VESTNIK nnmtnm: = § Poštni urad 9020 Ceiovec E Veriagspostamt 9020 Ktagenfurt E izhaja v Ceiovcu Erscheinungsort Kiagenfurt Posamezni izvod 3 šiiinge = mesečna naročnina 12 šiiingov E § ceioietna naročnina 120 šiiingov E P. b. b. ššmtmmmuHtmmtmmtmmtntmmmttttntnttttmnmtmtnE LETNiK XXXV CELOVEC, PETEK, 10. OKTOBER 1980 ŠTEV. 41 (1989) Srečanje na Koroškem ob šestdesettetnici ptebiscita Danes poteče 60 iet od dne, ko je biia z giaso-''anjem doiočena meja na Karavankah in je biia zapečatena usoda koroških Siovencev kot manjšine. Ni tukaj mesto, da bi razpravijaii o tem, kako je v tistih preiomnih dneh naše ijudstvo zares čutiio in misiiio in kako je prišio do odiočitve. O tem je raz-Pravtjai mednarodni simpozij, ki je dokazat, da marsikaj znanstveno še ni proučeno in dokončno ugo-tovijeno. Misiim, da se spomin na tak pomemben dogodek ne sme omejevati zgoij na zgodovinski potek, tiarveč mora imeti pred očmi predvsem sedanjost. 2a dani trenutek namreč ni toiiko pomembno, kaj ie bito, marveč predvsem, kaj je in kaj bo. in tako poskušamo razumeti tudi gesto ietošnjih Prireditev ..Srečanje na Koroškem", ki je spričo poznanih starih iažnjivih gesei o stoietnem mirnem sožitju in o normainih, neobremenjenih odnosih med obema narodoma vsekakor novo, za današnjo rabo. iz tega je razbrati, da vseh šestdeset iet nazaj ni % da dežela ni izpolnila slovesno danih obljub z dne 20. julija 1920, z dne 12. septembra 1920 na Gosposvetskem polju in dne 28. septembra 1920, češ, „da je pripravljena izpolniti nacionalne želje slovenskih sodeželanov v okviru v miro-ni pogodbi predvidene manjšinske zaščite in jim nuditi zaželeno zaščito za zavarovanje in gojitev njihovega jezika in narodnosti ter skrbeti za njihov duhovni in gospodarski razcvet"; t da dežela ni izpolnila slovesne obljube, dane na ..zgodovinskem" Zasedanju deželnega zbora dne 28. januarja 1947, češ: „Po določilih Zvezne in deželne ustave svobodno izvoljena Koroška deželna vlada se je od prvega dne svoje dejavnosti zavedala, kako pomembno nalogo predstavlja za njo rešitev Vprašanja Slovencev na Koroškem. Naslednja dejstva so pereča: 1. po-Prava škode slovenskim izseljencem, 2. uvedba slovenskega pouka na šolah, 3. svoboda združevanja Slovencev, 4. raznarodovanje se ne bo trpelo, 5. pravico do maternega jezika. Ob taki bilanc! šestedesetietnih medsebojnih odnosov vendar nihče ne more pričakovati, da bi koroški Siovenci sodeiovaii na uradnih desetooktobrskih svečanostih ob 60-ietnici piebiscita. To bi bii ie iaž-njiv prikaz, to bi biia iažnjiva manifestacija urejenega Sožitja, ki ga ni. Gospod dežeini glavar je meni), da čas še ni irei za tako srečanje, in morda res še ni zret, če te dni vedno znova ugotavijamo, da je ie beseda „sre-Čanje" nova, da pa je duh stari, nespremenjeni, češ, da je vse vzorno rešeno, tako kakor je skienjeno v tfostrankarskem sporazumu in je ie manjšina tista, *d trmasto zavira in ovira to vzorno rešitev. Ob taki mentaiiteti večine morda čas res še ni zrei. Toda spričo svetovnega obravnavanja kršitve Najosnovnejših čiovekovih pravic, ki se bo prav v teh dneh ponovno pričeto v Madridu, je skrajni čas, da po šestdesetih ietih teptanja narodnih pravic in po biio dobrega, mirnega sosedskega sožitja, kajti ob urejenih dobrih sosedskih odnosih ni potrebno posebno srečanje, ker se živijenje samo dnevno odvija v medsebojnem prijateijstvu, v medsebojnem špoštovanju in v medsebojni pomoči. Potreba gesia ..Srečanje na Koroškem" ob 60-ietnici piebiscita je zato uradno priznanje še vedno neurejenih odnosov med obema narodoma v dežeii in je zato po 60 ietih končno potrebno medsebojno srečanje — beseda, ki že kot pojem vsebuje premostitev dejanskih prostorskih aii tudi ie duhovnih raz-daij. Priznanje obstoja takih razdaiij med obema narodoma, ki zato terja srečanje, je vsekakor priznanje, da država vse do danes ni znata rešiti pred 60 ieti nastaiega manjšinskega vprašanja in ni izpoiniia siovesno danih obijub in prevzetih mednarodnih obveznosti. Gesio ..Srečanje na Koroškem" ob 60-ietnici piebiscita je torej indirektno priznanje: ozemlju severno od Karavank se mora govoriti nemško. VVindischar-ji, ki so se priznali k nemški narodnosti, st^ pač Nemci in za Slovence tukaj ne more biti vpč prostora"... ^ da ponekod še vedno vetja v glasilu koroškega Heimatdiensta „Ruf der Heimat" pred 10 leti izražena ista miselnost, češ: „Tako torej zgodovina na Koroškem še ni potegnila .zaključne črte'. Le-to potegne pod dva naroda samo, če eden od njiju ne obstoja več" ... # da je kot rezultat vse te zgrešene politike od nestrpnega naloga dr. Lemischa preko izjav Rainerja in Kaibitscha do izzivalne trditve v glasilu KHD pred 10 leti na osnovi trostrankarskega sporazuma sklenjeni „zakon o narodnih skupinah" ustvaril ne le nadalnje duhovne, marveč z razkosanjem našega avtohtonega naselitvenega ozemlja dejansko tudi prostorske razdalje, ki nujno terjajo medsebojno srečanje narodov, ki jima je usojeno, da živita kot soseda na isti zemlji eden poteg drugega. petindvajsetih ietih neizpoinjevanja mednarodnih obveznosti država pristopi k „fair" — pošteni izpoinitvi v korist manjšine prevzetih obveznosti v mednarodni Državni pogodbi in manjšini da pravice, ki ji gre-jo po čienu 7 Državne pogodbe iz ieta 1955 in po sio-vesnih obijubah ieta 1920 in ieta 1945, in to v smisiu ..Spomenice koroških Siovencev", ki je biia predana viadi dne 11. oktobra pred petindvajsetimi ieti. Koroški Siovenci smo pripravijeni za tako srečanje brez pogojev in brez prisiie. Kot enakopravni partnerji brez kakršnegakoii pokroviteijstva žeiimo tvorno sodeiovati pri iskanju sprejemijivih rešitev. Preskočimo sence, ki šestdeset iet ovirajo medsebojno zbiižanje, in postavimo primer, kako kuitut-na naroda v osrčju Evrope rešujeta odprta vprašanja manjšinskih, to je konec konca čiovekovih pravic in čiovekovega dostojanstva. Dr. Franci Zwffter predsednik Zveze slovenskih organizacij na Koroškem Nobenemu avstrijskemu državljanu ni zabranjeno, da se pred sodiščem in pred oblastmi poslužuje svojega maternega jezika, ki ga obvlada, tu ne more nastati nobenih težkoč ..."; # da se je v resnici izvajal nalog deželnega upravitelja dr. Lemischa, ki ga je formuliral na slovesnem zasedanju Koroškega deželnega zbora dne 25. novembra 1920, češ: „Samo eno človeško starostno dobo imamo časa, da te zapeljance (Slovence) privedemo nazaj h ko-roštvu; v življenjski dobi ene generacije mora biti to vzgojno delo završeno. Tega ne bodo mogle storiti oblasti in vlade, koroško ljudstvo samo mora to poskrbeti; dom, šola in cerkev se morajo udeležiti na tem zdravilnem de-tu..." # da sta isti nalog ponovila in precizirala dne 10. julija 1942 gau-leiter Rainer in vojni zločinec Maier Kaibitsch, češ: „To nalogo lahko samo rešimo, če napravimo konec z vsemi protinemškimi stremljenji v nekdanji glasovalni coni A... Na V soboto 11. oktobra na OKTOBRSK! TABOR v Cetovcu OKTOBERAREHA OKTOBRSKMhBOR Andfč HeMer. Toni Stridtet. Sthmettefimge. Aufiauf. Georg Danzer. Sigi Maron. Peter Turrini. Danka. Rož. TheBfew.B.t. Bunker. Danka tertov HaraM knberger. Mira Lobe. Dietiind Madter. Vaientin Poianiek. Robert Mtindei. Reinhart Miner. Eda&Siivija Veiik. Gustav Ernst. zweidvo sprachig jezično indie v osmo 80erjahre desetletje fiireinen neuen oktober matfmshi za nov oktober W"" 11.10.1980 MessehaHe 3 - Sejemska ha!a 3 (Eingang/vhod: Fiorian-Groger-StraBe) BEGiMN na(hmiltag^_ .. abend ^ __ ZAtETEK: popoidne 13.30 iveier 19.30 Avstrija ponovno opozorila na nerešeno južnotiroisko vprašanje Kakor smo poročali že v zadnji številki našega lista, je jugoslovanski zunanji minister Vrhovec v svojem govoru na glavni skupščini OZN ta najvišji forum svetovne organizacije opozoril tudi na položaj in vlogo narodnostnih in drugih manjšin ter se načelno zavzet za reševanje manjšinskih vprašanj. O manjšinski problematiki je pred Združenimi narodi spregovoril tudi avstrijski zunanji minister Pahr, ki pa ni poudarjal potrebe, da je treba manjšinska vprašanja reševati in rešiti povsod, kjer se pojavljajo, marveč se je omejil na eno samo tako vprašanje: na Južno Tirolsko. Opozoril je, da je minilo že več kot 20 let od sprejetja prve resotucije OZN o južnotirolskem vprašanju in 11 let od sklenitve tozadevnega avstrijsko-italijanskega sporazuma (namreč takoimenovanega juž-notirolskega paketa — op. ured.). Pri tem je ugotovil namreč, da bistveni deli tega paketa še vedno niso uresničeni in da Avstrija zato razume nezadovoljstvo južnotirolskega prebivalstva. Se posebej pa je v tej zvezi izrazit zaskrbtjenost avstrijske vlade, ker še vedno ni uresničena za nemško govorečo manjšino na Južnem Tirolskem tako važna popotna enakopravnost njenega materinega jezika. Na sedežu OZN so menda s .posebno pozornostjo'' zabeležili dejstvo, da je po več kot desetih letih avstrijski zunanji minister na zasedanju glavne skupščine Združenih narodov prvič spet izrazil zaskrbljenost dunajske vtade zaradi zamudnega južnotirolskega paketa. tn po poročilih avstrijskega tiska je bit za ta nastop baje deležen .nedeljenega aplavza" glavne skupščine OZN. Nikakor ne dvomimo o tem, da so v OZN ptoskali tudi Pahru kakor so ploskali drugim govornikom. Gotovo mu je ploskal tudi jugoslovanski predstavnik, od katerega bi celo pričakovali, da bo kot zastopnik sosedne države v smislu načelne manjšinske po-titike Jugosiavije podpri Avstrijo v nje- nem prizadevanju, da bi dosegla popolno izvedbo južnotirolskega paketa. Toda predvsem bi od njega pričakovali, da bo v duhu te načelne politike Avstrijo opozoril tudi na njeno lastno manjšinsko problematiko, na zamudno izpolnjevanje že 25 let starega člena 7 državne pogodbe — skratka na dejstvo, da bi bila Avstrija v svojem boju za pravice nemške manjšine na Južnem Tirolskem dosti bolj verodostojna in moralno upravičena, če bi poprej dosledno po črki in duhu člena 7 izpolnila svoje lastne obveznosti napram slovenski in hrvaški manjšini. Manjšinsko vprašanje tudi na zasedanju UNESCO Tudi na sedanjem zasedanju gene-ratne konference UNESCO v Beogradu je jugosiovanski predstavnik posebej opozori! na manjšinsko problematiko. Predsednik jugosiovanske komisije za sodelovanje z UNESCO dr. Milenko Nikolič je v svojem govoru poudaril, da Jugoslavija kot večnacionalna skupnost podpira predloge UNESCO za uresničitev popolne enakopravnosti pri -izobraževanju. Posebej je podprl napore za razvoj vsakega naroda, ustreznega njegovim posebnostim, za pravice človeka, za razreševanje rasnih tn etničnih odnosov ter naglasil: „ Poseben pomen posvečamo akcijam za zaščito kulturne identitete pripadnikov narodnostnih manjšin in se zavzemamo za uresničitev dogovorjenih aii določenih obveznosti, da se izobražujejo v materinem jeziku in se jim pomaga pri njihovem kui-turnem in vsestranskem razvoju." Koroškemu oktobru novo vsebino ki se bo manifestirata v resničnem sožitju in enakopravnem sodeiovanju O tem, kaj pomeni 10. oktober za Koroško in njene prebivalce, je bilo povedanega in zapisanega že toliko, da tega ni treba ponavljati; zanimive poglede na tedanje dogodke in njihov širši okvir je prispeval tudi nedavni mednarodni zgodovinarski simpozij na celovški univerzi. Tudi o stališču koroških Slovencev k oktobrskemu vprašanju je bilo že neštetokrat govora in tega na tem mestu ni treba znova na široko razpravljati. Nekaj misli pa bi vseeno zabeležili. Desetooktobrske proslave so vsako leto in ob desetletnih jubilejih še prav posebno demonstracije tistega duha, ki ga na Koroškem gojijo in širijo krogi, ki si zelo samovoljno lastijo monopol v stvareh, kot so domovinska zvestoba, ljubezen do domovine in podobne vrednote, hkrati pa vse tiste, ki se ne pustijo vkleniti v njihovo miselnost, uniformiranost, blatijo kot ve-ieizdajalce, iredentiste in ekstremiste. Ne čutimo nobene potrebe, da bi se pred temi krogi ..zagovarjali": naš najboljši ..zagovornik" je zgodovina. Zgodovina pa neizpodbitno dokazuje, da koroški Slovenci ijubimo Koroško in da smo lojalni državljani avstrijske domovine. Domovinsko zvestobo ne le v puhlih frazah, marveč v dejanjih smo koroški Slovenci predvsem dokazali tudi tedaj, ko so tisti, ki se danes tako junaško trkajo na svoja domovinska prša, še zvesto služili nemškemu imperializmu in v njegovem imenu ..branili" domovino pri Narviku, Stalingradu ali Ei Alameinu v Afriki. Tedaj, ko so oni pomagali po vsej širni Evropi sejati smrt in gorje zločinskega nacizma, smo se koroški Slovenci uprli temu nasilju in na domačih koroških tleh vodili oboroženi boj za preganjanje nacifašizma — in s tem neposredno prispevali tudi k osvoboditvi in zopetni vzpostavitvi demokratične Avstrije. Tistim, ki nam v zvezi z našim protifašističnim narodnoosvobodilnim bojem očitajo, da smo se borili za odcepitev južne Koroške, prav tako daje odgovor zgodovina. Skupaj z narodno celoto in na strani vseh svobodoljubnih narodov smo se proti fašizmu borili tedaj, ko današnje meje sploh ni bilo. Toda te meje nismo zbrisali mi; to naravno in menda od samega boga zarisano mejo (nekdanji koroški politik Hans Ferlitsch je imel o njej drugačno mnenje, ko je dejai, da je Karavanke „hudič v galopu po-sral") so podrli nemški okupatorji, ki so potem nad slovenskim in ostalimi jugoslovanskimi narodi izvajali nepopisne zločine. In tudi tukaj je zgodovina neizprosen sodnik, kajti z dokumenti je izpričano, da so bili med tistimi, ki so okupirano Slovenijo ..spreobračali" k nemštvu, posebno številni in najbolj brutalni prav Korošci in drugi Avstrijci. Ravno ljudi takega kova pa najdemo med tistimi, ki tudi še danes merodajno usmerjajo in sooblikujejo oktobrske proslave na Koroškem! Kljub vsemu temu smo koroški Tudi izkušnje drugih bi lahko pomagale reševati odprta vprašanja Na povabilo republiškega komiteja SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo je bila prejšnji teden na obisku v Pomurju veččlanska delegacija deželnega šolskega sveta za Koroško, ki jo je vodil predsednik Karl Kircher. Delegacijo so med obiskom na narodnostno mešanem področju spremljali predsednica republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje Majda Poljanšek, direktor zavoda za šolstvo Janez Sušnik, svetovalec za dvojezično šolstvo Janez Kerčmar in drugi predstavniki Šolskih oblasti Slovenije. Z narodnostno politiko v Sloveniji, zlasti pa z dvojezičnim šolstvom v Pomurju so delegacijo iz Koroške seznanili najprej na razgovorih, ki so bili v Radencih. Naslednjega dne pa je delegacija obiskala dvojezično osnovno šolo „Drago Lugarič" v Lendavi in tamkajšnji dvojezični otroški vrtec, kjer so koroški šolniki ureditev dvojezičnega šolstva in predšolskega varstva spoznali v praksi. Po obisku šole pa so jih seznanili sploh z življenjem in delom v narodnostno mešani občini ter jim predvsem tudi pokazali, kako poteka dvojezično poslovanje v tamkajšnjih javnih ustanovah. Koroški šolniki so v Pomurju gotovo slišali in videli marsikaj zanimivega, morda celo tudi kaj takega, kar bi bito lahko v pomoč in korist pri reševanju podobnih vprašanj na Koroškem. Toda daleč je zgrešil, kdor bi tako mislil. Kaiti edino, kar vc povedati poslevodeči predsednik deželnega šolskega sveta Kircher na podlagi svojih vtisov iz Pomurja, je menda to, da je dvojezično šolstvo n? Koroškem slej ko prej višek vseh viškov. Ugotavlja, da je sicer v marsičem zaslediti podobnosti med Pomurjem in Koroško, toda — in to je absolutni višek — v Pomurju starši nimajo možnosti svobodno odločati, katero šolo bodo obiskovali njihovi otroci. Seveda: v Pomurju je uzakonjena obvezna dvojezična šola, ki bistveno prispeva k medsebojnemu razumevanju in mirnemu sožitiu (samo da o tem predsednik Kircher raje molči), medtem ko so na Koroškem tako šolstvo likvidirali in s tem šol- sko mladino in starše postavili na barikade narodnostnega boja. Koroški predstavniki tedaj, ko prepevajo slavo tukajšnji ureditvi manjšinskega vprašanja, dosledno zamolčijo dejstva, ki so v očitnem nasprotju z njihovimi trditvami. Na primer to, kako „uspešno" so v zadnjem času oklestili pouk slovenščine in da določeni krogi celo temu revnemu preostanku napovedujejo boj. Ta dejstva so dobro znana tudi pristojnim dejavnikom v Sloveniji. Ne vemo, ali so z njimi konfrontirali svoje goste — iz poročil o obisku je samo razvidno, da so pogovori potekali v ..prijateljskem ozračju". Slovenci pokazali pripravljenost za skupno praznovanje jubileja — edini pogoj, ki smo ga postavili, je bila zahteva, da se nas prizna in upošteva kot enkopravnega partnerja. Vendar je bila ponujena roka surovo zavrnjena, prevladali so spet tisti, ki ne želijo pomiritve in nočejo enakopravnega sodelovanja v deželi; zmagale so tudi tokrat sile, ki hočejo in znajo 10. oktober praznovati le v starem duhu, se pravi v duhu nacionalistične nestrpnosti, v duhu zmage enega naroda nad drugim. Tega dejstva tudi deželni glavar VVagner ne more prikriti, pa naj na ..veteranskem" srečanju na Ulrichs-bergu še tako poudarja potrebo in upravičenost takih srečanj ali na prireditvi rotarijcev v Beljaku še tako trdi, kako dobro baje funkcionira menda za ves svet vzorni avstrijski manjšinski zakon. Če je višek demokratičnosti, ki jo pridiga VVagner, zahteva po pomilostitvi bivšega esesovskega oficirja Rederja, ki je bil zaradi vojnih zločinov v Italiji obsojen na dosmrtno ječo, potem o srečanju na Ulrichsbergu tudi letos ni mogoče ugotoviti kakšnega koraka v novo smer. Kako verodostojne so glavarjeve trditve o „dobrem funkcioniranju" zakona o narodnih skupinah, pa dovolj jasno pokaže dejstvo, da prizadete manjšine ta zakon dosledno odklanjajo in da tudi kljub najrazličnejšim poskusom pritiska, izsiljevanja in izigravanja ter podkupovanja ni uspelo sestaviti sosvete, zaradi česar je bilo to vprašanje predloženo celo glavni skupščini OZN. S trditvami, ki gredo povsem mimo dejstev, pač ne bo mogoče ustvariti „nov& klime", 'kakor s praznovanjem „zmage v nemški noči" ni možno uresničiti ..sreča-nja na Koroškem". Da pa je vendar potrebno, zaželjeno in predvsem tudi izvedljivo eno kot drugo, to dokazuje prireditev z naslovom ..Oktobrski tabor/Oktoberarena", ki je pokazala v zadnjih letih in ponovno kažejo letošnje priprave, da je tudi na Koroškem možno dati oktobru novo, sodobno obliko, se pravi dati mu demokratično vsebino, ki se bo manifestirala v resničnem sožitju in sodelovanju, zgrajenem na dejanski enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju ter razumevanju med obema narodoma v deželi. V dneh od 1. do 4. oktobra je bilo v Ljubljani XX. zborovanje slovenskih zgodovinarjev. Osrednja znanstvena prireditev Zgodovinskega društva za Slovenijo je potekala v znamenju jubilejev: poleg okroglega števila zborovanj so se slovenski zgodovinarji spomnili tudi dveh pomembnih obletnic, namreč stoletnice slovenskega znanstvenega zgodovinopisja in 35. obletnice osvoboditve, posebej še vloge Ljubljane v narodnoosvobodilnem boju. Glavna tematika, ki jo je zborovanje obravnavalo, je bila slovenska zgodovina let 1914—1918 ter prva leta po prvi svetovni vojni. Predavanja so nadaljevala glede na obravnavani časovni okvir prejšnja zborovanja zgodovinarjev. Temu tematskemu krogu je prispeva) rezultate svojega znanstvenega dela tudi avstrijski zgodovinar Hanns Haas, ki je govoril o obmejnih bojih na Koroškem 1918/19. Drugi vsebinski sklop, ki ga je spremljala tudi knjižna razstava, je bil posvečen zgodovini Ljubljane. Prireditev so vsebinsko zaokrožita predavanja o pouku zgodovine, ki so se dotaknila perečih vprašanj, nastalih v zvezi s šolskimi reformami v Sloveniji. Na v slovenskem okviru še domala neizhojeno pot so se podali udeleženci okrogle mize o zgodovinskih in nezgodovinskih tendencah v metodologiji, pri kateri so sodelovali ugledni znanstveniki različnih strok. V dneh zborovanja so se zgodovinarji zbrali tudi na občnem zboru svojega društva, razpravljali pa so tudi v sekcijah za krajevno sodobno in gospodarsko zgodovino ter v sekciji za šolstvo. Zaključna strokovna ekskurzija je zgodovinarje vodila v kraje, ki so znani zlasti iz časov narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda. Program zborovanja je bil vsekakor heterogen in kljub natrpanosti vseskozi tudi zanimiv. Zborovanja v Ljubljani so se udeležili tudi zgodovinarji iz zamejstva. Med predavatelji je bil koroški Slovenec Wa)ter Lukan, ki je govoril o zadržanju Slovencev med prvo svetovno vojno 1915/16, pri čemer se je opiral na doslej večinoma še neobdelano gradivo iz dunajskih arhivov. O tem, da se čedalje bolj uveljavlja znanstveno delo slovenskih zgodovinarjev s Koroške, priča tudi dejstvo, da so izvolili Janka Malleja za člana odbora sekcije za sodobno zgodovino. Nevarno popuščanje desnemu ekstremizmu v Avstriji KotMgj se je začel ztMtskl setMester /$#0/#/, je štttdeMte čakalo lepo „pre-seMečeMje".' gvstrljsko vrkovMO sodišče na Da