Učiteljski zbor v Moravčah. Iz Krašnje. Hvale vredai, pa tudi blagi so nameni, ki se z učiteljskimi zbori zahtevajo. Z njimi silijo se bolj vnemarni učitelji, čitati knjige, posebno šolstvo zadevajoče, in picniišljevati jim daiie naloge; taki /bori služijo vestnini, svojega poklica zavednim se učiteljem v veselje in kratkočasno vadbo , sploh pa bistrijo um, množe in zvišujejo potrebna znanja, ler pomagajo učitelju do tiste stopnje vednosti iu izobraženosti, na kterej stoječ je učitelj popolnoma zmožen, da mladosti vcepi v spotnin in serce vse tiste nauke in znanja, s kterimi oborožena in stopivša v javno življenje bo toliko lože svoj časni in večni blagor izgotovljala in izverševala. Poleg tega se pa učiteljem še nek drug namen pri taki priložnosti tako rekoč sam po sebi ponuja, in ta je bolje spoznanje in tesneja prijateljska zveza učiteljev med sabo. Opira se ta zveza na resnico, da pravo prijateljstvo časno življenje slajša, in da senčno stran zemeljskega bivanja človek vse lože nosi in terpi', ako križe in nadloge, ki ga tarejo, sočutnemu prijateljskemu sercu potoži. Da se tudi ta nameo pri učiteljskih zborih bolj ali manj doseže, ali saj doseči zamore, je brez dvombe in gotovo ne na škodo učiteljev. Tak zbor smo imeli 16. oktobra letošnjega leta v Moravčah. Ako pa tii tega zborovanja omenjam, ne misliin uikakor obravnovanja njegovega kritično pretresovati, timvcč edino le objaviti sad, kteri se je v tem zboru vsled danih nalog prikazal, pustivši ,,Tovaršu" opazke, ako so ktere potrebne, pristaviti. Ena iz med danih nalog, da kar pričnem, se je glasila: Sostavi naj se popolni dnevni red, po kterem naj bi se na tanko ravnal vsaki učitelj , da bi tako v cerkveni in deržavni zadevi izverstno zadostoval svojemu imenilnemu poklicu. Ta reč se je rešila v splošnem oziru, in zopet posebej z natanknim odkazovanjem poti, po kterej naj učitelj od jutra do večera hodi. Zvezde, slišali smo v zboru brati, tekajo svoja pota gori v neizmernih podnebnih prostorih, in to ven in ven o nejenljivem, naj lepšem resiu; zvezde nam služijo tedaj v izgled lepega reda; te naj zato pa tudi posnemamo, in to toliko bolj, ker red srae se pao po pravici imenovati duša vseh opravil. Brez reda se opravila ne morejo lahko tako, kakor bi se mogle, dobro in prav opravljati in izveršiti. Red, po kterem naj človek svoja vsakdanj.i opravila opravlja, je pa se pred drugini učitelju potreben, kajti svete in imenitne so dolžnosti, ktere ioia on do cerkve in deržave, in le, če se bo deržal dobrega dnevnega reda, bo tudi toliko lože in boljše zabtevam obojne strani zadostoval. Zdaj pa nasledje dnevni red posebej, kleri natankno odkazujepot, ki naj jo hodijo učitelji. Pa ta red se le malo loči od unega, kterega je ^Tovarš" že v svojem 19. listu priobčil, in ker se bistevno popolnoma s tem strinja, opustim tii njegovo priobčenje. In tako se prestopim k vprašanju, ki se glasi': Ali se more in mora že v Ijudski šoli mladost djansko vzrejevati, t. j. da se vedno tako napeljuje, da ji pozneja leta ta šolski poduk tudi djansko koristi; in kako naj se to pri posaninih naukih izver.^uje? To vprašanje bilo je tako le rešeno: Šola je zavod, kjer se človek pripravlja za djansko živIjenje; ona mora njegove različne zapopadke ali razumke jasniti in oinožiti in vse njegove dušne moči razvijati, da bo ko človek mogel z njimi služiti in koristiti drugim in sebi. Sola naj se ozira na okoliščine in potrebe Ijudstva, za ktero je osnovana. Ni eno in tisto, da se le uči ta ali uni nauk, timveč treb? je, da se uči to, kar bo učcncu v resnici koristilo, kar ga po naravni in nar bolji poti izobražuje in razvija. V šoli se morajo cepiti mladini žlahtne mladike spoznanja božjega in svetne omike, ker se ravno v šoli pripravlja razvi- jalni um in raehko serce za nebeške in zemeljske znanosti, da človek doseže svoj dvojni nanien za nebesa, našo večno do- movino, in za zemljo, našo začasno domovino v tem krntkem življenji. Sola stavi podlago za daljno laslno izobraževanje človeka, za ktero izobraževanje se nain na roko in v roko dajejo ter ponujajo tudi knjige, iz kterib bi naj si nabiral med nebeških in posvetnili znanost šoli že odrastli mladeneč, bi naj si nabirala ga šoli že odrastla devica; šolsko podučevanje mora sploh takošno biti, kakoršno je potrebno , da je tvarine njegove navzela se mladost po svojeoi izstopu iz sole toliko, da je zmožna, v spomin in serce vUsnjene nauke djansko izpeljevati, ker brez prida in vspeha bi bil nauk, ki bi človeku nc služil v telesni in duševni blagor. Ljudska šola je vklad, podlaga občnega blagostanja vsake dežde. Ona pa niora biti tako o.snovana, da vsaki učenec, ki je pridnu v šolo bodil in jo hvale vredno duveršil, zna brati, pisati, številiti, da ve kolikor toliko od zemljepisja, zgodovine  in naravoznanstva, in da se je tudi djansko vadil kmetijstva, vinoreje, sviloreje in sadjereje. Hoče torej učitelj , da mladini šolski poduk tudi pozneja leta koristi, naj ima vedno pred očmi vodilo, ki se glasi: ,,Pri vsaki reči misli na konec", to je, kaj vso pozneje iz tega ali unega pride, kam pelje ali prepelje ta in una pot, sploh, kakšen sad rodi to, kakšen pa uno seme. Učitelj naj tedaj pri posamnih naukih tako podučuje, da njegovo podučevanje zares djansko koristi. On naj : 1. svojc učence podučuje za življenjc, ne pa za šolo. Poduk inora buditi živl^enje in delati za življenje. Zarad tega mora učitelj tudi vediti, kaj je življenje in česa potrebuje življenje; on mora primerno in združeno buditi in gojiti moči dušne in telesne, ler učenceni pripravljati pot do srečne prihodnosti v duševnem in telesnem oziru. 2. Učitelj naj napeljuje učence tako, da jih res kaj nauči; njegova skerb ne sme biti le ta, koliko da uči, terauč skerbeti mora, da se nauk v glavo in serce globoko vtiskuje. On naj tedaj ne gleda toliko na to, koliko bo učil , timveč na to, da učenci vsaki nauk dobro prebavijo, da si z njini nabirajo potrebnih in koristnih, podučnih tvarin, in da sc jih tudi zavedajo. 3. Da bodo mladini šolski nauki ludi pozneja leta koristili, na priliko branje , je treba, da je tudi učitelj pazljiv pri branji; on mora biti sam pregret s tem, s čimur ogreva mla- dino, pazi naj, ali in kako da mladina to razumeva, kar bere, in naj zato še posebno gletfa, da otroci počasi, pazno in s pn>niislikom berd. Tudi naj učitelj učence poprašuje, kaj da so brali; naj jim razlaga, kar jim je nerazumljivega; naj jini odkazuje v posnemanje Iepe izglede; naj jib navdaja s strahom pred hudobnim djanjem, in naj jitn sploh razlaga in kaže, kako naj si prebrano o danih okoliščinah v prid obracajo. 4. Številjenje naj napeljuje učence k varčnosti, pridnosti in natančnosti, lorej naj učitelj otrokom kaže, kakodata, ktr-ri dobro vse izstevili, lahko ve, koliko rau kaka reč nese, koliko mu stroškov napravlja, potem takrm koiiko ima pri nji dnbička, ali pa zgube; kakor tudi, kako da naj zarad tega zanaprej ravna in skerbi, da bo zgubo odstranil, dobičck pa si zagotovil, ali pa še zvišal. Jeinlje naj učitelj dotičnc rialoge naj poprej iz otroškega okrožja, potcm pa naj uri otroke če dalje bolj (udi v nalogah, ktere navadno v vsakdanje življenje na kmetih spadajo. — Pri pisanji naj vadi učitelj mladost reda in snažnosti; njegova perva skerb pa naj mu bo ta, da uri otroke v spisovanji in v sostavi vseh takih spisij, ktera so v življenji pred drugim navadna in potiebna. V eni ko drugi podnčni tvarini pa naj učitelj izglede, s kterimi nauk pojasnuje in ga šolski tnladini mikavnega dela, jendjc, kolikor je le mogoče, iz navadnega življenja. 5. Vse podučevanje naj učitelj stavi na podlago niaternega jezika, ker šola brez narodnega dulia in v plujeni jeziku je svetilnica brez olja; iz take ne sveti luč prave omike, še nianj pa upanje za boljšo prihodnost in djansko korist odrastli šolski mladosti. 6. Da bo šolski poduk tim bolj djansko koristil, jeneobhodno potrebno, da se vtiskuje v spomin in serce otrokom resnica, da nismo samo za ta svet, ampak še poscbno za nebesa vstvarjeni, da je v nebesih Hog, kteri vse vidi, vse sliši in bo nas tudi sodil po našem djanji in nehanji, kakor neskončno pravični sodnik; tudi naj se v keršanski Jjubezni in poterpežljivosti s primernimi še drugimi sredstvi vplemenujejo otroška serca in njih um, in to toliko bolj, ker le po takem načinu se sme upati, da bo otrok sledil podučevanju z veseljem in radovoljnim sercem , ter si tisto prisojeval v prihodnjo lastno porabo, pa tudi v svojo srečo. Potem je prišlo na versto vprašanje, ki se glasi: Kdaj, koliko in ktere dogodbe v živl jenji, ki jih otroci vidijo v šoli in zunaj šole, naj se ludi v šoli obdelujejo, ali pri vzrejevanji porabljujejo? Rešeno je bilo takole: ,,Besede ginejo, izgledi pa vlečejo", je znan in star pregovor; izgledi pa so dobri in slabi, hvale vredni in pohujšljivi. Ta različnost izgledov pa je ravno v zadevi šole zanimiva, in sicer zclo zanimiva, kajti znano je, kako radi da otroci to, kar vidijo, posnemajo, torej kako lahko da se ravno po napačnih izgledih v otrocih pokvari to, kar je šola dobrega v njib sercu vcepila in zasadila, pa tudi kako napake s pomočjo posebnih pripetljejev popravijo iti odstranijo. Ako pa se to prevdari, se mora spoznati, da je gotovo dobro in tudi dolžnost učiteljeva, da ne prezira dogodeb, ktere otroci v šoli in ziinaj šole vidijo, naj so že tiste budivne ali pa kvarivne. Učitelj, kteremu je v resnici na pravem blagru šolske mladine kaj Iežeče, bo tedaj vse take prigodbe, ktere so otroci v šoli ali zunaj šole vidili, takrat porabil v nauk, ter jih pri podučevanji obdeloval, kedar koli bi se bilo bati, da bi se znali otroci nad tem, kar so vidili ali slišali, bolj ali manj pohujšati, kakor tudi takrat, kedar je po takih dogodbah učiteJju priložnost dana, otroke k pridnosti in delavnosti spodbadati, jiai Ijubezen do šole in učenja budili , ali splob njib serca za kaj dobrega, nravnega, čednostnega ogrevati in vnemati. S tem je pa tudi že odgovor na vprašanje dan: ktere dogodbe da naj se v šoli porabljujejo iti obdelavajo? Hrez dvombe tiste, ktere bi znale, ako bi se prezerle, v škodo in kvar otroku služiti, ali pa tudi take, pri kterih, ako bi se zamolčale, bi se priložnost ponemarila, niladost o tem ali drugein dobrem spešnejše vterdovati. Da pa pri takem obdeiovanji ne bo učitelj kako zabredel, z »eprevidnein govorjenjem sam otrok pobujšaJ, ali njih dolžno spoštovanje do staršev io drugili kako podkopoval in nianj.šal,' naj omenjene prigodbe prav previdno in modro rabi in obdeluje. Večkrat se zgodi v življenji, da se sosedje, ali celd starsi šolskih otrok očitno kregajo, zmerjajo, ali celd tergajo i. t. d., kar vse otroci vidijo in slišijo. Pripeti se tudi, da se šolarji med sabo stergajo, kamnjajo i. t. d.; to pa večkrat iz nevošljivosti, ker so bili eni pobvaljeni, drugi pa ne, ali so bili pa celd kaznovani. V takih okoliščinah bo modri učitelj z vso previdnostjo pojasnoval škodo jeze v zadevi zdravja, prijateljstva in časno srečnega in zadovoljnega življenja, bo sicer spoznaval, da je človek slab in k budeniu nagnjen, pa bo tudi dolžnost skazoval, ravno zavoljo tega paziti nad sabo in se zmagovati; bopojasnoval nespamel in gerdobijo nevošljivosti, pa tudi z ozirom na Boga in zveličanje hudobijo nevošljivosti in nevarnost; oboje pa bo kazal ko reči, ktere so greh, Bogu zato zoperne in človeku v pogubo. Tako in enako naj učitelj dogodbe iz življenja, dogodbe, ktere solarji sami vidijo in slišijo in se prezirati ne smejo, med podučevanjem v šoli rabi in obdeluje, vselej pa prav previdno in tako, da bojo otroci od hudega odvračevani, k dobremu pa spodbodeni, pa ne tako, da bi pri takem vzrejevanji kaka druga dolžnost, ki jih otroci imajo, škodo terpela. (km^ Prn.)