DARKO RADINJA NAJVEČJA UMETNA JEZERA NA SVETU - SVOJEVRSTNA PREOBRAZBA POKRAJINSKE SEERE 1. Značilnosti umetnih jezer Po svetu neprestano narašča število urejenih (reguliranih) rek in umetnih vodnih zbiralnic (akumulacij), ki postajajo vse pogostejši element geograf- skega okolja. Antropogene vodne akumulacije so pravzaprav nova zvrst pokrajinskih pojavov, saj se od naravnih jezer v marsičem razlikujejo, kajti jezera so predvsem v ravnovesju z okolico, umetne vodne akumulacije pa ne. Pri slednjih namreč odtočni del vodne bilance uravnava človek. To pa ni odločilnega pomena samo za vodni režim, temveč tudi za razvoj večine procesov in pojavov v njih ter neposredni okolici. Pri vodnih akumulacijah opredeljuje izrazitost in značilnost antropogenega vpliva predvsem stopnja uravnavanja njihovega vodnega odtoka. Količinsko nam to ponazarja koeficient vodne izmenjave. To je razmerje med obsegom vodnega zniževanja (odtoka) v akumulacijah in njihovo povprečno vodno koli- čino v tem času; Ti koeficienti - dnevni, tedenski, mesečni ali sezonski - so pri akumulacijah večji oziroma drugačni kakor pri jezerih, posledice pa se kažejo v najrazličnejših hidroloških in drugih potezah. Tudi izhlapevanje je pri akumulacijah drugačno kakor pri jezerih. Poleg hi- drometeoroloških dejavnikov opredeljuje izdatnost izhlapevanja ravno vodna izmenjava. Ker je ta drugačna kakor pri jezerih, je pri akumulacijah drugačen tudi potek izhlapevanja (18,19). Nanj celo bolj vpliva izmenjava vode kakor velikost akumulacije, čim večji je namreč koeficient vodne izmenjave, tem manjše je izhlapevanje, in to ne glede na obsežnost vodne gladine. Vpliv koeficienta vodne izmenjave na režim vodne bilance večjih ali manjših akumulacij se v različnih klimatskih pasovih kaže tako, da se z njegovim zmanjševanjem povečuje delež izhlapevanja v odtočnem delu vodne bilance. Zato tudi izmenjava med dotokom in odtokom vode ni časovno uravnovešena (18). Med jezeri in akumulacijami, zlasti dolinskimi, so še druge načelne razlike. To velja že za njihovo izoblikovanost, saj so akumulacije značilne po podol- govatosti in jasno izoblikovani podolžni asimetriji, ki je posledica eno- stransko nagnjenega dna potopljenih rečnih dolin. Zato so dolinske akumula- cije - in teh je največ - najgloblje v spodnjem delu, takoj za pregrajo (jezom), z oddaljenostjo od nje pa se globine zmanjšujejo. Zaradi velikega kolebanja vodne gladine in s tem vodnih gmot so v asimetrič- nih akumulacijah vodne plasti manj stabilne (6). To pa vpliva na njihovo segrevanje in ohlajevanje, ki je od oblike kotanj posredno močno odvisno. Zato v akumulacijah ni temperaturne in druge slojevitosti, ki je tako zna- čilna za jezera, ali pa je slabše izražena in manj stanovitna. To pa je v primerjavi z jezeri pomemben razloček. Razlike pa niso le v vertikalni raz- poreditvi vodnih plasti, temveč tudi v horizontalni. V akumulacijah se nam- reč spreminja gostota vode predvsem v podolžni smeri. To ni samo posledica že omenjene asimetrije dolinskih akumulacij in različno intenzivnega segre- vanja ter ohlajevanja višjih, od jezu bolj oddaljenih ter nižjih delov aku- mulacij, temveč tudi tega, da na gostotne razlike vodnih gmot močno vpliva dotok glavne reke. Ta je pri akumulacijah zelo pomemben, saj jih neprestano polni; po temperaturi in mineralizaciji pa se praviloma močno razlikuje od globljih delov akumulacij, ki so blizu pregraje (6). 18 V akumulacijah se razvijajo svojevrstni procesi tudi zaradi vegetacijske in pedološke odeje, ki jo je zalila voda. Kažejo se v drugačni kemični sestavi vodnih plasti in sedimentov, kar je posledica biogenih snovi, ki izvirajo iz potopljenih tal (17, 19, 28). Tudi energetske akumulacije v Sloveniji, čeprav zelo majhne, kažejo številne poteze, ki jih ločijo od jezer. Pri na- ših akumulacijah je poglavitna značilnost sicer izredno naglo zasipavanje, toda tudi vrsta drugih procesov, kakor so potrdile raziskave Zbiljskega jezera na Savi pri Medvodah (23). Med jezeri in akumulacijami so torej pomembne razlike, čeprav imajo skupno osnovno potezo - stoječo vodo. Odtod tudi težnje po terminološkem razlikova- nju: jezera - akumulacije. Zato umetnih zajezitev vode navadno ne označujemo za jezera, temveč za vodne akumulacije (zbiralnice) ali kratkomalo akumula- cije (reservoir, retenue, serbatoio, vodohranilišče). Ta termin, čeprav zelo ohlapen, se je zlasti v tehniki, gospodarstvu in tudi hidrologiji močno uve- ljavil. Največ ga uporabljajo v Sovjetski zvezi drugod pa govore tudi o umet- nih, antropogenih ali zajezitvenih jezerih (Stauseen, Man Made Lakes, lacs de barrage) ali kratkomalo o jezerih (npr. Naserjevo jezero na Nilu, Lake Mead na Koloradu itd.), včasih pa celo o morjih, če gre za prav velike aku- mulacije (npr. Van Blommstein Meer v Surinamu, Kijevsko morje v SZ). Dosled- nosti sicer ni, celo akumulacije na isti reki različno označujejo, npr. Fort Peck Reservoir ter Lake Sakakawea, obe na Missouriju. Vendar je značil- no, da je sprva bolj prevladoval prvi termin (jezero), sedaj drugi (akumu- lacija) , kar je očitno v zvezi s spoznanjem o različnosti enih in drugih pojavov. Prva oznaka je pravzaprav bolj morfološka oziroma panoramska. Aku- mulacije spominjajo na jezera bolj po zunanji podobi kakor po notranjih potezah, kajti razlike niso samo v nastanku, pač pa tudi v njihovih struk- turnih lastnostih. To je tudi razumljivo. Kajti o nastanku akumulacij, ki so delo človeka, od- ločajo družbene zakonitosti, o njihovem nadaljnjem razvoju pa pretežno na- ravne. Vendar tudi na te, v bistvu naravne procese, močno vpliva človek, ko se vanje vpleta. To ne velja samo za posamezne pojave (odtok, vodno bilanco, temperaturni režim itd.), temveč tudi za njihov celotni razvojni proces. Zato se akumulacije ne razvijajo samo po enih ali drugih zakonitostih ali pa morda po obeh, le mehanično združenih, temveč po kvalitetno novih, rekli bi geografskih procesih, pravzaprav zakonitostih. Pri njih je ravno zaradi tega težavno razlikovati ene in druge poteze, velikokrat pa tudi nesmiselno. Med razvojnimi značilnostmi akumulacij je tudi ta, da zelo hitro nastanejo in so za pokrajino docela nov, nenaden pojav, saj jih napolnijo v zelo krat- kem času, v nekaj mesecih ali kvečjemu v letu, dveh. Pri jezerih je taka dinamika izjemna, npr. ojezeritve zaradi potresnih premikov tal, podorov, usadov% (tip zajezitvenih jezer). Akumulacije pomenijo za pokrajine, ki se same počasi razvijajo, naglo in na- silno spremembo, ki nujno načne njihovo ravnotežje, če ga že ne poruši. Umetna jezera povzročajo predvsem novo, dodatno obtežitev tal. Pri velikih zajezitvah se nakopiči po več deset milijard ton vodnih gmot, kar ustvari izredne pritiske na podlago in okolico. Zato se morajo take pokrajine na novo uravnovesiti, kakor marsikje kažejo potresno drhtenje tal, premiki pod- lage, težnostne motnje ipd. Z akumulacijami načeto pokrajinsko ravnotežje se kaže tudi pri drugih procesih: erozijsko-akumulacijskih, klimatskih, pedoloških, bioloških, ekoloških in drugih. Zato se v "akumulacijskih" po- krajinah preusmerja potek celotnega pokrajinskega razvoja, seveda od pokra- jine do pokrajine zelo različno. Akumulacije ne spreminjajo le razmerja med vodnimi in kopnimi površinami, temveč tudi razmerja drugih pokrajinskih členov. Tako se akumulacije širijo največ na račun dolin. Te pa so navadno med najugodnejšimi deli pokrajin (zaradi ugodnejše klime v nižjem dolinskem svetu, zaradi bližine vode, ro- dovitnih tal na rečnih naplavinah, boljše prometnosti itd.). Zato akumula- cije marsikje zalijejo kulturna tla, naselja in prometne poti. V posameznih pokrajinah pa imajo zelo različno vlogo. To ni odvisno le od akumulacij (njihove razsežnosti, vrste itd.), temveč še bolj od pokrajin, v katerih 19 nastanejo. Zato so ponekod lokalnega, drugod regionalnega pomena, ponekod imajo obrobno, drugod osrednjo vlogo. Njihov splošni pomen osvetlijo lahko le regionalne raziskave, ki poleg akumulacij zajamejo tudi njihove pokraji- ne in njuna medsebojna razmerja. Tehtno in celovito jih lahko vrednotimo le v širokih, pokrajinskih okvirih, ki upoštevajo celoto pokrajinskih odnosov. Podatki o njihovih razsežnostih, teh je namreč največ, so za vrednotenje akumulacij le izhodišče. Zato jih v pomanjkanju drugih podatkov večkrat različno in enostransko vrednotimo - precenjujemo ali podcenjujemo, do stvar- ne presoje pa se redkeje dokopljemo. To velja zlasti za problematiko, ki je povezana z degradacijo in varstvom "akumulacijskih" pokrajin. Težave niso samo pri obravnavi posameznih akumulacij, temveč pri vrednotenju tovrstnih pojavov sploh. In to ne samo zaradi njihove različnosti, temveč še bolj za- radi različnosti pokrajin, v katerih nastajajo. Zato smo glede splošnega geografskega vrednotenja akumulacij kot pomembnih pokrajinskih sestavin še na začetku. Da so ta vprašanja pereča, opozarjajo že pregledni podatki, ki kažejo, kako so akumulacije dandanes že tako številne in razsežne, da so v njih nakopiče- ne pomembne količine vode. Te so tolikšne, da jih lahko primerjamo z drugi- mi, naravnimi oblikami kopnih voda na zemlji. V akumulacijah zbrane vode namreč že za nekajkrat presegajo količino vse rečne vode na svetu in jih je že za tretjino vse atmosferske vode. To daje umetnim jezerom planetarne razsežnosti in planetarni pomen. Na to kaže poleg samega števila tudi njiho- va velikost, saj jih lahko primerjamo z velikimi in največjimi jezeri na' svetu. V zadnjih desetletjih se človek ne ustavlja niti pred največjimi re- kami, ki jih zajezuje čedalje pogosteje in velikopotezneje ter ustvarja z njimi zajezitve, ki obsegajo po več desettisoč kvadratnih kilometrov ter vsebujejo po več deset kubičnih kilometrov (milijard kubičnih metrov) vode. Primerjamo jih lahko kar s površino Slovenije. Podobno velja tudi za neka- tera velika in največja jezera na svetu, ki jih je človek z dodatno zaje- zitvijo povečal in preoblikoval v bolj ali manj izrazite akumulacije. Človek je torej tehnično kos posegom, ki po površini in količini zajete vode >dosegajo reke in jezera ter s tem regionalne in kontinentalne razsež- nosti . Tehnična razvitost industrijske družbe se kaže v vse hitrejšem porastu šte- vila akumulacij in v vse večjem deležu, ki ga imajo velike vodne zajezitve. Teh ni samo vse več, temveč so tudi čedalje večje. Razvoj akumulacij gre pravzaprav v dve smeri. Na eni strani v gradnjo velikih, gigantskih vodnih zbiralnic, na drugi v gradnjo malih, drobnih zajezitev, ki služijo za kra- jevne potrebe oziroma za omilitev hudourniških, erozijskih in drugih degra- dad jskih potez manjših porečij in potočij. Te so največkrat posledica pretiranega krčenja gozda in neustrezne obdelave tal. Drobne akumulacije so pomembne tudi zato, ker posredno izboljšujejo vodne razmere večjih rek, zlasti če jih je več. Ker tehnično in finančno niso zahtevne, tudi za vzdrževanje ne (vodo praviloma zajezujejo enostavni zemeljski nasipi), imajo vrsto prednosti. Zato se marsikje po svetu hitro množijo. Koristne pa niso samo za degradirane pokrajine, v katerih so se razmahnile denudacije,erozija, vetrovnost, sušnost itd., temveč tudi za gospodarsko razvite, v katerih močno narašča različna poraba vode. Drobne akumulacije so tudi najbližje vegeta- cijskim in drugim naravnim oblikam pokrajinske regeneracije (uravnovešajo vodno kroženje, omiljujejo denudacijske in erozijske procese itd.), čeprav so v bistvu tehnične narave. V velikih akumulacijah pa so nasprotno koncentrirane ogromne količine vode, ki služijo za velikopotezno izrabo električne energije in namakanje obsežnih pokrajin ter za druge večje namene. Velike akumulacije so tehnično zahtevne, drage in pomenijo za pokrajine obsežno in občutno preobrazbo. Vanje prina- šajo poleg ugodnih tudi neugodne poteze, ki pomenijo večkrat pravo pokrajin- sko kirurgijo. Velike akumulacije so zaradi potresov, izjemnih poplav in vojnih pustošenj lahko zelo ranljive. Vendar jih imajo na sedanji stopnji razvoja (tehnološkega, gospodarskega, družbenega) povečini za pojave, ki imajo več pozitivnih kakor negativnih posledic. Pravzaprav je življenje velikih akumulacij še prekratko, da bi jih mogli tudi razvojno globlje 20 oceniti. Verjetno se bo odnos do njih spremenil ob drugačnih energetskih razmerah v svetu in ob drugačnem vrednotenju rodovitnih dolinskih tal. Spremenil se bo morda tudi zaradi samih posledic, ki jih bodo prinesle ka- snejše razvojne stopnje akumulacij (zasipavanje, zaraščanje, onesnaževanje zajezene vode itd.). Zaradi slabih izkušenj z nekaterimi velikimi akumulacijami tudi mednarodne organizacije (FAO, UNESCO, WMO) opozarjajo na nevarnosti enostranskega ozi- roma premalo pretehtanega ravnanja z vodami. Nekatere posledice velikih vodnih zajezitev imajo lahko zelo velik obseg in utegnejo uničiti celo njihov osnovni namen. Večje slabosti so se npr. pokazale pri veliki zajezit- vi Nila, in sicer zaradi večjega izhlapevanja vode iz Naserjevega jezera, kot so pričakovali (letno izhlapevanje 15 km3, kar je desetina celotne za- jezitve!); zaradi obsežnega zaslanjevanja dolinskih tal, večje potrebe po gnojenju nekdanjih poplavnih površin, naglega širjenja rečne slepote (bil- harzije), drastičnega zmanjševanja ribolova v Nilovi delti itd. O tem so govorili tudi na prvi mednarodni konferenci o varstvu človekovega okolja v Stockholmu 1972.leta. Akumulacije v različnih podnebnih pasovih spremljajo različne težave. To se je pokazalo tako pri zajezevanju vode v sušnih pokrajinah (stepskih, savan- skih) in vlažnih tropskih deželah kot tudi v pokrajinah zmernega in subpo- larnega pasu. Zaradi zajezitev Volge se je gladina Kaspijskega morja, ki dobiva več kot 4/5 vode iz Volge, znižala za 2,5 m in površina zmanjšala na okoli 300.000 km2, kar je prineslo obsežne in raznovrstne posledice. Do različnih težav, ki so jih v pokrajinah sprožile obsežne zajezitve voda, prihaja tudi drugod, zlasti v ZDA, Kanadi, Braziliji, ekvatorialni Afriki, Kitajski itd. Zato se čedalje bolj kopičijo pomisleki in čedalje več je glasov in izkušenj, ki terjajo bolj skrbno in preudarno ravnanje z rekami in njihovimi zajezitvami. Pregled nad akumulacijami pa je čedalje težji, saj jih je vse več in vse bolj so raznovrstne. To ne velja samo za manjše, temveč tudi za večje vodne zajezitve. Najbolj znane so največje akumulacije, še posebno tiste, ki so plod mednarodnega sodelovanja - organizacijskega, znanstvenega, tehničnega ali finančnega. Po prostorski oziroma gradbeni zasnovi se v sedanjosti uveljavljata dve vrsti akumulacij - dolinske in kotlinske (jezerske). Prve nastanejo s pre- graditvijo dolin in zajezitvijo rek, ki zalijejo posamezne dele dolin. Druge nastanejo s pomočjo naravnih jezer, ki jih človek z dodatno zajezit- vijo poveča in razširi. Največ je dolinskih akumulacij, ki so tudi najbolj tipične. Ene in druge pa so po velikosti lahko zelo različne. Poleg teh so še akumulacije, ki združujejo značilnosti dolinskih in jezerskih. Teh je sicer manj, med njimi pa je nekaj zelo velikih. Nekateri avtorji razčlenju- jejo akumulacije bolj podrobno, npr. Edelštejn (5), ki razlikuje dolinske, kotlinske, kotlinsko-dolinske, jezersko-kotlinske in depresijske akumulacije. Še bolj se akumulacije razlikujejo po svojo neposredni, to je gospodarski funkciji. Sprva so imele navadno le enostransko vlogo, bodisi energetsko ali namakalno. Ker pa so čedalje večje in dražje, jih skušajo danes izkori- ščati vsestransko. To pa terja tudi čedalje večja razvitost "akumulacij- skih" pokrajin, ki potrebujejo vse več vode za najrazličnejše namene. Zato akumulacij ne uporabljajo samo za pridobivanje električne energije in nama- kanje, temveč tudi za osuševanje tal in preprečevanje poplav, za plovbo, ribištvo, za oskrbo s tehnološko, komunalno in drugo vodo pa tudi za turizem in rekreacijo. Čeprav je pomen akumulacij čedalje širši, so v ospredju še vedno njihove energetske in namakalne funkcije. Seveda je vloga posameznih akumulacij odvisna predvsem od stopnje razvitosti in usmerjenosti "akumula- cijskih" in sosednjih pokrajin. Podatki za predzadnje desetletje kažejo, da se je količina zajezene vode letno povečala za okoli 150 km3. po tem lahko sklepamo na današnji obseg akumulacij, čeprav podatkov za zadnja leta še ne poznamo v celoti (ocena za 1978 - okoli 6000 km3). Zadnje preglede je za 1970.leto objavil medna- rodni komite za velike jezove v Parizu (27). Doslej je bilo tudi že več 21 mednarodnih zborovanj s tovrstno tematiko. Tako se je v zadnjih dveh deset- letjih nabralo o akumulacijah precej raznovrstne literature, ki jih obrav- nava z različnih vidikov, gradbenega in tehnološkega, ekonomskega, hidro- loškega, geomorfološkega (erozijsko-akumulacijskega),klimatskega, biološkega in drugih. Čedalje več je o tem tudi geografske literature in ekoloških raziskav. Kompleksnemu obravnavanju akumulacij posvečajo največ pozornosti v Sovjetski zvezi, kar je posledica načrtnega gospodarjenja z vodo in številnih ter ve- likih vodnih zajezitev, ki so jih ustvarili ali pa jih še pripravljajo. Akumulacije gradijo v zelo različnih pokrajinah ter izkoriščajo za različne namene. Ker so v SZ naravne osnove "akumulacijskih" pokrajin v marsikaterem pogledu občutljive (zaradi erozijsko-akumulacijskih, abrazijskih, usadnih in drugih pojavov, ki jih akumulacije sprožijo in oživljajo na mehkih tleh ali v rahlem klimatskem in sploh pokrajinskem ravnotežju stepskih in drugih pokrajin), jih na široko preučujejo. K celovitemu obravnavanju akumulacij je nedvomno pripomogla tudi fizična geografija, ki ima v sovjetski hidrolo- giji pomembno vlogo. Veliko so na tem področju storili tudi Japonci. V skrbno in pretehtano gradnjo akumulacij jih sili zlasti racionalno izkoriščanje dolin, ki jih na Japonskem še posebno primanjkuje. 2. Velikostna razvrstitev umetnih jezer V sedanjosti nastajajo velike vodne akumulacije skoraj v vseh ekonomsko razvitih in tudi v številnih slabo razvitih deželah. Vendar doslej še niso v celoti zbrani in objavljeni podatki o njihovem obsegu in značilnostih. Prve nepopolne podatke o tem so objavili 1962.leta na znanstveno-tehničnem posvetu o preučevanju Kujbiševske akumulacije v SZ (13). Novejše podatke o akumulacijah so 1971.leta prikazali na XVIIX.mednarodnem limnološkem kongre- su v Leningradu (1). Najbolj natančno delo o velikih akumulacijah je 1970. leta objavil Fels (11) . Osnovne podatke o 30 največjih akumulacijah, ki pre- segajo 30 km3 vode, so objavili 1972.leta (2), najnovejše pa je zbral For- tunatov (13) in nanj se v največji meri tudi naslanjamo. V naslednjem pregledu so po različnih virih (3, 8, 9, lo, 11, 12, 13, 15,16) zbrani in osvetljeni podatki o akumulacijah, ki vsebujejo več kot 20 km3 vode, ali pa imajo po več kot 1000 km2 vodne površine (glej tudi pregledni- co in karto)*. Skadarsko jezero ima npr. desetkrat manj vode in je skoraj trikrat manjše. Tako velike so torej najmanjše akumulacije, ki jih obrav- navamo. Zaradi primerjave so omenjene sicer tudi nekatere manjše, a značilne zajezitve. Pri akumulacijah sta pomembni tako površina zajezene vode kakor tudi količina, njuno razmerje pa je pri plitvih oziroma globokih akumulaci- jah zelo različno. Gorske so navadno manjše, a globlje in lahko vsebujejo več vode, medtem ko so nižinske večje, a zaradi plitvosti navadno manj vodnate. Leta 1970 je bilo na svetu nekaj več kot 10.000 akumulacij, vsaka po več kot 1 milijon m3 vode (11). Najmanjše torej ustrezajo npr. Plavski akumula- ciji na Soči. Povprečno pa imajo vse te akumulacije po 60 km2 in o,5 km3 vo- de, v resnici pa so med njimi velike razlike. V vseh teh akumulacijah je zajezenih 5.000 km3 vode**, kar je približno štirikrat več, kakor je je v vseh rekah na zemlji. Dolinske akumulacije obsegajo približno 400.000 km2, skupna površina teh in jezerskih akumulacij pa se razteza na 600.000 km2 (11, 13). To je približno štirikrat več od površine Jadranskega morja ali poldrugikrat več od površine Črnega morja. * Podatki upoštevajo tudi akumulacije, ki so jih 1970.leta še gradili, medtan pa so jih povečini že napolnili. ** Do danes se je ta številka povečala približno za 1000 km3 glede na to, da se vsako leto poveča za okoli 150 km3. 22 v zadnjem času gradijo zelo visoke jezove, za katerimi nastajajo ogromna umetna jezera. Samo v treh letih (1965-1968) so v 63 deželah, ki so članice mednarodnega komiteja za velike jezove (ICOLD), zgradili 925 velikih jezov. Z njimi so zajezili 467 km3 vode (11, 13). V teh deželah zgradijo približno 80 odstotkov vseh jezov oziroma akumulacij na svetu. Na leto potemtakem za- jezijo povprečno po nekaj več kot 150 km3. To je približno za tri Ohridska ali za 70 Skadarskih jezer. Na svetu je ta čas 45 gigantskih akumulacij, ki vsebujejo po več kot 20 km3 vode. Vsaka ima najmanj dvakrat toliko vode, kot jo ima celotni Tržaški zaliv, ali pa najmanj toliko kot 200 Bohinjskih jezer. Zgolj v sedmih naj- večjih akumulacijah, ki imajo po več kot 100 km3, je okoli 22 odstotkov vse umetno zajezene vode na svetu. Akumulacije, ki imajo po več kot 20 km3 vode, lahko razvrstimo v štiri skupine. Tab.l Največje akumulacije na svetu (nad 20 km vode) Skupina Obse v km3 Število Sk.prostornina Delež vse " ' akumulacij v km3 zajezene vode I nad 100 7 1.093 21,9 II 50 - 100 10 634 12,7 III 30 - 50 14 500 10,0 IV 20 - 30 14 336 6,7 Skupno 45 2.563 51,3 Kako hitro narašča velikost zajezitev, kaže Lake Mead, umetno jezero, ki so ga pred drugo svetovno vojno napolnili v Koloradski dolini v ZDA. Še do pr- vih let po drugi svetovni vojni je bilo največje, danes pa je po količini vode na 22.mestu, po površini pa ni niti med prvimi stotimi. Podobno usodo je doživela Ribinska akumulacija v SZ na zgornji Volgi, ki je bila 1950.leta največja po površini in druga po prostornini. Dvajset let kasneje (1970) je zdrknila na 12.mesto po površini in na 23. po obsegu, danes pa je po koli- čini vode na 35.mestu. Med dolinskimi akumulacijami, ki so nastale v zajezenih in potopljenih reč- nih dolinah, sta največji na svetu Bratska na Angari v SZ (169,3 km3) in Karibska (160,3 km3) na Zambeziju v Zambiji. Največjo površino pa imata Okosombo (Volta)* na Volti (8.480 km2) in Kujbiševska akumulacija na Volgi (6.488 km2), prva v Gani in druga v SZ. * Zanesljiv pregled nad umetnimi jezeri je težaven tudi zato, ker jih v literaturi več- krat različno označujejo. Največkrat je to posledica tecra, da jih eni imenujejo po jezu, drugi po akumulaciji, tretji po reki, četrti po bližnjem kraju (npr.Volta-Ako- sombo, Kenney-Neshakoe, Bennet-Williston Lake, Md el Ali-High Dam-Naser jevo jezero- Asuanska akumulacija, Mica-Arrcw Lake, Glen Canyon - Lake Pcwell, Garrison - Lake Sakakawea). Nekatere jezove in akumulacije so po izgradnji preimenovali (Gouver Dam - Hoover Dam, Bennet Dam - Portage Mountain, Gordon Hrum - Williston Lake itd.), druge pa imenujejo eni s tujim, drugi z domačimi imenom (Kariba-Elizabeth Lake, Cwen Falls- Viktoria-Mvazve, Tiete-Ilija Soltejra itd.). Podobno je tudi z nekaterimi rekami in jezeri (Niger-Kvara-Kovarra, Viktorijino jezero-Mvazva), večkrat pa ni mogoče ugoto- viti, odkod različna imena, da različne pisave istih imen niti ne omenjamo (Kwilu- Couilon, Sannen-Sian Men Sia itd.). Nekateri avtorji jezerskih akumulacij ne upoštevajo, čeprav so med n4večjlmi. Pone- kod so tudi podatki o velikosti akumulacij različni in zato je drugačna tudi njihova razvrstitev. To in drugo večkrat otežkoča primerjavo in kritično vrednotenje podat- kov. V tekstu je drugo ime za akumulacijo ali jez navadno v oklepaju. 23 Med jezerskimi je na prvem mestu akumulacija za Owenovimi slapovi (Owen Falls) v ekvatorialni Afriki (68.000 km2), ki se oskrbuje z vodo Viktoriji- nega jezera, sledita pa ji Irkutska akumulacija (32.966 km2), ki jo oskrbuje z vodo Bajkalsko jezero, ter akumulacija Iroqu (19.470 km2) na Reki sv.Lov- renca, ki jo oskrbuje voda Ontarijskega jezera. Z Irkutsko akumulacijo na Angari, ki sega na Bajkalsko jezero (jezerska gladina se je dvignila za 1 m), so potopili Angarsko dolino pod jezerom vse do Irkutska, nad njim pa še del- ti Selenge in Gornje Angare. Med velika jezera, ki jih izkoriščajo za akumulacije, spada tudi Oneško je- zero. Povečani del jezera, t.i. koristno prizmo, izkorišča Gornjesvirska HE na Sviru med Onego in Ladogo. Čeprav je Oneško jezero veliko, štejemo k aku- mulaciji le povečani del jezera, ta pa ima le 13,8 km3 vode. Na svetu so. 1970 .leta izkoriščali ozirom polnili 58 akumulacij, ki imajo po več kot 1.000 km2 (naša največja akumulacija,Djerdapsko jezero, ima le 253 km2)(25). Razvrstimo jih lahko v štiri skupine. 2 Tab.2 Najobsežnejše akumulacije na svetu (nad 1000 km ) Površina v štev. Sk.povr. . tisoč km2 akumui. v km2 ' dolinske akumulacije jezerske akumulacije. stev. sk.povr.v k m ^ š t e v . — 1 - 3 40 70.013 28 58.733 12 11.280 3 - 5 8 32.960 4 18.560 4 14.440 5 - 10 7 47.597 4 29.847 3 17.750 nad 10 3 123 .720 - - 3 123.720 Skupno 58 274.290 36 108.923 22 165.367 Med 58 najobsežnejšimi akumulacijami na svetu je 22 jezerskih s površino 165.367 km2 in 36 dolinskih s površino 108.923 km2. Tri največje, ki imajo nad 10.000 km2, izkoriščajo Viktorijino, Bajkalsko in Ontarijsko jezero. Med akumulacijami od 5000 do 10.000 km2 so poleg jezerskih tudi že dolinske. Prve zajemajo Oneško in Zajsansko jezero v SZ ter jezera v porečju Hamiltona na Labradorju. Med dolinskimi so približno enako velike akumulacije na Volti v Gani, pri Kujbiševu in Bratsku v SZ ter pri Asuanu (Naserjevo jezero) v Egiptu. V tretji velikostni skupini (3.000 do 5.000 km2) so štiri dolinske akumula- cije - Karibska (Zambija), Ribinska (SZ), Sanminska (Kitajska) in Volgo- grajska (SZ) ter tri jezerske - Nipigon (Kanada), Saimaa (Finska) in Lake of the Woods (Kanada). Med 27 akumulacijami od 2.000 do 3.000 km2 so skoraj vse dolinske. So namreč v dolinah, kjer ni večjih jezer. V tej skupini so Zejska (SZ), Cimljanska (SZ), Cabora Bassa (Mosambik), Kremčugska (SZ) in Kahovska akumulacija (SZ) ter številne druge. Med jezerskimi sta Volhovska akumulacija, ki zaobseže še Ilmensko jezero ter Hantajska akumulacija (Jenisej), katere del je Han- tajsko jezero. Prva je v evropskem in druga v sibirskem delu Sovjetske zveze. Med 27 akumulacijami od 1.000 do 2.000 km2 jih 10 zajema jezera, 17 vodnih zbiralnic pa je v rečnih dolinah, ki so brez njih. Poleg tega so še akumula- cije vmesnega tipa, ki združujejo potopljene doline in jezera. Taka je šeksninska akumulacija (1.669 km2) v SZ. Vključuje Belo jezero (1. 130 km2), ki je veliko večje od zajezene Šeksninske doline. Drugačno razmerje med za- jezeno dolino in jezerom ima akumulacija D.Johnson na labradorski reki Manicougan v Kanadi, ki vsebuje 142 km3 vode na površini 1.940 km2. Na Mani- cougansko jezero odpade namreč le dobra šestina akumulacije (285 km2). 25 Ponekod so jezera spremenili v akumulacije, ne da bi jih bistveno povečali. Tako je z jezerom Inari v severnem delu Finske blizu meje s SZ in Norveško. Pregrada na reki Paats je namreč razširila jezero (1.110 km2) le za 34 km2. Celotna akumulacija vsebuje skoraj 5 km3 vode, koristni del pa 2,5 km3. Drugačen primer je jezero Okeechobee v južnem delu Floride, kjer so vodo zajezili za namakanje subtropskih kultur, pa tudi zato, da bi izboljšali plovnost kanalov, ki preprezajo Florido. Akumulacija obsega 1.821 km2. v njej je 5,2.km3 vode, v koristnem delu pa 1,6 km3. Ko so jo 1938.leta zgra- dili, se je jezerska gladina dvignila za 3 m in jezero se je precej razši- rilo ter zalilo obsežna močvirja. 3. Razporeditev največjih umetnih jezer po svetu Akumulacije, ki vsebujejo po več kot 20 km vode oziroma obsegajo več kot 1.000 km2, so razširjene že na vseh kontinentih, razen v Avstraliji. Vendar je tudi tu in v Oceaniji preko 2000 akumulacij, ki obsegajo skupno 30 km3 vode, a so manjše od teh, ki jih obravnavamo. Največjo akumulacijo, ki bo vsebovala 12,4 km3 vode, gradijo v JZ Tasmaniji na reki Gordon. Med že na- polnjenimi je največja zajezitev Yucambin pod Snežnim gorovjem v Novem Juž- nem Walesu. Vsebuje 4,8 km3 vode in obsega 132 km2. Največjo površino ima sicer akumulacija na reki Murray, a ima le 3,1 km3 vode, ker je razmeroma plitva. Tab.3 Največja umetna jezera po kontinentih 3 2 akumulacije nad 20 km akumulacije nad 1.000 km Kontinent štev. sk.prost. v km3 sk.povr. v km2 štev. o sk.povr.v km'' Afrika 6 766, ,3 90, .450 7 91, .493 Azija 16 881, ,4 67, .346 13 64. .253 S.Amerika 13 536, ,4 44, .507 15 54, .857 Evropa 4 138, ,6 16, .750 19 54, .875 J.Amerika 6 236, ,9 9, .454 4 5, .675 Skupno 45 2 .563, ,6 226 .370 58 274, .290 Največja afriška umetna jezera. Afrika zavzema posebno mesto po tem, da je v zadnjih letih zgradila zelo velike vodne akumulacije. Edinstvena je zaje- zitev pri Owenovih slapovih, ki izkorišča Viktorijino jezero (Mvazva), drugo največje sladkovodno jezero na svetu (68.000 km2). Uporabna količina tri metre debelega sloja vode obsega kar 204,8 km3. Zato je ta zajezitev največja na svetu. Pomembna ni samo za Ugando, temveč perspektivno tudi za hidrotehnično ureditev celotnega Ponilja, bodisi za plovbo, namakanje ali hidroenergijo. V zadnjih 15 letih so v Afriki napolnili kar pet ogromnih akumulacij: Karibo na Zambeziju, Naser na Nilu, Akosombo na Volti (Gana), Kossy na reki Bela Bandoma (Obala slonove kosti) ter Kainji na Nigru (Kvara) v Nigeriji. Karibska akumulacija na Zambeziju, ki so jo napolnili 1959.leta, se razteza na meji med Južno Rodezijo in Zambijo. Obsega 160 km3 vode, z rezervno pro- tipoplavno prostornino pa presega 170 km3, kajti Zambezi močno koleba zarad: savanskega dežnega režima južne polute. Vodna gladina se v skrajnem primeru lahko razširi na 4.500 km2. Zgradili so jo za pridobivanje električne ener- gije, ki je potrebna za izkoriščanje bogatega bakrovega področja v Zambiji (elektrolitično rafiniranje bakra) ter za različne industrijske panoge v Rodeziji. Zajezeno reko izkoriščajo tudi za namakanje in drugo vodno oskrbo saj izboljšuje plovnost srednjega dela Zambezija in varuje dolino pred pop- lavami. Za domače prebivalstvo je pomemben tudi ribolov. 26 Naserjevo jezero za jezom Sadd el Ali na Nilu obsega s protipoplavno prostor- nino, ki lahko zadrži povečan dotok Nila, kar 157,3 km3. Celotna prostornina umetnega jezera ima sicer 146,7 km3, koristna 74 km3, kolebanje gladine do- seže 75 m, površina pa meri 5.120 km2. Akumulacija služi predvsem za namaka- nje in energetiko pa tudi za plovbo in ribolov. Pri njej se je pokazalo, da imajo zajezitve velikih rek v takšnih pokrajinskih osnovah, kakršne so v Sudanu in Egiptu, tako številne slabosti, da je njihova celotna koristnost dvomljiva. Velika asuanska zajezitev naj bi sicer postala osnovni člen egiptovskega namakalnega in energetskega gospodarstva. Kajti velika pomanj- kljivost hidrotehničnega urejanja Ponilja je bila v tem, da je poleg nama- kalnih premalo upoštevala energetske, plovne in druge potrebe. Vendar v Po- nilju še vedno niso dosegli ureditve tennesseejskega tipa. V Gani so na Volti leta 196 5 zgradili akumulacijo (Akosombo), ki se po pro- stornini (148 km3) uvršča na peto mesto na svetu, po vodni površini pa je največja dolinska akumulacija (8.430 km2). V skrajnem primeru se vodna gla- dina lahko poveča celo na 8.730 km2. Koristni del akumulacije obsega 90,9 km3. Služi predvsem za energetiko in namakanje pa tudi za plovbo, obrambo pred poplavami in ribolov. Zajezena vodna gladina prekriva kar 3,7 odstotkov ce- lotne površine Gane. Zajezitev Volte, reke savanskega podnebja, je sprožila predvsem gradnja velikega hidroenergetskega kombinata, na katerem sloni tam- kajšnja aluminijeva industrija. Na Obali slonove kosti so na reki Bela Bandoma zgradili leta 1971 energetsko- namakalno akumulacijo Kosu (Kossy) s celotno prostornino 29,5 km3 in korist- no prostornino 25 km3 ter površino 1.600 km2. Tudi tu so se z zajezevanjem vode stopnjevale težave zaradi rečne slepote, ki se širi med domačini. V Nigeriji so v teh letih zgradili jez na reki Niger, za katerim je nastala akumulacija Kainji s prostornino 15 km3 in površino 1.243 km2, ki služi pred- vsem za pridobivanje električne energije (za pridobivanje kositra) in boljšo plovbo po Nigru, ki dvakrat na leto naraste, dvakrat pa ima premalo vode, čeprav ima v povprečju 7.000 m3/sek vodnega pretoka. V Mozambiku dokončujejo na reki Zambezi 14o m visok jez Cabora Bassa, ki bo zajezil 66,6 km3 vode na površini 2.700 km2. Tudi ta akumulacija bo služila za električno energijo, namakanje in boljšo plovnost Zambezija. Nekateri viri (11) omenjajo še akumulacijo Sunda na reki Kwilu v JZ Zairu, ki naj bi imela kar 35 km3 prostornine in 1.600 km2 površine, po drugih po- datkih je še niso začeli graditi, po tretjih pa naj bi bila v Gabonu (15). Tudi v Gvineji, JAR, Zairu, Maroku in še nekaterih drugih afriških deželah so.zgradili ali pa še gradijo več velikih akumulacij, ki se po prostornini ali površini približujejo prikazanim. Da so v Afriki zgradili velike akumulacije, je razumljivo, saj so afriške reke zelo velike in vodnate. Predvsem pa so zaradi pragov in brzic ugodne za izrabo hidroenergije. Hidroenergetski potencial Afrike je namreč močnej- ši kakor na kateremkoli drugem kontinentu. Prav tako privlačna so velika rudna bogastva, ki so privabila tuje naložbe v velike hidroenergetske aku- mulacije, potrebne za izkoriščanje bogatih ležišč železove, bakrove, alu- minijeve, kositrove in drugih rud. Akumulacije sicer s pridom uporabljajo tudi za druge namene, vendar je to drugotnega pomena. Zato so velikopotezne zajezitve afriških rek preveč enostranske in širše regionalne hidrotehnične ureditve so šele na začetkih. Največje azijske akumulacije so po površini enake Grčiji. Azija zavzema z njimi pomembno mesto največ na račun Sovjetske zveze. Med 16 akumulacijami, ki imajo največ vode, jih je kar lo v sovjetskem delu Azije. Med njimi so Bratska (Angara) in Krasnojarska (Jenisej), obe v Sibiriji, ter Buhtarminska (Irtiš) v Kazahstanu. Med tistimi, ki jih še polnijo, sta največji Čapča- gajska (Ili) v Kazahstanu in Hantajska (Hantajka, pritok Jeniseja) v Sibiri- ji in med tistimi, ki jih gradijo, sta največji Ust Umska (Ilm) ter Sajan- ska (Jenisej), obe sibirski. Posebno zanimiva je Sajanska akumulacija, ki nastaja v gorskem svetu za 236 m visoko pregrajo. Ustvarila bo veliko, glo- boko jezero oligotrofnega tipa, njena HE pa bo po moči največja na svetu. Poleg energetskih in druciih funkcij je značilno, da sibirske akumulacije in zajezene reke uporabljajo tudi za splavarstvo. Izven Sovjetske zveze sta v Aziji največji akumulaciji na reku Huang ho (Sian Mer Sia) in Han šui (Dan Cian kou), obe na Kitajskem. Zgradili so ju za preprečevanje poplav, namakanje in pridobivanje električne energije. Med akumulacije, ki bodo dosegle gigantsko velikost, spada tudi Munhafad at Tartar, ki jo grade v Iraku na Tigrisu. Zadrževala bo kar 67 km3 vode. V zgornjem in srednjem delu Evfrata, že na sirskih in turških tleh, pa so Se zgradili dva velika jezova, ki zajezujeta po več kot 20 km3 vode. V vzhodnem delu Turčije je namreč za 207 m visoko pregrajo Keban nastala akumulacija s 30.5 km3 vode, ki se je razlila na 750 km2. Niže ob Evfratu pa so zgradili v Siriji akumulacijo Tabka (Buhayrat al Assad). Ima 43,5 km3 vode na povr- šini 830 km2. Obe akumulaciji služita za pridobivanje električne energije, namakanje in boljšo plovbo po Evfratu. S tem se bodo namakalne razmere ob Evfratu in Tigrisu, ki so bile precej za egiptovskimi, močno izboljšale, kar je zaradi manj ugodnega nivo-pluvialnega vodnega režima obeh rek toliko pomembnejše. V Pakistanu gradijo na Indu energetsko-namakalno akumulacijo Kalabag za 36.6 km3 zajezene vode. Že doslej so tu, v Indiji in Tajski, napolnili ve- like akumulacije, ki vsebujejo po več kot 10 km3 vode in zavzemajo po več. sto kvadratnih kilometrov. Služijo predvsem za namakanje in električno ener- gijo. V Severni Ameriki je 13 akumulacij, ki imajo po več kot 20 km3 in obsegajo 53 6,4 kmJ vode. Poleg tega je 15 akumulacij, ki obsegajo po več kot 1000 km2 in zavzemajo 54.857 km2, ene in druge imajo skupno skoraj 100.000 km2, kar je več kot površina Madžarske. Vse so v Kanadi in ZDA. V Mehiki so sicer tudi velike akumulacije, a so manjše od teh. V kanadski pokrajini Quebec so 1967.leta zajezili Manicougansko reko. Tako je nastala akumulacija D.Johnson, ki je med največjimi na svetu. Celotna prostornina - 142 km3, koristna - 36 km3, površina - 1940 km2. Na Manicou- gansko jezero, ki ga je zajela zajezitev, odpade le 285 km2. Akumulacija je izključno energetska, kar je glede na potrebe in tamkajšnje pokrajinske osnove tudi razumljivo. V Britanski Kolumbiji so reliefne in vodne razmere zelo ugodne za velike zajezitve rek. Te so vodnate (gorski nivalni režim) in imajo močan strmec. Tako so 1968.leta zajezili reko Peace. Za pregrajo Bennet (Portaae Mountain) je nastala Willistorska akumulacija (Williston Lake oz. Gordon Hrum): celot- na prostornina - 71 km3, koristna - 37 km3, oovršina - 1655 km2. Tudi ta je energetska. Zajezena voda je napolnila podolžno dolino v Skalnem gorovju, potem ko so v kanjonu, po katerem se Pease prebija skozi vzhodni hrbet Skalnega gorovja proti vzhodu, zgradili 183 m visoko pregrajo. Za pregrajo Mica je nastalo Arrow Lake s prostornino 23 km3, ki služi za hidroenergijo in za namakanje Kolumbijske doline. V tej pokrajini je za pregrajo Kenney, s katero so zajezili reko Nechako, nastala 1952.leta istoimenska akumulacija imenovana po HE tudi Kenano. Njena posebnost je v tem, da se voda iz več gorskih jezer steka v veliko zbiralni- co, od koder po kanalu in tunelu, ki prebija Obrežni hrbet, odteka na tiho- morsko stran. Njena hidroelektrarna izkorišča višinsko razliko 76o m pri povprečnem vodnem odtoku 196 m3/sek. Akumulacija zajema 22 km3 vode in se razprostira na 800 km2. Vanjo se stekajo vode iz sedmih jezer, zalila pa je kar 6 80 km2 gozda. Med kanadskimi zajezitvami, ki presegajo 20 km3 nrostornine, kaže omeniti še akumulacije Grand Rapids na reki Saskatshewan v Manitobi, Churchill na labradorski reki Hamilton in akumulacijo Iroqu na Reki sv.Lovrenca v Onta- riju. Vse tri so nastale z združevanjem ali razširitvijo glacialnih jezer. 28 Akumulacija Grand Rapids s celotno prostornino 39,9 km3, koristno 11,1 km3 ter površino 4.100 km2, vključuje več razširjenih jezer, med drugim tudi jezero Cedar ter zajezeno dolino reke Saskatshewan. Tudi labradorska akumulacija Churchill je s pomočjo 15 oregraj razširila in združila večje število glacialnih jezer. Nekaj jih je v porečju Hamiltona (Sangirt, Lobstick, Gabro, Ossokmanuan), druqa v porečju reke Naskopie (Mickikamau, Mackenzie, Orma). Skupna površina jezer in potopljenih tal zavzema 6.650 km2, od tega uravnava alavna pregraja kar 6.200 km2 zajezenih voda. Celotna prostornina akumulacije, ki ima izključno energetsko funkcijo, obsega 31,3 km3 in koristna 28 km3. Nastala je zaradi izkoriščanja bližnjih bogatih ležišč železove rude. Akumulacija Iroqu je sestavni del globokovodne poti, ki povezuje Velika je- zera in Atlantski ocean. Osnovna vloga zajezitev, ki so nastale z ureditvi- jo Reke sv.Lovrenca, je transportna. Poleg teqa stopnje, ki so nastale z jezovi, izkoriščajo še za električno energijo, vodo v akumulacijah pa za oskrbo mest in industrije. Zajezena voda sega na Ontarijsko jezero, ki ima tako za 1,5 m višjo gladino. Zajezena voda obsega 19.470 km2, med jezerski- mi akumulacijami je po velikosti tretja na svetu. Njen koristni del obsega namreč kar 30 km3. V Kanadi so še druqe velike akumulacije, ki se po veli- kosti približujejo prikazanim. V ZDA so do leta 1970 zqradili pet vodnih zbiralnic, ki imajo po več kot 20 km3 vode, in šest akumulacij, ki imajo po več kot 1.000 km2. Največji sta Lake Mead in Lake Powell na Koloradu. Prvo so napolnili že 1936.leta, ko so postavili Hoover Dam. Dolqo časa je bila najvišja na svetu (221 m) in tudi jezero, ki je nastalo za njo, je bilo po prostornini največje. Vse zajezene vode je 36,6 km3 in koristne 33,5 km3 na površini 631 km2. Jezero preprečuje poplave in daje draqoceno namakalno vodo ter hidroenerqijo za vso južno Kalifornijo. Druqa akumulacija (Lake Powell) leži višje ob Koloradu. Napolnili so jo 1964.leta, ko so zgradili Glen Canyon Dam (višina jezu - 216 m, celotna prostornina - 33,3 km3, koristna - 25,7 km3, površina - 646 km2). Služi enakemu namenu kot nižja, poleg teqa pa še za turizem oziroma za rekreaci- jo, saj jo vsako leto obišče na stotisoče turistov, ko občudujejo Kolo- radski kanjon. V ZDA je treba med druqimi velikimi akumulacijami omeniti še tri na reki Missouri. Prva je Fort Peck v Montani, druqa Garrison oziroma Sakakawea Lake v Severni Dakoti in tretja Oahe v Južni Dakoti. Največja je Garrisonska, ki obseqa 30,6 km3 vode na površini 1.578 km2. Njen qlavni namen je, da preprečuje poplave, omoqoča namakanje in plovbo po reki ter daje električno enerqijo. Z vodo oskrbuje naselja in industrijo, omoqoča pa tudi vodne športe in rekreacijo. Največja umetna jezera v Južni Ameriki. Velike akumulacije so doslej napol- nili že v Venezueli, Surinamu, Braziliji, Uruqvaju in Arqentini. V Venezu- eli je na reki Caroni nastala akumulacija El Manteco (Guri), ki ima 17,7 km3 vode. Ko jo bodo razširili, bo imela 111,2 km3, služi oa predvsem za elek- troenerqijo, ki je potrebna rudarstvu (železova ruda, boksit) in nastajajoči industriji. V Surinamu so leta 1970 za jezom Brocopondo napolnili akumulacijo Van Blomm- stein Meer (Affobaka), ki služi za hidroenerqijo, potrebno za pridobivanje aluminija iz tamkajšnjih boqatih ležišč boksita. Njen obseq - 12,4 km3, površina - 1.56 0 km2. V Braziliji so na reki Sao Francisco 1966.leta napolnili akumulacijo Tres Marias, ki služi za električno enerqijo tamkajšnji industriji in boljšo plovbo (njen obseq - 21 km3, površina - 1.350 km2). Leta 1965 so ob qornjem toku Rio Grande napolnili akumulacijo Furnas s 20,9 km3 vode, ki zavzema 1.606 km2. Pravkar qradijo na reki Parana akumulacijo Tiete (Ilija Solteira) z obseqom 21,1 km3, ki je namenjena za pridobivanje električne enerc boljšo plovbo po reki. 29 V Urugvaju so leta 1946 na Rio Negru za pregrajo Rlncon del Bonete napolnili akumulacijo s celotnim obsegom 15 km3 in koristnim 6,6 km3 ter površino 1.440 km2. Tudi ta služi za pridobivanje električne energije in boljšo plovnost reke. V Argentini so na reki Neuguen postavili akumulacijo Serros Colorados s pro- stornino 43,5 km3 in površino 620 km2 za pridobivanje električne energije in namakanje tal. Na reki Limav grade akumulacijo El Chocon s prostornino 20,1 km3 in površino 835 km2. Akumulacija bo razen za pridobivanje električ- ne energije služila še za namakanje in vodno oskrbo mest ter industrije, ki se razvija v južnem delu Argentine. Največje evropske akumulacije. V Evropi je sicer 19 akumulacij s površino po več kot 1.000 km2, med njimi so štiri s prostornino nad 20 km3, vendar so vse razen dveh, v Sovjetski zvezi.Toda tudi ti dve, ki sta v sosednji Finski tik ob meji, posredno izkorišča SZ. Tako je medmorska Evropa pravzaprav brez velikih zajezitev. Omenjene akumulacije obsegajo 290 km3vode na površi- ni 71.625 km2, kar je skoraj toliko kot meri Avstrija. Na Finskem so uporabili dve večji jezeri (Saimaa, Inari). Vodo Saimaaskega jezera izkorišča lesogorska akumulacija na reki Voukse, ki odteka v Ladoško jezero in finski elektrarni Enso in Ranhiala. Vodo Inarijskega jezera pa izkorišča akumulacija Kajta Koški na reki Paats. Med največjimi akumulacijami v evropskem delu Sovjetske zveze so dolinske in jezerske. Med jezerskimi je na prvem mestu že omenjena Gornjesvirska aku- mulacija na reki Svir z zaledjem na Oneškem jezeru. Obsega 9.939 km2, od tega pritiče jezeru kar 9.700 km2, potopljeni Svirskl dolini pa le 239 km2. Od celotne prostornine 13,8 km3 ima koristna jezerska prizma kar 13 km3. Z električno energijo oskrbuje predvsem Leningrad in njegovo industrijo. Med dolinskimi je največja Kujbiševska akumulacija na Volgi. Po površini je druga največja vodna akumulacija na svetu sploh. Velike akumulacije, ki so nastale z zajezitvijo nižinskih vzhodnoevropskih rek, zelo vsestransko iz- koriščajo. Vse ženejo elektrarne, ki delujejo po koničnem režimu. Energijo pridobivajo v času, ko v enotnem električnem omrežju evropskega dela SZ primanjkuje energije. Največja evropska hidroelektrarna izkorišča volgo- grajsko, druga največja pa Kujbiševsko akumulacijo. V SZ zaradi hitro rastočih potreb po vodi pomen akumulacij zelo naglo nara- šča. Kmalu jih bodo uporabljali tudi za preusmerjanje rečne in jezerske vode iz severnega v osrednji in južni del Ruske nižine. V ta namen načrtu- jejo zajezitve, ki bodo še večje od sedanjih. K boljši plovnosti vodnih poti Ruske ravnine so pripomogle ravno akumulacije. Med njimi so najpomembnejše volške in Cimljanska akumulacija na Donu. Sled- nja omogoča izkoriščanje volgo-donskega plovnega kanala, ki povezuje vodne poti v povodju Črnega in Kaspijskega morja. Akumulacije na Volgi so enako pomembne za vodni promet in električno energijo. Pomemben vozel notranjih vodnih poti v evropskem delu SZ je prav gotovo Ribinska akumulacija. Preko nje plujejo ladje z ugrezom do 4m iz srednje in spodnje Volge v zgornje Povolžje tja do Moskve. Ribinska in šeksninska aku- mulacija sta nepogrešljivi tudi za globokovodno volgo-baltiško pot, ki za- gotavlja zvezo med Baltiškim, Belim in Kaspijskim morjem. Izjemno pomembna za namakanje in vodno oskrbo južnega dela Ukrajine, vključ- no s Krimom, je Kahovska akumulacija na spodnjem Dnjepru, preko katere pre- usmerjajo vodo iz Dnjepra na Krim. V bližnji bodočnosti bo med pomembnimi nalogami izkoriščanje vode, ki je akumulirana v spodnjih delih Volge za namakanje Zavolžja in polpuščavske Prikaspijske nižine. Domala vse velike akumulacije evropskega dela SZ izkoriščajo tudi za indu- strijski ribolov, ki v akumulacijah SZ doseže letno 60.000 ton (skupno z domačim in športnim pa okoli 90.000 ton). To je dvakrat več od jugoslovanskega 30 morskega ulova rib. V največjih akumulacijah evropskega dela SZ ulove letno 75.000 ton rib, od tega samo na volških okoli 40.000 ton. Na Kujbiševsko, Saratovsko in Volgograjsko akumulacijo odpade kar 70 odstotkov tega ulova, še vedno pa ulove manj rib, kakor dopušča biološka produktivnost zajezenih voda. Akumulacije vse bolj izkoriščajo tudi za rekreacijo. Ob njih letuje vsako leto na stotisoče ljudi, več sto rečnih ladij pa so preuredili v plavajoče domove. Tudi v potniškem prometu je prevoz turistov in izletnikov čedalje pomembnejši. Vendar pa vseh možnosti rekreacijskega izkoriščanja akumulacij še zdaleč niso izčrpali. Sploh so ruske akumulacije primer kompleksnega iz- koriščanja zajezenih voda. Pri tem ne smemo prezreti njihovega posrednega vpliva npr. na večjo vlažnost "akumulacijskih" pokrajin, kar je pomembno zlasti v stepski Ukrajini. Pri izkoriščanju akumulacij pa povzročajo težave različni interesi (energija - plovba - namakanje), ki niso vslej skladni. Ti problemi se pri kompleksnem izkoriščanju akumulacij kažejo še marsikje drugod po svetu. 4. Problematika in nadaljnji razvoj umetnih jezer Vode, ki jih človek zbira v velikih akumulacijah, postajajo eden od osnovnih načinov urejenega izkoriščanja vodnih virov na zemlji. Z vsakim letom nara- šča pomen velikih akumulacij, ki nastajajo za visokimi jezovi, prav tako pa narašča pomen velikih jezerskih akumulacij, ki uravnavajo odtok večjih jezer Še pred nekaj desetletji je količina vode v tedaj največjih zajezitvah komaj presegla 35 km3- danes pa obratuje že 17 akumulacij, ki vsebujejo po več kot 50 km^ vode, sedem pa jih ima celo po več kot 100 km3. Mead Lake, dolao časa največje umetno jezero na svetu, ima manj kot 700 km2, danes pa se največja raztezajo na več desetkrat večjih površinah. Velike akumulacije so pravza- prav tehnološki uspeh zadnjih treh desetletij. Izmed 45 največjih jih je 33 nastalo šele po letu 1960, v desetletju prej le pet, pred tem pa komaj tri. Vse akumulacije zadržujejo že več kot 5.000 km3vode. To je štirikratna koli- čina vse rečne vode na zemlji, toda še vedno le 4 odstotki vse jezerske vode Vse akumulacije obsegajo 600.000 km2.To je večja površina, kakor jo imajo Jugoslavija, Bolgarija, Grčija in Albanija skupaj, če bi akumulacije izpraz- nili, bi se gladina svetovnega morja dvignila za 16 mm. Zato upravičeno tr- dimo, da umetne vodne zajezitve pridobivajo planetarni pomen. Namestp po kontinentih bi akumulacije lahko obravnavali tudi po klimatskih pasovih ali tipih pokrajin. V enakih pokrajinskih osnovah imajo namreč akumulacije vrsto skupnih potez. Tako tudi v Kanadi, Finski in severnem delu Sovjetske zveze, kjer so ledeniški relief in številna jezera z neure- jeno rečno mrežo in neuravnovešenim strmcem rek ter drugo dediščino pleisto- censke poledenitve. Vse to je ugodno za zajezevanje rek in hidroeneraetsko izrabo doda, čeprav sta njihov nivalni režim in dolga vsakoletna zamrznje- nost manj ugodna. Obenem so to redko naseljeni in gospodarsko enostransko razviti kraji. V teh pokrajinah zato prevladujejo jezerske akumulacije, ki imajo večinoma enostransko, navadno energetsko funkcijo, namenjeno v glavnem rudarstvu in predelavi rud ali pridobivanju in pošiljanju električne energi- je v sosednje, gospodarsko bolj razvite pokrajine. Drugačne so akumulacije v celinskem podnebju zmernega pasu, npr. v Misissi- ppskem in Vzhodnoevropskem nižavju, kjer prevladujejo velike nižinske reke z močnim kolebanjem preko leta ter drugimi pokrajinskimi osnovami, ki so za zajezovanje manj ugodne. Prevladujejo sicer dolinske zajezitve, ki pa so zaradi ravninskega sveta plitve, raztegnjene in velike. Pomembne so za namakanje, plovbo in pridobivanje električne energije. Težave so v močnem izhlapevanju zajezene vode, v naglem abrazijskem razdiranju rahlih jezer- skih bregov zaradi mladih rečnih in drugih tal, v katerih so nastale, itd. Drugačen tip akumulacij je v starih namakalnih pokrajinah - Sovjetska Sred- nja Azija, Pakistan, Indija, Kitajska, Mezopotamija, Eaipt. Tem deželam so velike zajezitve prinesle posodobitev namakalnih nanrav in osnovo za druge velikopotezne vodnogospodarske naprave. Zaradi tople in sušne klime ter nivo- pluvialnega režima pa zajezene vode izdatno kolebajo in izparevajo. Težave so tudi zaradi prestrezanja rodovitnecra rečnega blata, ki ostaja za jezovi, prej pa je gnojilo poplavna dolinska tla. Naslednji tip akumulacij je v tropskem pasu, savanskem ali stalno vlažnem. Povečini so tu ugodni pluvialni režimi tropskih rek, manj pa je uciodna po- plavnost dolin in še manj veliko izhlapevanje zajezenih voda ter širjenje bolezni, ki so v zvezi s stoječo vodo (rečna slepota, malarija itd.). Te akumulacije so v manj razvitih deželah in velike zajezitve rek so posledica enostranskih oziroma tujih koristi. Zcrradili so jih s tujimi naložbami, ki so namenjene za pridobivanje električne energije, ki je potrebna za kopanje in predelavo rud iz tamkajšnjih bogatih ležišč, zlasti boksitnih. Pri teh zajezitvah niso pretirano štedili tal, zato so akumulacije zalile obsežne dele dolin, veliko rodovitnih tal in veliko tropskih gozdov. Akumulacije izrabljajo sicer tudi za namakanje, plovbo in ribištvo, vendar je to bolj drugotnega pomena. Tudi ekološko so te akumulacije najbolj kočljive. V marsičem drugačne so vodne akumulacije v razvitih deželah, saj so povečini najbolj pretehtane in vsestranske. Vseeno pa so ekološki in drugi pomisleki ravno pri njih najbolj živi. Delež zaseženih kulturnih tal, prometnih poti in naselij je namreč pri teh akumulacijah največji. To ne velja samo za tni- žinske pokrajine (Mississipsko nižavje, Rusko nižavje), kjer so se sredi kulturnih pokrajin zajezene reke na daleč razlile, temveč tudi za gorski svet, kjer so doline še bolj dragocene, čeprav so zaradi višjih zajezitev akumulacije manj obsežne. Tudi življenje v dolinah pod velikimi zajezitvami ni povsem brez tveganja. Doslej je bilo že več velikih nesreč (15). Posebni problemi so v teh pokrajinah onesnažene reke in onesnaženost zajezenih voda. Glede velikih akumulacij je zato največ pomislekov ravno v najbolj razvitih deželah, čeprav akumulirano vodo najbolj potrebujejo. Toda stiska za prostor je tu največja in problemi okolja najbolj izostreni. V Evropi si zato veli- kih akumulacij (npr. na Donavi, Renu) niti zamisliti ne moremo, ker bi vse preveč grobo posegle v gosto naseljene, močno kultivirane in infrastrukturno dobro opremljene pokrajine, že v redko naseljenih dolinah so morali, preden so jih zajezili, marsikje preseliti na desettisoče ljudi. Velike vodne akumulacije so nedvomno velikopotezna osnova infrastrukturne ureditve pokrajin. Zaradi čim bolj smotrnega urejanja pokrajin jih skušajo načrtovati vse bolj široko in vsestransko. Take primere poznamo iz SZ, ZDA, Kanade, Japonske in še nekaterih dežel, kjer skušajo najprej preučiti vse posledice, ki jih akumulacije utegnejo sprožiti neposredno ali posredno, takoj ali kasneje. Tennesseejski način vodnega urejanja z akumulacijami vred, ki pomeni smotrno vodno gospodarjenje s celotnimi porečji, so že pred drugo svetovno vojno začeli uresničevati v ZDA. Kasneje se je močno uvelja- vil tudi v SZ. V manj razvitem svetu pa, žal, še vedno prevladujejo močno enostranski hidrotehnični posegi, ki jih narekujejo bodisi interesi posamez- nih gospodarskih panog, drugih držav oziroma večnacionalnih družb. Na širši pomen velikih akumulacij, ki je praviloma interrecrionalen, kažejo že njihove razsežnosti. Velike akumulacije so dolge po več sto kilometrov in široke po več deset kilometrov. Vrisane niso samo na kartah posameznih držav, temveč tudi na kartah kontinentov in v atlasih. V marsikateri deželi je več umetnih jezer kakor naravnih in tudi večja so. Marsikatera dežela spominja s svojimi dolgimi in ozkimi dolinskimi akumulacijami na alacialne jezerske pokrajine, kakršne so npr. v Kanadi, švedski. Finski itd. Tak vtis dobimo celo, ko gledamo sodobne karte Portugalske, Španije, Turčije in dru- gih dežel, kjer je več sto takih jezer. Skratka, umetno ojezerjevanje posta- ja značilna poteza vse večjega števila dežel. Glede na količino in površino zajezene vode je razumljivo, da velike akumula- cije močno vplivajo na kroženje vode, vodno bilanco in zadrževanje rečnih sedimentov, ki obtičijo v zajezitvah, prej pa so jih reke nosile v morja. 32 Največja umetna jezera na svetu (1970) Tek. štev. Akumulacija Reka,jezero Država Zgrajena leta Obseg v km3 celotni koristni Površina v km2 Vrsta izrabe 1. Ovenova akum. Viktorijino j. Uganda 1954 - 204,8 68.000 En,Pl,Rb 2. Bratska Anaqara SZ 1967 169,3 48,2 5.470 En,Pl,Sp,Rb,Os,Rk 3. Kariba Zambezi Zambija 1959 160,3 46,0 4.550 En,Mn,Pl,Rb,Ppl 4. Naser Nil Egipt 1968 157,3 74,0 5.120 Mn,En,Ppl,Pl,Rb 5. Akoscmbo Volta Gana 1965 148,0 90,0 8.480 En,Pl,Mn,Ppl,Rb,Os 6. D.Johnson Manicougan Kanada 1967 142,0 36,0 1,940 En 7. El Manteco Carroni Venezuela gr. 111,2 55,0 - En 8. Krasnojarska Jenisej SZ 1970 73,3 30,4 2.000 En,Pl,Sp,Rb,Os 9. Williston Lake Peace Kanada 1968 71,7 37,0 1.655 En 10. Zejska Žeja SZ qr. 68,4 32,1 2.740 En,Pl,Ppl 11. Tartar Tigris Irak gr. 67,0 - 2.000 Nm,Ppl 12. Cabora Bassa Zambezi Mozambik gr. 66,4 - 2.700 En,Nm,Pl 13. Sian Men Sia Huang ho Kitajska 1962 65,0 55,0 3.500 Ppl,Nn,En,Pl 14. Ust Ilmska Angara SZ gr. 59,4 2,8 1.873 En,Pl,Sp,Rb 15. Kujbiševska Volga SZ 1957 58,0 34,6 6.488 En,Pl,Mn,Rb,Os,Rk 16. Buhtarminska Irtiš,Zajsan SZ 1967 53,0 30,0 5.490 En,Pl,Os,Rb 17. Dan Cian Kou Han šui Kitajska 1962 51,6 38,5 1.000 Nm,En,Ppl 18. Irkutska Angara,Bajkal SZ 1959 48,5 46,0 32.966 En,Pl,Sp,Os,Rb,Pk 19. Serros Color. Neuquen Argentina gr. 43,5 5,6 620 En,fin 20. Tabka Evfrat Sirija gr. 40,0 11,0 830 En,Nm,0s 21. Grand Rapids Saskatchewan Kanada 1964 39,9 11,1 4.100 En,Nm,Os 22. Lake Mead Kolorado ZDA 1936 36,7 33,5 631 En,Ppl,Nn,Os,Rk 23. Kalabag Ind Pakistan gr. 36,6 - - Nm,En 24. Viljujska Viljuj SZ 1968 35,9 17,8 2.177 En,Nn 25. Lake Powell Kolorado ZDA 1964 33,3 25,7 646 Ppl,Mn,En,Rk 26. Volgograjska Volga SZ 1960 31,5 8,3 3.117 En,Pl,Mn,Os,Rb,Rk 27. Sajanska Jenisej SZ gr. 31,3 15,8 583 En,Rb 28. Churchill Hamilton Kanada gr. 31,1 28,0 6.650 En 29. Garrison Missouri ZDA 1956 30,6 25,5 1.518 Ppl,Pl,En,Os,Rk,Rb 30. Keban Evfrat Turčija gr. 30,5 22,0 750 En,tJn,Ppl 31. Iroqu Qntarijsko j. Kan., ZDA 1958 30,0 - 19.470 Pl,En,Os 32. Kossy B.Bandana Ob.si.k. 1971 29,5 25,0 1.600 bin,En 33. Oahe Missouri ZDA 1963 29,1 21,0 1.522 Ppl,Pl,En,Rk 34. Kapčagajska Hi SZ gr. 28,1 6,0 1.847 En,N m,Rb,Rk 35. Ribinska Volga SZ 1947 25,4 16,8 4.550 En,Pl,Os,Sp,Rb,Rk Tek. Akunulacija Reka,jezero Država Zgrajena obseg v km^ Površina v km2 Vrsta izrabe štev. leta celotni koristni 36. Fort Peck Missouri ZDA 1937 24,8 17,3 990 Ppl,En,Pl,Os,Rb,Rk 37. Cimljanska Don SZ 1957 23,7 11,5 2.636 Pl,En,Rb,Mn,Os,Rk 38. Hantajska Hantajka SZ gr. 23,5 17,3 2.120 En 39. Arrow Lake Kolixnbija Kanada gr. 23,0 14,8 - En,Pl 40. Nechako Nechako Kanada 1952 - 22,0 800 En 41. Late Skeens Deede Horse Kanada - 22,0 - - - 42. Tiete Parana Brazilija gr. 21,0 - - En,Pl 43. Tres Marias S.Francisco Brazilija 1965 21,0 18,0 1.350 En,Pl 44. Furnas Rio Grande Brazilija 1965 20,9 14,0 1.606 En 45. El Chooon Limay Argentina gr. 20,1 - 835 En,Os,Nn Akumulacije, ki imajo manj kot 20 km3, a več kot 1.000 km2. 46. Lake of Woods (Kanada), 47. Lake Seul (Kanada), 48. Nipigon (Kanada), 49. Red Lake (Kanada), 50. Gouin (Kanada), 51. Manuan na Manuanski reki (Kanada), 52. Okeechobe (ZDA), 53. Van Blaimstein Mser na Surinamu (Surinam), 54. Tiete oz. Ilija Solteirana Rio Negru (Urugvaj), 55. Sunda naKwilu (Zaire), 56. Kainji na Nigru (Nigerija), 57. Inari oz.Kajta Koški (Finska), 58. Kumska na Kuiri (SZ), 59. Vygozerska na Vigu in jezeru (SZ), 60. Saimaa (Finska), 61. Gornjesvirska na Sviru in Oneškem jezeru (SZ), 62. Volhovska na Volhovu in I Imenskem jezeru (SZ), 63. Šeksninska na Šeksni in Belem jezeru (SZ), 64. Gorkovska na Volgi (SZ), 65. Kahovska na Dnjepru (SZ), 66. Čeboksarska na Volgi (SZ), 67. Kujbiševska na Volgi (SZ), 68. Spodnjekamska na Kami (SZ), 69. Votkinska na Kami (SZ), 70. Kamska na Kami (SZ), 71. Novosibirska na Obu (SZ), 72. Kremenčugska na Dnjepru (SZ), 73. Roosevelt Lake na Kolumbiji (ZDA), 74. Rockland na Nechesu (ZDA), 75. Kentucky Lake na Tennesseeju (ZDA), 76. New Hogan v Kaliforniji. VIRI: Man made Lakes (1966), Fels (1970), Avakian, Šarapov (1970), World Dams Today (1970), World Register of Dams (1964), World Dams Today (1967), Fortunatov (1978). LEGENDA: En - energetika, Nn - namakanje, Pl - plovba, Ppl - preprečevanje poplav, Os - oskrba z vodo (industrijska,komunalna), Rb - ribolov, Sp - splavarstvo, Rk - rekreacija, gr - akumulacijo gradijo. Danes je večina teh akumulacij že zgrajenih. Tek.štev. - položaj akumulacij na karti. Izlivi zajezenih rek in sosednjih delov morij se zato v marsičem spreminjajo: večje je razdiranje delt in rečnih ustij sploh, manjši je dotok hranilnih snovi in manjši je ulov rib. Spreminjajo se celotni ekostosistemi vodnih pokrajin, ki so že no naravi močno občutljivi (mešanje sladke in slane vode). V bodoče ni pričakovati, da bi se v Evropi, Avstraliji in ZDA število velikih akumulacij bistveno povečalo. Pač pa lahko pričakujemo, da se bo njihovo število povečalo v Sibiriji in na Daljnjem Vzhodu, v južni Aziji, Kanadi in nekaterih afriških in južnoameriških deželah, kjer so za velikopotezno zajezevanje voda na voljo velike reke in jezera ter druge ugodne pokrajin- ske osnove. Zato je razumljivo, da marsikje pripravljajo še večje zajezitve rek, kakor so sedanje. Tako naj bi v Braziliji z zajezitvijo dveh desnih pritokov Amazonke (Xingan, Araguaia) nastalo na vznožju Brazilskega višavja 600 km dolgo in do 400 km široko umetno jezero, ki bo imelo 600 km3 vode, kar je štirikrat več od doslej največjega. Zajezena voda se bo razlika na površini, enaki srednjeveliki evropski državi ali desetim Ladoškim jezerom, ki je naj- večje v Evropi. Velike zajezitve pripravljajo tudi v Sibiriji, Kanadi in ekvatorialni Afriki, za druge dežele pa so načrti še manj jasni. Očitno pa je, da se bo velikopotezno zajezevanje rek in jezer še nadaljevalo, z njimi pa številne pokrajinske posledice, ki jih spremljajo. POGLAVITNI VIRI: 1) Avakian A.B., Fortunatov M.A., Les lacs de baraqe du monde, Limnologurum Conventus XVIII, Abstracts of Communications, 1971, Leningrad; 2) Avakian A.B., äarapov V.A., Jakovljeva V.B., KrupnejSie vodohranili§£a mira, Trudy koordinacionnyh soveääanyj po hidrotehnike, 70, 1972, Leningrad; 3) Bretschneider H., Die qrösten Talsperren der Welt, Die Wasserwirtschaft, 60, 6, 1970; 4) Bykov V.D., Kisin I.M., Edel§tejn K.K., Rol' vodohraniliäö v transforma- cii recnogo stoka, Meteorol.i gidrol., 1972,7, Moskva; 5) EdelStejn K.K., Morfolocrifieskaja klassifikacija vodohranilisö, Vestnik mosk.univ., 1977, 5, Moskva; 6) EdelStejn K.K., Ivanova O.N., O Stabil'nosti vodnyh mass dolinnyh vodo- hraniliSö. Kompleksnye issledovanija vodohranililö, 4, 1978, Moskva; 7) Entz B., Limnological condltions in Volta Lake, the greatest Man made Lake of Africa, Nature and resources, Bull.Internat. Hydrol.Decade, UNESCO,V, 1969; 8) Fels D., Stauseen als Gegenstand geographischer Forschung, Mitt.aeogr. Ges., 1964, München; 9) Fels E., Die Stauseen der Vereinigten Staaten von Amerika, Die Erde, 95, 1964; 10) Fels E., Das World Reqister of Dams, Paris, 1964, Die Erde, 98, 1967, Berlin; 10a)Fels E., Die Stauanlagen und die Geoqraohie,Geographica Helvetica, 4. 1965, Bern; 11) Fels E., Die qrossen Stauseen der Erde, Zeitschr.f.Wirtschaftsneoor., XIV, 8, 1970; 12) Fels E., Stausee - Stiefkinder der Geographie, Geogr.Zeitschr.33, 1973; 13) Fortunatov M.A., Krupnjeäie vodohraniliäöa mira, Kompleksnye issledova- nija vodohraniliää, 70, 1978, Moskva; 14) Golterman H.L., Physiological limnology an approach to the physiology of lake ecosystems, 197 5, Amsterdam; 15) Glodek J., Zapory wodne na swiecie - zarys geocrraphisznv, Csaz.geogr., XLI, 1, 1970, Wroclaw; 16) Grengg H., Die grossen Stauseen der Erde, österr.Wasserwirt.27, 1975; 17) Hrusteleva M.A., Biogennye veščestva v vodnyh vvtjažkah iz počv vodosbora Možajskoqo vodohranilišča, Kompleksnye issledovanija vodo- hranilišč, 1978, Moskva; 18) Kisin I.M., Semenov E.F., Koefficient vodoobmena i režim sostavljajuščih vodnoqo balansa vodohranilišč. Kompleksnye issledovanija vodohranilišč, 4, 197 8, Moskva; 19) Lopuh P.S., Osobennosti fiziko-qeoqrafičeskih svjazej v vodoemah, 1971, Minsk; 20) L'voviS M.I., Mirovoj vodnyj balans i vodnye resursy zemli, 1974, Leningrad; 21) Man Made Lakes, Symposia of the Institute of Biology, 15, 1966, London - New York; 22) Mermel T.W., Progress of Dam Construction in the World, World Dams Today, The Japan Dam Association, 1960, Tokyo; 23) Radinja D., Zbiljsko jezero - zajezitev Save pri Medvodah,1977, Ljubljana (tipkopis); 24) Schnitter N., Statistischen Übersicht über den Stand des Talsperrenbaus in der Welt, Wasser- und Energiewirtschaft, 60, 1/2,1968; 25) Statistički godišnjak Jugoslavije, 1977, XXIV, Beoqrad; 26) World Dams Today, The Japan Dam Association, Tokyo, 1967; 27) World Reqister of Dams, International Commission on Larqe Dams, 1970, Paris; 28) Zajdel'man F.R., Gadžiev J.M., Rohkova L.S., Opyt modelirovanija proce- ssov vzajmodejstvija zatoplennyh počv i qruntov s vodami vodohranilišča, Kompleksnye issledovanija vodohranilišč, 1978, Moskva; 29) Todd D.K., The Water encyclopedia, 1970, New York. 36