SLIKA SV, DRUŽINE MOJSTRA H. G. G.
Marjana Lipoglavšek, Ljubljana
Slikarja, ki jc svoja dela podpisoval z monogramom H. G. G. je Ivan Komelj poistovetil z novomeškim slikarjem iii rezbarjem Hansom Georgom Geiger-Icldom, njegovo identiteto pa je potrdil liinilijan Cevc.1 Namen sestavka niso novi i/sled k i o slikarju m njegovem delovanju, temveč zgolj kratko opozorilu na grafični lisi, ki se je nedvomno znaše! med inventarjem mojstrove delavnice. Po razvitih komunikacijskih poteh med italijanskimi državicami iu severnimi deželami so zaradi skorajda obveznega romanja umetnikov s severa na jug, v Meko umetnosti, grafike zelo hitro potovale po Evropi. V naše kraje so pae nikoli ko zamudile - med nastankom grafike iu barvne podobe mojstra H. G. G. je zaradi posredovanja severa poteklo več kot štirideset let. Neposredni sliki /. Italijo, lako intelektualni, kulturni kol tudi drugi, so se okrepili šele proli koncu 17. stoletja.
Slika Svete družine (si, 69) i/ Gorice vasi pri Ribnici sicer ni signirana.jc pa slikarju / gotovostjo pripisana.' Velja kot eno njegovih najboljših del. Dve zaključeni likovni enoti je slikar spretni) zlil v enovito podobo. Motiv Marije z otrokom je povzel po grafiki Marija doji otroka slikarja Lodovica Carraccija. fsl. 70) Odtisnjena je bila leta 1592 in jo hranijo v Londonu/ Figuri v profilu je zasukal y leve na desno. Nežno, a čutno mediteransko lepotico z bujnimi, mehko padajočimi kodri po rahlo razgaljenem vratu je slikar prestavil v hladnejše okolje. Pričesko ji je zgladil in uredil bolj strogo, široko nagubano obleko pa ji je sramežljivo zapel do vratu. Kompozicijo jc dopolnil s figuro Jožefa, ki jo je vzel iz bogate zakladnice tipov starejšega bradatega moškega v nizozemskem slikarsivu. Morda gre /.a apostola ali pa celo za Jožefa na enem najpogosteje upodobljenih prizorov svete družine Počitek na begu v Egipt. Skupino je razvrstil nad oblake, pod katerimi zaznamo shematični obris cerkvice, ki ji je biia podoba najverjetneje namenjena in na katero usmerja gledalčevo pozornost kazalec Jožefove levice. Intimnost prizora sporoča ljubeči materin pogled in Jožefovo ljubkovanje otrokovih kodrov. Gre torej za družinsko idilo, kakršno zrcali predvsem nizozemsko slikarstvo 17. stoletja, ko upodablja intimno atmosfero svete družine,
1 Krnil tj an Cove, Slikarstvo XVII. stoletja, Umetnost XVII. stoletja na Slovenskem I Narodna ¡>;!-Icrija, I jubljiijiii 19ivK,(r. k.|, pp. 5i Sis. Tuje oblika priimku Gaigcrlelder. F m i 111 a ii Cevc, tioi^erleld. Hans Georg, t ¡kovna emikhpcdija Jugoslavije, Zagreb 1984, pp. .147—44».
Ksenija Ro/mar. Slikarstvo (kaialoj;}, ! 'metnnsr \ l !l stoletja na Slovenskem I Narodna ¡"¡ikri-ja, Ljubljana !%K, [r.k.j p I1H.
ne Illustrated fianich M (18 1 j: /tu/hm UttSIcr t of the Sixteenth Century. New York I WO, p 42.
1 M l.cthncr. Maris. Marictibild, LCI. 3, Rom-Freiburg-Basel-Wiftii 1^71. coll. 191-392.
115
Visoka renesansa ]c razvila dva tipa upodobitve Marije z otrokom.* Že konec 15. stoletja so se najprej v Italiji pojavile podobe Marije v krajini Motiv je kasneje postal zelo priljubljen tudi na severu. Najznačilnejše podobe Marije z otrokom v krajini je ustvarila beneška mojstrska »bottega« Bellinijev, in sicer brez spremljajočih figur. Kasneje so Tizian, Lorenzo Lotto, Palma starejii pa tudi drugi osrednji lik Manje z otrokom v krajini obdali z različnimi svetniki in donatorji Drugi tip upodobitev, ki je bil izredno priljubljen kot oltarna podoba, je bila Marija z otrokom med oblaki. Motiv sega pravzaprav nazaj k upodobitvam Marije kot apokaliptične ženske. Ena od variant tega tipaje Marija pred sončno kroglo z žarki {na primer Pisanello), predelana oblika tega tipa pa se pojavi na severu predvsem v plastiki (na primer Hans Lcinbergcr). Najbolj znana tovrstna upodobitev pa je nedvomno Rafaelova Sikslinska Ma-donrtaL V Ljubljani je ena od variant tega tipa pri uršulinkah (Palma mlajši, Marija nad oblaki s spremljajočimi svetniki spodaj).
Mojster H. G. G. je postavil sveto družino nad oblake z nekaj osebne fantazije. Tudi pri detajlih je združil različne tipe upodobitev Marije. Na originalu sta glavi matere in otroka oviti v sijaj nimbov, katerih svetloba prihaja od zadaj in žarči vse do roba kompozicije. Pri našem slikarju pa to svetlobo oddaja sončna krogla za Marijino glavo. Med sončne žarke je vpletel šestnajst zvezdic, ki so sicer obvezen atribut ene najpogostejših baročnih upodobitev Marije —Itnmaculutu Conceptio Na prvi pogled dajejo zgnij vtis k ras i I nega zapolnila, saj jih je preveč po številu. A spomnimo se podobe Brezmadežne iz Dolenjskega muzeja ali votivne podobe Marije s ¿v. Antonom in dečkom. Pri obeh so žarki z zvezdami razvrščeni podobno. Čc upoštevamo še kroni, ki ju je slikar dodal, nam postane jasno, da je na eni podobi želel združiti več različnih tipov. Lahko bi celo rekli, da je bil pretirano zgovoren v detajlih. Kompozicijo obvladuje psihološko poglobljena harmonija. Zaman iščemo na njej baročno dinamiko, čeprav bi jo po letnici nastanka (leto 1641) že lahko pričakovali. Nobene teatralnosti ni. Protagonisti umirjeno komunicirajo med seboj z gibi in držo. Niso igralci na odru, temveč idilična družina. Barvna substanca odslikava notranjo čustveno vez vseh treh likov. Tudi v barvah ni ostrih nasprotij, svetlo-temnih zaostrovanj, stopnjevanja odtenkov, dinamike teatralnosti.
116