SVOBODNA SLOVENIJA
AnO "(LETO) XXIV. (18) No. (štev.) 8
ESLÖVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 25. februarja 1965
Iz nasilja v nasilje
Ni še minilo leto dni, odkar so komunistični oblastniki doma zatrli revijo „Perspektive“ in zaplenili Rožančevo dramo-satiro „Topla greda“, ko je v svet prišel glas o novem nasilju, ki so ga izvršili doma isti komunistični funkcionarji.
Socialistična zveza delovnega ljudstva, odn. njena predsednica Vida Tomšičeva, si je nadela namreč nalogo, da bo slovenski revialni tisk, v katerem so začele prihajati do vedno vidnejšega izraza težnje po svobodnejšem in nekontroliranem izražanju misli in mnenj slovenskih kulturnih delavcev, disciplinirala ter ga znova spravila na „pravo linijo“, da bo pisanje sedanjih slovenskih revij zopet v skladu s političnimi, gospodarskimi in kulturnimi načeli sedanjega materialističnega komunističnega sistema. Pod pretvezo „urejevanja pravnega statusa revij“ je Vida Tomšičeva tokrat udarila po neposlušnih urednikih in sodelavcih revije ,ySodobnost“. Uredniški odbor te sedanje osrednje slovenske revije so sestavljali naslednji kulturni delavci: Marjan Brezovar, Franc Černe, Niko Grafenauer (kritika), Aleksander Čolnik, Marjan Kolar, Vladimir Kralj, Pavle Merku, France Novak, Boris Paš, Ivo Petrič, France Pibernik, Dušan Pirjevec (splošna publicistika), Smiljan Rozman, Ivan Sedej (kritika), Drago Šega (leposlovje), Jože šifrer, Stanko Šimenc, Bojan Štih, Rapa Šuk-ije in Pavle Zidar. Korektorica revije je bila Sonja Kraigherjeva, za uredništvo sta odgovarjala Dušan Pirjevec in Drago Šega. Po odredbi Vide Tomšičeve je bil gornji uredniški odbor razpuščen, Mitja Mejak in Matej Bor sta pa dobila naročilo, da revijo „Sodobnost“ znova usmerita tako, da bo njeno pisanje v skladu z oficielno komunistično politiko.
Udarec po uredniškem odboru in so-
Nevarnost pogajanj za Južni Vietnam
Po ameriških letalskih napadih na| shingtonu znova začeli zahtevati, da
Severni Vietnam se je med zavezniki Hočiminha, severnovietnamskega komunističnega predsednika: Kitajsko in ZSSR na eni ter ZDA na drugi strani razvil besedni dvoboj, poln vojnih groženj. Moskva in Peking zahtevata, da se morajo Amerikanci umakniti iz Južnega Vietnama, Amerikanci pa zagotavljajo, da Južnega Vietnama ne bodo prepustili komunistom.
Ameriški obrambni minister McNamara je izjavil, da ZDA nimajo druge izbire, kakor braniti Južni Vietnam pred komunisti. „Ne gre za izgubo majhne države, pač pa za mnogo več. Čim bi komunisti dobili Južni Vietnam, bi se vrgli na Laos in Tajlandijo. Tako bi se mi znašli znova pred enakim problemom ali pa bi jim morali prepustiti vso jugovzhodno Azijo. Komunisti bi napravili velik korak v svoji borbi za nadvlado nad svetom, Kitajska pa bi pridobila na prestižu,“ je zatrjeval McNamara.
Medtem je priletel v Washington francoski zunanji minister Couve de Murville na razgovore z Ruskom. De Gaulle zagovarja pogajanja s komunisti.
V Washingtonu so mnenja glede tega deljena. Ker je prišlo v minulih dneh do nove revolucije med južnoviet-namskimi generali, so nekateri v Wa-
II a j bi zaradi kronične politične nestabilnosti v Južnem Vietnamu poskušali začeti pogajanja s komunisti, ker sicer gverile ne bo konec. Toda Rusk je baje izjavil Murvillu, da doslej ni ugotovil, da bi bili azijski komunisti pripravljeni napraviti z ZDA sporazum, ki bi bil sprejemljiv za Washington. Zato bi bila pogajanja že vnaprej obsojena na neuspeh.
Johnson zagovarja mnenje, da je treba vojno s komunisti peljati sredi med obema skrajnostima: diplomatsko in vojaško. Poleg Francije pa tudi Anglija pritiska na Washington, naj bi resno mislil na pogajanja. Wilson trdi, da je dobil iz Moskve zagotovilo, da bi radi videli mirno rešitev vietnamskega problema. Edini, ki da se še zoperstav-
Sit
ija pogajanjem, je Peking, čigar glasilo „Ljudski dnevnik“ je objavio, da „se bo mir vrnil v Vietnam šele po umiku ameriških čet.“
Amerikancem gre vojna v Južnem Vietnamu močno na živce, toda s težkimi žrtvami počasi uvidevajo, da bodo še bolj izgubili prestiž, če se spustijo s komunisti v pogajanja, ne da bi zagotovili tej državi svobodo. Doslej so svobodo Južnemu Vietnamu že neštetokrat obljubili.
Spor med Bonnom in Kairom na višku
Spor med Zahodno Nemčijo in Egiptom se bliža višku. Egipčanski diktator Nasser, ki izigrava zahodnjake že dolga leta z naslanjanjem na Moskvo, je, kakor je znano, povabil vzhodnonemškega komunističnega predsednika Ul-brichta na obisk v Kairo, ne da bi mu bila mar gospodarska pomoč, ki jo dobiva od Zahodne Nemčije.
Zahodnonemški predsednik Erhard je Nasserju zagrozil, da mu bo ustavil na-
delavcih „Sodobnosti“ je vzbudil veliko i , ,.	'	~ v •	. ,	. ,
,.	, i i n.	i I daljno pomoč, ce bo sprejel Ulbrichta.
nevoljo v slovenskem kulturnem svetu, XT *________ ____. ttii . ,
kajti kulturnikom postaja že odvratna tlaka, ki jo morajo neprestano delati komunistični partiji. Zlasti študentska mladina se je znova dvignila. To se je pokazalo na sestanku, ki je bil v okviru študentske tribune „Čas in svet“ dne 21. dec. 1964 v Ljubljani. Na sestanek so njegovi organizatorji povabili „mimo urednikov revij „Sodobnost“, „Problemi“ in „Teorija in praksa“ tudi predstavnike glavnega odbora Soc. zveze del. ljudstva in Centralnega komiteja Zveze mladine Slovenije. Namen večera je namreč bil, „da se študentje seznanijo, in sicer direktno iz ust najbolj merodajnih, o aktualnih dogodkih v našem kulturnopolitičnem življenju, ki vzbujajo, po vsem sodeč, pri študentih veliko zanimanje“. Se pravi z drugimi besedami: Sestanek je bil sklican po naročilu „od zgoraj“.
Nasser se grožnje ni ustrašil in Ulbricht je minulo nedeljo iz Pankowa odletel v Dubrovnik — skozi zahodne evropske države mu niso dovolili potovati — kjer se je vkrcal na vzhodnonemško ladjo Völkerfreundschaft (Prijateljstvo med ljudstvi) in odplul proti Aleksandriji, kamor je bil njegov prihod napovedan za 24. t. m.
V Dubrovniku so mu jugoslovanski komunisti priredili, kakor je bilo pričakovati, slovesen sprejem in Ulbricht je izjavil, da z veseljem pričakuje obisk Tita v Vzhodni Nemčiji.
Erhard je znova zagrozil Nasserju, da mu bo odpovedal gospodarsko pomoč, če bo sprejel Ulbrichta, in javno izrazil nezadovoljstvo nad molkom Pariza, Londona in Washingtona v njegovem sporu z Egiptom. Objavil je tudi, da je za-hodnonemška vlada sklenila z Izraelom pogodbo o pošiljanju orožja v Izrael pod pritiskom ameriške vlade, sedaj pa v Washingtonu ni dobil opore za svojo politiko do Nasserja.
Medtem je INasser sklical v Kairu konferenco predsednikov arabskih držav in objavil, da se bo arabski svet združil proti Izraelu, Zahodni Nemčiji in ostalim zahodnim silam ter jim „na silo odgovoril s silo“.
Poleg Egipta je pred dnevi južnoafriška država Tanzania (sestavljena iz bivših angleških kolonij Tanganjika in Zanzibar) objavila, da bo dovolila Ul-brichtovemu režimu odpreti konzulat na svojem področju. Erhard je tudi Tanzaniji sporočil, da ji bo ustavil gospodarsko pomoč.
Poročilo o sestanku je pod naslovom „Večer med zavzetimi poslušalci“ napisal VIR ter ga objavil v DELU z dne 23. XII. 1964. Pisec v uvodu pove, da je bilo „izhodišče razgovora akcija SZDL za ureditev družbenega in samoupravnega položaja revij“ in da se je „razprava sukala okrog spremembe v uredništvu „Sodobnosti“, -ob tem pa segala tudi v širšo kulturno in družbeno politično problematiko“. Vida Tomšičeva je po piščevih navedbah „izčrpno pojasnila aktivnost Soc. zveze in vsestransko osvetlila načelne vidike njenih prizadevanj“, nato pa je bila debata, v katero so „mimo študentov“ posegali dr Dušan Pirjevec, Veljko Rus, prof. Janez Stanovnik, Matej Bor, Mitja Mejak, Ciril Zlobec, Ivan Bratko in dr. V njej „so se izluščila in polarizirala stališča do mnogih konkretnih problemov našega revialnega življenja, pa tudi do vprašanj, ki zadevajo našo družbeno oz. samoupravno ureditev“. Tako pisec članka VIR, ki nato tudi prizna, „da v tem smislu nemara ni bilo povedano nič r.ovega, vsekakor pa je tudi razgovor potrdil nujnost, da se položaj v revial-r.em tisku — in tudi v kulturnem območju, ki je s tem povezano — čim prej razčisti“.
Sestanek je moral biti zelo živahen in ves čas sila napet. To izhaja iz pišče-vega poročila, ko ob koncu ugotavlja: „Razprava je bila vseskozi živahna in posejana z živimi utrinki, čeprav ne-
mara ni potekala najbolj smotrno, o čemer mimo vsebinskih disgresij najbolje priča že samo dejstvo, da se je zavlekla čez drugo jutranjo uro“.
Istega dne so o sed. posegu komunističnih oblastnikov v sodobni slovenski revialni tisk v domovini razpravljali tudi slovenski književniki v Društvu slovenskih književnikov. Predsednica društva Mira Mihelčičeva je v zvezi s sedanjim položajem „Sodobnosti“ obnavljala zahtevo, naj bi Društvo slov. književnikov dobilo svojo lastno revijo. K besedi se je oglasil tudi Josip Vidmar, ki, kot znano, pod komunisti zavzema razne položaje vrhunskih slovenskih kulturnih in znanstvenih ustanov. V svojih izvajanjih je seveda zagovarjal razpust uredniškega odbora „Sodobnosti“, ker da je šla revija „v neko smer, ki ji je tuje zdravo pojmovanje kulturnega in sploh javnega življenja“. Tako je reproduciral Vidmarjev poseg v debato pisatelj France Novšak v Delu z dne 24. XII. 1964 v članku „Književniki o revialnem življenju“.
V isti številki Dela se je oglasil tudi Janez Jerovšek. Njegove misli o sedanji slovenski revialni problematiki je Delo objavilo pod naslovom „še ena beseda o neurejenosti našega revialnega tiska“. Toda list Se je zavaroval s tem, da je Jerovškov članek objavil pod za-glavjem „Prejeli smo“. Pisec članka odkrito pove, da je „razrešitev uredniškega odbora Sodobnosti povzročila pri večini njenih sodelavcev dokaj mučen vtis. To nelagodno občutje se je preneslo tudi na širši krog kulturnih delavcev. In v tej situaciji je odstopil tudi uredniški odbor „Problemov“.
Tako o sodobni slov. revialni proble-
matiki tisti slov. kult. delavci, ki bi se radi otresli suženjstva komunistične partije. Njihov odpor proti nasilju, ki ga kom. oblastniki izvajajo nad svobodo izražanja misli in govora, pa samo znova potrjuje, da je komunizem resnično največja nesreča, ki je sploh mogla priti nad slovenski narod. Saj ljudem ni odvzela samo politične, gospodarske in verske svobode, ampak jih je zasužnjila tudi duhovno ter nadzoruje celo njihove misli in najmanjšo težnjo po njenem svobodnem izražanju zatira z najbru-talnejšim nasiljem.
Spričo takega stanja je nadvse bridka ugotovitev, da sedaj pod komunisti doma ni niti ene revije, niti enega lista, ki bi mogel in smel objaviti svobodno izraženo misel in željo.
Ali se ob tem prežalostnem dejstvu zavedamo zadosti zgodovinskega pomena svobodnega slovenskega tiska, ki ga imamo slovenski demokratski izseljenci po svetu? Ali izpolnjujemo do njega svoje dolžnosti tako, kakor bi jih morali kot živi udje trpečega slovenskega naroda? Ali ga podpiramo zadosti, da bo vztrajal še naprej kot glasnik od komunistov zatiranega naroda, ter svobodni demokratski svet opozarjal na politično, gospodarsko, kutumo in duhovno suženjstvo, ki ga morajo Slovenci še vedno prenašati pod komunisti in njihovo tiranijo, in da bo po svojih močeh pripomogel, da se bo čimprej končala ta najbolj nesrečna doba slovenskega naroda in napočila nova, ko bo v Sloveniji sleherni list, sleherna revija pričala, da slovenskega ustvarjalnega duha ne ovira več nobena mračna reakcionarna sila, da ne bi mogel priti do povsem svobodnega izražanja ?
Ranger
Prejšnjo sredo so z oporišča Cape Kennedy (ex Canaveral) odstrelili proti Luni satelit Ranger 8, opremljen s televizijskimi in fotografskimi napravami, da bi znova fotografiral zemeljski satelit. Med poletom so Rangerja naravnali v določeno smer ter je v zgodnjih sobotnih urah treščil na Luno, 26 kilometrov proč od predvidene točke v Mirnem morju.
Ranger 8 je začel fotografirati Lunino površje 23 minut pred padcem, tako da je oddal v laboratorij v Pasadeni v Kaliforniji nad 7500 prvovrstnih fotografij. Med poletom so ga naravnali tako, da je letel v ostrem kotu proti Luni in je tako imel več časa za fotografiranje med padanjem na Luno. Vdelali so vanj tudi dve fotokameri več, kakor jih je imel njegov predhodnik Ranger 7. Ranger 8 je padal na Luno nad črto, ki loči osvetljeni del Lune od temnega, tako da so vse najmanjše vzpetine metale dolge, ostre sence. Zato so fotografije Rangerja 8 močno plastične in odlične za študij Luninega površja.
Fotografiral je ok. 700 km dolžine Luninega površja pri svojem padanju, prve slike pa zavzemajo 300 km širine. Zadnja fotografija kaže ok. 300 kvadratnih metrov Lunine površine.
Med strokovnjaki se je po prvem pregledu Rangerjevih fotografij razvila živahna debata, iz kakšnega materiala naj bi bilo Lunino površje. Nekateri trdijo, da je vsa Luna pokrita, vsaj na tkzv. morjih, s 15 do 18 metrov debelo plastjo finega prahu, v katerem se bo pogreznila raketa s kozmonavti in da je zato tvegano pristajanje na Luni. Drugi spet trdijo, da je Lunino površje pokrito s poroznim materialom, ki pa je trden nekako tako, kakor snežni srež in da bo zato vzdržal rahel, previden pristanek rakete s kozmonavti.
še letos nameravajo Amerikanci poslati na Luno prve aparate, ki bodo pristali na površju, poslali fotografije s
površja samega, pobirali Lunin material in ga istočasno analizirali in sporočili izsledke na Zemljo, ugotavljali temperaturo površja in njegove notranjosti ter radioaktivnost Lune.
Medtem, se pravi sredi julija, bo pa priletel mimo Marsa ameriški satelit Mariner TV. Na svoje sedem in pol mesečno potovanje je odletel, kakor je znano, lanskega 28. novembra. Doslej se mu na dolgem potovanju po vesolju ni nič pripetilo, vsi aparati na njem delujejo v redu, tako da upajo, da bo poslal na Zemljo fotografije rdečega planeta, iz 'katerih bo morda razvidno, kakšno je v resnici njegovo površje in kakšne vrste, če sploh katere, življenje obstaja na njem.
iL TEDNA V T E D E K
Papež Pavel VI. je v ponedeljek 22. t. m. uradno imenoval nove kardinale, med katerimi sta tudi zagrebški nadškof dr. Franjo Šeper ter praški nadškof Jože Beran. Slednji je bil 16 let v konfinaciji pod komunisti. Nekaj let se zanj sploh ni vedelo, če je še živ. Tajni razgovori med Vatikanom in sedanjo komunistično vlado v Pragi so privedli do rezultata, tako da je češka vlada dovolila odhod kardinalu Beranu v Rim. Kardinal Beran se iz Rima ne bo več vrnil v Prago, zato je Vatikan imenoval za vikarja praške nadškofije škofa Františeka Tomašeka, ki je pred sedanjimi oblastmi v Pragi že položil predpisano prisego. Nadškof Beran pod komunisti ni hotel priseči. Kardinala Be-rana je ob prihodu v Rim na letališču sprejel osebni papežev tajnik, papež Pavel VI. ga je pa že naslednji dan sprejel v polurno avdienco.
V Rio de Janeiro bo meseca marca sestanek predsednikov ameriških republik. Za ta sestanek bodo izkoristili obisk, ki ga bo napravil v omenjenem času Brazilu am. preds. Johnson.
Iz življcaja !■ dagajanja t Argentini
Prva volilna zmaga Ulijeve vlade
V argentinski severni provinci Formosa so bile v nedeljo, 21. t. m. volitve za spopolnitev provincijskega parlamenta. Za volitve je bilo veliko zanimanje. Vse politične skupine so jim pripisovale velik pomen, ker naj bi bile barometer, ki naj bi pokazal razpoloženje ljudstva za volitve dne 14. marca. Zato so prvaki posameznih političnih strank vodili osebno volilno kampanjo. Predsednik vladne ljudske radikalne stranke dr. Balbin je npr. prepotoval provinco vzdolž in počez. Shode v tej provinci so imeli tudi biv. predsednik Frondizi, predsednik in-I j transigentne radikalne stranke dr. Alen-de, predsednik kršč. dem. stranke dr. Horacij Sueldo in vidnejši peronistični funkcionarji.
Pri volitvah so zmagali ljudski radikali s skoro 3.000 glasovi večine ter imajo sedaj sami večino v provincijskem parlamentu vlado so pa imeli že sedaj. Nedeljska zmaga jim je tudi zagotovila izvolitev senatorja. Pri volitvah sta si J dejansko stali nasproti samo dve močni skupini: ljudski radikali in peronisti, ki so imeli svoje kandidate na listi stranke Unidn popular.
Ko je predsednik dr. Illia zvedel za volilno zmago v prov. Formosa, je izjavil, da je zelo zadovoljen. Zatrjeval je, da So bile volitve povsem svobodne in pravilno izvedene. Pričakuje, da bodo prav takšne tudi 14. marca. Svojega veselja nad prvo volilno zmago vladne ljudske radikalne stranke ni prikrival tudi notr. minister dr. Paimero. Zatrjeval je, da je bil to v resnici državljanski idan prave demokracije. Je nov izraz svobodno izražene ljudske volje. Dalje je zatrjeval, da rezultat volitev v Formosi potrjuje, da vlada in ljudstvo zmagujeta posamezna obdobja za končno demokratsko obnovo, zagotavljajoč svobodno udeležbo pri volitvah vsem državljanom brez omejitev. To, kar povedo volilni rezutati, je končno potrdilo demokracije. Končno je zatrjeval, da za vlado ni zmagovalcev in ne premagancev. Za njo so samo rodoljubi in Argentinci, kajti pri volitvah je zmagala demokracija.
Vladni ljudski radikali zatrjujejo, da
so vse opozicionalne skupine podpirale pri nedeljskih volitvah peroniste, samo, da bi zrušili vladne radikale. Po vsem to ne bo držalo, ker bi v tem primeru gotovo doživeli poraz, saj so samo npr. Frondizijevci dobili nad 8.000 glasov, Alendejevi intransigentni radikali po nad 2.000. Krščanski demokrati so se s 1788 glasovi uvrstili po moči na 5. mesto. Od zadnjih volitev so pa nazadovali.
Prihodnja preizkušnja za radikale bodo prihodnjo nedeljo volitve v provinci La Rioja, čeprav je že pustna nedelja, bodo vseeno volitve.
Proračun izglasovan
V' četrtek, 18. t. m., je vlada dr. Illie končno dosegla zmago nad opozicijo v parlamentu, ko je od opozicionalnih poslanskih klubov pregovorila toliko poslancev, da je bil v poslanski zbornici dosežen kvorum 97 poslancev in da je zbornica sploh lahko zasedala. Opozicija je sklenila, da bo storila vse, da v zbornici kvoruma ne bo. Pa se ji to ni posrečilo, ker je bilo v zbornici 63 ljudskih radikalov, trije kršč. demokrati, 8 peronistov, 4 iz Federacije provinc, strank, 2 iz intrannigentne radikalne stranke, 3 neodvisni in eden iz Aram-burujeve politične stranke. Kvorum je omogočil kršč. demokratski poslanec To-rreira, ki je kot 97 vstopil v zbornico.
Opozicionalni poslanci so glasovali sicer proti sprejetju proračuna, na katerega je bila vezana tudi sprememba čl. 49 o ustrojstvu Centralne banke, ki daje vladi pooblastilo, da v tem letu zviša izdanje denarja za 50 milijard pesov. Ker opozicija za svoj predlog ni mogla dobiti dve tretjinske večine, je proračun z omenjeno spremembo pravil Centralne banke postal zakon.
Izredna vročina v Argentini
V Argentini je letos izredna vročina. V Buenos Airesu je bil najbolj vroč dan v sredo, 17. t. m., ko smo imeli 38° C. Naslednje dni je vročina sicer nekoliko padla, toda samo za nekaj stopinj, medtem, ko se je odstotek vlage povečal, da je postala vročina še neznosnejša. V no,ci od sobote na nedeljo je pa deževalo tudi nad Buenos Airesom in se je vse-me nekoliko ohladilo. (Nad. 2. Str.)
DR. LUDOVIK PUß
Ob dvajsetletnici
(Pripombe k Zborniku Svobodne Slovenije za leto 1965)
Kar sem zadnjič napisal o anketi pod naslovom „Kaj sodim o komuniz-mu“, je bilo vzeto iz srednjega dela Zbornika, in predstavlja komaj peti del celotne knjige. Sedaj bi rad povedal svojo misel tudi o ostali vsebini in bom tu nekaj rekel o tretjem delu, kateremu dajem skupen naslov: Ob dvajsetletnici. Pravzaprav ima ta del Zbornika tri poglavja, prvo pod navedenim naslovom, drugo nosi napis: Slovenstvu v čast, narodu v ponos, tretje, najbolj raznovrstno pa: Razgledi. Vendar se pestra vsebina po mojih mislih lahko brez skrbi uvrsti pod skupni naslov: Ob dvajsetletnici, kajti uspehi, ki so jih dosegli opisani odlični slovenski znanstveniki — begunci v svobodnem svetu, so ocenjeni z gledališča njihovega uveljavljanja v svobodnem svetu po dvajsetletnem vztrajnem in napornem prizadevanju, da bi slovensko ime in dosežke slovenskega duha vcepili na vodilne ustanove znanosti. Tudi Razgledi motrijo slovensko dejavnost v leposlovju, šolstvu, verskem življenju in vsem drugem pod vidikom 20 letnega življenja v zdomstvu.
Vendar kaže na značaj dvajsetletn.-ce najbolj, izrazito prvo poglavje tega dela, ko resnično v njem pisci obujajo spomine na dogodke pred 20. leti. Mnogi teh sestavkov, rečem lahko, večina nam nazorno pripovedujejo strahotne dogodke izpred dveh desetletij, ki so jih pisatelji sami osebno doživeli. Nič ni sledu o avtorjevi pisateljski za-nešenosti ali o bujni fantaziji v teh grozotnih opisih, marveč je vse čista, stvarna resnica, osebno doživeta in dokazana s krajevnimi in časovnimi podatki, navedbami oseb in okoliščin, ki ne dopuščajo nobenega dvoma, da je vse res. Kaj vse so morali slovenski ljudje v celoti prestati v onem času, če je že tu v Zborniku opisana kaplja v morje trpljenja slovenskega naroda tako pretresljiva in grozna!
V uvodu v to poglavje razčlenjuje Miloš Stare položaj naroda med vojno po tujčevi okupaciji ter navaja dogodke, ki so se odigravali med činitelji narodovih vodilnih krogov, vse do zloma nacizma. Dotakniti se je moral tudi vloge generala Rupnika in jo postaviti v pravilno perspektivo. Mislim, da je ravno Stare najbolj pristojen izreči sodbo o vprašanju, ki nikdar v bližnji preteklosti in ne sedaj ni pomembno dovolj in ne primerno, da razdvaja našo ideološko emigracijo. Bil je namreč v osredju političnih in vojaških dogodkov, ki so se odigravali podtalno med okupacijo in revolucijo, in ve za stvari, k’ so malokomu drugemu znane. Iz njegovih izvajanj sledi, da so bile slovenske politične demokratske stranke složne in enotne v onih kritičnih časih tei so se polno zavedale svoje odgovornosti. V taki odgovornosti so bili zakoreninjeni ukrepi političnega in vsakega drugega
značaja, ki so jih stranke soglasno sklenile in izvajale, zavedajoč se teže položaja. Potisniti to dejstvo ob stran, kakor da bi ga ne bilo, je v onih kritičnih časih bilo neodgovorno dejanje, ki je kvarno vplivalo tudi na slogo med vojaškimi formacijami. To nehote dokazuje izredno zanimiv opis četništva na Štajerskem, ki je bil zame v svojih podrobnostih nekaj novega. Se pravi, za četništvo smo vedeli že med okupacijo, a kako je ta pokret nastal in se razvijal in kako je netil upor zoper Nemce in komunizem, iskal stike z Ljubljano in končno se strnjeno prebil k angleški vojaški oblasti na Koroškem, dokler ni njegov ustanovitelj in poveljnik Jože Melaher kot poslednji oddal orožja še-le v Udinah, tega nisem vsega vedel, pa se splača vedeti. Trdno sem prepričan, da bo to bral vsak zaveden Slovenec z užitkom in ponosom.
Ko so bile v tem poglavju popisane tegobe naših ljudi pred 20. leti in so bili tudi prikazani zgodovinski dogodki tistega časa, kakor oni okrog Turjaka — bridkega spomina, se poglavje zaključi z opisom prvega slovenskega parlamenta v Ljubljani, dne 3. maja 1945. Udeležil sem se ga sam in se živo spominjam tistega večera na Taboru. Kakor „kres strašni temi je planil proti nebu plamen žive, veličastne narodne zavednosti in neutešljive volje po neodvisnosti in svobodi v lastni državi — ter hipoma ugasnil. V spominu je veličastje dogodka ostalo kot velike, prelepe sanje, ki jih je kruta stvarnost položaja razblinila v nič. In vendar se je dne> 3. maja 1945 res zgodilo, kar je Tine Debeljak objavil sedaj v Zborniku, in kar pomeni važen mejnik v zgodovini našega naroda, zgodovinski fakt prvega, reda, ki ga nihče ne more spraviti s sveta. Prišel bo dan, ko bo narod slovenski na tem faktu začel graditi svojo bodočnost. Morda tačas marsikaterega med nami ne bo ve,č med živimi, pa to stvari ne spremeni mnogo — narod bo živel. Naša naloga sedaj je, da vero v vstajenje naroda iz sužnosti ohranjamo in utrjujemo. Zato moramo sami vedeti o takih važnih dogodkih in jih stalno nositi v svojem umu in srcu.
Naslednje poglavje v tem delu Zbornika predstavlja bralcem tri slovenske osebnosti, ki so se s silo svojega duha in volje povzpele visoko v elito znanstvenega sveta. Eden (Milan Komar) kot filozof, drugi (K. V. Truhlar) kot teolog in tretji (Franc Žajdela) kot medicinec. Moram pa takoj dostaviti, da ti trije nikakor niso edini med našimi izseljenskimi mteligenti, ki svojemu narodu delajo čast po vseučiliških stolicah, po znanstvenih laboratorijih in drugod, celò v področju modernih političnih organizacij, če hočete. Ni nas Slovencev veliko, a kakovost našega človeka na visokih in odgovornih položajih izkazuje, da smo enakovredni šte-
vilčno na j več jim narodom. Se pravi, na vseh položajih, kjer se zahteva kvaliteta. Upam, da bo Zbornik nadaljeval s prikazovanjem slovenskih ljudi takih kvalitet. Na -nas vseh pa je, da o tem beremo, da se ne bi nikoli podcenjevali!
Zadnje poglavje Zbornika pod naslovom: Razgledi je najbolj pestro. Je pač pestro tudi življenje slovenskih izseljencev, razkropljen.h po vsem svetu, njihova dnevna borba za vsakdanji kruh in njihovi duhovni napori, da bi se ohranili kot Slovenci, in kot dobri verni ljudje. Kako vredno je brati pesmi Ivana Hribovška, ki ga je po 20. letih odkril Tine Debeljak, dočim pesnikove kosti vso to dobo trohne bogve kje. Poezija diha živ vonj naše domače zemlje, da jo kar začutiš. Pesnik raste iz tal kot drevo, ki stoji pokonci ob hudi uri*.
Uredniki so prispevke o življenju in delovanju Slovencev izven matične Slovenije razdelili v dve skupini. Slovenci v zamejstvu so oni na Koroškem in pod Italijo, ki se na svoj način borijo za svoje pravice. Slovenci v izseljenstvu pa smo mi, člani velike slovenske družine, ki se je razširila po vsem »vetu, da skoro, po pesnikovem reku, ,več ne
doseže jih naše oko4. In smo vendar tu, v Chicagu pojemo, v Lemontu molimo in hodimo na grob škofa-mučenca Rožmana, v Torontu, Kanada, razvijamo živahno versko, narodno in gospodarsko življenje, celo v Venezueli smo si ustvarili slovensko skupnost — da ne govorimo o Argentini, ki v vsem prednjači. Pa je še cela vrsta slovenskih skupin, ki niso opisane v tem zvezku, pa so žilave in delavne, kakor v ameriški Ljubljani v Clevelandu, v New Yorku in še drugih krajih Združenih držav, v Angliji, Franciji, Italiji ,Avstraliji itd. Kdo bi vse mogel našteti in nič izpustiti! O Domovina, kako si raztegnila svoje meje! Zbornik pa skuša ljudi iz te raztegnjene domovine zbliževati, pisati o njihovem življenju in delu, da bi si bili vedno zvesti vsi, da smo člani velike slovenske družine in se ji nikoli ne smemo izneveriti.
Knjiga zaključi z razpravo Janka Hafnerja o zmagoslavju elektronike, in pisec se spominja stoletnice Jules Ver-ne-a znamenite knjige ,Z Zemlje na Luno% ki je izšla v Parizu 1. 1865. Jules Verne je pisal čudovite stvari, ki smo jih dijaki svoj čas požirali. Sedaj pa ta čuda postajajo stvarnost. Pisec to živahno pripoveduje. Vzemi in beri!
Direktor Anton Orehar — monsignor
številne slovenske duhovnike v Argentini. Papež Pavel VI. je kardinalov predlog sprejel ter je g. direktorju podelil cerkveno odlikovanje s častnim naslovom „monsignor“. Nato je kardinal Caggiano g. direktorju Oreharju izročil bstino o njegovem imenovanju za mon-signora.
Msgr. Anton Orehar »e je kardinalu Caggianu toplo zahvalil za cerkveno odlikovanje, s katerim ga je počastil papež Pavel VI. Nato mu je izrekel prošnjo, naj se v svojih molitvah z ostalimi argentinskimi škofi in nadškofi spominja tudi slovenskih naseljencev v Argentini ter podpira delo med njimi in ostalimi naseljenci. Spregovoril je tudi g. duh. svetnik Alojzij Košmerlj ter se je kardinalu Caggianu zahvalil za cerkveno odlikovanje, ki ga je prejel g. direktor Orehar, v imenu vseh v Argentini delujočih slovenskih duhovnikov.
Novi slovenski monsignor Anton Orehar je gorenjski rojak. Rojen je bil dne 13. junija 1910. leta v Predosljah pri Kranju. V gimnazijo je hodil v Kranj, bogoslovje pa študiral v Ljubljani, kjer je bil 8. julija 1934 posvečen v duhovnika. Prvo kaplanski mesto je imel v Mengšu. Po štirih letih vsestranskega harja, da je med tretjim zasedanjem II. ! dela na fari in v prosvetnih kat. dru-vatikanskega koncila naprosil sv. očeta 1 štvih in ustanovah je odšel leta 1938 za
kaplana k dekanu Zabretu v št. Vid nad Ljubljano. Od leta 1940 do 1945 je bil stolni vikar v Ljubljani. V tem času je položil tudi profesorski izpit ter je poučeval verouk na ženski realni gimnaziji na Poljanah v Ljubljani in na ljubljanski Trgovski šoli. Od leta 1943 je bil tudi zvezni asistent Zveze katoliških dijakinj in akademičark.
V sredo, 17. februarja 1965, je bil v avdienci pri buenosaireškem nadškofu kardinalu Antonu Caggianu g. direktor slovenskih dušnih pastirjev v Argentini g. Anton Orehar v spremstvu gg. duh. svetnika Alojzija Košmerlja, kardinalovega hišnega kaplana in tajnika Jožeta Guština in dr. Alojzija Starca.
Kardinal Anton Caggiano je ob tej priložnosti obvestil g. direktorja Ore-
Pavla VI., da bi podelil naslov monsignor g. direktorju Antonu Oreharju. Povedal je, da je stavil ta predlog papežu iz dveh razlogov: 1. zaradi dušnega pastirstva, ki ga opravlja za slovenske naseljence v Argentini vse od prihoda v to deželo, t. j. od leta 1948 naprej, ko z vso vnemo skrbi za njihov dušni blagor, in 2. ker v tem času povezuje in druži
ARGENTINA
((Nadaljevanje s 1. strani)
Argentinsko-čilenske slavnosti
V soboto se bodo sestali na meji med Argentino in Čilom na prostoru, kjer stoji v višini 4200 m spomenik Kristusu Rešeniku, buenosaireški nadškof kardinal Caggiano ter čilski kardinal Raul Silva Henriquez, dalje zunanja ministra obeh držav ter poveljniki oboroženih sil Argentine in Čila. Slavnost bo v spomin 60-letnice postavitve tega spomenika v znak prijateljstva med obema državama. Ta proslava bi morala biti že marca meseca lanskega leta, pa so jo zaradi zasedanja vatikanskega koncila in zaradi spremembe vlade v Čilu preložili na sedanji čas.
»»■■■■■»■«»gl-------
Begunska leta je preživel v Italiji. Kot delegat pok. škofa dr. Gregorija Rožmana je skrbel za dušno pastirstvo med slov. protikomunističnimi begunci v taboriščih Monigo, Servigliano in Senigallia.
L. 1948 je prišel v Argentino ter je po naročilu ted. buenosaireškega nadškofa in kardinala Copella prevzel organizacijo slovenskega dušnega pastirstva za slovenske naseljence v tej deželi. Zaupane mu naloge se je lotil z vso vnemo ter jo tudi izvedel. Po izdanju papeške konstitucije o Begunski družini je bil letq 1951 po odredbi Vatikana imenovan za direktorja slovenskih dušnih pastirjev v Argentini. Ta položaj zavzema še danes. Kot tak je tudi že več let član Argentinskega katoliškega izseljenskega odbora ter v njem vodi blagajniške posle.
Kot vodja slov. dušnega pastirstva v Argentini skrbi tudi za slovenski verski tisk. Je predsednik konzorcija, ki izdaja mesečno versko revijo Duhovno življenje z otroško prilogo Božje stezice, vsak teden pa verski list Oznanilo. Vsa leta od prihoda v Argentino živo posega v življenje in delo organizirane slovenske demokratske izseljenske skupnosti ter je vsa leta med drugim član odbora slovenskega predstavniškega društva Društva Slovencev in sedaj Zedinjene Slovenije.
Poleg dušnega pastirstva za slovenske naseljence v Argentini je pa glavna skrb msgra. Antona Oreharja, da bi Slovenci v Buenos Airesu imeli svoj lastni skupni dom. Po njegovem prizadevanju in ob podpori slovenskih duhovnikov ter slovenske izseljenske javnosti stoji na Ramon Falconu 4158 že mogočna dvonadstropna Slovenska hiša z veliko dvorano, v kateri so sedaj vse slovenske prireditve v Buenos Airesu ter s slovensko kapelo, v kateri je redno vsako nedeljo in praznik slovenska Sv. maša.
G. direktorju Antonu Oreharju k visokemu cerkvenemu odlikovanju iskreno čestitamo. Boga prosimo, naj bi mu naklonil še dolgo življenje v zdravju in moči, da bi še naprej mogel razvijati med slovenskimi naseljenci svojo delavnost v njihov dušni in telesni blagor.
Iz političnega življenja jugoslovanske emigracije
Nadaljujemo z objavo prizadevanj predstavnikov slovenskih, hrvatskih in srbskih političnih strank v emigraciji za ustvaritev skupne osnove ne samo za rušenje sedanje komunistične diktature v Jugoslaviji, ampak tudi za ureditev odnosov in bodočega življenja narodov Jugoslavije po njihovi osvoboditvi izpod komunistične diktature ter za sistem, ki naj bi jih družil v skupni državi.
V tem pogledu je bil doslej najvažnejši in najuspešnejši sestanek Slovencev, Hrvatov in Srbov konec aprila 1963 v mestu Standsteak v Angliji. Kot znano so se ga udeležili od Slovencev dr. Miha Krek, predsednik SLS, Franjo Sekolee, podpredsednik SLS in Ignacij Čretnik, zastopnik SLS pri Mednarodni zvezi krščan-sko-demokratskih strank v Parizu,
Glasilo mladih srbskih demokratov Naša reč, ki izhaja v Londonu, nadaljuje že dalj časa anketo o narodnosti, v kateri razpravljajo pripadniki vseh narodov Jugoslavije o tem aktualnem vprašanju. Od Slovencev so se doslej oglasili dr. Miha Krek, Ivan Avsenek in dr. Ljubo Sire. V letošnji prvi številki je objavila Naša reč izjavi Dušana V. Popoviča indr. Celestina Jelenca. Njegova izjava pod naslovom „Da bi se bolje razumeli“ se glasi:
Od srbske strani se Slovencem pogosto očita, da se v njih težavah s Hrvati držimo pasivno in brezbrižno ob strani, ko smo sami najbolj zainteresirani na obstanku Jugoslavije. Na ustanovnem zboru Srbskega narodnega sveta v Ameriki nas je neki govornik obsodil, da sebično gledamo samo nase. Z druge strani nas Hrvatje stalno grajajo, da je bila vsa naša politika v Jugoslaviji nemoralna. V neki hrvatski emigrantski politični publikaciji smo pred leti brali, da bi se Hrvatje lažje mogli sporazumeti s Srbi, če bi v Jugoslaviji ne bilo tudi Slovencev.
Vsi ti očitki — ne raziskujem, ali so upravičeni ali ne — kažejo, da še vedno govorimo drug mimo drugega in da se ne razumemo. Naš zgodovinski razvoj je bil pač drugačen. Pot srbskega naroda je šla od svobode k prosveti. Slovenska pot gre od prosvete k svobodi. Različna usoda je zapustila sledove v naši m.selnostli, čustvovanju, običajih, mitosih in predsodkih. Vse to se s' tekom časa izpreminja, a na splošno zelo počasi.
Posledice naše različne zgodovinske usode se prav posebno kažejo v tem, kako gledamo na vprašanja o narodu in državi in na odnos med njima. Moj rojak Ivan Avsenek je lansko leto v Naši reči v okviru sedanje ankete o narodnosti postavil to vprašanje na, razgovor. Obstojita da dve pojmovanji. Prvo pojmovanje istoveti narod in državo. Po drugem pojmovanju sta narod in država dve različni stvari. Ne samo Avsenek, tudi jaz in na splošno vsi Slovenci brez ozira na naše miselne in strankarske razlike sprejemamo drugo pojmovanje, to se pravi, da je treba jas-
no razločevati med narodom in državo. To mišljenje je pristno in svojsko slovensko in eden izmed dokazov naše narodne edinosti.
Po tem svojem mišljenju se Slovenci razlikujemo od srbskih in hrvatskih nacionalistov, ki mislijo, da sta narod in država eno in isto, iz česar naj bi sledilo, da bi vsak rarod moral imeti svojo lastno državo. Prav zaradi tega se pretirani hrvatski in srbski nacionalisti ne morejo sporazumeti, ker imajo oboji eno in isto politično filozofijo.
Avsenek je pri svojih razmišljanjih izhajal s stališča, da sta pojma naroda in države nesporna in splošno priznana. Meni se zdi, da ne bi bilo odveč, če se prav v tej anketi o narodnosti razpravlja tudi o tem, kaj je narod in kaj je država. Morda se bo izkazalo, da vsi ne mislimo enako.
Že sama terminologija dela težave. Za pojav, ki ga Slovenci imenujemo „narod4*, običajno uporabljajo Srbi romanizirano besedo „nacija“. Kar Srbi imenujejo „narod“, imenujejo Slovenci „ljudstvo“. — j,Država44 je stara srbska beseda ki jo pozna že Dušanov zakonik. Prav tako je pa tudi hrvatska beseda, ker jo najdemo že v starih dalmatinskih listinah. V starejšem slovenskem jeziku te besede ni. še Prešeren te besede ni poznal. Izposodili smo si jo menda šele leta 1849, v tedanjem vseslovanskem razpoloženju verjetno naravnost od Rusov. Pristna slovanska beseda, ki je menda noben drug slovanski jezik ne pozna, je „dežela44. Izhaja sicer iz istega besednega korena, ker se je v srednjeveški gosposvetski slovenščini glasila „držela“.
Kar se tiče pojmov naroda in države, | bi zelo poenostavljeno, tako rekoč v j prvi aproksimaciji rekel sledeče:	f
• I
i
Država je sociološka nujnost, narod j je historično dejstvo. V človeški družbi i z njenimi različnimi in tudi nasprotujočimi se interesi in idejami je neobhodno potrebna neka autoriteta, ki nadzoruje in poravnava nasprotstva in jih, če treba, rešuje tudi s silo. Stari Rimljani sa vedeli, kaj je država. Za simbol so ji dali liktorski sveženj palic in sekiro. Ljudstva, ki niso sposobna, da bi si sama postavila tako avtoriteto, zapadejo ali v anarhijo in propadejo, večinoma pa pod tiranijo neke skupine ali nekega samodržca, ki z nasiljem in ustrahovanjem upostavi svojo avtoriteto.
Že Macchiavelli je opazil, da sta sila in soglasje dve sredstvi, ki jih uporablja brez razlike prav vsaka država. Države, ki se načeloma in vsaj v pretežni meri tudi v svoji dejavnosti naslanjajo na svobodno soglasje ljudstva, zaslužijo ime demokracija. Države, ki se pretežno poslužujejo nasilja in ustrahovanja, so avtokracije in tiranije. Starodavna, vsaj dva tisoč petsto let stara delitev držav po številčnem kriteriju, ali v njih vlada en sam človek, ali samo nekaj ljudi ali ljudska množica, v monarhije, oligarhije in demokracije, se ozira samo na zunanji videz in spominja na profesorja botanike, ki bi rastline klasificiral po barvi njih cvetja.
Narod je naraven pojav, ki jè nastal v zgodovini. Znanstveno se ne da definirati. Marx je nekje napisal, da je narod nekak proteus, ki izpreminja bar-
ga hočemo zagrabiti, a je vendar neprenehoma med nami pričujoč in na vse nas mogočno vpliva. Ker pojma naroda ni mogoče strogo opredeliti, ga moremo samo opisovati, še najsplošnejši znak naroda, vendar nikakor ne zmeraj, je lasten jezik z lastno literaturo. Jezik ni samo občevalno sredstvo, je tudi posoda misli in zrcalo čustev in ima zato tudi svojo lastno vrednost. Literatura pa je pojav lastne kulture. Vsi smo podvrženi mogočnemu vplivu narodnosti. Je mnogo več, kakor samo folklora, je še vedno najmočnejša družbo-tvorna in kulturna sila, vendar ni ne absolutna ne najvišja človeška vrednota.
Poglavitni element sodobne države je zemlja, ki priklepa nase vse ljudi, ki žive na njej. Poglavitni element naroda je človek, ki nosi svojo narodnost s seboj, koderkoli hodi po svetu. Vendar je važen element naroda tudi zemlja, na kateri od pamtiveka strnjeno živi in ki mu predstavlja domovino.
Narodnost je naraven in zgodovinski pojav. (Narodov se umetno in po načrtu ne da ustanavljati. Država je ustanova in je človeško delo. Ni države brez avtoritete. Avtoriteta je dejstvo sociološke znanosti. V religioznem jeziku se to glasi, da je vsaka oblast od Boga. Država sama pa je laična ustanova, ker ljudje sami države ustanavljajo, preurejajo in tudi rušijo. Narod ima svoj sedež v srcu, država v razumu. Svoj narod ljubimo, svojo državo spoštujemo.
Prvo pojmovanje, ki ima za svoj ideal, naj bi vsak narod imel svojo lastno državo, v resnici narode izolira in jih razdvaja. Drugo pojmovanje narode zbli-
vo in se nam vedno izmuzne iz rok, če * žuje in druži. Ideal hi bil, ko bi vsi na-
/*^4l«ewke im SleweiriSie
V Ljubljani je bilo v decembru občutno pomanjkanje mlečnih izdelkov, predvsem surovega masla in sira. Zastopnik sekretarja repubi, sekretariata za trgovino je to pomanjkanje pojasnjeval z ugotovitvijo, da pomanjkanje mleka in mlečnih izdelkov" ni samo sezonskega značaja, ampak ima globlje vzroke. Ti vzroki so pa tile: V začetku 1964 so imeli v Sloveniji 20.000 krav manj, kakor pa v letu 1963. Iz tega je razvidno, da je moralo biti tudi mleka manj, ker je jasno, da so se živinorejci vrgli na pitanje živine. 20.000 krav manj, kakor v letu 1963, pa predstavlja tudi približno toliko število manj telet. Na drugi strani pa tudi cene za mleko niso privlačne za živinorejce, da bi ga v čim večjih količinah spravljali na trg. Zato ga ljubljanske mlekarne z velikimi napori komaj zberejo 55.000 litrov dnevno, medtem ko so ga pred časom z lahkoto okoli 70.000 litrov. Težave s preskrbo z mlekom pa imajo tudi druga mesta v Sloveniji. SN.pr. Maribor in Celje, ki mleko dovaža celo iz Varaždina. Poročilo o težavah s preskrbo mleka po slovenskih mestih ljubljanski list zaključuje z ugotovitvjo, da se preskrba mest z mlekom v Sloveniji „vedno bolj zaostruje“. Druga poročila pa navajajo, da je padlo število glav go ve i e živine tudi v ostalih republikah. Tako je bilo v Jugoslaviji v letu 1962 5,884.000 glav goveje živine, v letu 1964 se je pa to število znižalo na 5,106.000 glav goveje živine.
Planinski vestnik, ki izhaja v Ljubljani kot glasilo Planinske zveze Slovenije v nakladi 5.000 izvodov, v decembrski številki med drugim gradivom navaja podatke o stanju planinskih društev v Sloveniji. Iz objavljenih podatkov je razvidno, da so imela planinska društva v Sloveniji v letu 1963 59.000 članov. Najmočnejše je društvo Ljubljana
matica z 9.400 člani, sledi mu Maribor z 2.408 člani, za tem je Celje z 2.203 člani, planinsko društvo Kranj ima 1.811 članov, v Kamniku pa 1.566. V 170 planinskih postojankah je število gostov presegalo 700.000. Nočitev so imeli ti domovi okoli 150.000. V listu je tudi govor o Slovenskem planinskem muzeju. Nekateri bi ga radi imeli v prenovljenem gradu v Ljubljani, izgleda pa, da bo to zamisel uresničila jeseniška občina, ki je v ta namen že določila večje zneske.
V Vilni je izšla povest Toneta Seliškarja Bratovščina Sinjega galeba v estonskem jeziku pod naslovom Tone ■ Seliškaras „Melvnosios Žuvedros Igula“. Verjetno je to prvi slovenski tekst v estonskem jeziku.
Umrli so. V Ljubljani: Peter Sim-nič, uslužbenec podjetja Cementar, Ludvik Trampuž, žel. upok., Ivan Bizovičar, Cvetka Bloh, uslužbenec republ. sekretariata za proračun, Fani Lobe, roj.'
SLOVENCI V
BUENOS AIRES
Osebne novice
O zdravstvenem stanju g. ing. Mozetiča v Londonu bralcem sv. Slovenije ne moremo sporočiti nobene nove novice, ker je o njem tudi ni dobila tuk. She-llova družba po tisti, ki smo jo v listu že objavili.
Upamo, da se g. ing. Mozetiču zdravje izboljšuje, kar mu 'iz srca žele njegovi številni prijatelji in znanci v Argentini.
SLOVENSKA VAS Glasbeni festival
Mladina v Lanusu je odkrila, da Slo '■ enski vasi še marsikaj manjka in je
KOROŠKA
Nastop Slovencev na koroških deželnih volitvah
Zbor zaupnikov Narodnega sveta koroških Slovencev je na zborovanju v Celovcu soglasno sklenil: Koroški Slovenci bomo nastopili pri volitvah v koroški deželni zbor s samostojno listo. Pred zgodovinskim sklepom je nad 100 zaupnikov iz Južne Koroške pozorno sledilo poročilu predsednika dr. Valentina Inzka o predpripravah na deželno-zborske volitve. Po soglasnem sklepu o nastopu je dr. Reginald Vospernik nakazal še smernice za uspešen nastop Slovencev pri teh volitvah.
Koroški deželni zbor ima 38 poslancev, od katerih je dosedaj pripadalo socialistom 18, ljudski stranki 12, svobod-nežem 5, eno mesto pa komunistom. Slovenci na Koroškem se zavedajo, da je položaj težak, toda odločili so se za samostojen nastop, ker ne socialistična ne ljudska stranka na Koroškem nista hoteli pokazati kake naklonjenosti do
i slovenskih zahtev. Obe stranki sta po-I stavili kandidate, ki so močno liberalno-I nacionalno pobarvani, še posebej to ve-j lja za ljudsko stranko. Tako socialisti I kot demokristjani ljudske stranke si j prizadevajo, da bi prejeli čim več gla-■ sov, ki jih je na prejšnjih volitvah pre-i jela stranka svobodnežev, ker je ta stranka na Koroškem v razkroju.
Pri takem političnem položaju so zaupniki po daljši debati soglasno ugotovili, da pride v poštev za Slovence edina možna pot: samostojen nastop. Takoj so nato izvedli tajne volitve, pri katerih je bil izvoljen za nosilca kandidatne liste podžupan mesta Pliberk Mirko Kumer. Razen njega so na prvih mestih liste, ki se imenuje „Koroška volilna ! skupnost“ še : prof. Reginald Vospernik : iz Podravelj, živinozdravnik dr. Marko Dumpeljnik iz Štebna v Podjuni, prof. ar. Valentin Inzko iz Sveč in posestnik
rodi, ki imajo za svojo avtoriteto isto normo, imeli tudi skupno državo. Danes, ko gre za to, da se združijo vse države, ki imajo za normo svoje avtoritete ohranitev človeške svobode in načelo pravičnosti, ki vsakemu človeku vsaki naravni ali ustanovljeni človeški skupini in vsakemu narodu priznava in daje, kar je njegovega, samo drugo pojmovanje odgovarja bodočnosti in napredku svobodnega sveta in je pojmovanje, naj bi vsak narod imel svojo posebno državo reakcionarno, postaja neizogibno šovinistično ! in podpira v resnici samo sile, ki bi ho- I tele uničiti svobodo.
Če razloček med narodom in državo j reduciramo na elementarne geometrične ! oblike, lahko rečemo, da je država po- j dobna kvadratu, ki je s svojo stranico in | pravim kotom rigorozno determiniran, S narod pa je podoben krogu, ki je iracio- [ nalen in mu ni mogoče dokončno izmeriti ne površine ne oboda. Kvadratura kroga ni mogoča. Prav tako se tudi narod in država nikdar popolnoma ne pokrivata in niti ne stojita na isti ravni. Preko domovinskega čustva pa sta tako zrastla ; drug v drugega, da ju ni mogoče raz- j dvojiti. Možna pa je njih sinteza ali i kombinacija, če narode čimbolj depoliti- I ziramo, državo pa čimbolj denacionali- j ziramo.
Danes je v svetu še v^dno močno raz- | širjena miselnost pretiranega naciona- i lizma, ki istoveti narod in državo. V novo nastalih azijskih in afriških drža- | vah se ta doba šele začenja.
Po drugi strani pa švicarska konfederacija, ki je zgled prave demokracije, 1 nikdar ni poznala šovinističnega nacio- 1 nalizma. Tudi v evropskih in ameriških državah, v katerih se je vživela demo- !
kracija anglosaškega tipa, znajo razločevati med narodom in državo. V Veliki Britaniji bi se Škoti ali prebivalci Uelsa | čutili žaljene, če bi jim kdo rekel, da so \ Angleži. Vsi so pa lojalni državljani Ve- | like Britanije. Pa tudi ves razvoj na | evropskem kontinentu od konca zadnje | svetovne vojne dalje, zlasti po sprijaz- | njenju med francoskim in nemškim na- ! rodom, dokazuje, da gre v svobodnem ; delu Evrope doba šovinističnega, nacio- j nalizma h koncu.
Naj se ne smatra za nekako stran- ; barsko propagando, ki bi bila v sedanjih razmerah res brez vsakega smisla, če pripomnim, da je stranka, ki ji jaz pripadam, vsaj v svojem krogu že v predvojni Jugoslaviji zadovoljivo uredila razmerje med narodnimi in političnimi težnjami. Nihče se vsled svoje narodne pripadnosti ni čutil zapostavljenega. V poédinih dnevnih vprašanjih smo bili včasih različnega mnenja. Slovenci smo zmeraj stali na desnem krilu. Ob vseh večjih državnih krizah, kakor ob smrti Stjepana Radiča, ob smrti kralja Aleksandra aii ob pristopu jugoslovanske vlade v Tripartitnemu paktu, smo se vsi znašli na isti liniji. Organizacija stranke je bila izvedena po federativnem na- ! ,'elu v okviru historičnih dežel Srbije, 1 Hrvatske, Slovenije, Bosne in Vojvodine. Po istem federativnem načelu so bile ; — kljub vsem samovoljnim razkosavanjem države po Vidovdanski ustavi in i za časa kraljevskega absolutizma — po naših prizadevanjih organizirane vse šocialno-politične ustanove in tfudi Delavske zbornice, v katerih so imeli delavci zares lepo samoupravo in so mogle v njih sodelovati svobodne strokovne organizacije vseh smeri.
Vidmar, Leopold Pertot, upok., Zmagoslav Špolar, dijak, Anica Marušič, roj Groeblacher, Antonija Okorn, vdova po strojevodji in Marija Švigelj v Brestu pri Igu, Marija Močnik v Trbovljah, Tilči Prešiček v Kozjem, Stane Stupica, direktor biv. podjetja Usnje v Celju, Metod Križnar, proizvodni referent gozdnega obrata v Škofji Loki, Štefan Klopčič, fin. inšpektor v Celju, Štefka Hribar, uslužb. Zdravstvenega doma v Kamniku, Stane Jagodic v Celju, Ivan Korun, upok. v Radečah, Terezija Kopec, roj. Zorman v smarci pri Kamniku, Anton Cajnar, pos. iz Križevske vasi pri Metliki, Ahton Lomšek, šolski upravitelj v p. v Celju, Ela Medvešček* roj. Rebernik na Jesenicah, Pavla Benedik, pos. in gost. v Stražišču, Ivan Urek, šolski upravitelj v p. na Vranskem, Jože Seliškar, pos. na Lukovici, Jože Drugb-vič in Franc Jagrič iz Blatnega (se smrtno ponesrečila v rudniku v Globo-! kem pri Pišecah), Marija Svetlin, roj. j Kalan na Jesenicah, Viktor Hajšek, ste- j klarski mojster in njegov sin Herman Hajšek, inž. kemije, se smrtno ponesre- j čila v Mariboru, Karel Hribar, kopač v j črni, in Ivan Gorupič, šofer v Črnomlju. ;
ARGENTINI
storila prvi in res zelo posrečen korak, naprej. Lepa skupina deklet in fantov se ; k; posvetila študiju glasbe in v nedeljo, ■ 21. februarja, je bil že prvi Glasbeni fe- j stivai. Program je bil nad vse pester in vse točke so pokazale, da je študij re- j sen. Še več: nastopajočim je vidna lju-j bežen do glasbe, to je do umetnosti, ki j nas najbolj poplemenituje. Prvi nastop se je mogel res razviti v pravi festival v slavje vere in navdušenje za glasbo, ki jim je že toliko prirasla k srcu, da je ne bodo več mogli opustiti.
Spored je bil razdeljen v tri dele in sta prvi in drugi del obsegala klavir in petje ter recitacijo, tretji del pa je predstavil skupino „The sonny boy’s“, kakor to tako zelo odgovarja razpoloženju sodobne mladine.
Klavirski del je bil revija dosežkov učencev in sicer so nastopili Zorkica Gris (Rosas, Šobre las olas in Yradier, ' La Paloma), Jani Gris (Ivanovich, On-das del Danubio in Streaborg, El Pensa-miento), Peter Rot (Clement, Sonatina in Weber, Invitación a la danza), Slavi Novljan (Streaborg, Un bello sueno in Clement, Aire suizo originai), Slavka Urbanija (Mozart, Alla turca); zaključil pa je prvi del prof. Boris J. Celare, ki je dovršeno odigral Beethovnovo Sonata patetica in svojo predelavo Recuer-dos de Ypacarai. Izredna muzikalnost in popolna tehnika sta dvignili točko na prvo mesto vsega sporeda.
Drugi del so izpolnile gdč. Zorkica * So
Ivan Rode — 50-Ietnik
VsmU to«!«*» enm
SETEV
V soboto, 10. febr. je dopolnil g. Ivan Rode petdeset let. Poznamo ga vsi, saj g* (slišimo pri „Gallusu“, kjer je eden najbolj redimii pevcev‘ od začetka | do danes/. ! Vimo ga v ;
Cvetko Golar
Vsa zelena je ledina in zeleno vse je polje!
Kmet na njimi že od zore orje, seje zlate volje.
Na poljane, na planine pomlad rož je natrosila in drevesa je v ponosne bujne šopke spremenila.
Pomlad sveta! Sij v srce mi, vanje sejem zrna zlata: naj, vzkale, se oplode mi, bodi žetev mi bogata! * S
Slovenski hiši, kjer ne mine nobena prireditev in priprava za njo, da bi g j Rodeta kot gospodarja ne bilo zraven 1 ■.Selimo in slišimo ga končno pri naših! 'lodaližkih predstavah, kjer pogosto in dobro nastopa. Del njegovih, morda1 a’važnejših opravil poleg domače hiše, delo v KA je pa skrito, dasi ogrom-no in važno.
I
Rojen je bil v Ihanu pri Kamniku, tam preživel svoja mlada leta v krogu domaće družine, kateri je 1. svetovna vojna vzela očeta in v. . -b je ležala na materinih ramah, pa jm je dobro nosila, skrbela za otroke in grunt, kar ni j bilo lahko. Mali Ivan je kmalu pokazal1 svoje veselje do javnega dela, saj ga vidimo že pia Orličih, za katerimi je tekel, čg ni mogel loviti koraka z odraslimi pri različnih sprevodih. Delal kot fant pri fantovskem odseku, prosvetnem društvu kot igralec in cerkven pevec.
Ko se je začela v Sloveniji revolucija je bil on med gorenjskimi domobranci, se z njimi boril, z njimi 1. 1945 odšel na Koroško, odkoder je bil vrnjen in se čudežno rešil, ko je skočil s trans- j
porta, se potem skrival ter znova ušel v Avstrijo.
V taborišču se je poročil, za življenjsko družico si je izbral go. Ano iz zavedne Modrove družine iz Dola pri Ljubljani. V teh letih je spet veliko delal pri KA, pri petju, na odru, dokler ni prišel 1. 1949 v Argentino, kjer si je počasi uredil svoj dom v Lomas del Mirador.
Nič preveč trdnega zdravja, kljub družinskim skrbem, g. Rode vedno zgledno deluje v našem slovenskem javnem življenju. Poleg KA in „Gallusa“ zadnja leta največ časa posveča Slovenski hiši.
S svojo pridnostjo in mirnim nastopom omehča marsikaterega, da poprime za delo. Kolko ur in dni žrtvuje za dobro skupnosti. Pa nikdar ne potoži nad delom! Obžaluje, da ne more več storiti.
Ivo se mu zahvalimo za vse požrtvovalno sodelovanje, mu želimo zdravja in vedrosti ter sreče pri družini in še na-daijnega veselja za delo
K 50-letnici mu vsi iskreno čestitamo z željo, da bi ga Bog ohranil še dolgo vrsto let njegovi družini in nam vsem!
Bog ga živi!
Gris, Jolanda Celare in Anica Brolih, ki so ob spremljavi Borisa J. Celarca odpele v lepi in izdelani interpretaciji šopek narodnih v priredbi Matije Tomca. — Recitacija Župančičeve Z vlakom je zaslužila vso pohvalo, saj je bila z glasbeno spremljavo res pravi užitek večera.
Tretji del je veljal predstavitvi glasbene ' skupine „The Sonny boy’s“. Na moderno podajanja in oblikovanje vezana skupina je kot prvo točko podala kompozicijo Borisa J. Celarca El brujo. Zadržana dramatičnost je v glasbenih efektih našla močan izraz in je potrdila izvirnost mladega glasbenika. Sledile so njegove predelave Mi promesa, Na Golici in Spomini, slednji dve v odlični interpretaciji Celarca na harmoniki. Skupino sestavljajo Boris J. Celare, Ivan Brelih, Henrik Bregar in Edvard Ivančič. Ob koncu so dodali še eno točko, dokaz veselja in odmeva v dvorani.
Vmes so nastopili še najmlajši in v priredbi Janeza Bitenca zapeli dve pesmici.
Recitacija in petje je bilo pod vodstvom gospe Zdenke Jan, glasbeni del pa je vodil prof. Boris J. Celare.
Ljubitelji glasbe in prijatelji mladine so dvorano napolnili in vse točke sprejeli z navdušenjem, saj so s tem vsaj deloma poplačali idealizem in trud vseh nastopajočih.
Začetek je bil storjen, nosil je vabljiv naslov festival mladine in želeti je samo, da bi mu sledili še mnogi in mnogi, polni enakega navdušenja in zagona. Ljubezen do glasbe bo vsem ohranila mladost in utrdila vero v lepe strani življenja.
Organizatorjem in izvajalcem gredo vse naše čestitke z velikimi upi za bodočnost. Bog daj!
R.	J.
Anton Gallob iz Zagorič, ki je svetovalec v občini Bokštajn.
Zaupniki NskS so se odločili za ta zgodovinski sklep po referatu predsednika dr. Inzka, ki je med drugim dejal: „Deželnozborske volitve so posebnega pomena za nas Slovence. Ker slovenski element ni v nobeni stranki na Koroškem upoštevan tako, da bi bila v njej zaščita manjšin ter enakopravnost koroških Slovencev dejansko zagotovljena, je potrebno, da kot slovenska skupina pri teh volitvah izpovemo naše stališče do realizacije člena 7 državne pogodbe in s samostojnim nastopom opozorimo Pa vsa ta odprta vprašanja, ki jih stranki vladne koalicije nista rešili. Ob tej priložnosti posebej poudarjamo na nevzdržne prilike na področju ljudskega šolstva. Razveljavitev obvezne šolske odredbe iz leta 1945 je poglavje, ki ni rešeno, saj več kot 5000 slovenskih otrok na dvojezičnem ozemlju ni deležno slovenskega pouka. Vedno bolj se ujeda nemška govorica v srca čisto slovenskih otrok, ki prihajajo iz slovenskih družin.
So vasi, kjer govore odrasli med seboj samo slovensko, dočim otroci pod vplivom šole vedno bolj opuščajo slovenski jezik. To so v močni meri raznarodovalne posledice ukinitve obveznega dvojezičnega šolstva. Toda tudi na drugih področjih javnega življenja Slovenci vidimo in občutimo, da sta obe stranki doslej pokazali malo volje za resnično enakopravnost koroških Slovencev. Ni naša skrb, kako naj socialistična, in ljudska stranka čimbolj razširita vpliv v deželi, je pa naša skrb, da se ohranimo kot Slovenci. Zato moramo tudi glede zadržanja pri volitvah najti rešitev in obliko, ki bo najuspešnejše služila našim narodnim interesom.“
Naročniki,, ki še nimajo plačane naročnine za leto 1964, prosimo, da jo takoj plačajo.
Nikar ne čakajte opominov.
Vestnih SFZ
! PLAVANJE
Bolje pozno, kot nikoli! si lahko rečemo ob priliki prvega slovenskega pla-! vainega turnirja v Argentini. Naj bi bil ta turnir uvod v vsakoletne plavalne tečaje m plavalne tekme med slovensko j mladino m njenimi prijatelji vseh vrst ! starosti!
■ - Že stari Grki so bili mnenja, da člo-1 vek ni popoln, če ne zna brati in plavati. Že njim je plavanje pomenilo prav takšno vrednost kot branje. Kot šport je plavanje edinstvena telesna vaja, ki temeljito in vsestransko razvija telo. Pla-I vanje je poleg tega šport, iki je odlična j vaja prav za mladino v najmlajših letih,
! saj je plavanje, najtesneje povezano s trenji „naravnimi zdravniki“: soncem,
: vodo in zrakom.
I Kongres športne medicine v Pragi eta 1948 je določil plavanje za 6. leto,
I skakanje v vodo za 10. in waterpolo za : 14. leto starosti. Nekateri japonski in ! na vrhuncu telesne sposobnosti. Za sta-j. avstralski, playalci so okrog 20. leta ! rejše bo prišlo plavanje na daljše proge kot vztrajnostna telesna vaja. Za zrelostno dobo si zapomnimo, da kot ostale telesne vaje tudi plavanje ohranja organe. V prvi dobi staranja je treba, opuščati izrazito hitre vaje in so koristne take vaje, pri, katerih, gre za lažji napor, ki pa dalje traja, med drugim tudi plavanje. Kdor je bil navdušen plavalec, mu bo zmerno plavanje tudi v drugi dobi staranja koristilo. Vsak človek mora poznati svoj tempo dela in razgibanja, ki naj bo primeren starostni stopnji.
Razlike .med življenjem na suhem in življenjem na vodji delujejo na začetnika neprijetno. Zato moramo to pri pouku upoštevati ter privajati neplavalca na vodo, da se bo počutil v njej prav tako domače .kakor na suhem. Zato je skrajno neprimerno nekoga učiti plavanja na silo, tako da ga vržemo v vodo; potrebno je noučjti novince o zgradbi ysa-kega kopališča: pred kopanjem preiščemo rečno ali morsko obalo; razumljivo je, da mora vsak plavalec narediti izpit, i da lahko plava v globoki vodi in da lahko tekmuie, če se je prijavil k plavalnim tekmam.
Plavanje je šport, ki je v svoji teh-
niki še zelo mlad, še vedno na poti stalnega razvoja in izpopolnjevanja. Zato ni čudno, da se še vedno pojavljajo novi načini plavanja: metuljček, delfin. Vsa raziskavanja kažejo, da crawl ni neka izumetničena tehnika plavanja, temveč za človeka najbolj naraven način plavanja, ki je najbolj ustrezal gradnji človeškega telesa in je tudi danes najhitrejši način plavanja.
Waterpolo kot športna igra v vodi, se je pojavil v drugi polovici 19. stoletja v Angliji,. Igra se je prvotno imenovala „nogomet v vodi“. L. 1886 so organizirali prvi waterpolo turnir, v katerem so morali igrati po novih pravilih: dovoljeno je bilo igrati samo z eno roko in plavalci niso smeli hoditi po dnu pla-valisča. Leta 1908 so ga igrali prvič v Splitu.
Slovenci smo sprejeli waterpolo v svoj športni program šele po prvi svetovni vojni. Na prvem jugoslovanskem državnem prvenstvu v plavanju, ki je bilo leta 1921 na Bledu, so nastopili tudi štirje klubi v waterpolu, med njimi ljubljanska Ilirija.
Kadar govorimo, o skokih v vodo. mislimo predvsem na lepoto, skladno 'gro telesa v zraku, zbranost telesa in duha in neupogljiv pogum izvajalca. Nekateri po svetu mislijo, da so skoki v vodo nekakšna umetnost kot npr. balet.
Kako neprijetno je videti mlade kopalce, ki ure in ure ležijo na obrežjih voda in se dolgočasijo. Vesel pa je človek onih, ki se z veseljem vadijo. Ura v kopalšču jim je prijetna ura vaje in napredka. Po treningu so vselej najboljše razpoloženi in vsak dan bliže svojemu idealu — zmagi. V športu vlada velika pravičnost: oni, ki ima močno voljo, ki pridno vadi, je nagrajen z zmago. Ko je postal prvak v svoji družbi, ne viha nosu, zakaj čakajo ga višje in težje naloge.
V USA in na Japonskem je plavanje oovezno na vseh šolah in univerzah. -Misliti, da bomo imeli Slovenci v Argentini lastna -kopališča in domače profesorje telovadbe, tepseljito izučene v plavanju: to morda le ni samo pesem daljne prihodnosti?
SLOVENCI PO SVETU
URUGUAY
Med Slovenci v Montevideu
V	Uruguayu, bolje rečeno v glavnem mestu Montevideo, je lepo število Slovencev. Vsi iz prejšnjih časov. 3 leta je že, ko je umrl č. g. David Doktorič. Od tedaj nimajo rojaki nikjer duhovne opore, razen pri naših šolskih sestrah, ki imajo več hiš.
V	nedeljo 14. februarja je bil pa dan duhovnega veselja za Slovence v Uruguayu. Prišel je msgr. Janez Hladnik in nam povedal, da se še vedno ičuti odgovornega za nas in smo se zbrali pri sv. maši v zavodu Srca Marijinega v ulici Larranaga.
Zelo smo bili veseli obiska in se je zbralo 60 Slovencev, ki jih je mogel v naglici povabiti rojak g. Makovec.
Častite sestre: Angelika, Roza, Bojana in Hema so pripravile vse besedilo za molitve in petje; pa smo tako iz srca zapeli, da je bilo veselje za vse.
Gospod Hladnik je obljubil, da bo pri slovenskem duhovnem vodstvu govoril, naj bi vsaj nekajkrat na leto prišel slovenski duhovnik med nas. Mu bomo že plačali potni strošek.
J. H.
ZDA
Vodstvo pevskega zbora Korotan je po smrti prezgodaj umrlega Ladislava Lempla prevzel g. France Zupan.
Zadnjič smo poročali, da imajo Slovenci v Clevelandu tudi svoj smučarski klub. V letu 1965 ga vodijo naslednji odborniki: predsednik Frank Kogovšek, podpredsednik Frank Rihtar, tajnica Anica Cigale, blagajničarka Lojzka Rus, športni referent Marjan Ovsenik, Odborniki: Jože Košir, Pavla Košir, Marinka Lah, Tone Mrva, Stane Rus in Jože Tomc.
PORAVNAJTE NAROČNINO ! PO ŠPORTNEM SVETO
Smučarsko skakalno turnejo „štirih skakalnic v Oberstdorfu, Garmischu (Z. Nemčija) in Innsbrucku ter Bischofsho-fenu v Avstriji so zaključili s tekmovanjem na 100-m skakalnici v zadnjem kraju 6. januarja. Na tej skakalnici je zmagal Norvežan Wirkola (94.5, 103), drugi je bil Čeh Motejlek (95, 104,5). Ludvik Zajc, ki se je dobro uvrstil že na prejšnjih tekmah je bil 6. s skokoma 95 in 94 m. Slabše sta se uvrstila Oman (37. mesto) in Eržen (49).
V	splošni uvrstitvi je bil prvi Norvežan Brandtaeg, ki je bil na zadnjem tekmovanju šele sedmi. Drugo mesto je pripadlo njegovemu rojaku Wirkoli, tretje pa Motejleku. Zajc je zasedel častno 9. mesto, Oman je bil 40., Eržen pa 47.
Pariški „L’Equipe“ je v svoji letni bilanci uvrstil jugoslovanske telovadke in telovadce na 9. mesto v evropskem merilu. Na prvem mestu so ekipe ZSSR, na drugem ČSSR. V uvrstitvi za leto 1963 je bila Jugoslavija v splošnem plasmaju na 4. mestu, v letu 1964 pa je zdrknila na 10. mesto. Krivdo za tako
nizko uvrstitev pripisujejo predvsem dejstvu, da se jugoslovanska ženska ekipa ni udeležila olimpijskih iger v Tokiu.
V Ljubljani so bile sredi januarja polfinalne tekme za naslov zimskega košarkarskega prvaka. V polfinale so se uvrstile ekipe ljubljanskih klubov Olimpije in Slovana, Crvena zvezda iz Beograda in Lokomotiva iz Zagreba. Olimpija je premagala Slovana z 98:56 in Lokomotivo z 86:78. Presenečenje je pripravil Slovan z zmago nad Crveno zvezdo z 62:56, ta pa je premagala Lokomotivo z 71:64. Ni še znan rezultat med Olimpijo in Crveno zvezdo ter Slovanom in Lokomotivo. Vendar kritiki ne dvomijo, da bi Olimpiji moglo katero moštvo preprečiti uvrstitev v finale, kjer se bo srečala z Beogradom. Igralci Olimpije računajo na zmago z Beogradom, predvsem, če bi se tekma odigrala pred domačo publiko.
OBVESTILA
Slovenska vas. V nedeljo, 7. marca, bo ob 14.30 v društveni dvorani 12. redni letni občni zbor društva Slovenska vas. Vsi člani vabljeni.
Slovenske naraščaj nice s Pristave
pripravljajo za zaključek počitniškega tečaja razstavo in nastop, h katerima vabijo v torek, 2. marca, ob 4 popoldne vse rojake.
Plavalni turnir, ki ga organizira Slovenska fantovska zveza, se bo vršil v nedeljo, 28. februarja, ob pol 12 dopoldne v Villa Udaondo. Tekmujejo lahko vsi člani Zveze in tudi nečlani. Turnir je odprt; vsak, ki zna plavati, lahko tekmuje in predstavlja odsek, pod katerega bi eventuelno spadal. Prijave se sprejemajo do 10 dopoldne v nedeljo 28. t. m. Vpisnina in vstop v bazen skupaj 100 Špesov. Možnost za mašo je tudi v kolegiju ob 10.30. Vsi, ki znate plavati, iskreno vabljeni. Dobrodošli vsi!
Na slovenski pristavi v Moronu-Cas telar ju bo v nedeljo, 28. februarja, PUSTNA VESELICA z zabavnim programom. Pridite, ne bo Vam žal. Odbor
Zvezni sestanek deklet bo v nedeljo, 7. marca, po sv. maši. Predava ga Marjana Batagelj.
Zvezni sestanek SFZ bo v nedeljo, 7. marca, po mladinski maši.
Vse člane SFZ iz Slov. vasi vabimo na sestanek v soboto, 6. marca, ob 21.
Zaključne dekliške tekme v odbojki med krožki Lands, San Justo, Morón bodo v soboto, 6. marca, ob 16 na Pristavi v Castelarju.
Izlet sanmartinskih naraščajnic, mladenk in naraščajnikov bo v nedeljo, 28. februarja, v Martin Coronado v lepe senčne prostore kolegija San José. Odhod iz doma v San Martinu ob 8. Sv. maša bo v kolegiju ob 10.
DRUŠTVENI OGLASNIK
V pisarni Zedinjene Slovenije naj
naj dvignejo pošto: Marica Debevec, Roza Ivančič (3), Ančka Janežič, Maks Jesih, Valentin Kos, Amalia Majcen, Ing. Anton Matičič, Jožef Muri in Jože Šešerko.
PUSTNA ZABAVA
v Slomškovem domu
v nedeljo 28. 2. popoldne
SMEH — KROFI PIŠKE NA RAŽNJU
Pakete za veliko noč
najbolje in najceneje pošilja v domovino
JADRAN FAK
Calle Morite 2049 — višina Rivadavia 6400, do Carabobo 700, omnibus 132 in Micro 223
Uradne ure dnevno od 15—19; ob sobotah od 10—12.
Pismena naročila in giro pošiljke na naslov
ZDENKA KALEČAK,
Casilla Correo 340, Buenos Aires
Pošiljajte pakete, za katere ni treba plačati carine!
! Vsi paketi so zavarovani!
Zahtevajte cenik!
i
Dr. FRANC KNAVS
ODVETNIK
prične z letošnjim rednim poslovanjem 23. februarja na Lavalle 1290, p. 12, of. 2, Capital
Uradne ure 17—20 Na telefonu 93-0719 tudi dopoldne
SLOVENSKI DOivi v
uarapaciiayii
priredi
PUSTNO PRIREDITEV
v nedeljo, 28. februari«
Dobri krofi in lepa postrežba Lepo vabljeni!
ESLOVEIM LIBRE
Editor responsible : Milo« Star» Redactor: Jom KroMlj Badaeción y Àdministración : Bamda Falcon 4158, Buenos Bins
T. E. 69-9508
Argentina
O
o z a
ni
o So <
^ FRANQUEO PAGADO Concesión Nf 5775
TARIFA REDUCIDA Concesióm Nf 3824
Registro Nacional d« la Propi«4»4 Intelectual No. 817.086
Naročnina Svobodne Slovenije za leto 1965: za Argentino $ 1000.—; za Severno Ameriko in Kanado 7 dolarjev, za pošiljanje z letalsko pošto 12 dolarjev. Talleres Gràfico^ Vilko S. R. L., Estadoa Unidos 425, Bs. Aires. T. E. 33-7213
JAVNI NOTAR
Francisco Rani Cascante
Escribano Püblico Pta. baja, ofic. 2
Cangallo 1642	Buenos Aires
T. E. 35-8827
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU
,,POJMO, SESTRE, slavospev mladostir

Zaključek počitniških dni naraščajnic gg na Pristavi
V TOREK, 2. MARCA, OB 4 POPOLDNE Z
fe
^ RAZSTAVO
SS
NASTOPOM
S

slik
literarnih vaj ročnih del peciva
deklamacije zborovskega petja telovadbe
VAŠA NAVZOČNOST NAM BO V VZPODBUDO
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■««a■«■■>«■■■■>■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■
v nedeljo, na zeleni Pristavi
PUSTNA ZABAVA
od 15 ure dalje do... do...
Postrežba bogata, zabave dovolj.
^	vabi vse rojake in rojakinje na
I PUSTNO DRUŽABNO PRIREDITEV
ki bo na pustno nedeljo, 28. februarja, popoldne
Že opoldne bodo na razpolago OCVRTI PIŠČANCI
Začetek ob 16 uri
IGRA MOULIN ROUGE
Sporočamo prežalostno vest, da nas je po težkem trpljenju za vedno zapustila dne 14. februarja 1965 v svojem 36 letu naša predobra ženka, mamica in nečakinja, gospa
Ivanka Čepon roj. Turk
Previđena z vsemi tolažili svete vere in zadnjo popotnico ji je Bog Stvarnik podaril svoj mir.
Naj nam bo dovoljeno, da ob tej priložnosti izrečemo iskreno zahvalo vsem, ki so čuli v vseh dneh njenega trpljenja ob bolniški postelji in ji bili neprestano v pomoč. Bog naj vsem poplača plemenito delo usmiljenja in sočustvovanja, kar je tudi nam ob tej1 težki izgubi v veliko tolažbo.
Anton, ljubeči soprog
Toni, Marijan, Marija, Danica, Ivan, otroci
Ivana Turk, teta
Mendoza, Horjul, Besnica, Ljubljana.
Svojo pravo barvo so pokazali
Tržaški „Novi list“, oziroma njegov glavni urednik dr. Engelbert Besednjak in kulturni urednik Franc Jeza sta v zadnjih mesecih popolnoma jasno pokazala, kako mislita in v čigavi službi sta. Sicer tudi že po dosedanjem pisanju „Novega lista“ ni bilo dvoma, da sovražita vse tiste, ki so se med drugo svetovno vojno borili zoper komunistične revolucionarje, ki so uničevali življenje in premoženje tisočev in tisočev Slovencev (kar je razumljivo, saj je bil Jeza med vojno v partizanskih vrstah), vendar pa se je to sovraštvo v zadnjem času tako stopnjevalo in tako jasno pokazalo, da ne more biti za nikogar prav nobenega dvoma več o tem* kakšna je resnična usmerjenost tega tržaškega lista in njegovih urednikov. Že ob raznih priložnostih se je „Novi list“ zaletaval v „belo gardo“, v domobrance in druge protikomunistične borce, v slovenske škofe in duhovnike ter politične in sploh javne delavce, ki so slovenski silobran in odpor zoper komunistične brutalnosti odobravali in podpirali.
Je pa znal „Novi list“ ta strup servirati tako, da ga je pomešal s sladkorčki. Tu in tam je prinesel slavospev kakemu prmorskemu duhovniku, napisal za božič in Veliko noč kak verski članek, poročal kaj o (koncilu, pohvalil papeža Janeza XXIII. itd. Za vse, ki znajo gledati, pa je bilo očitno, da je njegova naloga begati in mešati slovenske katoličane na Primorskem, omalovaževati in smešiti njihove verske, politične, gospodarske ter kulturne organizacije ter vse to delo prepeljavati v naročje organizacij, ki jih vodi in
nadzira jugoslovanski komunizem. Do-čim je „Primorski dnevnik“ odkrito komunističen ter ni mogel med svobodoljubnimi in (demokratičnimi Slovenqi napraviti zmešnjave, pa je „Novi list“ nevarnejši, ker se zna zakrinkati, ker nudi svoj strup skupaj z užitno hrano, ker zapiše včasih celo besedo rahle graje na račun komunistov.
Več kot jasno je, da „Novi list“ tega ne bo priznal in bo ogorčeno protestiral zoper naše ugotovitve. Toda naj pojasni npr. tole: „Novi list“ izhaja že 13 let. Ima redno 10 strani, je skoraj brez oglasov, ima več plačanih urednikov in njegova naklada ni visoka. Za tiste, ki se spoznajo na izdajanje časopisov, je več kot jasno, da ima list milijonske deficite in če list kljub temu izhaja, mora nekdo te deficite pokrivati. JČigave interese „Novi list“ in njegovi pisci zagovarjajo in branijo, pa je razvidno skoraj iz vsake številke tako v političnih in kulturnih člankih. Spretno hvali sovjetsko politiko, hvali njeno vojaško moč, povzdiguje njene znanstvene uspehe, hvali jugoslovansko komunistično politiko in se klanja jugoslovanskemu diktatorju, hvali slovensko komunistično tendenco in nemoralno „kulturno“ blago, istočasno pa objavlja pikre članke zoper zapadne demokratične države in porabi vsako priložnost, da udari po protikomunistih, zlasti slovenskih.
Posebno očitno se je to zgodilo v članku „Nona na drsalkah“, ki ga je „Novi list“ objavil 19. novembra 1964 in v članku „Ideali in oblast“, objavljenem 10. decembra 1964. Oba članka je napisal Franc Jeza.
V	prvem članku se je Franc Jeza, ki je že preje v nekem članku imenoval Osvobodilno fronto „epopejo slovenskega naroda“, zaletel v goriški „Katoliški glas“, ki je zapisal ob priložnosti, ko je bil pri sv. Križu s spomenika padlim partizanom ukraden križ, da so „komunistični priganjači nasilno odpeljali slovenske fante in može v gozdove, ki so tam padli za lažne ideale“.
V	te „lažne ideale“ se je Jeza razburjeno obregnil in odgovoril Katoliškemu glasu takole: „LTdarjati v listu po idealih odporniškega gibanja in jih označevati za lažne, pomeni hudo žalitev milijonov evropskih ljudi, ki so vstali v odporu proti nacističnemu zverinstvu...“ Za ta odpor uporablja Jeza naziv „rezistenca“ kot je v navadi v zapadni Evropi. In še nadaljuje Jeza: „Žaliti odporniško gibanje in njegove ideale pomeni danes zaslepljeno vztrajanje pri zgrešeni medvojni politiki... “
Jeza bi rad dopovedal svetu, da je bilo delo Osvobodilne fronte in partizanov na Slovenskem isto kot odporniško gibanje ali rezistenca na Norveškem, v Franciji, Holandiji. Italiji, Grčiji itd. Toda prav to ni res. V omenjenih državah so organizirali odporniško gibanje vsi demokratični ljudje brez ozira na politično prepričanje in vero ponekod skupaj s komunisti. V Sloveniji pa so komunisti in nihče drug kot komunisti skupaj z nekaterimi sopotniki sprožili komunistično revolucijo, ki je izkoristila okupacijo po tujcih za to, da uniči domače nasprotnike komunizma. In te so tudi resnično brezobzirno uničevali, mučili, streljali, metali v kraške jame, ko še ni bilo nobenih vaških straž in domobrancev. Ali se je vse to vršilo v imenu „pravih idealov“ ?
Razumljivo je, da se je slovensko ljudstvo uprlo temu nasilju in so tako spontano nastale četniške skupine, vaške straže, domobranci in druge protikomunistične skupine.
Ideali Rezistence so bili osvoboditev domovine izpod fašistične in nacistične tiranije, ki so jo odklanjali vsi Slovenci. Ideali O. F. pa so bili pomagati komunistom na oblast in urediti Slovenijo in vso Jugoslavijo po komunističnih načrtih, kar se je pozneje res tudi zgodilo, če bi imeli slovenski partizani namen organizirati pravo narodno rezistenco zoper okupatorja, potem ne bi sklenili na Primorskem z (Nemci dogovora o nenapadanju nemških vojaških transportov, kar je Nemcem ogromno koristilo in bistveno slabilo rezistenco (priča tega dogovora živi v Argentini).
Če nekateri (npr. Jeza, Kocbek in dr.) takrat tega niso vedeli in videli, kar je bilo jasno ogromni večini slovenskega naroda z vsemi njegovimi cerkvenimi in političnimi vodniki, in če nekateri (npr. Jeza, Kocbek in dr.) še danes vztrajajo na tej poti, ne spreminja to prav nič dejanskega stanja in resnice.
Ideali Rezistence so bili veliki in pravi ideali in zaradi teh idealov je moralo iti v Dachau in druga taborišča tudi mnogo domobrancev in drugih nekomunističnih Slovencev. Ideali O.F. in partizanstva pa so bili lažni ideali, izraženi v znani komunistični popevčici „rop, požig, umor“ (namreč — svojih slovenskih političnih nasprotnikov). Jeza govori o nacističnem zverinstvu, ki je resnično vse obsodbe vredno in so ga mnoga sodišča že tudi sodila. Nima pa Jeza nobene besede obsodbe komunističnega zverinstva, zagrešenega '
nad neštetimi slovenskimi fanti in možmi, pa tudi ženami in celo -otroki, nad zverinskim pokoljem 12.000 domobrancev in drugih protikomunističnih borcev že po končani vojni. Ali se je tudi to zgodilo v imenu pravih odporniških idealov ?
Dalje piše Jeza o zgrešeni medvojni politiki. Katera politika je bila zgrešena in katera ne, to ve danes že ves demokratični svet. Nešteto uglednih oseb ameriškega, angleškega in francoskega javnega življenja danes javno obsoja medvojno in povojno zavezniško politiko podpiranja Sovjetske Rusije in komunistov sploh, politiko Teherana, Jalte in Potsdama. Posledica te politike je, da je danes tretjina sveta v komunističnih krempljih, da so komunisti pogoltnili vrsto svobodnih držav (n.pr. Litvo, Estonsko, Letonsko), da so iz drugih držav ustvarili svoje satelitske države, da neprestano netijo vojske in revolucije po vsem svetu itd.
Danes je vsem — razen komunistom in njihovim plačancem — popolnoma jasno, da je komunizem satansko zlo, najstrahotnejše zlo v vsej človeški zgodovini in da ne preostaja svobodnemu človeštvu nič drugega kot da se proti temu zlu bori z vsemi sredstvi, ki so mu na razpolago. Pravimo, da je danes to spoznal ves svobodni svet. Slovenci pa smo to spoznali že leta 1941 in na tem spoznanju — že medvojnem spoznanju — vztrajamo, ne slepo, ampak čisto zavestno. Kljub tragediji, iki smo jo doživeli po kratkovidnosti zaveznikov, imamo pač to zadoščenje, da smo prvi spoznali resnično naravo komunizma in da je za nami pricapljal ostali demokratični svet.
Rudolf Smersu