165 Maistrova najdaljša mariborska noč, 1918 Pesmi Tugo Zaletel V krajih ki jih obdajajo brezdušne gore brezdušni prebivalci sledijo brezdušnim ciljem brezdušni tatovi kradejo brezdušnim bogatašem SLOVENIJA MOJA DEŽELA 166 brezdušni policaji držijo v rokah brezdušne pendreke in udrihajo z njimi po hrbtih brezdušnih prestopnikov brezdušni očetje pretepajo brezdušno mularijo ki so jo ob pomoči brezdušnih doktorjev rodile brezdušne matere brezdušni kmetje sedijo na brezdušnih traktorjih in pijejo brezdušno žganje da se potem prevračajo po brezdušnih pobočjih brezdušni samomorilci skačejo z brezdušnih mostov in se mečejo pod brezdušno zamujajoče vlake ali pa si z brezdušnimi britvicami režejo vodene žile brezdušni ministri si izmišljajo brezdušno šolstvo ki ga brezdušni dijaki brez izjeme brezmejno sovražijo brezdušni pesniki pišejo brezdušne pesmi brezdušni kritiki hočejo razbiti brezdušje da bi v njem našli srce Cinični Cankar pa je nekoč zapisal: IN NAROD SI BO PISAL SODBO SAM! V redkozračnem jutru so mi nadeli plašnice, me peljali na polje tulipanov in ukazali: HODI! Majhna stopala so za sabo puščala Tugo Zaletel NISEM JIM ZAMERIL gosto sled uničenja. Na pordelo njivo sem izpustil solzo. A nisem jim zameril. V prijetni toploti dopoldanskega sonca so me s kamnom v roki gnali pred oltar in mi veleli: VRZI! Drobci razsutih spoznanj so pršeli skozi sončni žarek. Pobral sem kristal ter si ga kot potreben spomin zarezal v dlan. A nisem jim zameril. V opoldanski pripeki so me gnali pred očeta, mi v roko potisnili nož in zasikali: KOLJI! Padajoče telo se je stopilo s svojo senco. Nemočno sem poljubil ledeno čelo. A nisem jim zameril. V medlem odsevu božajočega mraka so poslali valpta pome. Postavili so predme drobnega slavca in ukazali: DAVI! Z drhtečo roko sem dvignil ptico in zašepetal: odleti. Začeli so biti, iztrgali so mi srce in so ga poteptali. Vanj so zasadili žareče osti 167 Pesmi 168 Tugo Zaletel in hoteli so oditi. Toda koraki so se jim zapletli in popadali so v noč. Nisem jim zameril. Kdo ste, Erinije preklete, in kam me vlečete iz tišine? Čemu pehate me iz samote, ki mori počasi, a je zanesljiva sestra smrti? V Miru me pustite, rad bi dokončal začeto! Tvoje pesmi smo, poet; poslal si nas ljudem, da bi jih spremenile. A smo prešibke, da bi prebile človekov oklep. Zato smo prišle pote, da te vrnemo v svet - naj se ti spet priskuti! Napiši nas še več! Napiši nas močnejše! Napiši nas toliko, da bomo zmagale. Šele tedaj te bomo pustile umirati v tišini. Sam se v hladnem somraku spuščam po zlizanih stopnicah v temo začetka. Blede sence davnih sledov se kot angelske peruti dotikajo utrujenih oči Čutim sled Dalija, ki se držeč za roko Gale DA BI ME LE SONCE GRELO RESNICA UTRUJENEGA POETA 169 Pesmi nemočno opoteka proti dnu. Slišim ga, kako nenavadno tiho komentira obliko stopnic ter ugiba, kateri komunist jih je tako zvijugal. Dalijevo nestrpno mrmranje se izgublja v globino in sence kljub mehkobi postajajo breme. Rad bi se vrnil, pa čeprav bi slep in brez besed sedel na prašnem kamnu; da bi me le sonce grelo. POTREBEN JE PREMIK Odpri oči človeško bitje, prebudi se in hlapčevstvo pod posteljo porini. Naj tam med prahom ščurkom se in mišim slini. Ti pa dvigni se in spregovori, okove strgaj težkega molčanja, povej, da že dovolj si dolgo prenašal breme ovčjega poniževanja. Udari prvega, ki krono ti ponudi, saj ravno v blišču vsa je tvoja beda in da ti svet verjame, potreben je premik, ne le beseda. ZREL SE BO VRNIL ČLOVEK Z DNA Nov čas prihaja, čutim ga. Brez fanfar drobijo se okovi, zrel se bo vrnil človek z dna in bo brez solz koračil med grobovi. 170 Tugo Zaletel Ni v sveti jezi klal krvnikov, utihnil je, prikril je vso ljubezen, v kraj brez senc se je umaknil, da bi se vrnil plemenit in trezen. Vsejal bo seme v pogorišča počistil bo sledi pepela, na še dovčerajšnjem morišču njegova bo resnica zacvetela.