FRANCE JESENOVEC AHACIJ STRŽINAR S SUHE (Ob 220-letnici njegove smrti) > Življenje in delo ) Bolj ali manj popolne monografije so doslej napisali o Ahaeiju Strži- narju tile pisci: Ignac Orožen. Matej Slekovec. Avguštin Stcgenšek. Josip Novak in Viktor Steska. Temeljni vir za Stržinarjev življenjepis jim je bila mrliška matica v Gornjem gradil. To je prvi uporabil Ignac Orožen, drugi omenjeni življenjepi.sci pa tega vira niso kaj prida upoštevali, dasi so ga poznali. Šelo Viktor Steska je po I. Orožnu in z upoštevanjem še mnogo novih dognanj iz Stegenška in Novaka doslej najbolj izčrpno pri kazal življenje in delo našega rojaka s Suhe. Ker sem že pred leti imel priložnost, dognati nekaj novih podatkov za Stržinarjevo biografijo, hočem omenjeno razpravo Viktorja Steske še nekoliko izpopolniti. Priimek Pri dosedanjih Stržinarjevih življenjepiscih najdemo priimek našega pisca prav različno zapisan, tako: Stershinar. Stershiner. Sterschiner. Str- schiner, Storschintir, Stržinar in Stružinar (tole zadnjo, povsem etimološko pisavo je uvedel Fran Levstik!). Ker ga najstarejši vir, krstna nmtica v Škof j i Loki. piše Steržiriar in ker po sedaj velja\ nem pravopisu pišemo sanioglasniški r brez e, bomo tudi v tile razpravi pisali priimek našega pisca Stržinar. Rojsttii kraj Prvi Stržinarjev življenjepisec Ignac Orožen že 1877 omenja Škofjo Loko kot piščev rojstni kraj. pa ga kljub temu kasnejša biografa Slekovec in Stegenšek ne poznata. Josip Marn pravi v svojem Jezičniku 1884 kar na splošno, da se je Stržinar rodil ?na Kranjskemu, medtem ko Glaser 1894 v svoji književni zgodovini že natančneje določi »Kranjsko«, saj tudi ime nuje Škofjo Loko kot rojstni kraj. Šele Novak 1907 je CKlkril, da je Strži narjev rojstni kraj Suha v (prav: pri!) Škof ji Loki. Suho pozna tudi Steska 1909. Krstna matica v Škofji Loki izjemoma ravno pri Stržinarju izpričuje rojstni kraj. medtem ko ga je takratni vikar v Loki pri vpisu vseh drugih otrok izpustil. Pri Ahaciju je namreč ob koncu vpisa pristavil: SEK Zau- chen«, s .Suhe, torej iz vasi, ki leži četrt ure vzhodno od našega mesta. 126 '" , Rod O Stržinarjevem rodu nima nobeden izmed njegovih življenjepiscev nikakršnih podatkov. Škofjeloška krstna matica pa omenja prvega Strži- narja 1652, in sicer otroka, ki se je rodil Jerneju Stržinarju. Ker dotlej ni v matici najti tega priimka, domnevam, da rod Stržinarjev prej še ni bival na Suhi, marveč so se po vsej priliki Stržinarji priselili semkaj v prvi polovici 17. stoletja. Danes je na Suhi le še domač hišni naziv >-pri Strži narju«, a na posestevcy žive ljudje s priimkom Dagarin. Potemtakem se je utegnila priseliti na Snho tudi zakonska dvojica Marko in Maruša Stržinar. Ta dva sta imela med leti 1659 in 1683 osem otrok, in sicer: Jakoba (rojen 2. julija 1659). Jurija (rojen 14. aprila 1661. poročen 1699), Primoža (rojen 29. maja 1665). Urbana (rojen 8. maja 1669). Gregorija (rojen 28. februarja 1673). Ahacija (rojen 11. maja 1676). Heleno (rojena 23. aprila 1679) in Marušo (rojena 8. septembra 1683). Naš pisec Aha- cij je bil torej šesti sin in je imel pet starejših bratov in dve mlajši sestri. Oče Marko je imel več bratov, morebiti je bil kdo izmed tehle samo bra tranec: Jernej, Boštjan. Luka. Matija. Teh otroke omenjata škofjeloška krstna in starološka mrliška matica, kajti do 1804 so v škofjeloškem vika- riatu samo krščevali in poročali, a pokopavali v Stari Loki tudi mrliče iz mestnega vikariata. Škofja Loka je postala pppolnoma samostojna župnija šele leta 1804. Tako nam priča starološka mrliška matica, da so na tam kajšnjem pokopališču v tisti dobi pokopali tele bližnje in daljne sorodnike Ahacija Stržinarja: 13. septembra 1701 hčerko Gregorija Stržinarja z Do brave jiri Puštalu. 29. oktobra 1701 Aliacijcvcga očeta Marka s Suhe. 7. avgu sta 1702 Primoževo hčerko s Suhe. 14. januarja 1704 Ahacijevo mater Marušo s Suhe, 24. januarja 1704 hčerko Urbana Stržinarja s Suhe. 19. junija 1705 Alenko Stržinar iz Puštala in 24. marca 1709 Ahacijevo nečakinjo, hčerko Urbana Stržinarja. ;>ki ji je bilo 7 dni«. . . Rojstni datum Stržinarjev rojstni datum je bil do Novakove Zgodovine brezoviške fare 1907 neznan. Novak in Steska ga šele navajata 1907 in 1909, in to po polnoma pravilno, kakor sledi tudi iz škofjeloške krstne matice: 11. maj 1676. V ti matici je zapisano: >Die ll.huius mensis |inaj| natus et cadem die bab- tisatus est pcr me M. Grcgorium Šubic Lilius Marci Stersliinar et Marusha Coniugum: cui impositum est nomen Achatitis. Patrimi fuere Gregorius Sellak et Marusha Shifrerza, praesenti Lavrentio Hostnik. Ex Zauchen.« I Ta matica nam torej izpričuje, da je našega pisca krstil vikar Gregorij še istega dne, ko se je deček rodil, in da sta mu bila botra Gregor Selak in Marija Šifrer, ob navzočnosti cerkovnika Lovrenca Hostnika. Rojstno letnico utegnemo dobiti posredno tudi iz gornjegrajske mrliške matice, saj pravi: ... »umrl je v 66. letu«. (Doživel je namreč 65 let in 6 dni.) Šolanje Iz detinskih let na Suhi nam o Ahaciju ni nič znanega. \ osnovno šolo je verjetno hodil v Škofji Loki. Žal nam iz 17. stoletja niso s te šole ohra njeni nobeni katalogi, ki bi nam povedali, kako se jo mladi Ahacij učil. Gimnazijo je, kakor sodi Steska, obiskoval pri jezuitih v Ljubljani. Šele njegov študij na Ditnaju nam je nedvomno izpričan iz mrliške matice v 127 ' Gornjem gradu. Tamkaj je takole zapisano: »... A. A. Llet Phliae Mgr et S. Thlgiae Auditor emeritus Viennae.« Na Dunaju je potemtakem poslušal svobodne umetnosti — artes libcrales — in filozofijo in postal magister le-teh. študiral pa je seveda tudi bogoslovje. Ko mu je bilo 26 let, je bil 1702 v Vidmu posvečen v duhovnika, kakor izpričujejo Orožen, Slekovec in Novak. Zadnji še pristavlja, da so Stržinarja ordinirali na naslov Slu- govih posestev na Suhi. Ob posvetitvi je bil naš pisec tip jezuitsko izobra ženega duhovnika baročne dobe. tako da je pozneje lahko stopil med nino- žitelje slovenskega verskega repertorija v prvi polovici 18. stoletja. Vikar na Brezovici 1703—170? Takoj prvo leto po posvetitvi Stržinar še ni nastopil službe, kajti Novak poroča, da je odlok, s katerim je bil Stržinar nastavljen za kaplana pri Sv. Petru v Ljubljani, datiran s 13. oktobrom 1705. Steska sodi, da je naš pi.sec hkrati postal vikar na Brezovici. Do 1703 je bila Brezovica obenem s številnimi drugimi kraji v okolici Ljubljane priključena Senipetrski fari v Ljubljani. Ko pa so v 18. stoletju začeli deliti preobsežna ozemlja slovenskih fara, je postala tudi Brezovica samostojna župnija. Osamosvajala se je seveda le postopoma, sprva je bila le ekspozitura šempctrske fare, od 1703 pa že samostojni vikariat. In prvi vikar je bil ravno Stržinar. Generalni vikar Janez Anton Dolničar. v slo venski kulturni zgodovini znan kot zgodovinar in predsednik naše prve akademije delovnih mož, je, kakor nani poroča Novak iz ljubljanskega ško fijskega arhiva, šel 21. oktobra 1703 na Brezovico in tam >... kuratu tega kraja Ahaciju Stržinarju. ki je bil poprej po navadi izprašan in za eno leto potrjen, in šempetrskim vikarjem dal potrebna navodila glede tega. kar je treba oskrbeti za trden obstanek nove kuratne cerkve«. Ker so za novega kurata začeli zidati župnišče šele 1703, je spočetka Stržinar stanoval na Kušlanoveiu gradu, a obenem hodil pomagat v Šem peter v Ljubljano. Na Brezovici je dobival predpisano bero in darila za opravila, kolikor jih je pač opravljal do meseca februarja 1707, kajti zad njič je tamkaj krSčeval 17. januarja 1707. medtem ko je 13. februarja 1707 kot krstitelj zapisan že njegov naslednik Valentin Hočevar. Stržinar je na Brezovici bival večinoma le ob nedeljah in praznikih, med tednom pa v Ljubljani. Novak tudi poroča, da je naš pisec na Brezovici precej popravil in razširil tamkajšnjo ekspoziturno cerkev. Mrliška n\atica v Gornjem gradu ne omenja te Stržinarjeve službe, pozna pa jo že Ignacij Orožen.^ Služba pri klarisinjah o Ljubljani 1707—1713 Zaradi asketskega življenja je Stržinar dobil to službo v Ljubljani, kjer je živel v tesnem stiku z ljubljanskimi jezuiti, ki so v tisti dobi vneto raz širjali češčenje sv. Frančiška Ksaverija. Tako je tudi naš pisec postal vnet častilec indijskega apostola, kar je izpričal ne samo v življenju, marveč tudi v svojih knjigah. Župnik in komisar o Gornjem gradu 1713—1733 Po smrti gornjegrajskega župnika Andreja Navodnika 1713 je postal njegov naslednik Ahacij Stržinar. To službo je opravljal polnih dvajset let. Leta 1733 se je ti službi odpovedal, da bi se mogel popolnoma posvetiti 128 češčenju indijskega apostola Na stražah pri Gornjem gradu. Tam je tudi ustanovil faro in sezidal novo cerkev. Omenjeno čeSčenje je bilo temelj vsega Stržinarjevega knjižnega dela. Njegove knjige, pisane v nem.škeni, latinskem in slovenskem jeziku, so prav to češčenje razširjale med našim ljudstvom. Že dve leti po svojem prihodu % Gornji grad je Stržinar obrnil vso svojo pozornost na podružnično kapelo Na stražah,^ kamor se je svoj čas zatekalo ljudstvo po pomoč pred kugo, ki je v teh krajih morila v letih 1447, 1474 in 1543. Okrog omenjene kapele je zrasla vas Radmirje. Leta 1715 je po gornjegrajski dekaniji divjala huda lakota. Stržinar in njegovi sobratje iz Marijinega kolegija so tedaj tolažili ljudstvo po oko liških naselbinah in Janez Mihael Močeradnik je svetoval, naj sezidajo oltar sv. Fr. Ksaveriju. Stržinar je ta nasvet slušal in prosil ljubljanskega škofa Kauniza, naj mu dovoli postaviti omenjeni oltar. Ko je dobil dovoljenje, je naš pisec naročil pri ljubljanskem slikarju Ivanu Mihaelu Reinwaldu sliko sv. Frančiška, da bi jo postavil v podružnično cerkev Na stražah. Rein- wald je sliko napravil in jo 2. decembra 1715 prinesel v Gornji grad, od koder jo je Stržinar še isti dan prenesel Na straže, s čimer je bil storjen začetek tamkajšnje božje poti. Ker je ta v kratkem zaslovela, se je Stržinar 1717 odločil za zidanje nove in večje cerkve. Zanjo je ljubljanski škof Viljem grof Leslie 8. junija 1721 položil temeljni kamen, novo stavbo pa so dogradili 1725, a 8, oktobra 1728 jo je posvetil škof Feliks grof Schratenbach. Stržinar je sam nadrobno orisal zgoraj omenjeno delo Na stražah v rokopisnem latinskem delu z naslovom Origo deoolionis. Deset let kasneje je znova v latinskem jeziku popisal dogodke iz prvih desetih let svojega delovanja Na stražah pod naslovom Decas .Y. deuoiionix 1726 ab Achaiio Ster- gchiner. V knjigi Annales pa je orisana doba od 1733 do 1739. V nji Stržinar sicer ni podpisan kot v prejšnjih dveh. a je skoraj gotovo tudi njegova, saj je bil ravno naš pisec najbolj vnet delavec Na stražah in je tedaj tudi že tam prebival. Vsa tri omenjena njegova dela so ostala v rokopisii. V tisku pa je izšla v nemškem jeziku i)isana knjiga z naslovom Xaue- rianische Ehr- itnd G?iadenburg in je doživela nič nmnj kakor sedem izdaj med leti 1729 in 1758. Tudi ta tiskana knjiga je pisana po Stržinarjevih rokopisnih delih, ki smo jih zgoraj navedli, deloma pa tudi po osebnem po znanstvu piscev omenjene tiskane knjige s Stržinarjem. Stržinar sam pa je tudi v obeh svojih knjigah v slovenskem jeziku govoril o isti stvari, o svo jem delovanju Na stražah. Da bi se temu delu popolnoma posvetil, se je 1733 odpovedal župniji v Gornjem gradu in se preselil Na straže. Iz te dobe datirata namreč tile dve tiskani slo\enski knjigi: iz 1729 Stržinarjeva pesmarica z naslovom Catholiš keriaii.skiga oiika peisume, ka tere se per keršanakimo ouko, božih potih, per noelimu missionu inii zlasti per svetimo Francisco Kaoerio Na straže Gorniga gradu fare niiziiii pojo, kir je vsaki dan za vsakiga romaria popolnoma odpustik enkrat v letu. Pogrne- rane inu na svitlobo dane skuzi Ahaza Stershinarja v Nemškim Gradzu, per Vidmanstadianskih erbičah. Anno 1729. Leta 1730 pa je izdal 30 strani ob- segajočo knjižico z naslovom Peissem od teh velikih odpustikov te svete Kri- žooe poti per ie novi cerkvi svetiga Francisca Xaveria v Gornim gradu. Supe- riorum permissu, Labaci 1730. Obe slovenski knjigi imata svoj izvor v Stržinarjevem delovanju Na stražah, saj sta obe tako sestavljeni, da bi predvsem služili tamkajšnjim <) Loški razgledi 129 božjepotnikom. Prvo izmed obeh del je obsežnejše in namenjeno vsem Slo vencem. Poleg nagiba, da da v roke vernikom molitvenik v verzih, je hotel naš pisec dati posebno mladini verzificiran katekizem, saj v uvodu sam pravi: »Leta je ta ner pervi uržoh, de so lete svete peissme vkop zložene inu skuz druk na svitlobo dane, namere de bi leta frei ledig mladi folk. kir se rad veseli inu od veselia use sorte peissme poje. že raiši te svete peissme p€v.« Podobno pravi na drugem mestu v uvodu: *Ta drugi uržoh, zakaj so te svete peissme sturiene. je leta, dokler so veči tal od Catholiš karšanskiga vnka. kateriga vi mladi ludje nerveč potrebujete, de kar se na drugo vižo morebiti naradi vučite, skuz pesissme se bodete raiši inu lohkeiši navučili inu tudi terdneiši v glavi obderžali.« (Uvod, str. 8.) In še tretji vzrok za nastanek svoje pesmarice navaja: »Treki inu zadni uržoh, zakaj so lete svete peissme sturjene. je leta, de bi te druge prazne, nanucne, folš peissme opustili, namesti taistih pak te svete peissme peli. Kai nuca, de se nekateri fant al dekelč veliku peissem navuči. katere so od godcov sturjene, aku so lih od svetnikov, vender so folš, čez božjo veiro inu več k špotn koker k časti teh svetnikov, koker je ena sila dovga peissem od psalmista Davida, od zlatiga oča naša itd., katere peissme so čez božjo veiro. Zlasti pak de bi ta mladi folk te hude, navarne, nasramne peissme opustov, katere so grešne, inu use ludi pohuišajo. Lete svete peissme pak vas inu druge pobulšajo inu potroštajo.« (LHod, str. 9.) Iz omenjenih besedi je jasno, da je hotel Stržinar kot duhovnik s svojo pesmarico nadomestiti ljudske pesmi, ki so jih raz širjali godci. Proti njim je naš pisec zavzel seveda preostro stališče, in to celo proti legendam, če so bile zapete v količkaj humorističnem ali pa gro tesknem tonu. To Stržinarjevo ostrost sta ugotovila že v prejšnjem stoletju Šafafik^ in Glaser, v najnovejši naši književni zgodovini pa tudi Boris Mcrlmr.^ medtem ko je Stržinarjev življenjepisec Viktor Steska'' Šafafikovo ostro mnenje o Stržinarjevih besedah omilil, češ da se njegova obsodba ljudskih pesmi nanaša le na tiste, ki so v izrazd le predrastične in pre- ironične, skorajda grobe. Zadnjo pobvido za izdajo pesmarice 1729 je dobil Stržinar iz Rima 1725. leta. kakor piše sam v knjigi (na str. 141): »Benedictus XIII., sedani sveti rimski papež, kader je v tem svetim letti 1725 s svojimi škofi deržov Concilium Romanum. tu je vkopzbrališe rimskti, je med drugimi lepimi postavami zapovedov inu postavu eno lepo ordengo inu vižo johkn inn nticnii deržati ta karšanski na\ uk ..., koku se imajo te mladi ludje Icpu pcrjiravnu inu nih slabimu zastopku prov perložnu vučiti... Posebnu pak je zapovedov po pridigi inu karšanskimu navuku temu folku v materni (podčrtal F. J.) šprahi glasnu naprej moliti lete molitve...« Zato obsega Stržinarjeva pesma rica verzificirane dogme in različne molitvene obrazce. Po navodilih rim ske sinode iz 1725 je torej Stržinar s svojo pesmarico želel razširiti med ljudi rimski katekizem iz 1566 ali pa Bellarminovega iz 1598. Kdaj je izšla Stržinarjeva pesmarica iz 1729, moremo natančneje spo znati iz knjige same in celo določiti dan. pred katerim pesmarica ni mogla iziti. Na strani 259 namreč jušc: »Peissem od \sakdaniga popolnoma od- pusiika vsim kristianam enkrat v letu zadobiti v cerkvi S. Francisca Xaveria v Gornim gradu, kir je dan od Benedicta tega imena trinajstiga rimskiga papeža 26. martij 1729 ad septenium.« Ker je torej Stržinar v knjigi že ob javil pesem o tem ona pol faro« Na stražah. Pri tem delu so mu pomagali njego\ i kaplani Tomaž Simončič, Anton Kossl, Josip Rott, Pankracij Krainer in Josip Trošt. Stržinar je vsako leto prirejal Na stražah pogoste shode, po sebno svečano pa so praznovali 5. in 4. december, god sv. Fr. Ksaverija in sv. Barbare. Tako je bilo vse tja do 1785, ko je razsvetljenski vladar Jožef II. z odlokom z dne 50. avgusta 1785 prepovedal med drugim tudi romanje, pro cesije in shode Na stražah, kjer je bilo poslej dovoljeno samo stalno biva lišče dvema duhovnikoma, da bi vodila župnijske opravke. Škof Kari grof Herberstein je 1782 povzdignil omenjeno na pol faro« v samostojno župnijo, ki so ji prii)adle vasi Radmirje. Straža, Brezje, Hom in Slemen iz gornjegrajske župnije, dalje Savina. Juvanje, lir. Tajna in Slemenski vrh iz fare Laufeu, nato pa še Homec. Melise. Okonina in Ne- gojnica iz prejšnje fare Riez. Na nekdanje velike slavnosti Na stražah nas še danes spominjajo darila, shranjena nad tamkajšnjo zakristijo, dalje žup- 9* 131 nijska kronika, tamkajšnji rokopisi o nekdanjih slavnostili, slika Ahacija Stržinarja in podobi slikarja Rein\valda ter škofa Feliksa jtrofa Schraten- bacha, torej mož, ki so bili v nepasredni zvezi z ustanovitvijo fare Na stražah. Stržinarjeva smrt Spomladi leta 1741 je naš pisec zbolel na smrt. Ker je želel umreti pri frančiškanih v Nazarjah, so ga ti že med jjoleznijo prepeljali tjakaj, kjer Levo: Naslovna stran Stržinarjeve knjige Kaloliš kcr^anskiga vuka pejsme, 1729. (Po originalu v Na rodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.) — Desno; Naslovna stran Stržinarjeve knjižice Pejsera od teh velikih odpustikov. IT^iO. (Po originalu v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani je dne 17. nmja 1741 umrl. Datum njegove smrti pravilno navajajo Orožen, Slekovec, Novak in Steska. Vir vsem poročilom o Stržinarjevi smrti je goriijegrajska mrliška matica. Ta piše o njegovi smrti takole: »1741 Maii 17. diutuniam et anxiam infirmitatem tolerans eamque summa cum patientia superans miseram mortalitatem cum felici, ut pie ac indubie ominamvir, immortalitate cominutavit . . .«^" Pokopali so ga drugi dan po smrti v kripti cerkve Na stražah, o čemer prav tako poroča goriijegrajska mrliška matica, rekoč: >... huius veneran dae exuviae e Monasterio Nasarethano, ubi ob diulum susceptum tertium S. P. Francisci ordinem infirmus delitescere et mori anmbat. die 18. Maii ad Thaumaturgum locum advcctae et teste copioso clero et populo ad crvptam S. V. et M. Barbarae sepullao et reconditae stiiii aetatis laboribus fractae et 132 ideo non adeo niagnae utpote 66 annorum, sed virtutibus et nieritis ple- nae...«'' Omenjena matica torej [joroča. da je bil Stržinarjev pogreb zelo slovesen in da je bila navzočna velika množica duhovščine in ljudstva. To ni nič čudnega, saj je našega pisca poznala vsa bližnja in daljna okolica kot ustanovitelja v tedanji dobi najbolj obiskane božje poti v Savinjski ad glagola morem in moram, v m^ram, morm, ki je znan škofje loščini, je mogoče ntijti tudi v Stržinarju. Prim.: more (= mora) vmreti, na- more pokrijte, na more skrijti. morem ( — moram) goreti, namorem povedat. 15. Kakor gorenjščina je tudi škofjeloščina zenačila pomen glagolov sijati in sejati, od tod naše: sonce seie, kar piše tudi naš pisec. 16. Velelnik glagola pojdem izkazupe v škofjeloškem narečju takle raz voj: po nedoločniku poj -|- ti je nastala analogna oblika poimo. dalje peimd, peimo, peima, peite, peid itd. Zato tudi Stržinar piše take oblike: peidi, peimo, peite. 17. Kakor v Škofji Loki govorimo štvene iz štivenje za knjižno štetje, tako piše tudi naš pisec po trpnem deležniku števen — štivenie. 18. V Loških razgledih 1961 smo ugotovili.^' da je škofjeloško narečje ohranilo dolgi in kratki nedoločnik. in sicer kratkega v vseh glagolskih vrstah razen v 1/5 in f/6 ter v IIL vrsti. Prav tako dvojnost kaže tudi Stržinar v svojem jezikii, vendar ne dosledno po domačem jeziku, ker je pač nanj vplival knjižni jezik gorenjskih in dolenjskih piscev. Za dolgi nedoločnik prim.: živeti, imeti, želeti, terpeti, ločiti (v našem narečju je kratki nedo ločnik ločt). točiti (v domačem narečju kratki tdčt). Za kratki nedoločnik prim.: vživat. 19. Škofjeloško narečje"* loči vzročni veznik saj (nem. doch) od prislova vsaj (nem. wenigstens) tako, da za saj govorimo sei, za vsaj pa saj. Tako tudi Stržinar nikoli ne piše vsaj, marveč vedno le saj (obliki je ločil v knjižnem jeziku šele Levstik 1858). Prim.: dehi saj na to vižo .se mogli navučiti; sai enkrat na dan; al sai is sercam kličeio. Opombe in literatura Opombe: t. V svoji Zgodovini brezoviške fare namreč Oin/pii piše: sAliatius Stržinar diente als Scelsorger zii St. Anton in Brezovica ini Lail). Dekanate vier Jahre.« — 2. Ignac Orožen domneva, da je hda na griču, ki je oddaljen nro lioda od Gornjega grada, ob fnsu tnrškili vpadov straža, da je obveščala Gornjegrajčane o prihoda Turkov. Od tod menda še danes naziv Na stražah. — 7. .'^afuFik je dejal o namenu Stržinarjevih nabožnih pesmi: »... sie (namlicli die Lieder) sollten iinter anderen die vvehlichen Volkslieder verdrangen liellen.' O tem glej tudi Marriov Jezičnik XXII, str. 5 in 6, ter ALT 1884, str. 41 in 42. — 4. I'iim. B. Merluir. Ljudsko slovstvo, ZSS J, 137 str. 36, SM 1956. — 5. Viktor Steska, Ahacij Stržiuar, IMD 1909. str. 76. — 6. J..Šafafik imeniije v Slow. S., str. 78, Stržinarjeve pesmi: >,...ganz uupoetische, schlechte Reime- rei.j Glej tudi Marnov Jezičnik, 1. c. — 7. Podobno Šafafiku ocenjuje Stržinarjeve pesmi tudi Mirko Rupel v ZS.S I, str. 310. SM 1956. kjer pravi: ;. . . pesmi so razvlečene, puhle in l)rez pesniškega poleta. Tudi oblikovno niso posrečene: ker je Stržinar na menil svoje pesmi petju, je moral šteti zloge v verzih, ni pa upošteval besednega poudarka.' — 8. Glej: Kidrič. CZN 1925. str. 80—85. — 9. Po Antonu Slodnjaku je bil Primož Lavrenčič še slabši pisec od Stržinarja. Prini.: Pregled slovenskega slov stva 1954, str. 20, 24, 27, 29, 31. — 10. Glej: dr. Josip Čerin, Jezusa pozibljemo, Jutro, 24. decembra 1958. št. 298. — 11. Isti, ibidem. — 12. V prevodu: 17. maja 1741 je, pre našajoč dolgotrajno in nemirno slabotnost in premagujoč jo z največjo potrpežlji vostjo, zamenjal bedno smrtnost s srečno nesmrtnostjo, kakor pobožno in nedvomno upamo.« — l~>. V prevodu: z. ..njegove častite zemeljske ostanke so 18. maja prenesli iz samostana v Nazarjah, kjer je bil že poprej sprejet v tretji red sv. Frančiška, in je želel živeti tamkaj meti boleznijo, odmaknjen od sveta, in tudi umreti, (prenesli) k čudodelniku in ga ob spremstvu številne duhovščine in ljudstva pokopali v kripti pri Sv. Frančišku in .Sv. Barbari. Pokopali so truplo, ki so ga štrli napori in starost, truplo, ki niti še ni doživelo tako velike starosti — skoraj 66 let — pač pa polno čednosti in zaslug.« — 1-i. V prevodu: Ahacij Stržinar — ustanovitelj. — /5, Glej Loške razglede (=LR) VIIL str. 126, t. 2. — /6. Fr. Jesenovec. 1. c. 126. — 17. Fr. Jese- novec, 1. C. 127, t. 6. — /8. Fr. Jesenovec, 1. c, 127. t. 9. — 19. Fr. Jesenovec, 1. c. 127. t. 9. — 20. Fr. Jesenovec, 1. c, 127. t. 4. — 21. F r. Jesenovec, Le, 126, t. 5. — 22. Glej 1. C, 128, t. 7, kjer sem navedel iz škofjeloškega narečja 56 takih samostalnikov. — 23. Fr. Jesenovec, L c. 128. t. 13. — 24. Fr. Jesenovec. L c, 128, t. 15. — 2J. Fr. Jesenovec, Le., 129, t. 17. ~ 26. Fr. Jesenovec, 1. c. 128, t. 12. — 27. Ta pojav dodaj razpravi 1. c. 129, t. 27, ker sem ga tamkaj jjozabil omeniti. Glej tudi Fr. Ramovš. HG 11. str. 225. — 28. Fr. Ramovš, 1. c. 225. — 2<). LR VIIL 150. t. 25. — jO. Fr. Jesenovec. 1. c. 129. t. 20. — 57. LRVllL 151, t. 7. - 52. LR VIIL 151, t. 8. - 35. LRVIH, 151. 1.13. — 34. LR VIH, 150, t. 1. — 55. LR VIIL 150. t. 6. — 36. LR VIH, 151, t. 19. — 37. Fr. Jesenovec, Le na, t. 21. — 38. LR VIIL 132, t. 4. Viri in literahira: Rojstna matica v Škofji Loki. — Mrliška matica v Stari Loki. — Župnijska kronika v Šempetru v Ljubljani. — Župnijska kronika v Gornjem gradu. — Župnijski anali v arhivu pri Sv. Fr. Ksaveriju v gornjegrajski dekaniji. -^ Mrliška matica v Gornjem gradu. — Podoba Ahacija Stržinarja pri Sv. Fr. Ksaveriju. — Ahacij Stržinar, Catholiš keršanskiga vuka peissme 1729. — Ahacij Stržinar, Peis- sen od teh velikih odpiistikov 1750. — Jernej Kopitar. CJrammatik ISOS. str. 110—121. — Ignac Orožen, Celjska kronika, Celje 1854, str. 153. — M. Pohliu. Bibliotheca Car- nioliae 1862. str. 55 in 61. — Paul Joseph .Šafafik, Geschichte der siidslav. Lit., Prag 1864. — Sime Ljubic. Ogledalo književne poviesti jugoslavjanske II. 1864, str. 562. — Ignac Orožen, IJas Bisthum UTUI die Diocese Lavant, II, Das Dekanat Oberburg 1877, str. 46—48. — Josip Marn, Jezičnik XXIL 1884, str. 5—6. — Ivan Macun. Knjižna zgodovina slovenskega Štajerja 1885. — M. Slekovec, Odlični Kranjci, S 1887, št. 194 do 251, o Stržinarju str. 226. v ponatisu 1887, str. 69. — K. Glaser, Zgodovina sloven skega slovstva L 1894. — V. Steska, Prevod Bellarniinovega katekizma, LMD 1902, str. 95—96. — Fr. Simonič, Slovenska bibliografija I. 1905, str. 495. 574. 576. — Ivan Vrhovec, Zgodovina šentpetrske fare v Ljubljani. ZMS 1905. str. 55, in Zgodovinski zbornik, str. 416. — Viktor Steska, Fr. Mihael Paglovec, IMD 1904. str. 46—67 in 69—92. — Avgust Stegenšek, Cerkveni spomeniki lavantiuske škofije, Maribor 1905, str. 27 do 59. — Josip Novak. Zgodovina brezoviške fare 1907, passim. — Viktor Steska. Ahacij Stržinar. IMD 1909. str. 65—78. — Ivan Grafenauer, Drobci iz starejše kul turne in slovstvene zgodovine, Cas 1916. passim. — Isti. Kratka zgodovina sloven skega slovstva 1, 1917, str. 76—77. — Fr. Kidrič. Opombe k protireformacijski dobi, CJKZ III. 1921. str. 75—155. — Isti, Primož Lavrenčič in njegova cerkvena pesmarica, Č/.N 1925. str. SO—85. — Isti. Zgodovina slovenskega slovstva I. passim. — Isti, Slo- venačka književnost, NE IV, 1929. — Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva 1954. — Vladimir Levstik. Poslanstvo besede. LZ 1954. str. 65. — Viktor Steska. Ahacij Stržinar, Bogoljub 1941, str. 575—37". — Mirko Rupel. Protireformacija in barok. ZSS L 1956. str. 509—511. — Boris Merhar. Ljudska pesem. ZSS L 1956, str. 56 in 52. — Fr. Ramovš. Slovenische Studien. AsPh XXXVII. passim. — Fr. Ramovš. HGSJ VIL Dialekti 1955. str. 48. 99—101. — Fr. Ramovš. HGSJ II, Konzonantizem 1924. passim. — Isti. Morfologija slovenskega jezika 1952. passim. — Isti, KZSJ I, 1956, str. 151. — Isti, Kratka zgodovina slovenskih narečij 1955. 138 ' z u s a ni 111 e n f a s s u 11 g AHACIJ STRŽINAR AUS SUHA Die Abliaiidlung beschreibt den l.ebeiislauf uiid das \\erk des Scliriftslellcrs der Barockzeit der sloweiiischen Literatur Ahacij Stržiiiar aus Suha bei Skofja Loka. Der Verfasser erwahnt eine Reilie unbekannter Daten zur Lebensgescliiclite Stržinars, und z\vur uus den Geburts- und Sterbematrikeln in 5kofja Loka mul .Stara Loka, die Aon seiiien bisherigeu Biographen nicht beriicksichtigt worden siuil. Ganz neii ist der Abschnitt, in dem der Verfasser erčirtert, wie sich der Dialekt von Skofja Loka in Stržinars Biicliern widerspiegelt. wobei er auf den Konsoiiantisinus. den Vokaiisnuis und die Murphologie eingeht. Die Abhandlung ist der 220. Wiederkehr von Stržinars Todesjahr gewidmet. 139