Januš Golec. Odd:h po prestanfm strahu. Proti koncu vojnega leta 1917 je že bilo vse tako 3ito vecletne morije, gospodarskega propadanja in poman|kanja, da so zabavljali Ijudje gospoakega in kmetskega stanu javno čez kronane glave, ki zavlačujejo sklep tolikanj zaželjenega miru. Poaebno ostre opazke so padale na račun nemškega cesarja Viljema II. Mladi avstrijski cesarski par Karol in Cita sta se še precej priloipila narodom in za nekako prvoboriteljico miru je veljala med nasim ženstvom cesarica Cita. Celo v kraje ob Sotlo se je zanosla jeza na nemškega cesarja in Ijudje so pripovedovali o ostrih nastopih, ki so se baje doigravali med Viljemom in neustrašeno Cito. Gospo sodnikova, koje mož je že bil leta na Ironti in je živela saraa z otroci pri svojih starših, se je bila vrnila koncem leta 1917 v obsotelske kraje iz Celja, kjer je bivala nekaj dni pri svoji prijateljici. Koj po povratku na očetov dom jo je obsula vaška inteligenca z vprašanji: Kaj govorijo v mestu o: miru, vojni, Viljemu itd.? In gospa sod nikova, kdo bi pač zameril ženski neprevidnosti v kramanju z novicami, je razkladala svojira prijateljicam, da bo vojne prav kmalu konec, ker je Cita prismolila bahavemu Viljemu zaušnico. Na, ta vest o zausnioi iz cesaričine dlani na nemško cesarako lice je bilo nekaj, kar je obetalo gotovi mir in se je raztegnilo kot bliak po celi vasi in še dalje. To novico so verjeli vsi, saj je bila iz mesta in jo je 7aupala vaški inteligenci gospa 3odnikova, ki ima moža oficirja na fronti. Posebno ženske so oboževale Citino neustrašenost in skrbele zato, da je prodrl Citin dejanski nastop za dosego miru v zadnjo kooo. Iz ust gospe sodnikove je hotela slišati vsaka mati, ki je imela sina pri vojakih, vsaka žena z možem na vojski Ln vsako dekle s fantom v cesarski sukni preveselo novico o Viljemovi klofuti iz roke mladostne junakinje Cite. Gospa sodnikova je še bila prav vesela, ker so vzbudile njene celjske vesti tolikf zanimanja in hrepenenja po sklepu miru s pomočjo zaušnice iz ženske roke. Kaka dva dni zatem, ko je bik novica o zaušnici na Viljemovo lice dobro zasidrana po vseh va3eh ob Sotli, se ,je pripeljal k očetu gospe sodnikove na obisk iz trga g. notar. Po običajnem pozdravu je pozval gospo in njenega očeta v posebno 3obo, zresnil obraz in rekel: »Gospa Milica, imate moža na fronti in deco, pa ste raztrosili okrog vest o zaušnici, kar lahko stane Vas glavo, celo rodbino zapor in bogzna kaj vse! Danes ni nic boljše, kakor je bilo začetkom 1914. Povsod so vohuni in ovaduhov se tudi ne manjka, ker vsak bojazljivec bi sl1 rad prikupil na odločujočih mestih. 0 Viljemovi zaušnici že govori celi sodni okraj in vedno ter vedno se povdarja. da je vse gotova istina, ker ste nasitili javnost s to vestjo Vi, gospa Milica, kot soproga sodnika in ofioirja. Nikar se ne čudite, ako se bo pojavil žandar z nasajenim bajonetom in Vas predal sodišcu kot veleizdajalko!« Sedaj si predstavljajte utis tega takrat resnega ter umestnega svarila! Kak učinek je napravil na starega trgovca in na še.pred trenutki radostno razpoloženo gospo sodnikovo! Gospa je kleknila pri misli na žandarja, bajonet ter verige na kolena, sklenila roke kot tepen otrok in vikala: »Oce, odpusti, g. notar, za božjo voljo, pomagajtel Ali naj bežim in kam se naj skrijem?« Notar je dvignil tresočo se revo, jo posadil na divan, a ni se mu hotel roditi nobeden nasvet, kako neljubo in nevarno zadevo zabrisati in jo prikazati v odpustljivi luči pred neizprosnim sodiščem. Zaključek dolgih posvetovanj se je glasil pri odhodu g. notarja: Počakati, morda le ne bodo prodrle te čenče na kako višje mesto, ki bi klicalo gospo Milico na odgovor. Ono noc po svarilu g. notarja niso spali pri trgovževih. Za oceta so se bali vsi, da ga bo zadela kap od razburjenosti. Iz oči gospe Milice so vreli celi potoki kesanja nad nepreudarnostjo žen&kega jezika. Zaobljubila se je ono noč na vsa znana jej božja pota, ako se bo vse izteklo vsaj brez njene smrti in večje škode za celo družino. Iz polspanca proti jutru so jo vedno suvale kvišku grozne sanje o žandarju, ki jo žene vklenjeno in peš, da jo vidijo vsi ponosno gospo sodnikovo ponižano v veleizdajalko. In deca, ko je videla mamo vso objokano ter trepetajočo, ]e tudi plakala in spala le pretrgoma. Oh, bila je to za celo trgovčevo hišo nezabna noč; a tudi jutro je bilo le podaljšanje oočnega strahu in to še povrh v solnčni luči. Stari ter od vseh spoštovani trgovec je taval drugo jutro brez zanimanja za stranke po trgovinskih prostorih, sedel na stol, zopet ustajal ter strahoma gledal skozi okao v ono smer, iz katere bi se lahko pojavil orožnik. Gospa Milica je šetala po vrtu, otročiči so škakljali krog nje, a njene misli so bile danes osredotočene v kovanje izjav, katere bo podala koj pri prvem zaslišanju. Ali ni hotela nesreča, da se je prerokovanje gospoda notarja izpolnilo koj drugo predpoldne po njegovem odbodu. Oče trgovec je zagledal skozi okno svetlikajoči se bajonet, ki se je pomikal navzdol ravno proti njegovi trgovini. Ta pogled je bil preveč za starostne živce. Omahnil je na stol in pobledel kot zid. Pomocniki in strauke so hitele k staremu gospodu, da ga očuvajo pred padcem na t!a in baš tedaj je vstopil stražmojster v polni službeni opremi. Kot star znanec je hotel tudi on pomagati in stekel po kozarec vode na dvorišče. Hladna voda je pomirila raz ourjenega trgovca toliko, da se je zavedel, odprl oči in videl pred seboj — sam Bog nas varuj — žandarja, ki ga je gladil po glavi in ga tolažil. Pogled na orožnika ga je tako osupnil, da sploh ni mogel izgovoriti niti besedice in ka7,al je samo z roko okoli stoječLm, naj ga pustijo samega. Žandar je šel prvi iz trgovine in ravno na hodniku je zadel na gospo Milico. Gospa je prebledela iii viknila kakor na siart zadeta sraa: »Jezus, Marija!« Orožnik je gledal preplašeno ve3 osupel in jo tolažll, da bo že boljše očetu, naj ga pusti pri miru, ker je odpravil iz trgovine celo njega starega znanca. Goapej so omahnile roke in imela je še toliko moči, da je vprasala: »Oh, ali moram takoj z Vami?« »Gospa«, 3e je opravičeval stražmojster, »ne zamerite, da moram ravno do Vas pri tej priliki, ko je ocetu slabo. Pa saj veste, da predpisi so predpisi, meni je težko, ker imam sain otroke.« Potegnil je iz torbe popisano polo in jo pomolil gospej kot opravioilo, da on ni kriv, ampak zahtevajo od njega ta strogi nastop z višjih mest. G. Milica je s,icer segla po papirju, a s čitanjem ni šlo, saj jej je krioala vest, da gre za zapomo povelje. Prosilft je še samo s povzdignjenimi rokami, naj jej dovoli vzeti a oz, ako bi šla po cesti in vsem vidno, bi tega oisto gotovo ne prenesla. Orožnik je gledal zafiudeno preplašeno ter zmedena gospo, jej odvzel ono polo in jej čital na glas, da jo prosi \ojaška oblast ne za — voz, ampak za otroške sankice, katere rabijo na tirolski Ironti za dovažanje prehrane v postojanke. Gospa tudi sedaj ni razumela in stražmojster jej Je tolmačil dalje, 5eš, da je videl v rokah njenih otrok dvoje sankic in on bo rekviriral, ker si je dober z družino, Mr mo ene, druge za enkrat še pusti. Gospa je bila uverjena, da jo prestavlja orožnik v svoji dobrohotnosti v deveto deželo nemogočnosti, mu je iztrgala še enkrat oni papir, sedla na stol in citala črno na belem, da ne gre za zaporno povelje, ampak res za rekvlzicijo otroških sankic. Skočila je po koncu, objela stražmojstra, ki je stal nemo kot štor, odbrzela na podstrešje, prinesla oboje sankdce in povabila oko postave na dobro večerjo. Žandar si ni mogel razlagati ljubeznjivosti gospe sodnikove, je vzel samo ene sankice ter odšel v prepričanju, da je ljubko gospo Milico popolnoma zmedla očetova nenadna oslabelost. Ko je pomirila gospa sodnikova po prvih nepopisno radostnih izbruhih lastne duše še oč&ta, je bilo objemanja in solz zasluženega veselja, da je skimovala cela trgovina v negotovosti: ali se ni morda obrnilo očetu in hčerki v možganih nekaj na prismojeno plat. Oni večer so pripravili pri trgovčevih res dobro večerjo, katere je bil deležen tudi stražmojster, ki pa ni zvedel pravega povoda izvanredne postrežljivosti ter radostnega razpoloženja, kakoršnega še ni opazoval v tej družini. Še parkrat se je opravioil pri večerji, naj mu ne zamerijo rekvizieije, jim bo že on preskrbel kake druge sankice, da ne bodo sodnikovi otroci prikrajšani na zimski zabavi. Pri aiovesu je še moral vzeti žandar seboj steklenico v'm& in je prisegel sam pri sebi, da pri teh angelskih ljudeh ne bo rekviriral nikdar, pa naj bi mu to zapovedal sam oesar. Oce in hči sta spala ono no5 po prvem oddihu od pre» stanega strahu dobro, drugo jutro še obiskala v trgu g. notarja in ta je zvedel prvi resnico s strahom pred žandar* jem, zaporom, smrtjo in nesrečo za celo družino. Gospa Ml !ica se spominja še danes tedaj prestanega strahu in je zaoela zmerjati bahavega Viljema šele po prevratu, ko se ni )ilo več bati: žandarja, zapora ter smrti radi tega, ako je kdo privoščil zasluženo zaušnico kronani glavi.