0 učilu pri branji. Za učitcljski zbor spisal L. Belav. Govor iina posamesne glase in vsak glas svoja znamenja, kteri so deli vse abecede. Iz malega števila teh znamenj se po pisniu kaže bogati zaklad posaniesnib besedi. Ko sc učenci vadijo brati, treba je, da 1) vsaki glas in njegovo znamenje dobro poznajo, t. j., da čerke pravilno berejo; 2) morajo vsak izrek, kteri se izobražujc po nmogoverstnem verstenju čerk, prav izrekali t. j. zloge brati; 3) morajo ravno tako ludi cele stavke po slovniških pravilih s primernim povdarkoin brati. Te tri vaje imajo namcn učence v mehaničnem branju telitno izuriti, in so tedaj perva in naj imenitncjša podlaga vsemu nauku v branju. Vsaki učni način se naslanja na prej omenjene tri točke, in sknšnja uči', da se po različnih polih namen dosežc. Treba pa je na lanko prevdariti, ktera pot je boljša. Zeleli je, da se to učilo, kolikor mogoče, boljša in lajša. Po mojem mnenju je naj bolje tisto učilo, ktero inia v podlago glavna učna vodila. Govoril bodem o teh učilih in dokazal, ktero je naj boljše in vgodnejše za naše začetne šole. Ze pervo leto mojega delovanja na šolskem polju se je tii in tam pri nauku v branji že opuščalo čerkanje, in se je slovkovalo. Tudi jaz sem se poprijel tega novejšega učila, akoravno nam ga v ladanji pripravniški šoli iiisu priporočevali. Skušnja pa me je učila, da ima ta učni način lepe spretnosti od pervega. Glavrio vodilo pri podučevanju je: podučuj naravno! Da je to učilo na podlagi tega vodila, kaže to, ker se razvija iz pravilnega govora, t. j. iz živečih glasov. Tii dobiva vsaka čerka svoj pravi glas; pri čerkanju so pa čerke drugače glase, kakor se slišijo pri navadneni govoru. Čtrkanje ledaj ni naravno, kcr se čcrke in izreki z glasovi ne vjemajo. Otroci so se po lem učilu vHiko pozneje brali naučili. — Spominjam sc, kako smo se nčili le bolj na pamet brati. Iz lažnjivega čerkanja oko ni moglo najdeti pravega izreka, ker čerk nismo po pravih glasib pnznali. Čerkanje tedaj pri začetnem nauku ne velja; korisli pa vrndar tudi pri poznejem podnčevanju, kodar učenci že znajo brati, da se. namreč vadijo pravopisja, kar se posebno priporoča pri učrnju drugpga jezika. Učilo, po kterem se uči brati in pisati ob encm, je sedaj sploli naj biilj navadno in tudi naj boljše. To učilo nank v branji zeld oživlja, in na vse strani budi in hrani dušne in telesne moči. Uči.eljem, kteri uče po tem neilu, ni treba dokazovati, da je ta nauk edini naj boljši, spešneji in tudi naj kratkočasneji v naših začetnib šolah. Želeti je, da bi se tega učila noben učitelj v začetni šoli ne ogibal. Temu učilu ugovarjajo le tisti, ki ga še dobro ne poznajo in ne rabijo. Nekteri pravijo, da to učilo ni vgodno za lo, ker si nbožni učenci ne niorejo napraviti dovolj pisalnega orodja. Tablica in čertalnik stancta naj več kakili 5 do 6 kr.; ako bi bil kdo iz med učencev res tako reven, da bi ne mogel tega kupiti, bi se toliko soldov že dobilo po drugi poti. Učitljaril sem 16 Iet po deželi, lorej (udi tega zaderžka ne morem odobriti. Drugi menijo : neredno obiskovanje šole je vzrok, da se ne more ravnati po tem učilu. Vrprašam pa: kje po deželi morejo učenci v natančnem redu Iioditi v šolo? Ali ni zima in opravila na kmeUb povsod enaki zaderžek nerednega obiskovanja? Če je enemu učitelju mogoče, zakaj pa pri enakih razmerah ne vsem? Neredno obiskovanje šole napravlja več razredov, ktere more ueitelj ob enem podučevati. Ali ni teilaj ravno pri takih okoliščinah (o učilo naj pripravniše, da se otroci med tem, ko se učitelj peča z enim razredom, drugi no dolgočasijo? Priterdim pa, da (a učni način moči ueiteljeve bolj napenja; da bi se pa učiteljem priljubil, kažem še glavna učna vodila, na ktera se ta metoda naslanja, in tako nauk v branji in pisanji zeld pospešuje. Ktera prej omenjenih metod zbuja bolj učenceve moči? Jaz mislira, da ta, ker se pri tej oko, ubo, roka in vsi govorni organi ob enem vadijo. Otrok se (orej vadi z dušo in telesom delati. Zraven se tudi opravičuje glavno vodilo: poduk naj bo prijeten. Kako veseljc je za niale, ako to, kar berejo, liidi znajo sami začerkati! Podobe, ktere so se oči' navzele sc šc bolj vlisnejo, ako si jih učenci s pisanjem poočitajo. To velja glavnemu vodilu: poduk naj se vedno poočituje! Mladini je prirojeno gibanje. Ker se dušne moči le s pomočjo telesnih razvijajo, je Irrba, da se razmišljenosti ustavIja in ludi životu daje dela. 8 tem učnim načinom se tcdaj vadijo delali in misliti, in tako se v šoli ohrani mir in red. Pri vsakem, posebno pa pri začelnem nauku naj učitelj združujc več namenov. Branje je središče vsega nauka v govorjenji; iz tega izvira pravilno govorjenje, pisanje in branje, in ne narobe. To učilo še posebno slovniške vaje v govorjenju in pisanju naravno razvija in pospešuje, ne pa posamesno čerkanje ali slovkanje. S tem se dela na korist pravopisju, lepopisju in sploh spisovanjn. Napredek, kterega smo v novejšem času dosegli v Iepopisji, je teniu očiten dokaz. Iz svoje lastne skušnjc vem, kako koristno je to ucilo za tiste, kteri niso imeli prilike, da bi bili liodili v šolo. Učitljaril sem že na dveh novo vstanovljenih šolah. Da je tam nevednost in ukaželjnost navadno večja kot drugoil, je gotovo. Vaje, ktere so učenci doma na tablicah izdelovali, so odraščeni posnemali, in so se tako brati in pisati naučili. v Ce tudi ta učni način na videz ne dela ravno čudežev, je vendar vspeh loliko gotovši, ker se ž njim naravno napreduje. Ako se tedaj za (o učilo potegujeni, nočem pa nikakor lerdili, da ie po tem dosežemo namen. S fom le hočem dokazati, da je učencu bolj naraven, kakor čerkanje in posamesno slovkanje. Kdor jc na to giedal, po kako različnih pntih si je že marsikteri (a :ili uiii prisvojil vrdnosli, ne niore le cno tičilo za edino pravo, anipak le za boljše pripoznavati. Tukaj velja prislov: Poskusimo vse, in poprimimo se boljšcga.