Tabor na Vižmarjih, na binkoštni pondeljek popoldne ob treh, v poslednjih „Novicah" le proti temu naznanjen, ako ga si. vlada dovoli, je po dopisu c. k. okrajnega glavarstva od 6. dne t. m. dovoljen. Radostni slišimo, da se zbere mnogo naroda iz vseh pokrajin slovenskih. Na povabilo odborovo bojo o odločenih 5 programovih točkah govorili dr. J. Bleiweis, dr. Gosta, dr. Razlag, dr. Zarnik in doktorand Noli. Dr. To man zavoljo bolehnosti ni mogel zagotoviti, da pride; ako pa more priti, bode govoril; povabljeni za govor v omenjenih točkah so tudi dr. Vošnjak in se drugi rodoljubi. — Na polovico znižano vožnino po železnici je vodstvo železnice dovolilo. 165 Tabor na Vižmarjih. „Novice" so v poslednjem listu svojim bralcem podale občni popis velikanskega tega tabora, ki se je od konca do kraja vršil v tako lepem redu, da se ni najmanjša nerodnost pripetila. Naj omenimo danes pred naznanilom govorov še slavljenje „Sokola", ki je ravnateljem taborišča pristopil. Ni še bila 1. ura, ko se je Sokol z mestno ljubljansko godbo na čelu iz svoje nove telovadnice podal na pot v Vižmarje. Večina v Ljubljani zbranih tabo-ritov čakala je na Sokolov odhod in nebrojna množica spremljevala je društvo. Pri čitalnici so se Sokolu pridružili čitalničini pevci se svojo zastavo. Pri Koziar-jevem pivovaru, kjer je bil postavljen prvi slavolok, čakali so vozje. Pri cerkvi v Šiški stal je drugi slavolok, res velikausk in bogato okinčan. Tudi posamesne hiše v Šiški bile so praznično ozaljšane; omenimo le nektere hiše, kakor „pri Vrtnarji", „pri Raci" in „pri „Guzetu", ktere so bile zvečer tudi prav okusno razsvetljene razen druzih, kterih priimki nam niso znani. Glavno zaslugo za to, da so taboriti koj pri prvem koraku iz mesta našli tako sijajen sprejem, ima S molče v Francelj iz Šiške. Le počasi se je pomikovala vrsta voz naprej, ker je bila gnječa ljudi velika in ker so nas vedno srečevali vozovi, ki so se že vračali iz St. Vida. Na polu pota od Ljubljane do St. Vida pričakovala so Sokolovce šentvidska dekleta s cvetlicami v rokah in ž njimi banderij obstoječ iz kacih 10 kmečkih fantov na konjih. Ena deklic je s prostimi, prisrčnimi besedami pozdravila društvo, odbor Sokolov se je zahvalil za toliko prijaznost. Pred cerkvijo je bil napravljen velik lep slavolok; tukaj so bili zbrani št. vidski rodoljubi. Prihajoča množica se ustavi in Micika Novakova, po domače Bojtova^ jo pozdravi s sledečim nagovorom: „Vrli sinovi mile matere Slovenije Le kratkega poraudka Vas pozdravljaje prosi tukaj pod Šentviška zastavo slovensko dekle. Od nekdaj stanuje tukaj moj rod, Ce ve* kdo za druz'ga, naj reee: od kod? Al vendar tisoč in tisoč let je preteklo, da v moji okolici ni bilo nikdar tako mnogoštevilnega slovenskega tabora, kakor bo ta, ki se nam danes zbira. Bodi mi toraj dovoljeno, da Vam, ustanoviteljem današnje svečanosti, slavni gospodje, v imenu slovenskih mladen-čev, slovenskih deklet, njihovih očetov in mater iz vnetega srca pozdrav, zahvalo in slavo izrekujem: Slava Slovencem, — Slava, trikrat slava pa našemu cesarju Francu Jožefu, ki s pravično in mogočno roko brani in varuje naše slovenske pravice — zoper naše zagrizene nasprotnike. — Slava našemu cesarju." Gromoviti slava- in živio-klici so doneli Jz ljudstva, ktero je stalo natlačeno glava pri glavi. Št. vid-ske domorodke so med tem delile Sokolovcem šopke iz pomladanskih cvetlic. Ko hrup nekoliko potihne, odzdravi v imenu gostov staroste-namestnik Sokolov Graseli ter se zahvali za častni sprejem; Sokol že davno ve, kako iskreno domoljubna srca bijejo v prsih šentvidskih deklet, vveril ga je tega najbolj sijajni lanski izlet in ponosno veselje navdaja društvo, da imajo danes narodnjaki iz vseh krajev slovenskih dežel priliko videti domorodke, ktere naj bi bile izgled vsem Slovenkam; govornik zakliče Šentvidskim dekletam „Na zdravje!" in tisoč grl je ponavljalo navdušeno ta pozdrav. Brez daljše zamude hitel je Sokol občudovaje krasne slavoloke, da bi prišel brž ko mogoče na taborišče. Pridružile so se nam zastave s pevci ali zastopniki posamesnih krajev. Tudi na onej strani Save slavili so prebivalci dan taborja; posebno odlično okinčan je bil Savski most se gosto ob kraji postavljenimi smrečicami in zastavami. Ko Sokol se svojo zastavo pride do vhoda, mu stopi naproti Koširjeva Francika z Broda ter nagovori društvo tako^W: „Dragi slovenski bratje! Vrli Sokolovci! Krepka perutnica slovenstvu je ljubljanski Sokol! Dočakal je vže bil težke čase, britke ure, velike viharje; zadela ga je bila celo smrt, iz ktere se je vendar zopet prerojen vzdignil v novo življenje, kakor tič fenis iz plamena, ter zopet mogočno 16ta po krasnej slovenskej domovini. — Sokol je ena izmed neutrudnih straž naše narodnosti, in zato on vzdiguje svoja veličastna krila povsod, kjer se naš zatirani narod bori za svoje in svojih starih dedov svete pravice. Tudi današnji, zgodovinsko važni, sveti dan, v kterem se je na Vižmar-ski tabor zbralo toliko tisoč Slovencev od vseh krajev, da pod velikim Bogom na ves glas izrekajo, kaj zahteva njih bodočnost, vidimo krasno sokoiovsko obleko, ponosno sokoiovsko perje in visoko sokoiovsko zastavo med njimi. — Vrli Sokolovci, ljubljeni bratje! pozdravljam Vas v imenu vseh Tacenskih Slovenk, ter v njih imenu Vam podajam ta trak, vljudno Vas proseč, da ga privežete na svojo ponosno zastavo, v spomin današnjega velicega dneva! Ozirajte se na-nj ter nikdar in nikjer ne zabite, kaj današnji dan, v kterem ste ga prejeli, soglasno izreka toliko tisoč ust razcepljenega slovenskega naroda. Nosite ga po slovenskej zemlji, in ostanite zvesti sinovi svoje domovine, zvesti cesarju in veri svojih očakov, kakor ste bili zmerom do zdaj! Bog vas živi, mladi slovenski bratje, krepki boritelji slovenskega prizadevanja!" 166 Med govorom je privezala govornica na zastavo krasni trak, njena sestra pa je še pridjala velik lep venec lavorjev s trojebojnimi cvetlicami. Trak je iz višnjeve svile na enej, iz bele na drugej strani, okusno se srebrom obrobljen; na višnjevej strani se bere v sre-bernih velikih črkah ta le kaj čisto in elegantno izpeljani napis, na enem konci: „Tacenske Slovenke Sokolu" — na drugem: „Ob Vižmarskem taborji. 1869". Na vrhu veže konca žametasta plošica s Sokolskim mo-nogramom iz srebernih nit napravljenim, od spodaj pa so prišite na vsakem konci dolge, lepe, zelo umetno narejene sreberne franže. Ko je bila izročiteljica končala svoj govor, se je vsula cela četa vrlih Tacenskih deklet na Sokolovce ter med nje delila lepe šopke. Nobeden se ni zmenil za strašno ploho, ktera seje bila med tem vlila; vse je le uživalo neizmerno veselje srečnega trenotja. Ko so se bili poslušalci spet nekoliko pomirili, poprijel je besedo starosta-namestnik P. Graseli ter izrekel najvrelejšo hvalo domorodkam, ktere so Sokolu darovale trak in venec; posebno je omenil sester Koširjevih, kterima gre blezo naj veča zasluga v tej stvari. Gotovo je vsak Sokolovec, vsak narodnjak iz globočine svojega srca klical Tacenskim Slovenkam : „Na zdravje!" Po minuli tej svečanosti je spremil Sokol dekleta do odra na taborišči, tam je vvrstil svojo, najkrasneje okinčano zastavo med druge in potem, kakor je bilo ravno mogoče pri neusmiljenem dežji, nastopil svojo častno službo. Ko je bilo vse vredjeno, stopi na oder po naročilu odborovem dr. E. Costa z živahnimi živio-klici sprejet, pozdravlja taborite in na kratko razloži korist nove cesarske postave, po kteri se sme ljudstvo po prejetem gosposkinem dovoljenji pod prostim nebom zbirati in svoje želje in zahteve izustiti, ter potem poživlja taborite, naj ž njim vred zakličejo: slava presvitlemu cesarju! in navdušeno mnogokrat ponavljani slava-klici donijo po taborišču. Naposled v imenu odborovem na-svetuje, naj si tabor za vodstvo dotičnih obravnav izvoli dr. Jan. Bleiweisa za predsednika. Taboriti z navdušenimi klici pritrdijo temu nasvetu, in dr. Blei-weis, živahno pozdravljan od tisočerne množice ljudstva, stopi pred-nj, se zahvaluje za častni poziv, srčno pozdravljajoč iz vseh pokrajin slovenskih došle taborite ter sklepa svoj govor blizo tako-le: Pod prostim tukaj nebom, kjer na podnožji cerkvice Matere Božje na nas gleda kranjskih velikanov sivi glavar Triglav, zbrali smo se danes, da govorimo in sklepamo o peterih za narod naš zelo imenitnih stvareh. Sveta reč, za ktero se potezamo, mi je pa tudi porok, da tudi naš tabor, kakor vsi drugi, bode se vršil v lepi edinosti, v vsem mirno brez strasti in v najlepšem redu. Skor vsaka reč ima sicer protivnike, tako jih ima tudi slovenska, al te pustimo na strani; ž njimi nimamo nič opraviti; nam grč le za to, da na ustavni poti dobimo od si. vlade, česar nam je treba in kar nam po postavi gre. — Po tem vvodnem govoru je dr. Costa bral tabor pozdravljajoče telegrame in dopise in sicer od dr. Palackega in Riegerja, dr. L. To man a, od dr. Mat. Dolenca iz Dunaja, od osnovateljev tabora na Kalcu, čitalnice tržaške, odHlahola pražkega, od Velkovskih Slovencev na Koroškem, od slovanske Besede v Gradcu, od čitalnice Bakarske in celovške, od Borovških Slovencev na Koroškem, od P o dravski h Slovencev na Koroškem, od južnega Sokola v Trstu, od čitalnice Ormuške in Kanalske, od slovenskih študentov na Dunaji, od slovenskih akademikarjev v ogerskem Altenburgu, od čitalnice Metliške, odBarčanov, od čitalnice Reške, Vranske, Podgraške in Postojnske. Po prebranih teh pozdravih, ki so bili vsi z živahnimi živio-klici sprejeti, se je taborovanje začelo s prvo točko, ki je bila: naj tabor izreče željo po ze-dinjenji ali združbi Slovencev v eno krono-vino z enim deželnim poglavarstvom in enim deželnim zborom v Ljubljani. Govoril je v tej resoluciji dr. Jan. Bleiweis tako-le: „Slovenskega. naroda je veliko na svetu; štejejo nas poldrugi milijon; al razcepljeni stanujemo v 8 deželah, in to na Kranjskem, Stajarskem, Koroškem, Tržaškem, Isterskem, Goriškem, Ogerskem in Laškem tako, da brat komaj brata pozna, čeravno smo vsi sinovi iste matere Slave. Možje slovenski! to pa ni bilo zmirom tako. Bili smo nekdaj vsi ali vsaj nas veliko skupaj; ločile so nas pa nemile okoliščine preteklih stoletij. Gotovo bi sicer ne bil mogel naš Vodnik reči, kar je rekel v eni svojih pesem: ,,0d nekdaj stanuje tukaj moj rod; če ve kdo za druzega, naj reče: od kod?" — Kar pa je nekdaj bilo, sme spet biti in mora biti na korist narodu slovenskemu in nakoristAvstriji sami. Narod slovenski si ne more pomagati do tega, da bi vžival vseh svojih narodnih pravic, dokler ni skupaj pod eno streho: pod eno deželno vlado, v enem deželnem zboru. Potem nehajo tudi vsi prepiri, ko so svoji pri svojih: Slovenec pri svojih, Nemec pri svojih, Lah pri svojih, Magjar pri svojih. Gruntni gospodarji, kterih z veseljem vidim tukaj veliko zbranih, me bojo lahko razumeli, če jim povem, daje z zemljo slovensko blizo tako, kakor s posestvom kmetijskim. Kaj ne? kako lahko opravlja gospodar svoje posestvo, veliko hitrejše in veliko cenejše, če ima ves svoj grunt skupaj — arondiran, kakor pravimo — in koliko teže mu je v vsem, če ima eno njivo tukaj, drugo pol ure ali še več daleč prec, in vmes je drug gospodar —« se-nožet spet drugod, in boršt Bog ve kje. Glejte tako je tudi z združenjem Slovencev. Koliko bolje za vse bi bilo! Pa tudi vladi bila bi na korist združba Slovencev; ne bi bilo jej treba toliko deželnih glavarjev, eden bi bil zadosti — tako tudi druzih viših uradnikov manj; prihranilo bi se veliko stroškov državnih, in znižati bi se mogli davki. In Avstriji bila bi kro-novina Slovenija z združenimi Slovenci močna trdnjava, ktera bi odbijala silo italijansko, a tudi silo velike Nemčije. Ni tedaj čuda, da se že 20 let čujejo glasovi po združbi Slovencev. Slišali so se prvikrat leta 1848., slišali so se leta 1861., ko smo to isto prosili vlado v 22.000 podpisih; slišale so se v deželnih zborih te želje; čujejo se v vseh dozdanjih taborih; že do 60.000 Slovencev izreklo je isto zahtevo. In danes naj zopet izrečemo: dajte nam Slovenijo! — Da pa se taka prememba ne zgodi na vrat na nos, ko bi trenil, to ve vsak rodoljub; da se more doseči le na postavni poti, tudi to ve vsak; za silovite prekucije naš narod nima srca. Da pa se na postavni poti more doseči ta naš cilj in konec, treba, da povzdignemo svoj glas, da ga ponavljamo v eno mer, da trkamo tako dolgo, da se nam odpre. Jaz sam sem že 1848. leta v poslanstvu na Dunaji trkal v cesarski hiši s to željo na srce nepozabljivegarajncega princa Janeza in mu razodel to potrebo naroda slovenskega. Naj Vam na kratko povem, kako je to bilo. 1848. leta sem bil kot voditelj poslancev kranjskih na Dunaji; presv. nadvojvoda Janez je sprejemal depu-tacije. Jaz mu razodenem naše bridke razmere in potrebo zedinjenja Slovencev. Ljubeznjivi gospod me verno posluša in mi pritrdi, da je resnica, kar sem govoril. Al nazadnje smehljaje se me vpraša: Ali pa veste, da to želi tudi narod slovenski na Stajarskem, Koroškem in drugi? — Odločnega odgovora 1848. leta si nisem 167 upal takrat mu dati, nisem mu mogel reči: da. Danes pa, slovenski možje iz Stajarskega, Primorskega, Koroškega in ž njimi tudi vi kranjski Slovenci, danes dajte odgovor na to vprašanje neumrlega cesarskega princa, — recite, da se razlega čez hribe in doline: Dajte nam Slovenijo! Slišalo in videlo se je očitno, da je silen vtisek naredil ta govor na veliko množino ljudstva. Potem stopi na oder dr. Vošnjak, zastopnik Stajarskih Slovencev in deželni poslanec, z živahnimi živio-klici sprejet, in v imenu bratov naših na Stajarskem potrjuje potrebo in korist združbe Slovencev. Mi štajarski Slovenci — je med drugim rekel, dobro čutimo kakor vsi drugi, da se naš stan zboljšati more le potem, ko se združimo veno telo; potem ne bomo podložniki drugemu narodu, ampak gospodarji v svojem domu. Tujec, ki glavo ošabno pokonci nosi, ne more skrbeti za naš prid in blagor, in to zato ne, ker ne pozna naših potreb za duševni napredek. Al tudi v materi-jalnem oziru pridemo na bolje. Dozdaj je 5 deželnih glavarstev, potem zadostovalo bi eno v središču krono-vine — v Ljubljani. Pripomoglo bi to k zmanjšanju državnih stroškov in vposled tega kolikor toliko v znižanje davkov. Tudi deželne priklade bi se utegnile znižati. Zdaj moramo mi Slovenci na Stajarskem podpirati vse nemške naprave, slovenskih pa nam nič ne napravijo. Zedinjeni v eno tel6 imeli bi svoje, česar potrebujemo. Zato iz dna svojega serca podpiram reso- lucijo o zedinjenji Slovencev. — Živahni dobro- in živio-klici so sledili dr. Vošnjakovemu govoru. Za njim stopi na oder dr. Tonkli, deželni poslanec in odbornik goriški. Taboriti ga sprejmejo z živahnimi slava-klici. V imenu goriških svojih rojakov pozdravlja skupščino ter poroča, da goriški Slovenci so že v lanskem šempaškem taboru soglasno izrekli željo po združbi s Kranjci in drugimi Slovenci. Ker Avstrija od Slovencev zahteva davščin in vojakov, tedaj je naravno, da nam tudi ona kaj da. Da se Slovenci ohranimo in čedalje višo omiko in veljavo dosežemo, neobhodno nam je potreba, da se moremo razvijati po svoje. Avstrija je žalibog žalostno skušnjo doživela, da je zgubila Slovence na L a š k e m. To ne bi bilo mogoče, ako bi se bila združba avstrijskih Slovencev že davno zvršila in bi se bratje naši na Laškem ne bili polašče-vali. Zato — naj obračamo stvar kakor koli — živa potreba nam je zedinjenje nas vseh v eno kronovino.— In navdušeni živio-klici so se odmevali od taboritov zastopniku goriških Slovencev. Pri glasovanji za to resolucijo, kteri so odločno pritrdili telegrami tudi iz Koroškega*) in Primorskega, se je kazala tako navdušena edinost, daje rodoljubu dobro delo videti, kako 30,000 Slovencev kliče: Dajte nam Slovenijo! (Konec.) *) Koroška je poslala iz Jezerske srenje tri voze za slovenski narod prav gorečih zastopnikov, med temi je bil gosp. župnik, župan in en srenj sk svetovalec. 172 Narodne stvari. Tabor na Vižmarjih. (Konec.^ Dr. Valentin Zarnik, od taboritov radostno po-zdravljan, je zagovarjal drugo resolucijo, namreč vpeljavo slovenskega jezika v šole. Dr. Zarnik, kakor v pisavi, tako tudi v govorih taborskih hutno- rist, je tudi ta predmet obdelaval bolj iz popularnega stališča in je napake, ki so bije zlasti v ljudskih šolah in so še, šibal blizo tako-le: Šole so glavna stvar vsa-cemu narodu; ako so šole slabe, tudi narod nič ne veljd. Na „eselponk" so ga posadili, kdor je materni jezik govoril, do „musterschulerja" ni mogel revček dospeti; zato pa tudi slovenski narod sedi na „esel-ponku". (Smeh.) Kako smo se mi učili v šoli in se menda zarad ravnopravnosti še zdaj učijo otroci? — „miza — tisch, riba — fisch, kaša — brein, pust* me zmirom — lass mieh sein". (Ogromni smeh.) Prusi nas 1866. leta niso premagali samo zato, da so imeli boljše puške, nego tudi zato, da so se v šolah v maternem jeziku kaj več naučili kakor mi; če tudi se vse učijo v nemškem maternem svojem jeziku, vendar so češko deželo bolje poznali kot naši častniki. Ugovor, da se z našim jezikom nikamor po svetu ne pride, je prazen, kajti sveta, kjer se govori jezik slovanski, je največ; pa si tudi svoje otroke hočemo izrediti za deželo domačo, da ne bo treba, da naši rojaki s trebuhom za kruhom po svetu hodijo, tujci pa sedijo na učiteljskih stolicah in celo tak, ki lepo kranjsko deželo „schweine-land" psuje! (Nevolja.) To ne more tako ostati. Omika je opomin sedanjega časa, a ta je narodu mogoča le po njegovem jeziku. Mi hočemo rešiti čast in poštenje svojega slovenskega naroda, in potezati se za svoje. Izobraženemu Slovencu bi se za svojo osebo ne bilo treba potegovati za slovenščino, ker on nemški ravno tako dobro zna kakor vsak nemškutar ljubljanski; ai narodova omika se le na poti maternega jezika more doseči. Za to priporoča govornik sprejem druge resolucije, ki je bila soglasno sprejeta. Tretjo točko „napravo slovenskega vseučilišča v Ljubljani'* zagovarja dr. Razlag. Željno so pričakovali taboriti in to še posebno iz kranjsko-loškega okraja njegovi volilci, da slišijo svojega poslanca. In res prikupil se jim je brž po tehtnem svojem govoru; radostni so ga poslušali, ki je govoril blizo tako-le: Dragi rojaki! rojen na magjarskej, ne kakor so nemškutarji raztrosili, na hrvaškej meji, posestnik na Dolenskem, in zdaj tudi Vaš poslanec izvoljen v Kranji, pozdravljam Vas! Sam kmet in sin poštenih kmečkih starišev, sem bil veliko let v visokih šolah, sem ostal zvest svoji materi Slavi, ko že imam — kakor vidite — sive lase in jej ostanem zvest do hladnega groba! Ce hoče Slovenec svojega sina na visoke šole poslati, mora ga daleč v mesto poslati, v Gradec ali na Dunaj, kjer so mu stroški veliki; to bi pa vsakemu lože bilo, če bi tu v Ljubljani takih šol imeli, kjer bi lahko z domačim cenejšim živežem prebil, kakor je to sploh navadno pri gimnazijskih študijah, in ne pokvaril bi se marsikter mladeneč. Pa tudi zgodovina nam dokazuje, da imamo pravico tirjati vseučilišče. Že pod Napoleonom I. smo imeli v Ljubljani dva razreda medicine poleg bogoslovja. Leta 1848., tistikrat, ko se je vse gibalo in tudi Slovenci niso spali — se je posebno za to potegovalo društvo ,,Slovenija". Tudi ministerstvo na Du-naji je leta 1848. v razpisu 22. septembra št. 5438 izreklo važnost vseučilišča v Ljubljani za slovenske pokrajine ter obljubilo, da se bode tudi zadostilo tej potrebi. Le za ta čas pa je z ministerskim razpisom od 5. oktobra 1848 št. 6230 naročeno bilo — ker ni bilo mogoče vseh šol na enkrat ustanoviti — naj se učita že dva pravoslavna predmeta: državljanski in kazenski zakonik in še zdaj živi g. dr. Lehman , ki je tačas prav dobro slovenski podučeval, g. Možgon pa je že umrl. Ce je tedaj že pred 20 leti mogoče bilo slovenski podučevati v viših šolah, koliko lože bo to mogoče danes. — Omika je geslo današnjega časa sploh. 173 Tudi mi Slovenci nočemo zaostati, ampak skrbeti za svoj zarod, da ne bode tak revež, kakor so bili predniki naši, temveč da bode slaven in srečen na tem in unem svetu. Vsaka dežela ima svoje posebnosti, toraj tudi naša slovenska. Mi potrebujemo slovenske duhovnike, slovenske zdravnike, slovenske učenike in slovenske pravnike, da se resnično vpelje in tudi zvrši ravnoprav-nost. Vsaki dan se nam ugovarja, da slovenski jezik ni še dosti opiljen za visoke šole, da nimamo dosti izrazov za to in uno stvar, kar večidel izvira iz nevednosti, še večkrat pa iz zlobnosti. Vsi ti ljudje ne vejo, kako bogat je naš jezik; ne vejo, da že imamo nektere bogoslovne, prirodoslovne bukve; da imamo že 16 let imenoslovje pravoslovno in politično, državljanski in kazenski zakonik. V Ljubljani je že knjižnica in muzej. Pa tudi učenikov imamo dovelj. Profesor Kranjc je na Erdeljskem, drugih učenih veljakov imamo na Hrvaškem in drugod, ti naj se pokličejo domu. Drugih še priraste, ker nas je Bog obdaril s prebrisano glavo, kakor že naš neumrli Vodnik poje in ako se nam narodni napredek ne ustavlja, tedaj ne bomo zaostali za drugimi narodi. Vsak narod ima pravico do šol, toraj mora tudi cesarstvo skrbeti za pripomočke na državne stroške. Obiskovalcev za slovensko vseučilišče gotovo ne bode manjkalo iz vseh slovenskih pokrajin, ker se v Zagrebu ne morejo za nas izučiti, kajti tam veljajo druge postave in se tudi druge uče. Posebno z.obzirom na Dalmatince, ki so prej v Paduo hodili, bilo bi kaj koristno slovensko vseučilišče v srcu Slovenije .— v Ljubljani. Tudi pri drugih narodih pride l1^ .milijona ljudi — kolikor je tudi nas Slovencev — na eno vseučilišče in z ozirom na Dalmatince bi tukaj skoro bilo za dva milijona ljudi, ker od južnega konca Dalmacije do Gradca ni vseučilišča. Vsi omikani narodi imajo svoja vseučilišča, toraj tudi mi imamo pravico do njih. Do zdaj smo pošiljali svoje sinove na tuje, ki so se večidel brez pomoči od doma s podučevanjem vzdržali, koliko se jih je pa pogubilo in koliko se jih je tujstva navzelo, da so vse domače pozabili ter nazaj se vrnivši divjali zoper lastno kri! — Na koncu razlaga, da je naš jezik sposoben za podučevanje vseh viših predmetov, ali taki vzroki niso našim nemšku-tarjem jasni, naj bodo še tako naravni; ker pa ti ljudje pametno govoriti nočejo in ne morejo, se lažejo in kvan-tajo, da hočemo nemški jezik iztrebiti, da, celo Nemce pozobati, za kar pa nimamo niti zob niti želje. (Smeh.) Priporočam toraj, da soglasno sprejmete sklep: ,,Na Vižmarskem taboru zbrani slovenski narod zahteva, naj se brž ko brž ustanovi slovensko vseučilišče v Ljubljani". — Globoko je segel govor poslušalcein vsem v srce, in kakor prejšnje resolucije bila je tudi ta enoglasno sprejeta. Gosp. Josip Noli stopi potem na oder, z veselimi živio-klici sprejet, in zagovarja 4. točko programa blizo tako-le: Vpeljava slovenskega jezika v uradnijeali kancelije, to je stvar, o kteri bi prav za prav ne bilo treba Več govoriti. Povsod na svetu je tako, da v vsaki deželi velja v kancelijah tisti jezik, ki ga govori ljudstvo v deželi. Človek bi mislil, da pri nas ne more biti drugače. Pa je vendar! Al to je narobe svet. Cesarske postave nam dajejo pravice, da tirjamo slovenske dopise. Cesarski služabniki sami morajo prvi postave spoštovati in nam pisati v domačem slovenskem jeziku. Ce to tirjamo, nismo nobeni puntarji, ampak držimo se le postave in zahtevamo le to, kar je pravično. Posebno vi slovenski župani, ki so vam izročene cele soseske, posebno vi glejte na to, da se spolnujejo cesarske postave o tem, da se slovenskim ljudem piše po slovenski. Koliko nepotrebnih hoj ima človek časi zavoljo nemškega dopisa, ki ga v celi vasi nobeden ne razume (Klici: včasih še v celi fari ne), od Poncija do Pilata mora okoli tekati in pri tem dostikrat pravi čas zamudi in še na škodo pride. In koliko se po nepotrebnem podplatov strga! Ako bi vse tako brez vse potrebe strgane podplate na kup znosil, gotovo bi se lahko napravile tri Šmarne gore. (Velika veselost med ljudstvom.) Treba tedaj, da se nam da, kar je naše po pravici! Naš jezik ne sme vec biti ponižni čolnar za vratmi, nemščina pa ošabni farizej pred velikim oltarjem. Pravijo sicer nekteri, da ljudstvo ne razume slovenščine, kakor se piše. Jaz pa omenim le dražbe sv. Mohora, ki ima čez 15.000 udov, ki sprejemajo vsako leto veliko slovenskih bukev. Kdo neki bere te bukve? Ali jih ne bere prav tisto ljudstvo, od kterega pravijo nasprotniki, da jih ne razume. Ta je tedaj tudi prazna. — Pri glasovanji je bila tudi ta resolucija enoglasno sprejeta. Poslednjo točko: osnovo pomočnih družeb v podporo kmetij stvu in obrtni j stvuin napravo deželne zavarovalnice zoper škodo ognja zagovarja dr. E. Gosta v prav prepričalnem govoru; tudi ploha ni motila poslušalcev. Jedro govora njegovega bilo je to-le: Kakor na duševnem polju, ravno tako nam je pa tudi na materij alnem polju dandanes združenega delovanja silno treba. Mnogo nalog nas čaka, izmed kterih hočem danes le dve imenovati. Dobro znano Vam je, kako težko težko gre sem ter^tje kmetom, posestnikom in obrtnikom za denar. Ce je slaba letina, ali ako je treba izplačati brate in sestre iz zapuščine očetove, — večkrat si tudi premožen gruntar ne ve pomagati. Mi imamo sicer zavod, kteri ima namen, podpirati kmetovalca v takih zadregah, namreč ljubljansko hranilnico. Ali ona ne zadostuje vsem potrebam, in posebno ne zadostuje majhnim posojilom in posojilom na kratek Čas. Pripeti se dostikrat, da posestnik potrebuje 20, 40, 60 ali 80 gold. Ako je daleč od Ljubljane, gotovo se mu ne splača, za tak majhen kapital trikrat, štirikrat k ljubljanski hranilnici romati, in sploh so pri takih nizkih posojilih stroški preveliki. Kmetijska družba je že pred deset leti to reč v pretres vzela in hranilnico naprosila, naj postavi po celi deželi agente, kakor jih imajo zavarovalnice ali asekuracije, ki bi potem lahko posredniki bili med ljudstvom in hranilnico; al ta nasvet ni bil sprejet, in toraj je ostalo vse pri starem. Pomagajmo si tedaj sami in sicer po izgledu Cehov, ki imajo že mnogo kmetijskih založnic ali kmetijskih vzajemnih pomočnih.kas. Za obrtnike imamo tako društvo v Ljubljani pod vodstvom občno spoštovanega gosp. Jan. Horaka, ktero že 15 let podpira ljubljanske rokodelce, in jim je pomagalo tudi v najtežavniših Časih. Vsaka kmetijska občina naj si napravi tako kmetijsko pomočno kašo. Ni mogoče danes na tanko popisati, kako se tako društvo osnuje. Radostni pa bomo dali vsaki občini dotične nasvete, ako jih zahteva. Na kratko naj le to omenim, da taka družba si pridobi potreben kapital iz mesečnih doneskov svojih družbenikov, in iz posojil, ki jih dobi društvo od drugod proti temu, da se vsi družabniki vzajemno ali solidarno za-nj zavežejo. Iz tega denarja dobi potem vsak ud društva po potrebi in varnosti veče ali manjše posojilo na tri mesece, pol leta, ali tudi delj časa. Taka društva bi bila gotovo jako koristna in bi pomagala marsikteremu kmetovalcu, ki pride po kaki nesreči v stisko. Se drugo stvar hočem na kratko omeniti, namreč lastno deželno zavarovalnico ali asekuracij o. Kako potrebno je zavarovanje zoper ogenj — to se vidi iz vsakdanje skušnje. Kakošna nesreča, če pogori cela vas, in sta le eden ali dva zavarovana, ali celo nobeden. 174 V ta namen imamo mnogo agentov ali oskrbnikov tujih zavarovalnic v svoji deželi. Ti vlečejo vsako leto veliko denarja iz dežele, in vnanji deležniki ali akcijo-narji se bogatijo. Ves ta denar bi lahko v deželi ostal, ako bi osnovali lastno deželno zavarovalnico, in ko bi vsak posestnik primoran bil pristopiti tej deželni napravi. To se pa lahko doseže, ako slavna vlada privoli, da po potu deželne postave se napravi taka po-silna deželna zavarovalnica, in stroški bi bili prav nizki, ako bi se dotično plačilo nabiralo ob enem z davki. V tem smislu bi bila na enkrat vsa posestva zavarovana, in za tavžent goldinarjev zavarovane vrednosti bi se po taki osnovi vsako leto plačalo le malo krajcarjev. Tako tedaj skrbimo tudi za materijalni svoj blagostanj spoznaje, da le tedaj bode naš narod prav srečen in veljaven, kadar imamo bolj premožne kmete in rokodelce. Do tega pomagajmo si sami, in Bog nam bo pomagal. Glasovanje je kazalo enoglasni sprejem te resolucije. In tako je bil taborov program pri kraji. Ko še dr. pl. Premer s tein, notar v Tminu, v imenu on-dašnjih Slovencev srčno pozdravlja tabor, poprime ko-nečno besedo predsednik dr. Jan. Bleiweis; zahvaluje se ces. komisarju za vljudno pričujočnost njegovo, in vsem taboritom, ki so došli iz vseh okrajin slovenskih in sosedne hrvaške in so vkljub neugodnemu vremenu nepremakljivi ostali na taborišču ter se navdušeno udeleževali razprav, sicer pa se vedli tako mirno in v tako lepem redu, da se vsi moremo ponosno vrniti na svoj dom, dodavši 6 taborom slovenskim novega velikanskega. Pred razhodom taboritov bila je še mila svečanost. Gospodičine ljubljanske so s krasnimi narodnimi trakovi, venci in svetinjami venčale zastave predragih gostov. Pred venčanjem pa je gospodičina Ema Toni anova z lepim govorom navdušila krdelce tu zbranih zastavničarjev.