Franjo Čičiek

Prigode palčka bobka
Tačas se je okrenila čarovnica babura Grdura v koči k zrcalu in ukazala:
•»Zrcalce, zrcalce, okreni se in
poglej, kio je na vodi, hitro povej!«
Se je zasukalo zrcalce in poka-zalo Bobka v gnezdu.
»Ravno takega sem si ze dolgo želela,« pravi Grdura. Vzame ča-robno palico in caplja k vodL Jo pomoli v vodo in prične:
»Križe,  kraže, vse povprek, vleci palčka sem na breg.U
Bobek je že priveslal skoraj do potoka, ki se izliva v ribnik. Kar začuti, da ga oleče nevidna moč na-zaj. Vse sile je uprl v veslo, toda zaman. Prijel se je za trstiko, ki je molela iz vode. Ali glej čudo! Tr-stika se je ulomila in ga sama po-rivala nazaj. Bobek je začel klicati na pomoč. Nič ni pomagalo. ča-robna palica ga je potegnila k sebi.
Babura Grdura ga je zgrabila in vlekla v kočo sredi ločja.
»Stara sem že. Hlapca potrebu-jem,« je rekla, »hitro zakuri, da pripravim zajtrk!«
Hočeš   nočeš,   Bobek   je   ubogal.
»Zakaj pa režete žabam krake? To jih vendar boli,<a vpraša Bobek čarovnico.
»Jezik za zobe, smrkavec! To ti nič ni mar. Sicer jih porežem še te-bi, pa še tuoj jezik povrhu,« se obregne Grdura, vzame čarobno pa-Uco in gre zopet k vodi in prične:
»Ribice, pridite! Glejte drobtine, hitro pokažite svoje luskine.U
Nevidna moč je vlekla ribe k pa-lici. Grdura jih je grabila drugo za drugo in jim z ostrim nožem strgala luskine in odrezavala plavuti. Nato jih je metala nazaj v vodo. Iz lu-skin in plavuti si je napravila ča-robno mazilo in ga položila na pa-lico.
Zopet je pomolila palico v vodo rekoč:
»žabice, ragljice, krake zdaj sem, sedem jih spečem, pet jih pojem!«
Žabice, ki so še imele krake, so bile globoko skrite v blatu. Vendar jih je čarobna palica kakor magnet iglo potegnila ven in nase. Babura Grdura se je režala in kazala brez-zobe čeljusti, ko jim je rezala kra-ke. Žabice so žalostne brez zadnjih nog kobacale nazaj v vodo. Poreza-ne krake je Grdura vrgla v ponev in jih spekla. Bobek pa se je tačas spravil na streho in se pošteno na-jedel. Kajti je bila streha iz same čokolade.
Grdura je hitro pogrešila Bobka. Pa je stopila k zrcalu in rekla:
»Zrcalce, zrcalce, okreni se in
poglej, kdo je na strehi, hitro povej!«
Je zrcalce pokazalo Bobka, ki je še ravno tlačil velik kos čokolade v usta. Vzela je Grdura leskovko in našeškala palčka ter ga zaprla u kočo.
»Šent, streho bi mi še rad snedel. Sladkih žabic pa ne mara,« je mr-mrala sama pri sebi ter šla iskat kraslač in močeradov.
Na večer je polozila palčka na ležišče in sama legla tik njega. Ko se ji je zdelo, da Bobek spi, je vsta-la. lz kota je potegnila brezovo me-tlo in na njo obesila leščerbo. Nato je vzela s police čarobno mazilo ter se pričela mazati z njim pod pazdu-hami. Bobek pa je figo spal. Silna radovednost ga je gnala k metli, čemu visi na njej svetilka. Tiho se je izmuzal izpod odeje in se skril v metlo.
Ko se je Grdura namazala, je za-jahala metlo, tako da je imela luč spredaj, in je zamrmrala:
»Hija, hoja, hej, trka, trk,
luč naprej, rep nazaj, frka, frkl«
Se je vzdignila čarovnica v zrak in letela preko ribnika. V zraku pa se je zadrla:
»Hija, ho! Zdaf na Donačko goro,
tralalim,
jutri pa,   če bo lepo,   gremo na
Krim.«
Bobek je čepel v metli in še diha-ti si ni upal. Šlo je kakor blisk. Je začela godrnjati čarovnica:
»Hi, se mi zdi,
v repu me nekaj tišči.«
Bobka je oblila kurja polt. Da ni letela tako visoko, bi se spustil na tla. Ha, pa se bo tam, kjer bo pri-stala. Grdura je prijezdila na Do-načko goro. Skočila je z metle, Bo-bek ravno tako in se skril v travo. Čarovnica vzame luč in posueti v metlo:
»Hi, ga ni, ga ni,
torej se mi le narobe zdi!«
Položi metlo in luč v travo, sama pa napravi z močeradom ris in za-kliče:
»Hanzl, panzl, fire, fure, fare, pridi, zlodej, plešiva na pareU
Se je prikadil iz zemlje peklen-šček, črn in žareč kakor parkelj na
Miklavzevo noč. Bobek se ga tako prestraši, da pozabi na vse in skoči nazaj v metlo. Zlodej pa zgrabi ča-rovnico in zaplešeta divji ples, da je nastal veter in je pričelo bliskati in grmeti. Grdura pa je kričala:
»Jutri še ne, jutri še ne,
v nedeljo pa — naj toča gre!«
Vrag je nenadoma spustil čarov-nico, da je padla po tleh. Strahovito je zarjul in skočil v peklensko brezdno. Vsa zasopla se je Grdura spravila na metlo ter zavpila:
»Hija, hoja, hej, trka trk,
luč naprej, rep nazaj, frka, frk.U
Pa je že bila zopet v zraku in v metli seveda Bobek. Spotoma je za-čela spet godrnjati:
»Hi, se mi zdi,
v repu me nekaj tišči!«
Kakor burja je prijahala v svojo kočo. Skočila je z metle, Bobek ta-kisto. Pa je hitro zlezel pod odejo in stiskal oči, kakor da najhuje spi. Čarovnica je ponovno svetila v me-tlo ter mrmrala:
»Hi, ga ni, ga ni,
torej se mi le narobe zdi!«
Pogledala je tudi na ležišče. Res, Bobek je doma in spi kakor dihur. Ugasnila je torej leščerbo in kmalu zasmrčala.
Bobek pa nikakor ni mogel spati. Pričel je ugibati, kako bi jo popi-
hal. Spoznal je, da ima čarovnica edino moč v zrcalu in palici. Na zr-calce je bil še posebno jezen, ker ga je našlo povsod.
Ko je poslalo sonce prve žarke čez vodno gladino, je Bobek tiho vstal in zakuril. Vzel je s police čarobno mazilo in ga zagnal v ribnik. Stra-šno je završalo, vendar se Grdura ni zbudila. Pač pa so ribice takoj dobile zopet luskine in plavuti. Po-tem je pobral uelik kamen in ga z obema rokama treščil v zrcalo. Štra-hovito je zagrmelo, ko se je zrcalce razletelo na kosce. Čarovnico je ne-znana sila vrgla s postelje.
»Ti peklenski salamenšček, ti!« je vpila in poizkušala vstati. Vendar ni mogla. Čarobna moč, ki jo je imelo zrcalo, je minila.
»Ha, zdaj me ne doftis,« je mislil Bobek in tekel k vodi, da preplava ribnik. Na čarobno palico je poza-bil. Pa jo je babura Grdura pogra-bila in se z njo po vseh štirih pla-zila k vodi. Bila je prej tam kakor pctlček na drugem bregu. Pomolila je palico v vodo in zavpila:
»Križe, kraže, vse povprek, vleci palčka sem na breg!«
Ubogi Bobek, kako je bil hitro spet v rokah strašne čarovnice.
»Tako, seme zanikrnol« je vpila ter ga stiskala v dlani. »Zdaj te spe-čem pri živem telesu in potem te pojeml«
(Dalje prihodnjič.)