LEPOSLOVJE ESEJISTIKA ESEJISTIKA LEPOSLOVJE KULTURA KULTURA 20 73 ODSEVANJA 121/122 ODSEVANJA 121/122 72 ODSEVANJA 121/122 ODSEVANJA 121/122 5 65 ODSEVANJA 121/122 ODSEVANJA 121/122 64 ODSEVANJA 121/122 4 ODSEVANJA 121/122 21 Kazalo Patrik Kolar ZGODNJE PESMI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .4 Matjaž Štraser BREZDOMEC . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .5 Jurij Meh POT. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .6 Martina Podricnik KATRCA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .13 TULIPANI. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .14 KOCKA . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .15 Jani Rifel SKOZI PARK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .16 Karla Zajc Berzelak Gusti Stridsberg: SKUGGSPEL I JUGOSLAVIEN – IGRE SENC V JUGOSLAVIJI . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .19 Barbara Pori KRATKA PROZA V REVIJI ODSEVANJA MED LETOMA 1990 IN 2019 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .40 Marko Košan PETER HERGOLD – UTIŠANO PRELIVANJE SVETLOBE . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .64 Andrej Makuc UROŠ ZAVODNIK MED SEDMO UMETNOSTJO IN PROZAICNIM VSAKDANOM . . . . . . . .72 Katje Kotnik Prosenjak NAGOVOR OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU . . . . . . . . . . . .80 BERNEKERJEVA NAGRADA 2022 Mešani komorni zbor CARINTHIA CANTAT Slovenj Gradec . . . . . . . . . . . . .81 BERNEKERJEVE PLAKETE 2022 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .83 Blaž Prapótnik/ 20 LET URŠLJANSKE MLADE LITERATURE Andrej Makuc Ti, vetrnica ukradenega vecera . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .86 POEZIJA PROZA ESEJISTIKA LIKOVNA PRILOGA KULTURA FESTIVAL URŠKA LEPOSLOVJE ODSEVANJA 121/122 3 Patrik Kolar ZGODNJE PESMI (napisane v letih 1989–1990, osvežene nedavno) Midva Ptica kot veslo, luna kot coln v zelenem oblaku. Obe sejeta sanje v modri slap moje notranjosti. Zlita v eno veslava v najin mirni zaliv. Postajava modra. Ptici v oblaku, ki se razblinja. Notranji jaz Kot oblak je moja duša. Zajadra k soncu, a že pada v morje in postaja siva. Veter jo spreminja, ko vstaja nazaj v nebo. Dežuje sama vase, postaja bela in izgine, da ostane samo še sonce. Poletna impresija Strmim v svoje roke, pijane od poletja med rumenimi cvetovi. Stalno nekdo odhaja in zapira vrata za seboj. Soncnice upogibajoc poslušajo igro zraka na robovih njihovih listov. Stebla drgetajo v žametnem veceru. Zapirajo se rumeni listi, odpira se modro okno z odtisi mojih rok. Gledam skozenj in postajam prazen kot cakalnica zvecer. Sem sam sploh kdaj lahko slutil, da bo hoja po zapušcenih poteh padlih zeli v vsem izpolnila pricakovanje, da le prevara lahko zapolni izgubo, kot da že ta ni dovolj velika in pretežka za sanje. Z vso lepoto sveta v nekaj udarcih srca, da bi v velicastnem poletu znotraj tiho odmrl in bil sam ta mogocni plimni val, bi hitel kot vase zagledana konjenica visoko nad rezili dvomov in tihih skal. Zajemal sem milino v nabrekle oblake radosti in najcistejši studenci so hiteli cez umito pokrajino, upanje v njih je udarilo ob daljno obalo, da bi v kamnu duša spregovorila, in je vsa ta sila samo za šalo. Vem, samo preizkušala si daljavo prostora davno tvojih kril in s podobo kazala na drzni let, želel sem s tabo v sam center neba in upal, da sem od tistih, ki niso cisto od tega sveta in je višina moja zamolcana, prastara vrlina. Danes, v svet bogatih darov prinašam cistost beraca. Od udarcev stanjšan prepušcam jasnost zvezd zimskega neba, strašljive so od dalec oddaljene pesmi v nezakurjenih sobah duha. V bolj izpraznjeni samoti bi se, kot pomlad rasti, tiho dotaknil tvojega sveta, kot spokojno jezero, ki z gladino vsak prah zazna, bi lovil vzgibe tvoje pršece duše, nekje v bližini globokega mira s tvojega obraza bi bil doma. LEPOSLOVJE Matjaž Štraser BREZDOMEC Jurij Meh Pot Sinhronost 1. ichi, 2. ni, 3. san, 4. shi, 5. go 6. … … 25. ni ju go, 26. ni ju roku, 27. ni ju shichi, 28. ni ju hachi, 28. ni ju kyu, 30. san ju, 31. san ju ichi. Šonija ni, jaz pa levi za tehniko. Nic drugega mi ne preostane, kot da vklopim svoje vijuge in poskušam tehnicno razmišljati. Moram narediti dojo, pa nimam ideje. Hocem natrenirati aikido kato, kot jo je izvajal zapiti Albert v istrski prip­izdini – mackast, z metlinim štilom v rokah, je starcek plesal nad istrskim kamenjem po strogo dolocenem ritualu, ude držal pod nikjer zarisani­mi koti, ritem iskal v predahih med bitjem srca, jih pilil brez vdiha starih, naluknjanih pljuc in plesal natancno kot lasersko voden android, a zlito z okoljem, kot pljusk vode na pešceni plaži. Jebemti, pogrešam Šošona. Brez njega sem slep, kruljav in še malo zatucan. Tehnicno raz­mišljati ne morem, ker imam polno glavo pravil, navodil, poudarkov in zgledov z youtuba, da bi pravilno stopil pol levo naprej. Brez ogledala bom hin. Kot jebena balerina se bom moral gle­dati. Zdaj vem, kakšno zlato so trenerji, sensei, ucitelji. Mojstri. Kuja uživa, ko me páse s svojega sarkofaga in me ima cel dan zase. Prestopam se bos po v tla zarisanem križu, ki nudi orientacijo, kje mora obstati noga, kam se mora obrniti telo, kje in kako bo pocila ta prekleta palica napadalca. Bolj kot je na oko enostaven gib, težje ga je pravilno ponoviti. Hi hi, kaj si le mislijo mimoidoci, ker imava s Kujo televizijo na dvorišcu, ona sedi ali pa ležé dremlje, jaz pa s kolom v roki poplesujem kot idiot v neki beli pižami, namišljen ples brez ritma. Nic! Dojo potrebujem. Drugace bo še kdo koga ubil z avtomobilom, ker me zija v bose noge in v glupo mahanje pred lepo psico, ki glumi uci­teljico. Vklopim laptop in brez cilja posurfam in ugotovim, kakšen car je v resnici Šoni. On bi mi najbrž v roke že dal kljuce doja, jaz pa še osnovne zamisli nimam v glavi, razen dejstva, da ga potrebujem. Dojo. In Šonija. Torej JU potrebujem. Brez Kuje bi moral naravnost nazaj v Afriko. Tam se znajdem, sem se znašel, sem se bil znašel. Tam je šlo vse samoumevno. Tam sem vse znal. Tam sem moral vse znati. Ali pa se znajti. Umika ni bilo. Niti enkrat. Ne zaradi pokoncnosti, superiornosti ali cesa drugega. Le zaradi golega preživetja. Merde! Kuja me je presenetila. Privlekla je nikoli uporabljen povodec in mi ga potisnila v roko. Na sprehod jo moram peljati. Kot psa, na povodcu. Nikoli ji nisem dal ovratnice okoli vratu, kaj šele, da bi jo vodil na povodcu. Vse je enkrat prvic. Namestil sem ji zatezno verižico in s karabinom namestil povodec nanjo. Odšla sva do meje naji­ne parcela, nakar sem cakal, da mi nakaže, kam želi. Opica pa je sedla kot neka glupa doga, ki pozna sedem ukazov: dihaj, jej, pij, serji, spi, lajaj in fukaj, ko se goniš. Stala sva brez pravega pomena ob cesti in cakala drug drugega, dokler mi ni kapnilo, da moram kuzlo jaz peljati na sprehod, torej jaz odlocam o smeri, dolžini in namenu sprehoda. Ozrl sem se naokoli, izštel neko munjeno izštevanko in krenila sva levo v smeri mesta. Lutala sva torej v tej smeri, se pogovarjala … Nobene dramaticne spremembe nisem zaznal v okolici, nobenega znamenja, da delava kaj pame­tnega, nisem opazil. Pet kilometrov do Šiptarja s sladoledom sva prehodila zlagoma, nakar sva se skupno odlocila, da ker imava cas, pot zaokroži­va z obiskom Kujinega prejšnjega lastnika. Do njega nisva prišla, ker sva, ob poti v njego­vo selo, naletela na starejšo hišo, ki je bila na pro­daj. Tam se je namrec Kuja ustavila in nisem je uspel premakniti niti za milimeter. Sedela je tam in me zvedavo pogledovala, ceš: »Bumbar, a ti je zdaj kaj bolj jasno?« Ejej, z babami je križ, tudi ce imajo kosmata ušesa. Sedel sem poleg Kuje in si razbijal glavo, kaj naj pomeni njena trma. Scasoma sem se navelical, zato sem si zacel ogle­dovati hišo, pred katero me je parkirala kuzla. Nic posebnega, stanovalcev že dolgo ni bilo v hiši, vse je bilo zarašceno, zarjavelo, razmajano. Hiša sicer ni delovala zanemarjeno, ampak vrt, steklenjak v njem, sadovnjak, garaža – vse je bilo potrebno prenove oziroma še bolj komunalnega kamiona za kosovne odpadke. Kujina trma mi je že malo dopizdila, zato sem se odlocil, da grem domov, Kuja pot pozna bolje od mene, pa še prej bo tam kot jaz. Kaj si pravzaprav misli, pizdurina kosmata? Šoniju je fajn, vse zna, roža, ki jo ima na oknu, pa ne dela sranja. Nisem se odmaknil v smeri doma vec kot pol kilometra, ko se je zasli­šalo dobro znano norenje Kuje. Spet pizdarija! Zašibal sem nazaj k psici in jo našel … Kje drugje kot na istem mestu. Tipica je dobro vedela, da ce zacne zganjati kraval, bom prižgal nazaj, saj bi lahko koga sklala, pa še za njo bi me zaskrbelo. Napol smeje (se mi je zdelo) me je pricakala in zvonko zalajala, kot da je rešila najnovejši sudo­ku problem. Spoštljivo sem jo vprašal: »Kaj bi mi rada povedala?« Kot da je cakala na vprašanje, se je žival zapodila nekam za hišo, prinesla ofucano sirko­vo metlo in mi jo položila k nogam. Kaj naj z njo? Pobral sem metlo in takrat je Kuja zgrabila zanjo s svojimi cekani ter me pricela vleci v vrt. Sledil sem ji do steklenjaka, kjer je sedla in mi grcala v svojem jeziku. »Ljubica, kaj bi mi rada povedala?« Sem clovek, ki ne prenese neumnosti. Ocitno je Kuja v moji družbi postala rahlih živcev, saj so ji, po nekaj neuspešnih poskusih, da mi dopove, kaj imata skupnega z mano in njo opipana metla in steklenjak, pricele temneti oci, naenkrat pa ji je kri zalila belocnice. Kuja je popizdila. Name. Fak, znorela je! Nasršila se je in me brez milosti napadla. Napad sem instiktivno odbil z metlo, držec jo kot borbeno palico, nevede sem se posta­vil v gard za borbo. Kuja je zavihala lape tako visoko, da je pokazala ostre cekane v vsej svoji grozljivi lepoti in ostrosti. Iz dna grla je zagrcala. »Duda, zdaj pa gre vse jebat ježa, ubiti te hoce.« Stala sva si nasproti nekaj sekund. Jebemti, zadušila me bo kot macko, razen ce jaz … Il ne marche pas! Jaz nje ne morem. Odvrgel sem palico in pokleknil s spušcenimi rokami. Ej, Duda, niso ti prišle do živega krogle, granate, bajoneti … Zadavila te bo tvoja Kuja. Zaprl sem oci in cakal, da me zverske celjusti pokoncajo. Nic. Miže sem zdržal nekaj minut, nato pa sem poškilil na eno oko proti Kuji. Psice ni bilo vec tam. Sedela je z metlo v gobcu ob vhodu v stekle­njak in živahno mahala z repom. Ja kaj je zdaj? Niti sledu o demonu, smrti na štirih nogah. Le prikupna psicka mi maha z repom in z metlo v gobcu gleda prijazno kot Božicek s coca-cole. Vstal sem, še bolj zmeden kot prej. »Hej, opica! A zdaj je pa vse OK?« Ocitno je bilo tako, saj se je Kuja obnašala, kot da mi ni pravkar hotela zaviti vrat. Nekaj casa sva se gledala, nakar sem se obrnil in brez besed odšel proti najinemu domu. Ko sem prehodil par sto metrov v smeri moje vasi, je kuzla priskaklja­la za mano, se podrgnila ob mojo nogo in mi ponudila v roko povodec, ki ga je imela pripetega na vrat. Kot da ni bilo med nama nikoli nic naro­be. Pot je minila brez zapletov, razen da je Kuja pri neki kmetiji hotela obracunati z domacim mešancem, ki je besnel v svojem boksu. Doma sem jo odpel, ji snel verižico in Kuja je skocila na svoj sarkofag. Odšel sem na teraso, si odprl plo­cevinko piva, Kuja je nejeverno dvignila glavo, saj tega – pitja piva – nisem sam nikoli pocel na terasi, ošinil s pogledom bora na zahodu in poto­nil v svoje misli. V take stanju sem neugoden, nepredvidljiv, skratka težaven in blesav … Strmel sem še nekaj casa proti zahodu, nato oblekel kimono, na dvorišcu poiskal metlin štil in se zagnal z vnemo obsedenca v monotono zaporedje japonskih števil od ena do enaintride­set: ichi, ni, san, shi, go, roku, shichi, hachi, kyu, ju … Maaaarš! Deset poz, štiri napake. Again!!! Ichi, ni, san, shi, go – napaka! Again!!! Ichi, ni, san, shi, go, roku, shichi – sedem poz, šest napak. Again!!! Norel sem na dvorišcu po v tla narisanem križu in sral napako za napako. Ko mi je pot natopil kimono z vlago in sem že skoraj popizdil, je priplavalo po možganovini: »Uskladi se.« Zajel sem sapo, z dihalnimi vajami umiril prsni koš, spustil pulz na normalo in: ichi, ni, san, shi, go, roku, shichi, hachi, kyu, ju, ju ichi, ju ni, ju san, ju shi, ju go, ju roku, ju shichi, ju hachi, ju kyu, ni ju, ni ju ichi, ni ju ni, ni ju san, ni ju shi, ni ju go, ni ju roku, ni ju shichi, ni ju hachi, ni ju kyu, san ju, san ju ichi – uf, enaintri­deset poz, triindvajset napak. Fiiikaaaa! Gobec krivi, zmešal si mi podstrešje s svojo mistiko, fak. Dojo nucam! Pod mus! Ogledalo potrebujem, hudica steklenega. STEKLO!!! O, ti moja Kuja, buca brihtna. »Kuja!« Dojo Steklenjak, moj dojo, je postal prostorski center, nekakšen Huston mojega žítja. Teden dni sem potreboval, da sem se zlil z množico svojih podob v ogledalih na stenah. Kako krut svet je to. Vse napake kricijo s sten name, pravilno nare­jene stvari pa se, samo po sebi umevno, le zlije­jo z mojim gibanjem in delovanjem v prostorski igri, imenovani kata. Nehote, ali bolje receno nevede, sem dneve spremenil v en sam trening. Zjutraj tek s Kujo, nato piljenje kate v doju, malo kuhanja za naju s Kujo, za sprostitev uro branja, spet piljenje kate, dolg vecerni sprehod s Kujo, zvecer pa spet obredna masaža Kuje in pretep z njo ter branje, dokler nisem zdrsnil v globine sna. Dnevi so se mi zlili v enega in kar naenkrat sem ugotovil, da postajam poln praznine, tiste ugodne, nemotece, neke ocišcene votlosti, ki vodi v zadovoljstvo. Nic me ni vznemirjalo, nic kam gnalo, le eno samo tekoce, uravnovešeno v dalj usmerjeno gibanje. Izracunal sem, da s porabo svojih prihrankov na ravni, kot je bila v zadnjih mesecih, s Kujo lahko živiva še kakšno leto in pol, potem pa bova trdo na robu vsote, ki bo moje prihranke naredi­la za železno rezervo oziroma nedotakljive. Leta Afrike so mi vcepila, da se ne razburjam glede tega, kar bo jutri, pojutrišnjem, a moram panica­riti glede dni, ki pridejo cez leto, dve. Vadba je postala avtomaticna, monotona in nemirni duh v meni se je pricel kujati, kar je pomenilo: »Duda, sprememba mora biti, drugace boš zacel krneti in delati pizdarije.« Neko popoldne me je pri branju zmotil gospod, ki me je vrgel iz tira. Albert! Stari lopov se je na dvorišcu prikazal z odsluženim avtodo­mom, ga parkiral pri doju, izstopil, se uscal poleg kurnika, se pretegnil in sedel na Kujin sarkofag poleg psice. Nemo sem ju opazoval s terase: dolgo sta se nepremicno gledala, Kuji se je dva­krat nasršil viher, da je bila podobna volkodlaku iz stripov, Albert pa se za to ni zmenil, ampak je lepotico pretipal, ji ovohal gobec, potegnil ušesa nazaj, da se je sesedla in ji dolgo mrmral man­tre, ki jih je od njega slišala med urjenjem pri Motovunu. Skoraj uro sta stari pijanec in kuzla imela svoj obred, nakar je Albert pograbil debe­lo zvozlano vrv – aport – in jo zabrisal preko ograje na polje, ki se je razprostiralo na vzhodni meji moje parcele. Plemenita žival je bliskovi­to reagirala in jo v elegantnem skoku ujela še v zraku, hkrati je preskocila zarašceno ograjo, kot da je ni, in sedla na kosmato rit v travo, caka­joc nadaljnjih ukazov izkušenega psarja. Albert je bliskovito nanizal nekaj znakovnih ukazov in Kuja jih je s prav tako hitrostjo izpolnila z nepoj­mljivo eleganco in (meni se je zdelo, da je tako) s popolnim predvidevanjem zaporedja, saj se je zdelo, kot da marioneta uboga svojega lutkarja. Psar je bil ocitno zadovoljen in se je napotil proti hiši, da me poišce. Tik pred vhodom, ko sem se mu že hotel oglasiti s terase, je skoraj mrmraje vprašal: »Kaj boš naredila, ce bom napadel Dudo?« Ni še dokoncal vprašanja, ko je kuzla, brez enega opozorilnega signala, trešcila v starca, ga podrla in zgrabila za vrat s tako hitrostjo in kla­vsko natancnostjo, da mi je zledenela kri. Kljub védenju o njenih sposobnostih, je moja varu­hinja presenetila oba, mene in psarja. Jebemti. Instiktivno sem se pognal preko ograje, da rešim Alberta. Ko sem pristal na travi poleg psice in prijatelja, je Kuja že položila rep pod rit in v pozoru cakala nadaljnjih navodil in ukazov. »Duda, to je prava psica. Uf, noro. Zdaj mi pa pomagaj vstati. Kuja je pozabila na moja leta.« Budalo. Naivcina. Ko sem se sklonil k star­cu, me je prešinilo, da sem nekaj zajebal. No, naslednji trenutek sem poletel cez njega plosko na lastni gobec, stari lisac pa je v enem sunku skocila na noge, kot da ima vzmeti namesto udov in hrbtenice. »Ejej, fant moj, neoprezen postajaš.« Ponudil mi je svojo šapo in ON meni poma­gal na noge, saj mi je pristanek na murko dodo­bra zmrdal kosti, kite in ostalo sorodstvo. »Bog te živi, sine. Lepo sta si s Kujo postlala, ni kaj. A slucajno paradajz vzgajaš? Mislim, zaradi rastlinjaka.« »Ej, tvoj bog mi je dal tinte pit, skoraj si mi vrat zavil s temi svojimi ninja fintami«, sem odvrnil starcu in si gnetel bolece zapestje, ki mi ga je zavil tako mocno, da sem se sam vrgel na lastni gobec v izogib izpahu. Koncno sva se objela in normalno pozdravi­la. Povabil sem staro dizo (kar lepa prispodoba za pijanca) na teraso ter mu ponudil šnops, vino, pivo in – noro – onemel, ko je zaprosil za koza­rec vode. »Kuja, poglej, ce potok tece nazaj proti Uršlji. Albert noce alkohola.« Kreket iz starcevega grla je le potrdil, da star­cu godi voda in ne alkoholne pijace. »Duda, verjameš ali ne, s Kujo sta me dvignila nazaj na noge in mi ponovno osmislila bivanje na tej strani vecnosti.« Kar nekako ponosen sem bil na naju ob starcevem priznanju. Na hitro sem nam naredil vecerjo, nakar sva s starcem vrgla noge na mizo, Kuja pa, zacuda, ni odšla na sarkofag, ampak se je zvila ob nama na tleh v klobcic in dremala, medtem ko sva se midva zapletla v pogovor, ki je pocasi s površinskega kramljanja tonil globoko, skoraj neugodno blizu predelom, kamor nisem pustil nikomur, niti Šoniju ne, le Kujo parkrat, ko sem bil ful v kurcu s psiho. Albert mi je zaupal, da je po najinem odhodu skoraj stegnil svoje krake in zajahal mavrico v smeri peklenskih vrat. Nekako je uspel prebrodi­ti krizo, macka in demone v sebi. Kot z mecem odsekano je prenehal z vsemi strupi, ki jih je neu­smiljeno zlival, požiral ali kako drugace tlacil vase. Abstinencna kriza ga je skoraj nesla, nato pa se je pocasi pobral in z noro disciplino postal spet vitalen, predvsem pa normalen in za oko­lico skoraj sprejemljiv gospod v poznih letih. V letu in pol od našega slovesa, ko smo ga pustili crkovati v istrski makiji, je Albertu uspel pravi preporod. Sam sem mu zaupal moj projekt jo-kate in pojasnil, da v steklenjaku ni paradajza, ampak sem ga spremenil v dojo. Psarju so se zasvetile oci, ko sem mu povedal, da sem ga opremil z ogledali. Zamolcal sem mu besede mojstra, ki mi je položil na srce, da moram, ko bom mislil, da jo-kato obvladam, prositi Alberta, da me pricne uciti kato od zacetka. Nicesar mu nisem pove­dal o obiskih Fikana in o moji ugotovitvi, da imajo Albert, Fika in Marsovec iz jame enake crte na rokah. Polnoc je že zdavnaj odšla, ko se je psar dvignil s stola, se pretegnil in se odpravil na pocitek v avtodom. Kuja je odšla na svoj sar­kofag, sam pa sem poniknil v notranjost hiše, v spalnico. Kuja cvili! Kaj je los? Trešcil sem pokonci in v gatah skoraj pikiral s terase na dvorišce. Zadnji cas sem se ujel za ograjo in obstal v pozoru, gledaje cuden prizor. Albert je do pasu gol in z metlinim štilom v roki izvajal jo-kato. Ampak na kak nacin! S petkratno hitrostjo kot je zapove­dana, in povrhu še na nacin, ki je bil, najmanj, inventiven: na enem koncu štila je bil privezan kos klobase, ki ga je lovila Kuja. Igra je bila kuzli zelo všec, saj je obcasno zacvilila od navdušenja. Albert je kato izvajal v »shiho« verziji – v štirih smereh. Moj bedni poskus te kate je bil le v dveh smereh. Ne, tega ne bom nikoli zmogel. Ko je Albert zakljucil in se svecano priklonil Kuji, se je na kratko ozrl v moji smeri in polgla­sno dejal: »Obleci se, natakni celado in sedi na motor. Vrneš se lahko šele zvecer. Delo imava.« Nato se je usedel h kuzli, jo vešce zmasiral in ji dal vode. Z uro v svoji pobriti buci je izme­ril cas odmora, se nenadoma vzpel v loku kot plesalci – roboti ter se postavil v zacetni stav z metlinim štilom v roki. Kuja je skocila predenj in ponovno sta se zapodila v divji ples navideznih napadov in obramb. Nic, ubogal ga bom. Zajahal sem kobilo na bencin in se zapodil po cesti v jesenski dan. Ker z glavo nisem bil cisto uravnotežen, sem cel dan križaril po cestah upoštevajoc omejitve. To je najbolje, da clovek ostane živ na motorju. Zvecer, v somraku, sem se vrnil z razbolelo ritjo in z zmedeno glavo na dvorišce, kjer sta moja nora druga pravkar plesala jo-kato v poudarjeno pocasnem tempu. Albert je kosmati soplesalki blebetal nerazumljive besede, Kuja pa ga je kot urocena spremljala z gibi, skoraj zrcalnimi nje­govim. Fak, terca plešeta! Utrujena plesalca sta po koncani jo-kati izvedla nekakšen koordinaran poklon v moji smeri. Albert mi je v loku vrgel metlin štil, rekoc: »Do jutra izpili poze od ena do tri. Jutri Kuja pociva, delala bova midva. Lahko noc obema,« Obrnil se je na peti in brez besed izginil v notranjosti avtodoma. Kuja se je utrujeno privle­kla k meni po dozo masaže, nakar je popila nekaj požirkov vode, skocila na svoje mesto na stre­hi sarkofaga, legla in položila glavo med tacke. Kaj naj? Smuknil sem v kimono, vzel metlin štil v roke, vstopil v dojo, se priklonil nevidne­mu nasprotniku in pricel: ichi, ni, san … ichi, ni, san … V nedogled. Kljub temu da sem se želel v celoti skoncentrirati na prve tri poze jo-kate, mi je v glavi kljuvala misel: Kakšna je Kujina vloga? Proti zori sem prenehal s ponavljanji, sedel v lotusov cvet in se pogreznil v svoje misli ter tako pocival, vedoc, da Albert ne bo imel milosti, ko se bo odlocil zaceti z ucenjem. Dan se je že dodobra prebudil, Albert in Kuja pa sta smrcala vsak v svojem sanjskem svetu. Sonce je že dobilo nekaj jesenske moci in segrelo dojo, psar in kuzla pa me nista prišla niti povo­hat. Zapustil sem dojo in odšel v hišo, kjer sem skuhal obed za vse tri. Da ne bo pomote, kuham okoli deset jedi, nisem izviren, nisem izbircen in nisem dober kuhar. Vonj po hrani je le privabil Kujo in staro pijanduro na teraso. Brez besed sem nam postregel in ko smo polnega drobovja sedeli v umirjeni tišini, je Albert narocil: »Potrebujem dve hrastovi palici, colo premera zate, 15/16 cole zame. Tvoja naj bo dolga 54 col, meni pa prinesi dolgo 53 col. Za prvo silo bosta primerni, pravi pa sta že naroceni in prideta v kratkem. Danes je prost dan za vse, le zvecer bomo imeli malo šolo izkljucevanja zate in za Kujo. Howgh, govoril sem. Kuja bo z mano, ti pa izgini po palici.« Izkljuci »Torej, od možganov je najbolj oddaljen del telesa zadnje repno vretence. Kuja, tvoja pasma ima med osemnajst in triindvajset vretenc v repu. Zadnje vretence je najdlje od centra tvojega razmišljanja in delovanja telesa. Ta tocka je najranljivejša, saj je, poleg dlake, najvecji izdajalec. Takoj za njima so ušesa, nato pa pljuca. Ti štirje izdajalci pomagajo tvojim nasprotnikom, da predvidijo tvoja dejanja, najdejo šibkost v tebi in bolj ko so ti izdajalci dejavni, bolj si ranljiva. Izkljucitev teh štirih izdajalcev te naredi mocno, nevarno in nedotakljivo. Da zagrabiš za vrat vsa­kogar, naj bo pripravljen ali ne, imaš v genih, ki so pri tebi še posebej radodarni. Tvoji možgani so bolj razviti za obvladovanje same sebe, saj niso obremenjeni z razmišljanjem kot cloveški, ampak delujejo nagonsko, bliskovito. Tvoj Duda se resnicno trudi s tabo, a vendar te ne more nikoli pricakati tako, da bi se te lahko ubranil. Kar znaš ti, je dano, ker Duda te danosti nima, mu jo bova priucila.« Albert se je spoštljivo priklonil kuzli, nato pa se je obrnil k meni: »Kot clovek si nad psico, kot borec imaš pri njej status hrane, ki se giblje, oziroma je še živa. Nocoj boš opazoval, kako Kuja izkljuci rep, dlako, gibanje ušes in dihanje, preden napade. Vsi plenilci postanejo pred napadom negibni, preden napadejo. Žrtev zaradi tega ne sprejme nobenega impulza, kaj bo napadalec storil. Narava jim je zaradi tega dala telesne zmogljivosti, da preživijo. Vendar – na koncu so premagani, ker napadalci z izkljucitvijo izdajalcev iznicijo prednost njiho­vih telesnih zmožnosti in žrtve postanejo mrtev šnicl na mizi gospoda predatorja. Kadar zveri napadajo »en face«, pokažejo zobe, od sebe dajo grozec glas, se nasršijo, da so videti vecje, a vse to je le prevara. S tem skrijejo pomanjkljivosti, kot so manjša teža, moc, poca­snost … Plenu namrec s tem obnašanjem povzro­cijo dvig nivoja ucinkovin v telesu, ki pomagajo pobegniti oziroma preživeti, a ker ne napadejo takoj, s tem nehote utrudijo žrtev, ki zaradi povi­šanih ucinkovin v telesu že globlje diha, srce ji mocneje bije in kuri vate moci, ki so akumulira­ni v telesu. Volkovi so mojstri izcrpavanja žrtev, hkrati pa racionalni, vzdržljivi in smrtonosni ravno zaradi izkljucevanja izdajalcev. Za žrtvijo, ki je desetkrat težja, mocnejša in na kratek rok tudi precej hitrejša od njih, tecejo v lagodnem kasu, medtem ko žrtev beži v galopu. Ko navide­zno pobegne volku, nima casa, da si oddahne in regenerira telo, ko se za njo v drncu spet prikaže kosmati vrag in jo prisili k begu. V vrtincu pona­vljanja žrtev obnemore in volk pride do želenega obroka. Volk se pred napadom prihuljeno, z repom med nogami, približa žrtvi. Z repom ji daje znak, da se boji njene velikosti in moci, ceprav to ni res, a z izkljucitvijo izdajalca pridobi prednost in se približa bližje, kot je dobro za žrtev. »Zdaj pa glej in se uci od psa, gospod clovek.« Albert je nato pristopil do Kuje, ji poka­zal mnoštvo le njima znanih znakov, ji šepetal v kosmata ušesa in jo z nežnimi krožnimi gibi masiral, dokler se ji ni sprostila vsaka najmanjša mišica. »Sedi! Miruj!« Kuja je sedla in obmirovala kot kip. Albert je stopil pred psico in pricel s presenetljivo hitrimi gibi motiti njeno pozornost, suvati proti njej iz razlicnih smeri, kricati nanjo, metati predmete v njeni smeri. V nekem trenutku je Albert zastal in se bliskovito sklonil, da pobere stol, ki je ležal ob njegovih nogah. V trenutku, tik preden bi prijel za stol, je Kuja, brez vidnega opozorila, trešcila v njega, ga zgrabila za vrat in obmirovala na tleh z Albertovim grlom med cekani. »Spusti! Pridna.« Vajo sta mnogokrat ponovila in Kuja je vedno izbrala trenutek, ki je bil optimalen, da je Albert prepozno odreagiral. In nikoli ni ponovila tre­nutka napada. »Si opazil kaj znacilnega?« »Ne. No, to da nikoli nisi imel šans preživeti.« »Ti bom pomagal. Kuja je vedno napadla, ko sem bil nekako iz ravnotežja. Ker je lovec, je kaj kmalu ugotovila, da nisem vec tako prožen v nogah in hrbtenici. Zato je pocakala, da sem storil gib, ki je najbolj obremenjeval moja kolena in hrbet oziroma, da sem imel zasedeno vsaj eno roko in sem si s tem zmanjšal možnosti za obrambo. Sediš na strani, zato nisi videl psice od spredaj. Ko sem bil spocit, ni nikoli reagirala takrat, ko sem bil najmanj nevaren. Vedno me je zamotila z gibom, vdihom, trzajem ušesa ali repa, ko pa sem se pricel gibati manj prožno, je napadla, kadar sem bil najšibkejši in nisem dovolj hitro uspel reagirati. Do napada svojih cutil ni obremenjevala z mojimi gibi in motecimi kriki – izkljucila se je in ni porabljala energije v prazno, ker je vedela, da ne bi bila uspešna.« Albert in Kuja sta se na koncu stepla, nakar sem jo zmasiral in ji povedal pravljico. »Midva greva spat, ti pa ponavljaj poze od prve do desete.« Albert je ugasnil luci v doju in me pustil samega s hrastovo palico in polno glavo novih spoznanj. V polmraku doja sem v ogledalih le zaznaval svojo silhueto in obcasno sem zaznal konec palice, ki je iz teme suval proti meni. Podzavestno sem se pricel boriti z množico odse­vov. Ponavljanja so se zlila v eno samo nepreki­njeno desettaktno borbo z osmimi napadalci. Cas je tekel, noge so iskale oporo na tatamiju, palica je švigala proti meni iz odsevov osmih Dud, ki so mi hoteli po vsej sili razbiti glavo, … Luc! Instiktivno sem se obrnil v smeri sve­tlobe. Narobe! Iz smeri vhoda je vame trešcila kosmata bomba, Kuja me je podrla na tla in z njenim znacilnim, na nanogram natancnim ugri­zom, zaprla dovod krvi v možgane. Odneslo me je v vecnost, kot list odpadel z breze ob potocku, ki ga veter prisili, da pristane na vodni gladini. »Hehe, izkljuci, izkljuci Duda,« je bilo zadnje, kar sem slišal. Sredi noci sem prišel k sebi, si drgnil od pasje sline moker vrat in klel svoja nora kom­panjona, pasjo princeso in treznega alkoholika. Pocistil sem dojo in odšel v hišo na pocitek. Iz avtodoma se je slišalo smrcanje, na sarkofagu je z glavo med prednjima tackama Kuja sanjala pasje sanje, še Prlek v kurniku je miroval, ko sem stopil pred vhod domovanja. Odprl sem vrata in stopil v lavor, poln vode. Fak! »Hehe, izkljuci, izkljuci Duda.« Jebite se vsi trije, Albert, Kuja in Prlek. Vkljuci »Mama! Mama mi pece miške. Stari, posladek na tešce! Tega še ni nikoli storila. Le kaj si je izmislila, da me tako crklja?« Prebudil me je namrec vonj po cvrtju, natancneje vonj po ocvrtih miškah. To enostavno pecivo je bila posebna nagrada moje mame, kadar sem se ji še posebej »usral v srce«. Scvrla mi jih je konec šol­skega leta, kadar sem se vrnil s pokalom s tekmo­vanja, preden sem odšel k vojakom … Hej, Ona je nad mavrico! Sam sem dal urno z njenim pepe­lom v mrzlo zemljo. Ko me je grobar vprašal, v kakšni žari jo želim dati v grob, sem ga prijel za vrat in siknil: »V prazni! Ona bo spala v mojem srcu! V grob bom dal le pepel, ki je ostanek telesa, tistega, ki ni vec zdržalo dajati življenja njeni blagi duši. Vseeno je, kakšna posoda bo hranila pepel!«  Z roko sem si otrl oci, skocil iz postelje in se ozrl, saj še nisem bil preprican ali sem spet v mansardi nad kulturnim domom ali kje drugje. Hitro sem se zbral, zapustil spalnico in precil dnevno sobo v dveh skokih. S terase se je vonj po mamini »nagradi« okrepil. Pred avtodomom je Albert, s po gusarsko zavezano ruto, na plin­skem gorilcu v nekakšnem voku nekaj cvrl, Kuja pa mu je pozorno asistirala, pricakujoca posla­dek iz Albertovih rok. Miške, ena mojih šibkih tock, so me mamile tako mocno, da sem skocil s terase in bos ter v gatah pristopil h kuharjema. No, kar fajn sem pljunil na karbid. »Stoooj! Kdo te je sploh povabil? Najprej moraš vkljuciti!« je zarobantil Albert in me usekal s prijemalko po roki, s katero sem segel po cvrtju. Zmedeno sem se ozrl, vendar nisem opazil nicesar, kar bi spominjalo na  aparat, ki bi ga bilo potrebno vkljuciti. Ko sem se glupo oziral okoli sebe, se je Albertovi avtoriteti prikljuci­la še Kuja in me ušcipnila za rit, nakar me je enostavno zagrabila za gate in me brez milosti odvlekla vstran od gusarske kuhinje. Albert je pristopil do mene, mi položil desnico na ramo in pricel s svojim znamenitim poucevanjem. »Torej. Naucila sva te, da se moraš izkljuciti, ce hoceš biti uspešen. Za resnicen uspeh je potreben tudi nasproten manever, dragi moj, in to je vkljucitev. Ljudje ne delujemo vec nagonsko, zaradi cesar so se nam oci pomaknile naprej, uhlji so nam otrdeli in se ne gibljejo vec v smeri, kamor bi si želeli, slišimo slabše, vidimo pa tudi ne tako, kot bi morali. Ker nismo vec goli, smo tudi manj kosmati, posledicno z dlacicami ne zaznavamo vec vibracij, ampak le še gibanje zraka. V temi oci odpovedo, sluh pa je nerazvit. Da bi lahko ojacali svoje osiromašene cute, moramo izkljuciti naš najmocnejši receptor okolice, to je vid, vklopiti pa sluh, voh in obcutljivost kože. Da, kože, ne le obcutljivost otipa prstov na rokah in nogah. Tvoja naloga bo, da z zavezanimi ocmi prideš do voka in iz njega pobereš tri miške. Kot veš, miška deloma gleda iz olja. Ce boš vkljucil svoje naravne danosti in poslušal telo, kaj zaznava, boš nalogo lahko opravil. Da bo težja, ti bova s Kujo malo nagajala. Pazi še na eno pomembno stvar. Ne smeš zgubiti ravnotežja in pasti, saj se lahko usodno poškoduješ. Olje je peklensko vroce, najine nagajivosti pa tudi ne bodo nedolžne. Pa še en namig: sluh uporabljaj selektivno in nikoli ne dopusti, da izgubiš stik z okolico. Pa intuicija je tudi cutilo, verjameš ali ne.« Psar si je nato snel ruto z glave in mi jo zave­zal preko oci. Brez besed me je parkrat zavr­tel okoli lastne osi in mi posmehljivo šepnil: »Hadžime2.«  Ostal sem v temi, v gatah, sredi kakofonije šumov, ki so jih povzrocali Kuja, Albert, potok, Prlek, promet na bližnji cesti, nenadoma od nikoder pricakovani sunki vetra in moje dihanje in nehote pospešen pulz lastnega srca, ki mi je utripal globoko v ušesih. Uf. Najprej se moram umiriti. Albert le ne ve vsega. Odlicen ucitelj za Albertovo nalogo je že zdavnaj z mano opravil velik del takšnega urje­nja. Samum, žgoci pušcavski veter, ki nosi pesek v svoji pekoci sapi, mi je kar nekajkrat dal pošte­no lekcijo v orientaciji brez vida. Med besnecim tuljenjem zracnih mas in, v vse odprtine na tele­su vdirajocim, pešcenim prahom sem se moral, najprej med urjenjem, potem pa še veckrat v resnicnih situacijah, sam znajti in poiskati pot. In najhujši del take življenjske situacije je bil, da sem moral držati gobec, da ne bi dobil peska v pljuca, in lahko klel le v sebi. Ko sem umiril dihanje, sem najprej izkljucil sluh, koliko sem ga mogel, da sem se vsaj pri­bližno lahko orientiral na lastnem dvorišcu. Umirjen in uravnotežen sem se odlocil, da bom najprej preiskal tla, zato sem se odlocil, da ne bom upošteval voha, zvokov in ocitnih dražlja­jev. Skoncentriran na receptorje v podplatih in na odzive hrbtenice sem ugotovil, da sem obr­njen s hrbtom proti cesti, saj sem vedel, da se tla rahlo vzpenjajo od vhoda na parcelo proti Kujinemu sarkofagu. Ko sem se obrnil dokaj natancno v smeri, sem prebudil ušesa in nos. Da sem z izkljucitvijo potegnil pravo potezo, mi je povedal nos, saj sem ugotovil, da iz smeri, kjer je zanesljivo bila cesta, mocno diši po miškah. Prašica sta mi na nasprotno stran postavila skle­do z miškami, da bi me zavedla, da bi odlutal na cesto v nasprotni smeri od cilja. Cigana! Skoraj bi že krenil malo bolj hrabro v smeri cilja, ko sem zaslišal nekje v glavi Albertove besede: »Da bo težja, ti bova s Kujo malo nagajala.«  »Uuuf!« Izpustil sem zrak iz pljuc, ga ponovno globo­ko zajel in telo spustil v tako imenovani »jahaški stav«, in ko sem se v tem stavu umiril, sem se pricel gibati v smeri tarce v nizki bojni preži, s težišcem na zadnji nogi, saj je prednja »tipala« površino namišljene poti, ki sem jo moral prec­kati. Na teh parih metrih sem naletel na razlic­ne ovire, od steklenice do kosa ostro nazobcane plocevine. Kmalu sem zacutil vrocino plinskega gorilca, rahlo cvrcanje pa mi je potrdilo bližino voka s cvrtjem. Nekaj ne bo prav! Postajalo je prelahko. Vse ovire so bile na tleh, na vrsti so ovire v zraku, zato sem pricel previdno kriliti z rokama. Stopil sem na nekega konicastega hudi­ca, ki ga je nekdo na hitro odstranil z mesta, kjer sem stopil nanj, saj ga nisem vec natipal. Fak! Spet sem se moral umiriti, ker se imel naen­krat polno glavo možnosti, da bom zajebal. Znova sem se spustil v jahaški stav, se nadihal in v glavi preigral možne scenarije. Nic, ni vec drugih ovir, saj vem, da mi noceta škoditi in da do voka ne smem priti utrujen, da se ne opecem. Drznil sem še stopiti pol koraka naprej, nakar sem se spet spustil v jahaški stav, zajel sapo in pricel z rokami krožiti nad mestom, kjer naj bi bil vroci vok z vrelim oljem in tremi miškami. Nafukala sta me na sladkosnednost, jaz slad­kosneden in vase zaverovan cepec pa na prvo žogo naravnost v past. Jooj, Duda, tele si bil in tele boš ostal. Pa malo opecen po parkljih povr­hu. Nic, kdor si ne drzne, je picka (Oh, Duda, bodi enkrat v življenju picka in obstoj. Dovolj je bilo dokazovanja!). Zakrožil sem vse niže z dlanmi in sevanje vrocine iz posode se je mocno povecalo, mišice v ramah so mi pricele trdeti, saj sem rezal zrak z odprtima dlanema v mili­metrskih premikih navzdol. Zavohal sem smrad kocin na podlahti, ko sem na konci levice zaznal drobne zbodljaje. Aha, vrelo olje odskakuje od površine. Skrcil sem prst v nekakšen krempelj, zajel sapo in na hitro spustil roko za centimeter, s konicami zgrabil vroce ocvrto testo, ga v enem neprekinjenem sunku dvignil v zrak in žongliral z rokama slastno miško, dokler se ni rahlo ohla­dila, nakar sem si jo položil k nogam. Ponovil sem še dvakrat enake gibe, žongliranje in opravil nalogo. »Ni ..........................................kaj, prava ninja si, ce hoceš,« je zabrun­dal Albert in mi snel ruto z oci. Ozrl sem se okoli sebe in videl, da je tista bodeca pizdarija, na katero sem stopil, bil trak plastike na drob­no posajen z bucikami – trak je na vrvici vlacila Kuja in mi ponosno razkazovala, kako mi ga je neslišno privlekla pod noge. »Dobro, zaslužil si nagrado. Brž pojej, potem bomo pospravili, dojo že caka poze od deset do petnajst. Kuja, ti pa plastiko odvleci do garaže, da jo bomo shranili. Gas, ubogajta, delo caka!« Miške pod nogami so vabile in nic nisem cakal, da bi se mi kdo pridružil. Pobral sem prvo, jo ovohal – omamno. Stari, Albert bi bil za oženit, ce ne bi bil tako grd. Kuja je tekla h garaži in vlekla plasticni trak za sabo, Albert je pospravljal plinski gorilnik. Pizda, prevec idi­licno, kurbeža me hoceta še enkrat nategniti. V glavi mi je še živo odmevalo: »Hehe, izkljuci, izkljuci Duda.«  Previdno sem pretrgal prvo miško – o nic, drugo – nic, tretjo – pfff. Kaj si nor? Na sredini se je svetila britvica. Mater sem imel sreco! Pol gobca bi si razrezal, pa še Albert bi mi metal pod nos, da vaje ni konec, dokler on ne rece, da je tako.  Pokazal sem Albertu in Kuji britvico in sta­rec se mi je globoko priklonil, ceš, vsa cast. Ne morem reci, da nisem bil ponosen nase, pa tudi Kuja mi je veselo pomahala z repom v znak pri­znanja. Zdaj po nagrada. Danes mi ne bo nic težko klatiti s palico, saj sem opravil nalogo z odliko. Duda, ni kaj, nisi zastonj hodil po svetu z odpr­timi ocmi.« »Hej, Duda, Prlek se cudno obnaša, kri mu bo potrebno izpustiti, pohiti!« Jebemti, nikoli miru! Vrgel sem vse tri miške naenkrat v gofljo in pricel goltati svojo nagrado, ki mi jo je kratil štajerski nori petelin, nakar sem stekel h kurniku, kjer me je že cakal Albert z nožem v roki.  O, jebemti! Pece kot prasica! Psar in kuzla sta me spet nafukala. V miške sta mi zamesila pekoco papriko, povrhu sta testo še preobilno solila.  »Hehe, vkljuci, zdaj pa vkljuci, Duda.«  Dojo – (dodžo) borilnica, ucilnica, prostor za trening, Hadžime – zacni, jap. Martina Podricnik KATRCA Stara je petinosemdeset let. Vse življenje jo klicejo Katrca. Je visoka, vitka in dokaj vital­na. Še vedno pogumno premleva dneve in noci v samoti na utrujeni kmetiji, ki kot huda koklja gleda dol na vas, oddaljeno vsaj pol ure hoda. Na domacijo se je porocila, ko je bila že precej v letih, zato z možem nista spocela narašcaja. »Še dobro«, je veckrat rekla, kajti prej kot v desetih letih zakona je ovdovela. S pomocjo sosedov in nekaterih moževih sorodnikov je dolga leta gospodarila tako kot vsi ostali kmetje, z leti pa je z lastnim pešanjem vštric opušcala tudi dejavnosti. Prodala je živino, dala polja v najem, gozd pa v oskrbo tistim, ki jim je še zaupala. Veljala je za jezljivo babnico, ki je svoje mišlje­nje in odlocitve svetu obelodanila naravnost in brez olepševanja. Mnogi so jo zato cenili, mnogi pa prav sovražili. Zgubane roke so prekrivali rjavi soncni madeži. Presenetljivo dolge prste z brazdastimi nohti ji je v sklepih zverižila revma, konico levega kazalca pa si je odsekala družno s kokošjo glavo, ko je želela pomagati na oni svet putki, ki jo je razmesaril kragulj. Rada je brala. Pa ne casopisov. V njih so same laži! Stare vecernice so najbolj pobožale njeno dušo. Verjela je zgodbam preprostih ljudi in vecnim ljubeznim. Za vzdrževanje kondicije je vsak dan šla na sprehod do bližnjega potoka in se vmes ustavila pri Tevževem cebelnjaku. Brencanje cebel in vonj po vosku sta ji dajala mir in moc. Tudi cvetlicni vrticek je sama obdelovala. Kdaj pa kdaj je kar sede zadremala, vcasih pri cebelnjaku, nazadnje pa med gledanjem televi­zije. Zbudila se je nekoliko omoticna. Mišje sivi lasje, zviti v rolico na tilniku, so ji malo zlezli iz lasnice, zato jo je izvlekla in si jih na novo spela. Tudi rokav bombažne bluze je morala popraviti, da se ne bi zmocil, šele nato si je natocila koza­rec vode in se napila. Toda nekaj ji je še vedno manjkalo. Pomislila je na jabolka. Vedno ji dajo moci. Pobrskala je med še nepospravljenimi recmi na kuhinjskem pultu in ugotovila, da je vse porabila in da bo morala v klet. Na hodniku je poiskala kariraste, do gležnjev segajoce copate in sezula natikace, v katerih je hodila po hiši. Rjave nogavice iz rebrastega bombaža so na palcih že obrabljeno sevale in kazale na to, da bo noht kmalu ubežal na svetlo. Sedla je na razmigan stol, da si je nataknila copate in jih pricvrstila s sponkama na zaklop. Opazila je, da na desnem copatu popušca podplat in da na konici že kar nemarno štrli vstran. »Eh, za zdaj bo že,« je rekla. Ko je vstala, si je poravnala ozko, do srede mec segajoce flanelasto krilo in preverila, ce v žepu rožastega predpasnika z gumbi še ždi kljuc od kleti. Do kleti je morala stopiti okrog vogala. Vrata je odklenila, jih sunila v notranjost in pocaka­la, da je dnevna svetloba razpršila kletno temo. Pogled je vrgla na police. Na spodnje je pred tedni Urša postavila steklenice s pijaco in kozar­ci vložene rdece pese, z vrhnje pa je v Katro za...ža­relo obilo lepih jabolk iz njenega sadovnjaka. Z levo nogo je že stopila na stlaceno zemljo kleti, desno pa je potegnila cez prag tako nespretno, da se je z odlepljenim podplatom ujela v zlizan les in kot snop telebnila v hladno notranjost. Padec se je slišal kot zamolkel odmev, ki ga je pospremil hrapav jek: »Aaaav!« Potem se je vse umirilo. »Jej, kako me zebe,« je potarnala. »Daj, Anzi, prinesi drv, mene res zebe!« Želela se je pokrciti, da bi ujela preostanek toplote, pa ni šlo. Bolecina je iz rame planila po roki vse do prstov, pa tudi noge ni mogla dvigniti. Trudila se je, da bi se obr­nila na bok, a ni zmogla. Zakricala je, pa je glas onemel nekje znotraj nje. »Kaj je to? Kje sem? Anzi, kje si? Pridi!« Potem je cakala na odziv, toda obdajali sta jo le globoka tišina in tema. V bolecini se je nekam izgubila, a ko se je spet ovedela, je imela lica raz­mocena od solz. Neizmeren strah ji je krcil ude. Naj že pride Marica! Saj ve, da mora priti. Morda pa še kuha? Danes ji bo menda naredila štruklje. Ajdove. O, kako se jih veseli! Z levico je iskala telefon. Koga naj poklice? Naj se poniža in vendarle poklice sestro Viko? Gluha je, revica, in menda že skoraj slepa. Telefon ima posebej prirejen za njene tegobe. Zadela jo je prava božja kazen! Nenehno ji je hodila v zelje in ji hotela speljati tudi Anzija. Mrha! Ne, nje že ne bo klicala, pa ce kar crkne! Toni!? »Njega ne bom klicala! On bi mi kvecjemu pomagal na oni svet, da bi lahko cim prej postal gospodar. Ha ha, kako je kar prišel z nekimi pola­mi, da bi jih podpisala. Mulc, vse bi si rad prila­stil! O ne, nisem priplavala po župi, da bi se mu kar tako pustila! Ne, njega ne bom klicala!« Naenkrat je zaslišala, da jo nekdo klice. Kdo je? »Ja, boli! Pomagaj mi,« je ponižno prosila. »Ah, Anzi, saj vedno prideš, ko te potrebujem!« S prsti se je skušala oprijeti roke, ki je šarila po njenem telesu. TULIPANI Razmišljal sem, kako naj jima povem, toda ko je prišel trenutek resnice, sem pre­prosto rekel: »Odhajam!« Oce je zamahnil z roko, ceš, spet te tvoje finte, in odložil knjigo nazaj na polico, mama pa se je naredila gluho. Potem smo sedli. Oce na svoj rumeni zložljiv stol, ki je veckrat na dan potoval iz enega kota sobe v drugega. Cez dan je pac menjaval opravila, ne pa tudi stola. Sedel je na stol, se naslonil, prekrižal stopala in položil roki v narocje tako, da je levica objemala desnico. Položaj nog in odpet suknjic bi opazovalca gotovo zavedla v misel, da je moški sprošcen, toda celostna podoba nam ponuja drugacno sliko. Brada namrec trdo pritiska metuljcek, zave­zan pod belim ovratnikom, navzdol, ustnice pa so pod konicastim nosom tesno stisnjene, da se na licih pokaže ostra navpicna guba. Drža kaže na s pretiranimi custvi obtežen tilnik. Cemerno gleda nekam v prazno in nic ne govori. Medtem je mama na zeleno knjižno omaro z razgaljenim spodnjim delom pri­nesla šopek pravkar nabranih tulipanov. Poravnala je veliko samostojece ogledalo, da je naredila prostor za vazo. »Kako turoben dan! Spet je pricelo bolj deževati,« je zavzdihnila, ko so se v ogledalu zgostile dežne crte. Sedla je na stol ob omari in prav tako kot oce na drugi strani prekrižala otecena sto­pala. Ko si je poravnala krilo, da ji je plise enakomerno obkrožil sedalo, so tudi njene dlani legle k pocitku v narocje. Na obrazu se je risala otožna skrb, oci pa so ji sedle nekam globoko pod redke obrvi. Zdi se vdana v usodo. Sivomodra obleka z drobno potiskanim belim životcem seva tudi v njene lase in njihovo bujno belino barva v nežno modrino. Ocetovi lasje so drugacni. Še vedno temni, a v redkih pramenih pocesani cez teme, da skrijejo vsak dan vecjo plešo. Njegov obraz se zdi bolj sprošcen kot mamin, toda vem, da je to le krinka. Pozorno ju opazujem. In cakam. Na vprašanja. Na sodbo. Na prepoved. Nic se ne zgodi. Brezhibno urejen prostor v zeleno modrih odtenkih z malo rdecega pridiha na plasticnih tleh seva vame hlad in skrb. Ko uzrem v ogledalu svojo podobo, vidim v njej kljub rumenim lasem belino maminih, oce­tovi zategnjenosti pa sem namesto metuljcka zavezal kravato in si nataknil ocala. Pogled mi je zbežal gor, pod strop. Tam sta preko lesenega droga nemarno viseli bolj zeleni kot modri zavesi. Zakaj sta dvignjeni? Zakaj nista, ce je že vse tako brezhibno ure­jeno, celo oce in mati, zavihani enakomerno? Naenkrat se mi je posvetilo: zastor je odgrnjen, dež, ki nudi ozadje moji sliki v ogledalu, pa bo pregnalo sonce, ki žari v šopku rumenih tulipanov. Moja pot je odpr­ta! Peter Hergold, Prvi sneg 2, 2021, akvarel, 30 x 40 cm (detajl) KOCKA »Kocka. Igralna kocka.« Pobrala jo je in z njo vred sedla nazaj v pocivalnik. Tako kocko so imeli doma, ko je bila še otrok. Samo eno! Nekoliko vecjo, umazano belo, z oguljenimi robovi in na nekaterih ploskvah s skoraj nevidnimi crnimi pikami. Uporabljali so jo pri razlicnih družabnih igrah, ki so jim polnile dolge zimske vecere. Skrbno so pazili nanjo. Njen mož jih je mnogo let kasneje imel celo škatlo. Belih s crnimi pikami in zaob­ljenimi oglišci. S prijatelji so jih metali v igri jamb in ob tem pridno zalivali vse uspehe, pa tudi neuspehe. V obeh primerih jo je kocka spominjala na revšcino. Materialno ali duhovno. Pomislila je, da jo mora vreci skozi okno, dokler je še odprto. »Kako se je sploh znašla ob pocivalniku? Od kod se je vzela?« S prsti jo je obracala. Tipaje je ugotavlja­la, koliko pik ima izbrana ploskev. Vsakic je iskala povezave z izbrano število. Dva – par. Mož in žena. Tri – trije otroci. Štiri – srecna družina njenega otroštva. Pet – njena druži­na, ko so še živeli skupaj. Šest – vnuki. Ena – ona v svoji samoti in samosti. »Ali veš, da so pike razporejene tako, da je vsota pik na nasprotnih ploskvah enaka sedem,« jo je prešinil spomin iz šolskih dni. Lotila se je preverjanja. Obracala je kocko in seštevala, potem pa nov spomin na igro iz najstniških let. Presedla se je k mizi in si postavila vpra­šanje ter si za potrditev izbrala rezultat. Prvi poskus ni bil uspešen. Tudi nekaj nadaljnjih ne. Toda ni je pograbila jeza. Nasprotno. Igra jo je razvedrila. Bele pike na rdeci kocki so se ji zazdele kot semena granatnega jabolka na jogurtovem sladoledu, ki ji je v tistem hipu zadišal in namocil usta s slino. Napotila se je k hladilniku. V njem ni bilo ne sladoleda in ne granatnega jabolka. Bilo pa je vino. In cokolada. Oboje si je licno postregla in nadaljevala z metanjem kocke. Številcnica je pokazala dve piki. In nato tri. Pa šest. Sladko razvajanje ji je razvedrilo misli. »Ko sem bila otrok, sem bila prepricana, da bom, ko bom velika, odšla v Los Angeles. Tam bom gospa, vsa oblecena v rdece!« Spet je srknila požirek vina in ga poslad­kala s temno cokolado. Kri ji je pordecila obraz, ko jo je spreletela odlocitev, da bo slekla utrujeno jesensko listje in se koncno odela v rdece! Šla bo po vasi, pozdravljala mimoidoce in se najbrž s kom tudi pogovar­jala. O cem lepem. Peter Hergold, Ajda, 2021, akvarel, 30 x 60 cm Jani Rifel SKOZI PARK Prej Cene ni utegnil ali pa se ni spomnil, da bi se lahko sprehodil po parku, ceprav mu je bil pred nosom. Zdaj, ob casu epidemije, ko je bil vec doma, se je odlocil, da posveti tudi parku del dneva. Casa je imel na pretek in ni vedel, kam bi ga vtaknil. Že po nekaj dneh si ni mogel predstavljati dneva brez sprehoda med cvetjem, drevesi in okrasnim grmovjem. Tu in tam je med sprehajalci pre­poznal znan obraz. Takrat se je umaknil ali pa prislonil telefon na ušesa. Ce se mu je zdelo, da ga je znanec že opazil, mu je le pri­kimal, ne da bi prekinil hojo. Ta dan ga je med pohajanjem po parku ujel dež. Iz nahrbtnika je vzel vetrovko. S kapuco si je zašcitil bolj redke in ponekod že sive lase. Dežne kapljice so drsele po gladki lazuri, pod katero se je gibalo srednje veliko, sloko telo. Ni se ustavil. Po svoje se mu je zdel dež celo zaveznik. Odgnal je sprehajal­ce. Rad je bil sam. Z daljnogledom je opa­zoval pticja gnezda v krošnjah ali oprezal za vevericami in pticami. Dež je pojenjal v pršenju. Skozi meglice so ponekod priceli prodirati soncni žarki in ustvarili sence. Kot prikazni so se risale pred njim. Zastal je pred vecjim grmom in prebral napis s slovenskim in latinskim imenom. Na koncu parka se je proti vrhu hriba širil gozd. Preden se je obrnil, mu je vzbudil pozornost napis: jelka Abies alba. Stopil je do drevesa z omenjenim napisom in si ga ogle­dal. Podal se je po stezi nekoliko navkreber in pogledoval naokoli, še za kakšnim napisom. Kmalu ga je zagledal: navadna bukev Fagus sylvatica. Po krajši ravnini se je zacela pot strmo vzpenjati. ............................. Koreninasta steza ga je pri­peljala do nekoliko širše in položnejše poti. Tu sta bila še dva napisa: smreka Piceaabies in evropski macesen Larixdecidua. Zazdelo se mu je, da vrh ni vec dalec. Sonce je podilo oblake in se pri tem naslanjalo na krošnje, te so mu delale senco. Steza se je razcepila in se nekoliko višje spet združila. Obstal je in se v hipu odlocil. »Živijo! Kaj te je le zaneslo v to smer,« mu je prišla nasproti mlajša pohodnica. »Tudi tebi živijo! Ne vem! Nisem te takoj spoznal,« je še dodal, bolj sebi kakor njej. Bila je že mimo. Za ovinkom mu je prišel naproti njegov osebni zdravnik. »Dober dan,« ga je Cene z dodanim nasmehom pozdravil. Zdravnik je za hip postal, odzdravil in odhitel naprej. Ozrl se je za njim, a ga je zdaj videl le v hrbet. Postalo mu je žal, da ni izkoristil priložnosti in ga vprašal, kdaj je dosegljiv. Spomnil se je, da mu gre zdravilo proti koncu. Potreboval bo recept. Najraje bi stekel za njim, a se je zdaj gozd pretrgal. V oci mu je zasvetilo sonce. Odgnalo mu je to misel. Skozi blešcavost je zagledal travnik in gozd nad njim. Segal je do vrha hriba. Sedel je na klop pod brezo. Bila je nekoliko odmaknjena od še nekaj dreves nad ostalimi klopmi. Pod njim se je razprlo mesto. Po cestah se je tiho pretakal promet. Stavbe so bile neme. Razprostrte tako, kot si je predstavljal, da naj bi bile. Tudi njegov blok, ki ga je kmalu razlocil med drugimi, je bil tam. Iz nahrbtnika je vzel daljnogled in na balkonu opazil obešeno perilo. »......................................Kako? Kdo ga je obesil? Saj nima dopu­sta,« ga je vznemirilo nepricakovano odkri­tje. »Le zakaj se že prej nisem odlocil za vrh,« je pomislil, ko se je nekoliko pomiril in se ozrl po gorah in hribovju naokoli. Povesil je pogled in zagledal dva pohodnika. Sedla sta na sosednjo klop. Eden od njiju je zacel delati posnetke z mobilnim telefonom. Segel je v žep in ugotovil, da ga je pozabil doma. »Najbrž me je že klicala,« je pomislil, vstal in pohitel v dolino. »Saj sem ga sam obesil!« ga je nenadoma prešinilo. »Zbudil sem se sredi noci in stopil na balkon. Skoraj bi se spotaknil ob žehto...... peri­la. Najbrž ga je pozabila obesiti. V mesecini sem videl kljuke. To, da me je nosila luna, so bile le sanje.« Naslednji dan se je po krajšem nalivu spet podal na ta hrib. Proti vrhu se je pot že osušila. Sedel je na klop pod brezo. Zagledal se je v zasnežene vrhove, nad katerimi je še vedno pohajkovalo nekaj oblackov. Svet okoli njega se je izostril v izpranem zraku in zare­zal vanj, ko je spustil pogled. Na klopi neda­lec stran je zagledal pohodnico. Sijoci pobar­vani lasje ji let niso povsem prekrili. Komaj vidno je trznila z glavo, ko jo je ošvrknil z ocmi. Vstal je in si s podplata otresel papirnati robcek. Iz koša za njim so silile smeti. ».....................................Najbrž jih nihce ne odnaša,« je pomi­slil, ko je na tleh zagledal prazno konzervo, zmeckano plastenko ter še dve polivinilasti vrecki. Pobral je odpadke in jih s papirnatim robckom vred spravil v vrecki. Obesil ju je na plasticno rocico, ki je štrlela iz koša. »Kje pa piše, da ne morem biti smetar!« Pogledal je na uro. Bolj iz navade. Pomladansko sonce je postajalo nadležno. Žarki so mu silili v oci. Obrnil se je in odšel po poti navzdol. Senca mu je za nekaj trenut­kov zameglila pogled. Ko se mu je zjasnil, je na stezi med drevesi opazil premikanje. Zagledal je žensko in pred njo dva otroka. Umaknil se je. Privreli so še drugi poho­dniki. Vse vec jih je bilo. Nekateri so nosili maske. »Najbrž niso od tu. Nikogar ne poznam,« je pomislil, ko se je umaknil klepetavi druž­bi. V parku se je procesija razkropila. Sedel je na klop in se zastrmel v cvetje, na katerem so se pasle cebele. Naslednje dni je bilo manj pohodnikov. Vsaj zdelo se mu je, da jih je manj. Ni se vec umikal. Danes pa mu, približno do polovice poti, ni prišel kdo naproti, ceprav je sonce vabilo še bolj odlocno kot prejšnje dni. »Zdaj, ko se navajam na ljudi, pa nikogar ni,« je pomislil in stopil hitreje. Nenadoma se je izza ovinka prikazal ovcar, se za hip ustavil, nato pa pognal proti njemu. »Saj ni nevaren,« zasliši glas, ko je kot odrevenel obstal pred sopihajocim pasjim gobcem. »Tora! Pridi! Ubogaj! Kaj sem rekel!« Pes se je, vidno nezainteresiran, uklonil gospodarjevi volji. Kmalu so se dol po poti vsuli še drugi pohodniki. Vecinoma s psi. Od najmanjših do srednje velikih. Tudi s kakim orjakom. »Le od kod se je vzel trop? Lahko, da so imeli na vrhu razstavo psov ali bog ve kaj,« je pomislil in stopil na eno od stranskih poti. Nastala je tišina. Tu in tam je zašumelo listje. Najbrž je v njem brskal kakšen ptic ali pa je švignila miš, siva kot nekaj gob tik ob poti. Obstal je. »V spomladanskem casu še nisem videl gob v gozdu. Mogoce so užitne,« je pomislil in stopil naprej. Prekobalil se je cez deblo, ki mu je zaprlo pot, za njim jih je preckal še nekaj. Zaradi vetroloma je gozd tu postajal vse redkejši. Zagledal je zasneženi vrh gore. Prijelo ga je, da bi nadaljeval pot in vztrajal do vrha. Pa si je naglo premislil, žena bi kaj kmalu zaznala izginotje in bi za njim poslala poizvednico. Tok misli mu je prekinil šum, nato so se oglasili koraki. Že je ženska temnih las obstala pred njim. »Zgrešila sem pot!« »Kam ste namenjeni?« »Na vrh.« »Grem v tisto smer. Lahko greste zraven. Cene sem,« je rekel in se za hip zastrmel v lep obraz. »Vesna,« mu je odvrnila in stopila naprej.« »Najbrž še niste bili na tem koncu,« se je podal za njo. »Ne, nisem iz tega kraja. Tu imam službo. Delam deljeno. Šele cez tri ure nadaljujem, vzela sem si cas za ta hrib. Veckrat ostanem tu.« »Lahko, da ste izbrali napacno pot.« »Ne vem. Na drevesu, spodaj ob poti, je bila markacija. Druge sem spregledala ali pa je ni bilo. Tudi vi ne hodite po markirani poti?« »Izbire je dovolj. ........................Grem na slepo, kot rece­mo.« »Srecate veliko pohodnikov?« »Tu ne. Na markirani poti pa. Tudi pse.« »So spušceni?« »Nekateri.« »Nevarni?« »Tudi take pasme so.« »Zato išcete stranske poti?« »Pravzaprav bolj iz radovednosti.« »Že dolgo raziskujete?« »Ne. Šele pred nekaj tedni sem bil prvic na vrhu.« »Prej ni bilo casa?« »Bilo ga je dovolj. Zanimal me je le park.« »Zdaj pa ste si podaljšali pot. Zakaj?« »Epidemija mi odpira oci.« »Klice spremembe,« je dodala. »Ja, odpirajo se nove poti.« »Ce si v službi, je drugace. Epidemiji ni videti konca.« »Minila bo.« »Kaj še pocnete?« »Berem. Tudi skuham kaj................. Kadar mi naro­ci.« »Kdo?« »Žena.« »Torej sva oba bralca.« »Sva.« Prišla sta do razpotja. »Bova nadaljevala prihodnjic?« »Bova,« sta skoraj hkrati pritrdila in se poslovila. Minili so že štirje dnevi, a se še nista sre­cala. Naposled jo je peti dan le ugledal na stezi, ko se je vzpenjala pred njim. Kmalu jo je dohitel in pozdravil. Ozrla se je in se, še preden ga je prepoznala, umaknila sopihajo­cemu pohodniku. »Sem že mislil, da ste prenehali s poho­dništvom.« »Ne, imela sem seminar v Ljubljani. Nisem se vracala domov. Zdaj sem tu. Kje sva zadnjic ostala?« »Pri knjigah. Ste med seminarjem kaj pre­brali?« »Ja, strokovn.............................o literaturo. Še med predava­nji sem pogledala na kakšno stran, ki mi je ušla iz spomina.« »Tam ne utegnete seci po romanu?« »Kje pa. Še casopisa ne utegnem.......... prelista­ti, zato mi marsikaj uide. Vcasih morda kaj pomembnega.« »Tudi jaz ne sledim vsemu, še posebno ne casopisni džungli. Prevec je vsega. Vzamem si cas za kako zgodbo ali roman.« »Kaj še imate radi?« »Ja, skoraj bi pozabil na park tam spodaj. V...........................................šec........................................ mi je družba rastlinja, še posebno cve­tja. Nisem strokovnjak, a me nekaj vlece v to barvito opojnost. Bi se mi kdaj pridružili?« »Z veseljem. Koncala sem cvetlicarsko šolo. Od tam nimam najlepših spominov. Izobraževala sem se naprej.« Zazvonil je mobitel. »Kje hodiš? Si pozabil, da greva na vrt? Sem že doma! Prej sem koncala! Samo pote­paš se! Skrajni cas je, da se vrneš v službo. Pohiti!« Cez dva dni se je spet podal proti vrhu. Upal je na srecanje z novo znanko. Klop pod brezo je samevala. Odšel je nazaj v dolino. Za prvim ovinkom se je odcepila stranska steza. Stopil je nanjo. Ponekod jo je že obraslo pra­protje in drugo rastje. Kmalu se je koncala pred plazovitim udorom. Tam je malo postal, se obrnil in vrnil na glavno pot. Ni se še prav usmeril navzdol, že ga je presenetila znanka. »Vi pa že nazaj. Se vam mudi?« »Ne, sploh ne. Samo mislil sem …« ni znal dokoncati stavka. »Danes imam vec casa. L...............ahko nadaljuje­va najin pogovor.« »O rožah torej,« in se je podal za njo. »Predlagam, da greva tu. Se bova lahko v miru pogovarjala,« je rekel in pokazal na prej prehojeno stransko stezo. »Ne....................................! Kar sami pojdite! Jaz bom nadalje­vala po markirani.« Nekaj casa je strmel za njo, potem pa se naglo spustil do parka. Sedel je na klop in se zazrl v cvetje, v katerega je svetilo sonce. Obšel ga je mir. Naslednji dan se je šele pozno popoldne odpravil na pot. »Kam greš?« ga je, preden je za seboj zaprl vrata, ujelo vprašanje. »Na sprehod.« »Kam?« »Samo skozi park.« »Pa kmalu se vrni, zmanjkalo je olja. Pojdi v trgovino. Glej, da ne boš prepozen! Jutri bodi doma. Ko pridem iz službe, greš z mano. Narocila sem te za cepljenje proti klopom. Laziš po grmovju in travi. Klopi so povsod v naravi, bolje bi bilo, ce bi se spre­hajal po mestu,« je še slišal potem, ko je že zaprl vrata. V parku je sedel na klop. Cvetje je sijalo. Od nekod so pridrveli oblaki. Sonce je ugasnilo, pricelo se je napravljati k dežju. Segel je v nahrbtnik za vetrovko. Ni je bilo. Vstal je in odhitel proti domu. Karla Zajc Berzelak Gusti Stridsberg: SKUGGSPEL I JUGOSLAVIEN – IGRE SENC V JUGOSLAVIJI 1 Drugi1 roman2 Gusti Stridsberg je izšel leta 1946 v Stockholmu pri založbi Albert Bonniers Förlag3. Obsega 263 strani. Zgrajen je iz treh delov: prvi in tretji predstavljata pripovedni okvir, ki posega v cas Jugoslavije takoj po drugi svetovni vojni, v leto 1945; osrednji del romana pa je namenjen retro­spektivni zgodbi lastnice posesti Twiordy-Kamen4 Jelene Vernizani v letih pred drugo svetovno vojno. Osrednje dogajanje je postavljeno v Mislinjsko dolino. V središcu je dvorec Twiordy-Kamen. Poimenovanje posesti je gotovo povezano z imenom Hartenštajn (nem. trdi kamen), posesti nad Turiško vasjo, ki je bila v lasti Gusti Jirku, drugic porocene Stridsberg. Posamezni dogodki so povezani z okoliškimi kraji Turiška vas, Šmartno in Huda luknja (Turiska Vas, S:t Martin, Huda Lukna). Pomembne epizode v življenju osrednjih oseb se odvijajo tudi v Zagrebu, Ljubljani, Zidanem Mostu in sever­ni Dalmaciji – Sušaku, Kraljevici, Hreljinu (Zagreb, Ljubljana, Sidanimost, Dalmatien – Susak, Kraljevica, Hrelin). Ce je bilo dogajanje v prvem romanu strnjeno okoli zorenja osrednje osebe in usode plemstva v Kraljevini Jugoslaviji, je roman Skuggspel i Jugoslavien že komple­ksnejši. Na to nakazuje že sam naslov – »Igre senc v Jugoslaviji«. Roman namrec osebne zgodbe postavlja v širši družbeni kontekst. 1 Roman ni preveden v slovenšcino; slovenska razlicica je dobe­sedni prevod. 2 »Po podatkih D. Druškovica je leta 1932 kmalu po prvem obisku Sovjetske zveze napisala novo knjigo (Das Fensterchen - Okence). Zatem se je v celoti usmerila v casnikarsko publici­stiko.« Francek Lasbaher: Gusti Jirku Stridsberg - Avstrijska, švedska in vsaj nekoliko slovenska pisateljica. V: Odsevanja, Zveza kulturnih društev Slovenj Gradec in Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec, Slovenj Gradec, 2002, št. 41/42, str. 86. https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-5ZKDANOT/0a3bfa36-9d73-4f1d-b078-3c5c303253ca/PDF [10. 2. 2022] Podatkov o tej knjigi nisem našla nikjer v meni dosegljivi litera­turi. 3 Založba Albert Bonniers Förlag je ena najstarejših in najugle­dnejših založb na Švedskem. 4 Zapis ruskega poimenovanja »trdi kamen« v nemšcini.Predstavlja razmere v diktaturi Kraljevine Jugoslavije, še posebej življenje clanov orga­nizacije, ki je bila prepovedana, zato so bili prisiljeni živeti in (ali) delati v ilegali. Pri tem razkriva policijski režim ter njegove metode sledenja in izživljanja nad zaprtimi. Stridsbergova nikjer eksplicitno ne poime­nuje te organizacije, je pa ocitno, da gre za predvojne sindikalne delavce, komuniste in njihove sodelavce. Kriticno predstavlja tudi propadanje malih kmetov, skorumpiranost policije in uradništva, nacionalna trenja med Hrvati in Srbi ter lik financnega povzpetnika, ki je pri­pravljen prodajati vse in vsakomur, ce le gre za profit; ne ustavi se niti pred sodelovanjem z italijanskim fašizmom in nemškim nacio­nalsocializmom. Neprizanesljiva pa je tudi do vzdušja v povojni socialisticni Jugoslaviji v letu 1945 in do svobode, ki to ni bila, ceprav so zanjo pred vojno, med njo in po njej morali umreti mnogi. Tudi izklesani Tito je na vojaški paradi že dvignjen nad ljudi in obdan z zvestimi funkcionarji. Stridsbergova v tem romanu še sledi usodi sloja, ki mu je pripadala tudi sama, zato ponekod prav nostalgicno naslika utrin­ke iz življenja plemstva, ki pred vojno živi svoje privilegije, odmaknjeno od življenja. Jelena Vernizani pa se zaveda, da je vse to sama že izdala. Še vec – z vrnitvijo na propa­dlo posest Twiordy-Kamen tik po vojni spo­zna, da zanjo tu ni vec prostora. Z vsemi temi motivi se prepleta ljubezen­ska zgodba med lastnico dvorca Twiordy-Kamen Jeleno Vernizani in ilegalcem Stevom. Ob njiju nastopajo mnogi liki, ki jih bomo spoznali v nadaljevanju. Povzetek po poglavjih Roman se zacne z vtisi prvoosebne pripo­vedovalke Jelene Vernizani, ki se po koncu druge svetovne vojne z vlakom vrne na nek­daj svojo posest Twiordy-Kamen, ki leži na pridvignjeni ravnini nad Turiško vasjo. Tenkocutna opazovalka spremlja dogajanje med sopotniki na vlaku in ob njem, po priho­du pa se mora soociti z nekdanjim domom, ki ga dobesedno ni vec. Prevod tega dela objavljamo v celoti. 1. DEL Bil je prav tak manjši lokalni vlak kot pred desetimi leti. Le nekoc rumene klopi so posivele in marsikaterega okna ni bilo vec. Skozi novembrsko meglo smo se vozili mimo požganih vasi. Na tirih so stala zoglenela okostja železniških vagonov. Manjše železni­ške postaje so bile preluknjane od izstrelkov ali povsem unicene. Fantje in dekleta v oble­delih uniformah in titovkah so cistili ruševi­ne ali z vozicki dovažali malto in kamenje za novo stavbo. Bili so upadli, a dobre volje. Njihovi mocni glasovi so greli vlažen jesen­ski zrak. »Tito, naš sokol,« so peli, »Tito, ti si velik kot gore, velik kot gore si v oceh svojega ljudstva …« Na vlaku nisem videla niti enega samega znanega obraza. Dva mlada partizana s pištolo za pasom sta pregledovala potne liste potnikov ali nji­hove osebne izkaznice. Bilo je presenetljivo – prav vsak ostareli kmet ali vsako kmecko dekle je imelo dokumente, ki jih je izdala domaca obcina. Po stari navadi sem sprevo­dniku, ki mi je pomagal nesti prtljago, name­nila napitnino. Užaljen mi jo je vrnil. Kmecke ženske se niso dosti spremenile – iz lesa izrezane madone – toda namesto svinjine in klobas so zdaj jedle suh kruh. Kupile so casopis, ki so ga skrbno prebirale – ali pa so se vsaj pretvarjale, da to pocnejo – in vsake toliko casa prikimale z glavo. V casopisu je bilo s krepkim tiskom natisnjeno geslo: Smrt fašizmu, svoboda narodu. Sem in tja so potihoma spregovorile: Janko se je vrnil z eno samo nogo – toda bolje ena kot nic … Vidas hudo kašlja, odkar je bil ustreljen v prsi. Morali bi ga poslati v zdravilišce … Trgovca iz Velenja so vceraj aretirali; prav mu je, saj je trgoval s fašisti. Pogovarjati so se zaceli o cevljih, ki jih niso imeli – in jih tudi niso mogli kupiti. So se v zimah res prilagodili na nadomestke s slamnatim podplatom in z žakljevino na vrhu? Saj nam vlada pomaga, je menil nekdo, drugi so zmajevali z glavo in ugotavljali, da je tudi vlada brez primerne obutve. Tito ima en par, je rekel starejši kmet; bil je preprican; in tudi Moša Pijade jih ima – saj lahko vidiš na fotografijah. Toda Tito in Moša Pijade jih morata imeti, dnevno se pogajata z Angleži in Americani. Kako naj bi to pocela brez cevljev! Pocutila sem se zelo nelagodno. Navsezadnje sem imela cevlje, celo elegan­tne. Toda nihce na vlaku mi tega ni zameril, saj so bili prepricani, da sem tujka. Vesela sem bila, da niso videli cokoladnega piškota v mojem žepu. Bila sem lacna, toda cokolade si nisem drznila odpreti – kaj šele podeliti s šestimi sopotniki. Kadila sem in gledala skozi okno. Pocasi me je postajalo strah ponovnega srecanja … Postaja v Turiški vasi je bila požgana. Ko sem stopila z vlaka, sem se ujela, kako gle­dam okoli sebe – podobno kot pred deseti­mi leti, ko sem cakala in ko je vlak zamujal. Iz porušenega postajnega poslopja se je od nekod prikazal naš stari prometnik, posta­ran in zguban; oci pod oteklimi vekami so bile videti še manjše. »Dober dan, gospod Gril,« sem spregovo­rila in mu ponudila roko. Zmajal je z glavo, kot da ne bi mogel ver­jeti svojim ocem. »Milostljiva!« je zašepetal presenecen. Stresel mi je roko, kot da je želel ugotoviti, ali je prava. To ga je malo pomirilo. »Les s Twiordy-Kamna,« je rekel rahlo ocitajoce in pokazal na vagon, ki je stal na tiru, do vrha naložen s tramovi iz pred krat­kim posekanih borov. »Ali milostljiva ve, da država seka drevesa v gozdovih Twiordy-Kamna?« »Ne, gospod Gril, nic ne vem o tem, toda ne preseneca me. Nihce ni skrbel za posest, država pa tudi potrebuje les za obnovo.« Gospod Gril me je zamišljeno pogledal. »Ali milostljiva ve, da je dvorec pogorel?« »Ne, tega nisem vedela. Požgan? Povsem?« Prikimal je. »Se milostljiva odpravlja tja? Grem mogoce lahko zraven?« Govoril mi je, kot govoriš bolnemu clove­ku, ki ga ne upaš pustiti samega. Zmajala sem z glavo. Razmišljala sem, ali ne bi bilo bolje odpotovati z naslednjim vlakom. Porušene hiše nisem želela videti. Nenadoma sem spo­znala, da sem imela Twiordy-Kamen rada. Sem mogoce strahopetnica? Toda ali nisem bila toliko pogumna, da sem se srecala celo z mrtvim prijateljem? »Hvala, bom šla sama,« sem rekla. Gospod Gril je zaskrbljeno gledal za mano. Pot je s podeželske ceste zavila desno; pocasi sem se vzpenjala proti privzdignjeni ravnini, kjer je stal Twiordy-Kamen. Rosil je prijeten novembrski dež. Zemlja je bila raz­mehcana in dišalo je po vlažnem jesenskem listju. Zrak je bil nespremenjen, cist, mocan, z vonjem po ognju iglavcev. Moder trak dima se je dvigal iz dimnika hiše na dnu doline – torej je hiša naseljena. Po cesti se mi je približeval droben fant z dvema košcenima voloma. »Milostljiva!« je vzkliknil in obstal. Bil je sin našega najstarejšega soseda. »Dober dan, Peter!« Sprejel je mojo roko, jo stresel in pocasi spregovoril: »Hvala bogu, da je milostljiva preživela! Stopite z mano do oceta – stari bo jokal od veselja!« »Pozneje,« sem rekla. »Najprej stopim tja gor.« »Torej milostljiva ve?« Prikimala sem. »Se vam pridružim?« je vprašal v pricako­vanju. »Ne, hvala.« Šla sem naprej, cez travnike. Bili so že novembrsko obledeli; tega sem se dobro spominjala. Trava se je svetlikala od dežnih kapelj in marjetice so bile videti zaspane. Samo še malo in bom na vrhu. Obstala sem in pomislila: Ena hiša vec ali manj na opu­stošenem svetu, kup ruševin vec v naši poha­bljeni Evropi – le kaj je vse to? Nic, manj kot nic. Pokrajine niso mogli zažgati, nebo je ravno tako sivo in milo kot v preteklih jese­nih; tam je še vedno gozd, tudi jablane bodo naslednje leto spet cvetele in planine tam cez so vecne. Šla sem naprej in uzrla bele zidove med golimi vejami. Mogoce pa le ni res? In potem sem zagledala. Okostje. Znotraj zidov je vse izginilo. Kot bi odpihnilo streho. Namesto oken samo velike crne luknje, za njimi kupi odpadlega ometa, kamenja, zoglenelega lesa. Nesrecna zelena vrata so še vedno ohlapno visela pod vhodnim obokom, toda velika glicinija na obeh straneh je bila požgana in unicena. »Dvorec s sto let staro glicinijo« so ljudje pogosto imenovali Twiordy-Kamen. Stopila sem v vhodni prostor. Stopnice v drugo nadstropje so plavale v zraku, spodnja polovica pa je ležala zdrobljena na kupu na tleh. Nisem mogla razumeti. Stopnice so bile tako trdne, tako varne – dvanajst kamnitih stopnic in že si bil doma. Šla sem ven in poskušala v sobe pogleda­ti skozi okenske odprtine. Toda sob ni bilo. Tam, kjer je bila knjižnica, je ostal samo še kos zidu, moja soba je bila praznina med zru­šenimi stenami. Sedla sem na travo in nisem obcutila nicesar. Bila sem samo presenecena, da se je stavba, ki je petsto let nudila zavetje genera­cijam in generacijam, ki je petdeset desetletij bila prica rojstvu in smrti mnogih ljudi, ki je bila tako trdna kot planine tam cez – da je ta trdni dvorec umrl kot šibko cloveško bitje. Mislila sem na nekdanje novembrske dneve, ko so v velikem kaminu v knjižnici gorela bukova polena in je po vsej hiši diša­lo po jabolkih in hruškah. Pomislila sem na naše pse – pince in jazbecarje, ki so tekali gor in dol po stopnicah, in na obokano dvo­rano v drugem nadstropju, kjer smo plesali ob svetlobi svec … Zaslišala sem stopinje. Po gramozni poti je prišlo kmecko dekle in se ustavilo pred mano. »Milostljiva!« je vzkliknila in me prijela za roko. Nisem je prepoznala. Morala je biti okoli dvajset let, imela je žive rjave oci in pri­jazen, porjavel obraz. Cez tanko bombažno obleko je nosila vojaški plašc, bose noge so bile v lesenih coklah. Sedla je k meni v travo. »Me milostljiva res ne pozna?« »Ne …« »Jaz sem Janezova hcerka, Micka!« Tisti trenutek sem si v spomin priklicala suhljate­ga, razcapanega otroka s tanko kitko, ki je izstopala kot podganji rep. »Lepa si postala, Micka!« »Kar dobro mi gre. Delam v sirotišnici. Pogosto sem mislila na gospo. Milostljiva so bili tako lepi v sivem krznu, ki se je svetilo kot srebro. Spomnim se vsake obleke, ki jo je nosila milostljiva, in tudi ogrlice … Zdaj se bo milostljiva vrnila, sem rekla ocetu pred kratkim, zdaj ji žandarji ne bodo mogli nic vec.« »Si vedela za to?« »Oce je pogosto govoril, da je milostlji­va morala zapustiti državo. Ko so prihajali žandarji in spraševali, je oce odgovarjal: Ne vemo nic, potuje …« »Kako je šlo tvojemu ocetu, Micka?« »Bil je v gozdovih, pri partizanih. Zdaj je invalid in prejema državno pokojnino. Mama šiva v sirotišnici. Jaz bom šla v šolo. Rada bi postala vzgojiteljica.« »Kaj pa ucitelj v Šmartnem – še živi?« »O, ja, je na Ministrstvu za šolstvo v Ljubljani.« »In njegov sin – mali Tone?« »Postal je major v Titovi vojski. Umrl je.« »In moja služkinja, Anka?« »Ustreljena – fašisti.« »Se spomniš grofice Buchenstein?« »Pri sebi je skrivala fašiste in zdaj je zapr­ta v Zagrebu.« »In Tonke?« »Ne.« »Toda mogoce se spomniš moškega, ki so ga klicali Stevo? … Bil je vitek in zago­rel … Imel je velike modre oci in že osivela senca …« »Ne.« »Škoda … nihce se ju ne bo spominjal …« »Milostljiva je videti utrujena. Vam prine­sem kozarec mleka?« »Hvala, Micka …« Pustila me je samo. Pomislila sem: Tistim, ki jim je bilo dano preživeti, je sedaj res bolje, še posebej mladim. Ucili se bodo in sodelovali pri obnovi dežele. To je bilo tisto, kar si je želel Stevo. Njega in njegove sopo­tnike sem poznala kot samo sebe. Kako je uspelo njim – zatiranim, izobcenim – ustva­riti gibanje, ki je ljudem dalo upanje? Posest Twiordy-Kamen, gozd spodaj ob jezeru in ta stari dvorec so del njihove zgodo­vine. In zraven sem bila tudi jaz …5 II. DEL 1. poglavje V zacetku retrospektivne zgodbe smo prestavljeni v cas med obema svetovnima vojnama, na posest Twiordy-Kamen, kjer se pripravljajo na zabavo. Prvi gostje se pripe­ljejo z avtomobilom Fiat in skupina ljudi, ki se vraca s polja, se razmakne ter po sloven­sko pozdravi z »dober vecer«6. Medtem ko se gostje navdušujejo nad glicinijo, ki se vzpe­nja nad vhodnimi vrati, se lastnica posesti Jelena Vernizani sprašuje, ali naj si nadene diamantno ogrlico. Zaveda se njene vredno­sti: z vsoto, ki bi jo dobila, ce bi jo prodala, bi pet kmeckih družin lahko živelo eno leto. Med premišljanjem jo zmoti služkinja Anka, ki ji pride povedat, da umira sin bli­ 5 Gusti Stridsberg: Skuggspel i Jugoslavien. Albert Bonier För­lag. Stockholm, 1946, str. 7–16. (V nadaljevanju Skuggspel i Jugoslavien.) 6 »Dober Vetsjer.« Skuggspel i Jugoslavien, str. 20.žnjega soseda. Jelena stece pomagat in med potjo na robu gozda za trenutek uzre dve postavi – moškega in žensko. Ne sluti, kako pomembno vlogo bosta odigrala v njenem življenju. Pogovor med skrivnostnima osebama razkrije, da je moški ilegalec Stevo7, ženska pa dekle, domacinka študentka Tonka, ki naj bi se udeležila zabave in se poskušala pribli­žati šefu policije iz Zagreba, zloglasnemu Vidakovicu. Oba vesta, da bo to zelo težko in nevarno, toda njuna naloga je odkriti, ali so zaprti oporecniki še živi; ce so, kje so zaprti in ali jih je mogoce obiskati. Tonka naj bi tudi poizvedela, kakšna oseba je lastnica Jelena Vernizani in kakšen je njen odnos do ilegalnega gibanja. Njena posest ima namrec strateško lego, saj je do avstrijske meje le nekaj kilometrov. Pogovor se dotakne tudi prihajajocih gostov. Med njimi je baron Thorn, ki ga klicejo »barocni baron«, saj povsod po deželi zbira predmete iz tega stilnega obdobja. 2. poglavje Tonka ne ve, kako naj se cim bolj neo­pazno približa dogajanju v dvorcu. Ceprav pozna lastnico, s katero sta skoraj vrstnici, se odloci za stranski vhod skozi kuhinjo. Gospodinja jo ima rada in tudi tokrat želi z njo poklepetati o prihajajocih gostih. Še posebej pa jo skrbi, kje se je zadržala Jelena. Tonka ji obljubi, da jo gre iskat. 3. poglavje Jelena je prica tragicni usodi družine – v mracni sobi je mati z umrlim otrokom, stara mati prebira rožni venec, oce prižiga sveco, mala Micka se stiska k Jeleni in caka, da se bo zgodil cudež. Jelena se zave grotesknosti svoje podobe – sredi bede v vecerni toaleti z diamantno ogrlico okoli vratu caka na raz­košno zabavo. Pocasi se umika proti vratom in ko ji v zahvalo poljubijo še roko, se vsa 7 V noci z 29. na 30. december 1920 je bil v Kraljevini Jugoslaviji sprejet zakon, s katerim je do sprejema ustave bila prepovedana »vsaka komunisticna in druga rušilna propaganda«. Poslancem Komunisticne partije Jugoslavije, ki je na volitvah 28. novem­bra istega leta dobila 198.736 glasov in s tem 58 poslanskih mest, s cimer je bila tretja najvecja stranka v državi, so bili mandati odvzeti. Delo komunistov je tako prešlo v ilegalo. zmedena razveseli Tonkinega prihoda ter dobesedno pobegne. Med potjo do dvorca jo Tonka previdno vpraša, ali bi se lahko pri­družila vecernim gostom. Jeleni se zdi njena prošnja drzen in zanimiv izziv, zato jo z vese­ljem povabi. Zamišlja si presenecene obra­ze gostov, ko bodo uzrli Tonko; je namrec (samo) hcerka kuharice pri buhenštajnskih, ki se bodo prav tako udeležili zabave. 4. poglavje Tonka nima primerne garderobe, zato Jelena odpre vse svoje omare in poskrbi zanjo. V ogledalu uzre njeno podobo in zasluti, kaj se skriva za Tonkino prošnjo – rada bi se približala Vidakovicu. Tonka ji potrdi njene slutnje, zato jo Jelena opozori na nevarnosti, ki jo cakajo. Ne skriva resnice. Namigne ji, da je med zaprtimi študenti tudi sin znane družine Brankovic iz Karlovca, ki ga bo oce s svojim vplivom in denarjem rešil zapora. Svetuje ji, naj vpraša tudi po njem, mogoce bo Vidakovic zaradi omembe znane­ga posestnika bolj prizanesljiv. Ko se Tonka pojavi med gosti, preseneti s svojim elegantnim videzom. Znajde se v družbi z grofico Buchenstein, ki žari s svo­jim diademom in bogato ogrlico iz rubinov, grofom Thornom, bogatim povzpetnikom Nikolo Marinkovicem in hrvaškim velepo­sestnikom Saynom. Njihov pogovor razkrije trenja in razhajanja: na eni strani plemstvo s svojimi privilegiji, na drugi logika neiz­prosnega trgovca; na eni strani Hrvati, na drugi Srbi … Nazadnje jo Jelena predstavi Vidakovicu, ki Tonko takoj zaprosi za ples. Za klavirjem je grof Codorini, na plesišcu je že nekaj parov, drugi s šampanjcem v roki poslušajo anekdote Jeleninega moža Geralda. Jelena je zaskrbljena in z odporom opazuje Vidakovica. Gerald mu od dalec navrže anekdoto o Macku8, a Vidakovic se ne da zmesti. 8 Vlatko Macek (1879–1964), vpliven hrvaški politik med obema svetovnima vojnama, naj bi se iz Zagreba odpravil na podeželje, da bi propagiral za kmecko stranko. Ko je po cetrt ure zapustil vlak, je sedel v avto, ki ga je cakal, in po kratki vožnji presedel na kmecki voz. Tik pred vasjo se je sezul in se bos odpravil na trg, kjer je imel govor. Ko so ga kmetje zagledali, so zavpili: Živel, naš brat! Skuggspel i Jugoslavien, str. 44. V romanu Mojih pet življenj je anekdota pripisana Stjepanu Radicu. 5. poglavje Po plesu Vidakovic Tonko povabi na pija­co. Posadi jo na zofo, natoci ji viski in jo pro­nicljivo opazuje. Z vsiljivo pozornostjo skrbi zanjo ter nacne pogovor. Tonka mu pove, da študira v Zagrebu in ga vpraša, zakaj je toliko zagrebških študentov zaprtih. Navsezadnje niso kriminalci, so le idealisti. »Žal,« odgo­vori Vidakovic, »kriminalci so bistveno manj nevarni kot idealisti.« Tonko postane strah, zacne dvomiti o tem, ali bo zmogla opra­viti svojo nalogo. Toda ne zmede se, ko jo zacne spraševati o študentskem casopisu, o ilegalnem glasilu ter o NJEM, ki je vodja gibanja in se skriva pod razlicnimi imeni. Tonka ironicno nazdravi vsem študentom v Jugoslaviji, Vidakovic pa jo povabi, da bi že naslednji dan odšla z njim v Zagreb, kjer bo lahko obiskala zapore. Pove pa ji, da se mu bo za to mogoce morala oddolžiti. Tonko zanima, kako, a ji Vidakovic ne odgovori. 6. poglavje Tonka vsebino svojega pogovora z Vidakovicem zaupa Jeleni, ki ni povsem pre­pricana, ali bo zmogla Vidakoviceva preigra­vanja, zato ji odsvetuje odhod v Zagreb. Ko spozna, da zanjo ni druge poti, jo poskuša zašcititi. Že dolgo namrec ve, da je Nikola Marinkovic zaljubljen vanjo in da imata z Vidakovicem mnogo skupnega, zato ga prosi, naj zaradi nje odpotuje v Zagreb in popazi na Tonko. Na vprašanje, kaj bo dobil za to, mu odgovori, da bo mogoce vsaj enkrat v življenju naredil nekaj, od cesar ne bo imel nobene koristi. 7. poglavje Ob petih zjutraj zabava pocasi ugaša. Nekateri so pospali na pripravljenih leži­šcih, drugi pritajeno šepetajo. Med polspe­cimi je tudi Claire Dehm, hcerka družine Brankovic, Jelenina vrstnica. Stari prijate­ljici obudita spomine na skupno bivanje v zavodu, ki so ga vodile nune in kjer se je bilo prepovedano okopati gol, zato je Jelena v banjo stopila oblecena v zimski plašc. Potem Claire spregovori o bratu Saši, ki je zaprt v Zagrebu in ga bodo naslednji dan izpustili. Oce je za to moral potovati v Beograd, saj so tam vplivnejši uradniki kot v Zagrebu. Odgovornemu je ponudil cigaretnico in jo položil na mizo (pod cigaretami je bilo tri tisoc dinarjev), potem pa se je za nekaj tre­nutkov ozrl drugam. Ko je spet spregovoril z uradnikom, cigaretnice ni bilo vec. Jelena ironicno pripomni, da so se usluge v enem letu zelo podražile; še lepo poprej je za pod­kupnino zadošcalo dva tisoc; ocitno veliko stanejo tudi tajni agenti, ki jih najema polici­ja in jih je vec kot tristo. Ko se približa grofica Buchenstein in oznani, da je treba k maši, nihce ne ugovarja. Moški si poravnajo obleke, ženske pa nanese­jo nov sloj pudra, da pred zajtrkom opravijo še neprijetno, a nujno dolžnost. Jelena ostaja doma, saj mora poskrbeti za zajtrk. 8. poglavje Na zacetku poglavja je predstavljena Huda luknja. »Huda lukna so kmetje imenovali jame v skalnatem odseku ob podeželski cesti do Mislinje. Visoki bori in gošcava so skri­vali nizek vhod, ki je vodil v crno temo. Otroci so se bali „duhov nesrecnika“, ki je vcasih strašil po jamah, in tudi žandar­ji, ki so iskali pobegle kriminalce, si niso upali vstopiti. V temnih kotih labirinta se je osamljeni moški s strelnim orožjem lahko branil pred dvema ducatoma napa­dalcev. In pogosto se je zgodilo tako. V mirnejših casih pa je bila Huda lukna vsekakor varno skrivališce za vse, ki se niso bali duhov. Kdor je dobro poznal obmocje in ni želel, da bi ga videli, se je lahko izognil podeželski cesti, saj je vstopil skozi zadnje, malo znane vhode v gozdu.«9 Stevo leži pred Hudo luknjo in caka Tonko. Medtem razmišlja. O ljudeh, tujih deželah, domu, mogoce ženski? Nic od tega; v mislih ima nov prenosni tiskarski stroj, saj ga gibanje nujno potrebuje. Toda le kje bi našel ljudi, ki bi jim lahko zaupal? Kako neki bi privabil Jeleno Vernizani? Neimenovani, ON, je preprican, da bi jo lahko pridobili k sodelovanju; knjigarnar v Zagrebu mu je 9 Skuggspel i Jugoslavien, str. 63.namrec povedal, da bere revolucionarno lite­raturo. Ljudem iz mesta, nedalec od Twiordy-Kamna, pa se zdi nezadovoljna z življenjem, navelicana in nastrojena proti oblasti. Kdo ve, mogoce pa je le muhasta … Njena zgodba bi ob razkritju vsekakor bila povsem drugac­na od usod ujetih študentov – leto ali dve v zaporu, mogoce izgon; takšnim, kot je gospa Vernizani, na pomoc namrec priskocijo odvetniki in tudi objave v tujem tisku. Med razmišljanjem ga zmoti Tonka. Poroca mu o veceru z Vidakovicem in pre­pricana je, da bo zmogla. Stevo pomisli, da bi ji preprecil odhod, hkrati pa se zaveda, da bi jo tudi s tem izpostavil. Daje ji še zadnje napotke o tem, kako naj cim bolj poskrbi za varnost sebe in drugih in naj poskuša izve­deti cim vec. Ce je kdorkoli med zaslišanjem izdal karkoli, so v nevarnosti vsi. Predvsem pa naj ostane zvesta ideji. 9. poglavje Jelena izve, da je Vidakovic že odpoto­val, Marinkovic pa je še vedno v postelji. Za namecek se v kuhinji ustavita še žandarja, ki povesta, da sta bila vso noc pokonci, saj se v okolici že nekaj casa skrivajo socialisti ali celo boljševiki. Med njimi je posebej nevaren vitek moški temnejše polti, z modrimi ocmi in na sencih že rahlo osivel; za pomoc pri uspešnem lovu nanj ponujajo 300 dinarjev. Marinkovic koncno vstane, in ko mu Jelena ponudi, da ga zapelje do barona Thorna, kjer naj bi kupil enega od Thornovih starih kipov, ji obljubi, da bo cim prej odpo­toval v Zagreb in poskušal izpolniti, kar od njega pricakuje Jelena. Nikola Marinkovic se nikoli ni obreme­njeval z naceli, bil je vedno na strani moc­nejšega. Bogastvo si je nakopicil z dajanjem posojil in s trgovanjem. ‚Koristiti vsem in zavajati vse‘ je bilo njegovo vodilo; ljubezen in sovraštvo sta mu bila tuja, ‚biti prijatelj‘ je zanj pomenilo dajati in sprejemati usluge. Srbski patriotizem ga ni omejeval pri financ­nem podpiranju Anteja Pavelica in ustašev: »Naj se Hrvati pobijejo med sabo; Srbi bodo imeli od tega samo korist. Navsezadnje so Slovenija, Hrvaška in Crna gora samo kolo­nije.« Stiki s Pavelicem so mu omogocili tudi sodelovanje z italijanskimi fašisti, preko kate­rih pa je svoje financne interese pri trgovanju s premogom povezal tudi z nacionalsocialisti v Nemciji. Z denarjem si je kupoval mirno vest, zapravljal ga je na vse mogoce nacine. Da je tudi sin ljudstva, je dokazoval s tem, da je delavcem podarjal cigarete, pil z nižji­mi uradniki, spal z natakaricami. Med svoje trofeje je želel umestiti tudi Jeleno Vernizani. Zgradil je vilo in jo bogato opremil; vzdušje vanjo pa bi prinesla zanj nedosegljiva žen­ska. Jeleno je spoznal pred nekaj meseci na obali Jadranskega morja. Ocitno je vedel za nezvestobo njenega moža; Jelena je celo pre­pricana, da jo spremlja njegov detektiv, saj se Nikola vcasih povsem nepricakovano pojavi na njenih poteh. Po srecanju s Tonko se Stevo po skrivnih poteh napoti proti šoli v Šmartnem. »Novo šolsko poslopje se je nahajalo na koncu dolgega topolovega drevoreda, ki je vodil do cerkve in župnišca. Za njo – dva kilometra od Twiordy-Kamna – je bila vas Sv. Martin. Železniška proga je vas razdelila na dve polovici. Vsak dan se je mali ropotajoci lokalni vlak s sopihajoco lokomotivo ustavil pred neugledno posta­jo, se odkotalil do Turiške vasi in nato do Celja, kjer je med hitrimi vlaki iz velike­ga sveta potrpežljivo cakal, preden je po dveh urah opravil enako pot nazaj.«10 Stevo si zacasno skrivališce najde pri tamkajšnjem ucitelju. Jelena ga dobro pozna, vendar ne sluti, da je med organizatorji ile­galnega gibanja. Ura je ravno opoldne in uciteljeva žena postreže kosilo v spalnici; kje drugje bi jih lahko kdo neprijetno presenetil. S skrivnim delovanjem je seznanjen tudi uci­teljev sin Tone, star devet let. Med kosilom Stevu pove, da ga je med odmorom na dvo­rišcu nagovoril žandar in mu ponujal cokola­do, ce bi bil pripravljen opazovati okolico in mu povedati, ali je kje opazil vitkega temno­poltega, že rahlo osivelega tujca – Hrvata z modrimi ocmi. Stevo spozna, da bo moral cim prej zamenjati skrivališce, najverjetneje ga bo našel pri bližnjem kaplanu. 10 Skuggspel i Jugoslavien, str. 83. V sosednjem prostoru se ucitelj pogovar­ja s kmetom, ki mu pride povedat, da je ena od kmetij spet na dražbi; že dvanajsta v dveh mesecih. Nacrtuje, da bi nagnali dražitelja, a mu ucitelj to odsvetuje, saj bi to bilo kazni­vo. Predlaga mu, da bi vsi, ki bodo prišli na dražbo, to preprosto bojkotirali. Enako sve­tuje tudi baronu, ki je malo kasneje prišel, da bi od ucitelja odkupil staro barocno uro. Preprica ga s tem, da bi se navsezadnje kaj podobnega lahko zgodilo tudi njemu. Ker je ura potrebna popravila, baron povpraša uci­telja, ali pozna koga, ki bi mu jo lahko popra­vil. Stevo izkoristi situacijo in se predstavi kot uciteljev bratranec Vukic, ki išce zacasno delo. Ve namrec, da bi bilo bivanje pri baro­nu dobro skrivališce. Baron z veseljem sprej­me ponudbo. 10. poglavje Vidakovic in Tonka se z avtom vozi­ta mimo Celja in Zidanega Mosta proti Zagrebu. V Zidanem Mostu šofer natoci gorivo, Vidakovic pa kupi vino in pomaran­ce. Tonko zanima, ali bo lahko popoldne že obiskala prijatelje v zaporu. Ceprav bosta v Zagrebu v dobrih dveh urah, ji Vidakovic pove, da ima druge nacrte; zanjo je rezer­viral sobo v hotelu Esplanade. Tonko spet zajameta dvom in strah. V globokem premi­šljevanju jo zmoti Vidakovicev klic, name­njen skupini Ciganov, ki potujejo z vozom. Z njega skoci Ciganka in mu prerokuje z dlani. Roko ji povsem instinktivno ponudi tudi Tonka in ob pogledu na njeno dlan se Ciganka zresni ter pove en sam stavek: »V Donavo se izlije reka in proti Donavi gre tvoja pot.« Tonka je zmedena. Ko zapeljejo v vas, kjer je tržni dan, zagleda gostilno in cerkev. Odloci se, da bo pobegnila in se skri­la v cerkvi. Vidakovicu rece, da se ne pocuti dobro, in prosi, da ustavijo. Stece v gostilno, toda ko vidi, kako vsakdanje je vzdušje med ljudmi, si dopove, da bo vse v redu. Tako naroci samo klobaso in kruh ter se odpravi proti avtu, kjer ji Vidakovic natoci žganja. Med nadaljevanjem poti zaspi in se zbudi šele v Zagrebu. Ko vstopi v hotelsko sobo, se vrže na posteljo in spi naprej. 11. poglavje Jelena je pripeljala Marinkovica k baro­nu Thornu, da bi koncno sklenila posel. Baronov dvorec je pravo razstavišce starih umetnin, do katerih je baron vzpostavil poseben odnos; kipe dobesedno personifici­ra. Ko vstopita, se baron ravno pogovarja z na novo najetim mizarjem. Jelena spozna, da je to clovek, ki ga išcejo žandarji. Ob pogle­du nanj se ji zazdi, da ga pozna že od nekdaj. V njem uzre odsev mnogih upornikov iz pre­teklosti; spominja jo na novo rojene sanje o boju za svobodo, ki so bile ubite že tisockrat, a so vecne. Jelena ga želi opozoriti na nevar­nost, zato barona in Marinkovica prepusti pogajanjem o nakupu, sama pa se z »mizar­jem« umakne v delavnico. Vesta, da nimata veliko casa, zato ji Stevo predlaga, da bi se ponovno srecala zgodaj zjutraj naslednji dan na gozdni poti proti Mislinji. 12. poglavje Jelena se zaveda, da Steva srecuje v obdo­bju, ko se je loteva malodušje. Ljudi, ki jih pozna, bi lahko razvrstila med dvolicneže ali sanjace, ki jih je premagala resnicnost. Vsi pa so, tako kot sama, povprecneži brez prave vere v karkoli. Kasneje sicer ugotovi, da se je motila o marsikom. Srecanje s Stevom ob nemogoci jutranji uri je zato zanjo nekaj pov­sem novega. Clovek s ponarejeni dokumen­ti, brez dela, brez rednega dohodka, oropan varnosti; lovijo ga kot kriminalca, pa vendar to ni. Živi brez ljubezni, a je ustvarjen zanjo. Jelena ve, da se je v trenutku zaljubila vanj. Je na pragu prepovedanega, a se pocuti pov­sem varno. Zaveda se privilegija, da jo že vse življenje varuje njeno poreklo. Stevo ji kasneje pove, da ga je spominja­la na radovednega otroka brez predsodkov; na svetovljanko in šolarko v eni osebi, zato ji tenkocutno in pocasi razkriva, kako živi devetdeset odstotkov ljudi. Sam veliko potuje – Dunaj, Praga, Berlin, Pariz – in se srecuje z opozicijo v teh deželah. Nekateri sanjajo o liberalizmu, drugi o demokraciji in socia­lizmu. Meje zanj ne obstajajo. Na vprašanje, zakaj je izbral takšno življenje, ji odgovori, da je to del njega; tako kot njegove modre oci. In na vprašanje, zakaj se zanima zanjo, ji razkrije, da ga zanima lega njene posesti. Je blizu meje in pri njej bi lahko bivali opo­recniki, preden bi jih pretihotapili cez mejo v Avstrijo. Na njeni posest bi bilo tudi dosti prostora za shranjevanje prepovedane litera­ture in celo za prenosni tiskarski stroj. Jelena bi z veseljem pomagala ljudem, kot je Tonka, toda moža Geralda in drugih ne bi rada pre­vec izpostavila. Dogovorita se za ponovno srecanje naslednje jutro. Kmalu po tem pogovoru Jelena izve, da je Stevo iz Avstrije v Slovenije pretihotapil že na tisoce letakov z vsebino, naperjeno proti jugoslovanski diktaturi. Skrivaj so potovali v kanglah za mleko, vrecah krompirja, zabojih z jabolki, balah hmelja, v kovckih z dvojnim dnom. Ko se Jelena vrne domov, Gerald opazi, da je spremenjena, a je ne sprašuje. Zakonca sta sprejela dejstvo, da živita vsak svoje življenje. Sta prijatelja, ki ju družita glasba in literatura; oba sta tesno povezana tudi z dvorcem in s posestjo. Jelena pomisli, da bi se v velikem svetu že zdavnaj izgubila, v tišini slovenske pokrajine in tesnem stiku s prvinsko naravo pa lahko ohranjata svoje dostojanstvo. Jelena je stara trideset, Gerald petintrideset let. 13. poglavje Tonko prebudi trkanje na vrata. Hitro se uredi in poišce Vidakovica, ki jo že caka v avli hotela. Želi jo povabiti na vožnjo z avtom, vendar ga Tonka prosi, ce bi lahko cim prej odšla obiskat zapornike. Vidakovic ji ustreže in ji pove, da so mladega Brankovica že izpu­stili, Hribar je menda bolan in je v jetniški bolnišnici, Vidasa pa so poslali v Beograd; tako bo lahko videla le Tomica. Tonka želi obiskati tudi Hribarja, a ji Vidakovic pove, da je nezavesten – menda ima visoko vroci­no. Tonka si poskuša zapomniti pot do celic. Na vprašanje, ali je zapor poln, ji paznik odgovori, da so zadovoljni »s prilivom«, a da imajo še dosti prostora. Ko vstopi v Tomicevo celico, se mora najprej prilagoditi na temac­nost prostora. Preden se zacneta pogovarjati, jo Tomic s prstom opozori na možnost pri­sluškovanja, potem pa izpod ležišca pote­gne košcek papirja in oglja. V nadaljevanju govorita eno, pišeta pa si resnico. Tonka tako izve, da so Vidasa ubili, Hribar pa je nezave­sten in je med mucenjem oslepel na eno oko. Nihce ni izdal nicesar. Spraševali so jih tudi, kje je ON. Tomic ji pove, da je v Dalmaciji. Casa za pogovor imata samo deset minut, in preden se razideta, Tomic papir raztrga na drobne košcke ter ga poje. 14. poglavje Nikola Marinkovic prispe v Zagreb okoli devetih zvecer in takoj poklice Vidakovica. Ta ga sprva noce sprejeti, ko pa mu ponudi nekaj tisoc din, privoli v srecanje. Njegova vila na obrobju mesta, obdana z negovanim vrtom, je zatemnjena in tiha. Od streža­ja izve, da je Vidakovic imel obisk in da je dekle jokalo. Vidakovic Nikoli ponudi pijaco in moška zacneta meriti moci. Nikola opazi, da je nemiren, zato je preprican, da je dekle še v hiši. Previdno vzame svojo listnico in jo položi na mizo. Potem omeni dekle, s katero je Vidakovic plesal prejšnji vecer. Pogajata se o višini odkupnine, a ker Vidakovic še vedno okleva, ceku za tri tisoc din doda še ban­kovec za petsto dolarjev in tako šef policije popusti. Cinicno doda, da bi dekle naslednji dan tako ali tako lahko dobil zastonj. Marinkovic Tonko najde v sobi na poste­lji. Oci ima otekle in vrocicne, kot da je bolna ali opita. Preprican je, da ne ve, kaj se dogaja okoli nje, zato jo dvigne in odnese do avtomobila ter odpelje v hotel. Obljubi ji, da jo bo naslednji dan odpeljal domov, k Jeleni. Ko jo pride zjutraj iskat, mu povedo, da je že odšla. 15. poglavje O tem, kaj se je dogajalo s Tonko, izvedo cez štiri dni. Jeleno namrec obišce neznanka in jo prosi, ce bi ji lahko pomagala priti do ucitelja v Šmartnem, saj ima pismo za Steva. Pove ji tudi vse, kar ji je zaupala Tonka. Po obisku zapora je Vidakovic Tonko odpeljal na daljši izlet, nato pa sta vecer pre­živela v njegovi vili. Tonka je bila sprošcena, saj je bila prepricana, da se je vse potreb­no že zgodilo. Izvedela je, da je Vidakovic navdušen gojitelj vrtnic in popotnik. Med pogovorom ji je dotakal pijaco in jo med dru­gim vprašal, ali že kaj pogreša Slovenijo in moškega z modrimi ocmi. Tonka tako spo­zna, da se zgodba zanjo šele zacenja; pocuti se, kot bi dobila udarec v glavo in ne more spregovoriti. Vidakovic ji pove, da Steva že dolgo zasledujejo, da pa ga lahko reši, saj ve, da je zaljubljena vanj. Izdati mu mora samo, kje se skriva ON. Ko stopnjuje svoje grožnje, Tonka v strahu, da bi Stevo doživel podobno usodo kot njeni prijatelji v zaporu, Vidakovicu pritrdi, da je ON v Dalmaciji. 16. poglavje Okolišcine za Steva postajajo vse nevar­nejše, zato skrivališce za nocna srecanja z Jeleno poišce v soteski blizu Twiordy-Kamna. Ker strme stene onemogocajo spust do dna, si v eno od njih vkoplje komaj vidne, smrtno nevarne stopnice. Jeleni pomaga, da sestopita. Najprej ji preda Tonkino pismo, ki Jeleno gane do solz; obupana Tonka namrec zakljuci s priznanjem, da je izdala in da ji tega razen mogoce Boga nihce ne bo mogel odpustiti. Stevo, razocaran tudi nad sabo, da ji je zaupal takšno nalogo, vztraja pri tem, da je nic ne more opraviciti. Ko ga Jelena vpraša, katera zaljubljena ženska bi ravnala drugace, ji hladno odvrne, da vecina, ki pri­padajo gibanju. Pri tem omeni sestro Zlato, ki je tri leta preživela v zaporu in tudi med mucenjem ni izdala nicesar. Je partnerka in najtesnejša sodelavka NJEGA, a ce bi mora­la izbirati med idejo in NJIM, ne bi oklevala. Sicer pa je preprican, da se Tonka skriva pri prijateljih v Zagrebu. V nadaljevanju prosi Jeleno, da nemudo­ma odpotuje v Dalmacijo. NJEGA je namrec treba opozoriti, da je izdan. To pa v takšni situaciji lahko naredi samo nekdo, ki policiji ni sumljiv in se lahko nenadzorovano giblje. Pelje naj se do Kraljevice in se potem odpra­vi do Hreljina. Da ji vse potrebne napotke, ki se jih mora Jelena nauciti na pamet. Jelena ima sprva pomisleke, saj je z domacimi že dogovorjena za srecanje z gosti, a se domisli in napiše pismo, ki naj bi ga ji poslala prija­teljica. Menda je v Dalmaciji, kjer je zbolela, in prosi Jeleno za pomoc. Jelena je tako opol­dne že na vlaku. Domaci so njeno pot sprejeli z razume­vanjem, gospodinja je celo prepricana, da se je zapletla v ljubezensko afero. Jelena Dalmacijo dobro pozna, saj jo je obiskala že veckrat, da bi si odpocila. Na vprašanje, od cesa, ne bi mogla odgovoriti; toda v navadi je bilo, da si gospe naberejo moci ob morju vsaj dvakrat na leto. Toda tokrat je drugace. Ko se v hotelu v Sušaku vpisuje v knjigo gostov, jo ogovori Nikola Marinkovic, ki ji je ocitno sledil. Najprej ji pove vse o dogajanju pri Vidakovicu in o Tonkinem izginotju, potem pa izrazi željo, da jo spremlja v Kraljevico. Jelena ga zavrne z izgovorom, da mora varo­vati svoj ugled, in se za srecanje z Nikolo dogovori za naslednji dan. 17. poglavje Jeleno prevzame pogled na Kraljevico in kraški masiv nad njo. Prtljago shrani v pristanišcu ter se peš odpravi navzgor proti Hreljinu, vasi visoko nad Kraljevico. Pot po cesti se ji zdi predolga, zato ubere bližnjice cez vinograde in kamnito pokrajino. Ve, da ne sme spraševati po nikomer, in v mislih sledi Stevovim navodilom. Z ocmi poišce rumeno hišo z rdecimi polkni, enajsto na desni strani ceste. Pri oknu uzre starejšo žensko v tipicni noši in v njenem obrazu pre­pozna Steva. Brez oklevanja vstopi. Stevova mati je previdna in nezaupljiva. Ko ji Jelena pove, da je ON izdan in da ga je treba odpe­ljati na varno, v Italijo, ji pove, da so ga pred tremi dnevi aretirali, o Zlati pa ne ve nicesar. Pred odhodom ji naroci, naj poskusijo nare­diti vse, da GA rešijo. Potem jo objame okoli ramen in jo poboža po licih. Jelena je potrta kot že dolgo ne. Ko pride v hotel, prelista casopise in v enem najde novico o naplavljenem truplu na bregu Donave. Dekle je bilo svetlolaso, na sebi je imela modro obleko in v vodi je bila že vec dni. Jelena pomisli na Cigankin stavek, ki ga je Tonka zapisala v pismu: »V Donavo se izlije reka in proti Donavi gre tvoja pot.« 18. poglavje Ce je Jelena pred tem dogajanjem še imela kakršnokoli romantizirano podobo o življe­nju revolucionarjev, se je ta zdaj razblinila. Revolucionarno gibanje je tako neromantic­no kot vojna – boj, umazanija in bolecina. Na eni strani mogocna mašinerija, na drugi ideal, okoli katerega se zberejo neoborože­ni, brezpravni ljudje. Lahko je biti pošten in ponosen v zavetju sloja, ki obvladuje mašine­rijo. Jelena je prepricana, da njenega upora nihce ne bi jemal zares, saj pripada mocnim. Bila bi kot mladi Brankovic; toda kaj bi bilo s Stevom ali Zlato? Koga še zanima Tonka, ki so jo kot obrabljeno orodje vrgli na smetišce? Koga skrbijo bolecine dalmatinske matere, ki se mora igrati skrivalnice zaradi svojih otrok? Nemudoma zapusti Kraljevico in po štiri­najstih urah neprekinjenega potovanja prispe v Turiško vas. Doma je nihce ne pricakuje, zato najprej skrivaj poklice barona Thorna in se z njegovim »mizarjem« dogovori za nekaj opravil, potem pa se pridruži vecerji. Vecer je utrujajoc in Jelena cuti, da ji Gerald ne verja­me niti besede; a tudi sprašuje ne. Na obisku sta mladi Saša Brankovic, nje­gova sestra Claire in njen mož Cajetan, ki Saša izmenicno dojemata kot mucenika ali izgubljenega sina. Jeleni se zdi, da niti sam ne ve, kaj je. Cajetan pripoveduje o svojem obisku Münchna in se navdušuje nad Tretjim rajhom. Prepricala sta ga disciplina ter konec brezposelnosti in stavk socialistov; tudi teo­rija o superiornosti arijske rase se mu ne zdi neumna. Ko ga Claire opozori na obsojene katolike, ji odgovori, da je to bila le trenutna stranpot nacionalsocialistov. Sploh pa po njegovem tudi katoliška cerkev ni cisto brez greha. Gerald in Saša mu seveda nasprotujeta in atmosfera postaja napeta. Ko vstopi stre­žaj Marko, ga Gerald provokativno vpraša, kaj misli o boljševikih. Marko mu odgovori, da so se kmetje že pogovarjali o tem, kdo bi dobil kak del posesti; on in gospa Jelena bi seveda lahko ostala in bi delala kot vsi drugi. Cajetan se ob tem zmagoslavno nasmehne. Družba se potem odpravi v knjižnico igrat poker, ko pa se odpravijo spat, se Jelena odti­hotapi na srecanje s Stevom. Ko jo objame, se Jelena stisne k njemu in ob tem pozabi na sporocilo, na dolgo pot, preprosto na vse. Kot da je vseh trideset let potovala, da bi pristala tu, kjer je zdaj. Potem Stevo nenadoma odstopi in Jelena zacuti nje­govo utrujenost ter strah pred tem, kar si želi. O tem, da je ON zaprt v Zagrebu, je že bil obvešcen, o Tonki pa se ne želi pogovar­jati. Se pa domisli nacrta, kako GA rešiti, in vpraša Jeleno, ali bi sodelovala. Ce ju odkri­jejo, njega caka smrt, njo pa zapor; mogoce bi jima uspelo celo pobegniti. Jelena ne želi pokazati, da jo je strah in ga tudi ne zavrne. Ce je že vstopila v igro, bo sprejela tudi pra­vila. Stevo v temi ne vidi Jeleninega nasmeha. Do jutra imata še tri ure. Pove ji, da je ob njej našel, kar je vse življenje iskal, in da ga je strah te srece. Njegovo življenje je drugacno, kot si ga predstavljajo mnogi. Ko je v gozdu, ne uživa v naravi, saj mora biti ves cas na preži. Rad ima živali, a ce bi imel psa, bi ga ta z lajanjem izdal. Rad se igra z otroki, a bi hitro spregovorili o tujcu. Matere ni videl že štiri leta, in ce bi umrla, ne bi mogel na pogreb. A kljub temu sanja. O ljudeh, ki jih ne preganjajo strahovi in skrbi; ki delajo brez naglice in prisile, ki imajo cas tudi za zabavo. O pisateljih, ki jim nihce razen njihove inspi­racije ne ukazuje, o cem naj pišejo. O casopi­sih, v katerih vsak lahko izraža svoje mnenje. O casu, ko se clovek ne boji vec ljudi. 19. poglavje Jeleno prebudi trkanje na vrata. Gospodinja ji pove, da je ura že enajst in da je ob enih kosilo z grofico Buchenstein, potem pa je na vrsti dražba Lampretovega posestva. Jelena je zmedena od vsega; dogo­vor s Stevom o nacrtovani akciji v Zagrebu ji ne da miru. Ko vstopi Gerald, ga prosi, naj ji pomaga odvrniti grofico od sodelovanja na dražbi. Gerald ji obljubi pomoc, hkrati pa ji svetuje, naj se ne izpostavlja prevec, saj bo svoj vpliv potrebovala še kje drugje. Jelena spozna, da je uganil marsikaj. Grofico med vožnjo na dražbo prepricajo vsaj toliko, da ne bo dražila prva. Ko prispejo na dvorišce kmetije, se Jeleni razkrije vsa tragika kmeckih družin – dra­žijo kmetijo dobrega gospodarja, ki zna z zemljo, a je nima veliko, primanjkuje mu tudi denarja, zato je zapisan propadu. Na dvorišcu se tre ljudi, trije Lampretovi otroci sedijo na stopnicah pred vhodom. Ko draži­telj zacne postopek, pred ljudi stopi sedem­desetletni kmet Rojnik in naznani, da nihce ne bo dal ponudbe. Med ljudmi se zaslišijo vzkliki, naj se uradniki vrnejo v Beograd, ce nimajo poceti kaj pametnejšega, zato se dražba konca predcasno. Saša Brankovic se med dogajanjem pogo­varja z uciteljem iz Šmartna. Ko je spet ob Jeleni, razkrije, da ve za njeno sodelovanjem z gibanjem. Jelena se spreneveda in šele ko ju poveže ucitelj, mu to prizna. Organizacija ima namrec stroga pravila; nihce se ne sme razkriti nikomur, dokler tega ne stori tretja oseba, ki mu organizacija zaupa. Po tem dejanju jima Stevo zaupa zahtevno nalogo, na katero se morata dobro pripraviti. 20. poglavje Med pripravami se Saša in Jelena pogo­varjata tudi o gibanju. Ugotavljata, da je zaje­lo veliko študentov; med njimi so tudi otro­ci visokih policijskih in vladnih uradnikov. Jeleno zanima, kaj je pritegnilo njega, sina vplivne in premožne rodbine. Saša ji pove zgodbo o svojem prijatelju, študentu medicine. Zaprli so ga, ker je pri­speval denar za družinske clane izgnanih clanov gibanja. Njegova sestra je zaprosila Saša, naj pomaga. Tako se je Saša obrnil na svojega vplivnega oceta in mu poskusil dopovedati, da so družine ostale brez vsakr­šnih dohodkov in da ženske ne dobijo dela. Dejstva oceta niso prepricala. Po njegovem bi ženske dobile delo, ce bi se locile; sploh pa so to sovražniki države. Sašev sošolec je tako ostal v zaporu. Mati mu je vsak dan nosila hrano; po šestih tednih pa se je paznik nave­lical in ji svetoval, naj si prihrani sitnosti, saj so sina že pred dvema tednoma ustrelili. Dnevi za Jeleno minevajo brez vecjih pre­tresov. Z Geraldom živita umirjeno življenje posestnikov in cas s Stevom se ji zazdi kot sanje. Obcasno podvomi, ali bo lahko žive­la dvojno življenje. Nekega deževnega jutra ji uciteljev sin Tone prinese šopek travniških rož in z njim pismo. V njem so le besede: »Jutri ob petih popoldne.« 21. poglavje Jelena ve, da gre tokrat zares. Najprej poklice Saša in skupaj pripravita nacrt. Med popoldanskim prigrizkom Jelena družini naznani, da se je pokvaril aparat za pripra­vo masla in da bo morala po rezervni del v Ljubljano. Saša naj bi šel z njo, saj bi menda tudi sam rad nabavil nekaj stvari. Naslednje jutro se odpeljeta z avtom. V Ljubljani tako v trgovini kot pri kosilu vzbu­jata pozornost; potrebujeta namrec alibi, kajti dejansko sta namenjena v Zagreb. Jelena poklice domov in pove, da bo pozna, Gerald pa jo seznani z dvema novicama: pre­mestili so kaplana, kajti njegove pridige so bile za škofa prevec politicne; druga novica pa je pismo Nikole Marinkovica, v katerem napoveduje svoj prihod na Twiordy-Kamen. Ocitno je še v Zagrebu, zato Jelena prosi Geralda, naj ga na kakršen koli nacin prepri­ca, da gre cim prej na pot; nikakor namrec ne želi, da bi v Zagrebu naletela nanj. 22. poglavje Jelena in Saša se iz Ljubljane odpeljeta proti domu, toda na robu mesta se ustavi­ta, obrneta avto, zamenjata registrsko tabli­co in se odpravita proti Zagrebu. Jelena se tudi preoblece in svoje rdeckaste lase potlaci pod klobuk. Tik pred Zagrebom Saša izstopi in se napoti proti tramvaju, s katerim se bo zapeljal v mesto. Jelena križari po stranskih cestah ter se nazadnje ustavi pod visokim drevesom, kjer caka, da bo izpolnila nalogo. Napetost v sebi poskuša ublažiti z recitira­njem pesmi, ki se jih še spomni. Ko do pete ure manjka samo še deset minut, tudi sama odpelje proti mestu, v bližino zaporov. Saša se medtem najavi pri direktorju zaporov. Zahvali se mu, da so bili strpni z njim, ko je prestajal svojo kazen, in mu pove, da se hoce oddolžiti za to. Pokaže mu zapis v slovenskem casopisu o korupciji in neredu v zagrebških zaporih in mu namigne, da ve, kdo bi lahko bil kriv za to; sam ga je videl v bližnji gostilni v družbi s sumljivimi ljudmi. To naj bi bil paznik, ki je ta cas dežuren pri glavnih vratih. Direktor tega ne more verje­ti na besedo, zato paznika poklice na zago­vor. Ta res prizna, da je veckrat tam, zato ga direktor ukaže pridržati. V tistem trenutku nastane v zaporu pravi kaos, saj ugotovi­jo, da je nekdo pobegnil. Direktor panicno stece na hodnik, Saša pa mu v slovo na mizi pusti listek, da je vesel, da je lahko pomagal in da bo na voljo še kdaj, ko bo imel ustrezne informacije. V dogodek je vpleten tudi Stevo. Dan pred tem dogodkom je preživel skrit v kleti ob kuhinji. V casu vecerje sledi dekletu, ki razdeljuje hrano, ter s kloroformom omami paznika, odklene celico in na skrivaj odpe­lje zapornika. Šele po dobri minuti, ko sta že na ulici, razdeljevalka hrane zavpije, da je ena celica prazna. Pazniki so na nogah, toda pobegla sta že na prostosti. Na vogalu sose­dnje hiše ju caka Jelena z avtomobilom in po vnaprej pripravljenem nacrtu poniknejo na zagrebške ulice. Ustavijo se šele na podeže­lju, na dogovorjeni kmetiji. Jelena spozna, da je »pobegli zapornik« Stevova sestra Zlata. Ko poskrbijo zanjo, se Jelena zlomi in zacne neustavljivo jokati. Potem zaspi. Pozno zve­cer jo Stevo zbudi in ji naroci, naj Zlato odpelje na varno, na Twiordy-Kamen. 23. poglavje Jelena od Steva terja pojasnilo, saj je bil prvotni nacrt povsem drugacen; reševali naj bi NJEGA. Stevo ne more z njima na pot, zato razlago prepusti Zlati, Jeleno pa prosi, naj s Sašem poskrbita zanjo; potrebuje namrec pocitek in nego, saj so ji med zasli­ševanjem poškodovali glavo in zlomili nekaj reber. Ko si bo malo opomogla, jo bodo pre­tihotapili cez mejo, v Avstrijo. Sam pride na Twiordy-Kamen naslednji dan in predlaga, da se dobita zvecer ob enajstih. Jelena pozno zvecer varno prispe do doma. Malo pred dvorcem jo caka Saša. 24. poglavje Zlato skrijeta v gozdu in se dogovorita, da morata vsaj del zgodbe zaupati Geraldu. Vecino resnice ohranita zase, ker je prenevar­na, zato mu povesta, da je z njima pripotova­la Saševa trenutna ljubezen, ki je pobegnila iz jece in se mora nekaj casa skrivati. Gerald z nicimer ne pokaže, da dvomi o njuni zgod­bi, in pomaga Zlato na skrivaj spraviti v hišo. Namestijo jo v najbolj oddaljeno sobo za goste, poslom pa natvezejo, da je v sobi Saša, ki je zbolel in nujno potrebuje mir. Sam bo poskrbel zase, saj ima za sabo štiri leta medi­cine. Ko Jelena zjutraj pride k njima, Zlata leži na ležalniku ob odprtem oknu, Saša pa sedi ob njej in ji bere. Jeleni se zazdi zrelejši, toda v njem še vedno vidi utelešenje sloja, ki mu oba pripadata, a sta ga oba izdala. Zlatine oci pod obvezanim celom so nenaravno velike. S težavo jo prepricata, da spregovori. Njena usta namrec hranijo skriv­nosti, ki jih je nemogoce izraziti z besedami. Preprosto pove, da njeno življenje dolocata ON in organizacija. Ljubi GA, kakor ljubi svojo VERO, ON pa je njena VERA. Je med redkimi, ki ve, kje se skriva ON in kdo je v resnici. Z mnogimi psevdonimi in zgodba­mi se je že zdavnaj spremenil v skrivnostno senco. Tudi ce kdo med mucenjem kaj izda, policija dobiva nasprotujoce si informacije. Išcejo ga tako po Sloveniji kot Hrvaški in Srbiji. Nazadnje sta se skrivala v Dalmaciji. Kmalu po Tonkini izdaji je policija zacela preiskovati tudi kraje v okolici Kraljevice. Zlata in ON sta se zato nameravala oskrbe­ti s hrano pri Zlatini materi, potem pa bi se ON odpravil proti obali in od tam v Italijo, Zlata pa bi se malo kasneje premaknila na sever proti Zagrebu. S tem bi zasledovalcem zmešala sledi. Žal sta bila izdana in casa je bilo samo še toliko, da je ON pobegnil, Zlata in mati pa sta v kuhinji zabrisali sledi nje­govega obiska. Ko so prišli žandarji, so ju zaceli zasliševati. Mati je izjavila, da ne ve nic, Zlata pa je v joku povedala, da je tisti, ki ga išcejo, pred tremi dnevi med nevihto uto­nil na poti v Italijo. Preden so jo odpeljali, je objela mater in jo šepetaje prosila, naj razši­ri novico, da so odpeljali in zaprli NJEGA. Tako se je med ljudmi spet ustvarila negoto­vost o tem, kaj je prava resnica. Nasprotujoce novice pa so zmedle tudi zasliševalce in med zasliševanjem Zlate so jo nenehno spraševa­li, ali je ON mogoce ona. 25. poglavje Življenje na Twiordy-Kamnu kljub skrivni gostji poteka povsem normalno. Na obisku je Saševa sestra Claire Dehm, prispel je tudi Nikola Marinkovic. Jelena se ponoci dobiva s Stevom in ob vrocih vecerih se hladita v bližnjem ribniku. Koncno sta si tako blizu, da ga Jelena vpraša, ali jo res ljubi. Stevo pri­trdi. Skupaj pripravita nacrt, kako pretihota­piti Zlato cez mejo. Baron Thorn in Marinkovic se že dolgo pogajata o ceni za nakup kipa svete Magdalene. Marinkovicu se zdi cena previ­soka, zato predlaga, da bi mu za isto vsoto baron predal še dva srednjeveška oklepa. Ko Jelena to sliši, predlaga, da bi oklepa kupila ona in tako bi Nikola kip dobil ceneje. Sicer bi nakup pri baronu lahko opravila sama, a s sosedi naceloma noce sklepati poslov. Za Jelenino ponudbo se seveda skriva nacrt – oklepa želi ponuditi Claire, ki naj bi ga poda­rila možu Cajetanu za rojstni dan. Navdušuje se namrec nad vsem, kar je nemško, in to bi bilo lepo darilo zanj. Claire sprva okleva, a jo Saša in Jelena prepricata; kupciji ne nasprotuje tudi Nikola. Zlata je koncno bolje, zato jo želijo cim prej spraviti na varno. Saša s sestro Claire odpotuje v Avstrijo, Jelena in Nikola pa se odpravita pozanimat, katere dokumente potrebujejo za prevoz oklepov cez mejo. 26. poglavje Nacelnik urada, ki ga Jelena doživlja kot lutko brez lastnega mnenja, vodeno iz Beograda, najprej omeni gosta na dvorcu Twiordy-Kamen Saša Brankovica in njegovo morebitno vpletenost v pobeg zapornikov v Zagrebu, Jelena pa se spreneveda, da o tem ne ve nic. Ker je z njo tudi Nikola, dober znanec šefa policije Vidakovica, nacelnik ne zapleta ter obljubi, da bo nemudoma izdal potrebno dovoljenje za prevoz oklepov v Avstrijo. Ogrodje za prevoz izdelajo na Twiordy-Kamnu, pri cemer sodeluje tudi Gerald. Noce biti posvecen v skrivnosti svoje žene in politika ga ne zanima, a ogroženemu dekle­tu je treba pomagati; pri odlocitvah ga vodi športni duh fairplaya. Zabojema naredijo dvojno dno; v enem je skrivališce za Zlato, v drugega pa, da bi dosegli približno enako težo, naložijo kamenje. Ker imajo vse potreb­ne dokumente, na meji brez težav prenesejo zaboja na vozova, ki ob Sašu že cakata na drugi strani, v Avstriji. Saša se Jeleni še lako­nicno zahvali za »darilo«, pomahajo si in se razidejo. 27. poglavje Stevo mora za nekaj casa odpotovati. Jelena se poslavlja z mešanimi obcutki, saj ne ve, ali se bosta res kmalu spet videla. Nekaj dni po Stevovem odhodu Jelena iz Šmartna prejme škatlo, v kateri je preno­sni tiskarski stroj s pripadajocimi crkami iz svetlece kovine. Vse skupaj skrije v najvecjo škatlo za klobuke in jo zapre v garderobno omaro. Naslednji dan jo ucitelj iz Šmartna vpelje v skrivnosti tiskanja. Jelena besedil ne piše sama, niti jih ne bi hotela, saj je nji­hov ognjeviti slog v nasprotju z njeno nara­vo. Nikoli namrec ni bila del »množic«, raba besede »fašizem« se ji zdi že pretirana in tudi »demokracija« ob nenehnem ponavlja­nju izgublja svoj sij. Letake dvakrat na teden tihotapi v Šmartno. Delo, ki ga opravlja ponoci, ji pomeni izziv in nikoli se ne pocuti ogroženo. Julij je, bliža se žetev in baron Thorn vabi na letno zabavo. Jelena se veseli dogodka, greje pa jo tudi misel, da se Stevo vraca že cez nekaj dni. V evforicnem pricakovanju v novi obleki in diamantih dobesedno žari, kar opazi tudi Gerald. Poljubi jo na celo in ji z rahlo ironijo navrže, da je bila tako lepa tudi v tistem kratkem obdobju, ko je živela njuna ljubezen. Tik pred odhodom Jelena stece pogledat, ali je zaklenila omaro s tiskarskim strojem. Ker ga ni dala v škatlo za klobuke, ga preprosto dvigne in ob tem se raztresejo crke. V naglici jih pobere in natancno preve­ri, ali je postorila vse potrebno. Zabavo pri Thornu kasneje doživlja kot apoteozo neke dobe, ki v sebi nosi prav posebno lepoto – zatemnjena svetloba barvnih luci na grajskem dvorišcu; ostare­li služabniki, ki sprejemajo goste kot stare prijatelje; ženske, ki izžarevajo duhovitost in šarm, a so nedosegljive in nedostopne v svoji koketnosti; posvetni, arogantni moški – ciniki in romantiki hkrati. Jelena ves vecer pleše, nagovori jo tudi Nikola. Toda preden se predata glasbi, se Nikola skloni in z roba njene obleke nekaj pobere. Na njegovi dlani se zasvetijo tri drobne crke in Jelena pobledi. Ko jih poskuša vzeti, jih Nikola shrani v žep in odide. Jelena zacne razmišljati o tem, ali bi jo Nikola lahko izdal. Cetrti dan po zabavi, ko je že skoraj bila prepricana, da bo vse v redu, jo poišce pre­strašena gospodinja in ji pove, da je prišel žandarmerijski porocnik, ki se v knjižnici že vec kot pol ure pogovarja z Geraldom. Jelena jo poskuša pomiriti, a ve, da je njenega skri­vanja konec, ko zagleda Geralda, bledega kot še nikoli. Preprosto ji pove, da mora še ta dan zapustiti Jugoslavijo. Toliko casa jima je lahko dal porocnik, ki se sicer tudi sam ne strinja z režimom in dejansko obcuduje njen pogum. Jelena za trenutek pomisli, da bi ostala, tudi zaradi bližnjega srecanja s Stevom. Toda Gerald jo sooci z dejstvi: ce bi ostala, jo bodo zaprli, ogroženi pa bi bili tudi mnogi drugi. Beg v Avstrijo se za oba zdi edina rešitev. Jelena si tako zacne pripravljati najnujnejše za na pot, Geralda pa prosi, da velik kovcek za klobuke odnese v Šmartno. Gerald, ki pravi, da ga nic vec ne more pre­senetiti, jo objame in spremlja vse do meje. Še prej pa ji v avto položi vejico glicinije in košaro zgodnjih jabolk. Ko odhaja s svojim avtom, jo spremljajo pozdravi vašcanov, prepricani, da že kot toli­kokrat odhaja na obisk. Jelena se ne obraca, v mislih pa se poslavlja od posesti Twiordy-Kamen, gozdov in ... Na meji se zave, kako je njena pot povsem drugacna kot Zlatina, in se sprašuje, ali bi sploh lahko bilo drugace, glede na sloj, ki mu pripada. III. DEL Tretji del predstavlja drugi del pripovedne­ga okvira. V njem smo spet postavljeni v leto 1945, in sicer na oktobrsko vojaško parado v Beogradu, na ulice »osvobojenega, porušene­ga, stradajocega mesta«. Na celu zmagovite armade so tanki z rdeco peterokrako zvezdo, v njih zagoreli partizani, za njimi konjenica, artilerija in korakajoci vojaki s strojnicami. Navdušena množica spremlja dogajanje. Med njimi sta tudi Jelena in Gerald. Ponovno se srecata po desetih letih in Jelena vidi, da je veliko pretrpel. Pove ji, da se je pridružil par­tizanom, ki so delovali v nemogocih razme­rah, a so vzdržali, ker so verjeli. Na Twiordy-Kamnu je eno leto delova­la bolnišnica. Za ranjence je skrbel Saša, Gerald pa mu je pomagal. Z vozovi, na kate­rih so prevažali ljudi, pa so tihotapili tudi orožje, zdravila in sanitetni material. Ko so jih po enem letu odkrili, so se umaknili med partizane, dvorec pa so požgali Nemci. Med njunim pogovorom Gerald opazi, da Jelena ves cas bega s pogledom, kot da nekoga išce. Toda zaman, Steva ne uzre nikjer. Nenadoma množica vzvalovi, saj se na tribuni ob gene­ralih in funkcionarjih ter sivolasem Moši Pijadeju pojavi Tito. »Tam je stala legenda! V svoji maršalski uniformi. Širokoplec, mišicast moški s kodrastimi, osivelimi svetlimi lasmi, z odlocnim, drznim obrazom, jasnim pro­dornim pogledom in celom pesnika. Ko se je zasmejal, je bil nenadoma videti kot prijazen stric. Ko je odgovoril na vpraša­nje, je bil podoben profesorju. Ko je poz­dravil mimoidoce vojake, je izgledal kot vojskovodja. V trenutku si lahko prepo­znal razlicne obraze tega cloveka. V cem je bila njegova carobna moc? V njegovi veri v idejo?«11 Jelena ob Titu opazi žensko in v njej pre­pozna Zlato. Oblecena je v uniformo viso­kega oficirja, na prsih ima pripeta mnoga odlikovanja. Jelena se v hipu prerine skozi množico in jo poklice. Zlata jo prepozna in sestopi s tribune. 11 Skuggspel i Jugoslavien, str. 258. Naslednji odlomek predstavlja konec romana. Zaradi mocne sporocilnosti ga objavljamo v celoti. »Kje je Stevo?« sem jo zasula z besedami. »Bi rada vedela?« je vprašala Zlata. »Še vedno, po desetih letih?« »Ce bi bilo treba – po dvajsetih. Kje je?« »Do konca vojne je postal polkovnik in pre­jel mnogo priznanj. Predlagali so ga celo za generala.« »Toda kje je zdaj? Zakaj ga ni tu?« »Mislim, da je v Bosni … tam so še vedno posamezne skupine ustašev. Pred nekaj meseci se je javil prostovoljno.« »Stevo, ki je nenehno sanjal o vzpostavi­tvi novega sveta? Da bi šel prostovoljno v takšno bitko?« »Vedno si prevec spraševala in on – on je vedno prevec sanjal,« je odgovorila Zlata z rahlo tresocim glasom. Obotavljajoce je nadaljevala: »Stevo je predolgo živel v kruti resnicnosti in bolj je bila kruta, lepše so bile njegove sanje.« »Res? Bi rada rekla, da ni vec dovolj dober za današnji cas? Ali pa mogoce, da ta cas ni za njegove sanje?« »Ne tako glasno,« je rekla Zlata. Pogledala je na levo in desno ter se prepricala, da naju nihce ni poslušal. Umirjeno je nadaljevala: »Zate gre, Jelena! Toliko casa te ni bilo tu … marsicesa ne razumeš in kdo bi te mogoce napacno razumel. Ne moreš kritizirati, ce ne poznaš okolišcin.« Z grenkobo sem ji odgovorila: »Je prepovedano spraševati o Stevu? Je pre­povedano govoriti svobodno? Bi morali pre­strašeni hoditi naokrog? Mar ni bil naš cilj vzpostaviti svobodo in odpraviti strah?« »Seveda, imaš prav. Toda ne smeš dvomiti, treba je verjeti! Steva ni tu. Tako je najbolje. S sanjami je treba biti previden!« »Stevo je govoril: Clovek se ne bi smel vec bati ljudi!« »Izgubljam potrpljenje! Svoboda ne more obstajati brez discipline. Obdajajo nas sovražniki. Še vedno moramo biti pozorni, sumnicavi in vcasih ostri. Naj bi zdaj, zara­di šibkosti in neumne velikodušnosti, izgu­bili vse, za kar smo se leta borili s trplje­njem in prelivanjem krvi? Stevo ni razumel, da je svoboda nekaj, kar se mora clovek nauciti; ce je treba, s silo!« Prav ima, sem pomislila, in to je najslab­še … Mar so se vsi borili za sanje? So tiso­ci najboljših umirali za sanje? Res, kakšne sanje! »Svoboda obstaja samo v sanjah zapor­nikov, v hrepenenju zatiranih, v prividih mucenika … Ali zmagovalci vedo, da ne obstaja?« Pogled na Zlato me je zabolel. Njene ustni­ce so bile suhe; izpila jih je žerjavica neizre­cenih besed. »Kdaj se bo vrnil, Zlata?« »Ko bo spoznal razliko med sanjami in resnicnostjo!« Množica je vzklikala: »Živeli, Crnogorci!« Prihajali so Crnogorci, kmetje in kmetice v cudovitih barvnih nošah. Ponosno so nosili zastavo s peterokrako. Njihovi globoki gla­sovi so monotono zapeli v zboru: »Hocemo Tita, imamo Tita, hvala, Tito! Tito! Tito!« »Kje je ON?« sem vprašala. »Mogoce bi mi ON pomagal?« Zlata se je nasmehnila, a njenega nasmeha si nisem znala razložiti. »ON ne obstaja vec. Crnogorci so ti odgovo­rili: Imamo Tita, hvala za Tita!« »ON je – Tito?« »Ali res ne moreš nehati spraševati?« Zalile so me solze in v obupu sem sklenila roke: »Moram vedeti, ali je Stevo še živ. Je?« Zlata je pogledala stran, mimo mene. Skupina polodraslih fantov, starih med dva­najst in štirinajst leti, ki so se s partizani borili v gozdovih, se je bližala ob ploskanju množice. Drobni obrazi so bili postarani, toda njihove otroške oci so sijale v veri. Njihovi mladi glasovi, polni zanosa, so lah­kotni in cisti lebdeli nad zacarano množico: »Mati, povej svojim domacim in vasi, da se tvoj sin bojuje, bojuje za svobodo, mati, umre za svobodo, mati.« Iztegnila sem svoje roke proti njim. »Stevo, ti živiš!« sem rekla na glas. Ti si vecno prerojene sanje – tisockrat mrtve – in vendar vecno žive!12 12 Skuggspel i Jugoslavien, str. 259–263. Gusti Stridsberg med prvim in drugim romanom Roman Skuggspel i Jugoslavien je izšel leta 1946, torej eno leto po koncu druge sve­tovne vojne in 15 let po izidu prvega romana Zwischen den Zeiten (1931). Stridsbergova je bila stara 54 let. Ko je leta 1931 odšla s Hartenštajna na Dunaj, je pisala za Neues Wiener Tagblatt13 in Das Neue Wiener Journal14 ter že v letu 1932 kot sodelavka Der Wiener Tag15 prvic odpotovala v Moskvo. Po vrnitvi na Dunaj je spoznala »poklicnega revolucionarna« Štefana16, ki je globoko zaznamoval njeno življenje. Leta 1934 sta oba odpotovala v Moskvo, kjer je Stridsbergova ostala vse do februarja 193717, ko jima je s Štefanom koncno uspelo dobiti ponarejeni potni list zanjo (pravega so ji ob prihodu odvzeli), da je lahko zapustila stalinisticno trdnjavo. Njemu to ni bilo vec mogoce. Toda ponare­jeni dokumenti so jo na poti pripeljali narav­nost v roke gestapa. Rešila sta jo vplivno znanstvo in srecno nakljucje, tako da je po šestih tednih nazadnje pristala v Švici. V Pragi si je uredila dokumente, poletje preživela s hcerko, decembra odpotovala v Pariz, že v zacetku leta 1937 pa prispela v Španijo, kjer se je kot prostovoljka v špan­ski državljanski vojni prikljucila medna­rodni sanitetni službi. O tem je istega leta napisala knjigo Kampf dem Tode. Die Arbeit des Sanitätsdienstes der Internationalen Brigaden18. Prevzela je tudi uredništvo tednika Ayuda Medical Internacional, casni­ka, namenjenega zdravstvenemu osebju, ki je delovalo v mednarodnih brigadah.19 Porocala je s fronte, doživljala tragicne usode sodelavcev, vojakov in domacinov, 13 Neues Wiener Tagblatt – dnevnik, ki je izhajal na Dunaju od 1867 do 1945. Po prikljucitvi Avstrije k Nemciji ga je nemudoma prevzel nacisticni propagandni aparat. 14 Das Neue Wiener Journal – dnevnik, ki je izhajal od 1893 do 1939. 15 Der Wiener Tag – dnevnik, ki je izhajal od 1922 do 1938. Na dan prikljucitve so ga prepovedali, urednike pa je gestapo zaprl in deportiral v taborišce Buchenwald. 16 Vilim Horvaj – vec o njem v prejšnjih prispevkih. 17 https://www.vr-elibrary.de/doi/pdf/10.7767/9783205793489-011 [16. 1. 2022] 18 »Boj s smrtjo. Delo sanitetne službe v mednarodnih brigadah.« Knjiga je izšla v štirih jezikih. 19 Tednik je izhajal v štirih jezikih: v španšcini, nemšcini, angle­šcini in francošcini. Clanke je vecinoma pisala sama.srecevala znane osebnosti. Vsako še tako majhno možnost je izkoristila, da bi dosegla odhod Štefana iz Moskve. Toda zaman. Ko je fašizem v Španiji zacel dokoncno obracu­navati z nasprotniki, se je morala umakniti. Cakala jo je pot cez Pireneje v Francijo, potem pa Pariz, Antwerpen, Köbenhaven in leta 1938 prihod na Švedsko, kjer se je kasneje navidezno porocila in kmalu locila. Od leta 1938 do 1948 je bila porocevalka za Toronto Star20. Kot tajna agentka Klara, o cemer smo nadrobno pisali v Odsevanjih 115/116, je preživela drugo svetovno vojno in vedno znova poskušala ugotoviti, kje je Štefan. Prizadevala si je pridobiti vizo za potovanje v Moskvo, a ji to ni uspelo. Koncno se je kot odposlanka organiza­cij Rdecega križa in Save the Children jese­ni 1945 odpravila na pot. Jugoslovanskemu Rdecemu križu v Beogradu naj bi osebno predala štiri velike zaboje z zdravili in cepi­vi. Potovala naj bi z ladjo do Finske, z vla­kom do Leningrada in Moskve, od tam pa z letalom direktno do Beograda. Stvari so se kasneje zapletale, o cemer podrobneje piše v romanu Tänk inte med hjärtat (1966), o kate­rem bomo spregovorili v eni od naslednjih številk Odsevanj. Odgovora, kje je Štefan in kaj se je z njim zgodilo, pa tudi tokrat ni dobila. Zelo pomenljive pa so bile besede švedskega diplomata, s katerim se je srecala v Moskvi: »Mnogo komunistov se je vrnilo domov. Brezštevilne so poslali na razlicna bojišca, kjer so padli. Še pred vojno pa je Stalin poskrbel, da so najboljše odstranili – kdaj, kje in kako, vedo samo eksekutorji.«21 Tudi iskanje v Beogradu ni bilo uspešno, še vec – dokoncno je spoznala, da je veliko ljudi vedelo, da je bil umorjen, a ji nihce ni hotel povedati. Iz Beograda se je odpravila proti Sloveniji in se za dva dni ustavila v Karlovcu pri bivšem možu Bernhardu Jirkuju, ki si je tam kot zdravnik ustvaril novo družino. Srecanje s požganim Hartenštajnom pa 20 Kanadski dnevnik v anglešcini, ki izhaja od leta 1892. Bil je eden prvih severnoameriških casnikov, ki so ga v nacisticni Nemciji zaradi nasprotovanja nacizmu prepovedali. 21 Gusti Stridsberg: Tänk inte med hjärtat. Rabén & Sjögren, Stockholm, 1966, str. 112.je najbrž bilo identicno s tistim, ki ga je v romanu Skuggspel i Jugoslavien doživela romaneskna Jelena Vernizani. Po vrnitvi v Beograd je Stridsbergovo cakala še skoraj avanturisticna pot domov – na Švedsko. Obdobje od leta, ko je izdala prvi roman in zapustila Hartenštajn, do izida drugega romana ji je napolnilo življenje z izkušnjami, ki jih najbolje povzema misel: »Njeno ljubezensko življenje se je kosalo z življenjem dr. Živaga, njene pustolovšcine z Indiano Jonesom, njene skrivnosti pa z Roso Luxemburg«.22 In vse to najdemo tudi v romanu Skuggspel i Jugoslavien. Roman Skuggspel i Jugoslavien med resnicnostjo in fikcijo Z vsakim romanom stopamo v svet fik­cije, zato bi bilo nasilno iskanje vzporednic med resnicnostjo in izmišljijo nasilje nad literaturo, toda pisanje Gusti Stridsberg se od romana do romana vse bolj spogleduje z avtobiografskostjo in celo dokumentar­nostjo. Avtobiografske poteze so vidne že v prvem romanu – Zwischen den Zeiten, osre­dnja oseba romana Skuggspel i Jugoslavien Jelena Vernizani pa je vsaj v okvirni pripo­vedi preslikava Gusti Stridsberg. Sploh pa – primerjava romanov Skuggspel i Jugoslavien (1946) in Mojih pet življenj (1961) pokaže, da sta romana zelo tesno povezana; mnoge osebe, ki so v prvem še skrite za izmišlje­nimi imeni, v drugem nadomestijo resnicne, vkljucno z osrednjo osebo. In tudi mnogi dogodki so v drugem samo predelani in nad­grajeni. Katera dejstva v romanu Skuggspel i Jugoslavien so torej povezana s preverljivimi dejstvi? Komunisticno gibanje v Kraljevini Jugoslaviji je bilo prepovedano vse od leta 1920, zato je prešlo v ilegalo. Ujete pripadni­ke so mucili po zaporih in mnoge tudi ubili. Kraljevina Jugoslavija ni zmogla rešiti nacionalnega vprašanja. Korupcija je prežemala policijo in ura­ 22 https://www.amazon.com/Six-Lives-Gusti-Stridsberg-Incredi­ble-ebook/dp/B085BX16GG [9. 1. 2022]dništvo. Propadale so številne srednje in manjše kmetije.23 V bližini Hartenštajna – v Guštanju (na Ravnah) – je obstajala mocna skupina komunistov. Cez te kraje je potekala pot za ilegalne prebežnike v Avstrijo. »Ta tihotap­ski kanal je dobro poznal tudi Tito, saj je prek teh krajev odhajal v tujino in se vracal v Jugoslavijo.«24 Stridsbergova je jeseni leta 1945 prišla v Beograd in obiskala tudi Hartenštajn.25 Železniška postaja v Turiški vasi in dvo­rec Hartenštajn sta bila med vojno požga­na.26 Oktobra 1945 je bila v Beogradu velika vojaška parada.27 Bivši mož Gusti Stridsberg Bernhard Jirku je bil po vojni zdravnik v Karlovcu, kjer je tudi umrl. Resnicne osebe v romanu so Tito, Moša Pijade, Ante Pavelic in Vlatko Macek. Pisateljska domišljija Gusti Stridsberg se je torej razmahnila predvsem v vložni zgod­bi, a tudi ta ni povsem brez povezav z ose­bami in dogodki iz njenega življenja: dru­žabno življenje na Hartenštajnu je bilo zelo živahno; njen zakon z možem Bernhardom je bil bolj ali manj samo še sobivanje; dobro je poznala ucitelja v Šmartnem Franca Kavcica; vsaj dva plemica, ki ju je poznala, sta imela zavidljivi zbirki umetnin in starin – baron Hans Kometer28 (1850–1925) z dvor­ca Pukštajn (Puchenstein) pri Dravogradu 23 Na primer na nekdanjem gospostvu Puchenstein na Pohorju je bilo v 17. stoletju 22 kmetij, od katerih se je do 30. let 20. stole­tja obdržala samo ena. Vse drugo so pokupili lesni trgovci. Vec v: Pavle Blaznik: Enote individualne posesti. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek. SAZU, Inštitut za zgodovino. Državna založba Slove­nije, Ljubljana, 1970, str. 179. 24 Miro Simcic: Tito brez maske. Mladinska knjiga, Ljubljana, 2007, str. 222. 25 Tänk intje med hjärtat, str. 126. 26 »V casu tretjega Pohorskega bataljona, ki so ga ustanovili v zacetku oktobra 1943, je bila najpomembnejša akcija na širšem šmarškem obmocju požig železniške postaje Turiška vas /…/« Marjan Linasi: Šmartno z okolico v casu nacisticne okupacije in protinacisticnega odpora 1941–1945. V: 900 let Šmartna pri Slovenj Gradcu 1106–2006. Mestna obcina Slovenj Gradec in Vaške skupnosti Šmartno, Legen in Turiška vas. Šmartno pri Slovenj Gradcu, 2006, str. 251. 27 20. oktobra 1945 je bila v Beogradu proslava z veliko vojaško parado ob obletnici osvoboditve Beograda. https://sr.wikipedia.org/sr-el/Vojne_parade_JNA [5. 2. 2022] 28 Pomemben del Kometrove zbirke so bili orožje in oklepi. Vec v: Tomaž Lazar: Baron Hans Kometer in njegova zbirka starin z dvorca Pukštajn. Kronika: casopis za slovensko krajevno zgodovino, Ljubljana, 2015, št. 2, str. 293–318. https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4BZWE7V4 [7. 2. 2022]in baron Heardtl, imenovan baron Bubi, z gradu Turn pri Velenju. Tudi nekateri drugi liki spominjajo na resnicne osebe – na primer zaprti Vidas bi lahko bil preslikava hrvaškega komu­nista Božidarja Vidasa Vuka29. Mnoge pa je v svojem naslednjem romanu Mojih pet življenj razkrila kar sama: za okrutnim vod­jem zagrebške policije Ivanom Vidakovicem se skriva resnicni Janko Bedekovic30; srb­ski trgovec Nikola Marinkovic je dejansko Nikola Momcilovic31. Tudi že skoraj mit­ski revolucionar, ki ga poimenuje z ON, NJEGA, NJEMU …, je na koncu romana z ocitnim zadržkom in razocaranostjo poime­novan: »ON je – Tito?« Najvecja uganka pa je seveda osrednji moški lik Stevo. Ce lahko sklepamo, da je roman Skuggpel i Jugoslavien izšel kot odmev na brezupne poskuse Gusti Stridsberg, kako razvozlati enigmo o Štefanovi usodi, in kot izraz deziluzije ob praznjenju idealov, ki so gnali predvojne revolucionarje, idealiste, bi v Stevu lahko uzrli Štefana. Njegova zgodba je namrec skoraj identicna tisti, ki jo kasneje predstavi v romanu Mojih pet življenj, le da je tokrat postavljena v Mislinjsko dolino in v cas, preden je sama odpotovala v Moskvo. Tudi ime Stevo je samo druga oblika imena Štefan. Kako bi torej revolucionar Vilim Horvaj – znan tudi kot Milan Belic ali Stepan Antonovic Švarcman – lahko tako usodno posegel v življenje navelicane posestnice, da mu je v svojih romanih namenila tako pomembno vlogo? Odgovor niti približne ne more biti enoplasten; preprosto je treba 29 Božidar Božo Vidas – Vuk (1894 Hreljin–1931 Ruše), kljucav­nicar in clan Centralnega komiteja KPJ. Kot revolucionar je potoval v ZDA, Kanado, Kubo, Mehiko, Sovjetsko zvezo; ujeli so ga v domacem Hreljinu, ko je pomagal ustanavljati sindikat za mornarje, mucili v zaporu v Zagrebu in nazadnje ubili. https://hr.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEo_Vuk_Vidas [9. 2. 2022] 30 Upravnik policije v Zagrebu v letih od 1924 do 1926 ter 1929 do 1935 je bil Janko Bedekovic (1885–1938), znan po neusmi­ljenem preganjanju politicnih oporecnikov ter po mucenju med zaslišanji. Še posebej kruto se je znašal nad komunisti. https://hr.wikipedia.org/wiki/Janko_Bedekovi%C4%87 [9. 2. 2022] 31 Nikola Momcilovic – srbski trgovec in od leta 1938 lastnik rudnika premoga v Starem Golubovcu v bližini Krapine. Vec v: Siniša Lajnert: Željeznicka infrastruktura rudarskih poduzeca (1918–1941). https://hrcak.srce.hr/file/166554 [9. 2. 2022]prebrati njene romane in odkrivati, kaj vse se zgodi, ko trcita dva na videz nezdružljiva svetova. In ko se zgodi Ljubezen. Zagotovo pa je ob njem našla to, kar jo je ubranilo pred utopitvijo v povprecnosti in samozadostno­sti sloja, ki mu je pripadala. Navsezadnje je tudi epizodo o skoraj jamesbondovskem reševanju osebe iz zagrebškega zapora naj­verjetneje povzela po njegovi lastni izkušnji. Ko so Horvaja leta 1929 ponovno ujeli in mu je grozil zapor, so ga njegovi tovari­ši rešili. Vodja akcije je bil Štefek Cvijic32. Horvaj se je v zaporu srecal s svojo »sestro« Agato Oreški33, po pogovoru pa odšel s stra­žarjem. Na hodniku je eden od udeležencev akcije stražarja zasul s pekoco papriko, a ker to ni pomagalo, mu je zagrozil, da ga bo ubil, ce ne izpusti ujetega. Stražar se je vrgel na tla, ostali pa so stekli na prosto, kjer jih je že cakal avtomobil. Takoj za vogalom je Horvaj izstopil in se zacel nevpadljivo sprehajati z Agato Oreški. Do vecera sta po zagrebških ulicah igrala vlogo brezskrb­nih ljubimcev. Na vecer so ponju prišli trije taksiji – v prvem in tretjem je bilo oboroženo spremstvo, drugi pa je bil namenjen njima. Odpeljali so ga na varno k materi enega od tovarišev. Deset dni po pobegu iz zapora je dobil lažne dokumente in pobegnil v tujino. V odsotnosti so ga obsodili na petnajst let stroge zaporne kazni.34 Težko bi rekli, da je Stridsbergova Vilima Horvaja resnicno spoznala med svojim biva­njem na Hartenštajnu; nekaj namigov pa nam vendarle omogoca sklepati, da ji vsaj delovanje ilegalne organizacije pred odho­dom na Dunaj in kasneje v Moskvo ni bilo neznano. V romanu Skuggspel i Jugoslavien namrec omenja kaplana, ki so ga premestili zaradi kritike oblasti. Je torej poznala »rde­cega« duhovnika iz Šmiklavža pri Slovenj 32 Stjepan Cvijic Štefek (1905–1938) – hrvaški revolucionar in komunist, vodja Komunisticne mladinske internacionale in med najvidnejšimi predstavniki levice med obema vojnama. Skupaj z bratom in drugimi jugoslovanskimi komunisti so ga ubili med veliko stalinisticno cistko v SZ. 33 Agata Oreški Jaga (1906–1991) – hrvaška komunistka in revolucionarka. Edina ženska iz Jugoslavije, ki je preživela stalinisticni gulag. V Jugoslavijo se je vrnila leta 1947, kjer so jo prepustili samo sebi. Dolgo je molcala in spregovorila šele sinu, ki je po njeni smrti objavil njene spomine v knjigi Sibirski pecat 34 https://sh.wikipedia.org/wiki/Stjepan_Cviji%C4%87 [9. 2. 2022]Gradcu, kasnejšega partizanskega duhovni­ka Jožeta Lampreta? Zanimivo je tudi, da se junakinja prvega romana Zwischen den Zeiten (1931) med vsemi ljubljanskimi hoteli znajde ravno v Švicariji; na isti lokaciji je bil namrec zgrajen hotel Tivoli, ki je bil tesno povezan z delovanjem prvih komunistov na Slovenskem. Sploh pa – Jelena iz roma­na Skuggspel i Jugoslavien je bila prisiljena zbežati zaradi nevarnosti, da jo zaprejo zaradi sodelovanja z ilegalno organizacijo. Dobesedno pobegnila je tudi Gusti Jirku – res samo zaradi tega, da najde samo sebe? Roman Skuggspel i Jugoslavien – Igre senc v Jugoslaviji (1946) nam torej, podobno kot vse, kar je povezano z Gusti Stridsberg, odpira nova in nova vprašanja. Veliko epi- zod in oseb iz tega romana se namrec ponovno pojavi v njenem naslednjem roma­nu Mojih pet življenj (1961). Casovna distan­ca med izidom obeh romanov ter izkušnje, ki jih je doživela med obema romanoma, pa so pisateljici ocitno omogocile precišcen pogled na vse, o cemer je želela spregovoriti. V casu med prvim in drugim romanom je namrec Stridsbergova med zaslišanji s preiskovalci švedske obvešcevalne službe doživela pravo dramo, med katero se je raz­krila njena vloga tajne agentke NKVD med drugo svetovno vojno. Po pripovedovanju preiskovalca Otta Danielssona je roman Mojih pet življenj celo odsev številnih ur zasliševanj in pogovorov. Stridsbergova je zasliševalcem povedala mnogo, toda marsi­kaj je obdržala zase. Tako sta se od enega do drugega romana obrusila tudi aktivisticni zanos in vera v vecno žive sanje o boju za svobodo, s katerima se zakljuci roman »Igre senc v Jugoslaviji« in s katerima se poistoveti tudi Jelena Vernizani ter tako premaga bole­ce razocaranje ob spoznanju, da je Stevo izgubljen, da ne spada v resnicni svet, kjer je »svoboda nekaj, kar se mora clovek nauciti; ce je treba, s silo«. Mogoce je tudi zato roman »Igre senc v Jugoslaviji« prešel med sence. Ko sem namrec iskala romane Gusti Stridsberg v antikvariatih, sem z relativno lahkoto nabra­la vse, zataknilo pa se je ravno pri tem. Preprosto ni ga. Obstaja nekaj redkih izvo­dov v knjižnicah – Stockholm, Groningen, New York, Jeruzalem, Beograd in mogoce še kje. Zakaj je poniknil, lahko samo ugi­bam. Kot velja tudi za fotografijo, objavljeno avgusta 1945 v Svenska dagbladett, na kateri je Stridsbergova leta 1945 skupaj z jugoslo­vanskima komunistoma – vojaškim ataše­jem v Stockholmu Slobodanom Cekicem ter uslužbencem na ambasadi v Oslu Momcilom Ješicem35, za katera se je izkazalo, da sta se v letih jugoslovanskega spora z informbiro­jem zavzela za stalinisticno pot. Je bilo torej leto 1946 še cas, ko je kljub Štefanovi zgodbi še verjela v ideje velikega sovjetskega brata ali pa je že takrat spoznala, da so idealisti tudi v novi svobodi nezaželeni in se jih je treba preprosto iznebiti, še vec – celo zabri­sati spomin nanje? Ko se je po dvajsetih letih v romanu Tänk inte med hjärtat (1966) ponovno dota­knila teh casov, je njen pogled na dogajanje že zbistren: »Moskva je požirala svoje otro­ke«, odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo so bili skrhani, saj se nihce ni znašel »v skrivnostnih usmrtitvah najboljših, naj­zaslužnejših Jugoslovanov, ki so v Moskvi postali žrtev stalinisticne norosti – ja, ti odnosi so bili v tem casu pajcevine in so se skrivali pred ljudmi, kolikor so se lahko«.36 Na zadnji strani ovitka romana Skuggspel i Jugoslavien lahko preberemo: »Neposreden povod za nastanek roma­na Skuggspel i Jugoslavien je Gusti Stridsberg dobila jeseni 1945 med obi­skom v Jugoslaviji. Njena stara domovina ji je razkrila svoj obrabljen in opustošen obraz. Nemška okupacija in medsebojni prepiri so v njej zapustili globoke sledi in njen nekdanji dom, zbombardirana ruševi­na, je stal tam kot spomenik necemu, kar sodi v nepreklicno preteklost. 35 Slobodan Cekic in Momcilo Ješic sta bila med sodelavci casopisa Za socijalisticku Jugoslaviju, ki je izhajal v Moskvi okoli leta 1949 in je med sporom z informbirojem podpiral stalinisticno usmeritev Jugoslavije. 36 Tänk inte med hjärtat, str. 132. Roman Skuggspel i Jugoslavien je vzne­mirljiv in romanticen prikaz boja za svo­bodo, ki ga demokraticna Jugoslavija vodi že vec kot petnajst let. Za sanjsko, napol neresnicno ljubezensko zgodbo, za šte­vilnimi utrinki požrtvovalnega dela bor­cev za svobodo želi roman podati sliko o dolgi poti nesrecnih in zatiranih ljudi proti demokraciji in svobodi.«37 37 Skuggspel i Jugoslavien, zadnja stran ovitka. Ce pustimo ob strani netocen podatek o tem, kako je koncal dvorec Hartenštajn in se osredotocimo na vsebino drugega odstav­ka, moramo reci, da je Stridsbergova dobro poznala »požrtvovalno delo borcev za svo­bodo«, toda že z naslovom romana »Igre senc v Jugoslaviji« nam je sugerirala, da se zna pot »proti demokraciji in svobodi« odda­ljiti od idealov tistih, ki so jo tlakovali in ki so postali sence – zaradi tistih, ki so delova­li kot zlohotne sence. Ko je treba v svobodi šepetati ali biti celo tiho, je konec vsakega idealizma. Vprašanje je le, kdaj je Gusti Stridsberg z njim resnicno obracunala in ali ga je kdaj sploh posvojila. ESEJISTIKA Faksimile naslovnice romana ESEJISTIKA Peter Hergold, Solsticij, 2021, akvarel, 50 x 64 cm 39 Barbara Pori Kratka proza v reviji Odsevanja med letoma 1990 in 2019 V pricujocem magistrskem delu z naslovom Kratka proza v reviji Odsevanja med letoma 1990 in 2019 sem se ukvarjala s kratko prozo, ki je bila objavljena v reviji Odsevanja: revija za leposlovje in kulturo. V reviji sem se osredoto­cila na kratko prozo, ki je bila izdana v številkah med letoma 1990 in 2019. Kriterij za takšno casovno zamejitev je pre­lom desetletja leta 1990 in tudi spremembe na družbenopoliticnem podrocju, saj se je takrat zacelo postopno osamosvajanje Slovenije. V obravnavo sem vkljucila kratkoprozna dela, ker je vecina del, objavljenih v reviji, kratkoproznih. Obravnava je zajemala 63 avtorjev in avtoric, ki so v tem obdobju objavljali v reviji. Namen je bil predstaviti revijo Odsevanja in kratko prozo, ki je najbolj zastopana prozna literarna vrsta v reviji. Prav tako je bil namen tega dela predstaviti avtorje, ki so v tem obdo­bju objavljali v reviji, saj so pogosto potisnjeni ob rob slovenske literarno-zgodovinske obravnave. Nekatera dela avtorjev so bolj poznana, nekateri avtorji pa se s svojimi besedili šele uveljavljajo v širšem slovenskem prostoru. Uporabljala sem predvsem metodo analize in sinteze pri razclenjevanju kratkoproznih del, pri motivno-tematski analizi ter jezikovno-slogovni analizi, in interpretativno ter opisno metodo, ki sem ju uporabila pri zapisovanju lastnih ugotovi­tev in interpretacij ob analizi literarnih del. V teoreticnem delu sem razložila osnovne pojme, ki so mi pomagali pri literarnoteoretski analizi literarnih del. Nato sem podala osnovne informacije o reviji in njenem nastanku. Sledila bo analiza kratke proze, pri kateri sem se opira­la na strokovno literaturo Janka Kosa (Literarna teorija, 2001), Alojzije Zupan Sosic (Teorija pri­povedi, 2017), Matjaža Kmecla (Mala literarna teorija, 1995), Blanke Bošnjak (Premiki v sodobni slovenski kratki prozi, 2005), Marjana Dolgana (Pripovedovalec in pripoved, 1979) idr. Pri anali­zi kratke proze sem pozornost posvecala snovi, temam, motivom, literarnemu casu, literarnemu prostoru, literarnim osebam, pripovedovalcu in jeziku ter slogu. V sklepnem delu pa sem povzela svoje ugotovitve. Odsevanja: Revija za leposlovje in kulturo Odsevanja so naslednica Odsevov (1966). Prvo številko Odsevanj so izdali Obcinska kul­turna skupnost in Zveza kulturnih organizacij Slovenj Gradec v sodelovanju z Literarnim klu­bom Slovenj Gradec, in sicer 15. junija 1979. Ustanovitelji revije so bili Tone Turicnik, Andrej Makuc in Niko R. Kolar. Uredniški svet so sestavljali Martina Korošec, Marjana Voncina, Ferdo Fišer, Andrej Šertel, Bojan Jus, Mirko Krevh, Mirko Tovšak, uredniški odbor pa Niko R. Kolar (glavni in odgovorni urednik), Andrej Makuc (poezija in dramatika), Tone Turicnik (proza), Risto Stojanovic (esejistika), Vladimir Verdnik, Ksenija Zmagaj. Likovni urednik je bil Karel Pecko. Do sedaj so se zvrstili štirje glavni uredni­ki, in sicer Niko R. Kolar, Tone Turicnik, Blaž Prapotnik in Andrej Makuc. Sprva so želeli, da bi revija izhajala štirikrat letno, vendar tega niso uresnicili. Naceloma izhaja enkrat oziroma dvakrat letno, le leta 1980 so uspeli izdati tri številke. Casopis oziroma revi­ja je izhajala vse leta, le v letih 1983, 1984, 1986 ni izšla nobena številka. Leta 2009 so izdali jubi­lejno številko (73/74) ob tridesetletnici, ki je bila tudi najobsežnejša in je obsegala kar 100 strani. Za izdajanje casopisa so se odlocili zaradi potre­be po širšem in izcrpnem obvešcanju o kulturnih vprašanjih v obcini ali širše in zaradi povecane­ga števila pišocih in njihove želje po predstavitvi lastnih besedil. Zastavili so dovolj širok koncept, ki je odprt razlicnim kriterijem in vkljucuje raz­licne leposlovne in kulturne delavce, kot npr. glasbeniki, likovni ustvarjalci, arheologi, arhitek­ti, organizatorji ljubiteljske dejavnosti itd. Uredniki so v uvodnem nagovoru bralcem pojasnili odlocitev za nastanek Odsevanj in nji­hov namen: »Odsevanja bodo torej casopis, namenjen vsem oblikam in leposlovnim smerem, uredništvo se bo trudilo za kvalitetno rast, za kriticno oceno in kul­turno polemiko pa esejistiko in kroniko, hkrati bo upoštevalo tudi novinarske zvrsti — clanek, razgo­vor, porocilo in še kaj. Vrednost casopisa merimo tudi po slikovnem gradivu — predvsem ustvarjalnost bomo skušali predstaviti prav na tak nacin. Prepricani smo, da bodo Odsevanja našla naj­širšo podporo med pišocimi in drugimi kulturnimi in javnimi delavci, posebej pa širok odmev med bralci, ljubitelji, ustvarjalci in poustvarjalci kultur­nih vrednot.« (Odsevanja 1979/1: 1). Odsevanja so zacela izhajati leta 1979 kot casopis za leposlovje in kulturna vprašanja, od leta 1998 (številka 31/32) pa kot revija za lepo­slovje in kulturo. S spremenjenim podnaslovom se je spremenila tudi fizicna oblika casopisa. Prva sprememba oblike je bila leta 1987, ko je casopis dobil revijalno obliko. Leta 1998 (šte­vilka 31/32) pa se je zgodila vecja vsebinska in celostna graficna prenova, za katero je poskrbel vecletni tehnicni in takratni glavni urednik Blaž Prapotnik. S tem dokoncno definirajo dva sklo­pa (leposlovje in kultura). Leposlovje zajema poglavja, kot so poezija, proza, dramatika in ese­jistika (recenzije knjig in intervjuji z literarnimi avtorji), literarni portret (predstavitev besednega ustvarjalca), kulturni del pa zajema poglavja, kot so intervju, likovni portret (predstavitev koroške­ga likovnika in reprodukcije njegovih del), film – predstavitev zanimive osebnosti v nizu fotogra­fij s spremnimi besedili – in kronika kulturnih dogodkov ter zgodovinski prispevki. Prav tako pa v reviji objavljajo clanke s podrocja glasbe, likovne umetnosti, oblikovanja, zgodovine, etno­logije ipd. Kot založnik se reviji leta 2001 pridru­ži tudi Založba Cerdonis. Leta 2001 je bilo ustanovljeno Kulturno dru­štvo Odsevanja, ki postane poleg JSKD in Zveze kulturnih društev Slovenj Gradec glavni nosilec izdajanja revije. Revija izhaja v nakladi med 350 in 800 izvodi in se vecinoma prodaja narocnikom, ki živijo na Koroškem. Analiza kratkoproznih besedil V reviji so najpogosteje zastopane novele, kratke zgodbe in crtice, zato sem jih s pomocjo razlicnih literarnih teorij in literarne zgodovine podrobneje definirala. Novela Kos v Literarni teoriji (2001) opredeljuje novelo kot krajšo ali srednje dolgo pripoved, ki je epska in po notranjem stilu dramatic­na, v njej je strnjena motivika z enim samim osrednjim dogodkom in malo osebami ter izrazitim sklepom (prav tam: 168–169). Pripovedovalca zanima predvsem usodna, pomembna situacija, sredi katere se je osrednja literarna oseba znašla in ta situacija sporoca nji­hovo usodo (Kmecl 1995: 285). Zupan Sosic (2017) umešca novelo med kratko zgodbo in roman, ker je daljša od kratke zgodbe in krajša od romana. Vsebuje neverjeten, nenavaden dogodek, ki je napet in dramaticen. Navadno je v ospredju en dogodek ter ena ali dve književni osebi. Dogajanje je omejeno v prostoru in casu, zadnja sprememba v dogajanju pa vodi k pre­senetljivemu, a logicnemu sklepu (prav tam: 226–227). Bošnjak v delu Premiki v sodobni slovenski kratki prozi (2005) doloci tri tipe novele in se ob tem opira na Olgo Virsky. Prvi tip novele je opisna novela, za katero je znacilna dolocena atmosfera, vzdušje, ki obvladuje in podreja osta­le elemente novele. Drugi tip je novela z izpo­stavljenim znacajem, karakterjem, v kateri so posamezni elementi in celotna struktura podre­jeni karakterizaciji, ki je bistven element (locimo dinamicne in staticne novele). Tretji tip novel pa je novela dejanja, akcije, v kateri je subjekt ozna­cen že na zacetku in se dogajanje zacne in medias res (locimo novele s skrivnostno zasnovo, novele, ki izhajajo iz napake in novele, grajene iz dveh ali vec vzporednih dejanj) (prav tam: 17–25). Kratka zgodba Kos (2001) definira kratko zgodbo kot krajšo, dramsko osredotoceno na en dogodek, v kratkem casovnem obdobju in na omejenem prostoru, z nepricakovanim razpletom. Motivika je sodobna in je lahko ljubezenska, grozljiva, kriminalna, socialna. Kot zacetnika doloca A. E. Poeja (prav tam: 169). Zupan Sosic (2017) navede znacilnosti kratke zgodbe, ki jih povzame po Alenki Žbogar. V krat­ki zgodbi sta zacetek in konec odprta, znacilen je epski pripovedni slog, osebe in dogodki niso motivirani, kar vodi v skrivnostnost, po obsegu je krajša od novele, prikazuje izsek iz življenja in se omejuje na dolocene trenutke. Gre za enotnost in celovitost vtisa, enega dogodka, prostora in casa ter usmerjenost zgodbe h koncu. Prisotno je jezikovno namigovanje (prav tam: 228–229). Bošnjak se v delu Premiki v sodobni slovenski kratki prozi (2005) navezuje na številne avtorje, in sicer na Trusslerja, ki pravi, da je kratka zgod­ba v primerjavi z novelo to, kar so fotografije s filmom, kar pomeni, da v kratki zgodbi opazu­jemo omejen horizont dogodka in ne celega niza dogodkov. Prav tako se navezuje na Virka, ki pravi, da se kratka zgodba navadno konca odse­kano in ni fabulativne zaokrožitve. Povzema tudi Kusteca, ki razlocuje med anekdoticno (zace­tek, sredina in zakljucek) in epifanicno (ne raz­vije fabule, le obcutki, custva) kratko zgodbo. Zakljuci, da je dolžina kratkih zgodb relativna, vendar obsega le nekaj strani, tako da jo bralec prebere v enem zamahu, osebe niso podrobno karakterizirane, notranji stil je liricen, dogajanja in oseb ni veliko, prevladuje prvoosebni pripo­vedovalec, zakljucki pa so odsekani (prav tam: 25–29). Crtica Po Kosu (2001) je crtica, ki jo imenuje tudi skica, najkrajša zvrst pripovedne proze, ki je v osnovi epska, preprosta, fragmentarna, omejena na droben dogodek, položaj ali razpoloženje lite­rarne osebe in je približek pesmi v prozi (prav tam: 169). Kmecl (1995) navaja, da je crtica bežno, naglo navržena beležka oziroma zaris, ki je lahko osnutek daljšemu besedilu. Je kratka pripoved, ki je zavestno fragmentarna in skrajno subjektivizirana (prav tam: 289–290). Kratka proza v reviji Odsevanja V sledecem poglavju sem predstavila in anali­zirala dela avtorjev in avtoric, ki so svoja kratko­prozna dela objavili v reviji med letoma 1990 in 2019. Poglavje zajema naslednje avtorje in avto­rice: Anja Benko, Bogomir Celcer, Janko Ceru, Slavka Dragolic, Drago Druškovic (Rok Arih), France Filipic, Gregor Fras, Bernard Globocnik, Jeremija Grand, Granda, Danijela Hliš, Stanko Hovnik, Anita Hudl, Simona Jercic Pšenicnik, Tomo Jesenicnik, Janez Juric – Vancy, Katja Kernjak, Mateja Kljajic, Tatjana Knapp, Darja Kniplic, Marjan Kolar, Patrik Kolar, Niko R. Kolar, Irina Kralj, Janez Križan, Martin Kuchlig, Nik Lebar, Sandra Lehin, Matjaž Lesjak, Andrej Makuc, Anka Matvoz, Marjan Mauko, Janko Messner, Drago Miloševic, Primož Mlacnik, Rudi Mlinar, Gorazd Mlinšek, Maša K. Okorn, Marija Omulec, Majda Ortan, Vinko Ošlak, Peter Petrovic, Klemen Pisk, Blaž Prapotnik, Jani Rifel, Barbara Rotovnik, Silva Sešel, Barbara Simoniti, Slavko Skarlovnik, Jerica Smolcnik, Aleksandra Stermec – Perovec, Janez Švab, Aleš Tacer, Tone Turicnik, Jože Vacun, Vladimir Verdnik, Franc Vezela (Zlatko Verzelak), Tim Wüster, Lin Yutang, Martina Zajc, Janez Žmavc, Jurij Žmavc, Vlasta Žvikart Zaveri. Anja Benko je crpala snov za svojo crtico z naslovom Gora upanja iz doživljanja posamezni­ka. V ospredju je zakonsko življenje, ki ni vec bar­vito in srecno, kakor na zacetku. Tema crtice je medsebojni odnos med možem in ženo. Odnosi so se v zakonu razrahljali, vezi niso vec tako mocne in pogovor med zakoncema ne stece vec. Prvoosebni pripovedovalec vidi rešitev le v loci­tvi, vendar se sprašuje, kaj si bo okolica mislila o tem dejanju, saj imata z ženo še odrašcajocega sina. Osrednji motiv je motiv nesrecnega zakona. Zgodba je napisana v knjižnem jeziku (to je tudi jezik vseh obravnavanih ustvarjalcev) in skozi gorniško alegorijo problematizira težave osrednje literarne osebe v zakonskem življenju. Bogomir Celcer jemlje snov za pisanje zgod­be Iz stare zdravniške torbe iz lastnih izkušenj, ki jih je pridobil, ko je delal kot zdravnik. Prikaže razlicne dogodke in ljudi, ki jih je spoznal in se z njimi soocil. Zaradi veliko avtobiografskih elementov lahko zgodbo oznacimo kot spomin­sko avtobiografsko. Tema kratke zgodbe je delo zdravnika in dogodki, ki so povezani z njegovim terenskim delom. Prikazan je odnos prvoosebne­ga pripovedovalca kot zdravnika, hkrati pa lahko opazujemo raznolike medcloveške odnose ljudi, ki jih je kot zdravnik srecal in zdravil. Prikazane so življenjske razmere ljudi na oddaljenih koro­ških kmetijah, odnosi delavcev gradbenega pod­jetja, ki prihajajo iz držav nekdanje Jugoslavije ipd. Osrednji motiv je motiv zdravniške torbe. Literarni cas je vezan na pripovedovalcevo poklicno pot zdravnika, literarni prostor pa je Koroška. Jezik zgodbe je knjižni, pojavljajo pa se doloceni pogovorni in narecni izrazi. Janko Ceru je vzel snov za kratke zgodbe iz lastnih doživetij ob vojni za Slovenijo, iz lastnega doživljanja dela Svetlane Makarovic ter iz odno­sov med Slovenijo in Hrvaško (Nikoli odposlana pisma iz kašce - ženskam). Snov crpa tudi s podro­cja slovenskega jezika (Zapisovanja o slovenskih planinskih popotovanjih). Snov kratkih zgodb so tudi odnosi med moškimi in ženskami, ki jih prikaže na humoren nacin (Moja muza). Teme kratkih zgodb so raznolike. Pojavi se tema jezika in naroda. V kratki zgodbi Pozdravljen popotnik, lipa in mlada Slovenija, ki je napisana v obliki pisma, spodbuja mlado Slovenijo, naj bo sanja­va in ustvarjalna, predvsem pa naj bo svobodna. Pomembna je tudi tema jezika, ki se pojavi v zgodbah Moja Dalmatinka – Ane in Zapisovanja o slovenskih planinskih popotovanjih … Avtor poda kritiko, kako se Slovenci prilagajamo Hrvatom, ko govorimo njihov jezik, oni pa se nikoli ne potrudijo govoriti slovensko. Spodbuja ljudi, da bi bili strpnejši in da bi se bili sposobni prilagaja­ti (Moja Dalmatinka – Ane). Prav tako se spomni slovenskih pisateljev in pesnikov, ki so ustvar­jali v slovenšcini in oblikovali slovenski jezik (Zapisovanja o slovenskih planinskih popotovanjih …). Zelo ceni tudi Svetlano Makarovic in njena dela (Veliki Svetlani Makarovic). Tematsko se dotakne tudi odnosov med moškimi in ženskami v kratkih zgodbah Moja muza. Prikazuje odnose med kuharji in ženskami. Odnosi so predvsem med starejšim moškim in mladim dekletom, ero­ticni odnosi in odnosi z ljubicami. Na motivni ravni se pojavljajo razlicni motivi, in sicer motiv mlade Slovenije, motiv gore, motiv jezika, motiv muze, motiv kuharja. Literarne osebe skozi zgodbe izražajo kritiko do okolice in dogajanja. Pripovedovalec je prvoosebni, pojavlja pa se tudi vsevedni pripovedovalec. Zgodbe so napisane v obliki pisem in dnevniških zapisov, prevladuje pa knjižni jezik s pogostimi vulgarnimi izrazi in premolki. Slavka Dragolic crpa snov za kratke zgodbe iz svojih lastnih doživetij (Puncka s kanglo, Poletje na peci, Polžja dirka, Vceraj za jutri, Zimske dogo­divšcine). V zgodbe vkljucuje svoje otroke in njiho­ve medosebne odnose in dogodivšcine. Osrednja tema kratkih zgodb so lepi družinski odnosi, predvsem med mamo in otroki. Prikazane so trdne in ljubece družinske vezi. Pomembna tema je tudi tema materinstva. Ženska kot mama daje na prvo mesto svoje otroke in njihovo zadovolj­stvo, je ljubeca, razumevajoca in skrbna. Motivi v zgodbah so raznoliki. Osrednji motiv, ki veže vse zgodbe skupaj je motiv družine in motiv mate­rinske ljubezni. Literarni prostori so raznoliki, navadno gre za domaco hišo, trgovino, naravo, gozd, avtobus, hiša babice in dedka, sankanje na Korenovem in na Smucarski koci. Literarni cas navadno ni tocno dolocen. Lahko pa razbe­remo, v katerem letnem casu se dogaja dolocena zgodba. Osrednja literarna oseba, ki se pojavi v vseh zgodbah, je ženska pripovedovalka, ki je v materinski vlogi. V vecini zgodb ima eno hcer­ko, v zgodbah Zimske dogodivšcine in Vceraj za jutri pa ima tri otroke. Vloga matere je na prvem mestu, saj vedno poskrbi za otroke, jih kljub naporni službi pelje v naravo in jim je vedno na voljo. Pripovedovalka je prvoosebna ženska. V pripovedovalkino pripoved se vriva premi govor. Pojavljajo se številni pregovori, metaforicno izra­žanje, prisoten pa je tudi humor. Drago Druškovic (Rok Arih) snov kratke proze z naslovom Rotenturn jemlje iz lastne­ga življenja in spominov. Zgodbo pripoveduje prvoosebni moški pripovedovalec. Predvsem se spominja otroštva ter svojega rojstnega kraja - Slovenj Gradca, uciteljev in prijateljev. V zgodbi se pojavi tema spomina na otroštvo in na domace mesto. Njegovo otroštvo je bilo brezskrbno, lepo in polno raznolikih doživetij. V ospredju je tudi tematika prijateljstva. Spominja se svojega prija­telja Nante, s katerim sta skupaj hodila v šolo in odrašcala. Spominja se ucitelja verouka, ki jih je skušal odvrniti od greha, domacega ucitelja, ki ga je veliko naucil na sprehodih v naravi. Spominja se pa tudi sejma, ki je bil vsako leto v mestu. Osrednji motivi so motiv brezskrbnega otroštva, motiv mesta, motiv ucenja, motiv prijateljstva. Literarni prostor je Slovenj Gradec in okolica Rotenturna. Spoznamo življenje v malem mestu in njegov utrip, predvsem v casu sejma. Literarni cas pa je pripovedovalcevo otroštvo (nekje med letoma 1920 in 1940). France Filipic jemlje snov za svojo novelo z naslovom Tod je hodila iz druge svetovne vojne, casa, ko je na našem ozemlju dogajanje nadzoro­vala nemška tajna policija. Kmecl (1995) v Mali literarni teoriji navaja, da je važen vir snovi pisa­teljeva lastna udeležba v nenavadnih dogodkih, kot je vojno dogajanje. Gre za tako imenovano partizansko spominsko literaturo (prav tam: 1996). Tema novele je torej druga svetovna vojna. Prikazen je odnos nemške tajne policije do ljudi, ki z njo niso simpatizirali (ljudi so zaprli in jih nato ubili). Tema je tudi stiska cloveka, ki se spo­pada z mislijo, da bi lahko izgubil ljubo osebo. Prikazani so tudi medcloveški odnosi, pred­vsem med hcerko Gretico in ocetom Francem, ki sta se zelo lepo razumela in sta imela pristen odnos. Motivi, ki se prepletajo v kratki zgodbi, so motiv vojne, ki mocno vpliva na ljudi in na njihova življenja, motiv clovekove usode, ki je zelo nepredvidljiva, saj je v rokah drugih ljudi. Pripovedovalec zgodbe je tretjeosebni vsevedni pripovedovalec. V njegovo pripoved pa se vriva premi govor literarnih oseb. Gregor Fras je vzel snov za svojo kratko zgod­bo z naslovom Prolog iz umetniškega ustvarjanja pesnika in pisatelja. Tema je ustvarjanje pisate­lja znanstvene fantastike in moteci elementi, ko ga tocaj opozori, da bo pocasi zaprl pivnico in s tem prekine tok njegovih misli. Pisatelj izgubi rdeco nit in misli mu odtavajo. Pojavi se motiv toka misli, okoli katerega se vrti celotna zgodba. Ravno zaradi toka misli je zgodba fragmentar­na, zacetek je in medias res, konec pa je odprt. Zgodbo pripoveduje vsevedni pripovedovalec, v njegovo pripoved pa se mešajo dialogi literar­nih oseb. Zgodba je napisana v knjižnem jeziku, povedi so zelo kratke, pogosto so prekinjene oziroma se dokoncajo po premolku. Pogosto so uporabljeni medmeti. Na zacetku kratke zgodbe je opazna medbesedilnost, in sicer v obliki citata avtorja Theodora Wellesa. Bernard Globocnik snov za kratko zgodbo z naslovom Tudi idioti se kopajo crpa iz vsakda­njega življenja in stiske cloveka, ki je ostal sam. Tematizira posameznika in njegovo usodo. Prvoosebnega pripovedovalca je zapustilo dekle, ampak ga to ni prizadelo. Imel je vec krajših zvez, ki se niso obnesle. Pojavi se tudi tema transspol­nosti in odnosa do nje. Prvoosebni pripovedova­lec v bifeju opazuje natakarja oziroma natakarico in razmišlja o spolu te osebe ter dodaja žaljive pripombe, ki izražajo nesprejemanje. V ospredju je motiv vdanosti v usodo, brezbrižnosti. Tocnega literarnega casa iz zgodbe ne moremo razbrati, lahko pa ga omejimo na en dan. Literarni prostor sta dom prvoosebnega moškega pripovedovalca in bife. Zasnova dogajanja je realisticna. Kratka zgodba se zacne in medias res, konec zgodbe pa je odprt. V ospredju dogajanja je en osrednji dogo­dek oziroma fragmenti tega dogodka. V knjižni jezik se vrivajo vulgarni izrazi. Jeremija Grand je vzel snov za novelo Mož izpod Uršlje iz vsakdanjega življenja ljudi v vaškem okolju. Osrednja tema novele je posame­znik, ki je postavljen na rob družbe, ceprav za to ni kriv sam. Trudi se vzpostavljati dobre odnose s sosedi. Pomembna tema so torej tudi medseboj­ni odnosi med ljudmi. V ospredju je življenjska zgodba moža izpod Uršlje, ki je izgubil ženo, ker se je vsa njena družina obrnila proti njemu. Želeli so mu podtakniti poskus umora žene in ga poslali v psihiatricno bolnico, kjer je povedal svojo zgod­bo in so ga oprostili obtožb. Osrednji motiv zgod­be je izlocenost iz družbe. Mož izpod Uršlje se je odlocil, da bo živel v hiši na samem po tem, ko ga je žena zapustila. Pojavijo se tudi drugi motivi, in sicer motiv nasilja, motiv molitve, motiv notra­njega miru. Literarni cas zgodbe je svecnica, lite­rarni prostor pa avtobus, s katerim potuje pripo­vedovalec iz Celja proti domu. Pripovedovalec je prvoosebni moški, ki se je iz Celja peljal domov z avtobusom. V njegovo pripoved se vriva premi govor literarnih oseb. Pripovedovanje je realistic­no. V govoru moža izpod Uršlje zasledimo narec­ne besede, Granda crpa snov zgodbe z naslovom Pik bar iz posameznika, ki se sprašuje o pomenu svoje­ga bivanja, bogu, onostranstvu. Osrednja tema zgodbe je vprašanje o lastni usodi posameznika. Pojavijo se vprašanja o odnosih med ljudmi. V ospredju se nahaja tema poroke, ki se pripove­dovalcu zdi nesmiselna. Pripovedovalec je mne­nja, da ce se cloveka razumeta in se imata rada, lahko sobivata tudi neporocena. Prav tako se pojavi tema vere in cerkve. Prvoosebni pripove­dovalec pravi, da je v odnosu z Bogom in ne s cerkvijo. Osrednji motiv zgodbe je motiv cloveko­vega obstoja. Osrednja literarna oseba je moški, ki razmišlja o razlicnih življenjskih vprašanjih in poskuša najti odgovore. Je pasiven opazova­lec okolice. Literarni prostor je terasa tocilnice Pik bar, literarni cas ni tocno dolocen, lahko ga zamejimo z enim dnem. Pripovedovalec zgod­be je prvoosebni, v njegovo pripoved se vriva premi govor literarnih oseb. Prisoten je tok misli. Pojavljajo tudi narecni in pogovorni izrazi. Danijela Hliš snov jemlje iz vsakdanjega življenja. Kmecl (1995) v Mali literarni teoriji navaja, da so pomemben vir snovi tudi casopi­sne kronike oziroma casopisna obvestila nasploh (prav tam: 152). Na koncu zgodbe Osamljena potnica je avtorica pripisala: »Delo je v ponedeljek objavilo clanek: »Tragicno, a resnicno: zdravniki mislijo, da je Marjan Kober umrl od žalosti, ker ni sprejel, da je samo on prežive! nesreco, v kate­ri je njegova mlada žena podlegla hudim ranam, potem ko je strela udarila v njen prenosni telefon. Opozarjamo bralce, da je nevarno imeti telefon v žepu, še posebno v casu neviht«« (Hliš 2003/51/52: 28). Predvidevamo lahko, da je avtorica snov vzela iz casopisne kronike. Tematsko so v ospredju medsebojni odnosi in cloveška usoda. Prikazani sta hcerina skrb za bolnega oceta in hcerina prizadetost ob ocetovi smrti, prikazan je tudi odnos med materjo in hcerjo. Mati ima demenco, zato ne more skrbeti zase. Vidna je sti­ska obolele osebe. V zgodbi Ati je prikazan odnos med ocetom in hcerjo. Spominja se trenutka, ko mu je hci v službo prinesla kosilo in ga vprašala, ce je res oce tudi njeni sošolki. Razložil ji je, da bo nekoc razumela odnose med odraslimi. Ko je odrasla, je odšla v tujino in poredko prihajala domov. Spominja se, kako je skrbela zanj, ko je zbolel, kako je jokala, ko je umrl. Sedaj jo opa­zuje iz nebes: »Jaz nisem vec jaz. Beli galebi me nosijo, moje truplo se dotika valov. Slepeca sinjina, skoraj ni obzorja, nekje v daljavi zvonovi, citre in potem ... potem ...« (Hliš 2003/51/52: 27). V zgodbi Osamljena potnica Kristina sliši glasove. Klicejo Marjana in ga sprašujejo, ali jih sliši. Zbudi se v bolnišnici in okoli sebe opazi ljudi, oblecene v belo. Nazivajo jo z imenom Marjan, ceprav ji je ime Kristina. Spominja se, kako sta bila na morju in ležala pod smreko, nakar je nekaj v njej eksplodiralo. Zatem se ne spomni nicesar vec. Kristinina duša se je naselila v Marjanu, ki je – v nasprotju s Kristino – preživel nesreco. Ker ni mogel sprejeti, da je njegova ljubljena umrla, je umrl od žalosti. Zgodba Moja mama – moj otrok je sestavljena iz dveh delov, in sicer iz pripove­dovanja Mary in pripovedovanja njene demen­tne mame. Mary pripoveduje o svoji mami, ki je postala odvisna od nje, zato sedaj skrbi zanjo. Mama pripoveduje, kako zelo jo skrbi, da nekega dne ne bo prepoznala svojih najbližjih. Pogosto zre v daljavo in skuša priklicati daljne spomine. Svoje bolezni se boji: »Bojim se pošasti v svoji glavi. Tiste druge sebe. Grozno je biti takle. Del mene bi se rad stuširal in oblekel, drugi pa ostaja umazan in vec dni spi v isti obleki. Pošast v meni unicuje mojo samozavest, moje upanje, moje sanje« (Hliš 2012/87/88: 6). Motivi so v vseh kratkih zgodbah podobni. V ospredju je motiv žalosti ob izgubi ljubljene osebe, motiv stiske, motiv skrbi, motiv otožnosti zaradi bolezni. Literarni cas in lite­rarni prostor iz vecine zgodb nista razvidna. V zgodbi Moja mama – moj otrok literarni cas ni razviden, literarni prostor pa je dom literarnih oseb. Literarni cas v zgodbi Osamljena potni­ca je poletje, prostor dogajanja je bolnišnica. V zgodbi Ati literarni cas in prostor nista razvidna. Literarne osebe se soocajo z boleznijo ali izgubo ljubljenih oseb. Spopadajo se s svojimi strahovi, z izgubami in bolecinami. Osebe cutijo stisko in nemoc. V kratki zgodbi Osamljena potnica je pri­povedovalec tretjeosebni, vsevedni, vkljucuje se tudi prvoosebni pripovedovalec Marjan. V njego­vi pripovedi je prisoten notranji monolog. Zgodbi Ati in Moja mama – moj otrok sta pripovedovani v prvi osebi. V prvi nastopa moški pripovedova­lec, oce, v drugi pa se izmenjujeta ženski pripo­vedovalki, in sicer mati ter hci Mary. V pripoved pripovedovalcev se vriva premi govor literarnih oseb. Dogajanje je realisticno. V nekaterih delih zgodb lahko opazimo avtobiografske prvine, saj na dolocenih mestih omenja rastlinje, znacilno za Avstralijo, kamor se je preselila leta 1979. Stanko Hovnik je vzel snov za kratko zgodbo z naslovom Nepredvideno srecanje iz življenja v vojnem casu. Kmecl (1995) v Mali literarni teo­riji navaja, da je pomemben vir snovi pisateljeva lastna udeležba v nenavadnih dogodkih. Po drugi svetovni vojni se je v slovenskem okolju razmah­nila vrsta književnih del, ki snovno temeljijo na vojnih dogajanjih, ki jo Kmecl imenuje tudi par­tizanska spominska literatura (prav tam: 152). V zgodbi prepoznamo vojno tematiko. Prikazuje, kako so kurirji v vojnem casu prenašali pošto in si prizadevali, da ne bi prišla v nasprotnikove roke. Predstavljena je tudi kritika tistih Nemcev, ki so si prizadevali za izbris nenemških držav in narodov, ker so priznavali nemško raso kot edino cisto. Osrednji motiv zgodbe je motiv kurirstva. Stranska motiva sta motiva partizanov in bega. Literarni prostor zgodbe je pohorsko obmocje – pot do Ribniškega jezera. Literarni cas je avgust v casu NOB. Pripovedovalec je prvoosebni, v njegovo pripoved se vriva premi govor. Gre za spominsko avtobiografskost, saj zgodbo pripo­veduje avtor. Iz avtorjevih biografskih podatkov lahko izvemo, da je sodeloval z OF, z bratom pa sta kasneje stopila med partizane (Hovnik 2001: 9–11). Zgodba je napisana v knjižnem jeziku, pojavijo pa se tudi nemški izrazi, pogovorni izra­zi in ekspresivni izrazi. Anita Hudl snov crpa iz vsakdanjih življenj­skih situacij, ki prikazujejo odnose med ljudmi. Peklar (2019) v magistrskem delu navaja, da je avtorica snov zajemala predvsem iz osebne­ga življenja, otroštva in mladostništva, saj je njena družina živela v revšcini in odvisnosti od cerkve. Bili so podložni duhovniku, ki ga je zanimalo le to, ce družina zahaja v cerkev, pred nasiljem in stisko pa si je zatiskal oci (prav tam: 74). Tematika besedil je razlicna. Pojavlja se tema nasilja v družini, predvsem nasilje nad otroki. Oce se pogosto vdaja alkoholu in jezo znaša nad otroki. Otroci se tudi kot odrasli spo­minjajo nesrecnega otroštva, ki jim bo v spomi­nu ostalo za vedno. Ženska pa je prikazana kot mama, ki zapusti svoje otroke. Navezujoca tema je tema zanemarjanja otrok. Otroci so pogosto lacni, brez staršev, h katerim bi se lahko zate­kli, saj starša popivata in se ne ozirata na otroke (Ukradeno jabolko, Molitev lacnih otrok, Tamala). Poleg nasilja nad otroki se pojavi tudi nasilje nad žensko (Bele gladiole). V dveh zgodbah se pojavi tema jezika, predvsem kritika žensk, ki govori­jo v popaceni slovenšcini, ali uporabljajo veliko slengovskih besed (Kako sem doživela prave dame, Nekega lepega popoldneva). Prisotna je kritika ravnanja katoliške cerkve, ki pridiga o dobroti in ljubezni, ob konkretnih življenjskih usodah pa si zatiska oci in noce pomagati. V crtici Ukradeno jabolko licemerni župnik lacnim otrokom ne privošci jabolka in jih zatoži ocetu, ki jih doma pricaka s pasom v roki. Otroci zacnejo dvomiti v obstoj boga in zacnejo cutiti brezdomstvo ter tujstvo (Borovnik 2012: 213). V zgodbah Kako sem doživela prave dame, Bele gladiole in Nekega lepega popoldneva je pripovedovalka prvoosebna ženska. V zgodbah Tamala, Molitev lacnih otrok in Ukradeno jabolko nastopa vsevedni pripovedo­valec. V pripovedi se vriva premi govor literarnih oseb. Zgodbe so napisane realisticno, pripovedna tehnika, ki prevladuje, je notranji monolog. Na dolocenih mestih zgodbe spominjajo na spomin­ske zapise (Peklar 2019: 80). Besedila mejijo med zasebnostjo in literaturo, saj gre za nepredelane avtoricine spomine na težko in grenko, grote­skno, temotno in brezizgledno mladost. Iskreno spregovori o starših. Oce, ki je moc uveljavljal s pravo mesarsko surovostjo, in mama, ki se vda­jala alkoholu. Avtorica je s crnobelo grenkobo stopnjevala dogajanje iz realisticnosti v grotesko (Mušic 1977). Uporablja knjižni jezik, vendar se pojavijo tudi germanizmi in popacene nemško­-slovenske besede oziroma povedI, zasledimo lahko tudi humor. Snov zgodb Simone Jercic Pšenicnik temelji na vsakdanjem družinskem življenju in medse­bojnih odnosih. Avtorica pripoveduje o življe­nju svoje družine. Skupni temi vseh zgodb sta medsebojni odnosi v družini in družinsko življe­nje nasploh. Pisateljica veckrat izpostavlja svoj odnos z možem, ki ji pomaga z gospodinjskimi opravili. Obcasno mu prepusti otroke in se odlo­ci za sprostitev, to je obisk gledaliških predstav, knjižnice ali frizerja. Prisotna je tudi tema mate­rinstva. Pripovedovalka se vsakodnevno sooca z vzgojo otrok, skrbi zanje, ko zbolijo. Spopada se tudi s sprejemanjem svojega poporodnega telesa (V svetišcu družine, Zimska idila ali Kako preživeti zimske pocitnice brez stresa, Nogometno navduše­nje, Bolnišnicni red ali Sedi in cakaj). Prikazan je pripovedovalkin odnos z ocetom, ki je zbolel in umrl. Nanj je bila zelo navezana. Dotakne se teme smrti, s katero se je srecala dvakrat, in sicer ob ocetovi smrti in svoji nesreci, ko je sko­raj izgubila življenje (Hvalnica življenju). Pojavi se tudi tema medvrstniških odnosov v šoli. Ljubo je fant, ki obiskuje osnovno šolo, kjer poucuje nje­gova mama. Zaljubi se v sošolko, ki mu ne vraca custev, sošolci pa ga zaradi tega zbadajo (Jaz, ljub­cek Ljubo). Motivi zgodb so podobni. Osrednji motivi so motiv družine, motiv materinske ljube­zni, motiv partnerskega odnosa (V svetišcu druži­ne, Zimska idila ali Kako preživeti zimske pocitnice brez stresa, Nogometno navdušenje). Pojavi se tudi motiv smrti (Hvalnica življenju), motiv dojece matere (Bolnišnicni red ali Sedi in cakaj), motiv norcevanja, zasmehovanja in motiv otroške zalju­bljenosti (Jaz, ljubcek Ljubo). Literarni prostori zgodb so razlicni, in sicer se najpogosteje pojavlja pripovedovalkin dom, tudi knjižnica, gledališce, zdravniška ambulanta, šola, narava. Literarni cas pogosto ni razviden iz besedila oz. je le nakazan. Vse zgodbe so napisane s perspektive prvooseb­ne ženske pripovedovalke, le zgodba Jaz, ljubcek Ljubo je napisana s perspektive osnovnošolskega fanta. Dogajanje je realisticno, saj obsega realne dogodke iz avtoricinega družinskega življenja. V besedilih je prisoten tudi humor. Tomo Jesenicnik jemlje snov za svoje kratke zgodbe iz lastnih doživetij s potovanj. Tema zbra­nih kratkih zgodb je raznolikost ljudi po svetu. Prikazuje ljudi z razlicnih koncev sveta in njiho­ve obicaje ter kulture. V kratki zgodbi z naslo­vom Štiri popotne so zajete štiri zgodbe, in sicer Peshawar, Pakistan, Severna Kamcatka, Rusija, Dolina Swat, Pakistan, Dolina Tople, Slovenija. Pripovedovalec je v Pakistanu želel fotografira­ti afganistanske otroke, ki so bili žrtve min. Ob pogledu na deklico, ki je imela na licu brazgotino in nad kolenom odrezano nogo, je zacutil nemoc. V Rusiji je s predstavnikoma plemena Itelmenov živel v bivaku in ju opazoval pri plesu ob polni luni. Ob pogledu nanju je zacutil svobodo. Po Pakistanu sta s Henrickom prispela na obmocje Paštunov, ki veljajo za bojevito gorsko pleme. Ko sta nekaj casa že hodila, sta zaslišala strele in obkolili so ju bradati moški. Povedali so jima, da se odpravljajo po nevesto v sosednje mesto, zato s streli nevesti dajejo znak, da so blizu. Ponudili so jima orožje, da bi še sama poskusila. Ob tem je pripovedovalec zacutil prijateljstvo. V Sloveniji je obiskal CUDV v Crni, kjer je v dolini Tople izvajal fotokrožek. Ni jih imel za drugacne in med njimi je cutil toplino. Kot osrednje motive zgodb izpostavljam tiste, ki jih je avtor v besedilu oznacil s krepko pisavo, in sicer motiv nemoci, motiv svobode, motiv prijateljstva in motiv topli­ne. Literarni prostori so Peshawar (Pakistan), Severna Kamcatka (Rusija), Dolina Tople (Slovenija) in Dolina Swat (Pakistan). Literarni cas ni razviden. Pripovedovalec je prvoosebni moški, gre za avtobiografsko pripoved o svetov­nih popotovanjih. Z jezikovnega vidika opazimo veliko podrobnih opisov in si lahko slikovito predstavljamo okolico ter ljudi. Janez Juric jemlje snov za novele iz svojih spominov in lastnih doživetij, saj lahko iz njego­vih avtobiografskih podatkov razberemo, da je otroštvo preživel v Dravogradu in se nato zapo­slil kot prometnik na železniški postaji. Tematika novel je raznolika. V zgodbi Pacifist je osrednja tema brezskrbno otroštvo prvoosebnega pripo­vedovalca, ki je nad Bukovjem pasel živino sku­paj z ostalimi otroki. Pomembna tema je tudi tema vojne. Otroci so našli staro puško in se z njo igrali vojake. Po nekaj letih je pripovedova­lec moral v vojsko – spomnil se je moškega, ki ga je na pašniku okaral, ker se je igral z orožjem in mu ga vzel. Šele takrat je razumel njegove bese­de, ko je vojno izkusil na lastni koži. V zgodbi Lencijev brod sta v ospredju tematiki colnarstva in otroštva. Pripovedovalcev dedek je cez Dravo s colnom prevažal ljudi, saj takrat še ni bilo toliko mostov. Najvec potnikov je prevozil v casu košnje in lepe nedelje pri sv. Boštjanu. Tematizira tudi brezdomstvo in stisko cloveka, ki nima strehe nad glavo. V zgodbi Adam pripoveduje o brezdomcu, ki se je zadrževal na obmocju železniške postaje, kjer je bil zaposlen Juric. Zgodba Dedijeva hruška tematizira medsebojne odnose v družini, pred­vsem odnos družinskih clanov do pradedka, ki je, ko je ostarel, postal breme vsem, kajti ni mogel vec skrbeti zase. Prikazana je velika navezanost pripovedovalca na njegovega pradedka. Bil je njegov zaupnik in prijatelj, edina odrasla oseba, ki ga je razumela in mu prisluhnila. V zgodbah se pojavijo motiv colna (Lencijev brod), ki je bil glavno prevozno sredstvo cez reko Dravo, motiv navezanosti na dedka in motiv hruške (Dedijeva hruška), motiv brezdomstva ter motiv alkoholiz­ma (Adam), motiv pacifista (Pacifist). Literarni cas in literarni prostor sta razvidna v skoraj vseh zgodbah. Dogajanje je postavljeno na Koroško v pisateljevo mladost. V vseh zgodbah je prvooseb­ni pripovedovalec, ki se spominja dogodkov iz otroštva oziroma preteklosti. V delu lahko torej opazimo spominsko avtobiografskost. V bese­dilih pa se pojavljajo tudi narecni in pogovorni izrazi. Katja Kernjak je vzela snov za kratko zgod­bo z naslovom Pianist iz doživljanja mladega pianista in njegove nezmožnosti igranja klavir­ja. Tema zgodbe Pianist je umetnost (glasba in igranje klavirja). Mladi fant na svojem koncertu v veliki dvorani ni zmožen zaigrati. Tudi ko ga ucitelj klavirja odpelje na podeželje, da bi vadil, mu ne uspe zaigrati. Orgle zaigra šele na ucitelje­vem pogrebu. Fantova družina in njegov ucitelj glasbe mu polagajo na ramena veliko breme, saj v njem vidijo velik potencial, zato nanj pritiska­jo. Osrednji motiv je motiv klavirja. Pojavijo se stranski motivi, in sicer motiv muhe, motiv uci­telja klavirja, motiv smrti. Literarnih prostorov je vec. Prvi literarni prostor je velika dvorana, kjer naj bi fant imel svoj veliki koncert, nasle­dnji prostor je zdravniška ordinacija, kjer fanta pregleda zdravnik, nato se pojavi podeželski samostan in na koncu cerkev, kjer poteka pogreb ucitelja glasbe. Literarni cas zgodbe ni tocno dolocen. Pripovedovalec je vsevedni, v njegovo pripoved se vriva premi govor. Dogajanje se sto­pnjuje, atmosfera je napeta in bralec je v neneh­nem pricakovanju, kdaj bo fant zaigral na klavir. Napetost pripelje do nepricakovanega, presene­tljivega konca. Zgodba se zacne in konca z muho, ki prileti v prostor. Mateja Kljajic je za snov kratke zgod­be z naslovom Sašo vzela družinsko zgodbo. Najstniški fant se spopada s stisko, saj so v druži­ni prisotni skrhani medsebojni odnosi, družinsko nasilje in alkoholizem. Prisotno je ustrahovanje in zatiskanje oci pred nasiljem. Osrednja literar­na oseba Sašo se poskuša upreti pijanemu ocetu in mater ubraniti pred udarci. Oce Saša in mater ustrahuje tudi zato, da ga ne bi prijavila: pove, da se bo enkrat vrnil in takrat bo še huje kot sedaj. Okolica ve za nasilje v družini, a nihce ne upa posredovati. Osrednji motiv zgodbe je motiv alko­hola, ki unicuje družinsko življenje in medoseb­ne odnose. Prisotni so tudi motivni drobci, npr. motiv družinskega nasilja, motiv nemoci, motiv ustrahovanja, motiv strahu. Literarni prostor je dom Saševe družine, literarni cas pa iz zgodbe ni razviden. Pripovedovalec zgodbe je vsevedni. V njegovo pripoved se vriva premi govor literar­nih oseb. Dogajanje v zgodbi se stopnjuje, prav tako se stopnjujeta tesnoba in socustvovanje z osrednjo literarno osebo. Bralec obcuti Saševo nemoc. Zgodba je napisana realisticno. Povedi so kratke, prevladujejo enostavne stavcne strukture. Tatjana Knapp je vzela snov kratkih zgodb iz življenja družine, ki hrepeni po boljšem življenju, ter iz življenja posameznika, ki se spopada s svojo usodo oziroma se prepušca toku življenja. Tema zgodbe Glasna leta, tihe zgodbe je želja po lepšem, boljšem življenju. Družina se odpravi proti seve­ru, da bi starši našli nove službe in otrokoma omo­gocili brezskrbno otroštvo. V zgodbi Pricakovanje je tema odrinjenost posameznika na rob družbe. Pojavi se tudi tema skrhanih družinskih odnosov. Osrednja literarna oseba Muci je ostal brez služ­be, žena ga je zapustila in uživa »travo«. Motivi zgodb so raznoliki. V zgodbi Glasna leta, tihe zgodbe je osrednji motiv selitev. Stranska motiva sta pricakovanje in upanje. V zgodbi Pricakovanje je osrednji motiv samota, osamljenost. Stanski motivi so še družina, brezposelnost, okolica. Literarna prostora zgodbe Glasna leta, tihe zgodbe sta avtomobil, s katerim se družina pelje na sever, in pocivališce, na katerem družina poje sendvice. Literarni cas ni tocno dolocen, izvemo le, da se zgodba odvija aprila. Literarni prostori zgodbe Pricakovanje so Mucijev dom, ulica in Zavod za zaposlovanje, literarni cas pa lahko omejimo na en dan. Pripovedovalec obeh zgodb je vsevedni, v pripoved se vriva premi govor literarnih oseb. Darja Kniplic jemlje snov iz vsakdanjega življenja ženske, ki je postavljena v vlogo tete. Tema kratke zgodbe z naslovom Facka so med­sebojni odnosi – odnos med avtorico in njenima kršcencema. Odnos ni prikazan tipicno (brezpo­gojna ljubezen tete), kot tradicionalno prikazuje literatura. Pripovedovalka se sprašuje, katere so njene dolžnosti kot tete. Osrednji motiv je motiv otroške razposajenosti. Otroka si želita dan pre­živeti v kopališcu, zato skušata botro prepricati, da ju pelje. Pojavi se motiv dolžnosti botrstva. Pripovedovalka je botra dvema majhnima otroko­ma. Sprašuje se o svojih dolžnostih. Prepricana je, da je njena edina naloga, da otrokoma enkrat letno prinese pisanko. Literarni prostor je pri­povedovalkin dom. Literarni cas ni popolnoma razviden, zgodba se zacne zjutraj in traja en dan. Pripovedovalka je prvoosebna ženska, avtorica. Premi govor literarnih oseb razkrije njeno ime. Avtoricin odnos do upovedanega je pogosto iro­nicen in piker. V pripoved se vriva premi govor otrok. Avtorica piše v knjižnem jeziku, ki je na dolocenih mestih, ko govorita otroka, tudi igriv. V besedilu se pojavljajo pogovorni izrazi. Marjan Kolar je vzel kratkoprozno snov iz razmišljanj o življenju, minljivosti, smrti in vojni. Vecina njegovih zgodb, objavljenih v reviji Odsevanja, je bila kasneje izdana v zbirkah krat­ke proze, in sicer v zbirki Sveto sivo življenje iz leta 2003 (Kukavica, Zgodba o nemem cloveku, Prilika o izgubljenem ocetu, Sami domaci obrazi) ter v zbirki Moji mimohodi iz leta 2013 (Recital v Reriku, Vrnitev, Križki stare mame, Minotaver drugi, Cakanje). Dve zgodbi, Varuh pepela ter Josip Broc Tito, ruski filmi in pojoci vlak, nista bili objavljeni v nobeni zbirki. Tematsko so zgodbe zelo raznolike. Najpogosteje se pojavlja tematika vojne (Zgodba o nemem cloveku, Sami domaci obrazi, Varuh pepela), minevanja, smrti (Kukavica, Cakanje, Varuh pepela), jezika (Križki stare mame), cloveške stiske (Prilika o izgubljenem ocetu, Recital v Reriku, Minotaver drugi), spre­memb (Vrnitev) in spomina na otroštvo (Josip Broc Tito, ruski filmi in pojoci vlak). V kratki prozi se pojavijo motiv kukavice, motiv jeclja­nja in motiv partizanov, motiv uživanja , motiv izgubljenega oceta, motiv brezposelnosti, motiv vrnitve, motiv križkov, motiv kiklopov, motiv bolezni, motiv vlaka ter motiv pepela. Literarni prostori v zgodbah so dolocljivi. Pojavljajo se sledeci prostori: pot do starega križa (Kukavica), šola in muzej (Zgodba o nemem cloveku), hotel (Sami domaci obrazi), soba za spanje ter trgovi­ne (Prilika o izgubljenem ocetu), Slovenj Gradec (Josip Broc Tito, ruski filmi in pojoci vlak), zdrav- stveni dom (Cakanje), cerkev sv. Lenarta (Varuh pepela), cerkev v Reriku (Recital v Reriku), doma­ci kraj (Vrnitev), dom sinov (Križki stare mame), otok kiklopov (Minotaver drugi). Literarni cas v vecini zgodb ni razviden. Zgodbe se odvijajo v preteklosti in sedanjosti. Literarne osebe so posa­mezniki, ki se soocajo z razlicnimi življenjskimi situacijami, kot so vojna, huda bolezen, smrt. Posamezniki pogosto razmišljajo o minljivosti in ciklicnosti življenja, ki je razpeto med rojstvom, odrašcanjem, zorenjem in smrtjo. Ljudje o svoji koncnosti zacnemo razmišljati šele ob hujših pre­tresih (Verovnik 2013: 73). Literarne osebe pogo­sto podajajo kritiko družbenega sistema, vojne, brezposelnosti in sprememb, ki so v domace kraje pripeljale veliko tujcev. Prikazani so zasliše­valci, ki ustrahujejo – prica smo izrazitemu nizu opisov duševnih portretov (Glušic 2003: 82–83). V vecini zgodb je osrednja literarna oseba moški, le v treh zgodbah je osrednja literarna oseba žen­ska. V zgodbah prevladujeta prvoosebni in vse­vedni pripovedovalec, v njuno pripoved se vriva premi govor literarnih oseb. Zgodbe se odvijajo v preteklosti in sedanjosti. Avtor ob elementarno­sti doživljanja sveta posebej bolece obcuti nravi cloveštva vseh casov, nepremagljivo prvinsko nasilje, sovraštvo in zlobo, prestopa v poetic­nost ter rahlocutno razumevanje cloveške stiske, samote, odtujenosti in hrepenenja. Njegove pri­povedi nihajo med stvarnostjo vsakdanjosti ter liricnostjo custvenega videnja clovekove usode. Vkljucuje prvine mita in parabole. Vzdušje je dra­maticno, na dolocenih mestih srhljivo, hkrati pa tudi custveno in slikovito (Glušic 2003: 82). Patrik Kolar jemlje snov za dnevniški zapis z naslovom Dež v Strasbourgu iz lastnih obcutenj ob obisku mesta Strasbourg. Tematsko se zgodba nanaša na politicno tematiko, in sicer ureditev Evrope kot brezmejne skupnosti, v kateri bodo bivali raznoliki narodi, ki se bodo povezovali in združevali v enovito celoto. Prav tako temat­sko zajema pohajkovanje po mestu, opazovanje mestnega vrveža in sprejemanje vtisov iz sliko­vitih opisov. Osrednja motiva zgodbe sta motiv Evrope brez meja in motiv starega mestnega jedra. Literarni prostor dnevnika je Strasbourg, literarni cas pa se uvršca med 29. september 1999 (16.57) in 30. september 1999 (6.00). Avtor je dnevnik podnaslovil z minutni dnevnik. Zgodbo pripoveduje prvoosebni moški pripovedovalec. Jezik v zgodbi je poln podrobnih opisov okolice in mesta. Niko R. Kolar jemlje snov za kratko zgod­bo z naslovom Ingrid iz poslovnega druženja moških ob plesu eksoticnih plesalcev in plesalk. V ospredju je delo eksoticnih plesalk. Tema krat­ke zgodbe je stremljenje k življenjskem uspehu v plesu. Ingrid si prizadeva, da bi njeno delo bilo cenjeno in da bi zaslovela. Želi si ustvariti lepo prihodnost in pokazati, da je eksoticen ples prav tako ugledno delo. S tem se povezuje tudi tema tujstva, saj je Ingrid odšla od doma in živi v državi, katere jezika ne obvlada. Zgodba temat­sko prikazuje odnose med ljudmi. Ingrid je zave­rovana vase, na nekem mestu pripovedovalec omeni, da se je »samozavestna in zaljubljena samo vase presedala na klopi in ni vedela, kaj poceti z ljudmi, ki so jo obkrožali« (prav tam: 43). Pojavi se tudi tema odnosa moških do plesalk, ki jih z navdušenjem opazujejo, vendar imajo manjše zadržke. Osrednji motiv je motiv plesalk. Kot mocan motiv se pojavi tudi motiv visokega polo­žaja. Plesalke se posvecajo direktorju in njegovi družbi. Podrejajo se njim in njihovim željam. Literarni prostor je nocni klub v mestnem hotelu, literarni cas je vecer. Zgodbo pripoveduje vseve­dni pripovedovalec. Irina Kralj je snov za novelo Tinckova Zalika vzela iz vsakdanjega vaškega življenja. Tema zgodbe je hrepenenje po sreci in ljubezni. Osrednji literarni lik Tincek je vaški posebnež, star okoli štirideset let, ki ga je bog kaznoval s kratko pametjo. Tincek se želi porociti z Zaliko, ki je do njega vedno prijazna in se ne norcuje iz njegove drugacnosti. Pojavi se motiv drugacnosti, tudi motiv vaškega posebneža: »Vsi so ga poznali, ga ogovarjali in se norcevali iz njegove reve, ce se jim je ravno zahotelo zabave; najbrž zato, ker je bil otro­ško preprost in v svoji nedolžni naivnosti pravi ventil za tiste, ki ubogih nikoli ne morejo pustiti srecnih v njihovem svetu« (Kralj 1993/22: 12). Literarni cas iz zgodbe ni razviden. Literarni prostor je vaško okolje. Pripovedovalec je vsevedni, v njegovo pri­poved se vrinja premi govor. Povedi so kratke in preproste, kar kaže tudi na preprostost osrednje literarne osebe. Janez Križan jemlje snov za kratke zgodbe iz vsakdanjega življenja posameznih ljudi, in sicer cloveka, ki se je upokojil (Upokojenec), ljudi, ki so zaposleni v knjigovodskem oddelku (Knjigovodski oddelek), njegove žene, ki je vsako jutro pila kavo (Ob kavi). Tematika kratkih zgodb je podobna. V zgodbah Knjigovodski oddelek in Upokojenec je v ospredju tema medsebojnih odnosov na delov­nem mestu. Zaposleni v knjigovodskem oddelku imajo monotono delo, takšno pa je tudi njihovo vsakdanje življenje. Zgodba Upokojenec govori o moškem, ki gre naslednji dan v pokoj. Skrbi ga, kakšno bo njegovo življenje, ko bo prenehal delati v tovarni. Razmišlja, da bodo vsi pozabili nanj, ko se bodo vrata za njim zaprla. Prikazani so navi­dezno dobri odnosi ljudi v tovarni. V zgodbi Ob kavi je prikazan odnos med možem in ženo. Žena je vedno upala, da se bo neki fant iz preteklosti vrnil, ceprav ji je pripovedovalec zatrjeval, da se ne bo in naj se pomakne z življenjem naprej. V ospredju so motiv monotonosti dela (Knjigovodski oddelek), motiv navideznih prijateljstev in motiv upokojitve (Upokojenec), motiv jutranje kave, motiv odtujenosti, motiv cakanja (Ob kavi). Literarni cas iz zgodb ni popolnoma razviden. V zgodbi Knjigovodski oddelek je prikazan delovni dan v knjigovodskem oddelku tovarne INOVEST, literarni prostor je omenjena tovarna. V zgodbi Ob kavi je literarni cas jutro, v pripovedovalceve­mu domu ob skodelici kave. Zgodba Upokojenec se odvija dva dni, in sicer dan pred upokojitvijo in na dan upokojitve, prostor literarnega doga­janja pa sta pripovedovalcev dom in tovarna, v kateri je bil zaposlen. Zgodbi Upokojenec in Ob kavi sta zapisani s perspektive prvoosebnega pri­povedovalca, zgodbo Knjigovodski oddelek pa pri­poveduje vsevedni pripovedovalec. V besedila se vriva tudi premi govor literarnih oseb. Dogajanje je v vseh zgodbah precej staticno in se vrti okoli enega samega dogodka. Nastopa zelo malo lite­rarnih oseb. Martin Kuchlig jemlje snov za kratko zgod­bo z naslovom Noge iz vsakdanjega življenja. S prijateljem sta se dobila na pivu in mimo se je sprehodila ženska, ki je prijatelja povsem pre­vzela. Tema kratke zgodbe je ocaranost nad lepoto ženske, natancneje nad njenimi noga­mi. Pripovedovalcev prijatelj je v gostilni zagle­dal noge ženske, ki se je sprehajala po ulici: »A si ti cel nor ali kaj? Si videl to babo? Si videl to žensko? Te noge!« (Kuchling 2000/37/38: 22). Odlocil se, da ji bo sledil, saj ga je popolnoma prevzela. Osrednji motiv zgodbe je motiv ženskih nog. Pojavijo se še stranski motivi, kot so motiv zasledovanja, motiv prijateljstva, motiv lepote. Literarna prostora zgodbe sta gostilna in park. Literarni cas ni razviden iz zgodbe, lahko bi ga omejili na nekaj trenutkov dneva. Pripovedovalec zgodbe je prvoosebni moški pripovedovalec. V njegovo pripoved se vrinja premi govor literarnih oseb. Jezikovno izražanje opredeljuje odnos do ženske: literarni osebi za žensko uporabita slab­šalni izraz baba. Opazimo tudi pogovorne izraze, ekspresivne izraze s prenesenim pomenom. Nik Lebar je vzel snov kratkih zgodb iz življe­nja mladostnikov in mladih odraslih, ki se sooca­jo z razlicnimi težavami, drogami. Snov je vzel tudi iz medsebojnih odnosov v družini in med vrstniki. Tematika je raznolika. V ospredju so mladostniki, ki se spopadajo s stisko, vdajajo se drogam ali išcejo samega sebe (Crtice ali crtica (ki to ni) o crticah, Marko, Živina pesmica o življe­nju, Soba 23). V zgodbi Crtice ali crtica (ki to ni) o crticah govori o dveh vrstah ljudi: »Na svetu sta samo dve vrsti ljudi: tisti izmecki, ki (tudi/samo) na ostale izmecke gledajo kot na izmecke, in izmec­ki, ki tega ne pocno. Drugi naj bi bili dobri, prvi pa »uspešni« ali umaknjeni v osamo in zafiksani« (Lebar 2016/99/101: 51). Pojavita se tematiki lju­bezni (Živina pesmica o življenju) in družinskega življenja, ki je vse prej kot idilicno (Živina pesmi­ca o življenju, Srecnež). Opazimo tudi teme smrti, skrivnosti in umora (Snajper, Soba 23). Na motiv­ni ravni so zgodbe zelo raznolike. Pojavijo se motiv crtice (Crtice ali crtica (ki to ni) o crticah), motiv pisma (Živina pesmica o življenju), motiv ostrostrelca (Snajper), motiv spolne identitete (Marko), motiv navidezne popolnosti (Srecnež), motiv sobe 23 (Soba 23). Literarni prostori niso tocno doloceni. Pogosto gre za študentsko sobo, Zagreb, dom. Literarni cas je natancno dolocen, in sicer gre za prvo nedeljo po koncu majskih pocitnic (Marko), jutro, okoli sedmih zjutraj (Srecnež), pomladanski dan (Snajper), prvi julij­ski dan (Živina pesmica o življenju). V dveh zgod­bah je literarni cas zabrisan (Crtice ali crtica (ki to ni) o crticah, Soba 23). Pripovedovalec je pogosto prvoosebni (Snajper, Živina pesmica o življenju, Soba 23). Pojavlja pa se tudi vsevedni pripo­vedovalec, v njegovo pripoved se vrinja premi govor (Crtice ali crtica (ki to ni) o crticah, Marko, Srecnež). Dogajanje v zgodbah je realisticno, na dolocenih mestih prehaja v sanje. Zgodbe so napete, dogajanje se stopnjuje. Vzdušje je temac­no in grozljivo. Konci zgodb so presenetljivi in nepricakovani. Avtor je zgodbe napisal v sloven­skem knjižnem jeziku, vanj so vpletene povedi v hrvaškem jeziku ali besedne zveze v anglešcini. Pojavljajo se tudi pogovorni izrazi, vulgarni izra­zi. Sandra Lehin jemlje snov za kratko prozo z naslovom Iz dnevnika avanturistke Sandre Lehin iz lastnih avtobiografskih doživetij in potovanj. Osrednja tema je potovanje v Grcijo. Prvoosebna pripovedovalka se je odpravila na dolgo pot z vla­kom do Grcije, kjer se bo sestala z ljubljeno osebo. Osrednja literarna oseba ima na potovanju veliko težav. V Srbiji je zaradi neurejene tranzitne vize ne spustijo naprej. Prav tako tematizira odnos do romske skupnosti. Iz zgodbe je razviden pripove­dovalkin zanicevalni odnos do Romov. Zaradi predsodkov je ves cas prepricana, da jo bojo okradli. Osrednji motiv zgodbe je motiv potova­nja z vlakom. Literarni prostori so vlak, Beograd in Grcija, literarni cas pa iz zgodbe ni popolno­ma razviden. Potovanje bi lahko zamejili na dva dni. Pripovedovalka zgodbe je prvoosebna žen­ska. Zasledimo tok misli. Pripoved poteka kro­nološko, vendar se spontano nizajo fragmenti iz pripovedovalkinih spominov. Zgodba je napisana realisticno. V zgodbi gre predvsem za podajanje obcutij in opisovanje doživetij med potovanjem z vlakom. Jezik zgodbe je preplet med slovenskim knjižnim jezikom, narecjem in pogovornim jezi­kom, pogosto kopici locila in veznike, kar dela zgodbo težko berljivo. Matjaž Lesjak jemlje snov za kratko prozo iz vsakdanjih življenjskih dogodkov, nekatere zgodbe pa se nanašajo tudi na pretekle dogod­ke. Zgodbe, ki so bile objavljene v reviji, so iz štirih zbirk kratke proze, in sicer Druge zgodbe (Buteljka, Cloveka dostojno, Gospod Šerko), Oder za dva (Trener), Plastnice (Varuh gozda, Voda, križ, Trikotnik) in Za vse case (Ro‘žce in listje). Le zgodba Telesa, glave in oci še ni objavljena v zbirki. Tematsko so zgodbe zelo raznolike. Raznolikost opazimo tudi znotraj zbirk samih. V zgodbah, ki se nahajajo v zbirki Druge zgodbe (2013) so v ospredju tri razlicne teme, in sicer tematika otroštva (Buteljka), tematika vpliva, moci (Gospod Šerko) ter tematika alkoholizma (Cloveka dostojno). Iz zbirke Za vse case (2019) je objavljena samo zgodba Rož‘ce in listje, v kateri je osrednja tema prva svetovna vojna, ki se prepleta z ljubezensko tematiko. V zbirki Plastnice (2015) je prisotna vojna tematika oziroma tematika voj­nih zlocinov (Varuh gozda), tematika posebneža (Trikotnik) in tematika fantovšcine (Voda, križ). Iz zbirke Oder za dva (2017) je bila v reviji obja­vljena le ena zgodba z naslovom Trener, v kateri je osrednja tema ustvarjanje dobicka in podjetniške prevare. V zgodbi Telesa, glave, oci pa se pojavi tema literarne umetnosti. Zgodbe so motivno zelo raznolike. Osrednji motivi zgodb so motiv brezskrbnega otroštva (Buteljka), motiv alkoholiz­ma, motiv moci, motiv vojne ljubezni, motiv varu­ha gozda, motiv trikotnika, motiv križa, motiv trenerja, motiv pisatelja. Literarni cas in literar­ni prostor sta dolocena. Literarni cas je lahko preteklost (otroštvo, cas prve svetovne vojne) ali pripovedovalceva sedanjost. Literarni prostori so zelo raznoliki. Pojavijo se kmecko okolje, mestno okolje, Sarajevo, gozd, Avstrija, gostilna, ribiški vikend. V zgodbah prevladuje vsevedni pripo­vedovalec (Gospod Šerko, Rož‘ce in listje, Varuh gozda, Trikotnik, Križ, voda, Trener), pojavlja pa se tudi prvoosebni pripovedovalec (Buteljka, Cloveka dostojno, Telesa, glave, oci). V vlogah pripovedovalcev so tudi literarne osebe, vkljuce­ni so dialogi in refleksije, ki razkrivajo razlicne poglede. Zgodbe so napisane realisticno, vendar so na dolocenih mestih skrivnostne ali celo fanta­sticne. Jezik je stvaren, v dolocenih zgodbah tudi poeticen, sodoben, starinski, mešcanski ali vaški, vsakdanje preprost in filozofski (Kvas 2019: 467). Zgodbe so napisane v knjižnem jeziku, le na dolocenih mestih se pojavljajo narecni izrazi, ki so zapisani v ležecem tisku. Andrej Makuc snov za svoje kratke zgodbe jemlje iz šolstva, svojega otroštva, vojne, življenja Ljube Prenner in vsakdanjega življenja. Zgodbe, objavljene v reviji, so izšle v šestih zbirkah krat­ke proze, in sicer Podobe (2018) (Uciteljica I., Marja, Cas mej, L. P. Zasebno volilo), Šolske obu­jene (2017) (Z vlakom, NL(P)P, Fenizirani krofi), Oci (2011) (Joceve, Konjska štorija), Antigonce ali Klijini okljukcki (2010) (Turnarca ali Hoja po glavi, Frida ali Opasno po životu, Nikolinic), Šolniški kruh (2008) (Akrostih, Katra, Šolniški kruh, COŠ) in Spominjam se … a že? (1995) (Miklavž, Klistir). V reviji se pojavi pet zgodb, ki še niso uvršcene v nobeno zbirko kratke proze (N. profesorica, Komplot Kosta, Nevirtualni pljunki, Drobnarije iz globalne vasi, Codra). Tematika kratkih zgodb je raznolika. Pogosto se pojavlja tema šolstva, pou­cevanja in uciteljevanja. Avtor podaja kritiko šol­skega sistema, predvsem o tem, kako omejuje pro­fesorje in zatira divergentno mišljenje ucencev. Prikazana je avtorjeva ljubezen do slovenskega jezika in veselje do poucevanja. Dijake vkljucuje v svoje ucne ure in jim daje možnost sodelova­nja ter razpravljanja (Akrostih, Šolniški kruh, Z vlakom, COŠ, Uciteljica I.) (Vollmaier 2009/75/76: 47). Osrednja tema so tudi odnosi med ucitelji in njihovo sodelovanje (N. profesorica, Marja). Prav tako pomembna je tematika brezskrbnega otro­štva. V vec zgodbah niza spomine iz otroštva, ki se vrtijo okoli dolocenega dogodka, kot na primer obdarovanje Miklavža, koline, vecerno umiva­nje sredi babicine kuhinje v cebru, medvrstni­ška igra (Klistir, Miklavž, Konjska štorija, Joceve). Dotakne se tudi vojne tematike. Prikazuje osebe, ki so imele grozne sanje zaradi posledic vojne (Codra). Prikazuje trpljenje starejše gospe Fride, ki so ji zaradi izdaje ubili starše (Frida ali Opasno po životu), in trpljenje družine Turnarce, ki je v vojni izgubila moža in sina ter sedaj caka, da tru­pli vrnejo iz tujine (Turnarca ali Hoja po glavi). Avtor nekatere zgodbe v zbirkah oznaci kot pro­stocasne. V teh zgodbah je v ospredju vsakda­nja tematika (Komplot Kosta, Nevirtualni pljunki, Fenizirani krofi, Katra, Nikolinic). V dveh zgod­bah se pojavi tema kritike družbe in (takratne) državne ureditve (Cas mej, Drobnarije iz global­ne vasi). Prav tako se v dveh zgodbah pojavi kot osrednja tema Ljuba Prenner in njeno življenje (NL(P)P, L. P. Zasebno volilo). Motivno so zgod­be raznolike. Pojavi se motiv vlaka, motiv Ljube Prenner, motiv krofov, motiv otroškega pretepa, motiv kolin, motiv vojnega zlocina, motiv poko­pa, motiv Kozare, motiv poucevanja slovenšcine, motiv vožnje z avtom, motiv ustnega spraševa­nja, motiv celodnevnega pouka, motiv Miklavža, motiv klistirja, motiv N. profesorice, motiv podeželske uciteljice, motiv predstojnice, motiv nogometa, motiv prehajanja meja, motiv pljun­kov, motiv Ljube Prenner, motiv plasticnih vrec, motiv svinjskih parkljev, motiv crne babe, motiv partizanstva. Literarni cas in literarni prostor sta razvidna iz vseh zgodb. Literarni cas je vezan na avtorjevo otroštvo, cas uciteljevanja ali njegovo sedanjost. Literarni prostori so raznoliki, so pa vecinoma vezani na obmocje Koroške. Pojavijo se ucilnica, otok Mljet, babicina kuhinja, Jevšnikov travnik, Strelišce Nažanci, Nama, bife, Osnovna šola Pod Graško Goro, podružnicna šola, avto­bus itd. V zgodbah prevladuje prvoosebni pripo­vedovalec, ki se v dolocenih zgodbah izmenjuje z vsevednim. V nekaterih zgodbah je prisoten le vsevedni pripovedovalec. V pripovedovalcevo pri­poved se pogosto vrinja premi govor. Zgodbe so napisane realisticno, veliko je raznolikih opisov dogodkov in ljudi. Tudi dialogi med literarnimi osebami so realisticni in pristni. Velikokrat se v spominih vraca v pretekle dogodke in svoje otro­štvo. Predstavljene so usode posameznikov, ki so nanj naredile vtis (sodelavci profesorji in pro­fesorice, Ljuba Prenner, dijaki in dijakinje idr.). Naravo opisuje z bogato metaforiko, domiseln je v dialoškem prikazovanju, z izbranimi besedami oriše cloveške znacaje, šegav je, kadar piše o nji­hovih slabostih, pomanjkljivostih in napakah. V besedilih se pojavlja veliko besednih iger, pove­zuje domnevno nezdružljivo, združuje banalno in privzdignjeno. Kratka proza ima zanimivo, bralno vznemirljivo ter notranje napeto zasno­vo. V besedila vkljucuje citate znanih avtorjev (Švajncer 2019). Anka Matvoz snov crtice z naslovom 9. prebu­ditev crpa iz nerealnega sveta, poosebljene stavbe. Tematika kratke zgodbe je abstraktna. Prikazuje stisko ženske, ki išce izhod iz stavbe. Ženska je nemocna, njen položaj je brezizhoden. Ostane ujeta v temi. Osrednji motiv zgodbe je motiv stav­be. Pojavi se še motiv stopnišca, kipa, ujetosti. Osrednji literarni lik je ženska, ki tava po stari, mogocni stavbi, ki je poosebljena. Ženska je obu­pana in išce pomoc. Ko najde izhod, ki vodi na vrt, nastane tema. Literarna prostora sta velika stara stavba – »Bila je to stara, mogocna stavba, obrašcena s cvetocim bršljanom. Pricakovala jih je ...« (Matvoz 1992/21: 15) – in vrt pred njo – »Stopila je na mehko, pokošeno travo. Omamni vonj narave jo je obkrožil. Cvetni prah jo je oma­mljal, drevesa so se sklanjala k njej in jo božala« (Matvoz 1992/21: 15). Literarni cas je zabrisan. Pripovedovalec je tretjeosebni (vsevedni) pripo­vedovalec. Dogajanje se stopnjuje in je napeto. Zgodba se zacne pozitivno: »Nasmejani mladi, stari in otroci so odšli vanjo« (Matvoz 1992/21: 15), konca pa se negativno, temacno, s tesnobnim obcutkom: »Vrta ni bilo vec. Le tema« (prav tam: 15). Prisotna je izrazita groteska, opazimo lahko poosebitve. Marjan Mauko je snov za kratko zgodbo z naslovom Zalili smo rojstvo deklice vzel iz vsak­danjega življenja. Prikazan je obicaj nazdravlja­nja, ko se rodi otrok. Moški se zberejo v gostilni in nazdravljajo zdravju novorojenega otroka. Ob pogovoru literarnih oseb se pojavi tema slabe komunikacije. Osrednja moška protagonista se pogovarjata, vendar govorita drug mimo druge­ga. Osrednji motiv zgodbe je motiv rojstva otro­ka. Stranski motivi so nazdravljanje, druženje, opitost. Literarni prostor je gostilna, literarni cas pa je cetrtek po pripovedovalcevi službi, ki traja vse do poznega vecera. Pripovedovalec zgodbe je prvoosebni pripovedovalec moškega spola. V nje­govo pripoved se vrivata premi govor literarnih oseb in tok misli. Zgodba je napisana realisticno, vendar je fragmentarna. Veliko je miselnih pre­skokov in nejasnosti v dialogih, saj osrednji lite­rarni osebi ne vzpostavita navezujocega dialoga. Jezik v zgodbi je preprost, vendar so prisotni stro­kovni izrazi. Prav tako se pojavljata tudi ekspre­sivno in pogovorno izražanje. Janko Messner je snov kratke proze vzel iz avtobiografskih doživetij, življenja Slovencev na avstrijskem Koroškem in medsebojnih odnosov. V reviji Odsevanja je objavljenih pet kratkopro­znih del, in sicer Zgubljeni carovni prstan (2009), Hotel sem jaz tebe, pa si me ti prelisicil (2009), Ataše (2004), Nepridna storija (2001) in Nosovi – Koroški triptih II. (2000). Tematika zgodb sta položaj koroških Slovencev na avstrijskem Koroškem (Zgubljeni carovni prstan) in odzivi na njegovo kratko prozo, ki se tematsko nanaša na njihov položaj (Hotel sem jaz tebe, pa si me ti prelisicil). Podaja kritiko deželnih predstavnikov Avstrije, ki na ozemlju slovenske manjšine, kjer biva vecinoma slovensko govorece prebivalstvo, govorijo nemško in ne znajo niti pozdraviti v slovenšcini: »Na Koroškem pa pod komando gla­varja Hansa Sima, ki se ti zapelje v Globasnico – z deželno zastavico, plapolajoco na robu vetrobran­skega stekla, v slovensko obcino s slovenskim župa­nom in redkimi samo nemško govorecimi vašcani, v složno vaško skupnost ... Nov gasilski dom je na dnevnem redu. Govorniški oder je ovencan. Glavar odpre usta: »Sehrgeehrte Gemeindebiirger« ... Ne zna pozdraviti: »Dober dan!« Župan (ceprav zasto­pa slovensko vecino obcanov in obvlada oba jezika): »Sehrgeehrter Herr Landeshauptmann!««(Messner 2009/73/74: 57). V politicni satiri Zgubljeni carovni prstan primerja Adolfa Hitlerja in Jörga Haiderja, za njuni poimenovanji pa uporabi mocno metaforiko (Knez Satan I. in sincek Knežic Satancek). Pojavita se temi naroda in jezi­ka: »/.../ Ta tvoj jezik naj se razlega v en glas po Kokoromandiji od jutra v noc, spremljan z žvrgole­njem slavckove kolorature v krošnjah hrastov; lipe pa posekat vse po vrsti, da ne bo zdrahe, me razu­meš, Satancek, lipe vse posekat – pri moji duši ...« (Messner 2009/75/76: 26). Tematsko se dotakne tudi medcloveških odnosov. V zgodbi Nepridna storija tematizira odnose med prijateljema (prvo­osebni pripovedovalec in Peter). V zgodbo je vložena crtica Cešpljeva cmoka, ki jo prvooseb­ni pripovedovalec pripoveduje prijatelju (Peklar 2019: 45). V zgodbi Ataše se pojavi tema družbe­ne neenakosti in skrbi za socialno šibkejše. Janez Krtacnik razmišlja o nepravicni delitvi na silno bogate in silno revne. V Nosovi – Koroški triptih II. so vkljucene tri zgodbe (Moj nos, Buteljni si odrežejo nosove in Vohalo). Skupna jim je temat­ska navezanost na nosove. V crtici Moj nos je osrednja tema ljubezen do Marjane. Prvoosebni pripovedovalec se zaljubi in Marjana je prva oseba, ki se ji zdi njegov nos zanimiv in ne preve­lik. V crtici Vohalo govori o izvoru besede voha­ti in razvoju nosnikov v severnem delu Drave. Buteljni si odrežejo nosove je butalska groteska o Buteljnih in Buteljkah, ki si po županovem navo­dilu odrežejo nosove. Motivi zgodb so raznoliki. Pojavlja se motiv carovnega prstana, motiv sanj in motiv volcjaka Vajperja, motiv hrepenenja po nebesih, motiv nosov. Literarni prostor je pogo­sto zabrisan, ce je razviden, pa gre najveckrat za obmocje avstrijske Koroške. Literarni cas zgodb je dolocljiv, vendar gre navadno za vracanje v pre­teklost, spomine. Pripovedovalec zgodb je vseve­dni (Buteljni si odrežejo nosove, Zgubljeni carovni prstan, Ataše) in prvoosebni moški (Hotel sem jaz tebe, pa si me ti prelisicil, Nepridna storija, Moj nos, Vohalo). Zgodbe so napisane realisticno, pojavlja se družbena kriticnost, na dolocenih mestih tudi ironija in satira. V zgodbah se pojavlja veliko avtobiografskih elementov – uvršcamo jih med spominske avtobiografskosti, kjer gre za spomin­sko linearno in kronološko zastavljene pripove­di z osebno pripovedovalcevo refleksijo (Peklar 2019: 16). Avtor je zgodbe napisal v knjižnem jeziku, vendar se vanj vrivajo koroški, latinski in nemški izrazi. Veliko je metaforike, besednih iger, prav tako pa se pojavlja veliko citatov. Drago Miloševic snov jemlje iz posamezniko­vega življenja, ki je veliko pretrpel in je osamljen. Snov crpa tudi iz kozmosa, mitologije in bogov. Tematizira stisko cloveka, ki se bori sam s sabo in z alkoholom. Ta nima stikov s sinom, ceprav hrepeni po družbi in sprejetosti (Zacarani krog nekega knapa): »Ostal si sam, popolnoma sam in zdi se, kakor da ne potrebuješ nikogar vec. Toda globoko v sebi cutiš hrepenenje po toplih, razume­vajocih oceh, po mehki dlani, po nežnem, tihem šepetu« (Miloševic 2002/47/48: 25). Pokaže se tudi oseba, ki se želi sama spoprijeti s svojo sti­sko in ko bo pripravljena, se bo vrnila (Misel pod goro): »Zato – prosim, rotim Te – pusti me tu pod goro, dokler se ne vrnem« (prav tam: 25). Pojavita se temi bogov in minljivosti (Zvezdna zgodba). V ospredju so motiv trpljenja, motiv osamljenosti, motiv nocnih mor. Pojavi se tudi motiv vesolja in motiv minljivosti. Literarni prostor in cas dveh kratkih zgodb nista razvidna. V Zvezdni zgodbi na zacetku izvemo, da se zgodba odvija v vesolju: »V širnem vesoljskem prostranstvu, ki ga obvladu­jejo Bogovi, ki jim Zvezde delajo svetlobo in toplo­to, sta vladali strpnost in harmonija« (Miloševic 2002/47/48: 22). Zvezdna zgodba in Misel pod goro sta prvoosebni pripovedi moškega. V zgodbi Zacarani krog nekega knapa nastopa vsevedni pri­povedovalec. Zgodbi Misel pod goro in Zacarani krog nekega knapa sta realisticni, Zvezdna zgodba pa prehaja v fantasticni svet. Vse zgodbe se kon­cajo s tremi pikami (…) in pušcajo odprt konec. Dogajanje je stopnjevano in temacno. Primož Mlacnik je vzel snov iz vtisov iz oko­lja, trenutnih zaznav v dolocenem mimobežnem trenutku. Prav tako je vzel snov iz vsakodnevnih situacij, v katere se vpletajo posamezniki, dogaja­nje pa je na dolocenih mestih zavito v skrivnost. Tema kratkih zgodb je raznolika. V zgodbi z naslovom Povodec je v ospredju tema posamezni­ce, ki je izgubljena v svetu drog. Celotno dogaja­nje je zavito v skrivnost, ki v bralcu izzove razkol med resnicnim dogajanjem in protagonistkinimi blodnjami oziroma sanjami. Osrednja tema zgod­be Crna kri je nepredelana travma iz otroštva, skorajšnja izguba sestre, ocetov odhod in pretira­ne materine skrbi. Avtor se nasloni na psihoana­liticno teorijo (Vollmaier Lubej 2018: 17). Tema Mimobežnic je problematika posameznikov in sodobne družbe. Motivno so zgodbe zelo razno­vrstne. Pojavi se motiv povodca, motiv krivde in motiv vodnjaka, motiv vlaka, prestižnih blagov­nih znamk, pisanja, slikarjeve kavarne, smrti. Literarni prostori so razlicni. Zgodbe se odvijajo v Salohribu (Povodec), pri vodnjaku pred domaco hišo, na naftni plošcadi (Crna kri), v vlaku, trgov- skem centru, slikarjevi kavarni, Emilovem domu (Mimobežnice). Literarni cas je v Mimobežnicah zabrisan, v zgodbi Povodec se dogajanje zacne zgodaj zjutraj in traja en dan, zgodbo Crna kri pa lahko zamejimo na cas pripovedovalcevega otro­štva neke julijske nedelje in njegovo odraslo življe­nje. Literarne osebe so posamezniki, ki se sooca­jo z osebno stisko, s težavami sodobnega sveta in z nepredelanimi travmami iz otroštva. Pogosto blodijo med resnicnostjo in fantazijo. Avtor se velikokrat pri oblikovanju literarnih oseb nasla­nja na psihoanaliticno teorijo. Pripovedovalec v zgodbah Povodec in Mimobežnice je vsevedni, v njegovo pripoved se vpleta premi govor. V zgodbi Že nacrtujem (Mimobežnice) se poleg vsevednega pripovedovalca pojavi tudi prvoosebni. Zgodbo z naslovom Crna kri pripoveduje prvoosebni moški pripovedovalec, v njegovo pripoved se vrivajo dialogi literarnih oseb. Na zacetku zgodbe skuša vzpostaviti dialog z bralcem oziroma pritegniti njegovo pozornost: »Nujno vam moram zaupati zgodbo, ki me je zaznamovala v otroštvu« (Mlacnik 2016/99/100: 49). Dogajanje v kratki prozi je rea­listicno, na dolocenih mestih je zavito v tancico skrivnosti. Zgodbe so fragmentarne in z razlicni­mi vpogledi v preteklost ter dogajanjem v seda­njosti tvorijo celotno sliko. V besedilih je veliko metaforicnega izražanja. Rudi Mlinar crpa snov iz vaškega, podeželske­ga okolja. V crtici Cešnja snov temelji na otroških odnosih na vasi. Za crtico Vstopite snov crpa iz predmetnosti, in sicer stavbe, ki je v njem zbudila pozornost – kapelica. Tema crtice Cešnja so med­sebojni odnosi otrok. Skupina otrok se je spravi­la na posameznika, ki se je pocutil izobcenega. Otroci so želeli ukaniti Tineta, da bi jim nabral cešnje. V strahu je splezal na drevo, otroci pa so ga ogovarjali z zmerljivkami, npr. »hudic, pokveka, debeloglavec, budala, kresalo ...« (Mlinar 1991/20: 18). Ko je priplezal na vrh, se je veja zlomila in padel je v globino ter umrl. Prica smo tematizi­ranju smrti otroka. V zgodbi Vstopite se pojavi tema iskanja notranjega miru, odrešitve, zavetja. Motivi so raznoliki. V zgodbi Cešnja se pojavi motiv otroške nesramnosti, motiv cešnje, motiv smrti. V zgodbi Vstopite se pojavi motiv kapelice, ki predstavlja varen prostor, kamor se posame­znik lahko zatece. Pojavijo se še motiv odrešitve, motiv molitve, motiv miru. Literarni prostor v zgodbi Vstopite je kapelica, v zgodbi Cešnja pa literarni prostor ni posebej izpostavljen, lahko pa trdimo, da gre za vaško okolje. Literarni cas ni razviden iz nobene zgodbe. Pripovedovalec je v obeh zgodbah vsevedni, v njegovo pripoved pa se vriva premi govor. V crtici Vstopite pripo­vedovalec skozi celotno zgodbo nagovarja bral­ca, ga vodi skozi kapelico in ga vabi, naj vstopi: »Sklonite glavo. Vstopite vase ... nic se vam ne mudi, pocasi se spustite skozi svoje življenje in videli boste, da to ni hudo. Nad vami je kip, je njegova roka, ki odganja življenje, vabi pa samoto, vabi spoznanje« (Mlinar 1994/24: 13).Dogajanje je presenetljivo, nepricakovano in se stopnjuje. Crtici sta napisani realisticno. V zgodbah so prisotni podrobni, živi opisi in primerjave oz. komparacije. Snov novele z naslovom Krpuhov klobuk Gorazda Mlinška so avtobiografska doživetja in izkušnje. Tema je naravno bogastvo – gozd in delo v gozdu po drugi svetovni vojni. Novela tematizira delo furmanov ter gozdarjev in spra­vilo lesa z gorskih pobocij v dolino ter skrb za gozdove. Po vojni so uvedli nacrtno gospodarje­nje v gozdovih, da bi preprecili unicenje gozdov. Tematsko so zaobjeti pristni medcloveški odnosi med moškimi, ki svoj klobuk predajajo naslednji generaciji. Kos (2005) v Literarni teoriji navaja, da je v noveli v središcu pozornosti navadno pred­met, okoli katerega se novelsko dogajanje zaplete in razplete (prav tam: 169). Osrednji motiv je motiv Krpuhovega klobuka, saj povezuje celotno novelo. Pojavi se tudi motiv gozda. Gozdovi so bili obmocje, kjer je po vojni delalo veliko zapo­slenih. S trdim delom so si služili kruh. Med vojno je gozd služil kot skrivališce partizanov in drugih pred sovražniki. Literarne osebe povezu­je Krpuhov klobuk, ki so ga nosile tri generacije. Moški so bili delovni in so se ukvarjali z gozdar­stvom. Posredno ali neposredno. Pripovedovalec ga je dobil v dar od Rebernikovega deda, ker se je z njim in njegovo ženo dobro razumel, veliko pa se je od njiju naucil o lesarstvu in furman­stvu. Literarni cas je pomlad v pripovedovalcevi sedanjosti, vendar se v spominskih fragmentih vraca v preteklost, saj okolica v njem zbudi spo­mine. Literarni prostor je pripovedovalceva pot iz Jazbine na Uršljo goro, ki je prav tako kraj, ki ga podoživlja v spominih. Pripovedovalec je prvoosebni moški, ki med pripovedjo nagovarja svoj klobuk in ga s tem pooseblja. Dogajanje je realisticno in slika okolico Uršlje gore. Jezik je lahkoten in tekoc. Pripovedovalec bralca popelje skozi slikovito pot na Uršljo goro, saj je v pripo­ved vkljucenih veliko opisov narave. Maša K. Okorn je vzela snov za kratke zgod­be s potovanj po evropskih mestih. Konci zgodb so nenavadni, nepricakovani. Pogosto konec zgodbe napove zacetek naslednje zgodbe. Tema kratkih zgodb je boemsko življenje mlade žen­ske po imenu Maruša Rdecelaska, ki se poda­ja na potovanja v evropska mesta, kjer doživlja razlicne dogodivšcine. Na potovanjih sreca raz­licne ljudi, in sicer umetnostnega zgodovinarja Cassiana in njegovega partnerja Raoula, ki sta posvojila dojencka (Barcelona), boemskega kipar­ja M., ki mu pozira (Ob petih zjutraj se prebuja Pariz), moškega po imenu Martina Fritz, ki se preoblaci v žensko (Babji lon Berlin), študenta, ki je zaposlen v hotelu, Edoarda, ki ji pomaga (Bela lilija), ter neznanega padalca, s katerim poleti v Berlin (Poljub neba). Pomembna tema, ki se poja­vi v vseh zgodbah, je tema umetnosti. Osrednja literarna oseba slikovito opisuje arhitekturne dosežke v mestih, ki jih obišce, izpostavi posebne likovne umetnine ali umetnike, boeme, ki jih med potovanjem sreca. Velik poudarek daje branju knjig: osrednja protagonistka navadno bere knji­ge ali pa se zateka v knjigarne. V zgodbah se poja­vijo raznoliki motivi, ki pri bralcu zbudijo veliko zanimanja. Pojavljajo se motiv boemskega življe­nja (Barcelona, Ob petih zjutraj se prebuja Pariz), motiv umetnosti (Barcelona, Ob petih zjutraj se prebuja Pariz, Babji lon Berlin, Bela lilija), motiv bele lilije (Bela lilija), motiv vojnih invalidov (Babji lon Berlin), motiv neba (Poljub neba). Vse zgodbe imajo skupni motiv, to je motiv svobode. Literarni prostori so Barcelona (Barcelona), Pariz (Ob petih zjutraj se prebuja Pariz), Berlin (Babji lon Berlin), Firence (Bela lilija) in veliko podjetje, v katerem je literarna oseba zaposlena (Poljub neba). Literarni cas v zgodbah ni natancno dolo­cen, pogosto je zabrisan. Osrednja literarna oseba vseh zgodb je Maruša Rdecelaska. Živi boemsko življenje, potuje v razlicne evropske države in spoznava raznolike, zanimive ljudi. V zgodbah spoznamo moška, Cassiana in Raoula, ki sta posvojila dojencka, kiparja M., ki je pre­dan umetnosti in boemskemu življenju, Martino Fritz, ki se preoblaci v moškega, in Edoarda, ki ga Maruša spozna v Firencah in se z njim poda na obalo. Pripovedovalec je v vseh zgodbah vse­vedni. V pripoved se vriva premi govor. Zgodbe so pripovedovane realisticno, tik pred koncem pa postanejo groteskne in celo absurdne. Jezik zgodb je živ in bogat. Prisotnega je veliko opi­sovanja, predvsem mest, ki jih Maruša obišce. Pojavljajo se tudi citati drugih avtorjev, veliko je tudi metaforicnega izražanja. Marija Omulec jemlje snov za crtico Tinca gre v vrtec iz vsakdanjega, družinskega življenja. Tema zgodbe je odrašcanje puncke Tince, ki gre prvic v vrtec. Zelo si je želela oditi v vrtec, ceprav se je sprva nanj težko navadila. Motivi zgodb so odrašcanje, vrtec, spremembe. Literarna prosto­ra zgodbe sta Tincin dom in vrtec, literarni cas pa je konec poletnih pocitnic. Osrednja literar­na oseba je Tinca, majhna deklica, ki se veseli vrtca, ceprav se je težko navadila na novo okolje. Pripovedovalec je vsevedni, prisotni so dialogi literarnih oseb. Crtica je napisana realisticno. Dogajanje je omejeno na droben dogodek in je preprosto. V Tincinih dialogih se prepoznata otroška preprostost in otroški pogled na svet. Povedi v zgodbi so kratke, prav tako so uporablje­ne enostavne stavcne strukture. Majda Ortan je vzela snov zgodbe Pot iz življe­nja posameznice, ki išce odgovore na življenjska vprašanja. Tema zgodbe je iskanje samega sebe, svojega cilja in svoje življenjske poti. Vsaka oseba ima svojo življenjsko pot in jo gradi na lastnih doživetjih ter izkustvih, ob tem pa se sprašuje o življenju in išce odgovore. Osrednji motiv zgodbe je motiv belega konja. Literarni prostor zgodbe je narava, travnik, literarni cas je pomladanski vecer. Osrednja literarna oseba zgodbe je Sanja, ki je kot otrok iskala svoj bit in svojo življenjsko pravljico. Sedaj se kot odrasla ženska ponovno sprašuje, ce živi pravo življenje, saj se pocuti nekoristno, ker je ljudje okoli nje ne poslušajo, ona pa živi zanje, torej ne tako, kot bi si sama želela. Razmišljati zacne, da bi morala zaceti znova, zaceti cisto novo pravljico. Pripovedovalec zgodbe je vsevedni. V njegovo pripoved se vrivata prema govora osrednje literarne osebe in konja. Na zacetku zgodbe je prvoosebni zapis avtori­ce, ki nagovarja bralca. Zgodba je napisana rea­listicno: literarna oseba se sprehaja v naravi in jo opazuje. V zgodbi se pojavijo tudi fantasticni elementi: vanjo vstopi konj, ki nagovarja sprva dekle, nato odraslo žensko. Veliko je okrasnih pridevkov. Slog zgodbe je zelo liricen. Vinko Ošlak je vzel snov za kratko prozo iz vsakodnevnih življenjskih situacij. V zgod­bi z naslovom Testament bogatega cloveka sta v ospredju smrt bogatega mizarja in branje njegove oporoke. V zgodbi Radio je izpostavljen posame­znik, Štefan Uranc, ki mu glasba veliko pomeni in si želi kupiti radio. Zupan Sosic (2017) v delu Teorija pripovedi govori o znacilnostih kratke zgodbe in navede, da sta zacetek in konec zgodbe odprta, kar lahko opazimo tudi v Ošlakovih krat­kih zgodbah. Obe prikazujeta osrednji dogodek oziroma izsek iz življenja literarnih oseb (nakup radia oziroma branje oporoke). Gre za enotnost in celovitost vtisa, enega dogodka, prostora ter casa in usmerjenost h koncu zgodbe. V obeh zgodbah je bralec v pricakovanju razpleta, ki je nepricakovan (prav tam: 228–229). Tema zgodbe Testament bogatega cloveka so družinski odnosi. Po smrti mizarja Bukovnika se njegovi otroci zberejo doma ob branju oporoke. Najstarejši sin je zgrožen nad poslednjimi ocetovimi besedami in zapusti branje oporoke. Ocetove zadnje besede so bile: »/.../ Zapušcam vam vero v Oceta in Sina in Svetega Duha in v vse poslednje reci in v deset zapo­vedi in zapoved ljubezni in v poštenost in dobroho­tnost, v skromnost, preprostost in zmernost v vsem ... /.../ Zapušcam vam jezik vaše matere in nje matere in vseh mater našega rodu in naroda, stari dobri Slomškov in Prešernov jezik, da ga uporabljate … /.../ Zapušcam vam ta dom in to gorico okoli hiše, drevesa v gorici, vrt in njegove nasade, cudovito zeleno travo in obzorje … /.../«(Ošlak 2000/39/40: 20). V zgodbi Radio je osrednja tema ljubezen do glasbe in preprostosti. Štefan Uranc želi nava­den, preprost radio, da bil lahko poslušal glas­bo. Motijo ga spremembe in življenje, ki je vsak dan bolj obrnjeno na glavo. V obeh zgodbah je osrednji motiv stvar, okoli katere se vrti celotna zgodba. V zgodbi Testament bogatega cloveka je osrednji motiv oporoka, v zgodbi Radio pa radio. Literarni prostor v zgodbi Testament bogatega clo­veka je Gradišce, kjer je bival mizar Bukovnik, v zgodbi Radio pa zadnja nesamopostrežna proda­jalna med poslopjem Donavske banke in letalske agencije Europaguide. Literarni cas ni razviden. Pripovedovalec je vsevedni, vkljucen je premi govor literarnih oseb. V besedilih ni posebne metaforike ali simbolike. Jezik je preprost, pove­di so kratke. Peter Petrovic je vzel snov iz narave, življenja posameznikov in njihovih stisk, razlicnih pred­metov, okoli katerih se vrti celotna zgodba, in odnosov med ljudmi. Tematika kratke proze je raznolika. Pomembna tema zgodb je narava, h kateri se literarne osebe zatekajo zaradi lastne stiske, bolezni in ljubezni do narave. Prav tako podaja kritiko ljudi, ki prevec posegajo v nara­vo in unicujejo gozdove (Gornik, On in drevo, Tri leta potem, Drevo, drevo). Pojavi se tudi tema stiske posameznikov, ki se znajdejo v težavnih življenjskih okolišcinah, kot so avtomobilska nesreca, rop, strah pred izgubo službe, izguba otroka, brezdomstvo (Soba številka 5, Rezina torte, Padec, Poslednji dom, Zlom). V nekaterih zgodbah se pojavi tema medsebojnih odnosov med možem in ženo oziroma partnerjema, ki živita skupaj, med dekletom in fantom ter clani družine (Trajekt, Spomin na pocitnice, Rezina torte). Tema zgodb so predmeti ali živa bitja, ki jih vsakodnevno uporabljamo in srecujemo. Ti predmeti so rdeca nit zgodbe ter povezujejo doga­janje in literarne osebe (Vžigalnik, Prva pomoc, Zapis o stolu, Majski hrošci). V zgodbi Portret Maje se pojavi tema umetnika. Na motivni ravni so zgodbe pestre in bogate. Pojavi se veliko raz­licnih motivov. Osrednji motivi zgodb so motiv sobe številka pet, motiv osamljenosti, motiv delovne nesrece, motiv groba, motiv gora, motiv hrasta, motiv gozda, motiv valentinovega, motiv spogledljivosti, motiv poljuba, motiv vžigalnika, motiv prve pomoci, motiv majskih hrošcev, motiv stola, motiv portreta. Literarni prostor zgodb je raznolik. Zgodbe se dogajajo v gozdu, parku, sobi številka pet, na gori, dvorišcu stare grašci­ne, v zapušceni mestni hiši ob stanovanjskih blo­kih, na recnem bregu, bolšjem sejmu, v cerkvi, avtomobilu, cajnici, tovarni, na kmetiji, trajektu, pokopališcu ... Literarni cas je v zgodbah zabri­san in nima osrednjega pomena. Pripovedovalec je v vecini zgodb vsevedni, v njegovo pripoved se vriva premi govor (Soba številka 5, Rezina torte, Padec, Gornik, On in drevo, Tri leta potem, Portret Maje, Spomin na pocitnice, Prva pomoc, Majski hrošci, Poslednji dom). V nekaj zgodbah se poja­vi tudi prvoosebni pripovedovalec (Drevo, drevo, Zlom, Vžigalnik, Zapis o stolu). V zgodbi z naslo­vom Trajekt se izmenjujeta prvoosebna pripove­dovalca, in sicer moški in ženska. Velikokrat se pojavi tudi notranji monolog literarne osebe, ki se zatece v naravo, išce samega sebe in obcuduje naravo, npr. »In že sem v miselni sprošcenosti, ko komuniciram z drevesi, zaznavam pojave drhtenja, nekakšne utopitve, lebdenje, vse tako, ki se mi sicer zdi kot neresnicno, pa je resnicno, zares« (Petrovic 2018/107/108: 21). Dogajanje v zgodbah je rea­listicno, na dolocenih mestih prehaja v sanje. V besedilih lahko zasledimo metaforicno izražanje. Opazimo medbesedilno navezovanje na definici­jo iz strokovnega prirocnika (Slovar slovenskega knjižnega jezika) Snov kratke zgodbe z naslovom Bluza Klemna Piska je del predmetnosti, kos oblacila – bluza, ki je v avtorju zbudila zanimanje. Tema zgodbe je posameznik in njegovo dojemanje okolice ter predvsem predmetov. Prvoosebni pripovedova­lec je ocaran nad bluzo, ki je nekoc pripadala ženski, ki jo imenuje intelektualna gospodicna. Bluze se oklepa že nekaj let, si jo oblaci, izvaja z njo obred, ki ga pomirja, osrecuje in mu pri­naša kozmicno energijo. Osrednji motiv je motiv bluze. Bluza je pripadala gospodicni, ki je bila prepricana, da se skozi gumbe pretaka kozmicna energija. Pri njej je pripovedovalec opravljal štu­dentsko delo: likal je njena oblacila. Ko je zaklju­cil z delom, je ukradel bluzo. Pripovedovalec zgodbe je prvoosebni moški pripovedovalec, ki posreduje informacije z gledišca personalne­ga pripovedovalca. Personalni pripovedovalec je po Zupan Sosic (2017) tisti, cigar gledišce je postavljeno v posamezno zavest. Pripoveduje o svojih izkušnjah, zaznavah in predstavah (prav tam: 167–170). Vkljucen je tudi pripovedoval­cev tok misli. Pripovedovalec skuša z bralcem vzpostaviti komunikacijo tako, da ga nagovarja: »Ste slišali to besedo? Jaz se pretvarjam, kot da je nisem, ceprav jo v resnici sem, a ker zveni tako oto­žno in hkrati rezko, ker sproža vrsto asociacij, sprico katerih bi lahko doživel omedlevico, se od nje dis­tanciram in jo skušam izbrisati iz spomina« (Pisk 2002/47/48: 32). Literarni prostor je pripovedo­valcev dom, literarni cas pa lahko zamejimo na en dan. Opazimo, da je veliko pozornosti posve­cal podrobnim opisom in detajlom. Blaž Prapotnik crpa snov za svoje kratke zgod­be iz vsakdanjega življenja, vsakdanjih situacij in glasbe, ki je pomemben del njegovega življenja. Tematika kratkih zgodb je raznolika. Osrednji temi vecine zgodb sta glasba in umetnost (Kam grema?, Marmeladna seansa, Samotni rob konca). Literarne osebe razpravljajo o umetnosti. Izpostavijo, da je pomembno poslušati druge in jih ne posnemati. Pojavi se tema vere in verske skupnosti (Vrnitev izgubljenega sina). Osrednji lik se ironicno odziva na dogodek, kjer v versko sku­pnost sprejmejo nove clane. Poda kritiko cerkve kot institucije: »Pred Bogom smo morda, pred cer­kvijo pa nismo vsi enaki« (Prapotnik 2002/47/48: 36). Tema vojne se pojavi v eni zgodbi (Utihni, muza). Vojna vpliva na življenje prijateljev, ki sta bila vpoklicana v vojsko. Njuno življenje se je popolnoma spremenilo, svoje ljubljene sta pusti­la za seboj in se podala v neznano. V eni izmed zgodb se pojavi tema družbenega izkljucevanja osebe zaradi njenega izvora (Clovek se navadi). Starejša ženska v ambulanti razlaga sosedi, da se velikokrat pocuti izobceno iz družbe in nespre­jeto, ker prihaja z Balkana. Ob tej temi se pojavi tudi tema nasilja, saj na koncu zgodbe iz stano­vanjskega bloka odpeljejo moško truplo. V dveh zgodbah se pojavi tematika medsebojnih, družin­skih odnosov (Soncni krogi, Pisan dan prosvetnega življenja). Pojavi se tudi tematika stiske, ujetosti in tujosti (Samotni rob konca). Motivi so motiv vpoklica v vojsko, motiv umetnosti, motiv umora, motiv ljubezni do glasbe, motiv roba konca, motiv dneva, motiv soncnih krogov, motiv spreje­ma v cerkev. Literarni prostori so v vseh zgodbah dolocljivi: travnik, vadbeni prostor, ambulanta, tovarna, umetnikova soba, kavarna, knjižnica … Literarni cas je dolocljiv v vecini zgodb, v neka­terih je zabrisan ... Pripovedovalec je vsevedni (Marmeladna seansa, Kam grema?, Samotni rob konca, Soncni krogi, Vrnitev izgubljenega sina), pojavi pa se tudi prvoosebni moški pripovedo­valec (Utihni, muza, Clovek se navadi, Pisan dan posvetnega življenja). V zgodbah se pojavlja meta­foricno izražanje, primerjave, metonimija, stop- njevanje z nizanjem besed in besednih zvez. V zgodbah se pojavi tudi medbesedilnost, npr. citatnost, sklicevanje na drugega avtorja, npr. v zgodbi Marmeladna seansa, ko zacnejo vstopati znane osebe in podajati svoje mišljenje o umetno­sti (Sigmund Freud, Jimi Hendrix, Adolf Hitler, Goethe, Wagner, Nietzsche, Oscar Wilde idr.), ali citiranje pesmi Milke Hartman v zgodbi Vrnitev izgubljenega sina. Jani Rifel crpa snov kratke proze iz lastnih doživetij in izkušenj, življenj posameznikov in odnosov z drugimi ljudmi. Tematsko so zgodbe raznolike. Zgodbe, ki so bile objavljene v zbirki Razglednice, povezujejo opisi krajev, ki so poveza­ni z avtorjevimi lastnimi doživetji in prikazujejo njegovo življenjsko pot. Osrednja tema Razglednic je umikanje v naravo, umikanje hrupni okolici v mirno zavetje gozda. Prav tako pomembna tema Riflovih zgodb so odnosi med ljudmi, predvsem med moškim in žensko. Pojavijo se težave v komu­nikaciji in nezmožnost izpeljevanja pogovorov. Tematsko je v ospredju tudi tema iskanja lastne identitete. V vecini zgodb se pojavljajo moški, ki išcejo svoj smisel in namen, tavajo in cakajo, išcejo odgovore, ki jih navadno ne najdejo. Tudi na motivni ravni je prisotna raznolikost. Pojavi se motiv slamnika, motiv solin, motiv vodnega vrtinca, motiv soncnega zahoda, motiv daril, motiv prevare, motiv opravljanja, motiv kraje imena, motiv potoka, motiv prijateljstva, motiv ujetosti, domotožja, motiv dijaških let, motiv znanca … Literarni prostor je razviden iz vseh zgodb. Najveckrat gre za kraje, ki se nahajajo v Sloveniji, gozdove, potoke, travnike, kavarne ali domove literarnih oseb. Literarni cas je pogosto zabrisan. Zgodbe se odvijajo v preteklosti, otro­štvu in sedanjosti. Najpogostejša literarna oseba je moški srednjih let, ki doživlja krizo identite­te. Ta moški je melanholicen, orientacijsko izgu­bljen, svetobežen, ne ve, kaj bi rad, je žrtev brez­delja, blodenja in cakanja. Osebe so najveckrat postavljene v naravo oziroma vsakdanje dogaja­nje, ki v njih sproži spomine na otroštvo, pretekle dogodke, domotožje, željo po lepoti. Cudenje in slutnja lepega hodita za osrednjimi literarnimi osebami in jih presenecata sredi njihovih eksi­stencialnih kriz. Pogosto v zgodbe vstopa iraci­onalno, absurdno, ki meji tudi na magicno, in takrat se življenje oseb odvija kot misterij, kot igra necesa višjega z nekom nižjim. Ta igra lahko na osebe vpliva blagodejno ali pogubno (Cestnik 2006: 111–113). Osebe so posebneži, marginalci, ki se ne znajdejo v življenju, predvsem so nezmo­žni komunicirati, ceprav se trudijo po najboljših moceh. So nerodni in bojazljivi, ostali jih pogo­sto ne razumejo, jih odrivajo ali izkorišcajo. V posameznikih nastajajo notranji zapleti (Tomšic 1992). »V zgodbah ljudi z obrobja prepoznamo lepe duše, ki se bojijo življenja, ker v njih ni agresivnosti, zvitosti, moralne pokvarjenosti. To so poeti odma­knjene narave, samote in tišine. Dobri so, pleme­niti, imuni za prekletstva, ki krotovicijo sodobnega cloveka. Recimo eroticna izmalicenost, posestniška obsedenost, sovraštvo in hudobije vseh vrst. V njih je le tiha, skromna prošnja po ljubezni, po sreci in razumevanju« (Tomšic 1992). V zgodbah prevla­duje vsevedni pripovedovalec, v njegovo pripoved se vkljucujejo dialogi literarnih oseb. V zbirki Razglednice prevladuje prvoosebni pripovedova­lec. Zgodbe so realisticne, odvijajo se v resnic­nih krajih, pogosto gre za avtorjeve spomine in obujanje dogodkov iz preteklosti. Dogajanje si sledi linearno in po kronološkem zaporedju, zato ni vecjih miselnih preskokov. Jezik zgodb je pre­prost, malo je metaforicnega izražanja. Barbara Rotovnik jemlje snov za zgodbo z naslovom Bruseljski dnevnik iz svojega življenja v Bruslju, kjer se je udeležila konference Evropske komisije. Gre za avtobiografsko zgodbo, saj lahko iz intervjuja za spletni medij Domovina (Krec 2019) izvemo, da je magistrski študij filozofije zakljucila na Katoliški univerzi Leuven, ki je zaseb­na univerza v lasti Katoliške cerkve. Avtorica je zgodbo zapisala v obliki dnevnika. Osrednja tema dnevniškega zapisa je delovanje Evropske unije na razlicnih podrocjih. V ospredju je meša­nje razlicnih narodov, jezikov, kultur in predvsem mobilnost mladih v okviru razlicnih programov, kot na primer Erasmus. Poudarek je na sodelova­nju držav clanic in medsebojni pomoci. Prav tako je pomembna tema medsebojnih odnosov med osrednjo literarno osebo in fantom Gabrielom, s prijatelji ter z znanci razlicnih narod- nosti. Pojavi se tema medkulturnosti, saj se sre­cujejo ljudje razlicnih narodnosti, ki med seboj sodelujejo, si pomagajo in so v prijateljskih odno­sih. Osrednji motiv zgodbe je motiv Evropske unije. Literarni prostor dnevnika je Bruselj, lite­rarni cas pa je od 1. oktobra 2002 do 4. oktobra 2002. Pripovedovalka je prvoosebna ženska pri­povedovalka. Gre za avtobiografsko pripoved, v katero se vriva tudi tok misli: »Jojme, polna dvo­rana je in razmišljam, ce se vsi pocutimo podobno v radostnem pricakovanju« (Rotovnik 2003/51/52: 40–41). Silva Sešel je snov za kratko zgodbo z naslo­vom Evropa in bik(ec) vzela iz aktualnega poli­ticnega dogajanja, ki ga je naslonila na zgodbo o starogrških bogovih. Tema kratke zgodbe je družbenopoliticna. V ospredju je vstopanje držav v Evropsko unijo. Med državami, ki vsto­pajo v Evropsko unijo, je tudi Slovenija. Osrednji motiv zgodbe je motiv bikca. Literarni prostor je ozemlje držav clanic Evropske unije, kot lite­rarni cas pa bi lahko dolocili leto 2004, saj je takrat Slovenija postala clanica Evropske unije. Pripovedovalec zgodbe je vsevedni (avktorialni) pripovedovalec, ki ima pregled nad dogajanjem in ga pojasnjuje. Z jezikovnega vidika je v zgodbi veliko metafor, ki se navezujejo na Evropo, npr. gospa dama, prevarana deklica, zvita in prera­cunljiva dama. Pojavi se metafora slovenski bikec, ki je preneseni pomen za Slovenijo, ki vstopa v Evropsko unijo. Barbara Simoniti je snov za kratko zgodbo z naslovom Intervju vzela iz svojega vsakdanje­ga življenja. Tema kratke zgodbe je jezik pisanja pisateljice Katarine Langus, ki živi v tujem oko­lju. Pisala je potopise v nemšcini, ki ni bila njen prvi jezik. Sama pri sebi je zaznala, da je njena nemšcina nenemška in njenemu izrazju manjka barvitosti. Ozadje je tudi politicno. Vedno je cuti­la delitev Evrope na zahod in vzhod. Zanjo pisa­nje v nemšcini pomeni beg. Spopadanje z nemšci­no je bilo vidno že pri njeni prababici in praded­ku, ki sta živela v nemško govorecem prostoru. Katarina izpostavi, da si želi biti to, kar je, in to je mogoce le, ce se izraža v svojem maternem jezi­ku. Osrednji motiv kratke zgodbe je motiv jezika oziroma dvojezicnosti. Dvojezicnost je posledi­ca politicnih in prakticnih razlogov Katarine Langus, zato se motiv jezika poveže s politic­no-zgodovinsko preteklostjo, ki je na pisateljico imela velik vpliv. Literarna prostora sta pripove­dovalkina dnevna soba in studio, kjer je potekal posneti intervju, literarni cas pa je vecer. V kratki zgodbi je pripovedovalka prvoosebna ženska, ki se v pripoved aktivno vkljucuje. V njeno pripoved se vriva televizijski intervju, v katerem voditelj oziroma voditeljica intervjuva Katarino Langus. Ob intervjuju prvoosebna pripovedovalka opisuje nebesedno dogajanje televizijske oddaje. Kratka zgodba je napisana realisticno in kaže na realno podobo sveta in družbe. Snov zgodb Slavka Skarlovnika, naslovi Zdraviteljstvo, Petelin in Zdriz, temelji na nevsak­danjih, domišljijskih svetovih. V zgodbah nasto­pajo elementi iz prihodnosti in carovniki, ki se ukvarjajo s hipnozo. Zgodbe so fantasticne. Kratke zgodbe uvršcamo v fantasticni podtip postmodernisticne proze, saj upodabljajo elemen­te realnega sveta, vendar jih sestavljajo v racio­nalno nerazložljivo, nekakšno potujeno celoto, ki je lahko tudi groteskna (Bošnjak 2005: 74). Tematiki kratkih zgodb sta fantasticne prvine iz prihodnosti in hipnoza. V zgodbi Zdraviteljstvo je predstavljen ozdravitveni center, iz katerega naj bi ljudje prišli cisto zdravi, za njihovo pocutje pa skrbijo roboti, ki so nadomestili ljudi. Profesor Mik iz zgodbe Zdriz naj bi izumil orožje, ki v vesolju vodo spreminja v zdriz. V zgodbi Petelin se pojavi carovnik, ki se ukvarja s hipnozo ljudi. Motivi so zelo raznoliki. Pojavijo se motiv ozdra­vitvenega centra, motiv petelina, motiv orožja pri­hodnosti. Literarni prostori so izmišljeni, nereal­ni, in sicer ozdravitveni center (Zdraviteljstvo), Donja vas (Petelin) in planet Ozron (Zdriz). Literarni cas iz zgodb ni razviden. Literarne osebe v zgodbah so posamezniki, ki se soocajo z inovacijami prihodnosti oziroma izumi, ki naj bi cloveku olajšali življenje. Osebe so pogosto nemocne in ujete v svetu, ki jim je neznan. So pasivni opazovalci dogajanja. Pripovedovalec v zgodbi Zdraviteljstvo je prvoosebni moški, v zgod­bah Petelin in Zdriz pa vsevedni pripovedovalec. V pripoved vsevednega pripovedovalca se vriva premi govor literarnih oseb. Zasledimo lahko tok misli. V zgodbah se pojavlja veliko strokovnih izrazov. V zgodbi Petelin se pojavi besedna igra s pomeni besed. Beseda petelin je uporabljena z razlicnima pomenoma, in sicer v pomenu živali in v pomenu dela orožja: »»Isto usodo imava,« se je zasmejal. »Mene je pokopal petelin iz tvoje predsta­ve, tebe pa bo petelin iz moje pištole!«« (Skarlovnik 2018/105/106: 40). Jerica Smolcnik je snov za zgodbo Papagajcek vzela iz svojega življenja in odnosa s sestro dvoj­cico, Kristino. Iz biografskih podatkov lahko izvemo, da se je zaposlila v tovarni in koncala dveletni strojepisni tecaj ter zakljucila Srednjo medicinsko šolo v Piranu. Zgodba tematizira medsebojne odnose. V ospredju je odnos pripo­vedovalke s sestro dvojcico. Bili sta navezani in vse poceli skupaj. Njuna življenjska prelomnica je bila, ko je pripovedovalka ponavljala razred in sta bili s sestro loceni. Loceni bi bili tudi zato, ker se je sestra vpisala v piransko šolo, a sta kasneje skupaj dokoncali šolanje. Pripovedovalko na otroštvo spominjata njena sinova, ki sta prav tako dvojcka. Osrednji motiv zgodbe je motiv sestrske ljubezni in navezanosti, pojavi pa se tudi motiv sence oziroma posnemanja. Literarni cas je zamejen z rojstvom pripovedovalke in njene sestre dvojcice leta 1942 ter njuno sedanjostjo, ko sta odrasli in imata svoje družine. Literarni prostor ni tocno dolocen. Zgodbo pripoveduje prvoosebna pripovedovalka, v njeno pripoved se vriva premi govor literarnih oseb. Zgodba je na dolocenih mestih tudi humorna. Avtorica Aleksandra Stermec – Perovec jemlje snov iz medsebojnih odnosov. Vse njene kratke zgodbe se nanašajo na odnose med moškim in žensko. Predvsem so izpostavljena custva prvo­osebne pripovedovalke, ki se spopada z vsak­danjimi stiskami. Tema vseh kratkih zgodb so zapleteni medsebojni odnosi med moškim in žensko. Ženska ljubi moškega, ki je porocen z drugo žensko. Do njega cuti ljubezen in se hkrati zaveda, da ne bo nikoli cisto njen. V ospredju so custva ženske, ki se spopada s svojimi željami, sti­sko, z neuresnicljivo ljubeznijo in iskanjem same sebe. Motivi zgodb so zelo podobni. Kos (2001) v Literarni teoriji navaja, da se lahko isti motiv pojavi v drugi zgodbi v enaki vlogi (prav tam: 81), kar lahko opazimo tudi v obravnavanih kratkih zgodbah, saj se motiv neuresnicene, nedosegljive ljubezni pojavlja v vseh zgodbah in je osrednji motiv. Pojavljajo se tudi stranski, manjši motivi, ki jih Kos (2001) imenuje motivni drobci (prav tam: 81), in sicer motivi osamljenosti, otožnosti, zavajanja, nezvestobe. Literarni cas v kratkih zgodbah je razlicen. V kratki zgodbi Brez krivde je izpostavljeno, da se odvija pomladi leta 1999, prav tako je v zgodbi Dva koraka od sanj nakaza­no, da se zgodba odvija popoldne. V zgodbi Ime igre je zapisano, da se odvija pomladi in poleti leta 1999 ter nato šest mesecev kasneje, torej leta 2000. V kratki zgodbi Ugasnilo je sonce izvemo, da je dogajalni cas zjutraj, ko se je literarna oseba prebudila. Literarni prostor je v vseh kratkih zgodbah bivališce literarne osebe, le v zgodbi Dva koraka od sanj je kavarna. Prvoosebna pripovedo­valka v vseh zgodbah je ženska. Prisoten je notra­nji monolog, v katerem literarna oseba podaja svoja custva in notranja obcutenja. Avtoricin slog pisanja je realisticen in na dolocenih mestih liricen. Z jezikovnega vidika lahko opazimo zelo preprosto izrazje, ni zapletenih povedi – te so vecinoma enostavcne. Veliko je tudi vprašalnih povedi, saj literarna oseba poskuša odgovoriti na vprašanja, ki si jih sama zastavlja. Med proznim besedilom lahko zasledimo tudi avtoricine verze. Janez Švab jemlje snov za kratko prozo iz vsakdanjega življenja delavcev v gozdu (Riža) in življenja družine Švab v casu druge svetovne vojne (Tragicna zgodba Švabovih). Tematizira teža­ško delo v gozdu pod goro Raduho na tako ime­novanih rižah. V zgodbi Riža je prikazano spravi­lo lesa. Delavci so delali od ponedeljka do sobo­te, od marca pa vse do prvega snega. Tematizira težko življenje na kmetiji v casu druge svetovne vojne. V zgodbi Tragicna zgodba Švabovih je pri­kazano delo gospodinj na dninah, kjer so delale cele dneve za hlebec kruha. Prav tako je priso­tna vojna tematika. Na kmetijo Švabovih zacnejo zahajati partizani in v zameno za hrano prinašajo marmelado in druge stvari. Tudi Jožeta povabijo na sestanek, vendar ga prestreže nemška policija ter zapre. O njem ne izvedo nicesar vec, njegova žena pa mora sama skrbeti za kmetijo in otro­ke. Pojavi se tudi ljubezenska tematika. V noveli Riža se zaljubita Rok in Gustlova hcerka, ki se porocita. Motivi zgodb so podobni. V obeh sta v ospredju motiv težaškega dela in motiv preživlja­nja družine. Pojavita se tudi motiv partizanstva (Tragicna zgodba Švabovih) in motiv krivolova (Riža). Literarni cas je v zgodbi Tragicna zgod­ba Švabovih cas druge svetovne vojne. Literarna prostora sta kmetija Peterlej in mesto Dravograd. Literarni cas zgodbe Riža ni natancno izražen. Dogajanje je postavljeno v cas po prvi svetovni vojni na obmocje Raduhe, v gozd, kjer je poteka­lo spravilo lesa. Pripovedovalec je v obeh zgod­bah vsevedni. V pripoved se vriva premi govor. Zgodbe so podane realisticno. Prikazano je težavno delo ljudi, ki so delali cele dneve za majh­no placilo oziroma hlebec kruha. V zgodbah je predstavljen osrednji dogodek, ki povzroci zaplet zgodbe (krivolov in povabilo k partizanom) in presenetljiv, a logicen sklep. Jezik je knjižni, ven­dar se pojavijo tudi narecne besede, ki so poja­snjene v slovarcku na koncu zgodb. Prav tako se pojavijo doloceni germanizmi. Aleš Tacer snov za kratko zgodbo z naslovom Sprememba naslova crpa iz vsakdanjega življenja ženske, ki živi sama, je osamljena in se predaja lastnim strastem. Tema kratke zgodbe je vdiranje v zasebnost, opazovanje. Osrednji dogodek zgod­be je eroticno vznemirjenje ženskega lika zara­di prejetega pisma, v katerem ji neznani moški sporoca, da jo opazuje z daljnogledom. Pojavi se odnos moškega do ženske, pri cemer moški žen­sko opazuje, in odnos ženske do same sebe ter lastnega telesa. Motivi segajo na podrocje spolno­sti, erotike. Pojavijo se motivi samozadovoljeva­nja, opazovanja, pisma, krivde. Literarni prostor je stanovanje osrednje literarne osebe. Literarni cas zajema dogajanje enega vecera, ko osrednja literarna oseba prejme pismo neznanega moške­ga zaporedoma že cetrti dan. Pripovedovalec zgodbe je tretjeosebni, vsevedni pripovedovalec. V njegovo pripoved se meša premi govor prvoo­sebne ženske pripovedovalke in pismo opazoval­ca, ki ga je napisal prvoosebni moški opazovalec. Prisotno je stopnjevanje dogajanja, ki v bralcu vzbudi pricakovanje. Razplet zgodbe je presene­tljiv, saj bi pricakovali, da bo literarna oseba raz­burjena zaradi opazovanja, vendar se odloci, da se bo oblekla pred oknom. Dogajanje je realistic­no. Avtor v kratko zgodbo vkljucuje tudi nizko pogovorne izraze. Tone Turicnik jemlje snov za kratko prozo iz lastnih, avtobiografskih izkušenj in življenj posa­meznikov. Kratka proza, ki je bila objavljena v reviji Odsevanja, je izšla v knjižnih zbirkah krat­ke proze, in sicer Bili so iz leta 1995 (Maja) ter Obraslike iz leta 2006 (Gospa Barbara, Ocetovski predsolzi, Pogreb v družinskem krogu, Igle, Crna ocala, Podpis, Praznik). Nekaj zgodb ni bilo obja­vljenih v nobeni knjižni zbirki (Performansa v H-duru, Natocimo cistega vina!, Balade, Teta Slava in zgovorna gospa, TTV, Kandidat z vajo in zlato iglo, Iveri prelomljenih moci, Krik tihega minevanja, Nekakšen znižani ostanek). Kratka proza je temat­sko zelo raznolika. Pomembna tema je smrt, ki jo lahko zasledimo v vec novelah (Ocetovski predsol­zi, Pogreb v družinskem krogu, Balade, Igle, Podpis, Maja). Literarne osebe se soocajo s smrtjo bližnjih oseb (otroka, tete, žene, dedka …) ali razmišljajo o svojem življenju in minevanju. Ob tej temi se pojavita tudi temi bolezni in stiske cloveka (Krik tihega minevanja, Maja, Balade, Performansa v H-duru, Gospa Barbara). Pojavi se tema medse­bojnih odnosov, ki pripeljejo do prepirov, locitev, celo do nasilja (Iveri prelomljenih moci, Praznik, Pogreb v družinskem krogu, Crna ocala). Tema, ki povezuje vecino zgodb, je tema življenja tete Slave (Teta slava in zgovorna gospa, TTV, Kandidat z vajo in zlato iglo, Nekakšen znižani ostanek). V eni zgodbi se pojavi tema umetnika (Natocimo cistega vina!). Motivi, ki se pojavijo v zgodbah, so motiv invalidnosti, motiv minevanja, motiv krat­ke crte, motiv volitev, motiv predvolilnih obljub, motiv trajnega tehnološkega viška, motiv smrti, motiv zatiranja umetnosti, motiv praznika, motiv splava, motiv izgube otroka, motiv pogreba, motiv podpisa, motiv prevare, motiv igle, motiv smrcanja. Literarni prostor in literarni cas sta zabrisana oziroma iz besedila nista razvidna. Literarne osebe se soocajo s smrtjo. Pojavljajo se t. i. nezgodovinski ljudje, med katere sodimo bržkone sami in katerih imena ne bodo zapisa­na v leksikonih, zbornikih, takšnih ali drugacnih preglednicah (Borovnik 1995). Osebe se soocajo s svojim obstojem, sprejemanjem krivde za svoja dejanja. Nekatere osebe se potegujejo za doloce­na vodilna mesta države oziroma kraja. Pogosto se znajdejo v nesporazumih in prepirih, ki vodi­jo v nasilje ali locitev. V zgodbah je najpogoste­je prisoten vsevedni pripovedovalec, pojavlja pa se tudi prvoosebni pripovedovalec. V nekaterih zgodbah se izmenjujeta. Zasledimo angleške povedi, pogovorne izraze, ekspresivne izraze, vulgarne izraze ter narecne, koroške izraze. Slog je zanimiv in pritegne bralca. Avtorjevo pisanje na dolocenih mestih prehaja v avtobiografijo in ravno zato lahko vzpostavi sozvocno vibracijo z bralcem (Borovnik 1995). Prevladujoci slogovni postopek je pripovedovanje. Jože Vacun jemlje snov za svoje kratke zgod­be iz vaškega življenja. Tematizira življenje ljudi v vaškem okolju (cas dekel in hlapcev), njihove obicaje (dvorjenje, pustovanje), delo in medoseb­ne odnose (povezanost vaške skupnosti, ljubezen med fantom in dekletom). Kot tema se pojavi tudi življenje vaškega posebneža: »Bil je star možakar. In hodil je od hiše do hiše. Popravljal je stare železne piskre in glinaste grce za odprto ognji­šce« (Vacun 2005/57/58: 12). Zgodbe so motiv­no raznolike. Pojavi se motiv vasovanja (Lojzi), motiv pustovanja (Pustinje) in motiv hudica (Piskrovrez). Literarni prostor in literarni cas sta razvidna iz vseh zgodb. Literarni prostor je vaško okolje, literarni cas pa pripovedovalcevo otroštvo (Piskrovrez), cas pusta (Pustinje) in »/.../ cas petro­lejk in kraljevine, cas dekel in hlapcev in mogocnih kmeckih gospodarjev, cas kolesljev in makadama« (Vacun 2006/61/62: 10) (Lojzi). Osrednje literar­ne osebe Vacunovih zgodb so preprosti, dobro­voljni ljudje iz vaškega okolja. Osebe spoznava­mo skozi razlicne vsakodnevne prigode, obicaje in pripovedke. Osebe, ki nastopajo v zgodbah, so Lojzi, Šumahova Ancka, mama, dekla, Kržev Flori, Jurkacic. Vse zgodbe so napisane s per­spektive prvoosebnega pripovedovalca. Zgodbe so napisane realisticno. V zgodbah je prisoten humor. Jezik je živ in obarvan s koroškimi bese­dami. Povedi so kratke in preproste. Vladimir Verdnik je snov za kratko zgodbo z naslovom Dohodninski primer državljana X vzel iz življenja pisatelja, umetnika, državljana, ki je napisal svojo knjigo in želi za svoje delo prejeti avtorski honorar. Osrednja tema zgodbe je odnos države do pisateljev in njihovega dela. Podana je kritika, saj imajo avtorji zaradi placevanja viso­kih državnih davkov malo dohodka, kar pomeni, da njihovo delo ni dovolj spoštovano in cenjeno. Prikazane so težave, s katerimi se državljan X srecuje, ker želi prejeti dohodek za knjigo, ki jo je napisal – posledicno skoraj izgubi voljo do ustvar­janja, saj se mu zdi, da nihce ne ceni njegovega dela. Osrednji motiv zgodbe je motiv avtorskega honorarja. Zaradi želje po prejetju avtorskega honorarja se državljan odloci odpreti samostojno podjetje in zaslužiti nekaj denarja. Dohodnina ga pripelje do tega, da si želi izbrisati vse knji­ge, ki jih je napisal, saj je mnenja, da v tej državi pisatelj težko preživi s pisanjem in z izdajanjem knjig. Literarna prostora zgodbe sta davcni urad in dom državljana X, literarni cas pa ni tocno dolocen, vendar ga lahko zamejimo na obdobje enega leta. Pripovedovalec je vsevedni, v njego­vo pripoved se vriva premi govor literarnih oseb. Zgodba je napisana realisticno in podaja kritiko države in družbe, ki ne cenita dela pisateljev in se niti ne poglabljata v vrednost umetniškega dela. Vollmaier Lubej (2013) v doktorski disertaciji Tema umetnika, umetnosti in umetniškega ustvar­janja v prozi sodobnih koroških avtorjev in avtoric navaja, ob naslonitvi na Kanteja (2011), da lahko o posamezni vrsti umetnosti sodi tisti, ki njen segment dobro obvlada in se hkrati zaveda, da bi vsakršna definicija umetnosti izkljucevala priho­dnjo ustvarjalnost (prav tam: 5). Franc Vezela oziroma Zlatko Verzelak snov kratke proze crpa iz avtobiografskih izkušenj in doživetij, življenja posameznikov, ki se soocajo z vsakdanjimi situacijami, ter umetnosti. Tematika kratke proze je raznolika. Pomembna tema so medsebojni odnosi, in sicer med možem in ženo, ki sta v locitvenem postopku ali pa o locitvi razmišljata (Na sodišcu, Hans in Helena), med moškim in žensko, ki sta v prijateljskih odno­sih ali sta znanca, pri cemer si on želi spolnih odnosov, a ga ženska zavrne (Obisk, Neznanka, Puding), med prijatelji (Zgodbi in 2 futuristicni), odnos s sostanovalcem, ki se ga želi rešiti (Kak si spal), odnos z žensko, v katero je zaljubljen (Kak si spal). Kot tema se pojavijo tudi vsakda­nje, življenjske situacije, v katere so postavlje­ni posamezniki, in sicer strahovi, s katerimi se soocajo, alkoholizem, druženje s prijatelji, stiska, policijski pregled (Cesa se najbolj bojim, Malo neo­bicajen obicajen dan, (zim)zelen dvorec, Tri kratke, Izpitna vožnja). V treh zgodbah se pojavita tema umetnika in kritika umetniškega dela (Fašizem ali pa jaz pa ti pa … šcinkavec, To ni trobentica, Obisk). Tematsko je v ospredju kritika družbe, države in sistema, vzgoje, mišljenja ter kritika cerkve. Izpostavljeno je nestrinjanje z režimom (Prosodobni guvernanti, 13. junij, Carovnice ali ko bo bik imel custva, Grapa, Izpitna vožnja, Pravljica o stolu za stare bedake, Kak si spal). V doloceni zgodbi se pojavi vojaška tematika, prvoosebni pripovedovalec opisuje dogajanje in odnose v njihovem bataljonu (Bataljon duhovitih). Pojavi se motiv locitve, strahu, dneva, ukane, vzgoje, anarhista, bataljona, zdravljenja od alkohola, kri­tike, prijateljstva, svobodnega umetnika, motiv grape, nesrecnega zakona … Literarni prostor je v vsaki zgodbi dolocljiv. Pojavi se sodišce, dvo­rec za zdravljenje odvisnosti, knjižnica, kazenski bataljon, grapa … Literarni cas je v vecini zgodb zabrisan, dogajanje se odvija v sedanjosti. V zgod­bah sta prisotna vsevedni in prvoosebni pripove­dovalec. V nekaterih zgodbah je pripovedovalec odsoten, literarne osebe se izražajo s premim govorom. Jezik je knjižni, a se pojavlja veliko pogovornih izrazov, ekspresivnih izrazov. Avtor pogosto namerno ne upošteva pravopisnih pravil slovenskega knjižnega jezika. V zgodbe vpeljuje tudi citate drugih avtorjev. V zgodbah je veliko besedne igrivosti, duhovitosti, preobratov, oksi­moronov, paradoksov. Mešajo se satira, ironija, crna komedija, groteska. Pojavlja se pripovedo­vanje, pojavljata se tudi opisovanje in dialoškost (Makuc 2007: 94). Tim Wüster je snov crpal iz pisem, ki so bila med drugo svetovno vojno napisana Milki Hartman (Mrazni spomini), in iz posamezniko­vega življenja, ki je opravljal nevsakdanje delo – ocišceval je mrlice (Ocišcevalec mrlicev). Temi crtice Mrazni spomini sta narodno izdajalstvo in odpadništvo. V ospredju je vprašanje slovenske­ga naroda. Družino Milke Hartman so v casu druge svetovne vojne odpeljali v taborišce, kjer je njen oce tudi umrl. V svojih pesmih je tema­tizirala bolecino, ki jo je ob tem cutila. V zgodbi Ocišcevalec mrlicev je tema posameznik, ki opra­vlja delo, ki ga spravlja v obup, kajti clovek poleg dela mrtvi oziroma izgublja voljo. Razmišljati zacne o samomoru. V crtici Mrazni spomini je osrednji motiv narodno izdajalstvo. Stranski motivi so še motivi pesništva, slovenskega naro­da, gestapovca. V zgodbi Ocišcevalec mrlicev so osrednji motiv mrlici. Stranski motivi so še smrt, ljubezen, ocišcevanje. Literarni prostor v crtici Mrazni spomini je vezan na Libuce, Stalingrad in Celovec, literarni cas pa zavzema obdobje med 3. aprilom leta 1939 in novembrom leta 1942. V crtici Ocišcevalec mrlicev literarnega prostora in casa ni mogoce dolociti. Pripovedovalca v crtici Mrazni spomini sta prvoosebni moški pripovedo­valec, ki naredi uvod v pisma, tisti, ki je pisma izdal (podpiše se kot Izdajatelj), in gestapovec, ki je pisma pisal v prvi osebi. V crtici Ocišcevalec mrlicev je pripovedovalec vsevedni, v njegovo pri­poved se vpleta premi govor. Jezik zgodb je bogat, prisotno je veliko nenavadne in mocne metafori­ke. Zasnova je izvirna ter groteskna (Borovnik, Ošlak, Turicnik 2000/39/40: 37). Lin Yutang crpa snov za crtico z naslovom Jesen iz narave in cloveka ter njegovih obcutenj. Kmecl (1995) v Mali literarni teoriji navaja, da je crtica zavestno fragmentarna in skrajno subjek­tivizirana pripoved (prav tam: 289–290). Tema zgodbe je minljivost cloveka, ki jo avtor primer­ja z jesenjo. Pomembno je, da življenje živimo v skladu z željami in nicesar ne obžalujemo, ko se ozremo nazaj. Kakor je raznobarvna jesen, so raznobarvni naši uspehi in neuspehi. Živeti moramo tako, da smo v jeseni našega življenja zadovoljni in nicesar ne obžalujemo. Pojavi se motiv jeseni, motiv minevanja, motiv življenja, motiv uspeha. Literarni prostor in literarni cas iz zgodbe nista razvidna. Literarna oseba je prvo­osebni pripovedovalec, ki razmišlja o naravi, jeseni in z njo povezano clovekovo minljivostjo. Pripovedovalec zgodbe je prvoosebni moški pri­povedovalec. Moški sprejema vtise iz narave in jo opazuje. Skozi sliko narave razmišlja o življenju. Jezik je metaforicen in simbolicen. Pojavi se sim­bolika jeseni, ki simbolizira cloveško minljivost. Gre za prevodno delo. Martina Zajc je vzela snov zgodbe z naslo­vom Sarmi naproti iz posameznikovega vsakda­njega življenja. Tema zgodbe je želja po sarmi. Vladislav si želi jesti sarmo, ki jo pripravlja nje­gova mama. Na koncu zgodbe se usede v avto, odleti mu zadnje desno kolo. Osrednji motiv zgodbe je motiv sarme. Literarna oseba neneh­no razmišlja o sarmi, ki je rdeca nit zgodbe. Literarna prostora sta policijska postaja in pot do maminega doma. Literarni cas ni tocno dolocen, a ga lahko omejimo na en dan. Osrednja literar­na oseba je Vladislav, cistilec, ki svoje delo opra­vlja na policijski postaji. S podrobnim opisom ga spoznamo že na zacetku zgodbe: »Suhljat mož v ortopedskih natikacih in nekoliko premajhni modri halji, na kateri je visela plasticna plošcica z oble­delim in popackanim napisom Vladislav, je postavil neizpraznjen koš za smeti nazaj na obicajno mesto pod pisalno mizo postajonacelnika Maksa« (Zajc 1996/26: 31). Vladislav hrepeni po spremembi, saj si želi druge službe. Pripovedovalec v zgod­bi je vsevedni. Dogajanje je skrivnostno, konec zgodbe pa presenetljiv. Zgodba je napisana rea­listicno, vendar je zelo fragmentarna in težko sledimo poteku dogodkov. V besedilu lahko opa­zimo izražanje z deležniki in frazeološko izraža­nje. Avtorica veliko pozornosti posveti detajlom. Janez Žmavc je crpal snov za kratko prozo iz lastnih doživetij in obcutij. V delih je razvidna avtobiografskost. Tematika zgodb je raznolika. Pojavi se vojna tematika, vidne so avtorjeve avto­biografske prvine. Prvoosebni pripovedovalec pripoveduje o boju za obstoj, ko so jih opazili Angleži, in so zaceli bežati v gozd. Mimo so švi­gale mine in le upal je lahko, da bo preživel. Ko so ga našli, so ga prepeljali v bruseljsko bolnišnico in od tam v Liverpool (Fronta). Ko je bil ranjen na fronti, je dezertiral od Nemcev k Angležem. Zdravili so ga v bolnici v Manchestru, kjer so ga tudi zasliševali. Pomagal jim je »zavzeti« otok Walcheren (Kako je ta prišel skoz). Pogosta tema­tika Žmavcevih zgodb so tudi medsebojni odnosi med moškimi in ženskami. Spominja se dekleta, ki ga je spoznal, ko je pomagal v Pesnici pri udar­niškem delu. Ocarali so ga njeni dolgi zlati lasje (Pesnikovanje na Pesnici). Spominja se dekleta z vlaka, ko se je peljal k teti v Makole. Med njima je takoj preskocila iskrica. Spominja se tudi poro­cene ženske, ki jo je srecal v gorah, in se zami­slil, da ga privlacijo nedosegljive reci (Pripravljen bodi, to je vse). Pomemben ženski lik je Rozi. Hrepeni po njej in je ocaran nad njeno lepoto (Pajkovo popoldne). Pojavi se tema umetniškega ustvarjanja. V Londonu si je ogledoval gledališke predstave, saj je imel krizo pisanja in je potre­boval nekakšno usmeritev, navdih. Spoznaval je angleško gledališce in se nad njim navduševal (Londonski smog). Kriza pesnjenja se je pojavila tudi, ko so ga v Pesnici prosili, da napiše pesem ob Titovem obisku. Pravi, da pesmi ne moreš narociti: »Pesem ne pride kar tako. Pesmi ne moreš nakrampati, naložiti na samokolnico in zvrniti pred štabom na tla. Zanjo je potreben navdih« (Žmavc 2006/61/62: 17) (Pesnikovanje na Pesnici). V eni izmed zgodb se pojavi tema cloveškega obstoja, bivanja. Prvoosebni pripovedovalec razmišlja o lastnem obstoju in bivanju na zemlji. Razmišlja o vesolju in nastanku Zemlje ter išce svoj notra­nji mir (V iskanju izgubljenega miru). Pomembna tema je tudi tema narave. Zanj narava predstavlja živo bitje, ki cuti in živi (Moral bi pisati o pticah). Motivi zgodb so raznoliki, pojavi se motiv pajka, motiv fronte, motiv otoka Walcheren, motiv lon­donskega smoga, motiv udarniškega dela, motiv izgubljenega miru, motiv nedosegljive ženske, motiv ptic. Literarni prostori so bolnišnica v Manchestru in v Bruslju, otok Walcheren, doma­ca hiša, otoman, vožnja z vlakom, London, Pesnica, pot na Raduho, otok na Jadranskem morju. Literarni cas je dolocljiv. Avtor se pogosto vraca v preteklost. Pripovedovalec je prvoosebni moški pripovedovalec. V zgodbi Pajkovo popol­dne pripovedovalec nagovarja bralca. Zgodbe so vecinoma avtorjevi avtobiografski spomini in so postavljene v resnicni svet. Dogajanje je rea­listicno. V zgodbi Pajkovo popoldne realisticnost prehaja v sanjarjenje. V besedilih lahko opazi­mo metaforicno izražanje. Prav tako je prisotno navezovanje na druge avtorje. Jurij Žmavc je vzel snov za novelo z naslovom Polnocni obhod iz svojega življenja in doživetij, saj se podatki iz njegove biografije ujemajo s podatki v zgodbi. Leta 1868 je bil v Mariboru posvecen v duhovnika. Bil je drugi kaplan v Gornjem Gradu, nato provizor in kaplan na Remšniku, v Limbušu, Svecini, Pesnici in Kamnici. Bil je narodnjak in dušni pastir (Odsevanja 2010/77/78: 39). Tema zgodbe je družbeno-politicna. Prikazan je odnos poslanca in posestnika nemškega rodu (Konrada Seidla) do slovenskega naroda. Do Slovencev se je obnašal zanicevalno, zanj je bil slovenski narod manjvreden. Osrednja tema je tudi boj duhovni­kov za slovenski narod. Edini, ki so nasprotovali Konradu Seidlu, so bili duhovniki, saj so se zave­dali pomembnosti slovenskega jezika in naro­da. Osrednji motiv zgodbe je pohlep nemškega poslanca in posestnika Konrada. Stranski motivi so strah pred Seidlom, upor duhovnikov, preva­ra. Literarni cas se nahaja med letoma 1872, ko je bil pripovedovalec premešcen z Remšnika v Kamnico k župniku Štefanu Pernavalu, in 1876, ko so izgnali Konrada Seidla. Literarni prostor je Kamnica pri Mariboru z okolico. Pripovedovalec je prvoosebni moški pripovedovalec, ki pripo­veduje o avtobiografskih doživetjih. V njegovo pripoved se vrinja premi govor literarnih oseb. Zgodba je napisana v knjižnem jeziku, vendar se pojavlja besedišce starejšega slovenskega knji­žnega jezika. Opazni sta skladnja starejšega slo­venskega jezika in raba zastarelih veznikov ter clenkov. Prisotni so tudi germanizmi in povedi v nemškem jeziku. Na koncu zgodbe je priložen slovarcek, v katerem so razložene besede, ki jih bralci morda ne bi razumeli. Vlasta Žvikart Zaveri snov kratkih zgodb crpa iz zgodb ljudi, porinjenih na obrobje, in odnosov med moškimi in ženskami. Tematika kratkih zgodb je raznolika. Prikazuje tabu teme, kot sta spolna zloraba (Moji trije obrazi) in pre­vara (Podganji fris). Pogosti sta tudi temi razra­hljanih medsebojnih odnosov med moškim in žensko ter odnosa moških do žensk (Tri zgodbe, Podganji fris). Pomembna tema je tema zaznamo­vanosti s preteklostjo. Ljudje se pogosto ozirajo na pretekla dejanja, ki so jih zaznamovala, zato se ne morejo premakniti v prihodnost (Prodajalec preteklosti). Osrednji motivi so motiv spolne zlo­rabe, motiv odnosa do žensk, motiv preteklosti, motiv macjega frisa, motiv podganjega frisa. Literarni prostor je pogosto zabrisan (Tri zgodbe, Prodajalec preteklosti, Podganji fris). Kot literarni prostor se pojavi domaca hiša na kmetiji (Macji fris), samostan (Moji trije obrazi). Literarni cas je zabrisan. Literarne osebe se prikazujejo v medse­bojnih odnosih. Pogosto so izpostavljeni moški, ki vidijo ženske le kot objekt in ne morejo osta­ti v resnem razmerju, zato jih varajo. Prav tako je izpostavljena zgodba mladega dekleta, ki sta jo zlorabljala oce in sestra v samostanu, ampak lahko kljub vsemu prebrodi temno obdobje in postane srecna. Literarne osebe živijo v prete­klosti in se z njo ne morejo spoprijeti, zato se ne morejo pomakniti naprej in živeti v trenutku. Pripovedovalec zgodb je prvoosebni pripovedo­valec (Tri zgodbe, Prodajalec preteklosti), pojavi­ta se tudi prvoosebna pripovedovalka (Podganji fris) in vsevedni pripovedovalec (Macji fris, Moji trije obrazi). V pripovedi se vriva premi govor literarnih oseb. Dogajanje je realisticno, vendar na dolocenih delih prerašca v grotesko. Konci so dramaticni in nepricakovani. V knjižni jezik se vrivajo slabšalni, pogovorni izrazi. Avtorica se pogosto metaforicno izraža. Zakljucek V magistrskem delu z naslovom Kratka proza v reviji Odsevanja med letoma 1990 in 2019 sem predstavila kratkoprozna dela avtorjev in avto­ric, ki so svoja dela objavili v reviji Odsevanja med letoma 1990 in 2019. Opirala sem se na strokovno literaturo Janka Kosa (2001), Alojzije Zupan Sosic (2017), Matjaža Kmecla (1995), Blanke Bošnjak (2005), Marjana Dolgana (1979), Alenke Žbogar (2007) idr. in predstavila osnovne pojme, ki sem jih upo­rabila pri literarnoteoretski analizi kratkopro­znih literarnih del. Vkljucenih je 63 avtorjev. Njihova dela so zelo raznolika, tako na motivno-tematski kakor tudi na jezikovno-slogovni ravni. Tudi v številu prispevkov lahko opazimo veliko razlik. Nekateri avtorji so objavili po eno delo, nekateri pa tudi vec kot deset kratkoproznih del. Najpogostejše teme in motivi v kratkopro­znih delih, objavljenih v reviji Odsevanja, so med­sebojni odnosi in vojna tematika. Vecinoma gre za odnose v družini ter odnose med moškim in žensko. Pogosto je prikazovanje odnosov, kjer ženska hrepeni po nedosegljivemu, porocenemu moškemu (Aleksandra Stermec-Perovec: Brez krivde, Ime igre, Ugasnilo je sonce, Dva koraka od sanj, Fikcije), odnosov, kjer sta partnerja odtu­jena (Anja Benko: Gora upanja, Peter Petrovic: Trajekt, Tone Turicnik: Iveri prelomljenih moci). Prav tako pa se na motivno-tematski ravni poja­vljajo medsebojni odnosi v družini, ki so lahko lepi (Janez Juric – Vancy: Dedijeva hruška, Jerica Smolcnik: Papagajcek, Simona Jercic Pšenicnik: V svetišcu družine, Zimska idila ali Kako preživeti zimske pocitnice brez stresa, ) ali pa so uniceni zaradi alkoholizma, nasilja ipd. (Mateja Kljajic: Sašo, Anita Hudl: Molitev lacnih otrok, Ukradeno jabolko, Tamala, Drago Miloševic: Zacarani krog nekega knapa). Zasledimo lahko tudi medvrstni­ške odnose, ki so pogosto zaznamovani z zbada­njem ali nasiljem (Rudi Mlinar: Cešnja, Simona Jercic Pšenicnik: Jaz, ljubcek ljubo), pojavijo pa se tudi zgodbe, v katerih se avtorji spominjajo svo­jega brezskrbnega otroštva in prijateljev ter nji­hovih dogodivšcin (Rok Arih: Rotenturn, Janez Juric – Vancy: Pacifist, Jani Rifel: Dobrovnikov potok). Pogosta je tudi vojna tematika, vendar pred­vsem pri starejših avtorjih oziroma avtorjih, ki so objavljali kratkoprozna besedila v zacetnih številkah obravnave revije. Prikazujejo stisko moških, ki so bili vpoklicani v vojsko in so doma pustili svoje družine in ljubljene osebe (Blaž Prapotnik: Utihni, muza), kazenski bataljon in dogajanje v njem ter unicevanje in iztrebljanje vasi v casu vojne (Franc Vezela: Bataljon duho­vitih), delovanje mlade partizanke, ki je delova­la kot radiotelegrafistka in jo je ujela nemška tajna policija ter jo zaprla in zasliševala (France Filipic: Tod je hodila), stisko družine med drugo svetovno vojno, njihovo preživljanje iz dneva v dan in delovanje nemške tajne policije, ki je poskrbela, da se delovanje ljudi v nasprotju z njihovimi predstavami prikrije, ljudi pa usmr­tijo tako, da nihce o tem nikoli ne izve nicesar (Janez Švab: Tragicna zgodba Švabovih), osebno vkljucenost avtorja v vojno dogajanje in njegove spomine (Janez Žmavc: Fronta, Kako je ta prišel skoz), stisko mladega para, ki se mora posloviti zaradi vojne in nato sprejeti smrt ljubljene osebe, ki je življenje izgubila na fronti (Matjaž Lesjak: Rož‘ce in listje) ipd. Ob pregledu vseh avtorjev in njihovih del lahko povzamemo, da veliko del temelji na avto­biografskih elementih. Avtorji velikokrat pišejo o svojem otroštvu (Andrej Makuc: Miklavž, Klistir, Konjska štorija, Anita Hudl: Molitev lacnih otrok, Ukradeno jabolko, Janez Juric – Vancy: Lencijev brod, Dedijeva hruška, Pacifist, Jani Rifel: Soline, Prerojenje, Caj, Magicni krog, Jerica Smolcnik: Papagajcek, Marjan Kolar: Josip Broc Tito, ruski filmi in pojoci vlak, Matjaž Lesjak: Buteljka), o lastnih medsebojnih odnosih v družini ali s par­tnerjem (Aleksandra Stermec – Perovec: Brez krivde, Ime igre, Ugasnilo je sonce, Dva koraka od sanj, Danijela Hliš: Ati, Moja mama-moj otrok, Jerica Smolcnik: Papagajcek, Marija Omulec: Tinca gre v vrtec, Vinko Ošlak: Testament boga­tega cloveka, Slavka Dragolic: Puncka s kan­glo, Polžja dirka, Poletje na peci, Simona Jercic Pšcenicnik: V svetišcu družine, Nogometno nav­dušenje, Hvalnica življenju), o vsakdanjih življenj­skih situacijah in doživetjih (Andrej Makuc: Akrostih, Šolniški kruh, Drobnarije iz globalne vasi, Fenizirani krofi, Marjan Mauko: Zalili smo rojstvo deklice, Bogomir Celcer: Iz popotne torbe), o potovanjih (Tomo Jesenicnik: Štiri popotne, Sandra Lehin: Iz dnevnika avanturistke Sandre Lehin, Maša K. Okorn: Barcelona, Ob petih zjutraj se prebuja Pariz, Babji lon Berlin, Bela lilija) in o vojnih spominih (Franc Vezela: Bataljon duhovi­tih, Janez Švab: Tragicna zgodba Švabovih, Janez Žmavc: Fronta, Kako je ta prišel skoz, Stanko Hovnik: Nepredvideno srecanje). Veliko avtorjev se je odlocilo, da zgodbo pri­poveduje prvoosebni pripovedovalec, vendar v veliko delih prevladuje tudi tretjeosebni oziroma vsevedni pripovedovalec. Dela so napisana v slovenskem knjižnem jeziku, ceprav sem sama pricakovala, da bodo dela bolj narecno obarvana oz. bodo dela v celo­ti napisana v koroškem narecju. Le v nekaterih delih se pojavljalo narecni izrazi, ki pa so veci­noma pojasnjeni v besedilu ali pa v slovarcku na koncu besedila. Svoje magistrsko delo sem zakljucila z misli­jo, da je kratka proza v reviji Odsevanja zelo raznolika, dela avtorjev se razlikujejo tako na motivno-tematski kot tudi na jezikovno-slogovni ravni. V obravnavanem obdobju sem predstavila dela avtorjev, ki so že nekaj casa uveljavljeni v slovenskem literarnem prostoru, veliko pa je tudi avtorjev, ki se še vedno prebijajo v ospredje ozi­roma so potisnjeni na rob slovenskega literarne­ga prostora. * Za tukajšnji natis je avtorica Barbara Pori zgostila svoje magistr­sko delo, s katerim je zakljucila študij slovenistike na Univerzi v Mariboru (pojasnilo uredništva Odsevanj). Peter Hergold UTIŠANO PRELIVANJE SVETLOBE Po letih rahlocutnega raziskovanja raznovr­stnih nacinov izražanja v širokem razponu od tradicionalne naslikane podobe na platnu do konceptualnega multimedijskega oblikovanja ambientov ter v dejavnem sozvocju s svojim peda­goškim delom, se je Peter Hergold v zrelem obdo­bju likovnega snovanja s presenetljivo osredoto­cenostjo usmeril k akvarelu, ki ga je prepoznal kot najbolj neposredno sredstvo za prisluškova­nje utripu sveta, ki ga obkroža. Z obcutljivim mojstrstvom zajemanja vedut je svoje mape naj­prej zacel polniti na pocitnicah in na potovanjih, na družinskih izletih in ustvarjalnih ekskurzijah, ko je neumorno udomaceval predvsem s soncem natopljeno obmorsko pokrajino in jo s hitro pote­zo copica in risala pretocil v lahkotno likovnino jasne intuitivne svežine, da bi nizi akvarelov nato postali rdeca nit Hergoldovega vsakdanjega pre­mišljevanja o poslanstvu likovnega uzrtja življe­nja zlasti v aktualni krizi pandemicne bolezni, ki nas je tako nezaslišano vklenila v zadnjih letih. Ko je obicajni vsakodnevni utrip otrpnil in se tako rekoc ustavil, je naslikal celo galerijo nevsi­ljivih podob bližnjih ambientov Slovenj Gradca, kjer živi in dela zadnjih dvajset let, ter Radelj in Dravske doline, od koder izhaja in se tja veno­mer vraca, kot bi hotel ohraniti svet, kakršnega dobro pozna, in sebe v njem. Izbrani pogledi z domacega okna, z bližnjega travnika, s privzdi­gnjenega prostora bližje nebu ali z raztežajev bre­žin ob reki so kot zamrznjeni kadri sekvenc, ki se sestavljajo v zgodbe ... ne toliko o krajih v bolj ali manj odmaknjenih kotih Koroške, temvec o intimnem doživetju lepote stvarstva, ki onstran zapovedanega lockdowna sporoca, da se zemlja še vedno vrti okoli sonca, da se letni casi menja­vajo, saj po zimi, ko zemljo kot koprena pokriva snežna odeja, slejkoprej pride pomlad prebujenja in prerojenja, ko soncni žarki poženejo sokove, ki cez poletje dozorijo plodove, zarumenijo klase in stkejo cudovito rožnato preprogo ajdovega polja. Naš moderni, cloveškemu hotenju ukrojeni svet se je morda ustavil, a planet v svojem ritmu tece dalje. Ceprav Hergold dobro pozna kraje, ki jih ujame v svoj pogled in preko konice copi­ca pretoci na belino papirja, jih vedno znova preverja in preucuje, kot bi skušal prenikniti v skrivnost atmosfere, kakor jo narekujeta letni ali dnevni cas. Zjutraj, ko svetloba prihaja z vzhoda, ucinkuje isti motiv povsem drugace kot pozno popoldne, ko se sonce prek zenita nagne proti zahodu in se sence podaljšajo in zgostijo. A ne gre le za to, kako okolišcine naravnih danosti vizualno preoblikujejo stvarnost, saj objektivni pogled nespregledljivo dopolnjuje še »pogled« notranjega ocesa, ki se naslanja na optiko zazna­vanja naših možganov, ko stremijo k uravnoteže­ni vizualni potešitvi. Hergold skuša v romantic­nem zanosu opazovanja narave (kakršna se tudi v urbanem okolju, denimo, nevsiljivo odzrcali v blesku sonca na fasadi hiše) ujeti svetlobne ucin­ke in jih v zaustavljenem drobcu casa v maniri impresionistov en plein air prevesti v barv(n)e (madeže). S hedonisticnim užitkom je posvojil neposredni in spontani znacaj akvarela, pri kate­rem belina papirja predpostavlja svetlobo, ki jo v zaokroževanju podobe v celoto, nikoli v detaj­lu, niansira s pomocjo prosojnih barvnih slojev cistega, v vodi raztopljenega pigmenta. Tehnicna brezhibnost nas tudi v umetnosti kot na vseh drugih ustvarjalnih podrocjih navdu­ši, a srž in bistvo likovnin se skriva drugje: naj­prej v artikulaciji, v izpeljavi pogleda, v predani vizuri sveta, s katero likovnik prisluškuje komaj zaznavnemu trepetanju stvarnosti in izostruje, nemalokrat pa celo sprevraca ustaljene predsta­ve in nas opozarja na dragocene detajle, ki jih v hlastavi ihti vsakdanjega življenja tolikokrat in prevec lahkotno spregledamo, ceprav so tukaj, ves cas ob nas in z nami ter nas vsaj nezavedno polnijo z energijo, še kako potrebno za vsakdanje preživetje. V utišani seriji kot pajcevina lahnih akvarelov se tudi Peter Hergold predstavlja kot obcutljivi priprošnjik narave, ki za razliko od nas, navadnih slehernikov, zna obrniti pogled k najbolj neznatnemu cudežu stvarstva in ga pov­zdigniti v vseobsegajoci simbol živega življenja. Svoj umetniški akt interpretacije sveta je skoraj v celoti zakljucil že v trenutku, ko se je vznemir­ljiva podoba ujela v mrežnico njegovega ocesa in se je v naslednjem trenutku prekvasila v duhovno doživetje s tolikšnim vidnim nabojem, da ga je v radoživem veselju do (po)ustvarjanja odtisnil na belino papirja. Zato se zdi, da kot vsak polnokrv­ni umetnik ne pozna delavnika, temvec je hote ali nehote venomer in v vsaki situaciji na preži, saj njegov cudoviti opticni instrument, ki ga nosi v glavi, ves cas tece in se nikoli ne ustavi. Hergoldovi akvareli v neznosnih okolišcinah vseh mogocih omejitev, s katerimi moramo živeti v zadnjih dveh letih, v resnici obnemelo zazve­nijo s posebnim vibratom. Temacne dneve raz­svetlijo na podoben nacin, kot je okolico svojega doma v Normandiji v istem casu upodobil zna­meniti David Hockney ter dela razstavil na raz­licnih koncih sveta, v trenutku tega zapisa so ob Monetovih Lokvanjih na ogled v pariškem Musee de l‘Orangerie (predtem tudi v bruseljskem muze­ju sodobne umetnosti Bozar, kjer jih je videl pisec teh vrstic), ter v zagovor vecnemu vzgonu nara­ve na eni strani in slikarski imaginaciji na drugi strani, v izjavi, ki bi jo prav lahko podpisal tudi Peter Hergold, povedal naslednje: »I‘m teaching the French how to paint Normandy. They gave up painting, didn‘t they? That‘s Derrida, isn‘t it? When he said painting was dead. I always tho­ught that was wrong, because I thought: ‚Well, that means the only depiction taken seriously is a photograph.‘ Everybody is a photographer now, aren‘t they? Drawing is far more intere­sting. If these my images were photographs, they wouldn‘t look anywhere near as good, I don‘t think. At all! / Francoze ucim, kako naj slikajo Normandijo. Saj so nehali slikati, kajne? Zaradi Derridaja, mar ne? Ko je rekel, da je slikarstvo mrtvo. Vedno se mi je zdelo, da je to narobe, ker sem si mislil: ‚No, potem je edino resno upoda­bljanje fotografija.‘ Ampak danes so vsi fotografi, a niso? Risanje je precej bolj zanimivo. Ce bi bile te moje podobe fotografije, ne bi niti približno izgledale tako dobro, se mi zdi. Sploh ne!« Marko Košan (Reprodukcije foto Tomo Jesenicnik) PETER HERGOLD Rojen leta 1966 v Slovenj Gradcu, mladost je preživel v Radljah ob Dravi. Leta 1996 je diplomi­ral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pod mentorstvom prof. Gustava Gnamuša. Je clan DLUM in Kulturnega društva Jože Tisnikar. Po zakljucku študija se je intenzivno ukvarjal s konceptualnimi projekti v naravi (predstavljeni na razstavi Interim leta 1998 v KGLU), v zadnjih letih se posveca predvsem slikarstvu. Za svoje delo je prejel vec nagrad, med njimi leta 1998 pri­znanje Obcine Radlje ob Dravi in leto pozneje priznanje Obcine Slovenj Gradec. Trenutno pou­cuje likovno vzgojo na Šolskem centru v Slovenj Gradcu, kjer tudi živi in ustvarja. LIKOVNA Peter Hergold, Štibuh, 2022, akvarel, 36 x 48 cm PRILOGA Peter Hergold, Štibuh 2, 2022, akvarel, 36 x 48 cm LIKOVNA Peter Hergold, Dobrava v solsticiju, 2021, akvarel, 36 x 48 cm PRILOGA Peter Hergold, Štibuh 3, 2022, akvarel, 36 x 48 cm Peter Hergold, Radeljsko polje, 2021, akvarel, 30 x 40 cm LIKOVNA Peter Hergold, Silvestrsko zatišje, 2021, akvarel, 30 x 40 cm Peter Hergold, Moja sosešcina, 2021, akvarel, 30 x 40 cm PRILOGA Peter Hergold, Prvi sneg, 2021, akvarel, 23 x 31 cm Peter Hergold, Kmetija na Brdih, 2021, akvarel, 24 x 32 cm LIKOVNA Peter Hergold, Vecer na Remšniku, 2021, akvarel, 22,7 x 30,2 cm Peter Hergold, Vecer, 2022, akvarel, 36 x 48 cm PRILOGA Peter Hergold, Ajda, 2021, akvarel, 30 x 40 cm Peter Hergold, Zimski vecer, 2022, akvarel, 30 x 40 cm Uroš Zavodnik Med sedmo umetnostjo in prozaicnim vsakdanom Pravzaprav s spominom sploh ni treba dalec nazaj, da se privrti cas, ko je svet osvajal ameriški film (in ga za marsikoga še vedno) – njegovi spo­rocilni razpoznavni znaki so bili vsaj mikavni, ce že ne mera sveta: kabriolet, razkošje dobrin, svoboda gibanja … Že takrat povsod Amerika zdaj. A že lep cas film ni vec privilegij premo­žnih – tako produkcijsko kot distribucijsko. V skladu z McLuhanovo futurološko doktrino je naša krogla postala globalna vas – in posledicno eno izmed žarišc kinomatografije tudi Koroška. V tukajšnji rabi ostajajo v službi prepoznavne nostalgije rumeni kabriolet, za odsev edinega (in zato najboljšega) sveta pa ufilmani Proces, Tolažnik, Bergmandlc itd. itn. Ena izmed stalnic v filmski naraciji je tudi slu­tnja ali že kar uvid v tisto, kar bo šele jutri enkrat stanje stvari. Apokalipticen cas SARS-CoV-2 seveda ne prizanaša niti s pretnjami ne s tesnobnostjo koro­škim dolinam pod dvignjeno gmoto skalovja, ki nas locuje od soncne strani Alp, ki ji sicer pripa­damo, pa vendarle se zgodovinsko umešcamo v širšo koroško pokrajino, ki jo je leta fizicno raz­locevala državna meja. Nic kaj slabega, vsaj ne v umetniškem pogledu, pa ni bilo v casu železne zavese, ce si bil odprt na obe strani, saj si imel enkratno priložnost odrašcati z dvema kultura­ma, ki sta sestavljali širšo sliko naših vzhodno­-zahodnih civilizacijskih pridobitev (ki sta zasta­vljali dva razlicna družbenopoliticna, ideološka in vrednostna pogleda na svet). Televizijski signal z obeh strani, saj signal ne prepoznava politicnih delitev, in maloobmejni prehodi brez omejitev so pogojno omogocali neposredno soocenje dveh svetov in pri meni vzpostavljali ustvarjalni nav­dih že od mladih nog. Vsekakor smo bili v poseb­ni prednosti pred tistimi v osrednjeslovenski regiji (ceprav le-ti vecinsko sicer mislijo drugace) – ce si seveda hotel v življenju kaj vec in si bil pri­pravljen soocati se ne samo z domacijskim, pac pa tudi s svetovljanskim nacinom razmišljanja in delovanja. In ker sem zastavil z virusom, naj z njim tudi zaokrožim uvodni razmislek: s kolegom Juretom Bricmanom sva v letu 2015 spisala filmski sce­narij za znanstvenofantasticni triler, katerega dogajanje sva sicer umestila na Dunaj, lahko pa bi ga kamorkoli: v njem sva predvidela apokalip­ticni konec civilizacije, naš reset skozi migracij­ske tokove in smrtonosni virus, ki nas popelje v galakticne svetove jet-set družbe, kjer mladost ni vec téma, vecnost pa se prepleta s skokom na drugo stran velikega poka, ki pa se mu vrtoglavo približujemo na tej strani. V sferi filmske umetnosti lahko potujemo v domišljijske svetove, v katere bomo ali želimo v realnosti šele vpogledati, novi teleskop Jamesa Webba, ki smo ga pravkar poslali v vesolje, je eno od takih naših orodij. Prav zanimivo, obema, filmu in znanosti, je skupno, da bolj ko si vizio­narski, bolj se potapljaš v svetove, ki te soocajo z dognanji, naj si bodo iluzionisticna (film) ali pomembna za naš obstoj in razvoj (znanost). V svetu filma je pac možno vse, samo dovolj dalec si moraš dovoliti seci v svoji iluzionisticni viziji. Zato ne preseneca, ko spregovorim o scenariju, da se nekaterim zdi, da je pandemija ušla iz okvi­rov najinega scenaristicnega razmišljanja – to je sicer car filmskega ustvarjanja, še posebej ko gre za znanstveno fantastiko, tu in zdaj videti, sesta­viti nekaj, kar lahko nekoc nekdo prepozna kot prerokbo, saj to pomeni, da se bo gledalec našel, videl v inscenirani filmski realnosti, filmski naraciji, s cimer lahko skozi filmsko umetnost nagovoriš milijonsko obcinstvo; pa smo pri indu­striji sanj – Welcome Hollywood. Prvi v tvoji filmografiji je Proces (zasnovan po romanu F. Kafke). Konec leta 2018 me je presenetilo novolet- no vošcilo mojega profesorja iz Nemcije s pri­pisom, naj si pogledam Netflix, Black Mirror: Bandersnatch. Kaj!? Interaktivni film!! Kdaj je bilo že to, ko sem ga sam posnel! Po literarni predlogi Franca Kafke Der Prozess sem za svojo disertacijo iz filmske režije ustvaril avtorsko in interaktivno razlicico mojega zakljucnega igra­nega filma, ker sem avtorsko režijo povezal tudi s postmodernim kinom zabave. Snemanje v 2005, festivalsko premiero je film doživel na Festivalu slovenskega filma v Portorožu ter po drugih festi­valih sveta 2006, nakar je sledil zagovor moje disertacije januarja 2007. Mar ni bilo to nekoliko pred casom vsesplošne zabave na klik po takih in drugacnih filmskih platformah? Kakorkoli, morda se je to moje drugacno razmišljanje in skok v casu – biti drugacen in pred drugimi – zasidralo v meni že v mladosti. Clovek se menda zasnuje do svojega sedmega leta (nekateri premikajo mejo do 12. leta, naj­novejša dognanja jo nižajo v tretje, cetrto leto), potem se le še vraca k tem izhodišcem (iz prido­bljenega izhaja, se le še komaj kaj obrusi …). Koroško, vsaj ravensko kotlino, že desetletja, ki se jih je zvrstilo že za sto in vec let, dobese­dno razkraja umazana industrija z emisijami hrupa, strupenimi metalurškimi plini in prahom v zraku. Vsa ta strupena polucija pušca sledi na otroku, med drugimi obolenji tudi kronicni bron­hitis (pri meni in mnogih drugih). Namesto v vrtcu sem tako vecino predšolskega, to je vrtcev- skega casa, preživel doma – pred televizorjem, s programom z obeh strani meje. Vsekakor veliko (drugacnih) impulzov za možganski razvoj, ce to le najprej želiš, s casom pa hoceš. Namesto igranja z vrstniki sem ustvarjal s svincnikom v roki. Risba za risbo, na ekranu filmski svetovi, ki burijo domišljijo, vse igralsko in ustvarjalno vznemirljivo. Pa jezikovne oddaje, v glavnem z druge strani meje. V vrtcu tega ni. In še: doma iz dneva v dan polna hiša takih in drugacnih ljudi, ki so trkali na ocetova vrata … Usvajanje vseh sort spretnosti in razvoj motorike, oboje ti obil­no ponuja neinstitucionalno življenje: drugacno komunikacijo, samostojno raziskovanje sveta. Še pred zacetkom šole me je moja zdravnica, gospa Cretnikova, poslala v zdravilišce na Debelem Rticu. Ko sem s starši, v avtu, ves v kašlju, pre­stopil mejo med kontinentalnim in obmorskim svetom, je kašelj kot na klik izginil! Obala je za nekaj tednov postala moj azil zdravja, v zdravi­lišcu pa se je zgodila moja prva likovna razsta­va. Namesto sprehodov na obalo, kamor nisem hotel, saj je tam morje, po mojem prepricanju, naplavljalo ‘umazano’ morsko travo, so mi poti­snili v roke svincnik, pred mene pa kup papirja. Pa riši! Pred vrnitvijo domov pa presenecenje: risbe so izobesili v avli zdravilišca. Je bil to tisti dogodek, zaznamovanost, ki me je kasneje pripe­ljala v ustvarjalni svet gibljivih slik? Film je sedma umetnost, ki združuje šest tra­dicionalnih umetnostnih zvrsti. Ne vedoc, kaj me caka v moji poklicni kari­eri, sem se z nekaterimi intenzivno ukvarjal. In vse mi je prišlo prav. Tudi v osnovni šoli sem risal: pri likovni vzgo­ji sem delal že velike formate, ki so bili razsta­vljeni v šolski avli. Moja grafika je bila opažena na graficnem bienalu jugoslovanskih otrok v Kostanjevici na Krki. Zanimala me je fotografi­ja: slikal sem z ocetovim fotoaparatom, filme pa razvijal v šolski temnici – fotografija je ostala, pri nas in v Avstriji sem imel samostojne fotografske razstave, sodeloval sem tudi pri skupinskih, v Avstriji sem clan fotografske skupine Unscharf’; vodim fotografske delavnice. Šel sem na »spre­jemce« v ravensko glasbeno šolo, igrati bi moral pozavno, pa ni bilo inštrumentov, zato sem dobil v roke bariton, kasneje še tubo. Pri mladinskem orkestru smo igrali swing in druge sodobne ame­riške skladbe, ufff, na avstrijski TV pa so se vrteli svetovni hiti v oddaji Solid Gold, pa Kunststücke, kjer si se soocal s surrealisticnimi svetovi skupi­ne Monty Python, z Andyem Worholom idr., svet, popolnoma drugacen od tega tu, ki me sploh ni zanimal, zato se nikoli nisem mogel identificirati s slovensko glasbo, kaj šele s kakšno bolj južno: odrašcal sem z glasbo zahoda, pravzaprav sveta, kar takrat ni bilo povsem samoumevno. Glasba Jeana Michela Jarraja me je navdahnila, da sem se posebej ucil še klavir in igral sintesajzer. Ko smo v šoli pisali spise, mi je bilo popolnoma jasno, kako pomembno je obvladovanje jezika do potankosti, ne samo materinšcine, tudi sosed­skega in drugih. Tak je bil moj odnos tudi do vsega drugega, kar je ponujala šola: zgodovina, geografija, matematika idr. Nikoli dovolj, treba je še vec, kar je pomembno predvsem pri ustvar­janju v filmskem svetu, ko mora biti tvoje znanje kar se da široko, tvoj ustvarjalni naboj pa crpa z vseh podrocij umetniškega ustvarjanja. Dodajam anekdoto: ko sem bil poklican pred tablo, da bom vprašan, sem prišel iz klopi nasmejan – presenecenje za uciteljico. Kako, zakaj, saj bom vprašan!? Znanje sem vedno razumel kot nekaj, kar te bogati, in to je treba deliti z drugimi. Tudi gledališca nisem obšel: malo v šoli, potem v društvu, ki smo ga ustanovili: Studio 90 – Koroško mladinsko gledališce, kjer smo se igral­sko usposabljali po metodi Stanislavskega in se povezovali s profesionalnimi ustvarjalci v obliki takratnega poskusa abonmajskega oz. gostujoce­ga gledališkega programa. Izobraževanje je torej stalnica. Tako je. Svet je dinamicna struktura in pre­nehati z ucenjem pomeni nazadovati. Dandanes sem clan Igralskega studia Bratov Vajevec v Ljubljani, kjer je bil moj mentor Janez Vajevec, ucenec velikega Leeja Strasberga iz znamenite­ga ameriškega Actor studia (Strasbergovi znani ucenci so bili med drugimi tudi Marlon Brando, Robert De Niro, Al Pacino, Marilyn Monroe idr.). Woow, method acting; igra po metodi – v igralskem studiu gojimo dramsko igro po metodi Leeja Strasberga. Bistvo te metode je, da igralec doživljanja lika ne indicira, marvec inducira. Igralska metoda se je izkazala za izjemno ucin­kovito pri ustvarjanju filmskih likov, zavedajoc se, da gre pri filmu, ko se potopimo v inscenira­no dogajanje na filmskem platnu, za bojišce emo­cij, zato je zelo pomembna za moje igralsko in režijsko delo pri filmu. Janez se je pred pol leta žal poslovil, za njegovo znanje, ki ga je prenesel name, pa sem mu neizmerno hvaležen. Dovoli medklic: ni malo režiserjev, ki so ne poredko v svojih filmih tudi sami zasedli kakšno igralsko vlogo. Presek tvoje filmografije pritrju­je, da je tudi zate stati tudi pred kamero skorajda obvezna osebna naloga. Ali moja strast, zato tudi film, igrani film, ki me je prav z igralske strani nagovarjal že v zelo zgodnjih, mladih letih, na koncu pa me postavil na obe strani, ki obe postaneta moja strast in možnost umetniškega izražanja. Inscenirati na obeh straneh je v vsakem pogledu prednost pri oblikovanju izpovedi, ki naj jo film, vsaj avtor­ski film, poseduje in z njo nagovarja gledalca z velikega kinematografskega platna zatemnjene kinodvorane. Priložnosti za biti na razpolago filmu so zago­tovo neizcrpne. Naj si dovolim kronološko zastranitev: tudi vojašcina je bila zame drugacna, ne v prene­senem pomenu, ampak dobesedno – filmska. Najboljša ‘tehnicna kasarna v Jugoslaviji’ (izo­braževalni center za tehnicno službo) s takrat edinstvenim satelitskim kabelskim sistemom, ki je bila umešcena v grašcino sredi mesta Niš: tam sem v studiu skupaj z ostalimi ustvarjal filme. Snemali smo in montirali, predvsem pa tudi gledali filme, ki smo jih vrteli vojakom: igrane, svetovna produkcija. Ce pomislim, po podelitvi oskarjev, ki smo jo spremljali preko satelita, so na nas že cakale filmske kopije nagrajenih filmov v takratnih videotekah: Zadnji kitajski cesar veli­kega Bernarda Bertoluccija, Misijon z Robertom De Nirom v glavni vlogi idr. Pac, še ena filmska postaja na moji poti, dolga nekaj mesecev, pa tudi izrazito glasbena, videasticna, z vsemi top hiti preko glasbenih lestvic, ki so se vrtele po satelit­skih kanalih s takrat že dodelanimi video spoti. Vojska in hiti: Michael Jackson, U2, Queen, Madona, Depeche Mode, Phil Collins, Pet Shop Boys, Spandau Ballet, A-ha, Whitney Houston, George Michael, Bon Jovi, Prince, Pink Floyd, Paul McCartney, Frankie Goes To Hollywood in … in … in … Skratka, osvajanje filmske in glas­beno-videasticne estetike. Kaj je bil kljucni moment za izbor študija film­ske režije? Z našega konca ni prav veliko režiser­jev. Umetniški naboj in spoznanje, da v filmski umetnosti lahko združiš vse, pri cemer me ne zanima samo filmska režija, tudi igra na filmu. Zato je v moji režiji v fokusu igralec, režija igralca, ki ga naj produkcijsko-tehnicni okvirji produkcije podpirajo, ne obratno, igralceva naloga ni, da se podreja, temvec da njegovo izrazno moc podpira­jo v vsej možni ekspresiji. Seveda tudi želja stati na obeh straneh kamere, zato se v svojih filmih praviloma pojavljam tudi na drugi – igralski stra­ni kamere. Ker v naših koncih ni dosti režiserjev, mi je le-to predstavljalo še toliko vecji izziv, tudi zavedanje, da se mi kot režiserju hkrati ponujajo možnosti kadarkoli skociti v širni svet, kamorko­li, tudi v meko filmske industrije, Hollywood, ce se mi bo kdaj ponudila ta priložnost ali pa si to izborim. Zakaj ne, saj ti to poslanstvo, režija ni poklic, je veliko vec, ce si dovoliš biti filmsko dru­gacen, to vsekakor ponuja. Predvsem pa – nihce ni ostal (obetavni I. Prodnik je iz filma prestopil v državno uradništvo, imenitna S. Prosenc se je zasidrala drugod). Morda je cas, da se tudi sam premaknem – sicer pa, filmsko ustvarjanje ni vezano na kraj, vselej ustvarjaš nekje drugje, stvar tvojega scena­rija. V bistvu te mora okolje podpirati, ti omo­gocati mir, da pripraviš projekt, potem odpotu­ješ, kamor pac, da ga realiziraš. Moje domace okolje, Ravne, me pri tem ovira, namesto pod­pira, problem fabriškega-industrijskega okolja, ki se je nasilno vrinilo v moje življenjsko okolje. Kdorkoli gleda moje filmske stvaritve in pozna moj naboj filmskega ustvarjalca, me ne vidi tu, ker moje ustvarjanje presega te okvire, to je ver­jetno razlog, da scasoma spoznaš, da je to okolje na dolgi rok nekako izrivalno, ko gre za filmsko ustvarjanje. Do neke tocke lahko vztrajaš in upaš na podporo, ko té ni, odideš, morda je cas tudi za moj premik, kot so to storili vsi ostali. Sicer pa, ne le tu, tudi zunaj, saj imam tam polno kolegov, študiral sem v tujini, vsi vidijo, da moje ustvarjanje presega okvire okolja, v katerem še vedno domujem in me zato vidijo kje drugje v tem našem širnem ustvarjalnem svetu. Tvoja odlocitev za študij v Avstriji? Nekako je vse kulminiralo v spoznanje, da bi filmsko umetnost moral študirati v tujini. In sem jo. Ne le to – cetudi je bilo to v Avstriji, sem imel profesorje z vsega sveta, z razlicnih ameriških univerz, pa s Škotske, iz Anglije, Nemcije itd. (še vedno sem na primer v stiku s predavateljem in filmskim ustvarjalcem Petrom Putzem, ki deluje tudi v širšem kontekstu umetniškega ustvarjanja, saj me je s svojim ustvarjanjem in vzpodbuja­njem moje kreativnosti zelo inspiriral), prav tako pa tudi filmske ustvarjalce iz filmske industrije, s katero smo se študenti povezali in tudi zunaj univerze snemali z vrhunsko opremo ter filmski­mi ekipami, takrat še na pravi filmski trak, super 16mm. Na univerzi smo poleg opreme in studijev z analogno-digitalno tehniko imeli tudi filmsko 16mm kamero ter 16- in 35mm montažo, pa ani­mirani film, za katerega smo risali slicico za sli­cico, smo ustvarjali na 35mm filmski trak. Ufff!!! Vse še na celuloidnem filmskem traku, ceprav nam je že bila na razpolago tudi analogno-digi­talna tehnologija. Vse tovrstno raznoliko ustvar­janje pušca razlicne bogate izkušnje in bogati, ce že ne kar trasira posameznikovo ustvarjalno pot. Iz filmske režije sem doktoriral v povezavi z AGRFT v Ljubljani, lahko bi tudi v povezavi z berlinsko akademijo, ker mi je bila dana tudi ta možnost. Moja izbira študijskega okolja se je izkazala za dobro odlocitev. Zaradi tega sem imel (in imam) vrata odprta drugace. Kako drugace? Filmske in scenaristicne delavnice, ki jih je za profesionalne filmske ustvarjalce organizirala Media Desk Slovenija, v okviru evropskega Media programa, enako tudi avstrijska združenja, kot je scenaristicno na Dunaju, so me 2007 pripeljale do scenaristicne delavnice na festivalu LIFFE v Ljubljani. Gostujoca strokovnjakinja za scena­rij je bila Kirsten Harder iz Skript Akademie iz Berlina. Izziv, ki nam je bil dan, je bila adapta­cija najbolj filmicne zgodbe iz literarnega nate­caja Fabula, ki ga je organizirala Študentska založba. Moja adaptacija je bila prepoznana in razglašena za najboljšo, RTV Slovenija pa je za nagrado vzpostavila vse pogoje za njeno film­sko realizacijo. V produkciji nacionalne televizi­je je tako nastal moj igrani film Tolažnik s Pio Zemljic in Jankom Mandicem v glavnih vlogah. Ker se v svojem filmu pojavim tudi sam, v sceni­-dialogu z našim priznanim igralcem Pavletom Ravnohribom, je zanimivo, da je prva klapa filma, ki smo ga snemali na bežigrajski gimnazi­ji, padla z mojim igralskim prizorom pred kame­ro, šele nato sem se prestavil za kamero. Ekipa je bila izvrstna: direktor fotografije Simon Tanšek, scenograf Duško Milavec, moja asistentka režije Urša Menart, glasbo mi je skomponiral Gorazd Cepin, eno od vlog v razredu sem namenil tudi Ditki, sodelovali so še mnogi drugi. Filmske zvrsti v tvoji filmografiji so razlicne: igrani, risani, dokumentarni filmi. O igranem in risanem si nekaj že zastavil (in še bova o tem), kako pa je z dokumentarnim? Leta 2010 smo v Parizu snemali manufaktu­ro izjemnega porcelana Catbriyur (Katja in Jure Bricman), priložnostno pa tudi obiskali našega tam živecega svetovno znanega slikarja Jožeta Ciuho. Njegova prehojena pot in umetniška drža sta kar klicali po filmski upodobitvi. V moji reži­ji in po mojem scenariju, tudi montaža je moja, je nato nastal dokumentarni portret Jože Ciuha – slikar svojega casa, ki ga je producirala sloven­ska televizija. Na predpremieri v ljubljanskem Kinodvoru 2012 me je novinar presenetil z ugoto­vitvijo, da je ta moj portret drugacen. Seveda je: s Ciuho sva se spoznala v Parizu, moj film sem hotel postaviti ob bok njegovemu pariškemu oz. svetovljanskemu ustvarjanju, ko in ce bi ga na pri­mer pokazal v Parizu ob njegovih delih. Postaviti sem ga moral na slikarski piedestal, kamor je spadal z vsem svojim likovnim ustvarjanjem. In ja, seveda, filmsko umetnost sem študiral v tuji­ni, tako da sem imel instalirano tudi zasebno skušnjo tujine. Na projekciji filma (že po njegovi smrti) na otoku Šipan, kjer je tudi ustvarjal, mi je njegov prijatelj, ki je bil z njim v Parizu, za cas najinega srecanja, ko sva se spoznala v njegovem pariškem ateljeju, dejal, da je še isti vecer najine­ga prvega srecanja umetnik Ciuha prišel do njega in mu povedal, da je v meni našel, spoznal clove­ka, ki bi o njem lahko naredil film – z mano bi lahko naredil film o sebi. Ko se zgodi nekaj take­ga, se lahko zgodi tudi film. Snemala sva ga dru­gace, tako da mi je skozi pripoved podajal svojo zgodbo slikarja, zato film deluje kot igrano-doku­mentarni, v smislu, da je umetnik pred nami, z nami, cetudi ga žal ni vec. Hkrati sporoca veliko vec, kot samo portretira, saj govori tudi o njegovi življenjski filozofiji, nacinu življenja, ki omogoci, da si ustvarjalen, ne da samo živiš: slednje lahko gledalec aplicira na svoje življenje, ustvarjanje, ki ni nujno slikarsko. V tem smislu sem hotel biti dokumentarno pripovedno drugacen, torej ne manieristicen, tra­dicionalno filmsko portreten, in v tej naravnano­sti sem tudi ustvaril filmske podobe umetnikov za Koroško galerijo likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, za Galerijo Ravne (Stojan Brezocnik – Izgubljeno srce; Luka Popic – Belocrno; Pino Poggi – Adoration of Ikarios, Jĺrg Geismar – Pravljice / Fairytales, Boštjan Temniker – Ko-eksistenca for­-me; Uroš Potocnik – Belovoški general (ultra plus), Sanela Jahic – Tempo tempo; Mark Požlep – Otok / Island) pa tudi na Primorskem. S Spekulo, posne­to v koprski loži (portretni Sreco Dragan, Oto Rimele, Peter Ciuha, Tilen Žbona), sem nazadnje, pred covidom, ki je ustavil filmsko produkcijo, bil na festivalu slovenskega filma v Portorožu. Zaradi pomembnosti filmskega zapisa je le-tega v hrambo vzel Arhiv RS pri Ministrstvu za kulturo, film caka tudi na objavo na nacionalni televizi­ji. Gre za pomembne umetnike na naših tleh, ki sem jih v okviru umetniškega projekta Spekula: Na prelomu upodobitve lahko ujel v svoj filmski pogled. Izpostavi kakšen svoj domacijski filmski pro­jekt – torej s koroškega konca. Leta 2012 se je po mojem scenariju in v moji režiji zgodila otvoritev Evropske prestolnice kultu­re v Slovenj Gradcu pod simbolicnim naslovom Modra odsevanja, ki jo je vodil, simbolicno seve­da, Hugo Wolf’, upodabljal pa ga je domacin – igralec Igor Štamulak. Na odru v veliki dvorani KGLU se je med drugim odvrtel interaktivni gle­dališko-filmsko-glasbeni performans, nema barv­na filmska projekcija, ki so jo glasbeniki na odru iztrgali tišini in dopolnili z glasbo: veliki sklada­telj nas popelje skozi svoje inscenirano življenje v hiši svojega otroštva – danes muzej Hiša Huga Wolfa. Interpretacija se zgodi v prehodu med pla­tnom in odrom, v interakciji s samim sabo, ko se Hugo Wolf (Igor Štamulak) gleda na platnu in hkrati slednje osmisli skozi pripoved, dialog s samim sabo pred gledalci. Upam in smem trditi, da je filmski del nekaj svojskega, mislim na upri­zoritev življenja v Wolfovi hiši, ki je bila igralsko domišljena, v eni od sekvenc pa je trajala tako dolgo, da jo je moj snemalec Rado Likon oce­nil kot eno daljših, ce že ne kot najdaljšo sceno, posneto kot kader-sekvenca v slovenskem filmu. V Slovenj Gradec, ponovno z veliko javno multimedijsko prireditvijo, tokrat s projekcijo kar na procelje slovenjgraške cerkve Sv. Elizabete, sem se vrnil ob 750-letnici Slovenj Gradca (Živel Slovenj Gradec, Vivat Windisgretz). Na cerkvi in pred njo sem skupaj z raznotero ekipo, pri scenari­ju je sodeloval Marko Košan, za 3D videomaping je poskrbel team Gangl productions, na odru smo imel Slovenski tolkalni projekt SToP z gosti, igralce Jerneja Camplja, Roberta Waltla, Almo Košan, pevca Rosemarie Schobersberger in Andreasa Lebedo, domace pevce pod taktirko zborovod­je Almire Rogina in še mnoge druge, insceniral pogled nazaj v slovenjgraško preteklost, ko se Slovenj Gradec prvic omenja kot mesto, ko so mu bile podeljene mestne pravice. Inscenirani spre­hod skozi zgodovino mesta je bil koncipiran kot glasbeno-vizualno-gledališki spektakel, ki si ga je skupaj z mešcani in ostalimi obiskovalci ogledal tudi predsednik Republike Slovenije. Kaj je z umetniškimi ekskurzi v tujino? Po mojem filmu Der Prozess sem se v Avstriji filmsko vrnil v samostan v Vitrinju, v katerem biva umetniška gimnazija in mi je prvic nudil izjemno kafkovsko scenografsko kuliso, z igra­nim filmom Der Proband, ki je bil premierno, ob širokem medijskem odzivu, prikazan v celov­škem Volkskinu. Igralci so bili od vsepovsod iz Avstrije, pri produkciji so sodelovali študentje, ki sem jim predaval scenaristiko in igrano filmsko produkcijo. Na premiero je prišlo vec gledalcev, kot jih kino sprejme, kar se je v še vecji meri ponovilo na premieri mojega igrano-dokumen­tarnega filma o Kocevarjih, ki je premiero doži­vel v celovškem Wulfenia kinu leta 2015. Tu so gledalci stali v dvorani, pa ni bilo zadosti, veli­ko jih v dvorano sploh ni moglo. Film je govo­ril o njihovi kulturni dedišcini, v celoti pa je bil posnet ali sinhroniziran v kocevaršcino, da se ohrani njihov edinstven jezik, ki izumira in ki izvira še iz srednjega veka, kot tak se je namrec ohranil v govorjeni obliki. Film je vec projekcij doživel tudi v Sloveniji, premierno na festivalu dokumentarnega filma DokuDoc v Mariboru, sicer pa je bil prikazan na vec festivalih. Snemal se je pri nas, na širšem Kocevskem, v Avstriji, pa tudi cez lužo, v New Yorku. Ekskurzi v tujino so pri umetniškem ustvar­janju nuja, saj te svojsko bogatijo, inspirirajo, zato imam za le-te pripravljene idejne zasnove, scenarije, a covid je naredil svoje. Na avstrij­skem Koroškem sem kar nekaj casa bil vkljucen v upravni odbor združenja koroških avtorjev (IG Autorinnen Autoren Kärnten), kot scenarist in lirik. Besedna igra je izjemno pomembna, ne glede na to, v katerem jeziku ustvarjaš za film, zato tudi moji ekskurzi v pesniški svet v razlic­nih jezikih mojega ustvarjanja, ki so bili tudi objavljeni. Pomemben segment tvojega široko razplaste­nega delovanja je predavateljstvo. Dve umetniški habilitaciji na dveh visokošol­skih zavodih sta tudi v moji posesti, film namrec predavam na AMEU Akademiji za ples v Ljubljani in na medijskih komunikacijah FERI v Mariboru – režijo in predprodukcijo oz. scenaristiko ter medijsko-filmsko produkcijo, kjer so študentje letos ustvarili kratek igrani film Cakalnica, v katerem so mi namenili tudi igralsko vlogo, tako da smo si znanje podajali, si ga izmenjevali tudi na filmskem setu. Premiera filma je bila na veli­kem platnu v Mariboxu. Nacin aktivnega pouce­vanja filmske umetnosti, ko si v ta proces vpet kot profesionalni filmski ustvarjalec, lahko vse­lej ponudi nekaj vec, kot ce ostane stvar zgolj in samo pri predavanju. Zunanji opazovalec tvojega filmskega delova­nja se cudi, kako ti ob vseh dejavnostih ne umanj­ka tudi volje in dela z mladimi – z njimi si povezan filmsko ustvarjalno in vzgojno-poucno. Dijaki in filmsko ustvarjanje!? Janko Messner, pisatelj, koroški zamejski Slovenec, clan prve profesorske ekipe novoustanovljene ravenske gimnazije, me je potem, ko je bil že profesor na celovški slovenski gimnaziji, pove­zal z današnjim ravnateljem ravenske gimnazije Dragom Benkom. Na gimnaziji sva s slednjim ustanovila Filmski studio na Gradu. Mnogo dija­kov je tako lahko od mene pridobilo filmsko zna­nje o oblikovanju in razvijanju scenarijev kot tudi konkretne produkcijske izkušnje igranih filmov. Bom zgošceno nadaljeval: posneli smo filme Nik the Hacker, Bergmandlc in Pociva jezero v tihoti: slednja sem skupaj z mojimi avstrijskimi kolegi zapakiral v Erasmus+, tako da smo na osnovi sodelovanja v tem projektu opremili gimnazijski prej omenjeni studio, potem pa šli s filmoma tudi v kinematografe. Uspešno! Izpostavljam še tri leta spremljanja in snema­nje celovecernega glasbenega dokumentarnega filma Zvoki Jazza : Jazz & Jazz Ravne, v katerega so bili vpeti tudi gimnazijci iz Filmskega studia na Gradu, premierno prikazanega na 17. Festivalu slovenskega jazza, posvecenega Mojmirju Sepetu. V filmu gre za svojski preplet jazza ter izpove­di gostujocih svetovno znanih jazz ustvarjalcev. Ce bi še igral, se še aktivno ukvarjal z glasbo, bi verjetno iz orkestralne prešel v jazz sceno, ki je v mojem casu glasbenega ustvarjanja pac še ni bilo na Ravnah, danes pa sem jo skozi dokumentarni film in vec koncertov zabeležil na filmski trak. Na malo drugacen nacin, v slovenjgraškem kinu, pa filmsko znanje delim tudi slovenjgra­škim dijakom in gimnazijcem ob projekcijah domacih in tujih celovecercev, pa tudi drugemu zainteresiranemu cineasticnemu obcinstvu. Treba se je še enkrat vrniti k Bergmandlcu. Zakljucna sekvenca je srhljivo preroška. Znanstvena fantastika se prelevi v preteco apoka­lipso tik pred zdaj. Tvoj komentar. Zato se film zacne, kjer se zacne, na vrhu Pece, 2126 m nad morsko gladino v letu 2016 (prvic stopim na njen vrh šele s kamero, cetudi jo vsak dan poleg Uršlje gledam od doma), ker mi je bilo samoumevno, kje se filmska pripoved mora zaceti, po tem ko smo snemali v njenih nedrih. Konca se v daljni prihodnosti na istem kraju, le da je/bo takrat samo še majhen otok sredi mor­ske širjave. Vsekakor, tu in zdaj se lahko konca samo preroško, v pogledu na preteco apokalip­so, ki mi je bila in mi je še vedno vec kot jasna v mojem pogledu, ko sem stal 2126 m visoko, enako tudi s kamero na njej kot otoku (resnicno smo snemali na otoku, ne gre za filmski trik), saj ob vsej norosti naše, cloveške civilizacije, z vsem onesnaževanjem, ki ga je polno predvsem tudi v dolinah, ki se zakljucujejo z gorsko vzpetino, ki jo klicemo Peca, drvimo prav tja, kjer bo naše eksistence zagotovo konec. Zagotovo obstaja tudi tema, snov, ki temelji v tvoji zasebni, intimni sferi, a je hkrati dovolj uni­verzalna, da bi jo želel filmsko upodobiti. Imamo družinsko srhljivo skušnjo z interesi brezobzirnega kapitala od leta 1991. Poleg naše domacije so namrec na Ravnah postavili hrupne metalurške naprave, elektrooblocno pec UHP in dve odpraševalni napravi Metala Ravne. Tako smo na svojem domu, ob svojem ognjišcu, obso­jeni na življenje v emisijah hrupa, smrdecih pli­nih, prahu, kar je neznosno, cloveka nedostojno. Zgodba je filmicna: kaj se zgodi, ko se (Marxov) Kapital zacne zapisovati kot kapital (z malo, torej neoliberalni). In še ena. Naša družina je po ocetovi strani tista, ki je pri Ožbaltu, kjer je med vojno služboval moj stari oce, omogocila najvecji pobeg zavezni­ških vojakov v drugi svetovni vojni na evropskih tleh in se v Sloveniji oglašuje kot Vranov let (po knjigi Avstralca Ralpha F. Churchesa). Družina mojega oceta je bila partizanska, ker pa je stari oce služboval pri takratnih jugoslovanskih ‘nem­ških železnicah’ (DRB), je zato Anglež, Leslie Law, eden zavezniških ujetnikov, ki so pod njiho­vo hišo popravljali progo, ki so jo metali v zrak, jo minirali partizani, pri dedkovi družini lahko brez spremstva stražnikov kuhal caj. Ob tem je Leslie postal dober prijatelj mojega oceta, ki je takrat štel šest let, hkrati pa uspel preko moje stare mame in starega oceta navezati stike s partizani (pri njih je bila partizanska postojanka; pošta, hrana, …). Srecanje se je zgodilo v njihovi hiši, konec avgusta 1944 pa veliki pobeg. Za to veliko dejanje, rešitev oz. osvoboditev zavezniških ujet- nikov, ko se je Gestapu po vec dneh preiskave posvetilo, da so lahko pobegnili edino s pomocjo ocetove družine, bi oce, njegova mlajša sestra in starši morali placati z deportacijo v Auschwitz, pa se je zgodil cudež. Pred Gestapom jih je rešil nemški nadzornik (pripadnik Wehrmachta), ko je prav tako šele po pobegu zavezniških ujet- nikov spoznal, zakaj ni bilo partizanskih napa­dov, kadar je bil skupaj s starim ocetom pri inšpekciji proge. Torej je prav zategadelj ušel smrti, oce se dobro spominja, kako je njegova mama enkrat v zadnjem trenutku ustavila parti­zanski napad, ko je opazila, da je na izvidniškem vagonu bil poleg nemškega nadzornika tudi moj stari oce. Film o reševanju zavezniških vojakov (edina še živeca prica dogodka je moj oce, ki ga je takrat krogla za las zgrešila, vse se je zgodi­lo pred njegovimi ocmi pod njihovo hišo, ko je cakal Leslija, pa se je zgodila osvoboditev) me še caka. Pripravljam ga skupaj s potomci zavezni­škega ujetnika Leslija Lawsa iz Anglije, ki je bil z mojimi starimi starši kljucen za uspešen pobeg vec kot osemdeset ujetnikov. Dobesedno so izpraznili taborišce Stalag XVIII D v Mariboru, Pobeg, ki si ga z Raven, zaradi unicenega doma­cega življenjskega okolja in trpljenja v zdravju škodljivih emisijah, vse pogosteje želim tudi sam. In še: oce moje mame se je sredi vojne vihre uspel vrniti iz taborišca Mauthausen, kamor je bil pomotoma deportiran, o cemer je uspel oku­patorje prepricati takratni obcinski uradnik iz Šmartna pri Slovenj Gradcu Ivan Krpac (oce Štefke Kucan, da bo bolj razumljivo, kdo je). Se sprašujem, kam se vse pogosteje izgublja clove­ška drža zdajšnjega homo sapiensa. Se da tudi na Koroškem preživeti s filmom? Kakšen je tvoj družbeni status? Filmska umetnost je globalna, saj je v pripo­vedni formi v prvi vrsti vizualna. Za samozapo­slenega v kulturi je ta njena univerzalnost ena izmed rešitev, saj se na Koroškem s filmom pac ne da preživeti; gre za okolje, ki je do filma, do filmske umetnosti precej indiferentno, ni financ­no stimulativno. Ko filmsko delo postane poklic, mora biti jasno, da slednjega ne moreš opravljati volontersko; študij v tujini so mi financno omo­gocili moji starši, ne morejo pa v nedogled biti še v vlogi mojega mecena. Film je projekt, lahko zelo velik, kompleksen, ki te posrka, te potrebuje celega, ustvarjalno in casovno. Zatorej moraš od tega živeti tudi v vmesnem obdobju med projek­ti in ce ni ustrezne nagrade, preprosto placila, preostane v teh medobdobjih dobesedno živo­tarjenje. A imamo samo eno življenje, zato ne preseneca, da umetniki, ki živimo samo od umet- nosti, odhajamo ali moramo oditi s Koroške, pa bi lahko bilo drugace. Paradoks pa je v resnici stalnica: ko in ce umetniku uspe, potem je ‘naš’, nihce pa se ne vpraša, koliko, ce sploh, je imel resnicne, prave podpore svojega okolja. Sam opažam, da ne morem izmeriti, ce sploh in koliko sem prepoznan in znan, ker je narava filmske umetnosti pac taka, da si tu, ko se ti zgodi projekt na velikem filmskem platnu ali kako dru­gace, sicer pa si v procesu ustvarjanja novega projekta, ki vselej nastaja izven fokusa zaznava­nja širše javnosti. Kakorkoli, ce že vprašanje sta­tusa, potem odgovor: sem svobodni umetnik (s statusom samozaposlenega v kulturi), ki ustvarja predvsem na podrocju filmske umetnosti. Tovrstni intervjuji, portreti, so nikoli popolna in zaradi narave sogovorcevega dela nedokoncana zgodba. Je ostalo kaj, kar bi po tvoji presoji pod nujno sodilo v tukajšnji poskus zaokrožene pred­stavitve? Se vrneva in dokoncava, ko bom v rokah držal eno velikih nagrad katerega od velikih filmskih festivalov – pravijo mi namrec, da imam pravo zgodbo za Cannes. Morda res, bila je omenjena v najinem razgovoru, vec o tem torej takrat. Lahko zakljuciva tako, odprto za nadaljevanje, kot naj se vsak film nadaljuje z novim filmom. Nikoli ne veš, v filmski industriji je vse mogoce in sanje otroka lahko resnicnost postanejo … Andrej Makuc Tolažnik, filmski set zacetne in zakljucne scene; posneto v produkciji RTV Slovenija, 2009 Yellow cabrio; na snemanju družinske zgodbe iz druge svetovne vojne v Ožbaltu, november 2016 Uroš Zavodnik – režiser Peter in Jože Ciuha ter Uroš Zavodnik, premiera filma Jože Ciuha – slikar svojega casa (2012) Pariški atelje slikarja Jožeta Ciuhe (2011); pariško snemanje dokumentarca Still ruht der See/Pociva jezero v tihoti (2019); v vlogi duhovnika Jožeta Lutnika Dežela Kocevarjev – Izgubljena kulturna dedišcina (2015); na premieri v celovškem Wulfenia Kino Uroš Zavodnik v vlogi profesorja Kaizerja, ki se preobrazi v bergmandlca, Bergmandlc, 2016 Z ekipo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec, snemalni dan filma Bergmandlc, 2016 Ekipa zanesenjakov Jazz Ravne, snemanje filma Jazz in Jazz Ravne, Ravne na Koroškem, 2021 Still ruht der See/Pociva jezero v tihoti (2019); z ocetom na setu, skupaj odigrata vlogi v filmu Nagovor Katje Kotnik Prosenjak ob slovenskem kulturnem prazniku Kulturno društvo Slovenj Gradec je pono­sen nosilec prestižne kulturne nagrade Mestne obcine Slovenj Gradec – Bernekerjeve nagrade za leto 2021. Prejeli smo jo ob naši 45. obletnici uradnega delovanja, ceprav je neuradno društvo zacelo delovati že kmalu po drugi svetovni vojni. Pod tem imenom je združenih skoraj 100 ljudi – razlicnih ustvarjalcev, ki delujemo na številnih umetniških podrocjih. Aktivni smo na podrocju glasbe, literature, gledališca, likovne umetnosti ter na podrocju filma in animiranega filma. Skupaj sodelujemo zelo razlicni ljudje, ki pa vsi izjemno uživamo pri ustvarjanju in/ali interpretaciji svojih ali dru­gih umetniških del. Umetnost je dejavnost, katere namen je ustvarjanje in oblikovanje razlicnih del estet­ske vrednosti. Umetnost nas poklice in ce ne slediš temu klicu, ne moreš biti nikoli zares srecen in se pocutiti izpolnjen v življenju. V vsakem cloveku je želja po ustvarjanju, izražanju in kreativnosti, kajti na ta nacin z nami komunicira naša duša. Vsak otrok je umetnik. Težava pa je ostati umetnik tudi, ko odrastemo. Najlepše je to ubesedil Henry Miller: Umetnik je inštrument, ki beleži nekaj, kar že obstaja, nekaj kar pripada vsemu svetu in kar je prisiljen, kot umetnik, vrniti temu svetu. Moj prvi in hkrati najlepši spomin na povezovalno vlogo kulture in umetnosti izha­ja iz mojega otroštva, ko smo se na vsako Martinovo zbrali pri dediju in peli naše lepe slovenske ljudske pesmi. Ni bilo pomembno, kdo ima posluh, kdo zna besedilo v celoti, skupaj smo peli stari in mladi. In pri tem neskoncno uživali ter ustvarjali spomine, ki nam bodo ostali za vedno. Ne želim si niti predstavljati, kako pust bi bil svet brez glasbe, knjig, gledališca, fil­mov, slik, plesa, arhitekture … ves cas bi nam nekaj manjkalo. In prepricana sem, da si tudi vi ne morete predstavljati kulturnega utripa MO Slovenj Gradec brez skupin Jazoo, Suha Južina, Cantabile, Studia A, Dua Andrej Ofak in Borut Mori, Aline Hirtl, Kitarskega orkestra, Bršljank, skupin Rute, Cestar blues band, Jut, Karin Potocnik, 4 strings godalnega kvarteta, Toma Novosela, Maše Flogie, skupi­ne Rompompom, Drage Ropic, Esperantistov. Morda ne poznate ravno vseh, zagotovo pa poznate vecino. Kulturno društvo Slovenj Gradec je zato zagotovo zelo pomemben clen na podrocju kulture v Mestni obcini Slovenj Gradec, saj kot je rekel že Pablo Picasso – namen umetnosti je, da izpere prah iz naše duše. Zato predlagam, da si skupaj ogledamo kratek film o našem društvu, ki ga je posnel Tomo Novosel in v katerem je prikazano, kdo smo in s cim se ukvarjamo. Uživajte ob ogle­du, hkrati pa vam želim veliko kulturnih užit­kov ob jutrišnjem kulturnem prazniku. Hvala! Mešani komorni zbor CARINTHIA CANTAT Slovenj Gradec za 25-letnico delovanja in izjemen prispevek k dvigu kakovosti zborovske glasbe ter uveljavitev Slovenj Gradca in Koroške doma in na tujem. Mešani komorni zbor CARINTHIA CANTAT Slovenj Gradec deluje od leta 1996 in je v letu 2021 praznoval 25-letnico delo­vanja. Nastal je iz želje po preseganju pov­precnosti na pevskem podrocju in je v nekaj letih postal eden vidnejših pevskih zborov v Sloveniji. Repertoar zbora je temu primer­no širok in poleg ljudskih prepeva pesmi od renesanse do sodobnih skladateljev, poseb­no skrb pa namenja koroški ljudski pesmi in pesmim Huga Wolfa. Poleg svojega redne­ga koncertnega dela so doslej sodelovali v številnih glasbenih projektih in gostovali v mnogih državah sveta. Na pobudo par­tnerskega mesta Myoko – Japonska oktobra leta 2000 – je zbor gostoval kot predstavnik mesta Slovenj Gradec na festivalu SLOFEST s samostojnim slavnostnim koncertom in nekaj priložnostnimi nastopi. V istem letu je bil zbor gostitelj japonskega projektnega zbora Chiba international Singers iz Chibe, s katerim je imel tudi priložnostni nastop v Tokiu. Ob povratku z Japonske se je zbor ustavil v Seulu v Južni Koreji in imel tudi tam nekaj priložnostnih nastopov. V okviru pobratenih mest Hauzenberg – Voecklabruck – Ceški Krumlov – Slovenj Gradec je nastal skupni projekt – skupna izvedba Simfonije št. 2 – Lobgesang Felixa Mendelssohna v Hauzenbergu (april leta 2002). Zbor Carinthia Cantat je sodeloval kot eden od treh sodelujocih zborov skupaj s sim­fonicnim orkestrom iz Ceškega Krumlova, ob sodelovanju z zbori pobratenih mest pa je navezal tesnejše stike z zborom Perchta iz Ceškega Krumlova. Zbor je sodeloval tudi na državnih pro­slavah, izvedel pa je tudi vrsto samostojnih koncertov v Sloveniji in tujini. Doslej so izdal že tri zgošcenke: Nocoj je pa en lep vecer, Desetnica in Petnajstnica – Koroška ljudska pesem. V zboru trenutno poje 12 pevk in 11 pevcev iz vseh treh dolin: Mislinjske, Mežiške in Dravske, zborovodja pa je Tone Gašper. S klavirsko spremljavo je v prvih letih delova­nja sodelovala prof. Janja Kresnik, zadnjih deset let pa mag. Maja Kastratovik. Na zbor so ponosni tudi slovenski skla­datelji, s katerimi Carinthia Cantat aktivno sodeluje, in ki zboru skladajo oziroma prire­jajo skladbe. Uspeh seveda ne more izostati, ce vemo, da so doslej opravil preko 2700 ur vaj ter vec kot 320 nastopov in koncertov. Za dosežke so leta 2006 prejeli Bernekerjevo pla­keto. Mešani komorni zbor Carinthia Cantat je zagotovilo za umetniško ustvarjalnost na zelo visokem kakovostnem in profesionalnem nivoju. Ob njihovih koncertih širom Slovenije in v tujini so ob raznolikem programu vedno poskrbeli, da je bila koncertno predstavlje­na tudi slovenska ljudska in umetna glasba, glasba slovenskih skladateljev, kar predstavlja izjemno promocijo naše glasbene dedišcine. Vedno polne dvorane in navdušena publi­ka pa potrjujejo tudi današnje najvišje kultur­no priznanje Mestne obcine Slovenj Gradec, Bernekerjevo nagrado, ki naj bo zahvala in spodbuda našim pevkam in pevcem. Iskreno jim cestitamo, s hvaležnostjo, da smo na nji­hovi glasbeni poti lahko bili obcinstvo in vsa­kic znova navdušeni in zvesti poslušalci. BERNEKERJEVE PLAKETE 2022 TANJA KLANCNIK Sopranistka Tanja Klancnik se je rodi­la 17. 1. 1995 v Slovenj Gradcu in prihaja iz Podgorja pri Slovenj Gradcu. Osnovno šolo je zakljucila v Podgorju, šolanje pa je nadaljeva­la na gimnaziji v Slovenj Gradcu – evropski oddelek. Tanja prihaja iz glasbene družine, njena glasbena pot pa se je zacela leta 2002 na Glasbeni šoli Slovenj Gradec. Z osmimi leti je pricela s poukom citer in petjem v Vokalni skupini Cantabile, kaj kmalu pa je sledil tudi pouk solo petja. V srednji šoli je bila kot citrarka in vokalistka del etno-alternativne glasbene skupine Matalaja, ki je delovala pod okriljem Gimnazije Slovenj Gradec. Po uspe­šno zakljuceni gimnaziji je zacela s študijem citer na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu, kjer je leta 2019 z odliko opravila pedagoško in prvo umetniško diplomo tako iz citer kot tudi iz petja. Dandanes nastopa solisticno kot koncert- na pevka, sodeluje v raznih zborih, sestavih in komornih skupinah tako doma kot v tujini. Tudi kot citrarka redno nastopa na odmevnih dogodkih doma in na tujem, kot pevka pa je že v casu študija redno sodelovala v razlicnih glasbenih projektih tako v sklopu konser­vatorija kot tudi izven njega. Njena poseb­na ljubezen so samospevi, zaradi cesar je še posebej hvaležna, da prihaja ravno iz Slovenj Gradca. Kot interpretka samospevov Huga Wolfa je že veckrat nastopila v njegovi rojstni hiši v Slovenj Gradcu, prav tako je nastopila ob odprtju njegove spominske sobe v Hotelu Korotan na Dunaju. V jubilejnemu letu Huga Wolfa 2020 sta skupaj s pianistko Majo Kastratovik v okviru Wolfovega abonmaja izvedli koncertni vecer Tihožitje speva. Zadnji projekt jubilejnega leta 2020 je bila posebna izdaja dveh Wolfovih klavirskih skladb za mlade skupaj z zgošcenko, na kateri sta tudi dva samospeva glasbenega genija Huga Wolfa. Trenutno se Tanja pripravlja na zakljucek drugega dela umetniške diplome iz solopetja v Celovcu. Redno se udeležuje izobraževanj in mojstrskih tecajev pri priznanih pedagogih in pevcih. Študij glasbe ji omogoca izpopol­njevanje znanja in tehnik, s koncerti, nastopi in poucevanjem pa lepoto glasbe doživlja in izraža tudi na odru, jo predstavlja in približu­je obcinstvu ter glasbeno ljubezen deli naprej. Bernekerjeva plaketa ji bo spodbuda pri nadaljevanju umetniške poti, hkrati pa tudi zahvala za ljubezen, ki jo izkazuje Slovenj Gradcu in njegovi glasbeni zgodovini. Iskrene cestitke. DUO ANDREJ OFAK IN BORUT MORI Glasbenika, rojena v Slovenj Gradcu, sta mladost preživela v Dravogradu in sodelujeta že od otroških let, kar se predvsem sliši na njunih koncertih in zgošcenkah. Sta razisko­valca glasbe in se ji posvecata vse življenje. Kot profesorja namenjata posebno skrb tudi vzgoji mladih v vlogi obcinstva, ne samo kot glasbenikov. Andrej Ofak, profesor kitare, je predan tako poucevanju kot ustvarjanju lastne glas­be in koncertiranju. Z glasbo se ukvarja že od otroških let. Med osnovnim in srednjim šolanjem je nabiral izkušnje z igranjem v šolskih bendih, šolanje pa je nadaljeval na Koservatoriju za glasbo v avstrijskem Gradcu, nato še na Univerzi za glasbo in upodabljajoco umetnost v Gradcu. V casu študija je bil akti­ven v razlicnih glasbenih zasedbah, v klasic­nih in popularnih glasbenih smereh. Vseskozi se dodatno izpopolnjuje in udeležuje tekmo­vanj in seminarjev. Zaposlen je kot ucitelj kitare v Glasbeni šoli Ravne na Koroškem. V casu študija se je zacel intenzivno ukvarjati z avtorsko glasbo, ki jo izvaja na koncertih doma in v tujini. Je tudi avtor vecine skladb na zgošcenki The Echoes of River Drava. Tudi Borut Mori se z glasbo ukvarja že od otroških let. Prihaja iz Dravograda, kjer se je z desetimi leti vpisal v glasbeno šolo za harmoniko ter kasneje še za saksofon. V casu osnovne šole je nabiral izkušnje z igranjem v šolskem bendu ter v godbi na pihala, šolanje pa je nadaljeval na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru. Po opravljenem sprejemnem preizkusu se je vpisal na Univerzo za glasbo in upodabljajoco umetnost v Gradcu. Od leta 2006 je zaposlen kot ucitelj harmonike na Konservatoriju za glasbo in Balet Maribor. V casu študija se je zacel intenzivno ukvarjati s sodobno in avtorsko glasbo, katero izvaja na koncertih doma in v tujini. Ob vseh njunih dosežkih, nastopih, pre­poznavnosti in predanosti glasbeni kulturi pa velja posebej omeniti njun izjemnem avtorski projekt Odmeve reke Drave – The Echoes of River Drava. Profesorjema kitare in harmoni­ke, Ofaku in Moriju, je velicastna reka navdih že iz otroštva. Izjemna zgošcenka je nasta­la v cerkvi sv. Pankracija v Starem trgu nad Slovenj Gradcem, ki je ena najbolj akusticnih cerkva v Evropi, kar izpostavita na vseh kon­certih in skrbita za prepoznavnost tega sred- njeveškega mesta. Z inovativnim pristopom sta umetnika ustvarila zgošcenko, ki krepko presega doslej slišane glasbene izdelke, avtor­ski projekt pa je pripomogel k prepoznavno­sti Slovenj Gradca in celotne Koroške, za kar se jima zahvaljujemo, ob prejetju Bernekerjeve plakete pa tudi iskreno cestitamo. IVAN RUS Gospod Ivan Rus, rojen na Ravnah na Koroškem, je naš somešcan že od leta 1969, ko se je preselil v slovenjgraško obcino. Je publicist in predan pisec proznih besedil, dokumentarnih in kronisticnih gradiv ter aktiven tudi v medgeneracijskem sodelovanju kot posameznik in v okviru institucij. Doslej je izdal že štiri samostojne knjige, svoje pri­spevke pa redno objavlja tudi v mnogih publi­kacijah. Od leta 2002 sodeluje v Literarni sekciji Društva upokojencev Slovenj Gradec. Svoje zgodbice objavlja tudi v mnogih glasilih društev, zbornikih in novicnikih. Pogosto piše o delovanju medgeneracijskih skupin starejših ljudi za samopomoc, objavlja tudi v SGlasniku, najvec pa v Viharniku. Vestno opisuje vse, kar se dogaja v vasi Pamece in v krajevni skupnosti, veliko pa piše tudi o delovanju Društva invalidov Pamece-Troblje. Objavlja prispevke o tem, kaj se dogaja v Hospicu Slovenj Gradec. 30. oktobra je v Knjižnici Ksaverja Meška predstavil svojo cetrto knjigo Spomin še živi, ki je bila zelo dobro sprejeta. Njegove zgod­bice berejo v pameškem vrtcu, v Domu staro­stnikov Crnece, v Domu starostnikov Prevalje in v Domu starostnikov Slovenj Gradec. V Koroškem domu starostnikov ni samo predsta­vljal svojih knjig, ampak jih je tudi podaril, da jih lahko berejo na bralnih urah. Vedno pa je tudi pripravljen sodelovati v medgeneracij­skih skupinah, literarni skupini in kulturnih programih na domskem odru. Bernekerjeva plaketa bo priznanje za nje­govo dosedanjo in spodbuda za prihodnjo literarno dejavnost, ob podelitvi pa mu iskre­no cestitamo. Katja Kotnik Prosenjak, predsednica Kulturnega društva SG, slavnostni nagovor lanskih pre­jemnikov Bernekerjeve nagrade ob podelitvi Bernekerjevih odlicij za leto 2022. BERNEKERJEVA NAGRADA 2022 Mešani komorni zbor CARINTHIA CANTAT Slovenj Gradec Predstavnik zbora CARINTHIA CANTAT in dolgoletni dirigent Tone Gašper z Bernekerjevo nagrado v družbi župana MO SG Tilna Kluglerja Bernekerjevi nagrajenci za leto 2022 na odru slovenjgraškega kulturnega doma Sopranistka Tanja Klancnik BERNEKERJEVE PLAKETE 2022 Duo Andrej Ofak in Borut Mori med Bernekerjevi nagrajenci – plaketa za leto 2022 BERNEKERJEVE PLAKETE 2022 Publicist Ivan Rus 20 let uršljanske mlade literature Ti, vetrnica ukradenega vecera JKSD-jevski literarni pogon, delovno poi­menovan Srecanje pesnikov in pisateljev zace­tnikov, je prvic s finalnim dogajanjem gosto­val v Slovenj Gradcu leta 1999 – to je bilo 27. srecanje izbranih avtorjev na republiškem nivoju. Dotlej so bila osrednja srecanja tega vseslovenskega po peresu mladega pogona v Sveti Trojici/Gradišcu, v SG pa smo prilož- nost, ki se nam je ponudila, v okviru pod­pore naše maticne Obcinske izpostave JSKD, katere vodja je bila Andreja Gologranc, pri­jeli z obema rokama. Finalno dogajanje smo z besedo in glasbo oživeli spunkovci (kul­turno društvo Gimnazije Slovenj Gradec), ga takrat delovno in sporocilno poimeno­vali Ti, vetrnica ukradenega vecera, celotna prireditev pa je dobila nov naslov: Festival mlade literature (do takrat, kot receno, poi­menovan Srecanje pesnikov in pisateljev zacet- nikov). Dogajanje je potekalo najprej pred grašcino Rotenturn, osrednja prireditev je bila v Kulturnem domu, za povrh pa smo udeležencem natecaja in njihovim spremlje­valcem ter ostalim na ogled ponudili še pred­stavo Nigela Williamsa Razredni sovražnik v takratnih opušcenih in zacasno zaskvotanih Viatorjevih garažah. Ocitno je izvedba dogodka, predvsem pa delovna temperatura (beri ustvarjalna zagnanost) mladih poustvarjalcev preprica­la takratno vodjo literarnega delovanja pri JSKD Dragico Breskvar, da je cez dve leti odbrala SG za domicil Festivala. Zgodilo se je nekaj festivalskih imago navezav – festi­val je iskal prepoznaven nov obraz, ne da bi posegali v vsebinsko že skoraj trideset let trasiran literarni pohod: risba Karla Pecka z veduto Uršlje gore in v njo vkomponirani elementi mladostne polnoživosti; dejstvo, da je France Prešeren svojo Urško v Povodnem možu vgradil v temelje slovenske baladne literature; da je nastala njegova stanca Slovo od mladosti pri njegovih 29 letih … je bilo kot naroceno, da je dobil Festival mlade literature še dodatno poimenovanje Urška, prvi med izbranimi sodelujocimi pa naziv uršljan. Od leta 2002 je tako zakljucna priredi­tev vseslovenskega mladega vsakoletnega literarnega pogona v našem mestu, torej je v zadnjem lanskoletnem finalnem izboru (2021) dopolnila dvajset let. Kako je rasla Urška Festival Urška se v Slovenj Gradcu vsako leto pricenja s tako imenovanim dopoldan­skim zletom uršljanov – finalistov leta v Knjižnici Ksaverja Meška Slovenj Gradec, od koder se le ti v spremstvu dijakov Gimnazije SG odpravijo na literarne matineje po raz­licnih lokacijah mesta (Mladinska knjiga, Cajnica Pec, Mestna kavarna, Špajz, Hiša Huga Wolfa, Koroški pokrajinski muzej …), v popoldanskem casu sledi predstavitev knji­žne prvenke lanskoletne-ga zmagovalke-ca in vecerna zakljucna prireditev s progra­mom in predstavitvijo finalistov ter izborom uršljana – uršljanke leta. Festival se zakljuci naslednji dan prav tako v Knjižnici Ksaverja Meška z literarno delavnico, ki jo s finalisti pripravi selektor/ica leta. Koncept osrednje – zakljucne prireditve, mentorstvo dijakom interpretom ter scena­rij in režijo dogodka je že v samem zacetku zacrtal in ga uspešno in domiselno pripeljal do izvedbe vsakoletnega oktobrskega dogod­ka Andrej Makuc, ki je festivalsko barko krmaril vse do leta 2016, ko je naloge enako zavzeto in prepoznavno prevzela Draga Ropic. Skozi vsa leta so bili mentorji uršljan­skih matinej profesorji – slovenisti Šolskega centra Slovenj Gradec: Karla Zajc Berzelak, Helena Merkac, Alenka Rainer, Darja Skutnik, Irena Matko, Natalija Cernjak in Andrej Makuc, ki so z dijaki pripravljali lite­rarna srecanja z izbranim gostujocim uršlja­nom/ko. V 20 letih je na odru osrednjih priredi­tev, ki so se izmenicno odvijale v KGLU SG in KD SG, svoje prve korake v nastopih pred publiko z interpretacijo izbrane uršljanske bere naredilo vsaj 200 dijakinj in dijakov Šolskega centra Slovenj Gradec, nekateri med njimi (Nina Bizjak, Karin Šnabl, Lucijan Cokan …) so kasneje pot nadaljevali na gle­daliških odrskih deskah in se preizkusili tudi na sprejemnih izpitih na AGRFT. Pesniška besedila uršljanskih finalistov niso bila samo govorno, bi se reklo ex kathe­dra, interpretirana, torej deklamirana, pac pa tudi odrsko ugledališcena, kratkoprozna besedila pa dramatizirana, dramska pa seve­da uprizorjena. Tako se je s pridom odprl prostor scenografiji, ki je vedno bolj prehajal v roke tozadevno izobraženih posamezni­kov: naj omenim recimo akad. slikarja Petra Hergolda, akad. slikarko Katjo Felle, Teo Kovše (Gledališce dela) in zadnjih 7 let nepo­grešljiva ekipa Gangl production (Tomislav Gangl). Kar s kraj kraja (od 2002) je bila poezija tudi uglasbena – tu je ledino oral kot skla­datelj in mentor glasbenih skupin v Spunku Zlatko Verzelak alias Franc Vezela, kar je rezultiralo v izidu zgošcenke Uršljanske z desetletno bero (Spunk band A, Matalaja). Kasneje so z uglasbitvami in izvajanjem sodelovali Alina Hirtl solo in z zasedbo Kavaret (leta 2016 je pod okriljem JSKD R Slovenija izšlo 12 njihovih uglasbenih pesmi na zgošcenki z naslovom Skleklam svoj jezik), glasbeni skupini Zircuss in JUT, kantavtorica Dunja Verhovnik, glasbena skupina Hedera Vento, Duo Andrej Ofak in Borut Mori in pa seveda Suha Južina Band. Na ogled smo zaceli postavljati pesmi, ki so bile upesnjene (zacetek 2005): torej posre­dovati (iz)povedano in obcuteno z gibom, plesom. Ni se zgodilo nemalokrat, da je bila ista pesem tako posredovana skozi tri medi­je: govorjeno besedo, glasbo in ples (odprl se je prostor glasu, inštrumentom in koreogra­fiji). Dogajanje je bilo dokumentirano (in naj­brž tu in tam tudi preseženo) s fotografijo, kjer je svoje delo izvrstno opravljal fotograf Tomo Jesenicnik, za njim Nika Hölcl Praper, poseben pomen pa je ta dejavnost pridobila z dejstvom, da so številni dijaki spremlja­li dogajanje s svojimi fotoaparati in svojim dometom, kjer se niso samo ucili, torej se urili v pogledu in beleženju vsebine ter raz­položenja, ampak pomembno sestavljali foto­grafski mozaik uršljanstva. Novum v »ponudbi« poezije je bil sestop Urške iz pridvignjenega, pogojno receno slonokošcenega stolpa, to je odra, v mestno živico samo: torej na ulico in med ljudi. In so avtorji finalisti predstavljali sebe in svoje delo v trgovinskih izložbah, brali svoja bese­dila v atriju Wolfove rojstne hiše, v Andeškem hramu, govorili s prižnice v cerkvi svetega duha, spunkovci so deklamirali njihove bese­de izpod neba (gasilska lestev) itd. itn. Portretne risarske crte vešci so udeležen­ce portretirali (prvic 2006) in nastal je spo­doben sklop uršljanskih likovnih podob. Vsako leto je bila prvenka (to je prva knjiga prejšnjeletnega uršljana predstavlje­na bodisi v Mestni kavarni, kasneje v cajnici Pec) – in nabralo se je 20 prvotiskov (poe­zija, proza, dramatika), prvi Preludij v žitu Tatjane Lapuh, zadnja Zakaj molciš, Hava? Selme Skenderovic, in treba je dodati: tista iz leta 2007 Nataše Kramberger Nebesa v robi­dah pa je bila cez leto ovencana z evropsko literarno nagrado. Posebno sorto nadgradnje predstavljajo uršljanske matineje (od leta 2008 dalje), kjer na dan festivala srednješolci skupaj s svojimi profesorji opravijo razgovor (po prejšnji pri­pravi, to je razclenjevanju besedil v razredu) z ustvarjalci na razlicnih lokacijah v mestu (Špajz, Rojstna hiša Huga Wolfa, Mladinska knjiga, Mestna kavarna, Andeški hram, Muzej). Posebna izkušnja pri srecevanju z literaturo in ustvarjalci tako za avtorje kot za dijake. Na zakljucni prireditvi od leta 2016 sode­luje tudi gostujoci avtor iz enega izmed tuje­jezicnih okolij (prevajalska šola JSKD RS), kar je še posebej dragocena izkušnja za dijake, ki tako v živo doživljajo avtohtonost evropskega jezikovnega žitja in s tem prese­gajo velikokrat ceneno unificiranost z lingo franco – anglešcino/amerikanšcino. Prva tuja gostja se je pojavila leta 2016, to je bila slovaška pisateljica Zuska Kepplová. Sledili so še španski stripar Santiago Martin s slo­vensko prevajalko Marjeto Drobnic, luksem­burška prozaistka Nora Wagener, slovaška pesnica Maria Ferencuhova, ameriški pesnik Jake Bauer. Nenazadnje – že od leta 2015 je del slovenj- graškega uršljanskega gibanja prisoten na velikem festivalu evropskih literatur v Pragi – poimenovan Stranou/Ob robu: evropski pesniki v živo, kjer se predstavi zmagovalec uršljanskega gibanja. Nekaj let je bil SG tudi izpostava JSKD RS za podelitev naj samozaložniškega pro­jekta, že deset let pa je živ finale izbora nate­caja Feferon, kjer izbirajo najboljšo protestno pesem. Leta 2021 je bil že deseti, jubilejni izbor in je zaznamovan z zgošcenko uglas­benih feferonov: CD mentorjev feferon 10 let – Od balade do revolucije, uglasbitve Kavareta, Slona in sadeža ter Suhe Južine: na plošcku je vseh deset feferonskih skladb v izvedbi Suhe Južine Benda in vokalistke Aline Hirtl in Maje Krebl. Tukajšnji poskus prereza skozi dvajset uršljanskih let je v službi predvsem tiste­ga dela dogajanja, ki skuša stati ob strani ustvarjalcem, ki si šele klešejo svojo literar­no podobo: angažiranih je bilo (vsako leto) vec sto mladih, ki so se na razlicne nacine aktivno kulturno udejstvovali in sodelovali. In kultura je najmocnejše orožje v boju proti vsem sortam razclovecenja, ki skuša vedno bolj postajati norma, to je nacina kako biti. Trenutek je prepomemben, da ga ne bi s svoji­mi vzvodi moci (podporo vseh sort) za vsako ceno pomagala vzdrževati pri življenju naj­širša skupnost: mesto z epitetonom glasnik miru in država. Ekonomisti ugotavljajo, da je mir dražji kot vojna, a ljudje ugotavljamo, da je za preprecitev groze, ki jo slednja prinaša, vredno darovati ves lažni lišp tega sveta. Festival Urška je predvsem gibanje mla­dih: sami mu oblikujejo podobo in vzdržu­jejo njegovo kondicijo. In izvorne besede, ki jih posredujejo skozi vse sorte fluidnost, so odraz casa in hkrati v službi napisane na kožo mesta glasnika miru. Kultura je prvo izmed orožij, ki ga je treba preizkusiti pov­sod: tako v bivanjskem parterju kot med zvezdami. Naj zapis zakljucim z igro: tako sem nare­dil ob uršljanski desetletnici in prav bo, da to postorim še ob festivalskem izstopu iz najst- ništva. Namrec – v verzni maniri zapisani naslovi osrednjih uršljanskih slovenjgraških prireditev vzpostavijo pesem in vredni so je. Ti, vetrnica ukradenega vecera Pa naj bom najprej dež pomladni! Dan je nekako praznicno resen, svecan – na tleh in med zvezdami. Ne bom potrkala: nikoli nocem izgubiti tega vrta. Toliko besed imam na konici jezika Pod skupno tišino besed razprostrti: na isti strani ulice skacem po eni nogi, da je težje. Šele konec pesmi pove vso pesem. Brez rokavic, posebnih mask in strahu, brez svetlobe mi narišite okna. Skleklam svoj jezik: pridite na našo nepozabno dozo halucinacij hiperuma. Ne spominjam se natancno, kako sem prišla sem. Kricimo iz prgišca napak – krhek si in to ti daje moc: evropski clovek in njegova senca. Zgodovina je koncana, rejvajmo (preko spleta)! Zakaj molcimo? Pa naj bom najprej dež pomladni Dan je nekako praznicno resen, svecan Na tleh in med zvezdami Ne bom potrkala Nikoli nocem izgubiti tega vrta Toliko besed imam na konici jezika Pod skupno tišino besed razprostrti Na isti strani ulice Skacem po eni nogi, da je težje Šele konec pesmi pove vso pesem Brez rokavic, posebnih mask in strahu Brez svetlobe mi narišite okna Skleklam svoj jezik Pridite na našo nepozabno dozo halucinacij hiperuma Ne spominjam se natancno, kako sem prišla sem Kricimo iz prgišca napak Krhek si in to ti daje moc Evropski clovek in njegova senca Zgodovina je koncana, rejvajmo (preko spleta) Zakaj molcimo? Blaž Prapótnik, fotokolaž Andrej Makuc, besedilo Foto: Arhiv JSKD IMPRESUM Mestna obcina Slovenj Gradec 15 let www.jazzravne.si OBMOCNA IZPOSTAVA SLOVENJ GRADEC Francetova 5, 2380 Slovenj Gradec tel.: +386 (0)2 881 24 60 / fax: +386 (0)2 881 24 61 e-pošta: oi.slovenj.gradec@slkd.si ODSEVANJA – revija za leposlovje in kulturo Izdajatelja in založnika: Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec in Zveza kulturnih društev Slovenj Gradec, revija izhaja s financno pomocjo Mestne Obcine Slovenj Gradec in JSKD Uredniški odbor: Andrej Makuc (glavni in odgovorni urednik), Blaž Prapótnik (izvršni in tehnicni urednik), Marko Košan (likovna umetnost), Maja Martinc in Tatjana Knapp Izdajateljski svet: Andrej Makuc, Niko R. Kolar, Blaž Prapótnik, Jani Rifel, Martina Šisernik in Ivan Karner; nadzorni odbor: Franjo Murko (predsednik), clanici Andreja Gologranc in Draga Ropic Castno razsodišce: Niko R. Kolar, Ivan Karner in Marijana Voncina Lektoriranje: Petra Škrlovnik Naslov: Kulturno društvo Odsevanja Slovenj Gradec, Ronkova 4 (knjižnica), 2380 Slovenj Gradec Fotografije: Nika Hölcl Praper, Tomo Jesenicnik, Primož Podjavoršek, stalni sodelavci in arhiv Odsevanj Graficno oblikovanje: Epigraf, Blaž Prapótnik, s. p., tel.: 041 512 758, info@epigraf.si Distribucija: Cerdonis, d. o. o., Stari trg 278, Slovenj Gradec, tel.: 059 010 576, info@cerdonis.si Produkcija: Epigraf Naklada: 400 izvodov, april 2022 Cena: 7 EUR ODSEVANJA 119/120 100 ODSEVANJA ODSEVANJA 121 121 ODSEVANJA ODSEVANJA Koroška, pomlad- poletje 2022 122 122 revija za leposlovje in kulturo 121/122 7 EUR ISSN 0351-3661 NA PLATNICAH NA PLATNICAH Naslovnica: Peter Hergold, Polje na Legnu, 2021, akvarel, 30 x 40 cm (foto Tomo Jesenicnik) Zadnja stran: Peter Hergold, Šmartno, 2021, akvarel, 36 x 48 cm (foto Tomo Jesenicnik) Peter Hergold, Radlje, 2021, akvarel, 27 x 23,8 cm (foto Tomo Jesenicnik) Peter Hergold, Pogled skozi okno, 2020, akvarel, 30 x 25 cm (foto Tomo Jesenicnik) Matthaeus Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanisticnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto crk – z malo gotico – in namesto listov paginiral le polovicne tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov. ODSEVANJA ODSEVANJA 121 121 ODSEVANJA ODSEVANJA Koroška, pomlad- poletje 2022 122 122 revija za leposlovje in kulturo 121/122 7 EUR ISSN 0351-3661 NA PLATNICAH NA PLATNICAH Naslovnica: Peter Hergold, Polje na Legnu, 2021, akvarel, 30 x 40 cm (foto Tomo Jesenicnik) Zadnja stran: Peter Hergold, Šmartno, 2021, akvarel, 36 x 48 cm (foto Tomo Jesenicnik) Peter Hergold, Radlje, 2021, akvarel, 27 x 23,8 cm (foto Tomo Jesenicnik) Peter Hergold, Pogled skozi okno, 2020, akvarel, 30 x 25 cm (foto Tomo Jesenicnik) Matthaeus Cerdonis de Windischgretz – Matevž Cerdonis iz Slovenj Gradca je prvi dokumentirani tiskar iz slovenskih krajev. Študiral je na Dunaju, postal baccalaureus in magister ter predaval na univerzi. V letih od 1482 do 1487 je imel svojo tiskarno v Padovi kot zadnji samostojni tiskar inkunabul. Izdal okoli 60 poljudnoznanstvenih knjig, prevsem za potrebe tamkajšnje univerze, med njimi nekaj izrazito humanisticnih. Cerdonis je tiskal le z eno vrsto crk – z malo gotico – in namesto listov paginiral le polovicne tiskovne pole. V NUK hranijo nekaj njegovih originalnih tiskov.