ALEŠ DEBELJAK
Pesmi
Previdna počastitev
Prilaščam si, brez pomisleka, mehko polje tvojega trebuha, pod katerim radost vzhaja kakor vdolbina v kruhu, polegam vzdolž nočne proge, ki od prsi ti čez boke sope, izginjajoč v vedno manjših krogih popka, v prvem rodu človeštva, kije bližje od studenčnega izvira, bolj razgaljen od ranljivega pobočja, in glasnejši od šumenja v ušesih, in bolj blizu je od zvezd, na gosto razsutih, ki razpenjajo obok nad nama. Že mogoče, da sem v sporu s smehom in se prav pogosto raztreščim na drobce, ki bežijo v več jezikov, a eno mi vendar dano je čutiti: moj dom je v tebi, v globini gozda in razbeljenih pekarn te dežele, uživam te v skorji in sredici, kjer puščam tajne znake, da šele prva oklevajoča luč iz minevanja dotikov spodoben koledar ustvari in mojo dlan za silo umiri, ki drseti večno hoče čez oblino tvojih stegen.
Zaščitnik samotarjev
Pozabljam, pozabljam kar naprej, naprej se nagnem in pod sebe sežem, med liste knjige, ki berem jo le z eno roko, do zapornic se na pamet tipam, skoz privide mladih nun, ki ponavljajo molitev, da bo več prostora za to, kar se še ima zgoditi:
Sodobnost 1999 / 932
Poezija
vsaj za hip na varnem sem, čeprav, to moram reči, drgetam kot drobna ikra, ki dobro ve, da prav kmalu bo val postala. Samo zvestobo želim si pridobiti, ki dala mogoče ton bo za liturgijo, za pogum v vzorcu madežev, za lepoto v opreznem žarku baterije in neporabljene naboje, za zvestobo, navsezadnje, ki diktira mi jo nekdo, ki skoz rozeto v zvoniku, na tistem daljnem hribu, tako kot jaz pokoren je tuji volji, in z radodarno roko čezme gre in name leže in vsako uro pričakuje, da uslišana bo prošnja strjenih semen.
V sobi hotela v Marseillu
Ključ v žepu me ne greje. Prisego dajem si. Nekaj razburljivih ur že mineva mrak. Jutro je skoraj tu. Nikoli te ne bom nehal iskati, pa komaj slutim bežno, kaj se mora izpolniti.
Toplo dehtijo stene, vlažne od samotnih obiskovalcev in pozabljene družine. Po hodniku grem, rokavica zaenkrat še razmišljeno po slikah in tapetah mi drsi,
ko prihajam do začasnega svetišča in stopim še čez zadnji prag, pogreznem se v belo vrenje oblakov brez imena in drobne čile prsi skoz načrt slasti zasijejo.
Poglej, gospod, kako nič težko ni zdaj izbrati med mnogimi potmi, uigrani zbor v medenici se oglasi in zažari nebo, ko zasadim sadiko, ki požene kot blisk visoko, višje, do bolečine.
Krikneš, ti, gospod moj, in s tabo kriknem jaz: čez lica toplo mleko se izlije in poplavi ves moj svet. Peneča brazda kaže pot. Naj se mi kar odmika. Sledim ti, brez tesnobe in voljno.
Sodobnost 1999 / 933
Poezija
Pesem odvisnika
V ogledalu nasproti postelje vstane še napol podoba raja, in vonj otoške sivke zbudi v hrbtenici grom, ki butne, nezadržno in brez napovedi, in razpara po sredini lok telesa. Zdržati ritem, ki ga temna forma milosti narekuje; in cvet, ki še zaprt diši. Zdržati sladko nevednost, ali si ženska ali tesna pot, ki do konca nikoli ne nagradi; zdržati muhe izgubljenega boga in pokoro nase vzeti, če to je cena, zdržati in ne vstati od izvira, upognjen biti, kot je nujno, in piti, piti brez odmora iz satja med nogami, in obljube sladke le izpolnjevati iz hipa v hip.
Enostaven dar na hribu
Podarjam ti tresljaje v vretencih in olupljen storž, bela vlakna in izreke o napetosti tetive, nič ne boš pozabila, nič ne boš izgubila. V sebi jih hraniš. Naloga, ki sije nisi sama izbrala. Naj nabrekajo v tebi, da obseg omotičnih možganov doseže skrajno točko bolečine: ni popolnosti. Kako naj sploh obstaja, če zaliv pred mano, na primer, hrope pod bremenom nafte, eksplozij perja in muko mater, kijih na tankerjih, namenjenih na vse strani imperija, trgajo od odraslih sinov, ki se, kakor ti in jaz, niso uglasili z napevom, s katerim zvestoba navade duši utripanje v žilah. Kako naj popolnost ne boli, če sem prisiljen se z vsakim dnem spraševati, kakor domačija pred razpadom, kaj me čaka in kam grem, ko se vrtinci sivi prod v izsušenih strugah, ko padajo osvojena mesta in stoletje tli za nami in telo okleva, da bi oltar poslednji še ostal in v njem tišina, starejša od pečatov, in v njej jaz, ki morem le negovati upanje, da dar vzela boš zares in ne bo nič šlo v izgubo.
Sodobnost 1999 / 934
Poezij a
Redkim prijateljem
Nad tropom belih mest in nad požari za hip se zmaj pokaže, ves škrlaten, ki ga otroška roka spušča. Pridite. Kar za menoj. Ni več daleč do prostora, kjer imeli boste prav dober razgled na zrelost sadeža. Ki v mokri travi obleži, ko izpolni naročilo. Nevzdržno nujno, kot obzorje, kije tu, da zajezi svetlobo in poraze človeških senc omehča. Ležali boste tudi vi. To znate. Tu boste šteli svoje sprave med sosedi, pomote v jeziku, grozo ubežnik vojsk, biografijo grajskega zidovja, ulice in trge, slino, srčni utrip in napete kite, nekaj portretov na muralih in mogoče spise višjega sodišča. Pridite. Kar za menoj. Tu drhteli boste, kakor jaz drhtim v ljubezni in naporu: brez spomina preživim prav zlahka, a ne brez dediščine soka. Sam klečim zaenkrat, a ne bi rad za vedno: Pridite. Kar za menoj pokleknite pred gnezdom rojstva in v moprost zaupajte, ki iz razpočenega ploda se gosto cedi. Pridite. Kar za menoj, saj tja si sam nihče ne upa, ne da bi sladko izpuhtel in v jecljanju in v dežju semen poniknil za viden svet.
Utopljena ljubezen
Ti pečeš me, to moja je šibkost. Priznam: ne zmorem vzdržati, da vse, res vse, kakor besede in telesa, gre nazadnje iz rok v roke. Kakor sprehod navzdol do Tromostovja, mimo knjigarn in neopaznih ornamentov na fasadah, lis na godalih, trdih in sijočih kot norost, mimo na hitro obnovljenih palač, mimo orkestra, ki gode dan za dnem v vrtni lopi, v nekem drugem parku, ko sem se izgubil na ulicah in sem neveden taval pod arkadami neba v neki drugi domišljiji, ki bežno grozi in zapeljuje, kot ti, ki zmamila si obliko postrvi v lastne
Sodobnost 1999 / 935
Poezija
boke in prerokuješ gibanje atomov v genih. Ti pečeš me, to moja je šibkost. Kakor znamenje, ki vrezalagaje usoda. Iz rok v roke. Zaman je, saj dobro vem, še tako iskreni jok, prave solze ne tečejo po licih, ker so olje, ki ga ploha ne izpere in plima zaman razbija ob nasipe duše. Nič drugega mi ne ostane: ljubeče in pokorno prepustim te toku, da z njim izginjaš v bolečino, čudno rezko slast in nič.
Konec domotožja
Za vsako kresnico, ki ponikne v nočni molk, ostane praznina. Za vsako poplavo, ki kaznuje svet, se lesketa gladka zrcalna površina. Obrazi naši, zaskrbljeni, v odsevu se ne prepoznajo. Le kakšen hrib, ki vlažno se napenja, da bi segel više kot rob postelje, za hip nas zmoti: že razporek blisne, riž prši, na dolgem krilu lebdi razkošje izbrancem pred očmi, in mlada ženska, ki zlahka bi ji rekel, da po teh krajih še ni hodila, zamahne z roko. Povabi nas, kakor daje tu od večno, temno zeleni reki podobna, ki obliva grad z izmišljenimi grbi, vrt s peščenimi potmi in spalnico, kjer v zavesah dihanje ljubimcev še izpred zadnje vojne čaka, da sprehod se neha in grejo še priče spat, dekleta nepotešena in matere utrujenih družin, da spat grejo obleke in občudovanje dveh celin. Vabilu sem odzval se, edini buden, in pustil sem se potegniti kot črta čez zemljevid: kar prej živelo je kot samotna točka, zdaj vez postaja, ki iz ure v uro traja bolj čvrsto in zapovedi rodu radostno prestopa in s tvojim glasom šepeta: »Poglej, kako dežela manj trpi, ker ni več deviška.«
Sodobnost 1999 / 936