-----   190
Ribčeva ljubica.*)
Narodna iz Idrijskih hribov.
Zapustil ribeč ljubico,                      „V lep venec vas povila bom,
On nič ne mara več za njo,             Poslala ribču ga na dom,
Se spravlja v daljno deželo.             Prišla tak žalosti v okom."
Tam bistriši vode šume,                   Kraj vira ljubica stoji,
Tam lepši ribe se love,                    Ob viru rožice sadi,
In lepši deklice žive.                        Sadeč jih viru govori:
Pri viru ljubica stoji,                        ^rjj, teci, teci le studen'c,
Ob viru rožice sadi,                          Naprej sred lip in verbnih seno,
Sadeč jih rožam govori:                   Zročila tebi bom svoj ven'c."
„Precvetajte cvctličice;                      wTi tečeš bistro v ptujo stran,
Kdar boste ve se razcvetle,             Tje po sterminah in skoz plan,
Bom reva vas pobrala vse."             Še v moj'ga ribča novi stan."
„Oj cveti, cveti limbar bel,             „Kjer bistriši vode šume,
Precvetaj jasen in vesel5                  Kjer lepši ribe se love,
Naj ribič bo v spomin te vzel."       Kjer boljši deklice žive."
„Oj cveti, cveti rožica,                     „Moj ribeč bo pri vodi pel,
Zlahtnoduhteča vertnica,                   Lovil bo ribice vesel 5
Ljubezni moje pričica."                     Pa bo moj venec v mrežo vjel."
„Le kviško, kviško majeron,           „Povedal v vencu limbar bo,
Kot prošnja gor pred Božji tron,      De serce čisto in zvesto Ne vklanjaj k zemlji svojih kron."     Ogiblje greha se skerbno."
„Precvetaj nagliček dušeč,               „V njem roža naj mu govori,
Precvetaj pelin pregreneč,                De moje serce vse, vse dni,
Oj, cveti, cveti mak rudeč."            Za njim, za njim le hrepeni."
„Precvetajte cvetličice,                      „V njem majeron naj priča mi,
Kdar boste ve se razcvetle,             De moje serce vse, vse dni
Bom reva vas pobrala vse."             V molitvi za-nj, le za-nj skerbi."
*) Opomba. Tu in tam sem kakšno besedo-ptujko sprevergel na slovensko, na pr. gartrožo na vertnico; krancelj na venec itd.5 nagelj pa sem pustil, ker mi beseda klinček, Nelke, ni povšeč; klinček namreč je le „Gewurznelke", kar že podoba te dišavšine kaže. De sem strok in rimo tu pa tam popravil, mende ne bo pesmici škodovalo; gotovo veje iz nje duh starostnih naših narodnih. Posebno zanimiva se mi zdi za to, ker je nekak selam „Blumensprache" v nji, česar še v nobeni drugi slovenski narodni nisem zasledil.
Rodoljub Ledi tiski,
„Dušec naj nagelj mu duhti,            Tak rože ljubica sadi,
De moje serce vse, vse dni             Sadeč jih viru govori.
Le njega viditi želi."                         In vir s solzicami kali.
„V njem britki pelin govori,            Kar stopi pred-njo rib'c vesel -
De moje sence vse, vse dni             Za roko bi jo rad prijel,
Le od bridkosti še živi."                  Se rajši kušnil in objel.
„In mak rudec naj mu pove,           Prijazno rekel je in djal:
De mi zaspalo bo serce,                   „Ne bom slovesa ne jemal,
Če se ne verne kmalo že.u              Se v daljne kraje ne podal 5"
„Če bistriši so tam vode. Če lepši ribe tam love; Deklet pa takih ne dobe!'4