24
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.)
oliko je že *) let, odkar je prvi-;Ejkrat izpregovoril človek! In J* vendar je opažal malo ne vse okoli sebe, pod seboj in nad seboj prej mer svoj govor. Ustroj stvo njegovo je proučeval še le v poznejših letih, da ne rečem v pravem pomenu besede, še le v novejšem času. Kajpada bi delali krivico Grkom in Rimljanom, ako bi trdili, da stari niso imeli pojma o jezikovni znanosti. Zakaj grške in rimske modroslovce in slovničarje2) zahvaljujemo za tehnične izraze v slovnici še sedaj navadne, kakor ime samostalnik in glagol, padež, čislo, inflnitiv in par-ticip. — Stari svet, kateri nam je ostavil vzgled v različnih znanostih in v ume-teljnosti, ni mogel popolnoma poznati znanosti o jeziku, ker ni ume val narodov življenja in jezika. Poznal je razloček med svojim jezikom in svojim narodom — in med barbari. Poslednji so mu bili vsi, ki niso govorili grški ali pa latinski. Barbare je zaničeval Grk in Latinec ter jih imelv za sužnike, nesposobne za znanosti. Se le krščanstvo, oznanjujoč enakost vseh ljudij in ljubezen med seboj, zatrlo je sužnost. Pri oznanjevanju evangelja je bilo zelo potrebno
*) Gospod pisatelj piše: vže, vender, mej, nesem = nisem, v rod. mri. ž. i-jevih debel i, ne ij, grčki; tudi v nekaterih drugih malih stvareh se razlikuje njegova pisava od naše. Vemo, da bi mu bolj ustregli, ako bi ohranili njegovo pisavo v teh člankih; toda — dasi radi — ne moremo oziraje se na čitatelje in pa na to, da bodo ti spisi zavzemali dokaj prostora v listu. Izpolnjevali pa bodemo njegove zahteve s tem, da bodemo v opombah naznanjali važnejše pre-membe urednikove.                              Uredn.
2) Kakšne zasluge imajo Grki in Rimljani za jezikovno znanost, pouči vsakega knjiga: »Geschichte der Sprachvvissenschaft bei den Grieehen und Romern mit besonderer Riicksicht auf die Logik.« H. Steinthal, Berlin 1863.
. . . Torej, ali sprejeti, ali dokaze z dokazi ovreči, tako je pošteno; in nobeden pameten človek v poslednjem primeru ne bo razžaljen.«
P. Stanislav Skrabec: „Cvetje" VIII. 7.
znanje jezikov: od kraja grškega, latinskega in hebrejskega, pozneje pa tudi ostalih. Kadar so se odpirali »novi svetovi« zamorski, do tedaj nepoznani, bilo je za razširjanje krščanstva potrebno učiti se novih jezikov. Oznanjevavci evangelja so seznanjevali svet s Kino, Japanom in stanovniki Amerike. In zbirali so se v društva^ učeni duhovni in svetovni možje v Španiji, Portugaliji, Italiji in Holandiji z namenom, da bi se učili novih jezikov. Mnogo se je tu storilo za jezikovno znanost. Vendar vsega tega ne moremo imenovati znanost v pravem današnjem pomenu besede. Zakaj bilo je še vse razmetano, razbrskano. Snovi je bilo, katera je čakala srečne roke, da jo zloži v — poslopje in iznajde zato posebno metodo. In to je storilo današnje stoletje od-krivši sanskrt. Z njim se je rodilo primerjajoče jezikoslovje. Pred nekoliko desetletji je stopilo kot šibko dete med ostale svoje sestrice — znanosti. Sedaj pa se je že tako ojačilo in razvilo, da celo prekaša v svojem rastenju in razvoju nekatere svoje sestrice.
Namen jezikovni znanosti in primerjaj očemu jezikoslovju posebej je ta, da se seznanimo z jezikovnim ustrojstvom sploh, kakor tudi da spoznavamo ustroj-stvo posameznih jezikov. In znano je dosta, da vse to ne deluje brezuspešno na druge znanosti. Iznašli so namreč učenjaki primerjaje različne jezike med seboj neko sorodnost. Ta je med nekaterimi jeziki večja, med drugimi manjša. Tudi ne toliko sorodni, kakor posebno sosedni jeziki so delovali drug na drugega, Sosedni, mogočnejši jeziki so vplivali zelo na manjše in na književnosti siromašnejše jezike. Jeziki manjih slovanskih narodov nam to pričajo. Luži-
„DOM  IN SVET!' 1890, štev. 1.
25
ških Srbov jeziku je vsekal kaj globoke rane sosedni mogočnejši, v književnosti bogatejši jezik gospodljivega Nemca. Tudi drugim sosednim slovanskim narodom so zatrosili v jezik mogočnejši narodi, izrecno Nemci, ne malo tujščine. — Tudi neki »evropejizem«, pravi prvak slavistike Miklosich, opažamo v jezikih. To je prilikovanje ali asimilacija med raznovrstnimi jeziki. V novejšem času namreč so si izposodili nekateri jeziki vsled omike, izobraževanja in silnega in vednega občevanja med seboj marsikaj od drugih, soseb v skladnji. S tem se hočejo, rekel bi, nekako zenačiti v duhu.
Pa ni samo sintaktična tujščina, ampak tudi leksikalna je v slovanskih jezikih. Srbščina in hrvaščina imata obilo besedij iz turščine. Hrvaščina trpi zbok nemškega in laškega vpliva. O italijanskem vplivu na kajkavsko-hrvatsko književnost je pisal že Jagič.1) Napake zoper srbski jezik pa je že pred nekoliko leti razkril Boškovič 2); razkriva jih še vedno ter podaje vv raznih listih srbskemu či-tateljstvu Živanovič.3) Velik vpliv tujščine nahajamo v spisih, kakor tudi v govoru pri Slovanih, katere so dovele zgodovinske, državne in cerkvene^ razmere v tesnejšo zvezo z Nemci. Češki spisi iz XVII., XVIII. stoletja kakor najnovejša književna dela, polna ali vsaj natrošena germanizmov nam pričajo isto. Hatala je napisal debelo knjigo »Brus«, kako se treba izogibati tujstva in je nameščevati s češkimi izrazi. Mnogo hib zoper češki jezik pa je podal pridni dialektolog Bartoš v svoji slovnici in v nekih listih.4) Ne toliko nemškega, kakor latinskega vpliva nam kažejo poljski spisi iz XIV., XV., XVI., XVII. stoletja. Tega tujstva se ni mogla otresti poljska jezikovna kritika ni v sintaksi ni v le-ksiku tudi v novejšem času. Celo veliki ruski narod ni ostal brez tujega vpliva. Razlog temu pa je, da se je mesto na-
x) Rad j. a. V. str. 222. a) Jovana Boškovic-a  Skupljeni spisi  sve-ska 1. U Beogradu 1887.
3) Stražilovo in Kolo »Branič srbskega jezika«.
*) Gfr. Mluvnice jazyka českeho Skladba. Sepsal František Bartoš. V Brne 1886 in »Ob-zor« 1888.
rodnega jezika oblastno šopiril cerkveno-slovenski jezik.
Potemtakem ni čuda, da se je za-trosilo marsikaj tujih plev tudi v jezik Slovencev, obkroženih od vseh stranij od tujega življa. Državne, zgodovinske razmere, trgovski in izobraževavni od-nošaji so dovajali Slovence v vedno dotiko z Nemci in Lahi. Tedaj se ne smemo čuditi, da opažamo že v našem najstarejšem spomeniku t. j. v »brižin-skih spom.« vpliv nemške grafike. Nemško plemstvo je delovalo s svojimi naselbinami med Slovenci soseb na podložne jim Slovence. Omika, izobraževanje v srednjem veku je bilo pri nas, kakor po drugodi, v latinščini. Latinska in še bolj nemška skladnja (tudi leksik nje ni čist), kakor sploh velik vpliv nemškega jezika in duha moli iz vsakega našega književnega dela. Zlasti kar mrgoli germanizmov naš jezik v pravnih ali juridičnih spomenikih n. pr. v »vino-graškem zakoniku«, »kranjskega mesta rokopisu« ; pa kako tudi ne, saj brez germanizmov ni »confessio gen.« celovški rokopis, — torej prvi naši spomeniki. In v tem je še hujši jezik Trubarjev, Dalmatinov, Kreljev, pred vsem pa piscev XVII. in XVIII. stoletja. Izobraženi so bili v tujem jeziku. Raz-ven tega je bilo pa tudi mnogo Nemcev in Lahov do najnovejšega časa med duhovniki, pri nas edinimi sredniki med prostakom in izobražencem. Ti so nam zatrosili mnogo plev med čisto narodno govorico. Bilo je tudi domačinov, iz svojega rodu izšlih duhovnikov — pa sestavljali, pisali so svoje govore, pridige v latinščini, dasi so jih govorili po slovensko.1) Nekaj jim je zmirom ostalo tujega — ker domačo govorico so pozabili za svojega šolanja in jo premenili v tujo.
V novejšem času imajo pa na vesti mnogo — da ne rečem vsega tujstva v našem jeziku v pismu in govoru — naši olikanci, pisci in dopisniki v razne časnike. In temu se ne čudimo, ker vemo, kako se pri nas izobražuje večina. Skoro  vsi   naši   olikanci   so izšolani v
*) O tem menim pritegnil bode vsakdo besedam g. V. Oblak-a, kar o tej reči piše v »Letopisu Matice Slovenske« 1889 str. 123.
26
Nekaj porabnih misij j o slovenščini v govoru in v pismu.
nemških šolah. Mnogo let so občevali samo v nemškem jeziku in še morajo, ako jih njihov poklic ni odtegnil nemškemu. Ni čuda, da se jih je poprijel v marsičem »nemški duh«. Tega otresti se pride pa malokateremu na pamet. Zato pa »menda nikder ni naroda«, piše pokojni Erjavec, »kateremu bi lepota in čistota svojega jezika bila tako malo na srci, kakor slovenskemu in da nikder pisatelji s tako pišivim znanjem in toli majhinim spoštovanjem do svojega jezika ne hodijo na svoje delo, kakor pri nas.«1) »Vsaj je že strašno, kako pačijo slovenščino«, pisal je nedavno nekdo. Da je temu res tako, menim, oporeka mi ne nikdo, ki pozna nekoliko slovenščino. Tujih neslovanskih, pa tudi slovanskih, srbskih in ruskih besedij kar mrgoli v našem jeziku, in sicer tam nepotrebnih, kjer imamo dovolj domačih. Potem skladnja naša — mnogokrat je nemška in laška. Slovenske besede moramo zmirom obleči v domačo rjuho, t. j. gledati nam je na razvitek slovenskega jezika, na naše glasoslovje in zgodovino. Poslednja je zelo tehtna. Zakaj vsaka beseda ima svojo. In etimologija besedij brez zgodovine njihove je le »zidanje na pesek«, veruj ji, kdor hoče. In kako se taka šopiri po naših učenih in neučenih knjigah in časopisih!
Zavozili smo v slovenščini že v mari-sičem daleč. In »ako razvijanju knji-ževnoga jezika mi ne dajamo pravac« -— lahko rečemo o slovenščini, kar je rekel učenjak Novakovič o srbščini2) — »ne čuvamo ga i ne krešemo, opas-nost je, da taj jezik ne podivlja i ne razstroji se.« Ce se bodemo zmirom pulili za pravorečje in pravopisje, poreče mi lahko kdo, kdaj se polotimo tedaj znanstvenega dela! Jaz mislim, da prvo je potrebno, drugega pa opustiti ne smemo. Ce bodemo še za naprej, ne meneč se za bitje in ne-bitje, vedno le tavali v dvomih, pričakovati ne moremo pravega napredka. In ako se kaka dva zaradi kake oblike zlasata — zaradi tega ne bode bil v nobenem zvoniku plat zvona,  In takih  oblik in tudi po-
J) »Slovan« 1884, str. 277. 2) »Kolo« 1889. Belgrad.
grešnih — zaradi katerih bi že učenec kaj takega zaslužil—-je dovolj po naših knjigah, časnikih in v navadnem govoru olikancev. In nekaj takih napak v slovenščini podajati čitateljem »Dom in Svet«-a je namen mojih vrstic, Učenih in Bog ve kako premišljenih preiskovanj ne pričakuj! »Porabne (praktične) misli o slovenščini« sem imenoval rečene vrstice. Vendar za malosti pa vsega tega ne imej, kar bodeš čital; ker treba pomniti, »da iz malega raste veliko«. In ako le ena beseda ni prava, ali celo prava črka kakšni besedi nestaje, kjer bi jo imeti morala — pravilno ne govoriš in ne pišeš. Vse ima svoj razlog. Kar bodeš čital . . . »torej ali sprejeti ali dokaze z dokazi ovreči, tako je pošteno ; in nobeden pameten človek v poslednjem primeru ne bo razžaljen«. In ker »je priznana dolžnost«, piše naš vele-učeni škof dr. M. Napotnik,1) »da se poznejši pisatelji opirajo na resnično dokazane nauke poprejšnih avktorjev; ker sicer ni koristnega napredka v vedi in znanosti«, ozirali se bodemo i mi v svoji razpravici vedno na že dokazane oblike in jih bodemo podajali z dodatkom ali brez dodatka ali dopolnitve, navedši avktorja in njegove dokaze. Primeri in napake se ne bodo vrstile ena za drugo, ampak čital jih bodeš, kakor sem si jih izpisoval iz raznih časopisov in knjig. Teh ne bodem zmirom navajal. Zakaj do stvari in resnice mi je in ne — do oseb, katere pišejo knjige in časopise. Zatorej mi tudi nihče ne bode mogel oponositi, »da bi ga javno popravljal« ! Vendar bode pa treba sem ter tam pokazati iz knjig, kako se je že razširila kaka napaka med pisce in pisatelje. Mnogi, obljubim, niso si v svesti svojih napak. In ako se ne raz-tolmačijo, ne razbistrijo, ostanejo še dalje. Zakaj »The who do not feel the darkness will newer look for the light«a), pravi trezevi Anglež.3) In to je vzrok zakaj   se   moramo   učiti   bolj   natanko
*) Sveti Viktorin, škof Ptujski, cerkveni pisatelj in mučenec ... dr. Mih. Napotnik. Dunaj. str. 175.
2)  Po slovensko: »Kdor ne čuti mraka, ne bode se potrudil, da poišče luči.«
3)  Buckle, Hist. of. Giv.
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 1.                                        27
slovenščine. Inače ne bodemo dosegli toliko zaželenega edinstva v govoru in pismu. Veselilo bi me, ako bi moje vrstice k temu kaj pripomogle !
1. »Zahvaliti." Koncem starega leta navadno izrekajo zahvalo časnikarji svojim naročnikom in sotrudnikom. Ker »sveta dolžnost nam je«, piše uredništvo »Vrtčevo«1), »da se prav iskreno zahvalimo vsem onim . . .« Enako druga. Prav lepo je to in pošteno, ali -— ne dobro rečeno po slovensko, zakaj »zahvaliti se« je nemčizma, t. j.: sich bedanken.2) Naš starejši jezik, kakor tudi drugih Slovanov, pozna le »zahvaliti koga za kaj, komu na čem« — brez se. Po takem tudi krivo uči gosp. profesor Jos. Len-dovšek, pišoč v »Zvon«-u3) na str. 689 :
»Pri odstavku II. pa se naj omenijo izrazi: zahvaljati se na čem, . . .« Zakaj — pokažejo naj primeri iz »Dalmatina«.4) »Obtu imamo my . . . inu de Gospvda Boga sa take dobrute, katere je on nym  ifkasal,   zhaftimo  inu
J) »Vrtec« v Ljubljani 1889. str. 208.
2)  Cfr. Deutsch-Slovenisches Hand-W6rter-buch. Anton Bartel. Klagenfurt 1889, str. 37.
3)   »Ljubljanski Zvon« 1889, str. 689. XVIII. Janežičeva slovenska slovnica.
4)  T. j. »Sv. pismo.«
sahvalimo, . . .« Predgovor . . . »Nihzhe mi nej svejft, nihzhe me ne sah vali sa moje dobru djanje.« Sirah XX. — »Ali vfaj de nifhter hudiga nefturifh . . . temuzh s a vfe tu sah val i t i ga . . .« XXXII. ibd. »Sramuj fe, de hudu ob-ftoifh v' rajtmgi, inu ne sahvalifh, kadar tebi gdu dobru vsda.« XLII. ibd. Cfr. XLVII. LI. »Potle fo onv domou fhli, fo s ah valil i inu zha stili Boga s' pejtjem«. I. Mak. 4. . . »Lipu s a hvali tiga Vifhigafarja Onja.« II. Mak. III. »inu je Onia sahvalil.« ibd. — »Je-li on sahvali tiga iftiga Hlapza«. Luk. 17. . . »Ozha jeft s ah valim tebe, de fi ti mene vflifhal.« Jan. XI. Razven teh in še mnogih drugih primerov v sv. pismu dokazuje našo trditev tudi srbski jezik. »Zahvaljajuci mu na ovom lepom prilogu«. . -1) Brez povračavnega zaimka je tudi: ruski: blagodarifrb; francoski: rendre graces a, remercier, v našem pomenu v navadi.
2. „Kazniti, kažnjevati." V ničemer se menda pri nas toliko ne greši, kakor pri pretvarjanju glagolov iz ene vrste v kako drugo. Soseb se dogaja to pri glagolih IV. vrste, katere pretvarjamo v V. in VI. vrsto.      (Dalje.)
*) »Kolo« Belgrad 1889 št. 1. itd.
Čutno predstavljanje, pa mišljenje in zakoni mišljenja.
(Modroslovna razprava. Piše dr. Ivan Svetina.)
J (ukor je stvarnik vsakemu člo--f^veku v srce zapisal nravni za-^ kon, po katerem naj se ravnajo vsa njegova dejanja, tako je dal tudi človeškemu umu vodilo, po katerem naj bi se ravnalo njegovo mišljenje. Najprvotnejša velevanja tega vodila imenujemo zakone mišljenja. — Kdor hoče, da bi njegovo dejanje imenovali dobro, mora izpolnjevati nravni zakon. Ako ta zakon prestopi, rečemo, da je ravnal napačno, slabo; in celo sam mora  obsoditi clotično  dejanje.   Enako
sodimo o človeškem mišljenju. Kdor hoče resnico spoznati, mora se v svojem mišljenju vseskozi ravnati po zakonih mišljenja. Komur smo dokazali, da je grešil zoper kateri izmed teh zakonov, temu smo dokazali zmoto v mišljenju, in brž, ko se take zmote zave, mora kot neresnično zavreči sam svojo misel, ako išče in ljubi resnico.
V posameznih slučajih ni težko povedati, da je kako dejanje nasprotno nravnemu zakonu. Teže pa bi bilo v sistematičnem   redu  navesti   vsa  vele-
„DOM IN SVET*' 1890, štev. 2.
55
Slovenski rokovnjači, pomešani z drugimi, so bili razširjeni po Kranjskem, Primorskem, Furlanskem, Koroškem, južnem Stajarskem ter v Hrvatiji; torej je bilo Kranjsko prav na sredi.
Ker se hudodelstvo vedno boji svetlobe in poštene človeške družbe, zato so bili veliki gozdi in temne goščave najboljša prebivališča in zavetja tem roparjem. Pripravnejših krajev za ta namen pa na Kranjskem ni bilo treba iskati drugje kakor v kamniških planinah.
V dolgi bistriški dolini se širijo velikanske gošče od Stranj, eno uro nad Kamnikom, tje do vrha planin in na oni strani do Solčave in še dalje. Tukaj imajo kamniški meščanje že več stoletij svoje gozdove, katere sicer vsako leto izsekavajo, a lesa jim ne zmanjka. Ko posekajo vse po  vrsti,  premine že
toliko let, da je na prvih mestih lesovje že zopet pripravljeno za podiranje. Tako gre delo v neprestanem krogu. V tej samoti so oddaljene divjine, kamor včasih, ko gozdov še niso čuvali tako skrbno, več desetletij ni stopila poštena človeška noga. Te gošče so bile dom rokovnjačev. Tu, kjer so se zarejale le divje zveri: volčje, medvedje, divji mrjasci, jeleni, orli itd., zarejal se je tudi — izvrg človeštva. Tu se je paj-dašil z zverjadjo zavrženi izrod — ni čuda, da se je i sam popolno pozveril. Saj mladi zarod ni cul drugega kakor tuljenje in cviljenje divjih gozdnih prebivalcev ter surove pogovore starih roparjev. Kdor pa je pozneje zabredel v to družbo, ume se, da je že davno zamoril svojo vest in vsa blaga čustva svojega srca.                                (Dalje)
dp
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govora in v pismu.
(Piše France S, Lekše.)
(Dalje.
<'^^p;pion aeia siovensKi glagol se •Jp vedno preglavico nekaterim slo-? venskim piscem, pisavcem in dopisnikom, da ne rečem celo pisateljem. Naj si vedo poslednji razločevati dovršnike in nedovršnike, vendar jim kaze pisavo nekateri nepravilno tvorjeni glagoli VI. vrste. Kakovšen kaznovati, opazovati, nadomestovati. zadostovati in kako se že imenujejo vsi ti ovati1 ima na vesti skoro vsak slovenski pisatelj, kateri nam je sicer vzgled slovenske pisave. In temu se tudi ne čudimo, če pomislimo, kako nedostatna so pravila o tej reči po naših slovnicah in kako pogrešno pisane besede se sprejemajo celo v naše besednjake. In če sta človeku ta vira motna, kje pa hoče potem
zajemati čistega znanja! In kar ni prišlo pri nas od neke strani — že itak ne more dobro biti. Inače ne bi se preziralo rečij dokazanih in še vedno po starem kopitu pisalo in govorilo in učilo po slovnicah, po šolah po nedokazanih izrekih nekih profesorjev.—Ako hočemo do edinstvene pisave in splošnega enakega izrekanja priti, ne smemo zapirati očij resnici, »ker sicer ni koristnega napredka«. Ze pred desetimi leti je pisal Levstik1): »Kazniti, —im, kaznjevati, njujem vb. štrafati; strafen«. Naši časniki pa le še vedno pisarijo kaznovati, katera hiba se je vtihotapila tudi v naj-
J) Nauk  slovenskim županom.   Fr. Levstik. V Ljubljani. 1880. Str. 172.
56            Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru m v pismu.
novejši besednjak.1) Pri nas se skoro le kaznovati govori in piše, kakor ne bi imela slovenščina tudi glagola kamiti, kasnim. Levstikov kaznjevati je boljši od kaznovati, katera oblika je popolnoma pogrešna. Vendar ne zdi mi se tudi kamjevati popolnoma prav tvorjen glagol VI. vrste od glagola IV. vrste »kazniti«. Zakaj kadar glagoli IV. vrste prehajajo v VI. vrsto, mekšajo se vsi soglasniki kakor v deležniku trpno - preteklem. Vrstni samoglasnik »i« ne more izginiti brez sledu. Dodamo-li deblu glagola IV. vrste kazni nedoločnikovo osnovo VI. vrste ova za mehkimi soglasniki eva, dobimo najprej kazni-ovati, kazni-evati in potem po znanih slovniških2) pravilih kaznjevati, kaznjevati. Po istih zakonih moramo tudi pisati
3.  „I*ojasniti, pojasnjevati, po-jašnjevanjeu. Kdor piše kažnjevati, mora tudi pisati pojasnjevati, košnja, vožnja. — Opaziti, opaževati, opažati, opaževanje. Zadostiti, zadoščati, zadoščevanje, zadoščenje. Tudi po najnovejših katekizmih šopiri se še hiba zadostovanje. Namestiti, nameščati, nameščevati, namešče-vanje. »Nadomestiti« je poznejega vira, ker Dalmatin piše namestiti n. pr. »de bi . . . farni morali . . . dopolniti inu na-mejftiti.« Predgovor.
4.  „CaŠčen". Ko sem enkrat v nekem govoru rabil obliko »čaščen«:, oglasil se je kar po dokončanem govoru kritik, češ »čaščen je hiba! Prav je ,časten' ali pa peščen1«. In nekako tako piše tudi v najnovejši slovnici g. dr. Jakob Sket3) . . . »časti-ti (cesti-ti), češčen (v molitvi) sicer časten«. Vendar je poslednja oblika napačna po zakonih slovniških, kakor smo rekli pod 2. o glagolih IV. vrste. Rečena napaka se je še le poznej vrinila v naše knjige. Dalmatin ne piše tako, ampak čaščen n. pr. »h' Tretjimu... de bo nyh Ozha v Nebefsih zhafzhen.« Predgovor. »Katerimu famimu edinimu
x) Deutsch-slovenisches Handworterbuch. A. Bartel etc. Klagenfurt 1888. Str. 655.
2)  A. Janežiča slovenska slovnica . . . priredil in predelal dr. Jakob Sket. V Celovcu 1889. Str. 8, 10, §. 23., in Slovenska slovnica, spisal A. Janežič; 1868, str. 17, § 19. Potem Šumanova slovnica po Miklošičevi primerjalni, 1882, str. 72 a.
3)  Ibid. str. 86.
pravimu Bogu bodi hvala inu zhast. . . zhafzhenje« . . . Ibid. »Potehmal ker je letu Boshja vola, de ima on od vfeh jesikou fpoznan . . . zhafzhen inu hvalen biti.« Ibid. »Inu on je vuzhil v' nyh Shulah, inu je bil od vfeh zhafzhen.« Luka 4. Primeri tudi Jan. 11. Sirah 24. 46. itd. Tobija 8. Potemtakem je le čaščenje, češčenje, onečaščenje in čaščen prav, ne pa »sicer časten« in »častenje, čestenje«, kakor navadno beremo.
5. „Maša, maševati, mašni.u »Ne-katerniki pri Slovencih« pišejo, menda le nasprotujoč knjižni edinosti: »meša, den, pesji«. In s tem izrecno neki šta-jarski list »meša« že po drugodi splošno pisavo: maša, dan, pasji. Tako govore nam pisni knjižni spomeniki XVI. stoletja, in za to govori tudi poznejših pisateljev pisava n. pr. Dalmatin. »Kakor danafhni dan vekfhi dejl ludy hozhe v' nebu priti, fkusi Rumanje inu . . . Mafhe, Vigilie . . .« Predgovor. »Inu fkusi tak Mafhni offer« ibd., ... »ker fe is lete fvete vezherje ftury en Mafhni offer« ibd., »kir mafho dershy« ibd. »Raunu kakor v' Pa-pefhtvi filnu Mafhujo«. Osealll. ad marg. Cfr. List do Tita. Dokazavši, da je pismeno prav po slovensko edino le maša, menimo, da se ne sme več sprejeti oblike »meša« v slovarje, niti je rabiti v pismu. Zakaj »meša, den« je le prav dijalektično, ne pa pismeno, knjižno. Pri tej besedi moram omeniti tudi neke nemčizne. Sliši se pogostokrat, pa tudi ne redkokrat čita, n. pr. »maša je ven«; »mašo bere, mašo je bral, mašo brati«. To so germanizmi, t. j. nemška govorica: »die Messe ist aus, Messe lesen«. In kolikokrat lahko slišiš rečene nemčizne! Ne redkokrat slišal sem: »Gospod N. bere mašo pri čč. oo frančiškanih« itd.,vnamestu: »G. N. ma-šuje pri č. . . .« Ze pred sto leti je pisal Gutsmann1) »Messe lesen, halten, me-fhuvati«. Mesto »maša je ven«, pa rečemo po slovensko »maša je končana«. Takisto so tudi germanizmi: »Šola je ven; zima je proč« in podobno sestavljene besede. Namestu: »Šola je nehala, zima je prešla«.
*) Deutsch-Windisches W6rterbuch. Oswald Gutsmann. Klagenfurt 1789.

„DOM IN SVET5' 1890, štev. 2.
57
6.  »Evangelij, -a" Ne »odobru-jemo, da pisatelj piše evangelje, a v srednjem spolu« . . -1) ker je neosnovana oblika v slovenščini »evangelje«. Kolikor je meni znano, govorica ljudstva je le za evangelij, za možki spol. In tako pišejo navadno sedaj a), kakor so tudi pisali v začetku naše književnosti n. pr. Dalmatin: «... taku je nam Boshji Syn, Jesus Criftus en drugi vuk, slafti, fvoj fveti Evangeli . . .« Predgovor. »Evan-geli je ena Gerzhka beffediza . . .« ibd. »Satu je tudi leta vuk S. Evangelia« ibd. »Sv. Marka Evangelia konez.« »Evangeli Skvsi S. Lukesha sapiffan«, »inu je predigoval inu osnanjoval ta Evangeli od . . .« Luka 8. Ne mešajmo torej stare pisave! Fonetika XVI. stoletja bodi podlaga naši pisavi, katera je zgodovinska, kakor smo pokazali že v tem listu.3) In to ostane dokazano, dokler se ne more ovreči. In ker je temu tako, moramo se tudi ravnati po zgodovinskega pravopisa pravilih. Potemtakem tudi pisati treba:
7.  „ Vže" in ne »uže«, kakor se bojda tudi nekje govori, niti »že«.4) Zakaj naš pravopis je le za obliko v še, katere so se tudi poprijeli nekateri, ki so poprej pisali uže.5) V Dalmatinu beremo: »Taku bi jeft vfaj vshe leshal.« Job 3. »Sakaj ti fi vshe moje hojenje fefhtil« ibd. 14. »Taku poflufhajte vshe Gofpodnio be-ffedo.« Jezaia 28. »Kadar je pak Jo-natas vidil, de je bil vshe zhas dobil.« I. Makab.  12.   »Kadar je  vshe  veliku
x) Glej   »Dom in Svet« 1890,  št. 1, str. 30.
2) Primeri te besede pisavo v Letopisih Matičnih.
s) Glej »Recimo katero o našem pravorečju« v »Dom in Svet«-u 1888.
4)  Priznavamo radi razloge g. pisatelja, in zdi se nam prav pisati vše. Zakaj pišemo v listu že, ni treba praviti. Tudi ne kaže premi-njati pisave med letom. Ravnali se bodemo po načelu: Omnia probate; quod bonum est, tenete
Uredn.
5)  Na pr. »Vrtec«.
Folka bilu vkup prifhlu.« Luk. 8. Cfr. 24. ibd. »Kadar je pak vshe pul Prasnika bilu minilu.« Jan. 7. Za obliko vše je tudi ribniško in kajkavsko vre. Cfr. I. Mos. bukv. 29. 30. 41.
8. „Dofnov.(< Za nemško »nach Ilause« ima Slovenec po knjigah, časopisih, slovnicah ]), besednjakih2) in tudi v govoru tri oblike, kolikor je meni znano. Namreč »domov«, »domu«, »domo«. Od teh je samo prva prava, drugi dve ste napačni, ne vredni za književanjc, ampak, da se odpravite iz knjig. O tem piše veleučeni o. St. Skra-bec: »Kedor piše ,domu', bi z enako pravico pisal tudi bogu nam. bogov.«3) V obliki »domu« je namreč u skrčen uv za ov po Dolenjskem in Gorenjskem, sicer bi se pri Dolenjcih izgovarjal u. »Domo«, katero obliko ima Danjko4), je pa o skrčen ov. Notranjci govorijo »da-muv«, po Posavinji sploh »damov«. V rogaški okolici je doma oblika »domou«, kakor nam kaže narodne 5) pesmi kitica: »Jedi, jedi mož domou — Najno dete sladko spi.« Takisto piše tudi Dalmatin: »Pergudilu fe je pak, de je ona eno mlado Koso domou bila pernefla.« To-bia 2. »Kadar je domou bil prifhal« ibd. »inu fta fe obadva plakala, de nvu Syn nej ob poftaulenim zhaffu supet domou prifhal« 10 ibd. Primeri tudi Sirah 49. Baruh 1. Luk. 1.2. Jan. 7. v isti bibliji in pa staroslov. domovb, domovi, malor. domiv, ruski domoi, (reci damoii, češki domu, kar vse priča, da je oblika domu popolnoma napačna, in se ima iztrebiti iz slovenskega jezika.                 (Dalje.)
x) Cfr. str. 139. Slovenska slovnica. Šuman. 1884.
2) Cfr. Deutsch-slovenisches Handw6rterbuch. Klagenfurt i889. Pag. 305.
3)   Cvetje. VIL 3.
4)  Listi in Evangelji. Peter Dainko. Radgona 1826. Luk. 15, 1-10, 5. in Lehrbuch der Wind. Sprache, Gratz 1824, str. 283.
5)  Slovenski Glasnik 1864 str. 159.
^
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 3.
85
veri   protestantovski,   v   kateri  je   bil vzgojen.
Ob novem letu 18()5 vstopi Arthur v kupčijski nauk pri senatorju Jenischu v Hamburgu. Nekaj mesecev potem pa mu umre nagloma oče, in sicer skoro gotovo vsled samoumora. Mož je bil čmeren, vedno poln strahu in nejevolje. Bal se je, da ne bi izgubil svojega imetja. Tako je mogel sin po takem očetu marsikaj temnih in mračnih na-
(Piše
9.  „Cesarjevič,-a, kraljevič,-a."
Nekim našim novinam se je priljubila nemčizna »prestolonaslednik« namestu cesarjevič ali pa kraljevič ali skratka naslednik za nemški Thronfolger. Prestolonaslednik je že inače nerodna beseda in tudi nepoznana ljudstvu. Tudi v najboljši naš slovar se je vtepla.J) Ljudstvo pozna besedo naslednik, in ta tudi zadošča, ne da bi ji še morali pristaviti »prestol«. Postavim papežev naslednik. Nepokvarjen Hrvat in Srb kakor tudi Rus ne rabi besede »prestolonaslednik« za nemški Thronfolger. Rus pravi: careviči> der Thronfolger in ca-revna die Thronfolgerin, koroleviči) Erb-prinz, korolevna Erbprinzessin.
10.   „Glede" se rabi pri nas navadno z rodilnikom, glede tega 2j itd. Menimo, da to diši dovolj po nemškem duhu. V tej konstrukciji odgovarja nemškemu in Anbetracht dessen, mit Riicksicht auf. . . Znano pa mora biti vsakemu, da je glede stari deležnik (kakor grede) in pomeni toliko, kakor gledajoč, gledaje.   Poslednje oblike pa ne  moremo
*) Deutsch - slovenisches Handworterbuch. Klgfrt. 1889. Ant. Bartel, str. 677.
2) »Glede pašnikov«, Slovenska slovnica. Šuman 1884, str. 147 in A. Janežičeva slov. slovnica. (Jakob Sket) 1889, str. 191.
zorov o življenju podedovati.   A poleg
tega je podedoval tudi lepo imetje,  ki
se mu ni zdelo,  kar si  bodi.   »Ko  bi
bil jaz reven, ako  bi  bil  moral  živeti
od filozofije in uravnavati svoje nauke
po  zapovedih  vlade,  pognal  bi   si  bil
krogljo   skozi   glavo«,   rekel  je   nekoč
svojemu prijatelju Frauenstadtu.3)
____________          (Dalje.)
*) Janssen, »Zeit- u. Lebensbilder«, 1889. V. str. 300.
združevati z rodilnikom, torej ne smemo ni prve, t. j. glede, katera je ravno tako deležnik, kakor prva. Združevati nam je vedno glede s sklonom, katerega zahteva glagol, čegar deležnik je glede. Potemtakem glede to ali glede na to, glede na okoliščine, glede na sposobnosti itd. In ker sem baš pri prepoziciji: kako je pa bolj prav
11.  „Mej" ali „med"? Miklosich piše: ». . . asi. meždu zwischen, meždu-sobica, nsl. meju, mej, jetzt, iiber-raschend, med, das wohl uralt ist« .. -1! In St. Skrabec in Levstik 2) sta o tem svoje mnenje izrekla in se izrekla za »mej«, torej mi ne ostane nič drugega, kakor opozoriti na to čitatelja in kak primer navesti iz Dalmatina. »Reslozhik mej Poftavo inu Evangeliom.« Predg. »Reslozhik mej teh Vernih in Nevernih terplenjem« ibd., »ali tu je en velik reslozhik mej tem terplenjem« ibd. Mi dajemo vsakako prednost stari organski obliki mej. Meja ne meda, torej tudi mej.
12.  „Zakaj" je v prvi vrsti vpra-šalna členica in se naj ne rabi v pisme-
*) Etymologisches W6rterbuch. Wien 1886, str. 185."
3) Cvetje I., 2 zvezek in Glasnik 1867, str. 44, 60.
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
s S. Lekse.) Ije.)
86           Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
nem jeziku namestil vzročne členice »kajti«, piše v »Zvon«-u*) Jos. Lendov-šek, kateri se je tukaj zopet malo vrezal. O teh členicah je pisal že pred dvema letoma najboljši poznavatelj slovenskega jezika P. St. Škrabec,2) kakor bereš: »Beseda »kajti« je potemtakem v pomenu weil, quia opravičena v tistih slovenskih narečjih, ketera »ka« ali »kaj« rabijo za quod, v naši knjižni slovenščini pa ne; mi imamo za to besedico »ker«, n. pr. »Kajti je vsakši den odiša z dumi, mislila je žena, ka je on te peneze gde zasliiža.« (Glasnik 1866, str. 269.) »— zato na štiri falate, kajti so štirje vetri« (Sv. Bolfenk štr. Vestnik L, str. 46.) »— i kajtisem včinil, kajsem mogel, zatosem zapoved izpunil« (Mulih, Posel apostolski, Zagreb 1742). V vseh teh primerih bi v naši knjižni slovenščini menda v resnici ne pisali »kajti«, temuč »ker«; ali v pomenu denn se nam je vrinila besedica »kajti« ter je izpodrinila poslednja leta popolnoma naš stari »zakaj«. Očitno po krivici! »Kajti« je namreč relativum, kakor kakti, in torej ne more glavnega stavka začenjati; »zakaj« je pa interrogativum, pervotno stavek sam za-se, vprašanje, na ketero se odgovor daje v samostojnem stavku n. pr. »Boga se boj ; zakaj on je vse-gamogočen in neskončno pravičen« t. j. »Boga se boj!« »Zakaj?« — »On je mogočen in neskončno pravičen.« — »Kajti« namestu »zakaj« potemtakem ne velja; sploh je ta besedica v naši knjižni slovenščini ravno tako napačna, kaker bi bilo napačno »kaj« namestu »kar«. Ako jo rabimo namestu »zakaj«, le podvajamo napako; pustimo jo do-tičnim narečjem, ki jo edino vedo tudi prav rabiti. Sploh mislim, da nikar ne mešajmo narečij, ako nočemo zajti v nedoslednost in zgubiti edinstveni značaj naše knjižne slovenščine.« Tako učeni jezikoslovec. »Edinstveni značaj naše knjižne slovenščine« ohranili bodemo le tedaj, ako vzamemo za podlago pisavi fonetiko XVI. stoletja in likamo ter kre-šemo jezik po knjižnih narečjih. In tudi poslednje  govori   za   »zakaj«   in  proti
*) »Ljublj. Zvon« 1889, str. 693. 2) Cvetje VII. 9.
»kajti«, katerega niti nema Dalmatin, temveč le »zakaj«. »Ali ony nefo vfi Evangeliu pokorni. Sakaj Jesaias pravi: Gospod«. . . . Predg. »Najfi fmo my dolshnv moliti, nikar le, kadar je nuja vprizho : temuzh veden. Sakaj tu je Bug nam sapovedal« . . . ibd. »Dokler je on fhe shnvmi govoril, je Rahel prifhla s' Ouzami. . . sakaj ona je Ouce pafla«. I. Mos. buk. 29. Cfr. c. 30. 31. 37. 38. 39. 41. 42. etc.
13. „H,ajni, rajnik, rajna, raj-nica" Nekatere novine privnas pisarijo : »ranji, ranjki, ranjca«. Človek bi si lahko izvinil jezik — izgovarjajoč rečene oblike po zakonih današnjih ,orto-epistov', »pravilno kakti na pismo«. In rečene oblike so bolj razširjene, kot bi si kdo utegnil misliti. Le čitaj: »Ranjki bil je koma 50 let star« J). »Za ranjkega častnega . . . člana.«2) »Ranjki bil je kot učenjak . . . znan.«3) »Ranjci, ranjca gospa.«4) »Ko pa nisem hotel v bogoslovje, sprla sva se z ranjkim strijcem.« »Ranjki bil je mirnega . . . značaja.«5) »Ranjki, ranji.«6) Naj kdo morda govori: »ranji, ranjki, ranjca« — vendar so rečene oblike popolnoma krivo pisane. Zakaj izvedene so od samostalnika: raj. Obto se tudi morajo pisati: rajnik, rajna, rajni, rajnica, katera izreka je tudi laglja in edino pravilna. Poslednje oblike ima tudi najnovejši besednjak 7) in zraven tudi: rajnki, rajnca, kateri obliki mi niste kaj po volji. Zakaj pridevniki se v slovenščini samostalničijo (substan-tivujejo) s priponko ik in ne hi ali njki. Prim.: pokojni, pokojnik (javalne je kdo slišal pokojnki ali pokonjki), najemni, najemnik, služabni, služabnik itd. Mi-klosich tudi nima rečenih oblik, temveč piše v svojem besednjaku 8): »nsl. raj, rajni, der selige, verstorbene: rajni brat,   rajnik  brat,   rajnica   mati.«   Po
*) »Nova Soča« št. 1, 1890.
2)   »Slov. Narod« št. 50, 1890.
3)   »Popotnik« št. 3, 1890.
4)   »Slov. Gospodar« št. 4, 1890.
5)   »Ljublj. Zvon« 1890, str. 68, 186.
6)   »Slovenec«
7)   Deutsch-slovenisches Worterbuch. Klagen-furt 1889. Anton Bartel, str. 617.
8)  Etvmologisches Worterbuch. Wien 1886, str. 272.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 3.                                    87
nekih časnikih je izpodrinil »pokojni, pokojnik« ljudstvu priljubljenega rajnega, rajnika. — Enako krivico delajo tudi pri nas v govoru in pismu besedi: 14. „ Meščan, -ana",Jm njegovemu pridevniku »meščanski«. Citaš lahko večkrat, slišiš pa skoro vsak dan govoriti »mestjan« — kajpada! med omikanci —, ker kmet navadno pozna le »purgarja«. In temu se ne čudi! Saj tako piše tudi najnovejša slovnica; 1) in najnovejši besednjak 2) je pomaknil »mostjan-a« za stopnjo nazaj: bolje, da bi mu dal slovo in dal »grajanstvo« v slovenskem knjižnem jeziku edini obliki »pravil-nejši«, cla ne rečem, edino pravi meščan. »Janežič je imel meščan, meščanka, kar je pravilneji« piše Lendov-šek 3) in Levstik 4): »do konca pogrešno je pisati: mestjan ali mestnjan« in po takem, menimo, je popolnoma napačno tako govoriti. Slovnica5! nas uči, da stja daje šča, naj ne bode to samo na —¦ papirju, kakor več drugih rečij pri nas Slovencih. Dajmo torej slovo »me-stjanu« in poprimimo se »meščana«, za katerega tudi govorita ruski »mešča-ninb«, in češki »meštan«, kjer je sicer št iz starejšega šč, kakor najdeš v starih spomenikih. Nadalje imenujemo stanov-nika vasi — vaščana, trga — tršana, in dosledno »stanovnik kacega mesta, der Stadtbewohner«, piše Levstik, »imenuje se meščan«.. Ali neka druga — nejasnost, nerazločnost je tu. »Zakaj, če pravimo meščan, to ni Biirger, temuč Stadter, če pravimo d^ržavljan pa je že Staatsbiirger« piše učeni P. Skrabec. 6| No — da bi za las tako bilo, ne vem. Ker če češki mešfan pomeni   »Biirger,
*) A. Janežiča slov. slovnica.   Dr. Jak. Sket 1889, str. 122.
2)  Str. 113 op. c.
3)   »Ljubljanski Zvon« 1889, str. 568.
4)  Nauk  slov. županom.   Levstik.   Ljubljana 1880, str. 175.
5)   Slovenska   slovnica   za   srednje   šole.   J-Suman 1884, str. 11.
6)   Cvetje II. letnik, 2. zvezek.
Stadtbewohner, Stadter« *) in hrvatskemu »gradjaninu« se ista godi, zakaj tudi ne bi naš »meščan« mogel biti: »Stadter in Biirger« 2), tega prav umeti ne morem, manje pa še dokazati. In če je »tržan — Biirger eines Marktes, Marktbewohner,3) zakaj ne bi potem tudi bil meščan, Biirger einer Stadt, Stadbewohner, Stadter« ? Toda dobro bi bilo, da bi se tudi pri nas ločili besedi in pojma »Biirger, Stadter«, in sicer za poslednjo že imamo slovensko besedo meščan, za prvo pa si vzemimo besedo : 15. „Grajan, grajanski." Javaljne se kje sedaj govori beseda grajan. Bila je »nekedaj gotovo tudi pri nas domača, saj je iz nje izpeljano grajanski (grenski?) in bi nam bila potrebna tudi še dandanašnji«, piše P. Skrabec.4) Pridevnik grajanski, kakor tudi samostalnik nista popolnoma nepoznana slovenski knjiž-nosti. Tako sem čital že v »Novicah« »grajanske pravice, biirgerliches Recht in grajanstvo Biirgerschaft5) in pri Levstiku 6) grajan, kdor živi v gradi«. Tudi meščan ni še popolnoma vkoreninjena med ljudstvom. Zato bi bilo dobro grajana postaviti namesto »purgarja«. In kakor je po nekaterih krajih splošno še bil v navadi »lerar in šolmešter« pred nekoliki leti, in ja je izpodjedel sedaj popolnoma že slovenski učitelj, takisto bo v kratkem slovenski grajan vzel nemškemu »purgarju« med Slovenci grajanstvo. Dobro bi bilo, rečeno besedo rabiti posebno v ukovitih in znanstvenih spisih, kakor tudi v govoru med izobraženci. Govoreč pa s preprostim ljudstvom in pišoč zanj, prideni včasih slovenskemu grajanu nemškega »purgarja« za tolmača.
*) Nov^ slovnik kapenski jazvka českeho i nemeekehe, sestavil Josef Rank v Praze 1882, str. 394.
2)  Cfr. Anton Bartel. Deutsch - slovenisches vVorterbuch 113.
3)  Ibid. str. 113, 435.
4)  O. c.
5)   »Novice« 1849, str. 95 in »Novice« 1848, str. 154.
6)  O. c. str. 178.
120         Nekaj porabnik misijj o slovenščini v govoru in v pismu.
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.) (Dalje.)
16. „ Poldan, poldne, predpol-dne, opoldne, popoldne." Te besede in od njih izvedene pridevnike treba pisati vedno brez u izza, l. Torej izgovarjati »po\vdan, powdne, o pow-dne, popowdne«. Zakaj edino upravičena po zgodovinskem razvitku slovenskega jezika je rečena pisava in izreka. Dokaz! Obliki »poludne, popoludne ...«, kateri ima tudi,Jan.Bartlovbesednjak'1), in kakor navadno sedaj večina piše, novejši sta v naši slovenščini, posneti iz staroslov. t. j. cerkv. slov., (le znanstvena teorija) in skoro popolnoma nepoznani ljudstvu. Kaj »novejši«! poreče mi privržcnik »popoludne« ? Saj nista od včeraj! Ze v starislovenščini čitam2): poludbne, poludbnie f/.eGr}fj$pia meridies.« Dobro! — Toda staroslov. je imela tudi »pladbn, pladbnie«3), katero mi priča, da je imela nekdaj tudi: »poh>dbne«, iz katerega se je še le razvila omenjena oblika. Razun tega pa treba pomniti, da ne pišemo staroslovenščine (cerkveno-slovenščine), ampak novo, katere nikakor ne smemo povsod obuvati v staro-slovenske čevlje. Prvi naši pisci ne poznajo več: »poludan, poludne« itd. Njihova pisava je za nas odločilna, ne pa Cirila in Metoda. Ker od IX. stoletja hodi vsak jezik razkrušenih Slovanov svoj pot. Da nam mnogo jasnosti podaje staroslovenščina v nekaterih rečeh, pritegne mi slednji. Zamotavati je ne smemo, ampak upotrebljevati jo moramo na pravem mestu. In da se popolnoma prepričaš, da je edino prav pisati »poldan, poldne . . .«, pazno čitaj te le primere iz starih naših pisateljev. Trubar4): »Inu on tuio prauizo, naprei
*) Prim. str. 451.
2)  Lexicon linguae slovenicae veteris dialecti edidit Miklosich. Vindobonae 1850. str. 116.
3)  Ibd. str. 108.
*) Kar izpisujem iz Trubarja, vzeto je iz knjige »Ta Celi Pfalter Dauidou . . . fkusi Pri-mosha Trvberia Crainza ... V Tibingi MDLXVI (= 1566). — Ta »Pfalter« sem dobil v roke po
ifpela koker to fuitlobo, Inu to tuio praudo koker tu puldne« Ps. 37. 1. 70, »Vuezher, Viutro inu obpuldne hozho molvti inu klagouati.« Ps. 55. 1. 105. Dalmatin: »Inu bo tvojo pravizo naprej ispelal, kakor luzh inu tvojo praudo. kakor puldne«. Ps. 37. 1. 288. »s' Ve-zhera, s' jutra inu ob puldne hozhem jeft klagovati inu jokati.« Ps. 55. 1. 293. »Ob puldne onu fufhi Semlo, inu gdu hozhe pred njega vrozhufti oftati, Sir 43.. inu fo klizali Baalovu Ime od jutra noter do puldne«. . . »Kadar je vshe puldan bil« III Reg. 18. Cfr. II Reg. IV. III Reg. VIII. XX. IV. Reg. IV. XVI. Nehem. VIII. Luk. XI. ... In poznejši pišejo: Japelj1): »Inu kadar je vshe poldan bilu« . , . inu na ime Baala klizhejo od jutra do poldne, III. Reg. XVIII. 26 . . . Gutsmann2): »Mit-tag poune, pou dni, pouden. Zum Mit-tag obpoudni, na poune. Mittagsgebeth obpoudna molitva . . .« »Jeden kralj, kjer solnce gori gre / Drugi, kjer solnce na poldni je / . . Eno kjer solnce gori gre / Drugo kjer poldan stoji«3). Za naš »poldne, poldan« govori tudi ruski: »pol-denb«, in srbsko-hrvatski: »podne«. Iz rečenega sledi, da je le prav: »poldan, poldne, o poldne, ob poldne« ... in da ne more nihče zagovarjati oblik »poludne, ob poludne« . . ., kakor je storil gosp. Fr. Hubad 4). Kakor »poldan, poldne . . .«   treba nam pisati tudi besede:
dobroti gospoda urednika Dr. Fr. Lampe-ta, za kar ga iz srca zahvaljujem. — Kar pa iz Dalmatina, vzeto je, kakor sem že omenil v 1 št. »Dom in Svet«-a na str. 27. iz njegovega sv. pisma namreč — kar je tamkaj izostalo — »Biblia tu ie vfe fvetu Pifmu ftariga inu noviga Teftamenta flouenfki tolmazbena fkusi I. Dalmatina. VVitten-berg 1584.
*) Svetu Pismu stariga Testamenta per Geor-gium Japel. Labaci 1796.
2)Deutsch-Windisches Worterbuch  1. 1789. Str. 187.
:) Scheinigg. Narodne pesni koroške. V Ljubljani 1889. čtr. 137.
4) »Popotnik« št. 6. tečaj XI. 1890. 88;   »Odgovor gospodu Jož. Frauensfeldu«.
„DOM  IN SVET!' 1890, štev. 4.
121
1.7. „Polnoč, o polnoči, polnočnima . ." t. j. tudi brez u za č, iz istih razlogov. Trub. »Ta Gorra Sion ie cnu lipu Meiftu inu veffelie vfe Somle, Na ftrani pruti pulnozhi leshi tu Meiftu tiga velika Kralla.« Ps. 48, 1. 90. »Ob pul nozhi ieft hozho gori vftati, tebe zheftvti. . .« Ps. 119, 1. 219. H. Dalm. »Jeft ob pulnozhi gori vfta-jam, de tebe sahvalim, . ,« Ps. 119, 1. 310. »Kadar je vshe ob pulnozhi bilu, fe je ta Mosh vftrafhil, . .« Rut. III. »Inu ena je gledala od pulnozhi pruti M . . .« I. Reg. 15. 20. Cfr. Luk. Hren Evang. (161. 2) »ob pulnozhi pa je en vpyj vftal.« Stepi.1) . . .: kateri ye mei uami, kateri ima eniga periatila, no bi shel k nemu o pol nozhi,« Luk. XI. Japelj: »Ali pole, ob polnozhi fe je ta mosh vftrafhil« Rut. III. 8. Japel-Traun: »Ob pol nozhi fim vftajal, tebe . . hvaliti. Ps. 118. 62. . . . in ide k nyemi opou noucfi i ercse. Luk. XI.2) Guts-mann3): Mitternacht pounuzh, pounozhi . . obpounozhi. . . »Zhakaj ftari Toman ti! Naj odbije polnozhi4)!« Prim. tudi ruski: polnoči, in srb. ponoči. Potemtakem imamo pisati kakor poldan, poldne . . tudi: polnoč, o polnoči . . . brez u izza l.
Kako pa izrekajmo ta l? »Pravilno kakti na pismo« ali: »v olikanem govoru . . . čisto razločno l?«'°) Ali naj se l povsod, t. j. na vsakem mestu v besedi kot l čisto in razločno izrekuje,« kakor trdi zopet gosp. prof. dr. J. Sket?6) A mi zopet oporekamo ter zavračamo nedokazano trditev. Zakaj je neki »olikano« izgovarjati »čisto razločno ž« na vsakem mestu v besedi, ako še slovensko ni? Ni slovensko, marveč »go-
*) To je Stapleton: Neznanega prelagatelja evangelija preložena po Stapletonu v XVII. veku. Objavil Ant. Raic, c. kr. prof. velike realke. (Ponatis.) V Ljubljani 1888.
2) Nouvi Zakon po St. Kiizmicsi v Halli MDCCLXXI. (1771.)
3)    O. c. str. 188. Cfr. Wolf Worterbuch Lai-bach 60, str. 1034, 1035.
4)   Slovenfke Pefmi kranjfkiga naroda. Zhe-terti svesik. V Ljubljani 1841. str. 56.
5)  A. Janežičeva slov. slovnica prir. dr. Jakob Sket v Celovci 1889. str. 4.
6)   »Ljubljanski Zvon« 1890 št. L str. 59. »Odgovor na J. Lendovšekove opazke.« Spisal dr. Jakob Sket.
sposko - germansko izrekanje je l na koncu besedij in v sredini pred soglas-nico namesto domačega slovenskega in tudi slovanskega w, v našem književnem, omikanem g^ovoru«.1) »Je ,čiško\ ali kaker drugod pravijo ,babje' govorjenje na Ij, res spakovanje.....
Vun ž njim iz šole! Da, in vun tudi zlasti iz cerkve s to smešno, nedostojno, otročjo nečimernostjo, ki si upa zame-tati in teptati splošno narodno izreko ne le »Slovencev« v ožjem pomenu besede, temuč toliko milijonov ostalih Slovenov! -— Govorimo ,pravilno' kaker pametni ljudje govore: nes'w, delaw, doug, poun, popounoma, jabuko, stouna cerkev, itd.; ravno tako berimo ,stolp1: stoup, ,polk°: pouk, ,polkovnik': pow-kovnik itd. To je ,čista' slovenska izreka ; eljevanje je ,nečistost', skrunjenje slovenskega jezika s ptujimi glasovi«, piše P. St. Skrabec.2) Omenili smo učenega P. besede zato, ker prav lepo značijo preveliko »modernizovanje« in ker potrjujejo (skoro) vse, kar je o izreki l malo poprej pisal in dokazal — kar se dokazati da — ta list.3) In kar smo pisali o tej reči, to trdimo še vedno. Zakaj dosedaj še ni ovrgel nihče tega, tudi gosp. dr. J. Sket ne, ni v svoji predelani slovnici,4) niti v omenjenem odgovoru.5) Zato govorimo : pow-
J) »Dom in Svet« 1888, str. 170.
2)   »Cvetje«, VIII. tečaj, 12. zv.
3)  Glej sestavek: »Recimo katero o našem pravorečju« v »Dom in Svet-u« 1888 str. 75, 125 .. . Cfr. »Cvetje« VIII. 6 12. IX. 2. Veseli nas, da zanima — kar tudi treba — nekatere gg. učitelje »pereče vprašanje«, kakor je imenoval nekdo l ali v v govoru. Gl. »Popotnik« 1890. št. 3, 4: »Nekaj o pravorečju našega jezika s posebnim ozirom na ljudsko-šolske potrebe.« Vivat sequens! - kajpada naj se teme-ljitejše odreže! Zakaj bil bi že čas, da nam ne bi »te blažene šole« kvarile izreke, davajoč ne glede na svojstvo slovenščine črkam glas. ki ga imajo v tujih jezikih!                             Pis.
Našemu listu se je oponašalo, da pobija, kar je preje zagovarjal, da torej ne bodi dosledno po svoji poti. —¦ Pametno ni tako oponašanje. V vednostnih težavnih vprašanjih se ne moremo ozirati na to, kaj pravita, kaj sem rekel kdaj jaz, ampak kaj je resnično: resničnost velja več nego doslednost. Tudi mora biti list sam v enakih vprašanjih nepristransk, naj misli urednik o njih, kakor hoče.    Uredn.
4)   in 5) Vidi spredaj A. J. slov., »Ljubljanski Zvon« 1890.
122
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
noč, o pownoči, pownočnica... powdan, powdne, pišimo pa: polnoč, o polnoči, polnočnim, poldan, poldne, o poldne, popoldne. Pustimo pa ,poludne, popo-ludne ... o polunoči, popolnočnica'. . . in ne kramljajmo ,polnoč, poldan, poldne' z nemškim l. — Naposled za »nameček« še dve besedi. Kot takih nisem našel nikjer v besednjakih, ni v knjigah starodavnih, temveč kolikor mi je znano živita le v mojem rojstnem kraju. Ozrl se bode morda kdo na nji. Popolnila bo pa ena najnovejši besednjak Miklosichev. Starka je že in vendar — mladenka za mnoge. Ime ji je: »Bi3k«.
18. ,,Mwfo". Silno nerazločen je glas », kateri se grafično ne da spraviti na papir. Najprej izgovori lw in dodaj le. Naglas je na bv. Starosloven-ščina je poznala to besedo, (kakor piše Mi-klosich): »buku: asi. h'hkh calx. Zwei-mal nachge\viesen: in den lebenden sprachen unbekannt«1). Da je po knjigah rečena beseda »unbekannt«, priznava, mislim, slednji Slovenec. Vendar bi se obotavljal reči kaj takega za nepismeni jezik, za narodovo govorico. Zakaj po Zadretju, po gornji Savinski Dolini živi še ta beseda in se glasi biok, in — nepričakovan rodilnik: bika. Pomeni pa nesežgan kamen v apnenici, kadar »se je sežgala.« Kadar apno žgo, ostane mej sežganim kamenjem, bolje rečeno apnom, nekaj kamenja, katero je na pol sežgano ali pa čisto nič. In takšen kamen imenuje Savinčan in Zadrečan bvk, bika, fskoro s čistim razločnim i v rodilniku). Naj si na las ne odgovarja staroslov. »b-bk-b« calx —- vendar približno. Kolikor je meni znano, nimamo za to izraza v pismenem jeziku. Ne-bi-li kazalo sprejeti ga? Stara je beseda po rodu — živi še pa vsa krepka
*) Etymologisches Worterbuch der slavisehen Sprachen von Franz Miklosich. Wien 1886, str. 25.
med slovenskim narodom. V omenjenem kraju je v navadi še druga beseda, na uho še manj estetična od prve. Toda reč, katero pomeni, ni tako huda, kakor misliš, kadar besedo prvikrat bereš ali kje zaslišiš. Ako bi bila tako huda, ne bi potreboval vsak dan reči, kateri se pravi pri nas:
19. »Smrdljiva voda". Kaj? vidim z glavo majati in odkimovati večino bralcev — »smrdljive vode pa že ne potrebujem!« In vendar! -— Ce si ne svetiš z električno lučjo, s plinom, ali pa s tresko, in če tudi ni nobene sveče pri hiši, svetiš si pač, ali kakor bi rekel Zadrečan, žgeš pač »sm»rdliv» vad»«. To besedo rabi naš kmet namestu skovane besede, kameno olje: Petroleum.1) »Petrolej« mi je bolj po volji, kakor pa skovana, katere se bode malo kdo poprijel. Se manj pa »smrdljive vode« mi morda poreče kdo. Jaz je ne vrivam nikomur, dasi je narodna, domača. Povedal sem jo pa zato, ker je »originalna«. Kaže namreč, kako si pri-prosti Slovenec stvarja za razne nove reči besede in kako jih kuje učeni Slovenec. Da ni beseda tako napačna, pomisli malo in razvidiš. Petrolej namreč je bolj podoben na oko vodi, kakor pa olju; in da nima najlepšega duha, ve vsakdo. Res prava — »smrdljiva voda« je. Prispodobi poslednji besedi po Slovencih sploh znano »hudičevo olje, Vi-triolol«, in kaj porečeš na to ? Je-li tudi poslednja točni prevod, kakor »kameno olje« ? »Hudičevo olje« in pa »smrdljiva voda« kaj lepi besedi sta! Domači sta, vzrastli na domačih slovenskih tleh.2) Komur sta po volji — piši in govori ji; ne bodeta nam kazili slovenskega jezika.                     (Dalje.)
*) Janežič-Bartel, "VVorterbuch, str. 501.
2) Pri nas, nekje na Notranjskem, pravijo še: »smrdljivec«, n. pr.: »smrdljivec žgati, s smrdljivcem namazati živini kožo itd.«  Uredn.
^
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 5.
153
Dejali so g'a pod ključ; prihodnjo nedeljo pa si je moral navezati na hrbet vse one podavljene kure in piščeta ter jih v spremstvu dveh stražnikov nesti pred farno cerkev, da ga je videlo vse ljudstvo, ki je šlo ravno od maše. Ko
20. „ Umetalen, umetelen, umetelnost", kiinstlich, die Kunst. »Staro-slovenski »umeteli« m., poleg »umete-linu«, m. der Kundige; »umetelinu« kundig, novoslovenski (v Laščah): »ume-taven, vna, vno«, (piši: »umetalen, lna, lno«) adj. geschickt, »umetavnost« (piši: »umetalnost«) f. die Geschicklichkeit; zatorej naj pravilneje: »umetalen«, »umetalnost« ; poleg tega po starej slovenščini »umetelen«, »umetelnost« ; nepravilno je: »umeteljen«, »umeteljnost«; a do konca pogrešne so naše nove skovanke: »umeten«, »umetnost . . . «, to je po mojih mislih resnica; a dokazovanja o tem vendar nijsem hotel dognati niti v »slovnički«, ni tukaj, ker bi vzelo preveč prostora,« pisal je pred desetimi leti pokojni Fr. Levstik *), »naš najboljši nslov. slovničar«, kakor ga imenuje rajni profesor Anton Raic.2) Samo škoda, da »dokazovanja o tem ni dognal« in pa da je ravnal nedosledno. Uči namreč: »nepravilno je ^imeteljen', ,umeteljnost«, in sam tako piše, in po njem drugi. Naj si je bil na glasu je-zikoznanec, vendar je ostal glede na rečeno besedo »glas vpijočega v puščavi«, ali bolje, rekel bi, na zelenici slovenskega jezika, kjer tako brstno poganjajo  tujke,   skovanke  in  slovanke,
*) Nauk slov. županom. Fr. Levstik. V Ljubljani. VI. 198. 2) Stapleton.
so ga izpustili, pobegnil je v gore med svoje »brate«, in vsi so zvedeli, kakega »tička« so imeli.
In to ni bil edin tak slučaj.
(Dalje.)
za domače besede. Naši predniki so že imeli besedo umetelnost, umetelen, umetalen^ in ljudstvo pozna umetaven, umetavnost in tudi govori: zakaj nam treba potem za nemško »Kunst, kunstlich« : umetnost, umeteljnost, umetnija, umeten, kakor se sploh piše in tudi bere celo v najnovejšem besednjaku.1) »Umeteljnost« je nepravilno, »umeten« in »umetnost« do konca pogrešno — po Levstiku. Vendar mislimo, da se bo-demo te It. j. umetnost-i, ker je v hr-vatsko-srbskem jeziku tudi navadna beseda) javaljne odkrižali. Dobro bi bilo sicer, ker imamo domačo besedo za to, a »umetnost« bode težko kdaj popolnoma domača. Kar ven pa iz knjig in besednjakov z besedo »umetnija«, katera je prava skovanka, kar mi priča obrazilo »nija«, katerega »zdaj vse či-harno slovanstvo nema, piše Levstik 2|, razven nas, katerim je naj prvo oča Marko (1781.1.) zapljunil besede, ka-keršne so: »abotnija«, die Thorheit, »prostnija«, die frei Herrschaft, »zdrav-nija«, die Arznei . . . ter za njim je iz (Tiitsmannovega peresa (1789. 1.) prišlo: »škofnija«, das Bisthum, »vesnija«, die Dorfschaft . . . potem iz Vodnikovega: »sodnija« in iz Metelkovega 3) (na 42. str.l : »gornija«,   das Berggericht;   a pozneje
*) Janežič-Bartel, str. 39o, 396.
*)' O. c. pag. 194.
3) Lehrgebaude der slov. Spr. str. 42.
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.)
(Dalje.)
154
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
smo porodili nestvor za nestvorom: »obrtnija, uradnija . . ! « itd. Kajpada vkoreninjenih in potrebnih besedi j, kakor »kompanija, kaplanija . . .« — tujk — ne graja nihče, ampak druge, katerim se lahko izognemo. Vsaj nam zadoščajo: »abotnost, lastnost (bolje svojstvol, sodišče, obrt . . .« in kaj nam treba »lastnija, sodnija, obrtnija, umet-nija . . I1)« »Vredno bi bilo«, ponavljamo z Levstikom, »take j barbarščini slovo dati!« Kar je naposled na besedi slovenski , katera nam rabi za nemško: Kunst, bil bi za edino: umetelnost, in njegov pridevnik umetelen. Tako treba pisati, izgovarjati pa »umetewnost. ume-tevven.« Zakaj tako so pisali naši predniki (tudi umetaleri) in tako približno se govori tudi med slovenskim narodom. Zato razun rečcnega še nekoliko vzgledov v dokaz! Bohorič: »peritus belli vme-telan vojf kovanja . . .« »kunfht, fhti, ars, kunst, vmetelnoft, fli . . .« 2) Dalm. »Satu jeft vshe tebi pofhlem eniga mo-driga Mosha . . . taifti vmeje delati od Slata, od Srebra, Brona, Shelesa, Kamenja , Leffa, shkarlata, gelih shid, platna . . . vfe shlaht isresovati, in vfe shlaht v meta Inu fturiti, kar fe mu naprej da . . . « II. buk. Kronike c. II. p. 235. Cfr. Sir. I. in II. list Tim. Hebr. Japelj II. b. Kronike II. 7. »Pofhli mi tedaj saftopniga mosha, kateri fe na dela is slata, inu frebra, is brona . . . inu vifhnovih shyd saftopi, inu sna isresane dela dobbfti s' tirni vmetalniki vred . . .« Pri Japlju3) imamo poleg »vmetalen« že »umeten«. Pri Dalm. nisem naletel nobenkrat na samostalnik »vmetelnoft, ampak on ima »kunfht« : »po kunfhti teh, kir pilde delajo . . .« »po Apote-karfki kunfhti fturjenu« ; II. Kron. II. XVI. »Kunfht« rabi Dalm. za pomen, kateri sem slišal tudi dandanes med ljudstvom t. j. »prebrisan, prekanjen«. Cfr. I. Mojz. III. Potemtakem bi imeli: umeti, umejem, umetelen, umetelnost, umetelnih — poleg umetalen, umetalnost, umetalnik.
21. „Zivot.u Nihče ne more menda hvaliti pisave onih,   kateri   rabijo kako
*) Prim. Jan.-Bartel, str. 271. 262, 395.
2)   Cfr. Arct. H. 1584. L, str. 5, 57, 136.
3)  Primeri tudi »Japljeve pridige«. 8.
besedo v istem sestavku, v isti knjigi, v istem časopisu v dvojnem pomenu, kakor je navadno z besedo život, katera pomenja včasih »der Leib« včasih pa »das Leben«. Grajati treba tako navado, bolje razvado, nekaternikov, kadar pišejo kaj za priprosto ljudstvo, kakor so knjige Mohorjeve družbe. O tem mislim se je že vsakdo prepričal in mi ni treba praviti vzgledov. Samo to rečem, da mi je bolj po godu »življenje« (takisto »življenjepis), ko život) to je bilo tudi skoro edino nekdaj v pisavi in je še v govoru. Život našemu narodu pomeni navadno »der Leib, Korper«. »Kako lepega života je . . .«3j Toda morebiti mi kdo oponese, da je život še v staroslo-venščini zabeležen. To je čista resnica. Vsaj tudi Levstika) piše: »život znači najprvo to, kar imenujemo »življenje« das Leben«. Tudi naši predniki so pisali poleg »leben, leban, življenje« tudi život = das Leben. Toda to nas ne sme motiti. Zakaj sedaj se govori život = der Leib, Korper, in tako je že pisal tudi Dalmatin. »On nema tudi obeno Plate delati na fvoji Glavi, ni fvoje Brade obriti, inu na fvoim shivoti obeniga fhrinffa fi resa ti . . . inu nema jefti Svetiga: temuzh ima poprej fvoj shivot s' vodo kopati . . . III. Mojz. buk. XXI. XXII. Japelj ». . . inu od tega ne jefti, kar je pofvezhenu: ampak po tem kadar bo fvoj shivot s' vodo vmyl.« III. Mojz. XXII. Vramec 3) piše: »Sto ie potrebno kerfeheniku obrezali i ochifz-titi? fzercze, oehij fzlifanie, vzta, iezik, hogenie, hotenie, pofelenie, oehi, ofztale kotrige ne nofem feleznim, nij kamenom, nij telo ali fino t (—život) nij vude kakoie Abrahamu zapouedano bilo nego duhom finim . . str. 30. . . i fztrahom pofzlufati, imenuuati, i on ehafz znutra i zuuna na zercze i fiuote moien poch-tenie mu chiniti . . . ibd. Za Leben ima »žitek« , . . . da . . . gore vsztanemo v fijtek vekiuezhni . . . 16 ibd. Gutsmann 4) »Leben das shiulenje, shivetje, Leib telu shivot, Korper shivot, telu, truplu
x) O. c. p. 207.
-) Prim. pisavo Stritarjevo.
s) Vramecz, Postila. 1585.
*) 0. c. pag. 161, 171, 173, 552, 557.
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 5.
155
Korper todter Leib .. .« Miklosich piše v svojem epohalnem delu*j: »nslov. živeti . . . živ život leib . . .« Život za nem. das Leben torej ni priporočati. Zakaj, kjer se rabi v pomenu das Leben, dandanes dela le zmešnjavo. Najbolje bi bilo splošno rabiti: »življenje« za Leben, »život, telo« za Korper, in »truplo« za Leichnam ca da ver.a) Tako razliko, najsi ne prav natanko, ima tudi ljudstvo j}0 nekih krajih.
22. „Časi". Kakor je »bliz, blizu und blizi richtig, nur blizo nieht«, pravi gospod Leveč 3|, takisto mislimo tudi za časi in ne »včasi, včasih, časih«. Ako povem, da tako govori ljudstvo po nekih 4) krajih sploh in da so tako pisali splošno naši predniki, je menda dovolj. Trubar: »V tim fe moli fubper to veliko shaloft inu tesku ferce kateru zbali pade tudi na verni ga zhloueka, inu tu pride zhaffi od hudvzha, zhaffi od hudih ludy.« Psalt. 31. str. Dalm.: »Inu najfi zhafsi tudi veffelje vmejs pride taku vfai tuiftu dolgu ne terpy.« Predg.
Okoli Maribora govore navadno »časti« p. časti grem = časi grem. V ptujskem okraju (Št. Marjeta, Haloze) pomeni »včasi« gleieh, »včasi bon priša«, gleich werde ich ko mm en.
23. „&ružaben, družabnik." Marsikdo se bode kar naglo odrezal: »ne, družbenik, družben pravi se Gesell-schafter, gesellschaftlich, Mitglied«, kakor piše novejši besednjak5). A to bi bilo prenagljeno. Zakaj kdor pozna malo glasoslovni razvitek našega jezika, mora priznati, da je »družben, družbenik« po ,hrvaško' kakor ,služben, službenik'. Prva in druga beseda sta tako pisani prav dobri srbsko-hrvatski, ne pa slovenski. Samostalnika, iz katerih sta rečeni besedi izvedeni, imata v staroslov. obliko: »službba, družbba«. Po slovanskih glasoslovnih pravilih dobimo od stslov. službba, službbbnb, službbbnikb, rusko :   služebnik;   poljsko :   služebnik;
a) Etym. W. str. 411.
2)  Hd. 363, 356.
3)  Jahresbericht S. 0. R. Laibach. 1878, p. 28.
4)  Po drugih (na Notranjskem) govore največ razločno včasih, tako i v listu pišemo. Ilredn.
5)  Str. 267, 450.
češko-: služebnik; srbsko: službenik; in slovensko služabnik, kakor sploh pišejo naši predniki iDalm. Trub.) in ljudstvo večinoma govori, izvzemši tiste Stajarce ob hrvatski meji, katerih izgovarjanje ne določuje knjižnega jezika. »Služebnik« je krivo v pismenem jeziku, dijalektično je, kakor »kadianca, dnes, mudro, dug, den, meša, reka ali reko (== rekel), keri, kera, kero, domo, prle.« Po »prleško« je, pa ne po slovensko dobroy) s »služebnikom« vred vse to, kar sem naštel. Južnaslovenska narečja — tudi tisti, kateri sta podlaga našemu knjižnemu jeziku — so izpre-menila stslov. i> in 'f>, kjer nista odpadla, v a in ne v c, kakor hrvatska kajkav-ščina, ogerska in sosedna štajarska slovenščina. Zaradi tega je cerkveno t. j. stslov.; d mi t, vtst, ltža, rm.ln., mtša sluz bb t m>, sluz b bi. nik t.« Po glasoslovnih zakonih poslednjih narečij nastanejo: »den, ves, lež, meh, meša, služeben, služebnik«, po južnih narečjih pa: »dan, vas, laž, mah, maša, služaben, služabnik«, kar so tudi književne oblike in že stare, Dalmatinu in Trubarju navadne. Nekatere izjeme so tudi tu, a zaradi teh ni, da bi pisali drugače. Polglasnik it. j. t, i.) — ker »naša slovenščina ima, odkar jo poznamo, le en sam nedoločan samoglasnik« , piše učeni P. Skrabec 2), »ki zastopa oba staroslovenska« — ojačuje se v a posebno še, kadar nanj pada udar. Postavim: »glasi-m., dimtšMiii, nioštiiit, dHžtnt . . .« Kadar povdar-jamo poslednji zlog, glasi se po naše: »glasan, današnji, močan, dolžan ...« Takisto tudi v služabnik in družabnik iz stslov. »sluz tb t nik t> , druž tb* nik t>« , ker je a naglašen, namreč: »služtba, slu-ŽBbiin., sluz i»bt nik i.: služba, služaben, služabnik in druž t ba, druž &b t in», dru-žb b lnik i>: družba, družaben, družabnik« edino prav po slovensko. Hočemo li priti do edinstva v govoru in pisavi, poprijeti nam se je in vestno okleniti pripoznanih književnih oblik. In če si narejamo po prispodobi (analogiji) samostalnike, nove
') Prim. Danjko »Sprachlehre der Windischen Sprache.« Graetz, 1824. Kadar bo ta slovnica obveljala, tedaj bo tudi dobro po slovensko: den, meša, služebnik.
2) Cvetje IV. 3.
156
Slovstvo.
besede, bodi nam podlaga v pisavi fonetika XVI. stoletja z ozirom na narečja književna. In da nahajamo pri znanih in pripoznanih pisateljih le »služabnik«, skoro ni treba reči. Povedati samo hočem dva ali tri vzglede za »družabnik«. V vže večkrat omenjeni Levstikovi knjigi čitaš na 170. strani: »Družabnik m. kdor je stopil v kako društvo, ta je
LOVENSKO   SLOVSTVO.
»Balade in romance«. Napisal A. Aškerc. V Ljubljani. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1890. Str. 155. Cena broširanemu zvezku 1 gl. 30 kr.— Naslov knjižice nam naznanja njeno vsebino: balade in romance. Značaj vseh 48 pesmij je večinoma res epičen: tu pa tam sili pesnikova osebnost na dan. A vemo, da se strinja nekoliko subjektivizma brez težave z epiko v romancah in baladah.
Predmeti teh pesmij so povzeti deloma iz življenja, deloma iz zgodovine, deloma iz legend-skega in pravljiškega sveta; izmed zgodovinskih imajo nekateri predmeti resnično podlago, drugi so izmišljeni. Obzorje pesnikovo je strogo reali-ško: nenavadni dogodki v življenju, nepričakovano razvozlana spletka, velika nasprotja med istino in videzom, grozna krivica nasilnikov proti podložnikom, brezobzirna prirodna in zgodovinska sila — to mika pesnika. Idej izražajo pesmi malo: najlepša in najjasnejša je ljubezen do domovine, druga veljavna ideja je moč ljubezni do deve, tretja je ljubezen do svobode v mišljenju in v društvenem (socijalnem) ali javnem življenju. Druge ideje se izražajo le postransko, ako ne celo v negativnem smislu z zaničevanjem in ironijo: postransko se kaže nabožnost ali religioznost, jasnejše ljubezen do bližnjega (»Kristus in Peter«), z ironijo se opeva samostansko življenje, samostanska obljuba z obžalovanjem. — To je obzorje pesnikovo. Ideje niso še ideali. Naš pesnik riše najraje istiniti svet in z nekakim zadovoljstvom razkriva njegove slabe strani. Idealov ali vzorov, po katerih bi hrepenel ali on sam ali kateri njegovih junakov, ne kaže nam mnogo. Najbolje riše vzor svoj v pesmi »Časa nesmrtnosti«, veleč: »Časa tvoja je življenje tvoje, Vlivaj vanje vsak dan dobra dela, Dela slavna za rojake svoje . . . Narod tvoj bo pil iz čase tvoje.« Idealizma nam ni treba iskati v knjižici.   Prav je, da sloni umetnik na trdni
potlej družabnik tega društva; das Mit-glied einer Gesellschaft.« Jos. Stritar1) pa piše; »Majhen možiček, sivolas, dasi še v najboljših letih ... bil je ta okrajni sodnik blaga duša, vesel družabnik . . . mrzim in črtim jo tudi še sedaj v javnem in družabnem življenji . . .« __________                                  (Dalje.)
») Zbr. sp. III. 74 in VI. 430.
istini in da vedno gleda v dejansko življenje, stvarjajoč umotvore. Ne sme pa realnosti pretiravati. Naš pesnik obrača pogled prerad v temne strani našega življenja. Nasilstvo, zatiranje, zapeljevanje, zakonska nezvestoba — tu je toliko teme, da pojema v njej slaba svetloba kakega veselejšega pesniškega momenta. To ni zdravi, to je bolni realizem.
Nekateri predmeti pesnikovi so neumestni, za resno, lepo pesem neprikladni. Taki so v pesmih: »Slikarjeva slika. Pevčev grob, Poroka, Balada o potresu, Slovenska legenda, Svatba v Logeh, List iz kronike Zajčke.« Najostreje moramo obsojati »Balado o potresu«, nad katero se mora človek zgroziti. Ali je ironija o molitvi, o procesiji, o božji pravičnosti dovoljena? V tej obliki, v kateri ni izražen nikak razlog za božjo ostro kazen, moramo imenovati tako poezijo prikrito ironijo. — Da bi bil Trubar sedaj v nebesih, ko se je dosti časa vical (»Slovenska legenda«), to si želi pesnik in jaz tudi: ali se pa smejo po krščanskem nauku tako delati novi nebe-ščani, to je drugo vprašanje. Čudno je vsekako, da je Bog proti Trubarju tako dober, a proti ubogim prosilcem, naj jih varuje potresa, je tako krut. Morebiti bode odslej nebeški Trubar pomagal proti potresu, ker je v taki milosti. — »List iz kronike Zajčke« spada v »cronigue scan-daleuse«. Ako bi bili kdaj Zajčki menihi tako ravnali, v kleti se zbirali raje nego v biblijoteki, gotovo je to škandalozno, grdo. O menihih tako pevati, ako ni res, je obrekovanje in ni ironija. Ako pa »je res«, pove naj gospod pesnik, kje je to dogodbo dobil, da preklicem besedo »obrekovanje«. Nekdaj je pač nekdo o razvalinah samostana Zajčkega tako-le pel:
Ni slišat' svefga petja.
Ne služi meša se;
Ni več pobožnih molcev
Dobrotniki pregnani Iz grobov odšli so.
^Sm
2^"»^a^^g\§\SN§^S>^^\^g^
-L3<
SLOVSTVO.
«$-
g^S^\S^\^yg^.S\^-š\ž)svg^^W®\®'®\§N -a\ei\gNj?\S\g\§\ž>Ng)\g\g\®\@'vg\g!
&h-
„DOM IN SVETS' 1890, štev. 6.
187
Te in podobne ideje dokazujejo še veliko bolj, nego navadni pojmi, bistveni razloček med mišljenjem in čutnim zaznavanjem, samostojno, nadčutno delo-
24. »Pohoditi, pohajati'', rabijo nekateri za nemški ,besuchen\ To je pač le lokalizem, katerega uvesti v knjigo in govor nikakor ne kaže, zakaj vsled tega je pomen dvoumen in govor lahko nejasen. Vzrok tej novotariji je najbrž Levstikov '): »pohajati vb. n. pr. bolnike : obiskovati; besuchen (navadno okolo Menguša v Gorenjcih)«. »Pohoditi« sploh pomeni ,zertreten', »pohajati« pa ,herum-gehen1 in ne ^esuchen0. Nekako čudno se glasi n. pr. »Danes sem gredoč iz mesta pohodil vašega sinka« nm. »bil pri vašem sinku.« Zakaj ne bi še za-naprej rabili »obiskovati«, ker je že pri Dalm. in Trub. v navadi in se sploh tako govori?
Nemčizna je, poreče marsikateri. Kajpada je, toda že tako stara, da si je pridobila pravico biti v našem jeziku. Gospod Bartel tudi ni sprejel v svoj besednjak za nemški ^esuchen' besedij »pohoditi, pohajati«, temveč piše na str. 92: »besuchen obiskati (iščem), v vas priti (pridem); obiskovati, obiska-vati; die Schule —- v šolo hoditi.« Nemčizna pa je: »ljudsko šolo je obiskoval, gimnazij je obiskoval v N . ., « Kdaj je kdo slišal tako govoriti našega kmeta? Marveč: hodil je v šolo v N. Ne zametujmo domače govorice! V nekaterih krajih skoro nič ne rabijo besede »obiskovati« za nemški ,besu-chen'. Er bat den Kranken besueht : bil je pri bolniku. Heute hat uns der Ilerr Pfarrer besueht: gospod župnik so bili pri nas. Kommen   Sie  uns  be-
vanje človeškega duha, in zato tudi bistveni razloček med človeško in živalsko dušo.                                             (Dalje.)
i suehen: pridite k nam itd. In če ho-) čemo »obiskovati« popolnoma odstraniti, • treba nam tudi »zameriti« vermessen, [     »blagosloviti« benedicere,  »vpliv« Ein-
>      (luss,   »vlak«   Zug, ...... katere   so
; kolikor toliko nemčizno. »Vlak« sem : čital v Dalm., toda v drugem pomenu. » »Pelaj gori, ker je viffoku, inu versite l     vunkaj vafhe mreshe,   de en vlak ftu-
rito« Luk. V. Ako pa nikakor nečeš pi-
>     sati »obiskovati«, imaš besedo za ta po-\    jem, namreč: I         25. »Posetiti", katere sicer posebno
ne priporočam. Boljša bi bila, kakor je
i     »pohoditi, pohajati,« zato, ker bi ne bilo
l     nobene   pomote,   stara  je  že  in   med
Hrvati in Srbi navadna, kakor tudi Rusi;
Slovenci   so   jo   imeli,   kakor    bereš:
;     »setu asi. posett adventus. posetiti, sv
setiti  invisere. nsl. bozzekacho,  bozce-
j     kachu invisebant fris . . . r, posetrU,«1)
j     piše Miklosich.
t         26. »Varih".   Nekoliko  neprijetno
zadene človeka, kadar sliši besedo »varuh«,  Beselmtzer,   posebno  prav   trdo rečeno s poudarkom na uh — varuh! Ali bi se bolje ne prilegalo govoriti in (     pisati »varih«? Da, celo upamo si trditi, i     da je  varih boljša oblika ko »varuh«, ako ne edino prava oblika v slovenščini. T     Zakaj ljudstvo tako govori poleg »varh«,
>      tako so pisali naši predniki večinoma in končnica   »uh«   nima  lepega   pomena.
: Že večkrat omenjeni MiklosicheAr slovar (str. 375) ima »varuh, varih, beschiitzer.«
i Dalm. piše »Bom li jeft mojga brata varih?« I. Mojz. IV.  »Satu hozhem jeft
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.) (Dalje.)
^ O. c, pag. 185.
*) Etymologisehes Worterbuch, p. 295.
188         Nekaj porabnih misi.ij o slovenščini v govoru in v pismu.
tebe k' varihu poftaviti moje Glave.« I. Reg. 28. Japelj: »Kaj fim jeft varili mojga brata?« I. Mojz. IV. In dodajmo še — tukaj se zopet pokažejo nedostatna pravila naših slovnic, ker nobena izrecno ne razklada končnice uh — da samostalniki na uh zaznamenjajoč osebe po njihovem stanu, opravilu, poslu, svojstvu, posebnosti imajo v slovenščini preziraven, zaničljiv in grdiven pomen. Postavim: »ozdravljuh Kurpfuscher, potepuh, skopuh, debeluh i. dr.« In »v ta koš« ne moremo vreči »varuha« v pomenu namreč, v katerem navadno rabimo rečeno besedo. Zakaj angeljev, svetnikov, cesarja, roditeljev, učiteljev... ne moremo po rečenem imenovati »varuhov«.3) Poleg takih samostalnikov imamo sicer še druge na uh, kateri nimajo grdivnega pomena, n. pr. kožuh tudi kožih, mačuh, Tvphus (od mahniti); piruh: tako namreč piše večina, ali prav ali ne; Miklosich (str. 269) ima le: »pyr-2. nsl. zapiriti se, erubescere, pi-reh, pirh (*pyn»ln>) osterei, pirhati rotli farben«, trebuh.
27. „Z>uhovni, duTiovnik", gcist-lich, der Geistliche. Nekaj časa pišejo nekateri pisatelji »svečenik, svečeniški«. A poslednja beseda je hrvatska, ne vem, zakaj bi jo mi morali rabiti, ki imamo svojo, domačo in tudi dobro. Naj imajo torej Hrvati svoje »svečenike«, mi pa se oklenimo »duhovnikov, mašnikov«. Kaj pa oblika »duhoven« ? Tudi ta ni dobra. »Sedaj semtertja2)v navadno »duhoven, vna«, piše o. Št. Skrabec,3| »se opira na požiranje končnega i, ter bi se zato v knjižni slovenščini ne smelo terpeti. Gdor hoče imeti samostavnik, naj piše: duhovnik, kaker pišemo in govorimo popotnik za popotni.« Pri nas se samostalniki tvorijo od pridevnikov na ik. Torej duhovnik, vernik, podložnih (zakaj »podanik« ?) itd.
*) »Varuha« n. pr. imenoval bi roditelja, — kakor pripoveduje narodna pripovedka — kateri je vzel svoje dete, peljal je v gosto šumo, napravil ogenj, rekel naj se greje, on pa da gre po drva, in potem je izginil ter tako — zapeljal otroka.                                                     Pis.
2)  Pač obče med narodom in zaradi tega ima precej pravice. Glede na obliko samo glej Šuman, Slov. slovn. po Miki. str. 231.    Uredn.
3)   »Cvetje« IV.    1.
28.  „Vest(l, Kakor »svečenik« prikupila se je mnogim pisateljem tudi vest v pomenu : Neuigkeit, Geriicht; iz-gubivši namreč pravo slovensko »vest« , trosijo med svet »razne vesti«. Slovenščina pozna samo »vest« v pomenu das Gevvissen.1) Zato bi bilo dobro slovo dati besedi v drugem pomenu, kakor tudi glagolu obvestiti, obveščati. »Popotnik2) . . . bode . . zalagal prijatelje svoje . . obveščal z.vsemi važnimi dogodki . . .« Zakaj ne, razglašal (bode) vse važne dogodke . . .« Pišimo po domače, in zmirom boljša bode naša slovenščina. Namestu »raznih vestij« pa pišimo in govorimo »razne novosti, razni glasovi, razne reči, novice« itd., kakor pač nanese prilika, le ne »vesti«, kar moti čitatelja, posebno tujca.
29. „Oster, tra, stro", streng, scharf. Slovenci smo bili navadno le »ostri«, tuja govorica nas je napravila stroge. Ta ruska beseda se je že tako prijela slovenskih pisateljev, da se je bodemo javaljne kdaj odkrižali. Da je »strog« beseda ruske oblike, kaže mi in priča stslov. jezik: »asi. sragi, austerus tor-vus . . . strogij streng, das \vohl dem p. srogi seinen ursprung verdankt . . .3) Slovenci bi prav pisali: »srag«4) — kadar bi hoteli biti dosledni, kakor pišemo: »krava, glava in ne: korova, golova«. Toda mi lahko še zanaprej prebijemo brez »stroge« besede, ker imamo domačo »ostro«, kakor govori ljudstvo: »Ta gospodar je oster«.
30.   „3LoŠki" (mannlich) nečejo nekateri biti, ampak »možati« (verhei-rateti. Besedo »možato« najdeš povsod! N. pr. »možato se poteza za katoliške resnice . . .«5) »Možato je le z dokazi in protidokazi pobijati besede in trditve . . .« e) »Deklica mu možato odgovori .. .«7) »možato se potegovati. . .«8)
x) Cfr. Miklosich Et. Wb., str. 390. Cfr. Jan. Bartel.
2)  Št. 1. v Mariboru, 10. januvarja 1890.
3)  Miklosich o. c. 293.
4)   Ali ne tudi »strag«, ker pravimo »streči, strežem«? Sicer pravi tudi Miki.: »strog ist r.«
5)   »Slovenec« 1890.
6)   »Slov. Narod« 1. 1884 in 1889.
7)  Stritar Zb. sp. III. 138, 223, 237.
8)   »Mir« 1890 in več drugih.
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 6.
189
Ni pri nas lista, kateri bi se bil vedno ogibal besede »možat«. Tudi slovarji jo imajo, n. pr. Wolf-Cigaletov, Bartelnov (str. 434), A treba je razlikovati: moški, a, o in možat, a. o ter ne vreči obojnega v eno vrečo. Ze končnica at v možat nam kaže, da ni istega pomena z moškim. Da vidimo! Stslov. možata feavSpo«; maritata . .. m&ž t ski. avSpeTo*; vi-rilis.1) Prva beseda pomeni tisto, kar »omožena« verhciratet -— ne pa »virilis mannlich«, kar je »moško«. In ne samo naša staroslovenščina je tako ločila, marveč tudi naši prodniki so to dobro vedeli, kakor ve tudi priprost Slovenec, kateri se vselej prav moško odreže. Trubar: »Delaite  moshku,   ne zag*aite,
2) Miklosich »Lexicon« str. 78. Et. Wb. 201.
LOVENSKO   SLOVSTVO.
»Loterist.« Šaloigra v jednem dejanji. Spisal Anton Zavrtanik. V Gorici 1889. Tiskal in založil A. M. Obizzi. — Ta šaloigra kaže precejšen dramatičen talent gosp. pisatelja. A ni brez napak. Čudno se nam zdi, da bi bil posestnik Lipe Potokar v tako slabi koži, da bi niti beliča ne imel, vsled česar zastavi, da bi imel kaj za loterijo, celo svojo uro: »verižico je itak zastavil uže zadnjič«. Nedoumno nam je tudi, kako more v 10-. prizoru Lipe tako nenadoma vprašati Primoža, svojega zeta ,in spe', »kakošne številke so zunaj.« In, da bi skoro nepoznanca kar objel uvidevši, da tudi on stavi na loterijo, to nam ne gre v glavo. Sploh pa ima igra, dasi v razvoju ni povsem naravna, lepo namero: odvračati od loterije. In kot taka bode dobro vplivala posebno med prijatelji loterije.
Nepovoljneje se moramo izraziti o jeziku v tej igri. »Kedar se boste sanjali« (str. 3); ako je bil ogenj na nebu, padal je z neba, ne iz neba; — »mi ne vgaja«; »jedenajst« (str. 4); »vgani« m. wgani; »verstice« (str. 8); »hotili« ; »priložnost« bolje: prilika; — »nevem«. Piše se pravilno »mladenič« (str. 9); »koliko term si zadel« (str. 12); »privolenje« (str. 13);   »moj
bodite mozhniga ferca.« Ps. 31. Dalm.: »Zhujte, ftojte u' Veri, rounajte Mofhku, inu bodite mozhni.« I. Kor. XVI. In »Rogerius Palmarium empvreum I, str. 53 (1. 1731)« piše: »Antoni merkaj: Tukaj por tebi bil fim u' vse tvoji nad-lugi, inu gledal fim na tvoje shtritajnje. Sedaj, kir fi fe taku moshku noffil, kir u' tem fhtritajnu niffi oslabil etc« In da le tako po slovensko prav, pričajo nam Rusi, Poljaki, Cehi in Hrvato-Srbi. Bodimo torej še mi Slovenci »moški« v vseh rečeh, pustimo pa, naj se — ženske ponašajo, da so »možate«. (Dalje.)
načrt mora se izpeljati srečno«; »z gospoda-rovo činkvino« (str. 16); »če vam morem s čem rstreči, me bode jako veselilo« (str. 21); »mi-lostivi gospe?« (str. 30) kot vokativ v dvojini mesto: >milostivi gospe«. Levstik pravi o tej obliki: »Mit dem nachklingenden j zu lesen, aber nicht: gospej zu schreiben! (Die slov. Sprache, str. 20.)
Toliko o slovniških hibah v tej knjižici. Mnogo je tudi tiskarskih pogreškov v delu. Naj mi zbok te opomnje nihče ne zameri.
»Loterist« šteje 32 stranij; kupil sem ga za 20 kr.                                                j. l -n.
»Slovensko akademično društvo Triglav« v Gradci v XV. letu svojega obstanka. Spominski listi ob priliki blagoslovljenja društvene zastave. S sodelovanjem Fr. Mohoriča, Fr. Tominška in J. Žolgarja uredil Jožef Rakež. V Ljubljani. Založilo akademično društvo »Triglav«. — Tisk »Narodne Tiskarne«. 8°. Str. 26. Vsebina male spominske knjižice je ta-le: 1. Predgovor. — 2. »Triglavanov zastava« — pesem. — 3. Zgodovinske črtice. — 4. Izkaz o knjižnici in čitalnici. — 5. Imenik bivših in sedanjih udov »Triglava«. — 6. Porod društvene zastave.
Knjižica nam torej kaže natančno, kako se je godilo doslej temu slov. akad. društvu. »Dal Bog, da bi pričujoči spisek nekoliko pripomogel
i        ^SLOVSTVO.
¦¦¦¦¦¦¦                                                                                                                                                                                                                        . • -

?Lž-
Popravki: str. 142: velmca m. vevnica in   snaha   m.   sinaha;   domov   m.   domu
str. 143.
,,DOM  IN SVETI' 1890, štev. 8.
247
po gozdih, kakor zverina; zaide med roparje, ki se mu ponudijo, da se maščujejo nad bratom. Kmalu potem jih privede izdajalec v temni noči v svoj rojstveni grad. Grozen polom se začne; roparji ubijejo grofa Štefana in proti Martinovi volji tudi njegovega očeta. Mlado ženo puste živo, a njenega sinčka odvedejo seboj.
Grof Martin Gvimes ni imel odslej več pokoja v karpatskih divjinah. Bežal je s svojim nečakom iz domovine in prišel slučajno na Kranjsko, kjer se je seznanil z rokovnjači. Kmalu je zaslul po deželi zaradi premnogih grozodejstev, in ljudstvo je podomačilo ogersko ime Gvimes v »Janez Dimež«. Okoli 1.1830 se mu je pokorila vsa gorenjska stran, zlasti kranjska in radovljiška okolica, V ovsiški fari so se shajali njegovi pristaši v nekem gozdu, ki se zato nazivlje poslej »Tatinec«. V besniških hribih je imel bojda kameneno trdnjavo, kamor se je v sili zatekal; nečaka pamuje nekaj let vzgojevala stara rokovnjaška baba blizu Besnice. Njegova moč in silovitost je tako slovela, da je samo ime »Dimež« ljudi kar čaralo. Za njegovo glavo so razpisali zdatno svoto. Dimež pa je hodil po mestih in vaseh vedno drugače opravljen. Nekega semanjega dne ga je neki kmet v Kranju spoznal in izdal; bilo je v priprosti krčmi. Dimež je planil na izdajalca in ga vrgel ob tla; prisotni
Moško torej pomeni lat. ,viriliter' in
nem. ,mannhaft, mannlich'. Takšen je prislov. Pridevnik pa se glasi in piše prav le: moški, moška, moško. Potemtakem je  pogrešno,   pisati:   ,možk  ali
pivci so se še o pravem času zavedeli in uklenili razbojnika. Z njim vred so prijeli kopico njegovih tovarišev. Prvo noč potem so jih peljali v Ljubljano; četa stražnikov jih je spremljala, Med Kranjem in Loko so planili na-nje rokovnjači in po hudem, krvavem boju osvobodili Dimeža in drugove. Nekateri so obležali na mestu, med njimi tudi star ropar, ki je pred smrtjo izdal Dime-ževo zavetišče.
Ko je kmalu potem tolpa vojakov obkolila kamenito gorsko trdnjavico, dobili so v roke do malega vse rokovnjače in malega dečka, ki doslej niti vedel ni, kje in kaj je. Strijc ga je srčno ljubil in ga poučeval v molitvi, čitanju in pisanju ; tovarišem pa je ostro prepovedal žaliti kdaj nečaka. Dimež sam za časa onega napada ni bil doma. Ko pa je videl, kako so mu pobesili vse prijatelje in mu uplenili najdražji zaklad — ljubljeno dete, divjal je, kakor besen po gorenjskih gozdih iz kraja v kraj. Nečak je stopil kot novinec v neki kapucinski samostan na Avstrijskem; a doslej ni še vedel, kje se je rodil. Zvedel pa je kmalu, ko mu je strijc pred svojo smrtjo vse pojasnil. Roparja Dimeža so našli v neki opekarni pri Besnici zadušenega. Mladi grof Gvimes —¦ sedaj kapucin — pa je zvedel, da njegova mati živi kot redovnica v nekem ogerskem samostanu.                                  (Konec.)
movšk/ Zakaj »prilogi na -ski—uči gosp. J. Suman rl — so danes v obče zgubili
') Slovenska slovnica za srednje šole. Josip Šuman v Celovcu 1884, str. 129 in SI. si. po Miklošičevi primerijalni, v Ljubljani 1882, str.271.
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.)
(Dalje.)
248
Nekaj pokabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
svojo nedoločno obliko.« J. Škrabec *) pa med drugim celo piše: ». . . Ako se torej dandanašnji vnovič prikazuje pisava na -sh brez t, kaže to nepoznanje glasoslovnega značaja in zgodovinskega raz vitka našega jezika — in ako se kedo pri tem sklicuje na sedanjo iz-reko nekaterih krajev, naj piše po tisti izreki z ,rešpehtarjevo kuharco1, tudi velk za veliki, mat za mati, otroc za otroci, nek za neki . . .« Stara slovenščina ima določno obliko: nekyj (nekhji), in le določno obliko pozna srbščina: neki. »Kjer ne goltajo končnega k, piše dalje učenjak, »tudi naši Slovenci govore le neki, in le samo neki so pisali naši prvi pisci.«2) In kakor »mošk«, takisto nepravilno je tudi »nemšk, katolišk, prerošk, človešk, otrošk, slovensk« . . . katerim nepravilnostim treba enkrat za vselej slovo dati. Poprijeti pa se nam je edino pravih: nemški, moški . . . kar se tudi laže izgovarja in je lepoglasneje. In za moško — še dva vzgleda! Megiser3) »Mannlich Viriliter Moshku po moshkem«. J. Japelj: »Kateri bo tvojim befsedam super govoril ... ta ima vmreti: bodi le ti terden, inu moshku fe dershi.«
Pomislimo še nekoliko! Končnici ski in at sta popolnoma različni. Poslednja »samostalnikovi koreniki pritaknjena« uči gosp. dr. Sket4), »kaže na imetje ali obilico vtega, kar pomenja ime«; — in gosp. Suman5) uči isto. A ski — ta jako rodovitna končnica — prirašča (op. prirasta je prav pis.) brez ozira na spol imenom narodov, stanov, krajev in časa. Ona tvori tako imenovane splošne svojime pridevnike, kateri kažejo, kar je lastno več osebam skupaj ali vsem ljudem kakega naroda ali stanu, ali pa
*) Cvetje IV. 11.
2)  Pišimo raje moslii in ne »možki«, ker je prva oblika skrčena iz: možski — stsl mežiški.. »Pred končnico — ski prehajajo goltniki in šumniki z obrazilnim s v s; n. pr. kovač — kovaški (kovačski) . . . mož — moški (možski).« Prim. A. Janezičeva slov. slov. 1889,  str. 133.
3)  Le. Dictionarum quatuor linguarum vide-licet germanicae latinae illvricae (quae vulgo Sclavonica appellatur) italicae sive Hetruscae acutore Hieronvmo Megisero . . . 1592 . . .
4)  O. c. str. 133, 134, 136.
5)  O. c. str. 234.
vsemu kraju, vsemu času«. In še to: ako bi bilo možato = viriliter mannhaft, mannlich, moralo bi biti ženato \veiblich, weibisch, česar pa menda ne trdi nihče. Zakaj staroslovenski »ženatt «pomeni po Miklosichu faquvtiq maritus, in »ženjat« m. »ženat« pomeni heiratsfahig po Sumanu. O končnici at (ata, ato) in njegovi so-rodnici po gramatikih it (ita, ito) izpre-govorimo o priliki več v tem listu.
31. Zaščitnih — Beschiitzer, Pro-tektor. »Dom in Svet« piše med drugim na str. 146 in 165, 6. št. »gostil se je njegov gospod Jurij Kobila . . . pri svojem pokrovitelju Krištofu . . . da bi se ne zameril svojemu pokrovitelju. . .« Cestokrat naletiš po dnevnikih, leposlovnih listih, po knjigah na besedo »pokrovitelj«. Beseda ta ima vendar nekoliko tuje lice. Res je občna Rusom, tudi Hrvati jo rabijo; v srbskem jeziku ji je pravo odpovedal Zivanovic, dober poznavalec srbskega jezika. Tudi slara slovenščina jo pozna. Suprasaljski kodeks (str. 2) »s t. pas t i pokroviteh boieštiihi. se jego . . .«; pokrovitelj raejcaanfe te-gens, piše Miklosich. Dasi je stara, dasi v navadi našim bratom, mislim vendar, da je ne kaže udomačiti in rabiti pri nas. Zakaj samostalniki na telj so novejšega kroja; dado se tu pa tam bolje zameniti s samostalniki na ih, ec. Poslednji končnici sta bili tudi v navadi našim   prednikom.   Postavim   prositelj
— prošnjik, rešitelj — resnih, stvaritelj
— stvarnih, odrešitelj — odrešenih, po-slušatelj — poslušavec (»poflufhavez« Jak. list L, »samohvalci« III. II. list Tim. Dalm.j itd. »Pokrovitelja« bi pa kazalo zamenjati z mščitnih-om, katera beseda se domače glasi, in v našem jeziku imamo glagol ščititi, —¦ (zaščititi) in samostalnik ščit in iz njiju lahko napravimo pravilno zaščitnih. Dalm. »Bug je nafh fzhit, bramba inu Ion.« »Nebuj se Abram Jeft fim tvoj fzhit. . .« I. Mojz. buk. XV. Trubar: »Brani ti mene, mui Bug, pred muiemi Souurashniki, Szhvti ti mene pred . . .« Ps. 59. Zatorej mislim, da bi bolje bilo splošno rabiti »zaščitnik« za r. »pokrovitelj.«
32. „Besednjak" je pač najrablji-vejša beseda za, nem. »Worterbuch«. Rabijo se sicer tudi:   »slovnik,  slovar,
#
„DOM IN SVETI' 1890, štev. 8.
249
rečnik, besedišče«. Ali so pa tudi vse enako vredne, da jih priporočamo? Menim, da niso, akoravno sem na strani 187 in 189 tega lista sam pisal »slovar«, »slovarji«. Jaz bi le bcsednjak-u priznal popolno pravico, druge bi pa zavrnil. Zakaj »rečnik« je po srbsko; »slovnik« po češko dobro, »slovar« pa najbrž — nikakor. ,Wort' splošno pomeni »besedo«, »reč« pa vse kaj drugega. Ce rabimo »rečnik« za nemško Worterbuch — ne rabimo svoje besede, ampak srbsko-hrvatsko, kjer znači »reč« das Wort. Kaj naj pomeni »rečnik« ? Res ima Miklosich ') tudi besedo »reč wort, ding«; vendar je ta »reč« le lokalizem, ker se le ob meji rabi za ,Wort\ In če smo sploh »reč« zamenili z »besedo«, treba, da tudi »rečnik« zamenimo z »besednjakom«. Iz istega razloga moramo obsoditi tudi »slovnik«. »Slovo« nam ne pomenja ,Wort\ kakor v stslov., ampak »Abschied«. Tudi ni iste kore-nike (slu), marveč je »slovo«, kjer je udomačeno, iz »svu: Daran schliesst sich das thema * svobu an:... nsl. slobost fiducia trub. svoboda, sloboda, slobodo vzeti dafiir nun slobo ung. slovo vzeti abschied nehmen.«2) Glagol »sloveti slovim . . .«3) pa tudi vse drugo znači, kakor govoriti, besedo vati. Zato nima »slovnik« v rečenem pomenu pri nas pravice, in tudi ne bi pomenila »Worter-buch«, ampak »Sprecher«, kakor pomeni » besednik, besednica « , » Fiir-sprecher Fiirsprecherin« ali pa kaj drugega. — »Slovar« nima niti prave oblike. Zakaj -ar pomenja moške osebe z ozirom na njih opravilo ali rokodelstvo4), n. pr. drvar, goslar, pekar, zidar, mesar — in semkaj menda ne spada »slovar«. In kaj naj pomeni ? Pustimo vsakemu svoje in Slovenci glejmo, da tudi ohranimo svoje!
33. „ Vetriti, prevetriti, 2?revetro-vati" — liiften, ausliiften. Prva beseda živi še med ljudstvom, preprostimi Slovenci in zato naj se je poprimejo splošno  tudi  omikanci.   Zakaj   »zračiti,
J) 0. c. str. 274.
2)  Miklosich Etyml. W6rterb. str. 332.
3)  Ibid. str. 308.
4)  Sket. o. c. str. 122.
prezračiti« je nemčizna. Kmet naš svojo obleko »vetri« in gospodinja »preve-truje« rute, prte in jih ne »zrači«. Takisto delajo tudi drugi Slovani. Češki: »Kde se ve škole malo nebo nic ne-vetra, stavaji se deti chudokrevnymi, nervosnimi. . .*).« »Vetr, a m. derVVmd vetrati (-dm) neco ausliiften.«2) Hrvatski: »Vidite, rekoh, to čini svježi zrak! I poučili ga, kako bi se i stanovi vjetriti morali . . . . U našim školama . . . nema ni govora o ventilaciji umjetnoj, jer . . . Treba, da si pomažemo običnim provetrivanjem« 3); Ruski: »prevetriti , vyvetrivatt liiften.4)« Poljski: »Wie-trzyč 1) . . . Wywietrzyč liiften (d. i. der Luft aussetzen, Luft hineinlasson . . .« 5j
34.  „Na žalost, žal." Sedaj je navadno med olikanci »žalibog, žalibože«, po ,leider (Gott)1 napravljeno. Dobro bi se bilo povsod izogibati takim izrazom, soseb pa v knjigah in časopisih, kateri so namenjeni stebru slovenstva, našemu kmetu. Na mestu
35.   »Naposled, slednjič, posled-njič" rabijo »konečno«6); a živi jezik besede »konečno« ne pozna. »Konci« sem slišal v ljudstvu in to besedo — če me spomin ne moti — ima tudi Levstik, Itoda v drugem pomenu). Tudi imamo za ,end-iich' dobre (rečene) besede, rabljene od naših prednikov in vrstnikov, soseb od preprostega Slovenca. Naposled je »končno« in »konečno« nepravilno napravljeno. Ker če je »končno« pismeno prav, tedaj je tudi »donšnji, danšnji«, in če je »konečno« kje v navadi, tudi pismeno ni prav. Po naše namreč — piše učeni o. Skrabec7) — bilo bi: »ko-načno, prim. mertvec: mertvaški, denes današnji; zakaj ne bi bilo dobro po domače ,na zadnje, naposled?1 Tudi »zadnji« bi dobro bilo namestiti s »poslednji«. Zakaj »zadnji« pomeni bolj ,der die das hintere posterior', n. pr. prednji in zadnji del pri vozu. Potemtakem tudi: posled-
J)   Paedagogicke   Rozhledy   4.   sešit.  1890. str. 143. v Praze.
a) Slovnik kapesni, Josef Rank str. 930.
3)  Napredak, str. 23, 7, 1890. Zagreb.
4)  Russisch-deutsches W6rterbuch, str. 596.
5)  Polsko-nerniecki slownik str. 943.
6)  Nekateri pišejo »končno«.
7)  Cvetje VIII. 5.
282
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
Ig pripovedovalec, on je tudi nekak prerok. Kakor je naš Prešern zapisal krilate besede:
Vremena bodo Kranjcem se zjasnile, Jim milši zvezde, kakor zdaj sijale —
tako prerokuje tudi Mažuranic narodu lepšo bodočnost v »Viekovih Ilirije« :
Nočna sjena opet se uklanja, Jur iztiču zrači od danice I za njome pomoljava lice Mjesec sjajni i Imine razganja, Tmine vašom krvju opojene I neslogom davnjom zadojene.
Sad gle onoga starinu junaka. Kom sunčana viek ne sieva zraka. Kako prije pokraj puta staja Sav u suzah prigudjujuč Marka I ubogog proseč sebi darka, Kak sad veseo davori bez vaja *) Kak radostno davor gusle cvile, I oko njih poskakuju vile.
Pa ne samo ožjo svojo domovino je ljubil Mažuranic, z isto ljubeznijo je gorel tudi za celo širno slovanstvo. In le s takim obzorjem, le vsled tako živega zanimanja za velike ideje narodnega
*) Žalovanje.
življenja slovanskega je mogel postati Mažuranic Hrvatom to, kar jim je, namreč izpopolnite!] Gundulicevega »Osmana«. Zgodaj že je bil spoznal nekatera dela dubrovniške književnosti. Se bolj pa se kaže, kako je vplivala ta književnost, zlasti pesnik Gundulic, na našega pesnika od 1837. L, ko je Gaj pričel pri-občevati v »Danici« odlomke iz Gundu-lica. Nekatere posebnosti Gunduličeve privzel je tudi naš pesnik popolnoma, kakor n. pr. kopičenje sinonimov, katerih se še v »Gengijič-agi« mnogo nahaja.
Dolgo je morala Hrvatska čakati moža, ki bi jej mogel dopolniti nedostatno epsko pesem »Osmana«. Gundulic namreč, kakor mislijo učenjaki, ni mogel več dovršiti celega eposa, ker ga je prehitela smrt. Lotil se je bil tega težavnega posla Peter Sorkočevič ter dopolnil 14. in 15. spev, vendar pa speva nista ugajala. Sorkočevič ni imel dovolj pesniškega daru, in nedostajalo mu je znanja zgodovinskega. Gundulicu kos je bil le Ivan Mažuranic, da, on ga je celo prekosil.                              (Konec.)
^
m
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.) (Dalje.)
36. „Waseliti9 naseljevati, naseljen". Te besede so domače in ne samo slovenske, marveč slovanske, navadne soseb južnim Slovanom za »be-volkern, bevolkert.« Janežič-Bartel ima na prvem mestu (str. 94): »obljuditi, obljuden«. Da so uljuden, priljuden, od-Ijaden navadne v govorici priprostega Slovenca, to vemo, ne vemo pa, kje »obljuditi, obljuden«. »Obljuditi, obljuden« je pri nas Slovencih pač nem-
čizna, kakor je pri Srbih: »napučen (bevolkert, puk-Volkj«. Pa tudi ne potrebujemo rcčenih besedi j novega kova. Saj imamo domače: naseliti, naseljevati, naseljen , Znanje
svetu . . -1)« Zato pa si ni treba nikomur razbijati glave, je-li »obljujevati« (obljuditi bevolkern) ali »obljudovati« pravo,
»Odkar   je   zavladala   fraza: e  moč-   po vsem naseljenem
J) Jos. Stritar Zbr. spisi VI. 437.
„DOM  IN SVETi' 1890, štev. 9.
283
nobeno ni dobro slovensko. Zatorej ji treba odpraviti iz knjig- in časnikov, kakor »ljucl-a«, za kar imamo ljudstvo, »Ljudi«, populus je v staroslovenščini; sedaj rabimo: ljudstvo, ljudje, ljudski, kar prav za prav pomeni: fremd, den Leuten, nicht mir, gehorig.1) Tako govori naš narod. Zoper »obljuditi, ob-ljudovati« pričajo i naši bratje. Srbi in Hrvati imajo: »naseljen, naseon, na-selan«; Rusi: »žiteljami naselitb, zase-litb, bevolkern«; Hrvati: »U to doba (568—582) dakle biše današnje iztočno Alpinske zemlje: Austrija . . . naseljene slovanskimi plemeni.. .a)« —Enako prebijemo lahko brez »predela«, za katero besedo imamo domačinko:
37.   „Kraj, -a, olmlica'. Nedavno sem čital: »Ta predel njegov zove se ,Bella vista'.3)« Beseda »predel« v omenjenem pomenu se je zavrgla v slovenski jezik najbržeiz srbsko-hrvatskega jezika. Ta jo je pa sprejel iz starosl. ali cerkvenoslovenščine, za kar nam priča izgovor in pisava v srbskem jeziku. Naše ljudstvo ne pozna rečene besede v tem pomenu. Pozna jo pa staroslovenski jezik, v katerem se glasi: pr-ndf.lT> in pomeni optov finis4), regio. V našem jeziku ne pomeni »predel« ničesar od tega. Miklosieh piše : »delti 1.: asi. deli theil, deliti theilen, nsl. del deliti, predel, predal.5)« Zadnjo besedo izgovarja pri nas ljudstvo »predaw« in pomeni kakor »predel«: Abtheilung, Fach6); Ladlein im Kasten, Stand im Stalle, Scheide\vand.7) Potemtakem govorimo, kakor naš kmet govori: »Temu kraju se pravi« ali »ta kraj, ta okolica se zove . . .« ; »ta kraj je lep«, in pustimo v miru »predel« v pomenu: Ge-gend, Umgebung.
38.   „Heč, posel, stvar, opravek, opravilo" die Angelegenheit, affaire. Jako razširjena spaka po knjigah, časnikih in v govoru omikancev je beseda »zadeva«   v pomenu nem. Angelegen-
*) Cfr. Miklosieh Etym. Wrb. 172. a) Vienac 1890 br. 27 i 32.
3)  Ljublj. Zvon 1890, str. 418.
4)  Miklosieh, Lex. 1. si. vet. dialeeti str. 136.
5)  Miklosieh, Etym. Wrtb. str. 46.
6)  Janežič-Bartel Wrtb   str. 164, 204.
7)   Gutsmann str. 537.
heit. Nobeden naš list se je ne izogiba, povsodi zadevaš ob njo. Toda »zadeva« v pomenu:   Angelegenheit je še nova. Gutsmannov   besednjak   je   ne   pozna. Za »Angelegenheit« ima (str. 13):  »na-leshezhnoft,  nadleshnoft,  perfkerbnoft, perf kerblivoft,   opravilnoft«.    »Zadeva, zadjeva« pomeni:  impedimentum,   das Hindernis,  kakor   v  srbščini 3),  tudi v slovenščini.  Glag^ol   »zadevati«  pomeni med drugim  tudi:   impedire,   hindern. In ker »zadeti« treffen,  »zadevati« be-treffen pomeni, skovali so pri nas,   ne poznavajoč duha slovenskega jezika, na podstavi nem. govorice:   »was das be-trifft« besedo »zadeva«  ter ji  dali neokretno značilo:  »die Angelegenheit«2). To pa zadeva ob duha ne samo slovenskega, temveč sploh slovanskega jezika. Že to,  da naše ljudstvo ne pozna raz-ven iz časopisov  in knjig besede »zadeva« in je tudi ne rabi, je živ dokaz, da ni beseda domačega kroja. Naš kmet, kateri rad povprašuje za svet, ne reče nikdar:   »Rad bi govovil z vami ali ž njimi o ti zadevi, o neki zadevi«, marveč: rad bi govoril ž njimi,   z vami o ti, o neki reči;   moral je  iti v mesto, ali k I. I. zavoljo  neke reči« itd. Govorimo  vendar  po  domače  slovenski! Ne: »vsekakorje pa vera kot spoznanje predmet in zadeva razuma«, marveč — predmet in stvar razuma«. Ne : »go-rečnik v verskih zadevah«, marveč — v verskih rečeh ali s t v a r e h. Ne: »v občinskih zadevah«  nego »v občinskih stvareh ali rečeh«. Ne: »v zadevah svojega poklica«,   ampak   »v poslih, po   opravilih,   opravkih  svojega poklica«. Ne pišite na zavitke: »službene zadeve«, temveč »uradne reči«! Ne: »kupčijske, obrtne zadeve«,   ampak — »kupčijske, obrtne   reči,   stvari, kupčijska opravila«. Ne:  »ministerstvo, minister   zunanjih,   notranjih   zadev«, ampak   ali:  »ministerstvo v poslih  zunanjega, notranjega »področja«, ali: »minister.v zunanjih, notranjih poslih«, ali pa »minister zunanjih, notranjih poslov.«   Poslednje  imajo   tudi  Srbje  in Hrvatje, n. pr.  »minister vnanjskih po-
x) Vuk Št. Karadjic b. str. 171, 172.
2) Cfr. Fr. Levstik. Nauk slov. žup, str, 203.
284
SCHOPENHAUER.
sala«. Zato mislim bi dobro bilo, da mi pustimo »minister . . . zadev« ter pišemo in govorimo po enem ali drugem omenjenem načinu. Zakaj beseda »posel« (izgovori posmv) je domača, znana in pomeni pri nas, kakor pri Srbih in Hrvatih »posao, poso«, med drugim tudi Angelegenheit, affaire, negotium. S kratka, mislimo slovenski, in bodemo tudi govorili in pisali. Le poglejmo Levstikovo knjigo: »Nauk slov. županom«, v kateri piše le: »občinske reči, stvari, občinski posel, opravek« itd. Postavim : »to oblastvo je druga sodnja stopinja ... v občinskih stvareh.« »Blagajniško posle naj župan opravlja sam.« Taka pisava je domača, res slovenska.
Se nekoliko vzgledov, v katerih bi današnji Slovenci gotovo rekli »zadeva«, predniki naši pa so drugo besedo za to govorili. Tako piše Dalm. »Ti nemafh Vb o siga sagovarjati v' njegovi rezhi. Ti nemafh tvojega Vbosiga Praudo pre-oberniti v' njegovi rezhi«. II. Mojz. 23. »Tu nej dobru kar ti delafh: Ti fe prevezh trudifh, inu ta folk tudi, kateri je per tebi. Sakaj ta rezh je tebi fa-mimu pretefhka« 18 ibd. »Jeft imam tebi o Kraji eno rezh fkriunu povedati«. Judic. 3. Japelj : »Ti ne delafh prav ... le to opravilo je zhes tvojo mozh.« II. Mojz. 18.
(Dalje.)
*ig^
Schopenhauer.
(Slika iz novejše modroslovne in kulturne zgodovine. Spisal dr. Fr. L.)
(Dalje.
^pomladi 1814. leta gre Schopenhauer v Draždane, ki so se mu bile že poprej priljubile, in začne misliti, kako bi izvršil veliko modro-slovno delo, s katerim bi se povzdignil do prvega filozofa 19. stoletja. In res! Kmalu spravi svoje misli in nazore v nekak sestav, modroslovni nauki se mu začno snuti in v štirih letih je bilo delo dovršeno. Podlaga za to delo je bil pač najbolj Kant, a kaj ugodna sta bila Schopenhauerju tudi Francoza Helvetius in Cabanis, materijalista v pravem pomenu, iz katerih ni mogel povzeti niti mrvice čisto zdravega mišljenja. Pa tudi »poetični pesimizem« Chateaubriandov in Bvronov je imel mnogo moči na njegovo mišljenje in tako je zavil odločno v pogubni tok pesimizma. Pristaviti moram še, da se je že v Vojmiru pečal z indijsko staro zgodovino in vero — z buddhizmom, kar je pač tudi pripomoglo, da se je na to stran razvilo njegovo modroslovje.
Spoznali bodemo pozneje, kakšen je bil sad, ki se je razvil iz tega cvetja, iz tega  učenja.    Mimogrede  omenjam
tudi, da se je to učenje čudno vjemalo z njegovim življenjem. Bolj in bolj se je zavil naš filozof v zaničevanje sveta in ljudij, katere je imenoval s častnim naslovom »bipedes« — dvonožce; čim-dalje bolj je spoznal dolžnost, vse čutne nagone zatirati in moriti, a ob enem se je udajal sam že tu v Draždanah, kakor pozneje, jako nečastnim pregreham in se valjal v blatu človeške slabosti. Njegov življenjepisec imenuje tako počenjanje »pravice mladosti« in to nam kaže dovolj, kakšni nravni nazori prevevajo omikance in modroslovce Scho-penhauerjeve vrste. Prav isti življenje-pisec trdi, da se ne smemo izpodtikati nad tem nasprotjem med življenjem in naukom Schopenhauerjevim. Saj je bil misijonar resnice za človeški rod. »Kdor ne zna ločiti nauka in življenja, spoznavanja in delovanja, utegne biti dober človek, pravi kristijan, a filozof ni, in naj pusti naše filozofe v miru.« Kakšni, res grozni nazori! Gorje narodu, v katerem bi se ugnezdili!
Modroslovno delo,  katero je pisal v Draždanah   imenoval je: »Die Welt als
310
Nekaj pokabnjh mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
lite, fraternite iz francoske revolucije. 1873. 1. ga je ves narod hotel imeti za bana, kar je tudi postal. Ostal je narodu zvest   do   konca;   njegove
zasluge
za
hrvatsko domovino so velike tudi na politiškem polju, a najbolj bode slovelo ime Mažuraničevo kot pesnika »Osmana« in »Cengijič-age«.
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. Lekše.
(Dalje.)
39. „I&iti, -idem, izešel, šla, šlo, izšel, šla, šlo." Jako pogostokrat či-tamo po naših časnikah, časopisih in knjigah oblike: »izišel, izišla, izišlo«. Pa te so pogrošne.1) Zakaj kakor je krivo »išel«2), takisto je tudi: »izišel, šla, šlo«. Pomniti namreč treba, da ima glagol: iti, idem, dve osnovi: i in šed v naši, kakor v stari ali cerkveni slovenščini: i ii-ti) in šbd, kateri pa imata isti pomen. Razloček je med njima samo ta, da nimata obe osnovi istih naklonov. Kakor v stari slovenščini osnova š\od, tudi v novi slovenščini osnova : šed ima samo I. in II. tvorni pretekli deležnik: sbtZt, šbH, pri-šedši, šel, katerih pa nimata osnovi: i in id. In potemtakem je edino pravo pisati: izšel, -šla, -šlo, ali pa bolje: izešel, izešla, izešlo, kar se pravilno izgovarja: izvšam, izvšla, izvšlo, t. j. s polglasnikom » po predlogu iz. Ali odkod oni e t. j. », namreč glas med a in e, med iz- in -šel? Glas e = », je ostanek stsl. ali cerkv. slovenskega i> od predloga izrb. Da je lože izgovarjati: »izi2Ši3w, šla, šlo«, pisano: izešel, -šla, -šlo, prepriča se lahko slednji, in da je bolj opravičena pisava: »izešel od izšel«, izpriča nam današnji »guč« štajarskih Slovencev ob meji hrvatski, kakor tudi pisava naših prednikov. Dal-
J) »Dom in Svet« ima str. 224: »izišlega« (po pomoti), dasi navadno piše: izšel. Ta tukaj grajana pisava izvira od Hrvatov, ki pišejo izači, a: izišao, izišla.                        Uredn.
2) Prim. Slov. slovnica, spisal J. Šuman v Celovci 1884, stran 57. Po Miki. primerjalni str. 144. Janežič-Sket str. 73.
matin: »Inu nekoteru je padlu na pe-zhovje, in kadar je bilu isefhlu je vfah-nilu . . . Luk. VIII. . . . prejden je Son bilu isefhlu . . . Jud. VIII.
40. »Izhajati, -jam", kar pomen' nemški; ausgehen (ofters),  aufgehen solncu),   herauskommen ,   auskommen, erscheinen.   Toda   te   nemške   besede, soseb kadar so pridružene kakovi drugi besedi, imajo poleg našega pomena š jako različne pomembe. In to je napotilo, bolje zmotilo nemško misleče Slo vence, da so zatrosili v slovenski jezi nekaj nezmiselnih germanizmov. Imamo namreč pomisliti vselej, da je vsakem besednemu   pomenu   in   značilu   iskat' povoda v svojstvu, posebnosti, razmerju, stališču, predstavi.   Kako   pa je vse to različno pri raznih narodih, mislim, še omenjati ni treba. In prav  glede na to treba nam  pazljivim biti,  kadar slov nimo kakšno   besedo tujega jezika. I kako se smešno vedemo pri tem,  pri čajo nam prejšnje nemške besede, ka tere naj nam nadomešča v slovenščin »izhajati«,   tudi  če  jo  še  skladamo kako drugo besedo.   Res je znana re cena slovenska beseda našemu ljudstvi in jo tudi rabi za vse imenovane nem ške besede. Toda kadar jo je treba zlagati s kako drugo besedo, občutljivši je pri-prosti Slovenec od olikanega, navadni kmet od gospoda.  Bolj   se še  namre" zaveda narodnega duha, najsi kramljajo upotrebljava mnoge nemške spakedran besede. Nemški besedi: »ausgehen« i »auskommen« sta različnega značila. T nam pričajo tudi vsi drugi jeziki. Nobe
„DOM  IN SVETS' 1890, štev. 10.
311
nemu ne pride na pamet, ki količkaj nemški ve, reči: er kann nicht mit dreissig Gulden ausgehen, nam. auskommen. In to treba, da si tudi Slovenci zapomnimo. Zakaj ne. samo zoper duha slovenskega, temveč sploh slovanskega jezika, torej popolnoma pogrešno je govoriti in pisati : »ne more shajati s 30 gld. na mesec, s to plačo ne more shajati . . . shajati s čim, shajati s kom«, za nemški »mit dem Gehalte kann er nicht auskommen, mit jemandem auskommen, auslangen, ausreichen mit etwas.«r) Prijatelj! lahko moreš izhajati vsak dan ne samo s 30 gld. na mesec, tudi s 30 krajcarji v žepu: a druga je, ah bodo zadoščali, bodeš-li zadosti imel za svojo potrebo, morešdi s tem živeti. Obto obžalujemo, da so prišle rečene besede v najnovejši besednjak. Izpahniti jih treba pri novi izdaji kakor tudi iz drugih knjig in dati jim slovo tudi v govoru. Govorimo in pišimo pa za rečene nemške besede in fraze po domače, slovensko: dovoljno imeti, dosti, zadosti imeti, zadoščati, š čim živeti in podobno, kakor že nanese govorica, Tako piše poleg rečenih besedi) tudi omenjeni besednjak. Tega bi sicer ne bilo treba dokazovati, ker se o tem lahko prepriča vsakdo, ako le malo pazljivo posluša, kako govori naše ljudstvo. Vendar ni odveč, če povem nekaj vzgledovv iz drugih jezikov. Srbski piše Vuk St. Karadjič: »dosta-nuti, ne; dostati, stane hinreichen »suf-ficio. Biče tebi vina izobilja, Ako čaru ne ce ni dostati.« — »My«, piše znani češki dialektolog František Bartoš, »s penezi, s platem vvstačujeme« ; ne: »vy-chazeti (= naš izhajati). Vvstačiti s čim, nač k čemu, auskommen, auslangen, ausreichen.« Ruski: dostatočnv, dosta-točnynn> bite, dovolbno im-r.tb«; angleški : »to have enough, to suffice«; francoski: »suffire« ; laški: »aver a suf-ficienza, bastare« ; španski: bastar, tener lo bastante«. Vse to nam priča, da so res popolnoma pogrošna rekla: »shajati š čim, s to plačo ne more shajati«. In kakor so ta, isto je tudi z: »izhajati s kom,   mit jemandem auskommen«2),
*) Prim. Jan.-Bartel: 59., 60., 61. a) Ibid.
za kar imamo v navadni govorici: dobro se imeti s kom, pri kom; pri njem se ne more biti, ž njim ni mogoče biti, živeti; strinjati se s kom. ne moreta se trpeti, in tem podobna, Kaj pravi Slovenec — kmet o sosedu, s katerim se ne moreta, kako govori hlapec o gospodarju, dekla o gospodinji ... pri kateri ni mogoče biti, znano je vsakemu: le redko kje »izhajajo«. Zato pustim to ter rajši povem nekaj vzgledov za te in podobne naše izraze iz drugih jezikov. Ruski je : »prožitb, mit jemandem auskommen; nesladitt, nicht auskommen«. Češki lepo piše B. Nemcova: »S Bartou byla pofižena« in se tudi govori: »ne molili se spfahnouti, sie konnten nicht auskommen, srovnati, srovnavati se, snašeti v dobre shode žiti in ne vvjiti«. Francoski: »s'accorder avec q.« Dobro bi bilo, da bi se take fraze priobčevale, kjer jih ima ljudstvo.
41. „Jiazsodek9 -sodka" mislim, bil bi najbolji izraz v logičnem-filozofičnem zmislu za nemški »Urtheil«. Prej mer povem svoje razloge, navedel bodem, kaj in kako so o tem pisali in še pišejo. M. Cigale *): »Urtheil phil. (judicium) sodba, sod, (razsod = dijudicatiol, die Lehre von den Urtheilen, sodoslovje«. Janko Pajk2) zagovarja za »Urtheil« obliko: »sod z dolgim, širokim o-jem« ter piše: »Ako se jemlje za Urtheil izraz sod, ni se zamembe s sodom — posodo bati, ker je raba prerazlična,« Tudi se zlaga s Trstenjak-ovim razlaganjem, po katerem je beseda sod sestavljena iz so (== .s) -jr d (= deti), torej nekaj zloženega ; prim. enako Miki. razložen je v Lex. 977. Tudi sod = posoda je čisto enaka prejšnji ter pomenja nekaj zloženega,« Tako gosp. J. Pajk. Vendar temu moram kar pripomniti, daje naš učenjak sedaj najbrže drugih mislij, ker razlikuje v novejšem svojem že večkrat omenjenem besednjaku »sod judicium in sod vas« ter ima tri oblike »sond«, pišoč 3|: »sondu 1. novoslovensko sodo (wohl sodo) n. gerade zahl .  . . Wahr-
*) Znanstvena Terminologija. V Ljubljani 1880, str. 128.
a) Doneski k filozofičnej terminologiji str. 103, 104. Kres I. 1880.
3) Etvmol. Wrb., str. 315. Wien 1886.
312
Nekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
scheinlich stecken im worte die prae-pos. sa und de 1; sondti 2 sad . . . nsl. sod soditi . . .; sondu 3 asi. instru-mentum s^sail-b vas. nsl. sod, posoda, posodva.« Po g-. J. Pajku se je menda ravnal g*, dr. Josip Križan ]) pišoč: »Nauk o sodu . . . Sod (judicium) je torej ali odloček o združenju ali razdruženju dveh pojmov, ali pa odgovor na vprašanje, se-li s pojmom a more drugi pojem b združiti ali ne. Glavni pojmi soda itd.« Gospod dr. Lampe piše: »Sod, sodba, Urtheil.« »V sodbi ali v sodu izrekamo svoje spoznanje . . . Kakor pa moremo iz sodov ali sodeb narediti novo sodbo . . Ako ne more iz tvarine izvirati kak pojem, toliko manj more izvirati kaka sodba . . .2j« Gosp. dr. Svetina3): »Na-daljne oblike, v katerih se vsako mišljenje vrši, so sodbe (Urtheile) in sklepi ISchliisse).« In niti v logičnem, niti v filozofičnem zmislu piše gosp. And. Fe-konja 4): »Temu še naj dodam sod Ljubice v o slovenskih reformatorjih .... Naposled še pristavljam tukaj o Kači-čevi Pesmarici sod iz Safafika II. . . .« Zadnja — A. Fekonje — pisava ne zdi se mi niti slovenska, vsaj domača ni. Kje pod milim nebom govore tako Slovenci! Znano je vendar slednjemu, da kaže slovenski jezik kakor drugi slovanski jeziki svojo moč, lepoto in izvrstnost v glagolu svojem. Torej ne »sod Lju-bičev«, mariveč: »kako sodi Ljubic, kako piše Ljubic, kako ceni, ocenjuje slovenske reformatorje.« In besednjak Jan.-Bartlov5) ima za: »Urtheil n. razsodba, razsodek, sodba (verurtheilendes); obsodba, obsodek ... (in d. Philos.) razsod, razsodek«. Iz vsega tega razvidi lahko vsakdo, kolikor pisateljev, toliko mislij. In da je prav v modro-znanstvu treba točnih izrazov za razne pojme, pritegne mi slednji, kakor tudi v tem, da nam ne kaže imeti jih več za kak pojem in izrecno takih, kateri nam inače
*) Logika, napisal dr. J. Križan 1887, stran 18, 19.
a) Vvod v modroslovje, str. 190, 62. Duše-slovje I. zv., str,, 37.
3)   »Dom in Svet« 1890, str. 286.
4)  Ljublj. Zvon VI. 1886, str. 286. Slovanski Svet 1890, str. 279.
3) Str.  724.
pomenijo še kaj drugega. In to je ravno z besedami: »sod in sodba«. »Sod« nam pač obče povsodi med Slovenci pomeni: »vas, Fass« in nikjer menda »Urtheil«. Za: »Gericht« hotel je »sod« imeti rajni Levstik.1) In najsi »sod« v tem pomenu s »sodcem« živi dan danes prav krepko med isterskimi, ogerskimi, hrvaškimi in brkinskimi Slovenci, kakor piše g. M. Trnovec 2), vendar »takih izrazov se naše ljudstvo težko kdaj privadi ; kajti narod se po zdravem razumu svojem ogiba terminov, ki imajo, kakor sod = Fass in Gericht dvojen pomen«, pripomnil je dobro g. V—r.3) Obto ne kaže nikakor dodati »kotar-skemu sodu (Ausziigierfass)« še filozo-fičnega soda (philosophisches, logisches Fass) v govoru in pisavi slovenskemu jeziku. »C. kr. pravosodno ministerstvo uvedlo je »sodišče«, kateri izraz so pa nekateri priporočali za »Gerichtshof« jibd.). Ljudstvo naše rabi navadno za »Gericht« Metelkovo »sodnijo«, mesto katere pa nam zdaj v pisavi rabi Levstikovo: »sodišče, nem. das Gericht«, katere besede se le kar oklenimo v tem pomenu. Tudi beseda: »sodba« nam je in je bila v navadi tudi našim prednikom za »Gericht, Urtheil, judicium«. Tako piše Dalm.: »Sakaj fodba je prifhla is eniga greha k' ferdamnanju.« Rim. V. »Satu pregrefhniki v' fodbi ne obftoje.« Ps. I. Trubar ima »Prauda«. »Inu kakor je Zhlovekom postaulenu enkrat umreti, potle pak je sodba«; Heb. IX. . . . »post hoc autem judicium« »potem pak sodba«, Japelj; »potom pa fzoudba« St. Kiiz-mics. Primeri potem še Wolfovo sveto pismo in pa hrvatsko Skaricevo4), kateri piše: »I kako je odredjeno s obzirom na ljude, da imadu jedan put umri ti a da bi zatime bio sud« = našemu sodba. Potlej Megiser: »Gericht Judicium Sodba, prauda, rihta, Giudicio« ; Gutsmann 5) »Gericht  fodba,   fojenje«;
*) Nauk slovenskim županom str. 194.
2)  Ljublj. Zvon VII. 1887, str. 185.
3)   Ravno  tu,  str. 53. »Kotar« pomenja ponekod Auszugler.
4)  Sveto pismo ... po Ivanu Matiju Skaricu. V Beču 1861.
5)   Str. 114, 546.
„DOM IN SVETi' 1890, štev. 10.
313

Urb. Jarnik1): »fodba das Gericht«. »Sodba«, staroslovenski »e^p-ča %pimq judicium2)« pomeni tudi: »Urtheil, Urtheils-spruch, Recht, Ausdruck des gerechten Richterwillens 3), za kar sta rabila Trubar in Dalmatin besedo: prauda lin redko »sodba«). »Sakaj my vejmo, dejeBoshja fodba prou.« Dalm. Rim. 2. Ali najsi »sodba« pomeni »Urtheil«, vendar ne sodi vzeti jo tudi za logični-filozofični »Urtheil«. Zakaj če slišim besedi: »sodba, razsodba«, nehote mislim na »soditi« richten, Richterspruch. Temu pa se lahko Izognemo, če rabimo v pisavi in govoru v logičnem in filozofičnem zmislu za nemški: »Urtheil«, latinski »judicium«, našo besedo: razsodek. Z njo se lahko izognemo: »sodu« in »sodbi«. Ne segajoč v modroznanstvo, ali je namreč: »judicium Urtheil zlaganje pojmov v reke ali pa zraven tega zlaganje in skladanje soda s samovestjo (ein Erkenntnissact)« ; je-li torej na las odgovarja pojmu »judicium« v logiki in filozofiji beseda: »razsodek, -dka«, mislim vendar, da bi najbolj sodilo, da ž njo namestimo: sod in sodbo. Zakaj beseda »razsodek« je domača, v navadi v gorenji savinski dolini in soseb v bližnji zadrečki sem jo slišal večkrat v pomenu sicer malo drugem. Znači namreč to, kar ruski: »razsudokt«, t. j. Urtheilskraft. Slišiš lahko kmeta večkrat govoriti o kom, ki ne umeva kake reči, ali o človeku, ki navadno strelja z motovilom: »se nema obenga razsodka«, t. j. saj nema nobenega raz-sodka, er kann nicht beurtheilen, er hat keine Urtheilskraft. Ker pa že za zadnjo imamo v knjigi6): »razsodnost«,
») Etvmologikon, Klagenfurt 1832,   str. 123.
2) Miklosich Lexicon ling. slov. v. d. str. 176.
s) Erklarung der Psalmen. Dr. Valentin Thal-hofer, str. 689.
6) Janežič-Bartel, str. 724. Dobro je gospod Bartel storil, da ni sprejel  v svojo  knjigo  be-
katera beseda je boljša od »razsodlji-vost-i«, bodi nam za Urtheil: razsodek. V tem pomenu jo rabijo že davno Cehi. »Judicium . . . razfudek ') in razsud-u, -dek, -dku Urtheil2) Tudi čisto pravilno je napravljena. »Ce se namreč ek (^k) pridene glagolovi koreniki, pomenja umišljen čin ali dovršeno djanje«3); . . . »znači ime dejanja (nomen actionisj ali dovršenega dejanja (aeti), poslecl tega tudi . . . nasledek dotičnega dejanja.4)« Poleg vsega tega je še boljši, na uho lepoglasnejši »razsodek« od: »razsod-a«, katero besedo ima tudi Gutsmann, in se ni treba nobene zamembe bati. Slovenci imamo namreč mnogo samostalnikov s priponko: e&, torej se bodemo tudi »razsodka« hitro privadili. Potemtakem pišimo in govorimo: »nauk o razsodkih«, die Lehre von den Urtheilen, »razsodnost Urtheilskraft«; oblike, »v katerih se vrši vsako mišljenje, so raz-sodki in sklepi.« »V razsodku izrekamo svoje spoznanje.« Kakor pa moremo iz več predstav narejati pojme, tako moremo iz več razsodkov narediti nov »razsodek« in ta bi bil: naj delajo po sodiščih sodbe (pravične), dokler ne pride zadnja sodba 4); in naj nam pripravijo sodarji sode za trgatev. Torej vsakemu svoje!5)                              (Dalje.)
sede razsodljivost, ampak le razsodnost. Cigale ima obe za Urtheilskraft.
*) Cfr. Universae Phaseologiae Gorpus etc. Tvrnaviae MDCCL.
2)  I. Rank, str. 759.
3)  Prim. 121. str. Janežičeve slovnice in že spomenjene Šumanove str. 107. in Miki. Gram. 146. II.
4)  Prim. »Pridige Barth. Bfsarja S. J.« 1734. in Dalm.
5)  Urednik bode povedal svojo misel o tem dobro utemeljenem nasvetu ob drugi priliki.
v
„DOM IN SVETf 1890, štev. 11.
339
Gegava bode? Novela.   »Listki«.  I. zvezek.
1872.
Čarovnica s Kameka. Povest iz srednjega
veka.  »Zora«, 1872.
Obrazi iz naroda. Cunjar. »Zora«, 1872. Vaškega šolnika nedelja. »Zora«, 1872,
2.   Na sveti večer. »Zora«, 1872.
3.   Jez. Obraz iz narave. »Zora«, 1872.
4.   Kralj Samo. Nemški spisal Fran Fasching, poslov. J. O. »Zora«, 1872. Žuželke. »Zora«, 1873. Obrazi iz naroda. Berač. »Zora«, 1873. Ptičar    Blažič.    Jesensko - zimski    obraz. »Zora«, 1874.
Malomeška prigodbica.  »Zora«, J875. Vojnimir  ali  poganstvo  in krst.   Izvirna povest   iz   časov   pokrščevanja   Slovencev. »Slovenske Večernice«, XXIV. zvezek, 1871.
Setev in žetev. Povest.   »Slovenske Večernice«. XXXIII. zv.. 1875.
1.   Temo! V knjigi »Križem sveta«, 1877.
2.  Največi revež. »Koledar družbe svetega Mo-hora«, 1877.
3.   Naravoslovne črtice. »Koledar«, 1878.
4.   Zapravljivec. Čarobni igrokaz v treh dejanjih. Po Ferd. Raimundu. 17. zvez. »Slov. Talije«, 1871.
45.   Kje je meja? Izvirna gluma v enem dejanju. 45. zv. »Slov. Talije«, 1879.
46.   Na Osojah. Ljudski igrokaz v 5. dejanjih. Po S. H. Mosenthalu. 51. zv. »SI. Talije«, 1884.
47.   Pojdimo na Dunaj! Burka v štirih slikah, po francoskem »La Cagnotte«. (Še v rokopisu.)
48.    Ureh, tretjikrat ženin. Šaljiva povest. »Slov. Narod«, 1874.
49.   Postna premišljevanja. »SI. Narod«, 1875. V tem spisu je oni preizvrstni spis: »Pismo Ospete Skomrahe ta Janezastemu Skom-rahu, ki na Dunaji za doftarja štedira.«
50.   Kaplan. Fajmošter. Lcmenatar. Podobe iz socijalnega življenja. »Slov. Narod«,   1875.
51.   En dan ženin. »Slov. Narod«, 1876.
52.   Babina Greda. Narodopisen obraz. »Slov. Narod«, 1878.
53.   Magjarember in Budapešta. Potopis. »SI. Narod«, 1878.
54.   Hudi Kljukec. (V odlomkih.)
55.   Pčela, kakva je, kako se razvija i kako živi. Prirodopisna študija. »Program vin-kovačke gimnazije«, 1878.
56.   Božji volek. »Dom in Svet«, 1890. (Odlomek daljše povesti, ki se je izgubila.)
57.   Sosedova hči. Povest. (Odlomek.)
58.   Njemu v spomin! Nekrolog očetu. (V rokopisu.)
ekaj porabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. T^ehše.) (Dalje.)
42. »Preprost, a, o, preproščina"
nači Slovencu to, kar Latincu: »sim-lex, simplicitas«, in Nemcu : »einfach, infachheit, einfaltig, Einfalt«. Toda ne-ateri našinci ne cenijo več stare slo-enske preproščine in vsiljujejo nam eko: »jednostavnost1), jednostavno a), ajednostavnejše«.3) G. Fr. Livadič pora vljajoč jezik in pisavo »Letopisa Ma-|e Slovenske« 4) pri besedi: »najedno avnejše« samo pravi, da se mora pi-
1)  Janežič-Bartel  str. 159.   Škoda,   da je ta palca zraviio dobrih slovenskih besedij!
2)  Dr. Tomaž Romih »Popotnik« str. 17,1890.
3)  Letopis Matice Slovenske 1889, str. 7.
4)  Ljubljanski Zvon 1890, str. 504.
sati: »najjednostavnejše«. Pisana tako je dobro, zares — toda zdi se mi rečena beseda popolnoma nepotrebna, da ne rečem, pogrešila. Ne zadošča-li reči: »Kulturno stanje prvotnega človeka, ki je živel ob jednem z mamutom, bilo je najpreprostejše«, mesto : »Kulturno stanje prvotnega človeka, ki je istodobno z mamutom živel, bilo je najednostav-nejše, napriprostejše?« 3) »Jednostavnost, jednostavno« je skovanka, nam nepotrebna. Zakaj ljudstvo naše in prvi naši pisatelji je ne poznajo ter imajo za njo omenjeno že domačo besedo, katera je že v starem slovenskem jeziku   znana.
v) Letop. Mat. Slov. pag. c.
22!
340
Nekaj porabnih mislu o slovenščini v govoru in v pismu.
Miklosich *) piše: »prostu, asi. proste extensus, simplex, reetus, rudis, insons, prostbcb, prostvni, preprost t, pr-sprostie ixKkoirtq simplicitas aut. preproste dfocAoOc simplex . . . prbprostt paSttoc facile aut.« Trubar C. 17. »jeft pag hozho de vi bodete modri na dobru, ampag pre-profti na hudu« in Psalt. Predg. »V ti Cerqui fmeshnaue, lozhene, refdilene, fazheno inu gori perprauleio, te pre-profte v pravi Veri blafno inu motio .,,..« »Inu de fe ty preprofti mladi Ludy po-duishaio vfaki rizhi . . .« Dalmatin »Saj fim jeft tu fturil is preproftiga ferza inu s' nedolslmimi rokami.« I. Mojz. 20. »Oku je tiga telefsa luzh: Kadar tedaj tvoje oku preproftu postane, taku je vfe tvoje tellu fvitlu.« »Letukaj Criftus na tu nar preprostifhe govory od vu-nanih del ... .« Luk. 11. 17. Cfr. Act. Ap. 28. Vramec (1586): »Joba pifzmo preporozha . .. arie byl preprofzt, prau-den . . . vu chineni fzuoiem.« »Gde ie ftarih ludi dobra preprofzhina?« »Sztoga fze vuchimo kijpe ... v czirkvah i v hifah derfati, ar preprofztih ludi ki ne-znaiu pifzma kipi takoui nauuki i knige iefzu« 213. 222. 233 b. Kiizmics ima: »proufzto«; Japelj: »v' preprofhnofti mojga ferza« ; Bafsar Pridige (1734): »Enimo da uzhenuft, guniga pufty u' perprofhini« in naposled Fran Levstik (Nauk slovenskim županom, VII): »To se je zgodilo, ker ta ponižna kmetska knjižica vrhu vse svoje preproščine po naključji morebiti pride v mnoge, zelo raznolične roke.« »Einfalt od. Einfach-heit, bolim, prostota; jednoduchost', prostost' ; russ. prostota, nevinost« . . . piše Pierer »die Beschaffenheit dessen, was entweder keine Teile hat oder merken lasst und des Schmucklosen . . . E. cler Sitten d. h. ein naturgemasses Leben ist Einfachheit, Uebereinstimmung, un-serer Gesinnungen, Worte und Hand-lungen E.« Srbu je »plemenita prostota edle Einfachheit in prostački, a, o, \vie gemeine Leute haben, plebejus; prostak, ein einfaltiger, gemeiner Mensch ohne Bildung, homo de plebe« ; »prost, a, o einfaltig, gemein simplex 2), daje prosto
*) Etyml. W. str. 265. Lexicon linguae slo-venicae veteris dialecti . . . str. 139.
es ist vergeben (als Antwort auf Bitte um Vergebung); prosta mu duša! Gott hab' ihn selig.« J)
Pri nas pa znači prost navadno frei,] prostost Freiheit v narodovi govorici in ne redko v književnem jeziku. Toda mnogokrat se nepravilno rabi, in zato ne moremo preveč priporočati, kar piše gospod Bartel pod besedo: »frei«. Vendar pa se ne morem strinjati s tem, kar piše pri besedi »gemein« : »der —e Mann (milit.) prosti vojak, prostak«. Zadnja beseda pač ne odgovarja pojmu: »Gemeiner«, katera beseda je od »Ge-meinde der Landsknechte, der nicht be-forderte Soldat«. Morebiti živi med pri-prostim slovenskim ljudstvom za ta pojem kakšen izraz. In ker že govorim o besedi »prost«, mislim, da nam nikakor ne kaže pisati »prosta volja«, temveč pišimo »svobodna, slobodna volja«. Tako so pisali naši predniki. Dalmatin Register: »Slabodna vola« Predg. list. Rim. »Te poftave dellu je vfe tu, kar zhlovik ftury, ali more ftu-riti od Poftave u fvoje flabodne vole inu laftne muzhi ... is fvoje flabodne vole dobru shiveti . . . u flabodniga praviga ferza . . . shelnu mu flabodnu ferce« . . . »Aku pak ta Hlapez po-rezhe: ... jeft nezhem flobodan biti« II. Mojz. 21. Potemtakem je tudi krivo, kar navadno čitamo : »prostovoljno« mesto »radovoljno«, kakor so pisali naši pre niki in še navadno govori naše ljudstvo. Takisto tucli ni dobro po slovensko »dobrovoljnik, prostovoljnik enolet za nemški besedi: der Freiwillige, jahrig«3), ampak kakor piše Levstik in tudi poleg omenjenega Bartel: dovoljnik enoletni«. Zakaj ne »prosto voljnik«, sem že rekel; »dobrovoljnik je  človek dobre  volje,  kateremu na
J) Vuk St. Karadjiri.
2)   A »radovoljno« ne pomeni istega, kar »prostovoljno«: prvo je »bereitvvillig«, drugo je »freiwillig«. Res je, naš kmet pozna besedo »prostovoljen« le iz cerkve in šole, a vend" pozna ta pojem in ga izraža n. pr.: »iz svo' volje, sam iz sebe ali sam od sebe (sponte itd.« Sicer pa vemo, kako se narod zaveda p trebe, da bi imel svojo besedo za »frei«, ker le tako rad rabi tujko.                                Uredn.
3)  Jan.-Bartel str. 230.
4)  Nauk slov. županom str. 191.
A
„DOM IN SVET!' 1890, štev. 11.
341
kmet pravi: »dobrovoljec« in dobro-voljen, narobe pa »slabe, hude, zle volje, zlovoljen«. »Radovoljnik; radovoljen, -ljna, -ljno adj., kar se godi z rade volje, a ne prisiljeno.« Torej »Tako dolgo bi mož   radovoljno nikakor  ne   izostal
doma.« ]) »Emin je imel v svoji pokra-ini. . precejšnje število radovoljnikov« nne »prostovoljno« . . . »dobro volj cev«, akor je pisano.2) Druga beseda, katero
x) »Dom in Svet« 1890, str. 290. - (Ni čisto 'sta misel, katera je na  onem   mestu.   Uredn.) 2) Ljublj. Zvon 1890, str. 464.
izpodrivajo sedaj z besedami novega kova, bila bi naša domačinka:
43.   „ Vrstnik  m.,   vrstnica"  ž.
Zeitgenosse, Zeitgenossin, katero nadomeščajo nekateri se »sodobniki, sovre-meniki, sočasniki *),  menda samo zato,
da   ne   govore  po   slovensko   vrstniki, vrstnice«, kakor  govori naš   slovenski
*) Kdor se hoče o teh besedah v slovenščini prepričati, čitaj: M. F. Kvintiljana govorniški pouk, Franc Breznik, profesor v Rudolfovem, XII. Ljubljanski Zvon 1887. 233. str. Jan.-Bartel 801. str.
342
Nekaj pokabnih mislu o slovenščini v govoru in v pismu.
kmet. Že Levstik je g-rajal te spake in prav je storil. Branik narodovega jezika ne sme se na nikogar ozirati, vsakemu treba svoje povedati, kakor zgodovinar :
Ne na levo gledaj ne na desno, Kaj vrstniki poreko ne baraj! Kaj potomci poreko ne maraj!
Otresimo se pohlepnosti po tujstvu, ne jemljimo brez potrebe niti iz sorodnega jezika hrvatskega, marveč govorimo in pišimo v ljudstvu živeče besede, kakor so omenjene in pa tudi ta-le:
44. „Svast, svasti", mesto »svakinja«, katere besede narod nima. Ali to nič ne de. »Nevednosti naših pisateljev je vse vprek ,svakinja'«, piše dober poznanovalec slovenskega jezika narodnega1), »kar Nemec imenuje Schwa-gerin.« »Svast, svasti, f. žena reče moževi sestri: svast. Idrijsko pri Koboridu«. Tako govore in pišo tudi ostali Slovani. Staroslov. »sviste« f. (soror uxoris); to obliko preminjajo slovanska debla vsako po svojem glasoslovnem pomenu. Srbo-I Irvati: »svast, svastika; ruski : svesth (ostarelo) der Frau Schwester; češki: svest f. fratris uxor vel uxoris soror; poljski: švviešč f. des Mannes oder Frau Schvvester.« 2) In Dalm. piše v bukvah Rut, pogl. I.: Noemi, mati umrših sinov Malona in Kilona šla je »f fvojema dvema Snahama ... is Moabiterfke de-shele . . . inu Arpa (žena umršega sinu) je kiifhala fvojo Tafzho, Rut (žena drugega umršega Noeminega sinu) pak je per njej oftala. Ona je pak djala: Pole, tvoja Sveft fe je vernila . . . verni fe tudi sa fvojo Sveftjo.« Da tukaj Dalm. piše »svest« in ne »svast«, ne čudimo se. Vsaj piše tudi »od Juda fvojga Teftu« v Reg., dasi ima sploh »Taft«, kakor tudi poleg splošnega: »zhaft, zhafzhen: zhefzhen.« Za lat.: »gener erat« lepo piše II. buk. Esd. »fe je bil pofvazhil.« In III. Mojz. 18. »Koku je delezh Shenitou v' Svafzhini od Buga prepovedana.« In kakor »svakinja« nepotrebna je nam tudi beseda   »netjak,
*) Fr. Erjavec. Iz potne torbe.   Letopis Matice Slovenske 1883, str. 244. 2) »Vienac«, 41.
nečak, nctjakinja in nečakinja«, ker imamo domačo: stričnik, sestričina.1) 45. „Sestati, sestojim" je nemški : bestehcn aus etvvas. Obto je nem-čizna pri nas: »obstati, -stojim« n. pr. »Tu ga je ustavilo močno ladevje obstoječe iz 45 večjih ladij.«2) Zakaj ne »tu ga je ustavilo ladevje, (močno) 45 ladij.* »Telesa obstojijo iz materije ali tvarine« m. »Telesa sestojijo« ali bolje »so iz materije«, »drugi pravijo, da obstoji tvarina iz prav majhnih, nerazde-ljivih delcev«, mesto opravijo, da sestoji, ali je«. In potemtakem je tudi pisati »sestavina, sestaven« in ne »sestavina, sostaven, sostati.« Zakaj naš glagol in samostalnik, kakor tudi izvedenke , odgovarjajo staroslov. ststoiati Guviazca^d consistere, »s'bstavi> cjstt,;;.« compositio.« Daje »obstati obstojim« pri nas Slovencih res nemčizna, pričajo bratovski jeziki. Samo dva, tri vzglede iz hrvaščine in ruščine: »Dakako daje bilo težko ustanoviti od koliko in kakih atoma sastoji koje plinovito tijelo.« »Reci čemo, da se te tvari sastoje od više počela.«3) »Horošo, milaja moja! Ne za-bivaj že, vi. čemi> dolžno sostojatb hri-stosovanje . . «4) Večinoma pa se lahko izogibamo glagola »sestati, sestojim«, kateri je le knjižna beseda. N. pr.: »Človek obstoji iz duše in telesa.« »V tem slučaju ima pedagog opraviti z umetnostjo, katera obstoji v spretnosti, da pravočasno .... vporablja načela vzgoje* 5i namesto: »Človek je iz duše in telesa.« »V tem, pri tem ima pedagog opraviti z umetelnostjo, katera je spretnost, in ta je spretnost, da . . .« Pa zdi se nam, da tudi »sestati -ojim«, najsi je boljše, pravilnejše od »obstoji« in v navadi pri Rusih in Srbih, nekako diši po nemškemvduhu. Vsaj v češčini je. Tako pravi Ceh ne pravi, kakor piše Fr. Bartoš : »Basen sestava f sestavati bestehen) ze tri shoh«, marveč »sklad se«.   »Byt sestavajici ze tri pokoju jest
r) Med Idrijo in Vipavo poznajo besedi: dri-nič (sestrinič) in strinieka za Cousin, Cousine.
2)  Ljubljanski Zvon lb90, str. 278.
3)  Napredak. Zagreb 1890, b 1, 7. 8. str.
4)  Podarok djetjam S. Petersburg.
5)  Vzgojeslovje. Spisal dr. Franc Kos. Ljubljana, 1890, str. 3, 16.
„DOM  IN SVET!' 1890, štev. 11.
343
k pronajmuti« temveč: »Pronajme se byt o treh pokojih.«
46. »Tekniti" pomeni kot dovrš-nik II. vrste navadno : gut anschlagen. In kot neprehajaven glagol — mislimo — je pogrešno pisati: »A še zadovoljneje se je smehljala naša trojica v prvi sobi, videč, kako nenavadno t^ekne danes lekarniku pijača«, '} mesto : »kako gre v slast, kako s slastjo pije, kako diši danes lekarju pijača.« In »Brzo pobijejo piščance, pokoljejo mirno v travi ležeče koze ter jih spečejo, in dober tek imajo tudi*,2) t. j.: »sie haben gu-ten Appetit.« Na kmetih navadno slišimo: »Hvala Bogu, letos pa ima N. N. (t. j. ena ali druga reč) tek, dober tek« t. j. gibt was aus, nima nič teka, gibt nichts aus.«' Pisec pa ni hotel tega reči, ampak, v»da so jim vse te reči šle v slast«-. Človeku je lahko marsikaj »v slast«,3) naj mu tekne ali ne. Slasten geschmackhaft govore po savinski dolini: »Kruh je prav slasten« ; drugo je pa tečen — gedeihlich, tak, da se ga človek naje, in zopet drugo oslusten — siisslich. Dobro bi bilo, da razlikujemo, kjer natančno lahko to delamo. Brez razlog*a nima narod različnih besedij za razne pojme. Stritar piše4): »Posebno dečka je bilo veselje gledati, kako mu je šlo v slast.« »V slast nama je šlo vse.« »Mnoge matere kruh jedel je sin pozneje, okusil je morebiti, kar ima svet dobrega, ali tako v slast mu ni šla nobena jed, kar jih je vžil potem.« In kaj naj rečemo o modernem »dobrem teku?« — Spomeniti mi je še nekih besedij, živečih med narodom, javaljne še kje zapisanih.
47. »Zabavljati koga" ima v za-
dreški in gorenji savinski dolini med preprostim ljudstvom pomen francoskega: »faire la cour a q.« »Danes po potu je ongav I. tako zabavljal ongavo M.« V drugem pomenu znana je beseda ljudstvu le iz knjige.
r) Ljublj. Zvon 1890, str. 190.
2)  Ljublj. Zvon 1890, str. 410.
3)  Miki. Etym. W. str. 313.
4)  Jos. Stritarja Zbrani spisi II. 121, 408 itd.
48.    »Spleveniti, -nim" pomeni tudi v opomenjenih krajih nemško ent-wenden. Ne ravno »vzeti« in tudi ne »ukrasti«. »Pustil sem ruto in mi jo je nekdo splevenil.«
49.  »Zvest" znači obče med Slovenci poleg splošnega svojega pomena tudi n.: »sicher« v reklih: »Pred takim človekom si še človek življenja ni zvest«, des Lebens sicher, »meče okoli in maha, da si ni človek glave zvest.«
50.   »Zlobiti se" v preje omenjenih krajih pomeni: pretiti, žugati komu s čim. »On se mu je zlobil1 da ga bo nabil.« Sicer imamo glagol »razlobiti se exsaevire«, zlob vviithend trub.]) Prestopiva Savino ter pojdiva v dravsko dolino, morebiti je že čez Dravo.
51.   „V šibke mu gre, v šibke mu je šlo, šla", tudi v omenjenih krajih znano reklo za nem. »schlecht gehen, auskommen.« N. pr. »Ubežal je, pa mu je v šibke šlo«, er ist zwar durch-gegangen, aber schlecht ist es ihm ge gangen, schvver ist er durchgekommen. »Lansko leto smo imeli malo sena, pa nam je na spomlad že šibke hodilo, v šibke šlo.« »Ima na mesec 30 goldinarjev, pa mu še v šibke gre, v šibke hodi«, geht ihm dennoch schlecht, kann er kaum auskommen. In več drugih fraz.
52.   ^Premraza, e." Tako namreč imenujo okoli Marenberga ljudje to, kar se po drugodi sliši: »Voda je zmrzla, Savina, Dretja je zamrzla.« »Letos še ni bilo nic premraze«, pravil mi je brodnik, »lani je bila taka premraza, da nisem mogel voziti, in ljudje in živina so hodili čez premrazo.« Katera nemška beseda odgovarja naši »premrazi« ? je-li še kje drugje znana ta beseda?
53.    ^Glavanica", znana beseda tudi med ljudstvom, znači to, kar či-tamo v Jan.-Bartlovem besednjaku 1500): »Perriicke f. vlasulja, baroka.« In v tem kraju pomeni tudi škaf ali kebel, v katerem nosijo svinjam žret.
(Konec.) *) Miki. Etym. W. 405.
-«88\fi8»»-
374
Nekaj pokabnih mislij o slovenščini v govoru in v pismu.
Laž je, Sloveni — « a čuj! pod oknom je godba hreščeča,
Tolpe neskladnih glasov hropejo žalostno vmes. Psalme smešeč pojo: ,proč s papežem, bratje slobode!'
Zdaj so odpeli — tako! hrupno odhajajo v noč, Medlo svetilka brli, potrebna je tudi pokoja,
Jaz sem pokoja željan, trudno je moje srce. — Ena le misel še vstaja in žalostno lega na prša:
Kdaj li razpenil se bo Slaviji lažni privid?
—c —
Nekaj porabnih raislij o slovenščini v govoru in v pismu.
(Piše France S. LeJcše.) <&&                                                            (Konec.)
^ijjjpfredno završim letos uporabne ij&J (praktične) misli o slovenščini«, & popraviti treba nekaj, nekaj dostaviti in tudi ozreti se na dva — tri ustne in pisne ugovore in opazke. Pole-mizoval ne bodem, niti se spuščal v pre-pirke : za take ni letos prostora.
V štev. 11. t. 1. na str. 343. so se vtihotapili neki pogreški. Radovoljni či-tavec jih lahko popraviš.1) V čislu 50. na rečeni strani naj zadnji stavek popolnoma izostane, ali pa ga pristavi koncu čisla 51. Torej »Prestopiva Savino ter pojdiva v dravsko dolino, morebiti je že črez Dravo Premraza.« Zadnji besedi še dodajem, da ima naglasek povsodi, v vseh padežih na: »pre —«, potem, takem: »premraza, premraze«. Kakor v č. 50, prečrtaj celi zadnji stavek v 53. čislu, ker je popolnoma pogrešen. Zakaj »škaf ali kebelj — kakor je tamkaj — v katerem nosijo svinjam žret«, ne imenujejo v poslednjič omenjenem kraju »glavanica«, ampakpomejšnica, katera beseda je poslednjikrat izostala, in se zato vrinila hiba. Doslej navedenim besedam naj dodam besedo, ki bode morebiti mnogim ugajala:
*) Ta napaka se ni vrinila niti po krivdi pisateljevi, niti po urednikovi. Marveč po dovršeni popravi se je zdelo potrebno v tiskarskem oziru nekaj izpustiti in nekaj prideti, da ni bila stran predolga. Tako so nastali oni gorostasni nesmisli,   ki   bi delali čast humorističnemu listu.
Uredn.
54.  „IAstar, -arja", v pomenu : pismonos ali pismonoša, kakor piše Dal-mat. Ester. VIII. »Na tu fo bily Kraj-levi Piffarji poklicani . . . inu je bilu piffanu, kakor je Mardohai sapovedal... vfaki desheli po nje pifmi . . . inu on je te Lysty poflal fkusi jesdezhe ly-ftarje, na mladih Mesgih . . . Inu ty jesdezhi Lyftarji na Mesgeh fo bersu inu hitru vun jesdili . . .« Beseda ta mislim ne bi bila prenapačna. Napravljena je popolnoma pravilno in pravo za pravo boljša od sestavljenke in skovanke.
Dobri in zahvalni opazki uredništva na 342. strani t. 1. pripomnim, da pozna tudi Dalmatin:
55.   „Strinič-a", patruelis. »Et pa-truus et patruelis . . .« Vulg. Lev. 25, 49. Dalmatin: »Kadar . . . tvoj Brat . . . obusha .... taku fe more potehmal, kadar fe je predal, fpet refhiti inu ga more eden njegovih Bratou refhiti ali njegou Striz ali ftrizheu fyn t. j. Stri-nizh.« III. buk. Moj. 25. Japelj: »... Ali njegov ftriz ali ftrizov fyn«. Skaric (Hrvat): . . . »Tojeft oli njegov stric oli njegov stričevič« ibd. Megiser: »Vetter Vaters Bruclers Sohn Patruelis Striniz, ftrizhiz, ftrizou fyn, vizhou fyn, Fra-tello, cugino.« Mimogrede še omenjam razven omenjenih: »svak, tast, tašča, snaha, svast (svest)« še dve rodovinski imeni, na kateri sem se naletel čitajoč Dalmatina. In ti sta:
„DOM  IN
56.   „Strina, e(i t. j. strijčeva žena. »Ti nemafh tvojga Ozheta brata ... de bi njegovo sheno vsel. Sakaj ona je tvoja Strina«. III. Moj. buk. 18. Cfr. Etym. Wortb. Miki. p. 327.
57.   ,,Dever, dever-ja" bruder des mannes, diver affinis lex.J) Dalm. Register : Erodias, Ariftobulova hzhy, Sa-kon prelomi s' fvoim Diverjom.« Dobro bi bilo, da se zopet poprimejo naši po-vestičarji starih in v narodu navadnih rodovinskih imen, in ne rabijo hrvatskih.
Umestni opombi na strani 310. bode slednji pritrdil. Zakaj znano je, da pisarijo Hrvatje:   »izišao,  izišla«,   ali  tako
—  krivo, kakor Slovenci: »izišel«. V dobrih hrv.-srbskih knjigah in časopisih le čitamo: »izašao, izašla«, kar popolnoma odgovarja našemu : »izešel, izešla, izešmv, izešla«. Pri tej priliki tudi omenjam razširjeno spako, po časnikih sem ter tam pisano: »obelodaniti«, »obelodanil je knjigo« namesto že pri nas navadnega : »izešla, izšla je knjiga v I. od N.«, ali »izdal je, v dežel je poslal knjigo«.
Pišoč na strani 85., da je po naših časnikih razširjena beseda: »prestolonaslednik« nemčizna, grda spaka, nevredna književanja, namesto: cesarjevič in kraljevič«, povedal sem dva vzgleda iz ruščine, katerima še dodam, kar sem nedavno čital v hrvaščini.2) »Carevič nije deminutiv, kako ko misli, nego patronimik, biva sin carev, ili v širem smislu doglavnik carev. Poznata je rie-kadašria portika Krivošijska: ,Nijesmo mi ustali na čara, nego na carevice.' Caric je deminutiv, biva mali car. Po-redi Kralevič i Kralic.«
Zelo mnogi so se zadevali ob to, kar je pisano na 56. strani t. 1. Tako so neki ugovarjali, češ, »maša« znači Fett, in ne »missa Messe«, kar je prav le »meša«, drugi zopet, da jim s takimi in podobnimi besedami vsiljujem »mesto slovenščine« »Kranjsko špraho!«3) Kdor ne pozna razvitka knjižnega jezika ter meša različnih narečij glasoslovje ceneč le svoje vaško narečje ali kako štajarsko
—  v mnogih štajarskih narečjih govore
*) Etym. Wortb. Miklosich str. 45.
2)   Program u Dubrovniku.
3)   Glej platnice »Dom in SveU-a št. 4.
1890, štev. 12.                                375
maša — za pravo slovenščino, tistemu se zdi lahko kaj takega. Drugi mislijo drugače. O tem sem pisal že dovolj v tem in prvem letniku a), torej rajši pritegnem nasprotnikom »maše«, da po nekod ali ravno povsod (?) znači ljudstvu »maša« Fett. Toda ljudstvo — v mojem rojstvenem kraju že — prav dobro razločuje izgovor v obeh besedah. V »maša« (recte mašča) Fett je pravi dolgi a, v »maša« kratek a, kateri je nastal iz b, »asi. mbša messe, missa glag.« 8) In v knjižnem jeziku pisati in v olikanem govoru »gučati« »maša« mesto »mašča«, je tako pogrešno, kakor: »maševati se, odpušati, prebivališe . . .« mesto: »maščevati se, odpuščati, prebivališče«. Naposled »meša« nobenemu drugemu slovanskemu jeziku ne meša edinosti v pisavi in govoru, kakor le nam Slovencem. Tako je bolgarski: »misa, srbski misa, maša; češki: mše; poljski: msza... ahd. messa aus lat. missa it. messa. mbša ist wohl deutschen, misa unmit-telbar lat. ursprungs.3) Tisti, ki ugovarjajo, da iz »missa« ne more nastati maša, ker se i ne preminja v a, pač pa v e, naj si ne podtičejo pod uho, kar tukaj piše Miklosich. Vedo naj, da je tudi njihova »meša unmittelbar deutschen ursprungs«, naša »maša« je pa iz stare ali cerkvene slovenščine »mbša«. In da zanaprej nihče ne meša z »maščo« »maše«, čitaj tudi naslednje: »maza — asi. mazati schmieren, mazb, maža salbe, nslov. mazati, kolomaz vvagen-schmiere habcl. maz ... 2) als. maste salbe, farbe, mastiti mastiti umaštati, nslov. mast, mastiti, mašča,«4) Preprosto ljudstvo prav dobro razločuje v izgovoru glede na a obe besedi, naj jih torej tudi ne meša olikanec v izgovoru in pisavi.
Toliko dovolj za letos. Da se zopet vidimo v novem letu!
Dostavek uredništva. Gosp. I. Š. nam piše: Naj pripomnim k str. 342. štev. 11. »Dom in Svet«-a, da rabi tudi Belokranjcem — vsaj v Adlešičih in Preloki — izraz »svast«, a s tem razločkom, da pravi mož ženini sestri „svast«, a žena moževi sestri* »z'lva«.
*) »Recimo katero.« I. letnik »D. in Sv.«
2)  Etyml. VVortb. Miklosich str. 209.
3)  Etyml. W6rtb. str. 209.
4)  Ibd. pag. 185.
—o-L3*L^>—