983
VINKO   MODERNDORFER,   MAH
Poezija Vinka Moderndorferja v zbirki Mah že na prvi pogled ni taka, da bi se kaj dosti oddaljila od »naravnega jezika« in si ustvarila lastni, sekundarni model sveta; v svojem spoznavnem aktu ostaja naslonjena na tradicijo, konvencijo in že doseženo. Pre-
(* Vinko Moderndorfer, Mah, Cankarjeva založba, Ljubljana 1981, opremila Ana Sviligoj, str. 79)
984
Marijan Zlobec
malo je v njej moči, da bi se prebila do avtentične ikonografije in estetske informacije, povedano preprosteje: premalo je v njej presenetljivega, novega, nepričakovanega, tako v odnosu do bralčeve skušnje kot do poetičnega spomina  samega  (zgodovine  poezije).
Uvod v zbirko, teksti pred tremi cikli, napovedujejo motive samote, pesništva kot ljubezenskega posredništva in vesoljnosti narave, morda bi jih imeli za motto, vendar nimajo z ostalim delom zbirke izrazitejše vsebinske zveze, zato učinkujejo izločeni iz ciklov tuje, kompozicijsko nelogično, in bi potemtakem bilo bolje, ko bi jih v knjigi ne bilo.
Osrednja tema Zapisov prvega cikla Mahu je ljubezen; še krhka v svoji platonični viziji zaresnega odnosa med moškim in žensko, v predvidljivosti optimističnih stanj in odnosov; dobrote, sreče, bližine, varnosti, zaupanja; domala brez strasti, globine zavezujoče in prežemajoče ostrine razmerja, onkraj idilike in tudi resignacije. To je še mladeniško občutje možnih ravnovesij v svetu, v odnosu do ženske in narave; v njihovi soodvisnosti, v iskanju slutenih praodnosov, prvinskosti v razmerju človek-narava. Ljubezenska tema ostaja v Mahu znotraj konven-cionalnega prehoda od prvega zarisa, zavedanja čustva in intencije h konkretizaciji in individualizaciji, k poglobitvi razmerja v novih spoznavnih in doživljajskih legah. Ta prehod—in prav »prehodnost« je temeljna značilnost Zapisov — omogoča poeziji Vinka Moderndorferja, da ostaja v na videz naivni in infantilni stopnji zavedanja sveta; refleksije in avtorefleksije; še v zaupanju in veri, a hkrati že v bojazni zanju, še z željo, a tudi z odpovedjo. Model sveta ne zmore avtonomne, izrazitejše postavitve: »kako dež lije / saj bo vse poti zalilo / kako sonce sije / saj bo zemljo izsušilo / kako sem sam / ta dan / naj pada dež / naj sonce sije / v mrtvo dušo pločevine« (34).
Zapisi o stari mami, drugi cikel v Mahu, prinašajo nenavaden pesniški motiv, tako v sodobni slovenski poeziji kot v njeni celotni zgodovini — ljubezen do stare mame; nenavadno občutljiva skrb in navezanost, opazovanje njene plemenite vzvišenosti nad minulim, doživetim, globino spomina; občudovanje njene stoične drže, modrosti, človeške dobrote. Nad šestimi zapisi bdi smrt.
Preostali del cikla se vsebinsko navezuje na prvega; ljubezen dobiva izrazitejše, osebno izkustvene podtone, dimenzijo zavezanosti; s tem pa ji je odvzeta možnost poetične zakritosti v novih poimenovanjih. Sicer pa to ne velja le za ljubezen; tudi za vse drugo: vse je že odkrito, zapisano, poimenovano, kot ugotavlja avtor v pesmi Očetu sem rekel. Izhod je v prozaiza-ciji, pripovedi, v analogijah, antropo-morfizaciji, paralelizmih.
Zapisi o gozdu, zadnji cikel, sklenejo tisti nastavek vezi med človekom in naravo, ki smo ga prepoznavali v Moderndorferjevi poeziji že prej. To je čista, prvinska zavezanost, prisluh rasti, bivanju, iz sebe in v sebi; to je tudi kot v Disnevevi risanki skonstruirana čarobna popolnost doživljanja in občutenja.
Vinko Moderndorfer predvsem preseneča s svojo čustveno in doživljajsko iskrenostjo, čistostostjo; njegova poezija gradi svet mimo vseh pravil reali-tet; iz njih si sposoja elemente, ki jih sicer pozna, a ne priznava kot sestavine realnosti, kot njene zakonitosti. To hoteno zanikanje daje avtorju možnosti nove postavitve že opisanih odnosov; sam ne ve oziroma »noče vedeti« za »pravi« model sveta. Zato pa ve zanj bralec in ga primerja s takim, kot ga aktualizira Moderndorferjeva poezija. Tudi v tem se kaže neke vrste »prehod«; vedenje o svetu in poizkus njegovega zanikanja in nadomestila z lastnim, individualnim.