privatno naučile.
§. 18. H. Toda ne zadostuje, da sc je učiteljica vseh svojemu stanu potrebnih vednosti naučila, temuč treba, da se še zmiraj bolj dovrševa in v vseh znanstvih "vadi. To nadaljno izobraževanje je dvojno:
1.	Učiteljica naj se vestno k vsakej učnej uri pripravlja; naj ne premišljuje samo tega, česa bode učila, ampak tudi, kako bode predmet razlagala.
2.	Naj dobre pedagogične knjige prebira. Mladej učiteljici se svetuje, naj si iz početka le malo, toda dobrih knjig nakupi, te naj pridno in marljivo študira. Saj pravi slavni rimski pisatelj: „Nc beri mnogo, ampak eno knjigo prebiraj marljivo!“ Zlata zrna najdejo sc v Kellnerjevih, Distervvegovih in Ohler-jevih knjigah.
II. Del. Otrok.
§. 19. Kmetovalec pozna natanjko ralno zemljo, ki jo orje, obseva in obsaja, ter ve, kako ravnati z njo, da mn obilen sad rodi. Tako mora tudi učiteljica dobro poznati deco, kojo odgojeva in podučuje, da doseže dober vspeh pri svojem trudu. Poznati mora nje telesne, kakor duševne lastnosti in posebnosti. To je sicer zelo težko, tem težje, čim večja je množica učenk. Sredstva, ktera naj učiteljica rabi, ako hoče zgoraj omenjeni namen doseči, so:
«) Spomin na lastno mladost; reče naj si: „Kakor sem jaz mislila in česar sem jaz želela, tako tudi mislijo moje učenke, tega si tudi one žele.“
U) Posluša naj zvesto, kaj drugi ljudje o mladini mislijo.
c)	Naj otroke opazuje pri igrah in sploh takrat, kedar mislijo, da so sami.
d)	Naj jih v soli zvesto opazuje.
Tako' vedno opazujoč otroka izvemo, da je bitje živoče na dveh svetovih, s telesom na zemlji, z duhom pa dvigajoče se proti nebesom.
I.	Otroško telo.
§.. 20. Kako naj skrbi šola za telesno izobraževanje otrok ? Sredstva k temu so :
Zrak, jed, obleka, snažnost, gibanje in počitek.
1. Zrak. Vsaeemu je ugoden — da potreben za zdravje dober, čist zrak; lahko tedaj umemo, koliko bolj je še potreben šibkim, nježnim otroškim organom. Učiteljica naj toraj skrbi, da bode zrak v učilnici zmiraj čist. Zato naj se okna večkrat, namreč, po dokončanem uku odpro. Tudi naj učiteljica otrokom ne daje preveč hišnih
_ 11
nalog, da se učenke v prostih dnevili lahko sprehajajo pod milim nebom in si tako krepčajo zdravje.
‘2. Jed. Otroei naj se navadijo, da vsako, bodisi se tako priprosto pripravljeno jed, i'adi jedo. Večkrat naj se jim opomni, da človek je zato, da živi, ne živi pa zato, da bi jel. Ze z malega naj se otroci vadijo, v gotovem redu, v odločenih urah jesti. A ko otroci vsak čas jedil dobivajo, poleno se, postanejo sladkosncdeži in lažnjivci. Ze zgodaj naj se uče, lastno poželjivost krotiti, ker ta krepost človeka povzdiguje. Zato naj učiteljica nikakor ne dovoli, da otroci popolndnc prinašajo jedil v učilnico, samo dopolndne naj bode učenkam nižjih razredov dopuščeno, da v prostej četrti ure kaj malega užijejo.
3.	Obleka, a) Otročja obleka naj bode mlademu telesu primerna, tedaj ne sme biti pretesna, da se šibki udje lahko razprostirajo. Otrok naj ne bode pregorko oblečen n. pr. po zimi s težko volneno obleko. Slaven zdravnik pravi: „Glavo imej prosto, prša lahko odeta, želodec m noge pa naj bodo gorke!“
if) Učiteljica za ženska ročna dela ima dostikrat lepo priliko, deklice opominjati, naj skrbe za lepo, toda priprosto obleko; prav živo naj jim pred oči stavi, kako gnjusna je ničemurnost in gizdavost v obleki.
4.	Snažnost. Učiteljica sama bodi učenkam v tem. oziru najlepši izgled. Ostro naj zahteva, da učenke vodno hodijo v šolo čisto omite in snažno oblečene. Nobene priliko naj ne opusti, da ne bi jim k srcu govorila, kako lepa je snažnost in kako sramotna nesnažnost.
5.	Gibanje in počitek. Mlademu telesu je gibanje živenjc. Ako se udje ne morejo prosto gibati, telo oboli. Učiteljica naj toraj dovoli, če so učenke eno ali dve uri pridne bile, da se svojih sedežev vstanejo in se malo sprehodijo. Manjše deklice naj vsaj po vsakej uri delo nekoliko časa odlože. Tukaj učiteljici še prav gorko pri-
— 12
poročamo, naj natanjko opazuje, kako se deklice pri delu drže. Kako lahko se mladi hrbet skrči in kako hitro postane naj boljše oko kratkovidno! Žalostno zadosti, da omenjene nesreče tolikokrat izvirajo iz napačnega držanja v učilnici! — Da po gibanji udje, po učenji duh počivati mora, to je jasno. V tem oziru opozorujemo še enkrat na besede v §. 20. 1. o hišnih nalogah.
II.	Duša.
A.	Nje cma.
§. 21. Duša je nesmrten duh, kterega je Stvarnik z naj lepšimi močmi obdaroval. Ustvarjena je po božjej podobi in je namenjena, da se kedaj z Bogom zedini. Izobraženje duševnih moči je toraj sveta krščanska dolžnost.
B.	Duševne moči.
Duševne moči so tri: Spoznanje, čutje, hotenje.
1.	Poznalnost. Pozna človek tedaj, kedar ima kako reč za takošno, kakoršna je v resnici. Poznalnost je tedaj tista moč, katera duši osvetuje, kako so si razne reči in dejavnosti enake, podobne, v kakošni zvezi so z rečmi višjega reda, kako so mej sabo različne, kake vzroke in učinke, koristi in škode imajo. Poznalnost se imenuje po raznih stopinjah in ciljih, v kterih se razodeva: aj zaznal-nost, b) nazorstvenost, c) predstavnost (domiselnost in pamet), d) miselnost, t. j. um in razum.
a.	človek ima moč zaznavanja; reči in dejanja krog njega hude njegove oči, ušesa i. t. d. in tako delajo na dušo vtiske, katere dobivajo po čutih. Kolikor bolj so razviti čuti, toliko več in močnejših vtiskov dobivamo od reči, od daljave, od gibanja in miru in od drugih čutljivih in vidljivih lastnosti teles. Od zunanjega čuta se loči
— 13 -
notranji čut, ki razodeva dušno stanje, pa v pravem pomenu nij različen od zavesti, od neposrednje gotovosti tega, kar se v nas godi.
b.	S zavestjo obdarjeni človek povzdigne zaznave k nazorstvu, ker krepko obrača svojo pazljivost na reči in dejanja, in tako sprejema od njih primerno podobo v svojo dušo. Sola je dolžna, čute uriti in otroke vaditi pazljivosti, ker vse spoznavanje izvira iz skušnje in je vkoreninjeno v čutnem nazorstvu.
c.	Človeška duša ima tudi to moč, da lahko sprejeta nazorstva ohrani, da si ja v se vtisne, da ja veže z enacimi že pridobljenimi. Taka v dušo vtisnena nazorstva se imenuje, predstave: močjo na ktero se upirajo, imenuje se domiselnost ali predstavnost. Ločimo posnemajočo in stvar-jajočo domiselnost, poslednja se imenuje tudi fantazija.
Vtisnene predstave duša tudi lahko hrani, ponavlja in spoznava, kakor že poprej sprejete. Moč, po kateri se to godi, imenujemo pa/met, tudi spomin. Pamet je pri raznih ljudeh zelo različna po množini predmetov in po tem, kako se ti predmeti v dušo vtiskujejo. Ločimo dobro, trdno, zvesto in slabo pamet; ta si zapametuje lahko reči, oni glasbo, drug številke, besede, zopet drug imena, kraje.
Tudi živali imajo predstave in čutila, v nekateri zadevi celo domiselnost in pamet (spomin). Vendar moramo biti jako previdni pri rabi teh izrekov, ki so vzeti iz človeškega jezika, iz človeških razmer, in rabiti jih le v pripodobah. Iz čutne delalnosti živali lahko dokažemo razloček med njo in človekom. Da si so živalski čuti časi ostreji od človeških, vendar njih debilnost nij vselej enakošna, in en čut je vedno močneji od drugih. Pa še ta čut nij popolnem razvit in je le sredstvo k namenu lastnega ohranjenja. Pes sliši natanjčneje od človeka, ali čuta nema za glasbo; sokol vidi dalje, a čuta nema za različnost in spremembo barv. Žival nij zmožna misliti;
— 14 -
vodi jo pri dejanjih le natorni nagib, to se pravi: njena natora je taka, da mora tako in ne more drugače delati. Nij jej treba vaje in skušnje, ker naravni nagib jo tako vodi, da se sama ne zaveda; zategadelj tudi ne more napredovati. Tiči delajo gnjezda še zdaj tako, kakor jih je popisal Aristoteles, bueela dela satovje, in mravlja hodi prav tako, kakor .takrat, ko jo je Salomon opazoval in v izgled priporočal: lisica nij lisja od Simsonovih lisic.
d.	Um in razum. Um in razum skupaj delata višjo poznalnost, po katerej človek dobiva obširne znanosti o predstavah, ki se ne nanašajo več samo na zunanjost in minljive reči, temuč tudi na notranje, duševne, na stalne predmete. Um rodi razumite, razsodite in sklepe, razum ideje, izvirne vzore tega, kar je prav, dobro in lepo. če hočem z razumom katero reč spoznati po njenih bistvenih znamenjih in mejusobno razmero mej znamenji, tedaj imam razumele o tej reči. Razninki se dele v splošne ali višje, in v posebne ali nižje.
Razsodek je izrek o kakej reči. Razsodki se rode iz nazornosti, ali pa iz tega, da se razumki razdele v svoja znamenja, ali poslednjič iz primerjanja predstav mej sabo (peč je visoka — peč je zato, da greje izbo — peč je v naših krajih potrebna).
Dovtip je tista duševna zmožnost, ki zna najti mej zelo različnimi rečmi čudno enakost, in mej enacimi ne enakost in to s pomočjo fantazije pripodobno in tedaj tudi prav prijetno predstavljati.
Bistroumen je tisti, ki nahaja v rečeh skrita znamenja in rešuje težke razmere.
Razsodek vtemeljiti ali iz podanih razsodkov novega storiti, pravi sc sklepati.
(Sole so koristne, ker one pripravljajo otroke prav za prav še le k zavedanju, one posredujejo potrebne
15 —
vednosti za živenje i. t. d. — Kristijan naj išče združenja z Bogom, tedaj se mora vsega varovati, da dobi prav sprevid o bistvu tega združenja i. t. d.)
Razum je organ, po katerem človek spozna, kaj je pravica in dolžnost, kaj je prav in dobro, kaj je postava in postavnost, uči nas nravnih idej, ki vodijo k Bogu in nesmrtnosti. Tukaj moramo zelo važen razloček mej predstavnostjo in razsodkom natanjko določiti. Predstavnost je prilastitev kake reči po njenej prikazni, tedaj načrtanjc reči same, kakoršno vidimo v duhu; razsodek je skupna strnitev bistvenih znamenj katere reči, ki postane ideja, če smo kaj spoznali v svoji organski zvezi in razmerji do Boga. Verske in nravne ideje so človeku največje lepo-tičje, one so mu na potu živenja zvezde vodnice. Stan, v katerem je človek ves vnet za kako idejo, imenuje se navdušenost.
Vse posamezne moči, ki delajo v svojej veseljnosti poznalnost, imenujejo se tudi natorni darovi, kar jih je Bog v našo dušo vcepil. Nijso sprejeli vsi enacih natornih darov; če jih ima kdo v večej meri, imenujejo se talenti, <'e pa v naj večej meri: veleum, s katerim imenom se imenuje tudi človek sam, ki ima posebne talente.
2.	Cutje. Notranji in zunanji vtiski rode v našej duši čutstva, mi čutimo. Čuti so po svojih lastnostih prijetni, n. pr.: ljubezen, veselje, — ali neprijetni n. pr.: žalost, obupanje; po moči so krepki ali slabi.
Dalje se dele čutstva po predmetu, iz kojega izvirajo, v telesne ali fisične, ako jih rodi čutna predočba, kakoršni so n. pr.: čuti, ktere imamo, jedoč, gledajoč i. t. d. —, in v duševne ali psihične, kteri iz duševne predstave izvijajo; taki so n. pr.: usmiljenje, hvaležnost, čutstvo lepote i. t. d.
3.	Hotnost. Človeška duša si prizadeva, da si pripravi ali ohrani primeren stan, to prizadevanje se imenuje ho-
— 16 —
tenje in zadevajoča zmožnost: hotnost. Hotenje izvira iz čutov in pridruženo spoznanje je krepi ali slabi. Po čutih, iz katerih izvira, ločimo hotnost v nižjo ali telesno, in v višjo ali duševno. Samo iz notranjih spodbadkov in siljenja človeške natore izvirajoče hotenje z brezzavestnim in stalnim prizadevanjem se imenuje posilni nagib. Večkrat ponavljajoča se želja je nagnenje, če je močna: naklon, in če je zelo močna: strast ali pohlep. Tako se govori o sebičnosti, nasladnosti, lakomnosti po blagu, časti in vla-darstvu, o ošabnosti svobodnjaštvu, o strastni ljubezni in strastni jezi ali maščevalnosti. — Posilni nagibi so fizični, če izvirajo iz telesa; psihični, če izvirajo iz duše, vsi izvirajo iz razvajnega nagiba; glavni ti nagibi se ločijo in so: nasladnost, delalnost, vladoželjnost, vzdržnost, spopoljenost in umeteljnost. Taki nagibi sami ob sebi še nijso grešni, utegnejo pa lahko postati, če se dobro ne čuvajo. Zato naj učitelj vodi in brzda telesne, in plemeni in razvija take duševne nagibe.
C.	Izobraževanje duševnih moči je najvažniša učiteljična naloga. Deli se v:
§. 22. I. Izobraževanje poznalnodi.
Bolj ko človek samega sebe, Boga in svet spozna, lažje doseže svoj namen.
1.	Izobraževanje čutilnosti ali čutov.
Otroci že z majhnega radi gledajo in poslušajo, zato nij težko, njih čute z natanjčnim kazanjem in razlaganjem pridno buditi. Posebno potreben je kazalni nauk učilnici za ženska dela. Učiteljica naj tedaj vsakovrstne izdelke v resnici učenkam kaže in v vseh delih razlaga; ako jej tega nij mogoče storiti, potem naj rabi narisane obrazce, česar pokazati ne more, naj vsaj živo in natanjčno popisuje in dopoveduje, kajti predočbe, ktere učenke v učilnici dobe, naj bodo resnične, verne in popolne.
'2. Izobraževanje pameti ali spomina je jako važno. Najbolj! čas za izobraževanje in vajo te prekoristne duševne moči je mladost. Zato je jasno, da se mora spomin že zgodaj buditi in likati. Ze otročiček naj si zapomni kratke molitvice, lepe lahke pesmice in povestice. Tukaj hočemo učiteljici še nekoliko izdatnih sredstev o tem oziru svetovati: a) Otroci naj poprej dobro ume, česar se uče. b) Kolikor večje veselje ima otrok do predmeta, toliko hitreje in zvesteje si ga zapomni, c) Učiteljica naj večkrat uže naučeno ponavlja. Ze Latinec pravi: ,,Ponavljanj e je vir vsega učenja.“ d) Otrokom naj se pa tudi pove, kako naj se uče.
V delalski učilnici je potrebno, da si učenke raznovrstna pravila zapomnijo, kakor n. pr. pri nogovici, košulji i. t. d.
II.	Izobraževanje pripodobne domiselnosti je tudi zelo imenitno. To duševno moč razvija učiteljica naj bolj z dobrini pedagogičnim kazalnim naukom in temeljitim razlaganjem.
Delalki jako treba, da se obrazcev in izdelkov, ktere je videla, dobro spominja.
4. Stvarilna fantazija je delalki in umetniku neprecenljiv dar. Pa tudi nje nravni upliv je velik; kajti ona vodi našo voljo k dejanju. Vendar ima domiselnost tudi svoje nevarnosti. Tako n. pr. živi marsikatera deklica v čarobnem svetu, nje misel ji ga je pozlatila z najlepšimi domišljenimi podobami; ona nij za rabo v vsakdanjem živenji in tako lehko postane ubožica nesrečna sprevidevši, kako je vse drugače in težavneje, nego si je mislila. Učiteljica naj toraj vodi domiselnost svojih učenk zelo modro in premišljeno.
a) Pri manjših otrocih zelo hude in razvijajo fantazijo primerne igre (Frobeljeve igrače) b) Pri večjih otrocih so sredstva o tem oziru tale: Premišljevanje in občudo-
18 —
vanje naravne lepote in nje veličanstva, lepe pesmi, umetne slike, dobri obraze.!. Zadnje rabimo v delalski šoli.
5.	Izobraževanje uma. Bister um je prelepa duševna moč. Že od mladih nog naj se um budi, brusi in krepča. Vendar naj nikakor ne bode to razvijanje enostransko, namreč tako, da bi čuti zaradi tega trpeli. V učilnici se um budi in vadi tako-le:
a)	Otroci naj se navadijo to, kar dobro ume. če jim kaka beseda nij jasna, naj vprašajo učiteljico, kaj pomenja. — b) Učenke naj rabijo vedno raznim razmakom prilične besede. — c) Otrokom naj se veli, da poiščejo enakosti in razločke med tem in drugim izdelkom, med to in ono tkanino.
6.	Izobraževanje razuma. Ta duševna moč se še le pozneje razvije, vendar naj se, kolikor mogoče, že v otroku budi. Govori naj se mu o veličastvu in dobroti Stvarnikovi, kaže naj se mu viden svet in razlaga svetovna zgodovina. Navada in poduk vdihujeta mladim ljudem ljubezen k dobremu in lepemu.
§. 23. II. Izobraževanje čutov.
Plemenita duševna moč so človeški čuti, zelo važen je njih vpliv na naša dejanja. Trdočuten človek nema razumka za lepo in dobro, za srečo ali nesrečo svojega bližnjega, tudi nobene hudobije se ne ustraši. Vendar tudi lahko presežejo čuti pravo mero; preobčutljivo srce prizadeva človeku mnogo nevarnosti. Pri ženskih so čuti posebno močni; toraj naj dekliška šola čute vestno goji in sicer po pravi srednji poti — ne premalo, pa tudi ne preveč.
a) Telesni čuti. Otrok naj se razveseljuje nad tem, kar se očesu lepo, ušesu prijetno zdi, toda taki čuti ne smejo nikakor vnemati poželenja. Poduči naj se otrok, naj nikoli ne želi kaj tacega, kar mu vest brani; že zgodaj
naj se uei samega sebe zatajevati in kaj neprijetnega z udanostjo v voljo božjo trpeti.
b) Duševni čuti.
Usmiljenje je vredno vse učiteljične pazljivosti, posebno pri deklicah. Otroško srce naj ne čuti samo svojega, ampak tudi drugih veselje in žalost. Učiteljica budi ta plemeniti čut pripovedujoč učenkam lepe povesti in mične izglede, trdosrčnost pa ostro kaznujoč.
Čut resnice je človeku tako rekoč že prirojen; zato hrepeni otrok po resnici, in nedolžen, kakor je, vse veruje, kar sliši. Jasno je toraj, da mora biti učiteljičina skrb, da budi in krepča v mladih srcih ljubezen in spoštovanje resnice, kakor tudi sovraštvo najmanjše laži.
Cut časti je upliven na občno nravno vedenje. Že zgodaj hrepeni deklica po časti, in hoče zavolj svoje lepote ali obleke ali pridnosti dopasti. Ta čut moramo skrbno gojiti. Učiteljičina skrb naj bode, da tega čuta nikdar ne razžali niti s trdimi, zaničevalnimi besedami, niti z nedostojnimi kazni. Varuje pa naj tudi ta čut vse prenapetosti, da se ne spremeni v častihlepnost ali ničemurnost. Večkrat naj stavlja deklicam pred oči ceno in lepoto ponižnosti.
Čut lepote olikuje in povzdiguje človeka darujoč mu marsiktero zabavo, varujoč ga tudi grdih, nemarnih činov. Ženski je čut lepote posebno potreben, da umeje v svoji hiši in obleki vedno prijetno z lepim strinjati. Poduk v ženskih ročnih delih daje učiteljici mnogovrstne prilike, da čut lepote pri učenkah goji. Že učilnična soba bodi izgled reda in snažnosti. Potem naj se vselej otrokom pokaže, kar je pri tvarini ali izdelku lepega in krasnega. Poduči naj učiteljica deklice, da prenališpana in predragocena obleka ne dela lepoto, marveč da ima le priprosto in ponižno oblačilo vrednost v očeh olikanih ljudi.
^ut dobrega ah nravni čut se oglasa v človeku -to je vest. Ona sodi skupno naše dejanje in hotenje. Nje izobra/.enje je toraj ena izmed najvažniših učiteljičinih dolžnosti. Otroška vest bodi
a) pravilna, ako se dejanja, koja odobrava, zmiraj z božjimi zapovedmi ujemajo, b) čutljiva, da hitro najmanjšo pregreho čuti, c) varna, da brez omahljivosti dobro izpozna.
Otrok pa naj sr tudi vadi, da dobro ljubi in hudo sovraži. K teinu ga pa le dober nauk spodbada. Razlagaj tedaj otrokom božje zapovedi in obljube, stavljaj jim lepe izglede pred oči, kaži jim lepoto kreposti in gnju-sobo hudobije, spominjaj jih njihovih pregeh in kaznuj jih tudi — pa le z ljubeznijo.
Verozakomhi ali naboženski čut je najvišji in vcle-krasen občutek. Kaže se v ljubezni, spoštovanji in hvaležnosti da Boga. Ta čut goji v prvi vrsti dober krščansk nauk. Učiteljica naj deklice navadi srčne molitve; zelo naj sovraži hinavsko pobožnost.
Tudi naj spominja otroke večkrat na božjo priču-jočnost. Konečno svetujemo, naj se otroci v prelepej naravi uče Stvarnika teh velekrasnih del ljubiti in hvaliti.
§. 24. ITI. Izobraževanje volje je naj težja, pa naj bolj temeljita gojilna naloga. V ta namen naj se otrok navadi vsega tega, česar bode moral v poznejšem živenji hoteti in delati; zato naj se dajo zapovedi, vsled kojih se odvadi hudobnih navad.
1.	Zapovedi. Kako jih je dajati? a) Z malo in kratkimi besedami, ki ukazujejo le to, kar je potrebno. Dobro je, ako se najtehtniše šolske zapovedi napišejo in v okviru obesijo na steno. Te zapovedi naj potem učiteljica v začetku šolskega leta učenkam slovesno prebere. Toda tako naj se ravna le v višjih razredih, malim deklicam je učiteljica sama zapoved.
— 21
b)	Kdor se po zapovedi ravna, naj se pohvali, kdor jih zanemarja, naj se kaznuje. Tukaj omenjamo nekaj vodil glede pohvale in kazni.
Pohvala in kazen ste ali naravni ali samovoljni. Naravni ste oni, če izvirate že iz človeškega dejanja, tedaj ste z njim že zvezani. Tako se kaznuje hudobija sama s hudo vestjo, krepost se pa že sama hvali s prelepim čutom zadovoljnosti. N. pr. lažnjivec, dobrotnik. Tu naj učiteljica druzega ne stori, nego da pokaže otroku te nasledke.
Samovoljne kazni in povračila se ravnajo po učiteljičini volji. Poglavitna vodila pri kaznovanji in hvaljenji so:
I.	Kaznuj in hvali pravično. Le takrat pohvali otroka, kedar si je zares pridobil hvalo z lastnim trudom ter jo zaslužil. Nikakor ne kaznuj naravnih napak, ampak le hudobno voljo.
Tl. Bodi skromen s kaznijo kakor s pohvalo. Zakaj to? «) Pogosta pohvala in kazen izgubite vrednost. 6) Učiteljičina poglavitna skrb naj bode, da otroci dobro delajo in hudo sovražijo, ne iz bojazni, ampak iz višjih vzorov.
III.	Kazen in pohvala naj bodete taki, da se tudi na videz otrokom no zdete pristranski.
Učiteljica naj bode toraj vedno dosledna in vede naj se z otroci po njihovem zasluženji. N. pr. Prijazna naj bode z odkritosrčno učenko, nezaupljiva pa do lažnjivke.
IV.	Ne hvali in ne kaznuj enako vseh učenk. Zakaj? rt) Zato ker je pri raznih otrocih tudi krepost in hudobija različna. V) Enaka kazen ima pri večini otrok prav nasproten vspeh, ne tacega, kakoršnega si je učiteljica želela. Naj to z izglcdom malo pojasnimo. N. pr. Dve deklici ste kradli, učiteljica obe enako kaznuje. Ta kazen je bila krivična; kajti ena izmed nju je uboga, ter bila primorana . od lakote krasti; druga pa je hči premožnih roditeljev in
- 22 —
je svoji součenki nekaj ukradla, da bi jo zd razila. Ta učenka je veliko ostrejšo kazen zaslužila, nego prva.
V.	Nikoli ne kaznuj iz nepleminitih vzrokov, nikdar ne kaznuj se strastjo. Učiteljica se hudo pregreši zoper pcdagogične postave, ako pohvali hči bogatih roditeljev bolj, nego drugo ubogo učenko, ktera bi hvale bolj vredna bila, nego prva. Enako kaže tudi hudobno srce učiteljica, ktera se kaznujoč raduje žalosti ali sramote, kojo čuti učenka.
VI.	Bodi jako previden, preudari dobro, zakaj kaznuješ in kako, ne kaznuj dejanja, ki se je po naravi že samo kaznovalo. (Glej ono, kar je zgoraj o naravnih kaznih rečeno.) N. pr. neposlušno dete, ktero se je telesno poškodovalo. Nasprotno ne hvali dejanj, ki se hvalijo sama, kakor n. pr. dobrotnice. Nadalje ne izbiraj za povračila stvari, ktere bi otrokom škodovale n. pr. sladčice. Tudi ne kaznuj učenk z dejanji, koja naj jim bodo draga in koja naj radi opravljajo n. pr. klečanje, molitev, učenje.
§, 25. 2. IS/avada k dobremu. Dobra odgojitev vadi otroke:
a)	K podu* n osti. Poslušnostjo podvrženje svoje volje volji svojih predstojnikov. Da si pa otroci to prelepo lastnost prisvoje, treba: 1. Da učiteljica učenkam dokaže, da njene zapovedi le njih prid in blagost pospešujejo; 2. da več umeje, česar otroci ne ume. Naj omenimo tu še, kako naj učiteljica ukazuje. Resno, s kratkimi besedami. Enkrat danih zapovedi ne sme nikdar preklicati ali rahljati; ko je otrok zapoved prestopil, naj se kaznuje s tisto kaznijo, ktera se mu je zažugala.
b)	K ljubezni do reda. Red ljubi tisti, kteri vsako stvar položi na pristojno jej mesto in kdor vse prav v istem času in tako stori, kakor mu je ukazano bilo.
Je-li ta lastnost zelo koristna? da, velevažna je, ker: 1. rodi pri učenji trdno znanje; 2. redoljuben človek je
v družbi čislan in ljubljen; 3. rednost nam prihrani dosti časa. Kjer je ljubezen do reda posebno pri ženskem spolu zelo potrebna, zato naj učiteljica opominja pri vsakej priložnosti učenke k redu. Ta lastnost budi in krepča tudi čut lepote; glej zgoraj st. b. pod II.
c)	K pridnosti ali marljivosti. Kdor vse svoje opravke hitro, natanjko in stanovitno dovršuje, ta jc priden. Pridnost je veleplemenit človešk kapital. Učiteljica vadi učenke pridnosti tako-le:
1.	Učenke naj vedno nekaj delajo, učiteljica naj skrbi, da nikoli rok ne drže križem. Se le po dokončanem delu naj se učenke radujejo.
2.	Vsako, tudi najmanjše delo učenk naj ima vrednost v učiteljičinih očeh.
3.	Učiteljica naj ostro pazi pri vsacem delu na marljivost in natanjčno izdelovanje; delo, ktero jc nepazljivo in površno narejeno, naj razdore in veli, da se z novega prične.
4.	Učiteljica naj otrokom ne kaže le z živimi besa-dami, ampak z resničnimi izgledi lepoto in korist pridnosti. Opominja naj jih dalje, da nam je počitek le po pridnem delu prijeten.
5.	Učiteljica sama budi deklicam najlepši izgled te kreposti (glei §. 16 o učiteljičinih lastnostih).
d)	K sramežljivosti. Ona je stena in čuvajka nedolžnosti. Učiteljica naj si tedaj zelo prizadeva, deklice k tej kreposti nagibati. V ta namen naj:
1. Zahteva, da si odevajo dostojno učenke, da od vsega nepristojnega, nemarnega hitro obrnejo oči, bodisi dejanje ali podoba.
3. Večkrat naj predstavlja učenkam lepoto čistega srca.
e)	K vljudnemu, postrežljivemu in prijaznemu vedenji Te lastnosti si prisvoje učenke, ako jih učiteljica
srčno k temu opominja, in ako lepo, prijazno vedenje hvali, nasprotno pa graja.
f) K snažnosti. Glej §. ‘20. 4 o telesni gojitvi.
§. 26. Ozdravljanje nravnih pregreh.
Laž. Učiteljica naj se na vso moč trudi lažnjivost zatreti in sicer iz tch-le vzrokov.
a)	Laž pokvari vse nravno čutstvo tako, da se laž-njivcu nobena hudobija več ne gnjusi.
h) Domača odgoja se, žalibog, laži večji del malo, ali celo nič ne ustavlja, da, roditelji se mnogokrat laži posmehujejo, ne pa da bi lažnjivca ostro kaznovali.
Da lažnjivca poboljšamo, moramo poprej poznati vir, iz kojega je prišla laž; potem še le moremo premišljevati, kako ga ozdravimo. Vir laži utegne biti bojazen, sramežljivost, preživa domiselnost ali hudoben izgled.
a) če se je otrok iz bojazni ali sramežljivosti zlagal, tedaj naj nikakor ne bode učiteljica preostra, to bi utegnilo več škoditi, nego koristiti.
h) Oe je bila preživa domiselnost vir laži, naj učiteljica otroka z lepa opominja in naj mu razlaga, kje je meja med domislijo in resnico.
c)	Izvira-li laž iz hudobnih izgledov, onda se najprej spreoberne lažnjiv otrok, če se pred součenkami malo osramoti.
če je pa ta otrok trdovraten lažnjivec, ne bode učiteljici lehko srca mu poboljšati. Premišljevanje, peda-gogični pripomočki pa jej bodo pravo pot kazali. Ko-nečno se omenjamo, da sc mora lažnjivost odkrito svariti, nikoli z lažjo.
III. Del. Učilnica.
A. Zunanja učilnična oprava.
§. 27. 1. Šolsko poslopje naj stoji na prostornem mestu in naj bode tako lopo, da se srenja sme ž njim ponašati.
- 25 —
II. Šolska soba naj bode prostorna, visoka, zračna, svitla in snažna. Svitla mora biti posebno soba, kjer se uče učenke ženskih ročnih del. Noben predmet ne zahteva toliko luči, kakor dela. Zato naj ima soba dosti primerno velicih oken. Oknice naj bodo zmiraj čiste. Očesu ne ugaja, če so stene le pobeljene, boljše je, da so višnjel-kasto ali sivkasto pobarvane. Kako naj učiteljica za čist, zdrav zrak skrbi, o tem se je že govorilo v §. 20. 1. V ta namen naj ima šolska soba tudi prezračnike. O snažnosti in redu glej §. 20. 4 in §. 28. 1.
Šolska soba naj ima tudi pristojno orodje.
1.	Mize za delo in klopi. Miza in klop naj bodeti primerno visoki, zato naj bode sedež saj en palec nižji od mizne deske. Dobro je, če se klopi tudi slonilo drži; slonilo sme po dolgosti vsej klopi prideto biti, bolje pa je, če je za vsacega otroka posebe narejeno in po hrbtu nagneno. Tako hodi učiteljica lahko k vsakej učenki in lažje pregleduje dela. Mize in klopi naj bodo tako postavljene, da luč na delo pada in sicer od leve strani.
2.	Šolska deska, na kterej učiteljica risa razne obrazce in kroje, naj bode narejena iz dobrega lesa in črno pobarvana; zelo v korist bode učiteljici, če je na eni strani z rudečimi vodoravnimi in navpičnimi potezami tako preprežena, da postane mreža.
3.	Več šivalnikov.
4.	Velike škarje za vrezavanje in nekoliko škarjic.
5.	Nekoliko krogelj za sešivanje in krpanje nogavic.
B. Notranja učilnična oprava je dvojna: I. Šolsko vodstvo, II. Metoda.
I. Šolsko vodstvo delimo v šolski red, disciplino in občasne šolske opravke.
1. Šolski red sc kaže a) v času, h) v kraju, c) v držanji otrok.
— ‘J(! —
a) Glede pravega časa naj hode učiteljica jako ostra; vsako učenko, ktera ne pride o pravem času v šolo, naj kaznuje. Pazi naj tudi natanjko, da otroci brez važnih vzrokov ne ostajejo doma. Učiteljica naj zmiraj, vsaj četrt ure prodno se uk prične, v šolsko sobo pride, da opazuje otroke. Tako bode malokdaj primorana, kaznovati jih. Tudi naj učiteljica natanjko gleda na učni načrt; nikdar naj ne uči še potem, ko ura odbije. Zgubljen je vsak trenotek, ki presega zapovedani čas.
h) Šolska soba naj bode tako snažna in redna, da se vsacemu prikupi, kdor vanjo stopi. Noben košček tkanine, noben papirček ali nitka naj ne leži na tleh. Soho naj učenke same po vrsti pometajo in snažijo.
c)	Otroci naj se sedeč lepo drže, učiteljica naj ostro graja grdo, skrčeno držanje, ker si s tem lehko pokvarijo nježne ude in škodujejo zdravji (glej §. 20 5).
d)	Poduk naj se prične z lepo, srčno molitvijo. Koj po dokončani molitvi veli učiteljica vsacemu razredu posebno delo. Potem prične v enem razredu ustmeni poduk, namreč razlaganje ali ponavljanje. Na to gre k druzemu oddelku, otroci poprej omenjenega razreda pa pridno in tiho delajo. Kedar nema učiteljica kaj novega kazati in razlagati, tedaj naj po vrsti pregleduje otroška dela, ter tu hvali, tam kaže, tu graja in razdera. Večje učenke lehko učiteljici pomagajo podučujoč male v delih. Ko odbije ura, spravijo otroci dela v omaro ali v miznice, potem molijo. Naposled zapuste po dve in dve šolsko sobo pozdravivši učiteljico.
§. 29. 2 Disciplino imenujemo z eno besedo vsa sredstva, koja po pedagogičnih postavah rabi učiteljica, da zdržnjo učenke v miru in redu. Javi se v miru in pazljivosti učenk, v njih vedenji v šoli in na poti do doma.
(C) Učiteljica naj ostro prepove pogovarjanje, smeh, igranje in vsakoršen nepokoj. Da odvrne te napake, naj
skrbi učiteljica, da imajo učenke zmiraj delo, nikdar naj ne bodo brez njega. Tudi naj si prizadeva, da budi otroško pazljivost, da mično razlaga, ter poduk vedno zanimivo spremenja. Marsiktera učiteljica misli, da bodo učenke mirniše in pridneje delale, ako se jim kaj mičnega bere. Taka učiteljica kaže s to mislijo le svojo nezmožnost; vsaj potrebujemo tako zelo dragocene učne ure v podu-čevanje, ne pa v zabavo otrokom!
Nadalje naj učiteljica sama mirna bode, naj ne govori preglasno in prenaglo, do učenk naj se vede prijazno, poleg tega pa tudi vedno resnobno.
6) Dobra šolska disciplina ima tudi vpliv na otroško vedenje v šoli in na poti do doma. Učiteljica naj toraj pazi, da jo v sobo stopivši in zapuščajoč lepo pozdravijo. Med ukom naj se obnašajo dostojno in šolo obiskujoče nadzornike ponižno pozdravljajo. Tudi naj učenke za vsako stvar učiteljico ponižno prosijo in se jej lepo zahvalijo.— Pa tudi otroško vedenje na poti v šolo in do doma naj opazuje učiteljica. Vsaj pravi slaven pedagog:
„Kjcr je slaba šola, tam to pridigujejo otroci na cesti.* Res je to težko ali srčno opominjevanje ne ostane brez vspeha.
§. 30. 3. Občasna šolska opravila so pisarije v šolskih zadevah, namreč:
a)	Inventar ali zapisnik, tu naj učiteljica natanjko zapisuje vso šolsko opravo, vsa učila, ktera je učilnica dobila.
b)	Katalog ali zaznamek, v kojem je zapisan priimek in rojstno ime, ime roditeljev, dan, mesec, leto in kraj rojstva, vstop in izstop iz šole, pridnost in vedenje učenk.
c)	Razrednik. Vsaka učenka, ktera šolo zamudi ali v šolo ne pride, mora se zaznamovati. Učiteljica naj s posebnim znamenjem zapiše vzrok, kteri je otroka od šole zadrževal,
d)	Učiteljici se priporočamo, naj dela vsake učenke v posebno tako imenovano delalno knjigo zapiše; tu naj bode še dan zaznamovan, kedaj je učenka delo pričela, in oni, ko je je dokončala.
e)	Spričala o nravnosti, napredovanji in pridnosti otrok se pošiljajo roditeljem štirikrat na leto, da jili pregledajo in podpišejo.
f)	Zapisnik tvarin in novcev, ktere so dobrotniki šoli podarili za uboge učenke.
g)	Tednik. Tu zapiše učiteljica konec vsacega tedna, kaj je mej tednom učila in razlagala.
K) Letno poročilo okrajnemu šolskemu svetu o številu razredov, pridnosti učenk, o številu in vrsti del i. t. d. Da se to poročilo skrajša, dobe šole vsako leto list z vprašanji, da se omenjene šolske zadeve vanj vpišejo.
II.	Metoda.
§. 31. Znanstvo o metodi ali učnem ravnanji imenujemo sploh metodiko. Metoda pa je 1. občna, 2. posebna ali specijalna. Prva uči učiteljico, kako naj vedno in splošno podučuje, druga pa obsega pravila, po kterih naj vsak posamezen nauk uči.
1.	Občna metodika razpada v metodo v širšem pomenu in v metodo v tesnejšem ali ožjem pomenu.
§. 32. Metodika širšega pomena govori o splošnem učiteljskem vedenji in o vodilih pri poduku. Jako veliko je ležeče na vedenji učiteljice do otrok, na njenej olika-nosti, na njenej natori, s kratka na vsej njenej osebi, to imenujemo vedenje pri učenji: sem spadate:
«) Umetnost, s ktero si prikupi učiteljica otresko ljubezen, zaupanje in spoštovanje, b) Umetnost, dazmiraj unema veselje do učenja sebi in otrokom.
«) Ljubezen otrok si pridobimo le z ljubeznijo; vsaj pravi pregovor: „Ljubezen rodi ljubezen11. Ako otroci ljubijo
- 29 —
učiteljico, tedaj je ta ljuba v vir najbogatejše blagosti. Otroci hodijo radi v šolo, ter sc vesele biti pri svoji ljubljeni učiteljici, uče se z gorečnostjo in tako učiteljica nema veliko truda s podučevanjem, kajti redkokrat jej bode potreba, ostro velevati, vsaj je /.c pogled dosti. Da si pa učiteljica ljubezen, zaupanje in spoštovanje učenk pridobi, mora:
a) prav krščanski odgojena biti (glej §. 16 o učitelj, lastn.);
P) ne sme imeti napak, ki je spoštovanje jemljo v očeh učenk, kakor: nepristojno zasmehovanje, surove besede, veden kreg z otroci, vsako nepremišljeno dejanje.
y) njena ljubezen naj bode zmiraj resna, ona naj zedinja v vsem materino ljubezen z očetovo resnobnostjo;
š) otrokom naj ne le z besedami, temuč tudi v dejanji kaže, da je njih blagost vsemu njenemu ravnanju začetek in konec;
e)	učiteljica naj bode pravična in nepristranska.
Napačno sredstvo bi bila prevelika prilizljivost in dopustljivost do otrok.
h)	O umetnosti, kako unemati veselje do uka sebi in otrokom. Učiteljica bode imela vedno veselje do uka, ako večkrat premišljuje lepoto in temeljitost svojega poklica (glej §. 16 v poklicu), ako se vestno k vsakej učni uri pripravlja ter pridno dobre podagogične knjige prebira (glej §. 19 o izobraževanji). — Veselje k uku budimo otrokom n) negativno ali zanikavno, h) positivno ali trdivno.
a) Učiteljica naj ne bo nepotrpežljiva s počasnim otročjim napredovanjem, ne nevoljna radi njihovih napačnih del. Nikdar naj ne sprejme mrzlo in hladno pridne učenke, nikdar naj ne pride z nevoljnim, čmernim obrazom v šolo.
§. 33. 2. Učiteljica naj uči po teh-le vodilih:
1.	Podučuj jasno in nazorno (glej §. 22. l.o likanji čutilnosti).
2.	Izbujaj kolikor le mogoče otroško miselnost. (Glej §. 22. 5.)
3.	Govori jezik otroku lehko umljiv, spreminjaj glas in vedi se brhko in veselo, da postane uk mičen in zanimiv.
4.	Spreminjaj večkrat učni predmet (n. pr. zdaj ustmeno, zdaj ročno).
5.	Opazuj natanjko učni načrt.
6.	Podučuj primerno, lahko in izvirno.
7.	Pridno ponavljaj.
Kedaj pa je uk primerno lahek in izviren? Tedaj, kedar se z otročjo zmožnostjo ujema, da nij niti prelahek niti pretežek, če je uk prelehek, zarujavi duh, če je pretežek, ondaj se duševne moči prenapno, kar je zelo škodljivo. Tudi nij enakomerno likanje duha mogoče; saj smo že večkrat skusili, da so otroci v kacem predmetu jako izučeni, drugega pa le malo vedo.
Izviren ali vtrjen je nauk, ako se otroci tako uče, da uk postane njihova neizgubljiva lastnina. Jasne so prednosti vtrjenega podučevanja; kajti le, ako trdno, korenito učiš, moreš otroke odgojevati; korenit nauk pa tudi uči otroke, da se v poznejem živenji znajo vesti in si vedo v vsakej zadregi pomoči.
Površen nauk pa zelo škoduje. Človeško znanje je negotovo in zmeteno in po navadi postane oni, ki sc je česa površno učil, napuhnen in prevzeten.
Ako hočeš primerno lahko in korenito podučevati, zapomni si to-le:
1.	Prični ondi, kjer si našel otroke in ne zahtevaj že takoj preveč.
2.	Ostani dolgo časa pri začetku (ali elementih) da otroci dobro ume podlago.
3.	Dajaj večkrat naloge iz tega, česar so se učili otroci.
4.	Pridno ponavljaj!
O metodi v ožjem pomenu.
§. 34. Sem spada: Učenje od stopinje do stopinje in učilo.
1.	Ked v podučevanji je vrstiven ali pa razlagaven. Prvega rabimo pri zgodovini, druzega pri računstvu, pri slovnici i. t. d. — Razlagaven red je dvojen:
o) sintetični ali sestavni,
b)	analitični ali delivni.
2.	Učilo je a) tipično, bj dopovedovalno, c) Sokratovo, d) hevristično.
a)	Ktera je tipična metoda? Ako učiteljica pred učenkami govori in kaže, te pa za njo govore in delajo, ondaj jej rabi tipična metoda. Tako se uči branje, pisanje, pletenje, kačkanje, šivanje i. t. d.
b') Dopovedovalno metodo rabimo v ljudskej šoli redkokdaj, skoro samo pri zgodovini. Pri tem učilu govori in razlaga učiteljica sama, učenke jo le poslušajo.
c)	Sokratova osnova obstaje v pogovarjanji učiteljice z otroci; iz otroškega odgovora izvira vedno učiteljično vprašanje. To metodo imenujemo zavoljo tega Sokratovo, ker jo je preslavni grški modrijan rabil.
d)	Hevristično učilo vpliva na samomiselnost otrok; tako n. pr. pokaže učiteljica delo, otroci pa morajo sami najti pravilo, po katerem se ima delati.
§. 35. Naj omenimo tu še nekoliko o maevtiki. Ma-evtika ali umetnost vprašanja nam razlaga pravila, kako naj vprašujemo.
1. Vprašanje naj bode umljivo t. j. govori glasno in sicer s tacimi besedami, ki so otrokam že znane; naglašuj važniše besede.
-- 32 —
2.	Vprašanje bodi razločno, da je le pravilen odgovor mogoč.
3.	Vprašanje bodi jedrnato ali natanjčno, s kratkimi pa krepkimi besedami izrečeno.
4.	Vprašanje naj ne bode prelahko, pa tudi ne pretežko; pri prelahkih vprašanjih so otroci nepazljivi, pri pretežkih pa obupavajo.
Kako naj se učiteljica pri otroških odgovorih vede?
1.	Ce je otrok pravilno odgovoril, pokaži mu zadovoljen obraz. Ako ti nij jasno, če morda nij uganol odgovora, vprašaj ga drugače.
2.	Ce je bil odgovor nepravilen, naj učiteljica nikdar ne izgubi premišljenosti, tenmč naj ostane mirna in naj otroka z druzimi vprašanji napeljuje, da spozna svojo napako.
3.	Ce je bil odgovor smešen, naj ostane učiteljica resna in naj pomaga otroku s priljudno besedo. Ostro naj prepove učenkam zasmehovanje.
4.	Ce otrok ne odgovori, iščimo vzrok temu ali v učiteljici ali pri otroku. Ce spozna učiteljica, 'da njeno vprašanje nij bilo pravilno, naj je spremeni, če je bilo pretežko, naj je zlajsa. Ce je bil pa otrok nepazljiv, naj ga resno posvari. Ako je pa učenka boječa, pomozi jej z milo ljubeznivo besedo, in vprašaj tako, da jej ne bode težko odgovarjati.
Drugo poglavje.
O posebni metodiki.
§. 36. Specijalno ali posebno metodiko imenujemo znanstvo, ktcro nas uči, kako naj vsak posamezen predmet podučujemo. Naj tu ob kratkem razložimo, kako naj se ravna učiteljica pri pod uče vanji ženskih ročnih del.
A.	Učni načrt.
§. 37. Otrok se ne sme zdaj tega, zdaj onega dela učiti, ampak nauk mora urejen biti. Ko učenke eno delo dobro ume in znajo, potem še le se prične učenje druzega. Nektere vrste del zahtevajo večjo razumnost, nektere manjšo, eno delo je lažje od druzega. Tedaj se naj učni predmeti razdele po razredih in sicer tako, da bodo dela zmožnosti in starosti učenk primerna in od lahkega k težjemu napredovala.
V avstrijskih šolskih postavah imamo nove izvrstne učne načrte za ljudske in meščanske šole; med temi nahajamo tudi osnove za učilnice ročnih del. (Glej lazno-vrstne učne načrte vis. c. kr. ministerstva bogačastja in uka, ki so prišli na svitlo 18. maja 1870 št. Gj40).
Nepotrebno bi bilo, še dalje razpravljati o učiteljič-nej dolžnosti, da se mora po teh učnih načrtih natanjko ravnati.
B.	Učno ravnanje.
§. 38. Zelo važno je, da učiteljica vsakovrstna dela nazorno kaže in dobro uči ter se po zgoraj omenjenih vodilih ravna. Najprej hočemo o tem navesti nekoliko občnih opomb, potem pa spregovorimo o vsacem delu
I.	Splošno opravilo.
§. 39. 1. Določevanje del. Da uk metodično napreduje, treba, da se učiteljica sama ravna po šolskem načrtu, določevaje vsakej učenki delo. Kaj bi počel učitelj v ljudskih šolah, ako bi roditelji določevali berilo ah
računske naloge?
Enako je v šoli za ročna dela. Roditelji nemajo ta-cega pedagogičnega znanja, kakor učiteljica, zato mora
samo ona določevati delo, tvarino in orodje, koje naj rabi učenka.
§. 40. 2. Občni nauk. Jako koristen je občni nauk, namreč oni, pri kterem se vse učenke enega razreda v istem času enacega dela uče. Tak je tudi nauk o druzih predmetih. — Mesti, da bi učiteljica, kakor doslej, vsakej deklici posebe kazala delo, uči in kaže isto delo v istem času vsem učenkam. Splošno podučevanje vnema učenke k uku, spodbuda jih k marljivosti in pridnosti. Učiteljica pa si ne prihrani le dosti truda, tcmuč tudi drazega časa. Posebno priporočamo občni nauk pri začetku vsacega dela, dokler se namreč razlagajo učenkam prvi pojemi. To naj se godi pri vaji v pletenji in šivanji, pri prvej nogavici i. t. d. — Umeje se, da morajo vse učenke enako tvarino in enako orodje imeti.
Res je, da je dosti starejših učiteljic, ki se nečejo te novine — kakor pravijo — poprijeti, vendar upamo, da se tudi one o prednosti občnega nauka prepričajo in spreobrnejo. Radi bi več ugovorov zoper splošno podučevanje spodbijali in njih krivico dokazali, toda manjka nam časa in prostora. „Dobra reč zmaga sama."
§. 41. Kader učiteljica en razred ustmeno podučuje, naj drugi dela. Med razlaganjem ne smejo učenke delati, ampak pazljivo naj poslušajo. Potem jim da učiteljica nalogo, katero naj med tein časom delajo, in se obrne k drugemu razredu.
Potem pregleduje dela učenk zaporedoma. Da pa vedno mir in red vzdržuje, priporočamo, naj vedno vprašuje in ponavlja, da bodo učenke pazljivo in ne bodo šepetale in govorile; in tako naj ravna tudi takrat, kedar nema nič novega razlagati.
Med naukom o ženskih ročnih delih pa se ne sme nikdar drug predmet učiti, n. pr. računstvo na pamet in t. d. kakor so nektori pedagogje svetovali. Nikoli ne bodi
- 35 -
dopuščena vsakoršna zabava, branje i. t. d. Učiteljica sme časi pripovedovati manjšim učenkam lepe koristne pove-stice, kadar so bile pridne in pazljive; tudi naj iz istega vzroka večje deklice časi kako pesem zapojo; branje in zabava pa nema mesta v učilnici za dela. Dober nauk odvrača sam ob sebi pogovarjanje in nemirnost.
§. 42. 3. Popravljanje del. Učiteljica naj sama pregleduje dela. V nižjih razredih jej lahko pomagajo bplj izurjene velepridue učenke. Dobro bode, če dopušča, da si deklice same druga drugej napake v svojih delih iščejo, ali to naj se godi brez posmehovanja, vedno vpričo učiteljice. Slabo narejeno delo naj učiteljica veli razdreti in z novega pričeti. Deklice naj domu ne neso nobenega dovršenega dela, kterega učiteljica nij pregledala.
§. 43. Snažnost in spravljanje del. Da delo zmiraj snažno ostane, naj ima vsaka učenka, ako plete, jerba-šček, ako šiva, trdno torbico, kjer delo shranja. Dovršena dela spravi učiteljica do konca šolskega leta v omaro. Tudi naj vsako delo zapiše v zapisnik (glej §. 30, 3 d.)
II.	Učilno ravnanje i)ri podučevanji o kačkanji.
§. 44. 1. Učila. Šolska deska, velika, debela, lesena kačka, s ktero učiteljica vsemu razredu kačkanje kaže, tudi nekaj debele rudeče volne; izglednica z raznovrstnimi kačkanimi obrazci in nekoliko tabel z narisanimi obrazci (glej §. 47, in podob. št. 1.)
§. 45. Započetne vaje. a) Učiteljica kaže učenkam razne kačkane izdelke, ter jih opominja na različne pen-teljine osnove. Potem nakačka pred očmi učenk nekoliko vrst, da vidijo, kako pentlja iz pentlje postaja.
b)	Telesno držanje in ročni precjibki. Otroci naj pravilno sedijo, učiteljica jim pripoveduje, zakaj in kako mora to biti. Potem se prepriča, ali otroci dobro ločijo
levo in desno roko, notranjo in zunanjo ročno stran. Nadalje naj deklice še prste imenujejo (palec, kazalec, ali žugalec, srcdnjak, prstanjak in mazinec).
Zdaj stopi učiteljica tako med klopi, da v striči z otroci stoji, vzame svojo veliko kačko in debelo rudečo volno v roko in kaže, kako se kačka in nit prime, rekoč: „ Vzamem kačko v desno roko, ter jo s palcem in žugal-eem držim; v levo roko pa primem nit, vlečem jo od zunaj med prstenjak in mazinec, in jo dvakrat okoli žu-galca ovijem, s palcem in s srednjakom pa držim delo".
Otroci naj zdaj bombaž in jekleno kačko v roke vzamejo in se v pravilnem držanji vadijo in sicer toliko časa, da znajo z obema rokama delo pravilno prijeti in držati.
Zdaj pokaže učiteljica vezenje ali vzanjkanje niti, To pokaže z svojo veliko kačko, učenke pa posnemajo ta pregibek in sicer vse v istem hipu.
§. 46. 3. Narejanje penteljnih osnov.
a)	Zračna pentlja. Učiteljica nareja počasi in do-brovidno naložno ali zračno pentljo, rekoč: „Prizanjkam, pritegnem." Učenke kačkajo dobro število zračnih pentelj, imenujoč na glas pregibke. Ko so bolj izurjene, štejejo le: „ena, dve“.
b)	Gosta pentlja. To uči učiteljica, delajoč z svojo veliko kačko vse pregibke naprej sama, tako, da jo vse deklice vidijo; te pregibke spremljuje s petimi besedami: „Vbadam, ozanjkujem, pretegujem, ozanjklujem, vpentlju-jem“. Učenke poskušajo zdaj gosto pentljo narejati, imc-nujoč pregibke kakor učiteljica. Pri ročnejem izurjenji naj se ti vrstni pregibki le s številkami 1, 2, 3, 4, 5 imenujejo.
c)	Enako kaže učiteljica šibično pentljo, vendar v sedmih pregibkih. Učenke kačkajo dalje, ter vedno štejejo. — Potem jim naznani učiteljica znamenja različnih
- 37 —
pentelj, ter jih na desko narisa in sicer: pika je znamenje zračne pentlje (.), pokončna poteza z dvema poprečnima, krajšima potezama (=j-) znamenje goste, in pokončna poteza ([) znamenje šibične pentlje. — Da učenke to dobro razume, naj priproste na deski narisane vaje poprej bero in potem pa izdelujejo. Ker so omenjene pentlje zdaj lahko delo, naj se pri eno:
4. Izgledki. V ta namen narejajo učenke vajenico (v širokosti naj meri 60 naložn. pentelj). Obrazce izbira učiteljica umno, od lahkih k težjim se pomikajoč.
Vsaj prve izgledke naj učiteljica na desko narisa in razloži, še le pozneje smejo učenke po natiskanih obrazcih delati; oni naj bodo najmanj toliki, kakor kaže podoba št. 1.
a.	Podoba št. 1.	J.
Papir ne sme biti bel, da oči ne trpe. Bolj izurjene učenke naj tudi po kačkanih izdelkih kačkajo. Tudi bode učenkam zelo v korist, ako si raznovrstne izgledke v knjižico zapišejo.
§. 48. Kačkani izdelki. Kadar so deklice vajenico z mnogobrojnimi izgledki dokončale, tedaj so v kačkanji že tako izurjene, da jim ne bode težko kačkati koristne izdelke kakor: otročjo obleko, n. pr. jopice, kapice i. t. d.
- 38 -
Učiteljica naj tudi tukaj po pedagogičnih vodilih napreduje; poprej naj pokaže izdelek otrokom, imenuje njegove dele, narisa jih na desko in otrokem razglaga o različnih pentljah, ki se k izdelku rabijo. Večje učenke bodo po dobrem kroji znale tudi raznovrstno obleko kačkati.
V meščanskih učilnicah trebuje tudi podučevanja v kačkanji zobcev in zvezdic; toda ta vrsta spada že mej umetna dela (glej §. 4).
III.	Učilno ravnanje pri podučevanji o pletenji.
§. 49. 1. Učila. Navadna šolska deska z rudeČo štirivogeljnato mrežo (glej §. 27, št. 2) pletena mreža (glej podobo 2).
Ta je namreč kos iz debele volne spletene mreže v štirivogeljnatem lesenem okvirji, koji je enake velikosti s šivalnim okvirjem in se tudi njemu v podnožje postavlja. — K pletenji potrebna učila so še ua steni viseče tabele z obrazci raznolikih nogavic, lepa izglednica z gostimi in luknjičastimi plctki, in konečno še dve 450m dolgi, in 2-4cm debeli leseni ali koščeni igli in nekaj debele rudeče volne.
§. 50. 2. Započetne vaje.
a)	Po vodilih: „Podučuj elementarno ali pričetno, in pod-učuj izvirno," prične učiteljica učenje o pletenji s tem, da pokaže, kako obstoji pletek iz eno v drugo segajočih pentelj. Tu rabi pleteno mrežo, kjer so pentlje velike, ter dobrovidne. Opominja zdaj otroke, kako dobivajo pletki različno zedinjajo. Pove jim
Ulili


Podoba št. 2.
razločno lice ter se pentlje
še razna penteljska imena, kakor: desna ali ravna, leva ali narobe, zasukana in posneta pentlja.
Potem pokaže učiteljica spleteno nogavico, nje zunanjo in nje notranjo stran, ter naznači različne pentlje, iz kojih je spletena nogavica. Nadalje naplete pred učenkami 3-4 iglice, da otroci vidijo, kako pentlja postaja iz pentlje.
b)	Začetek konca za vajo. Ko so otroci tako pojem dobili o pentljah, naj jih učiteljica k pletenji napeljuje. — Učiteljica naplete doma vsaki učenki košček pletka, v ta namen vzame beli bombaž št. 14, prične s primernimi iglicami 32 pentlj in naplete štiri vrste in polovico pete vrste. Te začete vajenice poda vsem učenkam zapored. Prvo, kar nam je učiti zdaj, je
c)	Telesno držanje in ročni pregibki. Tukaj naj učiteljica ravna tako, kakor smo govorili o učenji kačkanja (glej §. 45. 2 bj.
d)	Potem učimo narejanje pentelj.
§.51. Pričnemo z desno pentljo. Učiteljica stopi se svojimi velicimi iglami in rudečo volno v roči pred učenke, nareja počasi desno pentljo, govorec: „Ubadam z desno iglo od leve strani k desnej v pentljo, ktera je na levej igli, ovezujem nit, prizanjkujem, spuščam staro pentljo z igle in pritegujem. Zdaj glejte, jaz imam novo pentljo na igli, hočem zopet drugo narediti." Učiteljica govori pri drugej enako, pri tretji tudi, pri četrti pa le: „ Ubadam, ovezujem, prizanjkujem, spuščam, pritegujem." čez nekoliko časa reče le: .Ena, okoli dve, doli,“ ali pa: .Ena, dve, tri, štiri, in konečno samo : .Ena, dve."
Zdaj posnemajo otroci te pregibke, ter jih imenujejo, najprej z besedami, potem pa le s številkami, kakor smo zgoraj omenili (glej podobo št. 3).
_ 40 -
■\
Štiri pentlje pred koncem ponehamo. Učiteljica, spletši iglico do konca, ter obrnivši delo, prične drugo iglico plesti. Tako pletu učenke nadalje in sicer toliko-časa, da so nekaj vaje v narejanji desne pentlje dobile.
2.	Zdaj pokaže učiteljica koneSno pentljo ali pentljo na verižico, da otroci znajo sami delo obrniti in novo vrsto pričeti. Tedaj jih uči, nit poprej na iglico položiti, zadnjo pentljo sneti in, ko je delo obrneno, pri začetku druge vrste vbosti. Ona govori. „Učenke posnemajo te pregibke.
§. 53. 3. Prav na istem koscu uči učiteljica zdaj levo pentljo, ter jo se svojo veliko pripravo dobrovidno nareja; ob enem kaže tudi nje različnost od desne, povdar-juje, da nit na iglici ostane, ker nasprotno, namreč od desne na levo stran ubadamo. Pregibke imenujemo enako, kakor pri desnej pentlji. Tudi levo pentljo vadimo več časa, da se deklice dobro izurijo (glej podobo št. 4).
Podoba št. 4.
t
Daljna, vaja je vslec ali robec; pokaže ga učiteljica na nogavici, razloživsi njegovo raztegljivost in njegovo narejanje. Pri pletenji vsleca štejemo : Desna, 1, 2, leva 1, 2. Tudi od tega spleto učenke nekoliko vrstic.
§. 54. Zdaj pokažemo še nvček in razne vrste snemanja in najemanja. Učenke štejejo pentlje do srede vadnega kosca, til narede dve levi pentlji, v drugej vrsti na istem mestu zopet dve levi, potem v tretji in četrti pa dve desni i. t. d.
Enako pokažemo, kako dve pentlje sesnemamo,^ ali z levo pentljo, ali pa tudi z desno, ali z čezvlečeno pentljo. Pokaže se tudi najemanje. Med šivčkom in snemanjem naj bode na vsakej strani ena pentlja.
Vajenico končate peta in kapica. Obe pokaže učiteljica na nogavici, razpravljajo h krati njuno osnovo in namen. Potem izdelujejo učenke 40 vrstic, vedno eno s desnimi, drugo z levimi pentljami, da postane lice enako. V sredi in na vsakem koncu napravijo šivček. Ko je peta narejana, kažemo izdelanje tako imenovane srčne ali spičaste kapice, ker je najlažja. — Ena ali dve pentlji od srednjega šivčka prične se snemanja, ktero se zmerom bolj razširja in sicer dotle, da sega do konca iglice.
Koneono učimo še odzanjkanje pentelj.
— 42 —
3.	Delanje nogavic.
a)	Uvodne opombe. Prvo nogavico naj učenke med splošnim naukom izdelujejo, če le mogoče tudi drugo. V ta namen priskrbi učiteljica učenkam belega bombaža št. 14, in primernih iglic. S prvega pokaže, kako se bombaževi sukanci navijajo. Potem kaže in razlaga izgledno nogavico, narisano na tablici (glej podobo 5), ter govori o osnovi človeške noge. NatanjČno treba nje dele imenovati in kazati,
Podoba St. 5.
Ko učenke to dobro ume, potem še le pokažemo spleteno nogavico, kajti tu se težje deli poiščejo, nego na narisanej. Vse poglavitne nogavičinc dele naj učenke imenujejo in ponavljajo dotle, da jih dobro na pamet vedo.
Zdajci razlaga učiteljica razmere velikosti posameznih delov, iz teh izvira nogavično pravilo. Ker je pa predolgo, da bi si ga učenke hitro dobro zapomnile, naj
učiteljica predno nov nogavičin del prične, pravilo ponavlja, ter šteje število pentelj in vrst; tako bodo deklice s časom pravilo dobro vedele.
§. 55. b) Nogavico pričenjamo z enogubnim nalože-vanjem, ktero se učenke zdaj uče. Napravijo na vsako iglico primerno število pentelj, kakor izprevidi učiteljica, potem pa zvežejo vse štiri iglice v obok. Pregibke za naložne pentlje zovemo: „Ubadam, vzankujem, pritegujem.«
Potem nadaljujejo učenke pletenje nogavice, zdaj po taktu, ^daj v prostih vajah. Zelo spodbada k pridnosti štetje iglic.
Samo ob sebi sc umeje, da se ne naplete le ena nogavica, ampak njih več. Dobro je, da se nekaj časa pri enakej velikosti ostaje, in sicer dotle, da znajo učenko ze same nogavico izdelavati. Pozneje preračuni učiteljica z učenkami razmere za večo nogavico po nogavičnem pravilu, ktero predstavlja izgledna nogavica (glej podobo 5). To naj si učenke narisajo v svojo knjižico in zapišejo zraven število pentelj in vrst.
c)	Pogovori. Med pletenjem naj učiteljica mnogokrat nogavično pravilo in njegove vzroke izprašuje. Pogovarja naj se dalje o dobrih in napačnih lastnostih pletenja, o razmerah med sukancem in iglicami, — o tvarinah (glej tvarinoznanstvo).
4.	Pletenje izgledkov.
§. 56. Deklicam je zelo koristno, ako pletejo izgledke, ker tako dobe o delih razum in urnost; tudi jim bodo taki izglcdki v poznejem živenji jako koristni. — Izgledni pletki razpadajo v goste in luknjičaste; prvi sc dele zopet v gričaste (pique) in v patentne izgledke..
Deklice napravijo toraj dve vajenici. Prva obsega samo goste, druga pa le votle ali luknjičaste obrazce.
Nektero učiteljice pa imajo navado, da uvrstijo v isto izglednioo obe vrsti, ter menjajo goste z votlimi, kar tudi nij napčno.
a) Učiteljica, pokazavši učenkam razne gričaste izgledke, pove, kako izvirajo raznolične podobe in proge le iz zveze desnih pentelj z levimi. Potem vzame narisane izgledke in imenuje znamenja za pentlje. Prazen čvete-roogelnik pomenja desno, pika ali križec v njem pa je znamenje leve pentlje.
Nektere pletilje pa zaznamovajo tudi desno pentljo tako: O, in levo tako-le: I (glej podobo št 6).
Zelo v korist bode, če učiteljica izgledke na desko nariše. Učenke pleto izglednico poprej z gričastimi iz-gledki, potem patentne. Ker se isti ne dajo narisati in tudi ne od pletkov lahko povzeti, naj jih učiteljica nareka ali pa na desko zapiše. Tu sem spada tudi pletenje z biseri ; pleto se ti izgledki po obrazcih za gričaste, samo) mesto leve pentlje jemljemo biser. Gez vsako z biseri vpleteno vrsto spletemo eno vrsto zgoli desnih pentelj.
45 —
h) Za vajenico z luknjičastimi obrazci prično učenke z belim bombaževim sukancem št. 24-30, 50 pentelj. Učiteljica pokaže raznotere izgledke te vrste, razlagajo učenkam, kako te luknjice postajajo iz votle pentlje (enkrat ovite niti) in iz sesnemanja gostih pentelj. Potem napiše lahke izgledke z besedami na desko, učenke pa jih spletajo. Ko so se učenke že bolj izurile, tedaj zbira učiteljica težje izgledke; konečno pa naj se deklice vadije, že pletene obrazce posnemati. Tako se nauče otroci samostojnega dela, kar jim bode v živenji jako koristilo. Vajenice, koje je učenka sama spletka, naj skrbno hrani, kajti one jej bodo vedno drag in koristen spomin na lepi šolski čas.
Zelo dobro je, če si učenke nekaj gričastih in težjih luknjičastih in patentnih izgledkov v knjižico zapišejo.
5.	Delanje obleke.
§. 57. K podučevanji te vrste rabijo učiteljici dobra pravila in natanjčno dovršeni izdelki. Osnove najpripro-stejših izdelkov, kakor otroških jopic, kapic i. t. d. naj učiteljica narisa na šolsko desko.
Razna, bolj umetno sestavljena oblačila spletajo učenke po dobrih krojih.
IV.	Učno ravnanje pri podučevanji šivanja.
§. 58. 1. Učila. Šivalni okvir (glej podobo št. 7), kteri učenkam tkaninske obstojne dele pred oči stavlja. To je (i0"n dolg in 45c,n visok lesen okvir, prepražen po-dolgem in počez s črtami iz debelega papirja ali s trakovi, koji predstavljajo tkaninske niti. Prostora med črtami ali nitmi je lcin. Tu kaže učiteljica šivanje z veliko (S-9':ra dolgo leseno ali koščeno šivanko, z rudečo volno vdeto. Okvir naj se na podnožji tako napravi, da ga je lahko
- 46 -
po všeči višje ali nižje postaviti, kakor n. pr. pri držalih za note.
Podoba št. 7.
Potrebno učilo je še lepa izglednica, kjer so vse vrste ubodov in šivov razvidne.
§. 59. 2. Započetne vaje. a) Razlaganje tkaninskih obstojnih delov. Učiteljica, kazoč na črte šivalnega okvirja, se razgovarja o tkanini in nje delih. S prvega naj se učenke vadijo na gladkej tkanini dobro razločevati osnutek in votek i. t. d.
b)	Tvarina in orodje. Dobro je, da učenke vsaj prve vaje o šivanji na koscu debelega platna dovrše; tedaj
naj prineso 78cm široko in 39cra dolgo platno, sukanec, primerne šivanke, naprstek, škarje in šivalnik ali polštrec.
c)	Učiteljica gleda ostro, da se učenke navadijo telo in roke pravilno držati; pokaže jim tudi vdevati nit in držati tkanino in šivanko.
d)	Vrste ubodov. Učiteljica kaže raznovrstne ubode na šivalnej izglednici, pripoveduje njih imena in njih različnost. Ko učenke to dobro ume, stopi učiteljica z veliko koščeno šivanko v roči pred šivalni okvir kažoč počasi in nazorno narejanje raznih šivov. Naj poprej pokaže robni šiv, potem prednji, zadnji ubod i. t. d., ter opominja na njih različno vršenje. Deklice posnemajo te na svojem platnu, štejoč po taktu. — „Ubadam, pritegujem," ali pa: „Ena, dve." Ko so te vaje dokončane, potem narejamo
3.	Vajenico ali izglednico.
§. 60. Ta ima namen, da se na njej učenke uče raznih ubodov in šivov, pa da ne potratijo veliko platna. Otroci prineso srednjo SO'1” dolgo in 78™ široko platno srednje tenko. S prvega vrežejo učenke vrezne krajce po niti; od enega odrežejo kos, kteri mora pri debelem platnu 6, pri tanjkem pa 8cm širok biti.
Zdaj merijo pričenši v sredi širokosti izglednice, 15'm na desno in enoliko na levo stran, ter zaznamovajo one kraje. Platno, ostalo na desnej, razdeli se v tri enake dele, enako ono na levej strani. Med vsacim delom izvlečemo nit — tako je platno razdeljeno v 8 delov. Učiteljica narisa te črte na desko, kakor kaze ta-le podoba.
— 48
Podoba št. 8.
Številke zaznamovajo učenke na platno s svinčnikom. Zdaj se zrežejo proge tam, kjer je nit izvlečena narazen, in se zarad zaznamovanja s številkami za sedaj spno, potem pa s šivi zvežejo tako, kakor kaže podoba št. 8.
c)	Oba tkaninska robca št. 1 in št. 2 sešivamo z robnim šivom, št. 2 in št. 3 sešivati se s sprednjim, št. 3 in št. 4 pa z zadnjim šivom. Sešivno nit, vezočo št. 4 in 5, izvlečemo, prosti robec 4 pa upognemo na drugo stran za širok štepan ali prešivan robec. Prosti krajec št. 5 pa se zarobi na široko, in je tako rekoč štepanemu robcu v podlago. Pri št. 5 in 6 naredimo širok počrezni šiv, pri 6 in 7 pa okrogli počrezni šiv. Št. 7 in 8 sešivamo s francoskim šivom; prosta krajca 8 in 1 pa se zarobita.
d)	Pri progah št. 2 in 3, št. G in 7, potegnemo zgoraj in zdolaj nekoliko gub. Zdaj napravimo obšiv ali
zavlako, k tej porabimo poprej (pod §. 60, aj omenjeni trak, kojega so učenke odrezale. To zavlako prištepamo na zgornjo in na spodnjo stran vseh prog, razen onih, koje imajo gube; te našivamo zgoli z robnim ubodcem. Na narobnej strani pa našijemo zavlako navzdolj.
d) Konečno napravimo na prešivan robec štev. 4 zapone, na širok robec št. 5 pa gumbe; tako spneta se oba dela izglednice.
Ko so se učenke te in enake šive izvrševati izurile, naj izdelujejo razne koristne šivane izdelke.
4.	Izdelavanje šivanih delotvorov.
§. 61. a) Ena izmed prvih vaj v šivanji je robljcnje rut, prtov i. t. d. Če tudi pristranski ubod nij lahek, vendar ga navadno učimo najpoprej, menda zavolj tega, ker stvari, koje robimo, laže v roči držimo, posebno pa zato, ker se tu le enovrstni šiv rabi. — Učenke naj ves robec najprej dvakrat med palcem in kazalcem upognejo, da se med šivanjem nc mude.
Ker je tu poglavitna stvar vaja, nij treba, da vse učenke enak delotvor izdelujejo, saj je enako, če se uči robni šiv pri ruti, ali prtu, ali drugih stvareh.
h) Šivanje košulj pričnemo z otročjo ali dekliško košuljo. Učiteljica pokaže že narejeno otročjo košuljo, razkazuje nje dele, imenuje jih, učenke pa poiščejo različne šive, s kojimi so ti in drugi deli sešiti in zakaj. Jako se pomore razumu, če učiteljica košuljno osnovo na šolsko desko narisa, tudi bodo na steni viseče tabljice v korist (glej §. 73).
Samo ob sebi se umeje, da v nižjih in srednjih razredih učiteljica tkanino za košulje vrezuje. Učenke sešivajo potem košuljne dele. Učiteljica pregleduje natanjčno izgledke, ostro zahtevajo pridno, marljivo pozorno šivanje.
c)	Izddavanje druzih dclstvorov, kakor rijuh, prevlak za blazine i. t. d. nčimo in kažemo tudi v ljudskej učilnici. Tukaj veljajo tudi pedagogična vodila: „Podučuj nazorno in toineljito.“
5.	Ustmeni nauk.
§. 62. Med šivanjem se razgovarja učiteljica z učenkami o lastnostih šivanke in niti, o raznih vrstili ubodcev in šivov, o njih koristi, o tkaninah i. t. d. (glej, tvari-noznanstvo). Najvažnejše naj večkrat ponavlja.
V.	Učno ravnanje pri zaznamovanji.
§. 63. 1. Učila. Šolska deska, zaznamovalni ali šivalni okvir, tabljice na steni viseče, na kojih so razne abecede lepo in pravilno tiskane.
§. 64. 2. Započetne vaje. Učiteljica kaže deklicam razno, lepo zaznamovano perilo, spominja na potrebo in lepoto črk, ter se razgovarja o tvarimi, koje k zaznamovanji treba.
§. 65. 3. Zaznamenica.
a)	Učenke si priskrbe narazdeljenega štramina, koji meri na dolgost 55 do 60<’m in na širokost 33cm. Tudi jim treba 17 gramov rudeče berolinske volne in primerne' vezilne iglice. Zdaj veli učiteljica vreznine zarobiti in razlaga pri tej priliki podolžne in poprečne niti, tekalne in vrezne krajce ali robce. Kaže naj tudi kako vdevati nit v vezilno iglico. Posebno ima učiteljica tu lepo priložnost, vaditi otroke dobrega okusa in prave harmonije glede raznoličnih barv volne.
b)	Učiteljica stopi pred šivalni okvir, kojega bi skora bolje zaznamovalnega imenovali, kazoč črte ali trake, kteri predstavljajo niti štramina. Zdaj šteje v ravnej vrsti od zgoraj navzdol 6 niti na glas, naredi z vezilko tam piko, potem šteje od leve strani 8 niti na lindek, tu, kjer se črte zedinjajo, vbode z vezilko od zadaj navspred,
v igli pa jo rudeč trak ali pa debel volneni sukanec vdet. Enako delo izvrže deklice na svojih zaznamenicah.
c)	Zdaj naredi učiteljica učenkam pred očmi polu-križec, kterega zovemo spodnji križec, potem naredi zgornji polukrižec. Potem naj še razloži in kaže pomožne ubodce, koji križec zvezujejo in zopet k začetku novega ubodca drže. Učenke narede vrsto križcev na lindek, dve vrsti na pošev in v daljno vajo še vslece.
d)	Pozneje učimo črke in sicer v tem redu: S prvega latinske črke, majhne in velike, najpoprej tiskane, potem pisane, pozneje še le gotiško abecedo. Tu rabi učiteljica deščice z dobrimi izrazi abeced, črke naj bodo vsaj tolike, kakor kaže podoba št. 9. (Tu je spodnji polukrižec s tenko, zgornji pa z debelejšo črto zaznamovan, da ju otroci lažje razločujejo.) Ilazen tega naj učiteljica črke še na desko narisa. — Potem narejamo še številke do 12.
c) Zaznamovanje perila je konec temu nauku.
Podoba št. 9,
1.	Učila.
§. 66. Šolska deska, obrazci o vezenji in sicer: vsleci, kitice, abecede in prikrajni izgledki.
§. 67. 2. Započetne vaje.
Učiteljica kaže učenkam raznovrstne vezene izdelke in razlaga korist in lepoto vezenja, govore tudi o tvarini in orodji za vezenje.
§. 68. Učenke napravijo vajenico ali izglednico; v ta namen prineso srednje tenak shirting (širting) 26cm širok in 20“m dolg, primerno šivanko, vezilni bombaževi sukanec in naprstek; tudi škarje so potrebne.
Manjše deklice dajo izglednico natisniti, večje pa si same z učiteljičino pomočjo obrazce nanjo narisajo. Na robcih so štiri krajni izgledki, v sredi abecede, krajci izglednice pa se s zobčki ovežejo.
Ko imajo učenke vajenice pripravljene, kaže učiteljica vezilne ubodce, ter opominja, naj se zmeraj ravnajo po črtah obrazčevih in njih velikosti.
Ti obrazci, kakor tudi črke, naj bodo sicer priproste, vendar pa kolikor mogoče krasne in nježne, da čutstvo lepote pri deklicah zbujajo in olikujejo.
§. 69. Ko so učenke izglednice dokončale in še nekaj družili vezenih delotvorov dovršile, kaže sc jim v me-ščankih šolah tudi vezenje z različno barvano volno in svilo na štraminu, suknju, svili in žametu, toda le v višjih razredih in le v najpriprostejših vrstah. Vezenje se zlatom in z biseri spada že med predmete posebnih učilnic za vezilje.
1. Učila.
§. 70. Šivalnik (glej podobo 10) velik lesen valeč, koji obsega 6cm in je 25-30cm dolg, močen sukanec, debela mrežanka.
2.	Poduk v mrezenji.
§. 71. Učenke prineso sreden laneni sukanec, leseno ali koščeno palčico, dolgo 25cm, ki ima v obsežku 2*/2cm, mrežanko in šivalnik. (Ubogim učenkam pokaže učiteljica, kako si lahko same šivalnik napravijo.)
Mreženje se uči tako, kakor pletenje (glej §. 51). Učiteljica rabi velik šivalnik (glej podobo št. 10), sloneč na podnožji, ki je podobno onemu šivalnega okvirja in se po potrebi lahko povikšuje. Učiteljica napne veliko zanj ko na šivalnik, stopi z mrežanko v roči pred učenke in jim pokaže zanjkanje niti, ktero $e v 9 pregibkov deli; učenke jih posnemajo in se nadalje v mreženji vadijo. Poprej učimo ravno, potem poševno mrežo. Treba tudi, da učiteljica uči mrežo na okvir nategovati in naj bolj pri-proste vrste nje prešivanja.
§. 72. Konečno izdelujejo učenke razne mrežene izdelke, kakor: rutice, zobce i. t. d. Samo ob sebi se umeje, da tudi tukaj treba učiteljici po pedagogičnih vodilih napredovati.
1.	Učila.
§. 73. Na steni viseče tabljice, koje zapopadajo: Tabljica I. narisano priprosto žensko košuljo, Tabljica II. Krojne izgledke posameznih delov košulje, Tabljica III. narisano moško košuljo, Tabljica IV. nje dele i. t. d.
2.	Započetne vaje.
§. 74. Učenke prineso papir, sukanec, šivanko, škarje in knjižico.
Ker je prikrojevanje učenkam iz začetka težko, zavoljo tega je dobro, da se učenke s prvega na papirji v prikrojevanji vadijo, in sicer zavoljo varčnosti, da se tkanine ne potrati. Se le ako so nekaj ročnosti dobile, prikrojujejo tkanino.
a)	Risanje krojev.
Učiteljica pokaže deklicam narejeno žensko košuljo, in veli učenkam, naj nje dele, ki so jim že od šivanja znani, ponavljajo in imenujejo. Potem pokaže učiteljica na tabljici narisano košuljo in jo na desko narisa. Zdaj poskujajo tudi učenke, košuljne osnove na desko risati, da si te oblike prav trdno zapomnijo. Enako se vadijo deklice v risanji druzih krojnih obrazcev.
Ako so v tem ročno vajene, ne bode jim pozneje težko, risati jih na pamet.
§. 74. b) Prikrojevanje in stikanje krojnih delov. Treba je tudi, da se deklice v prikrojevanji in stikanji posameznih delov dobro izurijo in poleg tega nauče z robo varčno ravnati. V ta namen jemljb papir. Učenke si narode iz papirja mero, dolgo pol metra, to zmanjšano mero rabijo učenke, učiteljica pa navadno mero. Učiteljica jim pove dolgost in širokost posameznih delov košulje, učenke
pa si to v svoje knjižice zapišejo. Po teh merah merijo deklice zdaj papir, urežejo iz njega posamezne dele m jih v celoto pripno. Ker so učenke s zmanjšanim metrom merile, dobile so velikost otročje košulje, obdrže pa iste številke in merijo na pravem metru, tedaj dobodo velikost ženske košulje. Enako kažemo in razlagamo prikrojevanje moških košulj, jopic, obleke in raznih drugih izdelkov.
§. 75. c) Nariaanje krojev v knjižico. Zelo priporočamo, naj si učenke poglavitne kroje v zmanjšanej meri v pisne svoje knjižice narisajo, velikost delov pa zraven zapišejo. Lažje bode to zaznamovanje, če je papir knjižice z rudečimi ali modrimi črtami čveterovogeljnasto prc-
prožen, kakor šolska deska.
§. 76. d) Posnemanje krojnih obrazcev. Ker dandanes jako iz modnih časnikov posnete kroje rabimo, torej je potrebno, da se učenkam kaže, kako v časnikih natiskane kroje posnemamo. Najhitrejši je to delo dovršeno, če rabimo „snemalni kolešček;« ker pa nemarno tega orodja vedno pri roči, zato naj se jim pokaže ta-le priprosti način: V narisane krojne črte naredimo male luknjice eno blizo drugej; ti prebodeni obrazi se polože na papir, na kojega kroj prenesti hočemo. Zdaj vzamemo malo platneno s zmetim ogljem napolncno culjico, ter žnjo rahlo po luknicah tolčemo; zdaj se vidijo na papirji pikce, po kterih kroj izrežemo.	v ,
e)	Učiteljica naj potem še prikrojevanje druge zenske obleke kaže in uči, da bodo učenke znale same si oblačila vrezovati in sešivati.
IX.	Učno ravnanje pri podučevanji o popravljanji in krpanji perila.
1. Učila.
§. 77. Navadna šolska deska, šivalni okvir, pletena mreža (glej podobo št. 2).
2.	Splošne opombe.
§. 78. Krpanje nij druzega nego šivanje nadalje. Kedaj ima učiteljica z raznimi vrstami krpanje pričeti, to jej veleva učni načrt. Učiteljica se razgovarja o potrebi in koristi krpanja, ter deklice k veselji do tega dela spodbada.
Učenke naj prineso raztrgano, a čisto perilo v šolo; noben kosec naj se učiteljici preslab ne zdi, če le ugaja vrsti krpanja, kojo učiteljica učiti hoče.
3.	Krpanje pletkov.
§. 79. a) Najlažja vrsta tega krpanja je pripletanje. Učiteljica naj učenkam le kaže, kako se razdira, kako se pentlje pobirajo in naprej spletajo. Učilo je tu spodnja stran šivalnega okvirja (glej podobo 7), kjer pokažemo nabiranje.
Podoba št. 11.
b)	Kako se penteljski ubod na rej a, kaže učiteljica tudi na prav zdaj omenjenem učilu. Najpoprej vleče pomožne niti, potem pa nareja ubodec počasi z debelo rudečo volno, da učenke to dobro umejo. — Kaže se narejanje desne, leve in snete pentlje (glej podobo št. 11).
S prvega naj se učenke o krpanji pletkov vadijo na koščeku modrega trdega popirja, kjer so pomožne niti
z bombažem potcgncne; tu se uce vseh vrst pentelj, ko-nečno napravijo še malo izglednico z raznovrstnim pletnim krpanjem.
c)	V ustmenem nauku se razgovarja učiteljica o prednostih teh vrst krpanja, ter razlaga in vprašuje, kedaj naj to ali drugo vrsto rabimo i. t. d.
4.	Krpanje tkanine.
§. 80. Ono je dvojno : ali popravljanje raztrganih nit, ali pa vstavljanje zaplat. Vstavljene zaplate pa ugajajo očesu le, ako imajo dostojno obliko. Treba je tedaj, da učiteljica nekoliko najvažnejšega ponavlja, česar so se deklice vže v geometriji učile, predno ta poduk prične.
čveterovogelnik in trivogelnik ste najbolj priprosti osnovi. Trivogelnik je enakostransk (glej podobo 12, a) ako so vse strani enolike, tudi kotje bodo tu enake velikosti. Trivogelnik je enakoobočen, če sta dva boka enolika (glej podobo 12, b), naj si bode kot, kojega obsegata, veči ali manjši. — Pravokoten pa je trivogelnik takrat, kadar ima en pravokot (glej podobo 12, c). Pravokot pa je tam, kjer se vodoravna s počezno potezo shaja. Vidimo pravokot pri voglih knjige, vrat i. t. d.
čvcteroogelnik (d) s štirimi pravokoti in 4 enolikimi stranmi imenujemo kvadrat ali štirjak; ste li dve nasprotni strani večje od drugih dveh, tedaj je ta cveteroogelnik pravokotje {e).
Te in še druge oblike narisa učiteljica na desko, ter razlaga njih imena in različnosti. Potem kaže, kako se zaplate vrežejo, njih strani upognejo in na narobnej strani vstavljajo.
— 56 —
Podoba št. 12.
§. 81. Učenke narede zaplatno zaznamenico. Zato jim treba kos starega pikčastega katuna 20cm širocega in 30om dolzega. Tudi morajo imeti enolik kos progastega katuna in primeren sukanec. Zdaj odrežejo učenke od dolgosti katuna 10cm. Ta kosca se porabita za zaplate. Velika kosa pa sešijemo, kakor vidimo na podobi št. 13. Kadar je ruta zarobljena, pričnemo zaplate vrezovati in vstavljati. To kaže podoba 13. Večkrat naj učiteljica deklice opominja, da mora vstavljena zaplata pri progastej ali pikčastej robi natanjko se stikati z izgledkom ali s progo celote.
Podoba št. 13.
§. 82. Krpanje kaže učiteljica na šivalnem okvirji, ter razlaga, kako popravljamo in namestujemo raztrgane niti z novimi. Prve vaje te vrste dovrše deklice na debelih kuhinjskih rutah. Potrebno je tudi, da jim učiteljica pove, kedaj je ta ali druga vrsta krpanja bolj primerna. V ljudskej učilnici je potreba kazati štihanje platna, trininika in v križ tkanih tkanin. Štihanje trinitnika se kaže na šivalnem okvirji in tudi s tem, da se razne niti in ubodi na desko narisajo. (Izgled temu je podoba št. 14.) V mestnih šolah naj se uči tudi krpanje tula in zobcev.
giisiiiiiiiia
Nip:
Podoba št. 14.
Podoba št. 15.
§. 83. Učenke napravijo še krpovalno izglednico. K tej jemljo štiri enolike kose in sicer kos platna, trinitnika, damasta in še kos neke v križ tkane tkanine. Te kose sešijejo in napravijo tu omenjene vrste krpanja (glej podobo št. 15). Tukaj je A platneno, B krpanje trinitnika, C damastovo in I) v križ tkanih tkanin.
S popravljanjem raznega perila se konča ta uk. Konečno priporočamo še gorko učiteljici, naj ta predmet temeljito in dobro uči, kajti on je velevažen. On je pot do redu in snažnosti v obleki, pa tudi vir potrebne varčnosti vsakej gospodinji.
- 60 —
X.	Učno ravnanje pri podučevanji o tvarini in orodjih.
§. 84. Učiteljica razlaga ustmeno učenkam potrebno iz tvarinoznanstva. Natanjko naj se ravna po učnem načrtu, posebno pa po vodilih o poduku (glej §. 33). Tedaj naj se doma poprej vestno pripravlja (glej §. 18) in dobro prevdarja, česa in kako bode govorila in razlagala, da bode poduk nazoren in temeljit. Nikako pa sme predmeta čitati, kajti s čitanjem zgube učenke veselje do uka in tudi ne .ume dosti.
Učilo je tu zbirka naj navadnejših tkanin v koscih, ktcri so na trdem papirji napeti; zraven pa sta ime in cena zapisana tako, kakor imajo trgovci.
Ti pogovori obsegajo v tednu pol ure, v pozimskih popoludneh jih odločujemo na zadnjo uro, kedar je vže temno. Kakor smo že omenili, naj učiteljica tudi med delanjem o tvarinah in orodji razlaga in ponavlja.
XI.	Učno ravnanje pri pridučevanji o gospodinstvu.
§. 85. Ta predmet učimo na enaki način kakor zgornji, toda le v višjih razredih. Ker v naših učnih načrtih nemarno posebne ure za ta predmet odločene, mora učiteljica vsako priliko koristno porabiti, da otrokom o gospodinstvu govori. Marsikaj je učenkam že od doma znanega, toraj bode jako v korist, če učiteljica spraše-valno metodo rabi. Ta spodbada učenke k premišljevanji ter lika njih miselnost in samostojno dejanje. Jasno je, da učiteljica razlaga otrokom to, česar ne vedo, potem pa zopet vprašuje.
Drugi del.
Prvo pogliivje.
Tvarina in orodje za delu.
II.
§. 1. Tvarinoznanstvo razpravlja o raznih tvarinah, njih dobivanji, pristrojevanji, pa tudi o njih porabi v go-spodinstvu. Razodeva pa nam tudi najvažnejšo razprave o orodji trebujoče k ženskim ročnim delom.
Govoriti nam je na kratko o nahajanji in dobivanji surovih tvarin, o njih pripravljanji in priustrojevanji in o vže pripravljenih tvarinah.
Tvarine, ki jih rabimo pri ženskih ročnih delih, prihajajo iz rastlinstva (kakor konoplja, lan, bombaž i. t. d.), ali iz živalstva, (svila volna, kost) ali iz rudniu-stva (kovine za iglice, steklo i. t. d.)
A. Tvarine iz rastlinstva.
Naj omenimo tu najvažnejše s kratkimi besedami.
I. Lan.
§. 2. 1. Popis in nahajanje rastline dajoče surovo tvarino. — Lan se pri vseh izobraženih narodih vže od najdavnejših časov seje. Lan je rastlinica, imajoča tenko, po konci stoječo steblo, obdano s podolgastimi peresci. Cvet je modrobarven (ali tudi bel) in ima majhne cvetke, obstajajoče iz petih peresc.
Ko je cvetje odpalo, potem se narejajo semenske glavice, ktere rajava zrnca v sebi nosijo. Iz teh se prideluje laneno olje, koji sc različno rabi v obrtniji. Naj-vazniši del te rastline pa je steblo, kajti njega vlakno nam daje predivo za platneno tkanino.
Lan zahteva vlažno podnebje. Naj boljši lan pleni na Ruskem, sicer pa tudi na Nemškem, v Ameriki in v Egiptu. — V našem cesarstvu se gojeva lep lan na Češkem, in izmed slovenskih dežel najbolj na Koroškem.
2.	Dobivanje surove tvarine.
§. 3. Lanišče mora biti dobro pognojeno. Za seme naj se odberejo zrnca, ki so težeji, trdejši in svitlo-rujave barve. Kdor hoče tenko predivo imeti, naj ne čaka, da bode lan ves požoltel. Lan naj se izruje, kedar so njegovi vršički še malo zelenkasti. Kdor pa hoče dobro seme pridelati, mora, to se ve da, čakati, da lan popolnem dozori.
Ko se je seme osmukalo, razgrne se laneno steblo-vje na kakem posušenem travniku, kajti zrak in pozračna vlaga sta pripomočka, s katerima se da laneno vlakno od steblovja ločiti. Kedar se je to do dobrega zgodilo, potem je lan goden. Ko se je lan še v vodi namočil in na to v peči dobro pošušil, pride na terišče, kjer ga terice tako dolgo tro, da se kodelja od povesma loči. Pozneje pa se otrepa in na grebenu omika. Zdaj so niti čiste in predivo je za prejo pripravljeno.
3.	Pripravljanje surove tvarine.
§. 4. a) Preja. Tako prepravljeno predivo se sprede v niti in sicer na trojni način: ali na vretence, ali na kolovrat ali pa na stroj. — Prvo predenje je najstarejše in še tu in tam po Slovenskem v navadi. — Kolovrat
so iznašli 1. 1530 na Nemškem; vdomaeil se je naglo tudi po slovenskih deželah. Toda danes ga predilna ma-šina veejidel namestuje. — Lepa in čvrsta preja mora biti povsod enaka, gladka in lepo okrogla.
§. 5. b) Tkanje. Preja se tke v tkanino. Razločujemo tkanje na statvah in s tkalnim strojem. Vsaka tkanina obstaja, če ne iz več, vsaj iz dveh vrsti niti. Tiste niti, ki podolgem drže, imenujejo tkalci osnutek, one pa, ki gredo povprek črez tkanino z snovalnico od kraja do kraja, imenujejo votek. Po osnutku merimo, kako dolga, po votku pa, kako široka je tkanina.
4.	Lanene tkanine.
§. 6. Glavna izmed njih je platno. Tu se osnutek in votek prav navpik križata; tako postane tkanina gladka. Platna je glede tenkosti vsake vrste od najdebcljejšega hodnika da najtenjšega batista. Surovo platno ima tisto barvo, kakoršne je bila preja, iz koje je tkano. Mora se toraj beliti. To se godi po naravnem načinu ali pa kemično. — Platno se razgrne na travniku, ter se s čisto studenčnico škropi. Zrak in svitloba raztopita tiste snovi, ki so vzrok temnej platnenej barvi. U tovarnah pa belijo platno s tisto kemično prvino, ki se imenuje klor. Piše se platno, če se pobarvana preja vmes vtke.
Napoluplatno je tisto, v kterem je osnutek bombažna, votek pa lanena preja ali narobe. Ima sicer prikupno lice, kar se pa vrednosti tiče, je veliko boljše čisto laneno platno. Največ platna se izdeluje na Angleškem, na Francoskem, Nemškem, v našem cesarstvu na Češkem.
b) Iz lanene preje se nadalje tke drilih ali trinitnik in damast. Trinitnik je kitičasta tkanina, ter se rabi za prtnino, tirače i. t. d.
Damast se ne tke samo iz lanene preje, ampak tudi iz bombažne, volnene in svilne. V damastu se dade, zavijaje
jim osnutka in votka razne cvetice in kitice vtkati, na lici so rože svitleje, na drugej strani pa so temneje.
5.	Sukanec
je tudi iz lanene preje narejen; rabijo ga zelo šivilje, pletilje i. t. d. Glede tenkosti je zelo raznovrsten.
§. 7. Iz tenkega sukauca pa delajo zobce (špice) in sicer na četiri razne načine, ali jih šivajo z iglo, ali jih plcto, ali jih tkejo, ali pa jih kliučijo. Zobci iz Belgije, vzlasti iz Bruselj a so zavolj svoje lepote in tenkosti po vsem svetu na glasu. — Izdelujejo zobce tudi na češkem, v slovenskih deželah samo v Idriji, kdor jih klinčijo ali čipkajo.
§. 8. 6. Dobro platno
je enakomerno tkano in trdno, brez vozlov; tudi naj ne bode preveč priustrojcno (apretirano). Da namreč tkanina dobi prckupljivo lice, olika se še posebe in se s škrobrom očvrsti in otrdi.
Ker dandanes pri tkanji platna zelo platneno prejo z bombaževo mešajo, mora gospodinja, ko kupuje platno, jako previdna biti. Najbolj se loči bombaževa od lanene preje, če se kosec tkanine malo zmenca, spere in posuši Laneno vlakno postane tako dolgasto, bombaževo pa kratko in kosmato. Lanena preja je bolj hladna čutiti in je svitlejša nego bombaževa. S povekšaluim steklom se vidi laneno vlakno kakor dolge cevke, kakor gladki in okrogli valjci; tudi bombaževo vlakno obstaja iz dolgih cevi, toda njih stene so vpadene kakor ozki trakovi in so plošnate. V žvepleni kislini se bombaževo vlakno raztopi, laneno pa ne.
II. Konoplja.
1.	Popis in nahajanje rastline, ki daje surovo tvarino.
§. 9. Konoplja spada med koprivce. Nje prava domovina je vzhodna Indija; odtod se je že pred veliko stoletij presadila v naše kraje. Rastlina ima 4 — 8 črevljev visoko steblo, obdano z vlaknom dajoče nam predivo. Peresa so jej ozka in dolga in jih raste več iz ene vejice. Konoplja je dvojne vrste. Enej pravimo belica, drugej pa črnica. Bela konoplja ima prašen cvet, imenuje se tudi moška; belica ima tudi veliko tenjši lik od črne, ženske konoplje.
2.	Dobivanje surove, tvarine.
§. 10. Ko peresa začno veneti, izruje se rastlina in se namoči v vodi, da se ličje od steblovja loči. V krajih, kjer pada obilna rosa, razgrnejo se izruvane konoplje na travnik. Ko je steblo tako prhko postalo, da se da lahko lomiti in treti, potle je to znamenje, da je konoplja dosti obležana, da je godna. Razen tega naravnegna načina se da konoplja na razni način umetno v kratkem času goditi.
3.	Pripravljanje surove tvarine.
§. 11. Suši, tare in mika se konopljino vlakno enako lanenemu; enako ga predemo in tkemo. — Največ konop-nine so pridela na Ruskem, na Laškem, v našem cesarstvu : na Hrvatskem, Kranjskem in v Slavoniji.
4.	Platno iz konopljine preje
je okorneje in težje, nego ono iz lanene preje, kajti konopljino ličje je debelejše od lanenega; tudi je konopljino platno bolj rujave in temneje barve metno lanene tkanine.
- 66 -
III.	Bombaž.
1. Popis in nahajanje.
§. 12. Rastlina, koja nam daje bombaž, je malo grmasto drevce in spada med slezine (malve). Sad je podoben orehu ali velikej makovej glavici: kedar dozori, glavica razpoči in prikaže se na razpoklini bombaževo vlakno, v ktero je znotraj seme zavito. Tudi ta veleko-ristna rastlina se je preselila iz Indije s časom v gorkeje zahodnje dežele. Največ bombaža prideluje se danas v severno-amerikanskih zedinjenih državah, v Indiji, v Evropi pa le v naj bolj južnih krajih Laškega, Grškega, Španskega, in v Afriki; kajti bombaž zahteva zelo gorko podnebje, pa tudi bližino morja.
2. Pripravljanje surove tvarine.
a)	Bombaževo vlakno se dobro očisti, zrahlja in omika, potem se sprede. Poprej so bombaževo vlakno skoraj le v Indiji na vretencih predli, tedaj se je veliko bombaževih tkanin od tod v Evropo privaževalo. Leta 1767 pa je iznašel siromašen tkalec, Hargriv po imenu, predilno mašino (Jenny); od sihmal se je začela bombaževa obrtnija naglo vzdigovati in sicer posebno na Angleškem, ta dežela je tudi danes nje poglavitni sedež. V predilnici sesuka se bombaževo predivo najprej na rahlo, potem pa še bolj čvrsto v prejno nit. Preja se namota potem na motovila in pozneje se razdeli v predene.
3.	Sukanec.
Iz bombaževe preje se dela tudi sukanec, kterega v gospodinstvu mnogovrstno rabimo za pletenje ženskih nogavic, otročje oprave i. t. d., za šivanje, vezenje i.t. d.
Sukanca imamo od zelo debelih do najtanjših, belih in barvanih vrst.
4.	Bombaževe tkanine.
§. 13. a) V obče se največ bombaževe preje za tkanine porabi. Tke se kakor lanena preja na statvah, ali na tkalnih strojih v tovarnah.
6) Kakor platno, tkan je „katun,“ ki je navadno po-vihi pobarvan (tiskan), če je bel, imenuje se tudi bombaževo platno. Katuna je veliko sort, zelo trden je „nan-king«, ki je rujavo — žoltkaste barve. »Širting-1 je bolj tenak, lepo bel, in navadno zelo priustrojen. Na dalje spadajo sem berkal, barcž, tkanine za raznobarvane robce in rips.
c)	Na rahlo tkane bombaževe tkanine so bombaževi batist, muslin, organdin in pajčolani (tul in gaz).
d)	Nekaj bombaževih tkanin je tudi v križ tkano. Pri teh tvarinah se ne križata le votek in osnutek, ampak tudi osnutkove niti med sabo; časi preskoči votek po dve in tri osnutkove niti. Če se razno barvane niti vzamejo, postanejo lepe kitice in različni obrazci. Med v križ tkane bombaževe tkanine štejemo: croise (kroaze), satin (saten), barhent in mnogo tkanin za žensko opravo raznega imena.
e)	Iz bombaža se dela tudi žamet, ki se ve da ni tako lep in dragocen kakor oni iz svile.
f)	Iz bombaža, svilnih odpadkov in tulja se dela vata, s ktero podšivamo obleko.
B. TVARINE IZ ŽIVALSTVA
I. Volna.
1. Surova tvarina.
§. 14. Volna je iz iste tvarine, kakor parklji, lasje in dlaka žival. Dobivamo jo od raznih pleincnov ovac,
- 68 -
tudi iz dlake angorške in kažmirske koze, velbloda in vikune. Najlepši volno daje merinova ovca, potem saksonska. Naše navadne ovce delimo v ravninske in gorske ovce. Volna zadnje omenjenih je lepša, sicer pa krajša od volne ravninskih ovac. Najlepšo volno pridelujejo na Nemškem, v Avstriji pa se striže jako lepa volna na Moravskem in Ogrskem.
2. Pripravljanje surove tvarine.
§. 15. Predno se vzame volna v delo, mora se najprej sprati. Navadno se že, predno se ostriže, na živej ovci pere; vendar pa ostane kljubu spiranju volna še dovolj mastna. Pri nas strižejo ovce dvakrat na leto, spomladi in jeseni.
Po svojej rabi se volna deli v dve vrsti: krtačeno volno za kosmate tkanine n. pr. sukno — in omikano volno za gladke tkanine n. pr. merino in tibet.
3.	Volnene tkanine.
§. 16. a) Glavna izmed njih se sukno. Statve, na kterih	se sukno tke, skoraj so enake onim	za	platno.	Po
tkanji	se prevalja sukno	se suknjarskim ilom,	potem	pa
se sprimejo volnene dlačice tako čvrsto na njem, da se posamezne niti osnutka in votka ne morejo več razločiti, ampak	sukno je podobno	kožuhevini. Potem	se	razkosmati
sukno	z neko trnkasto	rastlino (česljigo)	in	sukno	se
striže, da vse kocinice enako dolge postanejo. Konečno se skrtačijo še vse na isto stran. Sukno je zdaj svitlo in gladko, ter dobi lice. Najlepše sukno se izdeluje na Pruskem in Saksonskem, v Avstriji pa na Moravskem. Sicer so pa tudi Angleži in Francozje izvrstni suknarji. Dobro sukno mora imeti čisto, povsod enako lice. Flanel je tudi suknjasta tkanina; ker ni strižena, zato je bolj kosmata. Sem spadajo še: kažmir, fris, duffel, molton i.t.d.
b)	Iz volne, ki je na grebenu omikana, delajo se tako imenovani latki (caigi). Te so le malo kedaj cisto volneni, ampak večjidel z lanom, bombažem in svilo zme-
ganj ___ Med volnene latke štejemo: kamlot, orleans,
barege (barež), damast, tibet in mnogo drugih za žensko opravo.
Iz volne nadalje delajo žamet, pluche (pliš), odeje, preproge in tapete, tudi šalje, trake, robce in volneni sukanec. Rabimo ga za pletenje nogavic, zimske obleke i. t. d., za vezenje i. t. d. Najlepši je beioliuski.
4.	Da se spoznava, če je tkanina iz ciste volne ali z drugimi snovmi namešana, naj sc izvleče nekaj osnut-kovih in votkovih niti in drži Inči na plamenu. Volna, kakor vsa preja iz žival gori samo toliko, kolikor se je v ogenj drži, skodra se in dim zelo smrdi. Preja iz rastlin, če se zažge, naglo gori, naredi malo pepela in diši po kislem. Če se volna pogleda skoz povekševalno steklo, vidi se, da je vsa ljuskasta, kakor riba ali z opeko krita streha.’ (O bombaževem in lanenem vlaknu glej §.7.)
II. Svila.
1. Surova tvarina-
§. 17. a) Nje dobivanje. Svilod ali sviloprejna gosenica, ta mala živalica, daje nam dragoceno vlakno. Ko je namreč svilod dorasel, zaprede se v mali jajčasti mešiček. Nit, iz ktere je ta mešiček spreden, je nad loO seznjev dolga. Če tudi je nit tenka, vendar je močna. Iz galete se da svilna nit odmotati. Predno se pa to stori, umore sc svilodi v mešičkih, ali s tem, da se v vročo pec denejo, ali s trpentinom. Če se svilod ne umori, raztrga nit, ter izleti ko metulj umazano bele barve.
- 70 —
Mešički ali kokoni so navadno bele ali žveplenaste barve. Površna svila se mora odpuliti, kajti nje nit je zelo pomešana; potem se sprede. Pravijo jej floretna svila.
Svilna nit je zunaj na mešičku debelejša, ter se znotraj zmerom tanjša. Da se nit lažje izmota, denejo se kokoni v mlačno vodo, da se tisti lepek raztopi, s kte-rim je nit na mešičku rahlo prilepljena. Odmotana nit se imenuje surova svila. Kakor volna, mora se tudi svila očistiti, predno se v delo vzame in še le potem, ko se je svila popolnem razklejila, postane mehka in svitla. Nit se potem sesuka v dve in tri gube ali v še več. Svilna preja se rabi večjidel za vezenje in pletenje.
6) Nahajanje. Pri nas v Evropi pridelajo največ surove svile na Laškem in Francoskem, potem na Španskem in Grškem. Prva dežela pa je glede svilnih predelkov kitajsko kraljestvo v vzhodnej Aziji. Že davno so tam svilo predli; pa še le 1. 555 po kr. roj st. sta prinesla dva meniha v votlih svojih palicah svilodno seme (gosenična jajca) in murbino seme iz vzbodnje Indije v Carigrad in sicer skrivaj, ker sovvzhodnjej Indiji strogo na to pazili, da se pridelavanje svile ne bi razširilo tudi v druge dežele. S časom se je razširilo svilarstvo in z njim nasadba murbinih dreves (kot edine svilodno hrane) po evropskih južnih deželah.
2. Svilne tkanine.
§. 18. Kakor lanena in druge robe, tke se tudi svilna preja na statvah in strojih v tkanine, ktere so zavolj svoje svitlobe in vtrajnosti povsod zelo čislane in drage. Ločimo jih v gladke, kakor platno izdelane, v goste in rahle (pajčolane) in v veliko raznovrstno izdelanih sort.
a) Glavna gladka tkanina je tafet; razločuje se od tkanja platna samo v tem, da je pri tafetu votek po dva-
— 71
in triguben, osnutek po enoten. Navadno je ern, sicer pa ga je več vrst, kakor: groš, moir (moar) i. t. d. Prvi ima po mestih, kjer se izdeluje, razna imena, n. pr. na-polski groš, orleanski groš i. t. d.
b)	Pajčolanaste vrste so: gaz, krep i. t. d.
c)	Zelo čislane, različno izdelane vrste so: levantin, serge (srž) drap croise (kroaze) atlas in žamet.
d)	Iz svile izdelane tkanine so tudi traki; oni so gladki ali pa rožasti, zelo so Različni. Imamo: tafet-gros-de ture trake, žametove in atlasove. Sem spadajo še ženilje, ki so okrogle in kosmate. — Traki se pa delajo tudi iz lanene, bombaževe in volnene preje.
Največ svilnih tkanin se izdeluje na Francoskem, posebno v Lijonu.
Iz svilnega sukanca pleto rokavice, nogavice, zobce, nadalje porte in razno pozamentirarsko blago.
4. Spoznavanje.
§. 19. Ker je svila zelo draga, zato je le malo čisto svilnih tkanin, ampak jako jih mešajo z bombažem in z volno.
Lepa svilna tkanina je svitla, skoz in skoz enako gladko tkana in čvrsta; najbolj spoznavamo prave svilne niti s povekševalnim steklom; tu se vidi svilno vlakno kakor okrogla, gladka, redkokrat vozlana, nevotla nit.
C. RUDNINSTVO.
§. 20 Rudnimtvo daje nam le malo tkanin in sicer le dragocene,kojih ne rabimo v vsakdanjem živenji. Tu sem spada „brokat,“ namreč svilna tkanina, v kterej so zlate ali sreberne niti vtkane.
Zlate in srebrne niti, bisrje i. t. d. rabijo vezilje za jako lepa in dragocena dela, kakor n. pr. cerk eno opravo.
72 —
Kazen tega pa so iz raznih kovin *) mnogovrstne stvari izdelane, ktere gospodinja pri ročnih delih rabi. Tako so narejeni gumbi iz kovin, iz biserne matice, iz stekla, porcelana i. t. d. bucike in zapone so narejene iz jekla ali iz mesinga.
2. Orodje za delo
§. 21. T. „Dobro orodje je polovica dela“. Ta stari pregovor naj gospodinjo vodi, da zmerom skrbi, da najboljše orodje kupi. Orodja k ženskim ročnim delom so: šivanka, pletilne iglice, kačka, škarje, naprstek, i. t. d.
II.	Največji del omenjenega orodja nam dohaja iz rudninstva (kovin) in sicer iz jekla. Tako se pravi namreč onej vrsti železa, ki je iz kovnega železa po posebnih kemičnih potih izdelana.
vj. 22. 1. SivanJca je eno izmed naj starejih orodij. Danes je nje izdelavanje zelo popolno in raznovrstno. Največ šivank in najboljših izdelujejo na Angleškem v mnogobrojnih fabrikah. Posebno slovi o tem oziru mesto ^Birmingham". Dobra šivanka mora biti lepo ostnata gladka in čvrsta. Uho naj bode okroglo, kajti v njem nit manj trpi nego v podolgastem. Da šivanka ne zani-javi, priporočamo polštrec z železnimi opilki napolnjen.
Dobivajo se šivanke vseh vrst, od najdebelejše do najtanjše, s ktero nabiramo biserje. Razločujejo se po številkah; navadno rabimo za šivanje srednjo tenkih tkanin n. pr. št. (j, 7 in 8.
Omenjamo tu še šivalnega stroja, ker se je dandanes že jako vdomačil. L. 1846 je iznašel Amerikan' c, Elias Hovve po imenu, ta velekoristni stroj. Odsihmal so ga
*) fredalež bi nas vodilo, ako bi tukaj razpravljali, kako se razne kovine dobivajo in izdelujejo. Učiteljica naj pri razlaganji tega nk naslanja na znanja, koja so prijelo učenke v naravoslovju


čedalje bolj zboljševali. Naj bolj sloveče tovarne za šivalne
stroje so nSinger« v Novem-Yorku. ^Grover m Baker v Bostonu, „Wheeler in Wilson« v Brigdeportu.
Nekteri stroji šivajo le z eno nitjo verižni ziv, drugi pa z dvema nitima prešivni šiv (stepni šiv), /a nje orne njeni stroj ne ugaja le šivanji raznega pcii a, arnp tudi šivanji razne druge obleke.
V naših časih je šivalni stroj po vseh izobraženi i
deželah tako razširjen, daje učenje v šivanji na stroji jako potreben predmet večrazreduim dekliškim solarn, posebno pa kurzom za učiteljice za dela. Samo ob sebi se umeje, da se morajo deklice poprej naučiti do ro z roko šivati in prikrojevati, potem šc le bodo urne de a e na stroji
S.	23. 2. Pletilna iglica je 8—10 palcev do ga in različno debela. Narejena je iz jekla za pletenje se sukancem in bombažem, iz lesa in kosti za pletenje z volno. K pletenji nogavic treba petih iglic. One naj bodo gladko polirane in vse enako debele in svitle; boljše je, a mj prav spičaste, ampak malo tumpaste.
Skrbi pa tudi, da bodo iglice sukancu primerne; ako so iglice pretanjke, bode pletek pregost, ako so predebele, potem postane pletek prerahel. Ig me naj ima.
obsežku 1 Vs ali 1 V4 sukančeve debelosti.	v
Tudi pletilne stroje so iznašli v novejsA miši . Lambovi pletilni stroj naredi vsako minuto P° ^ pentelj in napleta lepe nogavice brez Š!va. Vendar pa je k ljubi temu' pletenje , iglumi »e vudno komtno .cnsko
ročno delo.	.	, ,
S 24. 3. Kačka je mala prikrivljena zaponka, kter^ je v ‘jekleno, leseno ali koščeno držalko v eknena. Račka mora iz dobrega jekla, gladka^ m ^la biti. Za kačkanje z volno rabimo leseno ah koščeno kacko. Tudi
kačka naj bode glede nje debelosti v pravilnej razmeri se sukancem.
§. 25. 4. Škarje, ki so tudi jeklene, naj bodo ostre, ter naj se ne pregibljejo pretrdo; v sredi imajo vretelce, s kojim se to lahko odvrača. One so raznoterih vrst,, najboljše so angleške.
5.	Naprstek je k lepemu šivanju zelo potreben; najboljši je jeklen; luknjice naj ne bodo premajhne.
§. 26. Drugo orodje je kolovrat, vretenec, krogla za krpanje nogavic, polštrec, vezilni okvir, vezilna iglica, mrežanka i. t d.
Učiteljica veli otrokom, naj raznotera orodja po imenu naštevajo, njihove potrebne lastnosti imenujejo, ter tudi poiščejo enakosti in razločke med tem in onim orodjem, zbuja in lika naj njih miselnost in vadi pamet (spomin).
Drugo poglavje.
GOSPODINOZNANSTVO.
§. 27. Znanstvo, ktero razpravlja v najvažnejših zadevah gospodinstvo in hišna opravila, imenujemo „go-spodinanstvo“. Zakaj gospodinoznanstvo mora biti predmet dekliške šole, o tem smo že govorili v uvodu te knjižice (glej §. 5).
Obsežek tega predmeta je zelo obširen; toda učilnica za dela more samo najtehtniše omeniti; vzroki tega so jasni.
A. Lastnosti
vsaki dobri gospodinji potrebne, so: ljubezen do reda, snažnost, varčnost, delalnost, pobožnost i. t. d.
75 —
I. Ljubezen do reda.
§. 28. Red mora biti v hiši, red glede prostora in časa. Dober hišni red je veleva/.en, kajti 1. vzdržuje in pospešuje živenje in zdravje; nerodnost pa je žali Bog že marsikoga pripravila v nevarnost, 2. prihrani gospodinji dela, časa in denarja, 3. je vir hišnega miru in zadovoljnosti.
a)	Tedaj naj gospodinja skrbi, da ima vsaka stvar svoj določeni prostor, kjer se hrani, da se ob svojem času labko najde, ker čakanje in iskanje jemlje mnogo časa in izbuja nevoljo. Pri določevanji prostora naj gospodinja jemlje ozir na zloznost in pristojnost; toraj naj se le reči ene vrste skupaj devajo, ne n. pr. črevlje med perilo, obleka med jedila. Red pa bodi po vsej hiši in sicer ne samo na videz.
b)	Glede časa naj si gospodinja prizadeva, čas dneva umno in premišljeno deliti. Ob določeni uri naj vsa družina vstane, ob določenem času naj se delo začne in konča; gotov pa bodi tudi cas za počitek in kosilo.
II. Snažnost.
§. 29. Gospodinji pravimo, da je snažna, če ima vse dele hiše in orodje, kolikor le mogoče, čisto in snažno, in kar je onesnaženo, hitro zopet očisti. Snaga je pol blaga, pol zdravja in tudi pol veselja v hiši. Gospodinja naj gleda na snažnost na telesu (toraj naj se ona in \ si udje družine vsak dan omijejo, počesajo i. t. d.), na obleki, na postelji, opravi in prtnini, na vsem hišnem orodji, z eno besedo, v vsej hiši. Gospodinja naj bode tu svoji družini v najlepši izglcd. Kako naj se posamezne hišne reči snaž.ijo, o tem hočemo pozneje govoriti (glej §. 43).
— 76 -
III.	Varčnost
§. 30. Ta lastnost je gospodinji jako potrebna, kajti nje naloga je, skrbeti, da se blago pametno in zmerno vidva, ne pa da se trati. Umna varčnost kaže nam sredno pot med skopostjo in zapravljanjem in uči gospodinjo zmeraj dobro premišljevati, predno kaj kupi. Prava varčnost se kaže v kupovanji in pripravljanji jedil, obleke in zabave. Varčna gospodinja tedaj vedno preračunja, kako bode vse odločevala in ne zavrže nič še porabljivega; ona ne kupuje ničesa nepotrebnega, za svojo osebo je kmalu zadovoljna, in si ne privošči nobene drage veselice.
IV.	Delalnost.
§. 31. Dobra gospodinja je delalna in marljiva, ter svoj čas družini in sebi v korist obrača. Ona ostane ob ranej uri, odloči za vsako delo ugoden čas in dela z veseljem in z ljubeznijo. Gospodinjino delo naj bode harmonično zedinjeno gibanje dušnih in telesnih moči, umno in premišljeno.
V hišnem živenji je delo moža in žene različno; mož se trudi v zunanjem živenji, blago in živež pridelujoč; žena pa dela v hiši ter prihranjuje to, kar si je mož prislužil. Če je pa gospodinja tudi mati, tedaj je njena najvažnejša naloga krščanska: dobra odgojitev otrok.
V.	Pobožnost.
§. 32. Prava bogaboječnost je vir vseh drugih gospodinjinih kreposti, ter jo spodbada k natanjčnemu spol-novanju svojih dolžnosti; v mnogih težavah in britkostih tega živenja tolaži in povzdiguje ljubezen do Stvarnika rahločutno žensko srce.
— 77
B. ODGOJITEV MALIH OTROK.
§. 33. Temeljite opombe o odgoji malih otrok so velekoristne za deklice, ne samo glede njih poznejega poklica, ampak tudi zavoljo tega, ker jih matere večkrat rabijo kot pestunje njih manjših bratcev in sestric. Od umnega oskrbovanja malih otrok je odvisno njihovo zdravje, da, časi celo živenje. Pri malih otrocih je poglavitna materina dolžnost, da skrbi za njih telesno odgojitev. Njeni pogoji so ti-le:
6.	34. I Dobra pestunja mora biti nravna, milosrčna, trdnega zdravja. Osebi hudobnega srca ali nepristojnega vedenja nij nikakor nježen otročiček prepustiti, kajti bati sc je, da ne bode otroka dobro oskrbovala, pa tudi nie lastnosti bi lahko uplivale na otroško srce. Oe je pestunja slabotna, šibkega zdravja, ne bode mogla otroka dolgo in pravilno nositi, tudi bi se s tem njenemu in otročjemu zdravju škodovalo.
s 35. n. Velepotrebno sredstvo dobre telesne od-gojitvo je 6ist, 'enakomerno gorek zrak. Izba, kjer otrok prebiva, naj bode kolikor je mogoče prostorna, mati naj s , i, da se vsak dan, tudi po zimi, dobro prezrači, toda p tej priliki ne sme otrok v izbi biti, kajti varovati ga e prepiha. Mokro perilo se ne sme na peci susiti, da se zrak ne spridi; tudi zelo dišeče cvetice naj se v otroc o stanico ne stavijo. Izbina gorkota naj bode zmerna (15-16 stopinj). Ce je le vreme ugodno, tedaj naj biva otrok kolikor najbolj mogoče, pod milim nebom, na zelenej trati pod drevjem.
S 36. III. J Irana obstaja v prvih mesecih le iz mleka. Ako mati zavoljo bolezni ali iz drugih vzrokov sama svojega deteta hraniti ne more, naj izbere dobro, zdravo dojnico. Ce pa teh stroškov ne zmore naj hram otroka s kravjim ali kozjim mlekom. Toda h kravjemu
mleku moraš vselej še tretji del mlačne vode priliti in tudi nekaj sladkora dodati. Že majhen otrok naj se vadi v gotovem redu hrano dobivati, vsake dve, tri ure po dnevi, po noči vsake štiri ure. To, mati! je za zdravje jako važno, kajti slabotni otročji želodec naj ima nekaj počitka, da jedila bolj prekuha. Posodica, iz koje otrok pije, naj se vsaki pot, kadar se rabi, z gorko vodo čisto izmije.
Po sedmem ali osmem mesecu zahteva otročji život že bolj čvrste hrane; navadi naj se tedaj počasi jesti. Krušne skorjice v mleku na redko skuhane, goveja juha in kaj lahkega iz moke na njej, pozneje redek grisni, rižni ali močni sok so prva otroška jedila. Jako priporočamo gospodinji, ktcra vsak dan govedine ne kuha, „Liebigov mesni ekstrakt." Tega deni eno žličico v skledico kropa, pa imaš dobro tečno juho.
Ta jedila se dajejo otročiču le enkrat, še le pozneje, dvakrat na dan, n. pr. opoludne in zvečer, med tem pa naj mleko pije. Po jedi naj mali otrok stegnen leži, nikari naj se takrat po konci ne nosi, ker je želodec prepoln in otrok bi bluval.
Kadar otrok koščnike dobi, je to znamenje, da nje govi organi vže bolj trdno in izdatno hrano zahtevajo. Dajo se mu tedaj v mehko kuhana jajca, telečje in kokošje meso, zrelo sadje in kruha. Umna mati opazuje vedno red v času za jed.
§. 37. IV. Obleka malih otrok obstaja navadno iz belega platnenega ali bombaževega perila. Mati naj skrbi, dosti napraviti ga, da se onečiščeno zmerom lahko menja. Otročja glava naj ho hladno, nogo pa gorko odete, toraj proč z gostimi, volnenimi kapicami! Nožiče dojenčka se ovijajo z mehkimi platnenimi rutami; ko je malo dorastel, dajo se mu pletene nogavice in sukneni ali usnjati črev-Ijici. Nij še dolgo temu, kar so matere otročiče od prsi
do nog povijale s povoji, danas pa svetujejo najbolj učeni zdravniki, naj se zavijajo otročiči le lahko v plenice, da se gibljejo, kakor jim je drago. Za nošenje dojenčkov priporoča slavni Hufeland „nosno blazinico": to je namreč podlaga iz prešite volne ali vate v obliki podolgaste blazine z enako odejo, ki je s traki zvezana.
§. 38. V. Počitek. Mali otrok, koji še nema dovolj naravnih k živenju potrebnih moči, potrebuje zelo spanja če se otrok ima dobro in krepko razvijati, naj spi in sicer 16, večji 12—10 ur na dan.
Njegova postelj obstoji iz zibelje, spletene iz vrb ali slame, tu notri se dene polštrec napolnen s plevami, ktere se večkrat menjajo, vedno čiste platnene rijuhice, lahka prešita odeja, žimnato zglavje z belo platneno pre-vlako. Dobro je nad zibelko (nad glavo) stojalo z zelenimi pregrinjali napraviti, da presvitla luč otročjim očem ne škoduje.
Otrok naj sam spi v svojej posteljici; nikdar naj ga mati k sebi ne jemlje, to je zelo nezdravo otroku in zavoljo tega se je vže mnogo nesreč pripetilo. Otrok naj ima svoj red za spanje. Mati naj skrbi, da ne nadlegujejo sladko spečega ljubljenčka niti hrum in šum, niti bolhe in muhe. Otrok naj ne leži na hrbtu, ampak na strani, in naj bode lahko odet. Zibanje škoduje jako možganom.
§. 39. VI. Gibanje. V prvih mesecih je otročje gibanje le pasivno, nositi ga je treba. V prvej četrti leta naj se noševa otrok le ležeč, v 16. tednu se jedva začne po konci držati, toda glavico in hrbet naj pestunja z roko podpira.
Kedar dete začne hoditi, takrat treba posebno varovati ga, da ne pade, se ne udari in da ne stoji predolgo na nogah, ker bi lahko kruljave postale.
Otrok se hoče igrati, to je njegova poezija. Olikana mati zbira umno igrače, ktere podaje svojemu otročiču;
— 80 -
špičaste in ostre ne smejo biti, da se ne,vbode ali vreže ž njimi.
Nij zdravo, ee so igrače pobarvane, kajti otrok jih deva v usta, barve pa so veejidel iz strupenih kovinskih kislin sestavljene.
§. 40. VII. Snaga. Snaga je važen pogoj, da se ohrani zdravje otrokom. Koža človeška ima namreč neizmerno mnogo tenkili luknjic (pore), skoz ktere vedno stare drobtinice našega života ven silijo (pot). S porami pa zajemamo tudi zrak v se. Toraj vidimo, da je k zdravju potrebno, da so pore vedno odprte, ne pa zamazane. Tedaj je treba, deco kopati. Najprej vsak dan, pozneje vsak teden.
Voda za kopclj naj bode mlačna, sprvega 24, pozneje 22—20 stopin gorkote. Se le po tretjem letu se kopljejo otroci tudi v mrzlej vodi. Po kopelji obriši otroka z gorkimi rutami dobro in položi ga spat.
Razen tega omivaj otroka pridno; glavo naj ima vedno čisto, usta dojenčka osnaži večkrat s čisto ruto.
Perilo, v ktero otroka zavijaš, naj bode vedno snažno. Otroku, kteri je snažno oskrbovan, cveto lica in krije ga bela, svitla koža, znamenje zdravja. Nesnaga pa je vir mnogobrojnih otročjih bolezen (n. pr. škrofeljnov).
§. 41. VIII. Duševna odgojitev. Vrla mati pa skrbi tudi za duševno odgojitev. Ko se otrok malo zave, treba mu je stvari kazati in se ž njim razgovarjati, kako pesmico mu zapeti. — Kadar začne govoriti, naj pazi mati, da besede dobro izgovarja in se vadi lepo govoriti. Več o duševne) odgojitvi razlaga pedagogika (glej prvi del: I. Poglavje).
G. SKRB ZA STANOVANJE.
I.	§. 42. Skrb za snago, lepoto in red v stanovanji je tudi ena izmed velevažnih gospodinjinih dolžnosti gledč
_ 81 -
zdravja, pa tudi zložnosti in zadovoljnosti rodbinih udov.
a)	Kdor si stanovanja išče, naj si izbere prostorno, svitlo in zračno hišo; zelo varovati se je mokrotnih hiš, koje so jako nezdrave, če je le mogoče, iščimo si tudi v mestih hiše poleg vrta, drevoredov i. t. d.
b)	Odločevanje izb in pohištva je navadno gospodinji pripuščeno, tu naj ravna jako premišljeno. Izbe s tiho, zdravo lego naj vravna za spalnice, za študiranje i. t. d. Stene so ali pobarvane, ali s tapeti pokrite, varovati se je zelene barve (ker obstoji iz arsenika), najbolj ugajajo očem priprosti sivi ali rujavkasti obrazci.
c)	Pri kupovanji pohištva naj ima gospodinja vedno pred očmi lepoto, trdnost in korist. Hišno opravo naj veli tako postaviti, da je zložno, in da se druga k drugi harmonično podaje, če je enkrat vse ugodno postavljeno, naj tako ostane, nij treba danes ali jutri jo zopet prestavljati, kajti le to, česar smo vajeni, zdi se nam drago in domače. Vedno pa naj navdajo gospodinjo misel, da, če tudi ne polni bogastvo prostorov z dragocenimi zrcali in blazinami, vendar tudi priprostej opravi snažnost, in estetičen red najlepši lišp daje, iz kterega izvira mir in zadovoljnost.
§. 43. Oskrbovanje hišnih prostorov delimo v skrb za stanice, za kuhinjo, klet in podstrešje.
1. Oskrbovanje stanic.
§. 43. Da so vedno snažne, treba jih je neutrudljivo snažiti; posebno mora se gospodinja zmerom boriti z največjim sovražnikom snažnosti, s prahom. Snažimo izbe in pohištvo na suho ali na mokro.
a) Predno začnemo izbo pometati, spravimo vse stvari n. pr. obleko i. t. d. v omare, posteljimo postelje,
6
odprimo okna, odvzemimo preproge in zakrijmo oblazinjeno opravo z rutami. Zdaj se zinete prah s kratko met-Ijico iz kotov in izza pohištva, z dolgo metljo pa se pometajo tla po sredi izhe, strop in stene. Smeti sc de-vajo v kositarjevo smetišnico.
Kadar se je prah polegel, tedaj se pohištvo sprašuje in sicer sc suho Cisto ruto; kipe in podobe ometamo s peresnim omelcem, pregrinjala se stepajo. Oblazinjena oprava in preproge se skrtačijo s cisto krtačo in z indijanskim trstom stepo.
44. b) Na mokro snažimo hišne prostore s zmi-vanjem, z ribanjem s peskom, z namazanjem i. t. d. Navadna tla se zmivajo vsak teden ali vsaj vsake 14 dni s trstno krtačo in z mlačnim lugom, ali pa z sodo; potem se obrišejo se snažnimi rutami. Spalnice naj se za rana zjutraj ribajo, da so zvečer že suhe, kajti spati v mokrotnih stanieah je nezdravo. Ce so pa tla vložena (par-ketirana) tedaj sc morajo vsak teden prevoščati in vsak dan trdo s kartačo ali volneno ruto zbrisati, da se lepo svetijo.
Vrata in okna se vsak mesec enkrat z mokro gobo umijejo in z ruto obrišejo. Zelo umazene oknice sc morajo s zmesjo iz žganja in krede namazati in potem z volneno ruto zbrisati. Najbolj čiste pa postanejo oknice, Ce se na studenci s koprivami umivajo.
Da sc steklo na zrcalih osnaži, napravi se zmes iz bencina in magnezije; ta sc namaže na ruto in sc ž njo zrcala dobro zbrišejo.
Pozlačeni okvirji podob se snažijo z žajfnico ali pa z jesihom.
Oljnati in maščobni madeži se izpravijo iz tal, če se z ilovico namažejo, ali pa s trpentinovim oljem.
Tintni madeži se zribajo se soljo iz zajčeve detelje, potem sc zmijejo s žajfnico.
Polikana oprava se ne sme z mokro, ampak le z suho ruto čistiti, časi naj se tudi z lanenim oljem namaže. Tudi naj se nikari gorka jedila ne postavljajo nanjo, ker se lak razstopi in tako postajajo madeži.
Oprava, z oljnato barvo namazana, se osnaži z mlačno vodo, kterej je malo salmijaka pridete.
Stopnice se snažijo kakor tla, če so lesene, kam-nitne pa snažimo le z vodo in s peskom.
§. 4.0. c) Posebno naj gospodinja skrbi, da ima vsa družina vedno čisto, dobro postelj. Tedaj se vsak dan slama prerahlja, žimnica obrne in rijuhe lepo polože. Vsaki dve leti pa in vzlasti po velikih boleznih se mora posteljna oprava vsa osnažiti in prenoviti. Tedaj se žim-nična vlaka opere, žima se stolče in precafra; v slamnico pa se kupi nove turšičine slame. Tudi pernata podzglavja naj se osnažijo ali pa tudi prenovijo. Posteljno peiilo: rijuhe, prevlake i. t. d. naj se vsake 3—4 tedne menjajo.
2.	Oskrbovanje kuhinje.
Ker je kuhinja kraj, kjer se jedila pripravljajo, je jako potrebno, da ima kuhinja pristojno opravo, in da v njej vedno red in snaga kraljujeta.
Kuhinjsko orodje.
§. 43. «) Ognjišče naj bode tako osnovano, da se ne potrati dosti drv. Zavoljo tega nahajamo po mestih vže navadno varčevalno ognjišče (šparherd), ki daje več toplote, nego staro ognjišče z jasnim plamenom, iz kojega zbeži 99 stotin vse toplote v dimnik neporabljene. Kuharica naj si oskrbi suhih drv, naj ima ognjišče zmerom snažno, naj bode varčna z drvmi in naj zvečer ogenj skrbno pogasi.
— 84 -
§. 47. b) Kuhinja pa mora imeti tudi vseh, potrebnih posod in orodja za kuho.
Železna posoda je zelo trdna; rabimo jo za kuhanje in peko mesa, ne pa riža, sadja in zelenjave. Snaži se železna posoda z vrelim kropom.
Bakrena posoda je lepa, treba jo je vedno snažno in suho imeti, da je strupeni zeleni volk ne pokvari. Zato se ne smejo nikdar kisla jedila, jajca in mast v njej hladiti. Vselej kadar se rabi, naj se zmije z čisto ruto in s kropom.
Medena ali mesingasta posoda je še bolj nevarna in se enako oskrbuje kakor bakrena. Zelo svitla postane, če se drgne s kosom usnja z laškim oljem.
Prstena posoda nema zgoraj omenjenih neugodnosti, je cenejša, a manj trdna. Dober prsteni lonec daje lep glas, ter nema mehurjev, čisto umit naj se dene na gorko ognjišče sušit. Ako je glazura odlomljena, potlej dobe jedila neprijeten duh.
Kositrna posoda se snaži z lugom in s preslico.
Lesena posoda se drgne s peskom, z vodo in se slamo.
Porcelanasta posoda se umiva z mlačno vodo in se obriše s čisto ruto. — Steklenice in kupice se snažijo z vodo z jajčjimi lupinami, najbolj pa s koprivami.
Žlice se umivajo z mlačno vodo; kositrne se ne smejo dolgo v jedi puščati, srebrne se ne smejo pri kislinah in jajcih rabiti; če so svitlobo izgubile, se denejo v žajfnico in se dobro obrišejo. — Vilice in noži se ne smejo vsi v krop vtakniti, da se držala ne poškodujejo, če so zelo umazani, tedaj se čistijo s pepelom ali pa z gobovccm.
Svetilnice se napolnijo po dnevi z oljem ali s pe-troljem, stenji se odrežejo in stekleni cilindri se lepo
snažno umijejo. (Še mnogo druzega orodja naj učenke same naštevajo).
§. 48. Kuhinjska oprava, kakor miza, omara, klop za škafe z vodo, i. t. d. je navadno iz smrekovega lesa in se vsak teden enkrat s peskom in se slamo lepo očisti.
§. 49. c) Kuhinjski stroji. Ker pripravljanje posameznih jedil dosti časa jemlje, naj bode gospodinji skrb, da se prihrani čas, nakupiti si kuhinjskih strojev, kterih so v novejših časih iznašli lepo množico in sicer prav izvrstnih. Posebno ugodni so stroji za veliko družino, najbolj pa za gostilnice. Najvažnisi stroji so:
Stroj za rezanje mesa, za lupljenje krompirja in jabelk, za rezanje kruha, za obračanje pečenke, in še mnogo družili.
Zelo priporočamo kuharicam tako imenovani ‘‘pa-pinjanski lonec“. To je namreč železen lonec s pokrovom ki se tako zavrti, da zrak noter ne more; v sredi ima pokrov ventil. V ta lonec se dene meso in se do '/8 vode prilije, ter se k ognji postavi. Kadar začne vreti, se malo proč postavi, da juha počasi vre. Ker nič hlipov uiti ne more, vstanejo vsi šoki skupaj in tako dobimo bolj izdatno juho in tečno meso.
3.	Oskrbovanje shrambe, kleti in podstrešja.
§. 50. a) Shramba naj bo hladna, ker v njej spravljamo moko, jajca, maslo, mleko i. t. d., da se ti živeži ne spridijo. Dobro je, če so lesene police narejene, da se sklede in posode lahko tja postavljajo. Okna naj bodo s železno mrežico ali pa s pajčolanasto tkanino prepro-žena, da muhe i. d. mrčesa živežev ne onečistijo.
§. 51. b) Kolikor globokeje leži klet, toliko bolj ugaja za shranjevanje vina, piva i. t. d. Sodi se postavljajo na
lesena pokladja ali bangcrje. Vino v stekleninah pa devajo v zaboje, s peskom napolnjene.
Zelenjava in sadje se razpolaga na lesene police, krompir, repa, i. t. d. na tla. Po zimi se morajo okna se slamo zamašiti, da krompir in sadje ne zmrzne, po leti pa se okna trdno s zatvornicami zapro. V mestih porabljajo klet tudi za spravljanje drv in oglja. Gospodinja naj skrbi, da miši v klet ne pridejo.
§. 52. Na podstrešji sušimo perilo: tu spravljamo v zabojih tudi stare stvari, kojih ne rabimo več ali le redkokrat. Gospodinja naj tudi podstrešjem za snago skrbi in naj poslom ostro prepove, z lučjo na podstrešje hoditi.
D. SK11B ZA ŽIVEŽ.
I. Splošne opombe.
§. 53. Po dihanji, potenji i. t. d. izgubljava naš život vedno snovi; jasno je tedaj, da jih z drugimi novimi na-domestovati mora — namreč s hrano; nje obstojni deli pa morajo biti sestavljeni iz enakih snovi, kakor naše telo; zraven tega morajo tudi prebavljivi biti.
Razločamo dve vrsti živeža. Ena je potrebna, da nam daje snovi, iz kojih se nareja kri, meso (mišice) in kosti. Tedaj imenujemo ta živež krvilec ali zivilec v pravem pomenu; kajti sestavljen je kakor naš život iz kisleca, gnjilca, ogljenca in vodenca. Razen tega pa prinaša životu še, posebno za tvorenje kosti, snovi iz rudninstva, kakor apno, klor, fosfor, železo in žveplo.
§. 54. Druga vrsta živeža pa upliva le na sopenje in na životno gorkoto. Ko sopemo, takrat razločevajo pljuča kislec iz vdihanega zraka, vezoč ga s krvjo, ki postane zdaj krepka in rudeča. Izdihamo potem ogljenec (kteri se v zvezi s kislecem ogljenokislina imenuje) in vodeni par
(vodenec v zvezi s kislecem). Toraj zgnbljavamo sopeč snovi, te moramo nadomcstovati in sicer s takim žvs e-žem, ki ima v sebi one izgubljene prvine, kislec, vodenec in ogljenec. Tak živež imenujemo krvilec ali živilec, kajti zgoraj omenjena zveza krvi s kislecem rodi goikoto v krvi po vsem životu. Ker nema gnjilca v sebi, toiaj pravimo temu živežu tudi brezgnjilec in zavoljo mno-zega ogljonca v njem tudi oglenec. Iz ostanka, kteri se nij pri sopenji porabil, dela sc mast; pravo ime tega zrveža bi tedaj bilo : mastilcc ali redilec.
§, 55. V nekterem živežu nahajamo samo krvilce kakor v pustem mesu, beljaku in siru, v nekih pa le redilee, n. pr. v riži, močecu, olji, maslu, sadji, žganih pijačah, in v sladkoru. Obedve vrsti živeža pa imajo: mleko, jajca, mastno meso, žitna zrna, zelenjava in kava.
Iz tega razvidi gospodinja, kako važno je umno, prevdarjeno izbiranje jedil. Nje skrb naj bode, da kolikor mogoče obe vrsti živeža svojej družini v hrano daje, razen redilccv tudi krvilce.
II. O posameznem živežu.
1. Mleko.
§. 5G. Mleko dobivamo po molzenji krav, koz in ovac. Ono je sestavljeno iz masla, sladkoia, siica, raznih soli in vode. Ti obstojni deli so med sabo v taeih razmerah, da je mleko otrokom edina zdrava hrana, odraslim pa tečna in zdrava pijača.
Dobro mleko je belo, je malo plavkasto in gosto; med prsti se mastno otiplje, ima dober duh in je okusno. Danes posebno po mestih, kjer je poraba mleka velika m njegova cena precej visoka, goljufajo prodajale! večkrat meščane, mešajoč mleko z vodo, ali pa, da je gosto videti, pridevajoč mu škrobra ali moke. Cc je mleko z vodo
zmešano, spozna gospodinja z „galaktomctrom;“ če se pa sumi goljufija s škrobrom, ali moko, dene se v mleko nekaj „jodove-tinkture.“ Ako je škrober ali moka bila v mleku, tedaj isto dobi naglo modro barvo, če je bilo naravno, pa ostane belo.
Gospodinja, ako hoče, da bi se mleko dolgo časa dobro zdržalo, naj je, jedva pomolzeno, zavre, potem naj je spravi v prstenih latvicah ali v steklenicah v hladno shrambo, kajti gorkota lahko mleko skisa.
Iz mleka se dela maslo in sir.
§. 57. a) če mleko nekaj časa stoji, odloči sc mast v obliki malih mehurčkov in ostane zgoraj, to je smetana, ktero kuharice na različne načine pri kuhi porabljevajo.
Kdor hoče iz smetane surovo ali presno maslo narediti, naj dene smetano (kislo ali sladko) v visoko leseno pinjo, kjer se smetana mede z leseno ploščo, ktera ima ljuknjice in je na leseno držalo pribita. Bolje se nareja surovo maslo, če je hladno; zavoljo tega se mede po leti v kleti, ali pa se postavi pinja v posodo z vodo ali z ledom. Z medenjem se predro mastne krogljice in naredi se puter ali surovo maslo, ktero kuharica za zabelo in na druge načine porabi.
če gospodinja puter kupuje, naj ne gleda toliko na lepo rumeno barvo (ker ga časi s žafranom barvajo) a temveč na okus. Surovo maslo ne sme biti žarko, in če ga z nožcem tlačiš, ne sme vodenih kapljic puščati.
§. 58. Toda še vedno ima puter nekoliko mlečnega v sebi, zavolj tega ga gospodinja prekuha; zdaj pade vse, kar nij mast, na dno posode, temu pravimo masclnik ali tropine. Sred masclnika pa se očedi mast, imenovana kuhano, čisto maslo. Tisto se da, če je bilo prav osoljeno, v snažni posodi dalj časa za rabo hraniti. Kuharica je jako rabi ko najbolj čislano zabelo za raznovrstna jedila
- 89 —
n. pr. zelenjavo, sok i. t. d. Dobro kuhano maslo se spoznava najbolj s pokušanjem.
§. 59. b) Sir. Iz mleka se da lahko sir ločiti. Da se zasiri, potreba je nekaj siršca, ki se naredi, če se mladega teleta želodec (osoljen in posušen) pridene. Sir delajo iz posnetega ali neposnetega mleka; iz prvega narejeni sir je pust, iz druzega pa masten.
Nckteri je zelo slan, da se dalje časa obdrži, nekteri pa se mora hitro pojesti. Luknjice v siru naredi ogeljno-kislina, ktera se iz sladkora pri kipenji siratke napravi. Najbolj sloveče sirarije so na švicarskih planinah; tudi v slovenskih deželah (n. pr. na Gorenskem) so pričeli prav dober sir delati.
Sir je težko prebavljiva, a jako redilna jed. Pri kupovanji naj gospodinja gleda, da je sir skozi in skozi enake barve in da ima dober, ne pa zaduhli duh.
2. .Jajca.
§. 60. Kokošje jajce ima trdo, apnenkasto lupino, notri pa rumenjak, kojega beljak obdaja. Dobro kokošje jajce ima v sebi beljakca (albumin), masti, soli in vode. Zato so jajca zelo redilna, pa tudi v mehko skuhana lahko prebavljiva jed Ce pa jajce zelo zgreješ, strdi se beljak in jc v tej obliki le močnemu želodcu prebavljivo.
Mlada jajca se spoznajo, če se proti luči drže in se polni vidijo; če se tresejo, ne plonkajo in v vodi se potope na. tla. Ker kokoši po zimi le malo, po leti dosti jajc neso, naj skrbi gospodinja, kako jih bode nepokvarjena hranila. V ta namen naj si izbere taka, ki so bila meseca avgusta znesena, lupine se namažejo z mastjo in postavijo se v posebno leseno stojalo (z vrezanimi oboki); tako zrak ne najde poti skozi njih pore, kajti zračni kislec je večjidel vzrok, da se jajca spridijo. Nektere gospodinje devajo jajca tudi med rczanico ali proso.
— ‘)0 —
:5. Meso.
g. 61. Mišično meso oi)stoji iz vode, lakneca in iz neke mesne tekočine, ktera daje mesu poseben duh in okus. Razen teh snovi pa nahajamo v mesu še vezno kožico, mast, čutnice, žilice in raznotere soli; razmere teh obstojnih delov med sabo pa uplivajo na rcdilnost in prebavljivost raznih vrst mesnine.
Mastno meso je težje prebavljati, nego pusto, meso mlade živine lažje, nego ono starih živali. Najbolj redilno je meso kuretnine, potem goveje in telečje. Dobro meso je čvrsto, ima dober duh in je lepo rudeče barve.
Shranjuje se meso v hladnej shrambi, kjer nij muh, ali pa v ledenici.
Kdor hoče meso, posebno svinjsko, dolgo ohraniti, je osoli in v dimniku posuši. Dim raztopi one snovi, ktere so vzrok, da sc meso spridi; meso je suho a dobro in zdravo. Paziti se mora zelo, da se ga črvi ali gnjiloba ne poprimejo.
Pri kupovanji mesa naj bode gospodinja zelo pazljiva in skrbna.
4. Žitna zrna.
g. 62. Žitna zrna so zelo imeniten živež, kajti dajo nam moko za Bljubi, vsakdanji kruh.“ Njih obstojni deli so v različnej meri vlečec, močec, rastljinski beljakec in soli. Tedaj nijso vsa žitna zrna enako redilna; tako nahajamo v tisoč delih pšenice 135 delov, v rži 107, v riži 135 delov vlečca.
V mlinu se zmlejo zrna med mlinskimi kamenji v moko in otrobe.
Razne vrste žita nam dajo tudi različno moko, namreč: pšenično, ječmenovo, rženo, ovseno, koruzno in rižno.
Glede dobrote in cene je moka raznovrstna, imamo najbolj fino moko, tako imenovan cvet, srednjo in navadno.
— 91
Prvo rabi gospodinja za pogače i. t. d. srednjo pa za druge močne jedi in za kruh.
§. 63. Dobra moka je zoltkasto — bela, se zrukasto otiplje, ima sladek okus in dober duh; ne sme biti zelo vlažna. Moko shranjamo v snažnej, gladkej, lesenej skrinji na suhem kraji. Za domač kruh jemljemo navadno mešano moko in sicer pšenično in rženo, ali polovico turšieice in polovico pšenice i. t. d. Gospodinja naj se pri vmesenji, shajanji in pečenji kruha jako skrbno prizadeva, svojej družini dober, redilen in zdrav kruh peči, kajti on je najnavadniša in potrebniša vsakdanja jed. Dober kruh je visok, luknjičast, rahel in okusen.
5.	Sočivje.
§. 64. Seme sočivja (leča, grah, fižol i. t. d.) ima v sebi večjidcl močca, rastljinskega sirčeca (legumin) i. t. d. Ono je zelo redilno, toda težko prebavljivo, jo tedaj zdravo le takim ljudem, ki se dosti telesno gibljejo.
Ne jemo pa le sočivnega semena, ampak tudi ndado fižolovo in grahovo stročje, ktero jo jako okusno.
Pri kuhanji sočivja naj gospodinja skrbi, da se sočivje z mehko vodo (kapnico, vodo jezer in rek), k ognji pristavi; kajti trda voda studenčnica naredi apneno skorjo okoli zrn, voda ne more skozi pore predreti in zrna ostanejo trda.
6.	Krompir.
§. 65. Korun ali krompir obstoji iz vode, močca in le malo beljakca. Krompir ima toraj zelo malo redilnosti, zavoljo tega povživamo krompir navadno s zabelo, z sirom, z mesom i. d. redilnimi jedmi.
Dober krompir mora biti gost, močnat in popolnem zrel, in ne sme kazati zelenih ali rujavih madežev. Krompir z grčasto kožo je bolji, nego oni gladke kože.
Krompir je dveh vrst, zgodni, ki je plavkast, in pozni teli. Ohrani se najbolj v zračnej, pred mrazom zavaro-vanej kleti. Treba ga je večkrat prebirati, da ne zgnjije.
7.	Zelenjava.
§. 66. Ko zelenjavo povživamo peresa, stebla, korenine in Čebulje raznih rastlin. Njih redilnost je pičla, kajti njih obstojni deli so rastlinski beljakec, škrober, sladkor in rastlinska galerta (pektin); razen tega imajo v sebi še neprebavljivo kožico in vodo. Jemo zelenjavo tedaj le ko prikuho z drugimi, bolj redilnimi jedmi, z mesom i. t. d. Mnogo vrst je zelja, ohrovta, kolerab,
i.	t. d. Iz zelja napravljamo tudi kislo zelje, ki je zelo tečna jed. — Špinača je tudi jako zdrava zelenjava. — Salato jemo z oljem in z jesihom zabeljeno.
Med koreninsko zelenjavo je korenje najbolj redilno in prebavljivo.
Tudi bela repa in pesa ste zdravi in tečni; repo zrežemo in skisamo enako kakor zelje. Sem spada še redkvica in kren.
Govedini pridevamo, kadar se kuha, korenine in perje petršilja, zelene, Čebulje i. t. d. da je juha bolj okusna. — Ko dišave pridevamo jedilom čebuljo, česen in še mnogo druzih zelenjav.
Gospodinja naj skrbi, če le mogoče, da si sama nekaj zelenjave za vsakdanjo rabo v vrtcu pridela. Po zimi se hranjeva zelenjava v kleti.
8.	Sadje.
§. 67. Sadje ločimo v koščičasto (breskve, črešnje, mandlje, češplje), peškasto (jabelka, hruške i. t. d.) jagodno (grozdje, jagode i. t. d.) in bučasto sadje (buče, melone, kumare i. t. d.). Sadje povživamo surovo ali ku-
liano; ono ima sicer malo redilnih snovi, toda hladi in lajša prekuhavanje jedi v želodcu.
Sadje se shranjeva v hladnih in zračnih slanicah, po zimi pa je hranimo v kleti na lesenih policah; treba je sadje večkrat pregledovati in gnjilo skrbno odbirati. Sadje sušimo na pečeh, ali pa je zavremo v sladkoru, ter je v dobro zamašenih steklenih posodah hranimo.
§. 68. Dišave,
kakor cimet, poper, muškat i. t. d. imajo v sebi dišeče izhlapljivo olje, njihov namen je, jedi bolj tekne in prebavljive narediti. Kuharici priporočamo, naj zmerno z dišavami ravna, kajti preveč dišav v jedilih je posebno mladeži prevročno in tedaj nezdravo.
§. 69. 10. Sladkor
se dobiva iz cukrenega trstja, pa tudi iz nckterih drugih rastlin n. pr. iz sladke repe (kuzmorke). Sladkor je lahko prebavljiv, in zmerno vzit, dobro de, preveč ga pa je zelo škodljivo.
§. 70. 11. Sol
je potreben pridavek vsem jedem, pospešuje prekuhanje jedil in daje tudi našej krvi obstojin del. Imamo kam-neno in morsko sol. Sol naj bode cista in svitla in naj se v vodi dobro raztopi. Sol je treba v suhem kraji hraniti, ker rada vlago v sebe srka.
12. Kava, čaj, čokolada.
§. 71. a) Kavina zrna so sad kavincga drevesa, ki le v južnih deželah v Afriki in Ameriki raste. V sebi imajo mast, sladkor, zagoltnec in neko gnjilčno snov,
kteri kafein pravimo. Lepa k n vi na zrna so enake barve in velikosti, {;e se denejo v vodo, padejo na dno in je fce barvajo zelenkasto ali rujavkasto, ampak rumenkasto.
Najbolj fina vrsta je mokavska, potem pride javanska, dominška in mnogo drugih.
Lepo zbrana zrna denemo v okroglo, pokrito železno ponev, in jo na ognji vedno obračamo; na ta način se žge kava enakomerno in lepo. Nikari kave predolgo žgati, da bi začrnela, ker s tem bi zgubila gospodinja najbolj imenitni kavin obstojni del, kafein. Zgo se kavina zrna le dotlej, da so lepo rujava in svitla; žgana kava pa se hitro v kositrno škatljico zapre, da jej dišeče olje ne izhlapi. Dobro je v ta namen, jedva žgano kavo z stolčenim sladkorom potresti, sladkor se raztopi in obdaja zrna s tenko skorjico; tako ostanejo vse snovi v kavi.
Kava poživlja delavnost možjanov in čutnic, ter zbuja miselnost in fantazijo, nezmerno povžita pa vpijani in zdravji škoduje. Iz tega vidimo, da nij dobro, premočne kave piti, posebno otrokom in deklicam je čista (črna.) kava škodljiva. Z mlekom in se sladkorom mešana kava je redilna pijača.
§. 72. b) Caj in čokolada sta v svojih lastnostih kavi podobna. Caj dobivamo ko izleček perja čajnega drevesca, ki raste na Kitajskem. Čokolada pa je narejena iz kakaovih zrn, daje nam izdatno in okusno, a težko prebavljivo pijačo.
13. Voda.
§. 73. Voda je človeku najzdravša pijača. Popolnem čiste vode se ne nahaja; čista ji pravimo, če je v njej razen nekoliko ogeljnokisline celo malo družili snovi raztopljenih. Deževnica in snežnica ste prelehki, morate popred iz zraka nekaj ogelnokisline napiti se, da postanete
_ 95 —
prijetnejši /.a pijačo. Vode « rek in jezer so večidel zdrav e, pravimo jim mehke vode, ter so dobre za kuho m pranje.
Če je preveč zemlje v vodah raztopljene, Jim pumjo, da so trde ali prekrhke; take nijso dobre za kuho in pranje, ampak bolje se nam zde za pijačo. Slaba voda se zboljša, ako se skozi zdrobljeno ali stolčeno oglje pi
14. Žgane pijače.
Vsi sladkorni rastlinski šoki se dajo po vmovrenji pri primerni toploti v pijače spremeniti, ki so r^jetneg duha in bolj resnega slaja od vode. Sem spada vino, ol
ali pivo in žganje.
§ 74. n) Vino predelujejo s tem, da se trtno grozdje stlači in zavri*. Sladkor se spremeni v cvet, zleeec m vlečec se odločujeta, in tekočina postane c isto • J Cova dobrota in'glede te tudi cena je zelo raznovrstna, imamo lahka in težka, sladka in kisla v,na i. t. d.
Dobro trtno vino je svitlo in jasno, pri v ivanji v kupico se delajo mehurčki; ima dober močen duh m ne vpijani naglo. Vino hranimo v sodih ah pa v dobro pečatenih steklenicah v hladnej kleti.
Vino zbuja čutnice, ugaja tedaj le odraslim, to se ve da zmerno vžito, posebno pa starčkom. Mladczi pa je čista voda najzdravša pijača.	^
$. 75. b) 01 ali pivo je cvetna pijača iz žita. /uto se namoči, navadno ječmen, in ga puste kaliti; potem ga brž v zakurjenej stanici posuše, koremce in kali se cisto odločijo; potem ga skoše ter v velicik ponvah zarumene. Zdaj mu pridenejo nekoliko olovih pen, da pred zavre, in hmelja, da je ol bolj krepak in rezen. Kadar je dovolj vrel vlijejo ga v sodce. Cež nekaj tednov se vleze m očisti in je kar dobra, redilna in poleti bolj hladilna m žejo gaseča pijača nego vino.
Dober ol je čist, se peni v kupici, vrže veliko oglje-nokislininih mehurčkov. 01 se hrani v kleti, ki je zelo hladna, v sodih ali pa v dobro zapečatenih steklenicah.
§■ 76. c) Žganje. Narejanje žganja se opira na kemijsko resnico ali postavo, da se cvet ali vpijančljiva moč iz vsake mokrote, v kteri se koli nahaja, najpred izkadi ali iz nje v podobi puha zbeži. Pri uarejanji žganja se tak pub vlovi in ohladi, da zopet kapljivotekoč postane. Castej vpijanljivi moči pravimo cvet ali vinski-cvet, po kemijsko „alkohol“ (špirit), kteri rabijo obrtniki in rokodelci raznovrstno.
Žganje delajo iz žita, sadja, krompirja in raznih drugih rastlin. Žganje človeka celo nič ne redi, ampak je le netilo, ki vžge njegov notranji ogenj; je toraj večjidel, posebno pa mladini, škodljiva pijača.
15. Jesih.
§. 77. Vsaka vpijanljiva tekočina se da v gotovih okolnostih skisati; spremeni se namreč nje cvet alkohol v jesihovo kislino. Jesih delajo iz raznih tekočin, tedaj je tudi razne dobrote in barve.
Najboljši je vinski, kteri v posebnih tovarnah narejajo. Po tudi doma si gospodinja lahko sama dober jesih naredi in sicer tako-le; Nekaj klobuka (jesihne maternice) deni v stekleno posodo, prilij dobrega vina in zamaši posodo na rahlo. Potem jo postavi na gorek kraj, (19-24 stopinj), zdaj se začne vino kisati, ter dela male mehurčke; čez nekaj časa se goščava na dno vsede (klobuk), tekočina pa se počasi ščisčuje. Kader je vsa čista, tedaj imaš dober, okusen jesih.
Danes mešajo k jesihu vsakovrstne, časi tudi strupene, škodljive snovi, gospodinja naj bode toraj vselej, kadar jesih kupuje, zelo previdna, ali pa naj si ga rajši sama doma napravlja.
Jesih rabimo v kuhinji ko pridevek h mnogim jedem, pa tudi ko zdravilo v boleznih.
§. 78. III. Pripravljanje jedil, sploh kuha imenovano, je glede zdravja družine jako imenitno delo. Gospodinja naj se prizadeva, da so vse jedi vedno snažno, zdravo m okusno pripravljene. Zelo raznovrstni so načini za pripravljanje različnih jedil, toraj ne moremo tukaj o tem več omeniti. Vaja, zraven te pa dobra kuharska knjiga, boste mladej gospodinji svetovale.
E.	SKRB ZA OBLEKO.
S. 79. Skrb za obleko je veletemeljita naloga gospodinji. Kajti obleka stane dosti denarja, nje pripravljanje in snaženje jemlje veliko časa. Govoriti nam je, kako naj gospodinja obleko kupuje, jo pripravlja, hram
in snaži.
I § 80. Gospodinja naj zelo premišljeno kupuje tvarine, iz kojih hoče sebi ali svojej družini obleko napraviti. Zato jej treba posebnih znanosti o pridelanji, dobroti in ceni tvarin (glej I Poglavje, tvannoznanstvo), razen tega pa mora še posebno vajena biti, da hitro spozna, kaj je boljše in trdneje, kaj slabše. - V arena Gospodinja si prizadeva tudi, da izve prodajalmce, ki imajo čvrsto, lepo in zmerno ceno blago. Olikana gospodinja skrbi vrh tega, da je obleka lepa; saj človeško oko »leda rado priljubljene osebe tudi v lepi obliki. To pa se ne doseže z gizdom in z lepotičjem, ampak z redom, se snago in z nekim harmoničnim vjemanjem vseh obstojnih delov obleke.
II. §. 81. Pripravljanje obleke za se in za deco je navadno tudi gospodinjino opravilo; največ se zgodi z šivanjem ali pa tudi z drugimi ročnimi deli, n. pr. ple-
— OS-
teujeni i. t. d. Gospodinji, imajoči veliko družino, bode o tej zadevi šivalni stroj v veliko korist.
III.	§. 82. Gospodinja pa mora še skrbeti, da se obleka čista in toliko časa, kolikor le mogoče, cela ohrani. Toraj naj posebno previdno ravna, da sc obleka, ktcra se je nosila, čisti in hrani.
1. Oblačilo se obesi in z indiškim trstom stepe, potem se obleka črez mizo razgrne in s čisto krtačo dobro skrtači. — Blatna oblačila se še le snažijo, ko so popolnem suha. Zelo opražena obleka se čisti s krtačo, ki je malo z vodo poškropljena. Tako osnaženo obleko spravi gospodinja v prostorno omaro, kjer niso oblačila pretesno drugo zraven druzega. Najbolj pazljivo pa naj vzlasti gospodinja ravna s kožuhovino in drugo zimsko obleko, da se je moli ne lotijo ter ne poškodujejo. — Dobro je, če iz kožuhovine prah dobro stepe, potem naj se jej nekoliko kafre pridene in v lanene rute zavito v zračno shrambo spravi.
§. 83. 2. K snaženji obleke spada tudi pranje perila ali belila (košulj, rut, rijuh, nogavic, prtov i. t. d.)
a)	Predno se začne pranje, to zelo važno opravilo, naj odbere gospodinja en dan prej umazano perilo in sicer naj položi fino perilo, belo, pisano, vsako na poseben kraj; natanjko naj zapiše v zapisnik, koliko kozcev je te vrste i. t. d. Cie le mogoče, naj se tudi raztrgano pred pranjem krpa in popravi.
h) Zdaj se vso perilo (toda belo, pisano, fino po-sebe) namoči v velikih žehtnikih, kjer ostane nekaj ur. Potem se začne pranje. Za to je človeška roka menda edino primerno orodje. Imajo sicer že nektere stroje za to delo, vendar vsak trga perilo bolj ali manj. Izprano perilo se splakne najbolje na studenci ali potoku; potem se perilo namjili, vsak kos posebe. Sedaj se še le prične tisto delo, ki perilo prav beli, daje čisto; perilo sc mora
namreč pariti ali žehtati z lugom. Lug sc skuha iz vode in presejanega bukovega pepela in se večkrat preega. Perilo se dene zopet v žehtnik m pokrije s trimtmkovim prtom tako, da prt visi čez žehtnik na vseh straneh. Potem začni prilivati vročo čorbo na prt; debeli pepe bode ostal ves na prtu, skozi trinitnik teče le lug, kei prav izpari perilo. Ko je žehtnik napolnen z lugom, tedaj
pa začni lug spodaj odtakati in v kotel nazaj vhvati. to
se kotel napolnuje in zopet izliva v zehtmk kakih šestkrat-Nazadnje pa pusti žehtnik s perilom m lugom vred bhzo
7 Ur Tiskana tkanina zobcev in druzega finega perila se ne sme žehtati, ampak izpere se le z mjilom v mlacn, vodi.
Dinjgi dan se perilo z lugom spere, nese se k potoku; tam se mora dobro splakniti in tedaj šele sme gospodinja reči, da ga je sprala.	.	,
P & 84. d) Sprano perilo se zdajci obesi, da se posuši. Potem naj prešteje gospodinja raznotere kosce, ter
deda v zapisnik, da se prepriča, če se mj me zgubilo. |oli okorno perilo, kakor rijuhe, prti i. t. d. se namočijo
malo 1» prevaljajo, pojem a vroiSim jckloo. pregla^o.
Boli fina roba n. pr. vratniki, krila i. t. d se se skio brom včvrste in potem še le preglajajo. Jeklo naj ne bode prevroče, da se perilo ne žge.
Predno spraviš perilo v omaro, treba je se natanjko pregledati kos za koscem, če je vse popravljeno in kar pa
še nij, naj se še hitro popravi.	.	.. Q
Tu naj omenimo še nekaj malega o spiranji. Sadjeve
madeže odpraviš, če jih z gorečim žvepljem obeljes, potem T,a dobro spereš. Tintni madeži se zmencajo se stolčeno zajčjekisleno soljo, drže naj se čez vodni par in se spero z mlačno vodo. Oljnate ali smoljne lise se spravljajo z salmjakovccm. Pri barvanej robi naj bode perica zelo previdna, kajti barvam škodujejo neke kemične snovi.
F.	SKRB ZA ZDRAVJE DRUŽINE.
§. 85. Blaga gospodinja skrbi z vsemi svojimi močmi za zdravje svoje družine; ona zna: I. bolnikom dobro postreči, II. od udov družine kolikor le mogoče bolezni odvračati, III. ve tudi v nesrečah pomagati.
I. Bolnikova postrežba.
§. 86. 1. Veselje in smeh zgineta iz hiše, kojo bolezen obišče. Gospodinji stiska žalost srce, a vender ne zgubi zaupanja ter sc prizadeva, da bolniku dobro postreže in mu zopet k zdravji pomaga. Ta njena naloga je neizmerno važna, kajti natanjčna in marljiva postrežba v bolezni navadno več opravi, nego vsa zdravila. Prva dolžnost je tedaj, zdravnika poklicati brž, ko se ne more razsoditi, kaj je bolniku in sicer naj se pozove le vrl izurjen zdravnik.
2.	Kadar pride zdravnik, tedaj mu povej vse bolečine bolnikove, poslušaj pazljivo njegova povelja, in spol-nuj jih natanjčno. Glej pogosto na uro in daj zdravilo vedno ob določenem času in toliko, kolikor je zdravnik zapovedal. Posebno pri otrocih se ne smeš dati pregovoriti o tej zadevi, ako je zdravilo grenko, tu moraš, če tudi s težkim srcem, silo rabiti, da bolnik zdravilo povžije. Nikdar pa ne smeš bolniku dati takih jedi, zastran kterih nijsi poprej zdravnika vprašala.
§. 87. 3. Priskrbi bolniku mehko, snažno postelj z gorko odejo v zračnej Staniči, ki ima tiho lego. Mir, blagi mir je navadno naj večja potreba bolnemu človeku; zatoraj odpravi otroke iz izbe in skrbi, da ne bode hrupa in šundra v hiši. Spanja ne moti nikdar, razen če bolnik mora zdravila jemati. Po nobeni ceni pa ne delaj bolniku skrbi, ampak določuj, če le moreš, za tiste dni sama v hišnih zadevah. Nc puščaj nadležnih obiskovalcev k bolniku,
tolaži ga z milo besedo in zbujaj upanje v njem. čc nij bolezen prehuda, takrat je bolniku v postelji dolg čas, zatoraj bode dobro, če mu časi kaj mičnega in zabav-Ijivega pripoveduješ ali čitaš.
4. Bodi bolniku vedno blaga in potrpežljiva strežnica, ne daj mu slišati žal besede, pretrpi, če je bolnik nevoljen in čmeren, to izvira iz bolezni. Skrbi za vsakor-šno polajšavo, prestiljaj postelj večkrat in skrbi za snago v izbi. Z eno besedo, bolniška postelj daje gospodinji lepo priliko, vse blage njene lastnosti pokazati.
§. 88. 5. Tukaj moramo pristaviti, naj ima vsaka gospodinja, zlasti pa taka, ki ima oddaljenega zdravnika, nekaj navadnih in najbolj potrebnih zdravil vedno v hišnej zalogi n. pr. nekoliko magnezije, sahnjakovca, „hol'mano-vih“ kapljic, lanenega semena, nekaj kamilic, melise, lipovega cvetja, zalepila za rane i. t. d. Ta zdravila naj se rabijo le v začetku kake bolezni ali v naj huji sili, če nij zdravnika dosti hitro k bolniku. Najbolje, najzaucs-Ijivejše zdravilo pri tsaki bolezni zapiše le zdravnik.
§. 89. II. Gospodinjina dolžnost je pa tudi, da kolikor se le da, pospešuje vse pogoje, kteri so potrebni za njeno lastno zdravje in njene družine. Ti so v ožjem in v širjeni pomenu oni, koje smo v §. 20. I. pri gojitvi otrok že navedli. Blaga gospodinja si prizadeva tedaj, da je zrak v stanicah čist in primerno gorek, da so jedi zdrave in starosti in delu posameznih primerne, da obleka nij niti prehladna niti pregorka; razen tega pa skrbi, da so vsi udje družine med sabo v lepem miru, kajti jeza in tegota životu zelo škodujete.
§. 90. III. Po naključbi neugodnih okoliščin se pripeti časi v hiši kaka nesreča, da se namreč kdo na telesu zelo poškoduje. Tu je poglavitna reč, da gospodinja od strahu ne obupa, ampak bistroumno nesrečnežu vsaj toliko časa pomaga, da zdravnik dojde.
Na opekline naj se devljejo platneni kosci, ki so namočeni v lanenem olji, v svinčnem kisu ali pa v galunovi razvezi i. t. d. Vreznine naj se lečijo z zalepilom ali z ovezanjem. Na udarce ali padce naj se devlje sneg ali led, če tega nij, pa mrzla, z jesikom okisana voda. Če kri močno teče, naj se rana kolikor mogoče trdno obveže ali pa s prstom zamaši. — Pri notranjem krvavenji naj se položi bolnik vznak, ter se mu da piti cukrene, z jesi-hom in se soljo namešane vode. Tudi galun pomaga zoper krvavitev. — Osoba, ki je v medlevicah, naj se nese na zrak, odvežejo naj se jej vsi traki in oblačila, drži naj se jej jcsih ali salmjakovec pod nos, v usta pa naj se jej dade vina ali nekoliko „hof'manovih“ kapljic.
Pri ostrupljenji bodi prva skrb, da se spravi strup iz želodca, bolnik mora bluvati. Da sc nesrečnej osobi toraj nekaj stopljenega surovega masla z mlačno vodo, mlačnega mleka ali beljaka piti. Če je človeka kaka žival (škorpijon, bučela, kača) vjela, naj se rane z oljem, mlekom, ali se salmjakovcem dobro zmijb.
G.	GOSPODINJINO RAČUNSTVO.
§. 91. Kakor vsako važno, dobro osnovano opravilo, tako mora imeti tudi gospodinstvo svojo računsko knjigo, kjer gospodinja vse dohodke in stroške zaznamova. Vsaj gre lep del zaslužka, ki si ga je mož z velikim trudom pridobil, gospodinji skozi roke za mnogotere potrebe vsakdanjega živenja. Natanjčen račun razodeva tu gospodarju in gospodinji, koliko denarja jima treba za hišo, hrano, obleko i. t. d. — in koliko se da prihraniti.
Ker so stroški mnogi in raznovrstni, zavoljo tega treba gospodinji dveh knjig. V prvo zapisuje stroške za kuhinjo, v drugo pa štroske za obleko i. t. d. Računska knjiga naj bo tako-le razdeljena:
- 103 -
Januar 1876	Predmet
	Prenos:
1	
2	
Dohodki
Stroški

v predalček na levej strani pride dan, kedaj se je kaj nakupilo ali prodalo, v srednji najveei prostor se zapise k„Plfe„i predmet, v predalčka na dcanc, pa v prvi dohodki, v drogi pa »troski tn Steel v goldinarjih in v krajcarjih. Kadar je stran »sa nap.sana, se sešteje vsi posamesni zneski in se spodaj »namova skupn znesek, koji naj se na prihodnje, stran, ko prenos
“I>"’Ti računski knjigi vedno v lepem redu imeti, bodi varčni in redoljubni gospodini ponos.
JI VEDENJE do poslov.
§. 92. Blagočutna gospodinja se z svojimi delalci m
delalkami zmerom pristojno vede.
1.	Ona skrbi, da vsi posli dobe o pravem času
živež in počitek; vsakemu da, kar mu gre. Plača ne sme
nikoli zaostajati.	,	,	,
2.	Razen tega pa tudi tirja, da vsak sto« svojo
delo in da se vede vsak čas popolnem pošteno. Osabneze, lenuhe, opravljivke naj odpravi pri prvej priliki.
3.	Res je, da sedaj po pravici tožijo gospodarji in gospodinje, da ne morejo več dobiti poštenih, zvestih in delalnih dekel. Ali pri tem pozabljajo, da so tega nekaj tudi oni sami krivi. Ako vedno le tirjaš delo in delo, in ne privoščiš delalcu časi kakega priboljška, ako vedno ukazuješ in grajaš in nemaš' prijazne besede, ampak vedno osorno lice, ako tako ravnaš, ne bodeš imela dobrih služabnikov in služabnic. — Kajti svojegadelalca moraš ohraniti pri dobri volji, saj je delo z veseljem in z ljubeznijo storjeno boljše in hitreje nego ono, ki se je vršilo med kletvijo in nevoljo.
4.	Gospodinja naj izpodbuja posle h krščanskemu živenju in naj jih ne ovira, če sc hočejo Božje službe ob praznikih vdeleževati. Če posel zboli, naj ga gospodinja ne odpravi koj iz hiše, teiuuč naj mu doma postreže. Še le, ako se vidi, da bode bolezen huda in dolgo trajala, tedaj naj ga spravi v bolnišnico.
§. 93. 5. Gospodinja naj se seznani s postavami o razmerah med gospodarji in posli. Te-le so:
n) Vsak posel, ki v službo stopi, je dolžen, vsaj 14 dni v službi ostati. Če pa dekla gospodinji, ali pa nasprotno gospodinja dekli naznani, da bode iz službe stopila, tedaj ima posel pravico, še 14 dni v službi ostati in tudi polumeseeno plačo dobiti. Ako pa ima gospodinja važne vzroke, da deklo nemudoma odpravi, mora jej za polu meseca plače dati.
b)	Vsak posel naj ima svojo službino ali domovinsko knjižico, kjer je zapisano njega ime, rojstni kraj, starost i. t. d. Ko je službo nastopil, mora sc pri županstvu oglasiti; če se to kmalo ne zgodi, bode gospodinja h kazni od 5 gl. ali še več obsojena.
c)	Ko posel iz službe izstopi, napise mu gospodinja spričalo o njegovem vedenji, pridnosti, zvestobi i. t. d. Spričalo naj ima kolek ali štempelj od 15 kr. Zopet je treba, da se posel izstopivši iz službe, pri županstvu oglasi.
Kazalo.
Stran
Uvod ...........................................
Prvi del.
Prvo poglavje.
I. Učiteljica — A. Učiteljičin poklic...........
H. Učiteljično izobraženje .....................
Drugi del — Otrok.
I.	Otroško telo...........................V
II.	Duša — A. Nje ceno — fi. Duševne moči . .
O. Izobraževanje duševnih moči............
Tretji del — Učilnica.
A. Zunanja učilnična oprava......................
B. Notranja učilnična oprava.
I.	Šolsko vodstvo .......................
II.	Metoda.............................
Drugo poglavje.
O posebni metodiki.
I.	Splošno opravilo....................’v ’
II.	Učilno ravnanje pri podučevanji o kačkanji ....
III.	Učilno ravnanje pri podučevanji o pletenji.............
IV.	Učno ravnanje pri podučevanji šivanja.....................
V.	Učno ravnanje pri zaznamovanji ................
VI.	Učno ravnanje pri podučevanji vezenja...................
VII.	Učno ravnanje pri podučevanji mreženja ......................
VIII.	Učno ravnanje pri podučevanji prikrojevanja . ■ ■ • ' '
IX.	Učno ravnanje pri podučevanji o krpanj, m popravljanj, p
in obleke...................
X.	Učno ravnanje pri podučevanji o
XI.	Učno ravnanje pri podučevanji
tvarini in orodjih za delo . . o gospodinstvu................
3
6
8
10
12
16
24
25
2 S
33
35
38
45
50
52
53
54
55 60 60
Drugi del.
Prvo poglavje.
1.	Tvarinoznanstvo.
A.	Tvarine iz rastlinstva.
1.	Lan...........................................................61
II.	Konoplja.................................................... 65
III.	Bombaž.......................................................66
B.	Tvarine iz živalstva I. Volna.................................67
II. Svila.........................................................69
C.	Rudninstvo....................................................71
2.	Orodje za delo................................................72
Drugo poglavje.
Gospodinoznanstvo.
A. Gospodinji potrebne lastnosti..................................74
R. Odgojitev malih otrok......................................... 77
C. Skrb za stanovanje............■.............................80
/>. Skrb za živež ................................................86
E.	Skrb za obleko................................................97
F.	Skrb za zdravje družine......................................100
G.	Gospodinjino računstvo.......................................102
H.	Vedenje do poslov ...........................................103
Popravki.
Stran 1 *	17
„	23
» 23 « 25 „ 28 «	45
n 50 „ 61 «	71
2. vrsta od spodaj: založila — 16.	„	„	zgoraj: II.
5-	„	„	„	• st. (>.
10.	„	„	spodaj :glei
13.	„	„	zgoraj : palec,	—
5.	„	„	spodaj: otroško	—
11.	„	,	zgoraj : spletka	—
1.	„	„	„	: delostvorov-
3-	n	n	n	• delil
zadnja „	„ spodaj: cerkeno —
beri: založila beri: 3. beri: št. 6. beri: glej beri: črevelj beri: otroško beri: spletla -beri: delotvorov beri: delo beri: cerkveno






'
. ■ ■












v

.


■


745/749
STUMPFI R. Poduk
Šo DomC 35995
7006GG70