in hrvaške prosvete. Majar ni klical z Macunom1: »Kaj hočemo ... s slovenskim jezikom doseči? . . . Slovensko knjižestvo po mislih mojih ni mogoče, Odkod pa le hočemo u slovenskem jeziku pro-zaičko, odkod pesničko berilo zložiti ? Kje imamo slavne dela zgodopisne, zemljopisne, umo-slovne, lepodušne ? Lehko je, moji ljubci, reči, slovenski jezik naj se v latinskih šolah uči; ali težko je to izpeljati! . .. Ako ne hočemo dušni heloti ostati, bomo morali drugači ravnati; morali bomo se misli, kakor da bi kedaj slovenska literatura  cvela,   za časa braniti   (tako!) ;   ker je
natskim itd.« Ugaja mu, »da se te novice (Blei-weisove) pomalim u jeziku približujejo narečji bližnjih Slavjanov u Horvatskej, Slavonii, Dal-macii itd.«
V takem jeziku je pisal tudi sam svoje spise, ki jih je priobčeval v »Novicah« in pozneje v »Sloveniji«. Celotno pa je razvil svoj program v posebni knjigi: Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik.1 Ta knjiga je bila za preobrat naše pisave velikega pomena. V celoti so bili Majarjevi nazori utopistični,^ a le v tistih primerih,  kjer jezika ni vzel iz naroda,
OD ZGRADBE BELOKRANJSKE ŽELEZNICE: ZIDANJE VIADUKTA ČEZ POTOK KRUPA.
vkanljiva. Izberimo si marveč drugi človečanskem našem namenu bolj priležen jezik, . . . ilirski; in za vpeljavo ilirskiga jezika bi jaz svoj glas dal.« Svoj program si je Matija Majar izdelal že jako zgodaj. Zaslediti ga moremo že 1. 1844., ko je pohvalil »Novice«2, češ da »ne gledajo samo na kranjske Slovence, ampak, da nas vse vkupej bratersko objemajo, karkoli je nas Slovencov u Kranskej, Štajarskej,  Koroškej, na Goriškim, Be-
1  Ivan Macun: »Kakšen jezik bodemo vzeli za šole in pisarnice po slovenskih krajih«, »Slovenija«, 1. 1848., 12. Proti tem nazorom sta se oglasila v istem listu dr, I. Schubitz (ibid., 32) in Podlipski - Hicinger (ibid., 174),
2  Novice, 1. 1844, 12.
ampak si ga je sam rekonstruiral. Zato sta se vseh nazorov poprijela samo dva pisatelja, ki pa nista bila leposlovca, namreč Andr. Einspieler-Svečan in mladi Janežič. Toda posamezna načela, in posamezno jezikovno gradivo, ki ga je zbral v knjigi, je bilo tolike vrednosti, da so se ga oprijeli takoj mladi literatje. Prvi je uvedel v pisavo mnogo njegovih oblik Luka Svetec-Podgorski, njega so sledili Cegnar, Navratil, Miklošič, Levstik, Valjavec, Cigale i. dr.
Majar je naglašal,   da se morajo pisati samo take   oblike,   ki   so  vseslovenske   ali  vsaj  veliki
1 U Ljubljani. Natisnil Jožef Blaznik. 1848. Spisal i na svetlo izdal Matia Majer.