Katehetika.

Ponatis iz Duh. Pastirstva.


Spisal
Anton Zupančič,
učitelj katehetike na ljubljanskem bogoslovnem učilišču.
Z dovoljenjem prečast. knezoškofijstra.
Telja mehko \e/L. 60 vinarjev.
X
V Lj ubljani.
Samozaložba. — Tisek Katoliške Tiskarne.
1893.
Katehetika.
^m^........
Ponatis iz Duh. Pastirstva.
Spisal
Anton Zupančič,
učitelj katehetike na ljubljanskem bogoslovnem učilišču.
Z dovoljenjem prečast. knezoškofijstva.
Velja mehko vez. 60 vinarjev.
V L j ubij a ni.
Samozaložba. — Tisek Katoliške Tiskarne.
1893.

©"bo oSkili,

TJ V O D.
§ i.
Kaj je katehetična služba, nje namen in važnost.
Oskrbovanje cerkvenega učeništva pri malih, ali sploh pri
nepodučenih, imenujemo katehetično službo. To opravilo dušnega
pastirja ima svoje ime ocl wroj/siv, xocw))$eiv, kar pomenja nago-
voriti, ustno učiti; toraj je kateheza v širjem smislu toliko kot
ustmeno podučevanje, zlasti poduk o prvinah kake znanosti ali
umetnosti. Nam pomenja kateheza poduk malih v verskih resnicah,
da bi živeli po njih. Obsega toraj dvojno: verski poduk, in navod
h krščansko-pobožnemu življenju. K a t e h e t i k a pa je ona zna-
nost, ki uči, kako je treba nedol.etnike podučevati v verskih res-
nicah in vzgojevati jih krščansko, to je, jih privaditi pobožnega
življenja. Kdor v tem smislu uči in vzgojuje, je k a t e h e t ali
veroučitelj; učenci njegovi katehumeni, in knjiga, obsegajoča
one svete resnice, ki jih podaja svojim malim ali sploh še ne-
podučenim, je k a t e h i z e m.
Iz do sedaj povedanega spoznamo, kako vzvišen cilj skuša
doseči duhovni pastir po službi katehetični: male podučevaje v
sv. resnicah in krščansko jih vzgojevaje hoče jih posvetiti in pri-
peljati do krščanske godnosti in do zveličanja. Zares prevažna na-
mera ! Trditi smemo, da ga ni imenitnejšega poduka od katehetič-
nega. Po njem pride mladina do spoznanja onih najvišjih resnic,
brez katerih ni zveličanja; do znanja dolžnosti, po katerih je kri-
stijanu vravnavati življenje, če hoče dospeti do večne sreče. Tu
poklada duhovnik temelj vsemu svojemu poznejšemu dušno-pastir-
skemu delovanju. Brez tega podučevanja in vzgajanja bi mladina
podivjala, bi se prepustila prirojenim strastem in vsakoršnim raz-
uzdanostim, in prežalostne bi bile posledice za posamezne rodo-
vine in za ves narod, ko bi duhovni pastirji zanemarjali katehe-
tično službo.
•6
Katehetika.
Kdo bi se toraj ne poprijel z vso vnemo tega opravila, kdo
bi se strašil truda, ki mu obeta stoternega sadu! Otroško srce je
še nepokvarjeno, rahlo, prejemljivo; tu pada seme božje besede
na plodna tla. Dete je kakor vosek, iz njega napraviš podobo,
kakoršno koli hočeš; je mlado, šibko drevce — rastlo bo, kamor
je ganeš! Na mladini sloni svet. Sreča človeštva časna in večna
je deloma odvisna od prizadevanja katehetovega. Ako dušni pastir
pridobi male za Kristusa, in jim pravo krščansko pobožnost vname
v srcu, tedaj on po deci vpliva tudi na stariše in na druge do-
rasle. Iz vrlo krščansko vzgojevanih otrok postanejo pobožni go-
spodarji, gospodinje, očetje in matere, ki krščanskega duha v ded-
ščino zapuščajo svojim otrokom — in tako delo katehetovo kras-
nega sadu rocli še v poznih rodovih.
Spoznavši veliko važnost katehetičnega podučevanja je sveta
cerkev obračala že od prvih časov svojega obstanka vso pozornost
in skrb na poduk malih, in si ga še danes šteje v svojo najsve-
tejšo dolžnost. Po zgledu Zveličarjevem, ki je ljubeznivo spre-
jemal otročiče z rok materinih, ter jih blagoslavljal, in tistim, ki
so hoteli deteta odganjati, govoril: »Pustite malim k meni priti
in nikar jim ne branitCj ker njih je nebeško kraljestvo« — tudi
cerkev jemlje otročiče v svojo ljubezen, in jih vodi h Kristusu.
V svoji materni skrbi za olročiče je cerkev prva vstanovila šole,
je potrdila razne družbe in redove, katerim namen je, skrbeti mla-
dim za poduk in krščansko odgojo; ona je zaukazala na triden-
tinskem zboru vsem duhovnim pastirjem skrb za male, in zani-
kamim žuga celo s cerkvenimi kaznimi.1) Isto vele tudi posamezni
škofje svoji duhovščini2), ki posnemajoč krasne zglede apostoljskih
mož, n. pr. sv. Frančiška Sal., Filipa Nerija, Jožefa Kalasankcija in
drugih, rada postane ljubi svoji mladini učitelj in vzgojitelj.
Priznavši važnost katehetičnemu poduku tudi avstrijske državne
šolske postave veronauku po ljudskih in srednjih šolah odkazujejo
mesto 3), ter od ljudskega učitelja zahtevajo, da si pridobi sposob-
nost, namestovati kateheta, ako bi bilo treba.4)
*) Sess. XXIV. c. 4. de Ref.
2)	Gl. Michaelis archiep. Labac. Pastoralis epistola II. § 6. — Erlass des
Fb. Ordin. 1870, Z. 645. — Fb. Verord. v. 16. Marz 1876; gl. Laib. Diocbl. 1876,
str. 81.
3)	Postava dne 14. maja 1869, §§ 3., 17., 29., 30. in isti §§ novele od
2. maja 1883.
4)	Postava dne 14. maja 1869, §§ 5., 37. - post. dne 2. maja 1883, § 48.
§ 2. Težave katehetovskega posla in pomočki.
7
§ 2.
Težave katehetovskega posla in pomočki.
I. Opravilo katehetovo nikakor ni lahko. Služba njegova je
težavna, ker mu je raznih ovir premagovati ali odstranjevati, ako
hoče priti do svojega cilja. Veroučitelj trudeč se v šoli najde
težavo:
1.	V predmetu samem. Učiti mu je večne resnice in
skrivnosti sv. katoliške cerkve, ki presegajo vsak človeški razum;
in vendar jih mora kolikor toliko jasne storiti slabemu otroku, ki
še misliti ne zna, niti soditi in sklepati. Veliki množici malih, ki
so različni po razumnosti, vsi pa lahkomiselni, raztreseni, nemirni,
treba je sv. resnice globoko vsajati v spomin, da bi mogli živeti
po njih. Tudi ni lahko zadeti pravo pot, najti primerno metodo,
da pri toliko slabotnih učencih doseže namen.
2.	Se mora katehet podučevaje svoje male ponižati do njih
mišljenja in razumevanja, celo do njih jezika in govorice, sicer bi
kaj malo dosegel pri otrocih. A to ni lahko človeku višje izobra-
ženemu, ki se peča z resno znanostjo, ki občuje le z omikanci,
z deco se pa prej morda nikoli ni vkvarjal v svojem življenji.
8. Treba je veroučitelju tudi velike potrpežljivosti pri ka-
tehizovanju. Kako brž pozabi otrok, kar se mu pove, ali tudi ono,
česar se je že naučil; zopet in zopet mu je treba ponavljati isto
reč, predno mu postane duševna last. In vendar mu je odkazane
dokaj tvarine za vsako leto, učnih ur pa tako malo!')
4. In če slednjič duhovnik večne resnice vtisne svojim malim
v spomin in jih tudi razumevajo, pa s tem še ni dobljeno srce
in volja učencev. Sv. vera jim ne sme ostati mrtev zaklad,
ampak treba je po nji živeti. Tudi do tega mora voditi katehu-
mene ter kazati jim, kako naj izvršujejo v življenji, kar so se na-
učili v šoli. In če je malim srce navdušeno za sv. vero ter tudi
voljo imajo po nauku Jezusovem živeti, o, koliko vnanjih zaprek
se tu prikazuje mnogokrat: slaba hišna odgoja, zapeljivi zgledi
malopridnih odraščencev, malovredna tovaršija itd. Vse to podira,
kar katehet trudoma zida.
*) Ako veroučitelj zarad drugih opravil svoje dušno-pastirske službe zgubi
katero onih pičlih ur, ki mu jih odmenja »Normallehrplan«, naj jo skuša na-
mestiti z drugo. Dosti zgodaj naj se dogovori z učiteljem, oziroma z voditeljem
šole, da mu mesto izpadle odloči katero drugo učno uro. V nekaterih kronovinah,
n. pr. na Doljnem Avstrijskem je c. kr. deželni šolski svet ukazal učiteljem, da
morajo katehetom, ki so v dušnem pastirstvu, ustreči v tej zadevi.
•8
Katehetika.
5. Celo telesni trud katehetov ni majhen. V soparnih, časih
prav velicih šolskih sobah po dve uri zapored ali še dalje nepre-
nehoma glasno govoriti, zraven vedno misliti na predmet, in ob
enem med učenci ohraniti pazljivost in red pa tihoto, to ni lahko.
Treba je veroučitelju v to močnih pljuč, trdnega zdravja.
II. A vse težave in zapreke skuša in ve premagati za svoj
poklic vnet katehet. V ta namen si prizadeva pridobiti si vero-
učitelju potrebnih lastnosti, in poslužuje se vseh pomočkov,
da doseže namen. Zlasti
1.	v sebi vnema notranji ogenj svetega navdušenja za
svojo službo, in zato mnogokrat premišljuje važnost svojega delo-
vanja. Njemu so izročeni otročiči, ki so otroci božji, ljubljenci
Njegovi, tempelj sv. Duha, biser cerkve Kristusove, veselje starišem,
up domovine. Njemu so izročene njih nedolžne duše, in iz kate-
hetovih rok jih bo tirjal Bog. Na delavnosti veroučiteljevi mnogo-
krat sloni večna ali tudi časna sreča učenčeva! Gorje katehetu,
ako bi njegova zanikarnost bila kriva, da kateri učencev pozneje
hodi pot greha in krivice.
2.	Da si beseda njegova pot odpre do srca otrokovega, mora
učitelju priti od srca, in podpirana biti po zgledu njegovem.
Mora se toraj sam navduševati za večne resnice, katere uči. Kar
uči, mora potrjevati s svojim življenjem, pojasnovati s svojim ve-
denjem; pred čimur svari učence, tistega se je njemu samemu
ogibati. Nepokvarjeni otroci so ostri sodniki, in le če veroučitelj
govori iz prepričanja, navdušeno, ter z dejanji potrjuje svoj nauk,
tedaj svoje male pridobi za resnico in čednost.
3.	Pridobiti si mora katehet tudi vsega svojemu poklicu po-
trebnega znanja. Dobro izurjen bodi najprej v bogoslovskih
vedah: v dogmatiki, morali, v obredoslovji in cerkveni zgodovini;
znana naj so mu tudi načela psihologična in pravila pedagogike
pa didaktike. Dobro mora poznati svoje učence, njih dosedanje
znanje, zmožnosti, potrebe in individualnost posameznih, sicer ne
bo učil in vzgojeval s pridom.
4.	Zraven tega splošnega znanja mora katehet tudi imeti po-
polno v svoji oblasti predmet, katerega uči. Zato mu je treba
skrbnega pripravljanja na poduk, ne le v tem smislu, da ve zadeti
pravo učbo, najpripravnejšo metodo, ampak tudi stvar samo, ka-
tehizem, svetopisemske zgodbe ali evangelij . . . mora imeti dobro
v spominu, in to od besede do besede. Ako katehet zahteva
§ 3. Kratka zgodovina katehetifine službe in slovstvo katehetike.
9
od učenca, da se naloge nauči dobro, da ve povedati od besede
do besede, koliko bolj moramo to tirjati od njega samega. Da
katehizem, svetopisemske zgodbe, evangelije veroučitelj zna od
besede do besede, treba mu je tudi zaradi javne skušnje, kjer mu
ni moč rabiti knjige; a tudi v šoli svoje male izpraševaje ne gre,
da bi gledal v knjigo, ko od otroka zahteva, da mu pove na pamet.
5.	Da uspešno deluje veroučitelj, in da besede njegove pa-
dajo na plodna tla, mora si pridobiti vdanost in ljubezen
svojih učencev. V ta namen naj jim kaže pri vsaki priliki,
da jih res ljubi, da pri njih ne išče druzega, kot njihove časne in
večne sreče. Veselega obličja naj stopa med svoje male, prijazno,
ljubeznivo in pravično naj vselej ravna z njimi, ter svoje sočutje
jim kaže pri dogodkih veselih ali britkih.
6.	Potrebno je.tudi, da si katehet pridobi stariše svojih
učencev, ter da jih (zlasti matere) nagovarja in podučuje ob vsaki
priliki, kako naj doma podpirajo njegovo prizadevanje. Isto tako
naj skuša veroučitelj vedno živeti v slogi in sporazumljenji z učitelji
na isti šoli, da so mu podporniki pri trudapolnem prizadevanji, in
da podučujejo v istem duhu, kakor on, kar je velike važnosti. —
Kaj pa da tudi brez vnanjega reda, brez discipline v šoli
ni uspeha.
§ 3.
Kratka zgodovina kateheticne službe in slovstvo katehetike.
1. Že prve čase krščanstva je sv. cerkev one podučevala in
poskušala, ki so se oglasili za pristop k veri Jezusovi, preden jim
je podelila sv. krst. To opravilo ali napravo so imenovali katehu-
menat, o katerem govori že mučenik Justin (u. 167). Kaj pa da
so bili katehumi onih časov večinoma odraščenci, ker so tista sto-
letja pristopali sv. cerkvi večjidel dorasli. Tertulijan imenuje kate-
humene novince krščanstva. Slehrnega, ki se je oglasil za katehu-
menat, je škof sam ali v njegovem imenu kak mašnik poskušal,
izpraševaje ga po nagibih prestopa, po dosedanjem življenji itd.
časih so koga sprejeli tudi le pogojno. Sprejem je bil slovesen.
Škof je na nove katehume pokladal roke, je molil nad njimi in
jih zaznamoval s sv. križem. Cas tega podučevanja in priprave ni
bil za vse enako dolg, ravnal se je po znanji in življenji katehu-
menovem. Toliko je gotovo, da je vsaj od tretjega stoletja naprej
trajal katehumenat eno do dve leti, in njega učenci so bili raz-
•10
Katehetika.
vrsteni v clva 'i oddelka ali razreda. Začetniki, sploh le k a t e h u -
meni imenovani, so spadali v prvi razred, in so smeli navzoči
biti ob nedeljah in praznikih pri javni božji službi noter do daro-
vanja. Od tod še dandanes ta del sv. maše do darovanja imenujemo
mašo katehumenov. Učence druzega oddelka so imenovali pro-
silce, competentes, ker so bili že toliko podučeni in vredni
spoznani, da so smeli prositi sv. krsta. Rekali so jim tudi odbrani,
electi. Le kratko časa bili so v tem razredu, 40 dni do 3 mesece,
ter se z molitvijo, postom in drugimi pobožnimi vajami priprav-
ljali na sv. krst, katerega jim je podelil večinoma škof sam; prve
čase navadno veliko soboto ali binkoštno. Kjer je ljudstvo trumoma,
v velikih množicah pristopalo sv. cerkvi, ali ob času preganjanja,
bil je čas priprave le kratek.
Po obliki je to katehetično podučevanje bilo večinoma akro-
amatično, prednašujoče, a jemali so ozir na starost, stan, znanje
učenčevo. Vmesna vprašanja, tudi od strani katehumenov, so
oživljala ter bolj zanimljiv storila učiteljev govor. Učili so se
katehumeni zlasti zgodbe sv. pisma starega in novega zakona, iz
katere je učitelj izvajal dejanjske dolžnosti krščanstva, in na katere
je navezoval tudi važnejše verske resnice. Ravno pred sv. krstom
je moral učenec javno pred škofom spoznati ter odmoliti vero,
a očenaš je smel odmoliti še-le po prejetem krstu z drugimi vred,
kajti (po besedah sv. Krizostoma) on, ki po sv. krstu še ni postal
otrok božji, naj še ne imenuje Boga svojega očeta.
S prejetim sv. krstom ni bilo še končano versko podučevanje;
saj katehumeni o najimenitnejših resnicah božjega razodenja še
niso nič izvedeli. Nauk o presv. Trojici, o sv. zakramentih, o
sv. maši je namreč cerkev ohranila iz modre previdnosti tajen, in
ga ni razodela katehumenom. To se je zgodilo deloma zato, da
bi kakemu še malo podučenemu in v krščanstvu še ne utrjenemu
novincu ne bili taki verski nauki morda v spodtikljej in pohujšanje;
deloma pa, da te najimenitnejše in najsvetejše resnice obvaruje
onečastenja, presukavanja in zlorabe po ljudeh, ki so se časih pri-
mešali novincem ter se priplazili v zbirališča kristijanov. V tem je
bil tajinstven nauk prve sv. cerkve, disciplina arcani. A ker
so katehumeni koj po sv. krstu prejeli tudi sv. obhajilo in zakra-
ment sv. birme, zato so jim po nekoliko pač že pred krščevanjem
') Nekateri naštevajo tri razrede katehumenov, ker jim prištevajo tudi
one, katerim so sv. krst zarad velike mlačnosti ali zarad storjenih velicih pregreh
odložili časih za ved let, prištevši jih javnim spokornikom.
§ 3. Kratka zgodovina katehetifine službe in slovstvo katehetike.
11
pojasnili bistvo, vrednost, namen sv. obhajila, vendar so popolni
in temeljiti poduk o tem, kakor tudi o drugih sv. zakramentih,
dobivali v osmini po prejetem sv. krstu v vsakdanjih katehezah,
katere so imenovali zato skrivnostne, mistagogične.
To podučevanje in pripravljanje katehumenov se je vršilo v
cerkvah ob določenih urah, zlasti v adventnem in v postnem
času. Zraven tega javnega katehizovanja so pa tudi bolje podučeni
lajiki doma podučevali katehumene, zlasti krstni botri in stariši ')
novincev.
Spoznala pa je sv. cerkev za potrebo, krščanske resnice pre-
pričati tudi znanstveno omikane pagane, in jih pridobiti
Kristusu, zato je takim katehumenom preskrbela bolj temeljitega,
znanstvenega poduka. Taka potreba se je pokazala najprej v sre-
dišči takratnega učenega sveta, v Aleksandriji, kjer so iz poveda-
nega namena vstanovili pozneje toliko slovečo katehetično
šolo, in enake učilnice v Cezareji, Jeruzalemu, Edesi, Rimu, v
Antijohiji, kjer je podučeval sv. Krizostom, v Nisibisu, katera je
slovela še v 6. stoletji. Že iz namena teh šol je razvidno, da so
bile odmenjene bolj doraščencem kot otrokom. Iz Aleksandrijske
katehetične šole je pozneje postala visoka šola v pravem po-
menu, na kateri so podučevali sloveči učenjaki ne le v krščanskem
bogoslovji, ampak tudi v drugih znanostih in umetnijah. Način
učitve na katehetičnih šolah tistega časa spoznamo iz znanega
spisa sv. Avguština (živel 354—430) »de catechizandis rudibus«,
pa iz katehez sv. Cirila Jeruzalemskega, katerih je 23 še ohranjenih.
Učenje se je godilo večinoma dialogično.
2. Ob začetku srednjega veka se je zgodila popolna
sprememba ozir katehumenata. Nekaj že zarad tega, ker je bilo
krščanstvo že zelo razširjeno in so le še redko kedaj se zglašali
dorasli za sv. krst, se toraj tudi pripravljanje ni moglo skupno
') Tako je O r i g e n kot deček obiskoval katehetično šolo, a zraven ga je
pa tudi doma podučeval v sv. resnicah oče Leonida, in moral mu je sin vsaki
dan odločeni oddelek sv. pisma povedati iz pameti. Kaj vneta učiteljica je bila
mati sv. Gregorija Naz., sv. No na, ki je prve kali krščanskega življenja zasadila
v sinovo srce. Enako tudi^ sv. M o n i k a , mati sv. Avguština, ki je sina že zgodaj
izročila cerkvenemu katehumenatu, in tudi sama ga pridno podučevala. Tudi
sv. Janez Krizostom prejel je prvi poduk v krščanstvu od svoje matere Antuze.
Zares spodbuden zgled vsem starišem sta B a z i 1 i j in E m e 1 i j a, ki sta svoje
otroke (deset jih je bilo) tako lepo podučevala v krščanstvu, in jih vadila po-
božnega življenja, da izmed njih sv. cerkev štiri časti kot svetnike, katerih naj-
bolj znan je Bazilij Veliki.
•12
Katehetika.
goditi; še večjo spremembo je provzročilo to, ker so roditelji svoje
otroke krstiti dajali kmalu po rojstvu, in je toraj odpadlo priprav-
ljanje na ta zakrament. Mesto tega se je začelo podučevanje
že krščenih po roditeljih, botrih in mašnikih. Izšli so v tem času
že tudi k a t e h i z m i, in tudi sicer so celo sloveči možje marsikaj
spisali o podučevanji mladine, n. pr. sv. Edmund Canterbury-ski (u.
1247), sv. Tomaž Akv., sv. Bonaventura, papež Celestin V. in dr.
Posebno lastni srednjemu veku so razni pomočki katehetič-
nega podučevanja, ki so jih izumili cerkveni učitelji tiste dobe.
Tem učilom gre prištevati v prvi vrsti biblične podobe.
Kar je bila pisana knjiga njim, ki so znali brati, to naj bi pripro-
stemu človeku bile slike, predstavljajoče razne dogodbe iz sv. pisma,
predpodobe, katehizmove nauke pojasnovane s podobami. V kolikem
obsegu se je cerkev v srednjem veku posluževala tega učila, kaže
nam pogled v cerkve tistega časa: slike na stenah, krasne podobe
na oknih, v preprogah pred altarjem, podobe na svetih posodah,
na klopeh in na raznem drugem cerkvenem orodji, ki večinoma
predstavljajo prizore iz svetopisemske zgodbe, zlasti iz življenja
Kristusovega.
Posebno izdaten pomoček ljudskemu verskemu podučevanju
in vzgajanju so bile tudi pobožne igre, dramatična pred-
stavljanja svetopisemskih dogodb, ki so se začela sicer že
v starejšem času, a se popolno razvila še-le v srednjem veku.
časih so taka predstavljanja bila združena z javno božjo službo,
in prve čase so predstavljajoči bili večinoma duhovniki. Skoraj za
vsak večji praznik so poznejša stoletja te dobe imeli posebno po-
božno igro. ki je kar se da živo ljudstvu predstavljala praznikovo
dogodbo. Najimenitnejše so bile predstave velicega tedna. Ko se
pozneje take igre niso več vršile v cerkvi, in so predstavljajoči
bili neduhovniki, so se iznerodile, postale posvetne, vrinile so se
mnoge razvade ... in zato jih je slednjič jela prepovedovati cerkev.
3. Zelo se je povzdignilo ter zboljšalo katehetično podučevanje
po prizadevanji tridentinskega cerkvenega zbora (Sess. XXIV. de
Rel. c. 4.), ki je tudi izdal slovečo knjigo »Catechismus Ro-
manu s«, kateri je izšel 1. 1566, namenjen duhovnim pastirjem,
da bi zanaprej po njem svoje vernike, nedorasle in dorasle, pod-
učevali in za nebesa jih odgojevali. — Kar so zaukazali zbrani
očetje tridentinskega zbora ozir podučevanja mladine in katehetič-
nega vzgojevanja, to so jeli z veliko navdušenostjo izvrševati po
vsem katoliškem svetu posamezni škofje in razne škofijske sinode.
§ 3. Kratka zgodovina katehetifine službe in slovstvo katehetike.
15
Na vseh krajih so začenjali vstanavljati novih šol po deželi, po
samostanih, pri stolnicah; že obstoječe pa so zboljševali.
Izmed raznih katehizmov za časa tridentinskega zbora ime-
nujemo preslavni katehizem, katerega je po želji cesarja Ferdi-
nanda izdal njega pridvorni pridigar jezuit zv. Peter Kanizij,
Prvi del, namenjen veroučitelju, izšel je na Dunaji 1. 1554 pod
imenom: Summa doctrinae christianae sive Catechismus major;
1. 1563 je izšel isti katehizem v skrčeni obliki, nekak izpisek večjega,
ki nosi naslov: Institutiones christianae pietatis seu Catechismus
parvus, namenjen učeči mladini. In kakor razvidimo iz pisem z vel.
Kanizija, poslal je med svet svoj katehizem tudi še v tretji, naj-
manjši izdaji kot »catechismus minimus«. Kanizijev katehizem
podaja ves krščanski nauk v petih poglavjih: o veri, o upanji, o
ljubezni, o sv. zakramentih in o krščanski pravičnosti. Zelo naglo
se je razširila ta knjiga, vpeljali so jo po vsej Nemčiji, prevodih
skoraj v vse jezike evropejske in celo v nekatere azijske. Mnogokrat
je pregledal in zboljšanega izdal svoj katehizem pisatelj sam, in
za njim tudi drugi. Še danes je v veliki veljavi ter se rabi po
mnogih škofijah našega cesarstva. Tudi naši slovenski diecezanski
katehizmi so izdelani po Kanizijevem. Jako sloveč je tudi jezuita
kardinala Roberta B e 1 a r m i n a katehizem (izšel v italijanščini
1. 1603), katerega je papež Benedikt XIII. za Italijansko ukazal,
Benedict XIV. pa priporočil vsem škofom. Zaslovel je tudi tako
zvani Saganski katehizem, katerega je 1.1765 izdal Ign. Felbiger,
avgustinski opat v Saganu, pozneje v Avstriji prvi nadzornik in
voditelj vseh ljudskih šol; Bern. Overbergov (izšel 1804); Jan.
Hirscherjev, izdan 1842, in najnovejše čase P. J. Deharbov
S. J., ki je 1. 1847 izšel v Regensburgu v 4. izdajah ter je še
dandanes v rabi po mnogih deželah.
Mnogo dobrega, rabnega, vmes celo izvrstnega je izšlo novejše
čase veroučitelju v pomoč kot pomožna knjiga pri razlaganji kate-
hizma. Naj imenujemo:
A. G r u b e r, Praktisches Handbuch der Katechetik fiir Katholiken; J. M.
Leonhard, Vollstandige Katechesen, Wien 1840; ravno tistega: Katholische
Gaubens- und Sittenlehren in Fragen und Antworten, erlautert durh die biblische
Geschichte des alten und neuen Testamentes fiir Katecheten und Seelsorger.
Wien 1829; D e h a r b e , Erklarung des katholischen Katechismus, als Hilfsbuch
zum katechetischen Unterriehte, 5 Bande, Paderborn 1861—1865; istega: ka-
tholischer Katechismus fiir Kinder in kateehetischer Lehrweise erklart; Sc h u s t e r,
Katechetisches Handbuch, zum Gebrauche fiir jeden Katechismus, 5 Bande, Frei-
burg 1861; Theoretisch-praktisches Handbuch der Katechetik fiir Katholiken im
•14
Katehetika.
Geiste des hI. Augustin, von Aug. Gruber, iiberarbeitet und vermehrt von
einem Priester der Diocese Regensburg, Regensburg 1870; Dr. J. Schmitt,
Erklarung des kleinen Deharbe'schen Katechismus, in istega: Erkliirung des
mittleren Deharbe'schen Katechismus, Freiburg i. R. 1871 — 1872; R. Hirsch-
f e 1 d e r, Handbuch zur Erklarung der biblischen Geschichte des alten und neuen
Rundes in den Volksschulen, 2. natis. Mainz 1874; A. LSffler, Vollstandig
ausgearbeitete Schulkatechesen zur Erklarung des kleinen Katechismus, Wien
1875; G. M e y , Vollstandige Katechesen fiir die untere Klasse der katholischen
Volksschule, Freiburg i. B.; dr. Fr. O b e r e r, Praktisches Handbiichlein fiir
Katecheten, Graz; Tom. Mraz, Šolske kateheze za prvence, priloga »Slov. Pri-
jatelju« 1878; istega: »Razlaga srednjega in velikega katehizma.«
Teorijo katehetike obravnavajo med drugimi: G a 1 u r a, Grund-
satze der wahren sokratischen Katechisier-Methode, Freiburg 1793; Overberg,
Religionshandbuch, 5. natis, Munster 1839; istega: Anleitung zum praktischen
Katechisieren, 1825 ; J. M. Leonhard, Theoretisch - praktische Anleitung zum
Katechisieren, Wien 1819; Gruber, Katechetisehe Vorlesungen, Salzburg 1830;
H i r s c h e r, Katechetik, 4. natis, Tiibingen 1840 ; J. F. B e n d a, Der katholi-
sche Religions-Unterricht in der Volksschule, 2. natis, Prag 1879; Fr. Schoberl,
Lehrbuch der kathol. Katechetik, Kempten 1890; St. Iliaševid, obuka male-
nih ili katehetika, v Zagrebu 1850; Dr. Martin Š t i g 1 i d, kratka katehetika, v
Kraljeviči 1877 ; Jožef Rozman, Katehetika ali poduk prvencev v sv. Jezusovi
veri, v Celovcu 1855.
Jako dobro služijo veroučitelju tudi nekateri katehetični časopisi, n. pr. :
Katechetische Blatter, izdaja Fr. Walk na Bavarskem ;Christlich-
padagogische Blatter fiir die osterreichisch-ungarische Monarchie, Wien,
izdaja J. Panholzer; Ambrosius, Zeitschrift fiir Kinderseelsorge, Donau-
wort in dr.
Prvi veroučitelj otroku je krščanska mati. Na nje mesto
stopi pozneje v imenu svete cerkve katehet, ki delujoč v šoli na-
vezuje svoje nauke na ono, kar so učenci že prejeli doma in pri-
pravlja na tisto, kar bo od njih zahtevalo življenje. Veroučitelj
toraj skuša a) svoje katehumene toliko podučiti, da pozneje morejo
umeti v cerkvi pridige in krščanske nauke za odrasle in da vedo
odgovor dati od svoje vere; b) jih vvesti v versko življenje, da
bodo znali po sv. veri živeti in kot dobri kristijanje svojo dolžnost
storiti v družini, občini in državi. Katehetiko kot znanost, ki uči,
kako je veroučitelju oskrbovati službo, da z njo doseže svoj namen,
delimo toraj na dva dela, katerih I. govori o katehetičnem p o d -
u če vanj i in II. o katehetični vzgoji.
§ 4.
Razdelitev katehetike.
§ 5. O predmetu katehetovega podučevanja.
15
I. Poglavje.
Katehetično podučevanje.1)
§ 5.
0 predmetu katehetovega podučevanja.
Kar smo rekli v homiletiki (gl. § 31.) glede učitelja doraslim,
to velja tudi učitelju nedoraslim, kajti obema je isti namen : učence
voditi do zveličanja. Obema je toraj oznanovati isto reč: nauk Je-
zusa Kristusa križanega, kajti edino le v tem je zveličanje. A če
že odraščenci ne morejo vsi vsega nositi in razumevati, in mora
zatoraj pridigar izbirati ter iz dragocenega zaklada svetega razo-
denja jemati, kar je poslušateljem potrebno in koristno, so v tem
oziru katehetu stavljene še ožje meje. Tudi veroučitelj naj svojim
malim oznanuje ime Kristusovo, tudi njemu je predmet poduče-
vanja sveti evangelij, božje razodenje, a le v toliki meri, po
kolikor je začetnikom razumljiv in neizogibno potreben. Ako gre
toraj določevati tvarino katehetičnemu podučevanju, ozirati se je
na doumljivost katehumenov, na namen podučevanja, pa tudi na
razne okoljnosti časa in kraja, v katerih žive učenci.
V obče povsod določuje višja cerkvena oblastnija, škofijstvo,
kaj je katehetu učiti in koliko iz sv. razodenja, in sicer deloma
po zaukazanih verozakonskih učnih knjigah, deloma po pozitivnih
določilih; zato v naslednjem vzamemo za podlago dotični ukaz za
ljubljansko škofijo.2)
1. Glavno učno tvarino veroučitelju odkazuje ona knjiga, ka-
tero smemo imenovati zakonik božji, to je, katehizem, ki je
največja dragocenost sv. cerkve, najvažnejša knjiga na polji bogo-
slovnem. Sveta posoda je, ki obsega voljo božjo, kratko, jasno,
točno ves nauk našega odrešenja. Najkoristnejša knjiga je malim
in doraslim. Katehizem dobro sestaviti je težko; najučenejši bogo-
slovci so se skušali pri tem delu: bi. Kanizij, Belarmin, Fleury,
') 0 katehetičnem podučevanji veljd v obče vse tisto, kar smo povedali o
homiletičnem podučevanji, kaj pa da z vednim ozirom na lastnijo učencev.
2) >Entwurf des Lehrplanes fiir die Ertheilung des Religionsunterrichtes
in den allgemeinen Volks- und Biirgerschulen der Diocese Laibach«, gl. Dioc.
BI. 1877, pag. 121.
•16
Katehetika.
Bossuet in dr. Škofijski ordinarijat ima določevati, katerega izmed
raznih katehizmov naj rabijo veroučitelji v vladikovini, in brez
škofovega dovoljenja drugačnega kot za diecezo zaukazanega ne
smejo rabiti. V ljubljanski škofiji je določen katehizem Kani z i je v
v raznih izdajah in v različnem obsegu. 2j Kolikor možno naj se
vpeljani katehizem nikar ne preminja, ampak eden in tisti se rabi
v šoli, v cerkvi in pri vsakoršnem drugem podučevanji. Le tako
je mogoče, da tudi stariši doma podučujejo šolarje, ker so se sami
svetih resnic na isti način učili; nad drugačnimi besedami in vpra-
šanji pa se spodtika ljudstvo, misleč, da je tudi nauk nov. Skrb
naj je duhovnemu pastirju, da razširja katehizem med verniki kar
se da; ne le vsak učenec ga mora imeti, ampak nobene družine
naj ni v župniji brez škofijskega katehizma.
Glavna pravila za rabo te velevažne knjige so: o) Učencem
veroučitelj ne sme nakladati katehizma, da se ga uče na pamet,
ako jim ni prej razlagal in pojasnoval dotičnega oddelka; kajti
veliko ložej in prej si človek zapameti stvar, katero razume, b) Kaže
naj učencem velik pomen, važnost, potrebnost svetih resnic za
časnost in večnost, ter naj skuša za-nje pridobiti tudi otrokovo
srce in voljo. Ni namreč dosti, če šolarji katehizem razumejo in
si ga vtisnejo spominu, ampak še prav posebna skrb veroučiteljeva
naj je, svojim malim kazati, kako jim je v življenji vporabljati
ono, česar so se naučili. Razlagovaje posamezne resnice naj zraven
kaže učencem, kje, kdaj, kako naj priučeno v življenji rabijo ter se
po uku ravnajo, c) V vsakem razredu je odločeni katehizem vsaktero
leto ves vzeti, to je, vsaj vse važne in bistvene resnice iz vsacega
poglavja, da tako otroci vsako šolsko leto prejmo neko celoto.
To je zato potrebno, da more veroučitelj v vsakem naslednjem
višjem razredu obširnejši nauk navezovati na že znane poglavitne
resnice — in zarad onih učencev, ki zapustijo šolo, ali se preselijo
drugam, da jim ne ostanejo neznane nobene važnejše reči iz
katehizma.
2. Tudi s v. p o v e s t je predmet katehetičnemu podučevanju,
biblijska in cerkvena. Sveta zgodba katehumenom kaže v prijetni
*) Namreč: Mali katekizem, v c. kr. zalogi šolskih bukev na Dunaji;
Krščanski nauk za prvence (1. in 2. šolsko leto), sestavil Sim. Zupan ;
Kratki katekizem, v Ljubljani; Krščanski nauk, v c. kr. zalogi
šolskih bukev; in Katekizem ali krščanski katoliški nauk, spisal Ant. Lesar.
— Vse te knjige so za šolsko rabo potrjene tudi od c. kr. ministerstva za bogo-
častje in uk.
§ 5. O predmetu katehetovega podučevanja.	19
obliki: a) namen človekov, prvotno stanje njegovo in premembo
po grehu. Sv. povest stavi pred oči neskončno usmiljenje božje in
njegovo dobroto, kažoč, koliko je storil za rešenje in zveličanje
rodu človeškega po svojem Edinorojencu, in kake dolžnosti vsled
tega človek ima Bogu nasproti, b) Sv. povest lepo razjasnuje ves
nauk katehizmov; ona pojasnuje in dokazuje posamezne verske
resnice. Živo nam kažejo sv. zgodbe pota božje previdnosti, kako
On vse svoje stvari modro vodi in ohranjuje, kako tudi nezgode,
nesreče mnogokrat obrača človeku v korist itd. c) V živih podobah
nas sv. zgodba prepričuje, da je človeku možno pošteno in po-
božno živeti, dobro delati, greha se varovati, ter v raznih okol-
nostih življenja, v sreči kakor v nesreči, v bogastvu in v siro-
maštvu služiti Bogu. d) »Nauk naj je nazoren«, veli pedagogika.
A z nobeno rečjo se ne dajo resnice krščanske storiti tako nazorne,
jasne, kakor s pripovestmi, vzetimi iz sv. pisma in iz cerkvene
zgodovine. Zgodbo si dete lahko zapameti, in s povestjo vred tudi
katehizmovo resnico, katero pojasnuje in vtrjuje zgodba.
Učencem najvišjih razredov ljudske šole, zlasti meščanske,
veliko koristi tudi cerkvena povest, ki je nekako dopolnilo
katehetičnemu podučevanju in vzgajanju. Cerkvena zgodovina naj
bi učence potrjevala v veri, dajala jim prepričanje, da je cerkev
delo božje, poslopje zidano na skalo, ob katero zastonj buta člo-
veška sila in peklenska moč.1)
3.	Razlaganje nedeljskih evangelijev, oziroma listov
spada tudi v katehetično podučevanje. Pri nas imajo veroučitelji
pred vsako nedeljo in praznikom od četrtega razreda naprej kake
pol učne ure odmeniti tej tvarini. Razlagovaje perikopo naj ka-
tehet iz nje povzema verskih in dejanjskih naukov ter kaže, kako
vporabljati jih v življenji.2)
4.	Obred oslov je kaže učencem visoki pomen katoli-
škega bogočastja, sv. časov, obredov pri deljenji sv. zakramentov
itd., ter je potreben del katehetičnega podučevanja, da se otroci
vedo pridoma vdeleževati javne službe božje. V višjih oddelkih
ljudske šole katehet ta uk navezuje na nedeljske in prazniške
') Za biblijsko povesi se rabijo v ljubljanski škofiji: Dr. J. S c h u s t e r
zgodbe sv. pisma stare in nove zaveze, poslovenil Ant. Lesar; in dr. Fr. Kn e c h t,
zgodbe sv. pisma za nižje razrede ljudskih šol, poslovenil Iv. Skuhala. Drugemu
letniku meščanskih šol pa so za cerkveno povest odločene: »Zgodbe kato-
liške Cerkve«, spisal Ant. Lesar.
2) V učni pomoček služi: »Sv. listi in evangeliji«, na Dunaji v
c. kr. zalogi šolskih bukev.
Kateh etika.	2
•18
Katehetika.
perikope; pa tudi na primernih krajih katehizma naj skuša svoje
učence vpeljavati v spoznavanje katoliške liturgije. V tretjem letu
meščanskih šol pa naj se obredoslovje uči samostalno.J)
5. Tudi nekatere bolj znane molitve in pesmi si imajo
spominu vtisniti otroci, zlasti take, ki se rabijo pri javni božji
službi. Učni načrt katehetu imenuje nekatere molitve, katerih naj
bi se na pamet naučili učenci ljudskih šol. Vse take molitve in
pesmi je treba prej pojasnovati, razlagati, ker le tedaj je duševnega
sadu pričakovati od njih rabe. Najložej se jih nauče šolarji, ako
jih delj časa skupno molijo pred in po učni uri.2)
§ 6.
Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev.
Katehet pri svoji mladini tedaj doseže cilj, ako ši učenci v
letih šolanja pridobijo toliko verskega znanja, in če jih tudi toliko
vpelje v katoliško življenje, da ne bodo le v šolskih letih, ampak
tudi v poznejšem življenji napolnjeni krščanskega mišljenja delo-
vali za svoje zveličanje v tesni zvezi s sveto katoliško cerkvijo.
V dosego tega namena je za ljudske šole na K r a n j s k e m do-
ločen za posamezne razrede ta-le učni črtež:
A. Ljudske šole.
Nerazdeljena enorazrednica (s celodnevnim podukom). Vsi
učenci se podučujejo skupno. Otroci prvega šolskega leta preje-
majo najpoglavitnejše nauke kot versko podlago; pri starejših
učencih se ima ono začetno znanje ponavljati, razširjati in vtrjevati.
1. Najnižji oddelek, učenci od 6—9. leta, naj vsako leto
prejmo neko celoto katoliškega verouka. Katehet začenjaj
z naukom o Bogu, razlagaj nekatere ložej umljive lastnosti božje,
pripoveduj o treh božjih osebah, uči jih delati znamenje sv. križa.
Na to pride zgodba stvarjenja, o angeljih, o hudobnih duhovih,
o ustvarjenji človekovem, o grehu prvih starišev in obljubi Od-
rešenika. V tem oddelku naj le najsposobnejši učenci, kateri že
1)	Učna knjiga v to odmenjena je: Liturgika, spisal Ant. Lesar; na
nižjih razredih pa dobro služi: Cerkveni obredi, za ljudske šole sestavil
Sim. Zupan.
2)	Zbirko molitev, katerih naj se na pamet nauče otroci ljudske šole, po-
daja A. Kržiča brošurica »Ali znaš?«
§ 6. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev.
19
dobro bero, dobivajo v roko katehizem, da doma ponavljajo, kar
so v šoli slišali in si zapametili.
Iz svetopisemske zgodbe stare z a v e z e naj vero-
učitelj prilično dopoveduje o Kajnu in Abeljnu, o Noetu in ve-
soljnem potopu, o Abrahamu, o Izraelskem ljudstvu v egiptovski
sužnosti in v puščavi, o zapovedih božjih na gori Sinaju, o ob-
ljubljeni deželi, o poslanih prerokih in pričakovanji obljubljenega
Mesije. Iz novega zakona pripoveduje katehet važnejše do-
godbe iz Kristusovega življenja, trpljenja, smrti, o vstajenji, vnebo-
hodu, poslanji sv. Duha, in o ustanovi sv. cerkve. Iz dopovedo-
vanih svetopisemskih zgodb razlaguje naj katehet prav poljudno
in otrokom razumljivo pojem o dobrem in zlem, daje naj kratko
pojasnovanje božjih in cerkvenih zapovedi, o molitvi, sv. maši,
sv. krstu in poslednjih rečeh.
Učenci tega oddelka se morajo naučiti teh - le molitev:
Očenaš, češčeno Marijo, vero, deset božjih in pet cerkvenih za-
povedi, angeljevo češčenje, malo molitvico k angelju varuhu, čast
bodi ... in »Gospod, daj jim večni mir . . .«
Kako se je otrokom obnašati pri javni božji službi, zlasti pri
sv. maši, to naj katehet svojim malim dopoveduje pri uku o
sv. maši; primernih opominov naj učencem tudi daje, ko se bliža
čas procesij ali drugih cerkvenih slovesnosti.
2. Srednji in gornji oddelek, učenci 9—121etni,
ima rabiti »Kratki katehizem«. Znanje iz biblijske povesti
starega in novega zakona, prejeto preteklo leto, se mora dopolno-
vati in razširjati. Večji in darovitejši učenci naj se nauče kaj več
pripovedovati zlasti o prerokih, in pridobe naj si nekak krono-
logičen pregled svetopisemske povesti.
Večjim učencem se je zraven molitev iz katehizma naučiti
polagoma še drugih, n. pr. »češčena bodi, kraljica«; »Pod tvojo
pomoč pribežimo« ; »Spomni se, o Marija« ; ali tudi kratkih molitvic
pred in po šoli, pred in po jedi, pri vstopu in izstopu iz cerkve,
vaje duhovnega obhajila.
Tudi iz katoliškega o b r e d o s 1 o v j a naj ti učenci več iz-
vedo, in zarad udeležbe pri popoldanski božji službi naj se jim
razlagajo litanije vseh svetnikov in lavretanske, ter naj se nauče
odgovarjati pri njih.
Težavo enorazrednice, kjer ima skupaj pred seboj učence to-
liko različnega znanja, zmanjšuje naj si katehet s primerno me-
todo, da bo skušal z vprašanji vedno vse ohranjevati
2*
20
p a z n e , izpraševaje sedaj učence nižjih, sedaj višjih oddelkov,
le da manj zahteva od mlajših, kakor od starejših. Kar bi vsled
prejšnjega poduka morali vedeti manjši, to naj dopovedujejo ti;
večji pa naj popravljajo in dopolnujejo pomanjkljive odgovore za-
četnikov.
Dvorazrednica in razdeljena enorazrednica (s poldnevnim pod-
ukom). Za obe učilnici velja isti učni črtež, kajti spodnji razdelek
enorazrednice se vjema s prvim razredom, in gornji razdelek z
drugim razredom dvorazrednice.
Prvi razred ima tisto nalogo, kakor prvi oddelek nerazdeljene
enorazrednice. Učenci, ki že dobro bero, naj dobivajo v roko
»Mali k a t e h i z e m«. Verske resnice naj se izvajajo iz biblijskih
dogodb, in oziraje se na doumljivost učencev naj jim jih katehet
pripoveduje z besedami katehizma, da jih za njim izgovarjajo, po-
navljajo, ter si jih tako vtisnejo spominu.
Drugi razred naj rabi »Kratki katekizem«.
Kar glede svetopisemske z g o d b e, liturgičnega znanja
in molitev velja za srednji in gornji oddelek nerazdeljene eno-
razrednice, to velja tudi tukaj, le da se namen na dvorazrednici
da doseči ložej in popolnejše.
Trirazrednica. Učenci prvega razreda prejemajo verski
poduk na podlagi svetopisemskih dogodb. Učna tvarina, najnižjemu
oddelku nerazdeljene enorazredne učilnice odmenjena, se tu podaja
vsem učencem ob enem, pri izpraševanji in ponavljanji pa se je
ozirati na starost in pojmovitost. Že prvorazredni!« naj verski poduk
prejemajo v zvezi in nekaki celoti.
Drugemu razredu ima biti učna knjiga »Kratki kate-
kizem«.
Iz biblijske povesti morajo učenci tega razdelka obširnejše
znati dopovedovati, kar katehizem le s par besedami omenja.
Učenje navadnih molitev na pamet, in razumevanje bogo-
služnih obredov naj v tem razredu postaja popolnejše.
Tretjemu razredu je namenjen veliki katehizem »Kr-
ščanski nauk«, a tako, da se je učencem, kateri so še le
prvo leto v tem razredu, učiti le ložjih in znanih citatov iz sv. pisma.
Iz svetopisemske povesti se da tukaj tvarina, odločena dru-
gemu oddelku enorazrednic, popolnejše in temeljitejše učiti, kot v
drugem razredu dvorazredne učilnice.
Tudi iz obredoslovja sme tu več podajati in več tirjati, kot
v gornjem oddelku dvorazrednice.
§ 6. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev.
21
Molitve, zaukazane učencem nerazdeljene enorazrednice, mo-
rajo učenci tega razreda jako dobro imeti v spominu, preden za-
puste šolo.
Štirirazrednica. V prvem razredu ima tukaj katehet
otroke pred seboj, ki šolo obiskujejo prvo leto, in pa slabejše dru-
gega šolskega leta, zato mu ni treba ozira imeti na starejše in že
bolj podučene učence, kakor je potrebno v prvem razredu dvo-
in trirazrednih učilnic. Toraj naj veroučitelj pri teh začetnikih uči
le najpoglavitnejše resnice krščanstva; ne obširno, pač pa mora
podati neko celoto: Bog, stvarnik nebes in zemlje, angeljev in
ljudi; dobrota Njegova do nas; dolžnost naša ga ljubiti in mu po-
kornim biti; padec mnogih angelov; greh prvih starišev; Bog
povsod pričujoč, vse ve, kaznuje nepokorščino; nasledki prvega
greha: vse ljudi zadene prvi greh in njega kazen; Bog obljubi
Odrešenika; Marija mati božja, rojstvo Jezusovo, mladost, krst,
njegova delavnost in čudeži; Zveličarjev nauk o ljubezni do Boga
in do bližnjega, o neumrjočnosti duše, o vstajenji, Jezusovo trp-
ljenje, smrt, pokop, vstajenje, vnebohod, poslanje sv. Duha, usta-
nova sv. cerkve, sedem sv. zakramentov.
Vse to naj veroučitelj zopet in zopet ponavlja s svojimi ma-
limi, da se jim dobro vtisnejo v glavo te prvine krščanskega
poduka, in da tako dobe čvrsto podlago za nadaljni uk. Ako ne-
kateri učenci znajo že dobro brati, naj se jim da v roke »Mali
katehizem«.
Zraven sv. križa se je prvorazrednikom naučiti »očenaš«,
»češčeno Marijo«, vero in kratko molitvico k angelju varuhu.
V drugem razredu mora katehet podajati tvarino, od-
ločeno prvemu oddelku dvorazrednic, le da popolnejše in temelji-
tejše, po navodu »Kratkega katehizma«, opuščaje težavnejše sveto-
pisemske izreke in definicije.
Izmed molitev naj se ti učenci naučijo : »čast bodi Bogu ...«,
»angeljevo češčenje«, šest resnic, cleset božjih in pet cerkvenih
zapovedi. Želeti je, da bi se priučili tudi kake molitvice za pred
in po šoli, pred in po jedi.
Tretjerazredni k i se imajo učiti »Kratki katehizem«
kar zapored, in tudi svetopisemske citate. Sveta povest naj
se uči v tem razredu že kot samostalen predmet, vendar vedno
v zvezi s krščanskim naukom. Iz obredoslovja naj dopove-
duje veroučitelj tem učencem najvažnejše reči, kedar mu katehizem
k temu daje priliko.
•22
Katehetika.
Tu se morajo otroci dobro naučiti že tudi: skrivnosti rožnega
venca, popoln kes in druge spovedne molitve, naštevati grehe,
čednosti in dobra dela, evangelijske svete, štiri poslednje reči.
Želeti je tudi, da bi znali kako molitvico za vstop v cerkev in za
izstop: »Pod tvojo pomoč pribežimo«; »Češčena bodi, kraljica«.
Učenci četrtega razreda se uče velikega katehizma
»Krščanski nauk«; le težavnejši svetopisemski citati pa definicije
smejo odpasti.
Svete zgodbe jemljo se razun manj važnih kar zapored;
a da ne primanjkuje časa za razlaganje katehizma, mora katehet
v tej zadevi marsikaj prepustiti domači pridnosti.
V tem razredu naj veroučitelj pred vsako nedeljo in praz-
nikom porablja nekoliko časa v branje in razlaganje clotičnega
evangelija, katerega se morajo potem učenci naučiti na pamet.
Ozir katoliškega bogočastja naj katehet na pri-
mernih krajih katehizma, in zlasti pri razlaganji evangelijev, svojim
učencem toliko podaja, da vedo začetek in pomen imenitnejših
praznikov in cerkvenih slovesnosti, pa da se morejo pridoma vde-
leževati katoliške javne službe božje.
Molitev naj se otroci v tem razredu teh-le nauče: krstno
obljubo, božje čednosti, vajo duhovnega obhajila, kako molitev pri
obiskovanji presv. rešnjega Telesa, n. pr. »o Bog! kateri si nam v
prečudnem zakramentu ...«, ali: »Duša Kristusova posveti me ...«,
nekatere pobožne vzdihljeje, s katerimi so združeni odpustki.
Petrazrednica. Za prve štiri razrede te učilnice velja učni
črtež štirirazrednice, a s tem razločkom, da sme katehet v po-
sameznih nižjih razredih tudi manj tirjati, izpustivši kaj nebistve-
nega, ter dopolnitev in razširjatev si prihranjati za naslednji od-
delek. Tako n. pr. sme v četrtem razredu težavnejše reči zlasti iz
krščanske pravičnosti si prihraniti za peti razred.
Učenci petega razreda morajo razumevati in se naučiti
ves veliki katehizem »Krščanski nauk«, da zamorejo slehrnemu
odgovor dati od svoje vere. Treba je zato veroučitelju v tem od-
delku sosebno povdarjati važnost sv. pisma in ustnega izročila,
pomen neumrjočnosti človeške duše, in podedovanega greha; da
je Kristus pravi Bog, da je cerkev božja ustanova in nezmotljiva.
Zlasti tem učencem je razlagati premišljevalno molitev, oblast
sv. cerkve zapovedi dajati, in dolžnost naša jih spolnovati . . ., tudi
povedati, v čem je opravičenje človekovo, pa prepričati jih o
§ 6. Razdelitev učne tvarine na posamezne razrede učencev.
23
potrebi in lepoti krščanske kreposti, ter seznanjati jih s pomočki
prave čednosti.
Ozir biblijske povesti naj se učencem tega razreda
znanje toliko namnoži, da si pridobe nekako celoto vseh važnejših
dogodb stare in nove zaveze.
V tem razdelku je začeti tudi z razlaganjem nedeljskih in
prazniških listov, ki obsegajo najkrasnejših naukov za življenje.
Glede liturgičnega znanja naj skuša doseči, kar je namenjeno
najvišjemu razredu štirirazrednice, le da v višji meri.
Izmed molitev naj se v tem oddelku učenci na novo nauče:
»Pridi sv. Duh . . .«; molitev k sv. Jožefu, k sv. Alojziju ... ali
še druge, kakor se primerno zdi veroučitelju.
Šestrazrednica. V tej učilnici naj katehet skuša popolnejše
in temeljitejše doseči ono, kar je namenjeno petrazrednici. Kar
smo ozir krščanskega nauka povedali za višji oddelek petrazredne
ljudske učilnice, velja še v višji meri tukaj. Kot učno knjigo
smejo učenci petega in šestega razreda rabiti »Katehizem ali
krščanski katoliški nauk, spisal A. Lesar.«
Učencem šestega razreda naj katehet prvo leto pri-
poveduje tudi najvažnejše dogodbe iz cerkvene zgodovine,
zlasti naj jim poljudno in prav živo stavi pred oči življenje in de-
lovanje za sv. cerkev zelo zaslužnih mož, da se tako tudi mladini
ljubezen vnema do cerkve. Pomoček za domače ponavljanje je
knjiga: »Zgodbe katoliške cerkve, spisal A. Lesar«.
Drugo leto pa naj šestorazredniki dobe popolnejši poduk
o katoliški službi božji, vsaj o onih oddelkih liturgije, ki se
dajo spraviti v zvezo s katehizmom. Pripravna učna knjiga je:
»Liturgika, spisal A. Lesar«.
B. Meščanske šole.
Prvi letnik ima verski poduk prejemati po Lesarjevem
katehizmu »Krščanski katoliški nauk«, a temnejši in težavnejši
svetopisemski izreki in definicije naj odpadejo, zlasti v oddelku
»o krščanski pravičnosti«.
Iz biblijske povesti se mora popolnoma doseči, kar
je bilo povedano za najvišji razred petrazrednice.
Drugi letnik naj ponavlja iz katehizma prvo in drugo po-
glavje, in iz četrtega poglavja nauk o zakramentu sv. pokore in
sv. rešnjega Telesa; ob enem se ima učiti najvažnejših dogodkov
iz cerkvene zgodovine s posebnim ozirom na naše dežele.
•24
Katehetika.
Zlasti naj izve mladina: o vstanovljenji sv. cerkve, o najimenit-
nejših cerkvah iz apostoljskih časov in o apostoljskih očetih, pre-
ganjanje kristijanov ob času rimskih cesarjev, spreobrnjenje Kon-
stantinovo, o prvem cerkvenem zboru v Niceji, o bolj slovečih
cerkvenih učenikih, pokristijanjenje Slovanov po Cirilu in Metodu,
razkol na Jutrovem, o cerkvi Oglejski, Solnogradski, o križarskih
vojskah, nekatere važnejše cerkvene redove, ustanovljenje škofije
ljubljanske, o nadškofiji goriški, o krivoverstvu XVI. stoletja, o
cesarju Ferdinandu II., o škofu Tom. Hren-u, koncil tridentinski,
razširjanje katoliške cerkve zadnja stoletja, o Piju IX. . . . V pomoč
naj služi: »Zgodbe katoliške cerkve, spisal A. Lesar.«
V tretjem letniku je iz katehizma ponavljati tretje, četrto in
peto poglavje; in ob enem se imajo učenci tega razdelka učiti
katoliške liturgike, zlasti: o cerkvenih osebah, krajih,
orodjih, dejanjih (o sv. maši, sv. zakramentih in o blažilih); tudi
o drugih važnejših cerkvenih pobožnostih, in o cerkvenem letu.
Rabi naj se v pomoček: »Liturgika, spisal A. Lesar.«
§ 7.
Kako je podučevati katehetu.
Višja cerkvena oblast določuje po učnih knjigah in učnem
črtežu veroučitelju, kaj ima učiti, v kateri vrsti podajati učencem
katehetično učno tvarino, in v kakem obsegu. A tudi delavnosti
in razumnosti katehetovi je prepuščenega še dokaj: on mora ve-
deti, kako posamezne dele in stavke katehizma podajati svojim
malim. Preden obširneje govorimo o obliki katehetičnega poduče-
vanja, naj nekoliko povemo o učitvi njegovi v obče.
Da veroučitelj pri svojih katehumenih doseže namen, mora
podučevaje gledati 1. na njih doumljivost in zmožnost; 2. na vnanje
razmere in potrebe svojih učencev; 3. na lastnijo naukov.
1. Ozir doumljivosti in zmožnosti učencev naj ka-
tehet tako razvrstuje in podaja posamne dele in stavke katehizma, da
a)	deco vodi od ložjega do težjega, ter da vselej začenja s
tistimi resnicami, katere so ložej razumeti, n. pr. da prej go-
vori o dobrotljivosti božji kot o modrosti njegovi, da stopa
od povesti k nauku, od nazora do pojma itd.
b)	Od znanega do neznanega, od vidnega do duhovnega, od
□čutnega do nadčutnega, in da skuša zadnje vedno pojasnovati
§ 7. Kako je podučevati katehetu.
25
s prvim. Tako je n. pr. vselej prej govoriti o telesu in nje-
govi umrjočnosti, kot o duši in nje neumrljivosti.
c)	Mu je postopati od posebnega do splošnega, od znamenj do
pojma, n. pr. prej je govoriti o posameznih lastnostih božjih,
kakor učiti, da je Bog najpopolnejše bitje. . .
d)	Resnice, brez katerih ni moč razumevati nekaterih drugih,
treba je učiti pred temi. Katehetu je toraj prej govoriti o
prvem grehu, kot o odrešenji; prej o milosti sploh, kot o za-
kramentih. . .
2.	Podučevati mora tudi veroučitelj z vednim ozirom na
vnanje razmere in delokrog svojih malih, to se pravi,
vse resnice in nauke, katere učencem podaja, mora pridno obračati
na njih življenje, ter ozirati se na razmere, v katerih otroci žive;
na dolžnosti, ki jih spolnovati imajo vsled onih razmer; na nevar-
nosti, ki jim prete. Ko pa govori o dolžnostih, je najprej povdar-
jati in pojasnovati tiste, ki jih imajo do ljudi, s katerimi so v bližji
dotiki, n. pr. prej gre razlagati dolžnosti do starišev, učiteljev, so-
šolcev, kot dolžnosti do drugih ljudi. — Z vednim ozirom na po-
trebe in delokrog učencev podučevati, se pravi praktično pod-
učevati, katehumenom kazati, kako morajo ravnati po zaslišanem
nauku sedaj, in kako v poznejšem življenji. Veroučitelj bi ravnal
jako napačno, ako bi se zadovoljil s tem, da znajo otroci iz ka-
tehizma dopovedovati točno na pamet, a bi se ne brigal za to,
če žive po nauku. Nasledek tacega ravnanja je žalostna prikazen,
da mnogi učenci zapustivši šolo sicer dobro znajo krščanski nauk,
a ne vedo živeti po njem. Brez praktične vporabe je krščansko
podučevanje skoraj brez vrednosti, toraj obračanje na življenje
ne sme odpasti nikdar.
3.	Katehizovaje je gledati tudi na lastnijo naukov;
to je, učiti je treba razne nauke v lepi zvezi, združevati verske
resnice z moralnimi in nasproti, pameške resnice z razodetimi itd.
Ono sredstvo, po katerem združujemo verske resnice z moralnimi,
je praktična vporaba, po kateri kažemo učencu, katere dejanjske
nanke obsega verska resnica, in kako je življenje vravnavati po
dotični resnici. Ko katehet n. pr. razlaga nauk o angeljih, treba
mu je ob enem kazati, kako smo dolžni angelje častiti ter k njim
se zatekati v molitvi; ko pa n. pr. pojasnuje nauk o odpustljivem
grehu, treba je ob tej priliki kazati, kako neskončno svet in pra-
vičen je Bog, ker sovraži tudi male grehe in jih kaznuje. Nič
•26
Katehetika.
ne de, če pri tem nekatere resnice pridejo tudi večkrat v raz-
govor; kar je važnega in potrebnega, se otrokom nikoli ne pove
prevečkrat.
0 obliki katehetičnega podučevanja.
§ 8.
lvaj i« kolikera je učna oblika.
Katehetu ni dosti samo vedeti, kaj naj uči, da doseže namen,
ampak mora svoji učni tvarini dati tudi neko gotovo obliko;
podučevaje svoje katehumene se mu je posluževati nekega dolo-
čenega načina. Razločujemo pa dvojno obliko katehetičnega pod-
učevanja : notranjo in vnanjo.
Notranja oblika podučevanja je v pridobivanji vseh dušnih
moči učenčevih za predlagane nauke, toraj obsega razsvetlje-
vanje spoznavnosti, po katerem postaja resnica katehu-
menu jasna; vzbujanje čustev pa nagibanje volje,
po katerem se neka resnica učencu prikupi, da se je veseli in s
svojo voljo oklene ter v življenji izvrševati hoče.
Vnanja oblika katehetičnega podučevanja pa je v nekem
gotovem načinu predavanja, v pripravljanji, in v u s t m e -
nem prednašanji samem.
O obojni učni obliki spregovorimo nadrobneje.
A.
O notranji obliki katehetičnega podučevanja.
§ 9.
Razsvetljevanje spoznavnosti z razlaganjem.
Katehet svojim učencem razsvetljuje um deloma s pojasno-
vanjem resnic sploh, in posameznih besedi ter predstav in pojmov
posebej; deloma z dokazovanjem in s pobijanjem pa zavračanjem
raznih dvomov, zmot in ugovorov.
Da veroučitelj svoje učence pripelje do tako potrebnega raz-
umevanja krščanskih naukov, mora jim najprej razlagati ter po-
jasnovati posamezne dele verskih naukov, to je, posamne besede
kot izraze predstav in pojmov. Nihče ne more razumeti onega,
o čemur nima pojmov, ali vsaj jasnih ne; potrebno je toraj, da
§ 10. Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem.	27
učencem jasni postanejo posamezni pojmi. Ti pa se tičejo ali pred-
meta o č u t n i h, telesnih reči (n. pr. altar, zvon, kelih), ali pa
predmeta nadčutnih, notranjih stvari (n. pr. radost, kes, upanje).
Prve imenujemo konkretne, a druge abstraktne pojme. Obojne je
treba učencem pojasnovati kolikor možno, in kolikor se verouči-
telju zdi potrebno.
I. Konkretne pojme razjasnujemo:
1.	Po neposrednjem zaznanji, ako se a) stvar sama,
predmet, ki ga je treba pojasniti, postavi učencem naravnost pred
oči, sploh pred čutila; b) če nato veroučitelj s primernimi vpra-
šanji tako vodi otroke, da si sami ogledujejo reč, jo vsestransko
opazujejo, ter nje posamezne dele spoznavajo; c) naj učenci po-
vedo ter naštevajo ta poedina zaznanja, katera naj učitelj združi
v skupno predstavo in pove nje ime; d) naštevši vse posamezne
dele predmeta naj katehet vpraša po imenu in slednjič z imenom
po posameznih delih reči. Tacega najboljšega načina, pojasnovati
konkretne pojme, poslužuje naj se katehet, kedarkoli je mogoče.
2.	Z obrazci in podobami, zlasti tedaj, kedar ni možno
stvari same, ki je pojmu predmet, staviti učencem pred oči, n. pr.
ladijo Noetovo, tempelj Jeruzalemski, razne dogodbe. a) Katehet
predstavi otrokom obrazec ali podobo, kot bi bila to reč sama;
opozoruje naj jih na nje posamezne dele, ki naj si jih da našteti,
in stvar popisati, b) Potem naj pristavi ter pove ona znamenja
reči, katerih podoba ne kaže, n. pr. velikost, barvo itd., in ukaže
naj, to pristavljeno ponoviti, c) Slednjič naj vse, kar so katehu-
meni spoznali na podobi, in kar se jim je dostavilo z besedo, po-
vzame v celoto ter naj pove ime te celote. Potem pa naj si da
vse to še enkrat ponoviti, to je, vpraša naj naštevši vsa znamenja
ali dele predmeta po imenu; in naposled z imenom po znamenjih.')
3.	S primerjanjem, ki je v tem, da učencem še ne-
znano reč skupaj stavi s kako drugo, nji p o d o b n o in katehu-
menom znano, n. pr. tempelj Salomonov in krščanska cerkev,
morje pa jezero. . . Za primerjanje smejo služiti le dostojne, sploh
znane, zelo podobne reči enake vrste, a) Katehet si daj popisati
ono reč, katera služi v primerjanje, in opozoruj učence na one
znake, znamenja, ki so vkupna obojni reči, kakor tudi na tista,
*) Slike, katere rabi katehet pri podučevanju, morajo biti stvari sami ko-
likor moč podobne, velike, lepe, barvane, in nič otroškemu očesu spodtikljivega
ne sme biti na njih. Jako rabne zlasti pri prvencih so podobe svetopisemskih
dogodb; Bilder-Bibel (40 Tafeln), izdal Herder v Freiburgu.
•28
Katehetika.
po katerih se razlikujeta stvari; in o teh zadnjih veli učencem,
naj si mislijo, kakor bi jih ne bilo. b) Potem naj jim pove vse
one znake, ki so lastni le samo stvari, katero hoče pojasnili, in
naj si da ponoviti ta znamenja po učencih, c) Slednjič naj združuje
vkupna znamenja in ona, ki so lastna le neznani reči ter naj tej
celoti da ter pove ime. Naštevši še enkrat vsa znamenja naj vpraša
po imenu in slednjič z imenom po znaku.
4.	S popisovanjem, katero more katehet, le tedaj rabiti
v pojasnovanje, kedar so katehumenom dobro znani posamezni
znaki in deli one stvari, ki jo hoče razjasniti, kar pa je le redko
kdaj pri manjših učencih. Tudi pri tem načinu pojasnovanja mora
veroučitelj izpraševaje ponoviti vse povedano, da se prepriča, so
ga li umeli učenci, in si zapomnili reč.
5.	Z nasprotjem, kakor povemo pri razlaganji abstraktnih
pojmov.
II. Abstraktne pojme in notranje nazore pojasnovati
je zelo potrebno v verskem podučevanji, a tudi težavno, zlasti pri
manjših učencih. Zgodi se to:
1.	Neposrednje, ako katehet opozarja svoje učence na
ono dušno stanje ter na njih lastna čustva, katera je ali
ravno takrat nalašč provzročil, vzbudil v njih duši s primernimi
predstavami (n. pr. veselje s kakim obetanjem); ali da jih opomni
čustev, katera so že večkrat imeli ob raznih prilikah (n. pr. sočutje,
ko so videli nesrečnega, hudo trpečega sošolca, prijatelja). Vero-
učitelj našteva znamenja dotičnega notranjega stanja ter mu da
ime. Potem vpraša z znamenji po imenu in slednjič z imenom po
znamenjih.
2.	Posrednje, in sicer
a) če katehumene vodi do tega, da opazujejo na živečih ali pa
na podobah, kako se kažejo ter razodevajo razna duševna
stanja, to je ona, katera jim hoče pojasniti. Tako bi n. pr.
utegnil pojasniti, kaj je molitev in nje lastnosti, opomnivši
katehumene na kakega pobožnega v molitev vtopljenega člo-
veka, ali pa kažoč jim primerno podobo, n. pr. Jezusa na
Oljski gori. Na enak način se da razlagati n. pr jeza ne-
voščljivost, skopost itd. A velikrat se veroučitelj ne more
ali celo ne sme posluževati tega sredstva v pojasnovanje
abstraktnih pojmov, kajti nekatera dušna stanja se na živih
osebah celo ne razodevajo, ali komaj znatno; nekaterih pa,
n. pr. razodevanje kakega pregrešnega stanja na osebah, katere
§ 10. Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem.
29
mora otrok spoštovati, n. pr. na stariših, učiteljih omenjati
ne sme. Tudi ni lahko dobiti dobrih podob, s katerimi je
možno otrokom pojasniti kako notranje, dušno stanje. Ostane
toraj kot pojasnilno sredstvo še
b)	zgled v ožjem smislu ali p r i p o v e s t, ki je najložje in
skoraj vselej rabno sredstvo za pojasnovanje predstav, toraj
tudi notranjih nazorov in abstraktnih pojmov. Pripovest zelo
deluje na razum in tudi na srce otrok. Rabijo naj se le take,
ki res pojasnujejo dotični pojem, ki so dostojne in ničesar
ne obsegajo, kar bi utegnilo nevarno postati moralnosti ka-
tehumenov. Tudi naj so zgledi doumni, jasni, da jih otroci
razumevajo brez daljnega razlaganja. Najprimernejše za ka-
tehetično podučevanje so povesti iz sv. pisma.1) Dopovedovati
je treba odbrano pripovest živo, nadrobno, da se zdi učen-
cem, kakor bi vse to tudi videli.
Glede porabe tega razjasnila je opomniti, a) da naj
veroučitelj najprej pove počasi in razločno dogodbo, celo ali
v kosih, kakor je krajša ali daljša, ter jo veh ponoviti, b) Potem
naj opozoruje na one dele v povesti, na one besede in de-
janja, iz katerih se razjasniti da dotični pojem. Ta važnejši
del pripovesti naj dopoveduje glasneje, s povdarkom, počas-
neje in večkrat, ter naj si da ponoviti to. c) Nato naj na-
peljuje otroke s primernimi vprašanji, da najdejo in povedo
iz dogodbe znamenja onega pojma, katerega jim hoče raz-
jasniti. d) Najdene znake naj potem združi, ime pove in kakor
ob drugih prilikah najprej naštevši znamenja vpraša po imenu,
in slednjič z imenom po znamenjih pojma.
c)	Z nasprotjem, ako dva si v vsem nasprotna pojma po-
stavlja enega zraven druzega, da se po znakih enega pojasne
različni znaki drugega, n. pr. pokorščina in nepokorščina,
hvaležnost in nehvaležnost, kes naturni in nadnaturni. Zlasti
pri otrocih še malo razvitega razuma dobro služi pojasnovanje
pojmov po nasprotji, in po njem katehet tudi kmalo pride
do cilja. Ako bi n. pr. dete ne vedelo, kdo je pobožno navzoč
pri sv. maši, bi se mu stvar pojasnila s tem, da je vpraša:
') Kako lepo se dajo pojasnovati razni pojmi, n. pr. napuh iz dogodbe
o farizeju v tempeljnu; častiželjnost (oni, ki si izbirajo prve sedeže); ne-
voščljivost (Kanj in Abelj, Jožefovi bratje); velikodušnost (obnašanje Da-
vidovo do Savla); spoznanje samega sebe, kes, trdni sklep, obtožba,
zadostovanje v prekrasni dogodbi o zgubljenem sinil itd.
•30
Katehetika.
mar tisti, ki dremlje med sv. mašo, ali gleda krog sebe, go-
vori, se smeja?
cl) Sem ter tje, a bolj redko, smel bi veroučitelj v omenjeni
namen rabiti tudi kako primerno in dostojno basen, ali
kak ljudski pregovor.
Ogibati se je nepotrebnega pojasnovanja. Naštetih sredstev
naj se toraj katehet poslužuje le tedaj, če je reč res neznana, ne-
jasna učencem, ali če jo je treba zarad nje važnosti posebno glo-
boko vtisniti spominu in srcu. časih se že s tem pride do cilja,
da veroučitelj v dotični stavek postavi mesto neznane besede drugo,
učencem znano, ki pomeni ravno tisto; ali če sestavljen rek raz-
loži v posamezne dele. Kdor bi brez potrebe in prepogostno se
posluževal v katehetičnem podučevanji pripovesti, zgledov, basni
itd., on bi spremenil pomoček v namen, obteževal bi pamet otroško,
in tratil dragoceni čas, katerega je itak malo odmenjenega vero-
učitelju.
§ 10.
Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem.
Ne zadostovalo bi, ako bi katehumeni le samo umeli svete
resnice; treba je, da spoznajo tudi njih istinitost, da pridejo do
verskega prepričanja ter da vedo, zakaj verujejo. Dolžnost
je toraj katehetu, z dokazi vtrjevati pojasnovane nauke. Nihče ne
ugovarjaj: čemu dokazovati otrokom, oni morajo verovati samej
besedi učiteljevi. Gotovo morajo verovati na besedo veroučiteljevo,
in veljava, beseda njegova je pri malih učencih mnogokrat mesto
vseh dokazov; a pri večjih je stvar drugača. Tem bo kmalu sto-
piti med svet, kjer bodo marsikaj slišali, opazili, kar se ne bode
vjemalo z besedo katehetovo. Morda že sedaj časih slišijo kaj na-
ukom veroučiteljevim ravno nasprotnega; tu ne zadostuje več ve-
ljava katehetova, ampak verskemu znanju otrokovemu je treba
močnejših podpor.
Res bi bilo enako napačno, ako bi veroučitelj hotel dokazo-
vati vse resnice in nauke, če bi učence kar preobkladal z dokazi,
in izpraševaje vedno tirjal: je li to res ? dokaži mi . . . So resnice,
toliko jasne in umljive same ob sebi, da je nepotrebno vsako do-
kazovanje, in le čas bi tratil, ko bi z dokazi hotel vtrjevati take
nauke. Zopet druge so nekako nedotakljive, take, pri katerih si
še misliti ne more otrok, da bi kdo mogel o njih dvomiti: take
dokazovati bi se reklo dvome vzbujati v katehumenih. Ostanejo
§ 10. Razsvetljevanje spoznavnosti z dokazovanjem.
31
toraj katehetičnemu dokazovanju le one resnice, ki močno vpli-
vajo na življenje, ter zelo zelo določujejo človekovo mišljenje
in dejanje; in pa one resnice krščanstva, katere morda ravno ta-
krat napadajo razni sovražniki sv. cerkve.
Veroučitelj jemlji dokaze za katehetični poduk:
1. Iz svetega pisma. Dokazi iz božjega razodenja naj
so pri katehumenih prvi in najpogostneji. To je res ponaturno,
kajti po sv. razodenji so nam došle večne resnice, naj se toraj tudi
vtrjujejo v posameznikih po istem razodenji. Odbirati si mora ka-
tehet vselej take svetopisemske stavke, ki resnico naravnost
dokazujejo, sicer bi utegnil spoznati učenec, ko doraste, da
besede, katere je nekdaj rabil katehet v dokaz, nimajo dotične do-
kaznosti, in morda bi jel dvomiti o veri sploh. — Tudi ni treba
za eno in tisto resnico rabiti po več tekstov, zadostuje eden,
a ta naj je j a s e n, lahko razumljiv, da učenci brž razvidijo, kaj
jim hoče dokazati učitelj. — Izreka svetopisemskega ne gre kate-
humenom podajati le po pomenu, ampak praviloma po besedi,
da svoje učence tako seznani z biblijskim jezikom.1) Poglavja in
vrste navadno ni treba praviti učencem, a jako koristno je, ako
jim pove, kdaj, kje, komu je Zveličar to govoril, n. pr. pri zadnji
večerji, na Oljski gori, pred svojim vnebohodom je rekel svojim
učencem itd. Tako si otroci ložej zapametijo tekst in se prej spom-
nijo nanj. — Dokazovaje mora veroučitelj najprej učencem lepo
pojasniti besede iz katehizma, obsegajoče ono resnico, ki jo hoče
dokazati, ako ni morda popolno jasna. Ko jim je jasen izrek ka-
tehizmov, potem se pove tekst svetopisemski, katerega zopet treba
učencem razjasniti, kolikor se učitelju zdi potrebno. Slednjič naj
združi katehizmov nauk in izrek svetopisemski, pa pokaže naj
katehumenom, kako odbrani tekst naravnost dokazuje resnico. Ves
dokaz naj nato ponovi sam, in s primernimi vprašanji naj učence
vodi do tega, da ga ponove.
Kar smo povedali o dokazih iz sv. pisma, velja tudi o ust-
nem izročilu. Pristavimo le, da ni treba tacih resnic dokazo-
vati iz ustnega izročila, katere se dobro dajo dokazati iz sv. pisma;
le tedaj, če sv. pismo ne govori jasno o kakem nauku, ali kjer
*) Ne storil bi toraj katehet prav, ako bi otrokom povedal n. pr. »Jezus
je rekel, da bodo grehi tistim odpuščeni, katerim jih bodo odpustili mašniki,
Jezusovi namestniki. . ., ampak od besede do besede mora navesti tekst: Zve-
ličar je rekel: »Prejmite sv. Duha; katerim boste grehe odpustili itd.«
•32
Katehetika.
celo ne omenja tega ali onega, n. pr. o krstu malih otrok, o častenji
relikvij, o rabi blagoslovljene vode itd., tam naj se veroučitelj za-
teče k temu bogatemu izviru razodenja. Vselej naj katehet pri
rabi tacih dokazov izrečno povdarja, da tako uči sv. cerkev.
2.	Iz razuma ali pameti. Dokazi pameški niso druzega,
kot izvajanja ali sklepanja iz obče pripoznanih resnic in stavkov,
n. pr. vsem ljudem je odločeno enkrat umreti, toraj tudi mogočnim
sveta, kraljem in cesarjem, ker tudi oni so ljudje. Ali: Vsem svo-
jim dobrotnikom moramo skazovati hvaležnost. Stariši so nam
veliki dobrotniki, toraj . . . Prav je, da katehet zraven razodenj-
skih dokazov rabi sem ter tje tudi pameške, zato da se otroci
navadijo svoj razum rabiti, misliti, sklepati; a prepogosto naj ne
vtrjuje verskih resnic iz pameti, da otroci ne dobe napačne misli,
češ, verovati mi je zato, ker resnico spoznam s svojo pametjo.
Razumski dokazi morajo vselej biti učencem lahko umljivi, kar
so tedaj, ako brez težave spoznajo ponaturno zvezo, ki je med
dokazom in dokazovano resnico. N. pr.: Kar hočete, da vam drugi
store, storite tudi vi njim; česar nočete, da vam store drugi, tudi
vi drugim ne storite.
3.	Iz skušnje lastne ali iz tuje. Zlasti jemlji skušenjske
dokaze za vtrjevanje verskih in dejanjskih resnic iz življenja ka-
tehumenov, ter vporabljaj ono, kar so učenci že sami videli, sli-
šali, zaznali z lastnimi čutili, n. pr. plačilo mirne vesti in kazen
slabe vesti, škodljivost nezmernosti, da ima laž res kratke noge itd.
Veliko moč imajo ti dokazi že sploh ter za vsacega človeka, zlasti
pa še pri otrocih zelo delujejo na razum in tudi na njihovo srce
in voljo.
4.	Iz človeške veljave. Ako se dokazi naslanjajo na
ptujo veljavo, n. pr. na besedo starišev, učiteljev ali drugih ime-
nitnih ljudi, tedaj jih imenujemo veljavenske. Otroci kaj radi ve-
rujejo onim, katere spoštujejo in ljubijo, zlasti roditeljem in uči-
teljem, in kar nič ne poizvedujejo, od kod oni vedo to. Dete go-
vori : mati so rekli, učitelj so pravili . . ., in to mu je zadosten
dokaz. Naj toraj katehet sem ter tje rabi take dokaze, in naj se
za vtrjevanje raznih naukov poslužuje izrekov, besedi tacih oseb,
ki so pobožne, lepega vedenja, učene, sploh: v veliki veljavi pri
otrocih. Tudi važni izreki svetnikov dobro služijo. Veljavenske
dokaze rabiti je veroučitelju zlasti pri najmanjših učencih; vendar
ne gre, da bi rabil le samo dokaze iz človeške veljave.
§ 11. Pobijanje dvomov, zmot in predsodkov.
33
§ 11.
Pobijanje dvomov, zmot in predsodkov.
Pred učenci začetniki pač ni treba katehetu pobijati dvomov,
zmot in predsodkov,1) ker je komaj misliti, da bi bili razširjeni
med prvenci. Res so tudi oni že utegnili slišati kako govorjenje
zoper sv. vero, a niso še razumeli tega. Ozir malih učencev je
gledati veroučitelju le na to, da on sam ne vzbuja dvomov pri
njih. Dobro in temeljito naj jih podučuje v krščanskih resnicah,
lepo naj jim razlaga predmet, odločno, s prepričanjem naj govori,
z nekako slovesnostjo in navdušenostjo naj oznanuje večne res-
nice, in nič naj jim ne pripoveduje o verskih zmotah, predsodkih,
dvomih, ki malim katehumcnom še znani niso. Paziti mu je tudi,
da njegova vprašanja nimajo oblike dvoma ali ugovora . . ., n. pr.:
Kako more Bog biti povsod pričujoč, saj ga ne vidiš? itd.
Drugače je ravnati pri večjih učencih. Te pa je že treba
opomniti na razne verske zmote, ugovore in predsodke, in sicer
zato, da jim poda orožja zoper krive nauke, in da jim ne postanejo
nevarni, kedar jih bodo slišali. A biti mora veroučitelj pri tem
jako previden, da otrok ne seznanjuje z vsakoraznimi verskimi
ugovori, ampak da jim pove le najpotrebnejše, to je tako, na kar
utegnejo res naleteti v poznejšem življenji. Toliko naj izvejo večji
učenci, da je med svetom veliko krivih naukov, katerih ne smejo
poslušati, in slabih zgledov, katerih ne smejo posnemati, ker bi
sicer Bogu ne mogli dopasti. Zlasti je treba vtrjevati v verskem
prepričanji, in zavarovati pred nevarnostimi sveta tiste učence,
kateri imajo šolo zapustiti za zmiraj ter stopiti med svet. Teme-
ljito naj duhovnik take katehumene podučuje v sv. resnicah, in
ko jim lepo pojasni nauke katoliške cerkve, naj zraven tudi kaže,
kako srečen je, kdor jih natanko spolnuje v življenji. Pove naj
jim, da utegnejo slišati in videti med svetom to in to; a da se
nikoli ne smejo dati odvrniti od onega, kar so se učili v šoli.
Naroča naj učencem, da no smejo poslušati brezbožnih besedi, in
da ne smejo ravnati po slabih zgledih zapeljivih ljudi, ampak da
morajo vedno imeti pred očmi Boga, in se ogibati ljudi, kateri
govore zoper nauke sv. katoliške cerkve. Človeku se je držati
trdno tega, kar je razodcla večna resnica, ko bi tudi s svojim
') Dvom je n. pr.: Bog ni pravičen, ker tolikrat hudobnežu daje sredo,
pobožnemu pa pošilja nesrečo in stisko. Zmota: Bogatinu vzeti ni greh. Pred-
sodek: Gotovo kmalu umrje, komur se sv. poslednje olje podeli.
Katelietika.	3
•34
Katehetika.
otemnjenim razumom ne sprevidel verske resnice itd. Živo naj
veroučitelj tudi kaže, kako slabe učinke imajo taki krivi nauki,
in kako nesrečnega store človeka, če živi po njih.
§ 12.
Vzbujanje čustev ali pridobivanje srca.
Nikakor bi ne zadostilo, ko bi veroučitelj svojim učencem
razsvetljeval le spoznavnost ter na to delal, da si katehumeni za-
pametijo sv. resnice; on mora delovati tudi na srce, v njem
vzbujati primernih čustev, prijetnih ali neprijetnih, kakor je po-
trebno.1) S tem, da svojim učencem opisuje živo in nadrobno
lepoto in korist čednosti, pa gnjusobo in škodljivost greha, pri-
dobi, navduši učitelj mlada srca za krepost, in jim vzbudi stud
nad hudobijo. Vzbujanje primernih čustev je toraj najboljše sredstvo,
učence pripraviti do tega, da se v življenji odločujejo za tisto, kar
so spoznali z razumom. Res, kar ptici peruti, to so človeku čustva,
ki mu voljo nagibajo na dobro ter jo odvračujejo od slabega in
hudega. Grešil bi toraj katehet, ako bi primernih čustev ne vzbujal
in gojil v srcih svojih učencev.
Kakšna čustva pa naj vzbuja veroučitelj v srcih svojih kate-
humenov ?' Sveta čustva; pred vsem ljubezen do Boga in
do bližnjega. To je najvišje, naj plemenitejše čustvo, in ravno
za to ljubezen do Boga in do bližnjega je otroško nedolžno srce
najbolj prejemljivo. To čustvo naj katehet vedno vzbuja, goji,
krepi pri svojih učencih. Ker se pa ljubezen vzbuja le po ljubezni,
naj jim zopet in zopet ter ob vsaki priliki dopoveduje in živo po-
pisuje, kako neskončno Bog nas ljubi, in da le tedaj ima
nad nami svoje veselje, ako tudi mi ljudje ljubezen imamo med
seboj. Vse resnice katehizma, tudi nauk o božji pravičnosti je
treba tako pojasnovati učencem, da iz njih spoznavajo ljubezen
božjo do nas, in da se v otrocih vname ljubezen do Boga, in
zavolj Boga tudi ljubezen do bližnjega. Pri tem prizadevanji naj
kot dokaze in pojasnila božje dobrotljivosti, ljubezni in usmiljenja
njegovega spretno vporablja razne dogodbe sv. pisma, n. pr. Bog
po prvem grehu obljubi odrešenika; ob Noetovem času čaka sto
let s kaznovanjem spačenega sveta; bil je Gospod pripravljen
odpustiti Sodomi, ako bi bilo v nji tudi le deset pravičnih itd.
Glej § 47. in 48.
§ 13. Nagibanje volje.
35
Po razumnosti učencev naj katehet prilično tudi še druga
čustva vzbuja v srcu svojih malih, in v pomoček naj so mu pri-
merne svetopisemske dogodbe ali prilike. Tako mu utegne pri
vzbujanji ljubezni do trpečega bližnjega služiti prilika o usmiljenem
Samarijanu, ali dogodba o bogatinu razuzdancu in ubožnem La-
zarji ; da vzbudi resnicoljubje, naj rabi dogodbo o Ananiju in Safiri
— za čustvo spoštovanja starosti zgodbo o preroku Elizeju in raz-
posajenih dečkih itd. Treba je pogosto vzbujati v mladini tudi
čustvo veselja nad pričujočnostjo božjo in nad navzočnostjo angelja
varuha, čustvo spoznanja sreče mirne vesti, dopadenja nad vsem,
kar je čistega, lepega, neomadežanega pred Bogom. Enako po-
trebno je pa tudi, da veroučitelj v otrocih pridno vzbuja stud nad
vsem nespodobnim in tacim, kar je gnjusoba v božjih očeh itd.
§ 13.
Nagibanje volje.
»Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi vera brez del
mrtva«, pravi apostelj (Jak. 2, 26); koristilo bi toraj malo, ko bi
katehet napolnoval z raznim verskim znanjem le samo pamet
svojih učencev, pa bi si ne pridobival srca otroškega in njih volje.
Kaj pomaga, katehizem znati še tako dobro, a ne živeti po njem!
Neogibno je toraj treba, si pri katehetičnem podučevanji pridobi-
vati voljo katehumenov za spolnovanje verskih dolžnosti.1) V ta
namen mora duhovnik že ob začetku verskega podučevanja in ob
vsaki poznejši priliki kazati otrokom, kako so v vsem od Boga
popolnoma odvisni, in da kristijan nikakor drugače ne more najti
svoje sreče in zveličanja, kakor v tem, če svojo voljo popolnoma
vkloni volji božji ter da stori, kar hoče in veli Bog. Ob enem naj
rabi vse tiste nagibe, zglede in pomočke, za katere so njegovi
učenci prejemljivi, in ki imajo moč nakloniti katehumene, da radi
in natančno spolnujejo voljo Najvišjega, kakor se nam razodeva
v zapovedih božjih in cerkvenih, v zgledu Jezusovem, v glasu
vesti itd.
Ko skuša veroučitelj nagibati voljo svojih učencev za živ-
ljenje po veri, naj se spominja besedi sv. Avguština, ki pravi, »da
le tedaj se resnično spolnuje zakon, ako se to zgodi iz ljubezni
do zakonodajalca, in ne pričakovaje časnih reči.«2) Rabi naj toraj
*) Glej tudi § 50.
'') De catechiz. rud. c. 22.
3*
•36
Katehetika.
pri svojih malih zlasti ta-Ie nagib: Treba je hudo opuščati in storiti
dobro, pravo, ker Bog tako hoče, ker s tem Bogu dopadem, ker
me Bog le tedaj ljubi, če to storim, kar on hoče, in ono opustim,
kar on prepoveduje. Bog me ima rad, Bog me ljubi — ta živa
misel naj čisto, nepopačeno otroško srce mogočno priganja k spol-
novanju volje božje iz plemenitega nagiba.
Hoteč si pridobiti voljo svojih učencev za življenje po veri,
imej pred očmi veroučitelj naslednja načela: a) on sam mora biti
navdušen za obravnavano resnico in prepričan o tem, kar govori,
če hoče voljo učencev pridobiti za versko življenje, b) Ne sme
govoriti le splošno, samo v obče o tej ali drugi resnici ali dolž-
nosti, ampak je vedno treba reč obračati na posamezne slučaje
življenja ter kazati: kdaj in kako se mora izvrševati, kar naroča.
Ne gre n. pr. veleti: Pridni otroci morajo radi moliti, ampak po-
vedati: Ko zjutraj vstane pridno dete, koj ...itd. In ker tudi
tukaj velja, da zgled vleče k posnemanju, naj učencem živo pred-
stavlja krasne zglede iz sv. pisma (Jakoba, egiptovskega Jožefa,
Tobija . . .); pa tudi iz življenja svetnikov, zlasti mučenikov, ki
zelo vnemajo k posnemanju. Posebno naj vporablja katehet mla-
dostne svetnike, n. pr. sv. Alojzija, sv. Nežo, Pankracija, sinove
sv. Fclicite itd.; a pripoveduje naj iz življenja teh krščanskih ju-
nakov zlasti ono, kar posnemati morejo učenci.1) c) Naj učencem
kaže, kako so vso zapovedi in prepovedi božje izvir neskončne
njegove očetovske ljubezni do nas, in kako smo kot otroci božji
in stvari njegove dolžni v vsem spolnovati njegovo voljo, d) Pri-
zadeva naj si veroučitelj tudi v učencih slabiti in zatirati hudo
nagnenje s tem, da jim opisuje prav živo, a vendar dostojno,
grdobijo greha in njega slabe nasledke. V pojasnilo naj tudi tu
prav pridno rabi svetopisemske dogodbe,2) ali druge resnične
zglede.
Prepričan naj je veroučitelj, da je le tam pričakovati pra-
vega uspeha, kjer on in svetni učitelj delujeta složno; kjer kate-
heta in učitelja napolnuje en duh, duh Jezusa Kristusa. Gorje pa
šoli, kjer ni te vzajemnosti; kjer eden podira, kar drugi zida!
*) Primerne tvarine podajajo n pr. A. Kržič: »Zgledi hogoljubnili otrok«;
3 zvezki; v Ljubljani.
2) N. pr. Greh in kazen angeljev in prvih starišev; kaznovana nezaupnost
Mojzesova; smrt Ananija in Safire itd.
§ 14. Katehetična metoda.
37
B.
O vnanji obliki katehetičnega podučevanja.
§ 14.
Katehetična metoda.
Ako gledamo na način ustnega občevanja med učiteljem in
učencem na ljudski šoli, na vnanjo učno obliko katehetovo, raz-
ločujemo oni glavni učni formi, kiju imenujemo akroama-
t i č n o , predavajočo, in erotematično, vprašalno, kateri je
treba katehizovaje vporabljati, zdaj eno, zdaj drugo — z ozirom
na lastnijo učne tvarine in z ozirom na posebnost učencev. Akroa-
matična \i učna oblika je v tem, da govori, pripoveduje le vero-
učitelj, učenci pa samo poslušajo. Ako pa katehet vpraševaje vodi
učence svoje do spoznanja resnice, imenujemo to učno obliko ero-
tematično.2) Nekateri jej pravijo tudi heuristično,3) ker pri tem
načinu podučevanja učitelj svoje katehumene s pomočjo vprašanj
vodi do tega, da s a m i najdejo resnico. — Nobena teh dveh
učnih oblik ne more in ne sme katehetu služiti izključljivo, ampak
rabiti mora obe, zdaj prednašalno, akroamatično, zdaj vprašalno,
erotematično, kakor ta ali drugi način zahteva tvarina ali last-
nija učencev. Obojna učna forma ima svojo solnčno, a tudi
svojo senčno stran, vendar ste obe potrebni v šoli; in prav v tem
se kaže spretnost katehetova, da se ve posluževati o pravem času
sedaj te, sedaj druge.
1. Akroamatična učna oblika je potrebna in katehet jo
rabiti mora, kedar hoče svoje učence seznaniti s pozitivnimi res-
nicami, do katerih človek po svojem razumu in po lastnem umo-
vanji ne more priti, n. pr. ko jim podaja razodete resnice ali sveto-
pisemske dogodbe. Vse tako je znano le iz razodenja božjega,
mora se toraj tudi po veroučitelju učencem povedati, razodeti kot
tako; po vprašanjih se ne da najti. Zelo koristna je ome-
njena učna forma, kedar želi veroučitelj pridobivati srce in voljo
svojih učencev, za kako resnico, zapoved itd. jih vneti. Tu svoj
namen doseže le s primernimi nagovori in opominjevanji.
Kolikor večji so učenci in kolikor bolj so razvitega duha,
toliko ložej in pogostneje se sme veroučitelj posluževati pri njih
*) Od grškega axpooEo|iai — slušam.
a) Od ipcoTGČca— vprašani, izprašujem.
s) Ime je od iupijv.co — najdem.
38
prednašujoče forme. Pri katehezah za odraščene se poslužujemo
iz omenjenega razloga skoraj izključljivo akroamatične oblike: ka-
tehumeni samo poslušajo in duševno sodelujejo, ker so zmožni
za to. Nasproti pa bi katehet ravnal napačno, ko bi se pri še
malih učencih, pri negodnih otrocih ali večinoma ali celo izklj uč-
ljivo posluževal prednašujoče oblike, kajti dete je lahkomiselno,
nestanovitno, toraj tudi ne sledi daljšemu govoru učiteljevemu,
ako je ta z vprašanji tako rekoč ne prisili k pazljivosti. Tudi je
potrebno, da se katehet podučevaje prepriča zdaj pa zdaj, če so
ga razumeli učenci, in če so ga prav razumeli, da more popraviti
pomanjkljivo; tega bi se veroučitelj prepričevati ne mogel, ko bi
se posluževal le samo akroamatične učne forme. Preden more
učitelj v svojem uku stopinjo dalje, treba se je prepričati, so si li
učenci tisto dobro vtisnili spominu, kar je naslednjemu podlaga.
To more storiti le z vprašanji.
2. Veroučitelju toraj nikakor ne zadostuje akroamatična učna
oblika; da popolnoma doseže svoj namen, mora se posluževati
tudi erotematične metode. Rabi pa katehet to učno formo ali
v tem smislu, da a) samo izprašuje tisto, kar je bil povedal, raz-
lagal učencem, in kar so se imeli naučiti; ali pa b) da izpraševaje
podučuje, kar imenujemo heuristično učno obliko v ožjem
pomenu.
a) časih se toraj katehet erotematične učbe poslužuje le v tem
smislu, da s primernimi vprašanji zahteva od učencev, naj
mu povedo tisto, kar se je prej bralo, kar jim je dopovedoval
ali kar so se imeli doma naučiti. Jako koristna in potrebna
je za šolo ta metoda, kajti po tej učni formi ohrani kate-
humene pazne ter duševno delavne, ker nikoli ne vedo, kdo
bode odgovarjal na dotično vprašanje. Otroci se pri tej učitvi
uče misliti, kako bi odgovorili na to ali uno vprašanje, in
veseli jih, ako odgovore povoljno. Na ta način veroučitelj
tudi brž spozna, so ga li učenci razumeli ali ga niso, ter
tako more stvar takoj pojasniti še bolje, ali pa dostaviti kaj
izpuščenega. Tudi more katehet le po tej učni formi vtrjevati
znanje v učencih, ker si da povedano ali razlagano izpraše-
vaje tolikrat ponoviti, da vsi, ali skoraj vsi vedo in umejo
stvar. — Povod izpraševanju najdemo pri vsaki učni tvarini,
toraj naj se veroučitelj pri vseh oddelkih katehetičnega pod-
učevanja prav pridno poslužuje te metode. Izpraševati mora,
kar je ravnokar pravil učencem, kar jim je pojasnoval, raz-
§ 14. Katehetična metoda.
39
lagal, vse, kar je iz svetopisemske zgodbe, iz evangelija ali
katehizma bilo prebrano. In kolikor manjši so učenci, v to-
liko manjših oddelkih je treba izpraševati berilo. Tudi je treba
natančno in še po večkrat izpraševaje ponoviti vsako reč,
katere so se imeli učenci učiti na pamet.
To popraševanje in izpraševanje utegne biti ali zgolj me-
hanično, ali slovniško, ali pa logično. Ako veroučitelj stavi
samo dotično vprašanje iz katehizma ter hoče, da mu učenec
pove zadevni odgovor iz knjige, a s primernimi vmesnimi vpra-
šanji nič ne skuša izvedeti, če učenec razume to, kar je
ravnokar povedal na pamet, ali pa ne razume povedanih be-
sedi, takrat imenujemo tako izpraševanje mehanično, če
si pa katehet da posamezne stavke razložiti v poedine dele,
da tako stavek jasnejši postane, a se ne trudi s tem, da bi
katehumcnu pojasnoval ali razlagal posamezne pojme, ali da
bi jih vodil do prepričanja, in srce pa voljo jim pridobil za
resnico, takrat je to izpraševanje slovniško, gramatikalno.
Boljše je kot mehanično, ker tukaj vsaj nekoliko deluje tudi
duh učencev; časih je to slovniško izpraševanje še prav ko-
ristno, n. pr. pri zgodbah svetopisemskih, ko je z vprašanji
kdo ? kaj ? kje ? kako ? itd. treba učenca opozoriti na razmere
oseb, kraja, časa . . ., da vsa zgodba postane tako jasna. Naj-
boljše je seveda logično izpraševanje, ki razjasnuje pojme in
kaže pomen, važnost, vzrok in rabo posameznih resnic in naukov.
b) Pri erotematični ali h e u r i s t i č n i učni formi v ožjem
smislu katehet vpraševaje podučuje, ter z raznimi
vprašanji svojega učenca vodi do tega, da po lastnem miš-
ljenji in sklepanji na podlagi svojega prejšnjega znanja kaj
novega najde, do novega znanja pride; ali se pa učencu po
tem potu namnoži staro znanje, in mu. ono bolj jasno po-
stane. Res je, da po tej učni formi katehet svojega učenca
ohrani vedno pazljivega in duševno delavnega, da ga na ta
način do jasnega spoznanja resnice pripelje, pa katehumenu
vzbuja, vadi, ostri um, razum, razsodljivost . . ., a velike
spretnosti je treba veroučitelju, zlasti pri večjem številu otrok,
da po tej metodi doseže kaj prida. Tudi se jako počasno
napreduje po heuristični učni obliki, ako se je hoče katehet
strogo držati, ker časih še le po mnogih ovinkih in vpra-
šanjih pride do resultata, katerega doseže po akroamatičnem
potu z nekoliko besedami.
•40
Katehetika.
Zgled. Ako bi katehet hotel po h e u r i s t i č n i učbi svo-
jim učencem razložiti n. pr., kaj je trdni sklep, utegnil bi to
storiti nekako tako-le:
Katehet: če bi ti hudo razžalil očeta, morda ker jih nisi
ubogal, ali ker si jim ugovarjal, in oče bi bili na-te zato zelo hudi
ter žalostni; kaj bi ti pač storil, da bi ti odpustili in te spet radi
imeli? Učenec: Prosil bi jih odpuščenja. K: Prav. Ah bi pa to
dosti bilo, ako bi jim rekel: žal mi je, odpustite mi — a bi pristavil:
Nagajal Vam bom pa še! U.: Ne bilo bi dosti. K.: Gotovo ne.
Da ti oče odpuste, bi jim moral še nekaj obljubiti. Kaj pač?
U.: Da ne bom več nagajal.
K.: Tako je. Ti bi moral obljubiti: Nič več ne bom tako
ravnal, poboljšal se bom. Ali čuj! Mi ljudje nimamo samo vsak
svojega očeta tu na zemlji, ampak imamo tudi vsi skupaj enega
Očeta v nebesih. Kdo je to? U.: Bog. K.: Res, Bog je nas vseh
oče, in tega vdobrotljivega Očeta mi mnogokrat razžalimo. Ali veš,
kako? U.: če grešimo. K.: Prav si povedal: če grešimo. Kdor
n. pr. ne spoštuje starišev, kdor laže, krade, grdo govori, kolne...
tak s tem razžali nebeškega Očeta, kateri nam prepoveduje vse
tako. Kaj meniš, da nam je storiti, če hočemo, da bi nam Bog
odpustil tako razžaljenje? U.: Obžalovati moramo. K.: Res da.
Obžalovati moramo greh, kesati se moramo, da smo ravnali zoper
voljo svojega nebeškega Očeta. A to ni dosti. Kakor ti obljubiš
svojemu razžaljenemu očetu: ne bom več tako storil — tako mo-
ramo tudi Bogu nasproti skleniti: ne bom več tako ravnal. Ne
bom se več lagal, ne bom grdo govoril, klel . . . Poboljšal se bom,
prav resnično se bom poboljšal! In sedaj pazi: to svojo resnično
voljo, poboljšati se in ne več grešiti, imenujemo trdni sklep.
— Kako imenujemo toraj resnično voljo, svoje življenje poboljšati
in nič več ne grešiti? U.: Trdni sklep. — K.: Kaj je toraj trdni
sklep ?
A čeravno bi katehet imel za to učno obliko potrebno spret-
nost in dokaj časa, ne smel bi je rabiti vselej in povsod v
krščanskem podučevanji. Veroučitelj stoji namreč pred otroci kot
poslanec božji, želeč jih podučiti v svetih resnicah, "katere je Bog
razodel. Ne gre toraj, da bi skušal posamezne resnice razvijati
in izvijati iz razuma, ali katehumena voditi do tega, da bi sam
našel versko resnico. Verski nauk stopiti mora pred učenca ne
kot nekak produkt umovanja, ampak kot beseda božja, kot raz-
odeta večna resnica. Pri tacih rečeh ne gre toraj izvajati iz pa-
meti, ampak kratko povedati: to-le in tako-le je Bog razodel, na-
znanil in ukazal! Učenec naj postane dober vernik in ne modro-
valec. Ko je pa katehet po akroamatični metodi seznanil učence
z razodeto resnico, potem se sme posluževati vpraševalne oblike,
in pri večjih učencih naj se je tudi res poslužuje kakor v nekako
§ 15. Vprašanje in odgovor.
41
pojasnilo razodete resnice, kažoč jim, kako tudi pamet človekova
potrjuje božje razodenje. Možno je tudi iz razodetih naukov še
druge verske resnice ali posledice izvajati po omenjeni učni
formi, n. pr. Bog je najpopolnejše bitje —■ toraj je tudi vsegamo-
gočen, neskončno dobrotljiv itd. Ali: Bog je neskončno pravičen,
toraj vselej gotovo plačuje vse dobro in kaznuje vse hudo.
Dobro je zlasti zarad različnosti, ako katehet časih obojno
učno obliko, akroamatično in erotematično, združuje v lastni osebi,
to je, da kaj časa dopoveduje učencem, vprašanja stavi in sam na-
nje odgovarja, nazadnje pa katehumene izpraša, kar jim je do-
povedoval in pojasnoval po tem potu. Ta način katehetičnega
podučevanja imenujemo monologično učno obliko, ki združuje
koristi obeh glavnih učnih form, ker tukaj katehet vzbuja vseobčno
pozornost pri učencih, ker jih nekako vse ob enem vpraša, med
tem, ko se pri erotematični učni formi vselej peča le z enim samim.
Tudi tu ne zgublja časa s popravljanjem napačnih odgovorov;
pride po najkrajšem potu do cilja, predavajoč učencem le tisto,
kar je prav potrebno.
3. Glede učne poti razločujemo analitičen'j, razdrobilen
način razlaganja ter podučevanja, pa sintetičen2), sestavljaven.
Analitičen je, kedar učitelj neki pojem razdrobiva v njega posa-
mezne dele ali znake. N. pr. Bog je vsegaveden: on ve vse, pre-
teklo, sedanje, prihodnje, on ve tudi naše najskrivnejše misli. Pri
sintetičnem razlaganji pa katehet posamezne dele ali znake sestavlja
v en pojem, n. pr. Bog je vselej bil, on je sedaj in bo vedno,
zato mu pravimo, da je večen. Veroučitelj naj se poslužuje sedaj
ene, sedaj druge poti, kakor je namreč dotična reč učencem bolj
znana ali v celoti, ali pa v posameznih delih. V obče velja: ko-
likor manjši so učenci, in kolikor bolj so slabega razuma, toliko
pogostneje naj nastopa učitelj sintetično pot.
§ 15-
Vprašanje in odgovor.
Vsako vprašanje je toliko boljše, kolikor bolj učitelj svojemu
vprašanju ve dati tako obliko in tako naglašenje, kakor da bi mu
bil odgovor res še neznan. Ker katehet vedno rabi vprašanja pri
erotematični učni formi, in tudi pri akroamatični učbi ne more
') Iz dvakOio — razstavljani, razdrobivam.
2) Od <jtmHb)|W — sestavljam.
•42
Katehetika.
izhajati brez njih, treba je vedeti, kakih pravil se mu je držati
pri tem.
I. Katehet stavi vprašanja ali zato, da učence podučuje s tem
ter jim podaja neko novo znanje, ali pa, da jih izprašuje ter se pre-
pričuje, imajo Ii neko gotovo znanje ali ne. Dobro vprašanje staviti
ni lahka reč; treba je v to učitelju posebne spretnosti, katero si
pridobi s pridnim pripravljanjem na katehizovanje, in po dolgi
skušnji. Tirjamo pa od dobrega vprašanja:
1.	da je primerno zmožnosti in vednosti učenčevi, tedaj
ne prelahko in ne pretežko. Prelahka vprašanja *) ne vadijo razuma,
pretežka ovirajo napredek in učencu vzemo veselje, pogumnost.
Najboljša so tako imenovana kategorična vprašanja, pri ka-
terih je učenec primoran misliti, da ve vprašalni stavek dopolniti
po vsebini, ter na mesto vprašalne besede postaviti ono, po čemur
se vpraša. Tako dopolnivno vprašanje je n. pr.: Kdo je vse vstvaril?
Kako je Bog človeka vstvaril ?
2.	Jasno, to je po vsebini in po obliki tako, da je otroci
lahko razumejo. Obsegati mora toraj le otrokom znane besede
in govorne figure. Nejasno vprašanje je n. pr. »Kako bitje je
človek?« mesto: »Iz česa, ali iz katerih delov obstoji človek?«
Ali: »Katere dolžnosti otrokom vest naklada do starišev ?« mesto:
»Kaj so otroci dolžni svojim starišem?«
3.	Določno, to je, glede prejšnjega uka naj je na vpra-
šanje mogoč le en pravi odgovor. Nedoločno bi bilo n. pr. vpra-
šanje: »Kaj ne smejo ljudje?« ali »Kam gredo kristijanje ob ne-
deljah?« kajti tu je mogočih dokaj pravih odgovorov.
4.	Kar se da kratko in jedrno, to je, le toliko besedi naj
ima vprašanje, kolikor je neizogibno potrebnih, da more učenec
točno odgovoriti.
5.	Vprašanje naj se stavi le v eni formi, in zahteva naj se
le en odgovor. Dvojno, trojno vprašanje v enem stavku zmede
in zbega manjšega učenca, n. pr. »Kako je grešil Adam, in kako
se mu je potem godilo ?« ali: »Koliko je sv. zakramentov in katere
si že prejel?«
') Prelahka vprašanja so zlasti ona, na katera učenec more odgovoriti s.
samim da, ali ne. Tacih vprašanj naj se katehet navadno ne poslužuje, ker bi
se sicer ne mogel prepričati, ali učenci res razumejo nauk, ali ne, kajti pri takih
vprašanjih učenec lahko ugane odgovor. Le sem ter tje naj veroučitelj taka
vprašanja stavi, posebno slaboumnim in zelo boječim, plahim, ki ne dajo ni-
kakovega odgovora. Z lahkim vprašanjem stori dete pogumno, da začne odgo-
varjati.
§ 15. Vprašanje iti odgovor.
43
6.	Ni prav, vpraševaje pokladati otrokom odgovor na jezik, jim
ga na pol narekovati, ali začenjati besedo, s katero se ima odgovoriti.
7.	Vprašanja naj stavi veroučitelj primerno glasno, razločno,
počasno in s pravim naglašenjem. Tudi ne sme skoraj vedno isto
dete izpraševati, ker bi potem drugi ne pazili; dobro pa je, če
eno in isto reč vpraša več učencev. Nikoli ne izprašuj v kakem
gotovem redu, n. pr. po klopeh, po črkah . . ., ampak sem ter tje,
da vse ohraniš pozorne. Iz istega namena naj se redoma stavi
vprašanje najprej vsemu razredu ali oddelku, in potem še-le naj
se po imenu pokliče oni, ki naj odgovori. Ne za trenutek ne sme
nihče izmed učencev si biti gotov, da mu odgovarjati ne bo treba.
II. Pri vpraševalnem podučevanji zavisi vselej nadaljni raz-
govor od odgovora, katerega da učenec. Prav v tem kaže učitelj
svojo spretnost, da se ve prav obnašati pri učenčevih odgovorih
ter da jih modro zna vporabljati. Ako
1.	učenec prav odgovori, naj katehet navadno kar nadaljuje
podučevanje. Posebno dobre ali važne odgovore, zlasti če želi, da
si učenci stvar globoko vtisnejo spominu, naj daje ponoviti še po
nekaterih drugih učencih. Kedar se zdi veroučitelju iz pedagogičnih
ozirov potrebno, naj zarad dobrega odgovora prav kratko naznani
učencem svojo zadovoljnost. Ko bi se dozdevalo katehetu, da otrok
pravega odgovora ni našel po lastni delavnosti, ampak je le uganil,
tedaj naj n. pr. ponovi vprašanje z drugačnimi besedami ali v dru-
gem besednem redu; ali naj stavi novo vprašanje, po katerem je
učenec primoran obširneje odgovarjati. Tudi utegne staviti kak
ugovor, katerega mora učenec zavrniti itd. — če učenec odgovori
sicer prav, a preveč pove, ter tudi tako, po čemur ni vprašal ka-
tehet, skuša naj spoznati veroučitelj, pripoveduje li dete tako, ker
se je sicer dobro naučilo na pamet, a mehanično, ali pa je morda
po lastnem bistrem mišljenji prišlo do teh posledic.
2.	Kedar je odgovor le deloma dober, ne sme katehet
nikoli prezirati onega, kar je dobrega in pravega v odgovoru, in
naj bi bila tudi le samo ena beseda prav. Prizna naj učitelj, kar je
dobrega v odgovoru, in potem naj s primernimi nadaljnimi vpra-
šanji učenca pripravi do tega, da bo ločil resnično od neresničnega
ter na mesto nepravega postavil pravo; ali pa spoznavši pomanj-
kljivost svojega odgovora dostavil, kar še manjka.1) Ko učenec
*) Da bi učenec n. pr. na vprašanje: »Iz česa obstoji človek V« odgovoril
»Iz telesa«, bi bilo dalje vprašati: Ko je Bog vstvaril Adama, ali je bil kar
precej živ? Kaj mu je vdihnil stvarnik? Iz česa toraj obstoji človek?
•44
Katehetika.
tako s katehetovo pomočjo sestavi pravi odgovor, naj na zopetno
vprašanje vnovič ter sedaj pravilno odgovori.
3.	Ako katehumen odgovori popolnoma krivo, napačno,
ne gre, da bi se veroučitelj jezil nad odgovorom ali norčeval se
iz učenca, ampak skuša naj izvedeti, kaj je vzrok krivemu od-
govoru, in po tem spoznanji naj ravna dalje. Morda učenec ni
dobro slišal in razumel kateheta, ali ni bil pazen, ali je toliko
slaboumen itd. V vsacem takem slučaji je treba ponoviti vpra-
šanje, ali pa naj je ponovi kak drug učenec. Morda kaže olahkotiti
vprašanje, ali pa učenca s tem pripeljati do spoznanja krivega od-
govora in storjenega pogreška, da iz napačnega odgovora izvaja
kak smešen sklep, ali da kaže čudne posledice njegovega odgo-
vora.1) Ako bi se napačnemu ali smešnemu odgovoru krohotali
drugi učenci, ne sme tega dopuščati veroučitelj.
4.	Časih obmolči učenec, ne da nikakovega odgovora.
Katehet naj ne kliče brž druzega, tudi sam naj ne odgovarja koj,
ampak naj mu da nekaj trenutkov časa, da si pomisli; predolgo
naj ga pa tudi ne čaka, da ne postane še bolj zmeden. Tudi ga
ne gre zmerjati zarad obmolčanja, ampak izvedeti naj skuša učitelj,
kaj je vzrok molčanja. Da katehumen ne odgovori, je tega kriv
veroučitelj sam, ali pa učenec. Morda katehet ni prav vprašal, ni
prav naglaševal, ali je zastavil pretežko, nejasno, nedoločno vpra-
šanje. Ako bi to bilo, naj popravi pogrešek; mesto podobenskega
izraza naj rabi besedenski, nepotrebne besede naj izpusti v vpra-
šanji, ali naj nekoliko razširi vprašalni stavek, če se mu zdi po-
trebno itd.
Še večkrat je vzrok obmolčanja pri učencu. Znabiti je:
a)	bojazljiv in slaboumen. Pri tacih otrocih naj je ka-
tehet posebno ljubezniv, krotak, in naj mu daje poguma,
naj ponovi vprašanje, ali naj mu naznani zadovoljnost, če jo
le količkaj zasluži učenec.
b)	Nepazljiv in raztresen. Takemu naj resnobnega obličja
ponovi vprašanje, ali ukaže, da je ponovi kdo drugi sošolcev.
Posebno pozorno oko naj ima katehet na tacega nepazljivca,
in kliče naj ga večkrat ko druge.
*) Ko bi učenec n. pr. na vprašanje: »Se li sme žival ubiti?« odgovoril:
»Ne sme se«; — bi mu utegnil reči: Ko bi toraj tvoj oče videli strupenega gada
po skalovji laziti, bi ga ne smeli ubiti ? In če materi hočejo gosenice zelje po-
jesti, jih ne smejo pokončati? itd.
§ 16. Jezik katehetov.
45
c)	Pomanjkanje onega znanja, ki je podlaga zahte-
vanemu odgovoru. To potrebno znanje naj mu da veroučitelj,
da mu tako omogoči odgovor. Če pa učencu manjka znanja
zarad tega, ker se ni naučil lekcije, mu strogo ukaži, da se
reči nauči do naslednjič. Ako se po lastni krivdi tudi do
drugega obroka ne nauči, mora nastopiti kazen.
d)	Preslabo znanje jezika, v katerem je odgovarjati.
To se primeri učencem, katerim učni jezik ni ob enem ma-
terin. V tem slučaji naj učitelj pomaga potrpežljivo, naj mu
pripomore najti dotični izraz, ali naj mu kar sam pove po-
trebno besedo, da sestavita pravilen odgovor.
Veroučitelj naj že s početka vadi svoje učence, da na vsako
vprašanje odgovarjajo glasno, razumljivo in s celim
stavkom. Da se pri odgovarjanji vadijo pravilnega govorjenja,
in se jim uri spomin, naj katehumeni v odgovoru vpra-
šanje ponavljajo.1) Nikoli ni dopustiti, da bi odgovarjal,
komur ljubo, ampak le oni, komur se veli. Otroci se mnogokrat
skušajo, kdo bi odgovoril, kažejo roko; to veselje naj mladini do-
voljuje katehet, ako se zgodi spodobno in brez šuma. Le izjemoma
dopuščaj veroučitelj, da učenci odgovarjajo skupno; zlasti važne
stavke in izreke naj časih ponavljajo skupaj po en- ali večkrat,
da si jih bolj zapametijo. — Napačno bi ravnal katehet, ko bi
imel dobre in prave le take odgovore, ki se mu dajo z ravno
tistimi besedami, katere je on rabil, ali katere se nahajajo v učni
knjigi. Saj je prav to znamenje, da učenec ume stvar, ako jo zna
povedati z lastnimi besedami.
§ 16.
Jezik katehetov.
Kdor količkaj občuje z otroci in opazuje njih govorjenje,
kmalo opazi, da imajo nekako posebno govorico, poseben otroški
jezik. Tudi katehet mora govoriti ta jezik pri verskem poduče-
vanji, zlasti pri manjših učencih, sicer bi jako malo opravil pri
njih. Nekateri menijo, da je kaj lahka reč, govoriti z otroci, a
motijo se. Govoriti z otroci tako, da ga razumejo, ni lahko; po-
nižati se do otrok, ter posluževati se jezika svojih malih učencev,
') Na vprašanje: »Kaj čaka otrok, kateri ne spolnujejo četrte zapovedi«
ni da bi učenec odgovoril »Najhujše časne in večne kazni«, ampak: »Otrok, ki
četrte zapovedi ne spolnujejo . . .«
•46
Katehetika.
je spretnost, katero si veroučitelj pridobi še le po dolgi skušnji.
In te spretnosti mu je treba; ko bi namreč v šoli začel z otroci
govoriti, kakor govori z doraslimi omikanci, tedaj bi brezuspešno
bilo njegovo delovanje. »Učeno govoriti z otroci, pravi Fleury, je
toliko, kot govoriti jim latinsko ali grško.«
Dete ne pozna dolgih stavkov, ono prav na kratko izrazuje
svoje misli; jako pogosto rabi glagole, a redko substantive. Vez-
nika skoraj druzega ne poznajo otroci kot in ali pa, s katerim
vežejo posamezne besede in stavke. Splošni in abstraktni pojmi
so otroškemu jeziku neznani, on ostaja le pri čutnem, konkretnem
itd. — Zelo podoben otroškemu jeziku je govor priprostega ljud-
stva. Tudi tu je vse kratko, živo, konkretno, polno jedrnih izrekov.
In najbližej ljudski govorici je jezik svetega pisma, zlasti stare
zaveze in pa evangelijev. Kako je tudi tukaj vse tako prosto, živo,
jedrno, polno zgledov in prilik. Ta trojni jezik tedaj, otroški,
ljudski in svetopisemski, mora veroučitelj opazovati, njega lastnijo
in posebnost si prisvajati, ako hoče, da ga bodo umeli učenci.
Kolikor bolj jezik katehetov postane podoben otroškemu, ljud-
skemu, svetopisemskemu, toliko bolj ga bodo .razumevali, toliko
ložej jih bo prepričeval, toliko večji vtis bo naredil na njihovo
srce in voljo.
Da se toraj veroučitelj navadi tacega jezika, malim katehu-
menom umljivega, naj a) pridno prebira sveto pismo, ter opazuje
zlasti jezik Jezusov in njegovih prvih učencev; b) opazuje naj po-
sebnosti ljudske govorice, in pridno naj čita spretno pisane, ljud-
stvu in mladini namenjene knjige; c) naj pogosto občuje ter se
razgovarja z otroci, pazeč na lastnijo njih govorjenja; d) rad naj
prebira dobro izdelane šolske kateheze; e) pridno naj se pripravlja
na vsako katehezo, naj si vprašanja določi po nekoliko že naprej,
in katehizovaje naj vedno pazi na to, so ga li otroci razumeli ali
ne; in zakaj ga niso umeli, ter naj brž popravi pogrešek; f) ako
mu je prilično, naj posluša, opazuje in posnema dobre katehete
in učitelje v njih podučevanji.
Ako sedaj še posebej nekoliko povemo o katehetičnem jeziku,
naj omenimo, da je veroučitelju z učenci govoriti:
1. Jasno in razumljivo, posluževaje se tacih besedi,
da koj vedo otroci, kaj hoče povedati katehet. Varuje naj se be-
sedi dvojnega pomena, da ga ne bo krivo umelo dete. Kedar
mora rabiti ptuje, neznane besede, ali govoriti o učencem še ne-
§ 17. Katehetovo pripravljanje.
47
razumljivih rečeh, tedaj naj vse ptujke učencem prej raztolmači.
Zaimen naj rabi malo, in dela naj kratke stavke.
2.	Blagoglasno, ušesu prijetno. Kakor že odraščenci
pridigo poslušajo veliko rajše, in tudi večji vtis stori na-nje, ako
govornik oziraje se na vsebino govora prijetno spreminja v govor-
jenji, sedaj počasno, sedaj urnejše, sedaj rahleje, sedaj močneje,
in z glasom hodi sedaj višje, sedaj nižje; tako tudi otrokom ve-
liko bolj dopada katehetovo govorjenje, ako se ozira na vse to.
Blagoglasno izgovarjanje veroučiteljevo vso stvar naredi bolj za-
nimljivo, in najde pot do srca.
3.	Dostojno. Kot poslanec božji, namestnik Kristusov
stoji katehet pred učenci, on oznanuje večne vzvišene resnice;
kaži se to tudi v vsem govorjenji njegovem. Ne sme toraj rabiti
besedi razžaljivih, spodtakljivih, prostaških, podlih, prilizovavskih;
vedno dostojna, sveti reči primerna naj mu je beseda.
4.	Živahno, to je tako, da stvar, o kateri govori katehet,
učencem tako rekoč stopa pred oči in si pot odpira do srca. Do-
sega pa to veroučitelj, ako zna svoj uk pojasnovati z lepimi zgledi,
prilikami, pregovori; če njegov glas, njegovo obličje, vse premi-
kanje in gibanje njegovo kaže, da je sam ves vnet in navdušen
za reč, kojo pojasnuje in priporoča učencem.
§ 17.
Katehetovo pripravljanje.
Ako hoče veroučitelj delovati uspešno, treba mu je pri-
prave na vsako posamezno katehezo. Tirjamo pa od vestnega
kateheta:
]. Da se najprej sam dobro nauči na pamet stvari, katere
hoče podajati svojim učencem. Jasna mu mora biti pa tudi zveza
vsakoršne kateheze s poprejšnjo in z naslednjo. Ako bi veroučitelj
posamezne resnice podajal svojim katehumenom le kot nekakove
odlomke, brez vsake zveze s prejšnjo in naslednjo tvarino, bi
učenci kmalo pozabili reč, med tem ko si človek lahko zapameti
nauk, če mu je jasna njega notranja zveza z drugimi nauki; in
tudi pozneje se ložej spominja na-nj.
2. Da pred katehizovanjem premišljuje, kaj in katere so glavne
misli onega oddelka, katerega hoče podati učencem, ter da po-
misli, bo li znal stvar tako pojasniti in dokazati, kakor sv. cerkev
•48
Katehetika.
reč pojasnuje in dokazuje ? Pogledati je toraj časih treba v zanes-
ljivo knjigo, v dogmatiko, moralko, liturgiko, eksegezo.
3.	Treba pri pripravljanji na učno uro pozornemu biti na
posamezne pojme ter učencem neznane besede v knjigi, in po-
misliti, kako bi najbolje katehumenom pojasnil temno, razložil v
dele itd.
4.	Tudi naj katehet že naprej določi, kakih besedi, izrekov,
zgledov ali drugih pojasnil se bode posluževal v predavanji, kaka
vprašanja bode stavil učencem, kake nauke za življenje bode na-
vezoval na učno tvarino.
5.	Naj si vselej napravi nekak črtež kateheze: uvod, razpravo
in sklep. To osnovo naj si zapiše, ker spisovaje da se tvarina
lepše razvrstiti, in ložej pa boljše si veroučitelj zapameti predmet,
ako ga vsaj v površni osnovi spisanega ima pred seboj. Kate-
hetom začetnikom je svetovati, da si vsaj o težavnejših oddelkih
katehizma sestavijo popolnoma izdelane kateheze; morda po zgledu
in na podlagi priznano dobrih ptujih katehez.1)
6.	Da se s kratko molitvijo ali vsaj s pobožnim vzdihom
k Bogu pripravlja na vsako katehezo, ter jo tudi v šoli začne s
primerno molitvijo, in če bi tudi katehetova ura ne bila začetna
šolska ura.
Res težko odgovornost bi si nakopaval veroučitelj na svojo
vest, ko bi se nič ne pripravljal na posamezne učne ure, in bi
morda še ne prebral dotičnega oddelka iz učne knjige, ampak za-
našaje se na svoje znanje si mislil: čemu za otroke pripravljanja?
Tak katehet bi nikakor ne zadostil svojemu poklicu, ampak grešil
bi nad učenci, katerim bi s svojimi slabimi katehezami, ali z ne-
premišljenim govorjenjem sveto reč nerazumljivo storil in zoprno.
Tudi še ni dosti, ako bi sicer katehet pred učno uro prebral do-
tični oddelek, ki je na vrsti, pa bi nič ne premišljal, kako bo po-
jasnoval posamezne reči, besede, pojme svojim malim; kake res-
nice in nauke bo za življenje izvajal, kako tudi srce in voljo učencev
pridobival za sv. nauke itd.
') Prav rabne tvarine podaja n. pr. J. M. Leonhard: Angewandte Ka-
techetik; Aug. Gruber: Handbuch der Katechetik, nadaljevano po P. H.Schwarz-u;
G. Mey: Vollstandige Katec-hesen tur die untere Klasse der kathol. Volksschule,
Freiburg; dr. Fr. Oberer: Praktisches Handbiichleiu fiir Katecheten, Graz; —
tudi »Slo v. Prijatelj« podal je šolskih katehez 1. 1878.
§ 18. Način katehetične učitve.	49
§ 18.
Način katehetične učitve.
Na načinu prednašanja samega je veliko, ker pravo življenje
uku daje še-le prednaška, toraj mora katehet vso pozornost obra-
čati nanjo.
1.	Ako gledamo na izgovarjanje pri katehetičnem pod-
učevanji,1) je treba, da veroučitelj
a)	govori počasno, kajti prenaglemu govorjenju niti dorasli
poslušalci slediti ne morejo s svojimi mislimi, kaj še-le otroci!
b)	Ne zaspano in mrzlo, ampak z vnemo in nekakim navdu-
šenjem za sveti predmet, katerega oznanuje. Ako katehetu
beseda pride iz srca, najde tudi pot do srca.
c)	Tudi glasno mora biti veroučiteljevo govorjenje v šoli, to-
liko glasno, da ga slišati in razumevati morejo vsi učenci,
ako so pazljivi. Preglasnega govorjenja ali celo vpitja se je
pa varovati veroučitelju, kajti dolgo, preglasno govorjenje
škoduje pljučam, in zraven še uči skušnja, da je toliko več
blebetanja in so učenci toliko nemirneji, kolikor glasneji je
učitelj. Preglasno govoreč katehet presliši celo precejšnje ro-
potanje in šepetanje; svojih učencev.
d)	Treba je nekake prisrčnosti katehetovemu podučevanju
in očetovskega glasu, kar mu pride samo ob sebi, da le res
ljubi svoje učence in skrb ima za njih zveličanje. Ljubeznivo
govorečega veroučitelja radi poslušajo katehumeni, in sežejo
jim njegove besede in nauki do srca.
2.	D e k 1 a m a c i j a je že na leči pred odraščenimi važna
reč, nič manj pri katehetičnem podučevanji. Ker pa je dete že po
svoji lastniji vse bolj živahno kot dorasli, zato deklamacija na
otroka še bolj vpliva, in je zanj še večjega pomena, kot za od-
raščence. Biti pa mora deklamacija pri katehizovanji resnobna,
zaupljiva in predmetu primerna.
3.	Tudi na primerno akcijo ali ponašo gledaj katehet. Ni
mu sicer treba na to reč obračati toliko pozornost, kakor pridi-
garju, a napačno bi bilo, ako bi pred otroci stal dreven, kakor
mrtva stvar. V tej zadevi že gotovo pravo zadene, ako mu je srce
polno skrbi za srečo in večno zveličanje učencev. Oko, obličje,
vse gibanje in vedenje veroučiteljevo naj razodeva očetovsko
l) Glej tudi i? 16.
Katehetika.
4
•50
Katehetika.
ljubezen do katehumenov. Zlasti naj se oko učiteljevo ozira po
vseh učencih.
4. Da ni delo katehetovo prazno, je zelo potreba, da med
podučevanjem ohrani učence pazljive. V ta namen naj
a)	skrbi, kolikor je na njem, da otroci ne sede preveč na tes-
nem ; da odpravlja in zabranja v učilnici vse, kar bi učence
begalo ter jih delalo razmišljene, kakor: šepetanje, igranje,
vedno hojo iz sobe in v sobo itd.
b)	Poduk naj stori zanimljiv in živahen. Učenca pa res zanima,
kar razume, in kar spozna kot jako važno, rabno in potrebno
za življenje. Pri posameznih resnicah naj toraj veroučitelj
spominja katehumene, kako važen je za življenje dotični
nauk, in kje, kdaj in kako jim bo postal koristen ali po-
treben. Živahno je katehetovo predavanje, ako nauke lepo
navezuje na krajevne razmere, na reči otrokom znane, in če
se v njih pojasnjenje poslužuje primernih zgledov, pregovorov,
in povesti, zlasti svetopisemskih.
c)	Podučevaje naj prav pogostokrat stavi vprašanja, sedaj po-
sameznim, zlasti nepaznim, sedaj vsemu razredu. Po potrebi
naj eno in isto važnejšo reč večkrat ponovi.
d)	časih, zlasti ko prestopa od predmeta na predmet, naj spod-
buja katehet pazljivost s tem, da učence opozori s povzdig-
njenim glasom, da jim bo sedaj povedal nekaj novega, lepega,
prav važnega, in da naj ga zato pazljivo poslušajo.
e)	Stoji naj učitelj med podučevanjem na kraji, od koder vidi
in pregleda vse učence. Nemirne in nepazljive naj večkrat
vpraša, posvari, graja, in če treba, še huje kaznuje.
Razne vrste katehetičnega podučevanja.
§ 19-
Zgodbe svetega pisma in katehizem v obče.
Bog se je razodel človeštvu na zgodovinski način, kajti ob
raznih časih, na raznih krajih, in različno je govoril ljudem: sedaj
naravnostno, sedaj po izvoljencih, n. pr. po očakih, po Mojzesu,
po prerokih, in slednjič po svojem Sinu Jezusu Kristusu in po
aposteljnih. Govoril je človeškemu rodu, da mu je razodel, kdo
je in kaj hoče od človeka, in kako mora živeti človeštvo, da doseže
§ 19. Zgodbe sv. pisma in katehizem v obče.
51
svoj cilj — sveta nebesa. Nekoliko razodenja božjega so zapisali
sveti možje na povelje in po navdihnjenji sv. Duha, to je sveto
pismo stare in nove zaveze; in »zgodbe sv. pisma« so nekak iz-
pisek ali odlomek iz biblije, ki naj bi katehumenom služil v učni
pripomoček. Sv. pismo ne obsega toraj vseh razodetih božjih resnic;
v dovršitev mu je ustno izročilo, ki nam podaja oni del razodenja,
kar ga ni zapisanega v sv. pismu. Način razodenja božjega (smo
rekli) je zgodovinski ali povesten; smeli bi to razodenje imenovati
tudi konkretno, ker se božja razodenja pokažejo v obliki, na
kraj, čas, osebe ali gotove čutne razmere navezani. Tako nam
volja božja, da se n. pr. nihče nad življenjem svojega bližnjega ne
sme pregrešiti, stopa pred oči v zgodbi o Kajnu in Abeljnu; ali
da ni dovoljeno, poželeti ptujega blaga, ali se ga polastiti šiloma,
kaže greh in kazen Ahaba in Jezabele itd. V taki formi podajajo
nam razodenje ter voljo božjo »zgodbe sv. p i s m a«. Ako pa
resnici božji vzamemo vnanjo obliko, če si mislimo odstranjeno, kar je
zgodovinskega, konkretnega, ako ne oziraje se na čas, kraj, osebe ...
iz historičnega dogodka posnamemo le glavno misel, ki je potem
splošne veljave, to je, za vse čase, kraje, ljudi: tedaj se nam po-
kaže razodenje božje v abstraktni, posneti obliki. In v taki
formi podaja nam razodenje božje katehizem. Iz gori ome-
njenih dogodb n. pr. dobimo glavno misel, glavni nauk v abstraktni
obliki: ne ubijaj, ne želi svojega bližnjega blaga, ne kradi! Kate-
hizem in svetopisemske zgodbe imata toraj v sebi eno in isto —
božje razodenje; samo da v različni formi. Tudi so v omenjenih
knjigah božje resnice različno razvrstene: v »zgodbah« krono-
logično, po dobi, kakor so se vršile, v katehizmu pa po vsebini,
ali po njih notranji zvezi.
Po zgledu nebeškega Učenika, ki je svoje svete nauke naj-
raje navezaval na dogodbe, podučuje tudi sv. cerkev tako že od
apostoljskih časov. Za podlago verskemu podučevanju jemlje
svetopisemske zgodbe, in potem še-le začne s sistematično vre-
jenim ukom iz katehizma. S tem pa ni rečeno, da naj bi se učile
prva šolska leta le zgodbe iz sv. pisma, in pozneje samo kate-
hizem, ampak ker je ozir vsebine obojno le eno in tisto, morata se
skoz in skoz biblijska zgodba in katehizem staviti v lepo zvezo
in vzajemnost. Eno podpira in pojasnuje drugo. Ozir katehumenov
dela veroučitelj glede zgodb in katehizma le ta razloček, da svojim
malim učencem ali začetnikom večne resnice podaja zlasti v
zgodovinski, konkretni obliki; večjim, godnejšim pa bolj v
4*
•52
Katehetika.
abstraktni formi katehizmovi. Pri učencih začetnikih zgodbe in ka-
tehizem nista še ločena predmeta, ampak na podlagi svetopisemskih
dogodb veroučitelj kaže svojim malim, kaj je Bog storil za nas,
da se zveličamo. Iz svete zgodbe izvaja najimenitnejše verske in
dejanjske resnice. Še-le v višjih razredih se obravnavata ločeno in
v posebnih urah katehizem in zgodbe.
Koliko mora katehet te ali druge učne tvarine vsako leto
podati vsakteremu razredu ali oddelku, to mu odločuje zaukazani
učni črtežr); veroučiteljeva naloga pa je, to odmenjeno tvarino
primerno razdeliti na posamezne mesece, tedne in ure šolskega
leta, in natančno se držati razdelitve. Pokazati pa nam je, kako
gre katehetu odločeno učno tvarino učiti v raznih šolskih oddelkih.
V ta namen razdelimo po splošni navadi vse učence ljudske šole
v tri vrste ali skupine, v dolnjo ali nižjo, v srednjo in v
višjo. Pri čvetero- ali še večrazredni ljudski šoli se dajo učenci
lahko razvrstiti na tri skupine: prvi ali nižji prištevamo katehu-
mene prvega in drugega šolskega leta; srednji one tretjega, četr-
tega, in če je otrokom obiskovati šolo osem let, tudi še petega
leta; višji skupini učence petega in šestega, in pri osemletnem
šolanji, katehumene šestega, sedmega in osmega šolskega leta.
Pri enorazrednici, ali tudi v vseh slučajih kaže veroučitelju učence
razvrstiti le v dva oddelka, v nižji in višji. Nižjemu oddelku ali
doljni skupini prišteva otroke, kateri še ne znajo toliko brati, da
bi si sami znali pomagati s knjigo. Vsi oni pa, ki znajo že sami
spretno rabiti učno knjigo, pripadajo gornji skupini.
Ako gledamo na način katehetičnega podučevanja, je bistveni
razloček med skupinami ta, da se učencem nižje vrste sveto-
pisemske zgodbe in katehizem podajata skupno, združeno, pri srednji
in višji skupini pa ločeno. Ozir različnega katehetičnega podučevanja
bomo toraj v naslednjem govorili le o dolnji skupini učencev
in gornji, prištevši jej srednjo.
§ 20.
Katehetovo podučevanje pri doljni skupini.
Preden veroučitelj more pričeti redno podučevanje v krščan-
skem nauku pri svojih novincih, treba je katehumenom začet-
nikom nekakega pripravi javnega poduka. Ti prvenci
navadno še niso za redno podučevanje v šoli: plahi in boječi so,
') Glej § 6-
§ 20. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini.
53
niso vajeni reda, kakoršen mora biti v učilnici, ne znajo še pazljivi
biti, misliti in predstavljati si stvari, o kateri se jim govori; veči-
noma jim manjka znanja, na katero bi katehet navezoval svoj
nauk. Veroučitelj mora toraj take učenčke storiti še-le pripravne
in sposobne za redno podučevanje, jih mora za-se pridobiti s prav
ljubeznivim ravnanjem ter odstraniti njih boječnost, pa navaditi
jih šolskega reda. To se zgodi prve učne ure šolskega leta z ne-
kakim verskim nazornim podukom. Prav priprosto in kar se da
v jeziku otroškem pripoveduje v teh urah veroučitelj svojim prven-
cem o Bogu, o sv. nebesih, o angeljih, o raznih stvareh božjih,
o veliki ljubezni božji do nas in enako. Ko jim katehet živo in
nadrobno vse to opisuje, začno spoznavati Boga in njegove last-
nosti, uče se spoznavati razne stvari na zemlji in na nebu, svoj
poklic itd. Pri tem se jim srce vnema v ljubezni in hvaležnosti
do Očeta nebeškega, zbuja se jim vest; in ker učitelj da ponav-
ljati v kratkih koscih vse, kar jim dopoveduje, uče se učenci pra-
vilnega govorjenja, odgovarjanja, se priuče mnogih izrazov v krščan-
skem nauku navadnih itd. Učitelj sam pa pri tem pripravljavnem
poduku spoznava svoje nove učence, njih sposobnosti in lastnosti,
pa tudi izve, koliko verskega znanja so si pridobili že v domači hiši.
K pripravljavnemu podučevanju spadajo tudi začetne verske
v a j e. Katehet namreč uči svoje male učence v teh pričetnih urah
roke sklepati k molitvi, se sploh primerno vesti med molitvijo,
pravilno križ storiti, spodbudno moliti očenaš, češčeno si Marijo,
čast bodi, kratko molitvico k angelju varuhu, sedaj posamno, sedaj
skupno itd. — Ko po tacih in enacih vajah otroci postanejo spo-
sobni pazljivo poslušati, misliti, si kratke stavke zapominjati, sli-
šano pripovedovati . . ., takrat je še-le možno, začeti s pravim ter
rednim katehetičnim podučevanjem.
1. Katehet pri doljni skupini učencev ne loči katehizma od
svetopisemske zgodbe. Biblijsko dejanje živo pripovedo-
vano je v tem oddelku ona podlaga, s katere veroučitelj izvaja
razodenje božje, verske in dejanjske resnice. Podučevaje
na nižjem oddelku naj ravna tako-le:
Najprej katehet počasno in razločno pripoveduj svetopisemsko
zgodbo; a ker so učenci še slabe pojmovitosti, podajaj jo v malih
kosih, če je količkaj dolga. Posluževati se je pri tem kolikor moč
onih izrazov, s katerimi sveto pismo oziroma učna knjižica do-
poveduje zgodbo, le sem ter tje sme mesto težko razumljivega
izvirnega izraza rabiti drugo otrokom umljivo besedo. Tudi na-
•54
Katehetika.
vadno ni dosti, le enkrat otrokom povedati dotično zgodbo, ampak
jim jo je treba povedati parkrat, a vselej z ravno tistimi besedami,
ker bi si je učenci sicer ne mogli zapametiti dobro. Popolnoma
napačno bi ravnal katehet, ako bi učencem zgodbo čital. Naj bi
jo bral še tako zgledno, bi vendar z branjem nikdar ne dosegel
tega, kar s prosto izgovorjeno, z živo besedo, ki pazljivost vzbuja
in ohrani; in če od srca pride, tudi k srcu gre. Zraven tega pri
ustmenem dopovcdanji govori tudi oko katehetovo, kar je velike
vrednosti. Kaj pa da mora veroučitelj govoriti otrokom res otroško:
v kratkih stavkih, nadrobno, prav živo, z očetovskim glasom in
tako, da osebe vpeljuje govoreče.
Ko je katehet povedal in zopet povedal svetopisemsko do-
godbo, mu je skrbeti, da si jo učenci z a p a m e t i j o, in sicer
najprej le po vsebini. V ta namen naj učitelj povedano izpra-
šuje, in sicer tako, da vsa vprašanja in odgovori podajo celo zgodbo,
to je, katehet popraševaje po povedanem izleče iz otroka kosoma
vso dogodbo. Izpraševaje učencem pojasnuje neznane besede in
stvari, in jim odkriva tudi pomen in važnost zgodbe. Pri tem iz-
praševalnem ponavljanji naj katehet rabi biblijske podobe,
ako so mu na razpolago. Biti pa morajo res dobre in rabne: kar
predstavljajo, se mora vjemati z dogodbo; naj so čedno izdelane,
nikoli ne smejo žaliti rahločutnega očesa otroške nedolžnosti.
Dobro izdelane podobe pri ponavljanji podpirajo spomin, a raz-
dvojile bi pazljivost, da bi jih rabil učitelj že pri prvem dopove-
dovanji. — Ko so si učenci zapomnili vsebino svetopisemske zgodbe,
treba je, da si jo zapametijo tudi po obliki, to je, da jo vedo
povedati celo in kolikor mogoče s takimi besedami, s kakoršnimi
jim jo je povedal katehet. Kar je jedro povesti, najvažnejša dejanja
in besede božje ali svetih mož, tisto si morajo katehumeni v glavo
vtisniti natančno, od besede do besede. Naj poskušajo povedati
povest najprej sposobnejši učenci ali taki, ki hodijo v šolo že
drugo ali tretje leto, potem še drugi. Začetkoma seveda ne gre
drugače, kakor da katehet pomaga z nekaterimi vmesnimi vprašanji.
2. V vedni zvezi z zgodbo podajajo se učencem te skupine
nauki iz katehizma. Tudi ni drugače mogoče pri slabotnih
začetnikih; kdor bi jim hotel abstraktno vsebino katehizmovo kar
zredoma vbijati v glavo, imel bi silnega truda, a malo malo sadu.
Ako so si pa mali katehumeni najprej po vsebini, potem kolikor
moč tudi po obliki zapametili biblijsko zgodbo, se iz nje da lahko
posneti ali izvoditi ta ali druga verska resnica ali zapoved, pre-
§ 20. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini.
55
poved božja. Iz sv. povesti izpeljani verski nauk utegne se učencem
podajati prav z besedami katehizma. Najprimernejše je, če vero-
učitelj na doljni skupini v teku šolskega leta na omenjeni način
poda tiste in toliko svetopisemskih zgodb, da iz njih izvodi vse
člene apostoljske vere.1)
Tudi na vporabo ne pozabi veroučitelj, ampak iz sveto-
pisemske zgodbe naj posnema naukov za življenje, pa le takih
naukov, ki tako rekoč kar sami izhajajo iz povesti, in jih ni treba
dobivati še le po dolgih ovinkih. Jako dobro je, nauk iz zgodbe
povzeti v kak vers ali jedem stavek, najbolje svetopisemski; tak
otrokom globoko ostane v spominu, in jim še za poznejše življenje
služi v spodbudo ali tolažbo.
Ko je veroučitelj na ta način obravnaval svetopisemsko zgodbo,
treba je stvar ponavljati v naslednji šolski uri. Ker učenci te
vrste še ne znajo zadostno brati, se toraj niso mogli doma iz knjige
učiti (navadno se jim niti v roko ne daje knjiga za veronauk). Od
zadnje ure toraj vselej po nekoliko pozabijo, zato naj katehet ob
začetku ure morda še enkrat sam počasi pove zgodbo, ali pa naj
jo veli povedati najprej učencu dobre glave, pozneje tudi manj
darovitim. Kaj pa da je treba vmes pomagati; pri zelo slabih ali
boječih učencih mora celo vso zgodbo izvleči z vprašanji. Ko je
končano ponavljanje zgodbe same, treba je ponoviti tudi še kate-
hizmove verske in dejanjske resnice in iz svetopisemske zgodbe
posnete nauke, v kar treba učencem staviti gotova in določena
vprašanja. Zapisuje naj katehet v imenik, kako odgovarjajo po-
samezni vprašanci.
§ 21.
Katehetovo podučevanje pri gornji skupini.
Ravnanje katehetovo v srednji in višji skupini učencev je v
bistvu isto, zato združimo srednjo in višjo vrsto katehumenov v
gornjo skupino, ter si oglejmo delovanje veroučiteljevo v tem od-
delku. Svetopisemske zgodbe in katehizem sta tu samostojna
predmeta.
1. Zgodbe svetega pisma. Katehet naj pove zgodbo,
katero je namenil v nalogo učencem za tisto uro; ali ko bi bila
predolga, pove le tisti oddelek, ki se ga bodo imeli katehumeni
') Kako iz svetopisemskih zgodb izvajati verske in dejanjske resnice, kaže
d. pr. dr. Magnus Jocham: Anleitung zum Gebrauche der biblisehen Ge-
schiehte beim Religionsunterrichte, Miinchen.
•56
Katehetika.
učiti na pamet. Rabi naj dopovedovaje izraze svetopisemske ter
tiste besede, katerih se poslužuje učencem ukazana učna knjižica,
samo nejasne izraze pojasnuje naj s pridejanimi znanimi. A ne le
z besedami sv. pisma naj pripoveduje, ampak mora učencem po-
dati tudi pravi pomen zgodbe, nje vsebino nepremenjeno, ter naj
svojevoljno ničesar ne izpušča in tudi nič ne dostavlja. Glasno,
razločno in počasi naj dopoveduje, da mu vsi učenci morejo sle-
diti z duhom; tudi prav nazorno in živo, da osebe v zgodbi, kraj
dejanja in dejanje samo učencem nekako kar stopi pred oči, ter
zgodba deluje na domišljijo in srce. — Ko veroučitelj pripoveduje
zgodbo, naj imajo učenci knjigo zaprto ter naj poslušajoč gledajo
v kateheta. Nalo pride na vrsto razlaganje, pri katerem se
rabi šolska knjiga. Učitelj sam ali kateri učencev prebere dotično
zgodbo ali odmenjeni oddelek tako, da preneha pri vsakem kon-
čanem stavku ali vsaj po takem stavku, ki podaja kaj tacega, kar
je treba otrokom pojasniti. Tega branja se oklepa razlaganje, po-
jasnovanje vsebine in pomena zgodbinega Zlasti pri zgodovinskih
prigodbah stare zaveze je navadno treba marsikaj povedati učen-
cem o osebah in njih lastniji, o kraju dejanja, ki naj se pokaže
na zemljevidu, o šegah, tistodobnih navadah.1)
Sosebno je še treba učencem kazati notranjo ceno in pomen
zgodbe, pa kake važnosti je v razodenji božjem. Pri tem raz-
laganji se mora veroučitelj ozirati na prejšnje in na naslednje
svetopisemske dogodbe; zlasti ne sme prezirati prerokb in pred-
podob stare zaveze, — v novem zakonu pa naj katehumenom
kaže, kako so se spolnovale one prerokbe in predpodobe. Velike
važnosti pri katehetičnem podučevanji so tudi prilike ali parabole
Gospodove, katerih nekatere je nebeški Učenik sam razložil, po-
jasnil, in to prekrasno razlaganje Jezusovo, ki so nam ga zapisali
evangelisti, naj je katehetu zgled posnemanja, ko kaže svojim
učencem zlate nauke, zavite v mične podobe in zgodbe.
Razlaganju se pridružuje v poraba, s katero skuša katehet
pridobivati za večno resnico razum, srce in voljo svojih učencev.
V ta namen si mora prizadevati, da učenci jasno spoznavajo, ko-
likega pomena in važnosti so posamezne svetopisemske zgodbe
pri delu našega odrešenja ali za kraljestvo božje na zemlji, in iz
tega je potem lahko izvajati naukov za posamezne vernike ter za
*) Vrlo dobra pomožna knjiga katehetu pri razlaganji svetopisemskih zgodb
je: dr. J. Schuster »Handbuch zur biblisehen Geschichte«; mit Karten, Planen
und vielen Holzschnitten 2 Bande, Freiburg, Herder.
§ 20. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini.
57
posebne slučaje v življenju. To obračanje na življenje mora biti
prav ponaturno, ne prisiljeno; to je, nauk mora izhajati iz zgodbe
tako rekoč kar sam ob sebi. Preveliko naukov naj veroučitelj ni-
koli ne izvaja iz zgodbe, ampak le malo in jasnih ter prav rabnih.
Kedar je možno, naj se vporaba izvrši kar precej takrat, ali pa
kaže, kako treba nauk izvrševati v življenji. To se zgodi, ako ka-
tehet n. pr. z učenci kar brž med razlaganjem opravi primerno
molitvico, ali z otroci stori zadevni sklep, vzbudi primerno no-
tranje dejanje; ali pa kaže, kako in kdaj naj učenec ravna po tem
nauku itd. Če lahko, naj veroučitelj vporabo, nauk za življenje
poda v kakem versu ali kratkem, jedrnem izreku, da se katehu-
menom bolj vtisne v spomin.
Ko je veroučitelj na ta način zgodbo povedal, pojasnil, raz-
ložil, na-njo navezal nauke za življenje, jo morda še kateremu
učencev celo dal prebrati, je sedaj naloga za naslednjo učno uro,
da se učenci zgodbe iz knjižice nauče na pamet, in sicer
kolikor se da po besedi, ker tako še-le postane zgodba učencem
popolna duševna lastnina. Ni preveč, tirjati od učencev, da se
nauče povest od besede do besede, saj jim jo je povedal, razložil,
nauke iz nje posnemal. Tudi je otroku celo ložej naučiti se od
besede do besede, kot povedati le glavno vsebino dogodbe. Zraven
besedi svetopisemske dogodbe morajo si učenci zapametiti tudi
razlaganje, pa nauke za življenje, posnete iz zgodbe. — Naslednjo
uro je treba ponavljati, to je, izprašati zgodbo. Dopovedujejo
naj jo otroci ali celo, ali vsakteri le kak oddelek, počasi, glasno,
razločno. Ako dopušča čas, naj več učencev dopoveduje zgodbo,
a vsakteri vsaj kak večji oddelek, ne samo posamezne stavke. K
ponavljanju tudi spada, da vedo otroci odgovarjati na poglavitnejša
vprašanja po času, kraju, kateri naj kažejo na zemljevidu, po
osebah dogodbe, in po nje notranjem pomenu. Kakšnost odgovorov
naj si zapomnuje. Zelo je koristno, ako more veroučitelj ob koncu
meseca ali poluletja z učenci ponavljati biblijske dogodbe, kolikor
so se jih učili v oni dobi, da se jim toliko bolj vtisnejo v glavo,
in da ložej spoznajo notranjo zvezo med posameznimi svetopisem-
skimi dogodbami.
2. S katehizmom je veroučitelju ravnati nekako tako,
kakor s povestjo svetopisemsko. Malo bi bilo pričakovati sadu, ko
bi katehet svojim učencem podajal vsebino katehizmovo kar na-
ravnost v tistej obliki, kakor jo podaja knjižica, ter bi morda
le še kaj malega dostavil v razlaganje. Vprašanja in odgovori v
•58
Katehetika.
knjigi so le nekako suho okostje božjih zveličavnih naukov, in
naloga je veroučitelju, to okostje obdajati z mesom ter duha in
življenja vdihati suhoparnim stavkom. Ako katehet to zna, tedaj
tudi slabejše sestavljen katehizem dobro služi; kjer pa veroučitelj
tega ne stori, tam tudi najboljši katehizem ne nadomesti onega,
kajti otroci sami si ne znajo življenja zajemati iz kratkih, suhih
stavkov. — Podučevanje v katehizmu naj se toraj začenja s tem,
da si veroučitelj odbere iz knjige toliko vprašanj, kolikor jih meni
takrat dati za nalogo ; če mogoče tacih, da so ozir vsebine za se
nekaka celota. In v tej obliki, toraj kot nekako celoto, mora za
tisto uro odmenjeni oddelek podati katehumenom v obliki go-
vora. Ko veroučitelj katehumenom odlomek katehizma pripove-
duje v zvezi, kot neko celoto, naj se pri tem poslužuje besedi
katehizmovih, in vmes utegne že sedaj vpletati to ali ono v raz-
laganje, pojasnjenje. Tudi primernih zgledov, prilik, zgodbic naj
ima pripravljenih v ta namen. Učenci naj imajo med tem pripo-
vedovanjem katehizme še zaprte ter naj gledajo v kateheta in po-
slušajo.
Ko je veroučitelj povedal v zvezi odmenjeni kos iz katehizma,
začne se nadrobno razlaganje1), po katerem vodi učenca do
razumevanja dotičnega oddelka v knjigi. Najprej ukaže katehet
vsa odmenjena vprašanja in odgovore glasno prebrati, da se učen-
cem polajša naslednje učenje od besede do besede; potem pride
na vrsto razlaganje prebranega. A kaj naj katehet razlaga in
kako? Ne da se na to odgovoriti določno in natančno; katehe-
tovo znanje in poznanje pa skušnja njegova mu mora povedati,
kaj je treba svojim učencem pojasnovati, razlagati, in kako ? Kdor
se vselej vestno pripravlja na poduk, in če je vernega, pobožnega
srca, ter ima spretnost, težavno razločevati od jasnega, in dobro
pozna svoje učence, njih vednost in razumsko omiko: on gotovo
pravo zadene ter sprevidi, kaj mu je razlagati v katehizmu in
kako! Ogibati se je dveh krajnosti: pretirane temeljitosti, pa nagle
površnosti, kajti namena ne more doseči ne po eni, ne po drugi.
Pretirana temeljitost se rada prevrže v pendantstvo in dolgočasnost,
ter učencu jemlje veselje do učenja. In ker hoče prav vsako stvar
') Pri učencih višjih razredov ali v ponavljavni šoli sme katehet tirjati,
da se katehumeni naloge iz katehizma naučč že pred razlaganjem. Takim otro-
kom so namreč važnejše reči iz verouka že znane in tudi dotično razlaganje
so že slišali prejšnja leta. Kar je še treba, pove se takim šolarjem še-le pri iz-
praševanji naloge.
§ 21. Katehetovo podučevanje v gornji skupini.
59
in besedo razlagati, razkosa predmet in stori reč nejasno. Kdor
se pa ne pripravlja na podučevanje, postane navadno površen,
greši s tem nad svetostjo predmeta, stori poduk suhoparen, ne-
prijeten — toraj tudi ne pride do zaželjenega cilja. Le večletna
vaja, in vedno skrbno pripravljanje na katehizovanje daje vero-
učitelju ono spretnost, da ve, katerih reči iz katehizma mu je raz-
lagati in kako. Tudi najboljše ptuje izdelane kateheze se ne dajo
rabiti kar čeloma in nespremenjene, ampak predelati jih je treba
oziraje se na razmere in potrebe dotičnih učencev.
Ker kateheličnemu podučevanju ni samo namen, učencem
podajati versko znanje, ampak jih je tudi voditi do tega, da žive
po prejetih naukih, zato jo obračanje na življenje ali v p o r a b a
pri katehizovanji važna in potrebna reč. Zgodi se to ali že med
razlaganjem, ali pa ob sklepu s kratko prisrčno spodbudo ali
opominjanjem. Posneti nauk mora vselej biti otrokom primeren,
to je tak, da ga katehumeni v svojih razmerah morejo rabiti ali
spolniti. Kedar mogoče, naj se storjena vporaba izvršuje kar brž,
ali pa naj z učenci stori sklep, da hočejo ob prvi priložnosti to
ali uno storiti, opustiti itd. Veroučitelj naj ne dela preveč vporab
in naj z nauki ne preobklada učencev. Ni treba, da bi iz vsacega
katehizmovega vprašanja izvajal poseben nauk za življenje, ampak
le malo naj jih podaja katehumenom, a rabnih, praktičnih. Kakor
sploh v življenji, tako tudi tu ni glavna reč : veliko sklepov, ampak
izvršitev sklepov.
Zgled. Recimo, da pride veroučitelj v »Kratkem katehizmu«
do 9. člena apostoljske vere: »Sveta katoliška cerkev; občestvo
svetnikov« ter si odbere prva štiri važna vprašanja tega oddelka
za nalogo. Najprej pove toraj glavne misli teh vprašanj v obliki
govora, morda tako-le: Danes se bomo učili nekaj posebno ime-
nitnega, namreč o sv. katoliški cerkvi. Slišali bote, da to, kar ime-
nujemo »sv. cerkev«, ni kako poslopje, kakoršna imamo, da se
ondi shajamo k božji službi. »Sv. cerkev« pomenja vse tiste ljudi
po celem svetu, kateri verujejo vse tisto, kar je učil Jezus Kri-
stus itd. Sedaj nastopi razlaganje omenjenih vprašanj po erotema-
tično-akroamatični učbi, tako zvano katehiziranje, ki bi
utegnilo biti tako-le:
Katehet: I., povej mi, kdaj je prišel sv. Duh nad aposteljne?
Kaj so aposteljni potem storili ? Kdo je prvi pridigoval ? Res, Peter
je prvi govoril zbranim ljudem, to je, povedal jim je o J. K., da
je pravi Bog, da je vse res, kar je učil, da morajo vsi v njega
verovati, svoje grehe obžalovati in tako živeti, kakor je Jezus učil,
če hočejo kclaj priti v nebesa. .. I., ali so poslušali Petra, ali je
kdo obljubil, da bo veroval v Jezusa itd. Koliko pa je bilo tistih,
•60
Katehetika.
ki so koj na besedo Petrovo verovali. . . Kaj je storil s temi 3000
verujočimi ?
K.: Teh 3000, ki so se dali prvi krstiti, imenujemo »k r i -
stijane«, kakor se mi imenujemo, ker so bili v imenu J. K.
krščeni, ker so verovali v Kristusa in obljubili, da bodo tako ži-
veli, kakor je ukazal Kristus
K: Povej mi ti, A., kam so pa šli drugi aposteljni in kaj
so storili, ko so prejeli sv. Duha? Prav. Tudi ti so pridigovali,
kakor Peter binkoštni praznik; in kateri so verovali in obljubili,
da bodo živeli po Jezusovi veri in prejemali njegove sv. zakra-
mente. .., tiste so krstili in tudi ti so s tem postali kristijanje.
Bilo je toraj tacih ljudi, ki so v Jezusa verovali in njegove za-
kramente prejemali, vedno več. Bilo je po raznih deželah vedno
več kristijanov, kakor otrok ene družine, kakor ovac ene čede.
K: M., ali more kaka družina brez gospodarja ostati, ali čeda
brez pastirja? Dobro, vsaka čeda mora pastirja imeti, in ovce morajo
pastirja poslušati, ga ubogati, za njim hoditi. Ako je čeda zelo
velika, mora biti celo več pastirjev, katerih eden je veliki ali prvi
pastir. Tudi v vsaki družini, hiši, deželi mora biti kak gospodar,
vladar. Tega morajo vsi slušati, ubogati, sicer ni reda v družini
ali v deželi. M., kdo pa je gospodar v vaši hiši? In v naši deželi?
K.: Glejte, otroci! Tudi Jezus je svoji čedi dal pastirje, to
je tistim, ki so v njega verovali, po njegovem nauku živeli, je
postavil pastirja, poglavarja. Dokler je bil Jezus sam na zemlji,
je bil tistim, ki so v njega verovali, sam pastir; preden je pa
odšel, je nekoga druzega postavil mesto sebe. Ali ve kdo, katerega ?
Tako je, Petra je postavil Jezus prvega poglavarja. Le pazite;
povedal vam bom, kako mu je rekel. Tako-le mu je rekel: »Ti si
peter (skala). . . Pasi moja jagnjeta. . .« Ali je kdo zapomnil, kako
je Jezus rekel? (Se večkrat ponovi.)
K.: Peter je bil toraj prvi pastir, prvi poglavar onim, ki so
verovali. . . A če je čeda velika, sem rekel, je treba več pastirjev.
In res je Jezus tudi drugim a p o s t e 1 j n o m dal oblast pasti čedo
Jezusovo; rekel jim je: »Resnično vam povem, karkoli boste za-
vezali itd.« Razšli so se na razne kraje in povsod učili, krščevali,
pasli čedo Kristusovo.
K.: Povej mi, B., so li aposteljni zmiraj živeli na zemlji?
Res, umrli so, kakor moramo vsi ljudje umreti. Ali veš, kako je
umrl Peter, Andrej . . .? Aposteljni so toraj umrli, a njih oblast,
njih služba pa ni umrla, ni minula Če v kakem kraji umrje župan,
ali so potem v občini brez župana ? Dobro, druzega izvolijo. Tako
tudi čeda Kristusova po smrti aposteljnov ni ostala brez pastirjev,
ker so aposteljni že ob svojem življenji si izvolili namestnike,
in ti namestniki so si odbrali zopet svoje namestnike. Tako je
bilo do danes, ko imamo namestnika aposteljna Petra, Jakoba,
Andreja. . . Kdo ve, kdo je danes namestnik sv. Petra? Res,
sv. Oče. Ali veš, B., kako je ime papežu? kje stanujejo? Kdo
pa so namestniki drugih aposteljnov ? Ali si videl že škofa?
§ 20. Katehetovo podučevanje pri doljni skupini.
61
K.: Mesto aposteljnov, katere je Jezus sam postavil pastirje
svoji čedi, dandanes toraj papež in škofje uče, kar je Kristus učil,
dele njegove sv. zakramente. Ali škof imajo preveliko čedo, ne
morejo povsod sami učiti . . .; imajo toraj tudi namestnike — kdo
so ti, D. ? To so m a š n i k i. Sedaj pa dobro poslušajte, povedal
vam bom nekaj prav važnega. Vsi tisti ljudje, naj žive kjerkoli
na svetu, na Kranjskem, Štajerskem ... ali tudi v Ameriki, Afriki...
če le Jezusa za svojega Gospoda spoznajo, kakor mi, in če vse
tisto verujejo, kar je Kristus učil, in kar mesto njega sedaj papež,
škofje, mašniki uče, in če vse tiste zakramente imajo in prejemajo,
ki jih je postavil Jezus, toraj če so krščeni, birmani itd. in če
sv. očeta v Rimu imajo za svojega vidnega poglavarja, vse take
ljudi vsega sveta imenujemo sv. katoliško cerkev. Kako
toraj imenujemo vse tiste ljudi po svetu itd. Kaj je toraj sv. ka-
toliška cerkev?
K.: Rekel sem, da so papež vidni poglavar sv. cerkve.
Zato, ker jih vidimo. Vsak more v Rim k njim priti in jih more
videti, slišati. A sv. cerkev ima pa tudi še druzega, nevidnega
poglavarja. To je Jezus Kristus sam. On je sedaj v nebesih,
a še zmiraj skrbi za svojo cerkev, jo vodi po sv. Duhu, toraj jej
je poglavar in sicer neviden, ker ga sedaj s svojimi telesnimi očmi
ne vidimo. Koliko ima toraj sv. cerkev poglavarjev ?. . .
Sedaj boste razumeli, kar se boste do prihodnjič morali na-
učiti na pamet, namreč vprašanje. . .
K.: Kaj pa se učimo iz tega, kar sem vam povedal ? To-le:
Ker so papež namestnik Kristusov in so tudi škofje, mašniki na-
mestniki Kristusovi, jih moramo spoštovati, poslušati, ubogati. Kar
oni uče, je prav tako, kakor bi Jezus sam učil . . . Kdor nje spo-
štuje, uboga, je, kakor bi spoštovanje, pokorščino skazoval samemu
Jezusu itd. itd.
Naloge se morajo učenci iz knjige doma naučiti na
pamet. Še bolj ko pri zgodbah sv. pisma, naj pri katehizmu
tirja veroučitelj, da se dotične odgovore nauče dobro, to je, kar
se da natanko po besedah knjige. Le natančen odgovor ima pravo
ceno, in učencu, lastnega mišljenja še malo vajenemu, je tudi
ložej, naučili se iz glave od besede do besede, kot z lastnimi be-
sedami dati pravi odgovor. — Ob začetku naslednje ure se zgodi
ponavljanje, in sicer na ta način, da veroučitelj stavi vpra-
šanja iz katehizma, in zahteva od učencev, da mu odgovarjajo z
besedami učne knjižice. Ako dopušča čas, naj več učencev od-
govori na vsaktero vprašanje, ali vsaj na imenitnejša. Da to po-
navljanje ni suhoparna in neplodna ponova katehizmovih besedi,
mora veroučitelj staviti tudi dopolnivna in vmesna vprašanja, s
katerimi se prepriča, če so si učenci zapametili razlaganje, pojas-
nila, zglede, nauke . . ., katere jim je dajal med razlaganjem. Ker
•62
Katehetika.
katehet tirja od učenca, da mu odgovarja od besede do besede
tako, kakor obsega knjiga dotični odgovor, zato mora tudi sam
vprašaje se strogo držati besedi katehizmovih, in tudi v tisti vrsti
mora staviti vprašanja, kakor jih ima razvrstene katehizem, da s
tem olajša otroku odgovarjanje. Ako bi veroučitelj sam ne imel
naloge popolnoma trdno v spominu, smel bi si izpraševaje po-
magati s knjigo, kar pa nikakor ne napravi na učence dobrega
vtisa, ker se s tem bolj ali manj samega sebe sramoti pred njimi.
Da učencem ostanejo trdno v spominu nauki katehizma, naj bi
veroučitelj skrbel za večkratno ponavljanje, n. pr. ob koncu meseca,
ob koncu kakega poglavja, poluletja . . ., ali tudi pri zgodbah iz
svetega pisma, če na primernih krajih opozoruje učence na dotična
vprašanja iz katehizma in jih ponovi.
§ 22.
Dopolniviii verski poduk.
K dopolnivnemu podučevanju iz krščanskega nauka štejemo
zlasti razlaganje evangelijev ali tudi listov, pa liturgiko') in cer-
kveno zgodovino po višjih razredih ljudske šole. Učni črtež (glej
§ 6) določuje, v katerih razredih je učiti omenjene predmete, ki
so potrebni k temeljitejši verski omiki, in tudi pove, kaj je učiti
iz posameznih naštetih predmetov. Tukaj naj spregovorimo le ne-
koliko o katehetični metodi pri omenjenih učnih tvarinah.
1. Izmed perikop jemlje ljudska šola navadno le evange-
lije, kajti listi so učencem te vrste večinoma pretežko razumljivi,
obravnavajo se le prav jasni, kakoršni so oni, ki nekako dopol-
nujejo evangelij, kakor n. pr. list za praznik sv. Štefana, sv. treh
kraljev, za binkoštno nedeljo itd. Nekak uvod temu predmetu naj
je splošen nauk: kaj je evangelij, kdo in kateri so evangelisti,
njih znamenja, kako s številkami zaznamnujemo, kje v sv. pismu
se nahaja dotična perikopa itd. Pri razlaganji evangelija je kate-
hetu v obče ravnati kakor s svetopisemsko zgodbo (gl. § 21), in
sicer s posebnim ozirom na to, je li zgodovinske ali podučne vse-
bine. Najprej toraj katehet počasi in razločno sam pove dotični
evangelij, potem da perikopo prečitati stavek za stavkom, in pri
tem pove učencem, kar jim je treba vedeti, da razumejo in ceniti
vedo svetopisemske besede. Ker je vsakteri evangelij nedelje ali
praznika le mali del celote, treba ga je v zvezo postaviti s celoto,
*) Glej § 5, št. 4.
§ 22. Dopolnivni verski poduk.
63
iz katere je vzet, in zraven gre povedati še tudi razne važnejše
vnanje okoliščine, n. pr. kje, kdaj, ob kateri priliki se je to go-
vorilo, godilo itd.
Nedeljske in prazniške perikope se tesno oklepajo cerkvenega
leta in njega praznikov; njih vsebina nam zapored živo stavi pred
oči, kar je Bog storil in vravnal za naše zveličanje. To daje ka-
tehetu priliko, razlagovaje evangelije učencem pojasnovati namen
in pomen cerkvenega leta v obče, kakor tudi praznikov in nedelj
posebej, in vpeljati katehumene v razumevanje različnih cerkvenih
slovesnosti, obredov, pobožnih vaj, ki so lastni nekaterim prazni-
kom ali nedeljam. — Evangelij služi veroučitelj u tudi v to, da iz
njega izvaja razne verske resnice, več ali manj učencem že znane
iz katehizma. Katehet poprašuje, če so že kdaj slišali ta nauk, in
kdaj ? Da si nauk ponoviti z besedami katehizma. — Pri razlaganji
evangelijev katehet svojim učencem tudi srce vnema k ljubezni
do Boga in si njih voljo pridobiva za spolnovanje evangelijskih
naukov, kar skuša doseči s kakim prisrčnim nagovorom. Kedar
evangelij obsega kak čudež Jezusov, naj katehet opomni učence,
da je Gospod iz lastne moči učinil to čudesno delo; in kakor je
ono storilo pri navzočih, da so verovali vanj, tako bo tudi v ka-
tehumenih s tem vzbudil trdno vero v Jezusa. — Razlaganju evan-
gelija gre učna ura v soboto, ali sploh katehetova ura precl ne-
deljo ali praznikom. Ravnanje veroučiteljevo pri izpraševanji na-
učenega evangelija je isto, kakor pri zgodbah svetega pisma. Tudi
tu gre tirjati, da se otroci nauče po besedi; in da znajo povedati
tudi vse tisto, kar se jim je ali v razlaganje povedalo, ali iz družili
namenov navezalo na besede svetopisemskega odlomka.1)
2. Po vsej pravici smemo cerkveno zgodovino ime-
novati bistven del krščansko-verskega poduka tudi na ljudski šoli.
Cerkvena zgodovina namreč je en del zgodovine božjega kraljestva
na zemlji, katero se je začelo s stvarjenjem sveta, in bode za čas-
nost jenjalo še-le s sodnjim dnevom. Ko je toraj katehet v verskem
podučevanji mladini kazal v zgodbi stare zaveze, kako je Bog člo-
veški rod pripravljal na prihod Odrešenikov, in so katehumeni v
zgodbi nove zaveze izvedeli, kako je kraljestvo božje v novi in
popolnejši obliki stopilo med svet kot cerkev krščanska, po Zve-
») Katehetu dobra pomožna knjiga pri razlaganji evangelijev je n. pr.
Goffine ali A. Loffler, die Evangelien und Episteln fiir die Sonn- und Fest-
tage. Zum Gebrauche fUr Schule und Haus. Wien; tudi J. Panholzer, Kurze
Erklarung der sonn- und festtaglichen Evangelien des Kirchenjahres. Wien.
•64
Katehetika.
ličarju ustanovljena, ne more in ne sme z zgodbo kraljestva božjega
kar mahoma prejenjati, ter prav nič več omeniti o nadaljni osodi
cerkve božje — in to bi storil, ako bi z biblijskimi dogodbami
čeloma končal zgodovinsko-verski poduk. Večkrat je zaukazal Bog
v starem zakonu starišem, da naj svojim otrokom dopovedujejo
o čudesnih delih in dobrotah božjih; in tudi sv. Avguštin tirja v
svojem navodu, kako podučevati nevedne, da se jim dopoveduje
vsa zgodovina sv. vere, od stvarjenja sveta do najnovejših dni.
Kar je Bog ukazal za staro zavezo, in kar veh sv. Avguštin za
svoj čas, to tudi za sedanjost ni prav nič manj koristno, celo po-
trebno je.
In saj bi nam svetopisemska zgodba brez zgodovine cerkvene
deloma ostala celo nerazumljiva. Kako bi mogli umeti in razlagati
brez cerkvene zgodovine toliko obljub in prerokb Jezusovih o
kraljestvu, ki se razteza po vsej zemlji, o gori nad vsemi gorami,
h kateri romajo vsa ljudstva itd. ? In toliko prilik o kraljestvu
božjem n. pr. o gorčičnem semenu, o kvasu, o ljuliki med pšenico,
o kraljevski ženitnini itd., ali besede Jezusove do svojega aposteljna :
»Ti si Peter (skala) . . .«, s katerimi ga je postavil vidnega po-
glavarja cerkvi, in mnogo enacega, ali ne najde svojega pojasnila
in potrdila le v cerkveni zgodovini? — Nadalje je tudi potrebno
vsacemu kristijanu, in pred vsem katehumenom, da mu je več
ali manj znana cerkvena zgodovina. Zdaj in zdaj bodo'zapustili
šolo, stopili med svet, kjer se bodo morali čutiti in vesti kot samo-
stalni udje Kristusove cerkve, kot državljani kraljestva božjega na
zemlji. Tega bi ne mogli, če bi ne poznali svoje sv. cerkve, ako
bi ne bili podučeni o njeni osnovi, o njenih napravah, redovih,
misijonih, o razvijanji in razširjanji krščanstva, o njega važnejših
veselih in bridkih dogodkih itd. Skratka: ne mogli bi se v življenji
kazati ude katoliške cerkve, in ne mogli bi se uspešno vdeleževati
cerkvenega življenja, ko bi ne poznali in ne umeli svoje svete
cerkve. Ljudska šola bi toraj ne dovršila svoje naloge, ako bi po-
polnoma prezirala cerkveno zgodovino. Res, da sistematično ob-
ravnavati ni mogoče tega predmeta v navadni ljudski šoli, pa tudi
ni potrebno, a kosoma se morajo učencem zadnjih šolskih let
podajati važnejše dogodbe iz cerkvene zgodovine, najbolje nave-
zavši jih na življenje kakega svetnika, ali sicer slovečega moža,
kateri se je zelo trudil za razširjenje božjega kraljestva na zemlji,
morda prav v naših krajih. Tako učenci dobe vsaj kratek pregled
osode kraljestva božjega na zemlji od časov apostoljskih do naših
§ 22. Dopolnivni verski poduk.
65
dni. Izrečno to tirja naš učni črtež za najvišji oddelek šestero-
razredne ljudske šole, in kot samostalen učni predmet zaukazuje
cerkveno zgodovino drugemu letniku meščanskih šol (gl. § 86).
3. Dopolnivnemu krščanskemu nauku so prištevati tudi cer-
kvene molitve in pesmi, o katerih smo že nekoliko govorili,
(gl. § 85). Mnogi le premalo spoznavajo važnost cerkvenih pesmi,
zato jih zanemarjajo v šoli, in vendar so najlepši kinč javne božje
službe ter pomoček, Boga častiti in povzdigovati k Njemu srce v
svetem navdušenji, če pomislimo, da je cerkev od prvih stoletij
svojega nastanka do današnjega dne rabila pesmi pri javni božji
službi, da so imenitni sv. možje, n. pr. Bazilij, Ambrož, Benedikt,
Gregor Vel. mnogo se pečali s cerkveno pesmijo in svetim petjem,
in ker dalje opazimo, da je krščanskemu ljudstvu kar že nekako
prirojeno, da svoja pobožna čustva razodeva v pesmi, bomo spo-
znali iz tega, da veroučitelj ne sme prezirati te reči, ki je velike
važnosti zlasti po takih duhovnijah, kjer je pri božji službi v na-
vadi splošno petje.
Cerkvena pesem je pobožna pesem, ima kakor molitev služiti
v spodbudo in povzdigo bogaboječnosti, zato katehet z njo ne
sme ravnati, kakor z navadnim berilom, da bi le suhoparno raz-
lagal stavek za stavkom in kazal njega pomen. Ko veroučitelj
vpeljuje učence v razumevanje cerkvene pesmi, naj ravna tako,
da jim ogreva tudi srce ter vnema za nebesa. Ako se je otrokom
naučiti tudi napeva, navadno to oskrbuje učitelj petja v urah petju
odkazanih. Dobro je in primerno, če učcnci časih skupno zapojo
ob začetku ali ob sklepu katehetovo šolske ure razlagano in pri-
učeno pesem, katere naj se dobro nauče iz glave, ko bi jo morda
tudi imeli v svoji pesmarici. — Pri odbiranji pesem naj se vero-
učitelj ozira na razne cerkvene godove in cerkvene čase. Ravna
naj tako, da bodo katehumeni takrat že razumeli in dobro znali
dotično cerkveno pesem, ko pride praznik ali cerkveni čas, kate-
remu je namenjena. V prvi vrsti naj veroučitelj sprejema v na-
daljevaven krščanski poduk pesmi, katerih se cerkev sama poslu-
žuje ob gotovih dnevih pri_ javni božji službi, ali so v dotičnem
kraji zelo navadne.
Katalietika.
5
•66
Katehetika.
II. Poglavje.
Katehetična vzgoja.
§ 23.
O katehetični vzgoji sploh.
Katehetično vzgajati, ali krščansko vzgajati se pravi, kate-
humene voditi h Kristusu, podučevaje jih, živeti po sveti veri s
pomočjo milosti božje, katera se jim deli po krščanskem bogo-
častji. Dvojno je toraj doseči veroučitelju s katehetično vzgojo:
svoje učence mora naučiti pobožnega versko-moralnega življenja,
pa navaditi jih, posluževati se onih sredstev, po katerih si dobi-
vamo potrebnih milosti božjih. Katoliška šola ni da bi bila samo
učilnica, ampak mora biti tudi odgojilnica, kar pripoznava tudi
naša državna postava'), govoreč: »Ljudski šoli je naloga, vzrejati
otroke, da bodo moralni in pobožni; razvijati jim duševne moči
itd.« Na moralnem stanji šole sloni nje pravi napredek. Edini
nauk brez vzgoje ne veljd, kakor tudi edina vzgoja brez poduka
malo koristi. Nauka ne smemo ločiti od vzgoje, ampak moramo
najtesneje združevati eno z drugim. To je prava katehetična vzgoja,
ki katehumene vodi k časnemu in večnemu blagru. Nikakor bi
toraj ne zadostovalo, ko bi katehet svoje učence samo podučeval
v verskih in moralnih resnicah, ter bil zadovoljen s tem, da mu
znajo povedati na pamet, kar je v učni knjigi, ampak je dolžan
jih tudi pripraviti do tega, da bodo živeli po spoznanih resnicah.
Ker jim je pa k temu treba višje pomoči, milosti, mora svoje
katehumene tudi učiti, kako si morejo pridobivati pomoči božje.
Kazali bomo toraj pri katehetični vzgoji: a) Kako veroučitelj
vadi svoje učence versko-moralnega življenja; b) kako jih napeljuj,
da se znajo posluževati sredstev milosti.
A.
Poučevanje katehumenov na versko-moralno življenje.
Razločujemo dvojno versko življenje: notranje, ki je v
notranji pobožnosti in moralnosti, pa v n a n j e, ki je v tem, da
') Postava od 14. maja 1869, s katero se vstanavljajo načela za poduče-
vanje v ljudskih šolah, § 1.
§ 24. Učiti katehumene notranjega versko-moralnega življenja.
67
človek notranjo pobožnost in moralnost primerno kaže v besedi
in dejanji. Obojno versko življenje mora katehet gojiti, vtrjevati
in spopolnovati pri svojih učencih, to je, prizadevati si mora, da
katehumeni živo verujejo, trdno upajo, srčno ljubijo itd. ter tudi
žive temu primerno.
§ 24.
Učiti katehumene notranjega versko-moralnega življenja.
1. Katehet vadi učence notranjega versko-moralnega življenja,
ako med podučevanjem vselej, kedar kako važno resnico ali dolž-
nost predloži razumu, brž tudi z učenci vzbudi kako nauku pri-
merno notranje dejanje, n. pr. dejanje vere, upanja, ljubezni, ke-
sanja, trdnega sklepa, češčenja, hvaležnosti itd. Ta vaja je velike
važnosti pri krščanskem podučevanji, kajti deloma je otroku že
prirojeno, da to tudi vnanje kaže, kar se godi v njegovem srcu;
in potem le taki nauki pravo ceno imajo in vplivajo na življenje
otrokovo ter postajajo ne le lastnina spomina, ampak tudi srca in
volje, ki jih učenec izvršuje v dejanji, kar se godi s takim priuče-
vanjem ter vzbujanjem notranjih pobožnostnih dejanj. Združevaje
uk in vajo veroučitelj dosega, da se učenci ne nauče le raznih
stavkov iz katehizma, ampak se nauče tudi verovati, upati, ljubiti,
Bogu čast in hvalo izrekati . . . nauče se z Bogom občevati, m o -
liti v d u h u in resnici. Ko toraj katehet obravnava posa-
mezne resnice, naj pomisli: katera notranja vaja je primerna temu
nauku, ali katera dejanja se dajo združiti z njim ? Kedar je na
vrsti verski nauk, tirja vselej dejanje vere in hvaležnost do
Boga, ker nam je razodel to resnico. Nauk o popolnostih božjih
nas vleče tudi k ljubezni, nauk o peklu k strahu, nauk o nebesih
k hrepenenju po večnem zveličanju itd. Ko pa veroučitelj razlaga
katehumenom dejanjske resnice, zapovedi, naj se vpraša:
so li moji učenci že ravnali zoper to zapoved, so že kdaj pre-
stopili to dolžnost, ter v tej reči morda že grešili ? Vselej je treba
pri dejanjskih resnicah z otroci storiti tudi sklep, natanko ravnati
po tem nauku; in če ve katehet, da otroci že prestopajo to za-
poved, naj jim vzbuja vest in kesanje nad prestopki. Sploh je ve-
like važnosti za otroke, cla se po navodu katehetovem nauče
spoznavati samega sebe. V ta namen naj jih vadi, da
vse, kar se jim govori, obračajo sami na-se; ter cla se slehrni
vpraša sam pri sebi, kakšno je bilo do sedaj njegovo vedenje in
življenje ozir dotične dolžnosti. Sploh gre tako ravnati veroučitelju,
5*
•68
Katehetika.
da spoznajo učenci, da pri krščanskem nauku glavna reč ni znati,
ampak živeti po veri, in da človeka Bog ne bode toliko sodil po
znanji, ampak po ravnanji.
Kako naj se gode take vaje? Katehet glasno izrekaj dejanje
vere, upanja, kesanja ali kar že druzega, in učenci naj tudi glasno
ali tiho govore za njim; ali naj jim pa veli, da vsak za-se obudi
tako dejanje. Veroučitelj utegne tudi pred učenci glasno izreči
tako dejanje versko-moralnega življenja, ter naj potem veli, da
učenci isto ponavljajo na tihem. Kar obliko tiče, zgodi se taka
vaja tako, da se posluži katehet kakega znanega svetopisemskega
izreka, znane pesmi, ali besedi molitve itd.; in to sedaj med
katehizovanjem, sedaj ob sklepu kateheze, večkrat ali manjkrat,
nikoli pa prepogostokrat, in ne vedno v isti obliki.
2. Po tacih vajah katehet v svojih učencih vzbuja notranje
versko-moralno življenje med podučevanjem, a koristi za življenje
bi ne bilo kaj, ko bi otroci tacih dejanj ali pobožnih zdihljejev
pozneje nikoli več no ponavljali. Treba jih je toraj voditi, da
pozneje tudi oni sami, in sicer velikrat vzbujajo taka dejanja no-
tranjega življenja. V ta namen naj zopet in zopet ter ob vsaki
priliki spominja veroučitelj učence, kako brž človek pozabi svete
resnice ter brez sadu ostanejo zanj, ako jih pogostokrat z vajami
notranje pobožnosti, z dejanjem vere, ljubezni, hvaležnosti itd. ne
obuja in ne ponavlja v spominu, srcu in volji. Pove naj jim, da
bodo ostali le dotlej pobožni, Bogu dopadljivi itd., dokler bodo
napolnjeni te žive vere in te goreče ljubezni do Boga, kakor so
sedaj; brž pa bodo jeli zapadati grehu, ako bi opuščali vse to,
in pozabili na Boga in njegovo sveto voljo. — Priganja naj ka-
tehet ob vsaki priliki otroke, da naj tudi sami za-se prav pogosto-
krat s pobožnimi vzdihljeji občujejo z Bogom, obujajo dejanja
notranjega pobožnega življenja. A ne, da bi le sploh rekel kate-
humenom, da naj se vadijo notranjega krščanskega življenja, ampak
prav natanko, določno jim mora povedati veroučitelj, kaka
sv. dejanja naj obujajo, in kdaj, in kako. Veli naj svojim
učencem, n. pr. kedar zjutraj vstaneš, zvečer pred spanjem, ko
greš memo cerkve, memo križa . . . takrat tako - le reci, tako - le
vzdihni! Ali: ko ura bije, kedar imaš težko zoprno delo, v skuš-
njavah . . . tako in tako moli! Tudi naj otrokom ob enem poda
za taka dejanja obliko, besede; najboljše, če jih nauči v ta
namen kakih svetopisemskih besedi, verzov, kratkih pesmic. A
treba se je tudi prepričati, če učenci res spolnujejo, kar se
§ 25. Učiti katehumene vnanjega versko-moralnega življenja.
69
jim veli. Zato naj veroučitelj o priliki poprašuje, pozveda, ako je
clete tako in tako res storilo, in naj vnovič spodbuja k taki no-
tranji pobožnosti.
§ 25.
Učiti katehumene vnanjega versko-moralnega življenja,
Ni dosti, da bi katehet vadil svoje učence le notranje po-
božnosti, ampak jih je treba tudi učiti, kako moramo notranje
versko-moralno življenje kazati tudi po vnanje, to je, svojo živo
vero, svojo notranjo pobožnost moramo razodevati v svojem go-
vorjenji, vedenji in življenji. Velik razloček je med znati in iz-
vrševati; marsikdo dobro ve, kako se mu je vesti, a vendar ne
stori tako. Zato mora veroučitelj svoje katehumene zopet in zopet
učiti, kako se jim je kot katoliškim kristijanom primerno obnašati
v cerkvi, kako v šoli, doma, na ulicah — kako do starišev, uči-
teljev, kako do domačih, kako do tujcev itd. Zlasti jih mora učiti
lepega vedenja in pazljivosti v cerkvi med javno božjo službo:
pri sv. maši, pri pridigi3), pri popoldanski božji službi itd. Da se
otroci dostojno vedejo na sv. kraji, in sadu zajemajo iz javne božje
službe, mora jim že zgodaj srce napolnovati z velikim spošto-
vanjem do hiše božje, opominjajoč jih na Njega, ki v
presv. zakramentu biva v njej. Učiti mora katehumene, kako se
pri vstopu v cerkev z blagoslovljeno vodo prekrižati, kako pred
altarjem sv. rešnjega Telesa poklekniti itd. Nikakor ni dopuščati,
da bi se otroci v cerkvi razgovarjali, smejali, igrali, prerivali itd.
Krivca je dosti v cerkvi le ostro pogledati, ali k večjemu mu za-
groziti s prstom; v šoli pa naj nastopi svarilo ter primerna kazen.
V dosego lepega vedenja pri bogočastnih opravilih naj katehet
sam ali učitelj mesto njega vodi učence v cerkev, k procesiji itd.,
ter naj jih nadzoruje ondi. Delati je tudi na to, da učenci domačo
in ptujce pozdravljajo z lepim krščanskim pozdravom: »Hvaljen
bodi Jezus Kristus!«
K vnanji pobožnosti tudi spada, da se učenci pridno vadijo
zlasti dandanes toliko potrebne čednosti zatajevanja samega
sebe, kar je velike važnosti za krščansko življenje. V ta namen
naj otrokom nadrobno pove, kdaj in kako se je treba vaditi
*) Da se prepriča o pazljivem poslušanji besede božje, naj katehet učence
v šoli poprašuje o tem, kar so si zapametili od cerkvenega govora. Šolarjem
najvišjega razreda sme semtertje dati tudi za nalogo, da napišejo, kolikor so
si zapomnili pridige.
•70
Katehetika.
te čednosti. Katehet naj uči zatajevati samega sebe, premagovati
v sebi slabo nagnjenje, ter svojo krščansko dolžnost storiti
vselej, tudi kedar ni prijetno, n. pr. v hudi vročini, ob silnem
mrazu, pri velikem vtrujenji, pri težavnih, zoprnih opravilih, pri
zgodnjem vstajanji, pri igri, pri jedi in pijači, kedar se vzbuja v
srcu jeza, kedar je kdo razžaljen itd. Vse to pa zavolj Boga.
A ne le, kedar kliče dolžnost, se je zatajevati kristijanu,
ampak tudi prostovoljnega zatajevanja mu je treba.
Zato naj katehet uči svoje učence, kako si je treba časih n. pr.
kake dobre jedi pritrgati (zlasti o postnem času, čeravno dotičnika
še ne veže cerkvena zapoved); ali prijetno družbo, igro zapustiti
pred odločenim časom, morda za pokoro zarad kakega storjenega
greha; nepotrebnih besedi ne govoriti; po tem ali unem se iz
radovednosti ne ozirati itd. Da se katehumeni navadijo tacega za-
tajevanja, ni zadosti, ko bi veroučitelj enkrat ali parkrat govoril
o tem, ampak vedno, ob vsaki priliki jih je treba opozarjati na
to toliko potrebno vajo. Se ve da se mora katehet zavedati vedno,
da ima otroke pred seboj, toraj od njih ne sme tirjati preveč,
ampak le toliko in tacega, kar je njim možno storiti.
B.
Navod katehumenom, kako se posluževati sredstev
milosti.
Za versko-moralno ter za pobožno krščansko življenje je člo-
veku neizogibno potrebna pomoč od zgoraj, milost božja. Ako
toraj katehet hoče narejati iz svojih učencev vrle, pobožne kristi-
jane, mora jih učiti, posluževati se sredstev milosti, ki so: mo-
litev, sv. maša, sv. zakramenti. Ali z drugačno besedo:
veroučitelj mora vpeljati učence v katoliško bogočastno življenje.1)
') Beri tudi dotične ukaze učnega črteža, § 6. — Ozir skupnih bogo-
častnih vaj, to je: šolska molitev, šolarska maša, skupni prejem sv. zakra-
mentov, vdeležitev pri cerkveni procesiji. . .) na ljudskih šolah določuje av-
strijsko zakonodajstvo naslednje: Postava dne 25. maja 1868, § 2: »Unbeschadet
dieses (Staats-) Aufsichtsrechtes bleibt die Besorgung, Leitung und uninittelbare
Beaufsichtigung des Religionsunterrichtes und der Religionsiibungen fiir die ver-
schiedenen Glaubensgenossen in den Volks- und Mittelschulen der betreffenden
Kirche oder Religionsgesellschaft uberlassen. - Post. dne 14. maja 1869, § 5:
. . . Die Verfiigungen der Kirchenbehorden iiber den Religionsunterricht und die
religiosen Uebungen sind dem Leiter der Schule durch die Bezirksschulaufsicht
zu verkiinden. Verfiigungen, welche mit der allgemeinen Schulordnung unver-
26. Poduk učencem, kako naj molijo.
71
§ 26.
Poduk učencem, kako naj molijo.
Ako znajo otroci dobro moliti, tedaj to ne vpliva le samo
na njih versko-moralno življenje, ampak tudi dokaj pospešuje pri
katehumenih poduk in vzgojo. Veroučitelj mora zato svoje šolarje
prav pridno učiti z besedo in z lastnim zgledom, kako naj molijo.
Ko si katehet prizadeva za to, naj se drži teh-le načel:
1.	Učenci se morajo najprej dobro na pamet naučiti na-
vadnih molitev, in sicer vsi enako v tisti obliki, s takimi bese-
dami, kakor jih podaja šolska knjižica. Tudi je skrbeti za to, da
razumevajo naučene molitvene obrazce ter vedo njih pomen.
Katerih molitev se je učencem vsakterega razreda naučiti iz glave,
to pove učni črtež (gl. § 6).
2.	Z učenci naj vselej moli pred in po katehetični uri, in
sicer najbolje, da ne vedno enega in istega (ako mu ni morda
tako ukazano), ampak vse molitve, katere morajo znati katehumeni
dotičnega razreda ali oddelka, razvrsti naj na posamezne ure. Po
taki skupni molitvi, ki se ima goditi v taktu, se otroci najprej
nauče raznih molitev, ter zraven tudi spoznajo, kako jih je moliti.
3.	Šolarji morajo izgovarjati vse molitve razločno, pravilno,
glasno (a ne kričeč) in počasi (a ne preveč zategnjeno). Ozir vna-
njega, dostojnega vedenja velja to, da naj otroci v šoli molijo
lepo ravno stoje, v cerkvi časih tudi kleče, a ne da bi pobešali
glavo naprej ali na stran. Sklenjene morajo držati otroci roke med
molitvijo, in imeti oči obrnjene v šoli na podobo sv. križa, brez
katerega bi ne smela biti nobena šolska soba, v cerkvi pa na
altar. Najboljši navod učencem za vedenje med molitvijo je zgled
učiteljev.
4.	Da katehumeni molijo res pobožno ter napolnjeni s pravim
duhom, je treba zraven razumevanja molitvenega obrazca še tudi,
einbar sind, wird die Verkiindigung versagt. — Ukaz minist. za bogoč. in uk
dne 20. avg. 1870, § 50: ... Die Verfiigungen der Kirchenbehorde iiber die re-
ligiosen Uebungen hat die Bezirksschulbehorde dem Leiter der Sehule durch die
Ortsschulbehorde zu verkiinderh In Fallen, wo sich iiber das Mass dieser Uebungen
zwisclien der Bezirksschulbehorde und der Kirchenbehorde Differenzen ergeben,
hat dariiber die Landesschulbehorde zu entscheiden. Es ist Pflicht der Sehule,
fiir die disciplinare Ueberwachung der Schiiler bei den im Sinne des § 5 des
Reichs-Volksschulgesetzes eingefiihrten religiosen Uebungen durch Lehrer des
betreffenden Glaubensbekenntnisses zu sorgen. — V enakem smislu določuje § 48
šolske novele dne 2. maja 1883.
•72
Katehetika.
da jih katehet dobro poduči o bistvu molitve in nje koristi. Ako
se zavedajo učenci, da je molitev govorjenje z Bogom, potem jo
spoznavajo kot sveto reč in jo spoštujejo. Treba je učencem mnogo-
krat tudi povedati, da samo blebetanje, brezmiselno govorjenje nič
ne velja pred Bogom, ter naj se jim večkrat govori o lastno-
stih dobre molitve.
5.	Katehet ozir molitve ne sme pretiravati ter preveč tirjati
od otrok. Predolge molitve niso za-nje, ker jih ni moč dolgo ohra-
niti pobožnih in pazljivih. Kolikor manjši so učenci, toliko krajše
naj so dotične molitve.
6.	Med molitvijo naj veroučitelj stoji na vzvišenem kraji pred
učenci tako, da je obrnjen na pol proti sv. križu, in da ob enem
tudi opazovati more katehumene.
§ 27.
Kako učiti katehumene, vdeleževati se sv. maše.
Jako važna reč je primerno in pobožno vdeleževanje vernika
pri javni božji službi; saj tu človek služi Bogu, postaja deležen
mnogoterih milosti, in notranjo svojo pobožnost po vnanje razodeva
drugim v spodbudo. Najvažnejši del katoliške božje službe, zares
središče našega bogočastja, pa je sv. m a š a. Brž ko otroci pridejo
do razuma, to je nekako s sedmim letom, jih veže cerkvena za-
poved, ob nedeljah in praznikih pričujočim biti pri sv. maši; in
starodavna lepa šega je, da šolarji in šolarice razun hude zime
hodijo tudi ob delavnikih časih skupno k sv. maši, kar naj se
nikar nikoli ne opušča. Kjer pa šolarska maša spada med one
skupne bogočastne vaje, ki so bile kot take postavno objavljene
v smislu § 5. postave dne 14. maja 1869, ondi je katoliškim učen-
cem stroga dolžnost, se vdeleževati šolarske maše, ako jim ni
morda šolski voditelj v dogovoru z veroučiteljem iz važnega raz-
loga dovolil, da kdaj izostanejo.1) Veroučitelju je toraj dolžnost,
da nauči šolarje, kako morajo biti pričujoči pri sv. daritvi.
Da se kristijan pricloma vdeležuje sv. maše, mora 1. med
c e 1 o sv. mašo biti telesno navzoč. Katehet, in pri krščanski
vzgoji njemu pomočnik učitelj, mora toraj učence opominjati, da
ne dohajajo ne prepozno, a tudi ne veliko prezgodaj. Nikoli ne
sme dovoliti, da bi šolarji postajali pred cerkvijo; ko bi kdo prišel
») Gl. minist. ukaz dne 16. maja 1880, štev. 6206.
73
tudi prepozno, mora iti v cerkev na odkazani mu prostor. K skupni
šolarski maši naj se katehumeni zbirajo v šolski sobi, od koder
jih katehet ali pa učitelj vodi paroma v cerkev, ter tam razpostavi
na odmenjene prostore. V enakem lepem redu morajo zapuščati
cerkev.
2. K uspešni vdeležbi je treba pri sv. maši v n a n j e po-
božnosti, katera je v tem, da se katehumeni zdrže vsega ta-
cega vedenja in dejanja, ki odvračuje duha od sv. daritve (n. pr.
govorjenja, smeha, igre . . .); in da se po vnanje vedejo tako, kakor
se vesti mora človek, ki ima virtualen namen, se vdeležiti sv. maše.
Da veroučitelj pri otrocih doseže vnanjo pobožnost med božjo
službo, je treba,
a)	da dorasli dajo v tem mladini lep zgled; pred vsemi
krščanski učitelj, ki bi moral pri prizadevanji za lepo, po-
božno življenje med mladino biti veroučitelju desna roka.
A tudi drugi dorasli bi morali z lepim vedenjem med svetim
opravilom biti šolski mladini v zgled posnemanja. Na kate-
humene dečke tudi zelo vpliva vedenje mašnih strežnikov.
Ako se ti slabo vedejo pri svojem svetem opravilu, če pre-
naglo molijo, se okrog sebe ozirajo, smejajo, tedaj katehet
pri šolarjih težko ohrani vnanjo pobožnost med božjo službo.
Skrb mora toraj bili veroučitelju, da spodbudno opravljajo
svoj posel oni učenci, kateri strežejo duhovniku pri sv. maši.
b)	Mora učencem med sv. mašo odkazati primerno mesto,
če mogoče tako, da vsi vidijo na altar, in da niso preveč
na tesnem eden pri drugem, ker bi se sicer težko dalo od-
vračati govorjenje, suvanje, smeh in enako. Tudi ne smejo
katehumeni med sv. mašo nikoli ostati brez nadzorstva.
Ako veroučitelj sam ne utegne, naj učitelj prevzame to opra-
vilo '), ter naj se vstopi na kraj, s katerega njegovo pazno
oko pregledati more vse učence. Le izjemoma naj se nad-
zorstvo izroči kakemu večjemu učencu, kateri je lepega ve-
denja. S kratkim z znamenjem danim opominom v cerkvi
ter s primernim podukom (gl. § 25), svarjenjem, žuganjem
in kaznijo v šoli, doseže učitelj potrebno vnanjo pobožnost
med sv. mašo. A ta ne zadostuje, treba je še tudi
*) Ozir šolarske maše in drugih rednih pobožnih vaj, ako so bile za učence
v smislu postave kot take objavljene, mu to nadzorovanje v dolžnost naklada
tudi šolski zakon. Glej ukaz minist. od 20. avg. 1870, § 50 in novelo dne 2. maja
1883, § 48.
•74
Katehetika.
3. notranje pobožnosti, to je, prave volje, Boga
častiti po daritvi sv. maše, in pazljivo pa spoštljivo se vdeležiti
presv. dejanja. Učence je toraj natančno podučiti, in zopet ter
zopet jim povedati, kako se je s pobožnostjo vdeleževati sv. maše.
Pri tem prizadevanji se mora katehet ozirati na starost in doum-
ljivost učencev, kajti po sv. Tomažu razločujemo tri vrste ali
stopnje notranje pobožnosti:
a)	Prva in najnižja stopnja je v tem, da otroci na altar gledajo
in kar priprosto pazijo na besede in dejanja mašnikova
kot na nekaj prav svetega, čeravno ne razumejo teh
besedi in dejanj, in da zraven v obče namen imajo,
Boga častiti. Na tako pazljivost ter pobožnost mora ka-
tehet priučiti že najmanjše svoje učence (od 6. do 8. leta).
Kriva je misel, da najmanjšim učencem ni treba hoditi k
sv. maši, češ, saj ne razumevajo tega, kar se godi na altarju.
Ce tudi ne morejo dobro umeti svetega dejanja, pa vendar
taki otroci vedo že marsikaj o Bogu, n. pr. da je vsemo-
gočen, povsod pričujoč, vsegaveden, svet itcl; oni morejo
imeti misel in voljo, paziti na to, kar se na altarju pred
njimi godi, in sicer zato, ker je to Bogu dopadljivo, zato,
da bi tudi nje Bog rad imel. In če to voljo imajo, ako se
še tudi prekrižajo ob začetku sv. maše, pri povzdigovanji,
obhajilu na prsi trkajo . . ., tedaj njih navzočnost ni več
zgolj mehanična, ampak je njih vedenje res povzdigovanje
duha k Bogu, je molitev, pobožnost. Do take pobožnosti naj
pomaga veroučitelj svojim najmanjšim katehumenom s tem,
da jim prav priprosto, morda s pomočjo primernih podob,
pojasnuje poglavitnejše dele sv. maše, in da jim ono, kar se
godi na altarju, opisuje kot nekaj prav svetega, na kar mo-
rajo paziti zato, da bi Bogu dopadli. Tudi utegne svoje male
naučiti prav kratkih molitvic, ki naj jih govore pri pogla-
vitnih delih sv. daritve.
b)	Druga stopnja notranje pobožnosti pri sv. maši je v tem, da
človek z vsaj virtualnim namenom, Boga častiti, pazi na
pomen d e j a n j a, ki se vrši na altarju, zlasti na pomen
glavnih delov presvete daritve. Do nekolikega razumevanja
vsaj poglavitnejših delov presv. daritve mora veroučitelj pri-
praviti katehumene od 8. do 10. leta. Najlepše bi take učence
vodil do druge stopnje notranje pobožnosti, ko bi jih naučil
n. pr. tako-le: Ko mašnik ob začetku sv. maše pred altarjem
§ 27. Kako učiti katehumene, vdeleževati se sv. maže.
75
moli kesanje in se trka na prsi, tedaj molite tudi vikesanje;
ko slišite mašnika moliti »Kyrie eleison«, recite tudi vi: Go-
spod, usmili se nas, Kriste, usmili se nas, Gospod, usmili
se nas. Ko slišite »Gloria«, molite: čast Bogu na višavah in
mir ljudem na zemlji, ki so svete volje. Kedar mašnik na to
z razprostrtimi rokami moli iz mašne knjige, molite vi »oče-
naš« in »češčeno Marijo«; med evangelijem pa »vero«. Ko
vidite mašnika kelih razkriti in darovati, recite: Ljubi Bog,
jaz ti darujem vse svoje misli, želje, besede in dejanja; ves
hočem tvoj biti; — ko pred povzdigovanjem mašnik moli
za žive, molite tudi vi za svoje stariše, brate, učitelje . . .;
in ko je pozneje molitev za mrtve, molite za svoje rajne
dobrotnike. Najbolj pa morate paziti na povzdigovanje. Ko
mašnik sv. hostijo povzdigne in kelih s sv. rešnjo krvijo, mi-
slite si, da gledate, kako Jezusa na križ pribitega na Kalvariji
•vzdigujejo, in kako on za nas umira, in globoko se mu po-
klonite, na prsi trkajte, rekoč: tudi moji grehi so krivi tvoje
smrti! Kedar se mašnik obhaja, recite: kako zelo želim tudi
jaz se združiti s teboj, o Jezus; pri zadnjem blagoslovu pro-
site Boga, da vas blagoslovi, in pri zadnjem evangeliji mo-
lite »Oče naš« Bogu v zahvalo, da ste se mogli vdeležiti
sv. maše. Ta nauk je treba seveda mnogokrat ponavljati in
večkrat poprašati, če so tako res storili med sv. mašo.
c) Tretja stopnja mašne pobožnosti je v tem, da se vernik, z
namenom Boga častiti, presvete daritve vdeležuje z ustmeno
molitvijo in s premišljevanjem. Kristijan toraj
na tej popolnejši stopnji pobožnosti spremlja mašnika pri
altarju z molitvijo in premišljevanjem, oklenivši se v duhu
njegovega svetega dejanja. Učence višjih razredov je treba
pripeljati do popolnejšega razumevanja posameznih oddelkov
sv. maše, zlasti glavnih delov, da vedo spremljati sv. dejanje
z lastnim premišljevanjem, ali pa s pomočjo primerne mo-
litvene knjige1). Učence je pa treba naučiti, da znajo prav
rabiti mašno knjižico. V ta namen naj jih opozoruje katehet
na posamezne naslove mašnih molitev ter naj jim pove, kdaj
morajo začeti moliti to ali uno, in da ne smejo prehitro brati
ali preglasno, ampak počasi, s premislikom, in zraven paziti
na dele sv. maše.
*) Vsi učenci višjih razredov naj bi imeli molitvene knjižice. Najbolje je,
ako si jih oskrbujejo po katehetovem posredovanji, da morda mladini kaj ne-
primernega ne pride v roke.
•76
Katehetika.
Tudi rožni venec moliti med sv. mašo naj veroučitelj
nauči svoje katehumene; in tu gre zlasti naglašati, da je treba
moliti počasno, razločno in zraven premišljati izrečene skrivnosti.
Lepo je in spodbudno, ako semtertje učenci sv. rožni venec pri
sv. maši molijo skupno in glasno, tako da pričenja kak večji
in boljši šolar. Poda se tudi čedno splošno petj e med mašo pod
vodstvom učiteljevim. Vse to naj se vrsti, ker razlika mika.
§ 28.
Priučevanje katehumenov na prejemanje sv. zakramentov.
a) Sv. birma.
Ker nam po sv. zakramentih naravnost doteka milost božja,
ako jih prejemamo vredno, zato je veroučitelju sveta dolžnost, voditi
svoje katehumene do spoznavanja svetosti, koristi in potrebnosti
teh svetih dejanj, kakor tudi do tega, da znajo prav in uspešno
prejemati svetstva.1) — Po šegi naše dežele učenci navadno pre-
jemajo najprej zakrament sv. birme, toraj najprej govorimo o
podučevanji in pripravljanji na ta zakrament.
Delovanje in moč tega zakramenta se kaže zlasti v življenji
tistih, ki so ga prejeli skrbno in dobro pripravljeni; toraj mora
katehet prav vestno za to skrbeti, da le dobro pripravljeni otroci
prejemajo sv. birmo. Razločujemo pa notranjo in vnanjo pripravo.
K notranji pripravi štejemo: dobro podučenje v najpoglavit-
nejših krščanskih resnicah v obče, in o zakramentu sv. birme po-
sebej ; čisto vest, gorečo molitev in druga dejanja pobožnosti, pa
prejem sv. pokore in sv. obhajila pri večjih ter za to pripravljenih
katehumenih. Vnanja priprava pa je v tem, da birmanci in
botri spoštljivo pristopajo v čedni, njih stanu primerni obleki, in
da je prejemniku glava umita, lasje počesani, čelo čisto. Bila je
nekdaj navada, da sta bila delivec in prejemnik sv. birme še tešča
ob sv. dejanji. Če tudi dandanes cerkev tega nič več ne tirja, naj
bi se dorasli birmanci k temu spodbujevali po okolnosti.
') Ozir otrok, obiskujočih šolo, na kateri so bile bogoslužne vaje, toraj tudi
prejem svetih zakramentov, objavljene v smislu § 5. postave dne 14. maja 1869,
gre veroučitelju dotične šole razsoditi, kdaj naj kak učenec vprvič prejme
ta ali oni zakrament. Tako izjavlja minist. za bogoč. in uk dne 19. marca 1887,
št. 24206. A ker sila ni mila, naj se skuša katehet v tej zadevi z lepa dogovoriti
z roditelji katehumena.
§ 28. Priučevanje katehumenov na prejemanje sv. zakramentov.
77
Ozir tega zakramenta ima dušni pastir spolnovati imenitne
dolžnosti pred in med delitvijo sv. birme, pa po delitvi.
1. Pred delitvijo. Ko napove škof duhovniji, da bode
tamkej delil zakrament sv. birme, naj dotični duhovnik svojim ver-
nikom to naznani, ter naj opomni roditelje in gospodarje, kateri
imajo za ta zakrament pripravne otroke ali posle, da jih brž začno
na sv. birmo pripravljati doma, ter učiti jih najpotrebnejših stvari
iz krščanskega nauka, kakor: očenaš, češčeno Marijo, apostoljsko
vero, šest. resnic, sedem zakramentov, božje zapovedi in dr.; potem
pa pripeljati jih k duhovnemu pastirju, da jih še natančneje pod-
učuje, zlasti o zakramentu sv. birme. Pri otrocih šolo obiskujočih
vrši se to podučevanje večinoma v šoli ob rednih ali tudi še iz-
rednih učnih urah. — Veroučitelj pa ne podučuje samo otrok,
ampak da postane delitev sv. birme v prid tudi doraslim, naj du-
hovni pastir napravi par govorov, ter naj z leče duhovnijanom
govori o važnosti, potrebnosti tega zakramenta, o milostih, katere
deli, o obredih deljenja; dalje o lastnostih in dolžnostih botrov in
birmancev pa o obnašanji pri birmi.
Dan pred birmo morajo učenci, že podučeni za zakrament
sv. pokore, spoved opraviti, oziroma pristopiti tudi k sv. obhajilu.
Vsak birmancev dobi listek, s katerim spričuje veroučitelj, tla
je dete zadostno podučeno in že sedem let staro. Na to spričalo
je zapisati tudi ime svetnikovo, katero se ima dati birmancu. Jako
koristno je, ako more veroučitelj še enkrat pred birmo zbranim
katehumenom spregovoriti kratko in prisrčno o imenitnosti zakra-
menta, katerega bodo prejeli, če je birma napovedana v sosednji
duhovniji, naj veroučitelj, ako se lahko da storiti, skupno tje pelje
svoje učence, ter med potjo nadzoruje. Jako spodbudno bi bilo,
ako bi potoma molili rožni venec ali kaj druzega.
2. Med delitvijo sv. birme je duhovnemu pastirju skrbeti,
da se ohrani lep red ter se vsi vedejo spodobno in spodbudno.
Birmance naj postavi v vrsto ob listni (moški) strani, birmanke ob
evangelijski (ženski); vsakteri imej roke na prsih sklenjene k mo-
litvi, držeč v njih birmski listek. Za vsacim birmancem mora stati
njegov boter, položivši med birmovanjem svojo desnico na desno
ramo otrokovo. Duhovnik si prizadevaj, da so birmanci z botri
v cerkvi že pri prvih škofovih molitvah, in da ne gredo prej domu,
kakor da prejmo konečni slovesni blagoslov. Želeti je, da je med
delitvijo sv. birme vselej navzoč oni duhovnik, kije dotične otroke
podučeval za ta zakrament.
•78
Katehetika.
Obredi pri zakramentu sv. birme pomenjajo potrjenje in
oboroženje birmančevo k duhovni vojski po sv. Duhu. Škof v polni
škofovski opravi stopi pred birmance kot vrhovni pastir in na-
mestnik aposteljnov. Na prihod sv. Duha pripravlja višji pastir bir-
mance z molitvami, razprostirajoč roke proti njim. Nato se začne
birmanje. Škof poklicavši slehrnega birmancev po imenu, in po-
loživši mu svojo desnico na glavo, ga prekriža na čelu s palcem
v krizmo pomočenim, govoreč zraven slovilo zakramenta: N. signo
te signo crucis f; et confirmo te chrismate salutis. In nomine P.
et F. et S. S. Amen. Nato škof birmanca udari rahlo na lice, ter
mu reče: Pax tecum! v znamenje, da je sedaj vvrsten med voj-
ščake Kristusove, in da mora kot tak biti pripravljen, če treba
tudi težave prenašati za Kristusa, in brez strahu spoznavati svojo
vero. Birmancu zaveže boter maziljeno čelo s prtenim trakom, in
tako obvezan ostane tako dolgo, da kak mašnik do dobrega zbriše
sv. krizmo s pavolo. Poslednjič podeli škof vsem birmancem slo-
vesen blagoslov.
3. Po delitvi sv. birme naj veroučitelj o prvi priliki opo-
minja birmance prejete milosti, naj jih nagovarja k hvaležnosti
do Boga in k zvestemu spolnovanju dolžnosti, katere so sprejeli
s sv. zakramentom. Tudi mora duhovniku biti skrb, da katehumeni
ves dan sv. birme prežive sveto, in da Boga ne žalijo z nczmer-
nostjo ali drugo nerodnostjo. Slednjič je treba vse birmance in
njih botre zapisati v knjigo birmancev, da se ohrani pre-
gled vseh birmanih, in zarad duhovnega sorodstva. — Zelo ko-
ristno je, ako duhovnik tudi pozneje, n. pr. o obletnici birmovanja
ali binkoštno nedeljo spominja vernike prejetega sv. potrjenja in
od tod izvirajoče imenitne dolžnosti, svoje življenje po sv. veri
vravnavati, se je nikdar sramovati, in spolnovati vse dolžnosti
krščanske pobožnosti.
§ 29.
b) Zakrament sv. pokore.
Slehrni ve, kolike važnosti je spoved za versko-moralno živ-
ljenje kristijanovo; tudi katehetu je eden najboljših pripomočkov,
voditi svoje male h Kristusu. Po vrednem in pogostnem preje-
manji tega zakramenta šolarji bolj in bolj spoznavajo božje in cer-
kvene zapovedi; vedno živejše jim stopa pred oči, kaj je greh,
kaj dolg, sprava z Bogom; čedalje bolj spoznavajo svoje napake
in pregreške, čutijo svoje zadolženje, in hrepene po spravi z Bogom.
§ 29. Zakrament sv. pokore.
79
Po zakramentu sv. pokore dete zadobiva mir svoji nepokojni vesti,
ter ne le odpuščenja grehov, ampak tudi milost, da more toliko
ložej se varovati greha in dobro delati. Spovedniku pa je mogoče,
v otroku spaziti prve kali zla in strasti, ter še ob pravem času
jih izkoreniniti, pa seme dobrega zasaditi v rahlo srce. Da zakra-
ment sv. pokore tako blagodejno vpliva, treba je, da katehumen
dober in temeljit poduk prejme o tem zakramentu, in da spretno
podučen pogostokrat pristopa k spovedi.
A nastane vprašanje, k d a j, v kateri starosti naj veroučitelj
pušča prvič k spovedi svoje katehumene. Občno veljavnega od-
govora tu ne moremo dati, kajti odločevati je to vsakteremu ka-
tehetu, ki pozna razumsko stanje svojih učencev. Dvojnega se mu
je varovati: da otrok prezgodaj ne pušča k spovedi, ker bi
se sicer navadili rabotno se spovedovati; pa da tudi predolgo
ne odlaša otroške spovedi, da se jim kaka pregreha ne vko-
renini v srcu, ali kaka strast ne postane že tako močna, da bi se
več zatreti ne dala. Sv. cerkev ukazuje spoved kristijanu, »post-
quam ad annos diseretionis pervenerit«.1) Leta razumnosti pa so
ceniti ne le po starosti, ampak tudi po brihtnosti otrokovi in po
njegovi vednosti. V obče je najpripravnejši čas za prvo spoved
po spolnjenem osmem letu; vsekako pa bi se moralo vsako
dete po končanem devetem letu starosti pustiti k spovedi2), in ko
bi bila tudi še dvoumna njega sposobnost za ta zakrament. Zgodi
se, da se med podučevanjem veroučitelju nekatero dete zdi še jako
slabe razumnosti in nepripravno za spoved, ko pa pride v spo-
vednico, se pokaže zadostno razumno in pripravno za sv. odvezo.
Po opravljeni prvi spovedi je skrbeti veroučitelju, da otroci več-
krat v letu ter dobro pripravljeni pristopajo k temu zakramentu.
V naši škofiji je učencem ljudskih šol običajna štirikratna spoved
na leto.
Glavna stvar pa ni, da šolarji sploh večkrat k spovedi ho-
dijo, ampak kako opravljajo spoved. Katehet mora toraj svoje
učence že na prvokratni prejem tega zakramenta prav pridno in
natančno pripravljati. Ta priprava je dvojna, daljna in bližnja.
1. Daljna priprava ni druzega kot podučevanje katehu-
menov v krščanskih resnicah sploh. Poclučevaje svoje male v
krščanskem nauku, naj veroučitelj že od začetka šolanja mnogo-
') Cone. Later. IV. »Omnis utriusque sexus«.
2) Tudi Cone. Prov. Colon. 1. 1860. ima določilo: »Ne autem prima
confessio ultra nonum annum differatur, striete prohibemus«.
•80
Katehetika.
krat, kedarkoli se mu ponuja prilika, opozarja na zakrament sv. po-
kore. Ko učencem razlaga n. pr. lastnosti božje, ter jim govori o
vsevednosti, pravičnosti božji, o njegovem usmiljenji; ko jim po-
jasnuje božje zapovedi, štiri poslednje reči itd., naj jim živo in
poljudno dopoveduje, kaj je greh in kaka huda reč je greh, kako
nesrečnega stori človeka zlasti velik greh, sosebno ko bi umrl v
njem. Opozarja naj jih, da so tudi oni sami že večkrat ravnali
zoper voljo božjo, so grešili; da je pa usmiljenje božje ljudem
dalo tak zakrament, pri katerem so morejo znebiti grehov, se spra-
viti z Bogom, kazni božji uiti. Pripoveduje naj jim prilično, da je
spoved tisti zakrament, pri katerem Bog človeku, ki resnično ob-
žaluje svoje grehe, in ima trdno voljo se poboljšati, vse grehe
odpusti, in ga zopet sprejme med svoje ljubljene otroke itd. —
Na tak način katehet že zgodaj pripelje svoje učence do spoznanja
lastne grešnosti, in jim vzbudi v srcu goreče hrepenenje po spo-
vedi in po spravi z Bogom. In če tako dete nevarno zboli, možno
je z njim opraviti spoved, čeravno še ni prejelo rednega poduka
za ta zakrament.
2. B 1 i ž n j a priprava obsega nauk o zakramentu sv. pokore,
pa vzbujanje kosanja in trdnega sklepa ravno pred spovedjo. Ko
so katehumeni v splošnem podučevanji po nekoliko izvedeli o važ-
nosti in potrebnosti omenjenega zakramenta, naj veroučitelj o pri-
mernem času začne z bližnjo pripravo na spoved. Najprej je po-
noviti one glavne resnice, na katere se opira nauk o sv. zakra-
mentih (podedovani greh in odrešenje po Kristusu), in nato naj
se začne podučevanje o zakramentu sv. pokore po navodu zauka-
zanega katehizma.1) Priprosta, otrokom razumljiva naj je katehe-
tova beseda, in razodeva naj očetovsko ljubezen; a vendar naj
vse govorjenje in vedenje njegovo kaže predmetu primerno res-
nobo. Za podlago nauku o rečeh k zakramentu sv. pokore po-
trebnih naj veroučitelju služi prilika o zgubljenem sinu,
na katero naj se zopet in zopet sklicuje med podučevanjem. Ni-
kakor ne sme biti duhovnik zadovoljen s tem, da bi se učenci
dobro naučili le odgovorov iz knjige, ampak oni morajo tudi vse
razumevati ter vedeti, kako storiti to in uno.
a) Ko učencem ozir izpraševanja vesti govori o potrebi, sv. Duha
klicati na pomoč, naj jim kar tudi pove, kako naj to store.
Naj n. pr. z njimi moli, ter jih tako dejanjsko uči prositi
*) Pomožna knjiga mu utegne biti: .Jaegers »Erster Beichtunterricht«
Paderborn.
»
§ 29. Zakrament sv. pokore.
81
nebeškega razsvitljenja, da bi mogli spoznati vse svoje grehe,
jih srčno obžalovati, in se jih čisto obtožiti. — Tudi je treba
katehumenom prav živo kazati, kako vest izpraševati.
V ta namen naj kratko ponovi, kar nam Bog v vsakteri
zapovedi zapoveduje, in kaj nam prepoveduje; tudi naj jim
pojasnuje katehet poglavitne grehe, in naj jim kaže, v kateri
reči se navadno pregreše otroci. Zraven naj učence opominja,
da dobro pomislijo, če niso morda že tudi oni tega ali unega
storili v svojem življenji. Ako bi se spominjali kaj tacega,
ni treba praviti nikomur, ampak le sami za-se naj si zapo-
mnijo greh, da ga bodo povedali pri spovedi. Katehumene je
tudi opomniti, da naj povedo spovedniku le samo take grehe,
ki so jih res storili, ne pa vseh onih, ki so jih morda brali
v »izpraševanju vesti«. Ni svetovati, da bi si otroci grehe
zapisovali za spoved. Ako jim pa katehet da v roke kak na-
tisnjen navod za izpraševanje vesti, naj gleda, da je tak, ki
je nalašč otrokom sestavljen. A veliko boljše je, navaditi ka-
tehumene, da znajo samostalno, sami iz sebe spoznavati sa-
mega sebe, nego mehanično po natisnjenem navodu. Pod-
učevaje učence, kako vest izpraševati, ne sme čeloma iz-
puščati šeste zapovedi božje, pač pa naj resnih besedi otro-
kom tako govori, da ga bodo razumeli taki, ki so se utegnili
kaj pregrešiti v tej stvari, drugim pa da ni v spotikljej.
Učiti je šolarje, spominjati se vseh storjenih grehov, in
se tudi vseh pri spovedi obtoževati, naj so veliki ali mali.
A treba je, da se katehumeni navadijo razločevati med grehi
smrtnimi in odpustljivimi, in da vedo, da je pri spovedi treba
naznaniti število smrtnih grehov, pa njih vrsto. V ta
namen naj jim imenuje nekoliko navadnejših velicih grehov,
in pove naj: tako in tako mora grešnik pri spovedi povedati,
da naznani število in vrsto velicega greha.
b) Najimenitnejši oddelek nauka o zakramentu sv. pokore je
gotovo ukokesanji in trdnem sklepu; a je tudi
najtežavnejši. Naj toraj veroučitelj posebno skrb obrača v
to, da bodo njegovi učenci znali v sebi vzbujati pravo ke-
sanje. V to pa ni dosti, da bi dobro iz glave znali dotično
molitev, ali da vedo lastnosti resničnega kesanja, ampak vero-
učitelj naj skuša katehumene pripraviti do tega, da oni prav
res obudijo v svojem srcu pravo žalost nad storjenimi grehi
in resničen stud nad njimi. V ta namen naj jim, oziraje se
na otroško življenje, prav živo in pretresljivo razvija one
nagibe k pravemu kesu, katere nam našteva katehizem.
Zraven naj učencem živo priporoča, da prav goreče molijo
ter Boga prosijo daru pravega, prisrčnega in čeznaturnega
kesanja, in naj tudi v šoli z učenci skupno opravlja tako
molitev. — Kar se tiče trdnega sklepa, naj veroučitelj kate-
humenom stvar lepo razdrobi, in naj jim nad najnavadnejšimi
grehi pokaže, kakšen sklep naj store in kako naj ga vzbude;
Katehetika.	6
•82
Katehetika.
n. pr. da naj vsaki dan reko pri jutranji molitvi: Zanaprej
se bom pridno učil, bom rad molil, starišem ne bom več
ugovarjal, s porednim I. ne bom več skupaj hodil itd.
c)	Kazaje učencem lastnosti dobre spovedi naj si veroučitelj
najbolj prizadeva za to, da se otroci spovedujejo prav
odkritosrčno. Mora pa svoje male prav praktično, naj-
bolje v zgledih učiti, kako se je obtoževati grehov. Naj si
katehet v primer izmisli porednega otroka, ki se mnogokrat
pregreši tako in tako ... ter naj potem vpraša učence: kako
bi se ta deček moral obtožiti pri spovedi? Ali: če bi kdo
storil pregreho to in to . . ., pa bi se tako-le spovedal, se je
li prav obtožil? V zgledih podučevaje katehumene zakra-
mentalne obtožbe je treba veroučitelju paznemu biti, da se
ne bo zdelo učencem, kakor da jim pripoveduje iz spovednice.
d)	Govoreč o zadostovan ji naj katehet otrokom prav živo
poklada na srce, da je spovedenčeva sveta dolžnost slušati
spovednika, ter vse in natanko tako storiti, kakor mu ukaže.
V posameznih zgledih naj jih uči, kako je treba zadosto-
vati. Bližnjemu na blagu, dobrem imenu itd. storjeno škodo
naj uči katehumene popravljati prostovoljno, še pred spo-
vedjo, in ne še-le čakati povelja spovednikovega. Zelo naj
jim priporoča, da si tudi sami sebi nakladajo mala pokorila.
Da se učenci potrebnih spoVednih molitev dobro nauče mo-
liti in s premislikom, naj jim katehet dotične obrazce natančno
pojasnuje, in naj jih potem skupno molijo pred in po uku. Ako
kakemu učencu morcla običajno sklepanje spovedi dela preglavico,
sme se mu dopustiti, da svojo obtožbo sklepa z besedami: »Zdaj
pa pri svoji vesti nič več ne vem. Prosim, duhovni oče, zveličavne
pokore in svete odveze.« Kaj pa, da je učiti katehumene tudi do-
stojnega in spodobnega vedenja pri spovednici.
Ko so učenci že zadostno podučeni in pripravljeni, naj jim
veroučitelj odloči dan za spoved, ali vsem ob enem, ali le kakemu
oddelku.1) Kjer je več spovednikov v istem kraji, treba je otrokom
dati listke v spričevalo, da je dotični podučen za sv. zakrament.
Uči naj katehumene, kako se jim je doma pripravljati na spoved
z molitvijo, izpraševanjem vesti, z vzbujanjem kesanja in trdnih
sklepov. Vsekako naj skuša katehet še pred spovedjo vse učence
zbrati okrog sebe, ali v šoli ali kje drugej. Kratko in prisrčno naj
jim tu spregovori še enkrat o važnosti sv. dejanja, katero name-
ravajo, in potem naj vsi skupaj kleče zakličejo sv. Duha, in vzbude
') Ukaz ministerstva za bogoč. in uk dne 8. novembra 1880, štev. 15905,
dovoljuje, da voditelj šole v porazumljenji z veroučiteljem daje katol. učencem
na ljudskih, meščanskih in srednjih šolah za zaukazani prejem zakramentov
sv. pokore in sv. obhajila po eden uka prosti dan, ali pa eno popoldne in na-
slednje dopoldne.
§ 30. Zakrament sv. rešnjega Telesa.
83
kes in trden sklep. Pove naj jim, da tako bodo morali zanaprej
vselej storiti, kedar bodo sami šli k spovedi. Potem naj jih pelje
v cerkev ter jim odkaže prostore, in natihoma še enkrat pove,
kako se je vesti. Tudi naj jim pokaže prostor, kam po opravljeni
spovedi poklekniti, da naloženo pokoro in zahvalne molitve opra-
vijo. Imena vseh, kateri so opravili prvo spoved, vpisati je v šolski
imenik in v status animarum
§ 30.
c) Zakrament sv. rešnjega Telesa.
Najimenitnejši in najsvetejši dan v življenji kristijanovem je
dan prvega sv. obhajila, toraj mora biti veroučitelju posebna skrb,
da katehumeni njegovi vprvič in pozneje vselej prav dobro pri-
pravljeni, ter vredno vživajo to nebeško jed. K temu pa je treba
dobrega podučevanja in primerne odgoje, prave starosti, in za
prvo skupno sv. obhajilo tudi nekake slovesnosti.
1. Kar tiče podučevanje in pripravo, razločujemo
daljno pripravo, to je podučevanje učencev v krščanskih resnicah
sploh, toraj ves katehizem, in zlasti ponavljanje nauka o spovedi;
pa bližnjo pripravo, to je, posebni poduk o zakramentu sv. reš-
njega Telesa. — Kakor na spoved, tako naj katehet že prva
leta šolanja o priliki opozoruje svoje učence tudi na sv. obha-
jilo, ter tako polagoma pripravlja na najsvetejši zakrament. Tako
priliko ima n. pr., ko v svetopisemskih dogodbah na vrsto pri-
dejo predpodobe sv. rešnjega Telesa: dar Melhizedekov, veliko-
nočno jagnje, mana, opresni kruhi. Tudi ko jih uči dostojnega
vedenja v cerkvi sploh, ali med sv. mašo posebej, pri blagoslovu
itd., naj jim pojasnuje, zakaj je cerkev toliko svet kraj, kaj po-
meni luč pred tabernakeljnom, čemu je tolika slovesnost ob pro-
cesiji sv. rešnjega Telesa, zakaj mašnik nosi presv. Zakrament bol-
niku na dom itd. Na ta način veroučitelj svoje učence napolni s
spoštovanjem do sv. rešnjega Telesa, in vzbudi jim hrepenenje po
nebeški jedi, da jo duhovno prejemajo, še preden jim je dovoljeno,
resnično jo vživati.
Bližnja priprava ter posebni nauk o presv. zakramentu se
ima vršiti po navodu škofijskega katehizma, a prisrčno, razumljivo,
in s primernim navdušenjem.1) Za uvod naj katehumenom živo
'j Izdatna pomoč veroučitelju pri podučevanji za prvo sv. obhajilo je
n. pr. Dr. J. Schmitt: Anleitung zur Ertheilung des Erstkommunikanten-Unter-
6*
•84
Katehetika.
popisuje zgodbo obljube: nasitenje velike množice z navadnim
kruhom in obljuba nebeškega kruha — pa dogodbo izpolnjene
obljube: zadnja večerja; kakor tudi vsakdanjsko ponavljanje Kri-
stusovega dejanja pri sv. maši. Kazaje učencem potrebo vestne
priprave, je dobro opozoriti jih na dogodbo, ko je Bog na
gori Sinajski svojemu ljudstvu dal zapovedi, kako skrbno so se
morali Izraelci takrat pripravljati: se snažiti, prati, praznično se
obleči . .. Ali naj jim v isti namen govori o osodi človekovi, ki
je brez prazniškega oblačila prišel na ženitnino; o žalostnem koncu
Jude, ki je nevredno prejel nebeško jed itd. Prav nadrobno naj
katehumene uči vedenja pred altarjem in med prejemanjem
sv. obhajila. Zelo naj tudi poklada na srce potrebo zahvale po
prejetem sv. zakramentu. Tu se utegne katehet posluževati sveto-
pisemske dogodbe o pastircih ali sv. treh kraljih pred Jezusom,
o navdušeni zahvali starega Simeona, ker je videl sv. Dete, o de-
setih očiščenih gobovih, a le enem hvaležnem, in dr.
K bližnji pripravi štejemo spoved, ki naj jo katehumeni
opravijo pred sv. obhajilom prav dobro pripravljeni. Redoma naj
je vesoljna spoved, ali vsaj tolikega obsega, da spovednik dobi
nekak pregled vsega prejšnjega življenja učenčevega. Da ne bodo
obhajanci molili vere, upanja, ljubezni, kesa, zahvale le z jezikom,
ampak da tudi res iz srca opravljajo taka dejanja, treba jim je
dotične molitvene obrazce lepo pojasnovati, in večkrat z njimi
skupaj pobožno vzbujati. Tudi krstno obljubo bi moralo dete za
prvo obhajilo znati moliti s premislikom. — Veliko pomore k
vredni pripravi na prvo sv. obhajilo, ako tudi dorasli domači, zlasti
roditelji veroučitelju pomagajo po svoji moči. Naj toraj duhovni
pastir opominja in spodbuja stariše svojih katehumenov, cla vsaki
dan, morda zvečer, z vsemi domačimi vred molijo tudi za milost
prav vrednega sv. obhajila in da z nauki, svarili itd. delajo na to,
cla njihovo dete pristopi k angeljski mizi prav čistega srca, trdnih
sklepov, in z velikim hrepenenjem.
2. Koliko stare naj veroučitelj pušča katehumene vprvič
k sv. obhajilu? Cerkev to razsojati prepušča modrosti in previd-
nosti dušnega pastirja. V obče je otrok zmožen prejeti ta za-
richtes< v Freiburgu; An t. Ruland: »Praktischer Unterricht zum erstmaligen
Empfang der hI. Communion«, Wiirzburg; P. Jo h. Buchm ann : »Der schonste
Tag des Lebens«, Einsiedeln; Th. Rohmann: »Unterricht fiir die erste hI Com-
munion«, Wien.
S 30. Zakrament sv. rešnjega Telesa.
85
krament, če sv. rešnje Telo razločuje od navadne jedi, in ima že
toliko oblaženo srce, da more s pobožnostjo stopiti k mizi Gospo-
dovi. A toliko bi zadostovalo le pri otroku, nevarno bolnem, da
se mu podeli sv. popotnica. Da pa katehumen z večjim pridom
pristopi, naj se ne pušča prezgodaj k prvemu sv. obhajilu (spol-
njeno 10. leto je v obče najugodnejši čas za to); predolgo jim pa
tudi ne sme odtegovati te nebeške jedi, ter naj zlasti ne tirja pre-
več verskega znanja pri učencih slabejše glave.1) Res je, da se
učenci za prvo sv. obhajilo uče z veseljem in z največjo pridnostjo,
in toraj katehet sme o tej priliki tirjati od katehumenov dokaj
temeljitega verskega znanja; a to velja le za otroke zelo ali vsaj
srednje darovite. Če je pa učenec že precej v letih, morda še tudi
jako slabe glave, tedaj bodi veroučitelj zadovoljen z najpotreb-
nejšim. Zlasti ne sme biti pri tacih učencih znanje vere, upanja
in ljubezni »conditio sine qua non«.
3. Prvo sv. obhajilo naj se deli vselej slovesno, da otro-
kom toliko bolj ostane v spominu, kar je važno za poznejše živ-
ljenje. Odbere naj si veroučitelj v to primeren dan 2), otroci naj
se snidejo praznično napravljeni v učilnici, ah na kakem drugem
primernem kraji, odkoder jih veroučitelj vodi v slovesnem spre-
vodu v cerkev, kjer naj učenci pri krstnem kamnu skupno ponove
krstno obljubo. Potem naj jih razvrsti pred altarjem. Pred sv. mašo,
ali še bolje, med sv. mašo, ki naj bi ne bila ob pozni uri in tudi
ne pred izpostavljenim sv. rešnjim Telesom, naj duhovnik ravno
pred sv. obhajilom v kratkem pa prisrčnem nagovoru se obrne
do katehumenov. Govor bodi tak, da imajo tudi navzoči stariši
prvoobhajancev in drugi odraščenci od njega dobička. Po sv. obha-
jilu, in preden nadaljuje sv. mašo, utegne duhovni pastir z neka-
terimi tehtnimi besedami še spodbadati k hvaležnosti, in k trdnemu
x) Vsekako naj bi vsi otroci bili pužčeni k prvemu obhajilu tista leta, ko
še hodijo v šolo. Ako katehet večje učence zarad prepičlega znanja zadržuje, se
časih zgodi, da zapuste šolo, gredo v službo, in nikoli ne opravijo tega nauka,
ter ostanejo brez sv. obhajila; bodisi da gospodarju molče o tem, ali pa da ta
nima skrbi za večni blagor svojega posla.
2) Naš Ordo cultus div. publ. § 29. pravi: »Consuetudo proles, dum ad
primam communionem admittuntur, brevi aliqua et cordiali exhortatione ab al-
tari alloquendi, laudabilis omnino est; quare ea lege hisce commendatur, ut
ruri in aedificationem quoque adultorum haec prima communio prolium, omni
anno, nisi Dominica in Albis fieri possit, aliqua sequenti Dominira infra
tempus pasehale habeatur, quin tamen per eandem publicae devotionis ordo
turbetur.«
•86
Katehetika.
sklepu, vse svoje življenje vravnavati po Jezusovem uku. Dobro
je, ako more duhovnik tudi še popoldne združiti svoje obhajance
v cerkvi pred sv. rešnjim Telesom k litanijam ali h kaki drugi
pobožni vaji. — Ako pravimo, da naj veroučitelj svojim katehu-
menom stori dan prvega sv. obhajila slovesen in za vse življenje
nepozabljiv, pa s tem ne odobravamo onih nenavadnih, ničemurnih
in skoraj teatralnih uravnav in naprav na dan prvega obhajila,
ki nikakor ne pospešujejo pobožnosti med otroci, ampak jih še
begajo ob tako svetih trenutkih življenja, ter vso slovesnost store
preveč posvetno.
Zelo je priporočati, dajati otrokom kake spomenike prvega
sv. obhajila, najbolje čednih primernih podobic, na katere naj ka-
tehet sam zapiše ime vsakterega in praznični dan. Enako gre imena
prvoobhajancev brž po prejetem zakramentu zapisovati v »status
animarum«, da duhovni pastir vsaki čas brž razvidi, kateri izmed
mladine so že opravili ta nauk in kateri še ne. — Po prejetem
prvem sv. obhajilu naj veroučitelj skrbi za to, da njegovi učenci
zanaprej pogostokrat, morda vsaka dva meseca, najmanj pa štiri-
krat v teku šolskega leta prejemajo sv. rešnje Telo, a vselej skrbno
pripravljeni. Tako se pomnožuje njihova pobožnost, se bolj in bolj
vtrjujejo v dobrem, in se za vse poznejše življenje privadijo po-
gostnega sv. obhajila, ki je najimenitnejši pomoček krščanske po-
polnosti.1)
§ 31.
Disciplina katelietični vzgoji pomoček.
Vse tiste naredbe in uravnave, katere imajo namen, katehu-
mene odvračati od hudega, voditi jih k dobremu, in odvaditi jih
razvad, napak in grehov, imenujemo disciplino ali šolsko
vstrahovanje. Nje naloga je toraj: učence odvračati od prilike
greha, od slabe tovarišije . . ., nasproti pa jih vaditi molitve, pridne
vdeležbe javne božje službe, pogostnega prejemanja sv. zakra-
mentov, v vseh rečeh lepega reda, snažnosti, pokorščine, pridnosti,
vljudnosti, odkritosrčnosti, sramežljivosti itd.; dalje pazno oko
imeti, da nad otroci spoznava napake, še preden se vkoreninijo v
*) Zelo koristno je, ako veroučitelj med starejšimi šolarji razširja S e s t-
nedeljsko pobožnost k sv. Alojziju, ter jih uči, kako se je pri-
doma vdeleževati; ali da večje vpiše v kako cerkveno bratovščino ter jim po-
jasni nje namen, koristi, ki jih deli, in dolžnosti, ki jih naklada.
§ 31. Disciplina katelietični vzgoji pomoček.
87
srcu, in da jih skuša odpravljati, zatirati z opominjevanjem, svar-
jenjem, žuganjem, ali celo s kaznijo. V ta namen je treba katehetu
marsikaj ukreniti, prepovedati, ukazati, to je, za disciplino mu je
skrbeti v š o I i in z u n a j šole.
Da se ohrani strogi red v šoli, k temu pripomorejo pred
vsem šolske postave, katerih ne sme biti veliko, ampak le
malo, kratkih, določnih in jasnih, ter obsegajočih le najpotrebnejše
zapovedi in prepovedi. Učenci morajo te šolske zakone dobro po-
znati, in si jih vtisniti spominu. V ta namen naj se jim ob pri-
mernem času, n. pr. ob začetku vsacega polletja, prebero ter malo
razlože. Tudi kedar greši ta ali uni zoper šolsko postavo, naj ka-
tehet otrokom v spomin pokliče zadevni zakon. Ko pa so katehu-
meni zvedeli iz teh domačih zakonov: kdaj imajo prihajati v šolo,
kako se jim je obnašati v šoli pred in med podučevanjem, kako
na ulicah, kako doma do starišev, bratov, sester itd., potem mo-
rata katehet in učitelj za to skrbeti, da se ti ukazi natančno i z -
vršujejo. Bolje ne dajati šolskih zakonov, kakor pa zanemar-
jati jih.
Eno najvažnejših sredstev, izvrševati šolske postave, in sploh
med katehumeni ohraniti disciplino, je modra raba plačil
in kazni. S prijetnimi posledicami kakega dejanja, t. j. s plačili
skuša učitelj otroka vnemati za zvesto spolnovanje dolžnosti, pa
nagniti ga, da hrepeni po tem, kar je plemenitega; neprijetne po-
sledice dejanja, t. j. kazni, pa imajo vzbujati britko čustvo, in na-
polniti s strahom, ter tako odvračati od prepovedanega. Res je
šola toliko boljša, kolikor manj je v njej treba plačil in kazni brez
škode za red in napredek; a šola brez vsakoršnega plačila in po-
korila je le vzor. Pač mora vzgojitelj učenca voditi do tega, da
bi dobro, lepo, pravo storil zarad dobrega, lepega, pravega sa-
mega, ali iz ljubezni do Boga; a katehet ima opraviti z otroci, z
lahkomiselno mladino, ki ima še kaj malo lastnega spoznanja;
med katehumeni najde zanikrnosti, lenobe, laži, prevare, ali celo
upornosti — takim napakam ni moč drugače priti v okom, kot z
raznimi kaznili. Katehetični vzgoji je tedaj zraven navadnih sred-
stev, zraven zgleda, privaje in poduka, še tudi treba plačil in
kazni. Saj se tudi država poslužuje teh pomočkov, da z njimi voljo
nagiba doraslim, kako bi toraj šola mogla izhajati brez njih! A
velike previdnosti je treba pri rabi plačil in pokoril, sicer si ž njimi
učitelj več škoduje kot koristi.
•88
Katehetika.
1. Kar tiče plačila, je katehetu treba vedeti to-le: Prav
je, cla pridnim učencem s priznanjem, pohvalo, darili naredi veselje,
da njih vnemo za dobro še večjo stori, in druge nagiba k posne-
manju, a plačevaje treba ozir jemati na naslednja načela:
a)	Le pridnost in vztrajnost ste vredni priznanja in obdarovanja,
a nikoli sama prirojena zmožnost učenčeva, n. pr. dober spo-
min ali telesne prednosti itd. Le dobro dejanje, izvirajoče iz
proste volje in plemenitega namena, je vredno plačilo, zlasti
če je katehumena stalo dokaj truda in premagovanja.
b)	Plačila gre le redko rabiti. Pri prepogostem priznanji in ob-
darovanji bi učenec postal neobčutljiv za plačilo, ali bi pa
ničesar več ne hotel storiti, če bi mu ne bilo pričakovati
darila. Tudi se zato ni prepogostokrat posluževati plačil, ker
mora veroučitelj katehumene voditi do tega, cla bi pravo in
ukazano storili iz plemenitih nagibov: iz spoštovanja clo uči-
telja in do postave, pa iz ljubezni do Boga.
c)	Najboljša so naturna plačila, to je one posledice dobrih de-
janj, ki kar same ob sebe izhajajo iz njih. Tako naj je
n. pr. odkritosrčnemu ponaturno p'ačilo zaupanje učiteljevo;
kclor je lepega in čednega vedenja, naj v plačilo dobi prvi
sedež v klopi, da je drugim v zgled itd.
d)	Plačilo katehumenu obljubiti se sme le prav redkokdaj. Vsako
obljubo pa gre izpolniti, in pri rabi plačil vselej s popolno
in natančno nepristranostjo ravnati po modri odmeri in vrsti.
Osebno nagnjenje tu nikoli ne sme voditi veroučitelja. Ne-
opravičeno plačilo zapelje obdarovanca, da se ima za bolj-
šega kot so drugi, in za boljšega kot je res, pa slabi tudi
zaupanje druzih do kateheta. Eno in tisto dejanje, a storjeno
od raznih učencev, je mnogokrat prav različne vrednosti.
Ako n. pr. sicer leni katehumen kdaj več stori, kakor se je
zahtevalo, tedaj njegovo dejanje zasluži večjega pripoznanja,
kakor bi bil to storil učenec, ki je sploh priden. — Naj-
boljše, najprimernejše plačilo je zadovoljnost, priznanje in
ljubezen katehetova, katero naj razodeva učencem s prijaznim,
odobravajočim obličjem, s kratkim priznanjem v besedi, da
radostno iznenadenje pokaže nad kakim prav posebnim de-
janjem, ali da izreče pohvalo vpričo sošolcev ali pred stariši
katehumenovimi. V plačilo naj je tudi častni sedež, vpis v
zlato knjigo, spomin pridnosti, kako malo darilo, n. pr. čedna
§ 31. Disciplina katelietični vzgoji pomoček.
89
podobica, mala knjižica. Tudi vsemu razredu, ako je vero-
učitelj z njim posebno zadovoljen, je dobro sem ter tje v
plačilo povedati kako veselo zgodbico, ali dovoliti nedolžno
veselico, skupen izlet i. dr.
2. Kaznovati ima veroučitelj pravico in celo dolžnost.
Kazen naj bi učenca živo opominjala zanemarjene zapovedi, po-
stave, in tako zabranjevala ponovitev prestopka; ona naj bi pa
tudi še dobrega, pridnega katehumena obvarovala slabih zgledov,
ter ga močnega storila v dobrem. Oblast kaznovanja pa je
treba katehetu rabiti previdno in vestno. Vodijo naj ga naslednja
načela:
a)	Kaznjivo je le, kar dohaja iz zanikrnosti, lenobe, lahkomisel-
nosti, ali celo iz spridenega srca in hudobne volje. Kar pa
izvira iz nezadolžene slabosti, se ne sme kaznovati; tudi ne,
ako učenec greši iz nezadolžene zmote, ali v prenagljenji,
katerega ne taji. Za zgolj otroške napake, n. pr. razmišljenost,
pozabljivost, ali za greh vsled hudega, velikega, vnanjega
vplivanja, ne gre hudo kaznovati. Tudi kedar ima že pre-
grešek sam britke, slabe ponaturne nasledke, naj veroučitelj
ne prideva še samohotnih kazni; ampak naj le skuša greš-
nika pripeljati do spoznanja in obžalovanja svojega prestopka,
opominjajoč ga, da je tu kaznoval že Bog sam.
b)	Praviloma naj veroučitelj ne kaznuje, če ni prej skušal učenca
z opominjevanjem, svarjenjem, žuganjem odvrniti od ponav-
ljanja kakega pregreška; le zelo velike napake in grehe, po
katerih drugi škodo trpe, take gre kaznovati takoj.
c)	Pri kaznovanji se je varovati pristranosti in strasti. Modrost
veli, v veliki razburjenosti nikdar ne kaznovati, ker človek
utegne takrat ravnati nepravično, ter škodovati po prehudem
kaznovanji. V takih slučajih je treba kaznovanje odložiti za
nekoliko časa. če tudi ni možno učitelju med kaznovanjem
ostati popolnoma mirnemu, hladnokrvnemu, naj se vendar
tako obnaša, da učenec spozna, da vzgojitelj ne kaznuje iz
osebnega maščevanja, ampak v imenu večnega sodnika, in
da je učitelju britko pri srcu, ker mora kaznovati.
d)	Kazen se mora previdno odmerjati po velikosti zadolženja,
in z ozirom na dušno in telesno lastnijo učenčevo. Namenu
je kazen le tedaj primerna, če stori nameravan, neugoden
britek vtisek, če postane zdravilo zoper napako, in da ne
*
•90
Katehetika.
škoduje na nobeno stran. Onim pokorilom gre vselej pred-
nost, katera so najbližej naturnim nasledkom grešnega de-
janja. Tako n. pr. naj je kazen za laž, zvijačnost — zguba
zaupanja; za zlorabljeno prostost — nje omejenje; zanikar-
nemu kazen bodi povelje, stvar dobro ter boljše storiti; pre-
pirljivcu — da mora sam sedeti; umazancu, da se mora
osnažiti itd. Kar bi utegnilo škodovati na zdravji, ali surovo
sramotenje po raznih psovkah, po zasmehovanji, ne sme
biti v kazen. Rahločutnemu je že žalosten pogled učiteljev
večja kazen, kot surovemu učencu hudo grajanje. Tudi
takih dejanj katehet ne sme nakladati v kazen, katera
otroci radi, veseli opravljajo, ali katera bi morali opravljati
vselej z največjim spoštovanjem, n. pr. molitev, miloščino,
klečanje.
e) Veroučitelj naj kaznuje le redkokdaj; prepogostno kaznovanje
zakrkne srce, in stori slednjič kaznjenca popolno otrpnjenega,
neobčutljivega za pokorjenje. Kazen napovedano gre tudi
izvršiti. Preklicati jo sme veroučitelj le takrat, ko bi se bil
prenaglil ter nepravično sodil; pa tudi tedaj, ko bi krivec
kazal silno kesanje in bi se sploh tako obnašal, da more
učitelj biti prepričan, da istega pregreška ne bo kmalo zopet
storil. — Ni segati po hudih kaznih, kjer zadostujejo milejše.
Nekatere dovoljene kazni, naštete od manjših do večjih so:
resen ter grajajoč pogled, otožen obraz učiteljev; opomin;
malo karanje; krepka graja; žuganje; prepisovanje šolske
postave, katero je prestopil, ali naloge, katere so ni naučil;
stati pred klopjo (a nikoli zunaj šolske sobe); odvzeti izro-
čeno opravilo, ali izključiti ga od kake veselice; prestaviti
ga na drugo mesto, mu delj ali manj časa dati samemu se-
deti ; v šoli ga pridržati (z vednostjo starišev); vpisati ga v
črno knjigo. — Telesne kazni, kjer jih postava dovoljuje'),
smejo se sploh le takrat rabiti, kjer mečje kazni in nobeni
drugi pomočki ne pomagajo več, in pa pri otrocih, ki doma
popolnoma zanemarjeni, za lepe besede in plemenite nagibe
nimajo nikakovega čustva. A tudi tukaj le pri večjih pregrehah,
n. pr. zarad očitne upornosti, zavolj grde škodljive laži, pre-
drznega obrekovanja, zarad pretepa, tatvine itd. Kazni vredna
*) V Avstriji so telesna pokorila prepovedana v šoli po zakonu dne
20. avgusta 1870, § 24.
§ 31. Disciplina katelietični vzgoji pomoček.
91
pregreha mora vselej prav gotova biti. Telesno naj se ni-
koli ne kaznuje v razburjenosti, nikoli na kak surov način,
ampak spodobno. V pokorilo sme biti le šiba. Zaušnice da-
jati, po ustih vdarjati., pri ušesih, za lase vleči, po glavi
vdarjati, s knjigami nabijati in enako, je surovo, nevarno,
prepovedano.
Za lepo vedenje zunaj šole in doma gre skrbeti v prvi
vrsti roditeljem; katehet tu ne more veliko storiti drugače kot s
primernim podučevanjem in svarjenjem, pa z navodom, ki ga pri-
lično daje starišem. A držanje med božjo službo, obnašanje na
potu v cerkev in iz cerkve, vedenje na ulicah, pred šolo . . .,
to vse spada v šolsko vzgojo ter v veroučiteljevo disciplinarno
oblast.

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIUNICA
00000480406