i r 6OB2013 i ss* RAZGLEDI l»s l % * \ 1 UaL Loški razgledi MUZEJSKO DRUŠTVO ŠKOFJA LOKA LOŠKI RAZGLEDI 60 Škofja Loka 2014 LOŠKI RAZGLEDI 60 - 2013 Uredila: Judita Šega Uredniški odbor: Helena Janežič mag. Tone Košir (tehnični urednik) Ivica Krek Marija Lebar Judita Šega (glavna urednica) dr. France Štukl Za vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Redakcija zaključena marca 2014. Jezikovni pregled: mag. Alenka Klemenc Prevodi: Martin Cregeen (angleščina) Alenka Vojsk (nemščina) Oblikovanje in priprava za tisk: Barbara Demšar, Nives Lunder, Studio Grad Škofja Loka Tisk: Littera picta, Ljubljana 2014 Izdalo in založilo: Muzejsko društvo Škofja Loka zanj mag. Aleksander Igličar, predsednik www.mdloka.si Naklada: 650 izvodov Izdajo Loških razgledov je finančno podprla Občina Škofja Loka. ISSN 0459-8210 Ob jubileju loške enciklopedije Ko je bilo leta 1937 ustanovljeno Muzejsko društvo, je Škofja Loka - in z njo celotno ozemlje nekdanjega freisinškega gospostva - dobila svojo Akademijo. Člani profesorskega ceha, predvsem znameniti Podnunci dr. Pavle Blaznik, dr. Tine Debeljak in prof. France Planina, so bili pretanjeni raziskovalci in spoštljivi varuhi skoraj tisočletne zapuščine. V tem krogu je dozorela misel o nujnosti oblikovanja stalne muzejske zbirke, ki bo hranila in javnosti predstavljala bogato cehovsko dediščino loških obrtnikov, etnografsko bogastvo loških hribov in nižin ter drugo kulturno dediščino. Leta 1939je ob silni zagnanosti članov društva vrata odprla prva muzejska zbirka, ki je predstavljala dragoceno zakladnico (materialnega) spomina: kulturne in umetniške dediščine, ki je v Loki bodisi nastajala ali jo je v teku stoletij zaneslo v to živahno obrtniško in trgovsko mesto. Prvi muzejski eksponati, ki so jih zbrali prizadevni člani društva, so bili tako varno shranjeni in ohranjeni tik preden se je začelo pustošenje 2. svetovne vojne. Bogastvo muzejskih primerkov je burilo našo domišljijo, vnemalo zanimanje za zgodovino našega kraja, nove generacije zanesenjakov so jih razvrščale, popisovale, opisovale, širile in dodajale nove. Vse to zbrano bogastvo zgodovinske in etnološke dediščine je bilo treba predstaviti tudi s tiskano besedo in podobami: domu in svetu. Bila je - in je -neločljiv del, materialno jedro in substanca naše prav posebne, loške identitete. Leta 1954 izide prav takšna publikacija - poimenovali so jo Loški razgledi. Že ime pove, da gre za našo Zgodbo, ki pa nikoli ni bila samozadostna, ampak smo se vedno ozirali v svet in po njem, z njim smo si izmenjevali novosti, znanja, vedenja, dobrine ter ljudi. Z Loškimi razgledi smo to našo pisano Zgodbo hoteli predstaviti in deliti tudi drugim. Loški razgledi so tako v 60-letih izhajanja postali enkratna domoznanska zbirka - po kakovosti besedil, obsegu tematik in objavljenega gradiva ter kontinuiteti izhajanja praktično brez primere, pomembni za loško območje in tudi v slovenskem merilu. Živa, zgoščena zakladnica znanja in vedenja - bitja in žitja - na Škofjeloškem. Prava loška enciklopedija. Loški razgledi pa ne omogočajo le hrambe in trajnosti zgodovinskega vedenja in spomina. Z njihovo digitalizacijo smo v letu 2008 zagotovili tudi njihovo dostopnost in pretočnost. Z digitalizacijo so dejansko vstopili v novo informacijsko dobo in so na voljo vsemu svetu, Loški razgledi se pogumno in radovedno razgledujejo po vsem svetu. Postali so globalni. LR 59 / Loški razgledi 5 Postali pa so tudi vzor drugim. Na svetovljanski način povzemajo lokalne zgodovinske dogodke in v bližnji okolici so dobili številne naslednike: Žirovski občasnik, Železne niti ter številne kronike posameznih krajev z Loškega: Stare Loke, Godešiča, Lučin, Delnic idr., ki bogatijo naše znanje in vedenje ter vzpodbujajo druge avtorje. S poznavanjem zgodovine imamo svoje kraje še rajši in še bolj smo ponosni na naše središče raja. Posebna zahvala vsem neutrudnim urednikom. Težko že čakam stoto številko. mag. Miha Ješe, župan Občine Škofja Loka 6 Loški razgledi / LR 59 Šestdeset let Loških razgledov Spoštovani bralci Loških razgledov! Gledano z vidika generacij je šestdeset let obdobje več kot dveh generacij. Šestdeset let je v človekovem življenju doba, ko praviloma posameznik zaključuje aktivno delovanje in prehaja v t. i. tretje življenjsko obdobje, obdobje delovanja v pokoju. Pogled na šestdeset let izhajanja Loških razgledov pa nam govori, da Loški razgledi še vedno rastejo, se vsebinsko bogatijo in s svojimi zanimivimi prispevki razveseljujejo generacije loških bralcev in bralcev iz drugih krajev. Pred nekaj leti so bili Loški razgledi uvrščeni v Digitalno knjižnico Slovenije (www.dlib.si), kar omogoča njihovo branje praktično na vseh koncih zemeljske oble. Šestdeset let izhajanja Loških razgledov je izjemen jubilej zapisovanja življenja in dela na Loškem nekoč in danes. Loški razgledi so v vseh pogledih prava loška enciklopedija. Gre za edinstven jubilej v slovenskem prostoru, saj po našem vedenju pri nas ni podobnega letnega domoznanskega zbornika s tako dolgo neprekinjeno tradicijo izhajanja. Druga edinstvena značilnost pa je, da ga vsa leta pripravlja in izdaja Muzejsko društvo Škofja Loka, ki je bilo ustanovljeno leta 1937. Društvo še vedno združuje mnoge loške ljubitelje domo-znanstva in prijatelje Škofje Loke, ki živijo drugod. V 50. številki Loških razgledov, naslovnico katere krasijo obeležja iz Aleje znamenitih Ločanov »podnuncem« dr. Tinetu Debeljaku, dr. Pavletu Blazniku in profesorju Francetu Planini, glavnim pobudnikom ustanovitve Muzejskega društva Škofja Loka, sta se začetkov izhajanja Loških razgledov spominjala Svetko Kobal, predsednik Občine Škofja Loka leta 1954, in dr. Branko Berčič, pobudnik in prvi urednik Loških razgledov. V zadnjih letih sta končala zemeljsko življenje, njuno posejano seme pa še vedno bogato rodi in bo svoje sadove nedvomno prinašalo tudi v prihodnje. Dr. Branko Berčič je umrl januarja 2013 in v jubilejni številki se spominjamo njegovega ustvarjalnega življenja in dela. Z njunim odhodom sta nas zapustila zadnja pričevalca začetkov izhajanja Loških razgledov. Hvaležen sem, da sem ju spoznal in zaradi naših srečevanj še bolj cenim njuno izjemno osebnost. Zaradi tega sem, takoj ko sem postal predsednik društva, predlagal, da jima posvetimo Blaznikov večer. Pogovor s Svetkom Kobalom je bil maja 2008, z dr. Brankom Berčičem oktobra 2008. Po zaslugi našega zvestega snemalca Jožeta Ranta sta oba večera posneta na DVD in dostopna v loškem arhivu. LR 59 / Loški razgledi 7 Ob pripravah na izid 60. številke Loških razgledov smo nekaj časa razmišljali, da bi pripravili posebno številko, v katero bi vključili »jagodni izbor« prispevkov iz vseh dosedanjih številk. Vendar se ob tem odpira veliko strokovnih in drugih vprašanj, zato smo v izvršnem odboru društva, na predlog uredniškega odbora Loških razgledov, ki ga zadnja leta odlično vodi urednica Judita Šega, to misel kmalu opustili. K tej odločitvi so prispevale tudi trenutne zaostrene gospodarske razmere. Prav pa je, da je jubilejna številka nekoliko obsežnejša, saj s tem tudi navzven nakazuje svoj pomen. Ob 60. številki smo izjemno hvaležni pobudnikom izhajanja Loških razgledov, vsem urednikom in članom uredniških odborov, avtorjem prispevkov in vam, dragi bralci, ki s prebiranjem Loških razgledov cenite ter spoštujete njihovo izjemno delo. Zahvala tudi Občini Škofja Loka, občinskim svetnikom, vsem županom in njihovim sodelavcem, ki vsa leta finančno podpirajo izhajanje Loških razgledov. Vivat, crescat, floreat Loški razgledi in aeternum! Naj Loški razgledi še dolgo živijo, se razvijajo ter cvetijo med nami! mag. Aleksander Igličar predsednik Muzejskega društva Škofja Loka 8 Loški razgledi / LR 59 Drage bralke in bralci Loških razgledov! Z letošnjo številko Loški razgledi zaokrožujejo šest desetletij neprekinjenega izhajanja. Ljubitelji matematike in statistike bi ob tem podatku verjetno najprej pomislili, ter morda celo preračunali, koliko člankov so v tem času objavili in koliko stani dragocenega gradiva so prinesli med bralce, ki jim ostajajo zvesti že desetletja. Vendar številke same po sebi sploh niso tako pomembne, pomembnejša je vsebina, ki temelji na usmeritvah pobudnikov loškega domoznanskega zbornika in jim v uredniškem odboru poskušamo slediti še danes. Leta so seveda prinašala določene spremembe, te je uredniški odbor vseskozi vključeval v zbornik, da bi ostajal čim bolj aktualen, hkrati pa bil v prvi vrsti še vedno publikacija, ki jo odlikujejo odlični znanstveni in strokovni članki uveljavljenih raziskovalcev in tudi tistih, ki na to pot šele stopajo. Mnogo avtorjev, ki so bogatili njihovo vsebino, in tistih, ki to še vedno z veseljem delajo, bi lahko našteli, posebno mesto med njimi pa pripada vsaj dvema - dr. Branku Berčiču in dr. Pavletu Blazniku. Prvi je bil glavni pobudnik, da so Loški razgledi sploh začeli izhajati in bil nato polnih devetnajst let njihov urednik. V enem od svojih člankov je zapisal, da so bili rezultat razgibanega družabnega dogajanja v škofjeloški občini na začetku petdesetih let, posebej vse bolj živahne in poglobljene dejavnosti na področju kulturno-prosvetnega in muzejskega društvenega delovanja. Drugi veliki tvorec Loških razgledov je bil dr. Pavle Blaznik, najpomembnejši raziskovalec škofjeloške preteklosti in dolgoletni predsednik Muzejskega društva Škofja Loka. Leta 2013 smo se spominjali 110-letnice njegovega rojstva in 30-letnice smrti, zato smo osrednji blok v tokratni jubilejni številki namenili prav njegovemu dnevniku, napisanem v prelomnem letu 1941, ko se je takratna država znašla v primežu okupacijskih sil, njeni državljani pa povsem nemočni v nastali situaciji. Vsak je poskušal poiskati najboljšo rešitev zase in svojo družino, tako tudi dr. Pavle Blaznik. Med prijatelji, ki so mu takrat stali ob strani, je bil tudi soustanovitelj Muzejskega društva Škofja Loka dr. Tine Debeljak - in tudi njemu v spomin na 110-letnico rojstva objavljamo razmišljanje Zorka Simčiča, s katerim sta sooblikovala povojni kulturni utrip Slovencev v Argentini. V Debeljakovem srcu je Škofja Loka do zadnjega ohranila posebno mesto in vzbujala hrepenenje po domovini, ki jo je moral zapustiti. Veliko prijetnega branja vam želim. Judita Šega glavna urednica LR 59 / Loški razgledi 9 Vsebina Contents Miha Ješe Ob jubileju loške enciklopedije 5 The jubilee of the Škofja Loka encyclopedia Aleksander Igličar Šestdeset let Loških razgledov 7 Sixty years of Loški Razgledi Judita Šega Uvodne misli 9 Foreword Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 Diary of Dr. Pavle Blaznik from 1941 Judita Šega, France Štukl, Marija Blaznik Leskovar Razgledi Peter Štih Jurij Šilc Jože Štukl 15 17 63 65 Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 Diary of Dr. Pavle Blaznik from 1941 O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem. Nekaj zapažanj k listini cesarja Otona III. za freisinškega škofa Abrahama iz leta 989 (D. O. III., št. 58) The first recipients of royal land in Carniola. Some observations on a charter of989from Emperor Otto III for Bishop Abraham of Freising (D. O. III., no. 58) Plemiči iz Sore - spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva The nobles from Sora - Spanheim ministerials along the southeast border of the Loka dominion Devocionalije iz okolice župnijske cerkve v Stari Loki 99 Devotional objects from the vicinity of the parish church in Stara Loka 79 Gašper Cerkovnik »Maister Jurko ist schuldig die alltn drey khor 115 abzebrechen.« O starih treh korih romarske cerkve v Crngrobu »Maister Jurko ist schuldig die alltn drey khor abzebrechen.« The three old choirs of the pilgrim church in Crngrob 10 Loški razgledi / LR 59 Vincencij Demšar Tone Košir Mojca Šifrer Bulovec Helena Janežič Marta Triler Franc Križnar Matija Križnar, Vili Rakovc Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju. 127 Inventarni popisi župnijske cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki in Langusova slika The Langus picture of St. Jacob was never on the main altar. Inventories of the parish church of St Jacob in Škofja Loka and the Langus picture Dobračevske padarske bukve 143 Dobračeva barber-surgeon's book Usnjarstvo na Loškem 161 The leather industry in the Loka area Tavčarjev in moj Karlovec 173 Tavčar's and my Karlovec Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 191 19. stoletja Education for girls in Škofja Loka in the second half of the 19th century Luka Dolinar (1794-1863) 207 220-letnica rojstva in 150-letnica smrti Luka Dolinar (1794-1863) 220th anniversary of his birth and 150th anniversary of his death Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 223 Lower Triassic fossils between Sveta Barbara and Osolnik Bojan Kofler Leposlovje Literature Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 231 Subterranean beetle fauna in Brezen v Jelenjah 237 Marija Stanonik Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (2. del) 239 What reflects Poljane in the poetry Poljane authors (Part 2) Občina in občinski nagrajenci The municipality and municipal award winners 269 Miha Ješe Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku Speech at the celebration of the municipal festival 271 LR 59 / Loški razgledi 11 Sabina Gabrijel Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2013 277 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2013 Sabina Gabrijel Tina Dolenc Gradivo in spomini Material and memoirs Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 285 Awards of the Municipality of Škofja Loka for 2004 Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 The Municipality of Gorenja vas - Poljane in 2013 293 301 Jože Bogataj Svjetlana Urbančič Jana Mlakar, Jože Štukl, Biljana Ristic, Mojca Šifrer Bulovec Jana Mlakar Tatjana Bernik Peter Pokorn ml. Sodelovanje Gimnazije Škofja Loka s Himmelev 303 Gymnasium z Danske Cooperation of Škofja Loka Gymnasium with Himmelev Gymnasium from Denmark Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja 314 Škofja Loka Jubilee year at Cvetko Golar Primary School Škofja Loka Znanje je luč 321 Vzgoja in izobraževanje skozi čas - s poudarkom na dekliški uršulinski šoli na Loškem gradu Knowledge is light Education through time with a stress on the Ursuline girls' school in Loka Castle Razstava slik akademskega slikarja Franceta Slane 325 Exhibition of paintings by the professional artist France Slana Podobe spomina arhitekta Toneta Mlakarja Škofja Loka 1950-1970, fotografska razstava Images from the memory of architect Tone Mlakar Škofja Loka 1950-1970, photographic exhibition Lumen 2012 Lumen 2012 328 331 Alojzij Pavel Florjančič Matjaž Hafner 150 let prve Prešernove proslave na Slovenskem 333 150 years since the first Prešeren commemoration on Slovene territory »Kušnu« bi jih človek, vrle Škofjeločane! A man could kiss the gallant Škofja Lokans! 335 12 Loški razgledi / LR 60 Srečko Beričič Peter Pipp France Štukl Zorko Simčič Helena Janežič, Jože Urbanija Alojzij Pavel Florjančič Vincencij Demšar Miha Ješe Matjaž Hafner Jubilej filatelističnega krožka na Osnovni šoli 339 Škofja Loka - Mesto Anniversary of the Philately Society at Škofja Loka -Mesto Primary School Obisk iz Amerike Visit from America Iz mojega prijateljstva s Tonetom Logondrom From my friendship with Tone Logonder Meditacija ob postavitvi spomenika dr. Tinetu Debeljaku Meditation on the erection of a memorial to Dr. Tine Debeljak Dr. Branko Berčič (1927-2013) Dr. Branko Berčič (1927-2013) Angel Kralj, OFM Cap. (1931-2013) Angel Kralj, OFM Cap. (1931-2013) Jože Albreht (1930-2013) Jože Albreht (1930-2013) Zdravko Krvina (1937-2013) Zdravko Krvina (1937-2013) Boris Strel (1959-2013) Boris Strel (1959-2013) Delovanje Muzejskega društva Škofja Loka Activities of the Škofja Loka Museum Society Uredništvo Editorial Board Aleksander Igličar, Mojca Ferle, Alojzij Pavel Florjančič Helena Janežič Zbor članov Muzejskega društva Škofja Loka za leto 2013 Assembly of the members of the Škofja Loka Museum Society for 2013 Blaznikovi večeri v letu 2013 Blaznik's evenings in 2013 345 350 356 365 370 373 375 377 381 383 392 Knjižne novosti Muzejskega društva Škofja Loka 396 Literary novelties of Škofja Loka Museum Society LR 59 / Loški razgledi 468 Jože Stukl Društveni izlet v Savinjsko dolino in na slovensko Koroško Societal excursion to the Savinja Valley and Slovene Carinthia Predstavitve knjig in kronika Presentation of books and the chronicle Ana Marija Miklavčič Franc Podnar Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Uredništvo Editorial Board Izšlo je v letu 2013 Published in 2013 Kronika občin Škofja Loka, Železniki, Žiri in Gorenja vas - Poljane Chronicle of the municipalities of Škofja Loka, Železniki, Žiri and Gorenja vas - Poljane Avtorji prispevkov Authors of contributions Navodila avtorjem člankov Instructions to authors of contributions Nakup knjig in Loških razgledov Purchase of books and Loški razgledi 399 403 405 409 423 427 429 14 Loški razgledi / LR 60 M ' H^^tiul i Je ¿?4 V'-JíuPt ■ I^Ct ^OCf if Uredila in z opombami opremila Judita Šega, ob sodelovanju dr. Franceta Štukla in Marije Blaznik Leskovar Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 Ob objavi dnevnika Dnevnik dr. Pavleta Blaznika je več desetletij, skrbno shranjen, ležal v njegovi pisalni mizi; zanj niso vedeli niti njegovi domači, ki so ga našli šele po avtorjevi smrti. Gospa Marija Blaznik Leskovar, njegova hči, ga je z vso vestnostjo in natančnostjo prepisala in ponudila v objavo Loškim razgledom. Dnevnik objavljamo ob 110-letnici rojstva in 30-letnici smrti dr. Pavleta Blaznika, najpomembnejšega škofjeloškega zgodovinarja, pisca številnih strokovnih knjig ter znanstvenih razprav in prispevkov, ki so pripomogli, da se Škofja Loka danes uvršča med tista slovenska mesta, ki imajo svojo preteklost natančno raziskano in popisano. Dnevnik, ki ga objavljamo, je nastajal od 27. marca do 24. novembra 1941. Vanj so vključeni prelomni dogodki, ki jih je prineslo leto 1941, in začetek 2. svetovne vojne. Začenja se z dnem, ko so bile v Celju, podobno kot v drugih jugoslovanskih mestih, organizirane demonstracije proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu, temu sledijo nemški napad na Jugoslavijo, izseljevanje zavedne inteligence, beg in negotovost. Ob branju dnevnika spremljamo dr. Blaznika v njegovih najbolj težkih časih, ko je ostal brez dela in stanovanja z bogato knjižnico, razpet med Celjem, Ljubljano in otokom Murterjem, kamor se je zatekla žena z otrokoma. Dnevniku so na koncu dodana tri pisma, ki so mu jih poleti 1941 poslali njegovi prijatelji dr. Tine Debeljak, France Planina in dr. Roman Savnik. Besedilo je objavljeno v celoti, ohranjena sta avtorjev jezik in slog. Posamezni deli so pisani zelo telegrafsko in odražajo splošno napetost časa, v katerem so nastali. Avtor pogosto izpušča glagole in niza le glavne misli. Kjer je bilo zaradi lažjega branja in razumevanja potrebno, je urednica izpuščene besede redakcijsko dodala v oglatih oklepajih. Na ta način so zapisane tudi vse okrajšane besede, ki so težje razumljive ali dvoumne, v originalni obliki pa so ostale splošno znane in uveljavljene krajšave (dr., prof., stol. itd.), te so navedene v seznamu krajšav na koncu. Vse uredniške opombe med tekstom so zapisane v oglatih oklepajih, medtem ko so originalne avtorjeve opombe in razlage zapisane v okroglih okle- LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 17 pajih, tako kot v izvirniku. Pri tujejezičnih besedah (latinskih, italijanskih, nemških idr.) je v opombah pod črto razložen njihov pomen. Besedilo je ostalo slovnično nespremenjeno, ohranjeni so tudi vsi hrvaški izrazi, ki so verjetno odraz lokalnega okolja, v katerem je med vojno živela Blaznikova družina in kjer je občasno, krajši ali daljši čas, bival tudi on. Ohranjeni so tudi vsi zapisi besed v številčni obliki (npr. Vi, namesto polovica) in besede iz žargona, te je avtor zapisoval v navednicah (»štimunga«, »na plafon« itd.). Dnevniškim zapisom je dodanih 223 pojasnjevalnih opomb, objavljenih pod črto. V njih so na kratko predstavljene osebe in dogodki, ki jih avtor omenja v tekstu, razložene so tudi tujke in kratice. Glavnino opomb je pripravila urednica, podatke o sorodnikih je prispevala ga. Marija Blaznik Leskovar, podatke o Ločanih, ki so omenjeni v pismih v prilogi, pa dr. France Štukl. Delo je bilo precej zahtevno, saj so bila imena oseb velikokrat zapisana samo s priimki ali samo z osebnimi imeni, v pismih celo z domačimi imeni (npr. Šinkova fanta, Kašmanova punca) oziroma funkcijami, ki so jih osebe opravljale (npr. policaj Janez). Čisto vseh oseb se zaradi pomanjkanja virov ni dalo identificirati, večino pa vseeno. Viri in literatura, ki so služili za razlago opomb, so v skrajšani obliki navedeni na koncu opombe, z vsemi dodatnimi podatki pa na koncu prispevka v Seznamu virov in literature. Dnevnik uvaja in zaključuje zapis Blaznikove hčerke Marije, ki je za objavo izbrala tudi nekaj fotografij iz družinskega albuma, posnetih tik pred 2. svetovno vojno v Celju in med vojno na otoku Murterju. Za dnevnik in pomoč pri njegovi objavi se gospe Mariji Blaznik Leskovar najlepše zahvaljujem. Prav tako se za strokovno pomoč zahvaljujem tudi dr. Francetu Štuklu ter dr. Aleksandru Žižku iz Zgodovinskega arhiva Celje, dr. Mariji Počivavšek iz Muzeja novejše zgodovine Celje in mag. Marjetki Balkovec Debevec iz Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani. Judita Šega urednica LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 18 Med očetovo zapuščino sem več let po njegovi smrti v predalu njegove pisalne mize našla beležko, velikosti 11,5 cm x 19,5 cm, debeline 0,5 cm, ki je bila zame, ko sem jo odprla, veliko odkritje. V njej na kratko opisuje dogodke bližajočega se okupatorjevega napada na slovensko ozemlje in s tem začetek 2. svetovne vojne pri nas. Konec je bilo z umirjenim družinskim življenjem profesorja na gimnaziji v Celju, kjer je z veliko ljubeznijo posredoval znanje zgodovine in zemljepisa svojim dijakom, pri katerih je užival velik ugled ter spoštovanje. Začela so se leta negotovosti in nemoči ter prisilna ločitev od njemu tako drage družine. Naj sedaj spregovorijo njegove besede, napisane pred več kot sedemdesetimi leti! (Marija Blaznik Leskovar) Prva stran dnevnika, ki ga je dr. Pavle Blaznik pisal v prelomnem letu 1941. (foto: Marija Blaznik Leskovar) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 19 27. 3. 1941 Ob 8h sem peljal četrtošolce na zdravniški pregled na polikliniko. Tam mi pove dr. Rebernik,1 da je došlo do državnega udara,2 da je namestništvo3 padlo, da je prevzel oblast kralj Peter4 in min[istrski] predsednik gen[eral] Simovic.5 Od Slovencev sta ministra dr. Kulovec6 in dr. Krek.7 Zame je bilo to kot strela iz jasne- 1 Jakob Rebernik, bakteriolog in zdravnik. Po prihodu v Celje je delal kot predstojnik bakteriološke postaje, leta 1927 je postal upravnik šolske poliklinike, leta 1928 prvi upravnik Zdravstvenega doma Celje. Vrsto let je bil edini celjski zdravnik, na šolski polikliniki je delal kot okulist, šolski zdravnik in zobozdravnik. (Vir: Zdravstveni dom Celje od ustanovitve do 2. svetovne vojne) 2 Kraljevina Jugoslavija je 25. 3. 1941 na Dunaju podpisala pristop k trojnemu paktu. Pristop je sprožil množične demonstracije, ki jih je izkoristila skupina anglofilsko usmerjenih oficirjev in v noči na 27. 3. 1941 v Beogradu izvedla državni udar. Vrgli so Cvetkovič - Mačkovo vlado, odstranili trojno namestništvo ter prestolonaslednika Petra II. razglasili za polnoletnega in kralja Jugoslavije. 3 Po atentatu na kralja Aleksandra I. Karadordeviča (Beograd, 1888 - Marseille, 1934) je zaradi mladoletnosti prestolonaslednika Petra II. in v skladu s kraljevo oporoko oblast prevzelo trojno namestništvo, pod vodstvom kneza Pavleta Karadordeviča (Sankt Peterburg, 1893 - Pariz, 1976), bratranca kralja Aleksandra I. V času namestništva se je Kraljevina Jugoslavija vse bolj preusmerjala od tradicionalne zaveznice Francije k nacistični Nemčiji in fašistični Italiji. (Vir: Enciklopedija Slovenije 4, str. 406) 4 Peter II. Karadordevič (Beograd, 1923 - Denver, 1970) je bil najstarejši sin jugoslovanskega kralja Aleksandra Karadordeviča in kraljice Marije. Jugoslovanski kralj je postal 27. 3. 1941. Po nemškem napadu na Jugoslavijo se je z vlado umaknil v Kairo in nato v London. Leta 1943 mu je AVNOJ prepovedal vrnitev v domovino do dokončne ljudske odločitve po vojni. 29. 11. 1945 je Ustavodajna skupščina Demokratične federativne Jugoslavije ukinila monarhijo in mu odvzela vladarske pravice. Po vojni je živel v ZDA, kjer je umrl leta 1970. Leta 2013 so njegove posmrtne ostanke pokopali v kraljevi grobnici, v cerkvi na Oplencu v Srbiji. (Vir: Enciklopedija Slovenije 4, str. 406) 5 Dušan Simovič (Kragujevac, 1882 - Beograd, 1962), general vojske Kraljevine Jugoslavije, načelnik Glavnega generalštaba, minister vojske in mornarice, vrhovni poveljnik zračnih sil. Po oficirskem puču (27. 3. 1941) je postal predsednik vlade, s katero se je po zlomu jugoslovanske vojske umaknil v London in jo vodil še do začetka leta 1942. Maja 1945 se je vrnil v Beograd in tu ostal do smrti (1962). (Vir: http://hr.wikipedia.org/wiki/Dušan_Simovič) 6 Dr. Franc Kulovec (Dolenje Sušice, 1884 - Beograd, 1941), slovenski rimskokatoliški duhovnik, politik in publicist. V obdobju med 1. in 2. svetovno vojno je bil eden najpombnejših voditeljev Slovenske ljudske stranke (SLS), tesen sodelavec dr. Antona Korošca in po njegovi smrti (1940) njegov politični naslednik. Vrsto let je bil poslanec v Narodni skupščini; dvakrat minister za kmetijstvo, v Cvetkovič - Mačkovi vladi minister brez listnice, v Simovičevi vladi pa minister za gradnje. Umrl je ob bombardiranju Beograda, 6. aprila 1941. (Vir: Enciklopedija Slovenije 6, str. 66 - 67) 7 Dr. Miha Krek (Leskovica, 1897 - Cleveland, 1969), pravnik in politik. V Slovenski ljudski stranki je politično deloval od leta 1921; v času kraljeve diktature je bil njen podpredsednik. Leta 1935 ga je Korošec pritegnil v vlado, kjer je bil sprva minister brez listnice, leta 1938 je bil imenovan za ministra za gradnje, v Cvetkovič - Mačkovi vladi je bil od novembra 1940 minister za šolstvo. Med 2. svetovno vojno se je umaknil v Rim in po vojni v ZDA. (Vir: Enciklopedija Slovenije 6, str. 5) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 20 ga. Študenti me sprašujejo, kaj bo sedaj. Jaz jim seveda svojih misli nisem hotel povedati, a jasno mi je bilo takoj, da mora nujno priti do vojne, ker Hitler ne bo gledal mirno, kako se mu je Jugoslavija dva dni po podpisu pakta izmuznila. Zvečer se zbiramo na Glaziji8 za sprevod. Prof[esorski] zbor na čelu gimnazijcev. V prvi vrsti v sredi je bil direktor Mravljak,9 na levi Stante10 kot tajnik, a na desni jaz kot predsednik Profesorskega društva. Velik sprevod. Vpitje. Jaz nič, le ko smo šli mimo vojašnice, kjer je stal ofic[irski] zbor, sem zaklical: Živijo naša vojska. Pred magistratom11 govori - zastopniki organizacij: Smrtnik,12 dr. Voršič,13 Bitenc.14 Strašno me bolela glava kot še nikoli. Hotel bruhati, pa nisem mogel. Pride k nam polkov[nik] Tomaševic - komandant mesta. Pravi, da se boji, da bo vsa ta masa kaj kmalu razočarana. Prihodnje dni nervoza. Maček15 - ali bo šel v vlado ali ne. V par dneh rešeno. Šel. Vlada se zdi trdna. Veliko poslušam radio. Graz16 nas napada, da preganjamo Nemce, kar je bilo vse zlagano. Jasno: dela se »štimunga« za vojno proti nam. 8 Glazija, nogometno igrišče v Celju. 9 Franc Mravljak, ravnatelj I. gimnazije v Celju, od 1932/33 do 1940/41, prof. latinščine, grščine in nemščine. Na tej gimnaziji je poučeval od 1910 do 1941 in v šolskem letu 1945/46. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1932/33, str. 4; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 14; 200 let I. gimnazije v Celju, str. 287-288) 10 Valentin Stante, profesor na I. gimnaziji v Celju, od 1923/24 do 1940/41; poučeval je prirodopis, fiziko, matematiko. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami v Celju za šol. leto 1939/40, str. 8; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 14) 11 Več o protifašističnih demonstracij v Celju, 27. 3. 1941, je objavljeno na spletni strani: http:// www.kamra.si, dodana sta fotografija in povzetek zapisa, ki ga je objavila celjska Nova doba. 12 Jože Sm(e)rtnik, starosta celjskega Sokola. Po 1. svetovni vojni je skrbel za narodno varnost, s pomočjo zavednih oficirjev in podoficirjev je organiziral slovensko vojsko in narodno stražo. (Vir: Orožen: Zgodovina Celja in okolice, str. 107) 13 Dr. Alojzij Voršič, pravnik in politik. Leta 1927 je postal član celjskega občinskega odbora, leta 1939 je bil na listi Slovenske ljudske stranke izvoljen za župana Občine Veliko Celje. S tega mesta in iz njegove odvetniške pisarne se je moral umakniti po prihodu Nemcev, leta 1941. Umaknil se je v Ljubljano, po vojni pa, kot krščansko usmerjen politik in anglofil, v Avstrijo in od tam v Argentino. (Vir: http://www.knjiznica-celje.si/cbl) 14 Mirko Bitenc, profesor na I. gimnaziji v Celju, od 1929/30 do 1940/41; poučeval je matematiko in fiziko. Na protifašističnih demonstracijah v Celju je govoril v imenu podzveze fantovskih odsekov celjskega Sokola. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami v Celju za šol. leto 1939/40, str. 10; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 14; http://www.kamra.si) 15 Dr. Vladimir (Vladko) Maček (Jastrebarsko, 1879 - Washington, 1964), hrvaški pravnik, publicist in politik. Bil je vodja Hrvaške kmečke stranke (HSS) in več mandatov poslanec v Narodni skupščini. Zavzemal se je za banovino Hrvaško s široko avtonomijo in jo s podpisom sporazuma Cvetkovic - Maček (avgusta 1938) tudi dosegel. V vladi, ki sta jo sestavila z Dragišo Cvetkovicem, in kasnejši Simovicevi vladi je bil podpredsednik. Med 2. svetovno vojno je živel v konfinaciji, junija 1945 je odšel v tujino. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Vladko_Maček) 16 Gradec (nemško Graz) je glavno mesto avstrijske zvezne dežele Štajerske. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 21 Nemška manjšina korporativno zapušča Jugoslavijo. Isto Angleži iz Mežice. Vojna neizbežna. Šola v neredu. Velik del profesorjev na orožnih vajah. Reduciran pouk - prevzemamo nove razrede. Delo nemogoče. 31. 3. 1941 Zvečer v šoli v 3. razredu. Direktor pride v razred, da [bo] šola do nadaljnjega zaprta. Deklice so gledale prestrašeno, nekatere so jokale. Silno težko mi je bilo pri srcu. V mestu vse bega - kupuje kovčke. Zvečer pride polk[ovnik] Tomaševic. Pravi, da je premeščen v Kotor, da je vojna neizbežna, da bo drugi dan prav točno vedel ob 8h in da bo prišel javit. 1. 4. 1941 Ob 3A 8h nervozno trikrat pozvoni na zvonec Tomaševic. Pravi, da gre ob 11h v Kotor, da naj se moja družina preseli v Tijesno,17 a meni zabičuje parkrat - še na stopnicah, naj nikar ne grem v dobrovolj-ce (to misel sem mu prej parkrat izrazil). Odredim takoj, da zvečer odpotujejo moji. Ves dan letanje, pokanje, kupovanje košar. Popoldan s kolesom v Laško po kopalno obleko od Zore.18 Tam vse zbegano. Angela19 se odloči, da gre z našimi. Gre se poslovit domov. Zvečer odhod. Na postaji polno sveta. Vse gre k vojakom. Vlak [ima] veliko zamudo. Jaz nervozen. Sprehajam se: za eno roko držim še ne 5 letnega Pavelčka,20 za drugo komaj dveletno Marijco.21 Prepričan, da se poslavljamo, morda za vedno, a prav gotovo do Dr. Pavle Blaznik z ženo Zoro na sprehodu po celjskih ulicah, 1938. (iz družinskega arhiva) 17 Tisno (v preteklosti Tijesno) je manjše mesto in pristanišče na Hrvaškem, severozahodno od Šibenika. Leži ob plitvem Murterskem kanalu; del naselja je na celinski obali, na t. i. Tišnjanskem polotoku, drugi del na zahodni obali otoka Murter. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Tisno) 18 Zora Blaznik, roj. Meštrov (Zadar, 1912 - Ljubljana, 2011), žena dr. Pavleta Blaznika. 19 Angela Platovšek, gospodinjska pomočnica Blaznikove družine. 20 Pavle Blaznik ml. (Celje, 1936 - Turska gora, 1954), Blaznikov sin, abiturient. Leta 1954 se je smrtno ponesrečil v Szalay - Gerinovem grebenu v Turski gori nad Logarsko dolino. Domači so ga vedno klicali Pavč oziroma Pavelček. 21 Marija Blaznik, por. Leskovar (Celje, 1939), Blaznikova hči, univ. dipl. inž. tekstilne tehnologije, ki hrani očetov dnevnik. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 22 konca vojne. Pride vlak. Naši v kupe pri oficirjih. Dom ostal prazen. Pri Meštrovu22 v vinotoču zvečer: Ela in Tone.23 Ela ni mogla na postajo, ker je bila preveč razburjena. Poslavljamo se, zakaj drugi dan ima Tone odriniti v vojsko na nevarno točko Jesenice. »Galgenhumor«24 - skoro se ga malo nalezli. 2. 4. 1941 Dopoldan je Tone odpotoval. Odslej sem jaz prenočeval pri Eli (ne še - od 6. 4.).25 Radio Graz hujska proti nam. Neki večer k Blaževicu v gostilno - same ženske (Ela, Jeras, Kraut etc.) in jaz. Čakamo vojno. 6. 4. 1941 Zjutraj po navadi odprem radio ležeč v postelji - Beromunster.26 Reče: dve važni novici: 1. prijatelj[ski] pakt Rusija - Jugoslavija,27 2. Nemčija napadla Jugoslavijo.28 Kar vrže me iz 22 Roko Meštrov, tast dr. Pavleta Blaznika, rojen leta 1887, v Tisnu na otoku Murterju. Trgovsko pot je pred 1. svetovno vojno začel v Trstu, od tu se je njegova družina po vojni preselila v Celje, kjer je leta 1922 registriral veletrgovino z dalmatinskimi vini in leta 1927 trgovino z mešanim blagom. Poleg tega je imel od leta 1932 kot pomožno obrt na stojnici na Glavnem trgu proda-jalnico rib in namočenih polenovk. (Vir: ARS, Zbornica TOI, 332/318, 379/37; ZAC, Trgovinski register Rg A - Posam.) 23 Ela Komel, Blaznikova sestra, poročena s Tonetom Komelom. 24 Galgenhumor (nem.) - obešenjaški humor je vrsta humorja, ki se smeji smrti in drugim nesrečnim dogodkom. Podoben je črnemu humorju, čeprav med njima obstaja razlika. Karakterističen je za osebe, ki so same doživele neko travmatično izkušnjo. 25 Zabeleženo naknadno. 26 Beromunster, mesto v Švici, v kantonu Luzern. 27 5. 4. 1941 je Simoviceva vlada sklenila prijateljsko pogodbo s Sovjetsko zvezo, pri čemer je bila vloga slednje zelo nejasna. Pogodbo zato lahko razumemo kot platonski dogovor, ki je nastal v času, ko se je Kraljevina Jugoslavija pospešeno pripravljala na obrambo domovine, saj je bil nemški napad neizbežen. 28 Zaradi demonstracij ob pristopu Kraljevine Jugoslavije k trojnemu paktu (25. 3. 1941) so se v nemškem generalštabu takoj začeli pripravljati na vojaški napad; načrt zanj je bil izdelan pod šifro Podvig 25. Nemčija je Jugoslavijo brez vojne napovedi napadla na cvetno nedeljo, 6. 4. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 23 postelje. Tečem k Meštrovim. Oni že vedo. Radio: bombardiran Beograd. Tečem k Eli. Ostanem tam. Popoldan letala preko nas - nad Zidani most. Ena bomba [padla] na progo pri Petričku. Ela ima spodaj zaklonišče. Tam smo odslej ležali. 7. 4. 1941 Meštrov poslal sode in hrano v Tijesno - svoj vagon. Vojaki hoteli vagon zase. Grem vprašat postajenačelnika Magajno, kaj [je] z vagonom. Pravi, da ga je on rešil - a [da je] važno drugo: prav sedaj je naša vojska vrgla v zrak mariborski most. Nemci že v Mariboru do Drave. Moramo jih čakati v Celju. On da bo šel z zadnjo kompozicijo. Lahko [grem] z njimi, ako hočem. Dr. Guzelj29 na postaji bežal z ambulanto proti jugu. Hitro v vinotoč: pregovarjal Meštrova, da skupaj beživa proti jugu. On se ni mogel odločiti, a jaz sem bil hitro odločen. Zapusti Celje za vsako ceno, čeprav ima uradništvo ukaz, da mora ostati vsak na službenem mestu. Jaz [sem] mnenja: čez dan, dva so Nemci v Celju. Končal bom v zaporu brez dvoma. Vsekakor bom mobiliziran, čeprav nisem nikdar služil vojske. Torej beži za vsako ceno. 8. 4. 1941 Dopoldan na šolo. Pregovarjal dr. Šijanca,30 da gre z menoj. Ne more se odločiti, ker ima bolno taščo pri sebi. Domov. Nahrbtnik in en kovček napolnim z najnujnejšim. Ko zapuščam solznih oči tako ljubo mi stanovanje, tako dragoceno mojo knjižnico z vsemi rokopisi (le nedovršeno razpravo Sorško polje31 sem iztrgal in vzel s seboj) - sem preklel vsakega, ki se bo okoristil z mojo nesrečo. Odprte sem pustil vse omare, da mi vsaj te ostanejo cele, ko pride okupator v stanovanje. Na postajo mi Mirko32 še naknadno prinese slanino za [na] pot. Direktor Mravljak je spremil nekega znanca s Pohorja, ki tudi beži. Poslovim se. Družba: begunec s Pohorja - strahopeten človek. Ob 10h se odpeljemo. Do Zidanega mosta vozimo par ur. Vsa stekla na postaji razbita. Naročim čaj. Alarm. Z vso prtljago bežim v hrib, kjer [je] sigurno zaklonišče. Nič. Do Save (Zagreb) se 1941. Vojno so napovedala vojaška letala, ki so zgodaj zjutraj začela bombardirati Beograd in druga jugoslovanska mesta. Istočasno je nemška vojska začela s severa in vzhoda prodirati preko jugoslovanskih meja. 29 Dr. Vladimir Guzelj (Škofja Loka, 1898 - Ljubljana, 1987), zdravnik kirurg, med 2. svetovno vojno vodja kirurške klinike v Ljubljani, po vojni tudi profesor za splošno kirurgijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani. (Vir: Enciklopedija Slovenije 3, str. 410.) 30 Dr. Franc Šijanec, profesor na gimnaziji v Celju, od 1932/33 do 1940/41; poučeval je zemljepis, zgodovino in umetnostno zgodovino. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1932/33, str. 4; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 14) 31 Razprava je bila objavljena leta 1953. Glej: Pavle Blaznik: Kolonizacija in kmečkopodložništvo na Sorškempolju. Razprave SAZU, Razred za zgodovinske in družbene vede, II., Ljubljana 1953, str. 139-242. 32 Mirko Meštrov, Blaznikov svak. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 24 vozimo do polnoči. S Pohorcem na drugo postajo. Vlak gre šele drugi dan ob 17h. Po poti nas ustavi policija. Preišče prtljago, roke kvišku. Hotel finance. 9. 4. 1941 V kavarno. Čitam, da za potovanje treba dovoljenje, a uradništvo na svoja mesta. Prepričan, da bom moral nazaj. Na policijo. Ogromno ljudi. Vi ni dobila dovoljenja. Vztrajam. Trepetam - dobim. Ob 3h na postajo. Po vrsti alarmi - kri-jem se - zakaj vem, da [je] ravno na postaji nevarno. Končno moram dalje. Srečam dijaka Gorečana; pomaga mi nesti prtljago. Kupim vozni listek 2. razreda, da bom malo počival v vlaku. Na policijsko dovoljenje sploh nihče ne gleda. Vidi se apatija uradništva. Vlak nabito poln - obvezniki gredo k vojakom. Karta 2. razreda, a jaz zadovoljen, da sem s pomočjo Gorečana spravil prtljago in sebe na »puferje«. Ob 17h odpelje vlak. Do Karlovca se zrinem »na plafon«, dalje na prostor pred stranišče. Kot sardele. V stranišču 4-5 ljudi. Kaj bi bilo, ako ne bi bil zdrav! 10. 4. 1941 Zjutraj ob 5h v Ogulinu vlak obstane. Treba prestopiti, a vlaka še ni. Sneg, mraz. Na slepem tiru par vagonov praznih. Jaz vstopim. Izkazalo se [je], da sem imel dober nos. Cela naša kompozicija. Od potnikov tudi neka gospa iz Zagreba z dvema otrokoma - bežala v Tijesno. Potniki pripovedujejo o strahotah bombardiranja Beograda. Srečamo tovorni vlak - popolnoma razbiti vagoni. Vprašam, od kod. »Iz Šibenika.« Lepo! Zvečer ob 9h v Šibenik. Moralno dolžan, da sprejmem gospo iz Zagreba v svoje varstvo. Vse temno kot izumrlo. Nemogoče preko kanala na Martinsko. Informacije, da [je] Tijesno vojna baza. Kam sem spravil družino! Gremo v neko odprto vežo. Damo ležati otroke na prtljago. Patrulja. Razložim. Odstopijo nam svojo sobo. 11. 4. 1941 Ko [sem] še dremal, priteče nekdo in zavpije: »Kdorkoli ste, bežite v zaklonišče, ako vam je življenje drago.« Pograbim enega otroka in tečem v zaklonišče trgovca Isteniča. Tam zvemo, da je oklicana Nezavisna Hrv[atska] država.33 Vsi so bili prepričani, da je zanje vojna končana. Spoznal se s prof. zgod[ovine] in zemlj[episa] penzionistom. On je bil, ki je zjutraj nas klical. Zelo prijazni, lepo postrežen. Šibenik v hrv[aških] zastavah. - Kaj trdnjava? Bele zastave. Ukaz, da jih je treba sneti. Trdnjava se ne preda. Parnik Kozjak čaka. Jaz prtljago tja. Zunaj 33 Neodvisna država Hrvatska (NDH) je bila marionetna država Nemčije in Italije. Nastala je 10. 4. 1941, ustanovili so jo hrvaški ustaši. Uradno je bila kraljevina, ki jo je vodil kralj Tomislav II. Savojski, ki pa ni imel nobenih pravih pooblastil in sploh ni živel na Hrvaškem. Dejanski voditelj NDH je bil poglavnik Ante Pavelic. V okvir NDH so spadali večji del Hrvaške (brez Istre, Kvarnerja, Dalmacije, Medimurja in Baranje), Srem ter Bosna in Hercegovina. V NDH je spadalo tudi pet slovenskih krajev ob meji pri Brežicah. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Neodvisna_ država_Hrvašk a) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 25 čakam do Vi 13h. Letala - bombe padale v bližini hotela Krka na voj[aški] brod34 Zmaj. Nočem na parnik. Prtljago pustil, a odločil se, da grem peš v Tijesno. Niko Olivari, gospa z otrokoma in neka Šibenka. S čolnom preko kanala. Bali se bombardiranja. Po turistični cesti. Pri Vodicah letala. Vrgli se v jarek. Dalmatinci vsi »krepani« došli v Tijesno. Kje [so] naši? Pri Lujku35 mi rekli, da [so] v naši hiši, a spe pri Dvornikovih, ker se boje bombardiranja. Silno presenečenje, ko sem se javil. Otroka sta bila že v postelji. Po večerji na radio h g[osp]e Obratov. Porazno, kar sem zvedel: blizu kapitulacija. Spoznal se z Gašperinom (Šestičar iz Ljubljane), oficir v Tijesnu. Pozval nas v sobo k Paškvalinu,36 kjer smo malo pili. Naslednje dni v znaku NDH. 14. 4. 1941 Sončim se na dvorišču. Letala. Naenkrat mitraljirajo po Rudini37 - zaradi hrv[aške] zastave, ki [visi] na standarti. Takoj jo snamejo - postavijo belo. Neko noč ustaši (tudi Tiješnjan Joso Olivari) tolkli po raznih vratih in iskali nacionaliste, da jih uporabijo za nevarna dela. Komisar je smrkavec srednješolec Malic. Uradništvo [ima] na rokavu hrvaško trobojnico. Zaplemba sokol-[skega] inventarja (zastava etc.). 20.4. 1941 13 italijanskih kamionov pride v Tijesno. Pred njimi neki civilist Tiješnjan iz Zadra vpije: Eviva!,38 a nihče se mu ne odzove od naroda. Ustavijo se na Rudini. Jedo ostentativno39 bel kruh, pijejo, pojejo... Po dveh urah zopet oddrdrajo. S tem so simbolično prevzeli oblast v Tijesnu. Pred slovesom od družine v Tisnu, april 1941. Levo hči Marija, desno sin Pavle. (iz družinskega arhiva) 34 Ladja (iz hrv.). 35 Lujko Meštrov, brat Blaznikovega tasta Roka Meštrova. 36 Paškvalin, hotelir v Tijesnu. 37 Rudina je glavni trg v Tijesnu. 38 Živela! (iz. ital.) 39 Namenoma (iz lat. ostentativus). LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 26 Naslednje dni mislim na odhod v Celje. Vedel sem, da je služba izgubljena, ali vendar sem bil prepričan, da nas morajo zadržati v službi do konca šolskega leta, ker sami ne morejo zaključiti brez nas. O, sancta simplicitas!40 Z Gašperinom in nekim Zagrebčanom odpotujemo v Šibenik. Treba imeti dovoljenje - hrvaško in italijansko. Drenjanje v dvorani Narodne kavarne na Poljani. Zapodi vse uradnik. Jaz ga dobim - mu plačam rakijo in mi da. A treba še italijansko. Ta dan nič. Kolona za kolono motorizirana preko Poljane. Vrnem se v Tijesno. 22. 4. 1941 Zopet se poslovim od družine. Dobim dovoljenje. Hotel »Della Ville«41 soba. Tam se malo odpočijem. Do 8h zvečer moramo biti na postaji radi copri fuoco.42 Tam drenj - čakamo do 24h. 23. 4. 1941 Perkovic - čakamo - dež - mraz. Zagreb, prepozno za zvezo. Gašperinu pomagam nositi prtljago. Sam sem imel le nahrbtnik. Dober zajtrk, dobro kosilo. Motorizacija nemška neprestano skozi mesto. Ljubljana italijanska, tako nam pravi natakar pri Lovačkom rogu. Vlak. Prekoršek ml. o prilikah v Sloveniji. Strašno, strašno. Celje, Brežice - vse zaprto - vsi profesorji zaprti.43 Kam naj grem! V Dalmacijo ne - štrapaciran! Naprej. Vlak vozi le do hrv[aške] meje. Izstopili. Z vozovi dalje do Brežic. Bojim se za denar, ki ga Nemci baje odvzamejo. Pregled - dobro. Brežice - vse temno. Niti misliti ni, da bi dobil kje prenočišče. Vso noč smo sedeli na prtljagi v predsobi čakalnice. Nič ves štrapac44 - a vse drugo. Strašna perspektiva. Berem plakat: vabilo za vpis v Heimatbund.45 Kaj se bo vse od nas zahtevalo! Nemški službujoči vojak je »kavalirski«. Dame vodi v svoj prostor. »Divide et impera«46 - mi pada v glavo. 40 O, sveta preproščina! (iz lat.) 41 Nekoč hotel v Šibeniku. 42 Policijska ura (iz ital.). 43 Zapiranje slovenske inteligence je bil prvi korak pri izvajanju raznarodovalne politike, s katero so Nemci želeli naše kraje čimprej ponemčiti. (več v opombi 82) 44 Napor, utrudljivo delo, garanje (iz ital. strapazzo). 45 Štajerska domovinska zveza (nem. Steirischer Heimatbund) je bila organizacija, ki je v času nemške okupacije skrbela za ponemčevanje prebivalstva na zasedenem območju. Zvezo je 10. 5. 1941 ustanovil civilni upravitelj za Spodnjo Štajersko dr. Siegfried Uberreither. Vanjo je bilo včlanjenih 323 807 oseb. Zveza je imela svoje oborožene oddelke. (Vir: http://sl.wikipedia.org/ wikiŠtajerska_domovinska_zveza) 46 Deli in vladaj! (iz lat.) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 27 24. 4. 1941 Ko se zdani, pride vlak. Težak mi je korak - ali grem - vstopim. Zopet čujem od potnikov, kaj vse so delali Nemci z inteligenti v Brežicah. Zidani most -Gašperin se poslovi. Blagrujem ga - on gre na svoje - v Ljubljani ni slabo, kakor slišimo. A v Škofji Loki so bili spočetka Italijani, a sedaj so prišli Nemci.47 Oboji so tam. Kdo bo ostal naš gospodar? Vlak odpelje proti Celju. Dva železničarja se pogovarjata. Zabavljata čez »gospodo« - sedaj jim bo že Hitler pokazal. O, zaslepljenost! Kaj bo na postaji? Ali me bodo spoznali in aretirali? Moram iti po stranskih ulicah. Za kresijo. Izstopim. Tečem kot hudodelec. Le ga. Dolničarjeva me je videla - kolikor vem jaz. Pridem v trgovino. Miki48 in tašča v mene: »Kaj si znorel, da si se vrnil? Mirko zaprt, Meštrov zaprt. Vsi inteligenti skoro - zaprti. Kaj sedaj? Padel sem v past. Grem gori v jedilnico - obupan sedem na divan. Prosim Miki, naj gre k Mravljaku po svet - on je pameten. Ali M[ravljak] reče, da ne ve svetovati - ali vsekakor naj se danes ne javim, ker danes gre transport aretirancev v Maribor. Odločim se, da sploh po dnevu ne grem več na cesto. Ko se je znočilo, grem k Eli - ki me je bila vesela in žalostna. Dva dni sem zaprt. Ne upam si na cesto. Zvečer grem spat domov »Sodnijska steza 3«. Uredim vse v nahrbtnik, kar je treba, če me zapro. Nikdar nimam miru. Ko mine 1h ponoči, sem nekako siguren, da ne bodo prišli več po mene. Imam radio, a se ga ne upam poslušati. 25. 4. 1941 Pride Golobič.49 Žena ga je spravila iz zapora. Gre v Ljubljano. - Javim se na prijavnem uradu. Kopše bil zelo prijazen. Govorila sva slovenski. 26. 4. 1941 Popoldan pride v trgovino Fabian - da je imenovan za komisarja nad imetjem. Da se je pobrigal, da postane on, ker bi sicer prišel na to mesto neki Meštrov neprijatelj. Denar popisal in zaplenil. Skoraj bi propadlo mojih 5000 din, ki sem jih dobil za dva meseca naprej. Smešno: neki denar, ki [je bil] že preštet in zaplenjen, sva s taščo vzela, ker sva mislila, da ne ve zanj. Morala sva ga vrniti. 47 Obrambna Rupnikova linija ni predstavljala nobene resne ovire za prodirajočo italijansko vojsko, ki je po dolinah Selške in Poljanske Sore prodirala proti Škofji Loki in jo zasedla 13. 4. 1941. Toda že po nekaj dneh se je morala umakniti in mesto prepustiti Nemcem. 48 Miki Meštrov, žena Blaznikovega svaka Mirka Meštrova. 49 Matija Golobič, ravnatelj zdravilišča v Laškem. V noči s 17. 4. na 18. 4. 1941 so pripadniki SA poleg mnogih drugih Laščanov aretirali tudi ravnatelja Radio-Therme Matijo Golobiča, ga skupaj z drugimi zaprli v Sokolski dom, od koder so jih nato odpeljali v Celje in številne naprej v izgnanstvo. (Vir: Laški zbornik 2002) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 28 27. 4. 1941 Popis vsega prebivalstva, ki [je] prišlo na Štajersko po l. 1914. Moja črka na magistratu. Govorilo se je slovenski. Pri vprašanju: narodnost - rečem brez oklevanja: slovenska. Uradnik čaka - ne napiše - čaka, končno zmaje z glavo, češ: če si neumen, ti ne morem pomagati. - Popoldan naenkrat vse mesto v zastavah -vse rdeče s kljukastim križem. Kam smo prišli! Rečeno je, da pride Hitler v Celje. Kaj, če kdo izvrši atentat? Ni prišel (bil pa v Mariboru).50 - Popoldan pride k meni Stante. Greva k direktorju Mravljaku, da se pogovorimo o položaju. Pri Mravljaku ves čas živo. Mladina hodila po dokaze, da je obiskovala ta in ta razred. Dajal rade volje, samo brez pečata. Govorimo o položaju - vse brezizgledno. Končno rečem jaz: »Mi smo torej svojo vlogo odpeli.« Mravljak: »Tudi jaz sem prepričan.« S Stantetom greva po stranskih ulicah na Čret.51 Srečamo dr. Zelenika.52 On, da [so] v Mariboru profesorji, ki niso zaprti, že dobili poziv curriculum vitae.53 On seveda že misli na sebe. V Čretu srečamo Bračka.54 Ves potlačen. Greva k Preskerjevim.55 On se še ni nič javil. Zadnja vest, da [je] bil v Bosni. Ali je padel? Sestra obupana. 28. 4. 1941 Začel reševati stvari v Ljubljano. Naprosil Marico,56 da gre z vlakom ob 11h. Nesla mi kovček. Prepričan, da je že v Ljubljani, ko pride ob 2h domov, da ni mogla. Kaj, če grem v Ljubljano. Ali kako priti na vlak, ko se je že ponovno dogodilo, da so na postaji spoznali človeka in ga zaprli. Ali v trenutku se odločim, da grem, ker se govori, da samo do 1. 5. lahko brez dovoljenja. Grem pred Gestapo57 (v Mestni hiši), da za vsak slučaj zasiguram svojo varnost. Vprašam stražo. Reče, da lahko brez dovoljenja. K sreči nisem prišel do Gestapa. Grem uredit prtljago - 1 kovček in nahrbtnik. Mečem stvari brez večje izbire. Saj bi tako rad vzel s seboj kar največ, a ni mogoče. Vozni listek že imam. Prtljago mi nese: kovček Marica, nahrbtnik dijak Gradišnik.58 Jaz sem brez vsega, da ne vzbudim suma. 50 Hitler je Maribor obiskal 26. 4. 1941 in glasno zahteval: »Naredite mi to deželo spet nemško!« 51 Čret je predel Celja ob reki Voglajni. 52 Dr. Karel Zelenik, profesor na I. gimnaziji v Celju, od 1926/27 do 1941; poučeval je francoščino in nemščino. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1932/33, str. 4; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 14) 53 Življenjepis (iz lat.). 54 Ivan Bračko, profesor na I. gimnaziji v Celju, od 1907 do 1941; poučeval je latinščino, grščino in slovenščino. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1932/33, str. 4; 200 let I. gimnazije v Celju, str. 73.) 55 Janko Presker, profesor na I. gimnaziji v Celju, od 1935/36 do 1940/41; poučeval je prirodopis, fiziko in matematiko. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1937/38, str. 6; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 14) 56 Marica, gospodinjska pomočnica Blaznikove tašče. 57 Gestapo - kratica za Geheime Staatspolizei: tajna državna policija, bila je uradna tajna policijska organizacija v nacistični Nemčiji. 58 Dušan Gradišnik, zanesljiv Blaznikov dijak. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 29 Grem iz stanovanja. Ponovno odprem vse omare. Prekolnem vsakega, ki se bo okoriščal z mojimi stvarmi. Še en pogled na tako drago mi knjižnico. S stisnjenimi zobmi zapustim stanovanje. Vem, da ga dolgo, dolgo ne bom več videl. - Moja prtljaga je že v vagonu. Jaz grem utripajočega srca, a vendar pogumno v vlak. Nihče me ni ustavil. Kmalu se vlak premakne. Glavno je za menoj. Ne še - skrb za denar, ker se sme nositi le do 1000 din. Jaz imam okoli 4000 din. V mojem kupe-ju sedi moj dijak četrtošolec iz Laškega. Sprašuje žalostno, kaj bo s šolo. Rečem, da je samo to sigurno, da ga mi stari profesorji ne bomo več učili. Žalosten je fant izstopil. Na Zidanem mostu dohitimo vlak, ki odšel pred 5 urami. Zakasnil, ker so vse moške natančno preiskali zaradi denarja. Kdor [je imel] več kot 1000 din šel v zapor. Pri nas ni bilo nobene preiskave. Polno beguncev bilo v vlaku. Ko pridemo do Laz - prve postaje z Italijani - se mi odvalil težek kamen s srca. Rešen sem Nemcev. Italijani pravijo, da ne postopajo slabo. Ljubljana: vidim se na postaji z Ido Merhar - Guštin,59 ki šla z vlakom ob 11h, a prispela z nami. Kam sedaj? Prtljago nesel k Šestici60 (Gašperin me krasno sprejel), a spat bom šel k Demšarju,61 ker mi je gorenjski vlak, s katerim sem hotel odpotovati v Škofjo Loko, že ušel. Grem k dr. Demšarju. Sočustvuje, a pove novico, da baš danes bil pri njih Dušan62 in povedal, da so se te dni preselili v Ljubljano (Valjavčeva 15). Kakšna sreča! Takoj greva iskat to ulico, ki [je] nekje od Trnovega dalje. Težko jo dobiva. Noče v hišo. Gre domov, a jaz pozvonim. Kakšno presenečenje, ko me vidijo pri njih! Takoj me povabijo, naj seveda ostanem pri njih, čeprav še nimajo čisto nič urejeno. Mislim si: Kdo si je predstavljal v januarju, da sem delal tudi zase, ko sem se tako energično uprl nameravanemu premeščanju v štajerske hribe in samo jaz dosegel, da so prišli v Ljubljano. Človek res nikoli ne ve, kako se more vse obrniti. Zato ne delaj nikoli slabega svojemu bližnjemu; pomagaj mu, če mu le moreš. 59 Ida Merhar - Guštin, profesorica zemljepisa na I. gimnaziji v Celju, poučevala v v šol. letu 1939/40 (kot suplentka) in 1940/41. (Viri: Izvestje Državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami v Celju za šol. leto 1939/40, str. 6; Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, str. 15) 60 Gostilna v Ljubljani, ob današnji Slovenski cesti, nasproti Banke Slovenije. 61 Dddr. Jože (Josip) Demšar (Škofja Loka, 1877 - Ljubljana, 1980), duhovnik, teolog in profesor, sorodnik dr. Pavleta Blaznika. Doktoriral je iz teologije (1906) ter pedagogike in psihologije (1926). Poučeval je na na Škofijski gimnaziji v Šentvidu (1905-1914), ljubljanskem učiteljišču (do 1932) in Teološki fakulteti v Ljubljani (do 1963). Ta mu je leta 1970 podelila častni doktorat. (Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/demšar-jože(josip)/152/) 62 Dušan Horvat (1922-1944), cand. iur., Blaznikov nečak, sin njegove sestre Vide. S Prvo proletar-sko brigado je januarja 1944 prišel v Dalmacijo, nato se je v Bosni za njim izgubila vsaka sled. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 30 29. 4. 1941 Prva pot na banovino, da se pobrigam za službo. Francelj63 in Kranjec64 povsem točno, da do jeseni ni niti misliti, ker Italij[ani] nočejo sedaj nobenega nastaviti. Depoli65 je sedaj italij[anski] Sušnik.66 Vseeno sem napisal prošnjo, da me imajo vsaj v evidenci. Za drugo službo ni niti misliti, ker [se] je toliko beguncev nagrmelo v Ljubljano. Gašperin mi pravi: Ako si pameten, pojdi v Tijesno. Tam si boš lažje pomagal. Pojdi, dokler je še nekako lahko dobiti dovoljenje. Res v Ljubljani mi ne kaže ostati, saj so včeraj prišli Nemci v Št. Vid67 in se še prav nič ne ve, kaj bo z Ljubljano. Grazioli68 se je izrazil, da se bo z orožjem uprl, ako bi Nemci hoteli dobiti Ljubljano. 30. 4. 1941 Na policijo po potno dovoljenje. Polno ljudi. Delili formularje in številke. Jaz s težavo dobil formular, številke ne. Doma ga izpolnil. Popoldan grem zopet. V vrsto, ker brez številke nihče ne sme. Karabinerji delajo red. Ko pridem do vrat - kje številka. Že prej sem se z njimi spustil v pogovor, ali mi je šlo zelo trdo, a vendar dovolj, da me je pustil dalje. Ali bom dobil? Brez ugovora. Na konju - sedaj gremo k družini. 63 France Planina (Škofja Loka, 1901 - Ljubljana 1992), geograf, kartograf, biolog in profesor, soustanovitelj Profesorskega ceha in častni član Muzejskega društva Škofja Loka. Pred 2. svetovno vojno je poučeval na gimnazijah na Otočcu (Hrvaška), v Kranju in Ljubljani. Od leta 1937 dalje je bil zaposlen na banski upravi. Med 2. svetovno vojno je bil interniran v Gonars, leta 1943 je postal upravnik pokrajinske šolske založbe v Ljubljani. Po vojni je sodeloval v komisiji za ugotavljanje kulturnozgodovinske vojne škode (1945-1947), bil ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije (1953-1955) in gimnazijski profesor (do 1962). Napisal in priredil je več geografskih učbenikov, vodnikov in kartografskih prikazov Jugoslavije, Slovenije ter Škofje Loke in okolice. (Vir: http://www.gorenjci.si/osebe/planina-france/17/) 64 Silvo Kranjec, prosvetni inšpektor pri banski upravi v Ljubljani. 65 Depoli, načelnik za prosveto v Ljubljanski pokrajini. 66 Dr. Lovro Sušnik (Breznica pod Lubnikom, 1887 - Ljubljana, 1964), jezikoslovec, prevajalec, profesor in šolnik. Kot gimnazijski profesor je služboval v Kranju in Ljubljani (1920-1936), nato je bil do maja 1945 načelnik prosvetnega oddelka banske uprave. Po upokojitvi (1946) je honorarno delal pri pripravi gradiva za slovar slovenskega knjižnega jezika, prirejal učbenike za francoski in nemški jezik, prevajal leposlovje in pisal članke. Bil je med ustanovitelji Profesorskega ceha in Muzejskega društva Škofja Loka. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/ Lovro_Sušnik) 67 Razmejitvena črta med nemškim in italijanskim zasedenim ozemljem je bila dokončno določena konec aprila 1941. Tekla je v liniji: rapalska meja-Polhov Gradec-Sveta Katarina-Šentvid nad Ljubljano-Ježica-Zalog-reka Sava-Brežice. Šentvid nad Ljubljano je bil na nemški strani. 68 Emilio Grazioli (1899-1969), visoki komisar za Ljubljansko pokrajino. Njegova naloga je bilo vodenje civilnih zadev v pokrajini, ki je obsegala Ljubljano, Notranjsko in Dolenjsko. Pri delu se je opiral na 14-članski svet, t.i. konzulto, ki je bila sestavljena iz predstavnikov slovenskega gospodarskega in kulturnega življenja. Neposredno je bil odgovoren oblastem v Rimu. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 31 1. 5. 1941 Strašen naliv, a jaz s težko prtljago proti tramvaju, kamor me je spremljala Vida.69 Medtem mi je namreč prinesla Marica iz Celja še en kovček. Pri tramvaju srečamo Laly. Vida [gre] z menoj prav do kupeja. Dobil mesto - se poslovil -bežim dalje - ne: Nemci - tudi v Ljubljani me ne boste dobili. Dalmacija je daleč. Do tja ne bo segala vaša moč. V Karlovcu treba izstopiti in čakati na vlak, ki pride iz Zagreba. 2. 5. 1941 Dobil lep prostor. Sam v kupeju. Kar dobro razpoložen. Nihče me ni motil. Iz Perkovica dalje - prišel v moj vagon Dvornik Ivo. Skupno tekla od postaje do Kozjaka, ki [sva] ga še srečno ujela. Tam dobim Zoro, ki je bila slučajno v Šibeniku. Pripovedujem ji same slabe novice. Nasproti sedi Bosu70 in nas moti - Zora pla-ka.71 Zopet sem v Tijesnu na veliko veselje otrok. Tu so se medtem nastanili Italijani. Kmalu po prihodu se je oglasil pri nas vojaški sototenente,72 da mi vzame generalije. Predvsem se je zanimal za orožje. Naslednje dni sem jaz prevzel ekonomat. Razpolagali smo z okoli 20.000 din. Preračunal sem, da moramo vzdržati dve leti. Imeli smo razmeroma še precej hrane iz Celja. Sklenil sem skrajno štednjo. Par dni kasneje pride za menoj tašča v spremstvu Marice. Ko so šli naši iz Celja, nikakor ni hotela z njimi. Dva, tri dni po odhodu pa se je kapricirala, da mora na vsak način doli. Vlak ni več vozil. Meštrov leta za avtomobil, ki ga pa tudi ne more dobiti. Morala je ostati v Celju. Ko so zaprli Meštrova in Mirka in je komisar prevzel imetje, se je odločila, da zapusti Celje. Tudi ona je prinesla nekaj robe s seboj - a vse [je] seveda malenkost v primeri s tem, kar je ostalo. Sedaj je ona prevzela gospodinjstvo - seveda bolj na široko kot jaz. Spraševal sem se, kako dolgo bo to trajalo. Saj »špaga« je bila tako kratka. Kuhati zna, a gospodariti nikakor ne. Naša družina je spala v eni sobi, ona z Angelo v drugi, stric na biljardu. Jaz sem uvidel, da moram na vsak način obvladati italijanski jezik. Nabavil sem si neko hrv[aško]-it[alijansko] gramatiko. Istočasno sem si izposodil pri m[agist]r[u] ph[armacije] Obratovu Manzoni: Promessi sposi.73 V maju sem študiral dnevno 6-8 ur - večinoma v zgornjih nedodelanih prostorih. Čtivo nisem šel dalje, dokler nisem razumel 100 %. Veliko sem se učil besed. Po treh tednih sem splaval. Spoznal sem se z Bosujem, ki mi je bil ob čaši vina učitelj jezika. Popravljal mi je spise, ki sem jih pisal - vsebino iz Promessi sposi. Napredoval sem zelo lepo. Vidno mi je šlo dnevno bolje. 69 Vida Horvat, Blaznikova sestra. 70 Brigadir v Tisnu. 71 Joka (iz hrv.). 72 Nadporočnik (iz ital.). 73 Sposodil si je knjigo Alessandra Manzonija: I promessi sposi (v slovenskem prevodu: Zaročenca); delo sodi v vrh italijanskega romantičnega zgodovinskega romanopisja. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 32 Medtem dobim od Ele in Miki pismo, da grozi, da mi zaplenijo stanovanje, ker je prazno. Da [ga] ni več mogoče držati pod pretvezo, da smo na letovanju, ker to ne pali več. Zaradi tega se Zora odloči, da gre v Ljubljano in event[uelno] še dalje v Celje, če bo dobila dovoljenje. Tudi tašča se odloči, da gre z njo, da tudi ona s svoje strani rešuje Meštrovo imetje ... Bosu je izdal dovoljenje, ki je trajalo od 1. do 22. junija. Prodiranje po Balkanu74 je bilo skoro zaključeno. Izkrcanje na Kreto75 nas je razburilo. V Afriki se je pohod zaustavil pri Tobruku.76 Obratov mi je bil v informacijo. 1. 6. 1941 je odpotovala Zora s taščo. Ostal sem sam s skrbjo zaradi vina, ki ga je bilo okoli 60 hl na Krapnju.77 Curovič, ki je imel nalogo, da skrbi, da se ne pokvari, ga je hotel menda prodati na lastno pest. Zato sem že v maju šel z Antejem78 tja. Bil je strašen jugo. Morali smo se peljati preko morja na otok. Težko smo dobili brod. Ko brezskrbnega koraka po mestnih ulicah Celja še ni ogrožala nevarnost vojne. Na fotografiji Zora Blaznik s hčerko Marijo (levo) in sinom Pavelčkom (desno), december 1940. (iz družinskega arhiva) 74 Prodiranje po Balkanu je potekalo bliskovito (t. i. Bntzkneg - bliskovita vojna). o severa so nemške sile prodirale iz Avstrije in Madžarske ter hitele zasedati slovensko, hrvaško in bosansko ozemlje. Z vzhoda so iz Bolgarije vdirale v dolino Morave in od tam proti severu (proti Beogradu) in jugu (proti Makedoniji in Grčiji). Operacije so tekle po načrtu Marita, s katerim je skušal Hitler skupaj z Jugoslavijo pokoriti tudi Grčijo, kjer so bile britanske vojaške baze. Jugoslovanska vojska je kapitulirala 17. aprila, grška 27. aprila 1941. 75 Po padcu Grčije sta se grška in britanska vojska umaknili na Kreto, vendar je po nemškem letalskem desantu (20. maja 1941) kmalu padla tudi ta, čemur je sledila evakuacija britanskih čet v Egipt. 76 Močno utrjena italijanska utrdba na libijskih tleh, ki je padla v uspešni ofenzivi britanskih sil, v kateri so Britanci Italijane porinili iz Egipta nazaj v Libijo. 77 Krapanj je manjši otok v srednji Dalmaciji, z istoimenskim naseljem v jugovzhodnem delu Šibeniškega kanala. 78 Ante Meštrov, bratranec Zore Blaznik. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 33 Ko prideva tja, ne najdeva Curovica, ki da je v polju. Dobim vodiča in zajaham mazgo.79 Parkrat me je malo vrgla, a ker je bila precej krotka, je še nekam šlo. Jaham, jaham - ko pridem v bližino, kjer bi moral biti Curovic - nema ga.80 Skril se mi je. Ni kazalo drugega kot nazaj: zopet preko morja na otok. Nikjer nobene hrane, nič s seboj. S težavo dobil dve jajci. Končno Curovic pride. Uredimo, da brez mene ne more prodati, a jaz bom njega obvestil, preden bom prodal. Zopet preko morja - tak jugo, da se veslo zlomi. A srečno pristali. Kočija naju še čaka. V Šibenik. V »Ljubljano«81 malo pojesti in spat. Drugi dan zopet v Tijesno. Nekega dne me ustavi pri mostu brigad[ni] financar in mi reče, da bi bilo lepo, če bi fotografiral Pavelčka in Marijco v fašistični uniformi. Lepo - sem si mislil. Pomagal sem si s tem, da enostavno nisem razumel, kar me je prosil. 20. 6. 1941 Zora in tašča se vrneta iz Ljubljane. Novica, da je Ela deportirana s svojo družino v Srbijo.82 Ista usoda da bo zadela vse one, ki so zajeti. Prinesla mi je tri pisma: od Tineta, Franceljna in Savnika83 [v prilogi; op. M. L.]. Po desetkrat sem jih prebral. Po dolgem času slovenska pisana beseda. Tine84 mi opisuje, kako daleč je do Škofje Loke in Ljubnika. Solze so mi prišle v oči. Francelj mi piše, da me imajo med prvimi v evidenci, kadar se odpre možnost službe, a Savnik85 lepo tolaži, ko piše, da [se] bo vojna končala oni dan, ko bom prebral zadnjo povest iz 1001 noči, če začnem takoj brati. To bi trajalo do 14. 2. 1944. Saj ni mogoče. 79 Mezeg (Equus hinnus), domača žival, neplodni križanec med žrebcem in oslico. 80 Ni ga (iz hrv.). 81 Restavracija v Šibeniku. 82 Izseljevanje Slovencev je bilo del načrta, s katerim so želeli Nemci zasedene dele (Gorenjsko, Štajersko) čimprej ponemčiti. Zavedne Štajerce so večinoma izselili od junija do septembra 1941. V prvem valu so izselili narodnozavedno inteligenco, v drugem pretežno kmečko prebivalstvo in vse tiste, ki so se na Štajersko priselili po 1. svetovni vojni, v tretjem valu so izselili brežiški trikotnik, kamor so nato naselili Kočevske Nemce. Izseljene Štajerce so preselili v rajh, na Hrvaško in v Srbijo. Na Gorenjskem so izselili le prebivalce v obmejnem pasu, večinoma direktno v Nemčijo, ostalo prebivalstvo so nameravali preseliti po koncu vojne. 83 Dr. Tine Debeljak, prof. France Planina in dr. Roman Savnik so bili Blaznikovi prijatelji. 84 Dr. Tine Debeljak (Škofja Loka, 1903 - Buenos Aires, 1989), slavist, pesnik, prevajalec in urednik, ustanovni član Muzejskega društva Škofja Loka. Od 1933 do 1945 je urejal kulturno rubriko Slovenca, od 1939 do 1944 tudi Dom in svet, kjer je tudi sam objavljal. Pisal je ocene, kritike, spremne besede, prevajal slovenske pesnike in pisatelje idr. Po 2. svetovni vojni je odšel v Argentino, kjer se je, zlasti po upokojitvi, posvetil kulturnemu delu. Objavil je več pesniških zbirk, zbirko svoje proze in več kot tisoč člankov. (Vir: Enciklopedija Slovenije 2, str. 180) 85 Dr. Roman Savnik (Ljubljana, 1902 - Postojna, 1987), geograf. Ukvarjal se je predvsem s kraško hidrografijo v Sloveniji, o tem je napisal več razprav. Še v času študija je bil eden od soustanoviteljev Geografskega društva Slovenije. Znan je tudi kot urednik in eden najpomembnejših piscev Krajevnega leksikona Slovenije (izdaja v štirih zvezkih, 1968-1980). (Vir: http://sl.wikipe-dia.org/wiki/Roman_Savnik) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 34 22. 6. 1941 Popoldan sem zvedel, da je Nemčija napadla Sovjete.86 Zelo zadovoljen, saj sem sedaj še bolj prepričan, da bo Nemčija izgubila. Hitler je vedno govoril, da bo slabo, ako se bo borila proti Rusiji. Sedaj bo Nemčija imela trdo kost. Prihodnje dni šla z Zoro v Pirovac87 oddat dolg telegram za Tomaševica, da bi on poskušal kaj napraviti za naše imetje. Mnogo kasneje sem izvedel, da je odgovoril s podpisom polkovnik. Cenzura je pismo zadržala! Na brodarici me je vprašal brodar, če je res Kijev padel. Odgovoril sem mu, da je to popolnoma nemogoče, čeprav je takoj spočetka Nemčija žela velike uspehe v Rusiji. 29. 6. 1941 Na moj god zvečer zaslišimo naenkrat streljanje pred hišo. Financarji so izvršili pretres hiše Ante Kaleba. Došlo je do spora. Sin Mile bežal po Rudini, oni so streljali za njim. Aretiran Ante in sinova Roko ter Mile. Roko bil takoj spuščen. Kasneje proces. Ante oproščen, a Mile pol leta zapora. Zaradi tega incidenta sem jaz smatral za moralno dolžnost, da izrazim Bosu svoje misli, da ni v redu, da ital[ijanska] oblast na tak način postopa z našim narodom. Prav v zadoščenje mi je bilo, ko mi je dal prav. Vendar sem videl, da se od financarjev ni nobenemu nič zgodilo in da ni to v redu. Jaz sem se ponudil Kalebovim za pričo, kadar bo prišlo do procesa. Opravili so pa kasneje brez mene. 30. 6.1941 Višnje v našem vrtu so krasno obrodile. Pavelček se jih je preveč najedel in zvečer izbruhal same višnje. Bal sem se obolenja, a k sreči je ostalo le pri bruhanju. Bosu se me je zelo oprijel. Večkrat se pride kopat na vrt. Vedno hoče, da greva skupno v vas iz vrta. Meni je to neprijetno, a bojim se komplikacij z druge strani. Te dni sem delal prošnjo na dalm[atinske] ital[ijanske] oblasti za službo profesorja. Bosu mi je prošnjo lepo priporočil z dostavkom, da govorim italijanski perfek-tno. Ali na to prošnjo nikdar nisem prejel nikakega odgovora. Bosu je sigurno imel z menoj kake namene. Vendar je slabo naletel, ker za službo, ki jo je kasneje vršil Mario, jaz ne bi bil nikdar sposoben. Zadnje dni junija dobim pismo od Vide, kjer mi piše, da me je iskal Gauleiter88 za Gorenjsko. Ponudena mi je služba - krasna. Nič drugega ni treba kot nadaljevati delo, ki sem ga prej vršil na znanstvenem polju. Krasna plača. Vse, kar so mi 86 Hitler je nameraval napasti Sovjetsko zvezo že zgodaj spomladi 1941, vendar je moral napad preložiti zaradi dogodkov v Jugoslaviji. Operacija Barbarossa se je tako začela šele 22. 6. 1941. Nemška vojska je bliskovito prodirala na rusko ozemlje, na celotni črti od Baltika do Črnega morja. Sovjetska zveza napada ni pričakovala, ker se je zanašala na sporazum o nenapadanju, ki ga je z Nemčijo podpisala leta 1939. 87 Pirovac je mesto na dalmatinski obali, 23 km severozahodno od Šibenika. 88 Pokrajinski vodja nacistične stranke (NSDAP). LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 35 v Celju medtem opljačka-li89 (stanovanje, knjižnica - vse - vse je vrag odnesel), bom dobil nazaj. Celo Meštrovu in Komelu bo vse povrnjeno. Krasna ponudba. Jaz sem jo takoj brez vsakega pomisleka odbil - zakaj, ako sem tako lepo plačan, bi moral vršiti neko drugo službo, ki našemu narodu gotovo ne bo v korist. Za kako sramotno delo jaz nikdar nisem na prodaj. Zvedel sem, da so Nemci takoj oskrbeli prevod moje Selške doline90 (Lenček).91 Prijalo jim je, da sem tam pošteno ali brez najmanjše zle slutnje prišel do rezultata, da so v 13. stol. Tirolci naselili par hribovskih soriških vasi. Na podlagi tega so dokazovali nemštvo sicer že od nekdaj popolnoma slovenske Selške doline. Pošteno - kaj ne! Ali na mojo »Naselitev Slovencev«,92 ki je tudi tiskana in kjer poudarjam, da smo Slovenci zaradi germanizacije padli od 70.000 km2 na 24.000 km2, a še od tega je v naši državi le 16.000 km2 - se niso spomnili. Ne - to so prešli. - Barabstvo. Na veliko srečo je moje »Sorško polje«93 še ostalo v rokopisu. Kako bi šele to izrabljali! Ali tudi to delo bom izdal, ko pride čas - le s potrebnim uvodom, kjer bom ožigosal to svinjarijo, kakor se spodobi. - V kasnejšem času so se še vedno za mene interesirali. Celo v letu 1942 jeseni me je univ. prof. Saria94 iskal po Ljubljani, kakor mi je rekel dr. Šijanec, ki se je z njim razgovarjal o tem.95 Moje mesto je prevzel nadzornik Kržišnik,96 ki je imel skrb za muzej in vlekel mesečno preko 1000 Mark - plača univerzitetnega profesorja. Kje bi se Na obisku pri družini v Tijesnu, poleti 1942 (iz družinskega arhiva) 89 Izropali (iz hrv.) 90 Pavle Blaznik: Kolonizacija Selške doline, Ljubljana 1928, 118 strani. 91 Niko Lenček, škofjeloški odvetnik in med 2. svetovno vojno tudi notar. Po vojni je odšel v Avstrijo. 92 Pavle Blaznik: Naselitev Slovencev, Vestnik prosvetnih zvez, Ljubljana 1934. 93 Glej opombo 31. 94 Dr. Baldiun Saria (1893-1974), arheolog, klasični zgodovinar in numizmatik. Od leta 1937 do 1942 je bil redni profesor za staro zgodovino, klasično arheologijo in numizmatiko na Univerzi v Ljubljani. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Balduin_Saria) 95 Zabeleženo naknadno. 96 Ivan Kržišnik, šolski nadzornik. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 36 mogel kdaj dobiti kdo, ki bi mi mogel le trohico očitati v narodnem oziru. Saj sem bil na cesti - brez vsega z družino - na tujih ramenih, ki so mi dale to čutiti -mnogo sem trpel telesno, neprimerno več duševno - a nikdar mi ni bilo žal, da sem ponudbo a priori97 odbil. Julij 1941 Treba je bilo misliti na službo. Zora je v Ljubljani dobila nekaj zvez. Najbolje je, ako grem sam gori, da pravočasno podrezam, ker ni misliti, da bi mogel obstati brez službe. Ali potnega dovoljenja Bosu sam ne more več izdati. Treba je napraviti prošnjo na policijo v Šibeniku. Bosu se je ponudil, da gre z menoj, da bo on sam osebno priporočil. 13. 7. 1941 Napotimo se: Zora, Pavelček in jaz v Šibenik. Ko izstopimo na obali, zvemo veselo vest, da so prišli iz internacije Meštrov in Mirko, a z njimi tudi Miki in Peterček98 v Dalmacijo - v Šibenik. Res jih dobimo v Krki.99 Kakšno veselje! Saj vem, da se bo Meštrov kaj kmalu znašel in reševal širšo družino iz težke krize. Z Bosujem sva šla na policijo - ali nisva nič opravila. Komisar je celo Bosuja vpričo mene grdo ozmerjal. Treba je vložiti prošnjo in čakati rešitve. Mora iti telegrafsko vprašanje v Ljubljano. Bosuja povabimo na kosilo v »Ljubljano«, noče doli, da ga ne bi kdo od predstojnikov videl. Gremo v 1. nadstropje. Vračamo se v Tijesno -drugi na parniku, a midva z Meštrovom na Mučenici,100 ker je imel tam prtljago. Po poti se meniva: Treba je napraviti vse, da se preživimo in da rešimo golo življenje, drugo bo že kako. - Bosu odslej prihaja v hišo kot doslej. Bosu nas povabi, da gremo nekega večera na morje. Odzovemo se, čeprav mi ni bilo ravno všeč. Na Ratu se ukrcamo vsi (otroci, Zora, Miki s harmoniko, Mirko, Meštrov, jaz). Vozila sta Granata in Zanotti. Šli smo okoli Ljutca.101 Drugič zopet smo povabljeni na Slanico.102 Meštrov, Mirko, jaz, Bosu etc. Kopali se. Bosu se produciral103 - jaz sem ga namreč naučil plavati v zahvalo za njegove inštrukcije ital[ijanskega] jezika. Na kosilu smo bili pri murterskih kara-binjerih. Nič kaj prijetna mi ni bila prevelika družba - zlasti ne, ko smo se vračali preko polja v Betino104 in je murterski brigadir ukradel par zeljnatih glav. 97 Vnaprej, kratkomalo (iz. lat.). 98 Peter Meštrov, sin Mirka, Blaznikovega svaka. 99 Hotel v Šibeniku. 100 Mučenica je ime ladje, ki je med vojno prevažala potnike in tovore med kraji Murter-Betina-Tijesno-Šibenik. Lastnik g. Plesic je bil prijatelj Blaznikovega tasta. (Vir: Vjeko Meštrov, Tisno) 101 Majhen otok vzhodno od mesta Tisno. 102 Kraj na severnem delu otoka, v neposredni bližini mesta Murter. 103 Javno kazati znanje, spretnost, se razkazovati (iz lat. producere). 104 Naselje na severni obali otoka Murter. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 37 Nekega dne je šel Meštrov v Pakoštane,105 da si nabavi hrano. Jaz sem se pridružil. Bila je lepa vožnja. Pozno zvečer smo se zopet vrnili v Tijesno. Sicer pa čakam iz dneva v dan na dovoljenje. Nikakor ga nisem mogel pričakati. Pustil sem si rasti brke, da me ne bi prepoznali v Ljubljani ljudje, ki bi mi hoteli slabo. Bal sem se namreč, da me ne bi prebacili106 preko meje na nemško stran. - Dovoljenja nikakor ni bilo. Zelo sem bil že nestrpen. 5. 8. 1941 Šel sem v Šibenik na policijo. Rekli, da še ni odgovora iz Ljubljane. A jaz sem medtem telegrafiral Vidi. Dolfi107 je šel na policijo, kjer so rekli, da so že danes odgovorili. Vzel je številko odgovora in mi jo brzojavno poslal. Jaz sem vse to iznesel na policiji. Malo so pobrskali in našli odgovor. Še isti dan nisem dobil, pač pa bo to izstavljeno drugi dan. 6. 8. 1941 Ko sem čakal na dovoljenje, sem se razgovarjal s tajnikom Napolitancem. Govoril sem mu o nemških metodah. On: »Mi Ital[ijani] nismo taki. Pri nas svoboda misli«. Jaz sem pomislil na naše primorske rojake in mislil svoje. Dovoljenje sem si dal izstaviti preko Reke-Št. Petra,108 ker je bila proga čez Liko že tedaj nevarna. Prvič se bom vozil preko te zveze. Dovoljenje za potovanje v Ljubljano, avgust 1941 (iz družinskega arhiva) 7. 8. 1941 Šel zopet v Šibenik. Tam se ukrcal na parnik. Vozil se v 3. razredu seveda. Družba zoprna. Skoro sama vojska. Parnik poltovorni. Bil sem ves čas nekako na trnju. Potovanje je bilo predvideno na dvakratno prenočevanje. Zadar! Prvič v tem mestu. Sitnosti z lascio passarom,109 ki so ga na parniku odvzeli in smo ga 105 Mesto v Severni Dalmaciji, med Zadrom in Šibenikom. 106 Vrgli (iz hrv.). 107 Rudolf Horvat, Blaznikov svak, poročen z Vido Blaznik. 108 Št. Peter je današnja Pivka. 109 Dovoljenje za potovanje. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 38 morali iskati v lučki policiji. Nikakor ni šlo. Končno uspeli. Iskal prenočišča. Nikjer ga ni dobiti. Skakal od Poncija do Pilata. Končno našel v 3. nadstropju v neki zamazani kuhinji, skozi katero hodili trije ital[ijanski] potniki - podoficirji. Plačal za one čase ogromno vsoto - 15 lir. 8. 8. 1941 Na vse zgodaj vstal, da se ob 6h odpeljemo dalje. Vozili se do Raba - tam smo se ustavili in čakali preko 1h, da nas je dohitel lepši parnik, ki je odpotoval pred nami. Ustavili se spet na Krku. Prvič leži pred menoj to mestece. Mislim na Miloša,110 ki je tu prebil toliko let in ima tu pokopanega svojega sinka. Reka! Sitnosti s policijo, pregledom. Tečem na postajo - zveze ni več. Pač pa dobim tam dijaka Brziča, ki tudi potuje v Ljubljano. Sedaj z njim v družbi. Šetala111 po mestu. Kasno začela iskati sobo. Našla, a za Brziča predraga. Dalje. Nič. Nikakor najti sobe. Hotela na Sušak. Ne moreva brez dovoljenja preko mosta. Iskat dovoljenje na policijo. Rekli, da v najboljšem primeru šele drugi dan. Takrat ga več ne rabim. Kam spat? Dali nam naslov. Tam dobila slučajno neko Slovenko, ki [nama je] v 2. nadstropju dala lepo sobo z dvema posteljama. Zadovoljen. Šla večerjat v gostilno ob stopnicah. Dobro jedla - obilo kruha finega - tudi zalila. Dobre volje šla še v kavarno na sladoled. Prvi dan v vojni, da sem bil kar dobro razpoložen. 9. 8. 1941 Drenj v vlaku do Št. Petra. Krasen vagon - tapeciran, da sem mislil, da nisem prav vstopil. Št. Peter prestopila. Vsedeva se v vlak, ki naju odpelje proti toliko zaželeni Ljubljani. V vlaku slišim slovensko besedo. Kar toplo mi je bilo pri srcu. Postojna. Meja kot nekoč, z vsemi formalnostmi. Končno odrinemo. Vidim za silo popravljene objekte, ki jih je naša vojska razrušila ob umiku. Borovniški most.112 Počasi preko njega. - Ljubljana. Srce mi utripa, ko stopim na njena tla. Naravnost k Horvatovim.113 Nadel sem si črna očala - nihče me ne more spoznati. Ko pridem na Valjavčevo 15, zakličem: »E qui famiglia Horvat?«114 Hotel sem napraviti malo šale. Res me na prvi pogled imajo za Italijana. Veliko si imamo povedati, čeprav [sem bil] le tri mesece proč. 110 Miloš Blaznik, Blaznikov brat. 111 Hoditi, sprehajati se (iz hrv.). 112 Borovniški most je bil železniški viadukt na progi Dunaj-Ljubljana-Trst. Še nekaj desetletij po izgradnji (1856) je veljal za največji zidan most v Evropi; dolg je bil 561 in visok 38 metrov. Umikajoča jugoslovanska vojska je aprila 1941 del mostu razstrelila, a so italijanski okupatorji na manjkajočem delu postavili železen premostitveni most. Po umiku Italijanov so Nemci zgradili obvozno progo mimo viadukta. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Borovniški_viadukt) 113 Horvatovi so družina Blaznikove sestre Vide. 114 Je tukaj družina Horvat? (iz ital.) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 39 10. 8. 1941 Na komisarijat. Francelj me pošlje h Kranjcu, a Kranjc k Depoliju. Šel. Prav prijazno me sprejel. Razložil sem mu svoj položaj. Vprašal, kje sem se naučil toliko italijanski. Razložil mu situacijo. Rekel, da bo šlo po rangu. Ako sem prvi od zgodovinarjev - bom dobil, ako le eden potreben. Ali rekel, da tudi rojstvo važno. To zame seveda slabo. Že sedaj preklinjal, da so Nemci prišli v Loko. Končno pravi -to vse provizorno.115 Po naši zmagi se bomo usedli za mizo. Razdelili vsa aktiva, pa tudi vsa pasiva. Nemčija vas bo takrat seveda sprejela. Jaz sem si mislil seveda svoje. - Kranjec je rekel, da je to prva izjava, ki jo je Depoli dal v pogledu nameščanj. On prepričan, da [bo] v začetku šol[skega] leta potreba po novih namestitvah. Od zgodovinarjev sem jaz po rangu na 3. mestu, a ker [je] Gruntar116 v Srbiji - sem na drugem, če ne celo na prvem. To stvar sem torej smatral skoro za urejeno. Bivanje v Ljubljani mi je bilo zelo lepo. Žal so mi bili dnevi kratko odmerjeni, ker sem imel dovoljenje le do 6. 9. Strah, da bi me Nemci prepoznali in vrgli čez mejo, mi je polagoma mineval. Tovariši vsi veseli, da se spet vidimo. Savnik me povabil na kosilo. Razgovarjala se o vsem. On, da bo vojska še dolgo trajala. Oba seveda, da nam zmaga ne more biti odvzeta. Neki dan tarokarska partija v neki gostilni v Mostah. Najnovejša vest: Angleži udarili na Francijo. Vsi zelo veseli. Saj je to prvič, da imajo zavezniki iniciativo. Rusi so Nemce zaustavili pri Smolensku. Vojna nemška poročila, da gredo boji po načrtu. Mi zadovoljni, le da ni šlo v smislu »Blitzkriega«.117 Ako jih uspeli zadržati pri prvem navalu, ne bodo več klonili. Sestanek loških profesorjev118 na Rožniku. Sedeli v gostilni. Fortuna119 pripovedoval, kako je bilo v nemškem zaporu v Št. Vidu, od koder se je končno rešil. Jaz govoril o svoji usodi. Šolar,120 kako Nemci delajo. On tudi izgubil vse - zlasti divji 115 Začasno (iz lat. provisorius). 116 Viktor Gruntar, profesor zgodovine in zemljepisa, pred 2. svetovno vojno je poučeval na državni učiteljski šoli v Mariboru. (Vir: Stalež šolstva in učiteljstva v Dravski banovini 1934, str. 32) 117 Bliskovita vojna (iz nem.). 118 Profesorji iz škofjeloškega okraja, združeni v Profesorskem cehu, so imeli navado, da so se enkrat letno, zadnji ponedeljek med poletnimi počitnicami, srečali na skupnem sestanku. Dopoldanski del je bil izobraževalne narave, kosilo in popoldanski del pa sta bila namenjena druženju. Srečanje je bilo vedno nekje na loških tleh; kraj so določili že na preteklem sestanku. Leta 1941 naj bi se srečali v Sopotnici pri Škofji Loki, a so morali zaradi nemško-italijanske meje, ki je bila popolnoma zaprta, ostati v Ljubljani, kjer je takrat prebivala večina članov. Sestanka se je udeležilo 18 članov.(Vir: Kronika Profesorskega ceha) 119 Martin Fortuna, profesor na gimnaziji v Kranju, med letoma 1935 in 1941; poučeval je francoščino in srbohrvaščino. Profesorskemu cehu se je pridružil leta 1935. (Vir: Pivk, Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur, str. 241) 120 Jakob Šolar (Rudno, 1896 - Ljubljana 1968), teolog in jezikoslovec, ustanovni član Profesorskega ceha. Pred 2. svetovno vojno je poučeval na Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu, po vojni je delal na SAZU, dokler ni bil na montiranem političnem procesu obsojen na pet let zapora (1952-1957). Objavljal je jezikovne, literarno-zgodovinske in literarno-kritične članke in razprave, bil urednik, LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 40 Srečanje loških profesorjev v Ljubljani leta 1941. Posnetek je nastal na vrtu gostilne Pri Katrci v Rožni dolini. Od leve proti desni: France Jesenovec, Stanko Hafner, Maks Miklavčič, dr. Josip Demšar, Lojze Bertoncelj, dr. Lovro Sušnik, Jakob Šolar, Martin Fortuna, dr. Pavle Blaznik, Ivan Dolenec, dr. France Koblar, dr. Martin Gorjanec, dr. Tine Debeljak, France Planina, Pavle Sušnik. (hrani: ZAL, Enota v Škofji Loki) [je] zaradi knjižnice, ki mu je tudi odpeljana. Pravi, da ne smemo imeti nobenega obzira, ko pride čas za maščevanje. Gremo v gostilno pri Katrci.121 Sredi vrta dolga miza. V sosedstvu tudi drugi gosti. Tine122 govoril razne politične vice, tako npr. o kralju Hrvatske: Grof Spoletski123 (le za pol leta), Šolar o ljudski šoli na Gorenjskem: miza (mica), dihur (die Hur) itd. Pozneje sem se često spomnil, kako bi z glavo plačali vsi. slovničar in prevajalec iz francoščine ter nemščine. (Vir: Enciklopedija Slovenije 13, str. 76) 121 Gostilna v Rožni dolini v Ljubljani, kjer sta takrat gospodarila znana Ločana Tone Primožič in njegova žena, po rodu Zidančkova od Sv. Duha. (Vir: Kronika Profesorskega ceha) 122 Dr. Tine Debeljak. 123 Aimone, princ savojski in vojvoda spoletski (Torino, 1900 - Buenos Aires, 1948) je bil kralj Neodvisne države Hrvaške, od leta 1941 do 1943. Na hrvaški prestol ga je na željo ustašev, ki so svojega kralja želeli imeti iz savojske dinastije, 18. 5. 1941 imenoval italijanski kralj Viktor Emanuel III. Ob prevzemu hrvaške krone je prevzel ime Tomislav II. kot spomin na prvega hrvaškega kralja Tomislava. Po italijanski kapitulaciji je 12. 10. 1943 sestopil s hrvaškega prestola. (Vir: http://hr.wikipedia.org/wiki/Tomislav_II.) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 41 Sestanek pri Grafenauerju.124 On prepričan, da vse dobro in da more vojna končati že v sept[embru], oktobru. Mi mu seveda ne moremo dati prav. -Podpore se izplačujejo. Jaz jo dobim od prof. dr. in od starešinstva. Še kar lep denar. Sicer je ponižanje prejeti podporo, ali še večje živeti brez sredstev. Neki dan v gostilno še od Savnika naprej. Prišel tudi Valter Bohinec.125 Videl, da me imajo vsi radi in da mi posvečajo veliko pozornost. Napravili smo zlet v Županovo jamo,126 vsi Horvatovi, Olga in Marija Ditrih. V takih dneh sem skoro pozabil na vse svoje težave. Drugič zopet me je Savnik povabil na kosilo. Čas je le prehitro bežal. Komaj sem odpravil vse nujne obiske v pozdrav, sem začel s poslavljanjem. Skoraj sem se bal dne, ko bom moral zopet v Dalmacijo. Preden sem odpotoval, sva šla z Vido v Šiško iskat stvari, ki jih je Miki rešila. Postrešček mi jih je dostavil domov. 3. 9. 1941 Sem se odpravil na pot. Že zjutraj sva z Dušanom127 nesla na rami preko vsega mesta kovtre, ki so bili zelo težki. Ni me bilo sram, le težko je bilo, ker tramvaj ni vozil. Spravil sem vse v garderobo. Pred hišo so me fotografirali v trajen spomin. Opoldan sem odpotoval. Kdaj se bomo zopet videli?! V Št. Petru sem gledal skozi okno in videl, da moja soprtljažna roba ni odpotovala z našim vlakom. Reka - prenočišče našel. 4. 9. 1941 Do parnika sem imel dovolj časa. Eno uro pred odhodom sem šel dvignit prtljago na postajo. Kako sem bil neprijetno presenečen, ko je nikakor niso našli. Po dolgem tekanju smo jo vendar našli, a treba še na carino - parnik mi je pač imel odpotovati brez mene, jaz pa dovoljenje le do 6. 9. Strašno! A nisem se dal odgnati. Moledoval - dali so mi prtljago, carina le formalnost. Hitro na parnik, ki sem ga še ujel. Zopet skoro tovorni parnik. Vozil sem se v tretjem razredu. Dolga, mučna in dolgočasna pot! Sklenil sem, da bom prenočeval kar na parniku - saj 124 Dr. Bogo Grafenauer (Ljubljana, 1916 - Ljubljana 1995), profesor za zgodovino Slovencev na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1946-1982), redni član slovenske ter dopisni član bosanske in srbske akademije znanosti in umetnosti. Raziskoval je predvsem srednjeveško zgodovino današnjega slovenskega prostora, zlasti zgodovino Karantanije, kmečke upore idr. Kot ekspert za slovensko severno mejo je sodeloval na pariški mirovni konferenci, prav tako je bil član delegacije za izvršitev arhivskega sporazuma z Avstrijo iz leta 1923. (Vir: Enciklopedija Slovenije 3, str. 368-369) 125 Dr. Valter Bohinec (Volosko pri Opatiji, 1898 - Ljubljana, 1984), bibliotekar, geograf, speleolog, kartograf in strokovni pisec. Služboval je na geografskem inštitutu, bil gimnazijski profesor, privatni docent za regionalno geografijo in bibliotekar v Narodni in univerzitetni knjižnici. Leta 1967 postal zunanji znanstveni sodelavec Inštituta za geografijo SAZU. Veliko je raziskoval in pisal poljudnoznanstvene geografske članke. Pomembno je tudi njegovo kartografsko delo. (Vir: Enciklopedija Slovenije 1, str. 298) 126 Kraška jama v bližini Grosuplja, imenovali so jo tudi Taborska jama. 127 Dušan Horvat. Glej opombo 62. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 42 imam težko prtljago. Kdo jo bo prenašal! Res sem vso noč prebedel na prtljagi z redkimi voj[aškimi] potniki. 5. 9. 1941 Zjutraj sem videl Zoro, Miki in Meštrova, ki so bili v Zadru. Zvedel, da so me zvečer iskali na parniku povsod, le v tretjem razredu ne. Niso me mogli razumeti niti moji najbližji. Mislili so, da sem v družbi dalmat[inskih] profesorjev, ki so se vračali s 3-tedenskega potovanja iz Italije in so imeli ves komfort ter zvečer banket. Res, bil sem nejevoljen nad takim nerazumevanjem. Prvo vprašanje: Ali sem prinesel denar od Beštra.128 Imeli so namreč odprte račune in jaz sem šel v avgustu v Dobrnič nad Trebnjem k njemu - a zaman, ker mu je bil Meštrov več dolžan kot on njemu - a meni niso prej stvari natančneje raztolmačili. Takrat sem bil tudi v Novem mestu, kjer pa nisem dobil nobenega znanca. - Hoteli, da bi ostal v Zadru in da bi skupaj potovali v Tijesno. A meni ni bilo niti na kraj pameti, da ne bi šel takoj naprej k svojima otrokoma, ki jima nesem spominčke na očka, teto Vido in Matjažka.129 Zora me še prej seznani z dr. Serdom Karovičem, ki potuje z istim parnikom v Tijesno. Beži pred ustaši iz Zagreba. V Šibeniku se prekrcali in popoldan sem bil že v Tijesnu. Zelo sem se mučil s prtljago vso pot. Snidenje z otrokoma je bilo nad vse prisrčno, čeprav sem bil le mesec dni odsoten. Medtem zvem neprijetne stvari. Zakaj po mojem odhodu so aretirali Obratova, Dušana in Borisa Gelpi, Ivico Olivari, Višnjiča, Bruna Gelpija - same Sokolaše. To je povzročilo, da so se moji odnosi z Bosujem temeljito ohladili. Če sem mu pred svojim odhodom obljubljal, da ga bom poučeval nemščino, nisem sedaj o tem hotel nič slišati. Naravno so odpadle tudi njegove ure iz italijanščine. Italijansko nisem več tako gladko govoril. Bosu je to čutil. Odkrito sem mu povedal, kaj me teži. On se opravičuje, da ni prav nič kriv. A meni je to premalo. Dokler Italijani, ki so se izkazali v začetku v metodah za boljše kot Nemci, niso vršili persekucij,130 sem mogel biti v njihovi družbi. Odslej je stvar drugačna. Nič nočem imeti opraviti z okupatorjem, ki je proti narodu. Gladko sem se zahvalil za njegovo podporo, ko me hoče dobiti za učitelja v Pirovcu - češ da imam zasigurano prof[esorsko] službo v Ljubljani. Kolikokrat sem se kasneje z zadoščenjem spomnil na ta korak! V kakšne nevarnosti bi pa šel, če bi se znašel kot učitelj v Pirovcu! Kasneje je Bosu uporabil vsako priliko, da se mi je opravičeval, da ni on prav nič kriv. Kazal mi je celo neke akte. Čitati mi je dal prošnjo, ki so jo podpisali aretiranci. Ta prošnja Dalmatincem ni v ponos. Piše, da [je] njihova polit[ična] preteklost v skladu s fašizmom. Menim, da je bilo to predvsem Paškvalinovo maslo. Mislil sem si: Jaz pač tudi v zadregi ne bi šel pljuvati na to, kar mi je sveto. Ob vsaki priliki sem Bosuja prosil za svoje znance, češ da stoje svetovnonazorsko in politično v drugem taboru kot jaz. On mi obljublja za vse razen za Borisa Gelpija in Ivico Olivari. 128 Bešter, poslovni partner Blaznikovega tasta Roka Meštrova. 129 Prof. dr. Matija Horvat, Blaznikov nečak, sin sestre Vide. 130 Zasledovanje, preganjanje (iz lal. persecutio). LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 43 8. 9. 1941 Smo šli v Jezera,131 kjer je na ta dan slavje. Bili smo gostje pri Šimi Milinu.132 Imeli smo se prav lepo in dobre volje smo se vračali v vas. Miki je imela s seboj harmoniko. Sicer pa [sem] večkrat obupan. Misel, da sem brez poklica, strašna. Oktober 1941 V takih razmerah smo igrali prefe-rans133 Crvelin, Niko Olivari in jaz, ko mi prinese poštar brzojav od prosv[etnega] načelnika Sušnika, da sem nastavljen na I. moški realni gimnaziji in da naj takoj nastopim mesto. V srcu mi je zaigralo. Zopet sem človek. Imam tla pod nogami. Takoj napišem prošnjo za potno dovoljenje in grem z njo h karabinjerjem, ki mi prošnjo takoj potrdijo. Drug dan grem v Šibenik na policijo. Na podlagi brzoja-va mi takoj izstavijo potno dovoljenje. Dva dni še ostanem pri družini, nato pa zapokam stvari, ki so bile nujne. 18. 10. 1941 Odpotujem v Ljubljano. Na Mučenico se je prišel poslovit tudi Mario Slipčevic, ki mi je bil izvestitelj radio vesti. Te dni smo bili precej nervozni, ker smo zvedeli za veliko nemško ofenzivo v Rusiji,134 ki je imela odločiti vojno. Zadnje vesti so bile tudi ta dan slabe. - Težko mi je bilo slovo od otrok, čeprav sem bil prepričan, da se bomo že za božične praznike zopet videli. Mučenica je prišla toliko zgodaj, da sem še ujel vlak. Odločil sem se namreč, da potujem čez Liko, 131 Jezera so naselje in pristanišče na jugozahodu otoka Murter. Ime kraja izvira od številnih majhnih jezerc, ki ob močnem dežju nastanejo v kraških vrtačah. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/ Jezera,_Murter) 132 Šime Milin, Blaznikov prijatelj, ribič iz Jezer na Murterju. 133 Igra s kartami za tri ali štiri igralce (32 kart). 134 Oktobra 1941 je nemška vojska prešla v ofenzivo na osrednjem delu ruske frontne linije, kjer so prodirali naravnost proti Moskvi. V obkolitvenih bitkah pri Brjansku in Vjazni so zajeli več kot pol milijona ruskih ujetnikov, prek 1000 tankov in več kot 5500 topov. (Vir: Stoletje svetovnih vojn, str. 181-182). Dr. Pavle Blaznik z Marijco in Pavelčkom na poti iz Jezer v Tisno na otoku Murterju, poleti 1943. (iz družinskega arhiva) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 44 čeprav je bila proga že večkrat napadena in poškodovana. Na Perkovicu izstopim. Tam je oblast že v rokah Italijanov in hrv[aških] domobranov, ki jih sedaj prvič vidim. Pride vlak iz Splita - vojaški. Gre dalje. Bolje - naj bo to naša izvidnica. Kmalu pride naš vlak. Dobim lepo mesto ob oknu. Do Knina ni nevarno. Od tam pa. Nasproti meni sedi mlada deklica, ki se ji je bralo na licu, da se boji. Res, pogovor je nanesel tudi na to vprašanje. Jaz jo malce potolažim. Zraven sedi italijanski vojak - kurir. Pravi, da [je] že več kot teden dni proga cela. Res, lepa sigurnost! Ima slab plašč. Pravim, kako bo mogel v zimi vzdržati v Liki, kjer je tak mraz. Vozimo se mimo prepada, v katerem je ležala razbita lokomotiva z vlakom. Res, zelo pomirljivo! Ali vožnja je tekla srečno in kar oddahnil sem se, ko smo morali izstopiti v Karlovcu, kjer je treba počakati do jutra. Grem v kolodvorsko restavracijo, kjer bom počakal jutra. Shujšan in zamaskiran z brki na poti k družini, julij 1943. (iz družinskega arhiva) I8./I9. 10. 1941 Časopisi pišejo, da je Odesa padla. Nisem bil dobre volje. Tam zraven sedi pijana družba. Med njimi je neki slovenski profesor, ki forsira135 slovenske pesmi. Kar lepo mi je bilo pri srcu. Vendar si nekdo tu za nas upa postaviti. A kasneje pride v to družbo Nemec. Vidi se, da je vsa družba z njim povezana. Prepove peti slovenske pesmi. Govori, da Slovenci več ne obstoje! Slovenski profesor je padel v mojih očeh. Če bi imel kaj časti, ne bi sedel v tej družbi niti trenutka več. Ali glej - sedi dalje - objema se, prepeva. Kako smo padli! 135 Siliti, vsiljevati (iz fran.forcer). LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 45 19. 10. 1941 Še v temi vstopil v vlak. Čez Belo krajino, Novo mesto, Ljubljana. Zopet sem na dragi, slovenski zemljici. Nedeljsko jutro. Ljudje hite od maše - vse je praznično. Podobno v mojem srcu. Horvatovi so me prisrčno sprejeli. Počutim se kot doma. 20. 10. 1941 Šel se javit na gimnazijo v realko. Na stopnišču srečam Grafenauerja, ki pove, da še ni prišel dekret. Dr. Capuder136 podobno; da bo v prihodnjih dneh rešeno. Inšp[ektor] Kranjec pa: Zakaj si tako hitro prišel? Jaz seveda malo deprimiran.137 V zadnjih dneh oktobra večkrat na učiteljišču. Pomagal sem Savniku prevajati neko zgodovino Italijanov. Odslej [sem] do božiča tedensko dvakrat sedel po ves popoldan v zbornici pri Savniku in mu prevajal. Neki dan pokliče telefon. Zove me inšp[ektor] Kranjec, da naj pridem takoj k njemu. Reče mi, da mi nudi zaslužek. Prevesti je treba občo zgodovino srednjega veka za šesti razred. Da bo seveda honorirano. Meni je bilo težko. Denar krvavo potrebujem - toda pomislek: ne bom s tem storil kako protinarodno delo? On, da o tem ni niti govora. Saj to delo mora biti opravljeno. V našem interesu je, da ima naša mladina lep prevod. Če ne bom jaz, bo pač kak uradnik s tem zaposlen. Pregledal, kaj piše o nas. Nič slabega, a tudi malo dobrega. Sicer obča zgodovina - o fašizmu seveda ni govora, ker je srednji vek. Končno sem se odločil in sprejel. Resno sem se vrgel na delo, ki mi je šlo zelo dobro od rok. Ves prost čas sem porabil za to. Savnik mi je prijateljsko vršil korekture - tudi prav resno. Posodil mi je pisalni stroj in tako sem garal in garal ter končal ravno pred božičem. Zaslužil sem 3000 lir, kar mi je prišlo silno prav. Medtem sem zbolel. Sprememba zraka: topla Dalmacija - oktobrski sneg v Ljubljani. Prehladil sem si mehur. Kar naprej sem letal na malo potrebo. Šel k zdravniku dr. Jakši.138 Dal mi zdravilo. Le prav polagoma mi je šlo na bolje in še o božiču me je skrbela pot zaradi te težave. 136 Dr. Karl Capuder (Spodnje Prapreče, 1879 - Ljubljana, 1960), pofesor in politik. Zgodovino in zemljepis je poučeval v Gorici, Kranju, Mariboru in Ljubljani. Med letoma 1927 in 1929 je bil vodja prosvetnega oddelka pri pokrajinski upravi v Ljubljani, nekaj časa tudi član prosvetnega sveta v Beogradu. Bil je pomemben govornik in politik Slovenske ljudske stranke.(Vir: http:// www.lukovica.si/kultura/znamenite-osebnosti/190) 137 Potrt (iz lat. deprimere). 138 Jože Jakša (Žužemberk, 1895 - Ljubljana, 1954), zdravnik, dermatovenerolog. V letih 1929-1945 je delal v ambulanti Okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani. Po vojni je bil predstojnik Dermatološke klinike v Ljubljani in profesor na Medicinski fakulteti. Je avtor več knjig in vrste strokovnih člankov s področja dermatovenerologije. (Vir: Enciklopedija Slovenije 4, str. 256) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 46 1. 11. 1941 Vsi sveti. Sneg je padal na debelo. Ves dan sedim doma in delam. Vsi Horvatovi so šli na pokopališče. 7. 11. 1941 Sporočilo dobim, da [je bil] dekret podpisan z 31. 10. Imam za 16 tedenskih ur 830 lir plače. Za 1 šolsko leto. Odkaz na 14 dni. Padli smo na stopnjo služkinje, samo da so one preskrbljene s hrano. Razočaran, ko sem dobil še razredništvo. Vse dolžnosti enake kot oni kolegi, ki vojne še niso nič občutili, a imajo dvakrat večjo plačo kot jaz. Razen enega petega razreda sem dobil samo nižje. Razrednik v II. a. Bolj všeč. Imam manjšo odgovornost v teh težkih časih. Disciplino sem si takoj vzpostavil in s te strani nisem imel nikakršnih težav. Vendar nikdar nisem tako vneto poučeval kot v Celju. Najbližji tovariš mi je bil Detela139 - sotrpin iz Maribora. Zbornica mi je bila tuja: brez sedeža, brez predala. Kje je Celje, kjer sem imel toliko ugleda?! Nekega dne mi reče Detela, da bi mogel dobiti nekaj ur na privatni Prezljevi dvorazredni trgovski šoli.140 Takoj sem tekel tja, a mesto je bilo že oddano. Vendar me Prezelj čez par dni kliče. Ponudi mi mesto prof. geografije in zgodovine -tedenskih 9 ur. Plačane so po 12 lir. Seveda sem takoj z veseljem sprejel. Saj je to lep dodatek. Vsega bom torej poučeval tedensko 25 ur. Zraven prevod in s Savnikom dvakrat tedensko delo. Poleg tega sem bil še bolan. Strašno sem štrapa-ciral, a misel na družino me je gnala na delo. Prvi dan na trgovski mi je bil zelo težak. Skrajna nedisciplina. V prvem letniku sem imel takoj incident, a sicer je bil razred majhen in delo ni bilo tako težko. Drugi letnik je bil zelo velik in nediscipliniran. A v teku časa sem že tako uredil, da mi je postalo delo v tem razredu najprijetnejše. Ob petkih mi je bilo silno naporno. Imel sem osem ur poučevanja. Nikdar si nisem mogel predstavljati, da bom mogel kdaj toliko prenesti. In vendar sem vse ure v redu odbijal in nikdar nisem smel biti utrujen. Vzdrževala me je misel, da se žrtvujem za družino. Lahko rečem, da do božičnih počitnic tudi pet minut nisem imel oddiha, če izvzamem zvečer dve partiji »kička«141 z Dolfijem. Temu primerno sem seveda izgledal. Saj sem padel od predvojnih 78 kg na 64 kg. 139 Leon Detela (Jelšane, 1902 - Ljubljana, 1982), biolog, gimnazijski profesor v Ljubljani in Mariboru (1922-1944), zaradi sodelovanja z OF zaprt in interniran v Dachau. Po vojni je nadaljeval pedagoško delo, sprva na gimnaziji, nato na Pedagoški akademiji. Ima veliko zaslug za uveljavitev slovenske botanične terminologije. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Leon_Detela) 140 Privatna dvorazredna trgovska šola Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (TOI) v Ljubljani, ustanovljena leta 1938. Imela je po dve paralelki, s približno 40 dijaki v vsaki; prevladovali so otroci trgovcev, samostojnih obrtnikov, posestnikov in nižjih uradnikov. Šola je prenehala delovati z ukinitvijo TOI (1948). (Vir: ARS, AS 368, Privatna dvorazredna trgovska šola Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani) 141 Tako so v Blaznikovi družini imenovali igro Človek ne jezi se. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 47 24. 11. 1941 Sem šel iskat dovoljenje za potovanje. Vložiti je bilo treba prošnjo. Prepričan sem bil, da sem jo vložil zelo zgodaj. V teh dneh je začela uspešna angleška ofenziva v Afriki in smo vsi nekoliko lažje zadihali - zlasti, ker tudi na vzhodu borba za Moskvo ni bila za Nemce uspešna. Sicer pa so v Ljubljani bili sporadično kaki atentati na belo gardo. V tem času so vršili atentate biciklisti. Nikoli niso nobenega ujeli. December 1941 Opusti pisanje dnevnika. Sledi redno dopisovanje med Ljubljano in Tijesnom v Dalmaciji, kjer družina živi v begunstvu. Vsake šolske počitnice (božič, velika noč, poletne počitnice), če le dobi od oblasti dovoljenje za potovanje, jih obišče. Po kapitulaciji Italije ostane jeseni 1943, po poletnih šolskih počitnicah, pri družini in se do konca vojne ne vrne v Ljubljano. Ker je sin Pavči že dovolj velik za šolo, ga intenzivno poučuje, zaradi česar mu po končani vojni priznajo opravljene tri razrede osnovne šole in se sme vpisati že v četrti razred. V avgustu 1944 se oče izmuzne na osvobojeno ozemlje, kjer je referent za prosveto pri NOO Občine Tijesno, najprej na Kornatih, kasneje v Murterju, kjer organizira tedenska predavanja po vaseh in osnovnošolski pouk. Decembra 1944postane profesor na gimnaziji v osvobojenem Šibeniku. 20. maja 1945 se vrne v Celje. Zopet je nastavljen za profesorja na tamkajšnji gimnaziji, hkrati je dodeljen Komisiji za ugotavljanje kulturno-zgodovinske vojne škode. V družbi prof. Franja Baša142 in zgodovinarja Modesta Golie143 večkrat potuje v Avstrijo in ureja vse potrebno za vrnitev kulturno-zgodovinskih predmetov. Kot delegat pri tričlanski mešani jugoslovansko-avstrijski komisiji uspe prepeljati iz Gradca v Maribor okrog 45.000, večinoma slovenskih knjig. 15. oktobra 1945postane ravnatelj gimnazije v Celju. (Marija Blaznik Leskovar) 142 Franjo Baš (Kamenče, 1899 - Ljubljana 1967), etnolog, geograf, zgodovinar in muzealec. Pred 2. svetovno vojno je v Mariboru služboval kot gimnazijski profesor, banovinski arhivar in ravnatelj muzeja, nato se je prva leta po osvoboditvi posvečal predvsem vračanju med vojno odnešenega kulturnega premoženja. Bil je prvi predavatelj muzeologije in spomeniškega varstva na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ravnatelj Tehniškega muzeja Slovenije in pisec znanstvenih del. (Vir: Enciklopedija Slovenije 1, str. 204) 143 Ludvik Modest Golia (Ljubljana, 1916-1969), duhovnik, arhivist in zgodovinar. Že kot duhovnik v Metliki (do maja 1945) je sodeloval v odseku za prosveto Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta, po prihodu v Ljubljano pa v komisiji za ugotavljanje škode na kulturno-zgodovinskih predmetih. Kasneje je nekaj časa delal v arhivistiki. Raziskoval je gospodarsko in cerkveno zgodovino, njegovi najpomembnejši deli sta prevoda Herbersteinovih Moskovskih zapiskov in Kronike grofov Celjskih. (Vir: Zadnikar, Zapuščina ... , str. 177) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 48 Trije člani komisije (in šofer) v džipu na poti v Avstrijo, junij 1945. Dr. Pavle Blaznik sedi levo zadaj. (iz družinskega arhiva) Priloga: iz dnevnika 20. 6. 1941: ... Prinesla mi je tri pisma: od Tineta, Franceljna in Savnika ... Pismo dr. Tineta Debeljaka Dragi! Ljubljana, 17. 6. 1941 Prav vesel sem bil, ko se je Tvoja gospa oglasila pri meni in mi povedala, kako sedaj živiš Ti in Tvoja družinica. Sicer je v Dalmaciji lepo, toda v takih razmerah ter siloma odtrgan od Celja in Loke je zelo hudo. Morda se mi bo posrečilo kaj pomagati, kakor Ti bo povedala gospa. Za enkrat pa želim, da bi se posrečilo osvoboditi tasta in vse, kar je z njim v zvezi, Tebi pa, da bi spet stopil za katedro. Še to: ali bi Ti ne kazalo pobrigati se kaj za univerzo, ko je sedež narodne zgodovine prazen (Radojčic144 gre oziroma je že šel v Beograd) ter bo letos rektor dr. Milko Kos145 (kakor se danes govori!). Kandidatov ni bog ve kaj in Tebi bi prav prišlo. 144 Svetozar Radojčic (Sremski Karlovci, 1909 - Beograd, 1978), pred 2. svetovno vojno profesor zgodovine na Univerzi v Ljubljani. 145 Dr. Milko Kos (Gorica, 1892 - Ljubljana, 1972). Rektor univerze je bil med letoma 1941 in 1945, nato do leta 1948 prorektor. Kot profesor je služboval na beograjski, zagrebški in ljubljanski univerzi. Njegovo znanstveno delo je bilo posvečeno objavi virov, pomožnim zgodovinskim vedam in preučevanju najrazličnejših vprašanj iz srednjeveške slovenske zgodovine. Bil je LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 49 Beseda ni konj - piši Kosu. Vprašanje je seveda, če bodo naši sedanji oblastniki dopolnjevali oziroma ustanavljali kaj novih mest na univerzi, ki je itak namenjena samo trem okrajem. Tu se začenja naša tragika in pretkanost novih prišlecev: dano nam je, da svojo kulturo peljemo naprej, dokler ne bomo sami zaradi svoje malošte-vilnosti morali voz ustaviti, ker se lahko zgodi - pri univerzi - , da bodo samo konji, na vozu pa nikogar, ker nihče ne bo vedel, če se bo na njem pripeljal do kruha.146 In sicer? Novice iz Loke gotovo veš: o tistih ljudeh, ki so se izkazali tako, da bi jih prav z veseljem lahko obesili v muzej! Zaprt je Matevž,«7 Lovro,148 oba Šinkova fanta,149 katerih eden se je prejšnji večer oženil s Kašmanovo punco,150 da nobenega duhovnika na vsem Gorenjskem ni več aktivnega, dr. Arnejc151 je v Ljubljani, Pečnik152 zaprt, starološki dekan153 nekje tukaj ob Savi, loški fajmošter154 na Igu, kaplan155 v Ljubljani, Gogala156 baje v Gorici, drugi pa v zavodu sv. Stanislava !! in v Mengšu !!!, kjer je npr. včeraj Jemec157 iz Davč[e] tudi umrl. Meja je strogo zaprta in nimam upanja, da bom kmalu videl Loko in se kopal v naših vodah. Naši Minki158 so vzeli gostilno, iz katere so naredili vojaško menzo, nadku- redni član SAZU in dopisni član vrste drugih akademij. Po njem se imenuje zgodovinski inštitut ZRC SAZU. (Vir: Enciklopedija Slovenije 5, str. 311) 146 Sledi opomba, da je na tem mestu pisalni stroj strgal papir. 147 Matevž Ziherl (Škofja Loka, 1891- Škofja Loka, 1946), desno usmerjeni predvojni škofjeloški župan in gostilničar pri Pepevnaku na Spodnjem trgu; mož Debeljakove sestre Minke. 148 Lovro Planina (Škofja Loka, 1890 - Škofja Loka, 1973), dežnikar in posestnik, občinski odbornik, banovinski svetnik, soustanovitelj Profesorskega ceha in dolgoletni aktivni član Muzejskega društva Škofja Loka. Bil je brat prof. Franceta Planine. 149 Igor in Savo Šink, sinova predvojnega škofjeloškega notarja in povojnega odvetnika Steva Šinka. Nemci so Šinkove leta 1941 izselili v Srbijo, kjer sta se sinova Igor in Savo pridružila partizanom. Tretji sin Borut je ušel iz ujetništva, se pridružil tržaškim partizanom, bil ujet, predan Nemcem in odpeljan v Mauthausen, kjer je umrl. (Štukl, Po poti kulturne dediščine, str. 97.) 150 Nada Kašman (Škofja Loka, 1922 - Škofja Loka, 2006), hčerka trgovca in posestnika Antona Kašmana in žena Sava Šinka. 151 Dr. Janko Arnejc (Pečnica na Koroškem, 1877 - Ljubljana, 1967), duhovnik, predvojni (vendar ne zadnji) loški župnik, nazadnje stolni kanonik v Ljubljani. 152 Ivan Pečnik (Škofja Loka, 1900 - Ljubljana - Trnovo, 1988), duhovnik, predvojni župnik v Žireh. 153 Ivan Mrak (1861-1947), predvojni starološki župnik in dekan. 154 Jernej Podbevšek (1878-1945), predvojni župnik in občinski odbornik v Škofji Loki. 155 Melhior Golob (Brezje nad Kamnikom, 1915 - Ljubljana, 2004), predvojni škofjeloški kaplan, po vojni dolgoletni škofjeloški župnijski upravitelj oziroma župnik (1945-1964), nazadnje kanonik v Ljubljani. 156 Morda Ivan Gogala (Kranj, 1884 - Ljubljana, 1950), duhovnik, nazadnje stolni kanonik v Ljubljani. 157 Anton Jemec (Davča, 1864 - Mengeš, 1941), duhovnik v Davči, ki je takrat spadala v Goriško škofijo in bila v administraciji ljubljanskega škofa. 158 Minka Debeljak, por. Ziherl (1895-1975). (glej opombo 147) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 50 har je naš prijatelj Funtek,159 podkuharica Minka (v lastni hiši!), kelnerica pa Mimica,160 hčerka Matevževa. Tako se je v Loki začelo. Danes pravijo, da so našega Franceljna161 izgnali, pa še ni potrjeno. Prišli bi radi do njegove nove hiše pri evharističnem križu.162 Mlin itak stoji. V Loki je za župnika - mežnar in imajo vsako nedeljo mašo: mežnar bere mašni tekst iz slov[enskega] molitvenika, pevci pojo, cerkev je polna. Imeli so v cerkvi tudi procesijo sv. Rešnjega telesa: osem ministrantov z mežnarjem so šli od oltarja do oltarja, peli evangelije ... Po procesiji so bile breze, ki so jih postavili v cerkvi, vse osmukane - za spomin na to izredno procesijo v Loki. Ali bi ne bilo dobro pol take breze spraviti v muzej? Sicer pa boš o Loki zvedel že še od drugod. Jaz ne vem, kaj bi Te prav zanimalo. Zaenkrat smo izgubili upanje, da pridemo skupaj, dasi se še vedno vzdržuje vest, da bo Sava meja. So v Loki preveč za trdno začeli: podrli so že Gorjančevo hišo in zraven nje Thalerjevo, Kernovo itd. ter je vse pripravljeno za novi most!163 Nekateri vedo celo povedati, da bodo podrli tudi vse hiše v naši lepi podnunski ulici! Kam bodo potem vzidali spominske plošče Tebi in meni?164 Napišiva protest na Nemce že zaradi tega, kaj? Da pa bo meja korigirana, še vedno trdijo, nekako v smeri od Medna do Kamnika ... Če bo ... Mi delamo, kakor moremo. Dom in svet165 bo izšel te dni s posebnim posvetilom in »res iskreno« zahvalo na prvi strani, kakor morajo vse revije. Seveda bo obseg precej skrčen. Za sedaj izhaja še precej listov. Mohorjeva166 je uničena. Mi životari- 159 Funtek - Ivo Ogorevc (1902-1952), mesar in posestnik, »vaški posebnež«, oče pesnika Blaža Ogorevca. 160 Mimica Ziherl, por. Zagoršek (1922-2012), hčerka Matevža Ziherla. 161 Franc Debeljak (1901-1984), posestnik, solastnik Tratamlina in bančnik, brat dr. Tineta Debeljaka. 162 Hiša Franca Debeljaka, levo pod križiščem za Poljansko dolino, pred odcepom za podjetjeTeh-nik; danes Kidričeva cesta 2, Škofja Loka. 163 Po okupaciji so Nemci nameravali nadaljevati predvojni občinski projekt novega mostu čez Soro, na mestu, kjer je danes brv pri avtobusni postaji. Podrli so niz hiš do hiše Mestni trg 1. Danes so na tem mestu pekarna, nov stanovanjsko-poslovni objekt in kavarna »na štengah«. 164 Ulica (danes se imenuje Blaževa) je obstala, vsi trije Podnunci imajo na svojih hišah vzidane spominske plošče. 165 Dom in svet je bil slovenski literarni mesečnik, ki je v Ljubljani izhajal med letoma 1888 in 1944. Nastal je kot zabavno-poučni list za katoliške bralce, pozneje se je razvil v izrazito literarno revijo. Ustanovil ga je filozof in teolog Frančišek Lampe, njegov zadnji urednik je bil dr. Tine Debeljak (1939-1944). Revija je bila izrazito katoliška, a je predstavljala strpnejši, predvsem pa umetniško najbolj ustvarjalen del katoliške kulture. Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Dom_in_svet) 166 Mohorjeva družba je najstarejša slovenska založba, ustanovljena v Celovcu, leta 1851. Po 1. svetovni vojni je sedež prenesla na Prevalje, nato v Celje (1927). Med 2. svetovno vojno je bilo uredništvo družbe v Ljubljani, saj v Celju za njeno delovanje ni bilo več možnosti. Nemci so takoj po okupaciji mesta zasedli Mohorjevo tiskarno in zaloge knjig odpeljali v papirnico Radeče. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mohorjeva_družba) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 51 mo. Koledar167 bomo, kot kaže, tudi letos izdali. Ali imaš kaj zanj? Vesel bi bil, če bi imel kaj takega iz zgodovine, kar bi pasiralo v sedanjih razmerah našo cenzuro. Ali kaj novega o cehih, saj tisto Tvoje še ni izšlo in je vprašanje, če bo kdaj!? In drugače? Tu imamo mnogo parad, pa smo veseli, da je tako in ne huje, kakor tam preko. Jaz hodim sedaj na počitnice na Kurešček nad Igom. Loke ne bo, Kranjske gore tudi ne, morja tudi ne ... Sicer pa nimam nič počitnic: tisto nesrečno »lutanje« ob prelomu so mi zaračunali za dopust ... In sedaj sem brez njega. Ti ga imaš preveč, jaz premalo. Pa samo, da imam še kje zaposlitev. Sedaj sem končal z drugim delom zgodovinskega romana »Križarska vojska«168 (oba zvezka preko 850 strani!). Ko bo ta mesec v celoti izšlo, Ti ga bom poslal, da si boš malo skrajšal počitnice in se spet vživel v zgodovino. Je zanimiva povest in za današnji čas primerna - spada v okvir današnjih grozovitosti. Saj bi prvi del dal že sedaj Tvoji ženi s seboj, pa nimam noben izvod prost. Potem bom pa že kako spravil vkup, da boš dobil kot prijatelj, Ločan in zgodovinar. Obenem pripravljam in tudi že tiskam izbor iz Lee Faturjeve169 romantične povestice, pa jih bodo ljudje radi brali. Žalibog ne morem v današnjih razmerah ponatisniti romana Za Adrijo,170 kjer je pokazan boj med senjskimi gusarji in Benetkami za nadoblast Vašega lepega Jadrana, kjer si sedaj in se koplješ - v slani vodi usode ... Ko se boš naveličal, pridi v Ljubljano pogledat, samo tu bo vročina, prah in stisnjenega občutja. Zavedaš se, da si ujet v to ravnino in kotlino, Šmarna gora pa je pred nosom zaprta, Loka oddaljena na konec sveta, Karavanke zid, preko katerega ne seže niti koprnenje, ne pa naša pribita noga. Tako je, in tega občutka Ti ne privoščim. Vendar pa imaš tu družbo prijateljev, vince je še rodilo, pa je preklemano drago, živi se v prenašanju čenč in v sladki nadi ... kakor bi vsi radi, stari in mladi. Bodi zdrav, preživi sebe in družino kakor koli v tej zmedi časa in slovenske tragedije in pridi nazaj poln sil in volje za novo delo v novem redu, kakor si ga predstavljamo mi. Tako Te pozdravlja Jamnikov Tine P. S.: Strojne napake pa kar sam popravi. Sem pisatelj in ne korektor ... in že zdavnaj sem nehal biti profesor. 167 Redni letni koledar Mohorjeve družbe (publikacija). 168 Gre za obsežen zgodovinski roman Zofie Kossak, Križarska vojska. Delo je poslovenil Tine Debeljak, v dveh zvezkih (412, 462 str.) je izšlo leta 1941, v Ljubljani, pri založbi Naša knjiga. (Vir: COBISS.SI-ID 7596089) 169 Lea Fatur (Zagorje pri Pivki, 1865 - Ljubljana, 1943), mladinska pisateljica, pesnica in dramatičarka, ki so jo zanimale predvsem zgodovinske teme. Literarna dela je objavljala v revijah in časopisih: Dom in svet, Slovenski gospodar, Kmečka žena idr. (Vir: http://sl.wikipedia. org/wiki/Lea_Fatur) 170 Povest iz uskoško-beneških bojev je izšla v Dom in svetu, letnik 22 (1909). LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 52 Pismo prof. Franceta Planine Dragi Pavle! Ljubljana, 17. 6. 1941 Hvala za pismo, ki si ga pisal 27. 5. in sem ga jaz prejel 11. 6. Torej si vedno enako priden! Jaz pa že 14 dni nisem pogledal italijanščine. Tudi sonca imate gotovo dosti. Pri nas je neprestano dež in hladno. Zaradi priložnosti za študiranje in morja ter sonca bi Ti kar zavidal, če ne bi bilo tako žalostne predzgodovine za Tvoje počitnice in toliko skrbi v njih. Najprej konkreten odgovor! Mislim, da mi je prišel Okornov Jože171 povedat, da so Te N[emci] dvakrat iskali. Zakaj, ne vem. Žužek172 - sedaj Suschek je Okornovemu Jožetu tudi naročil pred kakimi 14 dnevi, naj najde kje Kosove Doneske,173 ker jih mora dati nekemu Nemcu. Loko namreč smatrajo za »urdeutsch«.174 Jože jih je kupil na starini. Jaz sem mu pa rekel, da jih ima tudi muzej. O muzeju se je Ž[užek] potem izrazil, da se ga ne sme dotikati, ker je zaplenjen. Že takoj v začetku je namreč moral Kržišnik175 muzej oddati Gestapu in je izjavil pod častno besedo, da je vse oddal in nima nihče drugi več ključev. Dotičnik, ki je prevzemal, je »vrgel oko« na Koširjevo176 sliko Kozolci, češ da je to moderna slika in ne spada v muzej. To je potem Kržišnik odnesel k sebi. Zadnji dan, ko je bilo še mogoče v Loko, sem šel jaz gori, dobil dva mizarja in postavil mariborske vitrine ter vse preuredil. Za pomoč sem iskal tudi Kržišnika, a ker ga ni bilo doma, sem naročil, naj pozneje pride. Ko je pozneje res prišel, se je kar za glavo prijel, ker je videl, da njegova garancija Nemcem nič ne drži. Takrat je bilo že vse na svojem mestu. Nekaj stvari sem spravil v zaklenjeno leseno omaro, od katere ima ključe še sedaj Katinka.177 Tavčarjev rokopis178 in Bergantovo sliko Marije,179 ki so jo tisti dan še rešili iz samostana, sem pa vzel s seboj. Pasijonski 171 Jože Okorn (1897-1944), čebelarski strokovnjak, referent na banski upravi v Ljubljani. Leta 1944 ga je likvidirala OZNA. 172 Viktor Žužek, pekovski mojster in posestnik iz Škofje Loke. Bil je udeleženec upora mornarjev v Boki Kotorski (1918), predvojni občinski odbornik in leta 1941 nemški župan. S tega mesta je bil zaradi sodelovanja z narodno-osvobodilnim gibanjem odstavljen, po vojni pa obdolžen sodelovanja z okupatorjem; po razjasnitvi dogodkov je bil rehabilitiran. 173 Gre za publikacijo dr. Franca Kosa Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Izdala jo je Matica Slovenska, Ljubljana, 1894. 174 V prevodu pranemško. (iz nem.) 175 Ivan Kržišnik, predvojni šolski upravitelj in šolski nadzornik. Zadolžen je bil za hranjenje loške muzejske zbirke in dražgoških oltarjev. Po vojni je emigriral v Argentino. 176 France Košir (1906-1939), Mlinarjev iz Kapucinskega predmestja v Škofji Loki, akademski slikar in profesor risanja, član Profesorskega ceha. 177 Katarina Sušnik (1889-1972), učiteljica, sestra Marinke Sušnik (žene Franceta Planine). 178 Verjetno rokopis Mrtva srca, ki je sedaj shranjen v Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enota v Škofji Loki. 179 Fortunat Bergant (1721-1769), baročni slikar. Sliko hranijo uršulinke. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 53 rokopis180 so spravili kapucini v urš[ulinski] samostan in Bog ve, kaj bo z njim. Kržišnik se je nekaj časa Nemcem zelo prilizoval. Ravno tisti dan mi je Žužek rekel: »Nemci imajo raje poštenega Slovenca kot takegale prilizovalca.« Govorila sva namreč, da bi poskusili dobiti zgod[ovinske] stvari od nun181 in sem predlagal, naj Kržišnik prevzame to nalogo, da gre na sprejemni dan h Kreisleiterju.182 Potem sem za to naprosil Lenčka,183 ki je na glavarstvu (v šoli) prevzel referat -menda za lov. Lenček samo pleše okrog Nemcev in se zdi samemu sebi zelo važen, pa mislim, da so ga že siti. Ali je potem kaj opravil, ne vem. Najbrž ne. V Ljubljani takih podrobnosti ne morem zvedeti, ker vsak pripoveduje samo o kakih strahovih. Okornov Jože se namreč še vedno vozi in ker ima pisarno na istem hodniku, mi pride večkrat kaj povedat. Včeraj so npr. zaprli podnačelnika Fajsa, blagajnika Plantariča184 in tajnika z občine185 ter Janeza Mraka iz Gor. vasi. Pred dnevi so odpeljali mežnarja Petra in policaja Janeza.186 Mežnar je do sedaj opravljal vse molitve, bral recitirano mašo in litanije, ker že dolgo ni nobenega duhovnika. Policaj je bil pa pijan, ko je »ven klical«. Ko je sporočal, da se sme prodajati meso samo ob 10h, je dostavil: če ga kaj bo. Zaprt je Žebre,187 oba Šinkova fanta, vsi učitelji, Korlčkov Pavle,188 Vraničar,189 Matevž Ziherl, Lovro190 naš je že kmalu od začetka moral v Št. Vid. Prejšnji teden so ga zasliševali. Zdaj govore, da bodo družine tistih, ki so zaprti, odselili v Srbijo. Danes upam, da bo mama prišla z Anko191 k meni. Iz Štajerske so jih že peljali cele vlake v Srbijo. V Loko nič ne morem in ne grem. Hubad192 je šel v Cerknico, Kocjančič193 še čaka v Loki. 180 Škofjeloški pasijon, avtorja patra Romualda Marušiča, sedaj shranjen pri škofjeloških kapucinih. 181 Nemci so za samostan izvedli sekvester in za varuha postavili domačina. 182 Vodja okrožja v času nemške okupacije. 183 Niko Lenček. (več v opombi 91) 184 Stojan Plantarič (1913-1943), občinski blagajnik. 185 Tajniška opravila škofjeloške občine je od avgusta 1940 dalje opravljal France Žen, umetnostni zgodovinar in pred tem občinski pomožni tajnik v Bohinski Bistrici. 186 Janez Gaber. 187 Franc Žebre (1899-1986), trgovec, predvojni občinski odbornik in član Sokola. 188 Pavle Bozovičar, čevljarski mojster in predvojni občinski odbornik. 189 Franc Vraničar. 190 Lovro Planina. (več v opombi 148) 191 Anka Planina, hči Lovra Planine in nečakinja Franceta Planine, učiteljiščnica. 192 Ivan Hubad (Zapoge pri Smledniku, 1875 - Šentvid nad Ljubljano, 1958) škofjeloški zdravnik in zobozdravnik, med letoma 1908 in 1941. Ordinacijo je imel najprej nad Krono in nato pri Balantu. Ker je bila žena Židinja, se je leta 1941 odselil v Cerknico in tu ordiniral do konca vojne. Leta 1945 se je za krajši čas vrnil, vendar zdravstvene ambulante ni več odprl. Bil je tudi predvojni občinski svetnik. (Vir: Loški razgledi54/2007, str. 135-136.) 193 Viktor Kocjančič (Ljubljana, 1901 - 1944, Škofja Loka), škofjeloški zdravnik (1933-1944) in kulturno-prosvetni delavec. Ordinacijo je imel najprej na Mestnem trgu, nato v Šolski ulici. 9. 2. 1944 so ga Nemci ustrelili med 50. talci za Kamnitnikom. (Vir: Košir, 50 let Zdravstvenega doma Škofja Loka, str. 13.) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 54 Bertl194 se je izdal za Nemca »der Abstammung nach«.195 Tudi Žontar196 v Kranju je napisal pri popisovanju, da je njegov materinski jezik nemški (mati je namreč Dunajčanka). Zdaj je arhivar za Gorenjsko. Iz kranjskega župnišča je peljal vse starinske listine in knjige domov. V Vrbi so zahtevali Nemci (najbrž po Žontarjevem navodilu), da je v Prešernovi hiši vse na svojem mestu. Duhovna ni nikjer več nobenega, vse so izgnali ali zaprli. Davški župnik Jemec je včeraj umrl v zaporu v Mengšu. P[atra] Otona in Rafaela197 so po Vnebohodu pognali in Rafael je čez dva dni v Lj[ubljani] umrl. Pokopal ga je škof in na pogrebu se je zbrala vsa ljubljanska Loka. Tudi kranjski župan Pirc198 je tu umrl, sprevidel in pokopal ga je pa Škrbec.199 Kranjski profesorji so vsi zaprti, kar jih ni pobegnilo. Tudi Tone Polenec200 je zaprt. Preden je šel v zapor, se je oženil. Korbarja201 puste doma, ker je bolan. Celjski ravnatelj202 živi v Lj[ubljani] z družino brez sredstev. Enkrat sem govoril z njim, ko je iskal inštrukcij. Pri Matevžu na Lontrgu so naredili nek »Deutsches 194 Albert Homan (Škofja Loka, 1903 - Podčetrtek, 1990), predvojni loški zdravnik in zobozdravnik. Uradoval je v 1. nadstropju domače (Homanove) hiše, kjer si je uredil splošno ambulanto z laboratorijem in zobno ambulanto. Po vojni je služboval v Kamniku in Podčetrtku. (Vir: Košir, 50 let Zdravstvenega doma Škofja Loka, str. 13) 195 V prevodu iz nemščine: »Izvor po ...«. 196 Ddr. Josip Žontar (Jesenice, 1895 - Kranj, 1982), pravnik, zgodovinar, gimnazijski in univerzitetni profesor, član Profesorskega ceha. Med okupacijo je po Gorenjskem zbiral matične knjige in bil vodja podružnice celovškega Gauarchiva. Pred uničenjem je rešil mnogo dragocenega arhivskega in drugega gradiva. Od leta 1945 do 1952 je bil predavatelj na ljubljanski Pravni fakulteti, leta 1958 je bil prisilno upokojen. Pisal je razprave s področja pravne zgodovine, pravne arheologije in pravnega narodopisja. Njegovo osrednje raziskovalno delo je Zgodovina mesta Kranja (1939, ponatis 1982). (Vir: Enciklopedija Slovenije15, str. 375) 197 Kapucina p. Oton in p. Rafael sta bila kot zadnja kapucina naknadno izgnana konec maja 1941, ostale so izgnali že prej. 198 Ciril Pirc, (Kranj, 1865 - Ljubljana, 1941), politik. Bil je deželnozborski poslanec, dolgoletni občinski odbornik, svetovalec in župan (1921-1935) mesta Kranja ter član banskega sveta. Veliki in nenadni gospodarski razvoj Kranja med obema vojnama je v pretežni meri njegova zasluga. Leta 1921 je postal častni meščan mesta Kranja. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ciril_Pirc) 199 Matija Škrbec (1886-1963), predvojni kranjski dekan. Leta 1945 je emigriral; v emigraciji je veliko pisal in bil trn v peti Titovi Jugoslaviji. 200 Dr. Anton Polenec, (Puštal, 1910 - Kranj, 2000), zoolog, član Profesorskega ceha in predvojni tajnik Muzejskega društva Škofja Loka. Poklicno pot je začel kot honorarni učitelj, jo med 2. svetovno vojno nadaljeval kot uradnik in pomožni gimnazijski učitelj, po vojni pa ponovno kot gimnazijski in nato univerzitetni profesor. Od leta 1955 do 1980 je bil ravnatelj Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Znanstveno se je predvsem ukvarjal z raziskovanjem pajkov in o njih objavil vrsto člankov. Leta 1991 je postal častni občan Občine Škofja Loka, leta 1993 pa častni član Muzejskega društva Škofja Loka. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Polenec) 201 Franc Korbar, ravnatelj gimnazije v Kranju, od 1938 do 1941, prof. latinščine, grščine, francoščine, srbohrvaščine in slovenščine. Na tej gimnaziji je poučeval od 1920 do 1941 in od 1945 do 1959. (Vir: Pivk, Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur, str. 243) 202 Ravnatelj celjske gimnazije Franc Mravljak. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 55 Heim«.203 Za vodjo je Ivo Ogorevc, pomaga mu Lenčkova Marta.204 Minka205 je za pomočnico. Glavar Brezigar,206 svetnik Notar, poštar itd. so bili zagnani iz služb. Večino uradnikov z glavarstva so ohranili. Kocjan207 se jim zelo prilizuje. Sicer je pa takih več (Babič, 208 Dolenčev Francl209). V Ljubljani je draginja in vsak dan plaz vznemirljivih vesti. Jaz imam zadnje tedne zelo veliko dela. Na oddelku imamo ital[ijanskega] komisarja Depolija. Pripravlja se sprememba učnih programov. Vsem učbenikom so odobritve razveljavljene in morajo v pregled. Delal sem nova dvojezična spričevala. Gimnazijskega Ti za vzorec priložim. Tudi risbo in grb sem sam izdelal. Prejšnji teden sem bil pri izpitih na nunski meščanski šoli v Kočevju. Tam so ljudje mnogo pretrpeli strahu in so veseli Italijanov, ki jih je zelo mnogo. V vsem kočevskem okraju so morali končati pouk že 27. 5. Uršič se je zelo prilagodil in upal, da bo nemški ravnatelj. Kaj naj Ti še povem? Rad bi Ti še kaj veselega. A ker je veselih novic, se vse izkažejo za neresnične. O Gorenjski se je toliko govorilo, da jo dobi Italija, pa nimamo te sreče. Za Te sva s Kranjcem210 govorila tudi z Malom211 in mu priporočila, da Te spravi v službo, če bi se tam prej kaj pokazalo. S Ferjanom smo naredili v Tvojem imenu tudi posebno prošnjo za muzejsko službo, da si na dveh krajih v evidenci. Žalibog pa do sedaj še ni možna in dovoljena nobena nastavitev. Deputacija vseh uradniških organizacij je prosila komisarja Graziolija za nastavitev brezposelnih in je obljubil, da se bo to uredilo. A od tedaj je že več tednov poteklo in ni še nič. Oglasi se še kaj! Bodi prav prisrčno pozdravljen Ti in Tvoja družinica! Tvoj Francl 203 V gostilni Matevža Ziherla je bila vojaška menza. 204 Marta Otilija Lenček, por. Kalan (1895-1972), hči loškega notarja Nika Lenčka st. iz prvega zakona oziroma polsestra medvojnega notarja Nika Lenčka ml. 205 Minka Ziherl, domača gostilničarka, glej zgoraj. 206 Brezigar, vodja Sreskega načelstva v Škofji Loki. 207 Kocjan, predvojni referent za živinorejo in kmetijstvo (gospodarstvo) na Sreskem načelstvu v Škofji Loki. 208 Babič, uradnik na predvojni Občini Škofja Loka. 209 Franc Dolenc (1897-1967), tovarnar, lesni trgovec in veleposestnik iz Stare Loke. Iz njegovih obratov na Trati je po vojni nastalo podjetje Jelovica. 210 Silvo Kranjec (Ljubljana, 1892 - Ljubljana, 1976), zgodovinar in geograf, avtor številnih geografskih učbenikov in zgodovinskih knjig. Bil je profesor na ljubljanskem moškem učiteljišču ter gimnazijah v Celju in Ljubljani. Od leta 1938 do 1945 je bil prosvetni inšpektor. (Vir: http:// sl.wikipedia.org/wiki/Silvo_Kranjec) 211 Dr. Josip Mal (Pretrž, 1884 - Ljubljana, 1978), zgodovinar, geograf in umetnostni zgodovinar, dolgoletni ravnatelj Deželnega (danes Narodnega) muzeja in po upokojitvi vodja ljubljanskega Mestnega muzeja. Napisal je vrsto zgodovinskih prispevkov, študij in razprav ter po smrti dr. Josipa Grudna dokončal Zgodovino slovenskega naroda. (Vir: Enciklopedija Slovenije 6, str. 381) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 56 Pismo dr. Romana Savnika Dragi Pavle! Ljubljana, 19. 6. 1941 Tvoje drago pismo, ki je seveda prešlo cenzuro, je potrebovalo do mene ravno tri tedne. Bila je obenem prva pošta, ki sem jo sprejel v novih razmerah. Že zategadelj sem bil Tvojega glasu izredno vesel. No, o Tvoji začasni usodi sem bil precej poučen od Planine, tudi sem izvedel, da si bil nekaj dni v Ljubljani. Ko pa sem se namenil na banovino k Planini, da izvem, kje Te je dobiti, si žal že odrinil dalje. Nove razmere! Kolikokrat smo pri taroku o prihodnosti, preko katere moramo v svetlejše dni, govorili. In prišla je. Sprejel sem jo izredno vdano. Prav zato, ker sem okusil prevrat na lastni koži kot vojak. Ne morem povedati, kako sem hvaležen temu, da so me poklicali! Zdi se mi, da mi le to šele daje legitimacijo govoriti, zagovarjati, braniti naše ideale pred blatenjem od strani raznih slovenskih ljudi in na drugi strani kritizirati našo preteklost. Mislim si, da boš do podobnega sklepa prišel tudi Ti, ki si še vse neprimerno bolj stal sredi narodnega boja in si izšel zaenkrat iz njega poražen. Zares, zdaj smo našo zgodovino aktivno doživljali sami! Kaj počenjam zdaj? V prostore uredništva atlanta Slovenije se je takoj naselilo italijansko vojaštvo. Planina je iz njega rešil vsaj večino stvari. Arhiv hranimo za poznejše čase, čeprav bi bilo hudo potrebno program izpeljati prav v sedanji pereči dobi. V novih razmerah sem se zabubil doma. Vrtnaril sem in kopal, da je bilo veselje. To so opazili tudi vsi moji bedni sosedje - sami navdušenci za tretji rajh - Bog jim pomagaj, meni se ni po letih truda posrečilo spreobrniti niti enega, tako da cenim poslej vso pedagogiko še manj - ki so me takole ogovarjali: Vi ste pa postali silno pridni! Besen sem jim odgovarjal, da nisem še nikdar tako malo delal kot sedaj. Ljudje pač cenijo samo ročno delo, vse drugo ni nič, - spomni se le, kako so se po deželi veselili vsi, ker so se Nemci znesli tako podlo na duhovščino, - pa četudi delaš z roko le sebi v prid, ko npr. okopavaš krompir. Takega ljudskega stališča me je bilo najbolj groza, kajti čemu vse trpljenje, garanje za slovensko kulturo, če nima naš preprosti človek do nje prav nobenega odnosa in meri vse po tem, koliko si plačan od ure. In vendar je le zasluga naših kulturnih delavcev, ako ravnajo zaenkrat Italijani z nami tako kulantno,212 tako se je izrazil sam Urbani.213 Slovenskim političnim ljudem ni pripisovati tega uspeha. Zanimalo Te bo, da nam Italijani pripravljajo slovenski zemljepisni in zgodovinski šolski atlas in tudi šolske stenske karte. Kaj takega nismo dosegli niti v svoji državi. Seveda je stvar slovenskih profesorjev, da oskrbe celokupno slovensko terminologijo, kajti 212 Poslovno vljudno, uslužno (iz franc. coulant). 213 Umberto Urbani (Koper 1888 - Trst 1967), publicist in prevajalec, predvojni šolski nadzornik v Postojni. Ob ustanovitvi Ljubljanske pokrajine je bil časopisni cenzor v Ljubljani. Po vojni je veliko prevajal slovenske literarne tekste v italijanščino in o slovenskem kulturnem dogajanju poročal na tržaškem radiu. (Vir: Enciklopedija Slovenije 14, str. 84) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 57 v slovenskem jeziku bo prirejena zbirka zemljevidov, ki jih imajo uvedene italijanske šole. Tiskalo se bo vse v Novari. No, delavci so zopet isti, kot Bohinec,214 Planina,215 Miklavčič,216 Trdan,217 pomaga pa tudi Bernot218 in moja malenkost. Dela vsaj pri zemljepisnih kartah je ogromno, kajti na fizikalni karti Evrope npr. bo nadomeščenih okoli 300 italijanskih imen s slovenskimi. Popravljati smemo vse in povsod razen v Italiji (v prejšnjih mejah) in v Dalmaciji. Tako bodo ti zemljevidi gotovo zanimiv dokument svoje dobe. Kdo bi si mislil pred par meseci, da bo »Atlas Slovenije«219 takole izgledal. Škoda, da Te ni v Ljubljani, kajti pri tem delu Te vsi zelo pogrešamo; gotovo pa bi Te tako delo v prisilnem brezdelju prijetno razvnelo. Vesti s štajerske strani so silno redke in malo točne. Šele pred kakim tednom je bila potrjena vest, da je Bitenc220 zares padel. Pravili so svojčas, da je v boju padel tudi Val[entin] Stante, saj je to vest prinesel na prosvetni oddelek nek njegov celjski kolega. In v Jutru smo brali pred mesecem dni obširnejši spominski članek za umrlim našim tovarišem Viktorjem Gruntarjem, pa se je menda izkazalo, da je živ in je svojo osmrtnico sam bral. Bašu se ni baje nič primerilo. Njegovi graški prijatelji so dosegli, da je zaenkrat ostal na svojem mestu. Tudi kranjski Žontar še nekam dobro vozi. Prav je, da bomo imeli nekaj zanesljivih prič sedanjih nečuvenih dogodkov. In najino upanje v lepšo prihodnost? Vesel sem, da si to upanje ohranil, vendar postavljam daljši rok kot Ti. Omenil sem danes Tvoji gospe, da vzemi v roke Tisoč in eno noč; vsak večer preberi eno pravljico in ko boš končal, to bo čez tri 214 Dr. Valter Bohinec. (več v opombi 125) 215 France Planina. (več v opombi 63) 216 Maks Miklavčič (Dolenja Ravan, 1910 - Poljane nad Škofjo Loko, 1971), duhovnik in zgodovinar, član Profesorskega ceha. Bil je profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu, arhivar škofijskega arhiva v Ljubljani in predavatelj cerkvene zgodovine na Teološki fakulteti. V znanstvenih razpravah je obravnaval zgodovino cerkvene organizacije na Slovenskem, udejstvoval se je tudi kot nabožni pisec in urednik. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Maks_Miklavčič) 217 Trdan Franc (Sušje pri Ribnici, 1883 - Ljubljana, 1941), duhovnik, zgodovinar in geograf, dolgoletni profesor na Škofijski gimnaziji v Šentvidu. Napisal je vrsto strokovnih člankov s področja zgodovinopisja in geografije. (Vir: http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:3928/VIEW/) 218 Ciril Bernot (Hinje, 1900 - Ljubljana, 1961), biolog in geograf, profesor na ženskem učiteljišču, Pedagoški akademiji in Biotehniški fakulteti v Ljubljani. Sodeloval je pri pripravi zemljepisnega atlasa za srednje šole ter raznih osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov za zoologijo. Njegovi strokovni članki so večinoma s področja splošne biologije in ontogenije rib. (Vir: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ciril_Bernot) 219 Atlas je izšel pod naslovom Zemljepisni atlas za srednje in njim sorodne šole: 56 zemljevidov k matematični, fizični, politični in gospodarski geografiji s 350 slikami v bakrotisku. Glavni avtor je bil Luigi Visintin, slovensko izdajo je priredil Valter Bohinec, s sodelovanjem Cirila Bernota, Franceta Planine in Romana Savnika. Obsegal je 57 strani kartografskega gradiva, izšel je v slovenskem jeziku, izdal ga je Istituto geografico de Agostini, Novara, 1941. (Vir: COBISS.SI-ID 65297408) 220 Mirko Bitenc. (več v opombi 14) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 58 leta, bo našega velikega petka konec. Seveda verjamem, da bodo dejansko hudo trpeli vsi Slovenci. Za konec oktobra pričakujem italijanskega zloma, to sem Ti nakazoval že januarja, ko sem bil v Celju, in vkorakanja Nemcev tudi v ljubljansko provinco in še kam dalje.221 Tedensko pridno tarokiramo v treh ali štirih; pridejo Miha, Maks in včasih Marne.222 Upam, da se kmalu oglasiš v Ljubljani. Pridi k nam, na učiteljišču bi bil prostor, kajti Petelin223 sili stran na klasično gimnazijo. Priporoči se v tem smislu Kranjcu. Jaz z njim o tem ne morem razpravljati. Bodi prisrčno pozdravljen in v izgnanstvu vedno misli, da si Slovencem tu zelo potreben! Ko kaj prideš sem, oglasi se gotovo pri meni; vedno si dobrodošel nam Ti in Tvoja družina. Tvoj Roman SEZNAM 1 KRAJŠAV: dr. doktor ga. gospa hl hektoliter itd. in tako dalje ml. mlajši npr. na primer prof. profesor stol. stoletje sv. sveti Št. Šent (Vid, Peter) univ. univerzitetni VIRI ZA IZDELAVO OPOMB: Arhivski viri ARS, AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani, vpis 332/318, 379/37. ARS, AS 368, Privatna dvorazredna trgovska šola Zbornice za trgovino, obrt in industrijo v Ljubljani. SI_ZAC/0610, Okrožno kot trgovsko sodišče Celje, 1864-1956, Trgovinski register Rg A -Posam. SI_ZAL_ŠKL/0259, Muzejsko društvo Škofja Loka, 1930-2009, t. e. 1, a. e. 8, Kronika sestankov loških profesorjev. 221 To se je dejansko zgodilo šele po italijanski kapitulaciji, 8. 9. 1943. 222 Miha Ozvald, Maks Miklavčič in Karol Marne. 223 Stanko Petelin, profesor na učiteljišču v Ljubljani, med letoma 1938 in 1943; poučeval je zgodovino in zemljepis. (Vir: Sto let ljubljanskega učiteljišča, str. 93) LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 59 Elektronski viri http://hr.wikipedia.org/wiki/Dušan_Simovic http://hr.wikipedia.org/wiki/Tomislav_H. http://nl.ijs.si/fedora/get/sbB928/VIEW/ http://sl.wikipedia.org/wiki/Balduin_Saria http://sl.wikipedia.org/wiki/Borovniški_viadukt http://sl.wikipedia.org/wiki/Ciril_Bernot http://sl.wikipedia.org/wiki/Ciril_Pirc http://sl.wikipedia.org/wiki/Dom_in_svet http://sl.wikipedia.org/wiki/Jezera,_Murter http://sl.wikipedia.org/wiki/Lea_Fatur http://sl.wikipedia.org/wiki/Leon_Detela http://sl.wikipedia.org/wiki/Lovro_Sušnik http://sl.wikipedia.org/wiki/Maks_Miklavčič http://sl.wikipedia.org/wiki/Mohorjeva_družba http://sl.wikipedia.org/wiki/Neodvisna_država_Hrvaška http://sl.wikipedia.org/wiki/Roman_Savnik http://sl.wikipedia.org/wiki/Silvo_Kranjec http://sl.wikipedia.org/wiki/Tisno http://sl.wikipedia.org/wiki/Vladko_Maček http://sl.wikipedia.org/wikiŠtajerska_domovinska_zveza http://www.gorenjci.si/osebe/demšar-jože(josip)/152/ http://www.gorenjci.si/osebe/planina-france/17/ http://www.lukovica.si/kultura/znamenite-osebnosti/190 COBISS.SI-ID 7596089 COBISS.SI-ID 65 2 97408 LITERATURA ZA IZDELAVO OPOMB: Čopič, Venceslav (ur.): Sto let ljubljanskega učiteljišča, Ljubljana: Gimnazija pedagoške smeri, 1973. Čuček, Janez et al.: Stoletje svetovnih vojn, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1981. Enciklopedija Slovenije 1, A-Ca, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987, str. 298, 204. Enciklopedija Slovenije 2, Ce-Ed, Ljubljana Mladinska knjiga, 1988, str. 180. Enciklopedija Slovenije 3, Eg-Hab, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1989, str. 368-369, 410. Enciklopedija Slovenije 4, Hac-Kare, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990, str. 256, 406. Enciklopedija Slovenije 5, Kari-Krei, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1991, str. 311. Enciklopedija Slovenije 6, Krek-Marij, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1992, str. 5, 66-67, 381. Enciklopedija Slovenije 13, Š-T, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1999, str. 76. Enciklopedija Slovenije 14, U-We, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2000, str. 84. Enciklopedija Slovenije15, Wi-Ž, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2001, str. 375. Grdina, Igor (ur.): 200 let I. gimnazije v Celju : monografija : 1808/09-2008/09, Celje: I. gimnazija, 2010. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 60 Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1932/33, Celje: Gimnazija, 1933. Izvestje Državne realne gimnazije v Celju za šol. leto 1937/38, Celje: Gimnazija, 1938. Izvestje Državne realne gimnazije s klasičnimi vzporednicami v Celju za šol. leto 1939/40, Celje: Gimnazija, 1940. Košir, Tone: 50 let Zdravstvenega doma Škofja Loka: pregled od začetkov do leta 2002, Škofja Loka : Zdravstveni dom, 2002. Letno poročilo I. gimnazije v Celju za šol. leto 1951/52, Celje: Gimnazija 1952. Maček, Jure (ur): Laški zbornik 2002, Laško: Knjižnica, 2002. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice, Celje 1971. Pivk, Valentin: Gimnazija Kranj in stoletje njenih matur, Kranj: Gimnazija, 2001. Počivavšek, Marija: Zdravstveni dom Celje od ustanovitve do konca 2. svetovne vojne. V: Non est vivere, sed valere vita est (ur. Marija Počivavšek, Brane Mežnar), Celje: Zdravstveni dom Celje, Muzej novejše zgodovine Celje, 2003. Stalež šolstva in učiteljstva v Dravski banovini 1934, Ljubljana 1932. Štukl, France: Po poti kulturne dediščine: sprehod skozi Škofjo Loko in vasi v spodnjem porečju Poljanske Sore, Škofja Loka: Občina, 2011. Verbinc, France: Slovar tujk, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982. Zadnikar, Andrej: Zapuščina p. Ludvika Modesta Golie O. T. V: Arhivi XXIII/2000, štev. 2, str. 177-179. LR 60 / Dnevnik dr. Pavleta Blaznika iz leta 1941 61 Peter Štih O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem. Nekaj zapažanj k listini cesarja Otona III. za freisinškega škofa Abrahama iz leta 989 (D. O. III., št. 58) Izvleček Prispevek obravnava listino cesarja Otona III., s katero je leta 989 freisinškemu škofu Abrahamu in njegovi škofiji podelil spodnji del Poljanske doline in Sorško polje vzhodno od potoka Žabnice, iz podelitve pa je bila izvzeta posest, ki jo je med Škofjo Loko in Goričanami imel na podlagi kraljeve podelitve nek Pribislav (D. O. III., št. 58). Pokazano je, da je listina nastala zaradi posestnega spora, v katerem je Pribislav uspel dokazati svoje lastništvo nad sporno posestjo, uveljaviti svojo pravico na dvoru in prejeti za svojo posest cesarsko listino. S tem je Pribislav, ki sodi med tiste Slovane, ki so se uspeli integrirati v novo družbeno elito na jugovzhodu cesarstva, daleč najstarejši prejemnik kraljeve zemlje na Kranjskem. Abstract The first recipients of royal land in Carniola. Some observations on a charter of 989 from Emperor Otto III for Bishop Abraham of Freising (D. O. III., no. 58) The contribution discusses a charter from Emperor Otto III by which in 989 he granted the lower part of the Poljane valley and Sorško polje east of the Žabnica stream to Bishop Abraham of Freising and his bishopric. However, an estate held by one Pribislav between Škofja Loka and Goričane on the basis of royal charter (D. O. III., no. 58) was excluded from the grant. It is shown that the charter was created because of a property dispute, in which Pribislav was able to prove his ownership of the disputed property, enforce his rights at court and receive an imperial charter of his ownership. Pribislav, who is among the Slavs who succeeded in integrating in the new social elite in the southeast of the empire, is by far the earliest recipient of royal land in Carniola. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 65 Za slovenski prostor med Sočo na zahodu in Dravo pri Ptuju na vzhodu ter med Karavankami in Kamniškimi Alpami na severu in Kolpo na jugu ni poznana niti ena karolinška vladarska listina.1 Tu v 9. stoletju ni bila podeljena nobena kraljeva zemlja, ustvarjen ni bil noben imunitetni teritorij, pridobljen noben privilegij. Vse to kaže, da gospostvena struktura ni bila vzpostavljena in zemljiška gospostva niso bila organizirana. Razlika v primerjavi s sosednjimi pokrajinami Karantanijo, ki je kot jedrna pokrajina bavarske Vzhodne krajine in regnum dveh karolinških princev izstopala, Panonijo severno od Drave, kot tudi s Furlanijo in Istro, kjer imamo prve vladarske darovnice, imunitetne in druge privilegije že v času prve polovice 9. stoletja, je očitna. Opozarja na periferni značaj osrednjega dela slovenskega ozemlja in daje slutiti, da frankovski režim kljub uvedbi grofo-vske uprave (v Karnioli) v slovanske socialne in gospodarske razmere v glavnem ni posegal ter jih ni spreminjal. Do odločilnih sprememb na gospodarskem in socialnem področju, povezanih z »gospostveno zgostitvijo«, oblikovanjem prvih zemljiških gospostev, fevdali-zacijo in kolonizacijo, je tako prišlo šele po cezuri, ki so jo povzročili Madžari. Njihova naselitev v Panonijo je, z izjemo Karantanije, povzročila propad karolinške ureditve vzhodno od Aniže in Soče.2 Za njihove številne plenilne pohode v Italijo v prvi polovici 10. stoletja pa si lahko predstavljamo, da so na slovenskem ozemlju, kjer je po stari rimski cesti Aquileia-Emona-Poetovio potekala glavna komunikacija med padsko in panonsko nižino, povzročili podobno opustošenje v človeških in ekonomskih resursih, kot nam je poznano iz sosednje Furlanije.3 Novo razvojno politiko in nove organizacijske oblike so na jugovzhodu cesarstva tako omogočila mirna leta po bitki pri Augsburgu (leta 955). Leta 976 je bila Karantanija po več kot dveh stoletjih državnopravno ločena od Bavarske in, svojemu dejanskemu rangu (v drugi polovici 9. stoletja je bila regnum kar dveh karolinških princev) in zgodovinski tradiciji odgovarjajoče, povzdignjena v vojvodino vzhodnofrankovsko-nemškega cesarstva, na njenem južnem in vzhodnem robu pa se je izoblikoval venec (mejnih) grofij.4 Vzpostavitev stabilnega državno-pravnega okvira je odprla pot podeljevanju kraljeve zemlje med posvetne in cerkvene prejemnike. Ti so večinoma izvirali iz vrst bavarskega plemstva in tamkajšnjih škofij, ki so velik kolonizacijski prostor, od avstrijske Donave do slovenske Save in celo Istre ter Furlanije, razumeli kot neke vrste lastno dvorišče, na katerem so se skušali posestno in gospostveno uveljaviti in zavzeti vodilne položaje.5 1 Edina izjema je D. Arnolf, št. 138, iz leta 895, ki pa je ponarejena in v njej navedena podelitev posesti na Savi je kasnejša interpolacija. Gl. Štih, Rajhenburg. 2 Wolfram, Grenzen und Räume, str. 272-273, 326-327; Giesler, Ostalpenraum, str. 53-55; Štih -Simoniti, Na stičišču svetov, str. 74-75. 3 Giesler, Ostapenraum, str. 55-62, 69-74; Štih, »Villa«, str. 105-110, 142-144. Za slovensko prehodno ozemlje ni nobenih neposrednih informacij o madžarskih pustošenjih. 4 Giesler, Ostapenraum, str. 168-176. 5 Gl. npr. Dopsch, Die steirischen Otakare, str. 75-139; Hausmann, Die steirischen Otakare, str. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 66 Na Kranjskem, v porečju Save, ki ga je v zgodnjem srednjem veku pokrivalo ime Karniola, so bile prve prejemnice kraljeve zemlje škofije. Prva je tu prejela posest škofija v Freisingu, ki je z dvema darovnicama Otona II. leta 973 položila temelj velikega škofjeloškega zemljiškega gospostva v centralnih predelih Gorenjske, zahodno od Kranja.6 Leta 1004 ji je sledila škofija v Briksnu, ki je od Henrika II. prejela nostri iurispraedium quod dicitur Ueldes.7 Kraljeva posest, ki jo je takrat prejel škof Albuin, pomeni začetek prav tako zelo velikega blejskega zemljiškega gospostva, ki se je raztezalo severno od freisinškega škofjeloškega gospostva. Obe bavarski škofiji sta za svoji kranjski gospostvi v naslednjih desetletjih prejeli še več vladarskih listin, s katerimi sta zaokroževali svojo tamkajšnjo posest in povečevali pravice.8 Tretja škofija, ki je prejela kraljevo zemljo na Kranjskem, je bil Oglej. To je bila domača škofija, saj se je njena dijeceza na vzhodu raztezala vse do Drave pri Mariboru in Ptuju. Oglej je prvo zemljiško posest vzhodno od Soče - vendar takrat še vedno v Furlaniji - prejel leta 1001 z darov-nico Otona III., s katero je dobil polovico Solkana, Gorice in spodnje Vipavske doline,9 Kranjsko pa mu je v posestnem pogledu odprl šele Henrik III. leta 1040, s podelitvijo petdesetih kraljevskih kmetij v Cerknici na Notranjskem.10 S to darovnico - gre za največjo vladarsko podelitev v obliki kraljevskih kmetij v slovenskem prostoru sploh - je postala oglejska cerkev lastnica velikega ozemlja, njegovo jedro so predstavljala kraška polja okrog Loža, Cerknice in Planine, ki so, skupaj s pripadajočimi velikimi gozdovi okrog Snežnika in na Blokah, tvorila glavno in najpomembnejšo oglejsko posest na Kranjskem. Na Kranjsko se tako do sredine 11. stoletja nanaša devet vladarskih listin, ki so jih izstavili Oton II., Oton III., Henrik II. ter Henrik III., in od katerih je štiri prejela škofija v Freisingu (973, 973, 989, 1002)11, štiri škofija v Brixnu (1004, 1011, 1040, 1040)12 in eno škofija v Ogleju (1040).13 Šele deseto vladarsko listino je leta 1058 prejel prvi posvetni prejemnik: to je bil neki genealoško neopredeljiv 225-275; Gänser, Mark als Weg zur Macht Tl. 1: 83 (1992), str. 83-125; Tl. 2: 85 (1994), str. 73-122; Meyer - Karpf, Herrschaftsausbau in Südostalpenraum, str. 491-539; Dopsch - Meyer, Von Bayern nach Friaul, str. 295-372; Štih, Izvor in začetek, str. 35-48; isti, Dve novi notici, str. 7-42. 6 DD. O. II., št. 47, 66. 7 D. H. II., št. 67. 8 Freising: D. O. III., št. 58 (989); D. H. II., št. 32 (1002); Brixen: D. H. II., št. 228 (1011); DD. H. III., št. 22 (1040), 24 (1040); DD. H. IV., št. 111 (1063), 259 (1073). Gl. Štih, Izvor in začetki, str. 41-43, 45; Albertoni, Začetki razdrobljene briksenske posesti, str. 49-59; Bizjak, Razvoj, str. 111-124. 9 D. O. III., št. 402; gl. Štih, »Villa«, str. 122-142. 10 D. H. III., št. 19; gl. Štih, Izvor in začetki, str. 45-47. 11 DD. O. II., št. 47, 66; D. O. III., št. 58; D. H. II., št. 32. 12 DD. H. II., št. 67, 228; DD. H. III., št. 22, 24. 13 D. H. III., št. 19. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 67 Anzo, sicer salzburški vazal, ki je z njo od Henrika IV. dobil posest pri Grosupljem, jugovzhodno od Ljubljane, ki je bila leta 1062 še razširjena.14 Vladarske darovnice za posest na Kranjskem je tako pred letom 1000 prejela samo škofija v Freisingu. 30. junija 973 je cesar Oton II. v Triburju z le kopijalno ohranjeno listino podaril freisinški škofiji Selško dolino s (Škofjo) Loko in zahodnim delom Sorškega polja do potoka Žabnica (D. O. II., št. 47). Podarjena posest je ležala v centralnih predelih takrat prvič omenjene grofije Kranjske (in comita-tu...quod Carniola vocatur et quod vulgo Creina marcha appellatur) in hkrati in ducatu bavarskega vojvode Henrika II. Prepirljivca (955-976, 985-995).15 Prejemnik listine je bil škof Abraham (957-993/994), vplivni svetovalec vojvode Henrika II. in njegove matere Judite, ki je bil tudi drugače tesno povezan s prostorom, ki so ga v vzhodnih Alpah, predvsem na Koroškem, poseljevali Slovani: kodeks clm 6426 Bavarske državne knjižnice v Munchnu, v katerega so vpisani znameniti Brižinski spomeniki, je bil »pontifikalni priročnik«, neke vrste škofovski vademecum, ki ga je dal - vsaj njegovo jedro - Abraham sestaviti za svoje lastno cerkveno in pastirsko delovanje.16 Z drugo listino, datirano s 23. novembrom 973 in izstavljeno v Heiligenstadtu na Saškem, je Oton II. škofu Abrahamu in freisinški cerkvi podaril še največji del Poljanske doline in Sorško polje vzhodno od potoka Žabnice (D. O. II., št. 66).17 Posest, podeljena s to v originalu ohranjeno listino, ki je zelo zanimiva tudi z diplomatičnega vidika in je služila kot predloga za znano Ostarrichi-listino iz leta 996 s prvo omembo avstrijskega imena v jeziku domačih prebivalcev,18 je na severu mejila na posest, podarjeno z D. O. II., št. 47 in zaokroževala nastajajoče zemljiško gospostvo freisinške škofije na Gorenjskem. Meje podeljene posesti so v obeh listinah opisane na podlagi natančnega poznavanja lokalne topografije, ki s topo-nimi in hidronimi, kot so Lonca, Sabniza, Z(C)elsah, Stresoubrod, Szovrska Dobravua, Zovra fluvius, Zouriza, rivulus parvus qui vocabulo Sclavorum Sabniza nuncupatur, rivulus C(h)otabla itd., jasno izpričuje tamkajšnjo slovansko poselitev. Obenem ne more biti dvoma, da v cesarski pisarni, kjer sta obe listini nastali, s takšnimi natančnimi topografskimi podatki sami po sebi niso mogli razpolagati. Morali so ji biti posredovani, še prej pa zbrani na terenu. Predstavljamo si lahko, da so meje podeljene posesti določili izstaviteljevi predstavniki, pri čemer najprej mislimo na takratnega kranjskega grofa Papa/Paba (pripadal je kognatskemu krogu Ebersbergov in je okrog leta 960 izpričan kot 14 DD. H. IV., št. 43, 96. O Anzu in njegovi kranjski posesti gl. Štih, Dve novi notici, str. 22-25. 15 Gl. Štih, Diplomatične in paleografske opombe, str. 301-321. O prvih omembah otonske grofije Kranjske gl. Štih, Prva omemba Bleda, str. 25-26. 16 Merodajna izdaja: Brižinski spomeniki/Monumenta Frisingensia. O kodeksu clm 6426 gl. Daniel, Handschriften, str. 114-116; Kurdorfer, Zgodovinski in literarni pomen, str. 7-21. 17 Gl. Štih, Diplomatične in paleografske opombe, str. 301-321. 18 D. O. III., št. 232; gl. Appelt, Zur diplomatischen Beurteilung, str. 163-173; Dienst, Palaographisch-diplomatische Bemerkungen, str. 1-12. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 68 freisinški odvetnik),19 ki je tu zastopal kraljeve interese, in njegove ljudi; nič presenetljivega ne bi bilo, če bi pri določanju meje sodelovali tudi prejemnikovi predstavniki. Kakor koli je že bilo, nedvomno je, da je natančen opis meja podeljene posesti za obe listini lahko nastal samo in situ, pri čemer predstavljata njuna zapisa, s pomočjo katerih sta bili nato v cesarski pisarni najprej koncipirani in nato napisani DD. O. II., št. 47 in 66, prve zametke listinskega pismenstva v kon-tinetalnem delu današnje Slovenije. 20 Thedor Sickel, ki je za Monumenta Germaniae Historica pripravil izdajo otonskih listih in je tudi osebno obdelal DD. O. II., št. 47 in 66, je menil, da je D. O. II., št. 66 »druga izgotovitev D. O. II., št. 47, z natančnejšo navedbo meje podeljene posesti.«21 Sicklovo mnenje, da gre pri D. O. II., št. 66 le za v pogledu mej nekoliko izboljšan duplikat D. O. II., št. 47, ki se v literaturi povzema vse do današnjih dni, 22 je napačno. Z D. O. II., št. 66 je cesar namreč podelil povsem novo posest (spodnji oziroma vzhodni del Poljanske doline in vzhodni del Sorškega polja), ki pa se je na severu (po gorskih vrhovih, ki ločujejo Selško in Poljansko dolino) in severovzhodu (ob potoku Žabnica) stikala s posestjo, ki je bila podeljena z D. O. II., št. 47. Zaradi identičnosti severne in severovzhodne meje posesti, podeljene z D. O. II., št. 67, z južno in jugovzhodno mejo posesti, podeljene z D. O. II., št. 47, se v obeh listinah deloma omenjajo ista krajevna, vodna in gorska imena. Sickel in njemu sledeči, ki jim podrobna (historična) topografija škofjeloškega ozemlja seveda ni mogla biti poznana, so zato napačno sklepali, da D. O. II., št. 66 le natančneje opisuje meje z D. O. II., št. 47 podeljene posesti.23 A že čez šestnajst let je Oton III., 1. oktobra 989, v Frankfurtu, izstavil listino, ki ima enako kopijalno izročilo kot D. O. II., št. 47, s katero sta freisinški škof Abraham in njegova škofija zopet prejeli posest na Kranjskem (D. O. III., št. 58). Pri tem je najbolj zanimivo, da se je podeljena posest skoraj popolnoma pokrivala s posestjo, podeljeno z D. O. II., št. 66 iz novembra 973, in D. O. III., št. 58 v svojem diktatu tudi verno sledi D. O. II., št. 66, ki je služila kot predlistina za D. O., št. III. 58. Zamenjano je bilo le ime kranjskega grofa, ki leta 989 ni bil več Papo/Pabo, 19 Gl. Štih, Prva omemba Bleda, str. 26 in op. 242, 244. 20 Gl. Štih, Začetek in razmah, str. 266. Listini je po Sicklu koncipiral WB, glavni notar kanclerja Wiligisa, od 975 nadškofa v Mainzu in s tem cesarskega nadkaplana. WB je bil identificiran s Herwardom, učiteljem samostanske šole v Aschaffenburgu ob Majni in cesarskim kaplanom, ki si je svojo izobrazbo pridobil v lotarinškem samostanu Gorze; gl. Fleckenstein, Hofkapelle 2, str. 35 in op. 102, 38-39. 21 D. H. II., št. 66, predopomba; Sickel, Erläuterungen, str. 123 (Urkunde mit Duplicat, zweifacher Exemplar). 22 Nazadnje: Steildorf, Marken und Markgrafen, str. 123. 23 V slovenskem zgodovinopsju to seveda ni bil primer, čeprav je npr. tudi rekonstrukcija geneze loškega gospostva, ki jo je opravil najboljši poznavalec zgodovine freisinške posesti na Kranjskem, Pavle Blaznik, v nekaterih segmentih napačna. Gl. Blaznik, Škofja Loka, str. 11-15, z zemljevidom na str. 15; prim. Štih, Izvor in začetki, str. 41 in op. 65; Bizjak, Razvoj, str. 112 in op. 8. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 69 ampak Waltilo,24 kot petent pa je leta 989 naveden koroški vojvoda Henrik (Mlajši; zadnji Luitpoldinger) in ne več istoimeni bavarski vojvoda (Henrik II. Prepirljivec).25 Dodan je bil tudi pasus, ki je na enem odseku natančneje določal mejo Freisingu podeljene posesti, iz katere je bila izvzeta lastnina (zemljiška posest), ki jo je Oton III. podelil nekemu Pribislavu (excepta proprietate Pribizlauui nostra regali traditione sibi donata). Na novo definirana meja, s katero je Freising leta 989 dobil manj, kot je bilo določeno novembra 973, se je tikala freisinške posesti na desnem bregu reke Sore, nizvodno od Škofje Loke. V smeri proti Goričanam in Medvodam je mejila na posest nekega grofa Bernharda (Vuernhardus comes), ki je verjetno spadal v sorodstveni krog furlanskega, z Bavarske izvirajočega grofa Werihena/Werianda.26 Ta je leta 1001 od cesarja Otona III. prejel polovico Solkana, Gorice in spodnje Vipavske doline, generaciji njegovih vnukov in vnukinj pa je pripadala Hadviga »iz Moše«, žena Engelberta I. Spanheimskega.27 Hadviga Spanheimom ni prinesla samo Gorice, ki so jo kasneje dobili njihovi kognatski sorodniki Meginhardinci oziroma Goriški gofje, ampak očitno tudi nekdanjo Bernhardovo posest, s katero so Spanheimi na severozahodu zaokrožili svoje veliko ljubljansko gospostvo.28 Ker D. O. III., št. 58 tako zvesto sledi svoji predlogi D. O. II., št. 66, je že njen obdelovalec za objavo v Monumenta Germaniae Historica, Karl Uhlirz, v predo-pombi k ediciji listine zapisal, da gre za »potrditev D. O. II. 66, ki jo tudi najbolj verno posnema, vendar opremljeno z očitno s strani (vladarske) pisarne oskrbljenim vrinkom.« Podobno kot Sicklovo se vse do danes ponavlja tudi Uhlirzovo mnenje, da je Oton III. z D. O. III., št. 58 le potrdil posest, ki jo je njegov oče podelil z D. O. II., št. 66.29 Toda to bi lahko držalo kvečjemu v vsebinskem, nikakor pa ne v formalnem pogledu. D. O. III., št. 58 po svojem formularju namreč ni 24 Waltilo se kot kranjski (mejni) grof omenja še v DD. H. II., št. 32 (1002), 67 (1004). Verjetno je identičen z Waltilom, ki je spadal med complices et fautores bavarskega vojvode Henrika II. Prepirljivca, ki so jih Otonu II. zvesti škofje izobčili v vojaškem taboru pred Regensburgom, poleti leta 976, ko je cesar zavzel mesto, pregnal upornega vojvodo in mu odvzel Bavarsko. Waltila je tako treba šteti v spremstvo Henrika II. Prepirljivca in zato njegovo postavitev za kranjskega grofa ne datirati v čas pred poletjem 985, ko se je njegov gospod pomiril s cesarjem - to je bil takrat že Oton III. - in ponovno prejel bavarsko vojvodino. Gl. Štih, Prva omemba Bleda, str. 26. 25 Gl. Frass - Ehrfeld, Geschichte Kärntens 1, str. 109-115, zlasti. 113 sl. 26 Za podroben potek meje gl. Cafuta, Lokacija gradu 'Bosisen', str. 13-30. O grofu Bernhardu gl. Štih, Dve novi notici, str. 32-34. 27 D. O. III., št. 412; o prednikih in o Hadvigi »iz Moše« gl. Dopsch - Meyer, Von Bayern nach Friaul, str. 337-351. 28 Gl. Dopsch - Meyer, Von Bayern nach Friaul, str. 351-259; Štih, Dve novi notici, str. 34. Prek Hadvige je v Spanheimsko rodbino prišlo tudi eno od njihovih nosilnih imen Bernhard, ki ga je nosil že Hedviginin sin, ustanovitelj cistercijanskega samostana v Vetrinju. 29 Tako sem sprva menil tudi sam: Štih, Diplomatične in paleografske opombe, str. 319. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 70 potrditvena listina.30 V njej ni v naraciji običajnega sklicevanja na izstaviteljevega predhodnika (ali predhodnike), ki je podelil določeno posest ali privilegij; prav tako ne vsebuje na izstavitelja naslovljene prošnje prejemnika po potrditvi; niti ni npr. omenjeno, da bi prejemnik izstavitelju v potrditev predložil listino, za katero je hotel doseči potrditev. Temu odgovarjajoče v dispoziciji D. O. III., št. 58 ni glagola confirmamus ali s tem glagolom tvorjenih fraz (confirmamus nec non cor-roboramus; noviter donamus ac confirmamus; noviter tradimus, confirmamus atque corroboramus itd.), ki so tipične in hkrati bistvene za potrdilne listine. Formalno gledano je D. O. III., št. 58 običajna darilna listina, s katero je Oton III. podelil in podaril (in proprietatem donare curavimus; in proprium usum con-cessimus firmiterque donavimus) škofu Abrahamu in freisinški cerkvi v listini opisano posest na Kranjskem. V primeru, da nam D. O. II., št. 66 ne bi bila poznana, bi na podlagi D. O. III., št. 58 lahko upravičeno sklepali, da je šele Oton III. leta 989 Freisingu podelil spodnji oziroma vzhodni del Poljanske doline in vzhodni del Sorškega polja. Vprašanje, ki se zastavlja, je, zakaj Oton III. ni izstavil potrditvene listine, kot bi bilo glede na dejansko stanje tudi pričakovati, kamor bi lahko brez težav vnesli tudi omenjeni popravek meje, ki je izvzemal Pribislavovo posest. Zakaj so se raje odločili za darovnico, v kateri je bilo povsem zamolčano, da je to posest - seveda z izjemo tistega dela, kjer so naknadno korigirali mejo - škofu Abrahamu in frei-sinški cerkvi podaril že Oton II.? Odgovor se, kot se zdi, skriva prav v pasusu, ki je v D. O. III., št. 58 v škodo Freisinga spreminjal meje in obseg novembra 973, z D. O. II., št. 66 podeljene mu posesti, iz katere je bila izrecno izvzeta proprietas Pribizlauui. To posest je Pribislav po dikciji D. O. III., št. 58 prejel od Otona III. (nostra regali traditione sibi donata), kar pomeni dvoje: da je šlo za prvotno kraljevo posest in je Pribislav lahko postal njen lastnik enkrat med decembrom 983 - takrat je s smrtjo Otona II. (7. 12.) in kronanjem v Aachnu (25. 12.; božič) oblast formalno prešla na komaj triinpol letnega Otona III. - in 1. oktobrom 989, ko je bila izstavljena D. O. III., št. 58. Toda leta 989 izvzeto Pribislavovo posest je že leta 973 Freisingu podaril Oton II. Kraljeva posest je z daritvijo dobila privatnega lastnika (D. O. II., št. 66: quandam nostrae proprietatis partem ... nostra imperiali potentia in proprium et perpetuum usum concessimus firmiterque donavimus), kar pomeni, da vladar z njo ni mogel več razpolagati in Oton III. je načeloma zato leta 989 tudi ni mogel več podariti Pribislavu. Vse to daje slutiti, da se je moralo vse skupaj odviti drugače, kot se nam kaže. Pasus v D. O. III., št. 58, ki je spreminjal meje in obseg freisinški škofiji novembra 973 podeljene posesti, tako nakazuje, da se je v ozadju skrival dolgotrajen ozemeljski oziroma posestni spor, katerega začetek je povezovati prav s podelitvijo D. O. II., št. 66 Freisingu. Dejstvo, da je uspel Pribislav uveljaviti svojo pravico in pri kralju doseči korekcijo meje škofijske posesti v svojo korist, kaže na neko, tudi 30 Gl. Bresslau, Handbuch der Urkundenlehre 2, str. 283-292, 297-318. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 71 po normah cesarskega dvora, legitimno staro posest, ki je bila ob podelitvi frei-sinškemu škofu novembra 973 spregledana. Ker se D. O. III., št. 58 iz 989 navezuje le na D. O. II., št. 66 iz novembra 973, ne pa tudi na D. O. II., št. 47 iz junija 973, ki s sporno posestjo ni povezana, je mogoče tudi zaključiti, da je do izstavitve D. O. III., št. 58 s korekcijo meje freisinške posesti prišlo prav zato, ker je Pribislav uspel uveljaviti svojo lastninsko oziroma posestno pravico in je bilo treba vzpostaviti prvotno posestno stanje. Na podlagi povedanega je mogoče celotno dogajanja rekonstruirati takole: ko je leta 973 prišlo do dogovora, da bosta freisinški škof Abraham in njegova cerkev prejela spodnji oziroma vzhodni del Poljanske doline in so na terenu določili mejo podeljene posesti ter te podatke posredovali cesarski pisarni, da je lahko pripravila D. O. II., št. 66, so hote ali nehote spregledali Pribinovo privatno posest in jo vključili v meje Freisingu podarjene posesti. Zaradi tega je prišlo do posestnega spora, ki se je očitno vlekel leta, a v katerem je Pribislavu vendarle uspelo, da je dokazal svoje lastništvo nad sporno posestvijo in pri vladarju uveljavil svoje pravice. S tem je nastala nova - stara pravna situacija, v kateri so prvotno Pribislavovo posestno-pravno stanje vzpostavili tako, da je cesarska pisarna izstavila D. O. III., št. 58. Po svoji obliki je bila to darilna listina, v kateri je bila na spornem odseku na novo določena meja freisinške posesti. Z njo so nadomestili D. O. II., št. 66, ki se zato v D. O. III., št. 58 tudi ne omenja, s čimer je obenem izgledalo, da je šele Oton III. podelil v listini opredeljeno posest, čeprav jo je v resnici na nek način samo neformalno potrdil in v majhni meri korigiral. Hkrati pa je sedaj tudi Pribislavovo lastnino varovala cesarska podelitev, o kateri govori D. O. III., št. 58. Pri tem ostaja nejasno, ali je bila Pribislavova posest izvorno res kraljeva zemlja ali pa je bila samo zaradi rešitve spora s Freisingom deklarirana za kraljevo posest in mu bila zaradi pravne varnosti (še enkrat) podeljena s strani Otona III. Obenem se zdi, da je bil poleg Freisinga (leta 989) tudi Pribislav prejemnik vladarske listine, kar bi bilo za pričakovati. To v D. O. II., št. 58 sicer ni izrecno rečeno, vendar hkrati tega tudi ne izključuje. Nasprotno, primera s Koroške, kjer sta bila v drugi polovici 10. stoletja med prejemniki kraljeve zemlje Slovana Negomir in Zebegoj, ki sta prejela od Otona I. oziroma Otona III. za podarjeno posest tudi ustrezni listini, to možnost samo še povečujeta.31 Tako kot v primeru obeh koroških Slovanov, ki sta od krone prejela precej skromno posest, tudi zemljiška posest, ki jo je imel v lasti Pribislav, ni bila velika; lokalizirana je bila na prostoru dveh vasi Pungert in Gosteče na desnem bregu Sore, približno tri kilometre vzhodno od Škofje Loke, ki ju je freisinški škof kupil in vključil v Loško gospostvo šele leta 1215.32 Morda je bilo s Pribislavovo posestjo povezano tudi bližnje Gradišče (nad Drago), v zalednem goratem robu Polhograjskega hribovja, ki že s svojim imenom opozarja na utrjen kraj, in kjer je 31 D. O. I., št. 279; D. O. III., št. 133. 32 KUB 2, št. 30; za lokalizacijo Pribislavove posesti gl. Blaznik, Kolonizacija, str. 145 sl.; Cafuta, Lokacija gradu 'Bosisen', str. 16-23, z zemljevidom na str. 21. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 72 bil arheološko dokumentiran grad majhnih dimenzij, kronološko umeščen v 12. in 13. stoletje; seveda pa so možne tudi drugačne razlage.33 Kakor koli že, Pribislav se nam kaže kot prvi laični prejemnik kraljeve zemlje in vladarske listine na Kranjskem. V tem pogledu izpodrinja že omenjenega salz-burškega vazala Anza, ki je prejel od Henrika IV. za posest pri Grospljem leta 1058 prvo in leta 1062 še drugo darovnico.34 Še bolj pomembno pa je naslednje: Pribislav, katerega slovansko ime opozarja, da je moralo iti za domačina, je bil v stanju priti do kralja, uveljaviti pri njem svojo pravico in (verjetno) dobiti od njega vladarsko listino. Vse to ga, skupaj z zemljiško posestjo, ki jo je imel, umešča med tiste pripadnike stare domače slovanske elite z visokim družbenim položajem, ki je socialno preživela prelom, povzročen z vključitvijo slovanskega sveta v Vzhodnih Alpah najprej v karolinško in nato iz njega zraslo otonsko kraljestvo. Raziskave Michaela Mitterauerja pred več kot pol stoletja so prve pokazale, da je bilo v nasprotju s prevladujočimi predstavami staro slovansko plemstvo - seveda pokristjanjeno - s porokami in na druge načine integrirano v krog nove vladajoče elite in ne iz njega izključeno.35 Kasnejše raziskave so njegove ugotovitve potrdile in z novimi primeri, med katere sedaj lahko prištejemo še Pribislava, še dopolnile ter razširile.36 Seveda, socialno preživetje je imelo tudi svojo ceno, in če je bilo nujno, sta bili zanj žrtvovani tudi lastna družinska tradicija in identiteta.37 A vendarle, na takšen način je nastajala nova družbena elita, ki je delovala integra-tivno; njeno oblikovanje je bilo tudi v kraljevem interesu, saj je stabilizirala in s tem krepila tako njegovo oblast kot socialne razmere nasploh. 33 Gaspari - Nadbath - Nabergoj, Grad na Gradišču nad Drago, str. 305-323. 34 DD. H. IV., št. 43, 96; gl. Štih, Dve novi notici, str. 22-25. 35 Mitterauer, Slawischer und bayrischer Adel, str. 693-726. 36 Gl. nazadnje: Štih, Begegnung, Akkulturation und Integration; isti, Intergration der Karantanen. 37 Lep primer je rodbina Heme Krške, za katere en del se, na podlagi imen Svetopolk in Mojmir, sklepa, da je izvirala z Moravske in se sorodstveno povezala z robino, kateri je pripadal tudi salzburški nadškof Theotmar I. (873-907). Slovanske tradicije Hemine rodbine, v kateri so v zgodnjem 10. stoletju slovanska imena presahnila, so počasi utonile v pozabo. Za socialni prestiž rodbine je postalo odločilnejše (samo)razumevanje, da pripada vodilnemu sloju bavarskega plemstva. Za genealogijo Hemine družine, ki je bila lahko rekonstruirana le v hipotetični obliki, gl. Hauptamnn, Hema i Svetopuk, str. 221 sl.; Mitterauer, Slawischer und bayrischer Adel, str. 701 sl.; Dopsch, Stifterfamilie, str. 95-123; Štih, Zgodovinsko o Hemi Krški, str. 12 sl. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 73 VIRI: Brižinski spomeniki/Monumenta Frisingensia. Znanstvenokritična izdaja, izd. Darko Dolinar in Jože Faganel. Ljubljana: Založba ZRC, 32004, 210 str. D. Arnolf - Die Urkunden Arnolfs, ed. Paul Kehr, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum Germaniae ex Stirpe Karolinorum 3. Berlin: Weidmann, 1940, 368 str. D. O. I. - Die Urkunden Konrad I., Heinrich I. und Otto I, ed. Theodor Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 1. München: Monumenta Germaniae Historica, 21980, 740 str. D. O. II. - Die Urkunden Otto des II., ed. Theodor Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 2/1. München: Monumenta Germaniae Historica, 21980, 387 str. D. O. III. - Die Urkunden Otto des III., ed. Theodor Sickel, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 2/2. München: Monumenta Germaniae Historica, 21980, 995 str. D. H. II. - Die Urkunden Heinrichs II. und Arduins, ed. Harry Bresslau/Hermann Bloch, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatoruim Germaniae 3. München: Monumenta Germaniae Historica, 21980, 853 str. D. H. III. - Die Urkunden Heinrichs III., ed. Harry Bresslau/Paul Kehr, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 5. Berlin: Weidmann, 21957, 703 str. D. H. IV. - Die Urkunden Heinrichs IV., ed. Dietrich Gladiss, Monumenta Germaniae Historica, Diplomata regum et imperatorum Germaniae 6/1. Hannover: Hahn, 21978, 371 str. KUB 2 - Urkunden- und Regestenbuch des Herzogthums Krain 2, hg. v. Franz Schumi. Laibach: Franz Schumi, 1884-1887, 470 str. LITERATURA: Albertoni, Giuseppe: Začetki razdrobljene briksenske posesti na Kranjskem v 10. in 11. stoletju. V: Matjaž Bizjak (izd.), Blaznikov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC; Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 49-59. Appelt, Heinrich: Zur diplomatischen Beurteilung der Ostarrichi Urkunde. V: Appelt, Heinrich, Kaisertum, Königtum, Landesherrschaft. Gesamelte Studien zur mittelalterlichen Verfassungsgeschichte (Hg. Othmar Hageneder - Herwig Weigl, Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichstforschung, Ergänzungsband 28). Wien - Köln - Graz: Böhlau, 1988, str. 163-173. Bizjak, Matjaž: Uprava in poslovanje freisinške in briksenske posesti na Kranjskem v srednjem veku. V: Matjaž Bizjak (izd.), Blaznikov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC; Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 111-124. Blaznik, Pavle: Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorškem polju. V: Razprave I. razreda Slovenske akademije znanosti in umetnosti 2. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1953, str. 139-242. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, 560 str. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 74 Bresslau, Harry: Handbuch der Urkundenlehre für Deutschland und Italien 2. Berlin: Walter de Gruyter & Co., 21958, 664 str. Cafuta, Darko: Lokacija gradu ,Bosisen' in plitvine na reki Sori, imenovane ,Stresoubrod'. V: Loški razgledi 58, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2012, str. 13-30. Daniel, Natalia: Handschriften des zehnten Jahrhunderts aus der Freisinger Dombibliothek. Studien über Schriftcharakter und Herkunft der nachkarolingischen und ottonischen Handschriften einer bayerischen Bibliothek (= Münchener Beiträge zur Mediävistik und Renaissance - Forschung 11). München: Arbeo-Gesellschaft, 1973, 189 str. Dienst, Heide: Paläographisch-diplomatische Bemerkungen zu D. O. III. 232 (sogen. Ostarrichi-Urkunde). V: Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung 104, Wien: Oldenbourg, 1996, str. 1-12. Dopsch, Heinz: Die Stifterfamilie des Klosters Gurk und ihre Verwandschaft. V: Carinthia I 161, Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1971, str. 95-123. Dopsch, Heinz: Die steirischen Otakare. Zu ihrer Herkunft und ihren dynastischen Verbindungen. V: Gerhard Pferschy (Hg.), Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traungauer. Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum (= Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchiv 10). Graz - Wien - Köln: Styria, 1980, str. 75-139. Dopsch, Heinz; Meyer, Therese: Von Bayern nach Friaul. Zur Herkunft der Grafen von Görz und ihren Anfägen in Tirol, Kärnten und Friaul. V: Zeitschrift für Bayerische Landesgeschichte 65, München: C. H. Beck, 2002, str. 295-372. Fleckenstein, Josef: Die Hofkapelle der deutschen Könige 2 (= Schriften der Monumenta Germaniae historica 16/II). Stuttgart: Anton Hiersmann, 1966, 312 str. Frass - Ehrfeld, Claudia: Geschichte Kärntens 1: Das Mittelalter. Klagenfurt: Johannes Heyn, 1984, 814 str. Gänser, Gerald: Die Mark als Weg zur Macht am Beispiel der ,Eppensteiner' 1-2. V: Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Graz: Historischer Verein für Steiermark, Tl. 1: 83, 1992, str. 83-125; Tl. 2: 85, 1994, str. 73-122. Gaspari, Andrej; Nadbath, Barbara; Nabergoj, Tomaž: Grad na Gradišču nad Drago. Spanheimska utrdba na severozahodni meji gospostva? V: Arheološki vestnik 59, Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti - ZRC SAZU, 2008, str. 305-323. Giesler, Jochen: Der Ostalpenraum vom 8. bis 11. Jahrhundert. Studien zur archäologischen und schriftlichen Zeugnissen. Tl. 2: Historische Interpretation (= Frühgeschichtliche und Provinzialrömische Archäologie. Materialien und Forschungen 1). Rahden/Westf.: Marie Liedorf, 1997, 601 str. Hauptmann, Ljudmil: Hema i Svetopuk. V: RadJugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti 255, Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti, 1936, str. 221-246. Hausmann, Friedrich: Die steirischen Otakare, Kärnten und Friaul. Besitz, Dienstmannschaft, Ämter, in: Gerhard Pferschy (Hrsg.), Das Werden der Steiermark. Die Zeit der Traungauer. Festschrift zur 800. Wiederkehr der Erhebung zum Herzogtum (= Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchiv 10). Graz - Wien - Köln: Styria, 1980, str. 225-275 LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 75 Kurdorfer, Dieter: Zgodovinski in literarni pomen rokopisa z ,Brižinskimi spomeniki'. V: Zgodovinski časopis 59, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2005, str. 7-21. Mayer, Therese; Karpf, Kurt: Herrschaftsausbau in Südostalpenraum am Beispiel einer Bayerischen Adelsgruppe. Untersuchungen zum Freisinger Vizedom Adalbert, zur Herkunft der Eursaburger in Bayern, der Grafen von Tirol und der Grafen von Ortenburg in Kärnten. V: Zeitschrift für bayerische Landesgeschichte 62, München: C. H. Beck, 2000, str. 491-539. Mitterauer, Michael: Slawischer und bayrischer Adel am Ausgang der Karolingerzeit. V: Carinthia I 150, Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 1960, str. 693-726. Sickel, Theodor: Erläuterungen zu den Diplomen Otto II. V: Mitteilungen des Instituts für Österreichische Geschichtsforschung, Ergänzungsband 2, Wien: Wagner, 1888, str. 77-190. Steildorf, Andrea: Marken und Markgrafen. Studien zur Grenzsicherung durch die fränkischdeutschen Herrscher (= Schriften der Monumenta Germaniae Historica 64). Hannover: Hahn, 2012, 623 str. Štih, Peter: Diplomatične in paleografske opombe k listinama Otona II. o podelitvi loškega ozemlja škofiji v Freisingu (DO II 47 in DO II 66). V: Zgodovinski časopis 51, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1997, str. 301-321. Štih, Peter: »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. Študija o dveh listinah cesarja Otona III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanskega grofa Werihena (DD. O. III. 402 und 412). Nova Gorica: Goriški muzej, 1999, 192 str. Štih, Peter: Dve novi notici za najstarejšo zgodovino Ljubljane. V: Zgodovinski časopis 56, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2002, str. 7-42. Štih, Peter: Začetki in razmah listinskega pismenstva na ozemlju Slovenije do konca 11. stoletja. V: Zgodovinski časopis 57 Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2003, str. 279-290. Štih, Peter: Prva omemba Bleda v pisanih virih. Listina kralja Henrika II. za briksenškega škofa Albuina z dne 10. aprila 1004 (D. H. II. 67). V: Bled 1000 let. Blejski zbornik 2004. Bled: Občina Bled, 2004, str. 7-34. Štih, Peter: Izvor in začetki škofijske posesti na današnjem slovenskem ozemlju. V: Matjaž Bizjak (izd.), Blaznikov zbornik. Ljubljana: Založba ZRC; Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2005, str. 35-48. Štih, Peter: Zgodovinsko o Hemi Krški. V: Hemina romarska pot. Zbornik referatov. Podsreda: Kozjanski park, 2007, str. 6-23. Štih, Peter: Rajhenburg in listina kraja Arnulfa za Valtunija iz leta 895. V: Kronika 61, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 2013, str. 355-364. Štih, Peter: Begegnung, Akkulturation und Integration am Berührungspunkt der romanischen, germanischen und slawischen Welt (v tisku Vorträge und Forschungen) Štih, Peter: Die Integration der Karantanen und anderer Alpenslawen in das fränkisch-ottoni-sche Reich. Einige Beobachtungen. V: Carinthia I 204/1 (Festschrift für Claudia FrässEhrfeld), Klagenfurt: Geschichtsverein für Kärnten, 2014, str. 43-59. Štih, Peter; Simoniti, Vasko: Na stičišču svetov. Slovenska zgodovina od prazgodovinskih kultur do konca 18. stoletja. Ljubljana: Modrijan 2009, 375 str. Wolfram, Herwig: Grenzen und Räume. Geschichte Österreichs vor seiner Entstehung. Österreichische Geschichte378-907. Wien: Ueberreuter, 1995, 503 str. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 76 Summary The first recipients of royal land in Carniola. Some observations on a charter of 989 from Emperor Otto III for Bishop Abraham of Freising (D. O. III., no. 58) In 989, Emperor Otto III granted Bishop Abraham of Freising and his bishopric the lower part of the Poljane valley and Sorsko polje east of the Zabnica stream. However, an estate between Skofja Loka and Goricane on the right bank of the Sora held by one Pribislav on the basis of a royal charter (D. O. III, no. 58) was excluded from the grant. What is surprising is that Otto II had already granted exactly the same estate to Bishop Abraham and the Freising bishopric in November 973 (D. O. II, no. 66) with the only difference being that there is no part in the document that excludes Pribislav>s estate. The contribution shows that D. O. III, no. 58 was created because of a lengthy property dispute between Pribislav and the Freising bishopric, which occurred when in 973 Pribislav's land was included in the Freising estates. Pribislav succeeded in the end in proving his ownership of the disputed estate and in enforcing his rights at court. The dispute ended with Otto III issuing a new charter to Bishop Abraham of Freising (D. O. III, no. 58), in which there is no mention that his father granted an almost completely identical estate to Freising. Pribislav also received his own charter from Otto III, and was thus by far the earliest recipient of royal land in Carniola (the next one known is one Anzo, who received land in Grosuplje from Henrik IV in 1058 and 1062; DD. H. IV., no. 43, 96). Pribislav, whose name indicates his Slavic origin, is among the not infrequent local Slavs who succeeded in integrating into the new social elite in the southeast of the empire. LR 60 / O prvih prejemnikih kraljeve zemlje na Kranjskem 77 Jurij Šilc Plemiči iz Sore -spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva Izvleček V prispevku obravnavamo plemiče iz Sore, ki jih po ohranjenem pisnem gradivu lahko sledimo od sredine 12. do sredine 13. stoletja. Sodili so v krog spanheimskih ministerialov na skrajnem severozahodnem robu ljubljanskega gospostva, kjer so Spanheimi mejili na loško gospostvo. Plemiči iz Sore so že v 12. stoletju razpolagali tudi s podrejenimi vitezi, s sedežem v gradu na vrhu Gradišča nad Drago, kjer je bil nedavno na osnovi ostalin potrjen obstoj srednjeveške obrambne utrdbe. Abstract The nobles from Sora - Spanheim ministerials along the southeast border of the Loka dominion The contribution discusses nobles from Sora, who can be traced through preserved written material from the middle of the 12th to the middle of the 13th century. They are among the Spanheim ministerials in the extreme northwest edge of the Ljubljana dominion, where the Spanheims bordered on the Loka dominion. The nobles from Sora already had subordinate knights at their disposal in the 12th century, with a seat in the castle at the top of Gradišče above Draga, where the existence of a medieval defensive fortification was recently confirmed on the basis of ruins. Freisinški škof da zapreti viteza iz Sore Sredi 13. stoletja so skušali Spanhaimi, mejaši in odvetniki freisinškega škofa na Loškem, svojo oblast nad loškim gospostvom prek svojih ministerialov kar se da izkoristiti. Zato je med spanheimskimi ministeriali - Sorškimi in Jeterbenškimi vitezi - na eni strani in freisinškim škofom na drugi strani pogosto prihajalo do LR 60 / Plemiči iz Sore - spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva 4. avgusta 1252 je prišlo v Škofji Loki do poravnave med freisinškim škofom Konradom in spanheimskim ministerialom Gerlohom z Jeterbenka, in sicer zaradi ujetih vitezov Alberta in Otona (II.), sina Majnhalma iz Sore, ki se je delno poškodovana ohranila v prepisu v freisinški kopialni knjigi. (hrani: Bavarski državni arhiv v Münchnu) sporov. Eden izmed njih se je zaključil 4. avgusta 1252, s poravnalno listino,1 izdano v Škofji Loki, s katero se je freisinški škof Konrad Tölz - Hohenburški poravnal z Gerlohom z Jeterbenka.2 1 Ulepič (ur.): Diplomatarium Carniolicum. Aus den Archivsmaterialien des historischen Vereins für Krain, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain (v nadaljevanju: MHVK) 3, Ljubljana 1848, št. 20, str. 27-28; Klun (ur.): Regesten für die Geschrichte von Krain. I. Von Carl dem Großen bis Rudolf von Habsburg (788-1286), Archiv für die Landesgeschichte des Herzogthums Krain 2-3, Ljubljana 1854 (v nadaljevanju: RGKr 1), št. 110, str. 27; Zahn (ur.): Fontes Rerum Austriacarum, Diplomataria et Acta. XXXI. Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis. I., Dunaj 1870 (v nadaljevanju: FRA DA 31), št. 165, str. 161-163; Schumi (ur.): Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain. II. 1200-1269, Ljubljana 1884/7 (v nadaljevanju: URBKr 2), št. 192, str. 149-151; Otorepec (ur.): Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku. XI. Listine 1154-1361, Ljubljana 1966 (v nadaljevanju: GZL 11), št. 17; Baraga (ur): Thesaurus memoriae - Fontes 2. Gradivo za slovensko zgodovino v srednjem veku. VI/1. Listine 12461255, Ljubljana 2002 (v nadaljevanju: GZS 6), št. 169, str. 187-188. 2 Meichelbeck: Historiae Frisingensis. II/1, str. 39; Blaznik: Kolonizacija in kmetskopodložništvo na Sorskem polju, str. 148; Blaznik: Škofja Loka in loško gospostvo, str. 17. LR 60 / Plemiči iz Sore - spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva Takrat je škof iz ujetništva izpustil Gerlohova viteza Alberta in Otona (II.), sina Majnhalma iz Sore (Ottonem filium Meinhalmi de Zevra), Gerloh pa je pod globo 100 mark ljubljanskih denaričev obljubil, da škofu poslej ne bo več delal škode; pod globo 200 mark ljubljanskih denaričev je tudi obljubil, da bo v primeru utemeljene pritožbe dal v roku enega meseca oškodovanemu primerno zadoščenje, v primeru večje pritožbe pa naj se zadeva odloži do škofovega prihoda. Za varščino 200 mark so bili poroki: Henrik Svibenjski za 100 mark, Gerloh iz Kamnika za 50 mark, Markvard iz Homca za 25 mark in Gerloh Ungarus iz Kamnika za 25 mark. Gerloh Jeterbenški je moral po kazni izročiti škofu tudi 14 svojih hub, s tem, da mu jih je škof potem podelil v fevd. Med temi 14 hubami je bila ena v Dragi, štiri v Čepljah, preostale na Dobrovi. Pozneje te posesti ni v frei-sinških fevdnih knjigah. Kdo sta bila viteza, ki ju je imel freisinški škof Konrad zaprta v Škofji Loki? Prvoomenjenega Gerlohovega pomočnika Alberta žal ne bo mogoče natančno identificirati, ker je v najstarejšem prepisu3 tekst poravnalne listine na dotičnem mestu močno poškodovan, original pa ni več ohranjen. Morda ga lahko enačimo z nekim Albertom, ki se kot priča pojavlja neposredno za Gerlohom z Jeterbenka v listini,4 izdani 18. aprila 1247 v Bistrici na Koroškem in 20. aprila 1247 v Kamniku, s katero je briksenški škof Egno svojemu fevdniku Wersu z Bleda podelil deset hub in osem podložnikov, potem ko mu je ta s privolitvijo svoje matere Munce njihovo lastništvo prepustil Brixnu. O drugem vitezu, Otonu (II.), potomcu plemičev iz Sore, je znanega veliko več, o tem v nadaljevanju. Sorški kot branik Spanheimov na severozahodu ljubljanskega gospostva Ortvina, najstarejšega plemiča, imenovanega po Sori (Ortwini de Zower), zasledimo leta 1154, ko skupaj z grofom Bertoldom III. Andeškim posreduje pri ponovitvi daritve Majnharda iz Kokre cistercijanski opatiji v Vetrinju pri Celovcu. Majhard, znan pod vzdevkom Schabab, je bil ministerial grofa Bertolda III. Slednji se je, kadar se je nahajal na Kranjskem, imenoval po Kamniku, kjer je bil sedež andeške vzhodnogorenjske posesti. Majnhardov rod je morda izhajal še iz mini-sterialov plemiške rodbine Weimar - Orlamünde, iz katere je izvirala grofova babica Sofija. Original je izgubljen, ohranjen je le prepis iz 13. stoletja v freisinški kopialni knjigi (Hochstiftsliteralien Freising 2, fol. 8r-8v), v Bavarskem državnem arhivu v Munchnu. Prim. Meichelbeck (ur.): Historiae Frisingensis, II/2, Gradec 1729, št. 21, str. 10-12 in vire v op. 1. URBKr 2 (kot v op. 1), št. 141, str. 107-108; GZS 6 (kot v op. 1), št. 35, str. 61-62. LR 60 / Plemiči iz Sore - spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva 81 3 4 Iz konceptne listine meranskega vojvode Bertolda IV. Andeškega (1191-1197) »Post multa vero témpora, cum Albero, senior filius Meinhardi secondo Ierusalem ivit, ipse Meinhardus pietate motus delegationem predictam, quam de rebus suis fecerat, iterum per manum comitis Berchtoldi et per manum domini Ortwini de Zower renovavit atque firmavit. In testimonium se obtulerut filii sui Albero, Engelbero, Gebhardus et Iremgardis mater eourum, Rahwinus de Schellenberg, Meinharduspuer nepos eorum, Eufemia etDimuodis filie Meinhardi, Liupoldus miles comitis Meinhardi de Schonenberg, Uvirento de Olswich, Albertus de Rain, Albertus Galle, Uveriandus de Wildenstain et multi alii. Coram his testibus Meinhardus cum coniuge et filiis et filiabus fecit abrenuntiationem predii sui Waitinsdorf quod fratres Uictorienses ab ipso emerunt marcis XL tribus.« (po Schumiju) Konceptna listina meranskega vojvode Bertolda IV. Andeškega, iz 1191-1197, v kateri je pri neki daritvi samostanu Vetrinj okrog 1154 omenjen tudi Ortvin iz Sore. (hrani: Koroški deželni arhiv v Celovcu) LR 60 / Plemiči iz Sore - spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva Listina z omembo Ortvina iz Sore se v originalu ni ohranila, pač pa jo med letoma 1191 in 1197 navaja Bertold IV. Andeški, vojvoda Meranije, ki je bil sin Bertolda III. Takrat je namreč spisal konceptno listino, s katero je naznanil vetrinj-skemu samostanu, katera posestva ima ta v Preddvoru in drugod na Kranjskem in Koroškem. Vojvoda pravi, da s tem potrjuje to, kar je slišal, videl in ve ter kar so mu povedale razne priče. Med listinami iz let 1147 in 1156, ki jih našteva, je tudi nedatirana ponovitev daritve Majnharda Schababa, ki se je zgodila mnogo let po prvi daritvi (1147), in sicer takrat, ko se je Majnhardov starejši brat Adalberon drugič napotil v Jeruzalem, kar je bilo zelo verjetno leta 1154. S to listino5 se Majnhard s soprogo in svojimi sinovi ter hčerami odreče svojemu posestvu v Otočah pri Celovcu, ki so ga vetrinjski menihi od njega kupili za 43 mark (srebra). Priče listini so bili: Majhnardovi sinovi Adalberon, Engelbert in Gebhard ter soproga Irmingarda, Rachwin iz Šelenberga na Koroškem, Majnhardov vnuk Majnhard, Majhnardovi hčeri Evfemija in Dimuta, Leopold, ministerial grofa Majnharda iz Šumberka na Dolenjskem, Wirento iz Olševka, Albert z Brega ob Kokri, Albert Gall, Wergand iz Bildenštajna na Koroškem in mnogi drugi. Da je bila ponovitev daritve Majnharda Schababa iz 1154 izvršena po grofu Bertoldu III. Andeškemu in gospodu Ortvinu iz Sore je razumljivo, saj je bil, kot že rečeno, Majnhard andeški ministerial, Ortvin pa je moral biti iz vrst ministeri-alov koroškega vojvode Henrika V. Spanheima, saj je samostan Vetrinj 1142 ustanovil grof Bernard Mariborski, brat vojvodovega deda Henrika IV. Ortvinu, ki se v ohranjenih listinah omenja le enkrat, je sledil Henrik iz Sore (Henricus de Ceur, Henrico de Zoure, Hainricus de Zoeure), ki se je kot darovalec ali priča v listinah pojavljal med letoma 1161 in 1181. Oba, tako Ortvin kot Henrik, sta bila spanheimska ministeriala in sta, kot kaže, razpolagala s precejšnjo posestjo.6 Henrika zasledimo prvič 23. julija 1161, med pričami v listini,7 s katero je Pilgrim, opat benediktinskega samostana Šentpavel v Labotski dolini, z dovolje- 5 MHVK (kot v op. 1) 2, št. 9, str. 34-36; Ankershofen (ur.): Urkunden-Regesten zur Geschichte Kärntens. Archiv für Kunde österreichischer Geschichts-Quellen (v nadaljevanju: AKÖGQ) 8, Dunaj 1852, št. 347, str. 341-345; Schumi (ur.): Urkunden- und Regestenbuch des Herzogtums Krain. I. 777-1200, Ljubljana 1882/3 (v nadaljevanju: URBKr 1), št. 113, str. 108-112; Jaksch (ur.): Monumenta Historica Ducatus Carinthiae, III. Die Kärntner Geschichtsquellen 8111202, Celovec 1904 (v nadaljevanju: MC 3), št. 1377, str. 519-525; F. Kos (ur.): Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku. IV. 1101-1200, Ljubljana 1915 (v nadaljevanju: GZS 4), št. 798, str. 395. 6 D. Kos: Vitez in grad, str. 127; Komac: Od mejne grofije do dežele, str. 116. 7 AKÖGQ (kot v op. 5) 8, št. 380, str. 358 (med vsemi pričami je izpuščen le Henrik iz Sore); Tangl, Karelmann: Die Graffen von Ortenburg in Kärnten. Erste Abtheilung von 1058 bis 1256, str. 264; Schroll (ur.): Fontes Rerum Austriacarum. Diplomataria et Acta. XXXIX. Urkundenbuch des Benedictiner-Stiftes St. Paul in Kärnten, Dunaj 1876, št. 8, str. 86; MC 3 (kot v op. 5), št. 1026, str. 384; GZS 4 (kot v op. 5), št. 431, str. 216-217; GZL 11 (kot v op. 1), št. 2. LR 60 / Plemiči iz Sore - spanheimski ministeriali ob jugovzhodni meji loškega gospostva njem svojih menihov prepustil koroškemu vojvodi Henriku V. Spanheimu posest v zaselku »Privates« za en zlatnik, ki ga vojvoda letno plačuje samostanu; po njegovi smrti bo posest vrnjena samostanu. Med številnimi pričami tej listini so bili: Herman II., brat vojvode Henrika V., grof Wolfrad iz Trebnja na Koroškem, njegov sin Ulrik, ki je nekaj tednov pozneje postal oglejski patriarh, grof Oton II. iz Ortenburga na Koroškem, Henrik iz Sore, Gotbold iz Hardecka na Koroškem, Sidehard iz Freiberga na Koroškem, Konrad (Kono) iz Škofje Loke, Herman iz Bekštajna na Koroškem, Markvard in Arnold iz Ljubljane, Henrik iz Holmeca na Koroškem, Ulrik Kubertel, Oton iz Bukovja pri Beljaku, Henrik iz Čedada, Hartvik Brust, Rajnher (svobodnik iz Steierberga pri Trgu na Koroškem) in njegov brat Sviker, Ludvik iz Lavariana pri Palmanovi, Lenart »de Koyrne«, Eberhard iz Rajnherštajna (nekje na Koroškem) in njegov brat Wolfram. Kot vidimo, je spanheimski ministerial Henrik iz Sore zasedal med pričami zelo ugledno mesto. Vojvoda Henrik V. je omenjeno posest užival le kratek čas, saj je 12. oktobra 1161 umrl. Na prestolu koroških vojvod ga je nasledil njegov mlajši brat Herman II., prvopodpisani med pričami pravkar Tu L.L.Ut' a;UL Mf J™*-to JMr ^J...:1 l*Wtn,L,,r .L „p J L ^„„i-n.*. J IL.;-f.| - ^fr-Ti uiIE^WM IVmiapJLn^r- J-r*|.......i^Vi* [riJ- \ ■■, JU, |-i».v r fpJf—T.nff,J,™ U™^ U ivi 111^ ^ lili I p^uiEJi I .¡i U"i I■ I ~ -m|-Ii--'iih"Tf mliTi-i» r. .qim Uül JIJJ—'i l*JM; JJ1P4JI* *taMrtVt- HMiJjn»' I'|TII>t4^I il F-.ll J. iJlilüffil""^. ^ iiiJtjU -rtu jj,ATFnf uuilfliUdu ju|T»i.i|™- ».J.milMllifciunin wLllll t. «h?! r.xt, Jrr; „I fU; t« 'r<* ^ f »1" ■ j! kin. 11 >1 inL.JV.iiJi.uilL. i.;—" X"BPin~M Ijfn'T- i™»"1 ¡Blii) ¿J«" M*f'ull' Hli j Hpi »[n«BMU fini»/fin« i-V iliif lliirfl"]) liPPun Jiin t iif ■ » S' /s /-' /r T - • ■_-.i.*---* * i .V> --' ¿i . J r ^ ' ' j jtf /J ----------- '■ > i 1 jar fhhUtiU HMIl ^¿l^llli J'iuxd Svtiaiiarimn. Naslovna stran inventarja iz leta 1843. (foto: Vincencij Demšar) Inventar iz 1843, s popisom glavnega in stranskih oltarjev. (foto: Vincencij Demšar) 1 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35, Inventarni popis osnovnega premoženja mestne župne cerkve sv. Jakoba, 14. 1. 1862, Detail II, Lastno premoženje. 2 ŽA Škofja Loka, Inventarni popis, 27. 12. 1843. 128 Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju / LR 60 Loška župnijska cerkev ostaja, kljub mnogim predstavitvam njene preteklosti, še v marsičem uganka in bo verjetno še dolgo tako; če že zaradi drugega ne, zaradi njene starosti. Kar za cela stoletja v srednjem veku o njej ne vemo veliko. Tudi v prihodnje bo ostala še kakšna nejasnost, čeprav so o njej več pisali Franc Pokorn,3 Pavle Blaznik,4 Emilijan Cevc5 in France Štukl,6 če omenimo le najpomembnejše. Posebno okoli glavnega oltarja je še vedno ostalo več vprašanj. Pokorn ga leta 1894 v kratkem odstavku na hitro obdela in pove, da je »veliki oltar doživel mnogotere spremembe. Bil je lesen, pa tudi samo slikan, dandanes je iz cementa.«7 Pod črto zapiše, da je bil posvečen 12. oktobra 1834, posvetil ga je tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf. O sliki sv. Jakoba pa niti besede. Že dolgo se nekateri v Škofji Loki sprašujemo, zakaj v cerkvi, ki je poimenovana po sv. Jakobu, tega ni v glavnem oltarju, kar je za glavnega patrona pravilo in samoumevno. Slika glavnega zavetnika, svetega Jakoba, sedaj visi na severni steni v prezbiteriju. Njenega slikarja Matevža Langusa in razpoloženje v cerkveni umetnosti v času njenega nastanka je pred 40-timi leti temeljito predstavil Cevc.8 Če na kratko povzamemo, izvemo, da se je Langus rodil leta 1792, v Kamni Gorici. Sprva se je v Celovcu učil soboslikarstva, nato je bil dve leti na akademiji na Dunaju, kasneje tudi v Rimu, v Ljubljano se je vrnil leta 1829. Cevc je zapisal: »»Povzpel se je med najbolj ugledne umetnike svojega časa /.../ neutrudno slikal portrete, oltarne slike in cerkvene freske ter doživel, da so pesniki skladali pesmi v njegovo čast.««9 Na isti strani Cevc zapiše, da Kordeš »ni dodal niti, kdaj sta oltar in slika nastala, niti kateri oltar naj bi to bil. Ni pa dvoma, da imamo opraviti z glavnim oltarjem...« Ta oltar so skupaj s prezbiterijem v 50. letih 20. stoletja, ob pripravi na 150-letnico župnije sv. Jakoba, delno preurejali po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika.10 Koliko časa je bila slika sv. Jakoba v župnišču in kdaj so jo obesili na severno steno v prezbiteriju, Cevc ne pove. Dostavi pa: »»Žal, ni ohranila prvotne oblike, kajti na obeh straneh so jo zožili in odrezali so jo tudi pri vrhu in v spodnjem delu.«11 Štukl tako naravnost pove: »»Cerkev tako nima velikega oltarja.«12 3 Pokorn, Loka. Krajepisno-zgodovinska črtica. V: Dom in svet, letnik 7, 1894. Prenatis iz revije Dom in svet uredil in spremno besedo napisal Alojzij Pavel Florjančič, Škofja Loka, 1995 (v nadaljevanju: Pokorn - Florjančič, Loka). 4 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, Škofja Loka 1973. 5 Cevc, Slikar Matevž Langus na Loškem, Loški razgledi 20/1973. 6 Štukl, Iz zgodovine cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki, Loški razgledi 44/1997. 7 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 61. 8 Cevc, Slikar Matevž Langus, str. 137-141. 9 Cevc, Slikar Matevž Langus, str. 140. 10 Golob, Zdrava pamet, močna vera, str. 78; Župnija Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968. Povzetek dogodkov iz obdobja 1941-1968 je na podlagi oznanilnih knjig, kronike uršulinskega samostana in spominov pripravila uršulinka s. Ljudmila. 11 Cevc, Slikar Matevž Langus, str. 140. 12 Štukl, Iz zgodovine cerkve sv. Jakoba, str. 52. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 129 Pri razumevanju podobe glavnega oltarja in slike sv. Jakoba nam nekoliko pomagajo inventarji premoženja Župnijske cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki. Prvi, ki smo ga pregledovali, je iz 27. decembra 1843.13 V spremnem zapisniku tega dokumenta je gospod Urbančič, svetni zastopnik, kontrolor in umestitveni komisar državnega gospostva Škofja Loka, potrdil, da je omenjeni prevzemni inventar skoraj identičen s prevzemnim inventarjem, ki so ga sestavili ob investiranju prejšnjega župnika Janeza Pristova, 27. maja 1838. V tekstu pojasnijo, da je v času od 1838 do 1843 nastalo malo sprememb glede posameznih postavk in vrednosti v sami župniji. S tako »poenostavitvijo« se je strinjala tudi nadrejena Kameralna okrajna uprava v Ljubljani 24. avgusta 1844. To pomeni, da je bilo tisto, kar je konec decembra 1843 prevzel novi župnik Thalmeiner, večinoma že vse narejeno oziroma je obstajalo že konec maja 1838. V tem inventarju pod rubriko VII. Oprema v zakristiji in cerkvi, pod zaporedno številko 55, najdemo naslednji zapis (v prevodu): »Nov veliki oltar iz marmorja, v fresco tehniki naslikane podobe na oltarnem ozadju in v olju nova slika/Alterblatt/sv. Jakoba.«14 Oboje skupaj je šteto kot celota, en kos, v vrednosti 1.500 goldinarjev. Za primerjavo povejmo, da je boljša, lepša hiša v mestu ali mogočna kmetija na podeželju tedaj stala približno toliko - 1.500 goldinarjev. Celotno premoženje mestne fare je bilo tedaj vredno skoraj 41.000 goldinarjev. Takoj za tem so našteti trije stranski oltarji: sv. Janeza Nepomuka iz rdečega marmorja, v vrednosti 40 goldinarjev, oltar sv. Rešnjega Telesa /Corp. Christi/ iz črnega marmorja, ocenjen na 43 goldinarjev, in oltar Sv. Katarine iz črnega marmorja, v vrednosti 25 goldinarjev. Zakaj so ti trije stranski oltarji v primerjavi z glavnim oltarjem tako nizko ocenjeni? So imeli tako nizko ceno zaradi starosti? So bili v večinski lasti bratovščin in ne župnije? Del odgovora je lahko tudi v tem, da je v istem času po inventarnem zapisu za podružnično cerkev na Suhi navedeno, da so trije leseni oltarji vredni le 10 goldinarjev, enako kot omara za liturgične obleke.15 Opazimo lahko, da je za vsak stranski oltar navedeno, iz kakšnega marmorja je, ni pa to omenjeno za glavni, veliki oltar. O kipih v velikem oltarju ni nobene besede. Kje je tedaj stal oltar sv. Janeza Nepomuka? Pokorn pravi, da je »stal ondi, kjer je sedaj lepa gotska prižnica«. Po njegovem okusu je bil »izdelan iz domačega rjavkastega marmorja v spakedra-ni renesansi.«16 V vsakem primeru je bil sv. Janez Nepomuk zelo čaščen. Na svetnikov godovni dan je bila v cerkvi sv. Jakoba v njegovo čast zmeraj slovesnost. Ob 13 ŽA Škofja Loka, Inventarium Uiber das Stam/m/vermögen der Stadtpfarr Pfründe St. Jacobi zu Lack, welches bei der Temporal Instalation des Stadtpfarrers Herrn Valentin Thalmeiner aufgenommen worden ist, 27. 12. 1843. 14 Tekst je zapisan v nemščini in gotici. V originalu se glasi: »Ein neuer Hochaltar aus Marmor mit fresco Gemählde im Hintergrunde und ein neues Altarblatt in Öhl den heil. Jacob vorstellend ... 1 Stück.« 15 ŽA Škofja Loka, Inventarium Uiber das Stammvermögen der Filial Kirche St. Joanis Bapt. zu Zauchen, 27. 12. 1843. 16 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 61. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 130 tej priložnosti so vernikom dajali poljubljati njegovo svetinjico, ki je bila že precej neugledna, zato je župnik leta 1893 ordinariat prosil za novo.17 Nekaj nam povedo že podatki iz inventarjev 19. stoletja, toda za boljšo predstavo, kakšen je bil novi glavni oltar, ti opisi ne zadoščajo. Vprašanje je, kako podrobna so bila vsakoletna obvezna zaključna računska poročila, ki so jih vse župnije morale poslati na škofijo ob koncu sončnega leta. Ali so bile ob teh poročilih tudi računske priloge? To bi utegnilo pojasniti nekatere podrobnosti, mogoče tudi ceno slike sv. Jakoba. Pri tem nam pomaga inventar iz leta 1862.18 Ob umestitvi Primoža Remica, novega mestnega župnika pri sv. Jakobu v Škofji Loki (1862), so v inventarnem popisu ponovno navajali nov veliki oltar. Pod zaporedno številko 66 je navedeno: »Povsem nov veliki oltar zidan s posebno opeko / Ziegelstein/, belo in gladko gipsan; nova lesena gipsana statua sv. Jakoba, nadalje prav enaka kipa sv. Roka in Sebastjana in povsem nov tabernakelj iz kararskega belega marmorja.« Veliki oltar je tokrat ocenjen celó na 1.945 goldinarjev, skoraj za četrtino več kot pred 28. leti. V opombi je še dodano, da je bil ta oltar postavljen delno s prostovoljnimi prispevki vernikov iz župnije, delno s pobožnimi volili. V enakem zaporedju kot v inventarju leta 1843 so tudi tu, leta 1862, našteti stranski oltarji. Razlika je le v tem, da popisovalec za vse tri oltarje ponovi, iz kakšnega marmorja so. Za vse tri dodatno zapiše, da so iz masivnega / grob/ marmorja. Če za oltar sv. Janeza Napomuka leta 1862 zapiše, da je iz rdečega marmorja, v naslednjem inventarju leta 1865 ta oltar opiše kot oltar iz domačega kamna /heimische Stein/,19 za Pokorna pa je to kar domač rjavkast marmor.20 Vsak stranski oltar je bil leta 1862 vreden okoli 2 goldinarja več kot v prejšnjem popisu. Mogoče to odgovarja inflaciji denarja v 30. letih? Leta 1865 je na novo vpisana Kapela sv. Križa z lesenim Kristusom.21 To kapelo so zgradili med letoma 1862 in 1865, če sledimo samo inventarjema teh dveh let; v inventarju iz leta 1910 pa uvodoma piše: »»Leta 1864je bila prizidana k zunanji ladji na evangeljski (sc. severni oziroma levi, op. V D.) strani kapela sv. Križa««22 in ne šele 1879 oziroma 1887.23 Župnik Šinkovec leta 1910 ni vedel, kdaj je podobar Ivan Šubic naredil lesen gotski oltar za to kapelo. Napisal je samo 17 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 7, ovoj 97. 18 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35, Inventarium über das Stamm-Vermögen der Stadtpfarrkirche St. Jakob in Lak aufgenommen bey der Installation des Stadt Pfarrers in Lak Herrn Primus Remic, 14. 1. 1862. 19 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35, Inventar župnijske cerkve sv. Jakoba, 17. 6. 1865. 20 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 61. 21 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35, poglavje II. Posebej je navedeno, da je v cerkvi pet oltarjev, med katerimi je »Kreuzkaplle« z lesenim Križanim. 22 NŠAL, Župnija Škofja Loka, Inventar o glavni imovini mestne župne cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki, 18. 8. 1910. 23 175 let župnije Škofja Loka, str. 6. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 131 prvi dve številki - 18.., manjkata zadnji dve: desetica in enica. »Križani Kristus pa je bil postavljen leta 1891 .«24 Zadnji citirani stavek se ne ujema z opisom kapele iz leta 1865, ker je že tedaj omenjen leseni Crucefix, razen če gre za novega Kristusa križanega, kar pa je malo verjetno. Kam in kdaj po letu 1910 je bil odstranjen lesen gotski oltar iz te kapele? Ali ima gradnja kapele sv. Križa v cerkvi sv. Jakoba kakšno povezavo s spremembo istoimenske kapele v kapelo sv. Frančiška pri kapuci-nih v Škofji Loki leta 1878?25 Veliki oltar je opisan leta 1865,26 je iz opeke in mavčen. Kip sv. Jakoba je lesen. Prav tako pravi za prižnico, da je lesena. Sama stavba, skupaj z oltarji in prižnico, je bila vredna 4.000 goldinarjev. Leta 1910 so popisane tudi relikvije, ki so bile položene v oltar in posvečene skupaj z njim leta 1834; posvetil jih je tedanji škof Anton Alojzij Wolf. To so relikvije mučencev sv. Jukundina, sv.Theomnesta in sv. Centina.27 Odprto ostane vprašanje, zakaj in kdaj, če sploh, je bila obrezana slika sv. Jakoba.28 Kdo je naredil osnutek, načrt za celoten oltar in kdo je slikal ozadje na njem? Če je slika sv. Jakoba nastajala v istem času, ko so izdelovali nov oltar, bi pričakovali, da so bile mere oltarja usklajene s slikarjem Langusom. Obrezovati bi jo morali kasneje. Po fotografiji iz 50. let 20. stoletja je razvidno, da je bila, glede na cerkveni čas, v glavnem oltarju občasno slika Brezmadežne. Leta 1955 je profesor Šubic »iz Ljubljane obnovil sliko Brezmadežne, ki je bila vsa raztrgana in zamazana.««29 24 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. 25 Kovač, Ustanovitev kapucinskega samostana v Škofji Loki, str. 46. 26 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35, inventar 1865. 27 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. 28 Okvir slike bi bilo treba sneti, potem bi se bolje videlo, koliko je slika dejansko obrezana (če sploh je). Cevc v zgoraj omenjeni razpravi napiše, da je obrezana na vseh straneh, kar za njim povzema tudi Štukl. 29 Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968, leto 1955, str. 59. Prvotni oltar iz začetka 30. let 19. stoletja, ki je ostal do Plečnikovega posega. (hrani: Župnijski arhiv sv. Jakoba Škofja Loka) LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 132 Podobno je vprašanje o treh oziroma štirih gotskih oknih v prezbiteri-ju. Pokorn potoži: »Dolga gotska okna so deloma zazidali ...«30 Delno so okna ostala zazidana tudi po Plečnikovi preureditvi prezbiterija in s tem velikega oltarja.31 Plečnik je ohranil prvotni »cementni« oltar, ki je segal do svoda prezbiterija. »Vrh sklepa je pisana piramida, ki je sestavljena iz umetnega omrežja.«32 To pisano piramido lepo vidimo na fotografiji prezbiterija, ki jo je objavil Cevc sredi 50. let 20. stoletja.33 Plečnik je v velikem oltarju za štiri kipe svetnikov postavil nekakšen krilni oltar, nad tabernakelj pa Križanega, obdanega z dragocenimi kamni na marmornati plošči, za katero je ostalo le še dobrih 70 cm prostora. Jasno je, da v tako ozek oltar ni bilo mogoče stisniti niti Plečnikova preureditev glavnega oltarja s kipom sv. »obrezane« slike sv. Jakoba, ki je široka Jakoba. (hrani: Župnijski arhiv sv. Jakoba Škofja Loka) dvakrat več kot 70 cm. Dobesedni prepis iz Kronike Župnije Škofja Loka:34 »Za 150 letno slavje je bila župna cerkev po zamisli arhitekta prof. Jožeta Plečnika obnovljena in sicer prezbiterij. V glavnem oltarju so svetniki prebarvani in stoje kot na lesenih platnicah odprte knjige. Sv. Rok in sv. Boštjan na stranskih stenah sta (pobarvana) pozlačena. Posebnost so tudi nove svetilke. Enaki sta le dve ob obhajilni mizi. Druge so povsem različne in imajo simboličen pomen. Težko jih je opisati, ker so zelo originalne. Ves prezbiterij je prebarvan /.../ Glavna slovesnost je bila za žegnan-sko nedeljo 10. oktobra.« Konec leta 1955, na božično noč, so bila predstavljena »nova barvna okna, mreže in novi lustri /.../ Lustripo načrtih prof. dr. Plečnika so zagoreli na sveto noč«.35 Blagoslov novih lestencev v cerkveni ladji je na praznik sv. Treh kraljev leta 1956 opravil škof Anton Vovk. Udeležil se ga je »tudi prof. Plečnik, ki je naredil načrte za luči in obnovo cerkve.«36 30 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 60-61. 31 175 let župnije Škofja Loka, str. 4; glej fotografijo starega oltarja. 32 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 61. 33 Cevc, Kipar H R, str. 163. 34 ŽA Škofja Loka, Kronika, leto 1954, str. 144. 35 Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968, leto 1955. 36 Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968, leto 1956. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 133 Sedanjo obliko »oltarja« poznamo po letu 1977, ko so v skladu z navodili 2. Vatikanskega koncila dokončno uredili daritveni oltar, obrnjen proti vernikom. To pomeni, da niso ohranili »Plečnikove variante« glavnega oltarja. Iz objavljene fotografije oboka prezbiterija župnijske cerkve sv. Jakoba (1956) in več drugih fotografij37 je razvidno, da je na njih tisti glavni oltar, ki je kot nov omenjen v inventarnem popisu iz leta 1843 in se ga ljudje še danes spominjajo, namreč zidan in obdelan v mavcu.38 Plečnikov križ, ki sedaj visi na desni strani gotskega slavoloka, meri v višino 150 cm, v širino pa največ 120 cm, če sta obe gibljivi leseni krili odprti. Langusova slika sv. Jakoba v širino meri 155 cm, zato ni mogla iti v nišo oziroma na oltar, ki ga je Plečnik le delno spremenil, ker je bila veliko preširoka. Oltar je bil tako verjetno že po prvotni zasnovi in izvedbi premajhen za tako veliko sliko. Tako lahko z veliko verjetnostjo trdimo, da Langusova slika sv. Jakoba iz začetka 30. let 19. stoletja, ki sedaj visi na severni steni v prezbiteriju, ni bila nikoli v glavnem oltarju. V zvezi z njo je pomemben še podatek, da je bila leta 1936 v župnišču in ne v cerkvi. Ob obrtni razstavi v Škofji Loki je izšla razprava Janeza Veidra: Umetna obrt na Škofjeloškem ozemlju. Med drugim je zapisal: »Langus je napravil prelepo oltarno sliko sv. Jakoba (sedaj v mestnem župnišču).«39 Bil pa je v tronu kip sv. Jakoba, ki je bil omenjen kot nov v inventarnem popisu leta 1862. To kažejo tudi fotografije glavnega oltarja po Plečnikovi preureditvi (1954). Kip sv. Jakoba je tudi bistveno večji, kot so bili štirje kipi svetnikov (visoki 120 cm), ki so bili prvotno na glavnem oltarju, sedaj pa so na stenah prezbiterija. Kipi sv. Petra, sv. Pavla, sv. Janeza in sv. Mateja so tudi starejši, kot je kip sv. Jakoba, ki je iz sredine 19. stoletja in trenutno v restavriranju. Z novim križevim potom (verjetno gre le za nove okvirje), ki ga je na cvetno nedeljo leta 1956 blagoslovil pater Roman Tominc, so se spremenile tudi postavitve postaj. Sedaj se križev pot začne in konča v ladji, prej pa se je s prvimi in zadnjimi postajami začel in končal v prezbiteriju.40 Z novim križevim potom sta se kipa sv. Roka in sv. Boštjana premaknila z obeh sten prezbiterija v kot za kamniti slavolok, ki ladjo ločuje od prezbiterija.41 Zgodovina križevega pota v tej cerkvi ni jasna. Omenjen ni ne v inventarnem popisu iz leta 1843 ne v tistem iz leta 1862. Zasledimo ga šele v inventarju iz leta 1865, ki pod zaporedno številko 46 37 Fotografije, ki kažejo, kako se je spreminjala podoba prezbiterija in glavnega oltarja sv. Jakoba, mi je iz župnijskega arhiva posredoval sedanji župnik Matej Nastran, za kar se mu lepo zahvaljujem. 38 Izjava Marte Tavčar, Cankarjev trg, Škofja Loka z dne 19. 2. 2013. Spominja se, da je rekla tedanjemu župniku Golobu, zakaj podirajo tako lep oltar, pa ji je odgovoril, da je le iz mavca. Iz enakega materiala in stila je bila narejena tudi prižnica. 39 Veider, Umetna obrt na Škofjeloškem ozemlju, str. 34. 40 Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968, leto 1956. 41 To nazorno kažejo fotografije iz sredine 50. let 20. stoletja, ki so shranjene v župnijskem arhivu sv. Jakoba v Škofji Loki; nekatere so objavljene v tem prispevku. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 134 Plečnikova preureditev cerkve Sv. Jakoba. (hrani: Župnijski arhiv sv. Jakoba Škofja Loka) navaja 14 postaj, ki pa so slabe. Kasneje je prav tu pripisano, da je bil leta 1880 naročen nov in je stal 2.000 goldinarjev.42 Naj omenim še nekaj podatkov, ki sem jih zasledil v inventarjih v župnijskem arhivu. Zakristija je bila v pritličju zvonika, brez samostojnega vhoda od zunaj. Leta 1876 so jo preselili na sedanje mesto, na južno stran prezbiterija; prostor pod zvonikom pa uporabili za krstilno kapelo, ker »v celi cerkvi, katera je s klopmi prenapolnjena, ni mogoče pridobiti primernega prostora,«43 kot je zapisal župnik leta 1910. Ali je krstilnica tu ostala do predlagane in izvedene Plečnikove ureditve sedanjega krstnega kamna v 50. letih 20. stoletja? Prav zaradi premaj-hnosti in slabega stanja cerkve, zvonika in cerkvene ladje je bila že v uvodnem delu inventarja iz leta 1910 izražena potreba po nujnosti »temeljitepoprave, cerkev pa podaljšanja, ker je premajhna.«44 S prostorom za vernike so res imeli težave. Leta 1865 je navedeno, da je v cerkvi 34 desetsedežnih klopi iz hrastovega lesa in na koru osem devetsedežnih iz smrekovega lesa, ki so povsem nove.45 Na koru so v sredini orgle in prostor za pevce, na desni strani klopi za moške, na levi za ženske. Nekaj klopi je bilo še na oratoriju, tj. v prostoru nad zakristijo, z 42 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865. 43 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. 44 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. 45 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 135 oknom proti velikemu oltarju.46 V inventarju za leto 1895 oratorij imenuje Emporium in je bil namenjen za boljše družine /für distingnirte Famillien/.47 Že leta 1895, in potem ponovno 1910, je popisanih 27 velikih in 5 malih hrastovih klopi v cerkvi, 8 na koru in 4 nad zakristijo. O podaljšanju oziroma povečanju cerkve je bilo nekaj že objavljenega.48 Tu naj bo navedenih nekaj »normativov« tistega časa. Cerkev ima 249 m2 uporabne površine, če bi jo povečali za dve polji, bi pridobili 120 m2 prostora, kar bi zadostovalo za okoli 350 ljudi, še vedno pa bi manjkalo 185 m2. Loška župnija je imela v začetku 20. stoletja 4574 ljudi in če bi k dvema mašama prišlo vsakokrat po 1372 vernikov, bi bilo to še vedno le 60 % župljanov. Ostalih 40 % bi odpadlo na oba samostana49 v Škofji Loki. Vse te podatke in preračunavanja zasledimo v pismu, ki ga je 5. aprila 1905 iz Ljubljane pisal Jos. Smrekar.50 Leta 1876 je zidarski mojster in loški meščan Janez Molinaro na lastne stroške k desni ladji prizidal kapelo Naše ljube Gospe.51 V nadaljevanju inventarja piše, da je »Matija Ozbič iz Kamnika leta 1879 naredil za to kapelo oltar iz cementnega marmorja s polihromirano Marijino soho Naša Ljuba Gospa presv. Srca Jez.< V tej kapeli se opravlja vsako leto majeva pobožnost ob obilnem številu mestnih prebivalcev, ob nedeljah in zapovedanih praznikih tudi ob obilni udeležbi kmetskega stanu iz okolice. Za Veliki teden se postavi v tej kapeli božji grob.«52 Cerkev Sv. Jakoba po odstranitvi prejšnjega glavnega oltarja in oltar proti vernikom. (hrani: Župnijski arhiv sv. Jakoba Škofja Loka) 46 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. 47 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1895. 48 Štukl, Drobci iz spomeniškega varstva v Škofji Loki, str. 34-51. 49 Uršulinski in kapucinski samostan. (op. ur.) 50 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 7, ovoj 98. 51 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. 52 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 136 Da so pridobili prostor za zakristijo na južni strani prezbiterija, so morali leta 1876 oltar sv. Katarine v desni ladji potisniti nazaj do linije oltarja sv. Rešnjega Telesa. Pri tem so morali odstraniti še oltar sv. Janeza Nepomuka, ki je »stal ondi, kjer je sedaj lepa gotska prižnica.«53 Prvikrat sem zasledil v inventarnem popisu leta 1910, da so na kor vodile dvojne - na obeh straneh - kamnite stopnice. Po stotih stopnicah54 pridemo iz pritličja zvonika do zvonov. Že leta 1838 jih je bilo pet. Prvi je imel 19, drugi 15, tretji 6, četrti 4 in peti - najmanjši 2,5 centov. Skupno je bilo to 46,5 centa, pri čemer je vsak cent veljal 60 goldinarjev. Vsi skupaj so bili ocenjeni na 2.790 goldinarjev.55 Slabih 20 let kasneje je pri zvonovih opomba, da »zvonovi niso toliko v svoji funkciji /sie sich einzig und allein auf das Gelaute reduziren/, ker služi pokopališče v Stari Loki tudi za mestno župnijo. Največji zvon pod štev. 32 je neuporaben, počen /ist gespringen/ drugi so tudi izpeti /die übrigen Glocken stark ausgeschlagen/ in tekom leta 1862 bodo vsi zvonovi preliti /neu umgegossen/po dobrotljivosti darov naših fara-nov, pri tem da utegnejo celotni stroški za zvonove preseči 6.000 goldinarjev. Sedaj so pa komaj kaj več vredni kot stara šara.«« V ta inventar je nekdo kasneje s svinčnikom napisal težo posameznega zvona v funtih, s pripisom, da vsak cent stane 70 goldinarjev.56 Potem ko so bili preliti v livarni zvonov Samassa v Ljubljani, so tehtali le nekaj kilogramov več; vsaj tako pokažejo preračunavanja oziroma primerjave z letom 1910. Takrat je peti zvon tehtal sto kilogramov in so ga uporabljali za zvonjenje ob zadnji uri. Leta 1895 se je po nemško imenoval Zügenglocke.57 Leta 1921/22 so v celoti obnovili zvonik. Širok je 7 m, zidani del v višino meri 31 m. K temu moramo prišteti še 25 m lesenega »rušta«. Tesarska dela je prevzel F. Oblak iz Puštala, kleparska J. Kavčič iz Škofje Loke. Les so tesali na živinskem trgu, poleg mojstra še devet tesarskih pomočnikov. Opravili so 252 tesarskih in 40 mojstrskih dni. Oblak je začel »ruštati« zvonik 9. avgusta, dokončal ga je čez dober mesec dni, 17. septembra 1921. Za njim je začel z deli klepar Kavčič s sodelavci; porabili so 230 m2 pocinkane pločevine. Kleparska dela so stala 40.000, tesarska 39.000 kron, pleskanje in pozlatitev ure v zvoniku, dela je opravil pleskar in sedlar A. Jugovic, pa 2.500 kron. Če prištejemo še stroške materiala, je celotna vsota za popravilo zvonika znašala 120.500 kron. Ohranila se je nabiralna pola s seznami darovalcev.58 Leta 1951 so prepleskali pločevinasti del strehe, tudi na zvoniku,59 konec leta 1952 je župnik zapisal, da za več ni denarja. 53 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 61. 54 Pokorn - Florjančič, Loka, str. 61. 55 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862. 56 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862. 57 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1895. 58 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 7, ovoj 100. 59 Škofja Loka od 1941 do 15. 10.1968, leto 1951, str. 67. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 137 Le na pokopališki cerkvi so popravili streho. Zapisal je: »Za župno cerkev kupljena opeka, ker na več krajih zateka že od lanskega leta.«60 Leta 1843 se omenjajo nove orgle s 16-timi registri, vredne 1.000 goldinarjev,61 dobrih dvajset let kasneje so bile vredne samo še 420 goldinarjev. V opombi je dodano: »So močno izigrane /ist stark ausgespielt/ in nujno potrebujejo popravilo.«62 Glede na vrednost 200 goldinarjev (1865) lahko sklepamo, da jih v naslednjih treh letih niso popravili,63 leta 1895 so bile neuporabne,64 zelo slabe so bile tudi še leta 1910, vrednosti pa niso navedli.65 V zvoniku je bila leta 1843 nova železna ura /Thurmuhr/, vredna 200 goldinarjev.66 Leta 1862 je bila vredna celo 210 goldinarjev,67 tri leta kasneje preberemo, da je skoraj nova in vredna 200 goldinarjev,68 leta 1910 pa, da je bila že pred letom 1895 dobro popravljena z bitjem ure in četrt. Uro so imeli tudi v pisarni in na koru.69 Oprema v cerkvi. Spovednice prvikrat zasledimo leta 1865, ko so bile tri povsem nove in ocenjene na 100 goldinarjev,70 leta 1895 sta samo dve, ki sta »poflodrani«,71 1910 leta pa zopet tri.72 Leta 1948, za praznik sv. Jakoba, sta bili narejeni dve novi, iz hrastovega lesa, po načrtih arhitekta Miha Osoliča. Prejšnje niso bile več primerne.73 Leta 1865 je naveden božji grob,74 leta 1895 so ga nadomestili z novim, ki je stal 50 goldinarjev,75 Brez pripomb je naveden leta 1910.76 Zanimivo je, da leta 1862 navajajo »štiri svetilke /Lampen/ s steklom na zadnji strani, za osvetljevanje cerkve v zimskem času, in vsem, kar pripada zraven«.77 Pred oltarjem je visela močno posrebrena pločevinasta svetilka.78 V tistem času je imel župnik dve albi, podloženi s pollanenim platnom in klekljanimi špicami / 60 Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968, leto 1952. 61 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1843, zaporedna štev. 59. Zato ne drži podatek Eda Škulja, da so bile 15 registrske pa tudi čas postavitve ni več neznan. Prim.: Škulj, Orgle v dekaniji Škofja Loka, Loški razgledi 46/1999, str. 285. 62 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zaporedna štev. 70. 63 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865, zaporedna štev. 51. 64 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1895, zapor. štev. 116, vredne samo 20 goldinarjev. 65 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910, zapor. štev. 116. 66 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1843, zapor. štev. 22. 67 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 32. 68 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865, zapor. štev. 14. 69 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910, zapor. štev. 128, 152. 70 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865, zapor. štev. 50. 71 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1895, zapor. štev. 117. 72 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910, zapor. štev. 117. 73 Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968, leto 1948, str. 44. 74 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865, zapor. štev. 56, označen kot sveti grob. 75 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1895, zapor. štev. 115. 76 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1910, zapor. štev. 115. 77 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 95. 78 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 94. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 138 Sedanja ureditev prezbiterija cerkve sv. Jakoba (foto: Vincencij Demšar) Kloppspizen/.79 Za olje (za večno luč, op. V. D.) so uporabili pločevinast sod.80 Zraven je pripomba, da je bilo leta 1858 po pomoti napisano, da je to kamnita posoda.81Ali je bila res pomota ali ne, tega ne vemo, toda v inventarnem popisu iz leta 1843 piše: kamen za olje.82 V nadaljevanju so omenjeni še velik steklen lestenec83 in dve oltarni luči.84 Velika srebrna monštranca, težka 4 funte, vredna 106 goldinarjev, je omenjena že leta 1843,85 leta 1865 je bila vredna 300 goldinarjev,86 leta 1890 pa je bila nova gotska srebrna monštranca, pozlačena, težka 350 gramov.87 Leta 1910 je popisan veliki lestenec za 24 sveč in prižnica iz cementa z leseno streho. Poleg že omenjenih dveh stranskih oltarjev iz črnega marmorja sta leta 1895 in 1910 omenjena še stranski oltar Matere Božje iz cementa in lesen oltar sv. Križa. Leta 1895 sta kot nova popisana baldahin, vezen z zlatom, in božji grob, vsak vreden 50 goldinarjev, ter križev pot z novimi večramni- 79 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 89. 80 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 82. 81 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 82. 82 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1843, zapor. štev. 70 - Stein für Öhl. 83 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 78. 84 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1862, zapor. štev. 74. 85 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1843, zapor. štev. 25. 86 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1865, zapor. štev 17. 87 NŠAL, Župnija Škofja Loka, inventar 1895; inventar 1910, zapor. štev. 1. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 139 mi svečniki (Armleuchter), vreden 100 goldinarjev.88 Čeprav je župnijska cerkev sv. Jakoba elektriko dobila med prvimi (že leta 1894), ni o tem nobenega pisnega sledu, ne v inventarju iz leta 1895 ne v tistem iz 1910. Skoraj v vseh starejših inventarjih se omenjajo tudi bakrene monštrance. Za vse cerkvene predmete in oblačila je navedeno število, teža, ali je novo ali obrabljeno in podobno. Povsod je navedena tudi cena in zmanjšanje vrednosti. Inventarni popis so vnašali v poseben formular in ga opravljali večinoma v enakem zaporedju, včasih tudi prepisovali.89 Inventarnemu popisu je včasih težko verjeti glede stanja: ali je nekaj dobro ali slabo? Tako izstopa npr. kritina na cerkvi, ki je leta 1862 popisana kot nova, s skrili, kot zelo dobra. Taka je še leta 1895; leta 1910 pa v zelo slabem stanju. O tem, kdaj so skril zamenjali z opeko, ni podatka. Mogoče leta 1921. Omenjajo se mašne knjige, nikjer pa knjižnica. Zmeraj so uvodoma na kratko predstavljene ustanovne maše in njihov donos, kje je naložen denar in kakšne so obresti. Pravega odgovora, kaj vse se je dogajalo z Langusovo sliko sv. Jakoba, zakaj je ni bilo in je še vedno ni v glavnem oltarju, še vedno nimamo. Stele je leta 1931 svetoval, da bi naredili povsem nov oltar,90 Plečnik se je odločil za ohranitev starega, vendar so ga kmalu po njegovi smrti podrli. Škoda? O raznih drugih, morda bolj drobnih zanimivostih v inventarjih župnije sv. Jakoba, mogoče kdaj kasneje. VIRI: Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35, Inventarium (z različnimi podnaslovi): 14. 1. 1862; 17. 6. 1865; 1895; 15. 8. 1910. Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 7, ovoj 97, 98, 100, 101. Župnijski arhiv cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki (ŽA Škofja Loka) Inventarium Uiber das Stam/m/vermögen der Stadtpfarr Pfründe St. Jacobi zu Lack, welches bei der Temporal Instalation des Stadtpfarrers Herrn Valentin Thalmeiner aufgenommen worden ist, 27. 12. 1843. Inventarium Uiber das Stammvermögen der Filial Kirche St. Joanis Bapt. zu Zauchen, 27. 12. 1843. 88 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 3, ovoj 35; inventar 1895. 89 Inventarja iz leta 1895 in 1910 sta si po zaporedju rubrik dolgo enaka, šele proti koncu ista številka ne pomeni več isto stvar. Pri tem je dodatno zanimivo, da je prvi slovensko pisani inventar šele iz leta 1910, prejšnji so pisani v gotici in nemščini. 90 NŠAL, Župnija Škofja Loka, spisi, fasc. 7, ovoj 101. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 140 LITERATURA: 175 let župnije Škofja Loka. Škofja Loka: Župnijski urad, 1979, 24 str. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, 560 str. Cevc, Emilijan: Kipar H R. V: Loški razgledi 3, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1956, str. 161-174. Cevc, Emilijan: Slikar Matevž Langus na Loškem. V: Loški razgledi 20, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, str. 137-146. Golob, Melhior: Zdrava pamet, močna vera. Ljubljana: Družina, 1999, str. 78. Kovač, Primož: Ustanovitev kapucinskega samostana v Škofji Loki. V: Loški razgledi 40, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1993, str. 39-58. Pokorn, Franc: Loka, Krajepisno-zgodovinska črtica, Dom in svet, 1894. Prenatis iz revije Dom in svet, letnik 7, uredil in spremno besedo napisal Alojzij Pavel Florjančič, Škofja Loka: Območna obrtna zbornica, 1995, 81 str. (Loški razgledi, Doneski 4). Ravnikar, Ljudmila (ur.): Župnija Škofja Loka od 1941 do 15. 10. 1968. Škulj, Edo: Orgle v dekaniji Škofja Loka. V: Loški razgledi 46, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1999, str. 285-336. Štukl, France: Drobci iz spomeniškega varstva v Škofji Loki. V: Loški razgledi 27, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1980, str. 34-52. Štukl, France: Iz zgodovine cerkve sv. Jakoba v Škofji Loki. V: Loški razgledi 44, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1997, str. 46-68. Veider, Janez: Umetna obrt na Škofjeloškem ozemlju. V: Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj. Škofja Loka: Odbor za I. obrtno-industrijsko razstavo, 1936, str. 25-37. Summary The Langus picture of St. Jacob never on the main altar. Inventories of the parish church of St Jacob in Škofja Loka and the Langus picture Inventories of the municipal parish church of St. Jacob in Škofja Loka were normally done at each presentation of a new parish priest. They are preserved for the years 1843, 1862, 1865, 1895 and 1910. There is considerable literature about the church, about the painting of St. Jacob, which the painter Langus made in the 1830s, and most was written by the art historian Dr. Emilijan Cevc. It is very probably the same »new oil altar painting of St. Jacob«, mentioned by the maker of the inventory in 1843. Cevc does not say why the painting was trimmed, if this really happened. It was certainly a great deal too wide for the niche of the new main altar, which was built at approximately the same time. Rather less than 20 years later, a new statue of St. Jacob, which stood on the altar until this was demolished and a new one erected, was turned towards the worshippers (in the 1970s). With the removal of the old main altar and the pulpit, the appearance of the presbytery and partially the nave was fundamentally changed. The literature from 1936 mentions that the painting of St. Jacob then hung in the Škofja Loka rectory. It has now hung for a number of years on the north wall of the presbytery. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 141 The contribution notes other changes in the appearance of the church and its inventory. The altar of St. John of Nepomuk no longer exists, and two chapels have been newly added, which have both several times changed their role. The slate roof has been replaced by tiles, all the bells were recast 150 years ago and church pews have been gradually added. The church was too small for a large number of worshippers so they considered enlarging it. The contribution only mentions the larger items of moveable inventory, while in the inventories themselves are mentioned even such small items and details as coloured borders or »terminations« on albs. LR 60 / Langusova slika sv. Jakoba nikoli na glavnem oltarju 142 Tone Košir Dobračevske padarske bukve Izvleček Prepis novoodkritih padarskih bukev sem po kraju nastanka poimenoval dobračevske. Nastale so leta 1887. Prepisovalec je zapisal, da gre za tretji prepis bukev, ki jih je napisal padar Pavle Lipič iz Bodovelj leta 1810. Dobračevski prepis je eden obsežnejših na Slovenskem, ne vsebuje pa poglavja o živinozdravništvu, ki bi ga pričakovali glede na dejstvo, da je bil prepisovalec podkovski kovač. Za predstavitvijo porekla in življenja prepisovalca Andreja Moréta sledi opis vsebine padarskih bukev, kije razdeljena v štiri poglavja, imenovana bukve. Prepisovalec je imel poleg obravnavanega prepisa tudi knjigo Živinozdravništvo, avtorjev J. Bleiweisa in S. Strupija, ki je izšla okoli leta 1860. To pojasni vprašanje, zakaj Morétov prepis ne vsebuje tudi navodil za zdravljenje živali. Abstract Dobračeva barber-surgeon's book I have named the copy of the newly discovered barber-surgeon's book after the place of its origin. It was made in 1887. The copyist noted that this was the third copy of the book, which had been written by the barber-surgeon Pavle Lipič from Bodovlje in 1810. The Dobračeva copy is the only more extensive one in Slovenia but it does not contain the chapter on veterinary medicine, which would have been expected in view of the fact that the copyist was a blacksmith farrier. A presentation of the origins and life of the copyist, Andrej Moré, is followed a description of the barber-surgeon book, which is divided into four chapters, called books. In addition to the copy under discussion, the copyist also had the book Veterinary Medicine, by J. Bleiweis and S. Strupi, which was published around 1860. This explains why Moré's copy does not also contain instructions for the treatment of animals. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 143 Uvod Na Loškem, predvsem v Poljanski dolini, je nastalo več prepisov ljudskih zdravilskih oziroma padarskih bukev. Leta 1973 jih je bilo med 25 na Slovenskem kar 15 na Loškem, zato slednjega, vključno z okolico Rovt, upravičeno štejejo za pomembno središče prepisovalcev zdravilskih bukev.1 Ene najstarajših je po nemški ali francoski predlogi leta 1810 napisal (prevedel, prepisal?) Pavel Lipič, kmet iz Bodovelj, po domače Žerovc, včasih zapisan tudi Srovc.2 Te so služile številnim prepisovalcem v bližnji in daljni okolici. Leta 1975 je bilo znanih 44 prepisovalcev, kasneje so odkrili še nekatere.3 Mednje bomo odslej prištevali tudi prepis Andreja Moreta, ki ga takrat še niso poznali. More v svojem prepisu poleg Lipiča omenja tudi Petra O. (nadaljevanje priimka je v prepisu uničeno). Edini prepisovalec z imenom Peter je bil P. Shinkouz (Šinkouc), ki je v letih od 1841 do 1850 naredil tri prepise Lipičevih bukev.4 Priimek tega Petra ostane nepojasnjen: ali je More prepisal napačen priimek, ali pa je bil med prepisovalci še kakšen Peter, ki pa ga viri ne omenjajo. Po obliki in vsebini je Moretov prepis še najbolj podoben tistemu, ki ga je sredi 19. stoletja naredil Janez Dolenc (Joanes Dollenz), iz Zaplane pri Rovtah. V Loških razgledih ga je podrobneje opisal Milan Dolenc.5 Obravnavano knjigo mi je prinesel Anton Bogataj. Nanjo je naletel pri zbiranju podatkov o domačijah župnije Stara Oselica, kamor spadata tudi vasi Fužine in Trebija. Knjigo je dobil v last Andrejev vnuk Rado Burnik, sin Andrejeve hčere Micke, sedaj jo hrani Radova vdova Berta Burnik, ki je dovolila objavo tega zapisa. Preseneča ugotovitev, da je Andrej More naredil prepis leta 1887, ko je imel šele dvajset let. Predvidevam, da je že takrat praktično obvladal kovaštvo, tudi podkovsko, saj se je učil pri svojem očetu. Zaradi zanimanja za zdravilstvo si je verjetno sposodil eno od padarskih bukev in jih v svojem prostem času prepisal. Zanimalo nas je, zakaj v prepis ni vključil živinozdravniškega poglavja, ki je prisotno v številnih prepisih zdravilskih bukev. Pričakovali bi namreč, da bi ga - kot 1 Dolenc, Ljudske medicinske knjige, str. 69-80; Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 87-122. 2 Obstaja dvom v poimenovanje domačije po gospodarju, ki bi bil doma v Žireh. Ustreznejša se namreč zdi povezava s staro besedo šurovc ali surovc, s katero so še v 19. stoletju poimenovali zagovarjalca urokov, tudi padarja. Pri domačiji v Zadobju št. 19, sedaj Pri Vrbanu, sem našel starejše domače ime Šurovc. Po pripovedovanju je tamkajšnji gospodar znal zagovoriti bolezni. Besedo Srovc (Srouz) omenja tudi Dolenc v članku Okolica Škofje Loke, str. 128. Morda pride beseda šurovc od švarc (schwarz) - črn, v povezavah s črnimi bukvami, črno magijo, čaranjem. Dolenc omenja, da so na Gorenjskem rekli zagovarjalcu šverovc (glej: Dolenc, Nove ljudsko-medicinske bukve na Gorenjskem, str. 147). 3 Dolenc, Okolica Škofje Loke ..., str. 123-133; Dolenc, Nove ljudskomedicinske bukve, str. 140148; Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 87-122. 4 Dolenc, Okolica Škofje Loke ..., str. 127-128. 5 Dolenc, Okolica Škofje Loke ..., str. 125-126. 144 Dobračevske padarske bukve / LR 60 podkovskega kovača - zanimalo prav to področje. Odgovor smo našli šele ob pogovoru z Berto Burnik, ki je povedala, da imajo ob rokopisnih padarskih bukvah še neko staro živinozdravniško knjigo brez naslova. Posodila mi jo je, da bi jo poskusil identificirati. Najverjetneje je to knjigo nabavil Andrejev pet let starejši brat Franc, in sicer za teoretično pripravo na izpit na Podkovski šoli v Ljubljani, ki ga je uspešno opravil leta 1887.6 Obe knjigi bom predstavil v nadaljevanju. O Andreju Moretu Moreti so stara žirovska rodbina, izpričana že vsaj od leta 1586 naprej. Med njimi je bilo več kovačev. Leben - Seljak in Demšar menita, da žirovski Moreti izvirajo iz istega gnezda, iz Nove vasi št. 19.7 Priimek je večkrat zapisan Murre in Marre. Mureti so že leta 1501 gospodarili na kmetijah v Gorenji vasi, na Gabrovem pod Lubnikom in v Bitnjah. Leben - Seljak meni, da je najverjetnejši izvor priimka iz besede mur, črn, temen.8 Podobnega porekla je poimenovanje zamorca, murenčka in murčka -moškega uhana tipične oblike z glavo zamorca. Kaže torej, da Moreti niso potomci francoskega vojaka, ki naj bi po pripovedovanju njegovih potomcev ostal na Žirovskem v času francoske zasedbe v začetku 19. stoletja.9 Povezave z domačijo Pri Muretu, v Sopotnici št. 1, kjer sta v začetku 19. stoletja gospodarila Franc in Luka Murre, nismo našli.10 Andrej More (2. 12. 1867-17. 3. 1955) se je rodil Jakobu in Mariji, roj. Demšar, pri Kovaču, na Dobračevi št. Seznam udeležencev izpita iz leta 1887, v katerem se omenja Franc More. V elektronski obliki ga hrani Vojteh Cestnik. 6 Cestnik, e-pisma, avgust in september 2013. 7 Povzeto po Leben - Seljak in Demšar, Knjiga hiš na Žirovskem, str. 302. 8 Leben - Seljak, e-pismo, 10. 5. 2013. 9 Bogataj, Kronika družin ..., str. 49. 10 Štukl, Po poti kulturne dediščine, str. 157. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 145 Andrej More s hčerama Micko (levo) in Jerco (desno) pred 2. svetovno vojno. (hrani: Berta Burnik) 41. Petra Leben - Seljak je zapisala, da je bila njegova rojstna hiša ena od dveh bajt, last gospodarja Hribčarjeve domačije, z Dobračeve št. 2." V hiši Dobračeva št. 41 je že leta 1824 živel Andrejev ded Martin More, verjetno kovač.12 Ta priimek smo srečali tudi v Jarčji dolini, na Sovodnju in Trebiji. Andrej je bil predzadnji od sedmih otrok, od katerih so preživeli štirje fantje.13 Njegov starejši brat Martin se je 11 Leben - Seljak, e-pismo, 25. 3. 2013. 12 Leben - Seljak in Demšar, Knjiga hiš na Žirovskem, str. 270. 13 Filipič in Jereb, Računalniški izpis rodbine More. 146 Dobračevske padarske bukve / LR 60 odselil na Sovodenj, Tomaž je prevzel domačijo in nadaljeval s kovaštvom, Franc je šel v Ameriko.14 Andrej se je 9. 6. 1895 oženil z Marijo Kržišnik (18. 11. 1873-7. 6. 1902), Meteževo, s Koprivnika št. 4. Naselila sta se V skalah, na Dobračevi št. 40, od tu pa sta šla v Gladkovo bajto, na Fužine št. 11. Tu sta se jima rodila prva dva otroka. Sin Matija (1897) je umrl po šestih tednih, hči Frančiška (1898-1915) pa je preživela otroška leta. Leta 1899 (ali spomladi naslednjega leta) so se preselili na svoje, na Trebijo št. 5 (sedaj št. 15), kamor je Andrej prinesel domače ime Par Kovač. Žena je po pripovedovanju umrla na porodu.15 Andrej je bil vdovec manj kot pet tednov, že 13. julija se je oženil z Marjano Malavašič (15. 6. 1874-11. 2. 1922), iz Hobovš št. 14, po domače s Počival. Vseh njunih pet otrok je odraslo. Po pripovedovanju naj bi Andrej s pomočjo ženinega očeta kupil Bizjakovo bajto na Trebiji.16 Zgodba se zdi verjetna. Kupna pogodba je bila sklenjena 25. 5. 1898. Andrej je dokupil še nekaj zemlje in jo pripisal k bajti, istočasno pa vse prepisal na svojo prvo ženo Marijo, roj. Kržišnik.17 Ovdoveli Andrej je po drugi poroki posest prepisal na svojo drugo ženo Marjano, roj. Malavašič. Andrej se je kovaštva priučil doma, ni pa izključeno, da je obiskoval podkov-sko šolo v tujini, kar omenja tudi Bogataj. Ne dvomim, da je - zdrav in močan, kot ga opisujejo - v avstrijski vojski odslužil vsaj dve leti. Kovače so razporedili v konjeniške enote kot dragonarje in v tem času se je lahko izpopolnil v svojem poklicu. Morda si je takrat pridobil tudi dokument o poklicni usposobljenosti, ki ga omenjajo njegovi potomci, a velja za izgubljenega.18 Podkovski kovači so imeli v učnem programu tudi živinozdravništvo, zato je večina svoje znanje s pridom uporabila tudi kot ljudski živinozdravniki, saj do srede 20. stoletja v Poljanski dolini in na Žirovskem ni bilo šolanega veterinarja. Andreja Moreta v zapisih o padarjih na Loškem ne omenjajo kot zdravilca ljudi ali živali.19 Tudi Alfonz Zajec nima nobenih zapisov ali v spominu, da bi bil Andrej More zdravilec, tudi njegovi predniki - kovači ne.20 Iz tega sklepamo, da je svoje znanje uporabil v ožjem krogu: pri zbolelih živalih v zvezi s svojim poklicnim delom in morebiti morda pri porodih, pri ljudeh pa le v krogu najbližjih. 14 Bil je podkovski kovač. Našli smo ga v seznamu kandidatov, ki so leta 1887 opravili izpit za podkovskega kovača. 15 Glej: Bogataj, str. 50. V mrliško knjigo župnije Stara Oselica je kot vzrok smrti vpisana vodenič-nost. Če je šlo za nosečnost, je bil morebitni vzrok vodenice zaplet nosečnosti (gestoza), mogoče bolezen srca ali ledvic. Vpisa krsta novorojenca v rojstni knjigi iste župnije nismo našli. 16 Bogataj, Kronika družin ... , str. 49. 17 Zemljiška knjiga, k.o. Trebija, knjiga II, vložek št. 159. 18 Bogataj, Kronika družin ... , str. 50. 19 Dolenc, Ljudske medicinske knjige ..., str. 69-80; Dolenc, Okolica Škofje Loke ..., str. 127-128; Dolenc, Nove ljudskomedicinske bukve ..., str. 140-148; Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 87-122. 20 Zajec, pismo z 28. 3. 2013 in pogovori z njim. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 147 Opis dobračevskega prepisa Obravnavani prepis je v obliki pokončnega pravokotnika, 10,5 cm x 17 cm, debelina 18 mm, pisava je obojestranska. Po seštevanju oštevilčenih in neoštevil-čenih strani ter prištetimi manjkajočimi stranmi dobimo skupaj 317 strani, kar je skladno z najobsežnejšimi znanimi rokopisnimi padarskimi bukvami na Slovenskem, saj le redke presegajo 300 strani. Začetni del prepisa je ohranjen samo v delnem obsegu. Ni izključeno, da je bilo prvotno na koncu ohranjenega prepisa še nekaj strani, ki pa so se izgubile. Za obravnavane bukve je značilna nešolana, a dokaj berljiva pisava. V prepisu so še prisotni nekateri ostanki bohoričice, a jih je malo, verjetno so ostali iz prejšnjih prepisov. Večinoma je prepis narejen v gajici, saj prepisovalec že uporablja strešice. To dokazuje, da gre za prepis enega od mlajših obstoječih prepisov in ne tretjega, kot More omenja na začetku obravnavanega prepisa. Številne prepisane besede so nerazumljive. Prepisovalec najbrž ni poznal njihovega pomena niti jih Začetek prepisa obravnavanih zdravilskih bukev, ki ga je naredil A. Moré. Podpis A. Moreta na koncu kazala. Podpisal se je tudi na straneh 17, 32, 39, 92 in 178. 148 Dobračevske padarske bukve / LR 60 ni znal prebrati, zato jih je enostavno črkovaje prepisal iz predloge. V prepisu je sorazmerno malo sledov žirovskega narečja, kar kaže, da je predloga nastala drugje. Ohranjena je prva notranja stran z osnovnimi podatki o nastanku predloge, ki jo je prepisovalec uporabil: ... (Te) bukve je pervičprepisu iz latinskega na nemško in kranjsko. Paule Lipič iz B(odovelj) v tim letu po Kristusovin roj 1810. MDCCCX. kateri je bi(l) o(d) Boga za eniga modriga in sastopniga zdravnika posta(vljen in) jih je sam nucal in je dobro poznal, v letu. 1810. V drugi (drugič) jih je prepisal hm(?) ... svojga bližniga. Peter O(...)21 Vletu 1828... tretjič jih je prepisu Andrej More. Na drugi neoštevilčeni notranji strani je začetek stvarnega kazala z vpisom predmeta in navedbo vseh strani, na katerih se ta predmet pojavi. Sledi podrobno vsebinsko kazalo, ki je bilo prvotno verjetno napisano na 13 straneh, prve štiri niso ohranjene. Ohranjeni del kazala se začne z zapisom na 69. strani - Kadar kteriga božjast meče, zaključi pa z 260. stranjo, ki je napačno napisana 160 -Kadar škorpjon upiči. Pod tem naslovom je vpisan en sam stavek, ki se zaključi z »in«, kar govori o nadaljevanju na naslednji, 261. strani. Tam pa najdemo, kot rečeno, popolnoma novo poglavje, od katerega sta poleg prvih dveh strani ohranjeni le še strani 267 in 268. To razložimo tako: zadnja stran, na kateri se je nadaljevalo pisanje o ukrepih pri piku škorpiona, je bila tako poškodovana, da jo je pri vezavi izločil, zadržal pa je zadnjih osem strani (261268), na katerih so zapisana navodila bolnikom, z naslovom Regelca Za ali Ornga za bolnika. Ne vemo, koliko strani je obsegalo to dodatno poglavje. Obravnavane bukve so bile verjetno precej poškodovane in Andrej More je poiskal veščega knjigoveza, ki jih je nanovo prevezal, žal pa tudi obrezal, na kar kažejo manjkajoče črke ob zunanjem robu številnih strani. Obraba začetnih in zadnjih strani kaže na preslabo 21 V virih nismo našli Petra, katerega priimek bi se začel s črko O. Ornga za bolnika na 261. strani prepisa. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 149 zaščito z ustreznima platnicama ali drugim ovitkom. Celoten prepis je delo iste roke in istega ali vsaj podobnega orodja: pero in dokaj kakovostno črnilo. Na obrabljenih straneh ni sledov zobcev miši ali drugih glodalcev. Glede na mladost prepisovalca (20 let) smo iskali še drugega Andreja Moreta, ki bi prišel v poštev kot prepisovalec. Na Madvedjem Brdu št. 14 je bil leta 1828 rojen Andrej More, ki je kasneje živel v Potoku pri Zavratcu.22 Ob prepisovanju leta 1887 bi imel že 59 let. Nismo zasledili podatka, da bi kdaj živel na Dobračevi št. 41, zato smo ga izločili kot možnega prepisovalca. Prvih 18 strani prepisa (vključno z domnevnimi štirimi manjkajočimi stranmi) ni oštevilčenih. Oštevilčenje se začne šele z naslovom Perve bukve, ki se zaključijo na 32. strani. Z novo paginacijo sledijo nove I. Bukve, ki obsegajo le štiri strani. II. Bukve imajo 88 strani, tretje pa 16. Četrte so najobsežnejše, od 109. strani do konca prepisa na 268. strani. O vsebini bukev V nadaljevanju bom predstavil nekatere zanimivosti iz prepisa po vrstnem redu posameznih poglavij, imenovanih bukve. V Prvih bukvah so opisane spremembe na seču, ki ga prepisovalec imenuje voda, uoda ali scalina. Prepisovalec seveda sledi avtorju Pavletu Lipiču, ki je pred osmimi desetletji videl in zabeležil (prepisal?) stvari v skladu s tedanjim skromnim poznavanjem medicine. Za primerjavo naj navedem stavek - Tako zamerkaj postavim ti vid(eti) ena voda na kateri je veliko mehirco (mehurčkov) to pomeni deje človek polno vetrov. Razlaga je preveč preprosta in ni pravilna. Spenjen seč v medicini namreč pomeni prisotnost beljakovin, kar je večinoma posledica vnetja in nekaterih drugih bolezni sečil. Ta znak so poznali že v srednjem veku.23 Pomenljiv je drugi odstavek, ki kaže na pomembnost tedanjega vedenja o seču: Vodaprobati ali na vod pozna(ti) boleze(n) je ta nar veči kunšt na zemli, per tem se nuca ena čista trezna glava in silna modrosti vseh 7 darov sv. Duha.24/.../ To pervo je potrebno bolezen poznati poprej ni mogoče ozdravljati narbolji je zadeti bolezen navadnega človeka. Zadnji stavek je še vedno aktualen, tudi v sodobnem času neredko naletimo na zdravljenje brez diagnoze. Sledi razdelitev vsebine teh prvih bukev na oštevilčena podpoglavja, imano-vana štuki (nem. das Stück, kos). Prvi del, štuk, je razdeljen na šest razredov, klasov: kaj je voda ali scanje, kako tisti loviti more, kako voda gledati more, od farbe te vode, od tih reči katere se v vodi najdeja, kako more voda sodit (kako se mora voda ocenjevati). Po tem zapisu ni voda nič drugega kot zbrana tekočina iz 22 Filipič in Jereb, Računalniški izpis rodbine More. 23 Medicinska enciklopedija, str. 61. 24 Darovi sv. Duha: dar modrosti, dar (raz)umnosti, dar sveta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti, dar strahu božjega. 150 Dobračevske padarske bukve / LR 60 krvi in drugih fajtov.25 Jetra potegnejo pojedeno in popito tekočino iz želodca v štiri žile in žolč, težke in grobe žanfte (sokove) pošlje v vrano (vranico), kar je še bolj vodenega, gre po žilah v ledvice, na to vižo je kri očiščena in gre po vseh žilah. Gre za popre-prosteno gledanje človeške fiziologije, ki je bila prisotna v šolski medicini še v srednjem veku, ta jo je ovrgla že v 18. stoletju. Padarji so jo še vedno prepisovali in upoštevali do konca 19. stoletja. Praktični nasveti zdravilcu so zajeti v drugem do petem delu prve knjige. Navajam le nekatere, ki so vsebinsko in jezikovno zanimivi. Vodo se mora zjutraj preliti v en lep pomit glaž, ki se ga postavi na tak kraj, ki ni ne premrzel ne vroč. Ne sme se je preveč prelivati. Pred pregledom mora voda četrt ure mirovati. Včasih v tem času postane gosta kakor mošt, včasih pa gosta postane čista. Poznati je treba starost bolnika. Barva vode je odvisna od vsega, kar je v njej; v njej se najde veliko vse sorte reči. Je bela ali črna, čista ali gosta. Voda otroka je mlečne barve, odraslega rumena, starega pa podobna navadni vodi, torej svetlejša. Če bolnik pije zvečer vino, bo voda rdeča (povzeto s str. 1 do 8). V vodi se najde 16 reči: od krvi, peska, dlak, gnoja do maščobe (mašaba). Če so najdene stvari na vrhu vode, pomenijo bolezen v glavi. Zelen cirkel na vodi pomeni, da bo človek oglušel. Če se cirkel trese, to pomenbi božji žlak (možgansko kap, mrtvoud). Če je na vodi gosta smetana, ima človek v sebi veliko vetrov, če pa je bleda, pomeni vročino (vnetje) pljuč, srca, prsi in jeter. Gosta in smrdljiva kri na vodi pride iz mehurja, črna kri na dnu glaža pa iz ledvic. Čista kri na sredini glaža pomeni bolezen jeter in bodljaje (zbadanje v prsih).26 Pesek v vodi pomeni ledvične kamne. Bel trd pesek na dnu glaža pomeni, da se je ledvični 25 Fajt, fajht, fajhtn je popačenka nem. besede das Feucht, feucht - v pomenu vlaga, mokrota oziroma vlažen, moker. Fajt v padarskih bukvah pomeni predvsem vlažne, gnojne rane in kašelj z obsežnim izpljunkom pri kroničnih boleznih pljuč. 26 Vnetje rebrne mrene. Prva knjiga, stran 1. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 151 kamen zdrobil. Pri mehurčkih na vodi je treba merkat na bolezen želodca in malih čev (tenkega črevesa). Meglica svinčene barve v vodi pomeni jetiko. Če je na vodi veliko drobnega prahu, gre za hujšo božjast. Prah sredi glaža pomeni težko sapo in bolezen pljuč, če pa prah potuje v vodi gor in dol, kakor sonce skozi špranje, je ženska dva ali tri mesece noseča. Gnoj v vodi pomeni, da ledvice gni-jejo, veliko gnoja pa gnitje maternice. Od vseh naštetih najdenin sta tudi v šolski medicini imela določeno diagnostično »vrednost« samo pesek ob kamnih in gnoj ob vnetju (povzeto s str. 9 do 18). Pomembna je barva vode. Črna barva vode pomeni smrt bolnika. Če je črna in tudi smrdi, gre za prisad ali veliko vročino (vnetje) pljuč, če pa je črna barva na dnu glaža, pomeni, da bo ta človek prišel ob pamet. Tudi bledo svinčena barva vode pomeni smrt. Isto pomeni tudi zelena barva vode. Ena lepa čista voda, katera en mal na kri cikne, pomeni kamen v mehurju. Bela gosta voda pomeni jetiko, rdeča pri vodenici pa pomeni smrt. Če je voda barve mošta, pomeni madron (kolike v trebuhu). Preseneča ugotovitev, da padarji niso razpoznavali zlatenice iz barve vode, vsaj izrecno to ni zapisano; tudi sicer v prepisu ta znak bolezni jeter ni omenjen.27 Zanimivo je ocenjevanje ženske vode. Če je voda kalna, s semenom na dnu, pomeni, da je dosegla ljubezen (orgazem). Čista voda z umazanijo na dnu glaža pomeni, da je ženska dva ali tri mesece noseča. Če je voda svetla kakor vino, ženska ni dobra za mleko in je suhe nature. Svetal seč kot čista navadna voda pomeni, da je ženska neplodna, taka voda je tudi pri devici. Bela in mastna voda pomeni, da ženska želi moške ljubezni. Temna in mastna voda pomeni, da je že izgubila devištvo in je moški bil pri njej, a ji ni rodovitnosti dal (ni zanosila). Če je voda kakor laško olje, pomeni, da bo lahko devištvo deržala. Omenjeni opisi so bili namenjeni predvsem ocenjevanju seča, ki so ga prinesli za bolnika njegovi domači ali drugi ljudje, saj bolnik običajno ni bil sposoben zapustiti postelje. Šlo je torej za ugotavljanje bolezni in zdravljenje na daljavo, ki je bilo pogosto še po drugi vojni. V bližnji okolici so bili poznani zdravilci pri Šentjoštu nad Kranjem, na Drenovem Griču pri Vrhniki in v Dobu pri Domžalah. Med ljudmi so krožile šale o preskušanju sposobnosti padarja: v pregled so mu prinesli scalino od domačih živali in povedali lažno zgodbo o bolnikovam stanju. V večini teh zgodbic je zdravilec zavrnil podtaknjeno, rekoč: tega bolnika boste pa kmalu dali šintarju, konjedercu. Ni izključeno, da so takšne zgodbe za svojo promocijo širili zdravilci sami. Tudi »šolska« medicina je stoletja več ali manj uspešno gradila diagnostične postopke na ogledu seča. Še sredi 20. stoletja so asistenti medicinkam in medicin-cem več ur predavali o diagnostični pomembnosti izgleda in vonja seča, današnja medicina pa zaupa le še laboratorijskim izvidom. 27 Opisovalci padarskih bukev navajajo, da je miserbost (tudi miserbast) pomenil zlatenico, ikterus. Sicer je ta beseda neprevedljiva. V obravnavanih bukvah je na 47. strani zapisano Misa bost. Predvidevam, da večina prepisovalcev niti ni vedela, kaj ta beseda pomeni. 152 Dobračevske padarske bukve / LR 60 Ves preostali del prepisa obsega štiri poglavja, imenovana I. II. in III. IV. Bukve. Zanimiva je vsebina prvih bukev, s podnaslovom Na žili poznati bolezen eniga človeka Po dohtarsko. Obsega le štiri strani. Zapisano navodilo načina tipanja pulza na zapestju je presenetljivo podobno današnjim navodilom, ocenjevanje srčnega utripa pa je primerno tedanjemu (ne)znanju padarjev. Hiter utrip žile, ki je na otip debela, pomeni mrzlo kri. Počasen utrip in tenko žilo ima mrzla človeška natura, fajh(t)na (mokra) natura pa ima globoko in široko žilo. Suha natura ima tenko in močno žilo. Nagel in močan utrip pomeni ick (nem. die Hitze) vročo naturo. Verjetno je bilo le malo padarjev, ki so z otipom razpoznali naštete tipe žil. Takrat še niso imeli sekundnih urnih kazalcev, zato so priporočali ovrednotenje trajanja 40 zaporednih srčnih utripov po občutku, kar pa je bilo zelo nenatančno. V drugih bukvah so razvrščene bolezni od glave navzdol. Posamezna bolezen ni opisana, je le opisno imenovana, vključeno pa je zdravljenje z domačimi in - redkeje - v lekarni kupljenimi pripravki. Poimenovanje teh »zdravil« je zapleteno, težko razumljivo in se je bilo treba pri branju opirati na priložnostne besednjake, ki so jih sestavili nekateri raziskovalci padarskih bukev. Pri »prevajanju« v razumljivejši jezik sem uporabil abecedne sezname zdravilnih in škodljivih rastlin ter slovarček narečnih in starih imen ter germanskih in romanskih sposojenih imen rastlin ter poimenovanj bolezni in stanj.28 Pri tem sem naletel na sorazmerno velike težave, saj je večina imen zelišč zapisana v narečju, ki ga drugje niso poznali. Pri poimenovanju bolezni in stanj je manj težav, saj so večinoma opisana z več besedami, na primer Kadar iz krmežlavih oči gnoj teče. Priporočena »zdravila« sem razdelil v dve skupini. V prvi so zdravilna zelišča in drugi zdravilni pripravki, ki jih spoznamo brez posebnega tveganja. Najpogosteje priporočena naštejem po abecedi: ajbiš, baldrijan (božjastnica, špajka), bezeg, brinje, brusnice, cimet, čemerika, česen, encijan (lecjan), gabez, gartroža (šipek), hmelj, janež sladki (koromač, žlahtnik), jetrnik, kamilica, kislica, kis, kolmež, konderman (grenkuljica), kopriva (živa in mrtva), korenina sladka, lojber (lovor), lopatka (aloa vera), luštrek, mandeljni grenki, meta, melisa, ognjič, pehtran, pelin, peter-šilj, petoprstnik (srčna moč), podlesek jesenski (ušivec), polaj, preslica, rabarba-ra, repuh, rigelc (marjetica), robidnica (kopina), rožmarin, šentjanževka (kresnica), šetraj (šatraj, čuber), šmarnica, tič(j)i lim (omela), trpotec, vrednik (jetičnik), zobnik, žajbelj (kadulja). Številna so še sedaj na trgovskih policah, marsikatera v čajnih mešanicah. V drugo skupino sodijo tisti priporočeni pripravki, ki jih niso znali pojasniti tudi drugi proučevalci zdravilnih zelišč in ljudske medicine: cin-zarna moka, finstel, fiterjol, grihis, gumi galbana, lojnštajn (tudi bojnštajn), metlika, 28 Bohinc, Slovenske zdravilne rastline, str. 321-327; Cilenšek, Naše škodljive rastline, str. 751768; Dolenc, Okolica Škofje Loke ..., str. 123-133; Dolenc, Zagovori ..., str. 261-269; Dvoršak, Padarske bukve, str. 220-226; Kromar in Rožnik, Zdravilne rastline, str. 261-178; Sterle, Ljudsko zdravilstvo na Loškem, str. 87-122; Wagner, Pridelovanje zdravilnih rastlin, str. 166-169; Willfort, Zdravilne rastline in njih uporaba, str. 417-476. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 153 rišpet, senapleter, sprugneza, vampert, zenofovo seme. Posebej je zapisano, kdaj je treba zdravilo kupiti v lekarni. Med naštetimi in čitljivo zapisanimi so akvafer-tis, aloa, ambra, amoniak, galun, gumi arabik(um), kafra, plajbes (svinec), salmiak, terpentin, železno vino (tonik), živo srebro in žveplo. Nekatera od naštetih smo našli v magistralni recepturi29 še prva desetletja druge polovice prejšnjega stoletja. Priporočene pripravke so uporabljali na tedaj znane preproste načine in v oblikah, ki se jih je dalo pripraviti doma: uoda (čaj), tinktura (z žganjem, šnopcem) in žanft (sok) za notranjo rabo (noter jemati), žauba (mazilo) s svinjsko mastjo, obkladek (z raznimi tekočinami in dodanim izvlečkom zdravilnih zelišč) in obliž (z medom, kafro in drugimi dodatki). Pogosto je priporočena priprava zdravila za notranjo uporabo na kuhanem vinu. Le redko je priporočena ena sama rastlina oziroma njen del. Za padarja so pri zdravilnih pripravkih zanimivi in poučni pristavki; to gvišn nuca; tu je an dober nuc; kar se s ta žauba ne sceli, so use kunšt(i) zastojn; gor obvež, bo naglo scelen brez škode; bo ta žauba dobra za take rane; gor obež, se bo vsaka tekoča in flusna rana scelila; gor obvež, naenkrat vzame strupe von. V obravnavanem prepisu so zapisane stare utežne in volumske mere, ki so veljale še v prvih treh četrletjih 19. stoletja, npr. lot, libra, unča, funt, kvintal (kvin-telc), frakelj, maselc itd.30 Med napotki so nekateri neverjetni in popolnoma neučinkoviti. Navajam nekaj primerov. Stran 26: Zobje brez kleš rovati. Vzemi v Apoteki Amonjaka, stolci zobnikovega perja, zmešaj vse vkup, ožmi, de se žamft naredi, s tem pomaž zob, pade brez (klešč) in berš ven brez vse bolečine. In na 34. strani: Za raka na maternihpersih. Vzemi jabolk kolikor češ, zdolbi lušino ven, deni masti noter v lukno, deni vse v eno ponev pečti (ali) senfati kader bo mehko, zmečkaj z eno žlico vse vkup, s tega ravnaj flajšter, gvišno nuca. Na 56. strani preberemo za odpravljanje bolečin v križu: Nalovi en glaž polhen glist, to je tistih rudečih črvov po gnoj in zemlji, deni kafre noter, če več, boljši (je). Verjetno je bilo priporočeno zdravilo za zunanjo uporabo. Učinkovala je kvečjemu kafra, ki so jo še do nedavnega stari ljudje uporabljali za lajšanje bolečin ob hrbtenici. Za notranjo uporabo je bilo zdravilo proti božjasti: Nalovi en glaž teh velikih mraulov, te črne so bolši, uli (vlij) hudo žganje nanje, de mraule potonejo, zaveži glaž, postavi glaž 8 dni na sonce, potem odli žganje proč od mravlov in deni v glaž med, žganje, mire in kafre in žefrana. Če več daš, boljše je, postavi spet na sonce (za) 8 dni /.../, še bolši je noter jemati pičle pol žlice, en dan dvakrat (61. stran). 29 Magistralna zdravila je izdelal lekarnar na podlagi zdravnikovega recepta. 30 V Dvoršakovih Padarskih bukvah so na straneh 212 in 213 zapisani medsebojni odnosi priporočenih utežnih in prostorskih mer: kvintelc = 4 kvinte = 4,5 grama (kvinta = 1,125 grama); lot = 17,5 grama = pol unče, libra = 327,5 grama; funt = 56 dekagramov; frakelc = 0,25 litra; maselc = 2 frakelca = pol litra; polič = 7 decilitra; bokal = 2 poliča = 1,4 litra; vedro = 16 bokalov = 22,4 litra. 154 Dobračevske padarske bukve / LR 60 Pri raku in vsakem divjem mesu je priporočeno posipanje razjede s prahom; Krta v eni čepin(i) sežgi, tista štupapotresaj, to vzame vsa gniloba in divje meso iz vsake gnile rane in tista (se) hitro celi (str. 75). Podoben učinek imajo tavelike krote (krastače). V navodilih le redko naletimo na previdnost. Navajam primer s 44. strani, kjer je ob tinkturi za notranjo rabo pripisano: Je za želodec pa tudi sploh za vse bolezni dobro, samo za noseče in jetčne ni zdravo nucat, je celo škodlivo, celo (za) smrt, ko bi zlo nucal za take peršone (če bi pogosto dajali takim bolnikom). Tretje bukve imajo naslov Od več sort dreves in podnaslov Kako so ušafane in zakaj sa (Kako delujejo in njih uporaba).31 Obsegajo 16 strani. Pri vsakem drevesu oziroma sadežu je začetni naslov Kraft in nuc (Moč in uporaba). Jabolka so mrzle nature.32 Priporočajo jih za zdravljenje slabosti, želodčnih težav, preganjanje glist in za obkladke pri gnojnih ranah. Tudi hruške so mrzle nature. Priporočene so za zdravljenje ženskih bolezni in jetike. Fige zdravijo kašelj in ženske bolezni. Figov obliž okoli trebuha prežene vodenico. Zanimivo je opozorilo: Kteri frišne fige zlo je, ta more kozlat in srat, brez odlaška. Češnje so mrzle in mokre nature. Priporočene so za zboljšanje apetita in lajšanje kašlja. Zdrobljene pečke se priporočajo pri odpravljanju ledvičnega kamna, zdravijo pa tudi grižo in drugo leksirajne.33 Grozdje je gorke in vroče nature. Sok iz grozdja prežene ledvične kamne, stisnjen iz trtnega listja pa drisko in pljuvanje krvi. Brina je gorke nature. Njene jagode preganjajo slab duh iz ust, predvsem pa povečajo izločanje vode od človeka, kteri iz terpljenjem ščije ali de ga reže. Z brinovim oljem, delali so ga iz brinovega lesa in ne iz jagod, se maže bolne glide, sklepe, pa tudi kožo pri božjastnikih in kolikah ter krčih v trebuhu. Marsikje so z oljem še nedavno mazali otroke okoli popka, če jih je »klalo«. Čaj iz brinovih jagod naj bi ženskam uredil menstruacijske težave. Orehi so gorke nature. Obkladek prekuhanega orehovega listja zdravi gnojne rane. Kar je od hrasta vse suši, ukup uleče in greje, ima ena sredne gorka suha natura. Pripravke iz listja, lubja, lesa, korenin in želoda so uporabljajo pri pljuvanju krvi, predolgi menstruaciji, za celjenje ran in pri zaužitem strupu. Bezeg je gorke nature. V obravnavanih bukvah je opisan le smrdljivi bezeg, habat, ki se loči od običajnega črnega bezga. Prvi raste na gozdnih posekah in jasah, drugi v bližini poslopij. Habat priporočajo za blaženje kašlja in preganjanje vodenice, kar omenjajo tudi v novejših zapisih o ljudskem zdravilstvu.34 Čaj iz lubja je bruhalo in dristilo: to pit, vrže vse iz želodca. To smo vedeli tudi pastirji: če si pojedel nekaj jagod z bezga, rastočega na gozdni poseki, te je pognalo naprej in nazaj. Pri habatu so priporočila dvomljive vrednosti: obkladki potegnejo kačji strup ven, vzamejo vse bolečine iz oči in zdravijo sivo mreno (katarakto), 31 Beseda ušafan je težko prevedljiva; po smislu sem se odločil za delovanje. 32 Gre za posnemanje prepričanja zdravnika Galena iz 2. stoletja po Kristusu. Uradna medicina se jih je otresla že ob koncu srednjega veka, padarji so ga upoštevali še v 19. soletju. 33 Na Selškem še sedaj pri driski pravijo, da jih leksira. 34 Willfort, Zdravilne rastline in njih uporaba, stran 46-47. LR 60 / Dobračevske padarske bukve 155 s to vodo vsako jutro roke zmivaj, kteremu se tresejo (verjetno ob Parkinsonovi ali tej podobni bolezni). Četrte bukve prinašajo na straneh 109 do 238 ušafanje (delovanje), moč, naturo in nuc zdravilnih rož, perja (listov) in korenin. Opisanih je 57 rastlin, ki so oštevilčene po vrstnem redu, ta pa ni urejen po abecedi. Za razumevanje posameznih imen smo uporabili starejše vire, v katerih so zapisana slovenska in nemška imena zdravilnih zelišč.35 Zanimiv je dokaj obsežen opis izgleda rastline in rastišča, kar je brez dvoma koristilo nabiralkam in nabiralcem. Na 121. strani je pod številko 7 opisana Kompava (Eberwurz, bodeča neža), ki jo omenjamo zato, ker je od vseh zelišč edina priporočena v veterini, in sicer za zdravljenje prašičje kuge: Štupa s teh korenin, en kvintelc noter vzeti (pojesti) je dobro u cajtu te kuge za prešiče, je malo boljšega zdravila, kakor s teh korenin štupa, lojberja (lovorja) umes stolci, daj njim, bo gvišno nucalo, ko jesti nočejo. Posebej zanimiv je zapis o kresnici (Jakobskreutzkraut) na 128. strani: Kdor gmaha nima, noč in dan bi rad per ženskih bil, te rože per sebi nosi in v postli na nagim (telesu), bo kmalo njegova slaba misel v dobro preobrnil. To je kloštrska kunšt. Na straneh 239 do 260 je zapisanih še nekaj priporočil ob različnih boleznih in stanjih. Za zdravljenje črva na prstu (lat. panaricij) sta priporočena dva načina: Namaži na eno platno človeškiga blata in prst noter zavi. Zna nucat. Ali povi okoli prsta deževne červe (deževnike) in jih gor imej, de pomrjejo, s tem se permeri, de je (črv) v enem bartu umorjen.36 Seveda sta oba načina ne samo neučinkovita, ampak predvsem škodljiva. Na zadnjih štirih ohranjenih straneh (291, 262, 267 in 268) so zapisana splošna navodila težkemu bolniku, ki naj predvsem počiva v dobro zračenem prostoru in se ustrezno hrani. Mogoče se je pisanje nadaljevalo tudi na naslednjih straneh, ki pa niso ohranjene. Živinozdravništvo Knjiga je pod tem naslovom izšla dvakrat. Prvič ob koncu petdesetih let 19. stoletja, verjetno med 1858 in 1860, in drugič leta 1885. Obe sta omenjeni v Slovenskem biografskem leksikonu (SBL), v zapisu o Simonu Strupiju.37 Obakrat gre za skupno vezavo že natisnjenih knjižic, ki so predhodno izšle posamič. Avtorja sta dr. Janez Bleiweis in dr. Simon Strupi. Oba sta bila Gorenjca, po osnovni izobrazbi doktorja medicine, z dodatno usposobljenostjo za področje živinoz-dravništva. 35 Cilenšek, Naše škodljive rastline..., str. 751-768. 36 Zmotno bi bilo prepričanje, da je to botrovalo poimenovanju gnojnega vnetja na prstu, ki mu pravijo črv. Le-to pride od izločene odgnojene kite, ki je podobna belemu črvu. 37 SBL, 11. zvezek, Ljubljana 1971. 156 Dobračevske padarske bukve / LR 60 Opis knjige z* ti. Mti'ti zriratít- Hn je K¡viiLíiwlrflv|)¡k» jiettei k« jt v"Hltli|¡íllt ni-Innjk» jicfiL-hinl, -i-Jfuíl. krrnii íilravij di ut Lm :i jir¡ bitíai ñlviiiJ pn-luiili, «lufa indi milsnjko «idaríld T v tntu^jt) meri a "ílluí'i |in ltJi»r#k¡ raci: iiibn (flirt) Emtt i'-í DC *l¡ Ui lulev; uurn íiiü 8 (Iralirm ¿II ImiWEOV; il ralima ima S Ak ru peline lU (JO jjrit-imv*L trilsj Akrujifl BG (■ífluiiv; Jjílhri wiínhBiipvflti vrriilrl v p i»|i rrj.H iiCIi enülh x 1l>: mc> t. V) JritlmA iQ kvintelr * s; Hkrupnl *. tajjrait y. ¡¡r: iiuIovíca kjikr irh «íer «e hiíüviddvi k íJ. Ua pa v le h Aiuimu j il" ¡frttnlji lie níilAnc, je veliku ludjí, •b jih ne mi*luxil¡, aiupnk iniTu x btwfo xani*Rl¡. Nh-iltrj mln'lii nun unljiiijk» polnit ii'knr.-lin TUg« Ib L i n n M i sli ai JhiIov, nI i im. nli íes ,, jili tlll ¿r. i ípiii l> [uln, „ í . u si j, B tHüjr [iH Ima i V „ ii 3 f i, ni b. "iL. ¡mu ü , "^Kf-ji , lini» >li n, h klerJ si' m'ruviln imni iajiji,« ravn« pn rlEfllali id» vil, |H> plemenu- Wanwll Ju m-Jiku»tL ¿ivijir. I'r" jii'MLLUi/.llili í.dfjivHih hÉRH RlItiiUb kulikti h|ji He i.-ih'ín.i mi rayí la |Ki r:izi-n*[i ¿Jfiun riMH huí, Epfolt ||J1 vcljnjn alrdeít |irik'lla: S.tr ver jciinvil ppldrkujc jí«vcja j.mun. Iinnj (r IH jeliTliltí, mí'nühij , tvüa ("wiins, in qir- dranajaliini mifrr, kli'ra '.n g¡m-ril potrdjujr- ' kur «Liro-i gldtlle, Ut ilft d pe f vin potMu k dmil|jMllHU| rerim Ñrslhui. in v*¡ilm priluriiim (túllelo Holiiiu. ver. lak« iti su i tríljfm letam rrla mera, k i je temu pii--iiil-hu Kiviqn intliiceiML. ilnji1. VeflJíC^I ¿ívIoe Je pri psih hrlik rji/lueek nipr.ni. [akx lia m- mnjlirim puv le eelerlUti nN ptibtHcinrirn, k i y veJIkr ntllurciia. liijr. Pri itru^i üvliti pa i'elEkuul lid nuj h iii i iwlrtrek napnvi. III. PnMti. r ktprí « í.iIntm'líi mb¡Jt>. %s book. It appears that he only used the two sources and his experience within a narrow circle, since current sources do not mention him as a physician of either people or animals. 160 Dobračevske padarske bukve / LR 60 Mojca Šifrer Bulovec Usnjarstvo na Loškem Izvleček V prispevku je opisana kratka zgodovina krznarske in usnjarske dejavnosti na Loškem, od njenih prvih omemb leta 1263, kjer se kot meščan v Škofji Loki omenja krznar Cubelin. Krznarji so 1459 ustanovili svoj ceh, istega leta so cehovske pravice dobili še čevljarji, ki so bili obenem tudi usnjarji. Okoli leta 1768 so se loški usnjarji ločili od čevljarjev in ustanovili svoj ceh, pod varstvom sv. Frančiška. Konec 19. stoletja naštejemo na Loškem petnajst usnjarn in eno irharsko delavnico, krznarji pa se takrat v virih ne omenjajo več. V prvi polovici 20. stoletja je delovalo še dvanajst usnjarskih delavnic in ena irharna v Železnikih. Od konca leta 1945 do nacionalizacije leta 1946 in 1948 je obratovala le še usnjarna Antona Šubica v Škofji Loki in Dermotova v Železnikih, ki je postala državno podjetje - Usnjarna Železniki. Z njenim zaprtjem (1962) se je usnjarska tradicija na Loškem končala. Abstract The leather industry in the Loka area The contribution describes the short history of furriery and tanning activities in the Loka area from their first mention in 1263, in which the furrier Cubelin is noted as a citizen of Škofja Loka. Furriers founded their own guild in 1459, the same year that cobblers who were also tanners obtained guild rights. Around 1768, Loka tanners separated from cobblers and founded their own guild, under the patronage of St. Francis. At the end of the 19th century there were fifteen tanneries and one taw-ery in Loka, andfurriers are at that time no longer mentioned in sources. In the first half of the 20th century, 12 tanneries and one tawery still operated in Železniki. At the end of 1945 until nationalisation in 1946 and 1948, only the Anton Šubic tannery in Škofja Loka and Dermota tannery in Železniki were still operating. The latter became a state company - Usnjarna Železniki. The leather making tradition in the Loka area ended with its closure in 1962 LR 60 / Usnjarstvo na Loškem 161 Loško gospostvo, kot poimenujemo nekdanjo zemljiško posest škofov iz bavarskega Freisinga s središčem v Škofji Loki, se je razprostiralo v zahodnem delu slovenskega predalpskega sveta, v porečju Poljanske in Selške Sore. Reki, ki prečkata to ozemlje nekako v smeri zahod-vzhod, sta s svojima dolinama že od nekdaj povezovali Gorenjsko s Primorsko, ali še širše, vzhodnoalpski prostor s Furlanijo in Italijo. V Škofji Loki, živahnem trgovskem in obrtniškem središču, se že leta 1263 kot loški meščan omenja krznar Cubelin, v urbarjih iz leta 1291 krznar Peter in iz leta 1318 krznar Haincz.i Krznarji so leta 1459 ustanovili svoj ceh. Istega leta je škof Janez podelil cehovske pravice še čevljarjem,2 ki so bili obenem tudi usnjarji, saj so sami strojili usnje, iz katerega so šivali obuvala.3 Pogoji za sprejem so bili zakonsko rojstvo, loško meščanstvo in opravljen mojstrski izpit. Pristojbina je za sinove ali zete mojstrov znašala 4 šilinge in 1 funt voska, za druge 60 šilingov in funt voska.4 A že tedaj je prihajalo do nesoglasij med podeželskimi in mestnimi čevljarji oziroma usnjarji. Zato je loški oskrbnik Turn leta 1499 odredil, da sta lahko v vsaki dolini le po dva čevljarja (v Žireh, Poljanah, Selcah in Sorici), skupaj torej štirje. Ti so lahko čevlje le šivali, niso pa smeli zanje strojiti usnja. Podložniki niso so bili zadovoljni s to odločitvijo, saj štirje čevljarji niso zmogli sešiti toliko obuval, kot bi bilo potrebno. Na podeželju so takrat kmetje še sami strojili kože doma Strgala za strojenje kož, nahajališče stolp na Kranclju (nad Loškim gradom v Škofji Loki), 12. do 15. stoletje. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) 1 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 57. 2 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 111. 3 Otorepec, Doneski h gospodarski zgodovini Kamnika do 16. stoletja, str. 50. 4 Andrejka, Škofjeloški cehi, str. 20. 162 Usnjarstvo na Loškem / LR 60 zaklanih živali. Menili so, da je doma strojeno usnje kakovostnejše, saj naj bi mestni čevljarji oziroma usnjarji »na hitro roko strojili kože«, da bi jih prodali na letnih sejmih po Krasu, Furlaniji in v Istri.5 Omejitve pa niso ustavile rasti podeželske obrti, zato je freisinški škof leta 1659 odločil, naj bodo v ceh sprejeti še podeželski mojstri, ki živijo 1 miljo od mesta Škofje Loke.6 V urbarju čevljarskega ceha najdemo podatek, da so v ceh sprejeli štiri usnjarje iz Puštala, mojstre iz Virmaš in Stare Loke itd.7 Okoli leta 1768 so se loški usnjarji ločili od čevljarjev in ustanovili svoj ceh, pod varstvom sv. Frančiška.8 Na Loškem je bilo v 18. stoletju skupaj devetnajst usnjarn, osem krznarn in ena likalnica irhovine. Obrtniki v Škofji Loki so bili hišni lastniki, razen enega krznarja, ki je prihajal iz gostaških vrst. Na podeželju pa so bili vsi, razen enega, iz vrst kajžarjev.9 Konec 19. stoletja (1880) je bilo po statističnih podatkih dunajske centralne komisije na Loškem 15 strojarn in ena irharska delavnica.10 Konec 19. stoletja na Loškem ne zaznamo več krznarjev. V prvi polovici 20. stoletja je bilo na Loškem še dvanajst usnjarskih delavnic - dve v Škofji Loki,11 šest v Poljanski dolini12 in štiri na Selškem. V začetku 20. stoletja je v Železnikih delovala še irharna.13 Pregled števila krznarskih, usnjarskih in irharskih delavnic na Loškem, od sredine 18. do sredine 20. stoletja: Škofja Loka Loško podeželje Skupaj na Loškem Krznarji Usnjarji Krznarji Usnjarji Irharji Krznarji Usnjarji Irharji Sredina 18. stoletja 7 6 1 13 1 8 19 1 Leto 1880 4 11 1 15 1 Prva pol. 20. stoletja 2 10 1 12 1 5 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 121. 6 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 217. 7 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 275. 8 Gorišek, Usnjarska obrt v Škofji Loki, str. 165. 9 Blaznik, Škofja Loka in loško gospostvo, str. 271, 281, 284. 10 Sterle, Občina Škofja Loka, str. 79-80. 11 F. Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki I, str. 73, (strojar Mihael Krašovec, Fužinsko predmestje); F. Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, str. 100 (po Janezu Kraševcu usnjarsko obrt deduje pastorek Anton Šubic, Spodnji trg 12). 12 ZAL-ŠKL, ŠKL 379, Zadruga rokodelskih in dopuščenih obratov v Žireh, t. e. 1, 2, (Matija Dolenc, Stara vas; Anton Leskovec, Osojnica; Anton Grom, Stara vas; Milan Dolenc, Stara vas; Ivan Leskovec, Podklanec; Tomaž Šorl, Selo). 13 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva, str. 169 (Jakob Dermota, pri Dermotu; Josip Demšar, pri Blašk; Jožef Lavtar, pri Žabničar, vsi iz Železnikov, in Franc Kržišnik, pri Ledrar iz Selc. V Železnikih je deloval še irhar Josip Košmelj, pri Bajsgerber). LR 60 / Usnjarstvo na Loškem 163 Od konca leta 1945 do nacionalizacije leta 1946 in 1948 sta obratovali še usnjarna Antona Šubica v Škofji Loki in Dermotova v Železnikih, ki je postala državno podjetje.14 Po njenem zaprtju (1962) se je usnjarska tradicija na Loškem končala. Na terenu, v literaturi in virih sem dobila še nekaj podatkov o usnjarski delavnici Antona Šubica v Škofji Loki, Strojarni in usnjarni v Žireh ter Dermotovi in Demšarjevi usnjarni v Železnikih, zato jih bom v nadaljevanju natančneje predstavila. Usnjarska delavnica Antona Šubica v Škofji Loki, pri Krašovc Anton Šubic st. je leta 1886 kupil hišo na Spodnjem trgu 18 v Škofji Loki, kjer si je uredil usnjarsko delavnico. Usnjarstva se je izučil pri mojstru Klobovsu v Poljanah, ki je strojil tudi mehove.15 Z ženo Terezijo sta imela sina Antona ml. (1894-1973). Po moževi smrti (okoli leta 1898) se je Terezija še dvakrat poročila, tretjič s usnjarjem Ivanom Kraševcem, ki je imel svojo usnjarno na Spodnjem trgu 12. Anton ml. se je usnjarstva izučil pri svojem očimu, po katerem je tudi podedoval delavnico, ki jo je vodil vse do leta 1947, ko so jo nacionalizirali, orodje pa prepeljali v nacionalizirano Dermo-tovo usnjarno v Železnikih. Od mesarjev in kmetov je Anton Šubic odkupoval goveje in telečje kože in kože drobnice (ovac in koz), svinjske kože pa je prodajal v Knafličevo tovarno usnja v Kamniku. Iz govejih kož je strojil usnje za podplate in vrhnje dele čevljev, za katere so uporabljali tudi telečje usnje. Usnje drobnice so potrebovali za notranje dele čevljev. Za bivalno hišo na Spodnjem trgu 12 je bila delavnica. V pritličju so bile apnene jame in jame za namakanje ter strojenje kož. Preden so kože namočili v strojilne jame, so jim na posebnih lesenih panjih z noži odstranili dlako, maščobo in ostanke mesa ter jih na cepilnem stroju še stanjšali, da je bila koža povsod enako debela. V prvem nadstropju je bila sušilnica za 14 ZAL-ŠKL, ŠKL 12, Okrajni ljudski odbor Škofja Loka, t. e. 25, a. e. 1047, 1054. 15 F. Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, str. 104, 100. Usnjarna Antona Šubica ml. (1894-1973) na Spodnjem trgu 12 v Škofji Loki. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) 164 Usnjarstvo na Loškem / LR 60 usnje, s sušilno napravo (velike vroče cevi). V nadaljevanju sušilnice je bila delavnica z marmorno mizo, na kateri so strojeno usnje gladili in podplatno usnje še dodatno stiskali v valcmašini. V delavnici so imeli tudi mlin za mletje lubja, ki se je uporabljalo za strojenje kož (tanin). Ko je bilo lubje že izčrpano, so ga pobrali iz strojilnih jam in ga pri Fužinskem studencu posušili na prostem. Suhega so shranjevali doma, v šupi, ter z njim kurili peč za sušenje usnja, in štedilnik, na katerem so kuhali hrano. Ob Selški Sori, nasproti kašče, ob nekdanjih t. i. Čevljarskih mestnih vratcih, so imeli t. i. mlin, v katerem so spirali kože.16 Ta mlin oziroma stope so bile prvič omenjene že leta 1560, bile so v lasti mestnih čevljarjev in usnjarjev. V stopah so lubje trli v čreslovino. Zadnji cehovski delničar in lastnik je bil Anton Šubic.17 Doma so imeli poleg usnjarne tudi trgovino z usnjem in čevljarskimi potrebščinami. Tam sta največkrat prodajali mama Frančiška, roj. Hartman (1900-1987), Španova s Suhe, in sestrična Olga Šubic. Pred 2. svetovno vojno je pri prodaji pomagala tudi domača hči Frančiška (roj. 1922). K njim so prihajali kupovat čevljarji iz Škofje Loke, Žirov, Poljanske doline, Žabnice, medvoškega konca in drugod. Poleg domačega usnja, iz katerega so šivali le težke delavske škornje in čevlje, so za boljše čevlje prodajali tudi boks, semiš in ševro. Te vrste usnja so kupovali pri ljubljanskih trgovcih Čekada in Pečenko, ki sta imela trgovini z usnjem na Trubarjevi cesti. Pri njima sta kupovala usnje tudi izdelovalca torb Porenta in Kajzer iz Sv. Duha. Usnje so z vozom vozili prodajat tudi na sejme v Žiri, Poljane, Kranj in Selško dolino. V delavnici so bili poleg mojstra še štirje delavci (vajenci in pomočniki). Delali so od 6. ure zjutraj do 12. ure, ko je sledila ura odmora za kosilo. Z delom so nadaljevali do 17. ali 18. ure. Delali so tudi ob sobotah, ob nedeljah, cerkvenih in državnih praznikih pa so imeli prosto. Pomočniki in vajenci so, dokler se niso poročili, spali in jedli kar z domačo družino. Poleg delavnice je bila soba s štirimi posteljami, omaro za obleko ter mizo s stoli. Pred vojno so že postavili angleško stranišče. Perilo jim je prala dekla, prav tako jim je pospravljala sobo. Zajtrk, malico, kosilo in večerjo so jedli z družino pri skupni mizi. Za kosilo je bila vsak dan (razen ob petkih) goveja juha. Zraven so postregli še krompir, makarone z mesom, golaž, polento, telečjo obaro, ajdove žgance s kislo repo ali zeljem, koline ... Ob petkih je bila na mizi vedno suha župa, tj. ješprenova juha, po njej pa so dobili še palačinke ali šmorn (praženec). Gospodinja je za veliko noč in božič vajencem in pomočnikom podarila velik kos potice in šunke. V soboto po žegnja-nju so vsi skupaj pojedli žegen. Na velikonočno nedeljo je bilo na mizi praznično kosilo: goveja juha, tenstan krompir, svinjska pečenka,pohan piščanec in solata.18 16 Jožica Košenina, Škofja Loka. 17 F. Štukl, Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941, str. 32. 18 Jožica Košenina, Škofja Loka. LR 60 / Usnjarstvo na Loškem 165 Strojarna in usnjarna v Žireh, družba z omejeno zavezo Močno razvita čevljarska obrt v Žireh je za svoj obstoj in razvoj potrebovala kakovostno strojeno usnje. Zato je bila 6. 6. 1920 ustanovljena Strojarna in usnjarna Žiri kot družba z omejeno zavezo. V notarskem zapisu piše, da so »predmet družbenega podjetja kupovanje in prodajanje surovih kož vsake vrste in njih izdelovanje ter kupovanje in prodaja vseh takih izdelkov; nadalje naprava svojih lastnih zgradb in delavnic in sploh pospeševanja in obrat vseh v to stroko spada-jočih panog«. V osnovno glavnico družbe, ki je znašala 215.000 K (kron), so vložili Čevljarska zadruga na Dobračevi in osemnajst posameznikov.19 Iz zapisnika usnjarne, napisanega leta 1923, izvemo, da so bili delničarji žirovski čevljarji, dva usnjarja in pravnik.20 Delničar usnjar Anton Grom je bil tudi delovodja v usnjarni. Deleži so se v delniški družbi seveda spreminjali, ob razpustitvi usnjarne naj bi bilo osem deležev v rokah čevljarske družine Antona Gantarja, štirje so bili v lasti čevljarja Ivana Zajca, dva je imel čevljar Anton Anzelm in enega Vrabec. Usnjarna je stala ob potoku Račeva, elektriko je dobivala iz javnega električnega omrežja. Samo stavbo so trikrat dozidali. Za zadnjo dozidavo so ohranjeni tudi načrti iz leta 1930, z delom naj bi končali okoli leta 1937. V pritličju so kože čistili, namakali v apnenih jamah, odstranjevali dlako in maščobo, cepili in na koncu stro-jili. V nadstropju so bili zunanja in notranja sušilnica za usnje ter prostori, v katerih so usnje še valjali, gladili, mastili in barvali. Tu so usnje tudi skladiščili.21 V letih 1939 in 1940 je v usnjarni delalo deset ljudi.22 Leta 1941 so jo prevzeli Nemci in jo preimenovali v Ledergerberei G. m. b. H. Sairach. V istem letu so vsak mesec predelali povprečno 1500 kg govejih kož za podplate ter 150 kg telečjih in 403 kg govejih kož za vrhnje usnje. Delo v usnjarni se je končalo leta 1944.25 Precej strojev in usnja so Nemci odpeljali. Po vojni so usnjarno preuredili v vajeniško šolo za čevljarje. Stroje in material, ki so še ostali v usnjarni, so odpeljali v Kranj in na Štajersko. Po spominu starejšega občana so v njej izdelovali kakovostno usnje.24 Danes stavbe ni več. Demšarjeva usnjarna v Železnikih Demšarjeva usnjarska delavnica je stala nasproti cerkve v Železnikih. Vodil jo je Blaž Demšar, roj. 1795, zato se je po domače reklo pri Blažku. Z usnjarsko obrtjo je nadaljeval sin Janez Demšar (1825-1874), po njem jo je prevzel sin Janez ml. (1857-1889). Usnjarna je po smrti Janeza ml. na tem mestu prenehala delovati. 19 ZAL-ŠKL, ŠKL 299, Notariat Škofja Loka, 1856-1926, t. e. 95. 20 ZAL-ŠKL, ŠKL 294, Strojarna in usnjarna Žiri, 1921-1942, t. e. 1. 21 Arhiv družine Gantar, Žiri. 22 ARS, AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, fasc. 289. 23 ZAL-ŠKL, ŠKL 294, Strojarna in usnjarna Žiri, t. e. 1. 24 Zasebni arhiv Marjana Gantarja, Ljubljana. 166 Usnjarstvo na Loškem / LR 60 Terilnica lubja na Kovniku ob reki Sori, zgrajena okoli leta 1906. Pred leseno zgradbo je zloženo lubje, pripravljeno za obdelavo v terilnici. (v zasebni lasti) Usnjarsko tradicijo je nadaljeval Janezov mlajši brat Jožef Demšar (18681943), ki se je usnjarstva izučil doma, kot pomočnik pa je znanje nabiral še na Koroškem in v Zgornji Avstriji. Leta 1900 je na Češnjici 36 postavil novo usnjarsko delavnico, stala je zunaj naselja, ob reki Sori. Devet let pozneje je v bližini zgradil še stanovanjsko hišo (Češnjica 1) in gospodarsko poslopje, v katerem sta bila skladišče in trgovina z usnjem. Po domače se je tu še vedno reklo pri Blažku.25 Leta 1905/06 je na Kovniku zgradil terilnico lubja,26 ki jo je poganjala vodna moč Sore. Lubje, ki ga je mlel v njej, so dobavljali okoliški kmetje. Viške čreslovine je prodajal kemičnim tovarnam doma in na tujem. Dobiček od trgovine s čreslom je bil vse večji, zato je zgradil še skladišče in terilnico na električni pogon, in sicer ob industrijskem tiru na Trati pri Škofji Loki (1928), ki je od Češnjice oddaljena le 19 km. Sem so mu dovažali lubje z vse Gorenjske. Kot umen gospodar je vlagal tudi v posodobitev proizvodnje. Tako je leta 1940 imel stroj za struženje mokrih in suhih kož, stroj za cepljenje in glajenje kož ter sode za pranje, strojenje in maščenje kož. Sušilnico in stroj za valjanje podplatov je imel že kupljena, a tega leta še nista delovala. Izdelovali so rjavo in črno zgornje usnje, podplatno usnje, rjavo formatizira-no usnje za pogonska jermena in sedlarsko usnje. Ovčje kože so strojili za podloge. Kože so kupovali v okolici in tudi zunaj Slovenije.27 25 Jože Demšar, Železniki. 26 ZAL-ŠKL, ŠKL 13, Sresko načelstvo Škofja Loka s predniki, t. e. 7, vodnopravni spis štev. 409/212. 27 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva, str. 182-184. LR 60 / Usnjarstvo na Loškem 167 V usnjarni je bilo zaposlenih šestnajst ljudi: devet v proizvodnji, dva na teril-nici na Kovniku, trije v terilnici na Trati, po eden pa v administraciji in trgovini. Delovni dan je trajal od 7. do 18. ure. Vmes je bil odmor za malico in kosilo. Za prehrano delavcev je skrbela »mama Ivana«, ki je kuhala domačo, močno hrano, zabeljeno z mastjo, da so delavci lahko zdržali ob težkem delu. Vsak delavec je za božič in veliko noč dobil šunko in potico. Vsi so prejemali redne tedenske plače, bili so zavarovani. Delavci se Jožefa Demšarja spominjajo kot dobrega in naprednega človeka. Leta 1944 je usnjarna prenehala z delom, saj so material pobrali Nemci in partizani, le-ti so mu izdali tudi potrdilo. Po vojni je bil obrat nacionaliziran, stroji pa odpeljani v tovarno usnja v Bitolo, v Makedoniji. Tako so propadli načrti Jožefa Demšarja, da bi na Trati pri Škofji Loki zgradil tovarno za proizvodnjo gumenih podplatov, za katero mu je arhitekt Molinaro že leta 1929 zrisal načrte.28 Dermotova usnjarna v Železnikih Dermotovi so bili znani loški usnjarji, saj je bil prvi usnjar iz te družine v Škofji Loki omenjen že leta 1656. Še v 19. stoletju jih je bilo v mestu šest.29 V prvi polovici 19. stoletja se je Jurij Dermota preselil v Železnike. Usnjarsko tradicijo je nadaljeval njegov sin Jakob Dermota (1848-1908). Največji napredek je usnjarna doživela pod njegovim sinom Jakobom (18781932), saj je usnjarska delavnica med 1. svetovno vojno prerasla v industrijo. Leta 1930 je zaposlovala že štirideset delavcev, predvsem domačinov. Gospodarska kriza in 2. svetovna vojna sta precej zdesetkali število zaposlenih. Po Jakobovi smrti je vodstvo usnjarne do nacionalizacije prevzela žena Alojzija (1893-1968). Za usnjarja se je izučil tudi njun sin Jakob, ki je umrl med 2. svetovno vojno.30 Popis usnjarne leta 1945 navaja le še štiri pomočnike, enega vajenca in tri pomožne delavce.31 Usnjarna Jakoba Dermote je stala za stanovanjsko hišo (Železniki 32), tik ob strugi Selške Sore, in so jo neprestano dograjevali in širili. Leta 1913 je Jakob v svojo delavnico napeljal električno energijo iz sodarske zadruge. To je omogočilo uporabo strojev pri predelavi kož. Ker se je obrat razvijal, so zmogljivosti elektrarne sodarske zadruge postale premajhne, zato je Jakob Dermota zgradil lastno hidrocentralo, z močjo 12 KS. Strojni park je leta 1930 dopolnil še s parno loko-mobilo. Imel je štiri terilnice lubja na vodni pogon, peto je zgradil na Trati ob škofjeloški železnici. V usnjarni je bilo pet sodov za obdelavo kož, 25 strojilnih jam, cepilni stroj, valjalnik usnja, stroj za struženje usnja (falcmašina), gladilni stroj, razne črpalke, sušilni ventilatorji, delavniške marmornate mize in drugo 28 Jože Demšar in njegov družinski arhiv, Železniki. 29 Gorišek, Usnjarska obrt v Škofji Loki, str. 166. 30 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva, str. 182-184. 31 ZAL-ŠKL, ŠKL 12, Okrajni ljudski odbor Škofja Loka, t. e. 25, a. e. 1049. 168 Usnjarstvo na Loškem / LR 60 Sušenje usnja pred Dermotovo usnjarno v Železnikih, leta 1960. (hrani: Loški muzej Škofja Loka) usnjarsko orodje. Izdelovali so predvsem vrhnje in podplatno usnje ter notranje podloge za čevlje.32 Leta 1948 je bil obrat nacionaliziran in registriran kot Usnjarna Železniki. Vnuk Peter Weichenbach se je spominjal, kako je babica Alojzija trpela, ko je gledala, kako usnjarna propada ter kakšen odnos so imeli delavci do strojev in materiala. Na babičino pobudo se je tudi sam izučil za usnjarja, ker je upal, da bo dobil delo v domači delavnici. Žal je šla usnjarna leta 1962 v stečaj.33 VIRI: Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki (ZAL-ŠKL) SI_ZAL_ŠKL/0379, Zadruga rokodelskih in dopuščenih obratov v Žireh, 1907-1947, t. e. 1, 2. SI_ZAL_ŠKL/0012, Okrajni ljudski odbor Škofja Loka, 1945-1948, t. e. 25, a. e. 1047, 1049, 1054. SI_ZAL_ŠKL/0299, Notariat Škofja Loka, 1856-1926, t. e. 95. SI_ZAL_ŠKL/0294, Strojarna in usnjarna Žiri, 1921-1942, t. e. 1. SI_ZAL_ŠKL/0013, Sresko načelstvo Škofja Loka s predniki, 1857-1945, t. e. 7, vodnopravni spis štev. 409/212. Arhiv Republike Slovenije (ARS) SI_AS 448, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, fasc. 289. 32 Žumer, Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva, str. 182-184. 33 Peter Weichenbach, Železniki. LR 60 / Usnjarstvo na Loškem 169 Ustni viri Jože Demšar, Železniki Marjan Gantar, Žiri Jožica Košenina, Škofja Loka Peter Weichenbach, Železniki LITERATURA: Andrejka, Rudolf: Škofjeloški cehi. V: Škofja Loka in njen okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj. Škofja Loka 1936, str. 18-24. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Gorišek, Doroteja: Usnjarska obrt v Škofji Loki. V: Loški razgledi 8, Škofja Loka: Muzejsko društvo 1961, str. 165-171. Otorepec, Božo: Doneski h gospodarski zgodovini Kamnika do 16. stoletja. V: Kamniški zbornik 3, Kamnik 1957, str. 43-61. Stanonik, Marija: Delo žirovskih čevljarjev. V: Loški razgledi 20, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, str. 100-111. Sterle, Meta: Občina Škofja Loka. Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1984. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki I. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1981. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki II. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1984. Štukl, France: Prispevki k privatni proizvodnji v Škofji Loki od cehov do leta 1941. V: Loški razgledi 47, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 2000, str. 31-44. Štukl, Jože: Arheološke raziskave srednjeveške Škofje Loke. Diplomsko delo, 2002. Žontar, Majda: Usnjarska in čevljarska industrija V: Gorenjska industrija od manufakture do danes. Kranj: Gorenjski muzej, 1992, str. 68-76. Žumer, Niko: Obrt in obrtna podjetja po prenehanju železarstva. V: Selška dolina v preteklosti in sedanjosti. Železniki 1973, str. 168-186. Summary The leather industry in the Loka area The first furrier is mentioned in Škofja Loka in 1263 and tanners founded their own guild in the middle of the 15th century (1459). Cobblers who were simultaneously tanners obtained guild rights in the same year. Around 1768, the Loka area tanners separated from cobblers and founded their own guild, whose patron saint was St. Francis. In the 18th century there were nineteen tanneries, eightfurriery workshops and one ironing plant for soft leather in the Loka area. At the end of the 19th century (1880), the number of tanneries had fallen to fifteen and, in addition to them, only one plant for soft leather still operated and furriers can no longer be found. In the first half of the 20th century, there were only twelve tanneries and one plant for soft leather still in Železniki. 170 Usnjarstvo na Loškem / LR 60 Among the larger tanneries that operated between the two world wars were the Anton Šubic tannery in Škofja Loka, Strojarna in usnjarna Žiri and Dermota and Demšar tanneries in Železniki. In the Anton Šubic ml. tannery (1894-1973) in Škofja Loka, leather was tanned for shoe uppers and soles, suitable for making heavy working boots, and the hides of small cattle for the inner parts of shoes. Five workers worked alongside the master in the workshop. In addition to the tannery, they also had a shop for leather and cobbling accessories. The tannery and shop operated until nationalisation in 1948. A share-holding company, Strojarna in usnjarna Žiri, was founded in Žiri on 6June 1920 to meet the needs of the strongly developed shoemaking industry. In 1939 and 1940, it employed ten people. It was taken over by the Germans at the beginning of the Second World War. At that time, they produced on average of1500 kg of cowhide for soles, and 150 kg of calfskin and 403 kg of cowhide for leather uppers each month. Work in the tannery ended in 1944, when the Germans removed the majority of the machines and leather. The Demšarfamily was already involved in the leather industry in Železniki at least at the start of the 18th century. The last of them was Jožef Demšar (1868-1943), who set up a new leather workshop in 1900. They made leather for shoe uppers and soles, shaped leather for drive belts and prepared saddle leather. Sheep skins were tanned for linings. The tannery employed sixteen people. In 1944, the tannery ceased operating because the Germans and partisans collected all the material. After the war, the plant was nationalised and the machines were taken to the leatherfactory in Bitola in Macedonia. Dermota tannery in Železniki operated longest in the Loka area. The Dermota family is already mentioned in Škofja Loka in 1656. In the first half of the 19th century, the tanner Jurij Dermota moved to Železniki. The tannery experienced its greatest progress during the First World War, when it expandedfrom being a craft workshop into an industrial plant in which in 1930 it already employed 40 workers. The economic crisis and the Second World War greatly decimated the number of employees; an inventory of the tannery in 1945 states only 4 assistants, one apprentice and three auxiliary workers. The plant was nationalised in 1948 and registered as Usnjarna Železniki. It operated until 1962, when it bankrupted. The leather industry tradition in the Loka area thus came to an end. LR 60 / Usnjarstvo na Loškem 171 Helena Janežič Tavčarjev in moj Karlovec Izvleček Prispevek sledi objavam novele V Karlovcu Ivana Tavčarja in hkrati razkriva zgodovino hiše v Dolenji Ravni 3, po domače se kraju pravi Karlovec, kamor je pisatelj umestil njeno dogajanje. Kot v mnogih drugih zgodbah je pisatelj navdih za like našel pri resničnih ljudeh, ki jih je srečeval v Loškem pogorju. Prebivalci Karlovca so bili zato že v prejšnjem stoletju predmet preučevanja literarnih zgodovinarjev, prispevek pa zgodbo razplete do današnjih dni. Abstract Tavčar's and my Karlovec The contribution traces publication of the short story In Karlovec by Ivan Tavčar and, at the same time, sheds light on the historical house at Dolenja Ravan 3, known locally as Karlovec, where the writer set his events. As with many other stories, the writer found inspiration for the characters in real people that he met in the Škofja Loka hills. The inhabitants of Karlovec were therefore already the subject of study of literary historians in the last century and the contribution unravels the story to today. Po sledeh Tavčarjeve novele V Karlovcu Novela V Karlovcu je prvič izšla leta 1880, v Letopisu Matice slovenske, pod psevdonimom Emil Leon, in sicer z naslovom V Karlovci.1 Ivan Tavčar jo je napisal leta 1879, ko je kot mlad odvetniški pripravnik delal pri Janezu Mencingerju v Kranju. Osemindvajsetletni mladenič je razmišljal o samostojni odvetniški karieri in se že uveljavil kot publicist in govornik, javnosti pa se je predstavil s svojo romantično novelistiko. Novelo V Karlovcu je napisal v prevladujočem klasičnem 1 Leon, V Karlovci, str. 302-325. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 173 realizmu, dogajanje pa umestil v revolucionarno leto 1848, v resnični Karlovec, samotno kmetijo, ki že stoletja ždi v grapi pod Blegošem. Prepletel je opise rojstne vasi Poljane ter okoliška krajevna imena in like, ki jih je poznal iz kmečkega življenja. Karlovec z njegovim starodavnim rodom je opisal dokaj po resnici, o čemer govorijo opombe dr. Ivana Prijatelja, v zbranih spisih iz leta 1929.2 Dodatno pa je motive za nastanek novele in osebe iz nje pojasnil Lovro Perko, avtor članka Revolucija v dr. Tavčarjevi noveli V Karlovcu, objavljenega v Slovenskem narodu (1930).3 Perko je bil dober poznavalec razmer v Poljanski dolini in Tavčarjev bližnji sorodnik. V Slovenskem narodu, Jutru in Ljubljanskem zvonu je objavil vrsto komentarjev in razlag k Tavčarjevim spisom. Resnični dogodek, ki naj bi bil povod za nastanek zgodbe, se je zgodil okoli leta 1870, v gostilni na Vidmu (pri Vidmarju) v Poljanah. Med obiskovalci gostilne je sedel tudi stari Karlovčan Valentin in se v pogovoru »precej trdo izrazil o cesarju in drugih, namreč, da so vsi sami sleparji, tolovaji in podobno«.4 Ker je bil v gostilni tudi orožnik, ga je nemudoma aretiral in odpeljal skozi Škofjo Loko proti Ljubljani. Moža, ki je bil star kmečki »original«, je pred obsodbo rešilo posredovanje domačih veljakov, Tavčarju pa se je v spomin usedla »revolucionarna« razpo-loženost Karlovskih, ki jih je poznal tudi iz svojih obiskov Karlovške grape. Takrat je v Karlovcu gospodaril stari Aleš ... Viharji, med svetom tuleči, so vihrali nad Karlovcem in niso pustili za seboj nikakega sledu. Samo leto 1848, ko se je bil vnel plamen skoraj po vsej olikani zemlji, ko je želja po prostosti in osvoboditvi od težkih jarmov bila obča ter se končno kakor sod strelnega prahu razletela, šele tedaj so pljusnili valovi sveta tu sem in vrgli v karlovški jarek nekoliko burnih dni, nekoliko joka in solza. Takrat je v Karlovcu gospodaril stari Aleš5... Aleš je pravkar pokopal svojo ženo in se ukvarjal z mislijo, kako bi poročil katerega izmed štirih sinov,6 saj nihče ni hotel v zakonski jarem. Najmlajša hči Marijana je služila v gradiču »na Smrečju«, v vasi Visoko.7 Nemirni duh marčne revolucije je dospel tudi v te odmaknjene kraje in se utelesil v osebi učitelja Komolčka.8 Ta je z jeznim govorom v vaški gostilni potegnil za sabo še druge 2 Tavčar, Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek, str. 475-477. 3 Perko, Revolucija v dr. Tavčarjevi noveli »V Karlovcu«, str. 2. 4 Prav tam. 5 Valentina Ivan Tavčar prekrsti v Aleša. 6 V resnici je imel Valentin sedem sinov in nobene hčere. 7 Dr. Prijatelj v opombah pri izdaji iz leta 1929 meni, da pisatelj z vasjo Visoko misli Čabrače, vendar L. Perko v članku dokazuje, da je mišljena vas Malenski Vrh, ki je v resnici »visoko« nad Karlovcem. 8 Perko meni, da je Tavčar v učitelju Miklavžu Komolčku upodobil domačina Ivana Pintarja, po domače Jakaponovega, prevajalca in novinarja pri Slovenskem narodu in drugih listih. Zaradi 174 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 vaščane, da so šli nad grad Smrečje in njegove prebivalce. Tam se je ravno mudila mlada kontesa Ana,9 ki je, skupaj z Marijano, pred revolucionarji pribežala v Karlovec. S svojim prihodom je v grapo prinesla čisto drugačno življenje in kmalu so se vsi po malem zagledali vanjo, najbolj pa najstarejši, otožni Vid. A idila ni trajala dolgo, saj so oboroženi visoški revolucionarji prišli ponjo in pri tem ubili tudi karlovškega najstarejšega sina. Po prvi objavi je novela ponovno izšla pod pisateljevim pravim imenom, v zbirki Povesti, v drugem zvezku od petih, leta 1896.10 Šest let po pisateljevi smrti (1929) je bila novela ponovno objavljena v knjigi z naslovom Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek,11 ki jih je uredil in z opombami opremil Ivan Prijatelj, leta 1951 pa v Zbranem delu}2 ki ga je uredila in opremila Marja Boršnik. Zadnji natis je novela doživela leta 1998, v izbranem delu z naslovom Ivan Tavčar,13 urednika Iztoka Ilicha, ki je tudi avtor spremne besede. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je bila novela V Karlovcu, skupaj z drugimi Tavčarjevimi deli, navdih Igorju Torkarju, ki je po motivih dr. Ivana Tavčarja svobodno skupaj zložil romantično ljudsko igro v slikah, z naslovom Ravbarski cesar.14 Prvo uprizoritev je doživela leta 1973, v Poljanah, leta 1977 pa celo ekranizacijo in bila predvajana na programu RTV Slovenija, prav tako v poljanskem narečju. Kako v karlovško grapo? Kraj se naziva Karlovec. Kako je dobil ta kot naše slovenske zemlje to ime, mi ni moč povedati. Poezije ni nikakve v tem Karlovcu. Kadar prideš čez goro v karlovški jarek, dozdeva se ti, kakor bi bil zapustil svet ter prestopil meje življenja. Ako se oziraš nazaj po potu, po katerem si prišel, vleče se kakor nit kvišku po rebri, in čudno se ti zdi, da si mogel brez omotice prilesti po ti stezi tu dol. Kamor obrneš pogled, vidi se golo skalovje, malopogorsko smrečje, brinja, nekaj rjavega resja in suhega praprotišča. Okrog in okrog pa se dvigajo gorska stegna. In ker se dolina ravno nad Karlovcem in malo pod tako zvija, da je videti pogorje združeno eno v drugo, podoben je kraj globokemu breznu, katero je stvarnica z velikanskim svedrom zvrtala zemlji v skalnato osrčje. pomanjkanja denarja je moral opustiti študij in je, preden je dobil službo v Ljubljani, nekaj časa preživel doma. 9 V kontesi Ani naj bi pisatelj upodobil mlado in zalo Vrbanačevo Ančko, hči bogatega kmeta in gostilničarja iz Javorij. 10 Tavčar, Povesti, Ljubljana, 1896. 11 Tavčar, Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek, Ljubljana, 1929. 12 Tavčar, Zbrano delo, Ljubljana, 1951. 13 Tavčar, Ivan Tavčar, Ljubljana, 1998. 14 Torkar, Ravbarski cesar, str. 115-138. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 175 S tem opisom skrivnostnega in odmaknjenega kraja se srečamo takoj, ko začnemo prebirati Tavčarjevo novelo. Tako ga je doživljal avtor, kadar je tja odhajal na svoje ribiške pohode, in ne dosti drugače sem ga doživljala tudi sama, kadar sem kot majhna punčka v hiši na skalnem robu preživljala počitnice pri stari mami in atu. Moj rod po materini strani izhaja prav iz te hiše, iz te grape, kamor je rad zahajal tudi pisatelj. Prevzeli so ga divja odmaknjenost kraja ter samozadostnost in samosvojost njenih prebivalcev, ki »te prijazno sprejmo pod streho, ti dado vrezati črnega kruha in piti sladke češnjeve vode«. S svojim pisanjem je tako, kot še mnogim drugim krajem, domačijam in ljudem po loškem pogorju, Tavčar postavil neminljiv zapisan spomenik. Beseda nas najprej spomni na hrvaški Karlovac, če pa smo domači s Škofjo Loko, pa na loško predmestje, ki je nekdaj ležalo izven mestnega obzidja in bilo znano po barvarjih platna. Pogled v Atlas Slovenije nam pove, da so na naših tleh še trije zaselki oziroma hiše s tem imenom. Ena prav v bližnji soseščini našega Karlovca, pod Žirovskim vrhom nad Gorenjo vasjo, druga blizu Planine pri Sevnici in tretja levo od glavne ceste Trebnje-Novo mesto. Vsem štirim je skupno to, da ležijo v globeli, kar naj bi krajevno ime Karlovec tudi pomenilo. Kar živi spomin teh krajev, se ve, da je tu stala karlovška hiša, karlovški mlin. Hiša bolj v hribu, mlin pa tik vode na robu, postavljen iz slabo otesanih hrastovih hlodov, na vse strani oprt in podprt ob skalo, toda vendar tako lehno stoječ, da bi ga v ravnici ne premočna sapa brez težave morda podrla ter razmetala. Naš Karlovec nosi takšno domače ime že dolgo, zapisanega najdemo v Franciscejskem katastru, hiša pa spada v zaselek z le tremi hišnimi številkami, pod skupnim imenom Dolenja Ravan, nekdaj tudi Spodnja Ravan ali Raven.15 Upravno sodi v Občino Gorenja vas - Poljane, saj glavna cestna povezava do zaselka vodi mimo Poljan in skozi Gorenjo vas do Hotavelj. Od tu dalje sledimo toku potoka Kopačnica, v katero se zliva manjši potok Logarščica. Ime nosi po mogočni kmetiji Logar, blizu vasi Suša, njeni lastniki so bili po 2. svetovni vojni tudi lastniki dvorca Visoko pri Poljanah. V Suši se potok iz Logarščice preimenuje v Karlovščico, njegov tok postaja vedno ožji, poln tolmunov ter manjših slapičev, ki se prelivajo preko skalnih skokov. Za nekaj časa se oddaljimo od potoka, saj si je ta strugo vrezal v pravo sotesko, kjer ni prostora za pot, kaj šele za cesto, ki so jo tod speljali v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta se zato strmo vzpne in naredi ovinek okrog poraščene in s škarpo podprte rebri in ko spet zagledamo potok, že ugledamo tudi hišo, zidano na siv skalnat rob. Predniki so dobro vedeli, zakaj so jo postavili tja, saj je drugod teren večinoma ilovnat in ob večjih deževjih začne zemlja mezeti in lesti proti dnu grape. Prvotna karlovška hiša je stala na drugem, desnem bregu potoka, vendar so, zaradi premikajočega ilovnatega terena, v 19. stoletju na drugem bregu grape zgradili novo. 15 SI_AS_176, Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823-1869, k.o. Gorenja Ravan. 176 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 V Karlovec vodi pot z Malenskega vrha. (foto: Helena Janežič) Kmalu zagledamo pred sabo, tik ob potoku, nekdanji mlin. Danes je to mar-kantna stavba, ki jo je prvi kupec iz Ljubljane, v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, preuredil v počitniško hišico. Ker je bil strasten zbiralec starin, je kmečke vozove, lojtrnike, sani, mlinska kolesa in stare stroje odel v pisane barve in jih razstavil po urejenem vrtu, družbo pa so jim delali še amfore, glineni palčki in labodi. Prav ob potoku je voda zajezena v velik bazen, ki se je zdaj spremenil v žabjak, saj je v njem ob pomladanskih večerih prava žabja veselica. Od mlina je v LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 177 obnovljeni stavbi ostalo le še veliko mlinsko kolo. Zdajšnja lastnika sta iz Gorenje vasi, stari mlin z okolico skrbno urejata in sta mu spet dala za te kraje pristajajočo podobo. Nekdaj je nad sedanjo še ohranjeno stavbo stal še en mlin, ki se je leta 2009 zrušil sam vase. Karlovška hiša, zidana »na skalo sivo«, je postavljena desno nad cesto in deluje kakor grajska utrdba. Do nje vodi po strmem bregu zavita stezica, makadamska cesta pa jo ureže ob potoku navzgor in šele čez kakih sto metrov naredi oster ovinek in nas pripelje pred hišo Dolenja Ravan 3. Tavčar nam pove, da je prišel v globel »od zgoraj«, prek Malenskega Vrha, ki je bil od nekdaj povezan s poljansko stranjo. Taka je tudi cerkvena ureditev, saj je Karlovec vedno spadal pod župnijo Poljane oziroma njeno podružnično cerkev na Gori. Cesto ob potoku so do hiš v Dolenji Ravni speljali šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, pred tem je višje nad Karlovščico do zaselka vodil le ozek kolovoz. Prebivalci Karlovca so se v Poljane, ali naprej v mesto, vedno odpravili preko Malenskega Vrha in ne preko Suše, kakor je v navadi danes. Cesta iz Suše ni speljana le do Karlovca, ampak vodi še naprej do ostalih hiš v vasi Dolenja Ravan in naprej do Malenskega Vrha, od koder je še slabe pol ure do vrha Gore. Tretja možnost, kako priti do domačije, je skozi Dolenjo Žetino, kjer se rebra Koprivnika in Blegoša strmo spustijo v strugo, izdolbeno od Karlovščice. Ta izvira v pobočjih Koprivnika, ki proti severu zapira grapo, zato ni čudno, da se je Tavčarju pokrajina, ujeta med griče, zdela kakor jarek. V bistrem potočku še danes švigajo postrvi, čeprav takih velikank, kot je bila postrv Jera iz Tavčarjevega Cvetja v jeseni, ni več videti. Prizor iz istoimenskega filma, kjer Presečnikova Meta v družbi Janeza lovi Jero, je posnet prav v grapi pod karlovško hišo. Takoj pod Jelovim brdom izvira Karlovščica v precej mogočnem tolmunu. V nji se zrcalijo jeseni in nekaj drobnih macesnov, ker je čista, kakor kristal. Nato pa šumi po bregu, napravlja male, šumeče slapove, ki se zopet nabero v tolmune, dokler ni med šumom in penami dosežen globoki dol. Po vseh tolmunih pa živi množica črno-zelenihpostrvi, da voda kar zatemni, kadar pred tabo švignejo pod skalnati rob.16 Po sledeh preteklosti Poljanska dolina je skupaj s Selško dolino in delom Sorškega polja več kot 800 let tvorila Loško gospostvo, ki je bilo v lasti freisinškega škofa. Ta je ozemlje dobil z več darilnimi listinami, prva datira v leto 973. Fevd se je v naslednjih desetletjih še povečal z darovnicami in tako dobil obliko za naslednjih osem stoletij. Za poznavanje razmer v Poljanski dolini je pomembna listina Noticia bono-rum de Lonka, iz leta 1160, ki je najstarejši zapis urbarialnega tipa na slovenskih 16 Tavčar, Cvetje v jeseni, str. 247. 178 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 tleh. Iz dokumenta je razvidno, da sta bili v tem času Poljanska in Selška dolina že poseljeni, saj vir v obeh dolinah našteje 153 slovanskih hub.17 V listini se prvič pojavi ime Polan za Poljansko dolino in ne le za naselje. Zanimiva je tudi zato, ker kaže na hitro naraščanje prebivalstva Loškega gospostva. Škof je ob prevzemu namreč naletel na dokaj prazno ozemlje, ki ga je v več kolonizacijskih valovih izdatno poselil. Leta 1160 je gospostvo obsegalo okoli 300 hub, na gospostvu je z grajskim osebjem živelo okoli 2 300 prebivalcev in kar tretjina teh ljudi je prišla od drugod. Na ravnino Sorškega polja je škof naselil koloniste z Bavarske (90 hub), manjša skupina kolonistov je prišla s Koroške in poselila gričevnat svet na obeh straneh Poljanske Sore, med Škofjo Loko in Poljanami (leta 1160 je bilo na tem območju 14 koroških hub). To skupino so sestavljali predvsem Koroški Slovenci iz okolice Vrbskega jezera, ki je bilo prav tako v lasti freisinškega škofa. O njihovi narodnosti pričajo slovenska imena, redki naseljenci nemške narodnosti so se kmalu poslovenili in se stopili s slovenskim večinskim življem. O tem, kako zelo je škof spremenil zunanjo podobo Poljanske doline, pričata urbarja iz leta 1291 in 1318. V času med nastankom listine Noticia bonorum de Lonka (1160) in prvim urbarjem (1291) se je število hub povečalo kar za štirikrat in kolonizacija Loškega gospostva je bila s tem praktično zaključena. V zadnji četrtini 13. stoletja je koloniziran le še skrajni zahodni rob Selške doline, ko je škof s Tirolci iz okolice Innichena poselil pobočja Ratitovca. Dr. Pavle Blaznik je v svojem delu Kolonizacija Poljanske doline18 natančno preučil lokacije posameznih naselbin, prav tako urbarje Loškega gospostva. Pri iskanju podatkov za zaselek Dolenja Ravan sem se tako največ opirala na njegove ugotovitve. Zaselek Dolenja Ravan, kamor spada naš Karlovec, je v dokumentih različno poimenovan. Srečamo ga kot Spodnjo ravan, v starejših listinah je poimenovan Inferiori Seteneravn, Doleniraun ali tudi Dolenirawn, od leta 1825 pa je v Franciscejskem katastru poleg Dolenje Ravni zapisano še domače ime Karlowitz. Naselitev kraja se je izvršila v skupini, o čemer govori razdelitev zemlje po načelu navadne zaselške razdelitve. Zelo verjetno je bila vas kolonizirana malo pred letom 1291. Kaj za Dolenjo Ravan pravijo urbarji? Urbar Število kmetij 1291 1318 1501 1630 1754 1780 1817 hube 3 3 2 2 2 4 hiše/29 prebivalcev 3 hiše/22 prebivalcev 3\4hube 1 pustote 1 kajže 1 gostači19 3 17 Huba: tip podložniške kmetije v fevdalizmu, od katere je lahko preživela ena družina in je predstavljala enoto za obdavčitev. Njena velikost je znašala med 15 in 20 hektari. 18 Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, Škofja Loka, 1938. 19 Gostači niso bili lastniki hiš, v katerih so živeli, na dnino so navadno hodili k gospodarju. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 179 Že leta 1291 so bile v vasi 3 hube, enako število zasledimo v urbarju iz leta 1318. Leta 1501 se je ena od hub spremenila v pustoto, ta je v urbarju iz leta 1630 omenjena kot kajža. Prve kajže zasledimo na loškem ozemlju že leta 1500, po tem letu se je njihovo število zelo povečalo, največ jih je bilo v 17. stoletju. Na razvoj kajžarstva sta močno vplivala razmah fužinarstva in promet, deloma so kajže nastale tudi na propadlih ali oslabelih gruntih. Teh je propadlo relativno malo, pač pa so jih nekaj opustili takoj po prvi kolonizaciji, a so to ozemlje v 16. stoletju marsikje spet kolonizirali; mednje sodi tudi ponovno naseljena pustota v Dolenji Ravni. Leta 1754 sta bili v Dolenji Ravni 2 hubi, 3\4 hube in 3 gostači, leta 1780 4 hiše z 29 prebivalci in leta 1817 3 hiše z 22 prebivalci. V urbarju iz leta 1501 prvič zasledimo imena podložnikov, vendar jih je četrtina še vedno brez priimkov. Urbar Število kmetij Lastniki Dajatve 1291 3 hube 1 šiling 1318 3 hube 1 šiling 1501 2 hubi Cotzian Ersenn 17 soldov/šilingov in na županov račun 40 soldov/šilingov Colman Ersen 57 soldov/šilingov in na županov račun 40 soldov/šilingov 1560 2 hubi Špela, sestra Marušina, hči Luka- nova Matevž, sin Križe-ja Kunca Leta 1770 je cesarica Marija Terezija zaradi lažjega popisa prebivalstva izdala dekret o označevanju hiš s hišnimi številkami in kmalu so bile uvedene tudi v Dolenji Ravni. Šele po tem letu lahko z gotovostjo trdimo, kateri priimki spadajo na katero kmetijo oziroma h kateri hišni številki. In prav v tem času se, sicer ne dolgo, v Dolenji Ravni pojavljajo 4 hišne številke. Najverjetneje sta številki 3 in 4 med seboj tesno povezani, to potrdijo tudi priimki, ki se pojavljajo na obeh številkah (Lamprecht - Jereb). Verjetno sta se že do leta 1817 združili v eno posest, pod hišno številko 3. Prvi priimek, za katerega zagotovo vemo, da je bil »doma« v Karlovcu, je Jereb. 15. 8. 1770 se je v Srednji vasi pri Poljanah rodil Jernej Jereb, ki se je 28. 4. 1788 poročil z Jero (Gertrudis), rojeno Lamprecht (rojena na Gorenjem Brdu 9). Imela sta 15 otrok, vsi imajo kot kraj rojstva navedeno Dolenjo Ravan 3 oziroma 4 . Prvorojenec Valentin, rojen leta 1791, je kmalu po rojstvu umrl, zato je njegovo ime dobil šesti otrok po vrsti, rojen 11. 2. 1799. To je bil Valentin Jereb, ki ga je Tavčar v noveli prekrstil v Aleša.20 20 Urednikova (dr. Ivan Prijatelj) opomba v: I. Tavčar, Zbrani spisi, str. 426. 180 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 Karlovčani Sedaj je že v istini čas, da izpregovorimo o karlovških stanovnikih. Tu nam je povedati, da je bil karlovški rod od nekdaj takov, kakorje še sedaj. Karlovčani so od nekdaj doživljali sivo starost, dolga leta, dolgo življenje. Kar stoji Karlovec, je bilo to tako, in tako, upamo, ostane tudi v bodočnosti. V mladosti so bili Karlovčani od nekdaj vsi enake, velikanske postave in širokopleči. A kar je čudno: imeli so malo ne vsi plave lase. Močni so bili — toda vendar krotkega duha, in nikdar se ni čulo, da bi se bili udeležili kakega pretepa. Tako je pisatelj pred več kot 100 leti videl moje prednike in (ne)hote začnem opise vzporejati s sedanjostjo. Od pravih Karlovčanov sem poznala le svojega starega očeta Cirila, ki je v Karlovcu živel od svojega prvega leta pa do smrti, oktobra 1981. Takrat sem imela deset let in v mojem spominu je stari ata ostal plečat mož, močan kot Martin Krpan, ki si je brez težav na rame oprtal težke vreče in jih prenašal naokrog - prav kakor Tavčarjevi Karlovčani ... Delali so pa tako, kakor uboga živina. Mlin ni stal skoraj nikdar, in stope so tolkle noč in dan. Če ni bilo prosa, se je trlo olje iz češminjevih jagod, lanene-ga semena in še celo iz žira. Vendar vse, kar se je zmlelo v mlinu, se je moralo prej nabrati od hiše do hiše, tam zgoraj v pogorju, ter potem zopet postaviti v hišo nazaj. In Karlovčani so vse to storili sami! Prinašali so težke mehove dan na dan iz pogorja v dol in jih donašali iz dola v pogorje nazaj. Če je bilo treba, so si oprtali meh črez rame, potem si pa še drugega položili po vrhu, počrez, črez tilnik, in tretjega z otrobi so stisnili pod pazduho, in tako otovorjeni so koračili po strmini navkreber. Valentin Jereb (1799-1881) se je poročil z enainštiridesetimi leti, petnajst let mlajšo nevesto Uršulo Vonča (Bonča) je našel v Hotovlji. Menda je šel na poročni dan z jerbasom, polnim češenj, sam peš skozi Poljane, zvečer pa ga je domov spremljala nevesta. Na poti skozi vas sta se pogovarjala, koliko »soka« je kdo spil na ohceti. Živeli so sami zase in nekako zaničevali svet »tam zgoraj«. Ženili so se le tedaj, ko je bila prava potreba. Od nekdaj so imeli v hiši navado, da se je ženil samo eden od sinov. Drugi bratje so ostajali doma ter bili večni trpini. Naposled pa so opešali; osiveli so jim lasje in usločilo se jim je telo. A potem so počasi pomrli, ta to zimo, oni drugo. Na njih mesto je stopil nov zarod, ravno tistega duha kakor predniki v grobovih. V zakonu se je Valentinu in Uršuli rodilo sedem sinov, samih krepkih fantov. Najstarejši Janez (1841) je nasledil domačijo, sledili so še Martin (1842), Gregor (1845), Mihael (1847), Franc (1850), Jakob (1852, umrl pri dveh letih) in Pavel (1854). Uršula je umrla za pljučnico leta 1877, s tem letom je povezana tudi novela, saj Tavčar pravi, da je stari Aleš (Valentin) pravkar pokopal svojo ženo.21 21 Tavčar, Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek, str. 82. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 181 Gregor, doma so mu rekli Gregurc, je bil po tradiciji tisti od karlovških sinov, ki je šel v šole. Ljudsko šolo je obiskoval v Poljanah, nor-malko v Škofji Loki, nižjo gimnazijo pa v Kranju. 1867 je z dvaindvajsetimi leti izstopil iz 5. razreda gimnazije in bil po končani vojaški službi sprejet k brzojavnemu uradu. Fantje z dežele so šli v šole starejši, zato je tudi Gregor v času, ko je obiskoval gimnazijo, že nosil brado. Nekega poletnega dne se je vračal domov na počitnice in je blizu Poljan srečal svojega očeta, namenjenega k maši. Oče ga je prepoznal, stopil je k njemu, ga pocukal za brado in rekel: »Gregurc, tole boš pa preč dau!«.22 Od nekdaj je bilo tako, da je starejši sin obiskoval nekoliko šol v mestu, da je govoril potem nemški, bral tiskane knjige ter poduče-val brate in rodbino doma. Bili so vsi Karlovčani prebrisane glave, imajoč zavest, da so pametnejši od vseh pogorcev tam zgoraj. Gregor Jereb je sprva kot brzojavni asistent in kasneje oficijal služboval v Pazinu in Ljubljani, večino časa pa v Trstu, kjer je leta 1893 tudi umrl. Udejstvoval se je v tržaških narodnih društvih in sodeloval pri raznih slovenskih časnikih, največ pri Edinosti, pod psevdonimom Gregor Ravan. Ukvarjal se je še s prevajanjem in bibliografijami ter preučeval slovensko literarno zgodovino.23 Tudi iz Trsta se je občasno vračal v Karlovec na počitnice in s svojo markantno brado in otožnimi potezami zbujal pozornost po dolini. Prav gotovo je Tavčar podobo otožnega Vida delno povzel po liku Gregorja Jereba.24 Njegovi bratje pa so kot samorasten, odporen in delaven rod živeli v potu svojih obrazov. Na lastne oči se je o tem prepričal tudi Tavčar, ko je na enem svojih obiskov v teh zapuščenih krajih ugledal nenavadno vprego. Štirje sinovi, vpreženi v plug, so orali njivo, stari Karlovčan pa je plug držal in ravnal. Ni nenavadno, da je pisatelj večkrat zapisal, da so delali kakor uboga živina. Ker pa je pri mlinu bila tudi žaga, so imeli preskrbovati še to z delom. In tudi po les so sami prihajali v pogorje, spuščali hlode po jarkih nizdol in končno vrezane deske na glavi prinašali iz Karlovca v pogorje. Tako so živeli - istinito 22 Perko, Revolucija v dr. Tavčarjevi noveli »V Karlovcu«, str. 2. 23 Šlebinger: Jereb Gregor, Slovenski biografski leksikon. 24 S tem se ne strinja avtor opomb k izdaji iz leta 1998, ki pravi, da je Tavčar v Vidu po vsej verjetnosti upodobil težnje in usodo Blaža Jereba, sina dninarja - gostača Matevža iz Poljan. Čeprav je ta obiskoval ljubljansko gimnazijo pet let pred Tavčarjem, je oba ožja rojaka poleg nacionalne osveščenosti družila tudi literarno-ustvarjalna ambicija. Gregor Jereb je Tavčarju predstavljal osnovo za lik otožnega Vida. (vir: dLib.si) 182 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 Leseni piloti nekdanjega Anžonovega mlina še vedno stojijo. (foto: Helena Janežič) prav ob potu svojega obraza! Ni zatorej čudo, ako so se vsi Karlovčani na stara leta usušili kakor sad na lesi in ako jim je tedaj izginilo malone vse meso od kosti. Še en kmečki »original« je v tem času izšel iz Karlovca. To je bil Karlovški Anžon, brat Valentina Jereba, ki je po svoji zunanjosti spominjal na hajduka. Nosil je dolgo brado, staro ponošeno obleko in bil redkobeseden. Kadar pa je le spregovoril, je pokazal svojo šegavo plat. Ker ob nedeljah in praznikih ni hodil k maši, so ga ljudje večkrat opominjali, on pa jim je odvrnil, da bo »enkrat v Ljubljano štoknil in jih bo pri frečkajnerjih en dopoldne za pol leta nabral«. V resnici mu »skok« v Ljubljano ni predstavljal večjega napora, saj je bil veliko na poti. Dostikrat je šel v Tolmin po tolminske žepne nožiče, ki so bili med kmečkim prebivalstvom takrat zelo priljubljeni. Lik Karlovškega Anžona je Tavčar uporabil v svoji znani povesti Cvetje v jeseni, kjer je dvoril in se nazadnje tudi poročil s Presečnikovo deklo Lizo in velikokrat »bruhnil na t'minsk po nožičke«. Anžon se v resnici ni nikoli poročil, v grapi blizu karlovške domačije si je postavil mlin in žago, v hlevu pa je redil kravico. Prideloval je lan in trgoval z lanenim oljem, ki ga je prodajal po hišah. Z njim je zalagal tudi slikarja Štefana Šubica, s katerim sta se po besedah Lovra Pintarja prav dobro razumela.25 Pri tem delu pa tudi ni čudo, da so v Karlovcu bili imoviti, petični. Spravljali so v žitnice ter imeli novec. Pametilo se ni, da bi bil kdaj zapravljal kdo v rodbini. 25 Perko, Revolucija v dr. Tavčarjevi noveli »V Karlovcu«, str. 2. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 183 In vina tudi niso popivali. Davke in desetino so točno opravljali in dolgov niso delali nikdar. Kadar pa je bilo treba, se jim tudi novec ni smilil. V tej maniri se je rod Jerebov v Karlovcu nadaljeval z Valentinovim sinom Janezom Jerebom, ki se je leta 1877 poročil z Marijo Benedik, doma z Gabrške gore. Zvest tradiciji je vzel sedemnajst let mlajšo ženo, na poročni dan jih je štel šestintrideset, ona pa devetnajst. Novembra 1885 se jima je rodil edini otrok, hči Marjana oziroma Marija. Po Janezovi smrti se je vdova Marija ponovno poročila, in sicer z Jernejem Tušarjem, doma iz Novakov. Tokrat je bil precej mlajši ženin, saj je bilo med njima kar dvaindvajset let razlike. V zakonu se je rodila hčer Marija (15. 7. 1899), ki so jo klicali Marička. Nikoli se ni poročila in je do svoje smrti (25. 3. 1945) ostala v Karlovcu. Hči iz prvega zakona, Marjana - Marija Jereb se je po poroki z Jernejem Krekom, rojenim 11. 8. 1880, preselila na njegovo domovanje na Gorenje Brdo, tam se je leta 1919 rodil poslednji pravi Karlovčan, Ciril Krek. Življenje vihra nad nami s silno oblastjo, trgajoč nam iz srca spomine, da izginjajo brez sledu26 Zgodbo mojega starega očeta bi Tavčar prav gotovo vključil v katero svojih povesti, če bi mu bilo dano doživeti jo. Ustaljena tradicija je s Cirilovim prihodom v Karlovec skočila iz okvirov prejšnjih dveh stoletij. 27. 2. 1905 se je na kmetijo Šurkovih na Gorenje Brdo priženila Cirilova mama Marjana - Marija Jereb in prevzela priimek Krek. Njen mož Jernej Krek je zaradi slabih ekonomskih razmer kmalu po rojstvu četrtega otroka odšel v Ameriko, s trebuhom za kruhom. Delo je našel v rudnikih premoga na jugu ZDA, v Novi Mehiki, kamor sta pred njim že odšla njegov brat in oče Pavel Krek. Pavel je prihajal iz številne družine iz Bačen 7 (po domače U Kršiš), klicali so ga Povle. V svojem dolgem življenju je bil najmanj šestkrat v Ameriki in še danes se sprašujemo, kaj je bil dejansko namen njegovih potovanj. Sredi tridesetih let prejšnjega stoletja se je zadnjič vrnil k svoji ženi Maruši in leta 1936 umrl v Poljanah. Jernejev brat je imel hotel na železniški postaji v Ratonu (Nova Mehika), Jernej pa je kmalu postal lastnik manjšega rudnika premoga. Njegova žena pa se je na drugi strani oceana, sama, s štirimi otroki, prebijala kakor je vedela in znala. In čakala na pisma iz Amerike. To je bil čas 1. svetovne vojne, revščina je trkala na vrata in sami ženski z otroki na kmetiji ni bilo lahko. Najstarejša Marija (Micka) je imela komaj osem let, Angela pet, Lojze - najmlajši - pa tri leta. Poleg tega je bila Johana, tretja po vrsti, veliko bolna. 26 Tavčar, Tavčarjevih zbranih spisov II. zvezek, str. 122. 184 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 Leta 1917 ali 1918 je v njihovo življenje vstopil prišlek iz Rusije. Bežal je pred revolucionarnimi prevrati v svoji domovini ali pa je bil kot vojni ujetnik dodeljen na kmetijo na Gorenjem Brdu. Zatočišče si je poiskal pri mladi ženi s štirimi otroki, ki se je v postavnega Slovana zagledala. Za delo ni bil kaj prida, domačini so ga klicali grof in morda je na tem, da je bil modre krvi, tudi kaj resnice. Njegov prihod v tedaj že razpadajočo Avstro-Ogrsko ni zabeležen v nobenih razpoložljivih virih27 in tako sem se lahko oprla le na ustna izročila ljudi, ki so »Rusa« osebno srečali ali pa se ga spominjajo iz pripovedovanj njegovih sodobnikov. Bil je pravi veseljak, ki je znal odlično igrati na več inštrumentov, predvsem na harmoniko. Kjerkoli se je pojavil, je poskrbel za veselo vzdušje. Ime mu je bilo Ladik, edina ohranjena fotografija pa prikazuje čednega moškega v snobovski obleki, z navihanim pogledom v očeh. Sad ljubezni med mojo prababico Marijo Krek in čednim Rusom je bil moj stari oče Ciril. Takratni poljanski župnik je, kljub dejstvu, da je bil Marijin zakoniti mož že vsaj dve leti v Ameriki, v krstno knjigo kot Cirilovega očeta vseeno zapisal Jerneja Kreka. A sreča kakor v Tavčarjevih povestih tudi tu ni trajala dolgo. Ladik je že po nekaj mesecih izginil neznano kam in verjetno nikoli ni videl sina. Ostale pa so pripovedi o radoživem veseljaku, njegova fotografija in nemirni geni, ki jih je v sebi nosil moj stari oče Ciril. Leta 1921 je iz Amerike prišlo pismo. V njem je Jernej Krek pozval svojo ženo, naj se mu z otroki pridruži v rudarskem kraju na jugu ZDA. Naročal ji je, kako naj odda hišo v najem, hkrati pa je izrecno navedel, naj »tisto, kar je medtem pridelala v starem kraju, kar tam pusti«. S »tistim« je seveda imel v mislih mojega starega očeta. Prišlek iz Rusije, oče Cirila Kreka. (vir: družinski arhiv) 27 Prihod ruskih beguncev začnejo arhivski viri beležiti z letom 1921, ko je tudi v Žiri prišla večja skupina, večinoma Ukrajincev, pripadnikov protiboljševističnega gibanja, pod vodstvom generala Vrangla. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 185 Tako se je Marija Krek s tremi otroki (Marijo, Angelo in Lojzetom) leta 1921 slikala za potni list, v Trstu kupila vozovnico in se podala za možem. Bolehno hčer Johano in Rusovega sina Cirila je zaupala v oskrbo svoji materi Mariji Jereb, ki je živela v Karlovcu. Kako se je počutila ob dejstvu, da verjetno za vedno zapušča dva svoja otroka, si lahko le mislimo, ohranjena fotografija s potnega lista prikazuje utrujeno žensko, vdano v svojo usodo. Še ne dveletni Ciril je po odhodu svoje družine prišel živet k stari materi v Karlovec, ki mu je odtlej pomenil dom za vse življenje. S staro materjo Marijo, njenim možem Jernejem, polsestro Johano in teto Maričko so obdelovali nekaj njivic na strmih pobočjih karlovške grape, redili par krav in mleli moko v domačem mlinu. Vem, da je moj stari ata Ciril težko živel zaradi dejstva, da ni imel prave družine in da je bil Rusov sin, kakor so ga radi dražili okoličani. O tem mi je pripovedovala moja stara mama Ivanka, njegova žena, s katero sta se poznala že od malih nog, saj sta bila soseda. Iz trme je prišel na plan njegov nemirni raziskovalni duh. Že kot devetnajstleten fant je ob pomoči sosedov na Karlovščici postavil majhno elektrarno, ki je proizvajala dovolj elektrike za razsvetljavo Karlovca in še treh hiš.28 Bil je izredno praktičen in iznajdljiv, a v vseh stvareh samouk. Elektrika in kasneje tudi električne naprave so bile njegova strast in neredki so hodili k njemu po nasvete glede nakupa ali popravila. Okoliški prebivalci se ga še danes spomni- Fotografija za skupinski potni list. Prva z desne je Angela Krek, mama Marija Krek in Micka (Mary) Krek, sedi Lojze (Loius) Krek (vir: družinski arhiv) 28 Stavba elektrarne še stoji, do nedavnega je bil viden tudi napis na pročelju - »Elektrarna Malenski vrh 1940«. 186 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 jo po njegovih turnih smučarskih spustih z Blegoša in Gore nad Malenskim Vrhom. Smuči je izdeloval sam, tudi za druge. Prav tako je znal narediti izvrstne sode, kadi in čebre. Leta 1940 je bil vpoklican na služenje vojaškega roka v Biograd na Moru, ko se je začela 2. svetovna vojna, je bil star enaindvajset let. Jugoslovanska vojska je po nemškem napadu kmalu razpadla in Ciril je potreboval teden dni, da se je peš in z različnimi prevozi vrnil domov v Poljansko dolino. O zmedenem času, polnem težkih odločitev, ki je sledil, ni nikoli veliko govoril. Po nekaj pozivih, na katere se ni odzval, so ga v drugem poskusu Nemci (1943) našli doma. Prav tisto noč je na karlov-škem hlevu prenočeval ranjeni partizan Živko, ki je ob trumi prihajajočih Nemcev mislil, da iščejo njega. Skušal je pobegniti, vendar so ga Nemci ustrelili, še preden je uspel prečkati potok v grapi pod Karlovcem. Njegovo usodo je v pesem prelila domača partizanska pesnica Pavla Benedik -Tatjana, objavljena je bila tudi v Loških razgledih.29 Cirila so odvedli, a mu je uspelo pobegniti skozi okno kranjske vojašnice, kjer so zbirali mobilizirance, in spet se je peš in skrivaje vračal proti domu. Tam ni mogel ostati, zato se je umaknil k partizanom. Zaradi svojega tehničnega znanja je postal vezist v Vojkovi brigadi in bil že kmalu po prihodu v partizane ranjen, menda se je sam ustrelil v prst na nogi, da ga ne bi poslali na Štajersko. Kot ranjenec je nekaj tednov preživel na domačiji svoje bodoče žene Ivanke, v Dolenji Ravni 1. Tam so mu v senu na hlevu izdolbli pravi bunker in ga oskrbovali s hrano. 29 Benedik, Tovarišu Živkotu, str. 251-252. Ciril Krek kot štirileten fantič s svojo babico Marijo (na levi) in njenim možem Jernejem (na desni). Zadaj stojita njegova teta Marička in polsestra Johana (vir: družinski arhiv) LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 187 Tik pred koncem vojne, 25. marca 1945, so Nemci v maščevalnem pohodu po dolini požgali več mlinov, ker so v njih mleli moko za partizane, na seznamu je bil tudi karlovški. Edina prebivalka Dolenje Ravni 3, Marička Tušar, je živa končala v plamenih. Ko se je Ciril leta 1945 vrnil domov, je našel Karlovec zapuščen in požgan. O tem, kako sta ga z golimi rokami obnavljala, je rada pripovedovala moja stara mama Ivana.30 Najprej sta morala izdelati orodje, nato opeke, žgala sta apno v jami blizu hiše in počasi sta iz ruševin na požganini spet vstala karlovška hiša in mlin. Že med vojno se jima je rodil prvi otrok Lojze (1944), ki od leta 1964 živi v Frankfurtu na Maini. Sledila je Marija (1947), to je moja mama, in najmlajša Milka (19512004). Koliko zgodb iz njihovega otroštva sem slišala, največ po zaslugi stare mame, ki nam je ob večerih in med vsakodnevnimi opravili pripovedovala, kako je bilo nekoč! Velikokrat jo je v pripovedi dopolnila tudi moja mama. Najraje sem poslušala o njihovih dogodivščinah na poti v šolo, ki so jo sprva obiskovali na Malenskem Vrhu, od 5. razreda naprej pa v Poljanah. Do tja je bilo uro in pol, nazaj pa včasih tudi tri. Stari ata Ciril je svoje otroke že zgodaj naučil smučati in jim tudi izdelal smuči. Seveda so morali veliko pomagati doma na kmetiji, a nihče od njih ni ostal, vsi trije so se odselili. Ivana je zgodaj ovdovela, saj je Ciril umrl že leta 1981, pokopan je na poljanskem pokopališču. Po njegovi smrti je v Karlovcu ostala sama. Ob pomoči svojih otrok, zetov in vnukov je pospravljala seno s karlovskih bregov, redila kravo in nekaj ovc ter obdelovala njivo in vrt. Nato je leta 2008 tudi sama odšla za možem Cirilom. Moje brezskrbno otroštvo je v veliki meri povezano s tem krajem v globeli pod Blegošem in z njunima zadnjima prebivalcema. Na počitnicah, ki sem jih preživljala v Karlovcu, ni bilo nikoli dolgčas. Najbolj so mi ostale v spominu vožnje s Puchovim motorjem, s katerim se je naokrog prevažal stari ata Ciril. Vnuke je, enega po enega, naložil predse na sedež motorja in vsakega zapeljal »en krog.« Ata in mama, kakor smo jima rekli, sta nas vedno znala zaposliti. Sama pa nista bila dosti drugačna od Karlovčanov iz Tavčarjeve novele, delala sta do konca. 30 Ivana Krek, rojena Miklavčič, se je rodila 25. decembra 1922, v Dolenji Ravni 1. 188 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 Mnogo je stvari, ki so se mi je za vedno vtisnile in predstavlja drag spomin na moje karlovske prednike. Predvsem pa sem ob njih spoznala, kako zelo resnične so Tavčarjeve besede, ki jih je sicer položil v usta Visočanu Polikarpu Khallanu, prav lahko pa bi jih izgovoril tudi kateri od Karlovčanov: Zemlja domača - ni prazna beseda: del je mojega življenja, in če se mi vzame zemlja, se mi je tudi vzelo življenje.... Mogoče, da je težko umreti - moja vera to ni! - ali toliko zapišem, da bi raje umrl sredi domače doline, bodisi od gladu, nego na zlatem stolu nemškega cesarja, kjer bi imel vsega na kupe!31 Zaključek Skoraj bi z lehko vestjo trdil, da je bil Karlovec pred dvesto leti takšen, kakor je še danes. Gotovo pa je, da bi stari Karlovčani, ko bi vstali iz svojih že davno pozabljenih grobov, današnji Karlovec takoj zopet spoznali, in da bi se, ko bi jim bilo dovoljeno vrniti se v slabo to naše življenje, temu življenju takoj zopet privadili - ker v Karlovcu je še vse tako kot nekoč.32 VIRI: Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): NŠAL, Krstna knjiga župnije Poljane 1864-1890. NŠAL, Krstna knjiga župnije Poljane 1749-1759. NŠAL, Krstna knjiga župnije Poljane 1737-1749. NŠAL, Krstna knjiga župnije Poljane 1721-1737. Arhiv Republike Slovenije (ARS): SI_AS_176, Franciscejski kataster za Kranjsko, 1823-1869, k.o. Gorenja Ravan. LITERATURA: Benedik, Pavla - Tatjana, Tovarišu Živkotu (padel 16. julija 1943), Loški razgledi 22, Škofja Loka: Muzejsko društvo 1975, str. 251-252. Blaznik, Pavle: Kolonizacija Poljanske doline. Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1938. Blaznik, Pavle: Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva 1510. V: Loški razgledi 5, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1958, str. 119-127. Blaznik, Pavle: Srednjeveški urbarji za Slovenijo. Zvezek 4, Urbarji freisinške škofije. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1963. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973-1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973. Blaznik, Pavle: Zgodovinski razvoj Freisinškega loškega gospostva. V: Loški razgledi 19, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1972, str. 15-47. 31 Tavčar: Visoška kronika, str. 285-286. 32 Vsa besedila, pisana poševno, so vzeta iz Tavčarjeve novelete V Karlovcu, razen če je navedeno drugače. LR 60 / Tavčarjev in moj Karlovec 189 Boršnik, Marja: Pol stoletja narazen. V: Jezik in slovstvo, letnik 6, št. 3, Ljubljana, 1960, str. 87-91; letnik 6, številka 4, Ljubljana196l, str. 113-119. Dolenc, Janez: Kres na Grebljic: povedke z Loškega pogorja. Ljubljana: Kmečki glas, 2000. Fortuna, Julka: Anekdote izpod Blegoša. V: Loški razgledi 27, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1980, str. 325. Fortuna, Julka: Življenje pod Blegošem med obema vojnama. V: Loški razgledi 25, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1978, str. 190-195. Kocijan, Gregor: Tavčarjeva kratka pripoved 1871-1880. V: Jezik in slovstvo, letnik 28 št. 7/8, Ljubljana 1982/1983, str. 254-265. Kos, Franc: Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Ljubljana: Matica Slovenska, 1894. Leon, Emil: V Karlovci, v: Letopis Matice slovenske za leto 1880. Ljubljana: Matica Slovenska, 1880. Perko, Lovro: Revolucija v dr. Tavčarjevi noveli »V Karlovcu« V: Slovenski narod, letnik 63, št. 30, Ljubljana 1930, str. 2. Šlebinger, Janko: Jereb Gregor. V: Slovenski biografski leksikon, elektronska izdaja, Ljubljana: SAZU, 2009. Tavčar, Ivan: Cvetje v jeseni. V: Ljubljanski zvon, 37/1917, št. 3, str. 247. Tavčar, Ivan: Povesti. Ljubljana: Kleinmayr & F. Bamberg, 1896. Tavčar, Ivan: Tavčarjevih zbranih spisov LL zvezek. Ljubljana: Tiskovna zadruga, 1929. Tavčar, Ivan: Visoška kronika. Zbrano delo, 6. knjiga. Ljubljana: DZS, 1958, str. 285-286. Tavčar, Ivan: Zbrani spisi. Ljubljana: Državna založba, 1951. Torkar, Igor: Ravbarski cesar. V: Loški razgledi 13, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1966, str. 115-138. Summary Tavcar's and my Karlovec The writer Ivan Tavčar also drew material for his novels and short stories from farm life, where he obtained inspiration for the characters and their destinies. In 1880, under the pseudonym Emil Leon, he published a short story in Letopis matice slovenske entitled In Karlovec, which is among his less well-known works. The fictional story takes place on an isolated farm below Blegoš to which, in the revolutionary year 1848, the Countess Ana fled from her nearby manor house. The family that then lived at Karlovec numbered only sturdy sons and one daughter and its head was the farmer 'original', Aleš. The basis for the creation of the story is a real event that occurred at the inn Na Vidmu in Poljane around 1870. The writer breathed into the protagonists the characters and appearance of the real Karlovec people who in his time lived in the gorge below Blegoš, where he himself like to go fishing. The present contribution, which sheds light on the history of the farm at Dolenja Ravan 3 and its inhabitants up until today, was created through historical fact, research of literary historians last century and new understandings. The material for fiction did not run short with the ending of Tavčar's time - the stories that the successors of Tavčar's Karlovec people have lived are as if they were taken from his short stories. 190 Tavčarjev in moj Karlovec / LR 60 Marta Triler Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja Izvleček Članek obravnava uršulinsko zunanjo in notranjo ljudsko šolo v Škofji Loki v 19. stoletju, kot je opisana v arhivskih virih. Izbrana so šolska leta 1847/48, 1848/49, 1864/65 in 1869/70, za katera je ohranjenega največ gradiva. Časovna omejitev je čas pred letom 1872, ko je šola dobila pravico javnosti. Pred tem letom so dekleta dvakrat letno delala javni izpit. Izpitni dokumenti in Letna poročila ob koncu šolskega leta so uporabljeni kot temeljni arhivski vir. Dokumenti so obravnavani pod tremi vidiki: rojstni kraj učenk, poklic staršev in učni uspeh učenk. Abstract Education for girls in Škofja Loka in the second half of the 19th century The article deals with the Ursuline day and boarding primary school in Škofja Loka in the 19th century, as described in archive sources. The school years 1847/48, 1848/49, 1864/65 and 1869/70 were chosen, for which the most material has been preserved. The time limit is the time before 1872, when the school obtained the right to be public. Prior to that, girls sat a public exam twice a year. The exam documents and Annual Report at the end of the school year are used as basic archive sources. The documents are discussed from three aspects: birthplace of the pupil, occupation of the parents and educational success of the pupils. Prihod uršulink v Škofjo Loko Prihod uršulink v Škofjo Loko je tesno povezan z jožefinskimi reformami in razpustitvijo samostana klaris. 12. 10. 1782 so v škofjeloški klariški samostan iz Gradca prispele tri uršulinke: m. Marija Emerika grofica Batthyany, m. Katarina Amon in m. Mihaela Wahrheit. Pridružilo se jim je 13 klaris iz škofjeloškega samostana in redovnica iz ljubljanskega klariškega samostana. Uršulinke so redovno življenje s strogo (papeško) klavzuro združevale z delom vzgoje in poučevanja, LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 191 Risba loškega uršulinskega samostana, 1883. (hrani: AUSL) temu so bile prilagojene tudi postavitve samostanskih zgradb in struktura šole. Šolske stavbe so bile vedno v sklopu samostanskega kompleksa, celotno »območje« samostana in vrtov je bilo obdano z zidom. Uršulinska ljudska šola je bila namenjena samo dekletom, delila se je na zunanjo (tudi vnanjo) in notranjo. Še leta 1874 je bila uršulinska šola v Škofji Loki edina štirirazredna dekliška šola in ena od štirih štirirazrednic v kranjskem šolskem okraju.1 Zunanja šola Po prihodu v Škofjo Loko so uršulinke preuredile del prostorov za samostansko cerkvijo, na današnji Klobovsovi ulici 2, in 16. 11. 1782 odprle zunanjo ljudsko šolo2 za dekleta, ki so vsako jutro prihajala v šolo in se po pouku vračala domov. Pouk je potekal v slovenskem jeziku,3 nemščina je bila učni predmet. Šola je leta 1824/25 imela naziv dekliška industrialna4 in glavna šola, leta 1855/56 se je razvila v štirirazrednico, 1889/90 v petrazredno ljudsko šolo, leta 1920/21 pa je dobila še šesti razred. Poleg predmetov glavne šole so se dekleta lahko učila pletenja, vezenja in šivanja (industrialna šola) ter udeleževala dodatnih dejavnosti. 1 Imenik šolskih oblastnij 1874. Druge štirirazredne šole v kranjskem šolskem okraju so bile v Škofji Loki (deška), Kranju (mešana) in Tržiču (mešana). 2 Šola je bila že v začetku trirazredna in je delovala po programu glavne šole, saj je Marija Terezija v šolski uredbi leta 1774 predpisala, naj bodo v samostanih po možnosti glavne šole. 3 AUŠL, Uršulinske šole, t. e. 3, Jahresbericht 1904/05, str. 37. 4 V besedilu za »Industrialschule« uporabljam izraz »industrialna šola«, kot je uporabljen v zborniku Tristo let ljubljanskih uršulink. V letnih poročilih škofjeloških šol se uporablja izraz »Obertnijska šola«. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 192 Od leta 1857 dalje je v sklopu zunanje šole delovala nedeljska šola,5 ki jo je 1889 nadomestila ponavljalna šola od četrtkih. Vpisi v izpitnem katalogu nižjega oddelka 1. razreda, 1849. (hrani: AUŠL) Šolski okoliš Sprva je šolski okoliš zajemal le kraja Škofja Loka in Stara Loka z najbližjimi vasmi. Leta 1839/406 so bili všolani otroci iz 14 krajev7 župnije Škofja Loka: mesta Škofja Loka, predmestij Karlovec, Trata, Studenec in Kapucinsko predmestje ter vasi Trata, Vincarje, Godešič, Lipica, Bodovlje, Suha, Hosta, Puštal in Zminec. 16 krajev8 iz te župnije je bilo toliko oddaljenih od šole, da otroci iz njih niso bili všolani. To so bili kraji: Gorenja Senica, Gorenja vas, Reteče, Sv. Barbara, Sv. Ožbolt, Sv. Andrej, Staniše, Sv. Petra hrib, Sv. Filip in Jakob, Log, Gabrk, Brode, Sopotnica, Sv. Florjan, Breznica in Gabrovo. Župnija Stara Loka je obsegala kraj Stara Loka in vasi Binkelj, Trnje, Vešter, Virlog, Stari Dvor, Grenc, Virmaše, Sveti Duh, Forme, Žabnica, Šutna, Dorfarje, Crngrob, Moškrin in Pevno. Obiskovanja pouka so bili zaradi oddaljenosti oproščeni otroci s Križne Gore, Planice in iz Spodnjih Bitenj. Leta 1851 so bili všolani otroci iz vseh krajev škofjeloške in starološke župnije, ne glede na oddaljenost od šole.9 Število učenk se s tem ni bistveno povečalo, saj je iz novo všolanih krajev leta 1865 obiskovalo pouk 7 deklet, leta 1870 pa 6 deklet. Za otroke iz oddaljenih vasi so bile kasneje ustanovljene šole v Žabnici (1869) in Retečah (1891). V letih 1848 in 1849 je v dokumentih pri učenkah vpisana rojstna župnija, kasneje rojstni kraj. 5 Nedeljska šola je bila namenjena učencem med 12. in 15. letom. Uradno je imela ponavljalni značaj. Obiskovala so jo tudi dekleta, ki niso hodila v redno šolo, zato so bila glede na vsakoletno situacijo razdeljena v več oddelkov: tako za začetno opismenjevanje, kot tudi za ponavljanje in nadgrajevanje znanja rednega pouka. 6 NŠAL, ŽA Stara Loka, t. e. 47, spisi, Summarische Uebersicht 1840, 19. 10. 1840. 7 V virih: »eingeschulte Ortschaften«. 8 V virih: »nichteingeschulte Ortschaften«. 9 NŠAL, ŽA Stara Loka, t. e. 49, spisi, Tabele über den Zustand 1851, 18. 10. 1851. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 193 Poleg domačink so zunanjo šolo obiskovala tudi dekleta, rojena v drugih krajih današnje Slovenije10 in izven nje (Trst, Želine na Koroškem). V času šolanja so nekatera od njih bivala pri domači družini, ki se je preselila v Škofjo Loko,11 druga pri sorodnikih12 ali hranodajalkah.13 Dekleta, ki niso spadala v domači šolski okoliš, so v šolskih statistikah označena kot »tuja« ali pa niso evidentirana.14 Poklici staršev Izpitni dokumenti prikazujejo družinsko okolje, v katerem so odraščale učenke. Za leti 1848 in 1849 so ohranjeni podatki za zunanjo in notranjo šolo, za leti 1865 in 1870 pa le za zunanjo šolo.15 Leta 1847/48 in 1848/49 je bila uršulinska zunanja šola trirazredna, 1. razred je imel nižji (elementarni) in višji oddelek. Pouk je leta 1847/48 obiskovalo 230 deklet, leta 1848/49 pa 238. Leta 1864/65 in 1869/70 je bila šola štirirazredna. V letu 1864/65 je ljudsko šolo obiskovalo 232 deklet, 160 deklet pa nedeljsko šolo. Leta 1869/70 je pouk v ljudski šoli obiskovalo 228, nedeljsko šolo pa 220 deklet. Podatki o poklicu staršev so za obe leti znani le za ljudsko šolo. 10 Npr. Žiri, Selca, Sora, Ljubljana, Kranj, Smlednik, Gorenja vas, Železniki, Poljane, Tržič, Stari trg pri Ložu, Celje, Mavčiče, Idrija, Polhov Gradec, Stražišče pri Kranju, Medno, Zagorje, Goričane, Podbrezje, Naklo, Novo mesto, Domžale, Ribnica, Kočevje, Kropa, Grad (Bled), Kranjska Gora ... 11 Družina Steska je leta 1869 stanovala v Škofji Loki št. 114, otroci so bili rojeni v Ljubljani (Maria Anna in Emma), Radovljici (Eduard, Adolf in Anna) ter Škofji Loki (Melania). Družina se je po letu 1870 vrnila v Ljubljano, kjer je hči Emma obiskovala zunanjo dekliško šolo pri uršulinkah, njeno ime je leta 1871 in 1872 vpisano v Letnem poročilu Uršulinske dekliške šole v Ljubljani. Podobno družina Fabiani iz Škofje Loke št. 120, kjer je bila najstarejša hči Hedwig rojena v Novem mestu, Emil, Karolina, Karl in Ernst pa že v Škofji Loki. Prav tako je v Škofji Loki živela družina učitelja Janeza Zettla, njegova hči Marija je bila rojena na Bledu. 12 Katarina in Joana Rudolf sta bili rojeni v Ljubljani, med šolanjem sta živeli pri teti, v Škofji Loki št. 42. 13 Hranodajalke ali stanodajalke so bile ženske, ki so sprejemale na stanovanje in hrano šolarje ali šolarke iz drugih krajev. Poklic zasledimo v Škofji Loki v popisu prebivalstva iz leta 1869 in kasneje. 14 NŠAL, ŽA Stara Loka, t. e. 47, spisi, Summarische Uebersicht 1841. 15 Za posamezna leta so bili uporabljeni naslednji dokumenti: 1848: AUŠL, Uršulinske šole, Prüfungs-Extract 1848, t. e. 4. 1849: AUŠL, Uršulinske šole, Prüfungs-Extract 1849, t. e. 4. 1865: AUŠL, Uršulinske šole, Prüfungs-Extract 1865, t. e. 4, in SŠM, Razredba učenk 1865. 1870: AUŠL, Uršulinske šole, Prüfungs-Extract 1870, t. e. 4, in SŠM, Razredba učenk 1870. Kjer v nadaljevanju ni posebej napisano, gre za tu navedene vire. Letnice uporabljenega dokumenta so v članku navedene glede na čas izpita ob koncu šolskega leta. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 194 Poklice staršev učenk zunanje šole lahko razdelimo na tri skupine: poklici, povezani s podeželjem (zemljak,16 kmetovalec, kajžar, gostač in dninar), sledijo trgovci in obrtni poklici ter poklici, ki jih ne moremo uvrstiti ne v prvo ne v drugo skupino. Večji del so to uradniki ali premožnejši posestniki. Na koncu je še nekaj oznak, ki pomenijo stan osebe (vdova, sirota). Spodnja razpredelnica prikazuje število deklet, katerih starši so opravljali posamezni poklic v absolutnih številkah in odstotkih za posamezno leto. Šolsko leto 1847/48 1848/49 1864/65 1869/70 Učenke Število % Število % Število % Število % Poklic--. učenk učenk učenk učenk staršev zemljak 41 17,8 38 15,9 66 28,4 29 12,3 kmetovalec - - - - - - 18 7,9 IV zemljak - - - - 4 1,7 - - zemljakinja17 - - - - - - 1 0,44 kajžar 37 16,1 42 17,6 41 17,7 51 22,4 kajžarica - - - - - - 6 2,6 qostač 23 10 29 12,2 32 13,8 48 21,05 gostja - - - - - - 1 0,44 dninar 32 13,9 34 14,3 - - 1 0,44 trgovec 15 5,6 15 6,3 1 0,43 2 0,88 kramar 2 0,87 3 1,3 - - - - gostilničar 7 3 8 3,4 5 2,15 3 1,3 gostilničarka - - - - 1 0,43 1 0,44 glavnikar 7 3 6 2,5 2 0,86 1 0,44 tkalec 6 2,6 7 2,9 2 0,86 2 0,88 krznar 6 2,6 5 2,1 1 0,43 1 0,44 krojač 6 2,6 5 2,1 6 2,6 4 1,75 tesar 4 1,7 4 1,7 2 0,86 1 0,44 kovač 3 1,3 2 0,86 7 3,02 4 1,75 čevljar 3 1,3 6 2,5 3 1,3 3 1,3 urar 2 0,87 2 0,86 - - 2 0,88 izdelovalec mila 2 0,87 2 0,86 - - - - usnjar 2 0,87 3 1,3 4 1,7 1 0,44 klobučar 1 0,43 1 0,44 1 0,43 1 0,44 klobučarka - - - - - - 1 0,44 pek 2 0,87 2 0,86 1 0,43 4 1,75 lectar 2 0,87 1 0,44 - - - - brivec 2 0,87 3 1,3 - - - - kamnosek 2 0,87 1 0,44 - - - - zidar 1 0,43 1 0,44 - - 1 0,44 ključavničar 1 0,43 - - 1 0,43 1 0,44 sodar 1 0,43 1 0,44 1 0,43 1 0,44 mlinar 1 0,43 - - 2 0,86 - - mesar 1 0,43 - - 1 0,43 2 0,88 mizar 1 0,43 2 0,86 - - 1 0,44 barvar 1 0,43 2 0,86 - - - - sedlar 1 0,43 2 0,86 - - - - 16 Prevod nemškega izraza Hubler, ki pomeni posestnika cele hube. 17 Prevod nemškega izraza Hublerin, ki pomeni posestnico hube. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 195 ribič 1 0,43 - - - - - - žebljar 1 0,43 - - - - - - rudar - - 1 0,44 1 0,43 - - rokodelec - - 1 0,44 - - - - šivilja - - - - - - 3 1,3 dimnikar - - - - - - 1 0,44 lekarnar - - - - - - 1 0,44 vrvar - - - - - - 1 0,44 perica - - - - - - 1 0,44 zdravnik 3 1,3 2 0,86 - - - - višji nadzornik 2 0,87 - - 2 0,86 - - mestni sodnik 2 0,87 2 0,86 - - 1 0,44 učitelj 2 0,87 2 0,86 - - 1 0,44 uradnik 1 0,43 2 0,86 1 0,43 3 1,3 pisar 1 0,43 - - 4 1,7 2 0,88 loterist 1 0,43 1 0,44 - - - - zakupnik konzumnega davka 1 0,43 - - - - - - glavar - - - - 1 0,43 - - poštni odpravnik - - - - 2 0,86 - - davčni uradnik - - - - 1 0,43 - - pobiralec vinskega daca - - - - 1 0,43 - - pobiralec davkov (dacar) - - - - - - 1 0,44 hišni posestnik - - - - - - 5 2,2 župan in zemljiški posestnik - - - - - - 2 0,88 aktuar - - - - - - 2 0,88 upravnik - - - - 1 0,43 - uradniški služabnik - - - - 2 0,86 3 1,3 c. kr. načelnik urada - - - - 1 0,43 - - ranocelnik - - - - 1 0,43 - - cerkovnik - - - - 3 1,3 1 0,44 vdova - - - - 1 0,43 1 0,44 dekla - - - - - - 3 1,3 beračica - - - - - - 1 0,44 sirota - - - - 1 0,43 3 1,3 brez podatka - - - - 2518 10,8 1 0,44 Skupaj 230 238 232 228 18 Za leto 1864/65 manjkajo vsi podatki za 24 učenk 1. razreda, ki so obiskovale pouk le v poletnih mesecih. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 196 Podatki za leti 1848 in 1849 so glede na zvrsti poklicev in delež posameznih poklicev zelo podobni, saj gre za dve zaporedni leti in so pouk obiskovala večinoma ista dekleta. V letih 1865 in 1870 se pojavijo novi uradniški poklici in ženske kot nosilke dejavnosti oziroma poklica (zemljakinja, kajžarica, gostja, gostilničar-ka, šivilja, klobučarka, perica, dekla, vdova, sirota, beračica). V vseh letih je največji delež deklet (med 57 % in 67 %) prihajal s podeželja. Medtem ko se je z leti število deklet iz družin dninarjev zelo zmanjšalo, se je povečeval delež deklet iz družin gostačev in kajžarjev. Obrtni poklici se v letih 1865 in 1870 na novo skoraj ne pojavljajo več, zmanjšal se je tudi delež deklet iz trgovskih družin. V 70. letih prihaja več deklet iz družin uradnikov ali večjih posestnikov. V letih 1865 in 1870 se v primerjavi s prejšnjima letoma pokaže večji razpon v družbenem statusu deklet na zunanji šoli: več je deklet iz družin uradnikov in premožnejših družin, na drugi strani pa več iz socialno šibkih in tudi enostaršev-skih družin. Učni uspehi učenk Učni uspeh učenk je pokazatelj ne le šolskega dela, ampak vsega, kar je vplivalo na življenje deklet: naravna nadarjenost, bolj ali manj spodbudno domače okolje, šolsko okolje in zavzetost deklet samih. Ocenjevalna lestvica19 je bila: »pohvaljene« za najboljši uspeh, nato »dobro so se učile«, »srednje so se učile« in »slabo so se učile«. Razpredelnica prikazuje uspeh učenk po razredih v posameznem letu ob koncu šolskega leta. Šolsko leto 1847/48 1848/49 \ Razred Uspeh \ 1. razr. nižji odd. 1. razr. višji odd. 2. razr. 3. razr. 1. razr. nižji odd. 1. razr. višji odd. 2. razr. 3. razr. pohvaljene 18 16 7 14 32 29 11 9 »dobro« 42 27 15 7 27 16 8 7 »srednje« 6 4 7 1 8 5 5 - »slabo« 1 1 2 2 - - - - neocenjene 46 6 7 1 57 10 11 3 Skupaj 113 54 38 25 124 60 35 19 Pri šolskih rezultatih je opazno veliko število neocenjenih učenk v nižjem oddelku 1. razreda. Podrobnejši pregled dokumentov pokaže, da se je še vedno izvajalo določilo šolskega zakona iz leta 1774, ki je omogočalo obiskovanje pouka 19 V različnih dokumentih se uporabljajo različni izrazi za uspeh: »pohvaljene so bile«: sehr gut, 1. Classe mit Vorzug, ausgezeichnet; »dobro so se učile«: gut, 1. Classe, guten Fortgang; »srednje so se učile«: mittelmässig, 2. Classe; »slabo so se učile«: schwach, 3. Classe. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 197 samo v zimskem času, za otroke stare 9 do 13 let, ki so v poletnih mesecih pomagali staršem pri delu. V poletnih mesecih (od ponedeljka po veliki noči do sv. Mihaela) so obiskovali pouk otroci od 6. do dopolnjenega 8. leta starosti. Te učenke ob koncu leta niso delale izpitov, ker ob tem času niso obiskovale pouka ali zaradi krajšega obiskovanja pouka niso obvladale predpisane snovi. Tako so počasneje napredovale in nekatere končale šolanje z višjim oddelkom 1. razreda.20 To pojasnjuje tudi nizko število učenk v višjih oddelkih. Obiskovanje pouka le del šolskega leta zaradi dela doma je poleg odsotnosti zaradi bolezni in revščine (pomanjkanje obleke) glavni razlog neocenjenosti tudi v višjih razredih. Leta 1865 in 1870 je bila šola štirirazredna, poleg ocen iz predmetov glavne šole so v poročilu ob koncu leta ovrednotene tudi druge dejavnosti, ki so se jih udeleževale učenke. Šolsko leto 1864/65 1869/70 Razred 1. razr. 2. razr. 3. razr. 4. razr. 1. razr. 2. razr. 3 razr. 4. razr. Uspeh pohvaljene 26 16 12 9 23 17 11 5 dobro 37 19 14 5 45 19 15 7 srednje 20 10 - - 14 15 8 2 slabo 1 - - - - 1 - - neocenjene 24 - - - 23 - - - predčasno končale 9 16 6 8 9 4 5 5 Skupaj 117 61 32 22 114 56 39 19 Najboljše učenke izmed tistih, ki so v posameznem razredu dosegle pohvalni uspeh, so prejele šolsko darilo. Leta 1865 ga je dobilo 7 učenk iz 1. razreda, 4 iz 2., 3 iz 3. in 4 iz 4. razreda. Za leto 1865 je poleg uspeha pri rednem pouku predstavljen tudi seznam učenk, ki so dosegle dober uspeh pri učenju ročnih del (»industrialna šola«) in na zunanji risarski šoli. Leta 1870 se seznam razširi še na dodatni pouk v šivanju in petju. V kategorijo »neocenjene« in »predčasno končale« lahko uvrstimo učenke, ki so pouk obiskovale samo del šolskega leta (predvsem 1. in 2. razred) ali so dopolnile 12 let in začele obiskovati nedeljsko šolo (predvsem 4. razred). Glede na leti 1848 in 1849 se delež deklet, ki so obiskovala pouk le del šolskega leta, zmanjšuje. 20 Iz dokumentov lahko razberemo, da so ta dekleta ob koncu šolanja (po)znala mali katekizem, branje, lepopis pisanih črk, osnove ustnega izražanja, računanje na pamet, pravilno izgovarjavo in ženska ročna dela. Ovrednoteni so bili tudi vedenje, sposobnosti, praktična uporaba sposobnosti. Nižji in višji oddelek 1. razreda sta tako vsebovala program trivialne šole. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 198 Notranja šola Notranja šola je bila povezana z bivanjem v penzionatu (internatu) ali s »celodnevnim poukom« za dekleta, ki so bivala v Škofji Loki in okolici. Večinoma so jo obiskovala dekleta iz drugih krajev in premožnejših družin, saj je bilo, za razliko od brezplačne zunanje šole, za gojenke treba plačevati mesečnino. Ta je vsebovala prispevek za bivanje v internatu (oskrba, hrana, pranje, ogrevanje, razsvetljava ...) in pouk neobveznih predmetov. Pouk obveznih učnih predmetov je bil tudi tu brezplačen.21 Vsako leto je bila kaka gojenka oproščena plačila in je med šolanjem bivala v zavodu brezplačno. Dekleta, ki so bila v zavodu samo čez dan, so plačevala le del prispevka. 22 Pouk je potekal v nemškem jeziku.23 Slovenščina je bila obvezen predmet za gojenke, ki jim je bila materni jezik, druge so imele možnost znanje slovenščine izpopolnjevati ali se je učiti kot tuj jezik. Poleg splošnih predmetov glavne in industrialne šole so se dekleta lahko učila risanja, glasbe (kitara, klavir, citre, petje), ob prostih dneh tudi šivanja perila in oblek. Med neobveznimi predmeti je bilo tudi učenje jezikov: italijanščine, francoščine, slovenščine24 ter geografije, zgodovine, fizike in prirodopisa. Notranja šola je bila istočasno normalka za dekleta in je omogočala usposabljanje za učiteljski poklic.25 Neobveznih predmetov so se velikokrat učila dekleta, ki so že končala osnovno izobraževanje in so dopolnjevala izobrazbo v ponavljalnem letniku. Njihova starost ob zaključku šolanja seže do 17. ali 18. leta. Podatki o poklicih staršev so dostopni le za leti 1948 in 1849, rojstni kraj gojenk in njihov šolski uspeh pa tudi za leti 1865 in 1870. 21 AUŠL, Uršulinske šole, Prospekt učilišča in vzgajališča uršulinskega v Škofji Loki na Gorenjskem, t. e. 9. 22 Leta 1847 je obiskovalo notranjo šolo 32 gojenk. 18 jih je plačalo mesečnino, 7 jih je bivalo brezplačno, 7 je bilo v šoli samo čez dan in so se zvečer vračale domov. Vir: NŠAL 31, Šolstvo, Ausweis des Zustandes des Ursulinen Convictes oder Lehranstalt vom Jahre 1847, t. e. 26. 23 Za dekleta, ki ob vstopu v zavod niso znala nemško, je bil pouk v njihovem maternem jeziku, dokler se niso naučila dovolj nemščine, da so lahko sledila pouku. Vir: AUŠL, Uršulinske šole, F. IV, Z 24, Fragebogen über den Stand der Privat Volkschule am 30. 4. 1890, t. e. 5. 24 Učenje slovenskega jezika je v notranje šole uvedel Matija Jeriha, ki je med letoma 1864 in 1894 deloval kot spiritual v uršulinskem samostanu v Škofji Loki. Sam je poučeval gojenke, ki so se pripravljale na učiteljski poklic. Prva omemba učenja slovenščine kot neobveznega predmeta je v Letnem poročilu iz 1867. Omenjena je gojenka Agnes Tamaro iz Izole, iz ponavljalnega razreda, ki je bila odlikovana iz slovenščine. Leta 1868/69 je bilo iz slovenščine pohvaljenih že 12, leta 1869/70 pa 15 gojenk. 25 Prvi zapis o normalki (»Schola normali«) v Škofji Loki zasledimo v zapisniku kanonične vizitaci-je v uršulinskem samostanu, leta 1792. Vir: NŠAL 4, f. 23/I, Ausweis der in dem Ursulinenkloster zu Laack J. 1792 befindlichen Frauen. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 199 -J ■Jk \ * Mons. Matija Jeriha (1828-1906), spiritual v uršu-linskem samostanu v Škofji Loki in učitelj na notranji šoli med letoma 1864 in 1894. (iz: Jahresbericht 1906, str. 5) Portret m. Benedikte de Renaldy, učiteljice na notranji šoli, voditeljice penzionata in predstojnice škofjeloškega uršulinskega samostana med letoma 1862 in 1891. (hrani: AUŠL) Šolski okoliš Dekleta v notranji šoli so bila večinoma iz bolj oddaljenih krajev današnje Slovenije26 in iz sosednjih držav, med katerimi so bili v ospredju Trst, Reka in koroški kraji (Celovec, Borovlje, Pliberk, Beljak, Podklošter, Špaterjan na Koroškem). Posamezne učenke so bile rojene v Rovinju, Zagrebu, Krapini, Varaždinu, Poreču, Senju, Dalmaciji, Zemunu, Sterzingu na Južnem Tirolskem, Castelnuovi, na Dunaju, v Grazu, Salzburgu, Sopronu ... Šolo so obiskovala tudi nekatera dekleta iz Škofje Loke in bližnje okolice (Poljane nad Škofjo Loko, Bukovščica, Sv. Filip in Jakob), katerih starši so opravljali javne službe ali imeli večja posestva. Iz Ljubljane, Kranja, Radovljice, Slovenj Gradca, Trsta in Reke so prihajale gojenke iz več družin, od drugod le posamezna dekleta. 26 Npr. Ljubljana, Kranj, Tržič, Radovljica, Kamnik, Medvode, Postojna, Motnik, Železniki, Idrija, Senožeče, Terboje, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Lož, Izola, Litija. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 200 Poklici staršev Podobno razpršeni kot kraj rojstva gojenk so tudi poklici staršev. Leta 1848 je notranje šole obiskovalo 36 gojenk. Največ jih je bilo iz družin trgovcev in uradnikov (po 5), hišnih posestnikov (4) in zemljiških gospodov (3). Dve dekleti sta bili iz učiteljske družine (hčeri učitelja iz Škofje Loke), po ena gojenka pa je bila hči zdravnika, gozdnega nadzornika, doktorja, lectarja, zemljiškega posestnika, advokata, glavarja, portretista, organizatorja pošte, krčmarja, irharja, izdelovalca mila, stavbenika, profesorja, lastnika steklarne in blagajničarja. V enem primeru poklic staršev ni naveden. Leta 1849 se je število gojenk zmanjšalo na 27. Razlog je bila politična situacija, saj samostanska kronika piše, da je bilo »zaradi kritičnih časov precej manj gojenk«.27 Med poklici staršev so po štirikrat omenjeni trgovec, c. kr. major in uradnik, po dvakrat hišni posestnik in zemljiški gospod. Preostalih 10 poklicev je omenjenih po enkrat: zdravnik, gozdni nadzornik, doktor, učitelj, veletrgovec, zemljiški posestnik, advokat, apelacijski svetnik, lastnik steklarne in stavbenik. Enkrat poklic staršev ni omenjen. Za leti 1865 in 1870 poklici staršev niso znani. Uršulinke in gojenke na loškem gradu pred letom 1902. (hrani: AUSL) 27 AUŠL, Kronika 1683-1891: klarise in uršulinke, str. 144, t. e. 2. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 201 Učni uspehi učenk Leta 1848 in 1849 je bila notranja šola trirazredna. Leta 1848 so bile v 1. razredu 4 gojenke, v 2. jih je bilo 13 in v 3. razredu 19. V 1. razredu so 3 učenke dosegle pohvalen uspeh, ena pa dobrega. V 2. razredu so bile pohvaljene 4 učenke, 5 jih je doseglo dober uspeh, 2 srednjega, 2 nista bili ocenjeni. V 3. razredu je bilo 12 pohvaljenih, 1 je dosegla uspeh dobro, 6 je bilo neocenjenih. Neocenjene učenke so bile, razen ene, starejše od 13 let. Leta 1849 so bile 4 gojenke v 1. razredu, 13 jih je bilo v 2. in 10 v 3. razredu. V 1. razredu je bila 1 gojenka pohvaljena, druge 3 so dosegle uspeh dobro. V 2. razredu sta dosegli pohvalen uspeh 2 učenki, 6 jih je doseglo uspeh dobro, 1 srednji uspeh, 4 pa niso bile ocenjene. Izmed teh so bile 3 všolane med letom. 3. razred je s pohvalnim uspehom končalo 7 učenk, 3 pa niso bile ocenjene in so glede na starost verjetno že med letom končale šolanje. Leta 1865 je imela notranja šola štiri redne razrede in ponavljalni razred. Izmed 39 gojenk so bile iz 1. razreda pohvaljene 4 učenke, iz 2. razreda pa 7. V 3. razredu so uspeh pohvalno dosegle 3 učenke, 3 pa uspeh dobro. Iz 4. razreda je 5 gojenk doseglo pohvalen uspeh, 1 pa uspeh dobro. V ponavljalnem razredu so 4 gojenke dosegle pohvalen uspeh. Štiri gojenke so bile neocenjene, 2 sta pred koncem leta odšli iz zavoda, za 6 gojenk pa uspeh ni znan. Poleg predmetov glavne šole je v šolskem letnem poročilu omenjeno še učenje ženskih ročnih del (šivanje, pletenje, vezenje), risarska šola in učenje klavirja ter dodatnih predmetov: francoščine, italijanščine, zemljepisa, prirodopisa in zgodovine. Z razvojem šole se je večalo tudi število gojenk v rednih razredih, predvsem pa število tistih, ki so se izobraževale v dodatnih predmetih. Tako je imela notranja šola leta 1870 že pet razredov in ponavljalni razred. Število gojenk se je povečalo na 64. Izmed njih je v 1. razredu dosegla dober uspeh 1 gojenka, v 2. je doseglo pohvalen uspeh 6 gojenk, 2 pa dobrega. 3. razred so s pohvalnim uspehom končale 3 gojenke, 2 pa z dobrim. 9 gojenk iz 4. razreda je doseglo pohvalen uspeh in 11 dobrega. V 5. razredu je bilo pohvaljenih 7 gojenk, dober uspeh so dosegle še 3, v ponavljalnem razredu pa 1 gojenka. Neocenjenih je bilo 13 gojenk, 4 pa so zapustile zavod pred koncem šolskega leta. Posamezne gojenke so bile pohvaljene tudi iz neobveznih predmetov: slovenskega jezika (15 gojenk), italijanščine (12), francoščine (12), geografije (12), zgodovine (10), fizike (6), prirodopisa (5), risanja (25), ročnih del (33), šivanja perila (18), šivanja oblek (4), igranja klavirja (31), kitare (4), citer (6) in petja (21). Za nekatere izmed njih je bila to tudi priprava na učiteljski poklic.28 28 Rosa Mader iz Sterzinga na Južnem Tirolskem in Maria Lovša iz Stare Loke sta leta 1869 obiskovali ponavljalni razred na notranji šoli in 20. 1. 1870 v Ljubljani naredili izpit za učiteljico. Dokument je podpisal dr. Anton Jarc, prošt in c. kr. deželni šolski inšpektor. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 202 Medtem ko je na zunanji šoli število učenk z leti šolanja upadalo, je na notranji šoli z leti šolanja število gojenk v posameznem razredu naraščalo. Večji del gojenk je v domačem kraju najprej obiskoval (trivialno) šolo, nato pa nadaljeval šolanje v Škofji Loki,29 kjer je bila glavna šola in možnost usposabljanja za učiteljski poklic. Čeprav redni pouk v 2. polovici 19. stoletja v Škofji Loki ni dosegel vseh šoloobveznih deklet, je bila šola pomembna za kraj sam in okolico. Razmerje med številom učenk v zunanji šoli in gojenkami kaže, da so bile šole prvenstveno namenjene dekletom iz ožjega in širšega lokalnega okolja. Slovenski jezik v zunanji dnevni in nedeljski šoli je približal izobrazbo tudi dekletom iz nižjih družbenih slojev. Analiza obiska pouka je pokazala, da je del učenk obiskoval pouk le pol leta, kar je pomenilo manjši obseg znanja ob koncu šolanja. Učenkam, ki so obiskovale pouk celo šolsko leto, je šolanje poleg dobre splošne izobrazbe nudilo tudi dodatno znanje (ročna dela, šivanje, risanje, petje). Različnost šolskih programov je omogočala splošno in tudi nadaljevalno izobrazbo dekletom iz različnih krajevnih ter družbenih okolij. Znanje tujih jezikov, instrumentov in dodatnih predmetov je omogočalo izobraževanje za učiteljski poklic in s tem širjenje izobrazbe na druge učenke. Izpustnica je pomenila potrdilo o opravljeni šolski obveznosti, 1892. (hrani: AUŠL) 29 Npr. vseh pet hčera iz družine Lorenzutti iz Trsta (Sofija, Augusta, Viktorija, Evgenija in Klementina) je začelo šolanje v domačem kraju, nadaljevalo pa v Škofji Loki. Dve sta se izšolali za učiteljici, dve sta vstopili v uršulinski samostan in postali redovni učiteljici. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 203 KRATICE IN KRAJŠAVE: a. e. arhivska enota AULj Arhiv uršulinskega samostana v Ljubljani AUŠL Arhiv uršulinskega samostana v Škofji Loki NŠAL Nadškofijski arhiv Ljubljana SA Status animarum (družinska knjiga) SŠM Slovenski šolski muzej t. e. tehnična enota (škatla, fascikel) ZAL-ŠKL Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki ŽA Župnijski arhiv VIRI: Arhiv uršulinskega samostana v Ljubljani (AULj) Šolstvo, Classification der Schülerinnen an der Ursulinnen Mädchen Schule zu Laibach nach geendigten Sommer-Course 1871, t. e. 2. Šolstvo, Jahresbericht der Volksschule bei der Ursulinnen zu Laibach 1872, t. e. 2. Arhiv uršulinskega samostana v Škofji Loki (AUŠL) Kronika, 1683-1891: klarise in uršulinke. Spisi po prostih geslih, Usposobljenostna spričevala kandidatinj in učiteljic v uršulinskem samostanu v Škofji Loki, 1819-1899, t. e. 27. Uršulinske šole, Kronika vnanje uršulinske šole v Škofji Loki, 1891 do 1918, t. e. 1. Uršulinske šole, Jahresbericht des Ursulinen-Mädchen-Pensionates in Bischoflack 1906, t. e. 3. Uršulinske šole, Letno poročilo vnanje 5-razredne dekliške ljudske šole v Škofji Loki 1903/04, t. e. 3. Uršulinske šole, Prüfungs-Extract der k. k. Mädchen-, Haupt- und Industrial- dann inneren Schule bei den W. W. E. E. Fr. Fr. Ursulinerinnen zu Lach für das Jahr 1848, t. e. 4. Uršulinske šole, Prüfungs-Extract der k. k. Mädchen-, Haupt- und Industrial- dann inneren Schule bei den W. W. E. E. Fr. Fr. Ursulinerinnen zu Lach für das Jahr 1849, t. e. 4. Uršulinske šole, Prüfungs-Extract 1865, t. e. 4. Uršulinske šole, Prüfungs-Extract 1870, t. e. 4. Uršulinske šole, F. IV, Z 24, Fragebogen über den Stand der Privat Volkschule am 30. April 1890, t. e. 5. Uršulinske šole, Prospekt učilišča in vzgajališča uršulinskega v Škofji Loki na Gorenjskem, t. e. 9. Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL) NŠAL 4, f. 23/I Ausweis der in dem Ursulinenkloster zu Laack J. 1792 befindlichen Frauen. NŠAL 31, Šolstvo, Ausweis des Zustandes des Ursulinen Convictes oder Lehranstalt vom Jahre 1847, t. e. 26. NŠAL, ŽA Stara Loka, Spisi, Summarische Uebersicht über den Zustand der Volksschulen in der Schulbezirksaufsicht Lack vom Schuljahre 1840, 19. 10. 1840, t. e. 47. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 204 NŠAL, ŽA Stara Loka, Spisi, Summarische Uebersicht über den Zustand der Volksschulen in der Schulbezirksaufsicht Lack vom Schuljahre 1841, 15. 10. 1841, t. e. 47. NŠAL, ŽA Stara Loka, Spisi, Tabele über den Zustand der Volksschulen des Schulbezirkes Altenlak in der Laibacher Diöcese in der Bezirkshauptmanschaft Krainburg für das Jahr 1851,18. 10. 1851, t. e. 49. NŠAL, ŽA Škofja Loka, Status animarum 1788-1866 (Škofja Loka, gostači). Slovenski šolski muzej (SŠM) Razredba učenk v dekliški, obertnijski, poglavitni šoli per C. C. G. G. Uršulinaricah v Loki na koncu druge polovice leta 1865. Razredba učenk v dekliški, obertnijski, poglavitni šoli pri C. C. G. G. Uršulinaricah v Loki koncem drugega šolskega polletja 1867. Razredba učenk v dekliški, obertnijski, poglavitni šoli pri C. C. G. G. Uršulinaricah v Loki koncem drugega šolskega polletja 1869. Razredba učenk v dekliški, obertnijski, poglavitni šoli per C. C. G. G. Uršulinaricah v Loki na koncu druge polovice leta 1870. Imenik šolskih oblastnij, šol in učiteljev po Slovenskem, t. j. na slovenskem Štajerju, Kranjskem, sl. Korotanu, Primorskem in slov. Ogerskem. Ljubljana: Slovensko učiteljsko društvo, 1874. Papouschek, Johann: Die Allgemeine Schulordnung vom 6. Dezember 1774 im Urtexte nebst Einleitung und Commentar. Dunaj 1881. Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki (ZAL - ŠKL) ZAL-ŠKL, ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 144, Popis prebivalstva Škofja Loka, 1869. ZAL-ŠKL, ŠKL 63, Občina Škofja Loka, t. e. 160, Popis prebivalstva Škofja Loka - predmestja, 1880. LITERATURA: Dimitz, August: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813, Vierter Theil. Ljubljana 1876. Hojan, Tatjana: Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem: razstava v Slovenskem šolskem muzeju. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1970. Hojan, Tatjana: Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih. Ljubljana 1970, str. 47-172. Hudelja, Niko: Nemško-slovenski zgodovinski slovar, Ljubljana 2012. Kogoj, Marija Jasna: Skriti ogenj, Ljubljana 2010. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937. Legat, Jeja Jamar: Loško šolstvo v dobi razsvetljenstva. V: Loški razgledi 16, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1969, str. 141-143. Legat, Jeja Jamar: Loško šolstvo v prvi polovici 19. stol. V: Loški razgledi 17, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1970, str. 40-44. Ostanek, France (ur.): Šolski sistemi na Slovenskem od 1774-1963 = School systems on Slovene territory from 1774 to 1963 : razstava v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani. Ljubljana: Slovenski šolski muzej, 1964. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 205 Schmidt, Vlado: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem. Ljubljana: Delavska enotnost, 1988. Sterle, Meta: Etnološka topografija slovenskega ozemlja: 20. stoletje. Občina Škofja Loka. Ljubljana 1984. Štukl, France: Škofja Loka in njeno prebivalstvo v preteklosti. V: Loški razgledi 19, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1972, str. 131-142. Summary Education for girls in Škofja Loka in the second half of the 19th century In the 2nd half of the 19th century, the Ursuline »main and industrial school« in Škofja Loka was the only four-year girl's school and one of four four-year schools in the Carniolan school district. It was divided into a day school, in which the girls went home after lessons and a boarding school. The day school was attended mainly by girls from the then parishes of Škofja Loka and Stara Loka. Lessons were held in Slovene and were free. The boarding school was attended by girls from more distant places both within and outside today's Slovenia. Lessons were held in German, but Slovene language was compulsory for Slovene girls. In addition to the regular program, pupils of both day and boarding schools could also learn drawing, singing and sewing. The boarding school also enabled preparation for the profession of teacher. In terms of the occupation of the parents, more than half of the pupils at the day school came from families of crofters, tenant farmers and day labourers. At the boarding school, the majority of girls came from families of officials, merchants or larger estate owners. The third aspect dealt with is the educational success of the pupils in regular lessons and additional (elective) subjects. LR 60 / Dekliško šolstvo v Škofji Loki v drugi polovici 19. stoletja 206 Franc Križnar Luka Dolinar (1794-1863) 220-letnica rojstva in 150-letnica smrti Izvleček Duhovnik, nabožni pesnik in skladatelj Luka Dolinar je bil rojen v Bodovljah pri Škofji Loki (14. 10. 1794), po študiju teologije in novi maši v ljubljanskem (velikem) bogoslovju (17. 5. 1818) se je kot duhovnik veliko selil. Umrl je 24. 8. 1863, v Šmartnem v Tuhinju, kjer je najdlje živel in deloval. V kompoziciji je bil samouk, učil se je iz skladb Gregorja Riharja in Blaža Potočnika. Izdal je pet zvezkov svojih pesmi z napevi, mdr. Pesme v nedele celiga leta (1829), Pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji (1839) idr. Skladbe so preproste: od enoglasnih in dvoglasnih do največ triglasnih. Dolinarjeva harmonija je dostikrat pomanjkljiva in kaže, da je bil samouk, med ljudstvom pa so bile njegove pesmi zelo priljubljene. Nekatere se še dandanes objavljajo in pojejo kot ljudske pesmi. Abstract Luka Dolinar (1794-1863) - 220th anniversary of his birth and 150th anniversary of his death The priest, hymnist and composer, Luka Dolinar, was born in Bodovlje by Škofja Loka (14. 10. 1794) and after the study of theology and the new mass in the Ljubljana large seminary (17. 5. 1818) he moved many times as a priest. He died on 24. 8. 1863, in Šmartno in the Tuhinj valley, where he had lived and worked longest. He was self-taught as a composer, learning from the compositions of Gregor Rihar and Blaž Potočnik. He published five volumes of his hymns with melodies: Pesme v nedele celiga leta (Sunday hymns for the whole year) (1829), Pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji (Hymns from parish assistants or patrons in the Ljubljana diocese) (1839) etc. The compositions are simple: from solos to duets and a maximum of three voices. Dolinar's harmony is often lacking and shows that he was self-taught but his hymns were very popular among people. Some are still published today and sung as folk songs. LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 Uvod Fragment z vpisom Luke Dolinarja v rojstni knjigi Župnije sv. Jakoba v Škofji Loki, št. XVII, 1794-1800, str. 2. (hrani: Župnijski urad sv. Jakoba v Škofji Loki) Luka Dolinar, župnik, nabožni pesnik in skladatelj, je bil rojen 14. oktobra 1794, v Bodovljah pri Šk. Loki (Župnija Škofja Loka), na hišni št. 2, pri Bukovšk, danes št. 11 -pri Mežnarju.1 Prvotne (rojstne) hiše Luke Dolinarja ni več, na istem mestu je zgrajena povsem nova hiša, brez kakršnega posebnega obeležja.2 »[...] Bukovškov iz Bodavlj hšt. 2 je ugledal beli dan... v mestni škofjeloški župniji. Oče je bil Jakob, kmetovalec, mati pa Marija, roj. Topličar [...].3 Tako morda marsikateri podatek doslej o tem oddaljenem času, pa ne tako oddaljenem kraju,4 niti ne velja več. Velja pa, da je bil rojen v Bodovljah in krščen v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki.5 V Loki je vstopil v (ljudsko) šolo, ki jo je nadaljeval v Ljubljani.6 Tudi o tem, da bi nato vstopil v (malo) semenišče v Ljubljani pred študijem teologije (tudi v Ljubljani), ni podatkov. Zato pa jih je veliko več o njegovem poklicnem, teološkem šolanju v ljubljanskem Bogoslovju oziroma Bogoslovnem semenišču in Teologiji: že leta 1813 ga najdemo v Katalogu slušateljev, zapisanega pod zapore- 1 Prim. NŠAL, informacija bogoslovca Klemna /?/; elektronsko pismo Franca Juvana, župnika na Dovjem; originalni izpis z 18. 2. 2013, hrani avtor. 2 Prim. Štukl, Po poti kulturne dediščine, str. 119. Avtor razloži vse lastnike, ki so se tekom let precej menjali in navaja: Stara hišna št. 2: Bukovšk, huba (tj. grunt) v soseski Sv. Peter v Hribih, koroški urad (navedeno tudi kot Valterski vrh), urb. št. 1137, 1111, vložek št. 34, k.o. Sv. Ožbolt. Lastniki: Ignac Topličer, pravilno Dolinar (Doliner) (1781-1859), izročilna pogodba 1804. Jurij Dolinar (* 1812), izročilna pogodba 1839. Franc Dolinar (1846-1926), sin, izročilna pogodba 1873. 3 Elektronsko pismo Franca Juvana avtorju (gl. op. 1). 4 Cvetko, Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, str. 252-258; isti, Stoletja slovenske glasbe, str. 182-183; Muzička enciklopedija, str. 463; Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, str. 92-93; Enciklopedija Slovenije 2, str. 300; Križnar, Dvoje obletnic rojstev glasbenikov ..., str. 265, 270. 5 ŽU Škofja Loka, Rojstna knjiga Župnije sv. Jakoba Škofja Loka, št. XVII, 1794-1800, str. 2 (podatek posredoval župnik Matej Nastran, 29. 1. 2013, original elektronskega pisma hrani avtor). 6 Podatkov o tem ni! 208 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 S* "J .tjgg 'dr'» i v* H iljv v* , MRK •) jfc*> ' SI^^M P„; fggjjl W dno št. 2,7 1814. leta v 2. letniku,8 leta 1815 v 3.9 in 1816 v 4. letniku.10 V Ljubljani se je tudi glasbeno izobraževal (?). Njegovi tovrstni učitelji naj bi bili Anton Holler,11 Gregor Rihar12 in Leopold Schwerdt.13 Tu je leta 1818 končal bogoslovje in 17. maja istega leta14 pel novo mašo. Po službovanjih je bil vse, od kaplana do župnika, veliko se je selil: iz Ljubljane v Begunje, nato v Radovljico, na Dovje, nazaj v Ljubljano, na Janče in nazadnje v Šmartin v Tuhinjski dolini, kjer je umrl 24. 11. 186315, tu je tudi pokopan. V tej župniji je tudi najdlje deloval in živel - vse od leta 1841 dalje.16 O njegovi smrti je poročal eden redkih takratnih časopisov, ki je izhajal v »Vodnikovem jeziku«.17 Iz tega zapisa lahko razberemo Duhovnik in cerkveni skladatelj Luka Dolinar. (hrani: Vida Bajželj, Kranj) 7 NŠAL 32, t. e. 68; v Bogoslovnem semenišču ga najdemo v 1. letniku kot 18-letnega Lucasa Dolline/a/rja iz Gabrka. 8 NŠAL 32, t. e. 69, pod zap. št. 6, v 2. letniku: Dolinar Lucas. 9 NŠAL 32, t. e. 69, pod zap. št. 3, v 3. letniku: Dolinar Lucas. 10 Prav tam, pod zap. št. 4, v 4. letniku (NŠAL 32, škatla 69): Dolinar Lucas (ponavadi ali kar večinoma ocenjen sehr gut = odlično). 11 Skladatelj Anton Holler (ok. 1760-1826) je bil avstrijskega rodu. Kot zelo pomemben za nadaljnji razvoj slovenske cerkvene glasbe je bil od okoli leta 1800 do smrti regens chori ljubljanske stolnice. (vir: Cvetko, Stoletja slovenske glasbe, str. 163; Trobina, Slovenski cerkveni skladatelji, str. 89). 12 Skladatelj in organist Gregor Rihar (1796-1863) je študiral bogoslovje v Ljubljani in se tu tudi glasbeno izobraževal. Leta1826 je postal v Ljubljani stolni organist in regens chori, po posvečen-ju (1829) tudi korni vikar in stolni kaplan (vir: Osebnosti - Veliki slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, str. 957-958). 13 Leopold Ferdinand Schwerdt (ok. 1770-1854) je bil pevec in skladatelj (vir: Osebnosti - Veliki slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, str. 1009). 14 Prim. informacijo iz opombe 1 in 3 ter poročilo gosp. duh. svetnika Franca S. Pokorna. 15 V nekaterih virih zasledimo tudi 28. 11. 1863. 16 Matice od tam o tem nikjer in nič ne poročajo (op. avt.!). 17 Pesnik, časnikar, šolnik in jezikoslovec Valentin Vodnik (1794-1863) je izhajal iz narodnopre-budnih in razsvetljenskih nazorov, svoje pesnjenje je usmerjal po klasicistični poetiki; z mislijo na preproste bralce je razvil prav tako preprosto, ljudsko, kleno izražanje, uporabljal je ljudske, verzne oblike (alpska poskočnica) in obdeloval socialne in narodnoprebudne teme. (vir: Osebnosti - Veliki slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, str. 1271). LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 HiT.lli Stolna cerkev sv. Nikolaja in semenišče v Ljubljani na razglednici iz leta 1899. (hrani: NUK, Kartografska zbirka) pravilni podatek o Dolinarjevi smrti: »[...] 24. pret. m. je umerl v Tuhinju preč. gosp. Luka Dolinar, kteri nam je zložil veliko veliko cerkvenih pesem in nape-vov. Bog mu daj večni raj![.,.].»18 Delo Po zaključenem študiju bogoslovja in novi maši v Ljubljani je bilo prvo Dolinarjevo delovno mesto (kot kaplan) v Begunjah na Gorenjskem. Leta 1818 (med 21. 7. in 29. 11., torej le 4 mesece) ga sledimo kot podpisnika v krstni knjigi,19 podpisan je kot Luka Dolliner.20 Begunje so bile takrat lokalija ali vikariat,21 šele leta 1878 je bila ustanovljena župnija (s sv. Petrom na Gori). Nato se je Dolinar še veliko selil, dokler ni prevzel svoje zadnje duhovniške službe v Šmartnem v Tuhinjski dolini, kjer je ostal najdlje, več kot 20 let. V Radovljici, v Župniji sv. Petra, se omenja šest let (1818-1824): »... v popisu duhovnikov v župniji Radovljica: 1819-1823: Luka Dolinar, kaplan in administrator. ,...«22 Manj kot eno leto (od sv. Jurija - 23. aprila do 14. oktobra 1824) je bil nato duhovnik, 18 Prim. Učiteljski tovariš, 15. 11. 1863, list 18, str. 287 (orig. hrani ČČ NUK v Ljubljani). 19 NŠAL, ŽA Begunje na Gorenjskem, krstna knjiga 1809-1840. 20 Prim. NŠAL; ne pa v /analognih/ poročnih in mrliških knjigah! 21 Dolinar F., Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica, str. 28-29. 22 Prim. NŠAL, Arhiv Župnije Radovljica, fasc. 35; a. e. 180-184. 210 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 administrator (župnijski upravitelj), tudi provizor na Dovjah nad Mojstrano.23 Tu je s svojim lepim zgledom in milo besedo ugodno vplival na svojega nemirnega kaplana Lovra Pokljukarja.24 Potem je šel nazaj v Ljubljano, v župnijsko cerkev sv. Petra,25 ki je na zdajšnji Trubarjevi cesti (1824-1828).26 V tem času se je Dolinar priključil glasbenim prizadevanjem Blaža Potočnika27 in Gregorja Riharja, najprej kot pesnik. Iz Ljubljane je šel nato na bližnje Janče. Tamkajšnja župnija se je spraznila po odhodu župnika Nikolaja Mihača, od 8. avgusta 1827 dalje sta jo opravljala sosednja župnika iz Štange in Prežganja. Ko je bilo prosto mesto na Jančah razpisano in se zanj ni zanimal nihče, je škofijski ordinariat namignil Luku Dolinarju, naj prosi zanj. To je tudi storil in gubernij ga je 29. avgusta 1828 predlagal ter 22. septembra umestil na Župniji Janče (nad Ljubljano). Ko si je uredil stan, je pričel urejati še cerkev, in ko je bilo vse opravljeno, je 23. maja 1832 kne-zoškofa Antona Alojzija Wolfa prosil za posvetitev cerkve in birmo. Škof je prošnji ugodil in prišel na Janče 8. julija 1832. Ko je bila cerkev primerno okrašena, je potreboval še dostojne cerkvene obleke. Dolinar je tudi to delo uspešno dokončal in 17. avgusta 1838 škofa ponovno prosil za dovoljenje, da bi smel blagosloviti nova cerkvena oblačila.28 Potem se je Dolinar za več kot 20 let (1841-1863) preselil v Šmartno v Tuhinjski dolini.29 Prosto mesto je bilo razpisano 9. januarja 1841, kmalu po smrti župnika Franca Jegliča. Med devetimi prosilci je bil Dolinar tretji po starosti. Dekan Janez Benedičič iz Kamnika je kot patron predlagal Dolinarja in 24. aprila 1841 je bil umeščen na Župnijo Šmartno.30 Od tu je tudi veliko dopisoval v razne časopise in revije, mdr. v Kmetijske in rokodelske novice. Skoraj s konca Dolinarjeve dušnopastirske in narodnobuditeljske »kariere«, izhaja: »[...] vendar za glasbo nepomemben ... le za krajevno in cerkveno rabo V kompoziciji je bil samouk, učil se je iz skladb Gregorja Riharja in Blaža Potočnika, s katerima je veliko sodeloval. V njegovih izdanih skladbah (5 zvezkov pesmi z napevi) je slišati preprostost, največkrat so njegova dela eno- do triglasna, harmonija pomanjkljiva in kaže, da je samouk. Med ljudstvom pa so bile njegove (ljudske in ponarodele) cerkvene pesmi zelo priljubljene, saj nekatere od njih še 23 Prim. op. 1 in 3. 24 Steska, Luka Dolinar, pesnik in skladatelj, str. 108. 25 »(...) Nekdaj verjetno največja pražupnija na Slovenskem, ostaja danes ena izmed večjih ljubljanskih župnij (...).« (vir: Koršič Zorn, Župnija sv. Petra v Ljubljani, str. 5). 26 Prav tam. 27 Rojen leta 1799, v Struževem pri Kranju, umrl leta 1872, v Šentvidu pri Ljubljani. 28 Steska, prav tam. 29 Prim. NŠAL, ŽU Šmartno v Tuhinju, Razne knjige, t. e. 3, Poročilo o ustanovnih mašah v Tuhinju, 1857 (34 neoštevilčenih rokopisnih strani s podpisom Lucasa Dolinarja). 30 Steska Viktor, prav tam. 31 Prim. NŠAL, ŽU Šmartno v Tuhinju, Razne knjige, t. e. 3, Poročilo o ustanovnih mašah v Tuhinju, 1857 (34 neoštevilčenih rokopisnih strani s podpisom Lucasa Dolinarja). LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 Šmartin/Šmartno v Tuhinjski dolini na začetku 20. stololetja. (hrani: NUK, Kartografska zbirka) danes najdemo v (novih) cerkvenih pesmaricah in mislijo, da so to ljudske pesmi. V Šmartnem je kmalu začel bolehati; leta 1845 se mu je pojavila bolezen v nogah. Pričele so se težave z vidom in kamniški ranocelnik Karel Bitner mu je 12. februarja 1847 izstavil uradno zdravniško spričevalo, da boleha na očeh. Kamniški dekan Fr. Vojska je zato 19. februarja t. l. v Dolinarjevem imenu prosil škofa, naj mu zaradi slabega vida dovoli, da sme namesto navadnih maš opravljati le de Beata (Marijino mašo) in črne maše. Ko se mu je vid tako poslabšal, da ni mogel več delati, je zaprosil za upokojitev. Dolinarju sta bili dodeljeni pokojnina, v znesku 315 goldinarjev letno, in doklada, v znesku 105 goldinarjev, skupaj 420 goldinarjev. Tudi kot upokojenec je še naprej ostal v Tuhinju. Nekaj zadnjih Dolinarjevih pesmi, objavljenih v Zgodnji Danici, priča o tem, da je tam čakal in dočakal svoj božji klic.32 Dolinar je bil tudi pesnik in pisatelj. Za vsak zvezek svojih nabožnih pesmi je izdal tudi napeve.33 »[...] Kakor se je (G.) Rihar izoblikoval v poklicnega glasbenika, tako je Dolinar samouk. To je seveda vplivalo na tehnično izdelavo in kvaliteto njegovih skladb, ki so od Riharjevih mnogo preprostejše in manj značilne. V načinu skladanja je bil Dolinar precej soroden z Riharjem. ... Vtem je njegov (dodatni; op. avt.!)pomen [.,.].»34 Dolinarjeva harmonija, ki temelji na trizvoku oziroma kvintakordu, ga kaže vdanega samouka.35 »[...] Uprta je bila v moč, preprostost in jasnost.... Vse to je 32 Zgodnja Danica, 1862, št. 11, str. 72; Steska, prav tam, str. 109. 33 Križnar, Dvoje obletnic rojstev glasbenikov ..., str. 267. 34 Prav tam. 35 Prav tam, str. 265. 212 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 V JJIBJJ.^S, Naslovnica Dolinarjeve zbirke Pesme od farnih pomočnikov ali patronov v Ljubljanski Tisk Dolinarjeve triglasne pesmi za prvo nedeljo po sv. Treh kraljih; objavljeno v knjigi Napevi za pesmi v godove in praznike celiga leta, 1862, str. 4. (original hranita Glasbena zbirka NUK in knjižnica škofiji, 1839. (hrani: Glasbena zbirka NUK) Orglarske šole na Teološki fakulteti v Ljubljani) povzročilo, da je slovenski cerkveni skladatelj v tem času po spoznanju vseh negativnih strani v slovenski cerkveni glasbi po tolikem vstal, se osvobodil spon, sprostil in postal tako rekoč pravi glasbenik osamosvojitve slovenske cerkvene glasbene tvornosti. To je bilo eno največjih in najpomembnejših dejanj v zgodovini slovenskih cerkvenih skladateljev. Opravila ga je trojica G. Rihar, L. Dolinar in B. Potočnik [,..].«36 Glasbeno delo Večinoma so se samo duhovniki in učitelji zaradi svoje splošne in glasbene izobrazbe razlikovali od kmečkih ljudskih pevcev, »vižarjev«.37 V krog tovrstnih pionirjev »slovenske poljudne umetne glasbe«, ki je s svojimi prijetnimi »vižami« odločno posegla v novejši razvoj slovenske ljudskem pesmi, prištevamo delno tudi »pridnega gospoda« in »slavnega pesnika«38 Luko Dolinarja. Skupaj s Potočnikom in Riharjem so vsi trije prišli iz ljubljanskega semenišča in v času svojega šolanja, 15. decemba 1815, s cesarskim dekretom dobili »javno učilnico slovenščine, prostovoljno dostopno za vsakogar in obvezno za bogoslovce in vse 36 Prav tam. 37 Prim. Marolt, Slovenska glasbena folklora, str. 6. 38 Obe omenjeni karakteristiki Luke Dolinarja je dal slovenski pesnik, preroditelj, lavantinski škof, leta 1999 razglašen za blaženega, Anton Martin Slomšek (1800-1862) (vir: Rakuša, Slovensko petje v preteklih dobah, str. 104). LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 one, ki poslušajo poduk v kmetijstvu.«39 Dolinar in Potočnik sta vnašala v svoje glasbene produkte, v prijetne »viže« neke povsem določene elemente slovenske ljudske pesmi, ki se je razvijala predvsem na vasi. Njune marsikdaj dodane opombe »jih nekaj zložil, nekaj zloženih perdjal« so prav tako značilne za ustvarjanje ljudskih pevcev - »vižarjev.« Dolinar je marsikdaj dodal še »nekaj po lastnem občutku prenaredil.« S tem se je najbolj in na svoj način približal slovenski ljudski pesmi in zavestno usmerjal svoje delovanje v ljudsko prosvetno delo kot duhovnik, predvsem s pesmaricami nabožne vsebine. V Pesmih v nedele celiga leta/Napevih za pesme v Nedele celiga leta (1829, 1862)40 v predgovoru mdr. pravi: »[...] Iz ravno tega namena je petje po cerkvah, kadar se Bogu služba opravlja, ne da bi vašim ušesom dobro djalo, temuč, da bi vas v globočini serca prijelo, k božji hvali povzdignilo [...].«41 V nape-vih najdemo tudi izrazito poskočne melodije, včasih celo valček. Vzroke za tako usmerjeno cerkveno glasbo ne smemo iskati samo v splošno veljavnem zgodovinskem dejstvu, da sta, zlasti v 18. stoletju, inštrumentalna in deloma celo operna glasba vdrli v cerkveno glasbeno tvorbo. Ne moremo namreč mimo močnega preroditeljskega gibanja dunajskega patra Klemensa Marie Hoffbauerja (1751-1820),42 ki je na začetku 19. stoletja povzročilo obnovo dunajskega in nato avstrijskega katoličanstva. Učil je, da »vera ne sedi v glavi, marveč v srcu človeškem.«43 Dunajska, torej Hoffbauerjeva, »struja enostavnega, neumovalnega, veselega, socialnega katoličanstva«44 je prav gotovo v določeni meri vplivala na Dolinarjevo generacijo, ki je bila v precej ostrem nasprotju z jožefinizmom in janzenizmom. Preprosto ljudstvo pa, »viseče na vidnih znakih nevidne milosti božje, ljubeče bolj predmete kakor ideje,«45 ki sta mu bila reformistični jožefinizem in racionalistič-no usmerjeni janzenizem očitno tuja, je, seveda, z velikim veseljem spremljalo nova prizadevanja. Dolinar je v svojem predgovoru sam »[...] preskrbel viže, kakor pri nedeljskih pesmih, po katerih se imajo te pesmi peti [.,.].«46 V kar nekaj pesmaricah predstavljajo naslove posameznih napevov samo natančne oznake strani, kjer lahko najdemo zadevno pesem v ustrezni besedilni pesmarici.47 Avtor v vseh svojih pesemskih zbirkah napevov pri ponavljanjih in »da capo«48 sestavljenih 39 Prim. Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, str. 84. 40 Prim. Glasbena zbirka (GZ) NUK . 41 Dolinar, Pesmi v nedele celiga leta ..., str. IX. 42 Prim. http://mediawiki.org/, pridobljeno s tega naslova 26. 3. 2013. 43 Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, str. 11. 44 Prav tam. 45 Prav tam. 46 Prim. Dolinar, Pesmi v godove in praznike, str. III. 47 Npr. Seite 12, str. 14, itd. 48 Okrajšano tudi D. C., kar pomeni od začetka; znak za ponavljanje skladbe ali (določenega) odstavka do spet določenega (drugega) mesta; D. C. al Fine pomeni od začetka do znaka za fine (konec); D. C. al Segno pa pomeni od začetka do znaka .J.; sam znak D. C. pomeni navadno ponavljanje do korone (vir: Glasba, str. 65-66). 214 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 pesmih nikjer ne navaja popolnega teksta, ki je zato brez celotnega besedila in ustrezajoče pesmarice nerazumljiv. Zaradi obeh razlogov lahko upoštevamo predpostavko, da so napevi oziroma »viže« izšle istočasno ali kmalu za njihovimi ustreznimi pesmaricami.49 Ta njegova zbirka in njeni dve inačici prve izdaje vsebujejo 54 nape-vov za 55 pesmi.50 Besedila so bolj ali manj posrečeno pre-pesnjeni evangeliji posameznih nedelj, ki se po svojem občutju deloma, po obliki pa skoraj nič, ne približujejo ljudski pesmi. V očitnem in hote-nem poudarjanju versko poučne, včasih tudi izrazito didaktične tendence, se že po svoji vsebini večinoma oddaljujejo od ljudske pesmi. Kljub temu, da je avtor izhajal iz ljudske pesmi, je v začetku svojega ustvarjanja precej podzavestno sledil besednim poudarkom in dolžinam, ki so lastne prav slovenskemu jeziku. Ker pa je stremel k slovenski cerkveni in ne samo nabožni pesmi, je večino ritmičnih živahnosti, in tudi drugih značilnosti posvetne glasbe, kot neprimerne cerkveni glasbi, popravljal, spreminjal, tudi izpustil; včasih je pri tem občutno zmanjšal muzikalno vrednost napeva. Napevi zapesme v Godove in Praznike celiga leta (1838; 2. natis 1862)51 so Dolinarjevo najpomembnejše delo. V njih je zbranih in objavljenih 93 nape-vov. Če so bili v prvi zbirki vsi napevi v durovih tonalitetah z majhnim številom predznakov, imamo zdaj opraviti z neke vrste skladateljevim razvojem oziroma kompozicijsko-tehničnim vzponom. V to zbirko je sprejel nekaj ljudskih napevov, večinoma v pristni obliki. To je zagotovo pripomoglo k popularnosti in priljubljenosti te zbirke. Druga izdaja te pesmarice besedil je izšla leta 1861, druga izdaja prve zbirke pa 1862. V tej najdemo napeve, ki izvirajo iz ljudskih nabožnih pesmi, in take, ki izvirajo iz starejših pesmaric. Dolinarjev enoglasni napev V god sv. Janeza Evangelista. (iz: Lemplova pesmarica) 49 Pesme v godove in praznike celiga leta so izšle leta 1861, njihovi napevi pa leta 1862; takrat so izšle tudi Pesmi v nedelje celiga leta in njihovi napevi. Da so ob pesmaricah izhajali tudi napevi, piše Zgodnja Danica, 1862, str. 87, in 1888, str. 329, 337. 50 Besedilo tretje nedelje po binkoštih ima isti napev kot besedilo druge nedelje po veliki noči. 51 GZ NUK. LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 Napevi (vishe) za pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji (1839)52 vsebujejo 95 napevov, le trije so v molovih tonalite-tah. Avtor v treh primerih prinaša za posamezno pesem celo dva napeva. Ti so večinoma dvoglasni, mestoma se pojavi triglasje. V teh primerih gre za akordično, harmonsko koncipirano glasbeno kompozicijsko tehniko. Zato pa je precej zabrisan doslej ugotovljivi in celo poudarjeni vpliv določenih ljudskih nabožnih pesmi. Vishe za pesme od Svetnikov in Svetnic v Ljubljanski škofiji samo v podružnicah češčenih (1841)53 vsebujejo 34 napevov, nobeden ni v molovi tonaliteti. Tudi ta zbirka kaže nov napredek, saj uvaja v spodnji, basovski legi oziroma sistemu pravo inštrumentalno spremljavo k zgornjima spevnima glasovoma. Ta inštrumentalni glas v večini primerov poudarja samo tonično in dominantno funkcijo harmonije, ki jo tvori z zgornjima glasovoma. Svojevrstna posebnost teh pesmi je skoraj klavirska ali drugače zapisano inštrumentalna, vendar ne orgelska spremljava glasov. Za Mnoge svete pesme (1848)54 velja, da gre samo za pesmarico besedil, četudi se potem nekje drugje55 pojavi podatek, da gre tudi v tem primeru za 64 (Dolinarjevih) napevov: »[...] S to zbirko želel je... svojemu narodu biti na službo skoraj da v vsih položajih človeškega življenja: njegovih potreb, zadev, veselja, pa tudi žalosti. Najdemo med drugimi: pesem o novi maši; o posvečevanji farne cerkve; ... o vpeljavanji fajmoštra; ... odhodnica fajmoštroa iz fare ..., pesem od zakona; ... za Cesarjev rojstni dan« /J. Haydnova stara avstrijska himna/«... lepo vreme; - dež; mir; in več pesem pri merličih [.,.].«56 Različne pesmi (1852-1856).57 »[...]Napevi so preprosti, a lepi, v slovenskem duhu zloženi, harmonija, največkrat samo triglasna, je dostikrat zelo pomanjkljiva in kaže samouka. Dolinarjeve pesmi so bile svojčas med ljudstvom jako priljubljene in se nekatere še danes pojejo kot narodne (= ljudske; op. avt.!) [,..].»58 Dolinarju - samouku je to odločilno vplivalo na tehnično izdelanost in kakovost vseh njegovih skladb, ki so po fakturi mnogo preprostejše in po umetniški strani manj značilne kot npr. Riharjeve. Predvsem se to kaže v načinu oblikovanja melodike, ki tu in tam tudi pri Dolinarju zaide v inštrumentalno formo, kakršna za vokal ni bila najbolj primerna in je bila za pevce najbrž precej problematična. 52 GZ NUK. 53 GZ NUK. 54 Bezic, Glasbeno delo Luke Dolinarja, tipkopis, hrani GZ NUK. 55 Prim. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, 1862, str. 114: »(187.)-Mnoge svete pesme zložil Luka Dolinar, Ljubljana 1848, Band 8.« 56 Prim. Dolinar, Mnoge svete pesme. Dolinarjev citat je bil objavljen v Zgodnji Danici, str. 337. 57 Prim. GZ NUK. 58 Premrl, Dolinar Luka (vir: Slovenski biografski leksikon; http://nl.isj.si/fedora/get/sbl:0392/ VIEW/, pridobljeno s tega naslova 15. 1. 2013, zapis hrani avtor). 216 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 Slogovno je bil Dolinar soroden Riharju, vendar se je od njega delno razlikoval. Nagibal se je sicer v klasicistično smer, ki je v njegovih pesmih precej razločna in morda še bolj izrazita kot pri Riharju. Baročni vplivi v njegovih pesmih skoraj niso opazni, prek klasike ni šel. Napevi so v vseh omenjenih zbirkah delno skladateljevi, Dolinarjevi, delno pa jih je vzel iz ljudskih verskih in posvetnih pesmi ali starejših slovenskih ljudskih pesmaric in zatorej ne na liniji janzenističnih59 smernic in so se ravno zato kmalu popularizirali.60 Tako za posvetno kot za cerkveno slovensko pesem tega načina in te razvojne faze je značilno, da je slogovno še zelo neustaljena in razmaknjena v široki lestvici. Rezultati so skladbe navedenih ustvarjalcev kot prvi poskus formiranja slovenskega nacionalnega glasbenega izraza, za katerega si njegovi avtorji zavestno najbrž še niso prizadevali. Bil je še rahel in skromen, a vendar v tej smeri pomemben zametek nadaljnjega (slovenskega glasbenega) razvoja.61 To seveda še vedno ni prava (glasbena) klasika oziroma klasicizem, odločilno pa je poseglo v glasbena trenja tistega časa in prostora, celo že v prvi polovici 19. stoletja na Slovenskem, torej v leta 1780-1850, v okvire glasbenega klasicizma.62 Dolinarjev napev, izdan oziroma ponatisnjen v današnjem času. (iz: Slavimo Gospoda, MD Celje, 1993, str. 266) 59 Gre za smer v teologiji, ki jo je obsodilo več papežev (prvič 1656) in se imenuje po nizozemskem teologu Cornelisu Jansenu (1585-1638), škofu v Iepru (vir: Veliki splošni leksikon 1. knjiga, str. 254-255; prav tam, 3. knjiga, str. 1718). 60 Prim. Cvetko, Stoletja slovenske glasbe, str. 182-183. 61 Prav tam, str. 184. 62 Prav tam. LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 22 let po njegovi smrti so se Luka Dolinarja še precej spominjali. Tako je npr. v Učiteljskem tovarišu63 izšel obširen članek neznanega avtorja, ki je z naslovom Knjiga Slovénska v XIX. veku natančno popisal ves Dolinarjev pesemski opus. Članek se sklene zelo pomenljivo, zraven pa ponovno spomni na Dolinarjevo (jezikovno) privrženost našemu poetu Valentinu Vodniku: »[...] - Kar je pel Vodnik o sebi, sme gledé pobožnih svetih pesmi in priprostih ljudskih napevov tudi blagi Luka Dolinar: ,Dovolj je spomina, me pesmi pojó.«64 Leta 1888 so ponatisnili v Zgodnji Danici, kamor je redno dopisoval tudi Luka Dolinar, nadaljevanje Spominske čertice iz življenja rajnegaprečast. gosp. Luka Dolinar-ja, vpokojene-ga fajmoštra v Spod. Tuhinju, znamenitega slovenskega cerkvenega pesnika in skladatelja (Konec).65 Najobsežnejše pa je zagotovo pisanje o Luki Dolinarju, pesniku in skladatelju, ki ga je v treh nadaljevanjih objavil v Cerkvenem glasbeniku66 Viktor Steska.67 Zaključek Že Dolinarjevi sodobniki so cenili njegovo delo, drugi z nekaterimi pridržki.68 Dolinar začne svoj opus z enostavnim dvoglasjem, ki kljub kompozicijsko-tehničnim pomanjkljivostim temelji bolj v klasicizmu kot pa v ljudski pesmi takratnega časa in prostora. Tako njegova tretja zbirka že kaže težnjo po večji zvočni ubranosti (sporadično akordično triglasje), ki jo zlasti njegova četrta zbirka zelo razvije, obenem z živahnejšim, komplementarnim ritmom. Peta zbirka je morda nekoliko zmernejša, kljub temu pa prav ta vsebuje že omenjene »posvetne« tridelne ritme in relativno zanimive in nekoliko zahtevnejše harmonije. Dolinarjev Perlog k slovenski pesmarici (1852) jasno opozarja na spremembo v razvoju njegovega glasbenega delovanja. Za to je značilna Dolinarjeva ugotovitev: bolje bi bil storil, napeve po cerkveno presoditi, kakor glasine uredovati po muzikal-ni umetnosti...« Druga izdaja prvih dveh Dolinarjevih zbirk v harmonskem pogledu ne prinese nič (pozitivno) novega, nove so samo harmonske napake. 63 Prim. Učiteljski tovariš, letnik 25/1885, št. 11, 1. 6. 1885, str. 163-168. 64 Prav tam str, str. 168. 65 Prim. Zgodnja Danica, 1888, list 43, str. 337-338. 66 Cerkveni glasbenik, letnik 54/1931, št. 7-8, str. 107-111; prav tam, št. 9-10, str. 140-147 in prav tam, št. 11-12, str. 176-179. 67 Umetnostni zgodovinar in glasbeni pisec Viktor Steska (1868-1946) je bil duhovnik, kaplan v Kočevju, potem pa v Ljubljani tajnik in direktor škofijskega urada ter referent za verska vprašanja Pokrajinske vlade za Slovenijo (vir: Leksikon Jugoslavenske muzike, 2. knjiga, str. 377). 68 Fran Serafin Adamič je že leta1851, ko je razpravljal o slovenski cerkveni pesmarici - za katero je dal pobudo učiteljski zbor v Braslovčah -, odklonil druge, tudi Dolinarjeve pesmi, češ da imamo že izvrstne Riharjeve melodije s Potočnikovimi besedili, ki najbolj ustrezajo namenom cerkvene pesmarice, in zato niti ni potrebna posebna izdaja slovenske cerkvene pesmarice (vir: Zgodnja Danica, 1851, str. 13). 218 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 Vprašanja, kdo vse je vplival na Dolinarjevo glasbeno delo, za zdaj še vedno ne moremo (do)končno razrešiti. Vsekakor je poznal nekatere nemške pesmarice in skladatelje, kot so F. J. Haydn, W. A. Mozart, C. M. v. Weber, naš G. Rihar69 idr. Marsikoga od navedenih je Dolinar vsaj citiral. Povsem upravičeno je upoštevati tudi delo »pridnega gospoda« Luke Dolinarja.70 Ni bil še vajen štiriglasnega petja, zdelo se mu je nekako tuje, kar je razumljivo, saj Slovenci pred več kot 150. leti res še niso tako peli. Zato so napevi v Dolinarjevih zbirkah sestavljeni večinoma dvoglasno, spremljava (v basu) je enoglasna. Tedaj so navadno na (cerkvenem) koru prepevale le tri, štiri pevke, zato so bili Dolinarjevi dvoglasni napevi najbolj umestni in primerni. Preostala cerkev je (ljudsko) pela le enoglasno. Zori noč vesela je eden redkih Dolinarjevih štiriglasnih (mešanih) zborov. Na posnetku v notnem arhivu in na zgoščenki Slovenskega komornega zbora. 69 Prim. Steska, Luka Dolinar, str. 178. 70 Prim. op. 38. LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 Dotedanja izbira napevov ni bila velika, zato so ljudje večinoma skozi desetletja poslušali (in peli) vedno ene in iste napeve in se jih zelo hitro naučili tudi na pamet (ter prepevali skupno). Leta 1852, ko je te vrste napeve opisal in objavljal tudi Dolinar, se je led začel tajati tudi na tem področju. Štiriglasje se je širilo, dokler ni skoraj v celoti prevzelo vseh (cerkvenih) korov.71 Dolinarjeva glasba oziroma napevi so izhajali še po njegovi smrti, vse do danes, kar pomeni vsaj delno avtorjevo prisotnost, aktualnost in še kaj; morda celo popularnost? Prva med Dolinarjevimi pesmimi je V praznik sv. Štefana (per-vega mučenca), ki je izšla v Lemplovi72 pesmarici. Dolinarjev štiriglasni mešani zbor (a cappella) Luč nam zažarela je izšel v zbirki starejših božičnih pesmi (za mešani zbor), I. del Emanuel. Besedilo je zbral in uredil Viktor Čadež, glasbeni del je uredil Stanko Premrl.73 Dolinarjev štiriglasni mešani zbor (a cappella) najdemo tudi v notnem arhivu in na posnetku (CD plošči) Slovenskega komornega zbora (SKZ), z dirigentom dr. Mirkom Cudermanom,74 z naslovom Zóri noč vesela. Sad že omenjenega sodelovanja med Dolinarjem in Riharjem je objava štiri-glasnega mešanega zbora (a cappella) Velikonočni čas/Osterzeit.75 Dolinar je napisal besedilo, Rihar glasbo.76 Ista avtorja sta s štiriglasnim mešanim zborom (a cappella) Jezus naš je vstal od smrti objavljena še v drugi pesmarici.77 VIRI: Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL): NŠAL 32, Bogoslovno semenišče , Katalog slušateljev, t. e. 68, 69. NŠAL, ŽU Šmartno v Tuhinju, t. e. 3. NŠAL, ŽU Radovljica, t. e. 35. Župnijski urad Škofja Loka (ŽU Škofja Loka): Škofja Loka: Krstna knjiga XVII, 1794-1800. Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani (GZ NUK): Dolinar, Luka: Mnoge svetepesme, Ljubljana 1848. 71 Prim. Steska, prav tam, str. 179. 72 Skladatelj Vlado Lempl (1907-1964) (vir: Škulj, Leksikon cerkvenih glasbenikov, str. 200; original v GZ NUK). 73 Ljubljana 1955 (vir: Slovenski zborovski arhiv JSKD RS). 74 Musica sacra Slovenica (MSS) 2/1, C 5/1-1 in na CD plošči SKZ 0102/1 (vir: Slovenski zborovski arhiv Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (JSKD RS)). 75 Objavljeno v Slavimo Gospoda - Bogoslužni pesmarici in molitveniku, str. 266-267; original hrani GZ NUK. 76 Navedeno kot op. (prav tam). 77 Objavljeno v Slavimo Gospoda - Bogoslužni pesmarici in molitveniku, str. 168 in ponatisnjeno v Gloriji - Katoliškem molitveniku in pesmarici, št. 124. Iz slednjega imamo obširen komentar Klausa Einspielerja iz Celovca, iz katerega povzemamo samo tole: »To pesem štejemo med najbolj priljubljene velikonočne pesmi. Besedilo je napisal duhovnik Luka Dolinar (1794-1863), melodijo pa skladatelj Gregor Rihar (1796-1863) ■ ■■« (prav tam). 220 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 Dolinar, Luka: Pesme v godove in praznike, 2. izdaja Ljubljana 1861. Dolinar, Luka: Pesmi v nedelje celega leta, 2. izdaja, Ljubljana 1862. Bezic, Jerko: Glasbeno delo Luke Dolinarja, tipkopis. Časopisni viri Učiteljski tovariš, list za šolo in dom, tečaj III, list 18, Ljubljana, 15. 9. 1863. Učiteljski tovariš, letnik 25/1885, št. 11, Ljubljana 1. 6. 1888. Zgodnja Danica, 1851. Zgodnja Danica, 1862. Zgodnja Danica, tečaj XLI/41, list 43, Ljubljana, 26. vinotoka 1888. Cerkveni glasbenik, letnik 54/1931, št. 7-8, 9-10, 11-12. Spletne strani: http://mediawiki.org/ (26. 3. 2013). http://nl.isj.si/fedora/get/sbl:0392/VIEW/, Premrl Stanko: Dolinar Luka (Slovenski biografski leksikon; 15. 1. 2013). Drugi viri: Juvan Franc, župnik na Dovjem, elektronsko pismo z 18. 2. 2013, hrani avtor. Slovenski zborovski arhiv Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti (JSKD) v Ljubljani. LITERATURA: Cvetko, Dragotin: Stoletja slovenske glasbe, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1964. Cvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem, 2. knjiga, Ljubljana: DZS, 1959. Dolinar, France M.: Oris zgodovine (pra)župnije Radovljica. V: Mohorjev koledar 1995, Celje: Mohorjeva družba, 1994, str. 28-29. Dolinar, Ksenija (ur.): Glasba, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984. Enciklopedija Slovenije, 2. knjiga, Ce-Ed, Ljubljana: Mladinska knjiga, 1988. Koršič Zorn, Verena: Župnija sv. Petra v Ljubljani, Ljubljana: Družina, 2000. Križnar, Franc, Dvoje obletnic rojstev glasbenikov - kulturnih delavcev Ločanov v letu 1994. V: Loški razgledi 41, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1994, str. 265-272. Leksikon jugoslavenske muzike, 2. knjiga, Me-Ž, Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod Miroslav Krleža, 1984. Marolt, France: Slovenske narodoslovne študije, 4. zvezek, Ljubljana: Glasbena matica, 1954. Michels, Ulrich (prevedla Primož Kuret in Edo Škulj): Glasbeni atlas, Ljubljana: DZS, 2002. Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, Ljubljana 1862. Muzička enciklopedija, 1. knjiga, A-Goz, Zagreb: Jugoslovanski leksikografski zavod, 1971. Osebnosti - Veliki slovenski biografski leksikon, 2. knjiga, M-Ž, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008. Prijatelj, Ivan: Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Ljubljana: Merkur, 1937. Rakuša, Fran: Slovensko petje v preteklih dobah, Ljubljana 1890. Steska, Viktor: Luka Dolinar, pesnik in skladatelj. V: Cerkveni glasbenik 54, Ljubljana: Družina, 1931, št. 7-8, str. 108. Škulj, Edo: Leksikon cerkvenih glasbenikov, Ljubljana: Družina, 2005. LR 60 / Luka Dolinar (1794-1863) 2 1 1 Škulj, Edo: Vodnik po duhovni glasbi, Ljubljana: Družina, 2011. Štukl, France: Po poti kulturne dediščine/Sprehod skozi Škofjo Loko in vasi v spodnjem Porečju Poljanske Sore. Loški razgledi/Doneski 25, Škofja Loka: Muzejsko društvo in Zgodovinski arhiv Ljubljana, 2011. Trobina, Stanko: Slovenski cerkveni skladatelji, Maribor: Založba Obzorja, 1972. Veliki splošni leksikon, 1. knjiga, A-Ch, Ljubljana: DZS, 1997. Veliki splošni leksikon, 3. knjiga, Gh-Ka, Ljubljana: DZS, 1997. Summary Luka Dolinar (1794-1863) - 220th anniversary of his birth and 150th anniversary of his death The priest, hymnist and composer, Luka Dolinar, was born in Bodovlje by Škofja Loka (14. 10. 1794), and after studying theology and the new mass in the Ljubljana large seminary (17. 5. 1818), he moved many times as a priest: to Begunje (na Gorenjskem), Radovljica, Dovje, again to Ljubljana (parish church of St. Peter), to Janče and finally to Šmartno in the Tuhinj valley, where he spent longest and also died (24. 8. 1863). He was also buried here. He was self-taught as a composer, learning from the compositions of Gregor Rihar and Blaž Potočnik. He collaborated with them a lot and they were a real Slovene church musical trio, who arranged music and also prepared the ground for the development of the Cecilian movement for reform of church music in Slovenia. He published several volumes of hymns with melodies: Pesme v nedele celiga leta (Sunday hymns for the whole year) (1829; 1862), Napevi za pesme v Godove in Praznike celiga leta (Melodies for hymns on name days and holidays for the whole year) (1838; 1862), Pesme od Farnih Pomočnikov ali Patronov v Ljubljanski škofiji (Hymns from parish assistants or patrons in the Ljubljana diocese) (1839), Vishe za pesme od Svetnikov in Svetnic v Ljubljanski škofiji samo v podružnicah češčenih (Melodies for hymns to saints in the Ljubljana diocese only in adoration subsidiaries; 1841), Mnoge svete pesme (Many hymns) (1848) and Različne pesmi (Various hymns) (1852-1856). The compositions are simple: from solos to duets and a maximum of three voices. Dolinar's harmony is often lacking and shows that he was self-taught but his hymns were very popular among people. Despite all the findings, though, Dolinar's »melodies« only strove for classicalforms and clarity. With some characteristics of Slovene folk songs and respecting popular dialect, above all in the countryside he pioneered a trail among the Slovene people, who liked to sing his hymns, as various comments and assessments testify. Similarly, Luka Dolinar is entirely justifiably included in any more extensive treatment of Slovene musical culture of the first half of the 19th century. 222 Luka Dolinar (1794-1863) / LR 60 Matija Križnar in Vili Rakovc Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom Izvleček Greben med Sveto Barbaro in Osolnikom nad Škofjo Loko je že več let znano najdišče fosilov. Vsi fosili, predvsem ostanki fosilnih glavonožcev, so bili odkriti v spodnjetriasnih plasteh. Čeprav so geološke raziskave opravljali že pred več kot sto leti, iz tega območja ne poročajo o najdbah fosilov. Naše terensko delo smo osredotočili na fosilonosne spodnjetriasneplasti, ki so odkrite ob mnogih kolovozih, redkih golicah ali potokih. Našli smo mnoge fosilne ostanke glavonožcev, školjk, polžev, morskih lilij, zobe vretenčarja in fosilne sledi. Abstract Lower Triassic fossils between Sveta Barbara and Osolnik The ridge between Sveta Barbara and Osolnik has been known as a site for fossils for a number of years. All fossils, mainly the remains of cephalopods, were found in Lower Triassic layers. Although geological research was carried out more than a hundred years ago, no fossil finds from this area were reported. Our fieldwork focused on fossil bearing Lower Triassic layers, which have been uncovered by many cart tracks, occasional steeps or streams. We found many fossil remains of cephalo-pods, bivalves, gastropods, crinoids, teeth of vertebrates and trace fossil. Uvod Okolica Škofje Loke je geološko zelo raznolika. Najstarejše kamnine pod Lubnikom spadajo v karbonsko obdobje, medtem ko so najmlajše iz oligocenske dobe. Vmes je še vrsta zanimivih plasti in med njimi po bogastvu fosilov gotovo izstopajo spodnjetriasne plasti. Te plasti lahko opazujemo v okolici Križne gore, pri Bodovljah in na južni strani Osolnika, kjer so v največjem obsegu razgaljene. V mnogih kolovozih in manjših grapah lahko v spodnjetriasnih kamninah med Sveto Barbaro in Osolnikom najdemo zanimivo združbo fosilov, ki do sedaj še ni bila temeljito raziskana. LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 223 Fosilna sled Rhizocorallium iz okolice domačije Kožuh. (iz zbirke Prirodoslovnega muzeja Slovenije; foto: Matija Križnar) Geološka zgradba okolice Osolnika Raziskovanje geološke zgradbe okolice Škofje Loke, in s tem tudi območja med dolinama Hrastnice in Ločnice, sega že več kot stoletje v preteklost. Prve sistematične geološke raziskave je opravljal Marko Vincenc Lipold,1 ob izdelavi geološke Amonit Tirolites cf. carniolicus iz grape pod domačijo Konškar. Premer hišice je 52 mm. Najdba in zbirka: Vili Rakovc. (foto: Matija Križnar) 1 Lipold, Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856, str. 212-215. 224 Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom / LR 60 karte za takratni geološki zavod na Dunaju. Sledili so mu še drugi avstro-ogrski geologi in paleontologi. Franz Kossmat je leta 19102 napisal in izdal geološko karto okolice Škofje Loke in Idrije. V tolmaču omenja tudi mnoge zanimive spodnjetria-sne fosile, toda večji del izhaja iz okolice Idrije, kjer so nekatera klasična najdišča. Šele po letu 1950 so za namene geoloških kart domači (jugoslovanski) geologi ponovno raziskovali okolico Škofje Loke. Tako je nastala Osnovna geološka karta, list Kranj3 in tolmač h karti.4 Na njej so v okolici Svete Barbare jasno označili spodnjetriasne plasti oziroma plasti skitske stopnje (staro poimenovanje). Kasneje so ob geoloških raziskavah med Škofjo Loko in Medvodami5 omenjali tudi spodnjetriasne plasti in njihove fosile. Tudi Anton Ramovš, priznani slovenski paleontolog, je omenjal ostanke amonitov iz okolice Svete Barbare. Med redke omembe fosilov tega območja spadajo tudi slike amonita iz rodu Tirolites,6 ostankov spodnjetriasnih polžev7 in redkih vretenčarskih ostankov.8 Najbolj zanimive in s fosili bogate plasti so nastajale v času spodnjega triasa in so danes razkrite na območju med cerkvijo pri Sveti Barbari in dolino Ločnice na vzhodu. Spodnjetriasne plasti sestavljajo zaporedje različnih dolomitov, ooli-tnega apnenca, meljevcev, glinavcev in ploščastih ter lapornih apnencev. Večji del zaporedja plasti je razgaljenih ob nekaterih cestnih vsekih in grapah južno od cerkve na Osolniku in pod Mavrovcem (vzhodno od Kožuha). Starost posameznih plasti znotraj spodnjetriasnih kamnin lahko določimo tudi s fosili. Tako so oolitni apnenci (z majhnimi polži) ter rdečkasti glinavci in meljevci (s tipičnimi školjkami) starejši kot ploščasti in laporni apnenci (pogosto s polži in amoniti). Pod spodnjetriasnimi plastmi ležijo zgornjepermski dolomiti in še nižje rdečkaste plasti iz srednjega perma. Slednje lahko opazujemo tik ob cesti pri cerkvi Svete Barbare, kjer nato proti domačiji Kožuh prehajajo v zgornjepermski dolomit. Ob cesti, ki pelje h Kožuhu, pa na zadnjem ovinku že najdemo spodnje-triasne glinavce in meljevce. Spodnjetriasne plasti prehajajo višje v mlajši srednje-triasni dolomit, ki ga ponekod izkoriščajo v manjših kamnolomih, saj je zelo krušljiv in drobljiv. Celotno zaporedje spodnjetriasnih kamnin pod Osolnikom ocenjujemo med 200 in 300 metrov. 2 Kossmat, Erläuterungen zur Geologischen Karte - Bischoflack und Idria, str. 27-29. 3 Grad in Ferjančič, Osnovna geološka karta SFRJ, list Kranj. 4 Grad in Ferjančič, Tolmač lista Kranj, str. 26-27. 5 Mlakar, Grödenska formacija v soseščini Pb, Zn, Hg rudišča Knapovže, str. 25-33. 6 Pavšič, Mikuž in Rakovc, Amonit iz Polhograjskega hribovja, str. 64. 7 Križnar, Spodnjetriasni polži rodu Werfenella iz predalpskega hribovja, str. 60-61. 8 Križnar in Rakovc, Spodnjetriasna ostanka vretenčarjev iz okolice Žirov in Škofje Loke, str. 369-372. LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 225 Spodnjetriasni fosili pri Sveti Barbari Rekonstrukcija morskega dna v času spodnjega triasa. A. amonita rodu Tirolites, B. morske lilije, C. fosilne sledi Rhizocorallium, D. ostanki ribe. (ilustracija:Matija Križnar) Kameno jedro polža Werfenella rectecostata, najdeno ob kolovozu vzhodno od Svete Barbare (višina hišice 35 mm). Najdba in zbirka: Vili Rakovc. (foto: Matija Križnar) Mnoge spodnjetriasne plasti med Sveto Barbaro in domačijo Rožnik vsebujejo zanimive in značilne fosile. Kot je razvidno iz predhodnega besedila, so to območje raziskovali že mnogi, vendar fosilom niso posvečali veliko pozornosti. Naše raziskave in obsežno terensko delo so ponudili zanimiv pogled v okoli 243 milijonov let staro morsko okolje. V morskem okolju so živeli različni organizmi, od vretenčarjev do mikroskopskih luknjičark in alg. V spodnjetriasnih kamninah pri Sveti Barbari in okolici domačije Konškar so se ohranile fosilne sledi. Pri teh fosilih gre dejansko za zapolnitve rovov ali kanalov v še neutrjenem sedi-mentu. Njihovi tvorci so bili običajno različni členonožci ali črvom podobne živali. Odkrite so bile fosilne sledi rodu Planolites in Rhizocorallium. Prav slednje, z značilno obliko črke u, so pogoste v mnogih najdiščih s spodnje-triasno favno. Najbolj pestro spodnjetria-sno favno predstavljajo mehkužci. K slednjim spadajo tudi školjke, ki so na raziskovanem ozemlju bolj redke. Našli smo nekaj skromnih primerkov rodu Costatoria, z značilnimi rebri na lupini. Zelo redki so ostanki lupin rodov Eumorphotis, kamena jedra školjk rodu Neoschizodus in lupine pektenidnih školjk. LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 226 Veliko bolj pogosti so ostanki polžev. Za zgornje dele spodnjetriasnih plasti na širšem območju južnih Alp je značilna vrsta Werfenella rectecostata (nekoč imenovana »Turbo rectecostatus«), ki smo jo našli tudi vzhodno od domačije Kožuh. V podobno starih plasteh so tudi polži vrste Natiria costata, njihove hišice imajo močnejša rebrca in velik zadnji zavoj. Na ozemlju pod Osolnikom ta dva polža najdemo v obliki kamenih jeder. Med najbolj značilnimi fosili spodnjega triasa so gotovo amoniti, izumrla skupina glavonožcev. V nekaterih plasteh so njihove hišice lahko zelo pogoste. Med raziskovanjem v okolici Kožuha, Konškarja in okoliških kolovozih smo našli nekaj primerkov. Vsi najdeni primerki hišic kažejo značilnosti rodu Tirolites. Med njimi Ostanki zob spodnjetriasne ribe iz okolice Svete Barbare (dolžina ostanka 25 mm). Najdba in zbirka: Vili Rakovc. (foto: Matija Križnar) Naravno izlužene ploščice morskih lilij (belo) na površini apnenca pod Mavrovcem. (foto: Matija Križnar) LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 227 smo glede na velikost in število trnov na hišici lahko določiti tudi vrsti Tirolites carniolicus in Tirolites cf. idrianus. Obe vrsti sta značilni za najmlajše plasti spodnjega triasa, kar potrjuje tudi dejstvo, da nismo našli manjših primerkov vrste Tirolites cassianus. Zagotovo pa se v delih zaporedjih kamnin pod Osolnikom skrivajo tudi primerki rodu Dinarites. Podobne amonite so na žirovskem ozemlju odkrili v okolici Žirov9 ter na mnogih mestih v Škofjeloškem10 in Polhograjskem hribovju.11 Na spodnjetriasnem morskem dnu so živeli tudi različni iglokožci. V okolici Idrije in Žirov so našli fosilne kačje repe, ki pa so se ohranili le ob posebnih pogojih. Na območju Osolnika smo našli mnogo ostankov morskih lilij, ki ponekod sestavljajo velik del kamnine. Njihovi ostanki so prepoznavni po obliki in jih najlažje opazujemo na naravno izluženi kamnini. Njihovi skeleti so po odmrtju hitro razpadli na majhne ploščice in so jih morski tokovi prenašali po morskem dnu. Izjemno najdbo iz spodnjetriasnih plasti pri Sveti Barbari predstavlja ostanek zobovja ribe.12 Glede na obliko in starost bi ostanke zob lahko pripisali rodu Colobodus in Bobasatrania. Zagotovo pa ostanek spada med zelo redke in zato pomembne paleontološke najdbe. O redkih najdbah spodnjetriasnih vretenčarjih poročajo tudi iz okolice Žirov, Julijskih Alp13 in Solčave.14 Zaključek Spodnjetriasne plasti med Sveto Barbaro in Osolnikom ter naprej proti dolini Ločnice so dokaj bogate s fosilnimi ostanki. Nekatere kamnine vsebujejo množico ploščic morskih lilij, medtem ko so ostali fosili redkejši. Najbogatejše so zgornje plasti spodnjetriasne skladovnice, saj vsebujejo tipične polže Werfenella rectecostata in amonite rodu Tirolites ter le redke ostanke školjk. Za te plasti so značilne tudi fosilne sledi rodu Rhizocorallium. Vsekakor pa predstavlja najbolj zanimivo najdbo ostanek zob spodnjetriasne ribe. Zaporedje spodnjetriasnih plasti pod Osolnikom je zagotovo eno najbolj popolnih v okolici Škofje Loke in si zasluži dodatnih ter bolj temeljitih raziskav. 9 Ramovš in Batič, Amoniti na žirovskem ozemlju, str. 15-18. 10 Ramovš, Amoniti na loškem ozemlju, str. 11-14. 11 Ramovš, Okamnelo življenje v Loških hribih, str. 67-75. 12 Križnar in Rakovc, Spodnjetriasna ostanka vretenčarjev iz okolice Žirov in Škofje Loke, str. 369-372. 13 Lucas, Kolar - Jurkovšek in Jurkovšek, First record of a fossil amphibian in Slovenia, str. 323-326. 14 Hitij, Fosili spodnjetriasnih plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah, str. 56-61. LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 228 Slabo ohranjena spodnjetriasna školjka rodu Costatoria. (foto: Matija Križnar) LITERATURA: Grad, Karel; Ferjančič, Lado: Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000, list Kranj. Beograd: Zvezni geološki zavod, 1974. Grad, Karel; Ferjančič, Lado: Tolmač lista Kranj. Osnovna geološka karta SFRJ 1:100.000. Beograd: Zvezni geološki zavod, 1976, str. 26-27. Hitij, Tomaž: Fosili spodnjetriasnih plasti v Kamniško-Savinjskih Alpah. V: Scopolia, suppl. 5, Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, 2010, str. 56-61. Kossmat, Franz: Erläuterungen zur Geologischen Karte - Bischoflack und Idria. Wien 1910, str. 27-29. Križnar, Matija: Spodnjetriasni polži rodu Werfenella iz predalpskega hribovja. V: Konkrecija, št. 1, Tržič: Društvo prijateljev mineralov in fosilov Slovenije, 2012, str. 60-61. Križnar, Matija; Rakovc, Vili: Spodnjetriasna ostanka vretenčarjev iz okolice Žirov in Škofje Loke. V: Proteus, Ljubljana: Prirodoslovno društvo Slovenije, 2013, letnik 75, št. 8, str. 369-372. Lipold, Marko Vincent: Bericht über die geologischen Aufnahmen in Ober-Krain im Jahre 1856. Jahrbuch der Kais. Kön. Geologischen Reichs-Anstalt, 2, Wien, 1857, str. 212-215. Lucas, Spencer G.; Kolar - Jurkovšek, Tea; Jurkovšek, Bogdan: First record of a fossil amphibian in Slovenia (Lower Triassic, Olenekian). V: Rivista Italiana di Paleontologia e Stratigrafia, vol. 114, št. 2, 2008, str. 323-326. Mlakar, Ivan: Grödenska formacija v soseščini Pb, Zn, Hg rudišča Knapovže. V: Geologija, vol. 45, št. 1; Ljubljana: Geološki zavod Slovenije, 2002, str. 25-33. Pavšič, Jernej; Mikuž, Vasja; Rakovc, Vili: Amonit iz Polhograjskega hribovja. V: Gea, letnik 7, št. 9, Ljubljana 1997, str. 64. LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 229 Ramovš, Anton: Amoniti na loškem ozemlju. V: Loški razgledi 45, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1998, str. 11-14. Ramovš, Anton: Okamnelo življenje v loških hribih. V: Loški razgledi 6, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1959, str. 67-75. Ramovš, Anton; Batič, Jože: Amoniti na žirovskem ozemlju. V: Loški razgledi 45, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1998, str. 15-18. Summary Lower Triassic fossils between Sveta Barbara and Osolnik There are Lower Triassic beds at Sveta Barbara and Osolnik near Škofja Loka. Upper Permian beds are overlain with a succession of 200-300 m of Lower Triassic beds rich in fossils, mostly in the upper parts. Our research focused on prospecting and collecting fossils, which included ossicles of crinoids, with no detailed determination. Of bivalves, we found specimens of the genus Costatoria. Of gastropods, typical species of Werfenella rectecostata and Natiria costata were collected. Of ammonites, we collected only Tirolites carniolicus and Tirolites cf. idrianus. In the same parts with ammonites, we found a U-shape trace fossil of the genus Rhizocorallium. Most important was the find of a tooth plate of a fish very similar to the genus Colobodus or Bobasatrania. Our investigations showed that the Lower Triassic succession of beds under Osolnik need more geological andpaleontological research. LR 60 / Spodnjetriasni fosili med Sveto Barbaro in Osolnikom 230 Bojan Kofler Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah Izvleček Podzemeljska favna hroščev Blegoša in njegove bližnje okolice je bila do sedaj neraziskana. Vzrok je v odsotnosti znanih jam. Edini poznani jamski objekt na Blegošu je tehnično zahtevna, 110 m dolga in 54 m globoka, jama Brezen v Jelenjah. Biološke raziskave v jami (v letih od 2007 do 2009) so potrdile prisotnost dveh zastopnikov podzemeljske favne hroščev (Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis Daffner 1996 in Aphaobius milleri Schmidt 1885). Favna hroščev v Breznu v Jelenjah je drugačna od tiste v jamah Lubnika in okolice Škofje Loke. Očitno gre za prehodno področje medfavno rudniških rovov v okolici Železnikov ter favno jam v okolici Todraža in Žirov. Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis je namreč element favne hroščev iz okolice Železnikov, Aphaobius milleri pa element favne hroščev iz okolice Todraža in Žirov. Abstract Subterranean beetle fauna in Brezen v Jelenjah The subterranean beetle fauna of Blegoš and its immediate surroundings has not so far been investigated. The cause is the absence of known caves. The only known cave object on Blegoš is the technically demanding, 110 m long and 54 m deep cave, Brezen v Jelenjah. Biological research in the cave (from 2007 to 2009) confirmed the presence of two representatives of subterranean beetle fauna (Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis Daffner 1996 and Aphaobius milleri Schmidt 1885). The beetle fauna in Brezen v Jelenjah is different from that in the caves of Lubnik and the surroundings of Škofja Loka. It is clearly a transitional area between the fauna of mine tunnels around Železniki and the fauna of caves in the vicinity of Todraž and Žiri. Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis, namely, is an element of beetle fauna from the surroundings of Železniki but Aphaobius milleri is an element of beetle fauna from around Todraž and Žiri. LR 60 / Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 231 Uvod Podzemeljska favna hroščev Blegoša in njegove bližnje okolice je bila do sedaj neraziskana. Vzrok je v odsotnosti znanih jam na tem območju. Edini poznani jamski objekt na Blegošu je jama Brezen v Jelenjah, ki je znana le redkim naravoslovcem in zaradi svoje zahtevnosti težko dostopna. Ker sem sam že globoko v zrelih letih, so mi na pomoč priskočili jamarji iz Društva za raziskovanje podzemlja Škofja Loka: Walter Zakrajšek, Brina Biček, Simon Primožič, Nace Labernik, Marko Zakrajšek in Gorazd Kavčič. Ti so namesto mene opravili tehnično zahtevne spuste in vzpone v jami, po dogovoru z menoj nastavili pasti na dogovorjenih mestih ter jih praznili v dogovorjenih rokih. Tako so bili pridobljeni prvi dragoceni biološki podatki o tod živečih vrstah in omogočena je bila prva primerjava z biološko že dobro raziskanimi območji v okolici Škofje Loke, Železnikov, Žirov in Todraža. Lega jame Jama se nahaja na jugozahodnem pobočju Blegoša; nad vasjo Leskovica, v predelu imenovanem Počel, nedaleč od Ograde, na nadmorski višini 1115 m. Njene WGS-84 koordinate so: E 14.10376, N 46.15764. Lega jame Brezen v Jelenjah. (iz: Državna topografska Načrt jame Brezen v Jelenjah. karta, Zali Log 092, 1996; vris jame: Bojan Kofler, 2013) (iz: Kataster jam; risal: S. Tomc, 1971) LR 60 / Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 232 Opis jame Jama Brezen v Jelenjah je znana tudi pod imenoma Brezno na Blegošu in Brezno nad Vogradi. V Kataster jam je bila pod katastrsko številko 2100 vpisana leta 1960. Takrat je Boštjan Kiauta (drugi udeleženci so bili Leben, ing. Ahačič in Eržen) zapisal: »Brezno je na dnu velike vrtače. Vhodna odprtina cca 10 x 5 m. Brezno se spušča navpično navzdol in je verjetno nastalo po vdoru. Z metanjem kamenja smo ugotovili globino cca 30 m.« Načrt brezna je izdelal S. Tomc (1971). Jama se nahaja v bukovem gozdu. Brežine vhodne vrtače se spuščajo tako strmo, da je vsako približevanje jami smrtno nevarno. Varen dostop je možen le ob spustu po vrvi (sl. 3). V globini 14,5 m se jama prevesi v vertikalo (sl. 4), globoko 22 m, ki se konča na vrhu stožca iz kamenja, zemlje, vejevja, lesnega drobirja in odpadlega listja. Približno 12 m visok stožec popolnoma zapolnjuje spodnje dele vhodnega brezna in zapira prehod v notranje dele jame. Zato se je treba s stožca povzpeti 4 m navzgor, kjer se na desni strani odpira 5 m dolg prehodni rov (sl. 5) Brezen v Jelenjah, na robu vertikale / spust v brezno (foto: Simon Primožič) Brezen v Jelenjah, prehod / notranje brezno (foto: Simon Primožič) LR 60 / Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 233 Na njegovem koncu se znajdemo nad drugim, 13 m globokim breznom, nad nami pa se odpira še 14 m kamina (sl. 6). Z dna drugega brezna se je možno preriniti še 5 m globlje, do najnižje točke jame. Rov se od tod nadaljuje, se preko večih stopenj dvigne 30 m visoko in konča v zožitvi. Skupna dolžina jame je 110 m, globina pa 54 m. Biološke raziskave Jamo smo biološko raziskali v letih 2007, 2008 in 2009. Uporabili smo metodo lova s pastmi z vabo (trohneče meso) in konzervirno tekočino, ki je preprečevala razpad ulovljenih živali. V skladu s pripravljenim načrtom smo pasti porazdelili po jami. Načrt je zagotavljal primerno zastopanost pasti tako v vhodnem kot v notranjih delih jame. Pasti smo nastavili v dveh terminih, in sicer od 5. 8. 2007 do 20. 9. 2008 ter od 20. 9. 2008 do 23. 9. 2009. Podzemeljska favna hroščev v jami je po dosedanjih najdbah zastopana z dvema vrstama: 1. Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis Daffner 1996 Primerki iz Brezna v Jelenjah so po zunanjem izgledu sicer drugačni, vendar še najbolj podobni podvrsti Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis, ki je ende-mit Škofjeloškega hribovja in je bila dosedaj znana iz opuščenih rudniških rovov v okolici Železnikov (Špik, Racmanski Kovaški vrh in Vancovec). Ta slepa podvrsta ima razpotegnjeno telo, dolge noge in dolge tipalke. Telo je rumenorjave barve in na zgornji strani gosto poraslo z dolgimi dlakami. Podvrsta v jami ni pogostna. Ulov: 5. 8. 2007-20. 9. 2008: 0 osebkov; 20. 9. 2008-23. 9. 2009: 6 osebkov. 2. Aphaobius milleri Schmidt 1855 Vrsta je slovenski endemit. Znana je iz številnih slovenskih jam. Je rdečerjave barve, telo ima jajčasto obliko, je gosto dlakava in ima izrazito podaljšane noge in tipalke. Vrsta je slepa in je v jami pogostna. Ulov: 5. 8. 2007-20. 9. 2008: 35 osebkov; 20. 9. 2008-23. 9. 2009: 6 osebkov. Ugotovitve Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah je drugačna od tistie v jamah Lubnika in okolici Škofje Loke. Očitno gre za prehodno področje med favno rudniških rovov v okolici Železnikov ter favno jam v okolici Todraža in Žirov. Alfonzov škofjeloški brezokec (Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis) je nedvomno element favne hroščev iz okolice Železnikov, Millerjev jajčar (Aphaobius milleri) pa element favne hroščev iz okolice Todraža in Žirov. Alfonzov brezokec (Anophthalmus alphonsi) je tod zastopan s primerki, ki so sorodni s škofjeloškim Alfonzovim brezokcem (Anophthalmus alphonsi sko-fjeloscensis) iz rudniških rovov v okolici Železnikov. So pa na pogled robustnejši. LR 60 / Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 234 Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis iz jame Brezen v Jelenjah, naravna velikost 5,20-6,30 mm. (foto: Miroslava Kofler) Aphaobius milleri, naravna velikost 2,71-3,22 mm. (foto: Miroslava Kofler) Zaenkrat je na voljo premalo primerkov za statistično analizo, ki bi pokazala, ali ne gre morda za novo podvrsto. Podvrsta iz Brezna v Jelenjah na severovzhodu (jame na Lubniku) meji na lubniškega Alfonzovega brezovca (Anophthalmus alphonsi ljubnicensis), na vzhodu (konglomeratne jame v okolici Škofje Loke) na tipsko obliko Alfonzovega brezokca (Anophthalmus alphonsi alphonsi ), na jugu (jame v okolici Todraža) in na zahodu (jame v okolici Žirov) pa na Koflerjevega brezokca (Anophthalus kofleri). Populacija Millerjevega jajčarja (Aphaobius milleri) iz jame Brezen v Jelenjah se nahaja na skrajnem severnem robu geografske razširjenosti te sicer dinarske vrste. Znane so njene številčno močne populacije južno (jame v okolici Todraža) in zahodno (jame v okolici Žirov) od tod. Na severu vrsta meji na Koflerjevega jajčarja (Aphaobius kofleri), ki poseljuje rudniške rove v okolici Železnikov (Špik, Racmanski Kovaški vrh in Vancovec), na severovzhodu (jame na Lubniku) je njen sosed Lubniški jajčar (Aphaobius ljubnicensis), na vzhodu (konglomeratne jame v okolici Škofje Loke) pa Heydenov jajčar (Aphaobius heydeni). Na jugovzhodu (jame v okolici Drage in Goričan) vrsta meji na Alfonzovega jajčarja (Aphaobius alphonsi). LR 60 / Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 235 LITERATURA: Bognolo, Marco; Vailati, Dante: Revision of thegenus Aphaobius Abeille de Perrin, 1878 (Coleoptera, Cholevidae, Leptodirinae). Ljubljana: Prirodoslovni muzej Slovenije, Scopolia 68, 2010, str. 38-44. Državna topografska karta, Zali Log 092. Ljubljana: Geodetska uprava republike Slovenije, 1996. Kataster jam. Ljubljana: Jamarska zveza Slovenije, 2011. Kiauta, Boštjan: Zapisnik terenskih ogledov št. 2610, dne 30. 7. 1959. Kataster jam. Ljubljana 1960. Zusammenfassung Die unterirdische Käferfauna in der Höhle Brezen v Jelenjah Bisher war die unterirdische Käferfauna im Gebiet von Blegoš und näherer Umgebung nicht erforscht. Der Grund dafür war die Abwesenheit der bekannten Höhlen auf diesem Gebiet. Das einzige derartige Objekt auf Blegoš ist die Höhle Brezen v Jelenjah, die aber nur für die erfahrenen Höhlenforscher zugänglich ist. Es befindet sich auf dem südwestlichen Hang, über dem Dorf Leskovica. Ihre WGS Koordinaten sind: E 14.10376, N 46.15764. Diese 110 m lange und 54 m tiefe Höhle wurde in Jahren 2007, 2008 und 2009 biologisch erforscht. Die unterirdische Käferfauna ist nach bisherigen Forschungsfunden mit zwei Arten vertreten: • Anophthalmus alphonsi skofjeloscensis Daffner 1996 ist slowenischer Endemit und in der Höhle selten zu finden. Es waren nur 6 Exemplare gefangen. Sie unterscheiden sich aber dem Aussehen nach von denen mit der typischen Form, die in der Umgebung von Železniki gefunden waren. Es gibt also zu wenige Exemplare zur Verfügung, um eine statistische Analyse, die zeigen würde, ob es eventuell um eine neue Unterart geht, durchzuführen. • Aphaobius milleri Schmidt 1885 ist auch ein slowenischer Endemit. Er ist in vielen slowenischen Höhlen zu finden, noch besonders häufig ist er aber in der Höhle Brezen v Jelenjah zu finden. Die unterirdische Käferfauna in der Höhle Brezen v Jelenjah unterscheidet sich von der Käferfauna in den Höhlen von Lubnik und denen in der Umgebung von Škofja Loka. Offensichtlich geht es um ein Übergangsgebiet zwischen der Fauna aus der Bergwerkstollen in der Nähe von Železniki und der Fauna aus den Höhlen, die nah von Todraž und Žiri liegen. Anophthalmus alphonsi ist nämlich ein Element der Käferfauna aus der Umgebung von Železniki und Aphaobius milleri ist ein Element der Käferfauna aus der Umgebung von Todraž und Žiri. LR 60 / Podzemeljska favna hroščev v jami Brezen v Jelenjah 236 eposlovje Marija Stanonik Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric (2. del) V. »Trenutki« Poljanske »modrijanke, pesnice in pisateljice« so še konec leta 2007 velikopotezno načrtovale, da bo zbornik z njihovo leposlovno ustvarjalnostjo izšel do slovenskega kulturnega praznika 2008.1 Kot uvertura vanj, čeprav ne ravno na Prešernov dan, bi lahko imeli Večer z avtoricami iz Poljanske doline. V petek, 27. marca 2009, je v Osnovni šoli v Gorenji vasi Krajevna knjižnica Gorenja vas, pod naslovom Tako so živele, tako živimo ..., organizirala pogovor z avtoricami spominske literature, Julijano Kavčič - Snopkovo mamo, Marijo Demšar,2 Bredo Karner, Cilko Štucin in Minko Likar. Toda tudi pozneje, v letu 2009, se zamisel ni uresničila. TRENUTKI (leposlovni zbornik) Urednica: Milena Miklavčič Spremna beseda: dr. Marija Stanonik, Franček Bohanec Lektura: Milka Bokal Likovno oblikovanje: Renata Šifrar Oprema: Matjaž Mazzini Založila Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka Tiskarna: Delo je natisnjeno v XXX izvodih Škofja Loka, 2009. 1 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. 2 Glede na to, da sta obe že pokojni, sta o njunem delu govorili njuni sorodnici. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 239 Iz predvidenega kolofona za »leposlovni zbornik« se vidi, kakšen naslov je bil predviden in kdo je prevzel posamezne dolžnosti za njegov izid. Besedila so bila lektorirana. Kazala seveda še ni, toda iz vabil na prej omenjeni prireditvi in v poročilu o eni od njih je bilo predvidenih 34 avtoric. Za prvo srečanje v Gorenji vasi so bile na seznamu povabljenih še Silva Brank, Mirjam Galičič, Eva Mladenovič in Špela Šink, ki pa jih ni več med avtoricami (meni znanih) zbranih besedil.3 Franček Bohanec je napisal spremno besedo, kar potrjuje priloga k obsežnemu korpusu. Obljubila sem strokovno analizo. V zameno zanjo je pričujoči članek, ki šele po temeljitem uvodu prihaja k svojemu predmetu. Obhaja me velika zadrega, ker v predloženem gradivu ne zaznam uredniškega koncepta. Pesnicam so se pridružile še pisateljice in avtorice, ki sučejo pero tudi v smislu spominskega in strokovnega pisanja, celo zapisovanja slovstvene folklore. Zato je tako raznorodno pisanje zelo težko - če sploh - spraviti na skupni imenovalec. Najbolj kvalificirana bi bila razvrstitev gradiva po poetiki ali vsaj tematiki. Dobrodošla bi bila tudi ureditev gradiva po njegovi funkciji ali celo glede na njegov vplivni premer, tako bi prišlo do kontrasta med »tihimi« in »glasnimi«4 ustvarjalkami. Skoraj je že prišlo do take odločitve, toda o posameznih avtoricah je v priloženem gradivu premalo zanesljivih podatkov. Nekateri življenjepisi so zelo suhoparni, podatkovno pomanjkljivi, drugi premalo stvarni, prave literarne ume-tninice, polne domislic in pesniških obratov. Najbolj preprosta in nevtralna bi bila leksikonska predstavitev avtoric po abecedi. Čeprav razvrstitev avtoric po letnicah rojstva pri nekaterih terja dopolnitve, saj so jih sramežljivo obdržale zase, se zdi za ta namen dovolj smiselna, ker podaja vsaj vtis o kronologiji motivike in poetike ter praviloma tudi družbeni status avtoric. Prav zaradi njega daje tukajšnji oris prednost »tihim« ustvarjalkam - tudi z objavo kakšne pesmi - saj za njihove »glasne« sovrstnice ni skrbi, da ne bi prodrle v javnost. Marija Demšar (< Čadež), (Gorenja Dobrava, 1915-Toronto, Kanada, 2010) je napisala zelo impresivne spomine na mladost in kratko obdobje življenja v Žireh, z naslovom Moje življenje (Ljubljana, 2007). Leta 1952 se je s prvorojenko za možem odselila v Kanado, kjer se je družina lepo povečala. Mož ji je kmalu umrl in ko so si otroci ustvarili lastne družine, so na stara leta začele nastajati pesmi »v hrepenenju po domačih krajih in po ljudeh, ki jih ne bom več videla.«5 3 V roke sem jih dobila po zaslugi Marije Lebar, tedanje direktorice Knjižnice Ivana Tavčarja iz Škofje Loke, s spremnim pismom, 23. 5. 2011. 4 Kot »glasna ustvarjalka« se je v najinem dopisovanju šaljivo podpisala uveljavljena slovenska pisateljica Nina Kokalj: glasna ustvarjalka nina. e-pošta, 20. 12. 2007. 5 Posamezna besedila si dovolim navajati le v primeru, ko sem prišla sama do njih, medtem ko jih iz gradiva za »literarni zbornik« navajam le toliko, kolikor je nujno potrebno za analizo. Da ne bi prišlo do očitka, da sem gradivo zlorabila še pred njegovo uradno objavo. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 240 Dobrava Pozdravljam te Dobrava, moj rojstni kraj Kako si se spremenila, od kar sem jaz te zapustila. Nove lepe hiše te krasijo, Okna, polna rož tebi delajo ponos. Lice od sreče ti žari in k sebi vabiš vse ljudi. Moje rojstne hiše več ni, Namesto nje nova visoka stoji in z balkona se krasi. Pridna gospodinja rože nasadi, da vse okrog diši. Njene roke jih oskrbujejo, da lepo napredujejo. In kdor mimo gre, vsak ustavi se in občudujejo delo nje. Spomin se mi budi na mlade dni. Ob nedeljah sem rada na vrtu pod jablano sedela, Gledala mogočni hrib svetega Urbana, Na vrhu cerkvica stoji in k sebi vas ljudi. Kadar je semanji dan, ves hrib je razigran. Nekoč od fanta dobila sem srce, na njem pisalo je: »Prva ljubezen noter do jame, Ena minuta jo konec ne vzame.« To ne drži, ker vmes so laži. Čas življenja vse spremeni. Tudi ljubezen obledi. Spomin na tebe, draga vasica, pa vedno živi. Gorenja vas Lepa, čudovita je Gorenja vas. Hribi jo obkrožajo Po sredi vasi pa Sora šumi in valovi. V njej postrvi plavajo, med seboj se poigravajo. Visoke hiše tam stojijo. Balkoni polni rož, da tujec občuduje Kako vasica napreduje. Tam pridni so ljudje, zato napredek je. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 241 Gorenje vasi se vas Trata drži. Iz cerkvenih zvonikov pesem zvonov doni in vabi ljudi. Ko se jutro prebudi, veliki zvon zadoni: »Kmetič vstani, pojdi orat in žvinco nafutrat.« Kadar pa svet Urban ima rojstni dan, takrat je za vaščane srečen dan. Takrat potrkavajo, čudovito pojo, zvonovi k sveti maši vabijo -To je semanji dan. Po sveti maši se okrog štantovprerivajo, srčke kupujejo, fantje dekleta plavšajo, ko jim srček podarjajo. Marsikatero dekle fantu izroči svoje srce. Žiri Dolga je pot iz Dobrave do Žirov. Cesta se vleče tako, da misliš, Da konec je ne bo. Potem se kotlina odpre Na vse strani. Tovarna visoka ti pade v oči. Alpina Žirovcem kruha deli. Malo naprej mogočna cerkev stoji. Zvonika orjaka segata do nebesnega kraka. Ob glavni cesti moderne trgovine stoje. Tam dobiš vse, kar si zaželiš. Vrtovi so polni rož, Žirovkam v ponos. Tam hiša je znana, je lice spremenila, saj mene usoda življenja je odtrgala od nje in daleč čez morje poslala me je. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 242 Žirovci so pridni, iznajdljivi ljudje, ki imajo tudi do drugih dobro srce. Ko sem še med njimi živela, hišo zgradila, hčerko rodila, V Mariji je dosti žirovske krvi, zato jo še zmeraj vleče tja, kjer kot otrok je srečna bila.6 Njej podobnih usod je bilo po 2. svetovni vojni veliko. Zato je njena pesniška zbirka tudi nekakšen spomenik vsem, ki kljub neugodnim razmeram svojega talenta niso zapravili/zapravile, saj je plemenit značaj največ, kar se lahko doseže v življenju. Ančka Loštrk (< Godec), (1922) se je poročila med 2. svetovno vojno, otrok ni imela. Zaposlena je bila kot računovodkinja v Kmetijski zadrugi v Žireh. Tudi po upokojitvi je še služila denar in si sama sezidala hišo, v kateri pa ni nikoli živela, saj jo je prej premagala bolezen. Vedno prijazna in pripravljena za pogovor se je udejstvovala povsod, največ v Društvu kmečkih žena. Nagibi za pisanje so bile prireditve ob raznih obletnicah, na katerih je lepo urejena prebirala svoje skeče, anekdote in posebno pesmi - tudi v znamenje pozornosti in kot dar. Pisala jih je največ ponoči, ko ni mogla spati. Objavljati jih ni hotela, bala se je kritike in tega, da bi njeno delo spreminjali.7 Tako se bo njeno delo žal pozabilo. Kljub prizadevanju je bilo za to priložnost mogoče dobiti le dve, in še to stari 30 let. Nastali sta za praznik žena, 8. marca leta 1982 in 1984. Iz njiju in kratkega življenjepisa se vidi, da ji je bila blizu predvsem družbena problematika žensk. Kaj žena zmore Od zore do mraka dela žena vsaka. Na kmetiji, ali v tovarni v šoli in tud v pisarni. Otroke rodi, jih poštenja uči. Šiva in štrika, če je treba, ne špara jezika. 6 Pesmi mi je poslala Marija Demšar, ko sem pripravljala njeno knjigo Moje življenje. 7 Bibliotekarki Majdi Treven se zahvaljujem za posredovane podatke. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 243 Peče kruh in piščance, kuha štruklje in žgance. Kar se kuhanja tiče, to še ni vse, so še piškoti, potica in krofe ocre. Kmetice molze, »vardiva«, spusti tud bika, če je treba. Saj krave postrani gledajo živinozdravnika, obrajtajo le zakonitega bika. Na polju seje, sadi, da lahko prašiče redi. kosi, suši in grabi seno, da meso in mleko se jedlo bo. Kadar v gozd se poda, podira smreke na tla. Vozi traktor in avto, če zidajo hišo, dela tud mavto. Če pa žena hodi v službo, tam norma dela ji družbo. Se trudi, peha, včasih za dva. Rada vidi, da jo kdo pohvali, čeprav pri nas to ni v navadi. Veliko bi še naštela lahko, pa dosti za tokrat naj bo. Ko se pa noč bo nardila, bo žena posteljo odgrnila, da z možem skupaj bo spala, tako kot sta Eva in Adam nam ukazala.8 Prigodna pesem se za vsako ceno drži štirivrstične kitične sheme, rime so mešane, v knjižni jezik se zaradi ritma rada prikrade vokalna redukcija in glagoli (prim. štrikati, vardevati, ocreti, obrajtati) iz pogovornega jezika. Snov je bila v času nastanka pesmi še aktualna, danes je kmečko delo popolnoma drugačno. 8 S pesmijo je Ančka Loštrk nastopila 8. 3. 1982. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 244 Čez dve leti je k pesmi Žena nekoč in danes pripisano: Zamislila in zložila Ančka Loštrk. Pesem je za tri kitice daljša, motivno pa zožena izrecno na razmerje med možem in ženo - skuša biti pravična do obeh. Po obliki med njima ni razlik. Žena nekoč in danes Žena včasih bila je brez pravic, to resnica je in ne vic. Že ob rojstvu punčke niso bili veseli, zmeraj rajši poba so imeli. Če pob rodil se je, so gospodarjeve zasluge ble. V gostilni za pijačo je dajal, da se komaj domov je primajal. Če pa se punčka je rodila, tega bla je žena kriva. Gospodar je hodil ves namršen, nad ženo bučal je kot sršen. Ko pa je dekle odraslo, Bog ne daj, da bi oči na fantih paslo. Ženin očetu je moral bit taprav, drugače dekletu ni nič dote dal. Žena ni imela svoja dnarja, za vse prosit morala je gospodarja, Lahko je le garala in pri mogočnem gospodarju spala. Otrok bilo je osem, al deset, kupval so jih skoraj vsak let. Tako na dom je ženo prikoval, on pa si je tud druge ogledval. Zdaj že dolgo je drugače. Žene nosijo kar dolge hlače. Same zbirajo si fante, za svoj denar kupujejo si gvante. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 245 Le po par otrok imajo, ker se po novem ahtat znajo. Ni važno, al je pob al punca, saj jih tudi gospodar pogunca. Veliko je žena že dosegla, v težki voz je tud moža vpregla. Vendar enakopravnosti še ni, saj več kot polovica dela žena še stori. Žena že tega je vesela, da mož škandala ji ne dela. Da ne pije, ne kvarta in da se z drugimi ne landra. Pošteno pa naj obnaša se tud žena, če ne, prav »žihar« bo tepena. Očuva naj si čast in spoštovanje, pridnost in materinsko znanje. Naj velja enakost za ženo in moža, potem srečna bosta res oba. Srečo bodo tudi otroci njih čutili in svoje starše vseskoz ljubili!9 Tončka Reven (< Lazar), (Izgorje, 1927)10 se danes rada posveča rožam in ročnemu delu.11 V otroštvu je morala pasti ovce, zato je za šolanje zmanjkalo časa. Kot odrasla je na domači kmetiji opravljala vsa ženska in moška dela. Leta 1953 je zbolela za tuberkulozo, po besedah zdravnikov jo je premagala z veliko voljo do življenja. Prvič se je zaposlila z 29 leti, na Bledu. Ljubezen jo je privedla nazaj v Žiri, rodila je dve hčerki, z možem sta sezidala hišo. Po predčasni upokojitvi v Alpini12 je postala rejnica; v petnajstih letih je skrbela za devet otrok.13 Najmlajši je bil star štiri mesece, ko ga je prejela v varstvo, štiri leta je bil pri njej. Težko se 9 S pesmijo je Ančka Loštrk nastopila 8. 3. 1984. 10 Reven (Lazar) Tončka, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 9-15. 11 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 12 Stari in mladi / Rekli so stari ljudje: / Vse mlado v tovarno gre. / Kdo bo njive oral, / Kdo nam bo kruha dal. / Vstanem pred šesto, / V tovarno hitim, / Tam dinar zaslužim, / Nov dom si gradim. // Naš dom je v cvetju, / Ne manjka nam kruha / Ne drugih dobrot. / Smo družina vesela, / Sad našega dela. 13 Likar, Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, str. 64. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 246 je poslavljala od njih: »Tule imam pa jaz otroke napisane. Ki sem jih varovala, po imenih. Napovedali so se enkrat, da bodo vsi prišli sem. V veliki rdeči mapi ima Zbirko zgodb in pesmi: »No tole, sem skup spravla, da bodo imeli ...« Kadar so bili nemirni, jim je povedala pesem. Opazila je, da so tedaj postali »bolj pridni.«14 Piše lepe in tople verze; tudi takšne, ki nasmejejo občinstvo.15 Verzi so se ji začeli porajati v bolnišnici in ji pomagajo živeti: »Kakšna težava pride ... In je šlo nekaj na papir.« Pri našem kozolcu Pri našem kozolcu pa lipa stoji, vsa je zelena, po cvetju diši. V veliki nje krošnji čebele brenče. Iz čašic cvetočih se z medom poje. Ko sonce posije, pri njej je lepo, če utegneš pa pridi počivat pod njo. Pri našem kozolcu pa ni več tako, lipovo senco zavzeli so vso. So bloke zgradili, bencin tam smrdi, roji čebelic nič več ne brenče. Avtomobili brnijo, prelepi naš kraj, zdaj je med bloki izgubljeni raj.16 14 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 15 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 16 Pesem Pri našem kozolcu je bila uglasbena za mešani zbor. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 247 Tončka Reven pogosto piše po naročilu: poročne,17 jubilejne, kot so ob »srečanju bratrancev in sestričen«, in druge: »izseljenska«, »gasilska«, celo pesem za invalide. Leta 1978 je napisala pesem »sotrpinki ob odhodu iz bolnišnice na Jesenicah v Klinični center v Ljubljani.« S hvaležnostjo opisuje bolniške sestre. Leta 1998 jo je prevzelo potovanje v Orebič, kjer je preživela lep teden. Piše o marsičem, tudi o vojni: »Ja, hudo je bilo. Pa sem si rekla: kaj bom to premišljevala, raje pesem napišem.«18 Janez Dolenc je objavil njeno pripoved o kmečkem delu v Izgorjah, v času od 1. do 2. svetovne vojne (1918-1941).19 V njenih še neobjavljenih spominih iz otroštva in slovstvene folklore je očitna želja po ustvarjanju. Ivanka Erznožnik (Žirovski Vrh, 1937) tudi po poroki ni zapustila Žirovskega Vrha. »'Živeti na svoji zemlji mi je bilo zapisano v zibelko.« Vse življenje je predana zemlji, rada nabira borovnice, gobe in zdravilna zelišča. Udejstvuje se v Društvu kmečkih žena in jim ustreže s kakšno pesmico, prav tako klekljari-cam pri društvu Cvetke. Pesnjenje ji »daje notranji mir in bogati smisel življenja. Prav zapisana misel postane nesmrtna.« Največ je prigodnih voščilnic njenim najbližjim za praznične priložnosti, kmečkemu stanu, Žirem in čipkam. Čipka Ko zazrem se v čipko drobno in prostor, ki ga nam krasi, se spomin odmakne v čase, na leščerbo, ki komaj kajplamti. Mame, tete in otroci, vse okrogpunkljev posede, od snega bele so poljane in čipki vsi se posvete. Celo zimo in še kaj smo klekljali otroci, a ko prišel je novi maj, smo zopet bili bosi. Vsa lepota čipke je zvodenela, ko skoraj noč in dan ob punklju presedeli in nam kupec je ponudil skoraj nič, le novo delo.20 17 »Lahko bi bila za vsako nevesto, samo ime bi spremenili.« 18 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 19 Dolenc, Kmečko delo in šege skozi leto med obema vojnama v Izgorju, str. 239-252. 20 Pesmi mi je zaupala v branje že pred leti in v času, ko je v samozaložbi pripravljala lastno zbirko Pesmi življenja, Žiri 2013. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 248 Med najlepšimi pesmimi so Kadar žita govorijo: pšenica, ajda, oves, proso, lan, koruza, ječmen. Pšenica Se na širnem polju zibljem, v vetru lahnem ljubim se, vsak v goste me prinese, mi pšenica je ime. Ajda Jaz da res sem vsa robata, v cvetju hranim sladki med, žgance moje vsak okuša, že v mladosti ali ded. Oves V latju droben sam zorim in kmetič spravi me v snop, v skupnosti mi raste moč, da poženem konja v galop. Proso V raplju zrne sem drobiž, v tem me vsak prekaša, v skledi polni mlečna jed, je lahko le prosena kaša. Lan Jaz vsakega oblečem, odklanja me samo nudist, ko pa pride mrzla zima, mu pokrijem figov list. Koruza Vsa postavna kvišku rastem, da na ugledu pridobim, ko me slečejo devico, na storžu polnem pozlatim. Ječmen Moje klasje obdaja resa, pa požvižgam se na to, vsak, ki pije iz mene pivo, hvalnica mi gre v nebo. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 249 Kmet Kaj bi vsak le sebe cenil, jaz pohvalim prav vse, v moji kašči ste sosedje, v sožitju nam najbolje gre. V splošno kmečko zavest so posejana zlata zrna - njene izvirne misli. Snov njenih socialnih pesmi priča, kako razgledana je, saj se kritično odziva na zgodovino in sodobne družbene razmere, npr. na kmetijsko politiko; niti Bruselj in Kitajska ji ne uideta. Marija Gantar (< Potočnik), (Dobračeva, 1939) zatrjuje, da njene pesmi niso osebno izpovedne, vendar v njeni zbirki Moje pesmi niso sanje (Žiri, 2011) nekaj takšnih je. Res pa je, da ji je bližja objektivna motivika, kakor ga zaznamujejo razdelki Domače okolje in rod, Ljudje in družba, Kronike, Jubileji in srečanja, Rada potujem. Seveda so vanje vtkane družinske in rodovne vezi, toda prav toliko, ali še več, je vrednih krajevnega spomina in bodo z leti dobile vrednost krajevne zgodovine. O nespornem Marijinem pripovednem daru pričata pesmi Jajca in Usodne besede. Prva je hudomušna zbadljivka na ljubezensko romanco, druga je baladna kronika. Razen ritma in rime njene pesmi drugih okraskov ne poznajo. Verjetno to izhaja iz njene vneme za petje. Ni metaforike, ni zapletenih simbolov ali refleksije. Zna pa iz konkretnega dogodka stkati epsko sliko v miniaturi ali na večjem platnu. Danes, ko je na eni strani veliko, kar preveč, razčustvovanosti in na drugi zapeljive besedne telovadbe, so take pesmi pravo zdravilo. Pesmi za druge so davek, ki ga plačuje za svoj verzifikatorski dar; nobeden ga ne plačuje rad. Z rubrikama Namesto klekeljnov predevam besede in Še malpa žerovsk se oddolži več kot stoletni žirovski tradiciji in njenemu govoru. Marija Markelj (Farji Potok, Selška dolina, 1940)21 zdaj živi na Hlavčih njivah. Dveletna je morala leta 1942 z družino v izgnanstvo v Nemčijo. Po 27 mesecih so se vrnili in našli od doma, hleva, mlina in kozolca le počrnele, ožgane zidove. Že leta 1946 jim je umrla mama. Kljub vpisu na gimnazijo je morala šolo obesiti na klin. Zelo rada je brala in pisala spomine ter sošolcem pripovedovala pravljice, ki si jih je sama izmislila. Leta 1964 sta z možem kupila kmetijo na Hlavčih njivah. Po prezgodnji moževi smrti se je tolažila s petjem (glasbena skupina Poljanski veter, zbor Korenine) in pisanjem. Bila je članica Likus (LKDS) Maribor. Piše pesmi in prozo, večinoma po resničnih dogodkih, zlasti po spominskih pripovedih njenega očeta, ki je zelo rad bral. Njene pesmi (npr. Babje čenče, Grabljice, Ivkine kite,22 Semanji dan) so 21 Marija Markelj, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 118-129. 22 Edini spomin na hčer, ki je umrla v izgnanstvu. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 250 večinoma iz dialogov in v pogovornem jeziku, delno tudi narečju, kar spominja na folklorno epiko. T. i. Pripovedka izpodBlegoša opisuje dekle, ki je paslo voliče in jih je v nevihti požrla voda, je najbrž folklorne narave. V pesmih tudi obuja spomine na grozo v nemškem taborišču, kjer so jo puščali samo, saj so morali na delo; lepo pa je bilo, kadar so peli (Spomini iz taborišča Felnbach). Zna biti tudi navihana; to se vidi iz pesmi, kako so včasih starejši odločali o zvezi dveh kot dobri kupčiji, danes pa spogledovanje poteka čisto drugače (Ženitovanje). Breda Karner (< Stanonik), (Dobračeva, Žiri, 1940) je ob 70-letnici (Žiri, 2010) v dar dobila knjigo Doživetja in spomini tovarniške delavke. Tudi njeno otroštvo in življenje je zaznamovala vojna, saj je komaj 5-letna z mlajšim bratcem Cirilom izgubila mamo. Njeni spomini imajo tudi zgodovinsko in etnološko vrednost, zato je prav, da se ohranijo. Kako dragoceno bo za vnuke njenih vnukov, ko bodo brali, kakšna sta bila življenje in razmišljanje v 2. polovici 20. stoletja. V prvem delu opisuje otroštvo: požar, v katerem sta bila z bratom v smrtni nevarnosti, iz goreče hiše so ju rešili sosedje; izgubo mame ter privajanje na novo, ko se je oče drugič poročil, in večanje družine. Drugi razdelek je posvečen njeni lastni družini, tretji tovarni Alpina, četrti razkriva njeno strast: borovnice. Veselje do pisanja prenaša tudi v dolga pisma sorodnicam, znankam in bivšim sošolkam. Za svečane priložnosti rada napiše kaj v verzih. Anica Ažbe (< Dolenc), (Četena Ravan, 1941) lepo pojasnjuje ustvarjalne nagibe: »Te pesmi so nastajale ob raznih prilikah in praznovanjih bližnjih sorodnikov in sosedov, da sem z njimi malo popestrila praznovanje. So preprosti verzi kmetice in se nikoli nisem imela za pesnico. Z veseljem pa sem napisala kakšen verz.«23 Med prvimi (november 1963) so nastali Bratu Tončku v spomin (padel je na ruski fronti). Poleg zunanjih spodbud jo je tudi hrepenenje po rodnem kraju gnalo k ustvarjanju, npr. v pesmi Ko se zazrem v daljavo. Nastala je že julija 1968, verjetno potem, ko se je poročila v Gorenjo vas.24 23 Pismo, Gorenja vas, 25. 3. 2011. 24 Da to drži, je mogoče sklepati tudi iz pesmi Vovšarjevi mami, za katero je poudarjeno, da je iz Žirovskega Vrha še mlada odšla v Gorenjo vas: »90 let je kar dolga doba, / ki pa prav hitro, hitro mine / a v srcu zapusti spomine, / vesele, srečne in pa bolečine. // Žirovski vrh, svoj rojstni kraj, / ste kmalu zapustila, / se k Vovšarju v Gorenjo vas / še mlada poročila. // Bili takrat so trdi časi, / zaslužka skoraj ni bilo, / a pridne roke mame Julke / obdelovale so zemljo. // Kmečko delo ste cenila, / kmetijo z možem pridno obnovila, / otroke v veri in poštenju / skrbno vzgojila. // Prišle so tudi preizkušnje, / ko usoda vzela je najdražje, / v molitvi, veri v Boga, / so bile tudi težke ure lažje. // Pa mama tudi zdaj ne miruje, / prelepe čipke izdeluje, / saj lepo vaše delo / marsikoga razveseljuje« (Voščilo Vovšarjevi mami), 14. 2. [19]98). LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 706 Ko se zazrem v daljavo, vidim košček domačega neba, vidim vrhove dragih mi gora. Se ponosno dviga Mladi vrh tja pod nebo, a Stari vrh z lepoto svojo objame me mehko. Na Gori si svoj dom izbrala naša ljuba je Gospa, da prošnje naših ubogih src pošilja do neba. A v ozadju se nad vsemi dviga kot stražar, mogočni Blegoš s svojo kapo, kot bil nad vsemi bi vladar. Zato premnogokrat pogled mi splava tja v daljave, kako vas ljubim gore ve, kako ste meni drage. V pesmih sestram in bratom ob okroglih obletnicah ponavadi oriše pokrajino ali letni čas, značilno krajevno veduto: »Bila pomlad je, češnje so cvetele, / in travnik bil je en sam cvet, / ko v vasici mali gor pod Starim vrhom /prijokala si na beli svet (Marici za 70. rojstni dan, 25. 4. 1998); Si rodila v skromni se vasici, / na sončni strani Starga vrha,/ kjer svet Brikcij nad vasjo stanuje, / vaščane vsega hudega varuje« (Marici za 80 let). V pesmi bratu povzame njegovo življenjsko zgodbo: Gor pod domačim Starim vrhom / mlada leta si užil, / igra, delo in učenje, / si včasih tud' pastirček bil. // Res česarkoli si se lotil, / vse Ti je dobro šlo od rok, / da umetniško imaš žilco v sebi, / si že pokazal kot otrok. // Za vsako delo rad prijel, / košare in peharje pletel, / lepo si risal, vezal knjige,/ še kolovrat si vrtel. // Denarja za šole ni bilo, / pa ljudem si lepšal hiše, / za malarja si se izučil, / obnavljal kipe, znamenja, križe. // V KUD Anton Ažbe iz Javorij / si redno, pridno sodeloval, / ponavadi režiser / Te za glavnega igralca zbral. // A najljubši Ti konjiček / gotovo glasba je bila, / ves prosti čas si njej posvetil / v cerkvi, družbi in doma. (Jožetu za 60 let). Čez deset let pozneje jo dopolni z žalostnimi spomini na 2. svetovno vojno in vedrimi utrinki iz njunega otroštva: LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 707 V vasici mali pod Starim vrhom, / bil je tvoj otroški svet, / tu igral se in užival, / v sreči svojih mladih let. // Prekmalu pa prišla je vojna, / ki le žalost je trosila, / saj nam vzela je dva brata, / nikdar družina ne bo ju pozabila. // Spet sonce lepše zasijalo, / ko vojna vihra je minila, / čeprav marsikatera rana / se ni še dolgo zacelila. // Jaz spomnim se povojnih let, / ko na pašo sem s teboj hodila, v Plazu in na Grebljici / se po pašniku lovila. // Le to mi ni bilo všeč, / ko si na paši knjigo bral,/ ko zatopljen v napeto zgodbo, / nisi se z menoj igral. // In ob potočku gor za hišo, / to prostor bil je zanimiv, / tam so nastale hiške, mlinčki, / ki si strokovno jih gradil. // [...] Pa kmalu si odšel v Poljane, / kjer šolo si nadaljeval, / da bilo je malo bliže, / si pri znancih stanoval. [...] Kulturi v domačem kraju, / si zapustil svoj pečat, / saj toliko iger in nastopov / ni bilo še od takrat (Jožetu za 70 let). Prav tako je upesnjen življenjepis iz šestnajstih štirivrstičnih kitic, posvečen drugemu bratu. Takole pravi: Pa malo se nazaj ozrimo, / je sedemdeset minilo let, ko pod prijaznim Starim vrhom / prijokal si na beli svet. // Domača hiša, sestri, bratje / bili so Tvoj otroški svet, / v vasici mali nad gorami / si užil lepoto mladih let. // V šolo v Javorje zahajal, / številke, črke pisal, bral, / da v Tebi so talenti skriti / vsakdo hitro je spoznal. // So starši v šole Te poslali, / najprej v Gorenjo vas na Trate, / ker je bilo denarja malo, / je teta poskrbela zate. // Nato odšel si k drugi teti / na Šutno, kjer si stanoval, / do Gimnazije v Kranju / si se vsak dan na pot podal. // Naenkrat kakor hud vihar / je vojna pridivjala, / kako strahoten je bil njen ples, / vse je razdejala. // Tud' Tebi prizanesel ni / vrtinec ta strahotni, / iz Celovca v Dachau te poslal / je človek ta zlohotni (Bratu Janezu za 70 let, 31. 9. 1996). Čez deset let nastane popolnoma nova pesem iz trinajstih štirivrstičnic, med njimi so nekatere tudi širše aktualne. Naj te sv. Janez, tvoj patron, / vsega hudega ohrani, / naj vodi te prek vseh čeri, / še mnogo let zdravega ohrani. // Saj ve, kako neutrudno delaš, / od Škofje Loke pa do Bovca, / povedke razne zapisuješ. // In mnogo drugih še stvari, / si otel pozabe, / zdaj v knjigah je zapisano, / za vse prihodnje čase. // Gotovo ti hvaležen je, / tudi profesor Gregor Krek, / ker bo njegov spomin živel, / še v prihodnji vek. // Ponosno izpred Tavčarja, / na Poljansko zre dolino, / bil je velik mož - slavist, / ki je srčno ljubil svojo domovino. // Si tudi skrbno vse opisal, / življenje, delo slavnih mož, / ki so izšli iz domače fare, / domovine naše so ponos (Bratu Janezu za okrogli jubilej, Tolmin, 2. 9. 2006). Pesmi so nastajale za obletnico poroke: »»Se želja ta/je kmalu izpolnila, /ko pred oltarjem sv. Janeza Krstnika/sta zvestobo večno obljubila« (Mici in Francu za 70 let) in po naročilu za visoke obletnice znancev v bližnji okolici (Voščilo Vovšarjevi mami, 14. 2. [19]98). Stalnica takih pesmi so kraj, čas, spoštovanje kmečkega dela in vera v Boga. Ne zgolj iz vljudnosti ali naklonjenosti, tudi iz srčne bolečine so nastajale pesmi za skrivnostno, v resnici tragično izginulimi po 2. svetovni vojni. Že naslov Bolečina na to temo dokazuje, da je pesem privrela na dan iz grenkih čustev, ki dolga desetletja niso smela na dan. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 708 Cilka Štucin (< Pečenik), (Žirovski Vrh, 1941) je v 2. svetovni vojni izgubila očeta, kar je sicer zaznamovalo njeno otroštvo, ni pa vplivalo na njeno mladost, saj je vse težave niso potrle, kar je treba pripisati izjemno kremenitemu značaju. Za pisanje se je odločila, da bi to brali otroci in tudi sama ne bi pozabila. Kot mati sedmih otrok je (2007) v samozaložbi izdala Življenjsko zgodbo kmetice iz Žirovskega Vrha: »Ko sem sama na njivi plela, žela, se je marsikaj porodilo v glavi. [...] Za pisavo sem se odločila pred kakimi desetimi leti, da bodo otroci vedeli, kaj je bilo. Zase, za otroke. V zvezek sem pisala, zvezek pa v lajdlc spravljala..« Najprej je nameravala zapisano izročiti le hčerki, sinovom in vnukom. Potem se ji tiskanje ni zdelo tako drago in se je odločila za knjigo v nakladi 350 izvodov.25 Njeno pisanje ni literarizirano, temveč poskus družinske26 in vaške kronike. Naslovi tem v knjigi pritegnejo: Nesreče, Huda zima, Uran, Gobe, Romanja, Poroka, Motorna žaga, Borovnice, Vaški posebneži ,..27 Zadovoljna je, da ima čisto pravo knjigo: »Za računalnik ne veš, ali bo to, kar je zapisano, obstalo. Knjiga pa je dolgotrajen dokument.««28 Nekaj knjig je imela naprodaj pri Krvinetu, pri Lipanu na Hotavljah in pri Sedmic v Gorenji vasi, odziv je bil zelo dober. »Pravijo, da je 'fejst', da je čisto preprosto napisano, tako razumljivo. Vsak teden me kakšen pokliče, pa pride iskat.«29 Domačija Cilke Štucin je v bližini rudnika urana v Žirovskem Vrhu, zato njenemu peresu ni ušel. Nastala je knjižica z naslovom Rekli so, tu kopal se bo uran (Žirovski Vrh, 2011), v kateri je predstavila svoj pogled na rudarjenje in dogajanje v Žirovskem Vrhu. »Rekli so: tu kopal se bo uran. Država je denar dajala, Da se tu je ruda kopala. Mi pa nič hudega sluteč, Čistega zraka in miru ni bilo več.« Cilka Štucin želi ženskam pokazati, kaj vse se da - kljub obilici dela . »Če si zainteresiran!«« za delo v javnosti, za druge. Če ne prej, pa takrat, ko otroci odrastejo. »Ni ženska samo za šporget!« Avtorica se je javno oglasila ob več priložnostih. Pisala je za Kmečki glas, o težavah v kmetijstvu ..., ustanovitvi turističnega 25 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 26 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53: »Listajoč po knjigi sem na 28. strani uzrla naslov Ljubezen. S Podlešanovim Cenetom sva se spoznala na kresno nedeljo leta 1956. ... smo imeli bal, Prekov Karel je igral na harmoniko in plesalo je staro in mlado ... Čeprav je bila Cilka baj-tarska, z majhne kmetije, je imela v bali veliko - tudi šivalno mašino, divan, bicikel, otroško posteljico in - hčerko.« 27 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 28 To je prav tako gostja v krajevni knjižnici v Žireh, / Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka, 17. 2. 2011. 29 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 254 društva v Žirovskem Vrhu. »Vsako leto kakšen članek napišem.«30 Počasi se je začelo govoriti o asfaltu, kar so bile za Žirovski Vrh pobožne, a dolgoletne želje. Na občnem zboru krajanov v Osnovni šoli Ivana Tavčarja v Gorenji vasi (1980) je predlagala, da bi se tudi v Žirovski Vrh napeljal telefon; prav za Miklavža leta 1986 je prvič zazvonil.31 Marija Krajnik (< Debelak), (Sovodenj, 1942) zdaj živi v Retečah. Pisati je začela šele po 50. letu, ko se je predčasno upokojila. Sodelovala je na literarnih delavnicah Javnega sklada za kulturne dejavnosti v Ljubljani (Vlado Žabot) in Kranju (Neža Maurer, Miha Mohor). Redno sodeluje pri Sejalcu in pokrajinski literarni reviji JSKD v Škofji Loki, kjer izhaja enkrat letno.32 Objavlja v lokalnem časopisu Vigred. Od leta 1997 vsako leto za praznik kulture v reteškem kulturnem domu prireja literarne večere in zanje piše besedila. Leta 2006 je sodelovala v dvojezični knjigi slovenskih in avstrijskih pesnikov Mostovi med Dravo in Savo, ki je izšla pri založbi Wieser Verlag. Samostojno pesniško zbirko Gube na njenem obrazu je izdala 1999, leta 2006 pa pri kulturnem društvu Reteče Korenine belih brez s prozo, pesmimi in fotografijami, vanjo je vpletla zgodbo svojega rodu. Njena pripoved Paolo Santonino - Pot čez Loko je bila na natečaju Društva slovenskih pisateljev v Sodobnosti uvrščena med šest najboljših in objavljena v reviji št. 6/2007. Dušica Nuška Herman (Vipava, 1946) je zavezana novinarstvu, prevajalstvu in publicistiki. Med drugim je bila do leta 1993 voditeljica na Radiu Žiri. Verjetno sta to znanstvo in njen članek v Žirovskem občasniku, z naslovom Kamena doba atomskega veka, povezan z Rudnikom urana Žirovski vrh, vzrok, da se pojavlja v družbi poljanskih avtoric. Najintimnejši del njenega besednega ustvarjanja namreč pripada pesmim. Tončka Stanonik (Nova vas, Žiri, 1949) je po končanem študiju slavistike ostala v Ljubljani. O njenem literarnem in uredniškem delu se da poučiti iz leksi-koloških gesel.33 Okrog sto večinoma krajših bibliografskih enot34 in nebotičnik iz lektoriranih člankov pričajo, da je življenjsko zavezana besedi. Na Poljansko dolino jo najbolj navezuje klekljarska motivika. Podobe iz čipkaste preje so njena lastna zgodba. V novejšem pisanju se klasična »žirovska« snov umika urbani kulturi, še zmeraj avtobiografsko pisanje pa je začinjeno z zabavno ironijo. 30 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 31 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 32 Marija Krajnik, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 235-240. 33 Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon, Ljubljana 2008. 34 Prim. Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon, 1065. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 710 Minka Marija Likar (1950) (Hotavlje) je leta 2005 opozorila nase s knjižico anekdot in šal iz loškega pogorja; izšle so tudi v ponatisu.35 V drugi knjigi s skrivnostnim naslovom Sopotnik v svojem avtu (2008) se predstavlja z zbirko kratke proze, večinoma iz vaškega življenja, ki ga tudi najbolje pozna. V svojih zgodbah praviloma spremlja osebe v zagati ali škarjah - v mejnih situacijah - v katerih se znajdejo iz najrazličnejših vzrokov: zaradi bioloških in mentalnih procesov v fazi odraščanja, ko na vrata trka ljubezen, pripadnosti različnim družbenim skupinam (vas : mesto) ali socialnega položaja. V primerjavi s prvo knjigo je v tej opazen velik oblikovalski napredek. Vaški svet, ki na prvi pogled ni nič posebnega, se v njenem pisanju pokaže nič manj dramatičen in poln pretresov, vse do tragičnosti, kakor je v urbanem okolju. Pripoved ji teče gladko, v lepem jeziku, z opisi številnih kotičkov in drobnih estetskih dejstev, ki jih tisti, ki z naravo ni ves čas povezan, ne more zaznati. Toda moč njenega pisanja je v kompoziciji. Zgodbo konča s presenetljivo ugotovitvijo ali nenadnim preobratom, ki prej povedano osvetli v novi luči. Etnologija ji bo hvaležna za poimenovanja delovnih orodij in opise kmečkih del, ki jih mladi rod ne pozna več. Leta 2011 je izšla njena tretja knjiga Mladost na preizkušnji, s katero je dokazala, da je sposobna napisati tudi daljša besedila. Milena Miklavčič (< Čadež), (Stara vas, Žiri, 1952)36 je zelo dinamična in odklanja enoličnost. Piše spletni dnevnik/blog, od leta 1995 objavlja v knjigah in na spletu, pravljice za otroke na Radiu Sora in Radiu Slovenija, v otroški oddaji Pravljice za lahko noč. V besedilih za odrasle je v središču seks. Bralci Gorenjskega glasa jo poznajo po poustvarjanju resničnih zgodb (rubrika Usode). Vsekakor sodi med »glasne« ustvarjalke, o čemer priča tudi njen avtorski življenjepis. Ali je res zgolj naključje, da ga je naslovila Moje življenje, Zofka Kveder pa roman Njeno življenje (1914). Obe druži veliko naturalizma. Ne le v živo, tudi pri pisanju ji jezik teče kot namazan. V besedilih se lahko prelevi tudi v moškega pripovedovalca. Njena literatura je čista fikcija, kar je današnji ideal teorije literature. Toda kaj je sporočilo zgodb? Milka Bokal (< Stanonik), (Dobračeva, Žiri, 1952) je kot leksikografka ves čas v stiku z besedo. V naravi pa si odpočije.37 Kot deklica je zelo rada brala: »Hodila sem v žirovsko knjižnico. Knjižničarka je bila prijazna, dovolila nam je, da smo brskali po policah. Knjižnica je bila odprta zvečer in vem, da se mi je zelo lepo zdelo iti domov ob mraku, da sem si potiho pela kakšno pesem in opazovala, kako se mrači.«38 Pozneje jo je privlačila planinska literatura. 35 Minka Likar, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 143-150. 36 Milena Miklavčič, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 86-118. 37 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 38 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 256 Pisala je v dopisovalski kotiček Cicibana in pisateljica Ela Peroci je z dopisnico pohvalila njen sestavek. »Verzi mi ne gredo pogosto iz peresa. Zanje mora biti doživetje res močno. Kar pa jih privre na dan, jih imam rada, mi veliko pomenijo.« Krajše spise o naravi je začela pisati, ko so otroci odrasli in sta se z možem začela udeleževati izletov polhograjskega planinskega društva. Germanist in planinec dr. Stanko Klinar je odločilno vplival, da so opisi doživetij v naravi »postali izpovedi o drobnih dogodkih v njej, takih, ki jih mogoče vsak niti ne opazi. Planinski vestnik jih zmeraj rad objavi.«39 V tematski bibliografiji (1983-2012) z naslovom Milkini ljubi kraji, ljudje in materni jezik, ujeti v njene besede ..., Ljubljana - Žiri 2012, je vpisanih 440 njenih objav in javnih nastopov. Jožica Kacin (< Karner), (Kranj, 1961) je za Abrahama dobila drobno pesniško zbirko, z naslovom Rožica. Da je vsestransko nadarjena za pisanje, se je pokazalo že v osnovni šoli v Žireh, ko je dolga leta pisala dnevnik.40 V življenjepisu ugotavlja: »Skoraj ne mine dan, da ne bi kaj napisala. Seveda večinoma to niso spisi ali verzi za dušo, včasih pa tudi.« Če le more, skuša ustreči, kadar si kdo zaželi pesem za koga od bližnjih. Toda tudi take pesmi niso konvencionalne (Atu, Rože govorijo, Slika nima besedi), temveč vsebujejo njeno osebno refleksivno noto. Tudi vanje skuša vnašati optimizem in vero v življenje. V nasprotju z drugimi Žirovca ne karakterizira tradicionalno: s čevlji in čipkami, temveč z veliko drugimi dejavnostmi. Njena poetika sloni na vizualnosti in dinamičnosti. Bom sliko narisal, bom pesem napisal, politiko vodil, v planine bom hodil, bom tekmoval za dobro ime, vse svoje moči bom razdal. Se vprašaš, kdo sem: »Žirovec stoji za vsem tem!« 39 Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, str. 53. 40 Debeljak, Kacin, Mlinar, Uršič, Odsev generacije, str. 50-70. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 712 Slika nima besedi Slika nima besedi, vendar mnogo govori, o ljubezni, o mladosti, polni upanja, radosti. A življenje ni le sreča, to življenje trd je boj, mnogo skupaj sva užila, v dolino solz se včasih potopila. A ljubezen vedno zmaga, trdna volja ji pomaga. Slika nima besedi, a še danes govori. Veliko let je od takrat minilo, vendar srce ni se spremenilo. Rože govorijo Usta mnogokrat molčijo, ker ne vejo, kaj bi rekle, rože nemo govorijo, čustva v srcu nam budijo. Trava v vetru valovi, roža roži se smeji, kakor njeno valovanje, pestro naše je življenje. Vrtnice simbol ljubezni in trpljenja so dokaz, zgoraj cvet in spodaj trn kot usoda, ki preliva se skoz čas. Nagelj je bahava roža, velik, pisan in močan, mi pa majhni in ponižni zremo tja v beli dan. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 258 Ni pomembno, da si velik, to merilo uspeha ni, moraš biti pa ponosen, na to, kar imaš, na to, kar si. Jasa sončna sredi gozda, to je bil naš ljubi dom, zemlja nam je sok dajala, sončna nas toplota grela in trepljala, vendar morale smo se boriti, da zdaj moremo tu biti, v radosti smo vzcvetele, a kot mine vse, bomo tudi me zvenele. Rože to so govorile, veliko so besed izpustile... Leta 2011 je bila sourednica odmevnega zbornika o njihovem razredu Odsev generacije. Breda Dolenc (< Kavčič), (Ljubljana, 1962) se je iz Šentjošta primožila v Žiri, kjer je učiteljica. Njena prva pesniška zbirka Usiham pod teboj in spet rastem (Žiri, 2004) vsebuje nekaj osebno izpovednih pesmi, toda njeno težišče je na ljubezenskih, v katerih je cel diapazon ljubezenskega valovanja lirskega subjekta: od hrepenenja po ljubljenem do združitve z njim, vmes in potem pa strah zaradi odtujenosti ter upanje na vnovično zbliž(ev)anje. Agata Trojar (Škofja Loka, 1965)41 je ena redkih iz njene generacije, ki še piše o naravi, o konkretnem lokalnem okolju, tj. Sori, moderno: »Tudi v miže bi znala / čez naključni labirint / pograbljenega peska pred našo hišo. // Tam izginja koncertni odmev Sore, / njen ponoreli ples med skalnatimi škrgami, igranje milijontega trilčka večne etude na produ. // Šla bi za vonjem aster in prvih hrušk /po škripajočih stopnicah, / v sanjav šepet njenih pravljic / in voščila dober dan.« Najraje ustvarja »v deževnih jutrih«.42 V Sejalcu objavlja od njegovega začetka. Izdala je tri samostojne pesniške zbirke: Jagode (1985), Jagode 2 (1991), Vonj nasmeha (1997). Okrog 20 let je 41 Agata Trojar, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 258-260. 42 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 714 vodila Literarno skupino Kulturnega društva Sava Kranj, sodelovala je v dvojezičnem projektu Slovenije in Avstrije Mostovi med Dravo in Savo - Brücken zwischen Drau und Save. Nina Kokelj (Kranj, 1972) iz Škofje Loke, »po izobrazbi diplomirana polito-loginja, po poklicu pa - to eno, edino in z žarom - pisateljica,« je zapisala v življenjepisu za »leposlovni zbornik« Trenutki. V njem je nameravala ponatisniti odlomek iz romana Sviloprejka (2002). Z njim in drugim pisanjem (Milovanje, 1998, Sibidusovo kukalo, 2005) se umešča v tisti rod slovenskih romanopiscev, ki jih »odlikuje t. i. spiritualni realizem, skrajno pretanjeno psihološko vživljanje v človekov duhovni svet«. Ustvarja tudi za otroke (Španskaprinceska, Deček na belem oblaku; Metuljček in metuljčica, Zajec zdravnik), posveča se publicistiki in sodeluje z amaterskimi gledališči.43 Zadnji čas je vedno bolj dejavna v Društvu slovenskih pisateljev. Ni dvoma, da je zares »glasna ustvarjalka«, kakor se je podpisala v najinem dopisovanju. Mirjam Rejc (1975) že od otroštva živi v Zavratcu. Z dvanajstimi leti je začela pisati dnevnik in ga ga pisala do dvaindvajsetega leta. Zelo rada je pisala - spis v šoli je bil zanjo prava nagrada - ne pa brala. Mož pa ima zelo rad knjige in otroci ga v tem posnemajo. To jo je spodbudilo k pisanju živalskih pravljic in drugih zgodbic za otroke.44 Lačen zajček Debelušček, ki ga je pripravila za objavo, je prav navihana zgodbica. Tanja Šturm (1979) iz Škofje Loke je na poslovni šoli diplomirala iz mana-gementa. Ali je uresničila tudi načrte po študiju novinarstva, psihologije in komu-nikologije? Na Radiu Sora je pripravljala oddajo Jezik in govorica telesa. Ob pripravi proslulega literarnega zbornika je bilo za njo že okrog 500 pesmi, sprva otroške in igrive, nato bolj resne: »V vsem svojem obdobju, ko sem pisala pesmi, moram povedati, da jih je največ nastalo v poznih večernih urah pa tudi ponoči. Vedno, kadar dobim navdih, moram vzeti svinčnik in svojo idejo in trenutne občutke preliti na papir, drugače misli izginejo in pesmi ni.«45 Lucija Kavčič (1981) iz Žirovskega Vrha je po diplomi na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju (2009) odprla samostojno dejavnost za umetniško ustvarjanje in poslovno svetovanje. V okviru Turističnega društva Žirovski Vrh že vrsto let pripravlja množično obiskano prireditev Praznik žetve, pri tem ji je v veliko oporo mama Tončka Oblak. Leta 2007 je izšla Lucijina domoznanska knjiga Plečnte u mauhnte, šulnte u župnte, s folklornimi in drugimi pripovedmi iz Žirovskega Vrha. 43 Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon, str. 496. 44 Mirjam Rejc, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 216-232. 45 Tanja Šturm, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 138-142. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 260 Irena Bevk (1983) iz Škofje Loke je v otroških letih želela postati astro-navtka in še kaj. Njene pesmi iz gimnazijskega obdobja so kakor mladost v tem času: vihrave, polne nasprotij, željne spoznanj, čustveno nestanovitne: »Jaz sem egoistična svinja. Sem svetnica?« »Vesti mi ne morete vzeti.«46 Simona Kokelj (1984) iz Podgore se je po srednji aranžerski šoli vpisala na študij kemije, prosti čas posveča gasilstvu. Rada piše pesmi, še raje slika. Prvo pesem je napisala v 2. razredu - in ni nehala. Predvsem ljubezenske pesmi, mladostniške ... »Niso vse za naglas prebrat.« Navdih zanje dobi v naravi, glasbi, risankah, drugih delih, ljubezni, na morju, v človeških obrazih. Na nekaj pesmi je prav ponosna. »Če v življenju počneš stvari, ki te resnično veselijo, in če je želja še tvoj poklic, potem si ne moreš želeti boljšega!«47 Tatjana Dolenc (1988) iz Žirov se je poklicno posvetila glasbi, zato tudi v njenih ljubezenskih pesmih pridejo bolj do izraza zvočne jezikovne figure. Sledi osem avtoric, ki niso razkrile letnice rojstva in od kod prihajajo. Škoda! Le po poetiki je mogoče sklepati, v katero starostno skupino sodijo. Elizabeti Lovšin48 (Log nad Škofjo Loko, brez letnice rojstva) je zgodnja očetova smrt prekrižala številne načrte. Kljub temu je na Pedagoški akademiji v Ljubljani dokončala študij nemškega in slovenskega jezika in v slovenski prestolnici tudi ostala. »Ustvarjalni duh in čas sta me vodila skozi različna delovna področja: zunanja trgovina, novinarstvo, stiki z javnostmi, marketinške storitve, organizacija mednarodnih kongresov, turizem ...« Iz njenih pesmi še zaslutimo njeno, našo, Poljansko dolino, našo mladost. Njene pesmi pristno povezujejo pokrajinsko in socialno motiviko. Poljanske doline ne tematizira le topografsko, temveč (Šopki) z njeno floro in rahlo kritiko urbanizacije. Šopki Pasji zob, bele bohkove smo srajčke trgali spomladi, vmes modri je žefran razpel preprogo pod hišo na livadi. 46 Bogataj, Prvič javno podarile verze, str. 6. 47 N. Kokelj, Tihe ustvarjalke s Poljanskega, 53. 48 Elizabeta Lovšin, Log, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, 155-157. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 261 Te šopke sem prinašala domov. Bilo ni vaze. Kar kozarec služil je za svežost teh cvetov. Zdaj ni dreves in ne livade tu pod hišo. So zrasle nove bele hiše in drevje drugo... Nazaj v spomin potiskam otroške igre, beličnike in tepke, in kup plevic na Jelerjevi njivi, kiplevejo strnišče tednov več, da bi bilo vsega dovolj za v hlev - pozimi. Avtorica se v ustvarjanju pogumno spoprijema s težo let in hvalevredno je, da motiv starosti zanjo ni tabu. Čustva izraža neposredno. Od tod ugotovitev, da so njene pesmi osebno izpovedne. V primerjavi z drugimi je njena prednost v tukajšnjem kontekstu, njene pesmi ne lebdijo v zraku, ampak so umeščene v nam znano pokrajino. Tri preproste, a pretresljive pesmi to potrjujejo in zares bi bile vredne objave. Kite Vse tri smo jih nosile. Spletale vsak dan. Se lepih pentelj veselile, privezanih na praznični le dan... Zdaj češem sive si lase, ne spletam več jih v kito. Boli spomin me na obe... Pod šopom las ihtim prikrito. Ta po motiviki enkratna pesem ni zgolj metafora nekega človeškega zorenja, temveč ima tudi etnološki pomen. Za razliko od drugih opisov vaških cerkvenih praznikov ni v naslednji nič veseljaškega kinča, temveč tiho sočutje. Topos (Gora, Malenski Vrh) je tu obzirno vpet v pesem. Žegen Ko bom zmogla, bom prišla na žegen k tebi. Toliko novic in toliko boli že dolgo nosim v sebi. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 262 Bom pri tebi nekaj ur sedela, ko bo mrak in ko bo luna bela čez dolino na Goro se pela. V tej tihoti bova šepetali, vse skrivnosti kamnom le izdali. Ti molčali bodo z nama, kamen bo z menoj, ko bom odšla, in boš spet dolgo, dolgo sama. Tudi tu se izkaže zakonitost, da se posamezen motiv osamosvoji v lastno pesem. Tokrat je to Osamljenost Moja roka sameva. Nikogar več ni. Ta roka nikogar v objem ne sprejema. Zdrsi čez noben več obraz, mehkobo je hrapava koža pokrila... V srcu je mraz. Moja roka sameva. Sama jo božam s spomini. Noč hitreje mineva. Dan bo spet v isti sivini Osamljenost in starost. Mateja de Leonni Stanonik (Poljane, brez letnice rojstva) se je po študiju medicine v Ljubljani in različnih mestih v ZDA ustalila tam čez. Je članica različnih strokovnih društev. Priložnostno napiše tudi kako pesem, največ ob žalostih trenutkih.49 Za objavo je predvidela kar nekaj ljubezenskih in osebno izpovednih pesmi, z dovolj moderno osebno izpovedno poetiko. Za ta članek sta vredni pozornosti naslednji. 49 Mateja de Leonni Stanonik, Poljane-USA, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 75-85. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 263 Poezija Pesem pride ob zori, po dolgi noči čudnih senc in črnih strahov. Pesem pride, ko je ne pričakuješ. Pesem pride kot olajšanje in spokoj. Pesem je slika duše in senca razuma, pesem je krik in njegov odmev, je obup in hrepenenje, je nežna rosa in tiha želja. Pesem je isto, česar nimamo vsi, vendar kar si vsi potihoma želimo. Beseda S teboj zaplesala bi nocoj in vzela iz ust bi besedo, besedo toplo, plaho in dala bi svojo to otožnost besedi tej, ki pluje v vetru in izgublja se v daljavi. Dala bi željo svojo in beseda bi postala grom ki trešči vate, vame in v naju porodi še bolj strastno ljubezen. Irena Tratnik (Muljava, brez letnice rojstva) se je po poroki preselila v Gorenjo vas. Čeprav je ena redkih, ki vpleta v svoje pesmi tudi socialno tematiko (Pesem črnske kolone), jemlje pisanje kot terapijo: »Lahko rečem, da mi je bilo pisanje nekaj let najboljši zdravnik za vse težave, ki jih ni bilo malo. Potem je prišlo obdobje, ko dlje časa nisem ničesar napisala. Predala sem se družini, hčerkama, ni bilo prave pesniške motivacije. Potem se je, nekega dne, pesem v meni spet prebudila z vso močjo. [...] Kljub vsemu sem ugotovila, da je življenje minljivo in moramo biti hvaležni za vsak dan, ki ga preživimo, tudi če ni po naši meri; iz negativnih izkušenj se največ naučimo. Postanemo bolj odprti za vse. [...] Nasploh sem družabna in imam rada ljudi okoli sebe. Kljub temu se včasih rada zatečem v samoto, kjer najdem malo tišine in miru. Da človek v miru razmisli, če je še človek.«50 50 Irena Tratnik, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 158-164. 264 Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric / LR 60 Za zbornik je prispevala največ ljubezenskih pesmi. Med njimi je tudi pesem z akrostihom: Zbogom ne vračaj se v dežju. Za njene pesmi so karakteristična številna ponavljanja: anafore in epifore, kar jih dela gosposko spevne. Petra Logar je leta 2007 o sebi zapisala, da je mamica, pisateljica, urednica in novinarka, zavezana družini in otroštvu. Prvo zgodbico je napisala tistega dne, ko se je naučila pisati. Za pisateljsko pot se je odločila ob rojstvu prve hčerke. Otroške zgodbice in pravljice objavlja v različnih revijah za otroke in najstnike. Do leta 2009 je izdala štiri knjige za otroke.51 Beseda ji teče gladko in sproščeno, ob ustvarjalni domišljiji ji samozavesti ne manjka. Katarina Podnar iz Škofje Loke je življenjepis zašifrirala v pesniško tkivo. Iz njega razberemo, da ima stoletno babico, tri sestre in tri brate. Predvsem pa, da ljubi življenje, v lepem in hudem.52 Življenje! So pesmi namenjene Bogu, ljubimcu ali obema? Lahko bi bile napisane kjer koli, v njih ni nič poljanskega, če že, jo bolj nagovarjajo druge pokrajine. Sled Počutim se kot razbrazdana kraška zemlja Ko vsak moj korak, bil je zaznamovan. Kjer sem stopila, sem pustila sled, stopinjo. Kjer sem padla, ostal odtis je moj Nekje sem s trnjem posejana, drugod odeta v en sam sem cvet. In prav zato tako vse ljubim, da ni dovolj besed in ne poznam jezika, ki lahko bi dopovedal, kaj občutim, ko živim. Ali je »zlatorogova dolina« topos za Trento ali metafora za ljubezensko srečanje? Sreča moja Vzlatorogovi dolini sem ujela tebe, sreča moja. V mesečini sem od daleč te opazovala. Tvoje lepe noge, roke in ves zlat, obsijan le z mesečino mehko, igral si z nežnimi vilini se v tolmunu. 51 Petra Logar, Žiri, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 4-7. 52 Katarina Podnar, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 165-173. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 265 Njene pesmi razkrivajo stisko jezika, čeprav je ena redkih, ki ji je znana tudi svetopisemska metaforika: »... / Ko iz temnega sem gozda prestopila na svetlečo jaso. / Kjer se jagnjepase z volkom in kjer dete s kačami čeblja. / Sem vedela, / da končno, končno sem doma.« Danica Štajer iz Škofje Loke se prav tako predstavlja zgolj v pesniški govorici.53 V njej prevladujeta ljubezen in razočaranje (»Sem te sploh kdaj imela, /sem samo mislila, da te imam.«), nad njo, vse do izgube identitete: »Obraz, kateri nisem jaz. / Jaz za dober glas vseh vas. / Pojdite srat in scat. / Sranje, sem res jaz?/Jaz, jaz, ki serje, da preživi, / ki ščije, da ne boli.« (Kdo). Poetika grdega se pojavlja tudi v ljubezenskih pesmih: »Zadah smrdeči iz ust / lepi se na tvoje lepe ustnice«; »Izpraskal, porabil, / izrabil si moje telo«. Sklep Franček Bohanec je dal predlog za antologijo poljanskih pesnic. Toda ali je na podlagi tukajšnjega pregleda o tem še mogoče govoriti, da je to posebnost Poljanske doline, saj je v korpus vključenih toliko priseljenk? Ali ni zgolj naključje? Tudi drugod je lahko tako, le da tam ni tako ambicioznih žensk oziroma možnosti za javno plasiranje (npr. Sejalec, Radio Sora). Mogoče je tudi, da so nekdaj klarise in za njimi uršulinke v Škofji Loki v kulturi zapustile svojo sled. Mlajše pesnice pa so vse šolane, čeprav jih kdo imenuje ljubiteljske pesnice. Kaj to pomeni? 1. Pisanje kot terapija ne more uveljavljati estetske funkcije kot merilo ustvarjanja. 2. Večina tukajšnje ustvarjalnosti sodi v literarjenje v širšem smislu,54 saj nastajajo izrecno za prepoznanega sprejemalca. Praviloma se tudi na glas preberejo ob slovesnostih, ko se snidejo bližnji in daljni sorodniki, večkrat pa so ohranjene na papirju, naslovniku v spomin. Ohranjanje (osebne, družinske, pokrajinske, družbene) preteklosti na način pesmi si estetsko funkcijo marsikdaj podreja. 3. Pisanje kot ustvarjanje je tu pridržano t. i. »glasnim ustvarjalkam«, medtem ko so t. i. »tihe« prikrajšane za javno slavo, na drugi strani pa obvarovane javne kritike. 4. Kronološko načelo obravnave omogoča, da sledimo generacijskim spremembam, motiviki in poetiki, ne nazadnje tudi družbeni strukturi in vlogi žensk. 5. Domačijsko motiviko prve generacije zamenjuje pri mlajših fantazijsko ustvarjanje za otroke. Pri njih so čustva veliko bolj viharna in razbolena, kot so bila v preteklosti, vendar je o zaresni osebni izpovednosti težko govoriti. Ljubezen je veliko bolj na očeh. 53 Danica Štajer, Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 213-215. 54 Vanj štejemo tudi rokopisje in kronopisje. Prim. Marija Stanonik, Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi, Ljubljana 2011. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 266 6. Nasproti nekdanji introvertiranosti je danes več ekstravertiranosti - prav do telovadbe besed. Lepa embalaža; kje pa je sporočilo? 7. Manjka velikih tem? Družbena problematika, bivanjska motivika, kje sta transcendenca, domoljubna (lokalpatriotska, zakaj ne!) razsežnost. 8. Topos poljanske poezije je vsekakor zelo podrejen kronosu. VIRI IN LITERATURA: Bogataj, Boštjan: Prvič javno podarile verze, Ločanka, priloga Gorenjskega glasa za Škofjeloško regijo/Občine Gorenja vas - Poljane, Škofja Loka, Železniki, Žiri, št. 11, november 2007, str. 6. Debeljak, Metka; Kacin, Jožica; Mlinar, Tanja; Uršič, Ada: Odsev generacije. Žiri: samozaložba, 2011, str. 50-70. Dolenc, Janez: Kmečko delo in šege skozi leto med obema vojnama v Izgorju, Traditiones 33/1, Ljubljana 2004, 239-252. Kokelj, Nina: Tihe ustvarjalke s Poljanskega/Pesnice in pisateljice, ki ustvarjajo literarjenje, Mladina, št. 3, 18. 1. 2008, str. 53. Korpus gradiva za »literarni zbornik« Trenutki, str. 4-7, 9-15, 75-129, 138-150, 155-173, 213232, 235-240, 258-260. Likar, Damjan: Srečanje pesnic in pisateljic s Škofjeloškega, Loški utrip 12, št. 136, december 2007, str. 64. Osebnosti, Veliki slovenski biografski leksikon. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008. Stanonik, Marija: Literarjenje, kronopisje in rokopisje v teoriji in praksi. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. LR 60 / Kaj je poljanskega v poeziji poljanskih avtoric 267 ►-T>3 m. Miha Ješe Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku Dragi prejemniki občinskih priznanj, spoštovani častni občani, nekdanji župani Občine Škofja Loka, svetnice in svetniki, ekscelence in člani diplomatskega zbora, cenjeni župani in prijatelji iz pobratenih ter prijateljskih občin in drugi spoštovani gostje, predvsem pa drage občanke in občani Škofje Loke. Danes je pred nami sklepna slavnostna akademija ob praznovanju občinskega praznika Škofje Loke, ko obeležujemo 1040. obletnico podaritve Loškega gospostva freisinškim škofom. Že skoraj mesec dni se vrstijo številni praznični dogodki in podelitve priznanj; najprej osnovnošolcem: za posebne dosežke in bronsta MEPI priznanja, ki so jih prejeli iz rok gospoda Andrewa Pagea, veleposlanika Združenega kraljestva v Republiki Sloveniji; v tem tednu so sledila priznanja dijakom škofjeloške gimnazije: za posebne dosežke na državnih tekmovanjih ter podelitev bronastih in srebrnih MEPI priznanj; včeraj pa je iz rok naslednika angleške krone princa Edwarda, grofa Wesseškega, 35 dijakov škofjeloške gimnazije (med 51 prejemniki) prejelo zlata MEPI priznanja. Sedaj ste na vrsti še najbolj zaslužni občani Škofje Loke. Svojevrstna nagrada je bila tudi današnja predstavitev dolgo pričakovane monografije zaslužnega mojstra fotografije, in edinega slovenskega nagrajenca z najvišjim svetovnim fotografskim priznanjem, Petra Pokorna, Svetloba in čas. Na eni strani je knjiga nagrada avtorju, še večje darilo pa je fotograf dal ljubljeni Loki, ko je svojo dušo in srce izlil v fotografije, ki jih je v celoto oblikoval njegov sin Peter mlajši. Ob podelitvi nagrad najbolj zaslužnim je pravi trenutek, da se ozremo nazaj, koliko svetlobe smo ujeli v času zadnjega leta. Lansko leto nam je naklonilo Mojster fotografije Peter Pokorn in župan mag. Miha Ješe. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovic) LR 60 / Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku mnogo sonca, ki se zrcali tudi v rezultatih izvedenih projektov škofjeloške občine. Relativno trdno gospodarstvo, na podlagi vse bolj kakovostnega in razvejanega šolstva, daje osnovo za bogato dejavnost tudi na področju družbenega udej-stvovanja. Našo prislovično pridnost ter delavnost je treba nadgraditi z znanjem, idejami, ekipnim delom in modrostjo. Na podlagi predlani podpisane pogodbe za največji občinski projekt doslej - Ureditev porečja Sor - z več kot dvotretjinskim deležem nepovratnih sredstev, je lani stekla obnova komunalne čistilne naprave na Suhi, letos spomladi so se ji pridružila številna gradbišča okoli mestnega jedra. Sredi julija načrtujemo tudi gradnjo primarnih vodovodov od Visokega do Virška in od Trate do Reteč. Ob tem moramo poudariti, da dela trenutno potekajo samo na primarnih vodih, sledila bo še izvedba sekundarne kanalizacije in drugih infrastrukturnih omrežij, ki bodo deloma financirana tudi z nepovratnimi sredstvi; prav zaradi načina financiranja moramo primarne vode graditi posebej. Žareča svetloba se je pokazala tudi pri uspešno izvedenem natečaju Ureditve starega mestnega jedra. Med desetimi prispelimi natečajnimi rešitvami je bila kot najboljša izbrana ideja ateljeja Ravnikar Potokar d. o. o., na podlagi katere bodo (predvidoma v jesenskih mesecih) na Cankarjevem trgu in v Blaževi ulici stekla prva dela. S pridobljenimi 1,4 milijona evri nepovratnih sredstev bomo skladno z nagrajenim projektom uredili severni del starega mestnega jedra. Več svetlobe bomo zajeli samo s skupnimi močmi, graditi moramo mostove in prijateljstvo, solidarnost in sodelovanje. Tako je bil namenu predan popolnoma nov most v Veštru - višje postavljen in trdnejši bo kljuboval naraslim rekam in ujmam, malo niže pa hitro raste protipoplavni nasip za zaščito srednješolskega centra na Podnu, ki ga bo jeseni tudi uradno nadgradil Medpodjetniški izobraževalni center. Na drugi strani - v Puštalu - smo nad jezom poglobili Med desetimi natečajnimi rešitvami je bila kot najboljša izbrana ideja ateljeja Ravnikar Potokar d.o.o. (foto: Jana Jocif) LR 60 / Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku strugo, novi lastnik pa ureja kopališče, po katerem smo bili nekdaj znani daleč naokrog. Potrebna je bila nesreča, da je iz problematičnega semaforiziranega križišča v Starem dvoru, na vhodu v naše mesto, nastalo novo krožišče regionalnih cest. Upamo, da mu bodo čim hitreje sledila nova, eno prvih na povezovalni cesti v industrijsko cono, vzhodno od Traškega grabna. Na žalost vsi projekti ne potekajo uspešno. Posebna priznanja bi morali dobiti vsi prebivalci Lontrga in severnega dela Poljanske ceste, ki se jim pod okni že desetletja vali promet iz celotne Poljanske doline in Severne Primorske. Potrebujemo zakonodajo, ki bo ščitila tudi investitorje, da ne bomo žrtev vodstev gradbenih družb in tistih, ki bi to radi bili. Predsednik Pahor organizira prostovoljne delovne brigade -nemara bi mu lahko predlagali, da eno organizira tudi v našem tunelu pod Stenom.1 Po slovesnem odprtju novega Medpodjetniškega izobraževalnega centra (MIC) Škofja Loka so si zadovoljno segli v roke direktor Šolskega centra Martin Pivk, državni sekretar Aljuš Pertinač in župan mag. Miha Ješe. Svetlobo pa mestu dajemo ljudje. Zato moramo poskrbeti, da naše prihodnje generacije že v vrtcih dobijo primerno vzgojo, ki jo bodo nadgradili v kakovostnih šolskih ustanovah z bogatim dopolnilnim programom, ki vključuje tudi močno vpetost Škofje Loke v mednarodna združenja. Razvojno-izobraževalni procesi morajo potekati v duhu trajnostnega razvoja in ohranitve bogatih naravnih danosti. Naši najmlajši naj kar najbolj neposredno začutijo, kako pomembno je varčevanje z vsemi zemeljskimi viri. Načrtujemo energetsko obnovo vrtcev Najdihojca in Pedenjped, Osnovne šole Cvetka Golarja in treh podružničnih šol: Reteče, Bukovščica in Sv. Lenart. Javne stavbe smo energetsko pregledali in uredili energetsko knjigovodstvo, na podlagi katerega bomo spremljali zmanjševanje porabe posameznih energentov in najbolj varčne tudi nagradili. Urejeno mestno središče, kot naš najbolj dragocen in mednarodno prepoznaven element kulturne dediščine, predstavlja le slikovit okvir za nadaljnji razvoj mestnega in kulturnega turizma. Ključna je njegova edinstvena vsebina; tematskima potema Poti treh gradov in Poti v Puštal smo letos dodali izletniško (in romarsko) Pot v Crngrob, ki vodi mimo Jakopičevega in Groharjevega 1 Čeprav je v letu 2013 slabo kazalo dokončanju del na poljanski obvoznici, so se decembra razmere obrnile v pozitivno smer. 23. 12. 2013 sta Direkcija RS za ceste in Občina Škofja Loka z izbranim izvajalcem (Gorenjsko gradbeno družbo iz Kranja) podpisali pogodbo za dokončanje del, ta so ponovno stekla januarja 2014. (op. ur.) LR 60 / Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku Kamnitnika in Gorajt, tja do njegove Pomladi. Škofjeloški turizem moramo razvijati organsko, trajnostno in sonaravno - v sozvočju z našo prelepo zeleno okolico in pestro kulturno dediščino. Z bogatim programom in obvozno cesto okrog starega mestnega jedra bomo pritegnili tudi investitorje v hotele, ki jih za resen turistični razvoj nujno potrebujemo. Potem bomo nemoteno lahko uprizarjali tudi Škofjeloški pasijon - to edinstveno, prvo dramsko delo v slovenskem jeziku, ki ga bomo leta 2015 ponovno postavili na loške ulice. Postaja vse bolj prepoznavna in uveljavljena blagovna znamka, s katero se, skupaj z Ministrstvom za kulturo RS, potegujemo, da bi prišla na prestižni seznam Unescove nesnovne kulturne dediščine. Pozabiti pa ne smemo tudi naših kulturnih svetišč. V galeriji Loškega gradu je prav zdaj na ogled razstava Znanje je luč, ki prikazuje potek vzgoje in izobraževanja na Loškem skozi čas, s poudarkom na uršulinski šoli. Iskanja svetlobe so naše prednike učile že sestre uršulinke. Bogato dogajanje z več kot 200 dogodki letno poteka tudi v Sokolskem domu, kjer bomo od 20. septembra do 30. oktobra v sodelovanju z Goethe-Institutom in Nemško ambasado v Ljubljani gostili edino vseslovensko razstavo Karla Maya, s spremljajočim programom vsakodnevnih ogledov filmov o Vinetouju. Za nostalgike naše generacije in seznanitev mlajše generacije z našimi mladostnimi junaki. Spomladi smo odprli nov mladinski oddelek knjižnice v zgornji etaži blagovnice Nama, s čimer našim mladim bralcem pomagamo odstirati nove horizonte učenosti in predvsem organizirati kulturne dogodke. Glasbena šola nas sproti preseneča z novimi glasbenimi sestavi in nagradami na državnih ter mednarodnih tekmovanjih. V zgornji etaži blagovnice Nama je sedaj mladinski oddelek Knjižnice Ivana Tavčarja. (foto: Peter Pokorn ml.) LR 60 / Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku V naši občini imamo več kot 170 aktivnih društev in organizacij. Večina se po kakovosti in učinkovitosti delovanja uvršča v sam državni vrh. Med njimi je veliko število zaslužnih članov, ki del svojega življenja posvečajo skupnosti. Najboljši med njimi bodo danes nagrajeni. Predlagateljem se zahvaljujem za predloge, svetnikom občinskega sveta pa za njihovo potrditev. Prejemniki nagrad so trije posamezniki, ki že desetletja delajo na različnih področjih in so na vseh pustili svetlobo svojega dela. Posebej pa sem vesel, da nagrade dobita tudi dve skupini prostovoljcev za delo z mladimi. Mentorice MEPI so uspešne pri vzgoji učencev in dijakov na področju prostovoljstva, ekološkega ozaveščanja, športnega ter kulturnega udejstvovanja, preživetja v naravi in z naravo ter predvsem obvladovanja ekipnega dela. Članice Lokalne akcijske skupine pa se v neposrednem delovanju in usmerjanju mladostnikov neumorno prizadevajo za zdravo, aktivno in rekreativno ter tovariške solidarnosti polno mladost naših najstnikov. V Loki aktivno prostovoljstvo tudi v teh časih doživlja nesluten razmah. Ja, lepo je biti župan mesta Loke, kjer veliko število ljudi s svojo poklicno ter prostovoljsko dejavnostjo skrbi za dovolj svetlobe, za nas in za naše naslednike. Zbiramo pozitivno energijo in jo radi razdajajmo tudi drugim. Ne pozabimo, največ dobivamo, ko dajemo. V tem tednu se je zvrstilo neverjetno veliko pomembnih dogodkov. V spominu mi bosta ostala zlasti dva: • izjemen govor veleposlanika Združenega kraljestva Andrewa Pagea, na sprejemu ob rojstnem dnevu kraljice Elizabete, ob prisotnosti njenega sina princa Edvarda, ki je dejal, da je Slovenija res raj na zemlji in med diplomatskimi destinacijami najbolj zaželena, • predstavitev monografije Petra Pokorna, ki je to trditev v slikah tudi dokazal. Slovenija je raj na zemlji in Loka je njen center. Ohranimo ga našim naslednikom. Vsem občankam in občanom Občine Škofja Loka želim vse najboljše za naš praznik. Obvladujmo čas in vanj s svojo energijo za nas ter naše potomce spravimo čim več svetlobe. Škofja Loka, 29. 6. 2013 LR 60 / Nagovor na slavnostni akademiji ob občinskem prazniku Sabina Gabrijel Priznanja Občine v Škofja Loka za leto 2013 Zlati grb Občine Škofja Loka za leto 2013 prejme JOŽE STANONIK za večletno uspešno prostovoljno delo, zgledne uspehe in požrtvovalen prispevek na različnih področjih družbenega življenja, predvsem za izjemen prispevek v Planinskem društvu Škofja Loka. Jože Stanonik se je rodil leta 1939. Po osnovni šoli se je izučil za graverja, ob delu je končal srednjo strojno šolo in višjo šolo za organizacijo dela. Enajst let je bil zaposlen v LTH Škofja Loka, kot orodjar in glavni planer proizvodnje, štiri leta kot predsednik na Občinskem sindikatu Občine Škofja Loka, štiri leta je bil predsednik Izvršnega sveta Občine Škofja Loka in kar devetnajst let direktor splošnega sektorja v podjetju Termo Škofja Loka. Leta 1950 je kot aktivni telovadec in vaditelj za mlajše skupine postal član TVO Partizan Škofja Loka. V letih 1957-1959 je v Škofji Loki uvedel igranje rokometa, kar danes ocenjuje kot enega svojih največjih dosežkov. Rokomet je naletel na dober odziv, mladi so ga dobro sprejeli in kakovost igranja je visoka še danes. Lokalna skupnost je lahko upravičeno ponosna na številne odmevne rezultate, ki so jih priigrali loški rokometaši. Sicer pa se je Stanonik ukvarjal še z atletiko, streljanjem, kegljanjem in planinstvom. Za planinstvo kot svojo ključno aktivnost se je odločil že zelo zgodaj, član Planinskega društva Jože Stanonik ob prevzemu (PD) Škofja Loka je postal leta 1957. Od tedaj je občinskega priznanja. opravljal vrsto odgovornih nalog v planinski orga- (foto: Klavdija Škrbo Karabegovic) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 nizaciji, tako na ravni Planinskega društva Škofja Loka kot tudi Meddruštvenega odbora planinskih društev Gorenjske in Planinske zveze Slovenije (PZS). Do danes je opravljal naslednje funkcije: • od leta 1961 do leta 1970 je bil ustanovitelj in vodja planinske sekcije v Motorju oziroma LTH Škofja Loka, • od leta 1978 do 1997 je bil ustanovitelj in vodja planinske sekcije v Termu, TOZD Proizvodnja, • od leta 1963 do 1967 je bil predsednik Občinskega komiteja mladine Občine Škofja Loka, • od leta 1971 do 1974 je bil predsednik Občinskega sindikata Občine Škofja Loka, • od leta 1974 do 1978 je bil predsednik Izvršnega sveta Občine Škofja Loka, • član upravnega odbora PD Škofja Loka je bil od leta 1979, • od leta 1981 do 1987 in od 1991 dalje je predsednik PD Škofja Loka, • od leta 1963 do 1967 je bil poslanec Gospodarskega zbora RS, • od leta 1989 do 1993 je bil podpredsednik Planinske zveze Slovenije. Več mandatov je bil član glavnega in upravnega odbora PZS ter gospodarske komisije, štiri leta tudi predsednik izvršnega odbora PZS. Od leta 1999 do 2004 je bil predsednik Meddruštvenega odbora planinskih društev Gorenjske. Zelo dejaven je bil kot član Odbora za organizacijo in izvedbo spominskega pohoda Po poti Cankarjevega bataljona s Pasje ravni v Dražgoše. Sam se je pohoda udeležil kar tridesetkrat zapored, brez prekinitve. V vodstvu Planinske zveze Slovenije je bil v letih od 1989 do 1993 podpredsednik PZS in odgovoren za gospodarjenje s kočami, v letu 2002 je opravljal naloge vršilca dolžnosti sekretarja PZS. Več mandatov je bil član Izvršnega odbora Športne zveze, član sveta Športne zveze Občine Škofje Loke in član Komisije za šport pri Olimpijskem komiteju Slovenije. Njegov čut za sočloveka in veliko zaupanje v naravo kaže tudi dejstvo, da je več kot 10 let sodeloval z rehabilitacijsko skupino Projekt človek iz Sopotnice, kjer je uporabnikom vlival moč in spodbudo s spoznavanjem narave in vodenjem planinskih izletov. Bil je tudi predsednik ali član v več organih, vezanih na dolžnosti, ki jih je opravljal v planinstvu ali drugih družbenih organizacijah. Kot predsednik Planinskega društva Škofja Loka je Jože Stanonik pri delu izredno vesten in skrben gospodar društvenega planinskega imetja. Pod njegovim vodstvom je planinsko društvo pridobilo veliko potrebnih objektov in naprav, pomagal je pri zbiranju donatorskih sredstev in finančnih sredstev s proračunov Republike Slovenije ter Občine Škofja Loka. Za vzdrževanje planinskih postojank in boljšega počutja planincev v gorah so leta 1987 pod njegovim vodstvom zgradili tovorno žičnico za oskrbovanje Doma na Lubniku. PD je leta 1998 kupilo dva lastna poslovna prostora za delovanje društva, kar je bila pomembna pridobitev. V letu 2003 so bile v koči na Lubniku na novo urejene sanitarije in točilni pult, v Breznici pa nadzidano in pokrito skladišče nad garažami, s čimer so planinski vodniki pridobili predavalnico. V letu 2003 je bila v Koči na Blegošu LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 obnovljena etaža za goste, tri leta kasneje pa še vodno zajetje, v uporabo je bil predan nov vodovod v dolžini 950 m in zgrajena čistilna naprava ob koči. Tudi Dom na Lubniku je bil deležen obnove. Leta 2006 sta bili v celoti obnovljena streha in zamenjana kritina, dve leti kasneje v celoti obnovljena in opremljena kuhinja, zaradi dotrajanosti celotne stavbe pa so nato člani PD pripravili dokumentacijo za obnovo celotnega doma. S pomočjo evropskih sredstev, sredstev iz proračuna RS, Občine Škofja Loka in z lastnimi je bil dom leta 2010 v celoti obnovljen, vgrajena je bila tudi čistilna naprava. Stanonik je ob praznovanju 100-letnice PD Škofja Loka (2007) zbral in uredil monografijo - knjigo 100 let Planinskega društva Škofja Loka. Ob prejemu zlatega grba Občine Škofja Loka je povedal, da je pohodništvo oziroma planinstvo način življenja, ki je primeren za vsa starostna obdobja in vse letne čase. Pohodništvo lahko prilagodimo glede na leta, kondicijo, zdravje, razpoloženje in vremenske razmere. Sam še vedno občuduje naravo in neizmerno uživa v družbi planincev. V prihodnje si želi, da bi se društvu priključilo čim več mladih, saj ti pomenijo prihodnost Planinskega društva Škofja Loka. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2013 prejme ŠTEFAN KALAMAR za njegovo več desetletno delo v različnih neprofitnih in človekoljubnih organizacijah Pred sedeminpetdesetimi leti je Štefan Kalamar iz Prekmurja prišel v Škofjo Loko. Svojo aktivno profesionalno dobo je kot mladenič začel, po več desetletjih pa kot upokojenec končal, v Gorenjski predilnici; pred upokojitvijo je bil po poklicu varnostni inženir. Ves čas je bil dejaven v številnih neprofitnih in človekoljubnih organizacijah. Najbolj ponosen je na svoje članstvo in udejstvovanje pri gasilcih. Najprej je bil član Prostovoljnega industrijskega gasilskega društva Gorenjska predilnica, po prenehanju delovanja je formalno prestopil v PGD Trata, kjer je leta 2003 prejel gasilsko odlikovanje I. stopnje. Od leta 2006 do 2013 je bil predsednik PGD Trata, od leta 2008 do 2013 član upravnega odbora Gasilske zveze (GZ) Škofja Loka. Leta 2011 je prejel značko za dolgoletno delo v gasilski organizaciji (30 let). V njej je aktiven še danes, je član PGD Trata in aktivno deluje v upravnem odboru. Na občnem zboru društva leta 2013 je postal predsednik Komisije za vete- štcfiin Kaiamar ob vpisu v knjigo rane in bil kot član izvoljen v častno razsodišče prejemnikov občinskih priznanj. Gasilske zveze Škofja Loka. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 Za svoje delo je leta 1988 prejel Plaketo Občine Škofja Loka za izjemno aktivnost na zelo različnih področjih. Leta 2012 je prejel Priznanje Avgusta Kuharja za izjemno strokovno delo na področju varnosti in zdravja pri delu v društvih in sekcijah varnostnih inženirjev. Po en mandat je bil občinski svetnik na listi ZLSD (2002-2006), član Komisije za družbene dejavnosti Občinskega sveta Občine Škofja Loka (2002-2006) in član Občinskega odbora za prometno infrastrukturo in javne površine (2006-2010). Leta 2009 je prejel bronasti znak osamosvojitve za dejavnost pri zaščiti demokratičnih procesov v Republiki Sloveniji, več mandatov je delal tudi v organih Območne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB; bil je tudi predsednik združenja. Štefan Kalamar je še vedno aktiven v širšem družbenem življenju lokalne skupnosti. Je predsednik Krajevne skupnosti Trata, član Komisije za evidentiranje in ureditev prikritih grobišč, aktiven član v organih Združenja borcev za vrednote NOB Škofja Loka in predsednik Območnega združenja slovenskih častnikov Škofja Loka. Katerega koli dela se loti, vedno ga izpelje s čutom dolžnosti in odgovornosti. Vedno je pripravljen pomagati in je resnično dejaven na številnih družbenih področjih. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2013 prejme VALENTIN JESENOVEC za njegovo dolgoletno prostovoljno delo na številnih področjih družbenega življenja - kulturnem, športnem in drugih področjih. Valentin Jesenovec je človek, ki mu včasih zmanjkuje dni za uresničitev vsega, kar si želi. Dejaven je namreč na številnih področjih v lokalni skupnosti, pri čemer zelo uživa. S svojim delom na kulturnem, športnem in drugih področjih je veliko prispeval k napredku in prepoznavnosti društev in sredin, kjer je deloval. Kot aktivni član Slovenske ljudske stranke v času volitev ureja predstavitve in promocijo stranke. Skrbi za stike s somišljeniki in povezovanje z drugimi sorodnimi strankami. Od leta 1996 je član Prosvetnega društva Sotočje Škofja Loka, kjer sodeluje pri projektih, kot so cve-Valentin Jesenovec. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovič) tna nedelja, postavitev jaslic LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 na Mestnem trgu, Miklavževanje, Historial (nekdanja Venerina pot), Semanji dan in številnih drugih. Svojo angažiranost tudi uradno izkazuje z aktivnostjo v ožji lokalni skupnosti, in sicer v Krajevni skupnosti Škofja Loka - mesto. Zadnja dva mandata je predsednik KS, pred tem je bil en mandat podpredsednik. Trudi se za ureditev cest, pločnikov, kanalizacije, oskrbe z vodo in plinom, urejanja kulturnih spomenikov ter dobre odnose med krajani. V sodelovanju z občinsko upravo in krajani je uspel pomembno vplivati na razvoj okoliških vasi in zaselkov. Poskrbeli so za položitev več kilometrov asfalta po dolini Hrastnice, do Sv. Andreja, Sv. Ožbolta, proti Selu in v Pasji vasi. S tem so kraje po dostopnosti približali Škofji Loki in poskrbeli, da bodo ljudje ostali na podeželju. Jesenovec je aktiven tudi pri vseh akcijah Karitasa, kjer že sedmo leto prostovoljno pomaga po svojih najboljših močeh. V Avto-moto društvu je za več mandatov prevzel funkcijo gospodarja, trenutno je član športne komisije in sodnik. Pri Škofjeloškem pasijonu že od vsega začetka sodeluje kot igralec. Je tudi ključar podružnične cerkve sv. Križa na Hribcu, kjer je zaslužen za obnovo treh stranskih oltarjev, montažo novih klopi in obnovo kapelic s freskami. V društvu gobarjev je bil več mandatov gospodar in podpredsednik, kot krvodajalec pa je več kot petdesetkrat daroval kri. Prejel je pomembna priznanja za potrditev njegovega prostovoljnega dela: plaketo Gobarskega društva, zlato in dve srebrni plaketi AMD, dve srebrni priznanji Avto-moto zveze Slovenije, od Zavoda za transfuzijo krvi plaketi za 25- in 50-krat darovano kri ter v službi Unitech plaketo za prizadevno delo. Bronasti grb Občine Škofja Loka za leto 2013 prejmejo MENTORJI IN KOORDINATORJI PROGRAMA MEPI - mednarodno priznanje za mlade v Škofji Loki - iz Gimnazije Škofja Loka, OŠ Škofja Loka - Mesto, OŠ Ivana Groharja in OŠ Cvetka Golarja za prostovoljno delo v preteklih devetih letih, kjer so znatno prispevali k nacionalni ter mednarodni prepoznavnosti in napredku programa MEPI MEPI velja na Škofjeloškem za primer dobre prakse izvajanja ter organizacije mednarodnega programa za mlade, v katerem mladi, stari od 14 do 25 let, na treh težavnostnih stopnjah dosegajo zastavljene cilje. Primer je edinstven v slovenskem in tudi evropskem merilu, saj opravlja program na škofjeloških šolah več kot 150 udeležencev, prav tako pa od tod izhaja kar 86 dosedanjih prejemnikov zlatega priznanja, kar predstavlja več kot tri četrtine prejemnikov v Sloveniji. Mlade v programu spremljajo mentorji, ki jih s svojim entuziazmom in zgledom spodbujajo k aktivnemu preživljanju prostega časa in jih usmerjajo k razvoju v aktivne in odgovorne člane skupnosti, pripravljene na izzive življenja. Udeleženci so celo leto aktivni na štirih področjih - veščine, rekreativni šport in prostovoljno delo, ki ga mladi udeleženci večinoma opravljajo v domači občini, matičnih šolah, vrtcih, domu ostarelih občanov, na Centru za socialno LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 delo in drugod. Na koncu vsake stopnje sledi še odprava, kjer se udeleženci učijo preživetja, skupinskega sodelovanja ter odkrivajo naravne lepote. S tremi stopnjami (bronasta, srebrna, zlata) so udeleženci v programu aktivni povprečno štiri leta, v tem času osvajajo vrednote programa, kot so netek-movalnost, sodelovanje, zdravo in aktivno življenje, spoštovanje narave, udejstvovanje v skupnosti in spoštovanje raznolikosti; to so njihova popotnica za življenje. Program MEPI so v Škofji Loki, na pobudo britanskega veleposlaništva ter nacionalnega urada MEPI, začeli kot prvi v Sloveniji, leta 2004, v svojem prostem času izvajati učitelji na treh šolah: Gimnaziji Škofja Loka, OŠ Škofja Loka - Mesto ter OŠ Cvetka Golarja. Program je zlasti na gimnaziji že prvo leto doživel izjemen odziv, danes so v program vključene tri osnovne šole in gimnazija. Vse to je sad prostovoljnega dela mentorjev -učiteljev, ki obsega vse, od promocije, mentorstva, priprav, organizacije ter spremljanja odprav, administrativnih obveznosti ter izobraževanja novih mentorjev, poročanja nacionalnemu uradu ter organizacije podelitev priznanj. V preteklih letih je skupina MEPI mentorjev s svojim prostovoljnim delom znatno prispevala k lokalni, nacionalni ter mednarodni prepoznavnosti in napredku programa MEPI, vseh šol izvajalk programa ter ne nazadnje tudi Občine Škofja Loka. Bronasti grb Občine Škofja Loka za leto 2013 prejme LAS - Lokalna akcijska skupina za preprečevanje zasvojenosti za dosežene uspehe in šestnajstletno javno delovanje na področju preventive in različnih odvisnosti LAS je lokalna akcijska skupina za preprečevanje zasvojenosti v Občini Škofja Loka, ki kot županovo posvetovalno telo deluje že 16 let. V skupini združujejo svoje moči strokovni delavci z večletnimi izkušnjami pri delu z otroki in mladostniki v šolstvu, socialnem varstvu in zdravstvu ter prostovoljci. V okviru Ministrstva za zdravje oziroma Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem se povezujejo v mrežo slovenskih LAS. Delujejo na področju primarne preventive, ki je usmerjena v zdravo in kakovostno preživljanje prostega časa ter življenje brez zasvojenosti. Ciljne populacije lokalne akcijske skupine so otroci, mladi, njihovi starši, V imenu mentorjev in koordinatorjev programa MEPI je občinsko priznanje prevzela koordinatorica Mateja Prevodnik Mayland. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovic) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 strokovna javnost in mediji. Njihov namen je vsem članom lokalne skupnosti ponuditi možnosti za ustvarjalno življenje, spodbujati kakovostno družinsko življenje, krepiti telesno in duševno zdravje otrok in mladostnikov, razvijati dobre medsebojne odnose v vrstniških skupinah, družini in širši skupnosti, vzgajati za zdravo življenje ter izobraževati - spoznavati načela vzgojnih pristopov in učenje učinkovite komunikacije. Njihovi programi že od vsega začetka poudarjajo pomen družine in zdravih družinskih odnosov kot temelj družbe in izhodišče za izgradnjo pozitivne samopodobe. Hkrati ozaveščajo o škodljivosti uživanja drog, zasvojenostih modernega časa, kot sta internet in televizija, ter v lokalnem okolju krepijo dejavnike preprečevanja zasvojenosti. V zadnjem letu so pridobili nove člane, pod njihovim okriljem je začel V imenu Lokalne akcijske skupine (LAS) za preprečevanje zasvojenosti je občinsko priznanje prevzela Li - An Kozmelj. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovic) Dobitniki občinskih priznanj za leto 2013. Od leve proti desni: Štefan Kalamar, Mateja Prevodnik Mayland, Valentin Jesenovec, Li - An Kozmelj, Jože Stanonik in župan mag. Miha Ješe. (foto: Klavdija Škrbo Karabegovic) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 delovati tudi Lokalni urad MEPI Škofja Loka, ki je pomemben primarni preventivni program za mlade od 14 do 25 let. Programi, ki jih člani LAS-a izvajajo, so: družinska rekreacija - brezplačna vadba za otroke in starše, šola za starše, dejavnosti ob tednu družine, sodelovanje z mediji, športno-zabavna prireditev Veter v laseh - s športom proti odvisnostim, v preteklosti so izvajali ali podpirali tudi organizacijo ginekološke posvetovalnice za mlade (v letih od 1999 do 2005), sodelovanje pri raziskavi LAS Pripravljenost mladih na izzive sodobnega mladostništva, delavnice za otroke z naslovom Moč prijazne besede in prijaznega dejanja, organizacijo počitniških dejavnosti, dobro sodelovanje s Policijsko postajo Škofja Loka, Uradom za droge in dejavno sodelovanje v Sosvetu za varnost občanov v Občini Škofja Loka. Poleg tega je LAS Škofja Loka pripravil likovni in fotografski natečaje na temo preživljanja prostega časa. LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 Sabina Gabrijel Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 Zlati grb Občine Skofja Loka za leto 2004 prejme JURIJ SVOLJSAK za dolgoletno izredno uspešno delo na področju humanitarnosti, sociale, vzgoje in kulture Jurij Svoljšak je bil rojen leta 1949, v Ljubljani, stanuje v Virmašah pri Škofji Loki. Po izobrazbi je predmetni učitelj geografije in zgodovine. Poleg tega študija se je dopolnilno izobraževal in pridobil specialno pedagoško dokvalifikacijo za delo s slepimi in slabovidnimi. Njegovo življenjsko vodilo je, da je večje zadovoljstvo dajati, kot prejemati. K temu spoznanju sta ga usmerila starša, ki sta mu bila vedno vzor. Živela sta po načelu, da je ljudem treba pomagati. Tako je Jurij še kot mlad fant iz reke Sore rešil prijatelja, ki bi sicer zagotovo utonil. Je človek z mnogimi, različnimi talenti, velikimi znanji in izkušnjami ter sposobnostjo resnične in pristne komunikacije z zelo različnimi ljudmi. Je človek, ki je bil in je pripravljen vedno in povsod pristopiti in delati ter voditi akcije in projekte, ki se dotikajo malih, največkrat najbolj ranljivih ljudi. Ves čas življenja in delovanja mu ni bilo žal žrtvovati svojega časa, volje in znanja za ljudi s posebnimi potrebami in za tiste, ki so prišli v hude stiske. Svoljšak je bil dolga leta vzgojitelj v Srednji šoli Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka. V tem času je pridobil tudi naziv učitelj - svetovalec. Slepim je želel izboljšati delovne in življenjske razmere, jim olajšati vsakdan, jih približati širši skupnosti in razbliniti tabuje o drugačnosti. Bil je pobudnik organizacije taborov za slepe in slabovidne osebe iz vse Slovenije, ki so edinstvena oblika združevanja Jurij Svoljšak (foto: Gorazd Kavčič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 slepih v Evropi. Izvedel je projekt izdaje knjižice z napotki za druženje s slepimi, v mednarodni sistem je postavil slovensko abecedo za slepe, sodeloval je pri izdelavi prve taktilne karte za slepe (od avtobusne postaje do takratnega Centra slepih in slabovidnih Škofja Loka), podpiral je prvo slovensko gledališče slepih in slabovidnih Nasmeh itd. Leta 2004, ko je bil prejemnik občinskega priznanja, je bil na Občini Škofja Loka pomočnik župana, zadolžen za družbene dejavnosti. Plodovi njegovega ustvarjanja in dela se kažejo tako v Škofji Loki kot tudi v sosednjih občinah, širšem slovenskem prostoru in segajo tudi čez državne meje. Po svojih dobrih, plemenitih in strokovnih delih je poznan širokemu krogu ljudi. Vse njegovo življenje ga odlikuje pripravljenost za delo, ki se kaže v vidnih in oprijemljivih rezultatih, ki bodo zanesljivo ostali zabeleženi v zgodovini, zlasti na področju skrbi za invalide, osebe s posebnimi potrebami in ljudi z družbenega obrobja. Jurij Svoljšak je pri svojem dolgoletnem delu vedno presegal meje obveznega in plačanega dela ter se s skoraj z nadčloveškimi napori vključeval in izpeljeval raznovrstne projekte, ki so v dobrobit ljudem. To so ljudje, ki zaradi svoje sposobnosti potrebujejo različne pristope in pomoči za vključitev v normalno življenje. Za Svoljšaka bi lahko rekli, da je bil ves njegov dosedanji delovni in življenjski opus namenjen osebam, ki potrebujejo pomoč drugih. Številnim ženskam, moškim, dekletom, fantom, otrokom ... je skušal zagotoviti enakopravno vključevanje v življenje. S svojo osebno naravnanostjo, znanjem, voljo in časom je vseskozi posvečal posebno pozornost različnim skupinam ljudi: slepim in slabovidnim, odvisnikom, žrtvam naravnih nesreč, žrtvam vojne, ljudem z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, starejšim osebam, revežem, trpinčenim ženskam ter drugim. Tesno je sodeloval pri pripravi projekta za umestitev društva Projekt človek v naselje Sopotnica in pomagal pri realizaciji projekta Varna hiša Gorenjske. S škofijsko Karitas Ljubljana je sodeloval pri mnogih humanitarnih projektih, med drugim tudi ob potresu v Posočju in plazu v Logu pod Mangartom. Vse življenjsko obdobje se je aktivno ukvarjal tudi z gledališčem, vodenjem prireditev in oddaj na radiu. Bil je pobudnik in moderator prireditev, kot so Dan oglarjev, Kmečka ohcet, Dan koscev, prireditve ob 1000-letnici Škofje Loke, Pokal Loka, Mala Groharjeva slikarska kolonija, 35-letnica Sožitja, 14. otvoritev Klubske razstave Anton Ažbe, Podelitev priznanj Športne zveze in Zavoda za šport športnikom in mnogih drugih. Na takratnem Radiu Žiri je vodil oddajo za upokojence in pripravljal vsebinsko zelo zahtevne prispevke, vodil je tudi oddajo Miklavž in številne druge. Poleg tega je bil pobudnik in soorganizator raznih akcijskih skupin, na primer LAS - Lokalne akcijske skupine za preprečevanje zasvojenosti v Škofji Loki, doma in po Sloveniji je organiziral in vodil različne dobrodelne ter humanitarne prireditve, sodeloval je pri urejanju različnih muzejskih zbirk in mnogih drugih aktivnostih. Njegovo delo in dosežki so trajnega pomena in so pomembno prispevali k razvoju družbenih in humanitarnih dejavnosti v Občini Škofja Loka, slovenskem LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 prostoru in zunaj njegovih meja. Svoljšakova življenjska filozofija je, da te tisto, kar te ne ubije, okrepi. Pravi, da je življenje eno samo učenje medsebojnih odnosov in predvsem odnosa do samega sebe. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2004 prejme GOSPODARSKA DRUŽBA TERMO, d.d, ŠKOFJA LOKA za večletno uspešno poslovanje, ohranjanja delovnih mest in sofinanciranje številnih družbeno pomembnih aktivnosti Termo, d.d. (danes Knauf Insulation Slovenija) je gospodarska družba z dolgoletno tradicijo na področju izdelovanja izolacijskih materialov iz kamene volne. Podjetje je raslo in se razvilo v največjega slovenskega proizvajalca izolacijskih materialov ter s svojo blagovno znamko Tervol dobilo opazno mesto tudi na evropskem trgu. Ima znanje in pogum, saj razpolaga z najboljšimi kadri, sodobno tehnologijo in dobrimi poslovnimi partnerji. V obrazložitvi za priznanje so leta 2004 zapisali: družba dosega dobre poslovne rezultate, saj posluje z dobičkom, v zadnjih petih letih mu vrednost kapitala narašča, delež čistih prihodkov od prodaje, namenjen vlaganju v investicije, se giblje okoli 10 %. Predvsem je razveseljiv podatek, da je v teh letih ves čas prisotno povečevanje števila zaposlenih, ki se je v letu 2003 že približalo 500 zaposlenim. V družbi je prisotna tudi visoka stopnja ozaveščenosti pri skrbi za okolje, in sicer s kakovostjo izdelkov, ki jih ponujajo trgu ter posodobitvijo proizvodnje. Pokazatelj uspešnega gospodarskega subjekta je tudi njegovo komuniciranje z lokalnim okoljem ter vpetost vanj. Podjetje ima posluh tudi za športne, kulturne, humanitarne in druge dejavnosti, namenjene občanom različnih starostnih skupin. Športna dejavnost, ki krepi »zdrav duh v zdravem telesu«, je deležna sponzor-skih sredstev Terma. Namenjajo jih za športno vzgojo mladih, množični in vrhunski šport. Vsem tem oblikam športnih dejavnosti so v zadnjih letih namenili precejšnja sredstva. Tako so glavni sponzor Rokometnega kluba Termo Škofja Loka, ki je slovenski prvoligaš, poleg tega pa s finančnimi sredstvi pomagajo tudi Odbojkarskemu klubu Termo - Lubnik, Smučarskemu klubu Alpetour, Športnemu društvu Polet iz Sv. Duha in drugim. Prav tako želijo pokazati človeku prijazno usmerjenost z donacijami za humanitarne namene. Sredstva namenjajo za delo Rdečega križa, enkratne pomoči invalidom in ob elementarnih nesrečah. Posluh imajo tudi za pomoč pri orga- Občinsko priznanje je v imenu družbe Termo prevzel tedanji predsednik uprave Janez Deželak. (foto: Gorazd Kavčič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 nizaciji kulturnih prireditev, pogosto pa priskočijo na pomoč tudi šolam, zavodom, gasilskim društvom in drugim. Svojo skrb za človeka je družba Termo pokazala tudi ob koncu leta 2003, ko je vsa sredstva, predvidena za poslovna darila, namenila Centru za slepo in slabovidno mladino v Škofji Loki ter Skladu za pediatrično kliniko. Poslovno uspešno družbo Termo, d.d. je leta 2006 prevzelo podjetje Knauf Insulation ter ohranilo in nadgradilo proizvodnjo. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2004 prejme DRUŠTVO TABORNIKOV ROD SVOBODNEGA KAMNITNIKA ob 50-letnem neprekinjenem in uspešnem delovanju za dobro otrok, mladih in starejših Društvo Rod svobodnega Kamnitnika (RSK) je eno najstarejših društev v Občini Škofja Loka, ki združuje mlade rodove vseh generacij. Ustanovljeno je bilo 28. 3. 1954, z imenom Odred svobodni Kamnitnik. Društvo je leta 2004 združevalo več kot 200 mladih, ki so bili organizirani v 24 vodov in družin (murni, MČ-ji, GG-ji, PP-ji in rodova uprava) ter pet klubov. Dragoceno poslanstvo društva - približati naravo in se naučiti socialnih veščin ter zgraditi taborniški odnos do soljudi - se je vsa leta prenašalo iz roda v rod. Desetletja že vzgaja mlade rodove v duhu vrednot, ki so jih zapisali njegovi ustanovitelji: tovarištvo, skromnost, tradicija ter ljubezen do domovine in narave. Svoje aktivnosti taborniki načrtujejo na rednih tedenskih sestankih. Z aktivnostmi, akcijami in sestanki društvo članom ponuja kar najbolj celostno izobraževanje z učenjem skozi igro in delo. Taborjenja predstavljajo vrhunec taborniškega leta, saj udeleženci tam uporabijo in nadgradijo vsa taborniška znanja, ki so si jih pridobili preko leta. Poletna letovanja, zimovanja in izleti so gostila že več kot 10 000 udeležencev. Mladi se izobražujejo tudi izven Društva RSK, saj se udeležujejo vodniških tečajev in tečajev za taborniške vodje. Spoštujejo naravo ter taborniške zakone in verjamejo, da prave rezultate prinese le delo po načelu mladi za mlade. Dolgoletni člani društva aktivno sodelujejo tudi v organih Zveze tabornikov Slovenije, katere polnopravni člani so. Na mednarodnem nivoju se društvo udeležuje srečanj s skavti v okviru Svetovne skavtske organizacije. V imenu škofjeloških tabornikov sta občinsko priznanje prevzela Tine Radinja in Aljaž Perme. (foto: Gorazd Kavčič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 Na proslavitev 50. obletnice društva se je društvo posebej pripravilo. Menili so, da je njihova obveza, da jubilej društva s predstavitvijo sedanjega dela in dela vseh rodov v pretekli 50-letni zgodovini obeležijo vsem občanom in tudi sedanjim rodovom tabornikov. S številnimi aktivnostmi so počastili visoko obletnico društva, od katerih omembo zaslužijo predvsem naslednje: • postavitev taborniškega stolpa ob semaforiziranem križišču nekdanjega Petrola; • velika slavnostna akademija na Loškem odru, na kateri je kot govornica sodelovala tudi ena od ustanovnih članic društva, 94-letna Vera Čepin; • razstava taborništva v Gorenjski banki in na Loškem gradu; • teden taborništva s številnimi delavnicami in predstavitvami na Mestnem trgu in mnogobojem za občane na temo zgodovine Škofje Loke; • koncert skupine Slon&Sadež v Kristalni dvorani, v sodelovanju z loškimi študenti. Društvo Tabornikov Rod svobodnega kamnitnika bo v letu 2014 praznovalo že 60-letnico delovanja. Srebrni grb Občine Škofja Loka za leto 2004 prejme KOŠARKARSKI KLUB ŠKOFJA LOKA ob 50-letnici delovanja predstavlja pomemben dejavnik športne identitete naše občine in športne vzgoje v občinskem okolju Uradni začetek igranja košarke v Škofji Loki je leto 1954, ko se je košarkarska sekcija v okviru tedanjega Partizana včlanila v Košarkarsko zvezo Slovenije (KZS), odigrala prve tekme in spomladi 1955 nastopila v uradni III. Slovenski košarkarski ligi (SKL). Igrišč pravih dimenzij ali primernih telovadnic je bilo malo, zato so se v prvih letih treningi in tekme odvijali samo v letnih časih, ko so to dopuščale vremenske razmere. Vendar so tedanji košarkarski zanesenjaki z veliko dobre volje in trdega dela poskrbeli, da so se pogoji iz leta v leto izboljševali. Po prvih letih učenja so začeli tudi s strokovnim delom in sodniškim kadrom. Fantom so se kmalu pridružili še dekleta in najmlajši. Leta 1965 je bil ustanovljen Košarkarski klub Sora. Pomembna prelomnica je bilo leto 1988, z ustanovitvijo KK Odeja Marmor. Košarkarji so ime kluba in mesta popeljali tudi daleč preko meja naše države. Medtem ko je ženska ekipa postala standardni prvoligaš, je moška, po razpustu leta 1987, v letu 1988 ponovno začela v najnižji ligi in se v sezoni 1993/94 uspela uvrstiti v 1. B ligo SKL. Klub se je preimenoval v KK Odeja Marmor - Loka kava. V imenu kluba je občinsko priznanje prevzel tedanji predsednik Andrej Majce. (foto: Gorazd Kavčič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 Po menjavi različnih sponzorjev (TCG Unitech LTH-ol, Odeja, Mercator), se je klub leta 2003 preimenoval v Košarkarski klub Škofja Loka in pod tem imenom nadaljeval svojo bogato športno pot. Klub je poleg skrbi za dobre tekmovalne rezultate članskih ekip vseskozi skrbel tudi za lastni igralski kader. Že v sedemdesetih letih je na osnovnih šolah v Škofji Loki ustanovil Košarkarsko šolo, kjer so strokovno usposobljeni trenerji in vaditelji skrbeli za veliko število učencev. Skrb ni veljala le košarkarskemu znanju, ampak tudi šolskemu uspehu in zdravstvenemu stanju teh otrok. Kar nekaj desetletij je to šolo obiskovalo več kot 200 otrok v sezoni. Poslanstvo Košarkarskega kluba Škofja Loka je poleg športnega tudi zastopanje vrednot, ki jih okolje potrebuje za svojo uspešnost. V športnem duhu »fair playa«, ki temelji na poštenosti, pokončni drži in samozavesti, da znajo in zmorejo biti koristni, vzgajajo svoje člane in spodbujajo simpatizerje, da klubu ostajajo zvesti. Klub je svoje organizacijske sposobnosti dokazoval v vsej svoji zgodovini, in sicer z organiziranjem mnogih državnih zaključnih turnirjev in prireditev v naši državi ter nekdanji Jugoslaviji. V zadnjih desetih letih je svoje organizacijske sposobnosti pokazal tudi na evropski sceni. Eno takšnih so kvalifikacije kadetinj za prvenstvo Evrope in še posebej leta 2002, z zelo uspešno in odmevno organizacijo 20. evropskega prvenstva mladink, ki je dober glas kluba, škofjeloške občine in naše države ponesel po Evropi. BRONASTI GRB OBČINE ŠKOFJA LOKA za leto 2004 prejme JULIJANA TOMC za humanitarno delo, opravljeno na področju vzgoje in izobraževanja otrok s težko motnjo v duševnem razvoju. Julijana Tomc je bila rojena leta 1961, v Novem mestu, sedaj stanuje v Frankovem naselju v Škofji Loki. Leta 1983 je končala študij na Pedagoški akademiji v Ljubljani in prejela strokovni naziv učiteljica za otroke s posebnimi potrebami. Od leta 1993 je zaposlena v Osnovni šoli Jela Janežiča kot učiteljica otrok s težko motnjo v duševnem razvoju. V tem času je iz učiteljice v očeh otrok postala njihova druga mama, ki se jih vedno razveseli in jih sprejema takšne, kot so. Z njimi deli dobre in slabe trenutke in z veliko potrpežljivostjo pomaga prebroditi krize, ki so sestavni del življenja otrok, ki jim je usoda namenila, da ne bodo nikoli odrasli. Skupaj z njihovimi starši jim odpira vrata v svet in neumorno išče poti, ki bi jim polepšale dni. Rada reče, da je vsak dan »prav toliko njihov, kot je od drugih otrok«. Pri teh prizadevanjih ji nikoli ne zmanjka energije ne volje. Kdor je kdaj videl Julijo pri delu z Julijana Tomc (foto: Gorazd Kavčič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 njenimi otroki, ve, da so postali srčika njenega življenja in je zanje pripravljena popoldneve in popoldneve šivati, jim izdelovati tople, njim primerne igrače in igrala, samo da bi jim pričarala na obraze še en nasmešek več. Ko pa so skupaj, postanejo ves njen svet, ki ga napolni z ljubeznijo in neizmernim žarom veselja in optimizma. Otroci vedo in čutijo, da jih ima njihova Julija neizmerno rada in ji to tudi povedo. Povedo ji v svojem jeziku, ki ga razumejo le tisti najbližji, ki jih imajo radi. Zanje ni nikoli utrujena. Sama pravi, da jo otroci sproti napolnijo z energijo. Iz ljubezni in razumevanja prikrajšanosti drugačnih se je v Juliji prebudilo odločno hotenje drugačnost približati tudi drugim ljudem. Tudi zato izkoristi vsak trenutek sonca, da skupinico popelje na sprehod v mesto. Skupaj si ogledujejo izložbe, gredo na sladoled in opazujejo ljudi, ki so ujeti v nek drug svet, ki je povsem drugačen od njihovega. Počasi in z vztrajnostjo je dosegla, da skupinica otrok na vozičkih ne vzbuja več presenečenih pogledov mimoidočih, postali so običajni del mestnega vrveža. Še bi lahko naštevali drobna, a duhovno bogata dejanja, ki jih Julija vpleta v življenje svojih varovancev. Lahko pa jih na koncu strnemo v eno samo misel: Julijana Tomc je človek, ki z duhovno bogato in tenkočutno dušo opravlja delo, ki ga zmore in zna le človek z veliko začetnico. Dobitniki občinskih priznanj za leto 2004. Od leve proti desni: Janez Deželak, Julijana Tomc, Aljaž Perme, Tine Radinja, Andrej Majce in Jurij Svoljšak. (foto: Gorazd Kavčič) LR 60 / Priznanja Občine Škofja Loka za leto 2004 2 8 5 Tina Dolenc Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 Poimenovanje trga po dr. Ivanu Regnu V Občini Gorenja vas - Poljane je živelo in še živi veliko pomembnih posameznikov, ki so priznani tako doma kot po svetu, v zahvalo za njihov prispevek družbi pa pogosto po njih poimenujemo ulice, stavbe ali trge. Osrednji trg v Gorenji vasi so tako poleti 2013 poimenovali po prof. dr. Ivanu Regnu, svetovno znanem biologu, ki je raziskoval zvočno komunikacijo žuželk, zlasti murnov, kobilic in čričkov. Slovesnost ob poimenovanju trga po dr. Ivanu Regnu, na predvečer dneva državnosti. (foto: Denis Bozovičar) LR 60 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 293 Dr. Ivan Regen se je rodil 9. 12. 1868, v Lajšah nad Gorenjo vasjo, kot tretji sin materi Mariji in očetu Rudolfu - v Trstu rojenemu Slovencu. Pisal se je Režen, a so ga Italijani vpisali kot Regen, saj so namesto črke ž napisali g. Ivan je že zelo zgodaj začel raziskovati naravo in živali, najbolj pa so ga zanimali murni. Študij naravoslovja je nadaljeval na Dunaju, kjer je bil 1897 promoviran v doktorja znanosti. Kot gimnazijski profesor je začel z raziskavami na področju fiziologije živali - kako žuželke proizvajajo in sprejemajo zvočne signale, kakšen je biološki pomen njihovega petja in kako to vpliva na njihovo vedenje. Kot začetnik na tem področju je moral razvijati originalne metode dela in tudi eksperimentalne pripomočke, za katere so mu priznali več patentov. Najbolj veličasten poskus je naredil leta 1914, ko je na 24 x 24 metrov velikem travniku s 1600 samicami - v posebej za to izdelanih škatlicah so mu jih na Dunaj pošiljali iz domačih Lajš -dokazal, da murni slišijo s posebnim timpanalnim organom na golenici sprednjih nog in ne s tipalnicami. Bil je tudi prvi človek, ki se je pogovarjal z žuželko. Brez uspeha je preizkušal različne naprave, da bi se oglašal kot kobilica, dokler se 31. 8. 1925 ni dvospevu dveh kobilic pridružil s struno. Ko je ena kobilica umolknila, je druga nadaljevala z Regnom. Mnogi znanstveniki trdijo, da je prav ta poskus Regna pokazal v vsej veličini in genialnosti. Nekatere njegove poskuse, ki jih je napravil na prostem pred 2. svetovno vojno, so znanstveniki uspeli ponoviti šele leta kasneje v laboratoriju, ob pomoči računalnikov in drugih naprav. Sanacija plazu pod vrtcem na Sovodenju Leto 2013 je zaznamovala tudi dolgotrajna in draga sanacija plazu pod vrtcem na Sovodenju. V času obilnega deževja, jeseni 2012, se je pod vrtcem in šolo na Sovodnju sprožil zemeljski plaz, ki je zdrsel na nižje ležečo javno pot Sovodenj-Podosojnice in del pešpoti pod šolskim parkiriščem, poškodoval je tudi vodovod. Januarja so se razpoke med šolo in novim prizidkom vrtca nad plazom začele večati, zato so 36 vrtičkarjev in 21 učencev 1. in 2. razreda preselili v staro šolsko stavbo, začasno so zaprli tudi telovadnico. Iz državnega sanacijskega programa za trajno sanacijo plazu so prejeli 576.000 evrov, s pomočjo katerih so izvedli sanacijo temeljnih tal pod šolo in vrtcem, in sicer z utrditvijo terena po metodi jet grounting, iz približno 30 armiranobetonskih pilotov so zgradili pilotno steno pod celotnim objektom in popravili njegovo konstrukcijo. Do konca leta so območje sanirali, obnovili poškodovane prostore, otroci pa še čakajo na vrnitev v prizidek. Trije največji projekti v zgodovini občine Marsikdo si bo leto 2013 zapomnil po začetku gradnje največje investicije v dosedanji zgodovini občine - v sklopu operacije Odvajanja in čiščenja odpadnih voda v porečju Sore so začeli graditi kanalizacijski sistem Trebija-Gorenja vas in 294 Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 / LR 60 posodabljati ter širiti čistilno napravo Gorenja vas. Investicija je vredna 2,62 milijona evrov brez DDV, v 84-odstotkih bo financirana iz evropskih sredstev, del iz državnega, preostanek pa iz občinskega proračuna. Istočasno poteka še gradnja vodovoda od Trebije do Poljan in naprej do Škofje Loke in Reteč. Oskrba s pitno vodo je skupen projekt občin Gorenja vas - Poljane in Škofja Loka, saj so, zaradi zgodovinske povezanosti obeh občin in skupnega izvira, obstoječi cevovodi med seboj prepleteni in povezani na večjem delu gorenjevaške občine. Celotna investicija je vredna 16,4 milijona evrov, občini pa sta skupaj (v okviru projekta Ureditev porečja Sore) pridobili tudi nepovratna evropska sredstva, v višini 8,9 milijona evrov. Ko bosta investiciji končani, se bo zelo izboljšala kakovost življenja na območju gradnje. Izboljšala se bo kakovost površinskih in podzemnih voda, saj odpadne vode ne bodo več prosto tekle po travnikih in vodotokih, ampak bodo preko javnega kanalizacijskega sistema speljane najprej na čistilno napravo in šele nato v Poljansko Soro. Z izgradnjo vodovodnega sistema in podsistemov bodo zagotovili višji tlak, njegovo manjše nihanje v ceveh ter zadostno količino pitne vode za pokrivanje dnevnih konic in tudi požarno varnost. Med večmilijonske projekte, ki so se začeli v letu 2013, sodi tudi izgradnja gorenjevaške obvoznice, ki bo razbremenila promet skozi vaško jedro, izboljšala življenje prebivalcev ob stari cesti in povečala prometno varnost. Jeseni so porušili štiri izpraznjene stanovanjske hiše in kozolec. Vrednost obvoznice znaša 5,53 milijona evrov - iz Evropskega sklada za regionalni razvoj bodo prispevali 3,44 milijona evrov, 90.000 evrov bo iz občinskega proračuna, preostalo bo financirala država. Po novi obvoznici se bo predvidoma možno peljati že v začetku leta 2015. Širitev turistične ponudbe ostaja ena izmed prioritet Večji koraki k promociji občine so bili tudi na področju turizma. Nadaljevala se je turistična promocija Rupnikove linije, utrdbo na Golem vrhu so elektrificira-li in vanjo postavili stalno zbirko predmetov iz časa gradnje Rupnikove linije. Obiskovalce po razstavi vodi vodnik, Škofov Francelj, ki je dobil ime po dveh največjih utrdbah, ki bi v primeru napada branili Gorenjo vas, to sta škofov in Franceljnov bunker. O Rupnikovi liniji, tj. utrdbenem sistemu, ki ga je Kraljevina Jugoslavija zgradila ob t. i. rapalski meji s tedanjo Kraljevino Italijo, je bila v okviru občinskega praznika organizirana okrogla miza. Poznavalci in priznani strokovnjaki so poudarili, da je za razvoj turistične ponudbe občine nujno povezovanje ljubiteljev, poznavalcev Rupnikove linije, ponudnikov storitev in raznih institucij, s čimer se bo zbudilo tudi zanimanje javnosti. Predvsem pa morajo ljudje spoznati, kako pomembno je ohranjanje dediščine. Primer enega od projektov za oživitev dogajanja v utrdbah je Pokal Rupnikove linije v balinanju, ki je že drugo leto zapored potekal v utrdbi Goli vrh. Posebnost turnirja ni le njegova lokacija, ampak tudi balinanje z lesenimi kroglami, kar vsako leto pritegne več obiskovalcev. LR 60 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 295 V utrdbi Goli vrh je na ogled stalna razstava. (foto: Denis Bozovičar) V prvem letu organiziranja porok na Visokem se je tam poročilo dvanajst parov. (foto: Izidor Jesenko) Novo vsebino pa je dobil tudi Tavčarjev dvorec na Visokem. Že leta 2012 so v njem odprli letni vrt, maja 2013 pa začeli organizirati poroke, kot prva sta v zakonski stan stopila Mateja in Luka Alič. Do dvorca se je mladi par pripeljal s okrašeno kočijo in v spremstvu harmonikarja, pričakal ju je dr. Ivan Tavčar, ki ga igra Janez Pelipenko iz Javorij. Obred je potekal v nekdanji obednici, ki so jo 296 Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 / LR 60 popolnoma prenovili in preuredili v poročno dvorano. Do konca leta se je na Visokem zvrstilo še enajst porok, župan Milan Čadež je bil vesel, da se za poroke odločajo predvsem domači pari. Kljub temu s ponudbo želijo prodreti vse do Ljubljane, saj je, poleg poročnega obreda in slavja v kozolcu, možno organizirati tudi šrango, ki pri mestnih parih ni več v navadi. Projekt Poroka na Visokem so v Občini Gorenja vas - Poljane obudili ob 150-letnici kozolca toplarja in 120-letnici nakupa Tavčarjevega dvorca od Antona Hafnerja, zadnjega gospodarja iz rodu Kalanov. Obeležili so še 100-letnico župa-novanja Ivana Tavčarja v Ljubljani (1912-1921) in 90-letnico njegove smrti. Ob tej obletnici je Kulturno društvo Ivan Tavčar v sodelovanju s Kulturnim centrom slikarjev Šubic priredilo Tavčarjev kulturni mesec, s podnaslovom Tavčarjeva retrospektiva. V štirih nedeljskih večerih so pripravili bralno-gledališke uprizoritve njegovih del: Holekova Nežika, Šarucova sliva, Cvetje v jeseni in Ravbarski cesar. Uprizoritve predstav so bile delo Andreja Šubica, ki je v nekaterih predstavah tudi igral. V naslednjih mesecih se je v zavetju kozolca toplarja in dvorca na Visokem zvrstilo še več odmevnih in dobro obiskanih dogodkov. Potekalo je prvo srečanje lesostrugarjev, z naslovom Umetnost struženja lesa, na katerem so se zbrali ljubitelji lesa in dvanajst mojstrov struženja iz Slovenije in zamejstva, ki so v živo prikazali svoje spretnosti in unikatne izdelke. Izpod njihovih rok so nastajali raznovrstni unikatni izdelki - od posod, prstanov, dekorativnih izdelkov do klobukov. Jeseni pa je bilo okrog Tavčarjevega dvorca polno otroškega smeha, saj je prišel na obisk festival Luna na deželi in kasneje še 2. Festival karikatur. Na travniku pred dvorcem so v živo nastajale karikature in potekale otroške delavnice, kiparji so iz različnih materialov (les, kovina, glina) izdelovali karikature. Naslednji dan je sklepni del festivala potekal v Kulturnem centru slikarjev Šubic, z otvoritvijo razstave karikatur. Še ena turistična lokacija v občini se bo začela razvijati v dolini Kopačnice. Občina Gorenja vas - Poljane je podpisala pogodbo za prodajo nepremičnin Topličarjeve domačije in postavitev modernega turistično-kopalnega centra v dolini Kopačnice. Savinjsko podjetje IJP naj bi v petih letih zgradilo glamping naselje, to je naravi prijazno obliko visokega turizma z lesenimi bivaki, s spremljajočim programom in javnim kopališko-rekreacijskim delom. Lastnik podjetja IJP Iztok Podkrižnik želi ustvariti projekt, ki bo povezoval lokalne pridelovalce in predelovalce avtohtone hrane, gostince, različna društva in predvideva štiri do osem novih delovnih mest. Obiskovalci občine pa lahko med številnimi tematskim potmi v občini od jeseni dalje obiščejo še kulinarnično - Pot poljanskih dobrot. To je že četrta tematska pot v okviru LEADER projekta V zgodbe odete poti, ki ga sofinancira Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja, podprle so ga tudi vse štiri občine. Pot obiskovalca pelje po 19 kmetijah Poljanske doline, ki ponujajo raznovrstne domače pridelke in izdelke, pripravljene na tradicionalen način. LR 60 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 297 Gasilci so se uspešno spopadli z gozdnimi požari Svojo dobro usposobljenost so gasilci vseh gasilskih društev v občini pokazali v avgustovskih gozdnih in travniških požarih, ki so nastali zaradi udara strele in dolgotrajne suše. Najprej je zagorelo na območju med Trebijo in Podgoro, potem v gozdu nad Studorjem, dan kasneje pa še na Mlaki nad Lušo. Požara v Studorju in na Mlaki sta bila na gozdnih in grmovnatih površinah, v Pilovcu je gorela travniška podrast. Gašenje požara nad Studorjem je za gasilce predstavljalo najbolj obsežno in najzahtevnejšo intervencijo v zadnjem času. Gasilo je več kot 140 gasilcev, največ težav so jim povzročali nedostopnost in strmo pobočje ter pomanjkanje vode, zato jim je pomagal tudi helikopter Slovenske vojske. Občinski nagrajenci Ob praznovanju občinskega praznika je Občina Gorenja vas - Poljane podelila občinske plakete in priznanja za leto 2013. Uršula in Janez Ramoveš sta prejela plaketo občine za edinstven prispevek na področju zapisane, uglasbene in vokalne narečne poezije. V obrazložitvi so zapisali, da zakonca na svojevrsten način dajeta izviren pečat pesniški in pevski interpretaciji ob glasbi, ki se iz Suše pod Blegošem sliši daleč čez občinske meje in usede globoko v dušo poslušalcev. Jamarsko društvo Gorenja vas je prejelo priznanje občine ob praznovanju 30-letnice delovanja za raziskovalne dosežke in nesebično pomoč ljudem ob nesrečah na težko dostopnih območjih. * m>W * ijh*®' ^ Občinski nagrajenci za leto 2013. (foto: Vito Debeljak) 298 Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 / LR 60 Tudi PGD Javorje je prejelo priznanje občine ob 60-letnici delovanja za dolgoletno uspešno zagotavljanje požarne varnosti na požarno zahtevnem hribovitem območju in dobro sodelovanje s krajani, lokalno skupnostjo ter drugimi interesnimi skupinami. Ob 80-letnici delovanja je priznanje prejelo tudi PGD Trebija, in sicer v zahvalo za požrtvovalnost ter neprecenljivo delo v lokalni skupnosti in izven meja občine. Priznanje občine je prejelo tudi Društvo upokojencev za Poljansko dolino za organizirano skrb za upokojene občane. Deluje že 40 let in je najštevilčnejše društvo po številu članov, saj jih ima v povprečju 750. Društvo je ob obletnici delovanja predstavilo nov grb, na katerem so Blegoš, starejši par in Sora, ter podelilo priznanja najbolj zaslužnim članom. Priznanje župana Občine Gorenje vas - Poljane Milana Čadeža je prejel Anton Kosmač za izjemne športne dosežke na področju mednarodnih maratonov. Na 18. Ljubljanskem maratonu je postal državni prvak v maratonu, zmage in odlične uvrstitve je nanizal tudi na drugih maratonih in polmaratonih doma ter v tujini. Njegov dolgoročni cilj so olimpijske igre v Riu de Janieru leta 2016. Takšni in drugačni uspehi občanov Devetošolka OŠ Ivana Tavčarja Anja Eržen, doma iz Sovodnja, je izdala svojo prvo pesniško zbirko, z naslovom Podoba iz daljave. Zbirko je ilustrirala sošolka Mateja Gantar, abstraktne slike je prispevala Polona Tušar. Avsenik v Begunjah je januarja gostil 7. mednarodno tekmovanje harmonikarjev za nagrado Avsenik. Med skupno 103 solisti na klavirski oziroma diatonič-ni harmoniki je ena izmed dveh absolutnih zmagovalcev postala 14-letna Anja Koračin iz Gorenje vasi, ki je tako postalo tudi prvo dekle, ki je osvojilo ta naziv. Anja, ki diatonično harmoniko igra že sedmo leto, svoje znanje pa izpopolnjuje v Glasbeni šoli Škofja Loka, je dobitnica številnih priznanj in nagrad, najbolj pa je ponosna na posebno nagrado za muzikalnost, ki jo je prejela na mednarodnem tekmovanju harmonikarjev pri Avseniku kar dvakrat zapored, leta 2010 in 2011. Skakalka Ema Klinec iz Poljan je v letu 2013 nizala uspeh za uspehom. Na svetovnem mladinskem prvenstvu v Liberecu na Češkem je skupaj s skakalkami Uršo Bogataj, Špelo Rogelj in Katjo Požun osvojila ekipno prvo mesto. Tudi na tekmi poletne velike nagrade v Courchevelu, na kateri je prvič nastopila kot članica A-reprezentance, je pometla z vso konkurenco. V Lillehammerju je s 104,5 m postavila ženski rekord skakalnice, dosegla je tudi druge dobre rezultate. Matic Proj, prejemnik številnih zlatih državnih priznanj z različnih tekmovanj in zlati maturant Gimnazije Škofja Loka, je zadnje gimnazijsko leto okronal še z bronastim odličjem na 45. kemijski olimpijadi v Moskvi. Tekmovanje je bilo sestavljeno iz teoretičnega in praktičnega dela, tekmovalci so poleg kemijskega morali pokazati tudi veliko znanja iz biologije in fizike. LR 60 / Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 299 Skupina Štedientje je ob 10-letnici izdala svojo drugo zgoščenko avtorskih pesmi v poljanskem narečju, z naslovom Veselak. Ob tej priložnosti so pripravili tudi koncert, ki je bil zelo dobro obiskan. Strelsko društvo Gorenja vas je praznovalo 60-letnico delovanja, ki so jo obeležili s slavnostno akademijo in podelitvijo zahval ter priznanj najbolj zaslužnim. Za izjemne tekmovalne in trenerske uspehe v zadnjih desetih letih so priznanja prejeli Gašper Božič, Gašper Oblak, Lenart Oblak in Andrej Peternel, za trenersko delo pa Krištof Kučic. 300 Občina Gorenja vas - Poljane v letu 2013 / LR 60 Jože Bogataj Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske Kaj pravzaprav pomeni, da šola organizira izmenjavo? Človek bi si predstavljal, da se nekaj dijakov z učiteljem odpravi v tujino, tam preživi nekaj dni in se vrne. Z izkušnjami. Potem partnerska šola pošlje nekaj dijakov k nam za nekaj dni in izmenjava je zaključena. V resnici stvari niso tako preproste. Če koordinator želi pripraviti resnično dobro izmenjavo, potem jo je treba načrtovati vsaj leto ali dve prej. Treba je imeti Dijaki škofjeloške gimnazije pred kraljevo palačo v Kobenhavnu. (iz fototeke Gimnazije Škofja Loka) LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 303 idejo o projektu, ki jo bodo dijaki na obeh šolah razvijali, analizirali, primerjali ter jo na koncu predstavili drug drugemu, staršem in še komu. Dobiti moramo soglasje partnerske šole, se dogovoriti o možnem datumu pričetka projekta in datumih dejanske izmenjave dijakov. Potem je treba pripraviti okvirni program izmenjave na obeh straneh in okvirno ceno, ki vključuje kritje stroškov prevoza, vstopnin, včasih tudi prehrane, zavarovanja in še kaj bi se našlo. Nato program predstavimo dijakom in dobiti moramo zainteresirane dijake, ki bi sodelovali v projektu, v času izmenjave gostili tujega dijaka ali dijakinjo, pokrili predvidene stroške in se tudi sami udeležili nekajdnevnega bivanja pri istem dijaku - gostitelju v tujini. Dobro je tudi, da je projekt vpet v eno izmed evropskih izobraževalnih mrež, ki omogočajo delno financiranje izmenjave (npr. evropski izobraževalni program Comenius). V tem primeru je koordinator dolžan voditi obsežno dokumentacijo o projektu in napisati obsežnejše poročilo. V času projekta je treba koordinirati dijakovo delo in slediti prvemu navezovanju stikov z dijaki partnerske šole. Glede na njihova predstavitvena pisma poiščemo najbolj ustreznega dijaka ali dijakinjo s tuje šole, torej »par«, kakor rečemo. To slednje je lahko zelo zabavno, je pa izredno pomembno. Pred dejansko izmenjavo partnerska šola pošlje natančen program obiska in šele nato dijaki odidejo v širni svet. Kot koordinator upaš na ugodno vreme, čim manj zapletov na potovanju, čim manj bolezenskih težav, čim boljše medsebojno sodelovanju dijakov - gostov in dijakov - gostiteljev ter srečno pot domov. Med izmenjavo partnerska šola pripravi program, v katerem dijaki dan ali dva na šoli delajo v različnih delavnicah na temo projekta, si izmenjajo poročila ali predstavijo skupna poročila. Angleščina je najbolj pogost skupni jezik izmenjav in prav tu se pokažejo suverenost, samostojnost in zrelost dijakov. En dan je namenjen ogledu mesta, v katerem šola domuje; praviloma so to kraji z bogato kulturno dediščino. Če je le mogoče (in kjer je mogoče), en dan namenimo ogledu prestolnice. Vikend je namenjen spoznavanju življenja v družini. Laura in Kristoffer z gostiteljema Uršo in Nejcem. (foto: Jože Bogataj) Ko dijaki - gostje postanejo dijaki - gostitelji, pripravimo program na domačem terenu. Po delavnicah na šoli si gostje vedno ogledajo Škofjo Loko, po navadi jih sprejme in nagovori tudi župan. LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 304 Poleg Bleda in Bohinja dijaki v času izmenjave obiščejo tudi Ljubljano, en dan je namenjen Krasu (in ogledu ene izmed jam) ter slovenskemu Primorju. Tudi pri nas sta dan ali dva namenjena spoznavanju življenja v slovenski družini, naših običajev in življenja mladih. Izmenjave dijakov so praviloma enotedenske, lahko tudi nekajdnevne, odvisno od programa. Z italijanskim licejem, na primer, ohranjamo enodnevne stike. Starši dijakov imajo pregled nad vsem in so vnaprej obveščeni, tako o vsebini programa kot njegovi finančni konstrukciji. Ko je izmenjava zaključena, je čas za analizo, ki jo predstavimo učiteljem in staršem. Opravimo jo tudi zato, da bi bila naslednja izmenjava še boljša. Vsaka destinacija ima svoj čar, nekatere so zanimive zaradi jezika, druge zaradi programa, tretje zahtevajo nekaj avanturističnega duha. Za dijaka je to življenjska izkušnja. Veseli smo, da nas podpirajo starši, ki v teh projektih vidijo nadstandard, ki ga šola lahko ponudi dijaku. Priznati moram, da sem imel to srečo, da sem vsa ta leta spremljal bodisi priprave bodisi potek izmenjav na Gimnaziji Škofja Loka. Res je, veliko dela je vloženega, vendar ko so dijaki ponovno doma, zadovoljni z delom in enkratnimi izkušnjami, ki so si jih pridobili, ko so si v tujini širili obzorja, si rečeš: »Izplačalo se je!« V več kot petnajstih letih smo si z vestnim delom pridobili zaupanje dobrih in priznanih šol, od Danske do Španije. Od leta 2012 se odpirajo nove možnosti sodelovanja v evropski mreži Douzelage,1 ki nudi nove izzive, ampak - to je že druga zgodba. Tuje partnerske šole, s katerimi Gimnazija Škofja Loka organizira izmenjave dijakov na osnovi različnih projektov: • Himmelev Gymnasium, Roskilde, Danska, od leta 1997 • Dom - Gymnasium, Freising, Nemčija, od leta 1998 (mesto Freising je pobrateno s Škofjo Loko) • E. S. Antonio Machado, Alcalá de Henares, Španija, od leta 2001 • Liceo Scientifico Statale G. Oberdan, Trst, Italija; od leta 2002 • BORG (Bundesoberstuffenrealgymnasium) Spittal, Avstrija; od leta 2006 • Gimnazija Joachim Hahn, Blaubeuren, Nemčija, od leta 2007 • Taborske soukrome gymnasium, Tabor, Češka, od leta 2008 (mesto Tabor je pobrateno s Škofjo Loko) • Truro School, Truro, Velika Britanija, od leta 2008, za dijake na odpravi za zlato priznanje v programu MEPI (mednarodno priznanje za mlade). 1 Douzelage je mreža 27 evropskih mest - Slovenijo zastopa Škofja Loka -, ki sodeluje na osnovi izmenjav oziroma obiskov; ti temeljijo na predstavitvah kulturne in naravne dediščine ter športnih aktivnostih. LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 305 Sodelovanje z Gimnazijo Himmelev iz Roskilda na Danskem Gimnazija Škofja Loka sodeluje z Gimnazijo Himmelev iz Roskilda nepretrgoma od leta 1997. Poleg rednih dijaških izmenjav smo uspeli organizirati tudi tri izmenjave učiteljev. Ker smo na naše skupno sodelovanje izredno ponosni, v tem prispevku podrobneje opisujemo našo zgodbo s kolegi iz Roskilda. Veliko smo se naučili drug od drugega, o čemer pričajo tudi naslednji zapisi. Mojih deset let sodelovanja z danskimi profesorji in dijaki štejem kot popoln uspeh. Vse od začetka sodelovanja z Gimnazijo Himmelev iz Roskilda na Danskem sem imel na naši šoli najpomembnejšo oporo v sodelovanju s kolegom Jožetom Bogatajem, tedaj pomočnikom ravnatelja, kot tudi v podpori učiteljskega kolektiva in staršev naših dijakov. Enako podporo so imeli v svojem okolju tudi danski kolegi, čeprav je bila Slovenija tedaj zanje še prava »terra incognita«. Bili smo prva slovenska gimnazija, ki je vstopila v sodelovanje z dijaki, učitelji in starši danske gimnazije, o kateri do tedaj nismo imeli pravih predstav. Od njih smo se veliko naučili, npr. kako ustvarjati šolo s sodobnejšo, bolj demokratično komunikacijo, spoznavali smo njihovo drugačno razumevanje znanja in vloge učitelja. Za nas je bila dragocena izkušnja tudi spoznavanje družbe s tradicijo demokracije, kot je danska, saj je v mladi slovenski državi demokratični sistem šele nastajal. Za Dance pa smo postali pravi ambasadorji naše dežele in kulture. Mnogi so se kasneje v Slovenijo vračali na zasebni obisk in med prijatelji širili glas o naši lepi domovini. Tudi na to smo posebej ponosni. Marjan Luževič, prof. bivši ravnatelj Gimnazije Škofja Loka Z danskimi učitelji na Bledu. (foto: Marjan Luževič) LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 306 19. 6. 1997 Leif Folke, učitelj in koordinator mednarodnih izmenjav na Gimnaziji Himmelev, pošlje pismo o nameri za sodelovanje s slovensko gimnazijo Nevenki Cigler, takratni strokovni sodelavki na Zavodu za šolstvo in šport. 1. 7. 1997 Marjan Luževič, ravnatelj Gimnazije Škofja Loka, odpiše Leifu Folkeju in v pismu predlaga sodelovanje med šolama. Datum izmenjave Koordinator 1. izmenjava dijakov: Spoznavanje šolskega sistema, jezika in geografije obeh dežel 23.-30. 8. 1998 30 dijakov na obisku na Danskem Ivica Krek, prof. Jože Bogataj, prof. 4.-11. 10. 1998 25 dijakov na obisku v Sloveniji Leif Folke, prof. Vibeke Niels Christiansen, prof. 2. izmenjava dijakov: Kmetijstvo in hrana na Danskem in v Sloveniji, jezikovni projekt v okviru evropskih izobraževalnih programov Comenius 18.-26. 8. 1999 30 dijakov na obisku na Danskem Jože Bogataj, prof. Alenka Kolenc Krajnik, prof. 2.-9. 10. 1999 22 dijakov na obisku v Sloveniji Leif Folke, prof. Rigmor Baeckholm, prof. 3. izmenjava dijakov: Mediji, mladi in demokracija, parlamentarni sistemi obeh dežel 26. 8.-2. 9. 2000 27 dijakov na obisku na Danskem Ivica Krek, prof., Alenka Kolenc Krajnik, prof. 24.-27. 3. 2001 25 dijakov na obisku v Sloveniji Rigmor Baeckholm, prof. Marriane Harvey, prof. 1. učiteljska izmenjava Primerjava šolskih sistemov obeh držav: prednosti in slabosti 8.-11. 11. 2000 8 danskih učiteljev v Sloveniji Leif Folke, prof. 29. 11.-2. 12. 2000 8 škofjeloških učiteljev na Danskem Jože Bogataj, prof. Marjan Luževič, prof. Moje prvo sodelovanje z gimnazijo Himmelev se je začelo nekaj let po osamosvojitvi Slovenije, ko smo si želeli, da bi še kakšna meja padla, da bi bili tudi mi del velike države Evrope. In zakaj ne bi podirali meja tudi na področju pedagoškega dela? Ko sem bila skupaj s profesorjem angleškega jezika Jožetom Bogatajem povabljena v prvo izmenjavo, sem v njej videla veliko priložnost za obogatitev svojega pedagoškega dela z novimi izkušnjami in spoznanji danskih profesorjev. Moja pričakovanja so bila več kot izpolnjena. Prijazni gostitelji so nam korak za korakom odkrivali bogato kulturno dediščino mesta Roskilde, razkazali turistične in zgodovinske točke v glavnem mestu Kopenhagnu in peljali na grad Frederiksberg. En dan smo skupajpreži-veli na njihovi šoli, ki je izjemno prostorna, arhitekturno posrečena stavba, zelo drugačna od naše šole. Prisostvovali smo pouku, ki je bil tedaj precej drugačen od našega. Odnosi med profesorji in dijaki so bili zelo sproščeni, metode dela pa ciljno naravnane na dejavnosti dijakov, zelo malo je bilo frontalnega dela. LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 307 Pouk je bil razgiban, dijaki delavni in hkrati brez vidnega izmikanja obveznostim. Profesorje in dijake so povezovale drugačne vezi, kot jih poznamo pri nas. Večje bilo pozdravljanja, opaziti je bilo tudi večje spoštovanje učiteljev in veliko odgovornost dijakov. Poleg odgovornosti, ki sem jo imela kot razredničarka 2. č, sem v izmenjavi videla tisto dodano vrednost teoretičnemu znanju, ki je še tako dobra šola ne more dati. To je bila za večino dijakov priložnost ne le za prvo vožnjo z letalom in pridobivanje novega znanja, ampak mnogo več: znanje angleškega jezika uporabljati v praksi in ga obogatiti, priložnost pridobivanja novih izkušenj, saj so bili prvič sami daleč od doma pri tujih gostiteljih, in dokazovati, da so in znajo biti odgovorni. Ivica Krek, prof. Paleta čudovitih doživetij v deželi, ki je tako drugačna od naše, nova spoznanja, navdušenje v očeh dijakov, njihov neverjeten žar pri pripravljanju slovenskih jedi za danske in španske vrstnike v okviru projekta Comenius, danski dijaki smejočih obrazov na tekaških smučeh na Pokljuki, veselje ob ponovnem snidenju z Birgitte, dansko učiteljico, s katero sva v času izmenjav stkali prijateljske vezi - vse to in še mnogo več se izlušči iz spomina, ko pomislim na dolgoletno sodelovanje z gimnazijo iz Roskilda na Danskem. Alenka Kolenc Krajnik, prof. Z ogleda danske prestolnice. (iz fototeke Gimnazije Škofja Loka) LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 308 Preglednica projektov med Gimnazijo Škofja Loka in Gimnazijo Himmelev, Roskilde, II Datum izmenjave Koordinacija 4. izmenjava dijakov: Narodna identiteta I: umetnost, kultura in običaji 18.-25. 8. 2001 24 dijakov na obisku na Danskem Irena Florjančič, prof. Jože Bogataj, prof. 18.-25. 3. 2002 23 dijakov na obisku v Sloveniji Birgitte Brandt, prof. Leif Folke, prof. Projekt Comenius: Zdrava prehrana, zdrava mladina, sodelujoče države: Slovenija, Danska, Irska, Španija, Italija 23.-27. 1. 2002 Koordinacijski sestanek s koordinatorji projekta posameznih šol v Škofji Loki 14.-17. 5. 2003 Koordinacijski sestanek s koordinatorji posameznih šol na Danskem 5. izmenjava dijakov: Zdrava prehrana, zdrava mladina (2002-2004) 30. 8.-4. 9. 2003 Poletni tabor na Danskem, udeleženci projekta Comenius iz vseh sodelujočih držav Alenka Kolenc Krajnik, prof. Milena Kordež, prof. Maria Jose Sanchez, prof. 6.-11. 10. 2003 Obisk danskih dijakov v Sloveniji Birgitte Brandt, prof. Leif Folke, prof. Projekt Comenius: Zdrava prehrana, zdrava mladina, srečanje koordinatorjev 5.-7. 5. 2004 Zaključno srečanje koordinatorjev v projektu iz Španije, Italije in Danske v Škofji Loki, udeleženci: Leif Folke, Birgitte Brandt, Jože Bogataj, Alenka Kolenc Krajnik, Marjan Luževič, Daniela Pericoli, Daniela Galopin, Esperanza Despierto, Maria Jose Sanchez 6. izmenjava dijakov: Narodna identiteta II: Junaki slovenskih in danskih mitov in legend, ob 200. letnici rojstva H. C. Andersena 19.-27. 8. 2005 23 dijakov na obisku na Danskem Irena Florjančič, prof. Jože Bogataj, prof. 18.-25. 3. 2006 Obisk danskih dijakov v Sloveniji Leif Folke, prof. Vagn Toftegaard, prof. 2. učiteljska izmenjava: Šolski sistem na Danskem in v Sloveniji, ob 10-letnici sodelovanja 12.-15. 10. 2006 12 danskih učiteljev na obisku v Sloveniji Leif Folke, prof. 19.-22. 4. 2007 17 škofjeloških učiteljev na obisku na Danskem Jože Bogataj, prof. V Roskildu sem preživela dvakrat po teden dni na dveh dijaških izmenjavah, udeležila sem se tudi izmenjave profesorjev, zato lahko rečem, da Dansko in njen šolski sistem kar dobro poznam. Najbolj sem bila navdušena nad spoznanjem, koliko zrelejši in odgovornejši so danski dijaki v primerjavi z našimi, saj je vzgoja tam povsem drugačna - starši veliko več odločitev prepuščajo LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 309 njim, istočasno pa morajo sami nositi tudi posledice. Večina mladih je tako že pri osemnajstih pripravljena na odhod od doma in na to, da zaživijo samostojno. To jim seveda omogoča njihova socialna država, do katere imajo državljani veliko odgovornejši odnos kot mi do naše. Vsi se zavedajo, da je plačevanje davkov dolžnost slehernega človeka, izogibanje le-temu velja za skrajno nemoralno početje, saj z neplačevanjem škoduješ celotni skupnosti. In še nekaj - nikoli nisem slišala nobenega Danca, da bi slabo govoril o drugem. Ne, niso vsi tako krasni, le drug v drugem skušajo poiskati predvsem dobro. Mislim, da bi se Slovenci tudi v tem lahko zgledovali pri naših prijateljih s severa Evrope. Irena Florjančič, prof. Skupne delavnice. (iz fototeke Gimnazije Škofja Loka) V času, ko poučujem na Gimnaziji Škofja Loka, sem štirikrat sodelovala v mednarodnih izmenjavah z Dansko, in sicer dvakrat v učiteljski izmenjavi in dvakrat kot koordinatorica izmenjav z dijaki. Izkušnje in spoznanja, ki sem jih ob tem pridobila, predstavljajo pomembno obogatitev mojega pedagoškega dela. Del programa je tudi veslanje z vikinško ladjo. Spoznavanje Danske s kolesom. (foto: Ana Prevc Megušar) (iz fototeke Gimnazije Škofja Loka) LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 310 Osebno mi je bil zanimiv vpogled v danski šolski sistem, ki daje veliko težo samostojnemu delu dijakov, je pa tako zelo povezan z dansko kulturo, da ga je žal nemogoče prenesti v slovensko okolje. Presenetile so me njihova odprtost, ekološka osveščenost in močna nacionalna zavest. Tako sem med kolesarji na Danskem, ki jih je na cesti več kot avtomobilov, vedno rada opazovala tiste, ki jim je prtljažnik krasila danska zastavica in naznanila, da kolesar ta dan praznuje rojstni dan. Ob vsaki izmenjavi dijakov smo se vračali v Slovenijo navdušeni in še dolgo po vrnitvi zbirali vtise. V šolskem letu 2010/2011 sta bili temi izmenjave glasba in šport. Naši dijaki gotovo ne bodo nikoli pozabili navdušenega občinstva v polni telovadnici gimnazije Himmelev ob koncertu naše gimnazijske glasbene skupine The Nipple People, kakor tudi zanimivih pripetljajev na kolesarjenju po danskem podeželju in veslanju vikinških ladij po roskildskem fjordu. Prav tako sem prepričana, da se je tudi danskim dijakom zelo dobro vtisnil v srce obisk Slovenije. Poleg naših lepot, kot so Soča, Postojnska jama in Bled, si bodo gotovo najbolj zapomnili, kako so se prvič v življenju povzpeli v gore, ki so višje od tisoč metrov. Osvojili smo namreč vrh Ratitovca in tam prespali v planinski koči. Za slovenske dijake to ni bilo nič posebnega, za danske dijake, ki imajo izkušnjo le z njihovo najvišjo »goro«, ki ni visoka niti 200 m, pa je bila to gotovo nepozabna avantura. Ana Prevc Megušar, prof. Preglednica projektov med Gimnazijo Škofja Loka in Gimnazijo Himmelev, Roskilde, III Datum izmenjave Koordinacija 7. izmenjava dijakov: Družina nekoč in danes: kmečka, delavska in meščanska družina nekoč in danes 29. 3.-5. 4. 2008 obisk 25 dijakov iz Danske v Škofji Loki Leif Folke, prof. Birgitte Brandt, prof. 23.-30. 8. 2008 25 dijakov na obisku na Danskem, Tanja Gartner, prof. Sonja Gartner, prof. 8. izmenjava dijakov: Mladi v slovenski in danski moderni literaturi in filmu 20.-27. 3. 2010 23 dijakov na obisku v Sloveniji Birgitte Brandt, prof. Leif Folke, prof. 28. 8.-4. 9. 2010 Škofjeloški dijaki na obisku na Danskem Bernarda Pavlovec Žumer, prof. Alenka Kolenc Krajnik, prof. Svečana akademija ob 60-letnici Gimnazije Škofja Loka 31. 9. 2010, Sokolski dom, udeležba mentorjev partnerskih šol, gost z Danske: Leif Folke, prof. LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 311 9. izmenjava dijakov: Šola, šport, glasba (projekt treh šol: Škofja Loka - Roskilde - Trst) 9.-16. 4. 2011 Danski dijaki na obisku v Sloveniji Birgitte Brandt, prof. Leif Folke, prof. Daniela Galopin, prof. 17.-24. 9. 2011 Škofjeloški dijaki na obisku na Danskem Ana Prevc Megušar, prof. Nevenka Bertoncelj, prof. 3. izmenjava učiteljev: Digitalizacija v šolstvu, matura: eksterno preverjanje znanja, sodelovanje s starši 6.-10. 5. 2012 12 danskih učiteljev na obisku v Sloveniji Leif Folke, prof. 19.-25. 9. 2012 10 škofjeloških učiteljev na obisku na Danskem Jože Bogataj, prof. Po 15 letih sodelovanja se je obema šolama ponudila izjemna priložnost, da poleg rednih izmenjav posameznim dijakom v okviru Individualne mobilnosti (program Comenius) omogočimo nekajmesečno bivanje pri tuji družini in študij v tuji šoli. V šolskih letih 2012/2013 in 2013/2014 smo s pomočjo nacionalne agencije CMEPIUS izpeljali dva tovrstna programa mobilnosti. Datum izmenjave Koordinacija Program Comenius: individualna mobilnost dijakov, šolsko leto 2012/2013 1. 9.-1. 11. 2012 Laura Andersen in Kristoffer Oexenhold Jensen mag. Nataša Zaplotnik 5. 1.-25. 2. 2012 Urša Demšar in Nejc Vodir Leif Folke, prof. 10. izmenjava dijakov: Kemične spremembe pri pripravi hrane 6.-13. 4. 2013 24 dijakov na obisku v Sloveniji Birgitte Brandt, prof. Leif Folke, prof. 24.-31. 8. 2013 23 dijakov na obisku na Danskem Ana Prevc Megušar, prof. Nataša Šolar, asist. Program Comenius: individualna mobilnost dijakov, šolsko leto 2013/2014 31. 8.-1. 12. 2013 Cecilie Busk Heitmann in Oliver Lausten Ohlsen mag. Nataša Zaplotnik 15. 12. 2013-16. 3. 2014 Katja Trampuš in Matevž Vršič Leif Folke, prof. 11. izmenjava dijakov Kdor poje, slabo ne misli (izmenjava članov pevskega zbora) 7.-11. 5. 2014 Danski pevci v Škofji Loki Charlotte 0land, prof. 14.-20. 9. 2014 Člani MePZ Gimnazije Škofja Loka na študijski poti po Danski Ana Prevc Megušar, prof. Tanja Melihen, prof. LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 312 V vseh 17 letih sodelovanja sta bila vodstvo in učiteljski zbor obeh šol, Gimnazije Škofja Loka in Himmelev Gymnasium, stalno izzvana z demografskimi, gospodarskimi, tehnološkimi in ne nazadnje vzgojno-izobraževalnimi in političnimi spremembami obeh dežel. Zato ni naključje, da smo uspeli organizirati kar tri uspešne izmenjave strokovnih delavcev obeh šol, na katerih smo iskali pedagoške in tehnološke možnosti ter rešitve za veliko vzgojno-izobraže-valnih in administrativnih problemov, s katerimi se vsakodnevno soočamo. Kljub sorazmerno kratkim učiteljskim izmenjavam nam je uspelo okrepiti vezi med šolama in opogumiti učitelje za nove izmenjave. Od samega začetka smo izmenjave dijakov in učiteljev snovali na bivanju pri družinah, kar nam je omogočilo globlji vpogled v razumevanje družinskega življenja. To pa je danske in slovenske dijake, včasih celo družine, tako zbližalo, da lahko govorimo o vseživljenjskem prijateljstvu. Leif Folke, prof. Nabralo se je ogromno izkušenj, iz katerih črpamo energijo za naprej. V tem članku ni prostora za mnenja dijakov, ki bi zagotovo povedali veliko zanimivega - teh je bilo samo v dansko-slovenskih izmenjavah več kot 400. Prepričani smo, da smo s takšno obliko nadstandardnega vzgojno-izobraževalnega dela na Gimnaziji Škofja Loka uspeli dokazati, da kljub geografski razdalji ni ovir za poglobljen in kakovosten študij izven zidov učilnic, kar lahko (p)ostane stalnica našega strokovnega in pedagoškega dela tudi v prihodnje. Ob 15-letnici sodelovanja smo na Danskem posadili lipo prijateljstva. (foto: Jože Bogataj) LR 60 / Sodelovanje Gimnazije Škofa Loka s Himmelev Gymnasium z Danske 313 Svjetlana Urbančič Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka Leto 2013 je bilo za Osnovno šolo Cvetka Golarja jubilejno leto. Obeležili smo 50 let od njene ustanovitve ter 120 let šolstva v Retečah. V vseh teh letih je šola doživela veliko sprememb, ves čas pa diha z bližnjo in daljno okolico, sledi in se prilagaja spremembam. Učenci in zaposleni smo na našo šolo izjemno ponosni. Šola je bila ustanovljena leta 1963, pod skupno streho na Trati je zbrala učence, ki so do tedaj k pouku hodili na različne šole. S šolskim letom 1956/1957 se je v prostorih Gorenjske predilnice začel pouk za učence od 1. do 4. razreda, ostali so imeli pouk v prostorih osnovne šole in gimnazije v Škofji Loki, in sicer popoldne od 13. ure naprej. K šoli že od začetka spada tudi podružnica v Retečah. Pouk v Retečah se je začel že veliko prej, leta 1893, v Matevževi kajži. 120 let šolstva v Retečah Tri leta zatem - leta 1896 - je bila v Retečah zgrajena prva šolska stavba -enorazrednica, po letu 1935 pa nova, današnja stavba, ki je bila med 2. svetovno vojno požgana in nato obnovljena. Med leti 1953 in 1960 je v njej potekal pouk v vseh osmih razredih, nato je bila zopet štirirazrednica. Postala je podružnica matične šole. Temeljito je bila obnovljena leta 1990, ko je bila dograjena tudi telovadnica. Šolska zgradba v Retečah se je v preteklosti precej spreminjala, vedno se je poskušala prilagajati številu učencev. Na začetku naše skupne poti je bilo na podružnici v 4 oddelkih 67 učencev. Najmanj učencev je bilo v šolskem letu 2002/2003 - 48, največ - 100 pa v letih med 1995 in 1997, ko je v teh prostorih gostoval tudi oddelek matične šole. Od leta 2001/2002 je bilo na šoli zaradi uvajanja devetletke 5 oddelkov. V letu 2012/2013 je bilo na šoli 65 učencev, ponovno v 4 oddelkih, prvič je potekal kombinirani pouk 1. in 2. razreda. V prostorih šole deluje tudi enota vrtca. 314 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 Šola je povezana s krajem. Kako pomembna je podružnica zanj, je pokazala tudi prireditev, ki je nastala s sodelovanjem učencev ter zaposlenih na podružnici s Krajevno skupnostjo Reteče - Gorenja vas ter njenim kulturnim društvom. Učenci in učiteljice so pripravili kulturni program ter predstavili kratko zgodovino šolstva v Retečah. Poleg sedanjih so nastopili tudi nekdanji učenci: Borut Gartner, ki je režiral veseloigro Cvetka Golarja Dve nevesti, člani LLDG1 Stara Loka so zaigrali enega od prizorov, krajan Reteč Matija Rant je pokazal, kako se pletejo košare iz šib, Drago Zupančič je zaigral na alt saksofon, otroški pevski zbor, z učiteljico Špelo Ferle, je zapel ob spremljavi Tamburaške skupine Bisernica, učenci so recitirali pesmi Cvetka Golarja, otroci iz vrtca so zaplesali. Vodja podružnice Magdalena Ovsenek je spregovorila o praznovanju okrogle obletnice in dejavnostih, ki so potekale v tem šolskem letu. Priprave so se začele že v lanskem šolskem letu. S petošolci so se lotili projektne naloge, v kateri so ob pomoči Kronike župnije Reteče raziskovali preteklost šole. Spoznavali so stavbe, v katerih je potekal pouk, in se seznanjali z načinom poučevanja v tistih časih. Učencem in staršem so predstavili pouk, kakršnega so imeli pred 2. svetovno vojno. Za učence je bila to zanimiva izkušnja, saj so ugotavljali, da se je pouk v tistih časih precej razlikoval od današnjega. Tudi na novoletnem sejmu je kulturni program povezoval preteklost in sedanjost. Voščilnice so okrasili s starimi motivi, ki so bili včasih priljubljeni in so prinašali srečo. Aprila so imeli delavnice za učence in starše. V šolski urnik so vključili predmete, ki jih v šolah že zdavnaj ni več: preizkusili so se v lepopisju, zeliščarstvu, ročnih delih ter se zabavali ob igrah, kakršne so se igrali včasih pred šolo in po njej. Zbrani nastopajoči na prireditvi ob 120-letnici šolstva v Retečah. (iz arhiva OŠ Cvetka Golarja) 1 Ljudsko Ljubiteljsko Duhovno Gledališče Stara Loka. 315 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 50 let znanja na Trati - na Osnovni šoli Cvetka Golarja Stavbo osnovne šole na Trati so začeli graditi v hrastovem gaju. Na začetku šolskega leta 1962/1963 je bila dograjena, 18. decembra 1962, na praznik Občine Škofja Loka, je bilo slavnostno odprtje. Ker pa šolski prostori še niso bili opremljeni, se je pouk za 565 učencev začel v drugem polletju, in sicer 11. februarja 1963. Sprva se je imenovala Osnovna šola Trata, od februarja 1969 pa po pesniku Cvetku Golarju. V tem času se je šola spreminjala, posodobila in povečala. Stavba je postala premajhna in je v letu 1975/1976 dobila prvi prizidek, v letu 1986 pa drugega. Zadnja pridobitev so športna dvorana ter dve novi učilnici, ki smo jih slovesno odprli marca 2010. Tudi število učencev se je zelo spreminjalo. Od 565 učencev, ki so šolo obiskovali prvo leto, je število naraščalo do leta 1991/1992, ko je bila s 1042 učenci najštevilčnejša šola v Škofji Loki in imela celo šest oddelkov posameznega razreda. Število učencev se je nato nekaj časa zmanjševalo, junija 2013 je bilo na šoli 719 učencev in 92 zaposlenih. V šolskem letu 2012/2013 smo izpeljali več različnih prireditev v počastitev te častitljive okrogle obletnice. V naša praznovanja smo poskusili vključiti vse, ki so ali so bili kakor koli povezani s šolo. Sodelovali smo tudi v medijih in veseli smo bili čestitk ter odzivov ob tem; tako smo npr. izvedeli, da so dedki današnjih učencev z udarniškim delom pomagali pri gradnji šole. V soboto, 22. 9. 2012, se je dvanajst delavcev Osnovne šole Cvetka Golarja s kolesi odpravilo na pot, ki so jo poimenovali Čez loke in potoke, po naslovu ene od pesniških zbirk Cvetka Golarja. Pesnik je bil rojen na Gostečah, a se je kasneje Učenci so se skupaj s starši množično udeležili pohoda do Golarjeve rojstne hiše na Gostečah. (iz arhiva OŠ Cvetka Golarja) 316 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 preselil v Ljutomer, kjer je tudi umrl. Zato so tudi dvodnevno kolesarjenje po 205 km dolgi poti začeli na Gostečah in zaključili v Ljutomeru. Tam jih je pozdravil ravnatelj ljutomerske gimnazije in jim razkazal hišo, v kateri je Cvetko Golar živel do smrti. Obiskali so tudi pesnikov grob. Projektu smo želeli dodati tudi humanitarno noto, zato smo se s prošnjo za finančno podporo obrnili na več podjetij in organizacij, zbrana sredstva pa namenili šolskemu skladu za pomoč učencem iz socialno šibkejših družin in nadstandardni program šole. V soboto, 29. 9. 2012, so se učenci od 1. do 4. razreda s starši in učitelji v okviru projekta Zdrava šola in praznovanja 50. letnice Osnovne šole Cvetka Golarja izpred šole odpravili peš na Gosteče, k rojstni hiši Cvetka Golarja, nato pa na igrišče na Godešiču, kjer so bile po krajšem kulturnem programu na vrsti športne igre. Rdeča nit vseh dogodkov je bil pesnik, po katerem se imenuje naša šola. Cvetko Golar se je ukvarjal tudi s sadjarstvom in čebelarstvom in nanj smo se spomnili spet v novembru, ko smo v okviru projekta Zasaditev šolskih ekoloških sadovnjakov v sodelovanju z Društvom Sorško polje na šolskem vrtu posadili sadna drevesa. Praznično smo obarvali delovno soboto, 6. 4. 2013, ko smo šolska vrata odprli staršem in obiskovalcem. Prve tri šolske ure so bile posvečene delavnicam, učenci od 1. do 3. razreda so pripravili dobrodelni bazar, kdor je želel, je prinesel igračo, knjigo, igro ali šolsko potrebščino. Bazar so najprej obiskali prvošolci in izbrali, kar so želeli, nato so enako storili drugošolci in nazadnje tretješolci. Prvošolci so pripravili učno uro na temo 50-letnice naše šole, drugošolci pa kulturni program: nastopili so s pesmicami, plesom, pripovedovanjem svojih zgodb, predstavili so še spomine staršev in starih staršev na šolanje na naši šoli. Tretješolci so se igrali različne šolske igre, znanje o življenju in delu Cvetka Golarja pa so pokazali v kvizu, 3. b pa je staršem pokazal pouk s pomočjo interaktivne table. Četrto-šolci in učenci 5. b so v okviru projekta Korak k sončku pripravili srečanje s slepo in gluho osebo. V šolski telovadnici so jim paraplegiki predstavili košarko in kolesarjenje paraplegikov. Učenci 5. a razreda so staršem predstavili Malo Golarjevo pot, v Učenci so obudili spomin na pouk pred 50 in več leti. (foto: Prijatelj&Prijatej) 317 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 okviru katere so pripravili predstavitev pesnika Cvetka Golarja, naše šole in še osmih kulturnih spomenikov v bližini šole: cerkev, trikotno znamenje in spomenik padlim borcem na Suhi, grič Čik, železniško postajo, stavbo nasproti železniške postaje, Jelovico in skulpturo Petra Jovanoviča pred šolo. 5. c se je predstavil s kulturnim programom in delavnicami. Učenci 6. in 7. razreda so delavnice posvetili življenjski in ustvarjalni poti Cvetka Golarja: brali so njegova besedila, jih ilustrirali, prevajali v angleščino, se preizkusili v kvizu, urejali spletno učilnico o pesniku, spoznavali njegove sodobnike in čas moderne, prerisovali ljudske vzorce idr. Učenci 8. in 9. razreda so ustvarjali na temo ekologije, s poudarkom na onesnaženosti naših voda. Ob 11. uri se je začela športna prireditev, na kateri so se učenci v malem nogometu pomerili s starši, v odbojki pa z učitelji. V petek, 12. 4. 2013, smo imeli prireditev, ki smo jo poimenovali Večer glasbenih spominov. Prireditev se je začela z Zdravljico, nato je otroški pevski zbor OŠ Cvetka Golarja zapel šolsko himno Pridno se učimo; učitelj Janez Triler jo je napisal posebej za okrogli jubilej šole. Organizatorica učiteljica Branka Sušnik je k sodelovanju povabila glasbenike, ki so bili nekoč učenci naše šole in vsi so se z veseljem odzvali: Škofjeloški oktet, Barbara Volčič, Marko Jenko, Lambert Sušnik, Žiga Ravnihar, Luka Vehar in Janez Golob, Lenart Sušnik, Jernej Hostnik, družina Hawlina, Ema Igličar, Mateja Volčič, Bor Pogačnik in Tilen Šubic Krpič. Povezovalka programa je bila Mateja Feltrin Novljan, nekdanja učenka in bivša učiteljica naše šole, ki je v vezno besedilo vpletla svoje spomine na šolo. Vsem nastopajočim je ravnateljica v zahvalo izročila grafike, ki jih je izdelala učiteljica Vanja Jordanov. Na grafikah je bila stilizirana naslovnica pesniške zbirke Cvetka Golarja Čez Loke in potoke, motiv je krasil tudi sceno in koncertne liste. Otroški in mladinski pevski zbor sta pod taktirko Jasne Camlek sodelovala tudi na sklepni prireditvi, (foto: Prijatelj&Prijatelj) 318 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 Vrhunec je praznovanje 50-letnice naše šole doseglo v četrtek, 20. 6. 2013, ko smo v športni dvorani Trata pripravili zaključno prireditev. Scenarij in igrico je napisala Mateja Feltrin Novljan, organizacijsko sta prireditev prevzela Jasna Camlek in Andrej Novljan. Slavnostni govor je imela zdajšnja ravnateljica mag. Karla Krajnik, ki je na kratko povzela zgodovino šole in na koncu poudarila, da smo vsi ponosni na znanje, pridobljeno v petdesetih letih. Na prireditvi je nastopilo okoli 150 sedanjih in nekdanjih učencev naše šole. Ob nastopih učencev smo prikazali videoprojekcijo, s katero smo pokazali zgodovino šole po obdobjih, ki so jih zaznamovali ravnatelji: Jakob Ušeničnik, Polonca Jeseničnik, Ivan Križnar, Mara Potokar in France Benedik. Vzporedno je potekala igrica v dveh učilnicah: učilnici nekoč, z rekviziti Šolskega muzeja, in sodobni učilnici, z računalnikom in projektorjem. V igrici so bile predstavljene razlike med poukom nekoč in danes. Na koncu je za pogostitev poskrbela šolska kuhinja. Slovesnosti se je poleg staršev, krajanov in zaposlenih udeležilo veliko že upokojenih sodelavcev, med njimi tudi štirje nekdanji ravnatelji šole, ravnatelji ostalih loških šol in vrtcev, ki so nas obdarovali z izdelki učencev, predstavniki občine z županom mag. Mihom Ješetom in mnogi drugi. Tega dne so šolo obiskali učenci prve generacije, ki so imeli valeto pred 50 leti. Dopoldne so si ogledali šolo in se zvečer z veseljem udeležili osrednje prireditve. Slavljenki smo namenili več pozornosti tudi v šolskem glasilu Trate, pod mentorstvom Svjetlane Urbančič. V njej smo strnili dogodke, povezane z okroglo obletnico. Vsa leta smo v šolsko kroniko zapisovali pomembne dogodke, za glasilo smo zbrali nekaj poudarkov iz njih. V vseh letih je nastalo veliko spominov, povezanih s šolo. V Tratah smo zapisali misli nekdanjih ravnateljev, nekaterih Prireditve so se udeležili tudi nekdanji ravnatelji šole. Od leve proti desni: Ivan Križnar, Polonca Jeseničnik, Mara Potokar, France Benedik, mag. Karla Krajnik in škofjeloški župan mag. Miha Ješe. (foto: Prijatelj&Prijatelj) 319 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 upokojenih učiteljic, svoje spomine so nam zaupali dedki in babice učencev. Predstavljeni smo tudi vsi zaposleni, skupaj nas je 92. Med današnjimi učitelji je 28 takih, ki so bili učenci te šole. Naslovnico šolskega glasila Trate je krasil logotip ob 50-letnici šole, ki je spremljal vse naše prireditve v jubilejnem letu. Oblikovala ga je učiteljica Vanja Jordanov, sodelovali pa so učenci, vključeni v podaljšano bivanje. Tako. Za nami je 50 let znanja. Pol stoletja bogate zgodovine, ki se je zapisala med šolskimi zidovi. Zdaj zremo naprej in kujemo načrte za prihodnost. Še naprej bomo strokovno, predano, predvsem pa z veliko ljubezni prenašali bogastvo znanja na nove rodove učencev. Logotip ob 50-letnici šole. Iz papirja, porisanega s predmeti, simboli in pripomočki, ki učence spominjajo na šolo, učenje in znanje, sta izrezani številki 5 in 0, zraven je dodano »let znanja«. 320 Jubilejno leto na Osnovni šoli Cvetka Golarja Škofja Loka / LR 60 Jana Mlakar, Jože Štukl, Biljana Ristic, Mojca Šifrer Bulovec Znanje je luč Vzgoja in izobraževanje skozi čas s poudarkom na dekliški uršulinski šoli na Loškem gradu V Loškem muzeju Škofja Loka smo osrednjo razstavo v letu 2013 posvetili šolstvu, izobrazbi in vzgoji, saj je ravno v tem letu minilo 120 let od začetka delovanja uršulinske šole na Loškem gradu. Odločili smo se, da pripravimo muzejsko razstavo, na kateri bomo predstavili vzgojno dejavnost loških sester uršulink v dobro ženske mladine, spomine gojenk na omenjeno šolo ter pregled splošnega državnega šolstva. Svojo muzealsko energijo smo usmerili na področje, ki zajema razvoj šolstva na Loškem, od 13. stoletja do današnjih dni. Poudariti moramo, da gre za neprekinjenost učnih procesov v relativno dolgem zgodovinskem obdobju; za permanentni proces pridobivanja čvrstih, kakovostnih temeljev znanja, ki je potekal ne glede na menjavo oblastnikov, celo držav, družbenih sistemov, struktur in redov, delujočih znotraj območja na trajnem zgodovinskem prepihu - tako rekoč na vozlišču evropskih gospodarskih ter kulturnih križišč. K pripravi razstave in spremnega kataloga smo pristopili interdisciplinarno; znanje in vedenje smo združili kustos arheolog, kustosinja zgodovinarka in kustosinja etnologinja. V veliko pomoč nam je bilo sodelovanje z uršulinskim samosta- Pogled na razstavo Znanje je luč v nekdanji rekreacijski dvorani, danes Galeriji na Loškem gradu. (iz fototeke Loškega muzeja) LR 60 / Znanje je luč 321 nom pri Sv. Duhu, Muzejem krščanstva na Slovenskem v Stični in Silvestrom Gaberščkom, dobrim poznavalcem zgodovine uršulinskega reda. Kratka vsebina razstave Lokacija postavitve je bila skrbno izbrana, saj je bila Galerija Loškega muzeja v času delovanja uršulinskega vzgojnega zavoda rekreacijska dvorana za gojenke. Konceptualno je razstava predstavljena na način, ki je prijazen do slehernega obiskovalca. Tako nas razstava skozi »simulacijo« lipovega drevoreda popelje do prvega dela, ki smo ga posvetili predstavitvi reda uršulink in njihove ustanoviteljice sv. Angele Merici (1474-1540). Drugi del razstave obiskovalca seznani s potekom prenove Loškega gradu, ki so ga uršulinke prezidale po načrtih arhitekta Viljema Trea (med leti 1891 in 1908). S pokritim stopniščem so grad povezale s samostanom v mestu, porušile osrednji stolp na grajskem dvorišču, sezidale dva 3 metre široka hodnika na dvoriščni strani severnega in vzhodnega trakta, obnovile kapelo in okrogli stolp ter med njima zgradile rekreacijsko dvorano in spalnico za gojenke. Za preskrbo z vodo so zgradile lasten vodovod. S tem je Loški uršulinski in vzgojni zavod postal eden najlepših in najmodernejših v vsej Avstro-Ogrski monarhiji. Tretji del razstave je namenjen uršulinski šolski dejavnosti. Predstavili smo zunanjo šolo, obiskovala so jo dekleta iz mesta in okolice, ki so se po končanem pouku vračala domov. Zunanja šola je ves čas delovanja (1782-1941) nadomeščala javno šolo, obiskovale so jo deklice iz škofjeloškega šolskega okraja. Poleg zunanje smo predstavili tudi notranjo šolo, ki so jo obiskovala dekleta od daleč, zato so bivala v internatu. Uršulinke so vodile še nedeljsko, ponavljalno in gorsko šolo ter otroški vrtec za deklice in dečke. Pri njih so delovali tudi nemški in trgovski tečaj, kmetijsko-gospodinjska šola in celo učiteljišče za vzgajanje lastnega učiteljskega kadra. Uršulinke so skrbele tudi za duhovno rast svojih gojenk in učenk ter njihovo telesno vzgojo. Ob predstavitvi uršulinskega vzgojnega zavoda smo pripravili tudi pregled splošnega državnega šolstva, ki ima na Loškem dolgo zgodovino. Od prvih podatkov o loškem šolstvu (1271) lahko sledimo neprekinjenemu razvoju izobraževanja vse do danes. Kljub menjavam vladavin in vladarjev, oblasti ter raznih šolskih reform je Škofja Loka obdržala kontinuiteto izobraževanja mladih, ki so se učili ne le v nemškem, ampak tudi v slovenskem jeziku. V času protestantizma je v Škofji Loki delovala protestantska šola, s splošno šolsko odredbo Marije Terezije smo dobili trivial-ko, v času francoske oblasti primarne šole ter pozneje celo glavno šolo. Pomembna pridobitev za mesto je bila izgradnja novega šolskega poslopja (1932), v katerem sta delovali osnovna in meščanska šola, in stavbe, v kateri so od leta 1981 Gimnazija Škofja Loka, Srednja šola za strojništvo, Srednja šola za lesarstvo in v zadnjem času tudi Višja strokovna šola in Medpodjetniški izobraževalni center (MIC). 322 Znanje je luč / LR 60 Pri predstavitvi uršulinske šole so nas zanimali tudi vtisi učenk, ki so obiskovale to znano in uveljavljeno šolo za dekleta. Nekatere od njih smo povabili, da z nami delijo svoje izkušnje. Njihovi spomini so nam razkrili pestro sliko vsakdana »za stenami uršulinske šole« v času med obema svetovnima vojnama. Povezovalna nit vseh zgodb so medsebojno spoštovanje, disciplina in vzgoja vrednot za vsakodnevno življenje. Obisk na razstavi in spremljajoče dejavnosti Razstavo je 13. 6. 2013 v Kapeli Loškega gradu odprla Špela Spanžel, generalna direktorica Direktorata za kulturno dediščino na Ministrstvu za kulturo RS. Spremljevalni program so popestrile sestre iz Uršulinskega samostana pri Svetem Duhu, ki so zapele nekaj duhovnih pesmi. Zanimanje za razstavo se je pokazalo že v množični udeležbi na otvoritvi, saj smo našteli kar 130 obiskovalcev. Načrtovali smo, da bo razstava na ogled do 30. oktobra, ker pa je število obiskovalcev iz meseca v mesec naraščalo, smo jo podaljšali do 14. novembra 2013. Od 13. junija do 14. novembra 2013 si je razstavo ogledalo 6588 obiskovalcev, od tega je bilo 3684 domačih (56 %) in 2904 tujih (44 %), ki so si jo ogledali posamezno ali v skupinah. Največ domačih obiskovalcev si je razstavo ogledalo v skupinah. V omenjenem obdobju smo zabeležili 117 skupin, ki so štele 2431 domačih obiskovalcev. Razstavo si je ogledalo 1208 posameznikov, od tega 927 odraslih (76 %) in 281 otrok (24 %). Iz tujine je bilo 38 skupin oziroma 996 obiskovalcev in 1908 posameznikov. Ob razstavi je Loški muzej Škofja Loka pripravil tudi spremljevalne andrago-ške in pedagoške dejavnosti. Za najmlajše smo trikrat izpeljali otroško delavnico Narišimo Kokija. To delavnico smo vključili še v počitniško ponudbo Dobimo se ob pol desetih, ki je namenjena otrokom in mladostnikom, ki kreativno preživljajo počitnice. Delavnice se je udeležilo 33 otrok. Ponovno je zaživela ob javnih vodstvih 12. in 27. oktobra, ko je Kokija narisalo 16 otrok oziroma šolarjev. ■ Serinl; puflpj; 730 1 Število obisk 14. novembra 2013. razstave od 13. junija do Odstotek domačih in tujih obiskovalcev. LR 60 / Znanje je luč 323 Dober obisk smo zabeležili na javnih vodstvih po razstavi 12. in 27. oktobra, udeležilo se jih je 44 odraslih in 16 otrok oziroma šolarjev. Po razstavi smo vodili zelo heterogene skupine, od tistih iz vrtca pa vse do odraslih in skupin upokojencev. Največ skupin si je razstavo ogledalo septembra in oktobra. Zaključek Loški muzej Škofja Loka si je s postavitvijo razstave, izdajo spremnega kataloga in spominskih razglednic ter številnimi dejavnostmi ob njej prizadeval ne le obeležiti jubilejno leto in vzgojno delo uršulink, temveč pričujočo tematiko tudi umestiti v bogat mozaik loške zgodovine in s tem ohraniti vedenje ter videnje preteklosti. Razstava je pustila prav poseben pečat na tistih obiskovalkah, ki so v mladih letih obiskovale uršulinski šolski in vzgojni zavod in so med razstavljenim gradivom našle tudi delček lastne, osebne zgodovine. Slednje so naša spoznanja o omenjeni tematiki dopolnile s spomini ter fotografskim in dokumentarnim gradivom, ki so ga darovale muzeju. Raziskava in pregled fotografskega in dokumentarnega gradiva sta postregla z zanimivimi spoznanji. Odkrili smo fotografijo, ki priča, da je bila grajska kapela okrašena s stenskimi in stropnimi poslikavami. To je bil povod, da smo ob razstavi, in v sodelovanju z Restavratorskim centrom, začeli z odkrivanjem teh poslikav, ki so nastale leta 1915. S projektom bomo nadaljevali v letu 2014 in s tem kapeli skušali povrniti nekdanji sijaj. Z odprtja razstave. Od desne proti levi: Biljana Ristic, Jana Mlakar, Špela Spanžel, Miha Ješe, Judita Mihelčič, Silva Potočnik, Jože Štukl. (iz fototeke Loškega muzeja) 324 Znanje je luč / LR 60 Jana Mlakar Razstava slik akademskega slikarja Franceta Slane V Galeriji na Loškem gradu smo konec novembra 2013 odprli razstavo akademskega slikarja Franceta Slane. Umetnik, rojen leta 1926, v Bodislavcih pri Mali Nedelji v Slovenskih goricah, je izjemno vitalen, delaven in predan svojemu poslanstvu. Na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani je diplomiral leta 1949, od takrat pa veliko razstavljal doma in v tujini. Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade. V letu 2013 je izšla obsežna monografija o njegovem umetniškem opusu. Izbor njegovih del je bil razstavljen na Ljubljanskem gradu, v galerijskih prostorih na gradu v Slovenski Bistrici, svojo pot je zaključil v Loškem muzeju. France Slana, ki mu mnogi pravijo slikar odhajajočega sveta, je imel v Galeriji Loškega muzeja zadnjo veliko samostojno razstavo januarja 1970. Takrat je bilo na ogled 54 olj, ki so nastala leto prej. Motivno so prevladovale različice šopka; v nekatere je bil vtkan ženski akt, ki je postal njegovo jedro, poleg njih pa so bila predstavljena tudi dela, ki so kazala njegov odnos do posameznih vsebin; te lahko v najrazličnejših variantah sledimo v nje- France Slana: Loški grad, 1957, olje na platno, 50 x 52 cm. govem celotnem opusu, (iz fototeke Loškega muzeja, foto: Marjan Smerke) LR 60 / Razstava slik akademskega slikarja Franceta Slane 325 vse do najnovejših del. Njihova izpovednost je vsakokrat drugačna in razkriva novo doživetje. Na tokratni razstavi so bila dela iz 50-letnega časovnega obdobja, ki predstavljajo soočenje zgodnjih del z najnovejšimi, predvsem tistimi manj znanimi. Pri zgodnejših delih je poudarek na tistih iz šestdesetih let 20. stoletja, ki jih lahko označimo za Slanov temni modernizem in zaradi katerih je postal pojem takratne sodobne slovenske likovne umetnosti. Za osrednji motiv naše razstave sem izbrala upodobitev Loškega gradu iz leta 1957. Slana je del svojega življenja preživel tudi v Škofji Loki, sam pravi, da jo ima rad, saj je to mesto z dušo. Na naše mesto sta vezana še motiva Gostilne v Stari Loki (1955) in Staro mesto (1956). Poznavalci Slanovega ustvarjanja vedno znova poudarjajo, da so njegove značilne teme krajina, zimski motivi, mlini, kozolci, apnenice, predmestja, morska obrežja, zalivi, stari čolni in barke, razbitine in ostanki na obali, šopki cvetja, petelini, ribe, mački in ženski akt. Te ponavljajoče teme so navdih in vedno nov izziv za umetnikovo ustvarjanje. V začetnem umetniškem obdobju jih zaznamuje čisti realizem, potem se je pojavila ekspresivnost, vendar se ta ni razvila v smeri čistega ekspresionizma, ampak v smeri abstrakcije, čeprav ne popolne, saj se njegove ekspresionistične tendence mešajo tudi z liričnimi. Vse to je bilo moč čutiti in videti na razstavi, poleg tega pa še nov Slanov motiv - lik Cervantesovega literarnega junaka Don Kihota; gre za umetnikovo prispodobo, saj se France Slana včasih tudi sam počuti podobno kot Don Kihot. Razstavo je slovesno odprl dr. Uroš Grilc, minister za kulturo Republike Slovenije. Objavljamo njegov nagovor. Spoštovani župan Občine Škofja Loka Miha Ješe, direktorica Loškega muzeja Jana Mlakar, gospod France Slana, spoštovani gostje. Lepo pozdravljeni na odprtju razstave akademskega slikarja Franceta Slane, ki letos obeležuje 60-letnico svoje prve samostojne javne predstavitve. Vaša dela smo si ob letošnji okrogli obletnici februarja imeli priložnost ogledati tudi v Ljubljani, poleti v Slovenski Bistrici, sem, v Galerijo na Loškem Gradu, pa se vračate po več kot štiridesetih letih. Kot eden najbolj priznanih in uveljavljenih slovenskih slikarjev ste prehodili dolgo pot, se na njej ustavili in razstavljali v številnih svetovnih velemestih, od Rima, Pariza, Prage, Kaira, New Yorka in še bi lahko naštevali. Na platnu ste raziskali in izčrpali številne motive, jih prikazali ter izpostavili objekte, povsem vredne upodobitve, četudi morda kot takšni do tedaj še niso bili uveljavljeni, pri tem pa sledili zgolj in samo lastnemu občutku. Gre za izjemno pomembno lastnost ustvarjalca, izvirnost in hkrati pogum biti izviren, saj pri slikarstvu ne gre zgolj za dokumentiranje nekega zunanjega stanja, temveč vedno hkrati za razodetje lastne intimnosti, osebnega odnosa do sveta. Loški muzej, ki bo nudil streho tem mojstrovinam od danes pa vse do 26. januarja prihodnje leto, se tudi sicer skozi Galerijo odločno uveljavlja kot ena LR 60 / Razstava slik akademskega slikarja Franceta Slane 326 redkih muzejskih institucij v Sloveniji, ki poleg stalnega programa popularizacije ter atraktivnih sodobnih pristopovprezen-tacije in skrbi za dediščino izkazuje izjemen posluh za moderno in sodobno likovno umetnost, tako ali drugače vezano na okolje, v katerem deluje. Muzej poleg tukajšnjih prostorov sicer upravlja še z Groharjevo galerijo in Miheličevo kaščo in upravičeno velja za enega bolj prepoznavnih članov Skupnosti muzejev Slovenije. Poleg svojega osnovnega poslanstva je torej zavezan zagotavljanju dostopnosti kakovostne vizualne umetnosti, ki smo si ga kot osrednji cilj na nacionalni ravni zadali tudi v Resoluciji o nacionalnem programu za kulturo 2014-2017, ki jo je včeraj potrdil Državni zbor Republike Slovenije. France Slana: Staro mesto, 1956, olje na platno, 96 x 76 cm. (iz fototeke Loškega muzeja, foto: Marjan Smerke) Spoštovani gospod France Slana, vaš izjemno obsežen, po motivih in tehnikah raznolik opus, kjer najdemo tako olje na platnu, risbo in ilustracijo, grafiko kot tudi akvarel, priča o spontanosti in prodornosti ustvarjalnega toka, ki ubira svoje struge in, predvsem, ne pojenja. Vaš prispevek likovni umetnosti je izzval že številne teoretske odzive, moj današnji nagovor seveda ne bo eden od njih, zato vse tukaj vljudno vabim, da stopimo skupaj na varno nabrežje tega toka, ga pobližje spoznamo ali pa na novo odkrijemo. Vam, gospod Slana, pa naj, v stilu znanega latinskega reka, zaželim še naprej: »nobenega dneva brez narisane črte«. Hvala. Z odprtja razstave akademskega slikarja Franceta Slane, 29. 11. 2013. Od leve proti desni: direktorica muzeja Jana Mlakar, minister za kulturo dr. Uroš Grilc in slikar France Slana. (iz fototeke Loškega muzeja) LR 60 / Razstava slik akademskega slikarja Franceta Slane 327 Tatjana Bernik Podobe spomina arhitekta Toneta Mlakarja Škofja Loka 1950-1970, fotografska razstava »Zagotovo je dobro, da so kake stvari minljive, toda tisto, kar presega vse in je resnično pravo ter dobro, mora biti trajno.« (Peter Mlakar) »Želja po neminljivosti in večnosti se večinoma zdi kot redko kdaj uresničen ideal. V realnem svetu je gotovo edino le to, da ni nič gotovega in je gotova le spremenljivost.« S temi besedami je razstavo pospremil na pot filozof Peter Mlakar. V pričakovanju novih ureditev, ki jih prinaša javni natečaj »Ureditev odprtih javnih površin starega mestnega jedra Škofje Loke ter ureditev obrežja obeh Sor«, smo na Oddelku za okolje in prostor Občine Škofja Loka v februarju 2013 pripravili fotografsko razstavo o Škofji Loki v obdobju 1950-1970. Razstava je nastala v sodelovanju z Loškim muzejem in Sokolskim domom. S konjsko vprego po gasi v Škofji Loki, 1958. (foto: Tone Mlakar) 328 Podobe spomina arhitekta Toneta Mlakarja / LR 60 Tone Mlakar je širši slovenski javnosti dobro poznan kot arhitekt in fotograf, uveljavil pa se je tudi kot scenograf klasičnih del slovenskega filma. Fotografska razstava o Škofji Loki pa združuje Mlakarjevo vlogo fotografa, arhitekta in kronista. Njegovo nezmotljivo oko za estetiko in uravnoteženost pozidanega prostora združuje dve osnovni avtorjevi življenjski poklicni ter ljubiteljski opredelitvi: fotografijo in arhitekturo. Arhitekt Mlakar je leta 1955 službo nastopil v Projektivnem biroju SGP Tehnik. Kot arhitekt je sprejel izzive takratnega časa po kreiranju in ustvarjanju »novega sveta«. Urbana rast, ki jo je kot arhitekt in vodja projektivnega biroja sam načrtoval ter izvajal, je trajno zaznamovala in predrugačila značilno podobo mesta. Tisto, kar se je na prvi pogled zdelo zgolj nevtralna, »dokumentarna« topografija, je s pospešenim urbanističnim razvojem pridobilo status nostalgičnih fotografskih podob za vedno izgubljenih poslopij in prostorov. Kot fotograf je desetletje po vojni starodavno Loko in njeno podeželsko okolico ujel še v vsej njeni idilični starožitnosti. Tudi mestne vedute in panorame na njegovih fotografijah dihajo v spokojnem duhu. Avtorjevo fotografsko zapisovanje časa je imenitna kronika razvoja in rasti mesta. Tisto, kar se nam danes zdi kot samoumevni del mestne fotografije, je na zgodnejših Mlakarjevih fotografijah prisotno samo kot široka svobodna razsežnost (Štemarje, Balantov vrt, panoramski pogled z Lubnika, loški Graben pred regulacijo ...). Njegovo fotografsko ustvarjanje je Poljanska vrata leta 1960. Garaž, ki so zapirale pogled na grad, ni več. (foto: Tone Mlakar) 329 Podobe spomina arhitekta Toneta Mlakarja / LR 60 v določenem pogledu tudi dokumentiranje izginjanja atributov podeželske kulture. Fotografije Škofje Loke z okolico so svojevrstni, a zelo pomembni dokumenti preteklosti in tistih njenih segmentov, ki jo prostorsko pogojujejo in arhitekturno določajo. V svojih fotografskih presežkih mojster sijajno prepleta izkušnje arhitekture, slikarstva in fotografije ter jim dodaja posebne poudarke, nove sporočilne dimenzije ter nove pomene. Boštjan Soklič, kustos Loškega muzeja Škofja Loka, je fotografske podobe Toneta Mlakarja označil kot žlahtne dokumente nekega časa. Mlajši obiskovalci so z navdušenjem odkrivali njim neznano podobo mesta, starejšim pa je razstava priklicala nostalgične spomine na čase njihove mladosti; nekatere podobe so se spremenile, nekatere so za vedno izginile. Odprtje razstave pa ni bil le svojevrsten umetniški dogodek, v katerem je poleg očeta fotografa sodeloval tudi sin filozof, ampak je bilo tudi druženje Ločanov. Razstavo si je ogledalo 1600 obiskovalcev, njihovi odzivi kažejo neizmerno hvaležnost in spoštovanje avtorju fotografij. Tonetu Mlakarju se je novembra 2013 poklonila tudi Fotografska zveza Slovenije in mu podelila najvišje slovensko fotografsko priznanje - Puharjevo nagrado za življenjsko delo. Čestitamo! Mlinske rake ob nekdanji gospoščinski kašči in Lahovem mostu. (foto: Tone Mlakar) 330 Podobe spomina arhitekta Toneta Mlakarja / LR 60 Peter Pokorn ml. Lumen 2012 Škofja Loka ima že dolgo umetniško in fotografsko tradicijo, saj so bili ustanovitelji prvega fotografskega društva na Slovenskem prav naši rojaki iz mesta in okolice. Po pestrem in dolgoletnem fotografskem udejstvovanju posameznikov v okviru različnih organizacij iz drugih krajev je bilo prvo loško fotografsko društvo ustanovljeno leta 1985. Njegovi člani se lahko pohvalijo, da so v mnogih pogledih orali ledino in bili prvi v slovenskem, celo svetovnem merilu, iskali so mednarodne povezave ter v širni svet ponesli ime našega mesta. Pobudnik prve mednarodne fotografske razstave z naslovom Lumen (to je latinski izraz za svetlobo) je bil Peter Pokorn, ustanovni član Foto kluba Anton Ažbe Škofja Loka (FKAA); priredili so ga ob prvem letnem solsticiju v novem tisočletju (leta 2001). Naslednji Lumen so člani FKAA organizirali leta 2007. Takratni vodja projekta Tomaž Lanišek je poskrbel, da je razstava, kot prva v prostoru nekdanje Jugoslavije, dobila pokroviteljstvo Ameriške fotografske zveze (PSA). Po nakajletnem premoru je leta 2012 Peter Pokorn ml. kot predsednik organizacijskega odbora Lumen 2012 poskrbel za novosti in krepitev mednarodnega povezovanja. Odbor je poleg pokroviteljstev Mednarodne zveze za fotografsko umetnost (FIAP) in PSA pridobil še pokroviteljstva Mednarodnega združenja fotografov (UPI), najbolj pa je ponosen na patronat Japonske mednarodne fotografske zveze (JIPF) in Fotografske zveze Srbije, ki do sedaj pokroviteljstev izven svojih meja nista podeljevali. S pridobitvijo patronata JIPF smo svoja obzorja tako Z zlato medaljo Mednarodne zveze za fotografsko umetnost je bila nagrajena fotografija španskega fotografa Luisa Pontijasa Conde: Tree (Drevo). LR 60 / Lumen 2012 331 simbolično razširili do dežele vzhajajočega sonca. Organizacija fotografske razstave Lumen 2012 je bila zahtevna, saj je sodelovalo 468 razstavljavcev, iz 52 držav, ki so poslali 4656 fotografij. Dela je ocenila žirija v sestavi: predsednik Vinko Skale, MF FZS, MFIAP, doc. MgA. Simon Tanšek, direktor filmske fotografije, predavatelj na AGRFT, in Klemen Brumec, AFIAP. Zaključna prireditev s podelitvijo nagrad je potekala 2. 2. 2013, v Kristalni dvorani Sokolskega doma, s kar 200 gosti, med njimi tudi nekateri iz tujine in predstavniki japonskega veleposlaništva v Sloveniji. Navzoče je pozdravil predsednik FKAA Janez Podnar in poudaril, da je klubu z zavzetim delom članov uspelo izpeljati zahteven projekt, podžupan Občine Škofja Loka Tine Radinja pa je dodal, da so v Pisano Loko prišle najbolj osupljive podobe sveta in s seboj prinesle posebno svetlobo. Prireditve se je udeležila tudi predstavnica japonskih fotografov Keiko Sato, ki je prav za to priložnost prišla iz Japonske. Na prireditvi se je predstavila v tradicionalni japonski noši, v svojem govoru pa poudarila, da fotografije prispevajo k povezovanju različnih narodov. Člani kluba so ji dan po dogodku razkazali Loko in bližnjo oklico. Člani FKAA so pripravili pestro projekcijo najboljših fotografij, svečano so podelili 58 nagrad. Poleg slovenskih nagrajencev sta po svoji nagradi prišla tudi Vedat Erdam Guner iz Turčije in Španec Luis Pontijas Conde, prejemnik najvišje nagrade salona, modre FIAP značke za najboljšega avtorja. Predsednik organizacijskega odbora Lumen 2012 Peter Pokorn ml. je v zaključnem govoru izrazil željo, da bi se mednarodno sodelovanje v prihodnje še okrepilo. Na koncu je na oder povabil vse sodelavce ter se njim in vsem, ki so omogočili dogodek, zahvalil za sodelovanje. Organizatorji salona so poleg bogatega kataloga, v katerem so predstavljene najboljše fotografije, pripravili tudi razstavo nagrajenih del, ki je bila februarja 2013 na ogled v veži Sokolskega doma v Škofji Loki. Z uspešno organizacijo 8. mednarodnega salona fotografije Loka - Lumen 2012 je Foto klub Anton Ažbe poskrbel za popestritev kulturnega dogajanja in dokazal, da fotografija nima meja. Rezultat povezovanja z japonskimi fotografi je bila že jeseni 2013 razstava sodobne japonske Peter Pokorn ml. (levo) in Tomaž Lanišek fotografije, v Galeriji Ivana Groharja, v (desno) v družbi Keiko Sato, predstavnice načrtu je tudi predstavitev loških fotogra-Japonske mednarodne fotografske zveze. fov na Japonskem. (foto: Peter Pokorn) 332 Lumen 2012 / LR 60 Alojzij Pavel Florjančič 150 let prve Prešernove proslave na Slovenskem ... Ločani pa so dne 11. februarja svojo tretjo »besedo« res posvetili Prešernu. Te veselice se je udeležil sam dr. Toman.1 V Škofji Loki smo v ponedeljek, 11. februarja 2013, praznično proslavili 150. obletnico prve Prešernove proslave na Slovenskem, ki je bila 11. februarja 1863, prav tako v Škofji Loki. Po himni, Prešernovi Zdravljici, je v uvodni besedi staro-loški župnik dr. Alojz Snoj povedal, da smo prvotno nameravali prireditev pripraviti v Stari Loki, vendar je prevladalo mnenje, da se tako pomemben jubilej proslavi v osrednjem loškem kulturnem centru, Sokolskem domu. Slavnostni govor je imel gost, slavist dr. Janez Dular. Govoril je o pomenu slovenskega jezika kot o naši najpomembnejši narodni identiteti, zato mu moramo posvečati večjo pozornost in odgovornost, tako kot je to vrhunsko in polnokrvno počel France Prešeren. S svojim nagovorom se mu je pridružil mag. Miha Ješe, župan Občine Škofja Loka. V osrednjem delu programa sta Tanja Jenko in Jure Svoljšak občuteno izvedla recital, Prešernov Sonetni venec. Škofjeloški oktet je pod vodstvom Andreja Žagarja, poleg himne - Zdravljice, Stanka Premrla, zapel še naslednje pesmi: Imel sem ljubi dve, Josipa Ipavca; Na Sorškem polju, Andreja Missona; Slovenec sem, Gustava Ipavca; Pod oknom, Antona Hajdriha in Zdravljico, Ubalda Vrabca. Posebej za to priložnost so naštudirali pesem Na Prešernovem grobu, Gregorja Riharja, po literarni predlogi Frana Levstika. Ta pomemben jubilej je pripravil odbor v sestavi: Marko Črtalič, mag. Matjaž Eržen, Alojzij Recitatorja Tanja Jenko in Jurij Svoljšak. 1 Novice, 25. 2. 1863, str. 63. (foto: Aleksander I8ličar) LR 60 / 150 let prve Prešernove proslave na Slovenskem 333 Pavel Florjančič, mag. Aleksander Igličar, Tanja Jenko, Aleš Jezeršek, Klemen Karlin, mag. Andreja Ravnihar Megušar, dr. Alojz Snoj, Jure Svoljšak in Andrej Žagar. Prireditev so omogočili: Župnijski urad Stara Loka, Muzejsko društvo Škofja Loka, Prosvetno društvo Sotočje, Knjižnica Ivana Tavčarja in Občina Škofja Loka. Častni pokrovitelj proslave, ki je imela nacionalni značaj, je bil akademik dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Ko vsako leto 8. februarja praznujemo Prešernov dan (s uradnim imenom Prešernov dan, slovenski kulturni praznik) kot državni praznik, se nam to zdi skoraj samoumevno. Naša samobitnost in posledično državnost temeljita predvsem na kulturi, konkretno na jeziku, Prešeren pa je plebiscitarno naš največji pesnik. A ni bilo vedno tako; Prešernove pesniške veljave so se ljudje sicer vedno zavedali; cenila sta ga tudi Koseski in »oče naroda« Janez Bleiweis, saj mu je slednji leta 1848, takoj po marčni revoluciji, v svojih Novicah objavil celo, necenzurirano Zdravljico. A vendar je bil v tistih časih bolj v čislih Prešernov sodobnik, pesniški gromovnik Jovan Vesel Koseski. Poleg tega so ob koncu petdesetih let 19. stoletja za osrednji slovenski kulturni praznik veljali Vodnikovi dnevi, ki so jih kot Vodnikovo »besedo« prvič izvedli 5. februarja 1858, v Deželnem gledališču v Ljubljani, v čast stoti obletnici rojstva pesnika Valentina Vodnika. Besede so bila praznovanja, ki so jih slovenski narodnjaki prirejali ob raznih obletnicah pomembnih političnih ali kulturnih dogodkov in obletnicah rojstev ali smrti pomembnih oseb. Leta 1861 se pojavijo na Slovenskem prve Narodne čitalnice. V njih se je odvijalo kulturno, politično, narodno in družabno življenje. Temeljni namen čitalnic je bil oblikovati in razviti slovensko besedo in petje ter prebujenje narodne zavesti Slovencev. V njih so prirejali domoljubne kulturne prireditve z narodno buditeljskimi govori, recitacijami, petjem in tudi s plesi. Prvo čitalnico so januarja 1861 ustanovili v Trstu, naslednjo julija v Mariboru, avgusta pa začne delovati še osrednja slovenska Narodna čitalnica v Ljubljani. Naslednjega leta ji februarja sledita čitalnici v Celju in Tolminu, septembra v Gorici in še istega leta, 23. novembra 1862, v Škofji Loki; bila je prva na Gorenjskem. Ločani so 11. februarja 1863 v svoji Narodni čitalnici tretjo narodno-kulturno prireditev, besedo, posvetili Prešernu (zakaj ravno v Škofji Loki, smo poskušali razložiti lani v knjižici, Beseda v Loki, 150 let od Narodne čitalnice v Škofji Loki). Prešernove proslave, besede, so začele po tem dogodku še drugje, vendar zelo počasi, nadomeščati Vodnikova slavja po čitalnicah in tudi drugod. Še več časa pa je preteklo, da so Prešernove proslave postale to, kar so danes. Vse pa se je začelo pred stopetdesetimi leti v Škofji Loki, s prvo javno Prešernovo besedo na Slovenskem. LITERATURA: Prijatelj, Ivan: Slovenska kulturnopolitična in slovstvena zgodovina, 1848-1895, 2. knjiga, Ljubljana: DZS, 1956. 334 150 let prve Prešernove proslave na Slovenskem / LR 60 Matjaž Hafner »Kušnu« bi jih človek, vrle Škofjeločane! Tako je zapisala novinarka Vesna Marinčič 31. avgusta 1963, v takratni Mladini. V svojem hudomušnem tekstu pošlje Tavčarja na Loški grad, ona pa se pogovarja z igralci in opisuje vzdušje ob predstavi Visoške kronike. Za svoj celostranski članek pravi: »Grda izmišljotina o tem, kako je šel Tavčar na teren na Škofjeloške poletne prireditve. Vse drugo je res.« Res je tudi, da smo leta 2013 zamudili kar nekaj jubilejev, ki bi jih Loka morala obeležiti: devetdesetletnico smrti Ivana Tavčarja, petdesetletnico uprizoritve Visoške kronike na prostem, na Loškem gradu, in štiridesetletnico iste uprizoritve v avditoriju na grajskem vrtu. Poljanci so se svojega rojaka spomnili s Tavčarjevo poljansko retrospektivo, obenem pa počastili stoletnico rojstva Igorja Torkarja, ki so ga vzeli kar za svojega. Skupaj z Andrejem Šubicem, ki je »spiritus agens« kulturnega dogajanja v Poljanah, smo ugotovili, da so Tavčarjeva dela v gledališču uprizarjali le Poljanci in Ločani. Dramatizirali so: Visoško kroniko (Polde Polenec z Marijo Vero, leta 1949), Cvetje v jeseni (Osip Šest, 1951, in Miran Hercog, 1993), Raubarskega cesarja (Igor Torkar, 1973), V Zali (Polde Polenec, 1973), Šarucovo slivo (Andrej Šubic in Boris Pintar, 1981), Holekovo Nežiko (Miran Hercog, 1981), Hudiča in angela (dramatizacija Visoške kronike za Šentjakobsko gledališče, Igor Torkar, 1981) in Coprniško krvavo rihto - Sojenje Agati Schwarzkoblerjevi (Ludvik Kaluža, 1998). Visoško kroniko je na Loškem gradu posnela TV Ljubljana (1963), v režiji Antona Martija in priredbi Saše Vuge. Žal tega posnetka (dolg je bil 117 minut) v televizijskem arhivu ni več. Poljanci so s Cvetjem v jeseni gostovali leta 1962 v Mestnem gledališču Ljubljanskem, 1963 in 1993 v Škofji Loki ter Sovodnju ob Soči (Savogna d'Isonzo), v Italiji. Istega leta so posneli televizijski film v ljubljanskih studijih. Z Raubarskim cesarjem so leta 1973 gostovali na LR 60 / »Kušnu« bi jih človek, vrle Škofjeločane! 335 1 > lih D url do .^'.'Ino * ^Ib^I imTitnl 3 J. .. > ilalfiO /,:T r) Ct»«rttaF u ni.lr:-T bj i>--tri in uLctp (il.p.iiji- fTH0?,3ntf.) ti J ui ¡i ur* l J t t 'l :lrtiiti, iflB,«T, ilTfl jf. 1 d) tartnoftAD «sMnrtLnH n^r'ntifi jJ^ L.i3 :■:■-], ]IL, t ii.l l L1JJ-J, O, .i . : ndj t) 3H>n&nIxl fl.iiffiU a* totktjs,o««j»t tlaml . 1 ■. ■■ ■ J -.1- f) Jtl Pelei J) Cb ^ url ffi^rrlflirt » 3n*tl itfnrtntfl iliHatijii 'VliT.r.lir jtr.ir.tft.''. JJr, It, T**&>rl, "kVfrlk* IrrnnUn»* Drnfif H "iv . r. ~ IViLr-ne i'» ŠMfflfri jflil-.Tie Polrih, Sc*iiwjfVjB! in&fatnr.r P»*n] - Ott ^ KKJ: jr.TGnr. Eastini: A.r» . - mbio iaojpitTD, w>fltm!li*If it^lmi Ur- ■;.L,: J ¿dimltn Ti-l)i CJItaVI najflt*ri&>fcr>lj i^v 31 ! '< - ; 1> Uu*. 71 ni nmV«. ?] trii ulftnfDfn v Jl J t ■ m V Luh^a, <> '.- (.r-n- t iii.i;, 5) Joli- ii' 1 ■ n■ .■ i, E) Scmtllr«' frl nU-9B«tu t I/>lclp 7 Ml I*', Ji ... v ', * '.f-ii!:''? t. 9) Min ii" i - '■ . 1(0 sip .T»i1 ■ > unW TU> 1 toiDd/iJu. ttjl»: . "r. jtrVk 'r-jilttitln Lt_I . . J. ilir^r*' LtoM"i ■ Vj1* Spored proslave ob desetletnici škofjeloškega muzeja, 23. 10. 1949. (hrani:Jernej Antolin Oman) Loškem gradu, in 1977 v Šentjakobskem gledališču, ter leta 1973 v avtentičnem okolju posneli tudi televizijsko igro. Poljanske izvedbe so vse zaigrane v domačem narečju. »Misel o poletnih kulturnih prireditvah v Škofji Loki je bila rojena skoraj nezavedno leta 1951 ob stoletnici rojstva rojaka pisatelja Ivana Tavčarja. Takrat je poseben pripravljalni odbor, ki je deloval v okviru Muzejskega društva, pripravil obsežen kulturni program v počastitev tega pomembnega jubileja. Poleg drugih prireditev sta bili na sporedu tudi dramski uprizoritvi Tavčarjevih del Visoške kronike in Cvetja v jeseni,« pravi Janko Krek v prispevku Prve Škofjeloške poletne prireditve, objavljenem v Loških razgledih 10/1963.1 Tu se Janko Krek moti, saj je Muzejsko društvo Škofja Loka 23. oktobra 1949 obeležilo 10-letnico ustanovitve Loškega muzeja in skupaj s SKUD »Tone Šifrer« pripravilo uprizoritev Visoške kronike, ki sta jo dramatizirala Marija Vera in Polde Polenec, ki je bil tudi režiser, kar Polenec potrjuje v intervjuju za Delo (1973). Cvetja v jeseni tega leta, po dosegljivih dokumentih, niso uprizorili. Odmevne Škofjeloške poletne prireditve, ki so jih Ločani organizirali pred petdesetimi leti, so bile odraz bogate tradicije društvenega in kulturnoprosvetne-ga življenja v našem mestu. Če citiram Janka Kreka, »je Loka med prvimi slovenskimi mesti dobila čitalnico, med dvema vojnama se je kulturna dejavnost razvijala kar v dveh društvih in v dveh dvoranah, če pa sežemo še nazaj na uprizarjanje Škofjeloškega pasijona, lahko trdimo, da imamo vsaj dvestopetde- 1 Krek, Prve Škofjeloške poletne prireditve, str. 222. LR 60 / »Kušnu« bi jih človek, vrle Škofjeločane! 336 setletno tradicijo napodročjugledališkega amaterskega delovanja. «2 Pripravljalni odbor, pod vodstvom dr. Branka Berača, je spomladi začrtal štirinajstdnevni program, ki se je odvijal od 24. avgusta do 1. septembra 1963. Začelo se je s skromno komemorativno slovesnostjo na Visokem in nadaljevalo z večkrat odigrano Visoško kroniko, naslednje dni je sledil klubski večer v grajski kapeli, z branjem Tavčarjevih del, s spremljavo Študentskega okteta, folklorni nastop jeseniške Svobode, v dvorani DPD Svoboda na Spodnjem trgu je bil koncert pianistke Marije Kocijančič, tenorista Poldeta Polenca in tria bratov Lorenz. V isti dvorani so se dan kasneje na literarnem večeru zbrali slovenski književniki; svoja dela so brali France Bevk, Tone Seliškar, Mira Mihelič, Matej Bor in Lojze Krakar. Za zaključek so 1. septembra igralci KUD Ivan Tavčar iz Poljan zaigrali Cvetje v jeseni. Devet predstav Visoške kronike, dve Cvetja v jeseni in ostale spremljevalne prireditve so v desetih dneh privabile več kot 12 000 obiskovalcev iz bližnje in daljne loške okolice, iz vseh krajev Gorenjske, Ljubljane, Primorske do Gorice in Trsta ter Celovca. Zgodilo se je celo, da so kljub dežju vztrajali do konca predstave. 31. oktobra je ljubljanska televizija Visoško kroniko, ki jo je 24. septembra posnela na magnetoskopski trak, predvajala za jugoslovansko televizijsko omrežje. To je bila prva amaterska predstava na programu TV Ljubljana. V Visoški kroniki je sodelovalo okrog 170 igralcev in statistov. Dramaturg in režiser Polde Polenec je v svoji karieri režiral 20 gledaliških predstav in kot je sam Prizor iz Visoške kronike (1963). (hrani: Arhiv Televizije Slovenija) 2 Krek, Kulturnoprosvetno življenje v Škofji Loki, str. 236. LR 60 / »Kušnu« bi jih človek, vrle Škofjeločane! 337 dejal, brez nagrade, delal pa zagotovo toliko kot poklicni režiserji (danes imamo v Loki profesionalizirano novodobno Processio Locopolitana!3). Naj omenim v tistem času nekaj pomembnejših loških gledališčnikov, ki so bili vseh slojev. Vlogo Polikarpa je odigral takratni direktor Kroja Vinko Primožič, sodelovali so še odvetnik Franc Goličič, prizadevni muzejski delavec, dežnikar Lovro Planina, neumorna kulturnica Poldka Štiglic, pripovednik Lojze Zupanc, prvi režiser v loškem gledališču po letu 1945 Jože Audič, pobudnik eksperimentalnega gledališča Oder - galerija Peter Jamnik, občasna režiserja Zdenko Furlan in Franc Kovač ter Janko Trdina, Pepe Guzelj, Slavka Primožič, Zvezdana Zadnik, Janez Ziherl idr. Na zadnjih dveh uprizoritvah sta gostovala član ljubljanske Drame Jurij Souček, v vlogi Polikarpa, in loška rojakinja, dramska igralka Mileva Zakrajšek, v vlogi Pasaverice. Sceno je pripravil arhitekt Viktor Molka, kostumografka je bila Milena Kumer. Kostume sta posodili podjetji Triglav - film in Film - servis iz Ljubljane. Ob praznovanju tisočletnice Škofje Loke in petdesetletnici smrti Ivana Tavčarja (1973) so z ureditvijo stalnega gledališča na prostem na grajskem vrtu zopet oživele Škofjeloške poletne prireditve. Loško gledališče je pod vodstvom Poldeta Polenca ponovno pripravilo Visoško kroniko. Večina protagonistov izpred desetih let je še sodelovala, nastopilo je 40 igralcev in okrog 100 statistov. KUD Ivan Tavčar iz Poljan je v dramatizaciji in režiji Igorja Torkarja zaigral krstno uprizoritev po Tavčarjevih delih, prirejenega Raubarskega cesarja v poljanskem narečju. Lepo zamišljene poletne prireditve na žalost niso nikoli zaživele tako, kot so bile načrtovane. VIRI IN LITERATURA: Krek, Janko: Prve Škofjeloške poletne prireditve. V: Loški razgledi 10, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1963, str. 222-227. Krek, Janko: Kulturnoprosvetno življenje v Škofji Loki v zadnjih letih (od 1958 do 1971/72). V: Loški razgledi 19, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1973, str. 236-242. Malovrh, Lojze: Škofja Loka v jubilejnem letu. V: Loški razgledi 21, Škofja Loka: Muzejsko društvo, 1974, str. 253 268. Marinčič, Vesna: »Kušnu« bi jih človek vrle Škofjeločane! V: Mladina, 31. 8. 1963. Arhiv TV Slovenija. Tavčar na domačem, poljanskem odru. E-pošta Andreja Šubica, 19. 8. 2013. 3 Škofjeloški pasijon. LR 60 / »Kušnu« bi jih človek, vrle Škofjeločane! 338 Srečko Beričič Jubilej filatelističnega krožka na Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto V počastitev 80-letnice Osnovne šole Škofja Loka - Mesto je Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka od 15. 11. do 25. 11. 2013 pripravilo filatelistično razstavo nekdanjih učencev, ki so na šoli obiskovali filatelistični krožek. Krožek je deloval neprekinjeno 10 let, od 2003 do 2013, pod mentorstvom dr. Janeza Cerkvenika in mag. Srečka Beričiča, članov loškega filatelističnega društva. Nadaljeval je tradicijo nekdanjih filatelističnih delavnic, ki jih je vodil starosta loških filatelistov Albert Murn. Tudi na Osnovni šoli Cvetka Golarja je od leta 2001 do 2008, pod mentorstvom Mihaela Šeseka, deloval filatelistični krožek. Mentorji obeh filatelističnih krožkov so učence seznanjali z osnovami filatelije, tj. z zbiranjem, shranjevanjem in preučevanjem poštnih oziroma pisemskih znamk ter spoznavanjem filatelističnega gradiva: dopisnic, potovanih pisem, razglednic z znamkami, priložnostnih ovitkov, maksimum kart, poštnih žigov, paketnih spremnic in odtisov poštninskih strojev z logotipi podjetij. Prav tako so krožkarje usmerjali v pripravo fila-telističnih zbirk; učili so jih, kako s pomočjo filatelističnega gradiva na zanimiv način predstaviti neko zgodbo, na primer o živalih, rastlinah, športih, geografskih pojmih, ljudeh, poštni zgodovini in drugem. Tako so Nekdanji krožkar Gašper Murn razlaga učenkam filatelistične zanimivosti, 2013. (foto: Srečko Beričič) LR 60 / Jubilej filatelističnega krožka na Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto 339 krožkarji postopno izdelovali svoje filatelistične zbirke in jih iz leta v leto dopolnjevali. Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka je, ob podpori Občine Škofja Loka in v sodelovanju s Filatelistično zvezo Slovenije in Pošto Slovenije, vsem krožkarjem omogočilo sodelovanje na društvenih, med-društvenih in mednarodnih filateli-stičnih razstavah. Na propagandni filatelistični razstavi za dan šole, 26. 11. 2004, se je na Osnovni šoli Škofja Loka - Mesto prvič predstavilo 12 krožkarjev z začetnimi zbirkami, ki so štele od 4 do 8 listov. Svoje zbirke so predstavili Špela Cerar (Ptiči), Anja Dolenc (Rože), Jerneja Debeljak (Psi), Mihael Gorenjc (Rože), Gašper Murn (Metulji), Martin Bobnar (Metulji), Uroš Jesenko (Atletika), Haris Suljič (Gradovi), Katja Naslovni ovitek kataloga društvene filatelisične Čadež (Konji), Taja Mlakar (Mačke), razstave Mladinska Lokafila 2005. Klara Kožič (Rastline) in Matic Možina (Zimski športi). Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka je od 24. 6. do 25. 6. 2005, prvič v svojem več kot 50-letnem delovanju, na šoli organiziralo društveno tekmovalno mladinsko filatelistično razstavo, imenovano Mladinska Lokafila 2005. Razstavljalo je 16 krožkarjev iz Osnovne šole Škofja Loka - Mesto, 5 iz Osnovne šole Cvetka Golarja, 5 mladincev loškega filatelističnega društva in Radioklub Škofja Loka. Sodniška komisija je soglašala, da je bila kakovost predstavljenih zbirk na zavidljivi ravni in da je način dela vseh treh mentorjev pravilen. Mladega filatelista je treba najprej usmeriti v področje, ki mu je najbližje, šele nato sledi obdelava filatelističnega gradiva, razvoj teme oziroma zgodbe, iskanje ustrezne literature in predstavitev eksponata. Podeljeno je bilo 1 pozlačeno priznanje, 6 srebrnih, 14 posrebrenih in 6 bronastih. Ob tej priložnosti je Filatelistično društvo Lovro Košir Škofja Loka izdalo katalog, priložnostni poštni žig ter priložnostni poštni ovitek. Na 2. društveni filatelistični razstavi Mladinska Lokafila 2006, od 7. 2. do 10. 2. 2006, je v počastitev kulturnega praznika, v večnamenskem prostoru Osnovne šole Cvetka Golarja, svoje eksponate predstavilo 20 krožkarjev iz Osnovne šole Škofja Loka - Mesto in Osnovne šole Cvetka Golarja ter 5 mladih filatelistov iz MLADINSKA LOKAFILA 2005 I, druihTiu rnlriiiitkj fiLii*!iuiiiu rjimjva KATALOG Wl»p»mihliii»hiri(0»amiil4