S ČRNOGORSKO-TURŠKEGA BOJIŠČA: IZ SKADRSKE OKOLICE.
BALKANSKA VOJSKA.
Vekovečni razpor med Vzhodom in Zapadom je napolnil najštevilnejše strani svetovne povestnice s krvavimi listi. Nikjer ni bila borba tako ljuta in neizprosna, kakor tedaj, ko sta tadva svetova udarila drug ob drugega. Rim in Bizanc sta se že borila za svetovno prvenstvo, latinska ia grška kultura sta si stopili nasproti okoli teh dveh središč. Verski razkol pred tisoč leti je odtrgal Vzhod od katoliške Cerkve
in s tem krščanstvo uso-depolno razdvojil. Vzrok razkolu ni bil v dogmatič-nih diferencah, ampak v ošabnosti in politični ambiciji, ki si je v dogmatič-nih formulah iskala verskega izraza. Fotijev razkol je položil v Vzhod kal nadaljnjih razkolov.
Prihrumela je turška povodenj in je preplavila razkolni Balkan. Padle so slovanske države in so obležale na tleh pod neusmiljenim turškim trinogom. V ognju in v krvi se je zadušila svoboda NIKITA,                       Južnih   Slovanov,   ki so
KRALJ ČRNOGORSKI.           pol tisočletja ječali v ne-
popisni muki in sramoti. Na Balkanu je Turek ustanovil svojo svetovno velesilo, in odtod je razprostiral svojo moč čez Hrvaško in Ogrsko tja do Dunaja in do Alp na eni strani ter daleč noter v Afriko in Azijo na drugi. Iz Carigrada je vladal polumesec na vse strani z dvojnim sijajem kalifata in sultanata, združujoč v sebi divji fanatizem Mohamedove vere s krvoločno gospostvaželjnostjo ljutega azijatstva. V mo-slimstvu se druži skrajna verska nestrpnost z najsi-rovejšim nacionalizmom. Socialne razmere, v katere je potisnil moslim krščansko rajo na Balkanu, so bile neznosne in uničujoče. Turek brezobzirni gospodar, ki smatra zatiranje in izkoriščanje nemoslimov za svojo versko dolžnost in držav-nopravno predpravico — kristjan pa brezpraven suženj, ki mora delati in robotati za druge ter se ne sme niti pritožiti, ako mu brezsrčni turški gospodar uropa pridelke,                       MIRKO, odpelje   ženo   in   otroke        KRALJEVIČ ČRNOGORSKI.
—   422   —
in živino iz borne koče, ki je hkrati hiša in hlev, ter mu streho zažge nad glavo! V takih razmerah je pol tisočletja zdihoval balkanski Slovan.
Res čudna usoda! Dva polotoka segata v Sredozemsko morje, oba od prirode bogato obdarjena, z rodovitno zemljo in žarkim soln-cem, prepojena od mnogoštevilnih rek, obdana od onega morja, okoli katerega je vsekdar cvetela najvišja svetovna kultura. Italija in Balkanski polotok ! Pa v ravno tisti dobi, ko se je v Italiji razvilo najsvobodneje življenje visoko razvitih ljudovlad, ko je znanost in umetnost cvetela v oni neminljivi pomladi, katere žarki nas še danes ogrevajo, je pa najbližji sosed njen, Balkanski polotok, zdihoval v najgorjem barbarizmu.
Med ta dva svetova smo postavljeni mi, Južni Slovani. Razkol med Vzhodom in Zapadom je tudi nas razklal, Dve kulturi sta si nas osvojili in ustvarili med nami velika nasprotstva. Rim in Carigrad se tu srečujeta. Katolicizem s svojo visoko razvito občečloveško kulturo, iz katere je izrastlo vse, kar je na Zapadu svobodnega, humannega, naprednega, meji tu ob odrevenelo Shizmo, ki se trmoglavo drži stroge forme v ozkem okviru nacionalistične omejenosti, v mnogostoletni suž-nosti ponižano od barbarskega trinoga.
Krščanska raja ni mogla mirno prenašati turškega jarma. Pravo čudo je, da so kristjani na Balkanu sploh ohranili svojo vero vkljub tolikemu preganjanju. A ravno v tej čudoviti ohranitvi svoje vere so videli jamstvo, da jih islam ne more uničiti. Osvobodilna vojska pred petintridesetimi leti je poklicala Rusijo na pomoč. Težki udarci ruskega orožja so ponižali turško ošab-nost in dali duška tlačeni raji. Srbija, Bolgarija in Črna gora so se osvobodile, Bosna in Hercegovina sta prišli pod avstro - ogrsko upravo.
Tekom let so se balkanske države primerno razvile po modernih državno-pravnih načelih. — Srbija, Črna gora, Grška so kraljestva, Bolgarija se je nedavno iz kneževine proglasila za carstvo in tudi Črna gora je
MILENA, KRALJICA ČRNOGORSKA.
ČRNOGORCI GREDO NA VOJSKO: Kralj Nikita pozdravlja starega bojnega tovariša.
posegla po kraljevski kroni. To so bili znaki notranje konsolidacije, hkrati pa tudi znaki napredujoče samozavesti proti zunanjemu svetu, zlasti proti Turčiji in velevlastim. — Da, Turčija in velevlasti — to je čudno poglavje v evropski povestnici, s katerim si bodo še zgodovinarji belili glave. — Po berolinski pogodbi, s katero se je končala prva balkanska osvobodilna vojska, so si evropske velesile prisvojile nekako nadzorstvo in varuštvo nad Balkanom. Lahko bi bili tedaj Turčijo popolnoma uničili, a tega niso storili zaradi medsebojne zavisti. Na Balkanu so ustanovili več majhnih držav, od katerih so naprej vedeli, da bodo vedno sovražne Turčiji, a tudi needine med sabo. Res sta bili kmalu Srbija in Bolgarija zapleteni v vojsko. Tako so diplomatje zabranili, da bi se na Balkanu ustanovila velika, moderna država. Zavist med velevlastmi samimi je zakrivila, da so se ze-dinile k ohranitvi Turčije. Po osvobodilni vojski bi bila Rusija zaslužila kos Turčije, a zavist velevlasti je pripravila Rusijo ob plen ter celo zaprla Dardanele za prehod ruskih vojnih ladij. Pri delitvi Turčije bi zahtevala vsaka velevlast svoj del, in tedaj bi prišlo do svetovne vojske. Iz tega vzroka so sklenile velevlasti vzdrževati na Balkanu status quo.
To je ohranilo „bolnega moža" v Carigradu pri življenju. Evropska Turčija nima pogojev za obstanek v sebi, ampak v drugih državah. Moderni vek pa ni izpremenil turške  narave.
V turških rokah je ostal še velik del Balkanskega polotoka. Od teh dežel nas zanimajo zlasti Makedonija,  Stara Srbija in sandžak Novi Pazar,  ki so
nam najbliže geogra-fično in po slovanskem pokoljenjupre-bivalstva. V sandža-ku je že bila svojčas avstrijska posadka, ki jo je po aneksiji Bosne in Hercegovine naša država poklicala nazaj.
Popolnoma v turških rokah ječi zlasti Makedonija. Krščansko prebivalstvo trpi vnebovpijoče krivice. Ropi in uboji so vedno na dnevnem redu. Turški vojak in uradnik sta roparja med prebivalstvom, ki zlorabita svojo moč kot divje živali. Turški fanatizem se je dvignil skoro vsako leto in
—   423   —
TRG V PODGORICI.
požigal krščanske vasi. Na tisoče kristjanov je pri-bežalo vsako leto čez mejo v sosednje dežele, da uteče turškemu meču. Albanska bojevita plemena, ki pripadajo turški veri, so gospodarila z ognjem in mečem v deželi, ne zmeneč se za nobeno oblast in postavo.
Seveda so se tudi kristjani po možnosti branili. Ni manjkalo uporov in boja, a vselej so podlegli premoči. Vsled tega se je obrnilo zatirano prebivalstvo do velevlasti s prošnjo, da naj posredujejo. Diplo-matje pa so zmajali z ramami in ostalo je pri starem. Notranja izprememba, ki se je izvršila v Turčiji, ni izboljšala položaja. Starega tirana sultana Abdula Hamida   so   odstavili   in proglasili ustavo.   A mlado-
SRBSKI PROSTOVOLJCI.
turški parlament, ki je stal popolnoma pod vplivom^framason-stva in judovstva, je kmalu do-gospodaril, in nove vlade so morale seči zopet k staroturškim tradicijam.
Letos se je natihem pripravil velik preobrat. Ko so zopet Turki poklali mnogo   krščanskih Mali-sorov,   so   se  balkanske   države obrnile do velevlasti,   da naj od Turčije zahtevajo izvršitev tistih upravnih reform,  ki jih že toliko časa obeta,   a ne izpolni.  Hkrati so balkanske države mobilizirale vojaštvo, da pokažejo svojo resno voljo, nastopiti tudi s silo, da se njihovi   zahtevi ugodi.   Evropski diplomatje so brzojavljali, se shajali, se posvetovali,   in konec je bil ta, da so poslali turški vladi noto, v kateri zahtevajo,  da naj se   naredi red.   Turška  vlada je pa poiskala v prahu arhivov vi-lajetno postavo iz leta  1880. ter jo pokazala   velevlastim,  češ — poglejte,   saj   že   imamo   izborno postavo !  Seveda te postave nikoli uveljavili niso   in bi jo   tudi   sedaj   položili  takoj   nazaj   med  stare  papirje, ko bi nehal pritisk od zunaj. To zasmehovanje je evropska diplomacija mirno prenesla in  dannadan objavljala  v   oficioznih   glasilih   vesti,   da  „velevlasti čuvajo mir"  in   da  je  „status quo na Balkanu zagotovljen".
Tedaj je počila že dolgo pripravljena bomba. Bolgarija, Srbija, Grška in Črna gora so nastopile kot balkanska krščanska zveza. Njihove proklamacije izjavljajo, da ne morejo več prenašati zatiranja svojih rojakov pod turško oblastjo, in ker ni nobenih garancij, da se usoda kristjanom olajša, jim hočejo z orožjem v roki priboriti svobodo.
Evropska diplomacija ni mogla verjeti, da je to res. Osramočeni so stali pred svetom mo-gočnjaki, o katerih se je mislilo, da so gospodarji svetovnega položaja. Tu se je videlo, da je ves koncert svetovnih velesil s svojimi milijoni vojakov in milijardami vojnega materiala brez moči, nezmožen, da bi zabranil en rop na Balkanu, ker manjka v njem medsebojnega zaupanja. Dne 8. oktobra pa so Črnogorci napovedali vojsko in prekoračili mejo. Ko to pišemo, divja   že   boj   na vseh   straneh.
Bojni načrt balkanskih držav je dobro premišljen. Črna gora, Srbija in Grška prestopijo svoje meje in napadejo turško ozemlje, da vežejo kolikor mogoče turške moči   na   periferiji in si osvoje
—   424   —
obmejne pokrajine. Bolgarija pa, ojačena s srbsko konjenico, izvrši glavni udarec proti srcu Turčije — Carigradu. Do glavne bitke mora priti pri Odrinu. To mesto, od nekdaj najvažnejša strateška točka, ki je igrala že v grških in rimskih časih odločilno vlogo, je glavna turška utrdba, sedež najmočnejšega armadnega zbora, varuh Carigrada in ščit evropske Turčije.
Sledimo sedaj prodiranju posameznih držav! Prvi so udarili Črnogorci, in sicer v treh smereh. V sredo se je postavil kralj Nikita s svojimi sinovi pri Podgorici; na morski strani, od Bara sem, prodira proti Skadru general Martinovič, proti vzhodu je vdrl v turško ozemlje general Vukotič, ki se naj v Novem Pazarju združi s Srbi, ki mu pridejo nasproti od vzhoda. Glavni cilj Črnogorcev je S kader, največje mesto teh krajev, ležeče ob velikem Skadrskem jezeru.
Srednja kolona je v hudih bojih, v katerih so se Črnogorcem pridružili krščanski Malisori, vzela več turških utrdb, zlasti Tuzi, in se bliža Skadru od severa. General Martinovič je prišel že blizu Skadra pod goro Taraboš, ki je močno utrjena in varuje ska-drsko mesto in jezero. Črnogorci so takoj drzno napadli strmo goro, a prvi napadi so bili odbiti s krvavimi izgubami. Gole skale se dvigajo silno strmo in zabranjujejo dohod; ponoči jih razsvetljujejo turški metalci luči. Od Tuzija so prišli Črnogorci že blizu Skadra. Najbrže bodo napadli Črnogorci mesto od obeh strani, in se tu združita oba črnogorska oddelka.
Vzhodni oddelek generala Vukotiča pa je vzel Berane in Bjelopolje ter prodira v Sandžaku. Tako Črnogorci.
Grki napadajo na jugu. Sicer jim leži še od zadnjič v kosteh strah pred Turki, kajti v nedavni grško-turški vojski so jih Turki tako hitro natepli, da je bilo vojske konec, preden so se je še prav zavedli, a topot jim gre bolje od rok. Zapadno od Olimpa so prekoračili turško mejo in se polastili Elasone. Hkrati je odplulo grško brodovje, da napade turška pristanišča. Seveda je pokonci tudi Kreta, ki si hoče pri tej priliki izvojevati toli zaželjeno združenje z grško državo. Grke vodita kraljevič Konstantin in general Sapuntsakis. Grške čete si hočejo osvojiti pristanišče Prevezo, proti kateri so že poslali topove, in zasesti Janino. Na otoku Lemnos so Grki vzeli glavno mesto Kastro.
Srbi so udarili dne 19. oktobra čez mejo iz glavnega taborišča v Vranji, kjer biva kralj Peter. Njihov cilj je S koplje ob železnici, ki pelje iz Mitrovice v Solun. Na poti jim je premagati utrdbo Kuma-novo ob železnici, ki vodi iz Srbije v Skoplje. Skrajnje desno krilo vodi general                     IN
SRBSKI ČASTNIKI V ŠOTORU.
Živkovič, ki prodira čez Novo varoš in Prjepolje proti Bjelemu polju, da se tam združi s Črnogorci. Tretja srbska armada pod generalom Jankovičem maršira na Novi Pazar, kjer je večja turška moč. Zv e-likimi težavami prodira oddelek proti Prištini, ki je že došel na zgodovinsko Kosovo   polje,
Glavno vlogo pa ima, kakor smo že povedali, v tej vojni Bolgarija, ki ima Turka zadeti v srce, Od uspeha velike bolgarske armade je sploh odvisen izid cele vojske.
Na treh mestih so Bolgari prekoračili mejo. Za-padna armada stremi čez Krivo Palanko tudi proti Skopi ju in se je pri Kumanovem združila s Srbi. Drugi   oddelek   pa   je prodiral po  dolini  Strume
BOLGARSKI CAR FERDINAND ČRNOGORSKI PRESTOLONASLEDNIK DANILO.
—    425    —
55
in je pregnal Turke iz Džumaje, —- Velika bolgarska armada pa je udarila po svetovno-prometni poti proti Carigradu ob železnici, ki veže Vzhod z Evropo. Vodi jo car Ferdinand, Prvi boj je bil pri Mu-stafi Paši, kjer so se Bolgari polastili turških pozicij. Velika naloga jih čaka sedaj pred Odrinom, Ker Turki niso znali, kje da bodo Bolgari prodirali, so zbrali svojo glavno armado kakih 40 do 50 kilometrov za progo Odrin — Kirkilise med Dimo-tiko in Burgasom, torej na vrhu tri-kota Odrin — Kirkilise — Burgas, da lahko po danem položaju operirajo. Turška armada je najbrže proti Kir-k i 1 i s u , kjer se bijejo hudi boji med Bolgari in Turki (20.000 mož jih cenijo) že odposlala močno pomoč, da prepreči Bolgarom razbiti desno turško krilo. Sodi se, da je zbral Ab-dulah paša 1,, 2,, 3, in 4. turški armadni zbor v črti Odrin—Kirkilise in da razpolaga z 250.000 vojaki. Mesto Odrin obdaja 27 utrdb, ki pa imajo dve napaki. Večinoma so namreč oborožene z zastarelimi topovi in leže le 3 do 4, največ 6 km pred mestom, Moderni oblegovalni topovi zato lahko obenem ob-streljavajo   utrdbe   in   mesto,   Abdulah   paša   je zato
PAŠIČ,
SRBSKI MINISTRSKI
PREDSEDNIK.
ukazal graditi nove utrdbe, ki leže 8 do 10 km pred mestom. Teh novih utrdb res Turki v tem kratkem času niso mogli zgraditi popolnoma, a so le v stanu zadržavati infanterijo in kavalerijo in jih je mogoče osvojiti z navalom šele, ko jih kroglje iz modernih oblegovalnih topov porušijo. Kirkilise, kjer se zdaj bijejo boji, morebiti odločilni za celo vojsko, in ki leži 50 km od Odrina, je tudi močna trdnjava z utrdbami v okrožju 20 km.
Turki so ves čas v defenzivi. Iz Male Azije z vso naglico zbirajo vojake in jih pošiljajo proti Odrinu. Z Italijo so sklenili mir in se odpovedali Tripolisu. Tako so zdaj „v prijaznosti" z vsemi velesilami in imajo opraviti le z balkanskimi narodi. V ofenzivo je stopilo samo turško brodovje, ki je odplulo v Črno morje, da napade bolgarska pristanišča. Turške ladje obstreljujejo Varno in Kavarno. Vojaškega uspeha pač na ta način ne bodo dosegli; gre jim le za škodo, ki jo narede sovražniku.
Zima je pred vrati in sili k odločitvi. Ves svet napeto sledi izidu te vojne, vprašujoč se, kaj donese bližnja bodočnost . . .
ir^o^^n
KRONIKA SPOMINA VREDNIH DOGODKOV IN NENAVADNIH VREMENSKIH RAZMER NA GORENJSKEM, POSEBNO V MESTU KRANJU IN OKOLICI.
Sestavil Ivan O vin.1   Priobčil dr. F r. Štele.
1810.   Gospod Natalis pl. Pagliaruzzi, takratni maire (župan) mesta Kranja, je dal v tem letu popraviti pešpot s Pungrata (Baumgarten) po bregu do mlina Lajh in do pašnika Gmajna. Pot je že stara, a je tako razpadla, da ni bila več za rabo. „Vedno modri" Kranjci so bili seveda proti popravi te poti, a precej prihodnje leto so morali spoznati, kolikega pomena je ta pot; ob požaru so mnogi meščani ravno po tej poti rešili svoje imetje, ker je bil vsled ognja vsak drug izhod iz mesta zaprt.
1811.   Na veliki petek (12. aprila) je izbruhnil požar v Tržiču, ki je pokončal ves trg. Pri tem grozovitem požaru je izgubilo tudi več ljudi svoje življenje.
1 Po deloma avtentičnih zapiskih, deloma po zanesljivih poročilih in samoopazovanju od 1. 1810. do 1899.
Ivan Ovin, ki je spisal naslednjo kroniko, je bil rojen 15. decembra 1817 v Kranju št. 14. Izobrazil se je za graščinskega oskrbnika pri Pagliaruzzijih ter ostal od začetka pri njih na Golniku. Potem je šel v Radovljico, kjer je bil nad 30 let v službi zemljiške knjige, dokler ni stopil v pokoj in se nastanil do svoje smrti v Kranju, kjer je umrl 19. jan. 1901. — Kako daleč segajo starejši zapiski, katere je porabil, nisem mogel dognati; vsekakor jih je prav kmalu začel prepletati s spomini iz mladosti, kakor nam dokazuje že 1. 1821. — Nemški original hrani njegova nečakinja Frančiška Ovin v Kranju, ki mi je tudi dovolila, da ga tu po slovensko objavim.
Na binkoštno soboto (1. junija) je izbruhnil požar v Kranju na Glavnem trgu, odkoder se je z grozovito hitrostjo razširil na vse strani. Vse mesto z župniščem, župno in rožnivenško cerkvijo je zgorelo, ostal je le Pungrat in Župnijska ulica. V Župnijski ulici je pogorela samo hiša št. 16 (Paradiž). — Preden pa se je ogenj razširil po Kranju, se je vnela že tudi vas Huje in so bila hujanska poslopja prej pokončana kakor pa kranjska.
1816.   Poletje je bilo mrzlo in mokro. Poljski pridelki so uspeli prav slabo. Dovažanje žita po Savi je bilo ovirano in se je baje več ladij potopilo. Na Kranjskem je nastala raditega velika lakota. Mernik pšenice je stal 7 fl. in mera slabega, vina  1 fl. 20 kr.
1817.   To leto je bilo jako rodovitno. Lakota in draginja je trajala še naprej, dokler se ni moglo za gotovo upati na dobro letino. Po žetvi je padla cena pšenice na  1 fl. 20 kr. mernik.
1821. Neke sobote tega leta zvečer, ko so se ravno končale litanije v farni cerkvi, je prišla čez Kranj huda nevihta. Jaz sem bil star takrat štiri leta in sem sedel v mraku pri mizi pri večerji. Hudo se je zabliskalo in obenem močno zagrmelo ; vse to me je tako ostrašilo, da sem kar izginil pod mizo. -— Takoj nato je nastal vrišč kakor ob požaru, in v rož-nivenškem  zvoniku   so  bili   plat zvona.   Kmalu nato