Dom - to je zlato
Prebivalci doma za starejše občane o prvih vtisih v tem objektu
FRANČIŠKA GORJANC: »Tukaj sva sku-paj z možem. Veste, ni preveč zgovoren in kar bom povedala, je tudi njegovo mnenje. Kaj mislim o domu? To ni le velik uspeh, je še več. NaŠ dom je zlato! Prav nič nam ne manjka. Hrana je dobra. VeČkrat prosim za dodatek, ki ga vselej tudi dobim. MoŽ me zaradi tega kara. čeS, kaj pa ,fehtariš-. Pa mu odgovorim: če mi gre pa hrana v tek, in tudi plačana je, mar ne? Tovarišica, ki nam streže, je tudi vedno vesela. Če s krožnikov vse pospravrm.
Sem mati padlega partizana. Ni mu bilo še 19 let. ko je odšel v gozdove. Obslovesu, ko sem mu rekla, naj nas vendar nezapusti, mi je odgovoril: .Sadove. kt jih bom zgradil, uživaj ti, če jih jaz ne bom mogel.- Kako prav je imel. Res jih uživam. Ta dorn je tudi eden teh sadov. Res je zlato. Kam bi šli mi starčki, Če ga ne bi imeli.
Prav nič nam ne manjka. VII. nadstropju (zahodni trakt) nas prebiva 17 in vse smo zelo zadovoljne. Razumemo se med seboj kot dobre sestre. Tudi osebje je prijazno. Če bi bilo kaj narobe, bi prav gotovo povedala. Brez skrbi!«
JOŽE SMREKAR: -Zelo sem zadovoljen in se ne morem nad ničemerpritožitl. Hrane nikoli ne puSČam in vse pojem. Nekateri pa so pri hrani zefo občutljtvi in sitnarijo. Zlasti so to ženske. Pa hrani res ni kaj oporekatl.
Vse, kar potrebujem. imam tu v domu. ki je velika skrb naše družbe. Na nič mi ni trebamisliti. Spim.jem.sprehajaminpogo-varjam se. Pomagajo vsi, zlastt ŠeZB (Črnu-če), ki me tudi tu ni pozabila. Za 29. novem-ber sem dobil rože Tudi šopek zaženo. da sem ga nesel na njen grob.«
AMALIJA KOBAL: »To. da smo dobili v naši občini tako lep dom, je res velika prido-bitev. Kar opazujem okrog sebe. vse je tako lepo in urejeno. Vsi, ki delajo za nas, se potrudijo. kolikor se da. Prijazni so z nami. Zgodi se, da zamenjajo kakšen kos perlla, pa to ni nič takega. To so začetne težave. ki jih je treba razumeti.
Družabno življenje Se ni utečeno, pa nam vseeno ni dolgčas. Stalno se sestajamo, pogovarjamo, šalimo in smejemo. Osamlje-ni res nismo. Kar prijetno je. Ni mi treba več misliti, kaj bom skuhala. kdo mi bo kaj opral. kaj bo, Če bom zbolela. Razbreme-njena sem vseh teh skrbi, ki so mi prej nenehno blodile po glavi.
Edinastvar. ki memoti,sožepnine. Kose pogovarjam z vrstnicami v domu zvem, da so žepnine razlifine. To pa ni prav. Menim, da bi morale veljati enake žepnine za vse občine, ne samo za Ijubljanske, marveč po vsej Sloveniji.«
EDA   KOMAVLI