V libijski puščavi. Roman. Angleški spisal A. Conan Doyle. * 2 Videti je bilo, da mu ni mar za ožjo zaupljivost in da je rajši sam zase, pa tisti, ki so ga dobro poznali, so čutili, da le prisilno zadržuje svoje mehko srce in skriva svoja plemenita fcuvslva za osomo zunanjostjo. Sopotniki so ga spoštovali, vedeli so sicer, da bi le redkokomu naklonil svoje prijateljstvo, če bi se pa to srce kedaj odprlo, bi iz njega vstalo le resnično, nesebično prijateljslvo. Njegovi po vojaško zavihani brki so bili nekoliko osiveli, pa lasje so bili še nenavadno črni za moža nje- gove dobe. Tudi še prav nič ni bil sključene postave, ravno je hodil kakor mlad častnik, kar se je vsem precej čudno zdelo. O svojih službcnih lelih in vojaS- jkih činih nikdar ni govoril. Razlagali so si njcgovo molčečnost tako, da rajši žrtvuje svojo vojaško slavo, 'ko pa da bi z njo vrcd moral izdati, kako dolgo je že ienni, kar je sukal meč za domovino . In dejslva so polrdila njihova sumničenja. Poleg poikovnika Cochrana je bilo še devet polnikov na «Kleopatri.< Gospod Bro\vn je bil mlad človek iz diplomatske službc. V vsem svojcm obnašanju in govorjenju je razkladal vedenje človeka iz višjih družabnih krogov. človeka. ki je že vse vidcl in doživel in ki mu nič vcč .mi novo, s prerirljivo, rekel bi zaničljivo malomar- nostjo je zrl na vse, kar je bilo njegovi okolici zanimivo in nenavadno, vzdramil pa se je in kazal živahno zanimanje za stvari, ki so se zdele drugim navadne, vsakdanje, da, škodljive. Sicer pa je bil prijazen in ljubezniv v družbi ter zabaven v govorjenju in je razodeval izobražene misli in nazore. Njegov pravilni, le- pi obraz je bil rahlo resnoben, otožen, drobne, rumen- kaste brke je nosil, tiho je govoril in malomarno in po- časi se je kretal. Le tupatam mu jc v prijetnem, naglem nasmehu zasijalo lice, če je nenadoma kaka stvar zbu- dila njegovo zanimanje, pa koj si je spet nadel svoj resni, rahlo otožni obraz. Izgledalo je, kot da bi njegova namišljena, malomarna prezirljivost neprestano dušila njegovo zdravo mladostno živahnost. Njegovo diplo- matsko dostojanstvo mu ni dovoljevalo, da bi se bil bližal svojim sopotnikom, malomarno in brezbrižno je slonel na svojem stolu pod platneno streho na krovu, s svojo knjigo in z risalnim orodjem poleg sebe. Ako pa ga je kdo nagovoril, je našel v njem vljudnega, pri- jetnega družabnika. Tudi nekaj Amerikancev je bilo na krovu «Kleopatre.« John Headingljr je bil doma iz zapadnih držav Severnr Amerike. Pravkar je dovršil svoj doktorat in je po vzgledu svojih sorojakov nastopil potovanje okoli sveta, da si izpopolni znanje in razširi duševno obzorje. Bil je značilna slika mladega Amerikanca — nagel in odločen v inislih in v obnašanju, bistrega pojmovanja, brcz prcdsotlkov, kakršne vlačijo za seboj ljudje iz starcga svcta, zdrav v S7ojih življenjskih nazorih in veren. Gospodična Eliza Adams iii gospodična Sadie sta bili teta in nečakinja. Gospodična Adams je bila drobna, živahna, odločna, pa že nekoliko postarna devica iz Bostona, države New-York. Ostre in stroge so bile sicer poteze njenega zarjavelega obraza, pa za njimi se je skrivala neobična množina še neporabljene ljubezni do bližnjega. Topot je bilo prvikrat, da je zapustila svojo ožjo domovino — pravzaprav le na ljubo svoji sestri, da j« spremljala njeno hčerko na potovanju v svet — in koj si je z vso amerikansko odločnostjo stavila nalogo, da bo dvignila zanemarjeni, nesnažni orient vsaj na kulturno stopinjo države New-York. Komaj je namreč stopila na egiptovska tla, je opazila, da ljudje in stvari tod potrebujejo vešče roke, lu jih bo djala y red, in od listega trenutka je imela polno posla. Ubogi, od sedla oguljeni oslički, gladujoči. brezdomovinski psi, roji muh, ki so sedali zanemarjenim in zapuščenim dojenčkom krog oči, nagi otroci. nadležni berači, raztrgane, nesnažne ženske — vse to je izzivalo njeno vestnost in Ijubezen do bližnjega in pogurano se je vrgla v obilko svojega dela. Ker sove ni znala ne besedice arabsld in svojim ubožccm-varovan-. cem ni mogla razložiti svojih človekoljubnih nanier, je kajpada pustila na svojem potovanju po Nilu navzgor ubogi orient zanemarjen in nesnažen, kakršen je bil od pamtiveka, pa njeni sopotniki so imeli ob njenem «delovanju« krasno zabavo. In niiiče se ni boljc zabaval na stroške neutradlji-* ve gospodičhe Elize ko njeoa neiakinja Sadie. Zelo mlada je še bila, sveže iz dekliškega zavdda izpuščena gojenka, in ni še izgubila različnih čednosti in slabosti nepokvarjenega otroka. Odkritosrčna je bila, zaupljivo prijazna, prav nedolžno prostodušna, polaa visokoletečih aeizkušenih misli, zgovorna in jezičiia, prav nič boječa in osvežujoče brezbrižna v obnašanju z vsakomur, pa najsi je bil še tako visok gospod. Toda prav te slabosti so je delale zanimivo in so vzbujale dobrovoljen smehljaj pri sopotnikih. Četudi pa je aila t obnašanju še otrok, je bila vkljub temu že polno razvito, lepo dekie in kadar je zašumelo njeno krilo po irovu in zadonel njen jasni glas in njen prijetni, prikupljiri smehljaj. se je celo polkovnikova rezkost in ledostopnost omehčaia v ljubeznivost in oblizani diplonat je popolnoma pozabil na svojo nadeto prezirljivost n malomarnost v družbi gospodične Sadie. Kar je še bilo potnikov iia «Kleopatri«, jih lahko lakratko omenimo. Eni so bili zanimivi. drugi vsaklanji, vsi pa ljubeznivi. Fardet je bil dobrovoljen, pa vedno in vse obirajoči Francoz-Parižan. O Angležih in o njihovih pra»•icah do Egipta in o njihovem delovanju tam doli je imel svoje odločno in nepobilno naziranje. Belmont je bil krepko vzrasel Irec, nekoliko osi?elih las in brk, izrrsten strelec. Z njim jc potovala njegova soproga Eleonora, fina, ljubezniva gospa, polna iražestne šegavosti. V njcni družbi je bilo večinoma 7iieti gospo Schlesinger, mirno, tiho. 7do7O, ki je obra!?ala rso skrb na STOjega Sestletnega olroka, kar je raxiunljivo na ladii. ki ima ob robn krova 1« redko železno Častiti gospod Stuart, protestantovski pridigar, je bil debel, počasen. miren ciovek, toda blagoslovljen z obilico izvirne, zdrave šaljivosti in izvrsten pridigar v zboru svojih protestantovskih poslušalcev. Končno moramo še oraeniti Stephensa, odvetnika iz Manchestra, sodruga neke odvetniške pisarne. Šel je na pot, da bi se otresel zlobnih posledic influence. Stephens se je v teku tridesetih let povspel pri svoji tvrtiki od mnivanja oken do pravnega zastopnika, — Vse svoje mlado življenje je preživel zakopan v zaprašene akte in suhoparne paragrafe. Ves njegov značaj, vse njegovo mišljenje je postalo natančno in službeno, kakor paragrafi, s katerimi je imel opraviti. Ni dvoma, da je bil v jedru rahločuten. nežen in dostopen čuvstvom, toda v nevarnosti je bil, da se njegova bolj ša, sveža narava posuši v neprestanem oboevanju z zaprašenimi knjigami in suhimi paragrafi. Tedaj pa je posegla \ines dobrotna bolezen in aarava sama je natirala Stephensa iz njegiv: okostele, ozke vsakdanjosti in ga poslala v široki svct. Izprva se mn je bridko to^lo po knjigah. Vsj se mu je zdelo malenkostno, brrzpomenibno y primeri z njegovim, tako lcpo urejenim življcnjem doma v uradn. Polagoma pa so se mu odpirak- «>či, cpazil je, Ja je l'i!o njegovo dosedanje življenje suboparno v pritunri s krasnini. pestrim svetora. Zanimanjo se mu je vzbudilo in i.e nekoliko postarhi pra^nik je užival t pozni dobi življenja zadnji čar miadosti, ki jo je zgrešil mcd knjigami Z gospodično Adams in njono ntčakinjo ga j? ve-  zalo ozko prijateljstvo. Zanimala ga je mtada Ameri-  ranka s svojo jezično zgovornostjo in 's «;vojo ncdolžno drznostjo, življenja polna Sadie pa je čutila rahlo  pomilovanje in sočutjc z njegovo suhoparno vedo, z nje-  govim boječim obnašanjem in njegovimi okosteaelimi navadami. ki so tako zelo dišale po prašnih knjigah. In mala «Kleopatra« je plula in sopihala svojo pot po Nilu navzgor, orala njegove ijave val#>v«' ter delala  več ropota in topota nego velik parobrod, ki hili z vso paro preko morja.  Na njenem krovn v senci bele platnene slreh? pa je sedela njena malo družina, lenarila, čebljala, opazovala vedno se menjajočo pokrajino in vsaluh par ur lczla na suho, da pod strokovnim vodstvom vsevednega dragomana Mansurja obišče in preglcda tetnpeljne in starine, ki so se v neštetih množinah vrstile ob obrežju. Pa godilo se je tem izletnikom, kakor človeku, ki je že vsega sit. Toliko so že videli takih starin in razvalin, od Kaire sem gori, da jim je vedno gledanje in ob- čudovanjc že presedalo. Zadovoljni so se oddahnili, ke so končno na večer četrtega dne, odkar so pluli iz Selala, prispeli v Vadi Halfo, obmejno postojanko angleških čet proti jugu. Sedaj vendar, so si obljubovall, pride nekaj novega, — puščava, divjina —. Za drugi dan so namreč imeli na dnevnem redo izlet k znameniti skali Abusir, odkoder je bil baje krasen razgled na Nilove pragove, na njegovo dolino in daleč po neizmerni puščavi. (Dalje prihodnji«!).