-----    96   -----
Kratkočasnice.
*   Srenjski sluga (hlapec) po svojem poslu stopi pred župana. Zupan ga vpraša : Kdo me je pa že spet nadlegovat prišel, vendar ni nikoli miru; kdo stoji v veži? SI.: Nihče. — Žup.: Reci mu notri priti, da ga urno odpravim. SI.: Kdo pa? Žup.: Nihče! Sluga debelo gleda župana. Žup.: Ta malopridni pritepenec bo že iz mojih lastnih ust izvedel, kaj je pravica v naši srenji. SI.: Kdo neki? Žup.: Nihče. Uni dan ga je Potokar tožil, da mu je lep kos detelje popasel. SI.: Božja dekla naj vas razume, kdo bi ta človek bil! Žup.: Ravno on je. SI.: Vsaj nikogar ni v veži. Žup.: Ti šalobarda ti — kaj nisi prec na moje vprašanje rekel: Nihče? SL: Vsaj še zmirom pravim: nihče.— Zdaj župan razdražen vrata odpre, in se prepriča z lastnimi očmi, da nikogar ni v veži. — In vendar sta oba svoj prav trdila. Kako pa to? Ljubi bravec, naj ti to pripetilo nekoliko pojasnim. Neki Dolenec se je bil na Grorenskem vselil, al svojemu maternemu jeziku je vedno zvest ostal. Ako ga je kdo vprašal na priliko: Kdo te je spremljal — ali kdo je sinoč pri vas bil itd.? je vselej odgovoril: nihče. In tako so mu pridjali ime: Nihče, sploh so mu rekli: Nihče, tudi župan ga ni vedel drugače imenovati. Sluga pa, ki je še le pred kratkim k županu v službo prišel, je bil tudi Dolenec, ki mu je bilo lahneje reči: nihče, kakor nobeden.    In zato se nista razumela.
*  Neki prav čmeren šolsk učitelj, ki bi se mu bilo lagleje „Kisavec" kakor „Veselič" reklo, napravi v novem šolskem poslopji napise na sobe: šolska soba, učiteljeva soba. Neki burkavec, učitelju ne ravno poseben prijatel, gre in na s učiteljske sobe naredi strešico = v. — Otroci drugi dan v šolo pridejo, in neki fantalin postoji pod napisom ter zakriči na ves glas: fantje, fantje, berite, berite, oj, o j: Učiteljska šoba. Vsaj pa res naš učitelj vedno s6bo napenjajo, reče neki predrzen deček. — Da se je čmernega učitelja šoba še bolj narastla, ko je zapazil to sestro na tabli, se samo ob sebi ve.                                            P.