DEMOKRACIJA
Živel 1. maj simbol dela, svobode in pravičnosti prostih in zasužnjenih narodov!
Leto XVI. - Štev. 8
Trst-Gorica, 1. maja 1962
Izhaja 1. in 15. v mesecu
Izvolitev predsednika republike
nBMHim ■iibtiiii »biii 11mi—	BOHE	jeigajBiie.
Čez mesec dni zapade Gronchijev mandat - Kdo bo njegov naslednik? - Dolžnosti državnega poglavarja - Kandidati: Gronchi, Saragat, Segni, Fanfani, Leone, Merzagora...
V	sredo 2. maja se bodo vršile volitve novega republiškega predsednika, saj je preteklo že skoraj polnih sedem let, odkar so ustoličili Giovannija Gronchija. Italijanska ustava točno obravnava v svojih členih od 83. do 91. način volitev in dolžnosti državnega poglavarja.
Predsednika republike izvoli parlament na skupni seji. Poleg senatorjev im poslancev prisostvujejo volitvam tudi po trije zastopniki deželnih svetov, ki so izbrani na tak način, da so pri volitvah zastopane tudi narodne manjšine. Samo dežela doline Aoste pošlje na skupno sejo enega samega predstavnika. Volitve predsednika republike se vršijo s tajnim glasovanjem ter je za izvolitev potrebna dvotretjinska večina vseh prisotnih. Po tretjem glasovanju pa je zadostna obsolutna večina, to se pravi polovica plus eden.
Državni poglavar lahko postane vsak italijanski državljan, ki ima več kot petdeset let ter je v posesti vseh političnih in civilnih pravic. Predsednik republike ne sme v času svojega mandata izvrševati nobenih drugih poslov. Doba mandata traja kot smo že rekli sedem let in v tem času predstavlja predsednik republike najvišjo osebo v državi.
Predsednik republike razpiše parlamentarne volitve ter določa datum prve seje obeh domov parlamenta. V določenih primerih, ki jih zakon predvideva imenuje višje državne uradnike in funkcionarje ter je najvišji poveljnik oboroženih sil. Poleg tega predseduje glavnemu vojaškemu stanu za obrambo domovine in napove vojno stanje, ki sta ga odobrila oba doma parlamenta. Predsednik republike lahko Judi spreminja kazni ter podeli milost.
Kot smo torej videli je za izvolitev predsednika republike potrebna precejšnja večina parlamentu, ki se lahko strankarsko razcepi, saj zahtevajo dolžnosti in pravice državnega poglavarja, ki smo jih našteli veliko odgovornost. Račune, ki bi jih vodila ta ali ona stranka, da bi zagotovila ■mesto svojemu kandidatu pa se lahko tudi razblinijo z glasovi, ki jih doprinesejo deželni poslanci. Prav pri sedanjili volitvah so mnenja tako različna, da si zaenkrat še ni mogoče ustvariti jasnega pojma o številnih kandidatih ter izbrati iz njih najresnejše konkurente. Kot je znano so mnenja v glavni italijanski stranki, v krščanski demokraciji zelo ločena o podpori tega ali onega kandidata. Prav zaradi tega bo borba za mesto v Kviri-nalu še bolj zagrizena ter bo lahko postal odločilen en sam glas.
Toda poglejmo na kratko one kandidate, ki so postavili za mesto v Kvirinalu najresnejšo hipoteko.
Gronchijeve delnice kažejo, da sedanji državni poglavar ne uživa popolne podpore krščanskih demokratov. Prav tako se za njegovo ponovno potrditev ne potegujejo desničarski parlamentarci. Tajnik PLI Malagodi pa je mnenja, da bi bilo najbolje izvoliti predsednika republike, ki bi bil nadstrankarski. Takšno mnenje italijanski liberalcev je v trenutku, ko so bili odrinjeni od vlade lahko, saj jim politika za izvolitev nadstrankarskega državnega poglavarja lahko samo koristi pri bližnjih parlamentarnih volitvah. Gotovo pa je, da se bo marsikateri parlamentarec pri glasovanju spomnil na sedemletno večkrat zelo težavno delovanje Gronchija, ki zapušča mesto republiškega predsednika ter mu bo že iz hvaležnosti oddal svoj glas. Gronchija odločno podpirata struji KD »preosnova« in »baza«.
Tajnik in voditelj italijanskih socialnih demokratov Saragat ima za sabo glasove parlamentarcev svoje stranke ter republikancev. Odločilna bo vloga, ki jo bodo igrali Nennijevi socialisti. Doslej še ni bilo zapaziti nobenega znaka, da bi socialisti želeli podpreti tajnika PSDI, čeprav zagotavlja Nennijevo glasilo »Avanti«, da nikakor ni prav, da imajo demokristjani
v	svojih rokah vse ključne položaje v državi. Po drugi strani pa je posebno starejšim socialistom še pred očmi razdor v PSI med strankinim kongresom v palači Barberini, ko je Saragat obrnil hrbet Nen-nijevcem ter ustanovil lastno stranko.
Sedanjega zunanjega ministra poslanca Segnija podpirajo člani struje krščanske demokracije, ki so znani pod imenom do-rotejevci. Kdo se jim bo še pridružil je zaenkrat težko povedati, vendar pa se lahko zgodi, da se bodo vsi predstavniki krščanskih demokratov zedinili ter enotno glasovali za zunanjega ministra. Nič čudnega pa tudi ne bi bilo, če bi zanj glasovali tudi desničarji, katerim bo Segni gotovo bolj pri srcu, kot pa katerikoli drug predstavnik levega centra.
Velike izglede na končno zmago ims tudi sedanji ministrski predsednik Fanfani. Gotovo je, da bodo zanj glasovali pripadniki KD iz njegove struje. Kaj bo v tem primeru storil Nenni še ni znano. Po eni strani trdi tajnik PSI, da se lahko zgodi, da bo Fanfani izvoljen in to neodvisno od želje samega ministrskega predsednika. Po drugi strani pa so socialisti
nasprotni Fanfanijevi izvolitvi, ker se bojijo, da bi delovanje sedanje sredinsko-levičarske vlade nekoliko zamrlo zaradi ponovne vladne krize. V svojem govoru, ki ga je imel Nenni ob priliki praznika osvoboditve, ■ je dodal, da bo takoj po izvolitvi novega predsednika treba izvršiti mnoge ukrepe, ki naj zagotovijo boljše delovanje levega centra. Tudi PSDI in PRI ne bosta podprli ministrskega predsednika, da ne bi prejudicirali Saragatovo zmago.
Ostala dva kandidata, predsednika senata in poslanske zbornice, ostajata kot ved, no častna kandidata za mesto v Kvirinalu. Do sedaj nimata preveč izgledov na dokončno zmago, toda pri sedanjem polli-tičnem stanju v Italiji lahko pričakujemo tudi velika presenečenja.
Morda se bodo stranke, ki bi lahko s svojim sodelovanjem posredovale zmago temu ali onemu kandidatu dokončno izrekle še pred volitvami v parlamentu. Toda kljub izjavam, ki jih bodo dajali predstavniki strank, ki so zastopame v rimskem parlamentu lahko pričakujemo, da bo borba za mesto v Kvirinalu težka ter da bo predvsem odvisna od volilnih izjav, ki jih bodo podali pred glasovanjem predstavniki političnih skupin in struj. In še pri tem moramo računati na številne pro-stostrelce, ki bodo pri tajnem glasovanju volili, kot jim bo narekovala vest in ne kot bodo padle strankarske direktive.
Ime novega predsednika republike bomo lahko zvedeli po televiziji, ki bo direktno predvajala najznačilnejše trenutke glasovanja. Od 844 parlamentarcev, ki bodo napolnili dvorano v Montecitoriju, je najmočnejša skupina KD s 397 predstavniki. Sledijo komunisti s 197, PSI 123, PSDI 24, PRI 6, PLI 28, PDIUM 16, MSI 32, Volkspartei 5, neodvisni monarhisti 4, 2 parlamentarca iz doline Aosta, 7 neodvisnih senatorjev ter po 1 bivši socialist in bivši socialdemokrat.
komisija za atomsko energijo je pred dne-
vi	časnikarjem posredovala naslednje podatke. Jedrske velesile so izvršile do sedaj naslednje jedrske poskuse: ZDA 181, SZ 105, Velika Britanija 22, Francija 2; Skupno torej 312. K tem pa bi morali prišteti še vrsto atomskih poskusov, ki jih Sovjeti niso javili.
15 let „DEMOKRACI)E
u
25. aprila je minilo petnajst let cdkav je lets 1947. izšla prva številka »Demokracije«, glasila demokratičnih Slovencev v It ali: ji Njeno rojstvo torej sovpada z drugo obletnico oborožene vstaje, ki je pometla z zadnjimi ostanki nacistične in fašistične oblasti v severni polovici države. Z izidom »Demokracije« pa smo
Američani so obnovili atomske poskuse
Kot je znano se razgovori o prekinitvi atomskih poskusov med Sovjeti in zahodnjaki niso končali po voljno zaradi trmastega obnašanja kremeljskih predstavnikov, ki nočejo slišati o nadzorstvenem premirju, so Američani obnovili a-tomske poskuse. Sovjetski predstavnik v Ženevi je izjavil, da njegova vlada ne bo ostala s prekrižanimi rokami. Ameriška
mm* s
O.A.S. ne priznava več Salana
General Salan, ki so ga Francozi aretirali izjavlja, da je o tajni arma* di skušal pomirjeoati skrajneže * General ne more žioeti brez opija
Ko je francoska policija končno le aretirala poveljnika alžirskih teroristov, si je svetovna javnost oddahnila. Končno je le prišlo do pravega premirja v severnoafriški deželi. Morda so se nekateri prenaglili, ko so mislili, da bodo z aretacijo Salana alžirski nacionalisti razpustili svojo organizacijo. Do tega ni prišlo, pač pa je vsakomur postalo jasno, da so organizaciji O.A.S. dnevi šteti. Francoska policija in vojaki so jim strogo za petami, odločna De Gaullova politika pa ne pozna usmiljenja z nasilniki, ki bi Francijo skoraj spravili na rob državljanske vojne. Medtem ko je general Jouhaud, ki so ga aretirali približno teden dni pred Salanom potrdil vse krivde, ki so mu jih naprtili ter si je prevzel vso odgovornost za aten-tatne napade tajne armade v Oranu, se Raul Salan odločno brani in zvrača s svojih ramen vso odgovornost. Trdi, da je bil v teroristični organizaciji edini zmerni vodja, ki je skušal spraviti na minimum pokole v Alžiriji.
Tudi v teh izjavah lahko zasledimo Sa-lanov šibki značaj, ki se nikakor ne sklada z njegovo hrabro preteklostjo, ko se je bojeval za francoske interese v Indokmi. Njegov slabotni značaj nam lahko razlagata dve dejstvi. Poročen je z žensko, ki je zelo ambiciozna in skoraj fanatična. Med vojno je izkazala neverjeten pogum, bila je namreč bolničarka, ter je biia odlikovana z »Legion d’onore«. Poleg teg-i pa moramo vedeti, da je bil Salan podvržen slabosti. Užival je namreč opij. Kajenja opija se je navadil med svojim bivanjem
v	Indokini in te strasti se od tedaj dalje ni mogel več otresti. Prav zaradi te slabosti so ga v francoski armadi imenovali »mandarin«. Tudi v trenutku, ko je bil na najvišjih pozicijah, ter je imel v rokah najdelikatnejše zadeve ter tudi v dobi, ko je živel v pregnanstvu, je bivši general pokadil dve ali tri pipe opija na dan. Mamilo mu je potrebno kot zrak, da lahko ostane čvrst in bistrega duha. In prav pod vplivom mamila je Salan govoril najbojevitejše govore množici, ki se je nagr-
madila pred Forumom v Alžiru 13. maja 1958, ko se je pričela ustaja.
V	pariških zaporih ne more več utešiti naslade in prav zaradi tega je razumljivo, da so postali njegovi odgovori in izjave nerazumljivi, saj je izgubil kontrolo nad samim seboj. Poleg tega pa je še en razlog, zaradi katerega se Salan trmasto bori proti O.A.S., svojm še včerajšnjim soborcem: okoliščine, v katerih ga je francoska policija aretirala.
Ze več mesecev je alžirska policija kontrolirala trgovino z mamili v mestu, ker je upala, da se ji bo po tej poti posrečilo priti na sled generalu. To(|a Salan je bil previden ter se je za svoje potrebe posluževal vrste posrednikov, ki so mu prinesli opij, brez katerega ni mogel več živeti, ne delati. Zelo težko bi ga bilo torej najti, če ga ne bi izdal eden izmed njegovih najzvestejših pomagačev. Policija je sedaj namreč zagotovila, da je prav eden izmed članov O.A.S. obvestil policijo, da bodo našli Salana na kraju, kjer so ga kasneje tudi aretirali. General se je inamreč odločil, da bo prebil velikonočne praznike skupaj z družino.
Sedaj se postavlja vprašanje, kakšne notranje razmere v tajni organizaciji si privedle do izdajalskega poklica alžirske policije? Kaj se je stvorilo med teroristi, da so si zaželeli Salanove smrti?
Raoul Gardy, ki je postal novi poglavar O.A.S. je bivši general, ki ima sedaj dvainšestdeset let. Vse svoje življenje je no-
vi	teroristični poglavar preživel v miru ter njegovega imena do sedaj nismo zasledili v časopisju. Vsekakor pa ni nihče opazil, da bi se Gardy vrnil na svoje posestvo, ki se nahaja ob španski meji. Tu je živel v popolni pozabi, dokler se ni leta 1960 odločil, da sledi Salanu v izgnanstvo v Madrid. V ministrstvu za o-brambo nikakor niso mogli razumeti, kaj je generala v pokoju privedlo do odločitve. Toda kmalu kasneje 1, januarja 1961 je tednik skrajne desnice »Carrefour« objavil članek, v katerem je Gardy napovedal sledeče: »Ce se francoski narod ne vzdigne ter se ne izreče za francosko Al-
žirijo, tedaj bo kaj kmalu nastalo vprašanje tujske legije.«
Francoska ustava pravi, da tujska legija ne sme obstojati na francoskih matičnih tleh in ko bi Francozi izgubili Alžirijo, potem ne bi bilo več kraja, kamor bi lahko poslali vojake iz tujske legije. General Gardy se ni torej odločil slediti Sa-lanovi politiki zaradi narodnih interesov v Alžiriji, pač pa ga je skrbela usoda nekaj tisočev tujih vojakov, po večini Nemcev, katerim je poveljeval skozi vso vojaško karjero.
Ideal, če ga tako lahko imenujemo, ki je nekoč vodil Salana pri terorističnih nastopih, se je sedaj izrodil v blazno željo, da se ohrani tujska legija. Toda to hotenje ne bo molgo zavreti razvoja. Tudi nastop Gardyja na glavno mesto O. A.S. nam dokazuje, da se tajna armad^ polagoma, toda zanesljivo ruši. General De Gaulle pa je ostal edini zmagovalec v dolgi bitki za Alžirijo.
DOGODKI PO SVETU
ITALIJANSKI MINISTER ZA ZUNANJO TRGOVINO V BEOGRADU. Odposlanstvo italijanskega ministrstva za zunanjo trgovino, ki ga vodi Luigi Preti je prispelo v jugoslovansko prestolnico, kjer so se pričeli pogovori o izmenjavi blaga med obema državama. Kot poročajo so razgovori potekali v prisrčnem ozračju. Jugoslovani se trudijo, da bi si zagotovili izvoz in uvoz iz Italije po tarifi ki vlada v trgovini med državami včlanjenimi v Skupno evropsko tržišče.
* * *
ZAPLETEN POLOŽAJ V ARGENTINI.
Argentinski predsednik Guido je pretekli četrtek govoril po buenosaireškem radiu ter izjavil, da bo v prihodnjosti izvršil nove spremembe v vladi. Dodal je, da je bila razveljavitev volitev potrebna, da se prepreči akcija peronistov. Po Guidovem sklepu, da razveljavi volitve, da razreši vse guvernerje in postavi posamezne pokrajine pod osrednjo oblast je nastala nova napetost v državi.
Slovenci v Italiji javno izpričali, da smo se otresli tudi novih ve: zi, v katere nas je hotel ukleniti totalitarni režim, ki je po drugi svetovni vojni zavladal v naši matični domovini. Svobodo, ki so si jo evropski narodi priborili s tolikimi žrtvami, smo hoteli u: živati v njeni polni obliki in vse■: bini. Organizacija Slovenske de: mokratske zveze v Gorici, Slo: venske demokratske zveze v Tr: stu, izid našega lista so bila de: janja, s katerimi smo izpovedali svojo demokratično zavest, de: mokratično prepričanje in demo: krstično zrelost. Vsa kasnejša društva in ustanove, ki so spo: polinila organizacijsko mrežo Slovencev v Italiji in na tedas njem Svobodnem tržaškem a* zemlju, tudi pojavi novih strank in gibanj, vse to je bilo samo lo= gična posledica razvoja, katere: mu smo prav mi s svojim kora: kom leta 1947 prvi utrli in naka: zali pot.
Smo po petnajstih letih lahko zadovoljni s svojim uspehom?
Če upoštevamo okoliščine, v katerih smo delovali in sredstva s katerim smo razpolagali, si mo: ramo priznati, da smo dosegli na: ravnost neverjetne rezultate.
Medtem ko so nas naši politič: ni nasprotniki in pristaši novih »ljudskih« diktatur v začetku proglasili za izdajalce ter se to* lažili, da bomo kot »odpadli listi« hitro oveneli in se izgubili, so isti ljudje in politične organizacije kasneje morali priznati, da smo vsega upoštevanja vreden činite: Ij, katerega pristanek in soglasje je potrebno povsod tam, kjer se heče, da bi posamezna javna izjava ali poteza zares veljala kot hotenje vse slovenske manjšine v Italiji.
Se več. Organizacije, ki delu: jejo v okviru ali pa v povezavi s SDZ na Tržaškem in SDZ na Goriškem predstavljajo danes najmočnejšo, zares samo sloveni sko politično skupnost v Italiji. Kse druge količkaj pomembne stranke in skupine. katerim da* jejo slovenski volilci tudi svoje glasove, so narodnostno mešane ali hočejo, kot je slučaj s titovci na Tržaškem, vsaj veljati za tak: šne.
Ti uspehi postanejo še toliko pomembnejši, če pomislimo, da smo vse to dosegli takorekoč po* polnoma brez vseh tistih mate* rialnih sredstev, ki jih zahtevata sodobna propaganda in organiza: cija. Brez plačanih aktivistov, brez uradnih aparatov, brez raz: nih ugodnosti in služb, ki jih lah> ponujali svojim pristašem, smo demokratični Slovenci po številu somišljenikov in volilnih rezulta: tih, danes druga, v nekaterih ob: činah celo prva in najmočnejša oplitična skupina. Mirno lah: ko rečemo, da gre, v našem pri: meru in ob upoštevanju že ome: njenih izrednih okoliščin ,za edinstven pojav v zgodovini na: rodnih manjšin. Doslej namreč še nismo naleteli na slučaj, da bi narodna manjšina, v opoziciji napram režimu, ki vlada v matič: ni domovini, tako močno, tako uspešno in s takšnimi žrtvami izpričala svojo lastno politično voljo.
Niso to majhne stvari in dobro je, da si jih tu in tam prikličemo pred oči, posebno še ob pritožno? sti, ko delamo svoj petnajsti let* ni obračun. Na naši poti, na ka» teri so vedno izrazito prevlado* vale težave in ovire, je še toliko bolj važno, da se zavedamo teh dejstev ki dokazujejo, kako pot trebno in kako pomembno je na* še delo.
Zgodovinski demant „Šah“
Piccadilly Circus po italijanshem vzorcu
Na svetu so rudnine, katerih zgodovina je nejasna, so pa tudi zgodovinski kamni, pri katerih je mogoče zasledovati vse njihovo življenje., po pisanih listinah, po zapiskih in pripovedovanju, po knjigah in rokopisih, ali ki sami pripovedujejo svojo zgodovino.
Pripovedovati vam hočemo o nekem takem kamnu. Začetek njegove zgodbe na', popelje v pravljično Indijo, konec pa v belo Moskvo.
Najden je bil davno, verjetno pred pe‘. sto leti, v srednji Indiji, v oniii pravljičnih časih, ko je na desettisoče indijskih delavcev delalo po dolinah rek v državi Golkonda; dobivali so iz globin demantni pesek in ga prali pot tropičnim soncem. Tu se je našel med kremenovim piodr.m poseben kamen - kristal, velik xake tri centimetre, malo rumenkast, pa čist, prekrasen kamen - demant. Oddali so ga na dvor nekega vladajočega kneza v AV ined-n&garju in je blestel pri njem najbrž med drugimi zakladi v dragih skrinjicah okrašenih z dragulji.
Z neverjetnim trudom se je posrečilo tamkajšnjemu mojstru z drobnim detuant-nim prahom, v katerega so pomakali tanko priostrene paličice, na eni strani kamna vrisati sledeče črke: »Burhan - Nizam -Sah II. 1000.« Prav isto leto, ki pride po našem štetju na 1591, je vladar severne Indije, veliki mogul odpravil poslance v osrednje pokrajine z namenom, da bi v njih utrdil svojo oblast. Cez dve leti pa so se poslainci vrnili z ničvrednimi darovi, le 15 slonov in 5 dragocenh predmetov so privedli s seboj na sever. Veliki Ambar je sklenil tako malo uslužne province podvreči s silo in odposlana vojska si je podvrgla Ahmednagar ter naplenila mnogo slonov in dragocenosti. Med njimi je bil tudi naš kamen, ki je prišel v last velikih mogulov.
Prestol mogulov je zasedel šah - Džehan, to je vladar sveta; on je bil poznavalec in velik ljubilec dragih kamnov; sam se je bavil z brušenjem kamnov in je dal za spomin nase in na čudoviti kamen na nasprotno stran kamna urezati umetniški napis, ki se glasi: »Sin Džehangiršaha Džehan - Sah 1051«.
Toda sin tega vladarja, zavistni Aureng-Zeb, je sklenil polastiti se očetovega bogastva in prestola. Po dolgem boju, potem ko- je vrgel očeta v temnico, je dobil v oblast dragocene kronske kamne in med njimi tudi naš kamen. Z vsem sijajem orientalskega veličastja je začel Aureng-Zep vladati in slavni potnik Tavemier, ki je letal665 obiskal Indijo, popisuje pravljično prestolnico in piše sledeče:
»Komaj sem prišel na dvor v indijski prestolnici Džehanabad, sta me spremila dva stražnika k svojemu vladarju in po običajnih pozdravih sta me vodila v malo sobico na koncu dvorane. Tu je sedel vladar na prestolu odkoder nas je mogel videti. V tej sobi sem našel Akelhana, čuvaja zakladnice. Ko nas je ta zagledal, je ukazal štirim vladarjevim skopcemnaj prinesejo zaklade. Te so prinesli v dveh velikih lesenih skledah, ki sta bili okovani z zlatimi ploščicami in pokriti s posebni-r< i, v ta namen narejenimi pregrinjali,
Ze leta 1543 je Blasco da Garay, po rodu iz Barcelone delal prve poskuse s parnikom, o katerem pa nam je sila malo znanega. Približno dve stoletji pozneje, leta 1707, je Francoz Denis Papin, eden od mnogih »očetov parnega stroja«, postavil parni stroj v čoln in pustil, da je ta čudovita ladja s svojo lastno močjo plula po Labinem pritoku Fuldi. Papin je spadal med tiste številne učenjake 17. stoletja, ki so izumili marsikatere stvari pa so jih ljudje kmalu pozabili in jih je bilo treba izumiti na novo.
Papin je bil pomočnik Nizozemca Kristijana Hygensa, izumitelja moderne ure nihalke, in se je resno ukvarjal z mislijo, da skonstruira avtomobil, ki bi ga gnale eksplozije smodnika namesto današnjega bencina. Potem je Papin postal profesor matematike v Marburgu ob Lahni. Dokler je živel v glavnem mestu grofije Hessen, je bil v dvomu, če bo lahko kljuboval jezi ladjarjev na Labi, kjer je delal poskuse s svojo puhajočo ladjo. Ladjarji so se namreč zbali konkurence, ki bi jim odjedala kruh in so zato napadli njegovo ladjo in jo tako temeljito uničili, da še dandanes nimamo najmanjšega pojma, kakšen je bil ta prvi parnik na pogled.
Več kot pol stoletja kasneje je v Londonu neki dr. John Allen dobil v Angliji patent za »uporabljanje stalnih sil, s pomočjo katerih bi ladja mogla pluti tudi kadar ni vetra«. To je edino, kar nam je znano o delovanju tega moža.
Leta 1936 je neki drugi Anglež Jonathan Hulls, ki je bil po poklicu urar izdal »Opis in načrt za novoizumljenega stroja, s pomočjo katerega bi ladje priplule v zaliv in iz njega zopet ven, proti vetru, struji, ali pa tudi, če vetra ne bi bilo«. Tudi Hulls je dobil patentno pismo, ki je veljalo za štirinajst let.
Tudi ljudje, ki so živeli na kontinentu in so opravljali podobne poskuse niso imeli mnogo sreče s svojimi iznajdbami.
V	Ameriki je tedaj živel John Fitch, ki je spadal v tisto dobro poznano vrsto ge-
eni iz rdečega, drugo iz zelenega žameta z všivi. Potem ko so sneli pregrinjala so vse stvari trikrat prešteli ter jih predložili trem pisarjem da sestavijo inventar.
Indijci delajo namreč vse z veliko premišljenostjo in potrpljenjem in če vidijo koga, da hiti ali da se jezi, ga gledajo molče in se mu posmehujejo kot čudaku.
Prva stvar, ki mi jo je dal Akel-han v roke, je bil velik demant v obliki okrogle, na eni strani zelo visoke rože. Na spodnjem robu je bila majhna zareza in na njej zrcalna ploskev. Vodeno čisti kametn je prekrasen in tehta 319,5 ratisov, kar znaša 280 karatov. Ko je Mirgimola, ki je izdal svojega gospodarja, vladarja v Golkondi, podaril ta kamen Džehan-šahu (očetu Aureng-Zeba), pri katerem se je skril, kamen še ni bil obdelan in je tehtal 900 ratisov. Imel pa je kamen nekaj razpok. Ko bi bil prišel ta kamen v Evropo bi bili z njim vse drugače ravnali in dasi bi mu morali odklati dragocene dele, bi bil ohranil večjo težo, kakor da so ga od vseh strani obrusili.«
Ta kamen je znameniti briljant »Orlov«, | ki je vdelan v žezlo ruskih carjev.
»Potem so mi pokazali nakit s 17 demanti, obrušenimi napol v obliki rože, napol ravnimi, med katerimi je največji tehtal 7 do 8 ratisov izvzemši srednjega ki je tehtal 16. Vsi ti kamni so bili prvovrstne vode, čisti, lepe oblike, sploh najlepši med znanimi. Dalje sta sledila dva velika bisera v obliki hruške. Dalje biserni popek, ki je moral tehtati od 50 do
Pod gornjim naslovom prinaša slovenski mesečnik »Klic Triglava«, ki izhaja v Londonu članek, ki bo tudi naše bralce prav gotovo zanimal, saj govori o novem urbanističnem osnutku, ki bo slovensko prestolnico popolnoma spremenil.
V	domovini so priredili razstavo o urbanističnem načrtu Ljubljane, po katerem naj bi ta ob smotrnem razvoju postala četrtmilijonsko mesto, pozneje pa bi imela možnost spraviti pod svoje okrilje še nadaljnih petdeset do sto tisoč prebivalcev. Zdaj šteje Ljubljana sama blizu 134.000 prebivalcev, medtem ko v njenih mestnih vključena obrobna naselja dvignejo število prebivalstva na 196.000 duš. Ali je pametno in potrebno misliti na tako, za naše pojme velikopotezno razširitev slovenske prestolnice, se je glasil problem, s katerim so se strokovnjaki v Ljubljani precej ukvarjali. Čeprav pri vsem tem gotovo igra vlogo želja, da bi tudi Ljubljana, do pred nedavnim še dolga vas, postala moderno velemesto v evropskem smislu, tega prav gotovo ne smemo zameriti, če se ozremo na včasih prav megalomansko razširjanje drugih mest v Jugoslaviji z Beogradom na čelu. Končno ima Ljubljana možnost razvoja proti severu in severovzhodu in če sama ne bo vsrkala obrobnih vasi, ki počasi postaja-
nijev, ki se prvenstveno zanimajo za reševanje mehaničnih zagonetk, vsako na-daljno zanimanje pa izgube, ko vidijo, da se jim stvar dobro razvija. Fitch je delal že na mnogih stvareh ter iznašel precej koristnih izumov. Po- nekaterih pustolovščinah in indijanskem suženjstvu je začel graditi parnike. Ker pa mu ni nihče denarno pomagal, se je odločil, da bo potrebni denar za svoje drage poskuse dobil od prodaje velike okrasne karte severozahodne Amerike, ki jo je sam graviral in prodajal, dokler ni zbral toliko denarja, da je lahko zgradil svoj prvi parnik.’ Sredi ropotanja zavozljanega ustroja vesel, pričvrščenih na konec trupa je ladja zaplula po reki Delaware. Z ladjo pa je Fitch obtičal tam, kjer je bil. kajti niti bogati denarniki niti drugi ljudje se niso zmenili za njegov parnik. Fitch se je nato odločil, da bo zaprosil za pomoč pri nekaterih neodvisnih ameriških državah.
Fitch je svojo ponudbo predložil prav v času, ko so bili pri Amerikancih na dnevnem redu kanali. Iz teh kanalov bi namreč mogli izvleči precej denarja. Toda ljudje niso mogli niti sanjati, kakšno korist naj bi pri tem podjetju mogli imeti od ladje na paro in razen trgovca, ki je staremu Johnu prodajal drva in oglje za pogon, ni imel nihče od nje dobička. Niti po letu 1790, ko je že zdavnaj parnik redno vozil med Filadelfijo in Trentonom, Fitch še ni spravil skupaj toliko denarja, da bi lahko nadaljeval svoje poskuse. Javnost je bila namreč še vedno nezaupljiva.
Tedaj je Fitch zbral svoje prihranjke in odpotoval v Francijo. Tam je bila prav pri kraju revolucija in morda tudi iz političnih razlogov ni John naletel na razumevanje. Žalosten se je vrnil v domovino, kjer je pet let kasneje v trenutku silne obupanosti izvršil samomor.
Njegovi parniki so propadli in šele po pol stoletju se je nekdo spomnil zanimivega starega Fitcha in objavil njegove avtobiografske spomine.
60 ratisov krasne oblike in lepe barve.
Ne bom tega dalje opisoval, ampak moram omeniti še posebno okolico, v kateri je bil francoski potnik. Prestol velikih mogulov je bil okrašen z velikansko množino dragocenih kamnov: med temi se je blestel tudi naš »Sah«, ki je postal pravcati talisman.
Prešlo je skoraj 75 let odkar je obiskal neustrašeni Tavernier mogula. Kamen so hranili najprej v Džehanabadu, nato v Delhiju, dokler ni izbruhnila leta 1739 nad Indijo nova nevihta. Sah Nadir iz Perzije se je dvignil od zapada nad Indijo,razdejal Delhi in se polastil poleg drugih dragocenosti tudi našega demanta. Kamen je prišel v Perzijo in skoro čez sto let so napisali tretji umetniški napis: »Vladar Kadžar Faath - Ali - Šah Sultan 1242.«
Nastopili so novi dogodki, 30. januarja 1829 je bil v perzijski prestolnici Teheranu izvršen napad ruskega diplomatskega agenta, ki ga je umoril najet morilec. V Rusiji se je zganilo javno mnenje. Carska diplomacija je silila na eksemplariričmo kazen Perzije, ruska družba je bila prav tako razburjena, kajti to ni bil navadni agent, ampak slavni ruski pisatelj A. S. Gribojedov.
Perzija mora pomiriti »belega carja« in v posebnem odposlanstvu je bil poslan v Petrograd šahov sin Hosrev-Mirza, ki naj odda Rusiji v zadoščenje eno najdragocenejših stvari perzijskega dvora, znameniti demant »Sah«. Kri Gribojedova so plačali s kamnom.
jo mesteca, se bodo na sami meji sedanje Ljubljane razvila povsem nova mesta, ki bodo sama prisiljena reševati svoje urbanistične probleme in ki zaradi različnih okoliščin, možnosti in razvoja ne bodo vedno v skladu z razvojem samega sre dišča Slovenije. Vendar pa to povsem razvojno nujno vprašanje ni igralo poglavitno vlogo.
Poznavalci prilik trdijo, da se zdaj raz-
vija Ljubljana v nekem smislu na račun gospodarsko sorazmerno bolj razvitih mest v Slovenji (n. pr. Maribora, Kranja, Celja, Jesenic, Velenja itd.) in da je težko misliti, da se bo to nadaljevalo v nedogled. Kajti dasi se Ljubljana hitro razvija in širi, daleč hitreje kot vsa ostala mesta v Sloveniji, pa v proizvodnji in sestavi prebivalstva zaostaja za drugimi središči v Jugoslaviji.
Ob tem načrtu, da torej tudi Ljubljano gospodarsko osamosvojijo in ji zagotovijo lastno kritje življenjskih stroškov, so načrtovalci trčili ob konservativno stališče, češ da naj Ljubljana še naprej ostane, kar je bila doslej: upravno in kulturno središče, ali z drugimi besedami: nekak idilični slovenski Salzburg. To stališče zagovarjajo - pa menda ne iz ljubezni do idilične Ljubljane!? - tudi nekateri krogi izven Slovenije in nedavno se je o tem razpisala tudi beograjska »Politika«, češ da je novi načrt megalomanski, čeprav isti krogi na vsa usta hvalijo slične in hujše načrte Beograda, Zagreba, Skopja, Sarajeva, Reke itd. Videti je, da gre po eni strani za golo zavist, po drugi pa za bojazen, da bodo tako odtegnjena določena sredstva v korist Ljubljane, ko bi jih bilo mogoče vsrkati drugam...
Ker sociološkega razvoja ni mogoče ustaviti in ker gospodarsko igra pomembno, če že ne odločno vlogo pri slehernem naselju, ki se povsem naravno hoče razvijati, je jasno, da Ljubljani ne preostane
To, kar so še do pred nekaj let imenovali središče sveta, center britanskega imperija, Piccadilly Circus bodo sedaj pre-inovili, modernizirali, tako da bo zadobil nov značaj, ki se bo približeval italijanskemu arhitektonskemu okusu. Piccadilly Circus je londonsko središče, bilo je torej obenem tudi svetovno središče v času, ko še ni bilo ruskih in ameriških posegov v svetovno zgodovino. Londonsko županstvo je pred kratkim predstavilo britanski vladi osnutek, ki naj bi zgodovinski kraj spremenil v enega izmed tolikih italijanskih trgov. Londonski časopisi so odločitev sprejeli z dobršno mero humorja in so za novi trg izbrali tudi primerno ime. Po novem naj bi Piccadilly spremenili v Piz-zadilly (made in Italy).
Kot je jasno je osnutek vzbudil številne polemike, ki jih lahko beremo v londonskem in sploh angleškem časopisju. Večina dnevnikov prinaša uvodnike, ki se bavijo s tem problemom ter ga prikazujejo iz raznih negativnih in pozitivnih plati. Tako na primer piše »Daily Mail«
v	daljšem večstolpčnem članku naslednje: »Zakaj so arhitekti dali zgodovinskemu kraiu Londona tako izrazit italijanski značaj? Ko bi ga postavili v psevdo-Tudor-skem, neoklasičnem, gotskem ali katerem koli drugem slogu, bi vsi zagnali velik vrišč, da se hoče spremeniti pomembno zgodovinsko delo in to v samem središču naše prestolnice. Toda, ker spominja na italijanska mesta in trge, zaradi tega, vsi na moč hvalijo. Ali ne bi bolje moderni angleški slog ponazarjal središče Com-monwealtha?«
Prav gotovo ima pisec članka prav. Res je, da bi se angleški prestolnici bolj pri-
drugega kot da misli na lastno industrijo, ki bo krila potrebe prestolnice Slovenije. Ta leži na mednarodno pomembnem križišču in povsem naravno je, da zato stremi, da postane tudi temu odgovarjajoče tržišče. Kaj je torej bolj naravnega, da se ob tem razvija tudi primerna industrija? Ce pa bo zato imela Ljubljana četrt in čeprav pol milijona prebivalcev pa je izključno naše slovensko vprašanje,
če že ne vprašanje samih Ljubljančanov in prav gotovo nikogar drugega. Kajti več kot gotovo je, da za njen razvoj ne bodo izven območja Slovenije dobili niti prebite pare! Doslej je denar vedno potoval v obratno smer.
legal angleški gradbeni stil, ker bi z večjim razumevanjem tolmačil dolgo angleško zgodovino. Po drugi strani pa moramo dati tudi prav piscu članka, ko pravi, da osnutek vsi hvalijo, ker se približuje italijanski arhitektoniki. Kritiki sodijo, da je osnutek živ, praktičen; čeprav je v popolnem kontrastu z vsem, kar lahko vidimo v Londonu. Morda prav zaradi tega ugaja Londončanom, ki si želijo v svojem velemestu nekaj novega. Ce bo vlada o-snutek odobrila, je zelo verjetno, da bodo veliko stvari popravili in spremenili, kajti nikakor si ne moremo predstavljati, da bi sredi Londona lahko gledali arhitektonsko čisto drugačen trg, ki bi se z angleško tradicijo v ničemer ne strinjal.
Podobnega mnenja je tudi arhitekt Sir William Holford, ki je osnutek pripravil in o katerem sodijo, da je najboljši angleški urbanist. Ko je predstavil načrt za zgradnjo novega, modernega Piccadilly Circusa je dejal: »To je moj recept za Piccadilly. Gotovo pa je, da bodo morali drugi skuhati in pripraviti jed, za katero sem pripravil recept!«
Od starega trga, ki je resnici na ljubo povedano prav toliko skromen, kot grd, po novem načrtu ne bo ostalo veliko. Trg bodo povečali ter mu dali kvadratasto obliko. Okrog in okrog bodo zgradili moderne stavbe, v pritljičju katerih bodo nameščeni bari, restavracije in trgovine.
V sredini trga bo ostal simbol Piccadil-lyja- majhen vodomet s kipom Herosa. Okrog tega bo potekal prostor, do katerega bodo imeli dostop samo pešci. Del tega prostora bodo razdelili na več manjših delov, izmed katerih bodo nekatere napolnili z rožami, podobno kot je to napravljeno v Rimu, na trgu Spagna, druge pa bodo napolnili z vodo iz vodometa, ki ga bodo povečali. S tem bodo poleti imeli prekrasen vodomet, pozimi pa bo dovolj prostora, da se bodo bližnji otroci lahko drsali na ledu.
V toliko se bo spremenil konservativni London. Poleg tega pa nameravajo postaviti stolp, ki naj bi bil podoben onemu, ki stoji v Benetkah na Markovem trgu. Ta načrt predstavlja za italijansko arhitekturo velik uspeh, saj pomeni, da so tudi konservativni Angleži pravilno doumeli italijansko gradbeno umetnost.
Slovenskim akademikom
Tudi letos bodo 6. in 7. maja volitve v predstavniški svet na tržaški univerzi.
Slovenci se bomo tudi letos predstavili samostojno na slovenski listi S.A.L. »Adria«, ki edina sledi težnjam naših akademikov raznih tržaških in goriških krogov.
Delovanje v predstavniškem svetu ni enostavno. Kljub temu pa smo Slovenci uspeli predstaviti nekaj važnih zahtev pred javnostjo.
Naglavnejša je bila za nas zahteva po ustanovitvi stolice za slovenski jezik na tržaški univerzi in tu upamo bo že v bližnji bodočnosti kaj ukrenjeno, da se za-
dosti tej važni potrebi spoznanja in zbli-žanja raznih kultur.
Naš predstavnik v akademskem svetu Udovič Marko je skozi celo prejšnje leto in na vseh sejah sodeloval pri zahtevah, ki so bile v korist akademske skupnosti.
O različnih sejah in debatah je naš list že pisal, prav tako tudi o raznih intervencijah, da bi se akademski skladi upravljali po, poštenih načelih v korist vseh in tudi Slovencev. Marsikaj je bilo storjenega in zato tudi za naprej smo Slovenci dolžni sodelovati v predstavniškem organu, kjer edino lahko postavljamo svoje zahteve.
Zato pozivamo vse slovenske visoko-šolce, da oddajo svoj glas za našo »Adrio«, ki bo tudi v bodočnosti kot doslej hodila premočrtno po slovenski poti, ki je danes za nas vse edina pravilna.
ODBOR S.A.L. »ADRIA«
JOSIP KERŠEVANI
D. z O. Z.
IRflPORT - E X P O R T
GORICA - CORSO ITALIA 76 - TEL. 26-43
IZVOZ NADOMESTNIH DELOV ZA KOLESA, KOLES, RADIO APARATOV ŠIVALNIH STROJEV IN DRUGIH PREDMETOV ZA ŠIROKO POTROŠNJO
POZOR! Potujete n Rim?	Itt K:
—š Hotel-Penzion BLED =*_
Via Statiiia, 19 - Telefon 777-102 - RINI
Se priporoča in pozdravlja, Vaš rojak VINKO A. LEVSTIK
Izrezite in shranite ! - Pišite nam za cene in prospekte !
JOHN FITCH nesrečni izumitelj parnikou
»STOJI, STOJ! LJUBLJANA"
Babilonska zmešnjava jezikov, ver in navad v Indiji
Pred približno petnajstimi dnevi je indijski parlament svečano otvoril novo parlamentarno dobo, ki je tretja po ustanovitvi države. Slavnostni govornik je bil dosedanji predsednik republike Ragen-dra Prasad, ki je nagovoril zbrane poslance na skupni seji. Ko je dosedanji predsednik države, ki bo čez nekaj dni zapustil svoje mesto iz zdravstvenih razlogov, vstopil v obsežno dvorano, so ga poslanci pričakovali stoje. Zadonele so> note indijske himne »Giana mana gana« -kar pomeni po naše »vsi združeni s srcem«, prisotni pa so državnega poglavarja pozdravili z burnim ploskanjem.
Ragendra Prasad je prebral kratek nagovor, v katerem je ponavljal stvari, ki so običajne za take prilike. Pozval je poslance, naj se zavedajo, da morajo delati izključno za korist svojih volilcev, ki so jim dali svoje zaupanje in za korist celotne države. Pohvalil je člane vlade, ki se trudijo, da bi v državi zavladala prava demokracija in da bi izgradili socialistično družbo. Vendar pa bo morala vlada svoj trud še povečati, če hoče izboljšati življenjski standard svojih državljanov.
Vsakdo' si lahko predstavlja na kakšne velike težave je naletela indijska vlada že v začetku svojega delovanja. Treba je bilo vzgojiti primeren vodilni kader, ki bi v bodoče lahko sam upravljal vse državne posle brez pomoči tujcev. Treba je bilo izobraziti preprosto ljudstvo ter zmanjšati število analfabetov. Toda to so samo nekateri najnujnejši problemi, ki jih mora delhijska vlada rešiti. Ostaja pa še vedno odprto vprašanje prehrane milijonov in milijonov lačnih državljanov.
Kdor ima priliko, da se lahko sprehaja po največjih in tudi najmodernejših indj-skih mestih, kaj lahko opazi veliko razliko, ki vlada vsepovsod. Prav nič posebnega ni zagledati na moderno asfaltirani cesti, ki vodi k letališču, kjer pristajajo najmodernejši prekocelinski zrakoplovi, preprost kmečki voz, čigar kolesa spominjajo na egipčanske reliefe. Preprosto izdelani leseni vozovi, ki jih vlečejo suhi in mrša-
vi	voli, katerim pobarvajo roge v zeleno barvo, isto, s katero so prevlečeni »Dakote«, ki pristajajo na letališču Madura:, ostro kažejo na kontrast, ki vlada med modernizmom in antičnostjo.
Toda ne samo na cestah, tudi v samem delhijskem parlamentu zapažamo ta kontrast. Parlament so si Indijci zgradili po angleškem vzorcu. Tako imamo tudi v Delhiju spodnjo in zgornjo zbornico, enak glasovalni ustroj kot v Londonu, najdemo pa celo speakerja. Seveda niso Indijci prevzeli od Angležev togih lasulj in oblek, v katerih se kretajo angleški lordi. V veliki dvorani indijskega parlamenta je zbranih sedemsto predstavnikov več sto milijonskega naroda. Poslanci so oblečeni v svoje delavne, dnevne obleke. Bele, ozke platnene hlače pokrivajo spodnji del telesa, medtem ko jim pokriva ramena tesno zapeta halja, ki pada skoraj do kolen. Poslanci Nehrujeve kongresne stranke po večini nosijo na glavi bele čepice, ki sli-čijo oni, od katere se njihov vodja nikdar ne loči. Ta ali oni parlamentarec kongresne skupine nosi na glavi oražno ali bledikasto rumeno čepico, da bi s tem poudaril politično neenakost v nekaterih vprašanjih. Tu in tam lahko opazimo rdeč, zelen ali rumen sari parlamentarke, kar daje celoti barvitost.
Predsednik republike je najprej spregovoril v hindiščini, ki je uradni jezik Indije, nato pa je ponovil iste besede v angleščini, da bi ga razumeli tudi ostali parlamentarci, ki zastopajo državo, v kateri so našteli nad sedem sto različnih jezikov in narečji. Zgleda, da bo Ragendro Prasada nadomestil dosedanji podpredsed-
V nevvdelhijskem parlamentu govore poslanci v angleščini, ker bi se sicer ne razumeli. Na bankovcih za sto rupij so napisi v štirinajstih jezikih, ki se razlikujejo tudi po abecedi.
nik Radhakrishnan, ki je doma iz južnih pokrajin Indije in ne pozna jezika hindi. Njegova materinščina je namreč tamil. Pri tem pa nastaja vprašanje, kateri jezik bo Radhakrichnan uporabljal pri govorih v parlamentu poleg angleščine. Ali se bo moral naučiti hindiščine, ki je prav toliko razlikuje od njegove materinščine kot slovenščina od nemščine. Ali pa mu bo uspelo, da bo lahko govoril v jeziku tamil, ki ga razume le slaba četrtma vseh prisotnih v indijskem parlamentu.
Toda tudi hindiščina ni mnogim razumljiva. Prav gotovo je bilo pred štirinajstimi dnevi v indijskem parlamentu nad sto poslancev, ki niso razumeli besedice govora ki ga je imel državni predsednik v uradnem jeziku in angleščini. Med njimi je mnogo takih, ki razen svojega jezika ali narečja ne razumejo ničesar drugega.
Časnikar Robert Trumball, ki je preživel sedem let v Indiji kot posebni dopisnik »New York Timesa« zatrjuje, da je poznal poslanca neke hribovske narodnostne skupine, ki ni razumel drugega jezika kot svoje materinščine. Isti časnikar tudi zatrjuje, da je lam ministrski predsednik priznal, da le slabo govori hindiščino in da tudi sanja v angleščini.
Ko so pred kratkim ustoličili približno
osemdeset novih poslancev je bila hindiščina v odločni manjšini. Poleg tega pa so razni parlamentarci prisegli po lastnem vzorcu, tako da je nekdo prisegel na ustavo, drugi na svojega boga. Pri tem pa so se posluževali svojih lastnih jezikov; urduja, bengalija, marathija, guggiaratija, malayalama in tako dalje. Med temi je bil tudi nekdo, ki je prisegel v klasičnem sanskrtu. To je bilo nekako tako, kot če bi slovenski poslanec prisegel v staroslovenščini. Poudariti pa je treba, da so njegovi prisegi zelo ploskali. Morda so bili med ploskajočimi v večini poslanci južnih pokrajin, ki so prepričani, da predstavlja sprejem hindiščine za uradni jezik Indije nepopravljivo napako. Prebivalci juga so namreč mnenja, da bi morali sprejeti njihov jezik za uradni, saj so potomci prastarih prebivalcev Indije, ki so jih kasneje podjarmili arijci. Prav zaradi tega trdijo, da bi moral postati uradni jezik temil, ki je prav tako star, če ne še več, kot sanskrt. Poleg tega pa se hvalijo, da se je prav v njihovih pokrajinah pred tisočletji rodila človeška kultura.
Toda zaenkrat je tamil samo eden izmed trinajstih pokrajinskih jezikov, ki jih priznava ustava, poleg hindiščine, ki je
uradni jezik in ga uporabljajo v pravosodju, na davkarijah, v telekomunikacijah in za razgovore med državami. Da pa so stvari še bolj komplicirane pomaga prav gotovo različna abeceda, ki jo uporabljajo prebivalci štirinajstih priznanih jezikov. Vsaka izmed štirinajstih republik, ki predstavljajo zvezno državo Indije ima svoj lastni jezik.
Toda priznanih jezikov bi bilo lahko še najmanj enkrat toliko. Med temi, ki so izostali naj omenimo urduščino, ki je neke vrste narečje hindiščine, ki ga uporabljajo muslimani in v katerem so številne arabske in perzijske besede. Ce smo dejali, da Nehru slabo obvlada hindiščino je to zaradi tega, ker je njegova materinščina prav jezik urdu. Govoriti bi bilo treba tudi o bihariščini, to je o jeziku, ki ga uporabljajo v državi Bihar, ki šteje nad štirideset milijonov prebivalcev. Ta jezik ima v glavnem tri narečja, ki pa se med seboj toliko razlikujejo, da kmet, ki govori samo eno narečje ne more razumeti sorojaka, ki govori samo drugo narečje.
Na bankovcih za sto rupij najdemo napisano veljavo v angleščini in v drugi trinajstih narodnih jezikih. Zanimivo je, da niti najbolj učeni Indijci ne vedo po-
Od komuni
Jožef Lipold (1/96-1855)
Svet misli, da si zlo premeten, Gd vsih strani jako učen,
Že vsak lenuh gospod če bit’, Vsak potepuh starino pit’.
Kar pridni so pridelali,
Se komunistam lastno zdi,
Saj pravijo, vsi bratci smo, Kar gleštamo, je vsih blago.
Kar si poerbal, tvoje ni,
To sliši tud’ med vse ljudi.
Kar ti v darilo si dobil,
Boš ravno tak med nas delil.
Tak ubožnih ljudi več ne bo, Vsi lehko tak bogati so.
Kar si prihraniš, pridobiš, Zopet med druge razdeliš.
»Posestva tvojiga več ni, Kakor zdaj pod ključami, Razločka stanov več ne bo.« Tak komunisti hočejo.
Vsi so gospodje in gospe;
Kaj s tega bo, vsak lahko ve: K&dar požerto vse blago, Potim sromak tud’ vsaki bo.
Lenuh ni sjal, tud nima žet’, Kar je pridelal priden kmet; Pokaj bi potepuh zapil,
Kar je gospod si pridobil?
Mestlan, teržan, dost’ truda ’ma, Ki rokodeli, baranta;
Naj vživa, kar pridelal je,
Ne potepuhu, ki križem gre.
Na kmete se zanašajo,
Da tumpci z njim’ potegnejo; Ali Bog je kmetu glavo dal,
Da bo goljfijo berž spoznal.
Katolška vera nas uči,
De Bog talente razdeli,
Da erimu dva, pa drug’mu pet Ne vsak’mu enega, ne deset.
O komunist, poberi se!
Tvoj nauk slepar iz pekla je, Ljubezen Bog od nas želi,
Ne pa oropati ljudi.
Le pridno radi delajmo,
In vbogim pa pomozimo;
To nas uči keršanski nauk,
To srečnih je ljudi opravk.
JOŽEF LIPOLD je rodom iz Mozirja na Štajerskem, šolal pa se je v Mariboru, Gradcu in Ljubljani, kjer je končal bogoslovje. Mnogo let je župnikoval v Rečici ter se je sam imenoval Leopold Rečički. Živahna leta francoskih vojn so v njem vzbudila pevsko žilo. Leta 1810 je bil kaplan domačih brambovcev, katerim je zložil primerne pesmi. Lipold se v svojih poezijah najraje ozira na dnevna vprašanja in tako srečamo pri njem eno prvih slovenskih pesmi, ki obravnava sodobni komunistični problem.
Ponatisnili smo jo za današnji praznik dela, prvič, kot redko in malo znano zanimivost, drugič pa, ker nam vkljub starinskemu navdihu, ki veje iz vsake vrstice, in veliki preprostosti, pove nekaj bistvenih resnic in dejstev, ki veljajo še danes. Lahko bi rekli, katerih veljavo je dokončno potrdil prav komunizem, povsod tam, kjer je prišel na oblast.
vedati točnega števila vseh raznih indijskih jezikov in narečji. Prebivalci severnih pokrajin ne vedo skoraj ničesar o kulturi in življenju na jugu in obratno. Malokateri severnjak pozna južni jezik kannada, katerega uporablja vsak dan šti-ridesetmilijonska množica ljudi iz pokrajine Mysore. Omeniti bi bilo treba še te-lugu, ki ga govorijo v državi Haiderabad in o katerem pravijo, da je prava »vzhodna italijanščina« zaradi mehkih in zvočnih glasov, ki jih vsebuje ta jezik.
Toda prepustimo to babilonsko zmešnjavo jezikov in narečij filologom. Vsakomur pa bo razumljivo, da predstavljajo številni indijski jeziki zelo važen problem, ki ga bo morala vlada čimprej rešiti in to na tak način, da se nihče ne bo čutil prikrajšanega. Z jeziki pa je treba poenotiti tudi najrazličnejše navade, tradicije, zgodovino, ki predstavljajo za Indijo veliko politično težo, ki lahko čez noč razbijejo šibko stavbo države, ki združuje v svoji enoti ljudi s tako različnimi tradicijami in navadami.
POD ČRTO
160 let je poteklo od rojstva Viktorja Hugoja
Veliki francoski romanopisec se je rodil leta 1802 v Besanconu kot sin generala. Šolal se je najprej v nekem plemiškem seminarju v Madridu, nato pa je odšel v Pariz. Namenili so ga v politehnično šolo, toda mladenič se je temu odločno uprl. Zgodaj je pričel pisateljevati in prejel za svoje pesniške prvence nagrado literarne akademije v Tolousei. Bil je goreč republikanec ter je precej svojega časa posvetil političnemu udejstvovanju. Zaradi svojih političnih prepričanj je bil leta 1851 izgan iz Francije ter je v begunstvu preživel osemnajst let. Kot politik je sledil idejam svojega časa in razvoju meščanske miselnosti. Iz njegovega morda najpopularnejšega romana »Nesrečniki« smo poiskali odlomek z naslovom »5. junij 1832«.
Čeprav je že tri mesece kolera pritiskala duhove k tlom in uhijala v njih vsako živahnost, je bil Pariz v pomladi leta 1832 že dolgo pripravljen na udar. Veliko mesto je bilo podobno topu. Kadar je nabit, zadostuje iskra in že ustreli. Meseca junija 1832 je bila taka iskra smrt generala Lamarqua.
Lamarque je bil ugleden in delaven mož. Imel je zaporedoma za cesarstva in za restavracije dvoje za tisto dobo potrebnih vrlin; hrabrost na bojnem polju in udarnost na govorniški tribuni. V njegovi besedi si čutil meč. Kakor njegov predhodnik Foy, je najprej visoko cenil zapovedovarije, nato pa svobodo. Njegovo mesto je bilo med zmerno in skrajno levico. Ljubil ga je narod, ker je prejemal nase vso usodo bodočnosti, in ljubila ga
je množica, ker je dobro služil cesarju. Bil je z grofoma Gerardom in Drouetom eden od Napoleonovih kasnejših maršalov. Pogodbe iz leta 1815 so ga zadele kot osebna žalitev. Naravnost in odkrito je sovražil Wellingtona in to je ugajalo množici. Skozi sedemnajst let se je komaj zmenil za dogodke, ki so se pripetili v tem času, in je z dostojanstvom hranil v sebi žalost nad Waterloojem. V angoniji, v svoji zadnji uri si je stiskal k prsim meč, ki so ga bili zanj določili časniki iz dobe »stodevne vlade«. Napoleon je umrl z besedo »armada«, Lamarque z besedo »domovina« na ustnicah.
Pričakovali so njegovo smrt. Toda ljudstvo se je balo te smrti kot velike izgube, vlada pa kot nevarnosti. Povzročila je splošno obžalovanje. Kakor vse, kar je grenkega, se tudi žalovanje lahko spremeni v upor. To se je zgodilo.
Na predvečer in zjutraj dne 5. junija, na dan, za katerega je bil določen La-marquov pogreb, je predmestje sv. Antona, skozi katero je moral tudi iti sprevod, dobilo nekakšen grozeč videz. Sumno q-mrežje ulic se je napolnilo s hrupom. Vsak se je oboroževal, kakor je vedel in znal. Mizarji so odnašali iz svojih delavnic velike skobelnike, da bi z njimi »rušili vrata«, Eden od njih si je bil napravil bodalo iz nogavičarske kvačke, tako da je odlomil kljuko, kavelj pa priostril. Nekdo drugi je v »napadalni« mrzlici že tri dni spal popolnoma oblečen. Neki tesar, po imenu Lombier, je srečal tovariša, ki ga je vprašal: »Kam greš?« - »No, orožja nimam!« - »Pa potem?« - »Grem v tesar-nico po svoje železno šestilo.« - »Kaj boš z njim?« - »Ne, vem,« je odgovoril Lombier. Neki Jacquelin, zelo delaven mož je vsevprek nagovarjal delavce, ki so hodili mimo: »Pojdi z menoj!« - Plačeval je vsakemu za deset sujev vina in govoril: »Imaš delo?« - »Ne.« - »Pojdi k Filspier-
ru, vstopi za Montreuilska in Charonnska vrata, našel boš dela.« - Pri Filsprierru so našli naboje in orožje. Znani voditelji so raznašali pošto, tekali so namreč od enega do drugega in zbirali svoje ljudi. Pri Barthelemyju blizu Tronskih vrat pri Capelu, na Petit-Chapenaujd so se pivci že kar resno nagovarjali. Slišali so jih. ko so govorili: »Imaš svojo pištolo?« -»Pod bluzo.« - »In ti?« - »Pod srajco.« -Na Prečni ulici pred Rolandovo delavnico in na dvorišču Požgane hiše pred Ber-nierovo delavnico orodja so šepetali ljudje v skupinah. Opazili so, da je bil najbolj goreč neki Mavot, ki ni nikdar delal več kot en teden v isti delavnici ter so ga mojstri vedno odpuščali zato, »ker se je bilo treba vsak dan prerekati z njim.« Mavot je bil naslednji dan na barikadi v Menilmontanski ulici ubit. Mavotu je pomagal Pretot, ki je mu je bila tudi v boju namenjena smrt in je na vprašanje »Kakšen je tvoj cilj?« odgovarjal: »Vstaja.« Delavci, zbrani na voglu Bercyjske ulice, so poslušali nekega Lemarina, revolucionarnega uradnika za Saint-Marce-alško predmestje. Skoraj javno so izmenjavali povelja.
5. junija je torej - ves dan sta se menjavala dež in sonce - mrtvaški sprevod generala Lamarqua s slovesnim vojaškim spremstvom, ki je bilo iz previdnosti še pojačeno, prečil pariške ulice. Dva bataljona s pregrnjenimi bobni in s povešenimi puškami, deset tisoč mož narodne garde s sabljami ob strani in topniške baterije narodne garde so spremljali krsto. Mladeniči so peljali mrtvaški voz. Takoj za njimi so hodili častniki Invalidov in nosili lovorjeve veje. Nato je prišla brezštevilna množica, vsa nenavadna in razburjena; člani Prijateljev naroda, juristi, medicinci, ubežniki vseh narodov,, španske, italijanske, nemške, poljske zastave, vodoravne trobojnice, vsi mogoči prapori, otroci, ki so mahali z zelenimi vejicami,
kamnoseki in tesarji, ki so prav v tistem času stavkali, stavci, ki si jih spoznal po papirnatih čepicah, dva po dva, trije po trije; kričali so, skoraj vsi so mahali s palicami, nekateri s sabljami, v neredu in vendar enodušni, zdaj navadna gneča, zdaj vojaški oddelek. Posamezna krdela so si izbrala voditelje. Neki mož, oborožen s parom popolnoma vidnih pištol, je oči-vidno po vrsti pregledoval mimoidoče in njih vrste so se razmikale pred njim. V drevoredih, vzporednih buljvaru, na vejah dreves, na balkonih, na oknih in na strehah je mrgolelo glav, mož, žena in otrok. Oči so jim bile polne strahu. Oborožena množica je hodila mimo, preplašena množica jo je gledala.
S svoje strani je opazovala vlada. Opazovala je z roko na mečevi ročici. Na trgu Ludvika XV. si lahko videl štiri eksadrone karabinjerjev s trombetači na čelu, docela pripravljene za pohod s polnimi torbami nabojev, z nabitimi puškami in mušketami; v Latinskem okraju in v okolici Rastlinskega vrta po ulicah razvrščeno mestno gardo, na Vinskem tržišču eksadron dragoncev, na Grevenskem trgu polovico dvanajste lahke, drugo polovico pa pri Bastiji, dragonce šeste pri Celestin-cih in dvorišče Loura polno artiljerije. Ostale čete so bile zbrane za obrambo v vojašnicah, ne da bi štel polke iz pariške okolice. Nemirna sila je imela za grozečo množico v pripravljenosti štiri in dvajset tisoč vojakov v mestu in trideset tisoč v predmestju.
Različne govorice so krožile v sprevodu. Govorili so o spletkah legitimistov. Govorili so o vojvodi Reichstadtskem, ki ga je Bog zaznamoval s smrtjo v tistem trenutku, ko ga je množica določila za vladarja. Neka oseba, ki pa je ostala neznana, je naznanjala, da bosta ob določeni uri delovodji, ki so ju pridobili za to, odprla ljudstvu vrata neke tovarne orožja. Z neko potrtostjo, pomešano navdušje je
Devetinštirideset rekordov v enem samen dnevu
Slovita ameriška letalka Jacqueline Co-chran je zaprosila »National Aeronautics Association«, da ji prizna 49 rekordov, ki jih je potolkla med poletom, ki ga je izvršila pretekli ponedeljek. Jacqueline Cochran je z letalom vrste »Lockheed«, ki ima štiri reakcijske motorje preletela progo New Orleans-Hannover. Med številnimi rekordi, za katere sedaj prosi priznanje, je tudi svetovna značka za pilotiranje reakcijskega letala v ravni črti. Cochranova je namreč preletela daljavo 4100 kilometrov, ki ločijo New Orleans in Gander na Novi Zemlji s hitrostjo 772 kilometrov na uro. Za tovrstne »ravne polete« so dovoljeni obračaji za največ 90 stopinj.
Jacqueline Cochran je že v preteklosti potolkla 33 državnih in mednarodnih rekordov, izmed katerih šestnajst še vedno vstraja, ker jih še ni nobena žena-pilot premostila.
Med njenimi najslavnejšimi poleti naj omenimo, da je bila prav Jacqueline Cochran prva ženska, ki je prebila zvočni zid. Lanskega oktobra pa je dosegla svetovni rekord v hitrosti za ženske-pilote. Takrat ji je uspelo leteti s hitrostjo 1255 kilometrov na uro na zaprti razdalji 100 kilometrov. Ob tej priložnosti je krmarila letalo vrste »Northrop T 38 Talon«. Med drugim naj povemo, da ji je ta rekord pripomogel, da ,ie vsaj začasno premagala svojo najnevarnejšo konkurentko Jacqueline Auriol, snaho bivšega francoskega republiškega predsednika, ki je n,>-kaj mesecev pred njo potolkla prejšnji rekord Cochranove, ki je znašal 1087 kilometrov na uro.
f Janko Traven
V	Ljubljani je v starosti šestdesetih let umrl časnikar in publicist Janko Traven. Po študiju na dunajski visoki šoli za svetovno trgovino se je posvetil publicistiki. Bil je sourednik prvega slovenskega ilustriranega časopisa. Leta 1949 je prevzel vodstvo Slovenskega gledališkega muzeja, leta 1952 pa je pripravil zanimivo razstavo o slovenski gledališki umetnosti. Tudi v tem času pa se je najraje posvečal publicistiki, saj je bil eden najboljših slovenskih mojstrov intervjuja.
prevladovalo na odkritih čelih večine udeležencev. Tu in tam si videl v tej množici, ki so jo razgibavala tako silna razburjenja tudi obraze pravih zločincev in nizkotna usta, ki so govorila: »Ropajmo!«. So neka gibanja, ki razburkajo dno močvirij in vzdignejo v vodi oblake blata.
Sprevod se je '' mrzlično počasnostjo vlekel od hiše žalosti po buljavarih do Bastije. Od časa do časa je deževalo, a dež nikogar ni motil. Več značilnih pripetljajev je spremljalo pot sprevoda. Ko so nosili krsto okrog Vendomeskega stebra, je padalo kamenje na vojvodo Fritz-Ja-meskega, ki so ga bili opazili na nekem balkonu s klobukom na glavi. Strgali so galskega petelina z ljudskega prapora in ga poteptali v blatu; pri Saint-martinskih vratih so z mečem ranili mestnega stražnika: neki častnik dvanajste lahke je rekel na glas: »Jaz sem republikanec!« S silo so vdrli v politehnično šolo in kričali: »Živela politehnika! Živela republika!«
Pri Bastiji se je dolga vrsta sumljivih radovednežev, ki so prihajali po Saintan-toinskem predmestju navdol, strnila s sprevodom in nekakšno strašno kipenje je začelo dvigati množivo.
Slišali so, kako je neki mož reekl drugemu: »Saj vidiš tistega tam z rdečo bradico, to je tisti, ki pove, kdaj bo treba streljati.«
Mrtvaški voz je šel mimo Bastije, vozil je ob kanalu, preko malega mostu in je prispel na ploščad Austerlitz-škega mostu. Tu se je ustavil. V tem trenutku bi bila ta množica, opazovana s ptičjega razgleda, kakor komet, čigar glava je bila na ploščadi in čigar rep se je razlival po Bour-donskm nabrežju, pokrival Bastijo in se nadaljeval na bulivaru do Sainmartinskih vrat. Nepregledna množica je obmolknila. Lafayette je spregovoril in se poslovil od Lamarqua. Bil je ganljiv in vzvišen tre-(Nadaljevanje na 4. str.)
Novosti v šolski preosnovi
Mična razstaua u »pomorski postaji"
Govorjenje o novih šolskih knjigah predvsem zanima šolnike, vendar pa tudi starše, saj so oni tisti, ki morajo svojim otrokom nabaviti vse potrebno, kar šola zahteva. Vsako leto ob trenutku, ko profesorji in učitelji izbirajo učne knjige, izzove ta ali one odločitev številne debate in prerekanja. Po pravcatem neurju, ki je nastalo lansko leto ob priliki poviškov cen učnim knjigam je posebna ministrska komisija preučila vso zadevo in jo pripeljala na status quo. Komisija je že na začetku svojega dela spoznala, da nima pomena ukvarjati se z učnimi knjigami za višje srednje šole, kajti cene tem knjigam niso tako visoke, da bi lahko vzbudile ogorčenje pri starših. Svojo pozornost so raje obrnili k osnovnošolskim učnim knjigam. Vendar pa so že tedaj rekli, da znižanje za nekaj sto lir učnim knjigam ne more rešiti obsežnega problema.
Nova vlada pa je letos povzela številne ukrepe, ki bodo zadovoljili vse, ki so v zvezi s šolo. Najbolj revolucionarni ukrep določa, da bodo v prihodnjem šolskem letu v državnih osnovnih šolah učne knjige razdelili brezplačno in to vsem gojencem neglede na materialni položaj njihovih staršev. To je zelo važen korak k enakosti vsaj na področju študija in kulture. Za ta veliki strošek naj bi vlada porabila ostanek, ki še ni bil porabljen iz načrta za šolsko preureditev. Toda p > skrbne jši preučitvi so spoznali, da v državnih blagajnah znaša primanjkljaj za ta strošek ene milijarde in pol lir: Ta primanjkljaj bo treba kriti z novimi fondi. Toda sedaj, ko se je preosnova že začela ni več mogoče napraviti koraka nazaj. Se več treba bo ta ukrep vzkladati ter ga postopoma prenesti tudi na vse ostale zavode', ki jih morajo otroci pq. zakonu obiskati.
Ko smo si sedaj bežno ogledali problem v zvezi s stroški pa ostajata še vedno dva problema, ki sta prav tako važna.^ Prvi je moralnega značaja. Na vsak način je treba ohraniti šolnikovo svobodo pri izbiranju učnih knjig. Drugi problem pa je bolj praktičnega značaja. Na kakšen način naj se izvrši razdeljevanje knjig. Govorili so o posebnem razdeljevalcem uradu, ki naj bi bil nameščen na vsaki šoli. Toda trgovci s knjigami so se temu načrtu uprli. Pri tem je treba pomisliti na vse one knjigarne v manjših mestih, katerih zaslužek pri razpečavanju šolskih knjih občutno vpliva na letno bilanco. Zgleda,
160 let je poteklo od rojstva Viktorja Hugoja
(Nadaljevanje s 3. str.)
nutek. Vse glave so se odkrile, vsa srca so udarjala. Naenkrat se je sredi množice pojavil črno oblečen jezdec z rdečo zastavo; drugi pravijo, da s sulico, na kateri je bila rdeča čepica. Lafayette je okrenil glavo. Excelmans je zapustil sprevod.
Ta rdeča zastava je vzdignila vihar in je izginila v njem. Od Bourdonskega bu-ijvara do Austeriitzskega mostu je eden tistin klikov, ki so kakor plima, razgibal množico. Čudoviti kriki so se vzdignili; »V Panteon Lamarqua! Lafayette na magistrat!« - Med ploskanjem množice so se mladi ljudje vpregli in začeli vleči La-marqua v martvaškem vozu po Auster-litzškem mostu in Lafayetta v kočiji po Morlandskem nabrežju.
Medtem pa se je na levem bregu pomikala naprej mestna konjenica in zaprla most, na desnem bregu pa so prišli dragonci od Celestincev in se razvili vzdolž po Marlanskem narežju. Ljudstvo, ki je vleklo Lafayetta, jih je nenadoma uzrlo na ovinku nabrežja in zakričalo: »Dragonci!«
- Dragonci so se približevali korakoma, molče s pištolami v torbicah, s sabljami v nožnicah, z mušketami na ramenih, z izrazom mračnega pričakovanja.
Dve sto korakov pred mostičkom so se ustavili. Izvošček, ki je vozil Lafayetta, je pripeljal do njih, oni so razmaknili vrsto, pustili so ga skozi in so se zopet strnili za njim. V tem trenutku so dragonci trčili ob množico. Zene so se preplašane razbežale.
Kaj se je zgodilo v tej usodni minuti? Nihče ne bi znal povedati. Temen trenutek je, ko se zmešata dva ohlaka. Eni pripovedujejo, da se je zaslišalo trobljenje za napad, drugi zopet, da je neki otrok s pestjo udaril dragonca. Dejstvo je, da so počili trije streli hkrati; prvi je ubil vodjo eskadrona, drugi je ubil gluho starko, ki je zapirala svoje okno, tretji je zadel epoleto nekega častnika. Neka žena je zakričala »Prezgodaj začenjajo!« - nenadoma so videli, kako je eskadron dragoncev, ki je bil ostal v vojašnici, po Bassonpierreski ulici od nasprotnega konca pridrl v galopu in z golimi sabljami na Morlandsko nabrežje in pomel vse, kar je bilo pred njim.
S tem je povedano vse. Nevihta se je razbesnela, kamenje je deževalo, streli so pokali, marsikdo se je vrgel po nabrežju navzdol in prebredel mali rokav Siene, ki je zdaj že zadelan. Velikanska trdnjava lesenih skladišč ladjedelnice na Loevre-skem otoku je bila natrpana bojujočih. Ruvali so kole, streljali s pištolami, začenjali postavljati barikade; mladi ljudje ki so jih vrgli nazaj, so v diru pretekli za mrtvaškim vozom Austerlitzški most in napadli mestno gardo; karabinjerji so prihiteli, dragonci so sekali, množica se je razbežala na vse smeri, bojni hrup se je razlegal na vse štiri strani Pariza. Kričali so: »K orožju!« Tekali, spotikali se, padali, bežali, upirali so se. Srd je razvnel upor, kakor razneti veter požar.
da se bodo pristojne oblasti poslužile naslednje praktičnega sistema. Sola, ali bolje razredni učitelj ali profesor bo lahko svobodno izbral knjige, ki se mu zde najprimernejše ter bo razdelil med učence posebne buone, s katerimi si bodo nabavili učenci pri knjigotržcu odgovarjajočo učno knjigo. Pri tem pa so seveda dvignili svoj glas predstavniki založb. Zaradi tega zgleda, da so se sporazumeli, da bodo na učne knjige, ki jih bodo prejeli učenci z bounom nalepili posebno značko, kot je v navadi pri zdravilih. S tem bodo založbe lahko kontrolirale knjigotržce.
Nov način posredovanja knjig učencem, ki smo ga opisali, bo gotovo prinesel vrsto pozitivnih novosti. Po eni strani bodo favorizirani učenci, ki jim ne bo več treba kupovati šolskih knjig in učbenikov, po drugi strani pa bo država zagotovila večjo prodajo tako založbam, kakor knjigarnam. Odpadlo bo namreč trgovanje med učenci s starimi knjigami, ker bo vsakdo lahko dobil zastonj nov učbenik.
Vse to pa zaenkrat velja samo za osnovne šole, ki bodo morale v času med 21. in
V sredo 18. aprila so predstavniki devinsko- nabrežinske občine: župan Skrk ter odbornika Drago Legiša in Josip Terčon, obiskali generalnega komisarja dr. Mazzo. Bil je to prvi obisk pri novem generalnem komisarju ter je imel v prvi vrsti namen pozdraviti v imenu občine najvišjega predstavnika civilne oblasti na Tržaškem.
Ob tej priliki so odposlanci prikazali dr. Mazzi nekaj važnejših problemov občine. Generalni komisar se je posebno zanimal za turistične probleme v občini rer je zagotovil, da bo pri vseh teh vprašanjih pomagal občini kolikor bo le mogel. Sporočil je tudi, da bo v kratkem imenoval posebnega komisarja, ki bo organiziral in pripravil vse potrebno za delovanje novo-Stanovljenega urada za turizem za Jevin-sko-sesljansko področje.
Odposlanci so mu tudi prikazali iežkoče, ki so nastale za našo občino, ker pripada pod goriški tribunal in preturo v Tržič, medtem ko imamo vse druge urade v Trstu. Kljub temu, da je občina proti temu odloku že večkrat protestirala ter zaprosila prejšnjega generalnega komisarja, da bi v tem smislu predočil problem vladi, so vsi poskusi ostali brez uspeha. Dr. Mazza je takoj uvidel, da je to nesmisel ter obljubil, da bo posredoval pri ministrstvu, da se zadeva ugodno reši.
31. majem izbrati učbenike za prihodnje šolsko leto. Po načrtu, ki ga je pripravila vlada pa bi se isti sistem moral prenesti na nižje srednje šole tekom 1. oktobra.
Poleg tega pa moramo omeniti še eno novost, ki potrjuje demokratični ustroj v italijanskem šolstvu. Vladni načrt namreč predvideva, da učbenike določi profesorski zbor ob prisostvovanju predstavnikov staršev. Gotovo je, da starši ne bodo imeli pri izbiri odločujočega glasu, saj je razumljivo, da ne morejo poznati različnih ubčenikov, ki se najbolj prilagajo določeni šoli. Vsekakor pa je prav da starši vsaj simbolično sodelujejo pri tovrstni izbiri. S tem pa se nikakor noče ovirati delovanja profesorjev in učiteljev ter jih postavljati pod kontrolo. Nikakor ne, vladni načrt predvideva samo, da so tudi starši soudeležni pri šolski vzgojih otrok.
Vse te nove šolske preosnove zadevajo študijske zavode po vsej Italiji. Razumljivo je torej, da bo novih pridobitev deležna tudi slovenska šola, ki je enakopravna ostalim italijanskim učnim zavodom.
Nadalje so odposlanci naprosili generalnega komisarja, da bi se tudi zanimal in posredoval pri cestni in deželni upravi, da bi ta postavila ob državnih in deželnih cestah v naši občini dvojezične napise in to z ozirom na prebivalstvo, ki je v veliki večini slovensko. To svojo zahtevo so podprli z določili, ki jih predvideva spomenica. Vladni komisar je odgovoril, da londonska spomenica ni zakon, ker še ni bila odobrena od parlamenta ter da je treba pri tem vprašanju nekoliko potrpeti.
Občinska seja v Nabrežini
V ponedeljek 16. aprila je nabrežinski občinski svet nadaljeval s svojim delom. Zupan je najprej poročal o programu del SELAD za dobo 1&62/63. Načrt del predvideva 32.3 milijonov Lir za razna dela v občini. Od tega odpade za ureditev raznih cest in poti, ki imajo turistični pomen 12 milijonov. Za podaljšanje cest pri novih hišah v Kamnolomih in ureditev drugih poti v Kamnolomih pa bodo porabili 9.2 milijonov. Ostalo gre za gradnjo pločnikov po vaseh, jarjjpv za razširitev vodovodnega omrežja in drugo.
Nato je odbornik Terčon podal daljše poročilo o predlogu za ustanovitev občin-
V soboto 21. aprila so v tržaški »pomorski postaji« svečano otvorili IX. mednarodno cvetlično razstavo. Dan pred otvoritvijo so v naše mesto prišli ravnatelji javnih vrtov zi Gorice, Gradca, Beljaka, Ravenne, Bergama, Lugana in Vi-cenze, katere je sprejel ravnatelj razstave Bruno Natti.
Obiskovalcu te velike prireditve za ljubitelje cvetja in rož so na pogled poleg številnih narazličnejših primerkov flore tudi risbe, ki so jih izdelali osnovnošolski otroci, za kar so bili tudi nagrajeni. Na tem natečaju so sodelovale šole 187 različnih občin, ki so prispevale 3034 risb. Po svečanostni so prireditelji natečaja nagradili najboljše grafične izdelke. Tudi otroci iz slovenskih šol so se dobro odrezali ter so odnesli številne nagrade in medalje. Učencem pete osnovne šole so podelili devetnajst srebrnih medalj. Priznanje sc med drugimi prejeli tudi: Nadja Filipič iz Rojana, Radovan Pulinc iz Sempolaja, Boris Krs iz Katinare in Mara Rogelj iz Trsta. Osem srebernih medalj so prejeli učenci četrtega razreda o-snovne šole. Med temi naj omenimo Petra Caharijo iz Nabrežine. Učenci prvega
ske službe za lepljenje reklamnih in drugih lepakov. Občinski svet je ta predlog odobril, nakar je bil občinski svet pooblaščen, da pripravi pravilnik.
Odbornik Markovič je podal poročilo o pravilniku za službo poljskih čuvajev, ki bi veljal tudi za nekak kmetijski pravilnik. Ta pravilnik je sestavila posebna komisija občinskega sveta, v kateri so bile zastopane vse skupine. Zato je razumljivo, da so novi pravilnik soglasno odobrili vsi svetovalci.
Nato je svetovalec dr. Floridan vprašal župana, če je res, da je občina že prejela razsodbo državnega sveta v zvezi z odklonjenim dovoljenjem za gradnjo novega begunskega naselja v Sesljanu. Zupan je odgovoril, da je razsodbo res prejel ter da bo obširneje poročal o tem vprašanju na prihodnji seji.
razreda pa so namesto medalj prejeli igračke, ki so jih bili zelo veseli. Lepo igračko je prejel tudi Jurij Gorjup iz goriških Brd.
Pojasnilo
V nedeljo, 29. aprila t.l. je bil v prostorih SDZ v Trstu, ulica Machiavelli 2241., sklican sestat nek z dnevnim redom izrazito po? litičnega značaja, ki očitno pre? sega okvir delovanja prosvetne organizacije, katera naj bi bila sestanek formalno sklicala.
To se je zgdoilo, ne da bi bil sklicatelj o tem predhodno ob? vestil SDZ, katere prostorov se je nameraval poslužiti in ne da bi za to dobil njen pristanek. Pred? videni javni pomenek tudi ni bil oblastveno prijavljen.
Zaradi teh razlogov in ker ni imela nobenega jamstva glede poteka sestanka je bila SDZ pri? siljena odpovedati pravico upoi rabe svoje dvorane za napoveda? ni javni pomenek.
Čim je iz že razposlanih vabil posredno zvedela za namero or? ganizatorja, je SDZ svojo odlo? čitev sporočila predsedniku SPM in najavljenemu govorniku. To se je zgodilo s ekspresnim pis? mom z dne 27. aprila t.l. SDZ je žal, da se sklicatelj ni na to oziral in ni smatral za potrebno, da bi povabljence o tem obvestil ter tako preprečil, da bi, sicer vsega skupaj samo šest oseb, ob napo? vedanem času brez svoje krivde zaman čakalo na sestanek, ki ga ni bilo.
VODSTVO SDZ
Odgovorni urednik:
Prof. IVAN RUDOLF
Uredništvo 'n uprava: Trst, ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Tiskarna Adria. d. d. v Tr*tu
BANCA Dl CREDITO Dl TRIESTE
S. P. A.
TRŽAŠKA KREDITNA BANKA
GLAVNICA LIR 600.000.000 - VPLAČANIH UR 180.000.000
TRST - ULICA FABI0 FILZI ŠT. 10 TEL. 38045 - 38101 BRZOJAVNI NASLOV: BANKRED
EMAJLIRANI ŠTEDILNIKI IN PECI NAJMODERNEJŠIH OBLIK NA VSA GORIVA
POPOLNA OPREMA ZA KUHINJE, RESTAVRACIJE, IZ EMAJLA NERJAVEČEGA (INOX) JEKLA ITD.
ELEKTRIČNI LIKALNIKI, SESALCI ZA PRAH, PRALNI STROJI, GRELCI ZA VODO, HLADILNIKI
DEKORATIVNI PREDMETI UMETNE OBRTI, OD KERAMIKE DO BRUŠENEGA KRISTALA
LESTENCI,TER VSEH VRST ELEKTRIC-	TRST
NIH LUCI, KLASIČNE IN MODERNE	PIAZZA	S. GIOVANNI, 1
OBLIKE	TEL. 35-019
tvrdka Uršič Ut.Ib er f
ZALOGA VINA IN LIKERJEV
Ucsi . (Ulica & (Rittmeger 7 - Uei 23-748
Milan Ambrožič
AVTORIZIRANI ELEKTRICIST Viale Miramare, 29 - Tel. 29-322	TRST
TISKARNA IN PAPIRNICA
BERNARDI
TRST = ULICA MAZZINI 44 = TELEFON 93=667
TRGOVINA Z ELEKTRIČNIMI GOSPODINJSKIMI STROJI - RADIJSKIMI IN TELEVIZIJSKIMI APARATI
BALBI
Ulica S. Marco 12, tel. 55-228 . Ulica S. Marco 29, tel. 41-454
H/isus <B> Otiica
TRIESTEl
EE0SI
RESTAVRACIJA
FURLAN
REPENTABOR
:J\ er savani m
oris
IMPORT - EXP0RT
Telegramu K1IRBOR * TRST
TRST. STRADA DEL FRIULI ŠT. 102 = TELEFON 23.802
Odposlanstuo deuinsko-nabrežinske občine pri generalnem uladnem komisarju dr. mazzi