*) S pričijočo pesmico vpeljemo pervikrat veliko obetavniga mladenča na slovenski parnas. Matija Valjavec je ime mladiga pesnika, učenca visoko častitiga gosp. profesorja Martinaka v šesti šoli v Ljubljani, od kteriga imamo — kakor priči-joča pesmica spričuje, pri kteri nismo ne čerke popravili — v prihodnje veliko lepih pesniških del pričakovati. — Drugo pot bomo iz Valjavcoviga dnevopisa (Tagebuch), ki ga je v preteklih velicih šolskih praznikih doma spisal, en sostavek v prozi bravcam za poskušnjo podali, namreč: pravlico od lesene sklede.                                                   Vredništvo.
Bilo je zadnji teden grudna, V hiši sim doma sedel, Sevra sapa zunej studna Brila je, pa sneg je šel; Kar na okno zunej tica Kavsat pride s kljunam snica.
Milo vpira v me očesa, Peti pesmico začne, Mili glas za moje vsesa, Sercu mili bolji še; In poslednjic melodije Žalostno tako zavije:
Srote vsmili                  Daj me k sebi
Mene tiče                      V hišo vzeti,
Vboge v sili                  Se pri tebi
Se senice;                    Mi pogreti;
Lej nožica                     Zunej piše
Prezebuje,                     Sapa studna,
Perutnica                      Zima više
Omaguje                        Rep si grudna.
Vbogi meni                   Lakot grusti
Revni tiči                     Mene v sili
Zapušeni                       Saj ne pusti!
Zgol samici!                 Vsmili, vsmili
Seničica.
Sirotice                         Se pri tebi
Revne, bore                 Mi pogreti;
Se senice,                    Bom ti pela,
Ki ne more                   Prepevala,
Najti pice.                     Serce grela,
Sneg lej krije               Zveseljvala;
Log in griče,               Vsmili, vsmili
Kerme ni je.                 Sirotice
Torej k sebi                 Vboge v sili
Daj me vzeti,               Se senice!
Meni se pa revca smili, Pesem gane me v serce, Iz očes teko po sili Vroče, grenjke mi solze; Oknice tedaj odklenem, Tico k sebi v hišo denem.
Ino jesti, piti zvesto Vsaki dan sim ji dajal, Stanjevanje sim ji, mesto V kletici široki zbral. Ino dan na dan mi poje Ona sladke pesmi svoje.
Zdaj pa pride pomlad mila, Travniki se zelene,
Ticev truma se vernila Je v logove, na verte, Vsa zelena je dobrava. Prerojena je narava.
Ino moja draga tica
Si želi na vert nazaj,
Veseli jo log, gorica,
Rada bi zletela v gaj,
Z drugim' ticam' peti slavo,
Radovati se z naravo.
Torej zvedši njene želje Kletke odprem ji vratica — Vun zleti, in o veselje! Na drevo se vertica Prosta vsedši peti jame , Se hvaležno ozira na me.
Ino z mnogo drugim' ticam' Vred zleti v zeleni gaj, Tode mnogokrat s sestricam' Verne se na vert nazaj, Ino tukej žvergoleva, Se hvaležno razodeva,
M. Valjavec. *)