Dr.Vatroslav Jakop Jagič, vseučiliški profesor slavistike na Dunaju.*) (Spisal Bošidar Flegerič.) Prijazno mesto Varaždin se sme ponašati z možmi, kateri so si pridobili na polju znanosti in umetnosti dolgotrajno slavo. Ti možje so, kolikor je meni znano: Štefan Glavač '), Ivan Kukuljevič Sakcinski2), Mirko Bogo vid3) in Vatroslav Jagič. Poslednji je kot največji slavist sedanje dobe znan ne samo vsem slovanskim naobražencem, temveč tudi mnogim jezikoslovcem drugih omikanih na- ^-~— rodov. Porodil se je ta /^ izredno nadarjeni, mar- / ljivi učenjak dne 6. ma- / lega srpana 1. 1838. in / bil krščen v cerkvi / J^ sv. Vida v Varaždinu. / W® Njegov oče Vincencij / je imel v „biskupečki" j 1 ulici hišo, vrt in nekaj polja in se pečal marljivo s čevljarstvom. Pokojnik,katerega sem dobro poznal, je bil blag in radodaren, šaljiv in dovtipen, torej nekaj nalik očetu pokojnega Miklošiča. Mati Ana Kraljekova, žena iz trdne in ugledne meščanske hiše, je bila bolj resna, toda dobra duša. Iz tega zakona je bilo, kolikor je meni znano, čvetero otrok. Najstarejši je bil Vatroslav, za njim Ivan Nepomuk, sedaj župnik pri sv. Simeonu blizu Zagreba, Alojzija, katera je pa umrla v najlepši dobi svoje mladosti, in Dragotin, sedaj tajnik kr. zem. vlade v Zagrebu. Oba brata sta kot pisatelja dobro znana v hrvaškem slovstvu: Ivan se peča s J o s. F. Buh, urednik „ Amerik. Slovenca" poučnimi spisi o živinstvu, Dragotin pa s politiko in je izdajal svoje dni nekaj časa leposlovni list „Lipo". Po četne šole in prvi gimnazijski razred je dovršil Vatroslav v Varaždinu, ostale pa v Zagrebu, kjer so bili za one dobe dobri profesorji; varaždinska gimnazija je bila na slabem glasu; dijaki na drugih gimnazijah so jo imenovali zaradi —-~^ tega „refugium pecca- torum". Premožnejši roditelji so torej pošiljali svoje sinove, ako so bili bolj nadarjeni, , v Zagreb, kjer so imeli \ priložnost, bolj se na-\ obraževati. Jagič je bil vedno prvi dijak v vseh razredih. Po maturi, katero je prebil z izvrstnim uspehom, je šel na Dunaj, kjer se je učil klasičnega jezikoslovja in slavistike, v kateri je odslej neumorno deloval in se proslavil. Na Dunaju sta bila med drugimi Jagičeva učitelja in voditelja pokojna profesorja Bonitz*) in Miklošič. L. 1860. je Jagič kot mlad mož 22. let prebil z izvrstnim uspehom profesorsko preskušnjo ter prišel na gimnazijo v Zagreb uciteljevat, kjer je bil nekaj let vesten, a ne preoster učitelj. L. 1865. ga je pa zadela velika nesreča, izgubil je namreč pomladi svojo ljubljeno, drago mater Ano. / *) Jagicevo sliko smo objavili na str. 33. tega letnika. „Dom iD ^vet" 1899, št. 17. 33 514 Bosi dar Flegerič: Dr. Vatroslav Jakop Jas L. 1867. se je začelo hudo goditi profesorjem in uradnikom na Hrvaškem. Zloglasni baron Levin Rauch, tedanji hrvaški ban, madjaronska duša, da je malo takih, odstavljal je vse, ki se niso hoteli slepo pokoriti njegovi glavi. Marsikateri teh nesrečnikov je poslal prvi dan v mesecu v dav-karski urad po plačo, a bila je nenadoma ustavljena. Sedaj pa živi z družino, ako moreš! A ni se samo v glavnem mestu tako godilo. Tudi v Varaždinu je tedaj Vatro-slavov brat Ivan, ki je bil profesor vero-nauka na realki, izgubil službo. Kaj pa sta zakrivila brata Jagica, da ju je zadela tako bridka usoda ? Nista skrivala svojega narodnega mišljenja. Baronu Rauchu tudi to ni dišalo, da je profesor Vatroslav Jagic množil že tedaj s svojim nenavadno bistrim umom razvoj hrvaškega slovstva. Do 1. 1871. je bival Jagic še v Zagrebu, v šolskih počitnicah pa v Varaždinu pri svojem očetu. L. 1871. je odšel Jagic dalje se izobraževat na Nemško, kjer je v Lipskem postal doktor modroslovja. Potem je odšel v Pe-trograd, kjer je dosegel doktorsko čast slovanskega jezikoslovja. Tedaj je slovel kot nenavadno za jezikoslovje nadarjen, a še mlad učenjak, in zbok tega so mu dali 1. 1872. na carskem novoruskem vseučilišču v Odesi stolico za slavistiko in primerjajoče jezikoslovje, katero je pred njim imel Grigorovic. L. 1874. je bil pozvan na hrvaško vseučilišče v Zagreb, a ni šel tje, in sicer so nekateri tega mnenja, da Hrvatje niso hoteli sprejeti njegovih pogojev, a nekateri, da Jagic ni hotel iti v svojo domovino, iz katere je bil, rekel bi, prognan. Jaz pa mislim, da je hotel ostati v službi na takem mestu, kjer je mogel lahko se dalje naobraževati, ker je v knjižnicah gotovo več sredstev za učenje, nego na novem vseučilišču v Zagrebu. Istega leta je odšel v Berolin, kjer je bil profesor slovanskih jezikov in književnostij. Po smrti slavnega Sreznevskega, kateri je predaval iste predmete v Petrogradu, so pozvali Jagica na to mesto. Po smrti njegovega slav- ec, vseučiliški profesor slavistike na Dunaju. nega učitelja Miklošiča, katerega najboljši učenec je bil Jagic, so ga pozvali nazaj v Avstrijo, in 1. 1886. je začel uspešno poučevati na dunajskem vseučilišču, kjer še sedaj sploh marljivo deluje v prosveto in korist svojih rojakov, njih sosedov Slovencev in tudi drugih Slovanov. Jagic nam je vzgojil že več izvrstnih učiteljev, med njimi p rerano umrlega dr. Va-troslava Oblaka, bivšega docenta slavistike na graškem vseučilišču. To je kratek popis življenja profesorja Jagica. V njem ni nikake posebnosti. Da ga je odstavil baron Rauch, s tem si je pritisnil na svoj značaj grd madež, a Slovanstvu je veliko koristil, ker Jagic bi si ne bil mogel kot gimnazijski profesor v Zagrebu nikoli pridobiti takih znanostij, kakor si jih je pridobil kot vseučiliški profesor na tujem. Oglejmo si sedaj Jagica v njegovih kolegijih. Njegovo predavanje je jednako mirno žuborečemu potočiču po tihi dolini. Govor je razločen, ne prenagel, ne prepočasen. Vsak slušatelj mu lahko sledi. Najtežje predmete razklada z veliko lahkoto in živahnostjo. Tvarini, katera ni posebno mikavna, temveč suhoparna, daje obliko, ki se prikupi vsakemu poslušavcu. Jagic je Slovan z dušo in telesom in baš zaradi tega umetno vpleta primerne in duhovite opazke v svoja predavanja, katere se tičejo raznih potreb in razmer slovanskega duševnega življenja in njegovih teženj. Profesor Jagic je osnoval na dunajskem vseučilišču slovanski seminar. Ugodno je poslušati njegova predavanja, mnogo ugodneje je pa še udeleževati se vaj v njegovem seminarju, kjer Jagic s svojimi poslušavci občuje čisto po domače, kakor da je njihov drug. Vsak vesten profesor se trudi seveda v prvi vrsti za duševno naobrazbo svojih učencev, a Jagic se briga tudi za njih gmotno stanje; nekatere podpira, za nekatere gleda, da dobivajo ustanove, ker je blaga duša, kakor je vsa Jagičeva rodbina. — Zato pa tudi Jagica njegovi učenci ljubijo kakor sinovi skrbnega očeta. Da tudi on svoje učence Božidar Flegerič: Dr. Vatroslav Jakop Jagič, vseučiliški profesor slavistike na Dunaju. 515 čisla in ljubi, kaže nam to, da je jako spoštoval svojega naj odličnejšega gojenca, pokojnega dr. Vatroslava Oblaka, h kateremu je prišel v Celje na mrtvaški sprevod. Ako se človek ž njim zasebno razgovarja, mora se res čuditi njegovi ljubeznivosti in duhovitosti, posebej pa morajo zanimati vsakega njegovi dovtipi. Ni napet ali ošaben, kakor so nekateri učenjaki, marveč preprost. Posebej hvale vredno je pa to-le: Jagič deluje že dolga leta na tujem, a vendar ni se ganila njegova zvestoba do naroda. On je bil z dušo in telesom Hrvat v pruskem Berolinu in v ruskem Petrogradu, kakor je sedaj na Dunaju. Največje veselje mu je, ako se more v seminarju s svojimi rojaki razgovarjati hrvaško. Njegovo življenje v domači rodbini je čisto hrvaško. On je torej živo nasprotje takih učenjakov, kateri dado potujiti svoje otroke. Kaka škoda, da sinova glasovitega slavista Miklošiča, sedaj ugledna uradnika, niti ne znata govoriti jezika svojega slavnega očeta! Lansko leto je praznoval ta izredni mož, katerega bistroumju se čudi ves slovanski svet, svojo šestdesetletnico. Bog ga ohrani čilega in zdravega še mnoga leta! Jagič je srednje postave in jako kratkoviden, torej se je še bolj čuditi njegovi izredni marljivosti, ker ga težko stane delo pri čitanju in pisanju. Njegove književne zasluge so izredne, in zaradi tega so ga izbrali svojim članom učeni zavodi, kakor je carska akademija v Petrogradu in akademija v Lvovu, srbsko učeno društvo v Belem gradu, češko učeno društvo v Pragi, antropološko društvo v Moskvi i. dr. Posebno iskren prijatelj je Jagič nam Slovencem; rad se nas spominja ob vsaki priliki; naš napredek in naše težnje ga neizmerno vesele; s posebnim zanimanjem se ozira na naš narodni napredek. Zato ga je „Slovenska Matica" 1. 1885. na predlog profesorja Pleteršnika na svojem občnem zboru izvolila jednoglasno svojim častnim članom. Ako človek samo površno pregleda znanstveno Jagičevo delovanje, uvidi takoj, da je nenavaden učenjak. On je doslej najtemelji-tejši poznavavec starih spominikov. Miklošič je res slovničar prve vrste, a Jagič je ustanovil podlago strogi slovstveni zgodovini, tičoči se vseh važnih spominikov slovanskega jezikoslovja od najstarejših do najnovejših časov. On je kritično in znanstveno preiskal vse gradivo, katero je Miklošič porabil za svojo slovnico in za svoj slovar. Oglejmo si, kolikor je možno, njegovo pisateljsko delovanje: V izvestju zagrebške gimnazije je priobčil 1. 1861. svojo prvo razpravo, kateri je snov narodno pesništvo. L. 1862. je priobčil v izvestju zagrebške gimnazije drugo razpravo, kateri je snov sklanja samostalnika v staroslovenščini in srbohrvaščini. L. 1863. so izdali rodoljubi v Zagrebu „Tisučnicu sve-toga Cirila i Metoda". Pri tej knjigi je sodeloval tudi Jagič; pisal je nekaj o prevodu svetega pisma v staroslovenščino. Tedanja kraljevska dvorska kancelija mu je naložila, da bi spisal hrvaško slovnico, in ta slovnica je bila dotiskana 1. 1864. Naslov ji je: „Gramatika jezika hrvatskoga. Osnovana na starobugarskoj slovenštini. Dio prvi: glasovi." Tedaj tudi ni bilo berila za višjo gimnazijo, Jagič je priredil učno knjigo in jo dal od 1. 1864.—1866. v dveh zvezkih na svetlo: „Primeri starohrvatskoga jezika iz glagolskih i cirilskih književnih starina, zastavljeni za sedmi i osmi gimnazijalni razred." Ta knjiga je izvrstna. V njej so natisnjeni odlomki malone vseh staroslovenskih in starosrbskih, oziroma starohrvaških spominikov. V predgovoru je Jagič mahnil po Kopitarju, češ da je bil sicer jako ostroumen in silno učen človek, toda strasten in nestrpen. Kopitarjevo rodoljubje ni segalo daleč od pisalne mize. Ni se temu čuditi, da je Jagič malo uščenil osornega Kopitarja, ker je znano, da je ta učenjak celo s psovkami pital Gaja, ker se je trudil uvesti v hrvaščino češki pravopis. L. 1865. je Jagič izdatno pomagal Ra-čkemu pri njegovem „Assemanovem Evan-gelistaru". L. 1864. so se združili Jagič, dr. Fr. Rački in I. Torbar in začeli izdajati 33* 516 Božidar Flegerič': Dr. Vatroslav Jakop Jagic, vseučiliški profesor slavistike na Dunaju. „Književnik, časopis za jezik i povest hrvatski! i srbsku i za prirodne znanosti." Podpirala je pri tem imenovane rodoljube tedanja ilirska, sedanja hrvaška Matica. To je bilo veleznamenito podjetje za znanstveno hrvaško književnost, kateremu duša je bil Jagic. „Književnik" je izhajal štirikrat na leto. Zanj je spisal Jagic mnogo vzornih razprav in ocen, tičočih se staroslovenščine in starih spominikov, ker je bil sam temu listu glavni urednik. A Jagic se ni pečal samo s starinami, tudi drugih razprav je v tem časniku mnogo izpod njegovega peresa. Spominjam se ob tej priliki te-le književne drob-tine: Brata grofa Miklavž in Peter Zrinska sta bila pesnika. Grof Miklavž Zrinski, jako duhovit mož, se je porodil dne 2. velikega travna 1. 1620. v Cakovcu v Medjimurju. Bil je slaven junak in se večkrat boril s Turki. L. 1647. je bil že ban hrvaški, a žal, dne 18. listopada 1. 1664. ga je razmesaril kraj sela Kuršanci, ne daleč od varaždinskega mosta na Dravi, divji merjasec. Njegov mlajši brat Peter grof Zrinski je za njim banoval, toda bil je na čelu zarote zoper nemškega cesarja Leopolda, in zbok tega so ga obglavili dne 30. malega travna 1. 1671. Oba brata sta bila jako nadarjena, zlasti starejši Miklavž, katerega štejejo Madjari med prve svoje pesnike. Madjarski pisci ogrske književnosti smatrajo za glavno delo Miklavža Zrinskega njegovo pesem: „Szigeti vezsedelem" (Razsip Sigeta) ali „Adriai tengernek Sirenaja" (Adrijanskega morja Sirena), katero je njegov brat Peter Zrinski prevel v hrvaški jezik in na ta način pokazal svojemu narodu pesniški proizvod svojega brata. O tem delu je napisal Jagic obširno in temeljito oceno. L. 1866. se je ustanovila v Zagrebu jugoslovanska akademija znanostij in umetnostij. Jagic je že tedaj obračal nase občo pozornost, in je bil takoj v prvi seji izbran pravim članom te akademije ter se je oklenil z ognjenim navdušenjem in vsemi svojimi duševnimi močmi tega mladega zavoda. Jagic je bil nekaj časa tajnik akademije, ko je bil šel Daničic v Beligrad, in je spisal in izdal v akademijskih spisih več samostojnih knjig in razprav. Tukaj je izborno njegovo delo: „Historija književnosti naroda hrvatskoga i srbskoga. I. Stara doba." Obžalovati treba, da Jagic tega dela ni dovršil. V „Radu" in v „Starinah" — glasilih akademije — je mnogo korenitih spisov izpod Jagicevega peresa, a najbolj znamenita je duhovito pisana razprava: „Gradja za slovinsku na-rodnu poeziju. Dio prvi. Historijska svje-dočanstva o pjevanju i pjesničtvu slovin-skih naroda." V tej razpravi je Jagic razložil svoje premišljene nazore o narodni slovanski epiki. Posebno važno je v Jagicevem delovanju 1. 1876., ko je začel izdajati v družbi z Le-skienom5) zbornik „Archiv fur slav. Philo-logie", namenjen izključno znanstvenemu raz-iskavanju slovanskega jezikoslovja. Jagiču so se pridružili kot sotrudniki Nehring, Briickner, Gebauer, Jireček, Miklošič, Nova-kovič, Wesselovsky in Oblak. Ta zbornik je najizbornejši, kar jih izhaja po slovanskem svetu. Temu zborniku je Jagic urednik in najplodovitejši sotrudnik. Tu je Jagic priobčil do danes veliko prav odličnih, obširnih razprav in objavil v teh letih v „bi-bliografičnem pregledu" tega lista množino znamenitih in duhovitih ocen. Jagic ocenja v svojem listu vse učene knjige in znanstvene razprave, kolikor jih pride vsako leto na dan po vsem slovanskem svetu. Dič-nega učenjaka zanima vse od najpreprostejših pripovedek slovanskih do najznamenitejše učene knjige petrograjske ali dunajske akademije. V teh letih, kar izdaje „Archiv", je pa izdal tudi še mnogo samostojnih del. Jugoslovanski akademiji znanostij in umetnostij je nasvetoval, naj vnovič kritično izdaja proizvode dalmatinsko - hrvaških (dubrov-niških) pisateljev in to z naslovom: „Stari hrvatski pisci." Več jako imenitnih del teh starih pisateljev je Jagic uredil sam. Leta 1870. je v Berolinu dal na svetlo znameniti spominik „Quattuor evangeliorum codex glagoliticus olim Zographensis nune Petro- Bo&idar Flegerič: Dr. Vatroslav Jakop Jagič, vseučiliški profesor slavistike na Dunaju. 517 politanus", a 1. 1883. tudi tam delo „Quattuor evangeliorum versionis palaeoslovenicae co-dex Marianus". Oba ta spominika je izdal z obširnima temeljitima uvodoma in to v taki dovršenosti, da se smeta ti izdaji imenovati klasični v vseh obzirih. L. 1880. je v Petrogradu izdal „Zakon Vinodolskij", in dve leti potem važno delo: „Specimina lin-guae palaeoslovenicae. Obrazov jazvka cer-kevnoslavjanskago po drevnejšim pamjat-nikam glagoličeskoj i kirillevskoj pisme-nostij." Dve Jagičevi deli sta posebej imenitni za nas Slovence, ker segata globoko v zgodovino našega slovstva. Jedno je izdano s pomočjo petrograjske akademije 1. 1885.: „Pisma Dobrovskega in Kopitarja" (1808 do 1828)", drugo je pa bilo izdano 1. 1897., ki ima naslov: „Nova pisma Dobrovskega, Kopitarja in drugih jugozapadnih Slovanov". V tej zadnji knjigi je dopisovanje Kopitarjevo., Metelkovo, Zupanovo, Primčevo z drugimi slovenskimi veljaki. To sta dve zbirki, za zgodovino slovanskega jezikoslovja zelo važni, katerima je dodal Jagic temeljita uvoda. Cesarska akademija znanostij na Dunaju je dala še več izvrstnih Jagičevih razprav na svetlo. Slednjič omenjamo še knjigo: „Ruska književnost u osamnaestom stolječu. Nagrad-jeno iz zaklade Adolfa Veber-Tkalčevica za g. 1894", katero je izdala Matica Hrvatska. Ta knjiga je dovolj znana, in tudi je o njej že poročal ta list, torej ni, da bi o njej govorili. S temi vrsticami smo se zopet nekoliko spomnili velikega učenjaka in vrlega prijatelja Slovencev. Dal Bog, da bi še mnogo let obdeloval polje slovanskega slovstva in posebej slovanskega jezikoslovja! ') Štefan Glavač se je rodil v Varaždinu dne" 13. grudna 1. 1627. Ta izredno imenitni Hrvat je služboval na Štajerskem in na Koroškem, in zbok tega nam bodi dovoljeno, da o njem čitateljem obširneje poročamo. V 21. letuje bil sprejet kot klerik (redovnik?) v avstrijsko provincijo (Pr. Austriacam), polo-živši predpisano profesijo. Potem je postal doktor bogoslovja in modroslovja, pozneje profesor matematike na graškem vseučilišču, naposled je bil učitelj (»modroslovja in kanoničnega prava v Celovcu. Umrl |fje v ogrski Tirnavi dne 20. vel. srpana 1. 1680. v W 53. letu. Kdaj je ta učenjak v Gradcu učiteljeval, ne vem, toda gotovo pred 1. 1673, ker istega leta je izdal Glavač svoj zemljevid, in na naslovu tega dela je napisano, da je bil „quondam in alma universi-tate Graecensi Matheseos Professor". To je j eden izmed najstarejših zemljevidov kraljevine Hrvaške in Slavonije, kjer so zaznamljena vsa večja mesta, trgi, utrjeni gradovi, ki so porušeni ali ohranjeni, župe, samostani, vsi kraji, pri katerih je bila s Turki kaka znamenitnejša bitka, z letnicami, in naposled tista mesta in okolice, v katerih so se naselili tako zvani Vlahi. To delo je vrezal v baker Glavač sam in je posvetil škofu Martinu Borkoviču, banskemu namestniku Miklavžu grofu Edoediju in vsem stanom in redom Hrvaške in Slavonije. V posveti je rekel, da ga je vspodbodlo na to delo večinoma veliko pomanjkanje dobrih opisov in zemljevidov Hrvaške in Slavonije, ker sta zemljevida, katera sta izdala pred nekoliko leti dva tujca, zelo pomanjkljiva. Zelo se je brigal za to, da se je položaj krajiških, hrvaških in turških trdnjav natanko označil, in žalilo ga je, da ni mogel pregledati bužinskega in zrinskega polja do Kostajnice, kakor je pregledal okolico od Bihača do Podzvizda in od pribrežja reke Bune do bosenskih gor in do Senja. Naznačil je natanko vse župe, katere so tedaj še bile, in katerih več ni bilo. Za ta posel je dobil od škofa Borkoviča neki stari, dvesto let prej sestavljeni popis žup, od katerih tedaj več mnogim ni bilo ni duha ni sluha, ker so jih Turki porušili, a narod je pozabil njihova imena. Sela, katerim ni vedel imen, je izpustil in naznačil samo taka, čez katera je prehod ali pri katerih so močvirja. Gore, šume in bregove je določil, naznačil bolj ali manj naseljene in obdelane kraje in dodal, da je v preko-kolpski okolici, katero so Turki opustošili, do Zrin-ske in Petrove gore še mnogo znakov stare kulture, voznih cest, vinogradov, polj, livad itd. Zna-menitejše bitke pri raznih mestih je zapisal iz zgodovinskih knjig, katere so bili spisali Istvanfi, Vramec in Ratkaj. (Ivan Kukuljevič -Sakcinski: „Arhiv za povjestnicu jugoslovensku", knjiga X. str. 4.) 2) Ivan Kukuljevič-Sakcinski, hrvaški zgodo-vinec in pravnik, se je porodil dne 29. vel. travna 1. 1816., umrl 1. vel. srpana 1. 1889. na svojem posestvu Puhakovcu v Zagorju. Od 1. 1833. —1842. je služil pri vojakih. Najprej seje pečal s pesništvom, pozneje ga je zanimalo politiško gibanje. L. 1848. je bil deželni arhivar, 1. 1861. veliki župan zagrebške stolice in 1. 1875. predsednik deželnega odbora. Izmed njegovih del sta imenitni: Jura regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae" (V Zagrebu 1861 do 1862, trije zvezki) in »Monumenta historica Sla-vorum meridionalium" (V Zagrebu 1868—1875). Raz-ven tega je oskrboval izdajo starih dalmatinskih 518 A. Hribar: Žena in trepetlika. — A. Zdenčan: Spomin. pisateljev, izdal je hrvaško bibliografijo (1863), jugoslovanski umetni slovnik (1869) in mnogobrojae zgodovinske razprave v svojem „Arkivu za jugo-slovensku zgodovinu", ki ga je izdajal od 1. 1850. do 1875. Poslednje njegovo delo je bilo bržkone: »Glasoviti Hrvati." V Zagrebu 1886. V tem delu je podal življenjepise nekaterih imenitnih mož. Med njimi sta tudi, kolikor se spominjam, Štefan Konzul Istrijanin in 1.1711. v Dobrovniku rojeni Josip Roger Boškovič, jezusovec, za tedanje dobe, mislim, najslavnejši matematik: tedaj ni bilo več Leibnitza in Newtona, ko je začel on pisati v latinščini in italijanščini, francoščini in angleščini svoja dela. Bil je tudi hrvaški pesnik in je improvizoval dobre latinske distihe. Kukuljevičeve pesmi, drame in povesti so prišle na svetlo pod naslovom: »Različita djela." Štirje zvezki. 3) Mirko Bogovič se je porodil 1. 1816., umrl 4. vel. travna 1. 1893. v Zagrebu. Naj prvo je prelagal srbske narodne pesmi v nemščino, katere je priobčeval 1. 1840. v časniku „Kroacia". Pesmi »Ljubice" je izdal 1. 1844. v Zagrebu, „Smilje i Kovilje" 1. 1847. tudi tam, „Domorodne glase" 1.1848. na Reki. L.1856.je izdal v Zagrebu dramo ;;Frankopan". L.1857. žaloigro: »Štefan, poslednji kralj bosanski." L. 1860. igrokaz: »Matija Gubec" in svoje zbrane novele. 4) Bonitz Herman, jezikoslovec in šolnik, se je porodil dne 29. mal. srpana 1. 1814. v Langen-salzi, umrl 25. mal. srpana 1888. v Berolinu, šolal se je od 1. 1832. v Lipskem, od 1. 1835. v Berolinu. Bil je profesor v raznih mestih. Njegov ustrojni načrt za avstrijske gimnazije je bil 1. 1854. sprejet in je še sedaj veljaven. L. 1849- je postal profesor na dunajskem vseučilišču in šel meseca mal. travna 1. 1888. v pokoj. Pisal je največ o Aristotelu in Platonu. SJ Leskien Avgust, jezikoslovec, imeniten slavist, se je porodil 8. mal. srp. 1. 1840. v Kielu, študiral od 1. 1860. v svojem rojstnem mestu in pozneje v Lipskem klasično jezikoslovje in pozneje v Jeni primerjajoče jezikoslovje in posebej slovanske jezike. L. 1869. je postal izredni profesor v Jeni. L. 1870. je postal izredni profesor, a od 1. 1876. je redni profesor za slovanske jezike na vseučilišču v Lipskem. Utrujena in prepotena dospe pod trepetliko žena; obstane, da bi se shladila, ker je vročina huda bila. Z neba zbežali so oblaki, nobene sapice ni v zraki. Žena in trepetlika. In vendar, glej, čuj, trepetlika na vejah lističe premika. Pogleda žena gor na veje in to-le trepetliki deje: „Saj zraka sapa nič ne ziblje, kako, da se ti listje giblje? Saj nihče ti ne maje debla, zakaj se treseš kot prezebla ?' Pa čuje žena s trepetlike: „Med nama dosti ni razlike: Jaz sem tresoča trepetlika podoba ženskega jezika." Anton Hribar. Spomin. „Brzo mi konjiča osedlaj, da na njem pojezdim v tuji kraj, da odidem v dalnji svet, v svet — mladostnih let! Čez doline, čez strme gore hitel bom, preplaval vse vode, da le spet dobim nazaj svoj mladostni raj . . .!" — Jednega konjiča le imaš, ki pa sam ga lahko osedlaš: Vsak v življenju kaže čin mladih let — spomin. — A. Zdenčan.