766                                                     Listek.
lepi knjigi naši. Platnice so dvoj'ne vrste: od rujavega ali zelenega platna po 60 kr. za zvezek, ali pa od rujavega in sivega usnja po 90 kr. za zvezek. Kdor potrebuje za božični dar lepe knjige, temu priporočamo   Stritarja v Bambergovi izdavi.
Dragotin Ripšl. f Dne" 8. novembra t. 1. je umrl v 68. letu dobe svoje v Vidmu na Štajerskem slovenski pisatelj, čestiti gospod župnik Dragotin Ripšl. Porojen dne" I. novembra 1820. 1. v St. Jurji ob južni železnici, sin ondotnega učitelja, zvršil je srednje šole v Celji, bogoslovje v Gradci ter je pozneje kapelanoval po mnogih krajih južnega Stajerja. Od leta 1859. do leta 1864. bil je tudi vojaški duhovnik, pozneje pa župnik v Loki pri Zidanem Mostu in zadnjih dvanajst let v Vidmu za Savo. Koder je služil, povsod je spisal obširno in zanimivo farno kroniko, zložil je več pesmij, zlasti šaljivih, izmed katerih sta brata Ipavca nekatere uglasbila, ter objavil tudi poučno »Knjižico za kmete« o sadjarstvu. Pokojnik je bil vzoren duhovnik, blag človek, ljubezniv družabnik in iskren narodnjak.   Bodi mu žemljica lahka !
Prenos Kopitarjevih kostij. Ker mestna občina dunajska opusti pokopališče Sv. Marka, kjer je pokopan jeden največjih sinov slovenskih, slavni jezikoslovec in zgodovinar Jarnej Kopitar, izprožila je »Matica Slovenska« misel, da bi se umrjoči ostanki njegovi prenesli v Ljubljano, in je v ta namen sestavila odbor, v katerem so bili zastopniki »Matice«, deželnega odbora kranjskega in mestnega odbora ljubljanskega. Ta odbor je naprosil g. Ivana Navratila na Dunaji, ter ga pooblastil pozvedeti in oskrbeti vse, kar je treba ukreniti o tej stvdri. Toda ker je mestni magistrat dunajski pozneje sklenil, Kopitarja, »velikana učenosti«, na novem osrednjem pokopališči pokopati na dnem »častnem mestu«, katero je odločeno slavnim, na Dunaji umršim možem, zdelo se je odboru primerneje in tudi za Kopitarja našega častneje*,da počiva v toli častni družbi na Dunaji, kjer je živel in deloval nad šestintrideset let. Kopitarjevi umrjoči ostanki ostanejo tedaj na Dunaji; prekopljejo lin' prenesd se ob troških dotičnega odbora na osrednje pokopališče in na grobu njegovem se postavi dozdanji (to seveda popravljeni ! in ponovljeni) spomenik, katerega so mu postavili 1. 1846. prijatelji njegovi. Za vsako--. letno olepšavo Kopitarjevega groba bode pa skrbel magistrat dunajski brez kakega povračila za take troške. Da se je ta domovinska^tvar rešila tako ugodnega to gre posebna zasluga g.  Ivanu Navratilu, kateremu zategadelj   tukaj  izrekamo javno zahvalo.
»Matica Slovenska« je za leto 1887. začela razpošiljati knjige svoje. Vsak ma-tičnjak jih prejme po   troje.
Prva knjiga je »Letopis Matice Slovenske*., katerega je uredil Fr. Leveč. V Ljubljani 1887, 8°, 386 str. Vsebina mu je ta: V prvem članku nam pripoveduje g. dr Jos. Vošnjak, »kaj človeštvo prideluje in uživa«. Spis je poln zanimivih podatkov, toda ni še dovršen, kajti g. pisatelj nam letos opisuje samo rastlinske prirodnine, drugi del o živalskih in rudninskih prirodninah pa hoče opisati drugo leto. — G. prof. Davorin Karlin nam podaje jako točno sestavljeno in baš letos času primerno kratko zgodovino c. kr. nižje gimnazije v Kranji. — G. Ivan Navratil nadaljuje temeljito razpravo svojo »Slovenske narodne vraže in prazne vere« ter zlasti nadrobno in korenito pripoveduje o kresu, o veliki noči, cvetni nedelji. — G. prof. Ivan Steklasa nam opisuje Žigo Višnje-gorskega, prvega avstrijskega poslanca na turškem dvoru 1. 1528. in za lepi spis njegov mu bode hvaležen vsak prijatelj domače zgodovine. — G. prof. Anton Raic razpravlja o znamenitem kajkavskem pisatelji vladiki Petru Petretiči (1600—1667) in njegovih evangelijih, s čimer je izvestno močno ustregel vsem jezikoslovcem našim. — Z največjim zanimanjem bode bral vsak omikan Slovenec razpravo prof. Ivana Subica, ki slove: •»Voda s posebnim ozirovi na pitno  vodo in na ljubljanske  razmere«, kajti gospod pisatelj
Listek.
767
nam v tem članku popularno in vendar jedrovito razpravlja vprašanje, katero je za vsak kraj, zlasti pa za stolico slovensko, največjega pomena. Želimo, da bi izborna razprava prof. Subica sosebno v Ljubljani, kjer tako močno pogrešamo dobre vode, našla mnogo pazljivih bralcev. — Zadnja razprava slove: »Trije slovenski rokopisi h prve polovice XVII. stoletja*, ^spisal Vatroslav Oblak), v kateri nam pisatelj ocenjuje in v jezikovem oziru opisuje najprej rokopis slovenskih priseg, ki se hrani v vseučiliški knjižnici dunajski, dalje vinogradski zakon z leta 1644., in dolžni list z leta 1630. G. Oblak je priobčil letos v našem listu dolgo vrsto književnih poročil, v katerih je pokazal, kako temeljito pozna sodobno znanstveno filološko literaturo slovansko, kakor tudi zgodovinski razvoj oblik našega jezika. Tudi omenjena razprava je lep dokaz njegovega razsežnega in korenitega znanja. — Poslednji članek »Bibliografija slovenska«, katero je sestavil g. Ivan Tomšič, našteva nam 126 tiskovin, ki so prišle na svetlo leta 1886. (32 menj nego leta 1885. !). Konečno nam društveni tajnik g. Evgen Lah podaje točen pregled o delovanji društvenega odbora, o Matičinem imenji, o knjižnici njeni in o številu matičnjakov.
Druga knjiga je » Vvod v modroslovjet. Napredujočim Slovencem spisal Fr. Lampe, doktor bogoslovja in modroslovja, profesor bogoslovja. Tisek Blaznikovih naslednikov v Ljubljani 1887, 8°, 190 str. Knjiga obseza razven uvoda ta poglavja: I. pojem modroslovja, II. predmet modroslovja (dušeslovje, logika, noetika, metafizika, etika, estetika), III. metoda modroslovja, IV. pregled zgodovine modroslovja, V. modroslovje v vedah in v življenji, VI. kratek pouk, kako se je učiti modroslovja Morebiti nam bode prilike o tej knjigi izpregovoriti kaj več.
Tretja knjiga »Zabavna knjižnica«,' II. zvezek: Mrtve dtiše. Ruski spisal Nikolaj Vasilij Gogolj, preložil L. Podgoriski (Gorenjec f). Tiskala »Katoliška Tiskarna« v Ljubljani 1887, 8°, 248 str. S tem romanom, jednim najboljših velike literature ruske, obogatila se je znatno pripovedna književnost naša.
Vsega imetja v posestvih, knjigah, novcih in vrednostnih popirjih je imela Matica 1886. leta 51.203 gld. 27 kr. (tedaj 64 gld. 46 kr. več nego leta 1885.). Po proračunu za leto 1888 imela bode Matica 3200 gld. za izdavanje knjig na razpolaganje (tedaj  100 gld. več nego leta  1887!).
Račun o zakladih, katere oskrbuje Matica, kaže nam, da znaša zaklad za Vodnikov spomenik 5420 gld. 25 kr., za Costov spomenik IIII gld. 97 kr., za Vilharjev spomenik 3^3 glL  9 3  kr., Jurčič-Tomšičeva ustanova za literarne namene 2370 gld.
Število vseh matičnjakov znaša 8 častnih, 318 ustanovnih in 1291 letnih, skupaj 1617   članov  (121   več nego lani).
Pri knjigah, imetji in številu članov ¦— povsod se nam letos kaže mal, a vendar lep napredek, in kar nas najbolj veseli, in kar nam je porok vedno lepšega razvoja tega prvega ndrodnega zavoda našega, v društvu samem in zunaj društva vlada iz-b'oren red in blagodejna zloga poleg vstrajnega delovanja. Za vse to gre največja zasluga taktnemu postopanju društvenega predsednika, g. profesorja Jožefa Mama, in neumorni pridnosti in spretnosti društvenega tajnika g   Evgna Laha.
»Das Dekanat Drachenburg von Ignaz Orožen.« — To je naslov knjigi, katera je nedavno prišla na svetlo v Cirilovi tiskarni v Mariboru ter obseza 580 stranij v 8°, velja pa I gld. 80 kr. — C. g. Ignacij Orožen, stolni dekan v Mariboru, nam je po svojih zgodovinskih spisih že dobro znan. Že leta 1854. spisal je »Celjsko kroniko«. Od tega časa je marljivo nabiral gradivo, da nam poda zgodovino lavantinske škofije, t. j. tedaj skoraj vseh štajerskih Slovencev. Z zgoraj imenovano knjigo nam podaje gospod pisatelj že v šestem zvezku plod neumornega in požrtvovalnega  delovanja svojega in čuditi