Delavsk
notnost
Glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije
Glavni urednik Franček Kavčič Odgovorni urednik Marjan Horvat
	
Ljubljana, 6. julija 1990
številka 28, letnik, 49, cena 9 dinarjev
—................. ‘

Ali
spet sprta
slovenska sinova
>>... Projekt prihodnosti, ki se ga lotevamo, terja trdo delo, znanje, odgovornost, kulturo v medsebojnih stikih, pa tudi občečloveško in politično modrost. Zdaj zagotovo ni čas za nepremišljeno nastopaštvo in voluntarizem, ki bi prezrl realne razmere in procese v Evvropi in v svetu. Naših razvojnih krčev ne more ublažiti nikakršen novodobni aktivizem, ki bi obnavljal boljševiške ali katerekoli druge totalitarne modele in metode urejanja družbenih zadev v sicer novi, navidezni demokratični probleki in za deklarirane demokratične cilje. Usodnih vprašanj, ki so pred nami, ne bomo mogli reševati zgolj ali predvsem s poudarjenim iskanjem zgolj krivcev in krivde v preteklosti.
Nakopičeni problemi zanesljivo ne bodo odpravljeni z odkrivanjem in z diferenciranjem novodobnih notranjih sovražnikov.
Politika, ki potrebuje sovražnika, ki si ga celo izmišlja in z njim vred ves sistem tako imenovane ilegalne oblasti, ne more biti dobra in produktivna politika. Kar spomnimo se, kaj smo o taki politiki govorili še pred slabim letom dni, ko je šlo za našo suverenost in samostojnost...«
(Odlomek iz nagovora Milana Kučana, predsednika predsedstva, nekdanjim Dorcern Ob njiiiGVein prazniku V'Beltincih).
Navkljub zameri, Demosu ali partiji, Milan Kučan ostaja eden tistih redkih Slovencev, ki v teh euforičnih dneh ohranjajo trezno glavo in stvari jasno postavljajo na svoje mesto.
In mi? Vse kaže, da bolj ko govorimo o spravi, manj nanjo s srcem mislimo. In bolj kot si svojo državo želimo, bolj brodimo po njenem drobovju.
Slovenija se je od volitev sem spremenila v eno samo preštevanje, barvanje in zdaj že zmerjanje: Od osnovne šole do zasebne delavnice, od uradnika krajevnega urada do administratorke v skupščini. Najdemokratičnejši med demokrati plezajo že čez tovarniške plotove in zahtevajo glave strokovnjakov.
Demokracija, najbolj neodvisni časopis med odvisnimi, objavlja del imen z anonimnih seznamov, ki jih vsak dan več kroži med ljudstvom in ki naj bi bili krivi ali sokrivi za to, kar danes imamo: svobodo in državo in še kruh.
Ta, kruh, če bo šlo s temi starimi in novimi zamerami tako naprej, se bo marsikomu priskutil. Delavcu najprej. Barva je drugačna in rezina vse tanjša. In namesto da bi se ti in oni, verni in neverni, demokrati ali spreobrnjenci prepirali o tem, p tej rezini in barvi kruha, od luškega delavca do univerze, so vse glasnejše želje po maščevanju. Nad kom? Mar spet nad delavci!
Bolj kot barvo panterja z rdečimi kremplji in bolj.kot spovedovanja in opravičevanja sosedom potrebujemo Slovenci program, kako bi zdaj to državo (kakršna koli že je) obogatilo vsaj toliko, da ne bi bilo treba stotnijam delavcev po kruh na zavod za zaposlovanje, po riž in ribo k sosedom! da bi nas sosed cenil po drži in ne fraku, cenil po znanju in ne samo pridnosti in sprejel zaradi sposobnosti in ne zaradi sporov.
Barva gor ali dol, Milan Kučan ima spet - prav.	Janez Sever
Gost v uredništvu Tone Peršak
Ptvič v zgodovini se je Slovenija razglasila za suvereno državo
Tone Peršak, slovenski pisatelj, sicer pa zdaj podpredsednik družbenopolitičnega zbora v Skupščini Republike Slovenije, govori o Deklaraciji o suverenosti Slovenije, o tem, kako je nastajala pobuda zanjo, o odnosih z opozicijo in o svojem vstopu v slovensko politiko.
(Strani 8 in 9)
Eni so že daleč v Evropi, dmgi pa blizu Etiopije
Franci Štelcer, predsednik občinskega sveta ZSSS Maribor, o gospodarskih in političnih razmerah v svoji občini, o tem, zakaj je zapustil tretjo sejo sveta ZSSS in s čim se ne strinja
(stran 5)
Ob prazniku rudarjev skok čez kožo v rudarski stan. Kaj pa obeti?
Slika: Sašo Bernardi
Ge vprašate mene
Ne, gospod Tomšič, s stavko ne nameravamo vreči vlade, temveč jo prepričati, naj začne vladati v korist in dobro večine volilcev. Saj tudi vi mislite, da so ta večina delavci, zaposleni, mar
---!------------------ ne?
Svojega razmišljanja in ravnanja očitno nikoli ne znam naravnati na pravi zgodovinski trenutek in večno odrešujoče politične rešitve. Ko je stara oblast sprejemala ukrepe, ki so ogrožali delavce, sem bil proti - in ko to isto počne sedanja vlada, sem tudi proti.
Ne dojemam pa tega, da ste bili vi bolj proti ukrepom stare oblasti in še bolj glasni od mene, ko pa nova oblast veselo nadaljuje ogrožanje delavcev, (vaših in naših članov), se gromoglasno potegujete zanjo. Čeprav sklepam, proti svojim in našim članom.
Ker tega ne razumem, mi dovolite sklepati nekoliko po svoje, torej v več variantah:
1.	Ker vaš sindikat v resnici ni sindikat, temveč le podaljšana roka nesocialistične socialdemokratske stranke, kakor jo je na razočaranje mnogih opredelil moj mladostni idol dr. Jože Pučnik, morate pač ravnati kot stranka — in še to ne avtohtono, temveč v vpregi
z vladajočo koalicijo. Podpirati morate vse, kar vlada sprejme, sicer...
2.	Ker boste prvo varianto užaljeno zanikali, razmišljam naprej. Za nadaljnje siromašenje že tako obubožanega slovenskega delavca ste zato, ker razmišljate dolgoročno, globalno, vizionarsko. kriza mora biti totalna, da lahko iz nje zraste nova kakovost, zato je vredno marsikaj žrtvovati, za prihodnost... opozarjam pa vaju, da je to iz marksistične in kardeljanske orožarne.
3.	Torej tudi to ne - aha. V resnici sploh niste za vladne ukrepe in niste proti stavki. To je samo taktika. Stavki nasprotujete samo zato, ker veste, daje ogromna večina proti vam, kar pomeni, da se bodo tako hitreje odločili zanjo. V resnici skupaj z vladnimi strategi pospešujete stavkovni val, ker menite, da bo ta najprej pokopal poslovodstva tovarn, ki so tako ali tako le ostanki boljševističnega razmišljanja, zakrknjenih komunistov in podobnega. Naj živi zamenjava direktorjev.
4.	Tega seveda ne boste priznali, zato mi ostane le še ena hudobna: razmišljate pač tehnično-matematično. Ukrepi bodo hudo prizadeli vse delavce, vaše in naše člane. Toda škoda bo seveda na vaši strani manjša, saj imate bistveno manj članov. Če bodo gospodarski ukrepi in podražitve krščansko demokratske vlade ukradli vsakemu zaposlenemu samo kilogram kruha na dan, bodo vaši člani ob kakšnih 45 ton kruha na mesec, naši pa bodo izgubili kar 1.140 ton. Zvita poteza, priznam. Tako bo škoda na naši strani občutno večja. Toda, saj se razumeva, gospod Tomšič, to se bo zgodilo le, če bomo izkoriščanje delavcev mimo prenašali, če ga bomo dovoljevali, če ne bomo stavkali.
In če vprašate mene, bomo stavkali. Kovinarji in še kdo. Pa ne zato, da bi vlada padla, kot vas je panično strah. Ne bojte se, za to je še prezgodaj, saj se še ni dokazala. Stavkali bomo zato, da bo vladala tako, kot so njeni člani od stare vlade zahtevali, ko še niso bili sami člani vlade, od katere mi to zahtevamo.
Predvsem pa bomo stavkali za kruh za tisti kilogram kruha - in seveda tudi za vaših 45 ton na mesec.
Doro Hvalica
2
Delavska enotnost
Ljubljana, 6. julija 1990
druga stran
Novi statuti sindikatov že septembra
Ne gre in ne gre
Proizvodnja v državi se še naprej zmanjšuje, ugotavlja Zavod za statistiko in navaja tele podatke: maja je slovenska industrija naredila za 14,6 odstotka manj kot maja lani, industrija v BiH za 11,2 odstotka manj, makedonska industrija za 11,6%, hrvaška za 13,8% vojvodinska za 16,4 odstotka, kosovska za 36,8% in srbska (ožja Srbija) za 17,5 odstotka manj. Ob tem je imel letošnji maj celo en delovni dan več kakor lanski. Od 34 proizvodnih dejavnosti jih je v Sloveniji kar 28 naredilo manj, med njimi pa so vse, ki kaj pomenijo glede na obseg te dejavnosti in njeno kakovost.
Storilnost je nižja za 13,1 odstotka, kljub precejšnjemu številu stečajev in velikemu skoku nezaposlenosti. Medtem ko je preskrbljenost z reprodukcijskim materialom letos zelo dobra in ko so se zmanjšale tudi zaloge končnih izdelkov, pa je domači trg vse slabši kupec domačega blaga. Maja lani sta bili na primer kar dve tretjini podjetij zadovoljnih z domačimi naročili, januarja letos še dobra polovica, maja da je imelo dovolj pogodb z domačimi kupci samo 39 odstotkov podjetij. Še slabše pa je s pretokom denarja, saj samo 21 odstotkov podjetij ne toži zaradi slabega plačevanja kupcev.
Plače so se po istem viru podatkov maja realno povečale za 1,3 odstotka glede na letošnji april, toda od lanskega maja so bile realno nižje za 21,5 odstotka.
Yubo - avto za poslovneže?
V četrtek, 5. julija, so se na delovnem pogovoru zbrali predsedniki in sekretarji sindikatov dejavnosti ter člani predsedstva Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Na sestanku so obravnavali uresničevanje sklepov o spremembah organiziranosti sindikatov dejavnosti in zveze ter o sprejemanju temu prilagojenih in spremenjenih statutov.
Imenovali so delovno skupino, ki bo pripravila skupna izhodišča za spremembe statutov sindikatov dejavnosti. Ta naj bi 11. julija
obravnavala delovni osnutek predlogov za posamezne statute in do 16. julija prečiščen osnutek ponudila statutarnim komisijam v sindikatih dejavnosti. Tam naj bi nove statute sprejeli do 15. septembra, medtem ko naj bi nov osnutek statuta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije šel v obravnavo 26. julija. Na začetku septembra naj bi bil pripravljen predlog za novi statut, ki naj bi ga septembra sprejela konferenca Zveze.
R. P.
Kam na poletno prakso_________
Težak položaj industrije v Sloveniji je letos pustil posledice tudi pri pripravnikih in pri dijakih, ki bi radi kaj zaslužili, pa pri počitniških praksah. V črni in barvni metalurgiji so se odločili, da za letošnje poletje odpovejo vse prakse, marsikje pa se bodo otepali ne le mladih delavcev, ampak tudi pripravnikov. Kako bo mogoče to rešiti, se še ne ve, zlasti, če se bodo za takšne ostre ukrepe odločili tudi v drugih dejavnostih.
B.R.
Bogastvo
propada
Po ocenah poznavalcev bo v Jugoslaviji v prihodnjem mesecu naprodaj (v stečajnem postopku) okoli 700 podjetij z več kot milijon delavcev. Ocenjevalci se opirajo na podatke, da je bilo konec aprila v Jugoslaviji 335 podjetij, za katera bi se lahko uvedel stečajni postopek, mesec dni kasneje pa 213. Poleg tega je bilo v Jugoslaviji še 1734 stalno nesolventnih podjetij. (700.000 delavcev), in še 1265 podjetij z več kot 700.000 zaposlenimi, za katere pravijo, da njihova nesolventnost za zdaj ni zaskrbljujoča.
Točnih podatkov o številu stečajev seveda ni, saj se marsikatero podjetje tik pred zdajci izogne stečaju. Vendar poznavalci menijo, da bo pomanjkanje denarja - tudi v bankah - naredilo svoje in vprašanje bo samo še, koliko podjetij, ki nimajo dovolj denarja, da bi pokrila svoje obveznosti in tekočo proizvodnjo, imajo pa dobre programe, bo moralo prenehati delo. V deželah z razvitimi lastnimi odnosi se kaj takega seveda ne bi zgodilo. Tako tovarno bi kupili drugi, reorganizirali podjetje in nadaljevlai proizvodnjo z dobičkom. Tako pa utegne propasti precej narodnega bogastva zavoljo banalnega vzroka, da jugoslovanski oblastniki niso pripravljeni urediti lastninskih od-
nosov.
Svobodni Sindikati Slovenije

V Srbiji so ugotovili, da je eno na j več j ih vprašanj stabilizacije preveč službenih osebnih avtomobilov. Delegat v srbski skupščini Vojislav Stevanovič je celo predlagal, da bi morali po hitrem postopku zmanjšati število službenih vozil v srbski državi vsaj za polovico, da bi pomagali gospodarstvu, ki je v težkem položaju. Ukrep naj bi veljal že od 1. julija dalje. Stevanovič je tudi predlagal, naj bi ne glede na nujnost hitrega ukrepanja kasneje naredili analizo možnih učinkov takšne akcije in proučili možnost, da bi za službene potrebe kupil, dosti skromnejša vozila, denimo srbske proizvodnje.
Stevanovič je pri tem prezrl dve stvari: da so: prvič, srbski avtomobili relativno dražji od uvoženih in da se torej srbski funkcionarji in gospodarstveniki ne bi vozili v poceili avtomobilih. Drugič pa mu ni padlo na misel (tako komentira dogodek v srbski skupščini Ekonomska politika), da bi predlagal analizo, kako vpliva manjše udobje potovanja na večjo kakovost dela
ljudi, ki jih vozijo s službenimi avtomobili.	R.B.
Popravek_______________
V poročilu s 3. seje sveta ZSSS, ki smo ga objavili v prejšnji številki, sta se prikradli dve neljubi napaki. Albertu Vodovniku smo pripisali izjavo, da »v Litostroju, ki je danes obstal, že lepijo plakate, dol z vlado!«. V resnici pa je Vodovnik predsednik republiškega odbora sindikata delavcev kovinske in elektro industrije Slovenije dejal: »... sedaj, ko mi pripravljamo stavko, nekdo po Litostroju lepi plakate, da pripravljamo stavko zato, da pade vlada, ne da bi resnično pogledali razmere, ki so za delavca danes nemogoče. Ta vlada mora vedeti, da ne stavkamo zato, da bi padla, ampak zato, da se resno sooči š hlidimi gošpčdafškimi razmerami.«
Tudi Branko Medik iz Podravskih kovinarskih sindikatov je bil proti podpisu kolektivne pogodbe s tako nizkimi štartnimi osnovami in podprl druge člane sveta ZSS iz Maribora. Prizadetim članoma republiškega sveta in bralcem se opravičujemo.	Uredništvo
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je na 3. seji 27. junija 1990, v zvezi z realizacijo 1. in 2. točke 16. člena statuta ZSSS obravnaval predlog za uskladitev sindikalne organiziranosti s programskim dokumentom ZSSS in s tem v zvezi sprejel naslednje
SKLEPE:
1.	Republiški svet ZSSS sprejema predlog za uskladitev sindikalne organiziranosti s programskim dokumentom ZSSS.
2.	V skladu z določili l.in2. točke 16. člena statuta ZSSS predstavlja sprejeti predlog zg uskladitev sindikalne organiziranosti s programskim dokumentom ZSSS podlago za pripravo sprememb in dopolnitev statutov sindikatov dejavnosti in statuta Zveze svobodnih sindikatov Slovenije na področju sindikalne organiziranosti.
3.	Svet ZSSS predlaga sindikatom dejavnosti Slovenije, da na pristojnih organih sprejmejo spremembe in dopolnitve svojih statutov pred konferenco ZSSS, najkasneje pa do 15. 9. 1990.
4.	Svet ZSSS predlaga sindikatom dejavnosti Slovenije in drugim oblikam sindikalne organiziranosti, da z metodo medsebojnega sodelovanja na podlagi sprejetega predloga sprememb sindikalne organiziranosti ter v okviru priprav na konferenco ZSSS začnejo delo za preoblikovanje svoje organiziranosti.
Predsednik sveta ZSSS Miha Ravnik
Končno tudi prod svojini pragom____________________
V Srbiji so podjetja že začela prijavljati svoje dolgove Službi družbenega knjigovodstva. To naj bi ublažilo nelikvidnost, ki je poleg padca proizvodnje glavni problem srbskega gospodarstva. Učinki te akcije še niso povsem jasni, toda pri izraziti nelikvidnosti bi utegnili biti zelo dobri, zlasti če se bodo podjetja v to akcijo vključila množično. Kakor
Ir rti i "7 ci' nclr''-* ^ d Ivi Ir4	rrlc»Ho -n n tr> Ha Holcrmn v Srhi-H
&.U11	liCIVaj JC MIAU C L* Ct ajlua VA	*■*.«-»	V***	v i .	•—'i
znašajo že več kot 50 milijard dinarjev (in še naraščajo), terjatve pa celo 70 milijard. Na ta način je mogoče poravnati dolgove tudi brez denarja, ki ga lahko nato porabijo za druge namene. Zato je srbska republiška vlada pozvala vse uporabnike družbenih sredstev, naj se čim bolj množično vključijo v to »multilateralno kompenzacijo«. Od številčnosti udeležencev je namreč najbolj odvisen tudi uspeh te akcije, ki bo enkrat na mesec, sčasoma pa naj bi prerasla v stalno obliko petnajstdnevnega ali celo tedenskega »poravnavanja« dolgov med uporabniki družbenih sredstev.
Tako v Srbiji. Pri nas pa se podjetja še vedno podirajo kot hiše iz kart.
V. O.
Najlepši praznik za vsakogar je, če vidi, da ima sposobne in pridne naslednike. Najslavnejši trenutek slovenskih rudarjev pa je zagotovo njihov praznik v Titovem Velenju, kjer ohranjajo stanovski ritual mladih rudarjev s predajo šolskega ključa mlajšim in skok čez kožo z na dušek izpitim vrčkom piva...
... Slovenski rudarji so doživljali grde čase, tudi jutrišnji dan jim ne obeta brezskrbnosti, toda če bi iz vsake slovenske občine k njim prišla samo po dva mladeniča, bi bili njihovi obrazi še bolj veseli in obraza inženirja Malija, nekdanjega direktorja in velenjskega župana, ter Miha Ravnika, predsednika svobodnih sindikatov tudi.
J. S., slike: Sašo Bernardi
Programu slovenske vlade na rob
Pogled
i
kristalno
kroglo
Slovenska vlada se je odločila za »mehko« pot iz gospodarske krize. To pomeni čim manj socialnih žrtev, čim manj brezposelnih. Toda: ali je to prava pot? Glede na stanje v slovenskem gospodarstvu, kateremu, kot kaže, veliko pomeni že denar, ki ga je dajalo za nerazvite, bi bilo verjetno ustrezneje kreniti po poti radikalnejših gospodarskih sprememb. Vendar bi bilo število brezposelnih v tem primeru veliko večje kot 70 tisoč, kolikor jih predsednik vlade pričakuje do konca leta in kolikor bi jih slovenska družba po njegovem relativno lahko prenesla. Tudi nova vlada se zaveda tempirane bombe, ki jo pomeni veliko število brezposelnih in socialno ogroženih ljudi.
Od prejšnje pa se loči po tem, da skuša veliko bolj odločno in določno ukrepati, da bi premostila zapleten in težak gospodarski in socialni položaj v Sloveniji. Zelo pomembno je, da skuša zvezni vladi izpuliti iz rok pristojnosti, brez katerih ne more času in položaju primemo ukrepati v prid slovenskega gospodarstva in družbe. Na primer: slovenska vlada se hoče sama zadolževati v tujini in doma, da bi pomagala (selektivno in začasno, kot pravi sama) podjetjem v težavah in pri prenovi. Da ne omenjamo posebej zahtev po razbremenitvi gospodarstva (evropske davščine so cilj), realnejše monetarne in kreditne politike itd. V ta okvir lahko prištejemo tudi deklaracijo o slovenski neodvisnosti, ki jo je sprejela slovenska skupščina in ki naj bi imela za cilj suvereno in avtonomno delovanje zakonodajne oblasti Slovenije znotraj bodoče države in v odnosu do zunanjega sveta.
Toda kot je bila prejšnja vlada lahkomiselna (veliki razvojni načrti, ki so prinašali izgube, zanemarjanje socialnega naboja rastočega števila zaposlenih ob vedno enakem družbenem proizvodu), se nam zdajšnja zdi premalo realistična. Ali črnogleda. Vendar upamo, da bo vtis le drugačen, ko bo gospod Lojze Peterle pojasnil posamezne ukrepe, s katerimi bo vlada skušala zaustaviti drsenje gospodarstva in družbe v kaos. Ne vem, če je prav, da iz enega ukrepa, ki ga je objavila pred dnevi, to je višje cene bencina samo v Sloveniji, sklepamo na druge oziroma mislimo, da bodo drugi ukrepi podobno obremenili ljudi.
Vlada je najbrže že preračunala, kaj se za družbo bolj splača: počasnejši in morda konec koncev dražji prehod iz družbene krize in gospodarskega razkroja v sodobno industrijsko družbo ali hitrejša, radikalnejša, na koncu nemara cenejša, toda za ljudi v socialnem pogledu mnogo bolj boleča pot.
Kljub temu najbrže ne moremo zgrešiti, če trdimo, da bo tudi mehka pot iz težav draga in zelo boleča. In tudi - negotova. Finančno stanje gospodarstva, zastareli proizvodni programi in oprema, preveč zaposlenih, kakovost vodstvenih in vodilnih kadrov, izjemno šibka razvojna in inovacijska dejavnost, zakonodaja, ki ne ustreza potrebam ter splošno pomanjkanje sicer dragega denarja so ovire, ki jih ne bo lahko preskakovati.
Zato bo treba vladi samo čestitati, če bo uspela ob tem, da bo v Sloveniji do konca leta odpuščenih samo 70 tisoč delavcev, še vsaj delno okrepiti gospodarstvo.
Boris Rugelj
Kaj prinaša Markovič v drugem reformskem svežnju
Pota olastninjenja
Delavci delničarji
V predstavitvi novega svežnja ukrepov gospodarske in družbene reforme v skupščini Jugoslavije je predstavnik zvezne vlade Ante Markovič po protiinflacijskih ukrepih ugriznih tudi v doslej najbolj kislo jabolko - lastninjenje družbene lastnine. Kot je tudi sam pravilno ugotovil, je lastninjenje lastnine odločilno vprašanje reforme, brez tega reforma sploh ni mogoča.
Markovič se je v svojem projektu opredelil proti prenosu družbenega lastništva na državo, ki naj bi bil tako z gospodarskega kot družbenega stališča nesprejemljiv, češ, da nas tako učijo naše izkušnje kot tudi izkušnje drugih socialističnih držav, ki so prav zaradi te oblike lastništva zabredle v hudo krizo in celo razpad njihovih sistemov. Opredelil se je za preobrazbo družbene lastnine v zasebno, državno in zadružno in pri tem poudaril, da je potrebno omogočiti preobrazbo družbenega kapitala v vse oblike lastnine. Toda postavil je tudi bistven po-
goj: nobenega prenosa lastništva ne more biti brez primernega nadomestila.
Če obrnemo tako ali drugače, v snletu vseh zamisli in ponujenih predlogov za preobrazbo družbene lastnine Markoviču vsaj načelno nihče ne more očitati nekonsistentnost in ekonomske racionalnosti. Že res, da bo ob tem kdo rekel, da prenos družbene lastnine nad državo tako in tako ni bil mišljen kot trajni akt, temveč zgolj kot splošen konsenz, s katerim bi dobili prvega lastnika, ki bi potem to »svojo« lastnino prodajal napej. Po Markovičevem mnenju pa tudi še takšen ugovor ne vzdrži kritike oziroma stoji na zelo majavih tleh, saj se nam postavlja čisto banalno tehnično vprašanje: če se strinjamo z Markovičevo zahtevo, da ne more biti nobenega prenosa lastništva brez ustreznega (ekonomskega, finančnega) nadomestila, potem je na dlani, da jugoslovanska država ali vse države na njenem ozemlju preprosto nimajo de-
narja, s katerim bi lahko odkupile družbeno lastnino.
Markovičeva formula je veliko bolj kompleksna, saj po logičnem vrstnem redu pobija dve najbolj nadležni muhi na mah. Ker tako Markovič kot vsi mi vemo, da je družbena lastnina obubožena kot cerkvena miš, da je prezadolžena itd., jo je potrebno najprej kapita-lizirati, se pravi pokriti vse njene dolgove in priti do kakovostnih finančnih virov, ki bodo omogočili kakovostno gospodarjenje. Da kaj takšnega ni mogoče, dokler podjetja v družbeni lastnini nimajo svojih finančnih virov, kaj šele presežkov, kot njihova tuja konkurenca, verjetno vsi vemo. In prav tu Markovič domala virtuozno rešuje glavno vprašanje (seveda še vedno na načelni ekonomski ravni) lastninjenja, ki naj poteka tako, da bomo s kapitalizacijo podkapitaliziranih gospodarskih subjektov prišli do pravih lastnikov.
Po predlogu predsednika zvezne vlade, ki ga zdaj glodajo
Kaj se dogaja na področju ekonomskih odnosov s tujino
Navidezni uspehi nas lahko uspavajo
Po besedah predsednika zvezne vlade Anteja Markoviča sme lahko z rezultati na področju ekonomskih odnosov s tujino resnično zadovoljni. V letošnjih slabih šestih mesecih se je namreč celotni izvoz v primerjavi z enakim lanskim obdobjem povečal za približno 14 odstotkov (vrednost izvoza je znašala približno 6,2 miljarde dolarjev), konvertibilni izvoz pa se je povečal celo za približno 28 odstotkov. Anteja Markoviča posebej veseli, da so se devizne rezerve Jugoslavije v letošnjem letu povečale za približno 3 milijarde dolarjev in da znašajo trenutno že približno 8,7 milijarde dolarjev, hkrati pa smo zunanji dolg zmanjšali za približno 2 milijardi dolarjev.
Ti dosežki imajo, žal, tudi drugo, manj prijetno stran resnice. V omenjenem obdobju se je namreč povečal tudi uvoz, in sicer za približno 30 odstotkov (vrednost uvoza je znašala 7,6 milijarde dolarjev), tako da se je zunanjetrgovinski primanjkljaj v primerjavi z enakim obdobjem lani povečal in je znašal približno 1,4 milijarde dolarjev, pokritje uvoza z izvozom pa se je zmanjšalo, in sicer od 93 na 81 odstotkov. Poglavje zase pa so podatki zvezne vlade o jugoslovanskem dolgu tujini in deviznih rezervah, ki so - milo rečeno - zavajajoči. Naš bruto dolg tujini znaša namreč več kot 18 milijard dolarjev in ni bistveno manjši kot leta 1980; neto dolg tujini pa se je v primerjavi z letom 1980 zmanjšal za okoli 2 milijardi dolarjev na račun sumljivih terjatev Jugoslavije do tujine, za katere je povsem odprto, kdaj jih bodo tuji dolžniki poravnali. O deviznih rezervah pa je mogoče reči, da je njihova kvaliteta zelo vprašljiva in da je t. i. pravnih deviznih rezerv le 4 do 5 milijard dolarjev. Med nestabilne (sumljive) vire lanskega in letošnjega povečevanja deviznih rezerv lahko štejemo zlasti devizni pritok iz avansov za še nerealiziran izvoz, deviznega varčevanja Jugoslovanov, ki jim kupna moč pada, deviznih vlog tujih bank v naših poslovnih bankah in še bi lahko naštevali. Pozabiti ne bi smeli tudi dejstva, da se devize naših poslovnih bank oziroma Narodne banke Jugoslavije na računih v tujini obrestujejo po znatno nižnji obrestni meri, kot jo sami plačujemo tujim upnikom na reprogramirane in refinanirane dolgove.
Kljub vsemu je treba zvezni vladi priznati, da se trudi podjetja spodbuditi k pogumnemu povečevanju izvoza, na primer z zmanjšanjem uvoznih dajatev, zamrznitvijo nekaterih stroškov, uvajanjem izvoznih spodbud in podobno. Ker Mednarodni denarni sklad zaradi načrtovane zunanje konvertibilnosti dinarja
ne dovoljuje prakse izvoznih spodbud, jih sedaj ukinjamo, prodajo na tuje pa naj bi odslej dalje spodbujali z varčevanjem carine in taks izvoznikom, načrtnejšim kreditiranjem izvoza opreme, ladij, investicijskih del v tujini in podobno. Ker se je zmanjšala eskontna stopnja Narodne banke Jugoslavije, se bodo verjetno zmanjšale tudi obrestne mere poslovnih bank, kar bo blagodejno vplivalo na likvidnost izvoznikov. Podjetja z zdravim proizvodnim programom lahko računajo tudi na tujo finančno pomoč, zlasti na kredite Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in Evropske gospodarske skupnosti. Možno je, da se bo s pomočjo spreminjanja obstoječe zakonodaje (zakon o deviznem poslovanju in kreditnih odnosih s tujino, odprla možnost tudi za neposredno najemanje kreditov na mednarodnem trgu kapitala, kjer so našim poslovnim bankam in podjetjem praktično zaprlj vrata v začetku osemdesetih let. Zvezna vlada bo imela v tej zvezi silno odgovorno nalogo, to je usmeriti tuji kapital predvsem v prestrukturiranje gospodarstva, ki mora povečati produktivnost dela in kapitala, kar posebej velja za izvoznike. Podatki kažejo, da je Jugoslavija po številu izvoznih izdelkov na tretjem mestu v svetu. To z drugimi besedami pomeni, da izvažamo vse, kar se da izvoziti, na glede na ceno, kvaliteto blaga in strukturo izvozne ponudbe. Tako ni čudno, da le približno 30 odstotkov - ali pa še manj - naših izdelkov ustreza standardom zahodnoevropskega trga in da so cene našega blaga na trgu teh držav za približno 40 odstotkov nižnje od povprečnih uvoznih cen. Zgovoren je tudi podatek, da približno 95 odstotkov naših proizvodov prodajamo zahodnoevropskim kupcem po nižnji ceni od povprečne zahodno-nemške uvozne cene! Približno dve tretjini naših izvoznih izdelkov je namreč tehnološko zastarelih.
Začarani krog nujnega povečevanja izvoza in s tem izgub izvoznikov bo torej zvezna vlada, morala premagati z izpolnitvijo Markovičeve obljube, da bodo izvozniki in domača podjetje morala začeti spoštovati tehnične norme, norme glede kakovosti in tehnološke standarde, ki veljajo v razvitem svetu. Če bomo s tem procesom še naprej zamujali, bo pritisk izvoznikov po povečevanju domačih cen vse večji, možnosti za trajnejšo ustaljenost domačih cen pa vse slabše. Tako vlada kot izvozniki ter celotno gospodarstvo so torej v sila pritislovnem položaju, ko je čas njihov največji zaveznik, hkrati pa največji sovražnik.	^	Emil Lah
delegati v skupščini Jugoslavije, naj bi vsem podjetjem v državi omogočili da del družbene lastnine prodajo delavcem, ki so v njih zaposleni, tistim pa, ki so bili v njih zaposleni nekoč, pa s popustom na podlagi nakupa delnic interne narave. Storil je torej to, kar bi že na začetku uvedbe samoupravljanja moral storiti Kardelj, ki je o tem, kot vedo povedati njegovi najbližji sodelavci, razmišljal, vendar tudi nikoli nič storil, temveč se izgubil v blodnjah francoskih utopičnih socialistov.
Delavci naj bi delnice odkupili v desetih letih, pri čemer bi takoj dobili pravico do upravljanja na podlagi vseh prevzetih ali vpisanih delnic, pravico do dividende pa samo na podlagi odkupljenih. Analitiki poudarjajo, da bodo morali povsod tam, kjer lahko povečajo plače, povišek izplačati v obliki delnic. Kaj to pomeni? Predvsem to, da si zvezna vlada v sedanjem (lasniško gledano) kaotičnem času pridržuje pravico pravega skrbnika nad družbeno lastnino, ki bo skrbel tako za maksimiranje družbenega kapi-
tala kot tudi hkrati za njegovo lastninjenje. Takšnemu predlogu vsaj v sindikatih ne bi smeli nasprotovati, saj je na dlani, da je mnogo pravičnejši od vseh tistih modelov, ki so nam jih ponujali doslej in ki so jih direktorji v posameznih podjetjih tudi konkretno izvedli. Razlika med Markovičem in njimi pa je predvsem v tem, da Markovič ponuja možnost nakupa družene lastnine vsem delavcem, medtem ko so si jo v dosedanjih primerih (IMP, Hidromontaža itd.) direktorji jemali predvsem zase.
Seveda pa ima tudi ta medalja svojo temnejšo plat. Sindikati jo bodo gledali predvsem skozi prizmo nizkih delavskih plač, ki se ne bodo smele povečevati. Ostaja tudi vprašanje tehnične izvedbe tega zahtevnega projekta, ki bo zahtevalo ogromno dela in najrazličnejših postopkov, toda brez tega tudi nobenih drugih zamisli ne bi bilo mogoče izpeljati. Vsekakor nas Markovičev projekt spominja na Margaret Thatcher, ki je od svojega prihoda na oblast v Angliji s prodajo državnih podjetij naredila iz angleških delavcev več kot sedem milijonov novih delničarjev. Ker se je učinkovitost otoške ekonomije medtem neprimerno povečala, lahko samo držimo pesti, da bi tak podvig uspel tudi predsedniku jugoslovanske vlade.
Ivo Kuljaj
Denarna politika
Med administrativnim urejanjem in hTnostjo
Markovičev program ekonomske reforme, kot ga je prikazal konec junija na zasedanju zvezne skupščine, med drugim še naprej temelji tudi na globalno omejevalni monetarni politiki. To tudi ne preseneča, saj vemo, da je prav strogost na tem področju v marsičem bistveno pripomogla k zmanjšanju hiperinflacije na zdajšnjo res znosno raven. Posledice take politike so sicer v naši strokovni in manj strokovni javnosti (denimo v podjetjih) še vedno spremljanje z »mešanimi« občutki ali celo z odkritim nasprotovanjem, vendar bi mogoče lahko pritrdili misli, da tako razmišljajo predvsem tisti, ki jih taka . politika bistveno prizadene. Praviloma gre v tem primeru za slabša podjetja, če tako rečemo takim, ki skorajda nimajo lastnega denarja, za tekoče poslovanje pa se morajo nenehno zatekati po denar v banke, še raje pa ha sivi denarni trg, ker jim tudi banke nočejo več dajati denarja.
S tega izhodišča je mogoče razmišljati tudi o zdajšnjih napovedih na denarnem in sploh bančnem področju. Kot je omenil premier Markovič, je nalog tudi na tem področju precej, najbrž pa bodo nekatere imele prednost pri uresničevanju drugega dela naše gospodarske reforme. Poglejmo, kako na te stvari gleda predsednik zvezne vlade: napoveduje, da bo monetarna politika ostala v temeljih še naprej zelo omejevalna. Vendar pa bo treba na drugi strani dopustiti komercialnim (poslovnim) bankam več prostora za samostojne poslovne odločitve, torej tudi za širitev bančnih plasmajev za dodatne namene — v tem pogledu kaže računati tudi na odpravo nekaterih omejitev na tem področju, povezanih predvsem s tem, koliko denarja je mogoče posoditi letos v primerjavi s koncem minulega leta. Bistvenega pomena pa naj bi bila manjša obremenitev gospodarstva z obrestmi. Vladni predlog je znan: ker se je mesečna inflacijska stopnja precej znižala, takšne pa so napovedi tudi do konca leta, je bilo mogoče zmanjšati eskontno stopnjo NBJ š 23,4 odstotka na 14. To naj bi namreč pomenilo, da je mogoče bistveno zmanjšati tudi dosedanje obrestne mere v poslovnih bankah, ki so se doslej gi- ^
bale okoli 50 odstotkov na leto. ZIS izhaja iz jasnega stališča, da lahko do konca leta pričakujemo (upoštevaje le drugo polovico leta) inflacijo, ki bo manjša kot 13 odstotkov, zato tudi obrestne mere ne bi smele biti več tako visoko realno pozitivne, kot verjetno niso nikjer v svetu. Če bo skupščina SFRJ sprejela vladni predlog, bodo torej kmalu najvišje obrestne mere za posojila znašale le še 40 odstotkov nad eskontno stopnjo, to pa je 19,6 odstotka na leto. Gre seveda za bistveno zmanjšanje, pri čemer ni docela jasno, kaj nas čaka na drugi strani. Upamo si pač napovedati, da bodo bistveno zmanjšali tudi obresti za naše prihranke, o katerih pa tudi zdaj ni mogoče govoriti, da so pretirane. Vendar se zdi, da bodo predvsem pri vezanih vlogah morali tako ravnati, saj je pri njih obrestna mera zdaj višja kot 26 odstotkov, to pa bo seveda verjetno pripeljalo do tega, da se bo pomemben del kratkoročno ve^ zanega denarja prebivalstva v resnici znašel v različnih, zdaj bolj obetavnih in donosnih obveznicah vse številnejših podjetij. Upoštevati pa kaže, da je kar 26 odstotkov vsega denarja v bankah last občanov, tako da taka selitev denarja iz bank ni najbolj dobrodošla.
Bolj zanimivo pa je mnenje, da je eskontna stopnja NBJ samo ena izmed prvin, ki lahko pomagajo k razbistritvi položaja na denarnem področju, medtem ko je še nekaj drugih vzvodov. Naše poslovno bančništvo je namreč prav gotovo največji izgubar pri nas, čeprav se to še tako čudno sliši. Toda vedeti je treba, kako banke ravnajo s svojimi skladi, kako »slabo« revalorizirajo svoj ustanovitveni kapital (v glavnem tega sploh ne morejo storiti, kar je v bistvu čista izguba). Vse to je pač posledica slabih bančnih naložb, v preteklosti prevečkrat porojena iz pritiskov lokalnih »dejavnikov«, ko je bilo treba z denarjem napajati podjetja, ki tega sploh niso bila več vredna. Zato banke na veliko odpisujejo dolgove ali jih kako drugače knjigovodsko prikazujeio, toda poglavitno ceno za vse to z višjimi obrestmi plačujejo bolj zdravi deli gospodarstva (navsezadnje pa
tudi prebivalstvo, ki kot največji imetnik denarja pri nas plačuje prav tako ogromne obresti - pra- * viloma med 30 in 40 odstotki na leto). Zato odločna akcija, da se obresti vendarle zmanjšajo - četudi docela administrativno - pomeni pritisk na banke, da svoje poslovanje temeljito očistijo vseh dvomljivih postavk in tudi same sebe postavijo na bolj zdrave temelje. Koliko je v resnici mogoče pričakovati uspehe, težko reči: jasno je namreč, da banke odsevajo tudi položaj določenega republiškega gospodarstva ali vse republike ali regije, tako da bi v bistvu morali najprej ozdraviti tamkajšnje gospodarstvo. V tem namreč številni vidijo napačni vrstni red nekaterih vladnih odločitev, češ da ni prav, če bomo z velikimi denarji najprej sanirali banke, ampak bi ga lahko koristneje uporabili za sanacijo gospodarstva. Verjetno pa prav ti pomisleki pozabljajo na to, da smo gospodarstvo poskušali sanirati že večkrat, pa nam je to rado spodletelo tudi zaradi slabe podpore bank, ki za kaj večjega sploh niso bile sposobne.
Markovič namreč priznava, da tudi takšne splošne omejitve, še posebej strogo administrativne, res niso v duhu večje tržne naravnanosti. Toda v sili je treba, kot očitno menijo v vladi, seči po takih ukrepih. Bolj vprašljivo pa je, ali bodo po drugih poteh banke razbremenili številnih zdajšnjih dajatev, ki na drugi strani prav tako potiskajo obresti strmo navzgor. Tu pa se že začenja razprava o vlogi obvezne rezerve in o njenem obrestovanju in o drugih stroških (celo davek na bančno maržo za JLA). O vsem tem je namreč sicer slišati ugodne napovedi, vendar pa seveda še ne vemo, ali bo tudi narejeno tako, kot je obljubljeno. Zato kaže izhajati še naprej predvsem iz tistega, kar je vsaj za zdaj dovolj natančno videti: to je še naprej poudarjeno omejevalna denarna politika (zato ne vemo, ali bo sivi denarni trg res lahko uplahnil) in znižane obrestne mere z vsemi stranskimi učinki vred. Priznati je treba, da je to dvoje premalo, če mislimo, da bo denarna politika še naprej eden glavnih vzvodov gospodarske prenove.
Stojan Žitko
Celjski in mariborski sindikati proti podražitvam
Najenostavnejša rešitev je podražitev
Vlakovni odpravniki v Celju napovedujejo opozorilno stavko
Sekunda nepazljivosti jih loči od tragedije
Po mnenju celjskih sindikatov je zadnja podražitev stanarin in komunalnih storitev previsoka. Približno polovica delavcev največjih podjetij zasluži manj kot tri tisočake, okrog dva tisoč pa jih je na prisilnih dopustih. Vodstvo mariborskih sindikatov je izvršnemu svetu in delegatom ponudilo drugačno rešitev za omilitev pritiskov na vse tanjši delavčev žep.
Majda Meštrov, predsednica celjskih sindikatov, je na zadnji seji občinske'skupščine delegate in vodstvo občine nekoliko streznila, ko jim je pokazala številke, ki razgaljajo odstotke zadnjih povišanj stanarin in komunalnih storitev. Kot vemo, plače celjskih delavcev že kronično zaostajajo za povprečjem v republiki, nikoli pa še niso za toliko, za 6,8 odstotka. Medtem ko so majski osebni dohodki v Sloveniji v primerjavi z aprilskimi nižji za tri odstotke, so v Celju zaostali kar za 6,6 odstotka. Aprila so v Celju v povprečju znašali pet tisoč dinarjev, maja pa ne dosti več. Še bolj zaskrbljujoče je, da je vse več delavcev, ki ne zaslužijo niti toliko. Tako so denimo v gostinstvu in turizmu zaslužili v povprečju samo 2.950 dinarjev! Več kot polovica delavcev v največjih delovnih organizacijah - v Emu, Železarni Štore, Metki, Topru in nekoliko manjši Aurei, ne dobi več kot tri tisočake. Če k temu dodamo še okrog 2.000 delavcev, ki v najrazličnejših oblikah prisilnega dopusta čaka na delo s 70- do 80-odstotnim nadomestilom, je socialna podoba celjskega delavstva povsem jasna.
Kako naj zato delavci v tem razslojevanju prevzamejo še občutne podražitve stanarin in komunalnih storitev. Me-štrova je za vzorčni primer izbrala najmanjše, 51 kvadratnih metrov veliko stanovanje, za katero bo najemnik moral po novem odriniti kar za 79 odstotkov več stanarine, za komunalne storitve pa kar za 90 odstotkov, medtem ko se mu je v istem času plača povečala le za 67 odstotkov! Delež stanarin v osebnem dohodku že dosega 23,5 odstotkov pov-
prečne celjske plače. Predsednica je odbila tudi varljivo ost v razlagi, da zato vse več občanov dobiva subvencije za stanarine. Za stanarine da, komunalne storitve pa plačujejo vsi enako, od premožnih do onih, ki živijo že na robu bede.
Vodstvo celjskih sindikatov zato predlaga skupščini, naj ta naloži izvršnemu svetu, da ponovno preuči razmere in podražitev omili vsaj na višino rasti osebnih dohodkov. V Svobodnih sindikatih so prepričani, da krize v stanovanjskem in komunalnem gospodarstvu ne smemo reševati samo s podražitvami tudi zato, ker vemo, da v nobeni od teh monopolističnih panog gospodarjenje ni zavidljivo vzorno in smotrno.
Dokler ni realne ekonomske cene dela, ne more biti tudi ekonomske stanarine
Vodstvo občinskega sindikalnega sveta v Mariboru je novoizvoljenim delegatom in izvršnemu svetu skupščine občine za četrtkovo sejo posredovalo svoje sklepe o predlaganih podražitvah stanarin in komunalnih storitev ter pobude in predloge za obravnavo gospodarske politike.
V mariborskih sindikatih so prepričani, da oblikovanje cen komunalnih storitev in stanarin ne more biti stvar avtonomne politike, ne da bi upoštevali specifičen položaj delavstva v Mariboru, ki nastaja po realnem znižanju osebnih dohodkov, ko je vse več delavcev, ki na prisilnih dopustih doma čaka na delo in se povečuje število tistih, ki že prejemajo le zajamčeni osebni dohodek 1.870 dinarjev. K temu moramo dodati še že 6.200 de-
lavcev, ki so na zavodu za zaposlovanje prijavljeni kot nezaposleni.
Zato po mnenju vodstva mariborskih sindikatov ni mogoče pristajati na ekonomsko stanarino, dokler ne bo uveljavljena realna ekonomska cena dela! Kriteriji za subvencionirane stanarine naj bodo takšni, da bodo socialno ogroženi deležni subvencije, ne pa da se je po sedanjem cenzusu število upravičencev zmanjšalo od 1.700 na manj kot 800. Pri oblikovanju meril naj sodeluje tudi sindikat, in če takšnega načina ni mogoče uveljaviti v republiki, je nujno, da v Mariboru to naredijo sami. Predlagajo postavitev novega sistema solidarnostnih pomoči, ki mora upoštevati vse stroške bivanja, saj so ti že tako visoki, da vodijo v socialno katastrofo.
Zaradi nerednega izplačevanja osebnih dohodkov oziroma izplačevanja proti koncu meseca dajejo skupščini pobudo, naj s svojo odločitvijo odpravi obračunavanje zamudnih obresti pri plačevanju storitev in obveznosti ter spremeni stanovanjsko zakonodajo tako, da bi lastniki stanovanj spet sami gospodarili in upravljali s svojimi stanovanji, v komunali pa uvedli ukrepe, ki bi odpravili monopol komunalnih organizacij.
Janez Sever
»Pravite, da so lahko vlakovni odpravniki na celjski železniški postaji le najboljši med najboljšimi. Torej tudi v vas kljuva strah druge Divače.« Ta očitek smo slišali na sestanku, na katerem so odločali o splošni opozorilni stavki slovenskih vlakovnih odpravnikov, ki bi jo zaradi ogrožene varnosti ljudi in blaga na celjski železniški postaji pripravili neodvisni sindikati vlakovnih odpravnikov. Po pogovoru so morebitno opozorilno stavko prestavili na oktober.
Predstavniki Neodvisnih sindikatov vlakovnih odpravnikov in vlakovni odpravniki sekcije za promet Celje so v razglasu za javnost zapisali, da na celjski železniški postaji delajo v nemogočih razmerah, opozorili na ogroženost potnikov in blaga, na ogroženost mesta. Že desetletja poslušajo prazne obljube, sodobne var-nostno-signalne naprave pa ni od nikoder. Odkrito so priznali, da se iz dneva v dan bolj bojijo druge Divače, kajti samo sekunda nepazljivosti jih loči od tragedije. Če njihovim zahtevam po takojšnji modernizaciji železniškega vozlišča v Celju ne bodo ugodili, bodo pripravili opozorilno stavko, v kateri bi jih najverjetneje podprli Neod-
visni sindikat vlakovnih odpravnikov Slovenije in Istre.
V	pogovoru z vodstvom celjskega železniškega gospodarstva in z vodstvenimi možmi slovenskega Železniškega gospodarstva so pojasnili svoje stališče in poudarili, da bodo po skrajnem sredstvu, stavki, posegli le, če jih bodo v naložbeni politiki vnovič postavili na stranski tir. Zavedajo se, so dejali, kaj bi splošna slovenska stavka pomenila, kako bi za dve uri praktično ustavljen železniški promet v Sloveniji in Istri zamajal krhko gospodarstvo, vendar lahko železniška katastrofa, ki se, za čuda še ni zgodila, povzroči še mnogo več.
Vlakovni odpravniki so zahtevali jasne odgovore, kako poteka lani začeto posodabljanje postaje in prometa v njej, kdaj bodo dobili sodobno varnostno signalno napravo, dokončali podhod, prenovili železniško poslopje, lani se je v dotrajani, 150 let stari stavbi, sam od sebe podrl strop, in uredili dostopne poti in perone z nadstrešnicami.
V	burnem pogovoru, med katerim je seveda ležala senca kroničnega pomanjkanja denarja v slovenskem železniškem gospodarstvu, kjer komajda nastrgajo za plače in od načrtovanih investicij uspejo izpolniti kvečjemu petino, se vlakovni odpravniki v svojih zahtevah niso pustili omajati. Navajali so srhljive potencialne primere, nesreče, ki lahko vržejo v zrak vse mesto in pa dejstvo, da po desetletju službovanja na celjskem vozlišču poznajo praktično vsako pisarno na temeljnem sodišču.
Celjsko vozlišče je, tako smo slišali Antona Šajna, namestnika člana poslovodnega odbora za investicije slovenskega Železniškega gospodarstva, med prednostnimi naložbenimi nalogami. Delajo no-
tranji del varnostne naprave, zanjo so že sklenili za 34 milijonov dinarjev pogodb, vsa oprema je kupljena in jo v Celju sestavljajo, pri dokončanju investicije pa bo verjetno prišlo do polletne zamude in bo nared konec leta 1991 ali v začetku naslednjega leta. Celjska železnica bo poslej imela najsodobnejši varnostni sistem, telekomunikacijsko opremo z avtomatsko napovedjo prihoda in odhoda vlakov. Nesmiselno bi bilo sedaj mašiti luknje, najhujše vozle reševati s priložnostnimi rešitvami, kajti kaj hitro se lahko zgodi, da bi celovito rešitev preložili za naslednjih deset let.
V teh poletnih mesecih je delo zastalo. Vzrok je preprost: denarna suša. Vlakovni odpravniki celjske železniške postaje, siti obetov in trepljanju po rami, so zatorej začeli biti plat zvona: »To, kar je narejeno, poznamo, zanima nas, ali boste stvari urejali naprej.« Očitali so ambiciozne investicijske načrte in prele-gane naloge, mar bi si v plane zastavili dvajset odstotkov in tisto vsakič opravili. Kako torej naprej?
Ko so slišali, da bodo dela, potrebna za varen in urejen promet, nadaljevali septembra, so sklenili opozorilno stavko prestaviti na oktober, ko bodo preverili, ali so jih spet naplahtali. Signalizacija, varnostni mehanizmi in tima ureditev imajo gotovo prednost pred preostalim železniškim kompleksom, sprijaznili so se, da za prenovo poslopja v železniškem gospodarstvu ni denarja in naslovili na občinsko in republiško vlado poziv, naj pri tem pokažeta več razumevanja ne le za železničarje, temveč predvsem za potnike, za delavce, dijake in otroke, ki urejeno železniško postajo nujno potrebujejo.
J. s.
Svobodni IPHL, Sindikati Wll Slovenije W
Odprto pismo železničarjev republiški vladi
Kdo naj bo zastopnik delavcev
V petek, 29. junija, se je na drugi seji sestal izvršni odbor sindikata delavcev železniške dejavnosti Slovenije. Razpravljali so o splošni in predvsem o panožni kolektivni pogodbi. Do zapleta je prišlo zaradi nesoglasja med sindikati, ki delujejo v tej dejavnosti, glede podpisnika pogodbe in legitimnosti zastopanja interesov delavcev. Zato je izvršni odbor sindikata delavcev železniške dejavnosti Slovenije poslal izvršnemu svetu republike Slovenije odprto pismo, v katerem opozarja na nastali položaj in zato zahteva, da republiška vlada, natančneje sekretariat za delo kot ustanovitelj slovenske železnice, določi zakonitega zastopnika delavcev železniške dejavnosti. V tem pismu pravijo takole:
Robert Peklaj
Izvršni odbor Sindikata delavcev železniške dejavnosti SlSvenije seje 29. 6. 1990 sestal na 2. redni seji in razpravljal o kolektivni pogodbi za železniško dejavnost ter sprejel tele ugotovitve in zahteve:
pluralizem sindikalnega dela v železniški dejavnosti, ki seje izoblikoval v treh mesecih od ustanovitve sindikata železniške dejavnosti, jz poskušal doseči sporazum med sindikalnimi organizacijami pri pripravi kolektivne pogodbe za železniško dejavnost. Naš interes za skupno delovanje je izhajal iz rezultatov dosedanjega dela, ko smo skupno uspeli doseči sporazum o varstvu našega najslabše plačanega delavca, s tem da smo mu zagotovili najnižji osebni dohodek po sindikalni listi.
Toda pri usklajevanju osnutka kolektivne pogodbe za železniško dejavnost je prišlo do kratkega stika. Pravice iz kolektivne pogodbe veljajo za vse delavce, člane in nečlane sindikata, enakovredno. Če P° analiziramo zahteve sindikata strojnega osebja (strojevodij) in sindikata vlakovnih odpravnikov (prometnikov), ugotovimo, da si hočejo poleg in mimo pravic iz kolektivne pogodbe železniške dejavnosti zagotoviti še posebne ugodnosti, ki naj gredo samo njim. To postavijo preostale delavce v železniški dejavnosti v položaj manj vrednih, saj s* obstoj posebnih pravic samo za nekatere delavce na železnici razlagamo le tako, da so določena dela več vredna in bolj nepogrešljiva za delovanje železniškega sistema kot druga. To pomeni, da so nekateri še vedno »bolj enakovredni« in zase zahtevajo izvzetje iz sistema in ločeno obravnavo pri ocenjevanju vrednosti njihovega dela. To pa je način, no katerega ne moremo in nočemo pristati, saj nas pelje v polpretekle razmere, katerih slabosti danes jasno vidimo.
Izvršni odbor Sindikata delavcev železniške dejavnosti Slovenije zato zahteva od izvršnega sveta Republike Slovenije kot ustanovitelja slovenske železnice, naj določi legitimnega zastopnika delavcev železniške dejavnosti pri pripravi, pogajanjih in podpisu panožne kolektivne pogodbe. Pri določitvi legitimnega zastopnika železničarjev naj vlada upošteva, da ima Sindikat delavcev železniške dejavnosti Slovenije večino članstva in da deluje v interesu vseh delavcev v železniški dejavnosti.
Zaradi nujnosti nadaljevanja dela pri kolektivni pogodbi pričakujemo odgovor izvršnega sveta Republike Slovenije takoj.
Predsednik sindikate železniške dejavnosti Sloveniji Franc Fortuno
Franci Štelcer:
Eni so že daleč v Evropi, drogi pa blizu Etiopije
ral na, to pa še vedno trdim, slabo vodenje seje. Demokratičnost in parlamentarizem razumem, vendar ne tako, da imajo eni možnost razpravljati in posegati v razpravo, drugi pa ne. Ker nikakor nisem mogel priti do besede, razpravljali pa so tako, da niso poslušali drugih, sem »izgubil živce« in zapustil sejo. To je bila napaka, ker s tem omogočiš drugim, da gonijo svoje, ne da bi slišali nasprot-
Stavke, ki so se začele v Mariboru, so imele vsa znamenja nezadovoljstva delavcev kot pred dvema letoma. Razmere v Mariboru pa so se medtem še poslabšale: vrsta stečajev, neredno izplačevanje osebnih dohodkov, že več kot šest tisoč nezaposlenih, napovedana preobrazba mariborskega gospodarstva zvečine temelji na odpuščanju delavcev. O tem smo se pogovarjali s Francijem Štelcerjem, predsednikom občinskega sindikalnega sveta.
Težave z oblikovanjem mestne vlade
-	Politični dogodki so v zadnjih nekaj mesecih potisnili ob stran vsakdanje gospodarske težave, ki izčrpavajo delavce.
»Da, v Mariboru se je novi sistem res največ ukvarjal sam s sabo. Dolgo nismo prišli do vlade, dolgo so se oblikovali občinski organi, še danes nimamo enega podpredsednika mestne skupščine. Težave so nastajale zato, ker dolgo časa ni nihče hotel na svetlo s svojim predlogom.«
-	Mogoče je še prezgodaj, toda vendarle, kakšni odnosi z novo vlado se obetajo sindikatu?
»Verjetno je govoriti o tem res še prezgodaj, vendarle pa ocenjujemo, da so stvari obetavne. S predsednikom izvršnega sveta sem se sestal tri dni po njegovi izvolitvi. Torej v času, ko še ni imel niti svoje skupine, ko ni,vedel, kje se ga drži glava* in vendar sva v tistem kratkem pogovoru izmenjala poglede na vse najpoglavitnejše probleme, ki pestijo delavce.«
— V zboru združenega dela prejšnje vlade so delegati sprejeli vrsto pobud sindikata. Kako bo zdaj s tem?
»Preden odgovorim na to vprašanje, bi rad povedal še tole: obetavna spremepiba se kaže v tem, da naše pobude, predloge in zahteve zdaj strokovne službe takoj uvrščajo med gradivo delegatov, kar prej ni bila niti navada, kaj šele pravilo. Ta gradiva so enostavno obležala v predalih sekretariatov.
Za sejo, ki je bila v četrtek, so delegati dobili že naše predloge. Gre za analizo gospodarskega stanja in naše pobude za uresničitev sklepov zbora združenega dela prejšnje vlade. Takrat smo zahtevali moratorij za finančne stečaje. Kot vemo, je bil že termin takrat deležen mnogih razprav. Po našem mnenju gre ob splošni nelikvidnosti, ob srbski blokadi in medsebojni zadolženosti za to, da se likvidira vse gospodarstvo. Nismo pa proti tistim stečajem, ki dejansko predstavljajo konec nesposobnega podjetja. Takrat smo pretrgali verigo stečajev v Mariboru, nismo pa uspeli ustvariti razmer za preživetje preostalih.«
-	Ponudili ste devet zanimivih predlogov, ki segajo v srčiko naših težav.'
Da, strokovni delavci našega sindikata so skupaj z zunanjimi strokovnjaki prišli do teh spoznanj, ki jih ponujamo vladi v pomoč za premagovanje nakopičenih težav.«
Razmere v Mariboru mejijo na katastrofo
-	Stečaja Lileta, predvsem pa Marlesa, sta navrgla vrsto novih težav.
»Zgodilo se je to, na kar smo v sindikatu opozarjali. Namreč, da stečaj kot stečaj ni bavbav, če imaš na drugi strani nove programe, denar in za tem nova delovna mesta.
Zadeva z Liletom je kon-
čana in sindikat ne more več posegati vmes. V Marlesu pa se vsa stvar vrti v krogu naše nedorečene zakonodaje, ki ni pripravljena za tržno gospodarstvo. Kaže, da bodo spremembe obstoječe zakonodaje zdaj hitreje postavljale stvari na svoja mesta. S tem pa med drugim odpravila tudi naš strah, da bi delavci Marlesa, ki svoje odpravnine vlagajo v nova podjetja Marlesa, ostali spet brez vsega...
-	Tudi v Mariboru se hitro povečuje število nezaposlenih.
»Gospodarske razmere v Mariboru mejijo na katastrofo. Ne samo da se število nezaposlenih hitro povečuje in je že preseglo šest tisoč tistih, ki iščejo delo, vse več je delavcev, ki morajo na prisilne dopuste in čakati na delo s 60-odstotnimi osebnimi dohodki!«
-	Če k temu dodamo še neredna izplačila osebnih dohodkov, je delavčevo nezadovoljstvo razumljivo.
»Zato tudi predlagamo vrsto sprememb, da bi v proračunskem sistemu omogočili drugačen pretok denarja in dajatev. Že to, da so zamude pri izplačilih osebnih dohodkov praviloma samo v proizvodnji, v družbenih dejavnostih pa ne, dovolj zgovorno priča, da sta pretok in razdelitev denarja nestvarna.«
-	V Mariboru ste se na sindikatih lotili tudi vprašanja tistih delavcev, ki zaradi stečaja ostajajo na cesti dve, tri leta pred upokojitvijo.
»Da, gre za dokup delovne dobe. Ugotovili smo, da so nekateri delavci po stečajih ostali na cesti, čeprav so desetletja pridno delali in zdaj nenadoma ni nikogar, ki bi tem delavcem dokupil manjkajoče leto, dve ali tri, da bi jim omogočili dostojno upokojitev. Predlagamo, da bi ta sredstva črpali iz pokojnin-sko-invalidskega sklada in iz sklada skupnosti za zaposlovanje.
Žal niti v Sloveniji nimamo nobenega mehanizma, ki bi te probleme reševal. Vse, kar je novega, še ni ničesar prispevalo k ustvarjanju novega družbenega proizvoda, temveč temelji le na prerazporejanju sredstev. To pa vodi k še večjemu razslojevanju, tako da so eni že daleč v Evropi, drugi pa'blizu Etiopije!«
-	Kaj zahtevate?
»Oblast naj pove, kateri je
tisti zagotovljeni znesek, ki bo delavcu omogočil dostojno preživetje; 1.800 dinarjev to prav gotovo ni. Samo zanimivost: poklicali smo SDK v Beograd in povprašali, kolikšen je ta znesek v beograjskih občinah. In glejte, tam znaša 2.532,60 dinarjev! Po moje je v Srbiji le malo občin, kjer bi zagotavljali le 1800 dinarjev, kot je to v Sloveniji!«
Tudi v Svobodnih sindikatih bob ni bob
-	Zanimivo je, da nekatere vaše pobude niso naletele na razumevanje v Svobodnih sindikatih.
»Mislite tiste o organiziranosti slovenskih sindikatov ali
o vprašanjih, o katerih sva doslej govorila?
Glede našega gospodarstva in razmer so pogledi in ugotovitve skoraj identični, saj se kriza v Mariboru v ničemer ne razlikuje od težav v Celju, na Ravnah ali v Kopru.
Glede sindikalnega dela pa je po moje osnovni problem v tem, da se še vedno ukvarjamo s formalnostmi, namesto da bi rekli bobu bob.«
-	Ste lahko konkretnejši?
»S ponovnim včlanjevanjem smo prišli do manj članov in s tem tudi do manj denarja. Delamo pa elaborate, pripravljamo akte, sprejemamo začasne sklepe in govorimo o tem, kam bomo dali denar - ki ga nimamo.
Pripravili smo osnutek organiziranosti in delovanja območnega sindikata ter spremembo statuta, in če bo to sprejeto na odborih dejavnosti, na občinskem svetu in občinskih svetih Podravja, bomo delovali po novem: na območju Podravja bo območni sindikat, po občinskih svetih občinski odbori dejavnosti in sveti, profesionalec pa bo le sekretar ali sekretarji območnih dejavnosti in strokovni delavci. To pomeni racionalizacijo in zaposlitev komaj desetih ljudi.«
-	V čem se torej razhajate?
»Pri načinu financiranja. V sklepu o financiranju, ki ga je, drugačnega, kot je bil predložen, sprejel republiški svet, gre za ponovno zahtevo, da se ves denar iz članarin steka v Dalmatinovo. To, da se ves denar spet zbira v Ljubljani, to sploh ni sporno, ni bistveno. Če bi bila seveda sorazmerja pri financiranju jasna in seveda, če organiziranost strokovnih služb v Dal-
matinovi ne bi bila ena sama neznanka. Mi hočemo vedeti le, koliko bodo stali ta delovna skupnost in tamkajšnje strokovne službe. Hočemo torej čisti račun.«
- Po številu novih članov sodeč se to število na vašem območju giblje okrog 60.000, s financiranjem sindikata v Mariboru torej ne bi imeli težav?
»Ne, vendar ponavljam, da se ne moremo dokopati do podatkov o organiziranosti in delovanju ter financiranju v Dalmatinovi. To je žarišče nepotrebnih razprav in očitkov.«
ste
»izgubijo živce«. Nedavno ste demonstrativno zapustili sejo...
»Danes mi je žal in priznam, da sem naredil napako. Zadnjih štirinajst dni kritičnih razmer v Mariboru je prispevalo svoje, da sem tako reagi-
Spadate med tiste aktivi-sindikata, ki redkokdaj
nih argumentov. Gre namreč za zdaj že za ponavljajoče primere, da smo nekateri že praviloma pri svojih pobudah in predlogih preglasovani.
Preglasovanje je najdemo-kratičnejša oblika razprave, če so razpravljalci enakovredni, če imajo enakovredne argumente in če služi napredku. V nekaterih primerih pa odločanje v Dalmatinovi s preglasovanjem ne vodi k naprednejšemu delovanju slovenskih sindikatov.«
Očitek pogajalcem za kolektivno pogodbo
- V čem je spor?
»Sploh ne gre za spor s predsednikom Mihom Ravnikom, kot to nekateri poskušajo prikazati javnosti in tudi tako slabiti moč in enotnost svobodnega sindikata.
»Živce« sem izgubil, ker so na naše pripombe, ki smo jih v Mariboru pripravili na ko-
V družbenih in državnih organih je preveč delavcev
Znanje naj nadomesti
številčnost
Slavko Kovačič
Delavci družbenih in državnih organov so se med zadnjimi in čino sprejeli sklep, da se bomo zelo pozno odločili, da bodo v razmerah sindikalnega plura- zaradi varstva svojih pravic in lizma obnovili svoj sindikat, sklicali skupščino in izvolili svoje interesov priključili Zvezi organe, ki naj bi jih vodili naslednja štiri leta. Tako smo se svobodnih sindikatov Slove-o nedavni skupščini sindikata delavcev v družbenih in državnih nije.« organih, ki je bila 14. junija v Ljubljani, in o težavah, ki pestijo	.
to dejavnost, pogovarjali z začasnim sekretarjem sindikata de- . - "°bko je elanov vašega javnosti Slavkom Kovačičem.	sindikata in kdo so?
»Za zdaj je v sindkat dejavnosti in Zvezo svobodnih sin-
— Skupščino vam je po nekaterih zapletih in odlogih le uspelo izpeljati. Zakaj ste toliko časa odlašali z njo?
»Več razlogov je za zamudo. Po eni strani smo čakali na prenovitveni kongres nekdanje Zveze sindikatov Slovenije, ki je bil aprila letos, in na njegove sklepe ter statut, na podlagi katerega bi lahko začeli sprejemati nove člane v sindikat. Po drugi strani pa so nas ovirala tudi nesoglasja znotraj sindikata, kar se je pokazalo tudi na skupščini.«
- Kako pa se kažejo ta nesoglasja?
»Tako kot drugod. Predvsem Obalni predstavniki sindikata pa tudi ljubljanski so se zavzemali za to, da bi naš sindikat deloval povsem samostojno, ne da bi se pri tem povezali s katero koli zvezo. Upajo namreč, da bodo samostojni, a žal, tudi maloštevilni, uspeli zagotoviti delavcem enake pravice kot množič-nejša Zveza. Tako pa ne mislijo vsi, zato smo z veliko ve-
dikatov Slovenije vpisanih 5240 članov, kar pa je zelo malo. V naši dejavnosti je namreč zaposlenih več kot 28.000 delavcev, kar pomeni, da se jih je do zdaj včlanila le slaba petina. Upam, da se bo po skupščini število včfanjenih povečalo.
V naš sindikat pa so včlanjeni delavci iz družbenih in državnih organov, pravosodja, zvez in strank, gospodarske zbornice, skupščinskih organov, krajevnih skupnosti, različnih društev in drugi.«
lektivno pogodbo, gledali kot na nekaj nepomembnega, ki bogu krade čas in državi ali sindikatu denar. Ko je neka tovarišica postavila celo vprašanje legitimnosti našega sindikata, se ni nihče odzval, meni pa predsednik ni hotel dati besede! Torej naj bi bili sklepi naših občinskih svetov brez vrednosti, kaj šele, da bi jih kdo upošteval...«
-	Govorila sva o kolektivni pogodbi...
»Kolektivno pogodbo smo mi v Mariboru vzeli zelo resno. Takšna kot je, za nas v celoti ni sprejemljiva. Naša osnovna pripomba in zamera gre na račun cene dela. Poskušali smo razložiti, da s kolektivno pogodbo odstopamo od že pridobljenih pravic, ki smo si jih izborili s sindikalno listo, ne samo v Mariboru, tudi v Sloveniji je bila sindikalna lista in zahteva po najnižjem osebnem dohodku uveljavljena v večini podjetij. Izračun v kolektivni pogodbi pa je precej nižji od pričakovanega.
Mislimo, da bi z višjo postavko tudi pritiskali na vlado, da bi resneje obravnavala položaj posameznih panog in gospodarstva nasploh.«
-	Pogajalci so bili pritisnjeni tudi časovno in z Markovičevimi ukrepi.
»Vse to je res, čeprav so se razmere nekoliko že spremenile.
Pred dnevi je bilo v Mariboru srečanje sindikalnih aktivistov petnajstih jugoslovanskih mest. Pogovarjali so se tudi o naši kolektivni pogodbi. In glejte, na srečanju so se strinjali, da je v pogodbi zajamčen najnižji osebni dohodek prenizek. Kolegi so namreč menili takole: »Če ste v Sloveniji uspeli doseči le toliko, s čim bi nas odpravili šele doma...« Na našo nesrečo smo bili Slovenci prvi, ki smo ugriznili v to kislo jabolko, kot že tolikokrat doslej, zato dvomi ostajajo. Torej ne gre za spor, temveč za različna mnenja. Različnost pa vodi vsepovsod k napredku. Tudi pri nas. V to sem trdno prepričan.«
Janez Sever
-	Kateri so glavni sklepi skupščine?
»Skupščina je bila zelo burna. Veliko je bilo prerekanj o tem, ali sploh pripeljati skupščino do konca ali pa jo preložiti na kasnejši čas. Zato smo sprejeli le začasen statut sindikata dejavnosti, ki naj bi ga čez poletje poskušali spremeniti in dopolniti s predlogi. Kljub temu pa že ta statut omogoča posameznim dejavnostim sindikata, da se samostojno organizirajo in tako tudi delujejo. Zato vabim vse tiste sindikate, ki bi se želeli vključiti in skupaj z nami uveljavljati svoje interese, naj se nam pridružijo.
Na skupščini smo izvolili tudi republiški odbor, ki naj bi dodelal in končno sprejel statut sindikata. Pri tem bi omenil nezainteresiranost in neresen odnos članov republiškega odbora do 1. seje tega odbora. Že na prvi seji smo bili nesklepčni, "saj se večina delegatov ni odzvala vabilu. Tako tudi nismo mogli izvoliti izvršilnega odbora. Na srečo smo izvolili vsaj sekretarja, in sicer mene, ki bom moral pripravljati in voditi sestanke odbora do oktobra, ko naj bi tudi dokončno izvolili še predsednika in preostala telesa.«
-	Katere težave pa najbolj tarejo ta sindikat?
»Veliko bitko bijemo in jo bomo verjetno še za zagotavljanje normalnih delavnih
Nadaljevanje na naslednji strani
Zakon o plačah - ponovno administrativno urejanje
Se bolj zategnite pas,
ukazuje Markovič
Pričakovanja, da se bomo poslovili od administrativnega urejanja plač, se niso uresničila, celo nasprotno. Še bomo pisali obrazce, vrstili se bodo seminarji, plačevali bomo visoke kotizacije za seminarje (prav gotovo bo veliko neproduktivnih stroškov), delavec, na katerega vsi prisegamo, pa bo stiskal pas, da bi preživel mesec. Moti nas ugotovitev ZIS, da še ni kolektivnih pogodb in da jih ne bo niti v prihodnjem letu. Od kod so te informacije, ne vemo, čeprav smo za to področje porabili ogromno truda, znanja, in so delavci upravičeno pričakovali stabilnejše odnose na področju plač.
Menimo, da je zakon o plačah (Uradni list SFRJ št. 37/ 90) sprejet predvsem zato, da bi začeli lastninsko reformo, ki bo dolgotrajna in bo z minimalnimi deleži delavskih delnic privedla delavce v partnerski položaj pri upravljanju z družbeno lastnino. Tu ni mogoče odreči spretnosti ZIS. Vendar je glavna napaka, da je pozabil na obljube, da realni osebni dohodki letos ne bodo padli. V štirih mesecih letošnjega leta so realni osebni dohodki v Slovenijie glede na lansko leto za 32,8 % nižji in se kaže težnja po nadaljnjem padanju le-teh. Ne moremo mimo dejstva, da je na področju plač veliko anarhije, ki pa jo zakon celo legalizira. Vsi podatki kažejo, da je glavno breme reforme na ramenih delavcev. Proračunsko in splošno porabo le omenjajo, čeprav je jasno, da take drage države, od občine do federacije, gospodarstvo in delavci ne morejo prenesti. Zakon je v nasprotju s tržno logiko, saj administrativno omejuje maso osebnih dohodkov. Trg in kolektivne pogodbe pa ne vzdržijo administrativnih omeji-
tev, plače torej lahko omejujejo le dosežki na trgu.
Zakon, ki smo ga prej omenili, velja za vse pravne osebe, ki imajo v nominiranem kapitalu nad 50 % družbenega (torej ne velja za zasebni sektor, za zasebna in mešana podjetja, v katerih delež družbenih sredstev ne presega 50 % nominiranega kapitala). Zakon določa, da pravne osebe, ki so registrirane v dejavnostih od 01 do 11 in od 12 do 14,
izplačujejo mesečne čiste osebne dohodke skladno s splošnim aktom, kolektivno pogodbo in sprejetim zakonom. Zakon je torej okvir vseh izplačil.
Gospodarstvo in pravne osebe iz negospodarstva, registrirane kot podjetje, pri izplačilu mesečnih osebnih dohodkov izpolnjuje obrazec LD-1.
Izplačilo se ugotovi takole:
Upošteva se bruto osebni dohodek v masi in iz tega ugotovi čisti mesečni osebni dohodek na delavca. Torej je zvezni zakon bolj naklonjen delavcu od predloga republiške zakonodaje. Po zvezni zakonodaji razbremenitve bruto osebnih dohodkov povečuje čisti osebni dohodek, po republiškem predlogu pa ne. Povprečni neto osebni dohodek po splošnem aktu se primerja s povprečnim čistim osebnim dohodkom za čas december-maj ter ugotovi povečanje in znesek povečanja. S primerjavo čistega osebnega dohodka v podjetju in gospodarstvu Slovenije za čas decem-ber-maj se ugotovi razmerje. Če je indeks čistega osebnega dohodka gospodarstva republike do 90, se vso razliko osebnega dohodka izplačuje normalno, če je indeks nad 90 in 110, se od mase za povečanje osebnih dohodkov ob-
vezno nameni 25% za delavske delnice, in če je indeks nad 110, se obvezno nameni 50% za delavske delnice. Razlika med obračunanimi čistimi osebnimi dohodki in obveznimi delnicami se delavcem izplača vsak mesec. Delnice se izdajajo v breme nematerialnih stroškov v bruto znesku, če pa se izdvojijo obveznice, potem so te v neto znesku na ime delavca in z rokom izplačila najmanj po enem letu. Do dospetja izplačil delnic ali obveznic bo veliko dela na vknjižbah, po dospetju izplačil pa se resnično odpre več problemov ne le knjižnih, temveč vsebinskih. Za pravne osebe v enotni klasifikaciji od 12 do 14 (z izjemo tistih pravnih seb, ki so registrirane kot podjetja in predlagajo obrazec LD-1) ter elektrogospodarstvo, proizvodnja nafte in plina, proizvodnja naftnih derivatov, cevovodni transport, PTT storitve, zunanja trgovina, bančništvo, zavarovanje premoženja in oseb, pa dejansko usklajuje osebne dohodke z gospodarstvom. Te organizacije prilagajajo obrazec LD-2 in sicer z ugotavljanjem čistih osebnih dohodkov (tu ni bruto osebni dohodek) v lastni organizaciji na čas december-maj. To se povečuje za količnik rasti osebnih dohodkov z gospodarstvom, ki ga objavi Zvezm zavod za statistiko. Praktično to pomeni najmanj enomesečno zamudo pri ugotavljanju rasti osebnih dohodkov z gospodarstvom republike.
Postopek za ugotavljanje delavskih delnic ali obveznic je enak postopku, ki smo ga opisali.
Za organizacije, za katere pri izplačilu osebnih dohodkov velja zakon (v Republiki Sloveniji to velja za delavce v državni upravi) se za čiste
Nadaljevanje s prejšnje strani
razmer delavcem, ki so zaposleni v zveznih organih. Ti namreč prejemajo osebni dohodek, na podlagi jugoslovanskega povprečja v gospodarstvu, ki pa je zelo nizko. Poleg tega so stroški bivanja v Sloveniji veliko višji kot drugod, zato je takšno dodeljevanje osebnega dohodka neprimerno. Sindikat tudi zahteva, da se vsem zagotovi vse tisto, kar določa sindikalna lista. Ta nesorazmerja še najbolj občutijo cariniki, ki kljub nemogočim delovnim razmeram in čedalje večjemu obsegu dela dobivajo nenormalno nizke osebne dohodke, ki zaradi zamrznitve zaostajajo celo 150 odstotkov za povprečjem v gospodarstvu. Na to in še na mnoge druge pomanjkljivosti so carinski delavci Slovenije v svojem pismu opozorili predsednika zveznega izvršnega sveta Anteja Markoviča. Podoben položaj pa je, kot sem že omenil, tudi v drugih službah zveznih organov.«
-	Kako pa sodelujete z različnimi neodvisnimi sindikati, ki nastajajo v vaši dejavnosti? Pred dnevi so namreč ustanovili Policijski sindikat, podobne želje pa izražajo tudi delavci v pravosodju, na GZ in drugod.
»Priznati moram, da sem tak razvoj dogodkov tudi pričakoval. Zato smo v sindikatu dejavnosti pripravljeni delovati tako, da bodo lahko vsi poklicni sindikati uveljavili svoje interese. Mi, ki delamo v sindikatih, pa si želimo, da bi skupno nastopali pred delodajalci, saj bi lahko le tako tudi kaj dosegli.
Pogovori s policijskim sindikatom že potekajo. Sicer pa je prišlo tudi tu do nekaterih nejasnosti, ker se je 580 delavcev UNZ v Mariboru včlanilo v Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije, delovati pa želijo po navodilih panožnega sindikata. Upam, da bo to pripomoglo k iskanju skupnih točk v našem delovanju.«
-	Vse gospodarstvo se
otepa s presežki delavcev. Verjetno je podobno tudi v tej dejavnosti, ki jo ljudje velikokrat enačijo z birokracijo in nepotrebnim?
»Seveda so presežki delovne sile tudi v naši dejavnosti. Po grobih ocenah naj bi bilo kar 30 odstotkov delavcev preveč. To je velika številka in reševanje tega vprašanja bo vzelo veliko časa in živcev. Prav lahko se zgodi, da nas bodo z nenačrtovanim dokupom let in odpuščanjem zapustili ravno tisti, ki jih najbolj potrebujemo. To pa so izvedenci, ki imajo bogate izkušnje s tem delom in bi nam lahko še koristili. Sindikat zato zahteva program za reševanja presežkov in sprotna obvestila o izpolnjevanju tega programa. Prav tako zahtevamo človeški odnos do delavcev, ki so le opravljali naloge. Odpuščanje delavcev v stranki ZKS-Stranki demokratične prenove in bivše SZDL je primer, kako ne bi smeli reševati tega vprašanja.«
Svobodni Sindikati W Slovenije
osebne dohodke za čas decem-ber-maj upošteva odstotek rasti v gospodarstvu. Ni delnic in ne obveznic. Dinarsko usklajevanje po trimesečjih pa poteka v enakih odstotkih, ki jih določi ustrezni organ.
Podjetja, ki so skladno s 23. členom zakona o finančnem poslovanju imela izgubo in jo niso pokrila ter v tekočem poslovanju (I.-III. ali I.-VI.) ni dosegla večjega dobička od nepokrite izgube, izplačujejo osebne dohodke v višini 90 % mase ali osebnega dohodka na delavca, izplačanega v času od decembra do maja.
Za junij ni parametrov, zato so izplačila osebnih dohodkov dovoljena v višini izplačil v maju. Tudi skupna poraba je omejena. Za višino izplačanega osebnega dohodka za čas od decembra do maja to pomeni, da se bo neposredna
skupna poraba povečala za okoli 50 % na doslej veljavni limit 2.996,00 dinarjev. Izvzete so nagrade ob upokojitvi in socialne pomoči. Prepovedano pa je dajanje dotacij z vračilom ali brez vračila sindikatu.
Bega pa nas, da neposredno skupno porabo (NSP) za delavca, temelji izplačilo skupne porabe po pravilniku za zadnje trimesečje gospodarstva republike, kar je enako kot pri nas v sindikalni listi in za delavca ugodneje. Kaj bomo uporabljali - zakon ali pravilnik? Smo za pravilnik, ker je za delavca ugodnejši.
Prehrana je omejena na četrtino povprečnega osebnega dohodka gospodarstva republike v preteklih treh mesecih. Ta znesek glede na omejitve plač preseneča. Pri nas je re-
gres za prehrano 62,5% naj-nižjega zajamčenega osebnega dohodka, ki ga po ocenah dobiva okoli 10% delavcev. Računi gor ali dol: za te delavce vedno zmanjka vsaj za en dnevni obrok, da o drugih stroških, ki jih delavec za preživetje nujno potrebuje, ne govorimo. Za sindikate je le ena pot. Uveljaviti kolektivne pogodbe (o tem je že bil objavljen zakon v Poročevalcu zadnje prilogi številki Delavske enotnosti), uveljaviti ceno delovne sile ter plačo za človeka dostojno življenje in zavreči kakršno koli administrativno urejanje plač. Vse ugodnosti delnic, ki jih ni moč zanikati ali ovreči, se izgubijo ob dejstvu, da z nizkimi plačami delavec preživeti ne more ali pa se zelo težko preživijo.
Brane Mišu
Pokojnine med potrebami in možnostmi
Med upokojenci se plazi strah
Ali bo opešano in klecajoče slovensko gospodarstvo zdaj načelo tudi pokojnine? Med upokojenci se plazi strah, ki ga vsa dozdajšnja zagotovila vlade niso mogla pregnati. Vlada sicer po eni strani zagotavlja upokojencem, da se jim ni treba bati, da bi kdajkoli prišlo do težav pri izplačevanju pokojnin, toda po drugi strani s predlogi za razbremenitev gospodarstva skorajdt zahteva predvidene presežke tudi od pokojninskega zavarovanja.
Kot namreč računajo, bi Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije lahko sklenila letošnje leto s 637 milijoni dinarjev presežka, seveda če se v drugi polovici leta ne bi bistveno spremenila osnovna vira prihodkov skupnosti (to so prihodki od prispevkov iz bruto osebnih dohodkov in pa prispevki od dobička). Predvideni presežek - če bo do njega sploh prišlo, glede na neredna plačila delovnih organizacij - bo po novem porabilo gospodarstvo. Po vodi pa so splavale predvolilne obljube, da bi kazalo ustanoviti re-
zervni sklad za pokojnine - za kaj takšnega bi bil kajpak potreben začetni kapital.
Kaj je mislil Markovič
Še bolj pa so upokojenci zaskrbljeni, da bi utegnilo priti do zmanjševanja oziroma drugačnega usklajevanja pokojnin, kot so ga bili navajeni do zdaj. Ta bojazen se je povečala po zadnjem govoru zveznega premiera Anteja Markoviča, ki je v zvezni skupščini okrcal tudi pokojnine, češ da so precej pripomogle k visoki javni porabi. Po njegovih besedah se stroški pokojninskega in
invalidskega zavarovanja kol delež v družbenem proizvodu nenehno povečujejo. ZIS zate predlaga, naj bi pokojnine in invalidnine usklajevali s povprečno rastjo osebnih dohodkov vsakih šest mesecev, potem pa naj bi izpeljali tudi nujno usklajevanje rasti privi-ligiranih pokojnin.
Na slovenski skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja so nam rekli, da na temelju Markovičevega govora še ni mogoče natanko napovedati, kaj vlada dejansko misli: ali naj bi po novem predlagali le zamudo pri izplačevanju pokojnin ali pa gre
- S tem smo se dotaknili tudi že načrtov sindikata dejavnosti. Kakšni so in kdaj lahko pričakujemo njihovo izpolnjevanje?
■ »Načrtov v bistvu nimamo veliko, ker nam tega čas ne dopušča. Želeli bi spremeniti Zakon o delavcih v državni upravi, ki zdaj odloča o višini osebnih dohodkov in ga nadomestiti s panožno kolektivno pogodbo. Zakonu očitamo, da določa osebne dohodke na podlagi povprečja v gospodarstvu in torej osebni dohodek ni odvisen od dela zaposlenega.
Na prvi seji republiškega odbora smo sprejeli sklep o prepovedi prodaje sindikal-
nega premoženja in pozvali člane, naj redno plačujejo članarino, saj drugače sindikat ne bo mogel opravljati svoje naloge. Da bi olajšali zbiranje članarine, naj bi septembra odprli svoj žiro račun, do takrat pa naj članarino nakazujejo na zbirni žiro račun Zveze svobodnih sindikatov Slovenije.«
- In kaj pričakujete od sodelovanja z ZSSS?
»Od Zveze svobodnih sindikatov pričakujem, da bo delovala v interesu posameznih sindikalnih dejavnosti. Zato bi bilo potrebno čimprej določiti skupne naloge po željah večine članstva in dodelati načine medsebojnega sodelovanja. Če bo do tega prišlo, bo Zveza s tem uresničila moja pričakovanja in želje, da bi vedno delovala v prid svojega
Robert Peklaj
članstva.«
Bodo stranke dobile sindikalne pisarne!?
Nova oblast sprejema zakone in druge akte po hitrem postopku in brez vnaprejšnjih napovedi pa tudi z veljavnostjo za nazaj, kot piše v predlogu Zakona o prenosu nepremičnin bivših družbenopolitičnih organizacij med sredstva družbenopolitičnih skupnosti. Predlog tega zakona je slovenska vlada sprejela na seji, 28. 6. 1990. O njem bo skupščina razpravlja-lala in glasovala 18. 7., veljal pa naj bi od datuma sprejetja ustavnih dopolnil republike Slovenije št. 91 do 95. S temi ustavnimi dopolnili je bil tik pred volitvami določen položaj političnih organizacij, vlada pa jim želi s tem zakonom ustvariti enakopravne možnosti za delo.
Glavni smisel zakona je razla-
tudi za »striženje« pokojnin oziroma za tako imenovano izplačevanje pokojnin le za naprej, ne pa več za nazaj, kot je veljalo do zdaj.
Če bi namreč to počeli v polletnih presledkih, ne bi bilo nobenega poračuna za nazaj, ampak bi se pokojnine povečevale le za naprej. Tako bi prihranili nekaj denarja. Do konca redakcije nam še ni uspelo izvedeti, kako si zvezna vlada dejansko predstavlja izplačevanje pokojnin po novem. »Nisem posvečen v državne skrivnosti, zato ne vem, kaj se pripravlja v zveznih organih. Slišati pa je bilo s strani predstavnikov zvezne vlade, da so pokojnine dosegle takšno raven, ki je vprašljiva glede na ekonomske zmožnosti in težave, ki so v gospodarstvu,« pravi Jože Kuhelj, svetovalec v republiški skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Ali so pokojnine res previsoke? »Pokojnine so odraz veljavnih predpisov, ki določajo, da pač jemljemo kot osnovo za njihovo odmero dohodke, dosežene praviloma v zaporednih desetih letih, ki pa se v nasprotju s preteklimi leti od 1. januarja poračunavajo na vrednost zadnjega leta dela,« pojasnjuje Jože Kuhelj. Pri tem načinu izračunavanja je šlo v bistvu za postopen prehod, ki je tekel štiri leta, na tej osnovi pa so se pokojnine dodatno povečevale.
Obvezna uskladitev s plačami
Če upoštevamo še druge zakonske obveznosti - denimo tisto, da se pokojnine obvezno usklajujejo glede na rast osebnih dohodkov vseh zaposlenih delavcev - dobimo tisto raven pokojnin, ki je zdaj kamen spotike, češ da je previsoka. Vendar pa je bila takšna raven pokojnin predvidena že leta 1983, ko je bil sprejet veljavni zvezni zakon, s tem da je bila njegova polna uresničitev odložena na poznejše obdobje. Sprotno usklajevanje pokojnin se je začelo v letu 1986: to pomeni, da pokojnine v celoti sledijo rasti povprečnih osebnih dohodkov v posameznem koledarskem letu.
Potem ko so na začetku novega leta znani podatki o rasti osebnih dohodkov v minulem letu, se obračuna tudi razlika za vse preteklo leto. S to določbo je prišlo do sprememb v ravni pokojnin v razmerju do osebnih dohodkov. Piko na i pa je postavilo še drugačno določanje pokojninske osnove, ki se je začelo leta 1987. Že tedaj so v strokovnih krogih tudi napovedovali, da se bo z uresničitvijo teh dveh do-
Svobodni Sindikati Slovenije
stitev ali nacionalizacija premoženja nekdanjih uradnih in v ustavi zapisanih družbenopolitičnih organizacij. Gre za ZKS, katere pravni naslednik je ZKS - SDP, SZDL, ki jo je nasledila Socialistična stranka Slovenije, ZSMS, ki se je spremenila v ZSMS-liberalno stranko, za Zvezo sindikatov Slovenije, ki je zdaj Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, in za ZZB NOV, ki še naprej uporablja staro ime. Premoženje nekdanje DPO po zakonu takoj prevzame družbenopolitične skupnosti, to je republika, mesto ali občine. Podlaga za revolucionarno spremembo lastninske in uporabne pravice zakonitih pravnih naslednic nekdanjih DPO je odločba pristojnega upravnega
organa, ki jo predlaga javni pravobranilec in pri tem upošteva vpise v zemljiško knjigo.
Dvomesečna zgodovina zasedanj skupščine republike Slovenije kaže, da bo ta zakon kljub neskladnosti z ustavo in številnimi zakoni sprejet z večino glasov, saj bodo delegati Demosa s sprejetjem zakona glasovali v korist svojih novih političnih strank'in v škodo nekdanjih DPO. Lahko pričakujemo, da bo tudi sprejem tega zakona pokazal moč in notranjo trdnost Demosa.
Kljub temu da od protestov in strokovnih opozoril ni nobene koristi, je zaradi resnice, ki verjetno ne bo čakala 45 let, treba povedati, da spada ta zakon v sklop izgradnje in utrditve Demosove
ločil višina pokojnin dvignila glede na OD na raven, ki jo poznamo danes. To pomeni, da ne gre za presenečenje.
In kakšne so dejansko primerjave pokojnin z osebnimi dohodki v naši republiki? Skupnost za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije ima podatke o gibanju osebnih dohodkov v primerjavi s pokojninami za prve štiri mesece, medtem ko so podatki za pokojnine na voljo vse do junija. Povpečna starostna pokojnina je bila v štirih mesecih letos 90,7 odstotka povprečnega osebnega dohodka, invalidska 74,8, družinska 65,1 odstotka. Povprečje yseh pokojnin pa je bilo 81,3 odstotka osebnega dohodka.
Po uradnih statističnih podatkih je bil povprečni osebni dohodek v naši republiki v prvih štirih mesecih letos 4.736 dinarjev, povprečna starostna pokojnina pa 4.297 dinarjev. V javnosti pa omenjajo tudi podatek, da je pokojnina 118 odstotkov povprečnega osebnega dohodka, kar pomeni, da je za 18 odstotkov višja od povprečne plače. Toda ta podatek velja le za del upokojencev: to so povprečne starostne pokojnine moških s pokojninsko dobo, ki je enaka ali daljša od polne pokojninske dobe, to je 40 ali več let.
Le 19 odstotkov več kot 5.453 dinarjev
Seveda pri vsem tem bode v oči dejstvo, da je veliko takšnih delavcev, ki od 1. aprila naprej prejemajo zajamčeni osebni dohodek v znesku 1.860 dinarjev, medtem ko je po nejnovejših podatkih najnižja pokojnina za polno pokojninsko dobo (juniju, z všteto razliko za dva meseca) kar 3.654 dinarjev. V takšnih primerih se kajpada bolj splača biti upokojenec kot pa polnih osem ur zaposlen delavec za strojem v kakšnem slabo stoječem podjetju.
S tem se ne mislimo postavljati na eno ali na drugo stran. Življenjske razmere, v katerih živimo, so tako bedne, da ne bi mogel nihče trditi, da mu gre posebno dobro. In tudi nehumano bi bilo, če bi se zatekli k načelu - če gre meni slabo, naj gre še drugemu. Nekaj je narobe z družbo, ki probleme enih rešuje na račun drugih.
Razmere na področju pokojnin v naši republiki so po šestih mesecih takšne: le 19 odstotkov upokojencev prejema pokojnine večje od 5.453 dinarjev, medtem ko jih večina, to je 81 odstotkov, prejema nižje zneske.
Dobra tretjina, to je kar 37,9 odstotka vseh upokojencev prejema na mesec do 3.319 dinarjev pokojnine. Seveda so skrajnosti tudi na drugi strani: naj višja pokojnina za
polno pokojninsko dobo, izplačana v juniju, je bila 17.319 dinarjev, najvišja izplačana pokojnina po posebnih predpisih pa 28.391 dinajev. Toda takšnih je le nekaj ducatov od vseh upokojencev, ki jih je bilo junija 349.000: največ med njimi je bilo starostnih, prek 191.000, sledijo jim invalidski upokojenci, 182.000, njim pa družinski, ki jih je 76.000.
Višina odvisna tudi od pokojninske dobe
Pokojnine pa ne uživajo le tisti upokojenci, ki jim je osnova za odmero pokojnine njihov osebni dohodek iz petih oziroma desetih let. Sem sodijo tudi upokojenci, ki prejemajo dokaj visoke pokojnine po posebnih predpisih: to so delavci na določenih dolžnostih v organih za notranje zadeve, španski borci, odlikovanci z redom narodnega heroja in nekateri drugi. V sistemu so vgrajeni tudi takšni mehanizmi, ki zagotavljajo, da so v določenih primerih pokojnine višje od tistih, ki bi jih dobili, če bi upoštevali zgolj osebne dohodke in pa način izračunavanja pokojninske osnove.
Gre za 70.000 upokojencev, ki prejemajo pokojnino, odmerjeno od najnižje pokojninske osnove. Višina pokojnine pa je odvisna tudi od pokojninske dobe. Vendar je med vsemi starostnimi upokojenci le 36 odstotkov takšnih, ki imajo za sabo polno pokojninsko dobo. V povprečju je med starostnimi upokojenci pokojninska doba dolga 31 let.
Ali so gospodarske razmere res že tako zelo slabe, da zahtevajo določene spremembe tudi na področju pokojninskega zavarovanja? To bo pokazal čas. Možni so predvsem ukrepi zunaj sistema pokojninskega zavarovanja, ki bi lahko občasno omejili bodisi razpolaganje s sredstvi bodisi uveljavljanje določil, a sistem se pri tem ne bi spreminjal. Zaradi negotovih gospodarskih razmer pa je ta hip ogrožen predvsem dotok prispevkov iz delovnih organizacij: dogaja se pač, da jih podjetja, ki zabredejo v težave, preprosto ne plačujejo več.
Težko je napovedati, ali se bo zvezna vlada zatekla k intervencijskim ukrepom ali ne. Še težje pa je napovedati, ali jih bomo v naši republiki na tem področju tudi upoštevali. V pravnem redu, kakršen je pri nas zavladal zdaj - ko včasih prisegamo na absolutno veljavnost republiških predpisov, v drugih primerih pa vendarle postavljamo v ospredje zvezne predpise - je mogoče dejansko vse. Še posebej zdaj, ko grozi gospodarstvu finančni zlom. Nekdo bo moral plačati - in zato se med upokojenci plazi strah...
Marija Frančeškin
protikomunistične, protisocialistične in tudi protijugoslovanske oblasti.
Prvi ugovor namenjen določbi v predlogu zakona, po kateri se leta uporablja za nazaj in se nepremičnine nekdanjih DPO zdaj razlastijo z veljavnostjo pol leta nazaj, od takrat, ko smo sprejeli zadnja ustavna dopolnila. Protestiram zaradi tega, ker v 3. členu zakona piše, da pritožba na odločbo ne zadrži njene izvršitve. Po dikciji zakona lahko pričakujemo, podobno kot v časih po NOB, da bodo lastniki premoženja in nosilci uporabnih pravic izseljeni in bodo šele potem lahko dokazovali svojo lastnino in pravico do njene uporabe.
Zakon govori o nepremičninah nasploh in ne pove, kaj vse se šteje mednje. Domnevamo lahko, da so mišljeni poslovni prostori nekda-
njih DPO, lahko pa tudi vsa zemljišča, počitniški objekti in celo stanovanja. Sindikat je nekatere svoje domove nasledil od predvojnih sindikalnih organizacij. Sindikat in Zveza komunistov Slovenije sta v celoti delali in gospodarili le s svojim denarjem, ki sta ga pridobivali s članarino. SZDL, ZSMS in ZZB NOV pa so v celoti živele od proračunskega denarja. Zakon, kot ga predlaga republiška vlada, pa vse pravne naslednice DPO postavlja v enak položaj in od njih v bistvu zahteva dokazovanje lastnine, ki mogoče ni vsa vpisana v zemljiške knjige. Ustavna dopolnila, s katerimi smo lansko jesen utrdili republiko Slovenijo, so dala sindikatom popolnoma samostojen položaj, ki ni odvisen ne od države in ne od političnih strank. Zakon, kot ga predlaga vlada, pa lahko razumemo kot ponoven poskus podr-
žavljanja sindikatov. Če se bo ZSSS upirala uveljavitvi zakona, so namreč že zdaj pripravljeni socialdemokratski oziroma Demosovi sindikati Neodvisnost (tako zatrjuje Jože Pučnk), ki kot plačilo za podporo vladi in Demosu pričakujejo vsaj del ali kar vse premoženje Svobodnih sindikatov Slovenije.
Sestavljale! zakona verjetno vedo, kaj hočejo in tudi poznajo tehnologijo pisanja zakonov v pravno urejenih družbah. Kot vse kaže, poznajo tudi lastnino DPO. Resnici na ljubo poudarimo, da je zakon naperjen zlasti proti tistim, ki premoženje res imajo. To pa so Svobodni sindikati Slovenije in stranka prenoviteljev.
Zdi se, da vlada s tem zakonom nadaljuje politično akcijo za zmanjšanje moči Svobodnih sindikatov Slovenije. Tomšič in njegovi sodelavci očitno še niso dovolj močni, da bi ustvarili alteran-tivne sindikate Slovenije in zato jitn je v svojo korist na pomoč priskočila republiška vlada.
Če slovenska vlada mora res z zakonom zagotoviti enake gmotne in druge možnosti strankam (tako piše v dopisu, ki ga je v skupščino poslal Lojze Peterle, piše tudi, da bo zakon tolmačil in branil ministre Rajko Pirnat, ki je menda njegov avtor), potem je nelogično, da ceno za to vladino namero plačujejo Svobodni sindikati Slovenije. Ni pa naključje, da slovenska sindikalna organizacija ne dobiva več vabil in gradiv za seje parlamenta in da do zdaj še ni dobila zakona, o katerem pišem, in ki krepko zajeda v njen družbeni status. V ustavnih dopolnilih, ki smo jih sprejeli jeseni 1989 pa piše, da so sindikati samostojni, ko gre za interese delavcev. Vladi očitno ne ustrezajo močni sindikati. Ljubši ji je sindikalni pluralizem, ki v bistvu pomeni politično razbitje delavstva. Iz vsebine zakona pa vidimo, da bodo celo stranke, ki vodijo proti-delavsko politiko, na račun razlastitve Svobodnih sindikatov Slovenije dobile možnosti za enakopravno delo v republiki Sloveniji.
Franček Kavčič
Muzealci hočejo čim več sindikalne avtonomije
Začasno so zraven
Zveza muzejev in slovensko društvo muzealcev sta pooblastila posebno delovno skupino in ji naložila, naj razmisli o sindikalnih zadevah muzealcev in predlaga najustreznejšo sindikalno organiziranost teh kulturnih ustanov. O razmišljanjih v skupini ter o njenih predlogih smo se pogovarjali z vodjo skupine, kustosom in vodjem oddelka za sodobno zgodovino pri Mestnem muzeju v Ljubljani Janezom Kosom.
Povedal nam je, da je skupina najprej pripravila posebno anketo, med člani o tem, kaj mislijo o sindikalni organiziranosti. Ponudili so jim variante: samostojno organiziranost, organiziranost skupaj z arhivi in spomeniškim varstvom (enotna povezanost delavcev varstva kulturne dediščine) ali pa kako drugače.
Kot je povedal Janez Kos, se je večina delavcev odločila za samostojno sindikalno organiziranost, torej samostojen sindikat muzealcev, manjši del pa za povezavo z drugimi, na področju kulturne dediščine. Skupina je v pogovorih z delavci v arhivih in spomeniškem varstvu preverila, ali razmišljajo podobno. Izkazalo se je, da arhivarji mislijo enako, v zavodih za varstvo kulturne dediščine pa se tudi nagibajo k temu, vendar s pogovori še niso tako daleč.
Na naslednjem sestanku delovne skupine so poskušali razmišljati spet od začetka, je povedal Janez Kos. Poskušali so ugotoviti, kaj bi pomenila samostojnost njihovega sindikalnega organiziranja. Ugotovili so, da so za to potrebne nekatere tehnične in gmotne možnosti, oni pa so za to prešibki. Očitno bi namreč moral eden od zavodov zagotoviti delavca, vprašanje bi bilo tudi, kako bi bilo s plačilom njegovega dela. Ti zadržki so jih pripravili k odločitvi, da so vsem svojim organizacijam predlagali, naj se začasno vključijo v sindikat delavcev v kulturi, s tem, da v pristopni izjavi spustijo oziroma prečrtajo sprejemanje statuta in vključevanje v zvezo svobodnih sindikatov. Torej se vključujejo samo v avtonomen sindikat delavcev v kul-
turi, na druge povezave pa ne pristajajo.
Kot je povedal Janez Kos, je to samo priporočilo delovne skupine, ki z ničemer ne zavezuje, tako se bosta vsak član in organizacija enako odločala povsem samostojno. Tudi delovna skupina si ni zaprla poti in namerava razmišljati še naprej. Kot je povedal Janez Kos, bodo nekakšen širši sindikat najbrž potrebovali, zagotoviti pa bi morali čim večjo samostojnost organiziranja, kjer bi se lahko pokazala specifika dela. Najbrž ni treba, da bi bila vsa organiziranost unificirana, navzgor pa bi se povezovali ob točno dogovorjenih programih in točno dogovorjenih akcijah ter zagotavljali solidarnost članstva.
Delovna skupina je tudi svetovala, naj se sindikalne organizacije s sindikatom delavcem v kulturi ne povezujejo prek občinskih organizacij, marveč neposredno z republiškim odborom sindikata delavcev v kulturi. Tudi članarino naj bi nakazovali neposredno. Za njihovo ustanovo je Janez Kos povedal - takih primerov pa je bilo več, da so članarino v zadnjem času zadrževali oziroma so jo dodelili kot pomoč delavcem z naj-nižjimi osebnimi dohodki. Zadrževanje članarine je pomenilo rezultat njihovega nezadovoljstva z republiškim sindikalnim vodstvom. Sprašujejo se namreč, zakaj v njem ni prišlo do korenitejših kadrovskih sprememb. Polovičarstvo gotovo škodi. No, nekaj tega je Kos pripisal dejstvu, da so kulturniki najbolj »sitni«. Vendar so ugotovili, da sil ne kaže drobiti, zato so člana svoje skupine pooblastili, da zastopa njihove inte-
rese v republiškem vodstvu sindikata kulture. Tu gre predvsem za njihove interese pri pripravi kolektivne pogodbe in organiziranosti. Poudarili pa so, da gre za začasen sklep, dokler se vsa sindikalna organiziranost ne bo razjasnila.
Da kljub vsemu sodelujejo z republiškim sindikatom delavcev v kulturi, jih je vodilo nekaj razlogov. Zadovoljni so z njegovo dokajšnjo avtonomnostjo, saj sami mislijo, da je tudi zanje nujna, edini pa so tudi nekaj konkretnega ponudili. To velja predvsem za osnutek kolektivne pogodbe. O njej so imeli dokaj dobro pripravljeno razpravo na mestni ravni in zdi se jim, da je kar pravšnja. Seveda imajo nanjo kar nekaj pripomb, zanima jih tudi, ali bo mogoče zagotoviti izhodiščno vrednost, vendar so z usmeritvijo zadovoljni in so v njem našli tudi svoje interese.
Janez Kos je ponovno poudaril, da je prepuščeno vsakemu posamezniku, da se sam odloči, kam se bo vključil. Tudi če se bodo člani odločili drugače, ne bodo prav nič jezni. Prepričan pa je, da se v sindikatu ne bodo šli nobene visoke politike, marveč bodo obravnavali in reševali specifična sindikalna vprašanja. Navzgor bodo nastopali enotno, zavedajo se nujnosti takšne organiziranosti, da se bodo lahko prav o vsem pogovorili in oblikovali stališča. Ne glede na tako ali drugačno organiziranost pa se bodo o skupnih problemih dogovarjali s kolegi za celotno področje varstva kulturne dediščine.
Janez Kos nam je tudi povedal, da so mestnemu sindikatu delavcev v kulturi sporočili, da sicer »ostajajo na zvezi«, članarine pa jim ne bodo odvajali. Ravnajo se po prepričanju, da ne bodo financirali tistega, kar je daleč od njihovih interesov.
Igor Žitnik
Slovenija se je prvič v zgodovini razglasila za suvereno dizavo
Delavska enotnost: Kaj je spodbudilo skupino šestinpetdesetih poslancev, v imenu katere ste dali pobudo za sprejem Deklaracije v slovenskem parlamentu?
Peršak: Pobuda temelji na usmeritvi, s katero so bolj ali manj vse slovenske stranke, nekatere bolj, druge manj izrazito šle na volitve. Ni bilo resne stranke na Slovenskem, ki ne bi začela svojih predvolilnih nastopov z obljubo, da se bo zavzemala za to, da si Slovenija zagotovi status suverene države, ne samo suverenega naroda, ampak suverene države. Res pa je, da so posamezne stranke Demosa od vsega začetka zagovarjale takšno usmeritev, druge pa šo se potlej temu pridruževale. Posamezne stranke so zagovarjale zahteve po suverenosti bolj brezpogojno, nekatere pa so dopuščale tudi morebitne dogovore v obliki tako imenovane asimetrične federacije, mehke federacije itn., češ, bomo videli, kakšni bodo pogoji. Že v marcu je Slovenska demokratična zveza, vsaj del te zveze, kateremu tudi sam pripadam, nastopila s pobudami za deklaracijo ali pa za sprejem ustavnega zakona, s katerim bi se Slovenija razglasila za neodvisno in državno suvereno republiko Aprila je s konkretnim predlogom prišla na dan današnja Liberalna stranka, tedaj še Slovenska obrtniška stranka, vendar takrat pobuda zaradi raznih razlogov ni dobila podpore. Tudi zato, ker je bila po eni strani zgolj načelna, če pa bi z njo tedaj skušali
Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije
Deklaracija o suverenosti države Republike Slovenije.
Skladno z voljo vseh političnih strank in poslanskih skupin, ki so zastopane v Skupščini Republike Slovenije, je Skupščina Republike Slovenije na skupni seji dne 2. julija 1990 sprejela in razglasila deklaracijo o suverenosti države Republike Slovenije.
1.	člen
Izhajajoč iz pravice slovenskega naroda do samoodločbe in v skladu z 10., 11., 72. in 92. amandmajem k ustavi Republike Slovenije, ter z določbami mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, razglaša Skupščina Republike Slovenije suverenost Republike Slovenije.
2.	člen
Politični, gospodarski in pravni sistem Republike Slovenije temelji na ustavi in zakonih Republike Slovenije. Ustava SFRJ, zvezni zakoni in drugi zvezni predpisi veljajo na območju Republike Slovenije, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni Republike Slovenije.
3.	člen
V skladu z načelom državne suverenosti in z načelom primarnosti ustave in zakonov Republike Slovenije, morajo republiški organi in organizacije zagotavljati, da bodo tudi vsi zvezni organi in organizacije na območju Republike Slovenije poslovali v skladu z veljavnim pravnim redom v Republiki Sloveniji.
4.	člen
Skupščina Republike Slovenije z ustavnim zakonom določa, kateri zvezni predpisi se na območju Republike Slovenije ne uporabljajo, ker so v nasprotju z njeno ustavo in zakoni. Zakoni, ki jih Skupščina SFRJ sprejme po sprejemu te deklaracije veljajo za območje Republike Slovenije, če k njim izreče soglasje Skupščina Republike Slovenije.
5.	člen
Skupščina Republike Slovenije bo izvedla predpisan postopek za sprejem nove ustave Republike Slovenije v roku enega leta.
6.	člen
Ta deklaracija začne veljati z dnem, ko je sprejeta in slovesno razglašena na skupni seji zborov Skupščine Republike Slovenije.
neposredno razveljaviti določene zvezne zakone in predpise, bi lahko prišlo do pravne anarhije, in tudi zato tedaj pobuda v Demosu ni dobila prave podpore.
Pred tremi tedni je naša skupina delegatov pričela intenzivneje razmišljati, kaj storiti. Prihajale so tudi pobude od drugod. Denimo, Matevž Krivic je predlagal nekaj podobnega, vendar v manjšem obsegu in z določeno rezervo tudi nekateri drugi pravniki. No, tako se je zbrala manjša skupina delegatov, da bi oblikovala pobudo za slovensko skupščino. Napisal sem prvi osnutek Deklaracije, o njem smo spregovorili najprej v okviru Demosa. Kot predlog je Deklaracijo sprejela Slovenska demokratična zveza, pridružila se je Liberalna stranka, ki je odstopila od svojega prvotnega predloga, nato se je za predlog opredelil Demos v celoti in na minulem zasedanju Skupščine Slovenije smo ji formalno Deklaracijo kot pobudo 56-tih poslancev ponudili.
Delavska enotnost: Tovariš, oprostite, ne vem, kako naj vas imenujem?
Peršak: Meni je vseeno, ker mislim, da je treba ljudem pustiti popolno svobodo v komuniciranju.
Delavska enotnost: Če se malce oddaljiva od razprave o Deklaraciji, me zanima, ali je za vas že povsem čist naziv Liberalne stranke, v katero se je »spremenila« bivša Slovenska obrtniška stranka!
Peršak: Vsako stranko imenujem tako, kot se sama imenuje. Kadar v Skupščini govorim o strankah, rečem Slovenska liberalna stranka, doslej Slovenska obrtniška stranka; kadar pa govorim o drugi stranki, pa rečem ZSMS, še vedno Liberalna stranka. Po mojem je stvar sodnih in upravnih organov, da razčistijo o tem poimenovanju, pa tudi stvar teh dveh strank med seboj.
Delavska enotnost: V skupščinski razpravi, če se povrneva k Deklaraciji, je bilo moč slišati evforične in trezne razmisleke o njeni vlogi in pomenu za slovenski narod in Republiko Slovenijo. Primerjave z nekaterimi usodnimi odločitvami iz naše zgodovine, denimo z ustanovitvijo OF, potlej z odločitvami na zasedanju Kočevskega zbora, kjer je v resnici nastala slovenska država, so se kar same ponujale.
Peršak: Rudi Šeligo je na zasedanju skupščine zelo lepo govoril o tem. Deklaracijo in njen sprejem je povezal kot dejanje z vrsto dejanj, ki se začnejo, če lahko rečem, s Trubarjem. Nadaljujejo se s Prešernom, z letom 1848, z letom 1918, z letom 1941, ki mu pripisujem velik pomen, ne glede na to, kaj se je kasneje zgodilo, vendar moram odkrito povedati, da je slovenska KP med vojno naredila subverzijo in narodnoosvobodilni boj kanalizirala tudi v drugo smer. Torej sam visoko cenim 1941. leto in ustanovitev OF ter se tudi zmeraj sklicujem na temeljne točke OF. Vsa ta dejanja, vključno z lanskim sprejemom amandmajev k slovenski ustavi so nekako privedla do odločitve v Skupščini Republike Slovenije in sprejema Deklaracije.
Delavska enotnost: Za nekatere je bil bivši delegatski sestav slovenske skupščine nepluralisti-čen...
Peršak: Pluralistični sestav je bil že do neke mere zagotovljen pri oblikovanju amandmajev v ustavni komisiji, in tedaj je prvič po dolgih desetletjih prišlo do izraza to, kar smo lahko videli tudi na minulem zasedanju Skupščine ob sprejemanju Deklaracije - izraz skupne volje.
Vredno se mi zdi poudariti, da sprejem Deklaracije pomeni zelo pomembno fazo v večstoletnem prizadevanju slovenskega naroda in državljanov Slovenije in hkrati zelo pomemben korak: Slovenija se je razglasila za. suvereno državo. To je naredila prvič v zgodovini in hkrati tudi povedala, da se več ne namerava povezovati v skupnosti, ki bi to suverenost omejevale.
Delavska enotnost: Prej ste omenjali kot zaslužne može v slovenski zgodovini le pisatelje in pesnike...
Peršak: Ko sem govoril o 1918. letu sem misli na Maistra, ob letu 1941 sem mislil na vse tiste, ki so sodelovali pn ustanovitvi OF itd. Omenil sem lansko leto in sprejem amandmajev, kjer smo bili kulturniki sicer pomemben dejavnik, zlasti dejavnik spodbujanja, pri tem pa so sodelovali tudi politiki in znanstveniki.
Delavska enotnost: Ekonomske razsežnosti sprejema Deklaracije niso predstavljene. Kakšne bodo po vašem mnenju posledice te odločitve?
Peršak: Nobena država na svetu se ne bi odločila za osamosvojitev, če bi najprej pripravila natančne analize gospodarskih posledic. Nobena, o tem sem prepričan. Zato ne, ker je jasno, da takšna odločitev lahko pomeni začasno neke vrste hud pretres za vsak sistem, ne samo za gospodarskega, tudi za politični in pravni sistem - gre pač za tiste segmente družbene ureditve, ki so po svoji naravi prej bolj kot manj konservativni in ne dovoljujejo pretresov, pa čeprav si lahko čez leto ali dve obetajo velik zagon v razvoju. Postavljali so nam vprašanje, ali je scenarij narejen za področje gospodarstva. Pogosto slišim, češ Slovenija 30 odstotkov svoje proizvodnje prodaja v sosednje republike, kaj bo zdaj. Nič ne bo, kajti nobenega razloga ni, da tega ne bi še naprej prodajali v južnih republikah, kajti, ekonomski odnosi med dvema samostojnima partnerjema zajemajo interes obeh part-
Gost v uredništvu:
Tone Peršak
slovenski pisatelj, sicer pa zdaj podpredsednik družbenopolitičnega zbora v skupščini Republike Slovenije, govori o Deklaraciji o suverenosti Slovenije, o tem, kako je nastajala pobuda zanjo, o odnosih z opozicijo in o svojem vstopu v slovensko politiko.
nerjev. Ko je bil razglašen srbski bojkot Slovenije, je bilo to videti kot kazen neke celote proti neposlušnemu delu. Če pa bi mi - upam, da bomo - uspeli drugim v Jugoslaviji dopovedati, da so naši bilateralni odnosi z v.ako republiko v interesu obeh partnerjev, in če bomo uspeli vzpostaviti z njimi neposredne odnose, potlej mislim, da do hujših motenj, dolgoročno pa sploh ne, ne bi smelo prihajati. Seveda pa nisem tako naiven, da ne bi predvideval, da nekateri bodo histerično reagirali, morda spet razglašali bojkote, vendar vemo, kako je bilo z dosedanjim. Na vsa usta so razglašali bojkot, prek italijanskih posrednikov pa šo kupovali slovensko blago. Tudi če bodo poskusi blokad, mesec ali dva, je to samo dodatna spodbuda za slovensko gospodarstvo, da si bo prizadevala za dvig kakovosti in poskušala čimveč prodati na drugih tržiščih.
Delavska enotnost: Toda srbska blokada je dokazala, da se slovensko gospodarstvo ni sposobno, tudi zaradi strukturnih razlogov, hitro prilagoditi novim razmeram, novim tržiščem. Za pravo ceno bojkota pravzaprav niti ne vemo.
Peršak: Upam, da sta se slovensko gospodarstvo in politika od tega bojkota tudi kaj naučila. Danes sta bolj pripravljena na morebitne poskuse bojkota. Drugi vidik tega vprašanja pa je dejstvo, da si moramo prilagoditve novim razmeram omogočiti. V predlogu slovenske vlade lahko vidite, kako si predstavljamo temeljne spremembe v slovenskem gospodarstvu, vendar pa za takšne poteze po dosedanjem sistemu slovenska vlada nima pristojnosti. Osemdeset odstotkov pristojnosti je na ravni federacije. V razpravah o razbremenitvi se je pokazalo, da ta vlada lahko razbremenjuje gospodarstvo le tako, da jemlje družbenim dejavnostim in morda še državni upravi. Cilj Deklaracije je, da se tudi v tej smeri začnejo stvari spreminjati.
Delavska enotnost: Na področju družbenih dejavnosti so resnici na ljubo pristojnosti federacije zelo majhne, pa tudi ne gre tako, kot bi lahko šlo!?
Peršak: Ti si lahko suveren na področju kulture, šolstva itn., vendar če nisi suveren gospodarsko, ti prejšnja suverenost ne pomaga veliko.
Delavska enotnost: Zakaj je pobuda za Deklaracijo nastajala nekako naskrivaj, brez sodelovanja tudi opozicijskih strank. Ne zaupate opoziciji glede temeljnih narodovih stvari?
Peršak: Če pogledamo končni izid pri odločanju, je to v bistvu soglasje vseh političnih sil. Ne bi se strinjal, da jet pobuda nastajala naskrivaj, saj je bilo na kongresu Slovenske demokratične zveze jasno napovedano, da bo pobuda prišla v Skupščino. Problem je v tem, ker gre za odločitev, s katero se je, tudi po mojem mnenju, zelo mudilo. Mudilo se je zaradi
številnih razlogov, ki jih sedaj ne bom navajal. Moram pa dodati, da je do končnega predloga Deklaracije, torej do uskladitve v okviru Demosa prišlo skorajda neposredno pred zasedanjem Skupščine Republike Slovenije. No, ne glede na to je bila opozicija dober teden pred odločitvijo v Skupščini o tem obveščena in je osnutek Deklaracije tudi komentirala.
Delavska enotnost: Kako je reagirala opozicija?
Peršak: Posamezniki iz opozicije so takoj priznali pozitivnost pobude in prihajali s konstruktivnimi pripombami in dodatnimi predlogi, nekateri so osnutek kritizirali z različnih vidikov, kar je normalno, vendar je bilo zelo pomembno, da je bila Deklaracija na koncu sprejeta konsenzualno.
Delavska enotnost: Ko sem spremljal razprave v Skupščini, se mi je zdelo, da kar precej razprav-Ijalcev iz vrst Demosa ni zmoglo racionalnih razlogov za sprejem Deklaracije oziroma za zagovor njenih posameznih določb.
Peršak: Ja, saj to je tisto, kar sem že rekel. Dejanja te vrste imajo zmeraj racionalno razsežnost, ki pomeni spoznanje, da je napočil čas, da je neko dejanje pač treba napraviti ne glede na možne računske operacije in posledice, hkrati pa je takšna odločitev tudi zmeraj rezultat močnega čustvenega naboja, ki morda v razpravah celo prikrije racionalno razsežnost.
Delavska enotnost: V nekaterih razpravah je bilo opazno akumulirano nezadovoljstvo z Jugoslavijo vse od leta 1918. Gre za več kot sedemdeset let življenja v neki državi. No, vendarle je v tem času Slovenija postajala vse bolj samostojna, da lahko danes to postane tudi zares.
Peršak: Na taka vprašanja se da zmeraj odgovarjati z dveh plati, vendar sta obe špekulacija. Ne vemo, kaj bi bilo, če bi imeli že prej paralelne scenarije. Kaj bi bilo, če bi 1918. leta Slovenija postala samostojna!? Tako kot je Krleža rekel za Hrvate, velja tudi za Slovence. Krleža je uporabil zelo grdo besedo v Dialektičnem antibarbarusu; ne bom je citiral, vendar je dejal, kaj je z državo, ki je tri dni samostojna in takoj pokliče noter tujo vojsko. Vemo, da je Kvaternik povabil srbsko vojsko na Hrvaško. Slovenija pa je takrat imela dobrega generala Maistra in slabe politike. No, ne vemo, kaj bi bilo, če bi se stvari skušale tedaj razvijati drugače. Lahko pa danes rečemo, da je Slovenija naredila določen razvoj, kaj pa bi bilo, če bi bila samostojna, pa ne vemo.
Delavska enotnost: Slovenci smo se v zgodovini zmeraj s kom bojevali za svojo samostojnost, proti prevelikemu vplivu tujih kulturnih, gospodarskih in političnih vplivov na naš narod. Včasih bolj, včasih manj uspešno, vendar zmeraj s tujci. Bojevali smo se za tisto, kar je drugim narodom nekako samoumevno kar pripadalo, ker so imeli svojo državo.
Peršak: V Avstroogrski so se slovenski poslanci pogosto dolgo in tudi učinkovito tolkli za slovenske interese v dunajskem parlamentu. Dežele so imele tudi relativno samostojnost, država pa je bila urejena pravna država. Toda če pogledamo nazaj v zgodovino, so naši poslanci zmeraj premalo zlicitirali...
Delavska enotnost: Tovariš Peršak, vendar je tudi res, da takšne samostojnosti, kot jo ima Slovenija po drugi vojni in še zlasti v zadnjih štirih letih, kar so nam priborili slovenski komunistični poslanci v Beogradu, nikdar ni bilo.
Peršak: Povojna slovenska politika je bila predolgo izrazito jugoslovansko usmerjena, premalo je upoštevala slovenske interese, ni delala vsega ravno skladno s slovenskimi interesi. Je pa res, da je v primerjavi z vodstvi drugih republik razmeroma zgodaj spoznala to zmoto. Sam sem bil zraven in lahko rečem, da je novembra 1988. naredila precej napak s pristankom na določena zvezna dopolnila k ustavi, ki jih je potlej relativno uspešno, vendar s pomočjo tedaj že artikulirane opozicije odpravila s sprejemom amandmajev k slovenski ustavi v lanskem septembru.
Delavska enotnost: Kardeljevo delo Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je doslej veljalo kot programsko delo za samoodločbo slovenskega naroda.
Peršak: Ta knjiga je nastala v nekem zgodovinskem trenutku, tik pred vojno, ko Kardelj ni bil na oblasti, vendar je očitno čutil problem slovenskega narodnega vprašanja v stari Jugoslaviji in slovenske države. Knjiga je v skladu s spoznanji čebinskega kongresa KPS. Toda problemi so nastali potem, ko je prišla na oblast komunistična partija in pristala na intemacionalistično politiko in na amalgamizacijo narodov - mislim, da je tako mislil tudi Kardelj - v novo jugoslovansko skupnost, ki bo presegle nacionalne razlike, kar pa se je moralo, ne samo pri nas, pač pa tudi drugod po svetu, izkazati za zablodo-
Delavska enotnost: Potemtakem se ne strinjate s srbsko tezo, da je Kardelj glavni krivec za to, kar se danes dogaja v Jugoslaviji, krivec za pohod narodov za samostojnost in za odločitev v republikah, da so povsem suverene?
Peršak: V bistvu ne. Ne bom trdil, da je on bil glavni nosilec unitarnega projekta v Jugoslaviji, vendar pa je očitno premalo storil, da bi te težnje p° unitarni državi preprečil. V Srbiji to razlagajo na ta način, da je bil njegov koncept napačen, da je povzročil to, kar se danes dogaja. Do določene mere pa imajo prav. Gre za to, da je on oblikoval neki pro-
gram, koncept - jaz mu ne oporekam določene strokovnosti za tista področja, s katerimi se je ubadal - ni pa mogel vedeti, kako se bodo stvari razvijale v svetu in tudi pri nas. Izkazalo se je, da programa, ki ga je objavljal v svojih knjigah, v praksi ni moč uresničiti in obdržati.
Delavska enotnost: Zlobno bi lahko skrčili programe nekaterih strank, mislimo tudi na vašo Slovensko demokratično zvezo, na tole tezo: glavno je biti Slovenec, pa naj se zgodi, kar se mora. Tudi Pirnatov nastop govori tej tezi v prid.
Peršak: Na to trditev ne morem pristati. Včeraj smo ravno v zvezi z Deklaracijo zelo rahločutno razpravljali tudi s predstavniki narodnosti. Namreč, gre za tole vprašanje: ali je Slovenija država slovenskega naroda ali je država ljudstva Slovenije. To je vprašanje, ki je bilo v nekem zgodovinskem trenutku aktualno pri vseh narodih. Slovenija kot država se lahko konstituira samo na osnovi samoodločbe slovenskega naroda. Na ta način so se konstituirale bolj ali manj vse države...
Delavska enotnost: ... pred mnogimi desetletji In nekatere pred več stoletji.
Peršak: Da, to je res, vendar mi doslej tega nismo uspeli narediti, danes pa smo pred tem, ko to moramo narediti. Ko se Slovenija konstituira kot država slovenskega naroda, pa to ni več dražva izključno slovenskega naroda, ampak država, ki je nastala na podlagi samoodločbe slovenskega naroda, s čimer je ta narod konstituiral svojo suverenost, torej se konstituiral kot nacija v evropskem smislu; je pa to država, katere suverenost temelji na državljanu.
Delavska enotnost: V nekaterih delih države so močna navzkrižja ravno o tem, ali državna suverenost temelji na suverenosti naroda ali državljana.
Peršak: Za večnacionalne države je to velik problem, opazen povsod. Če je v večnacionalni državi strogo sankcionirano načelo suverenosti državljana, hosameznika na račun suverenosti naroda, pride do
tega, da posamezniki večjega naroda preglasujejo posameznike manj številnega naroda in na ta način bistveno kršijo temeljne človekove pravice pripadnikov manjšega naroda.
Delavska enotnost: Bo v novi slovenski državi dovoljeno govoriti v srbohrvaškem jeziku?
Peršak: Ali je možno, da poslanci francoskega parlamenta govorijo angleško?
Delavska enotnost: To ni odgovor. V Sloveniji imamo po nekaterih ocenah kar 200 tisoč ljudi iz drugih republik. Tu delajo, živijo, pa čeprav je žalostno, da se ne naučijo slovensko.
Peršak: V vsaki državi obstaja.državni jezik; marsikje so državnemu jeziku enakovredni tudi jeziki manjšin, seveda na tistem področju, kjer avtohtono živijo nacionalne manjšine. Povsod so problem priseljenci. Priseljenci, ki niso državljani te države, za zdaj nikjer na svetu ne pridejo v parlament, imajo pa tu in tam možnost sodelovanja pri lokalnem odločanju. Drugo pa je vprašanje: če bi že kateri priseljenec bil izvoljen v nemški parlament, denimo, ali bi lahko govoril v turškem jeziku? Mislim, da ne. Po mojem se lahko to vprašanje za slovenske razmere postavi v drugačno luč tedaj, ko bo Slovenija res suverena in samostojna država, kajti lahko se zgodi, da bomo takrat do tega vprašanja bolj benevolentni. Danes je to stvar tudi neke vrste nacionalne občutljivosti, Jaz osebno, to moram reči, morda ne bi niti opazil, da kdo govori srbohrvaško. Toda bistvo je drugje. Veva, da govoriva o incidentu s polkovnikom Aksentijevi-čem. Za kaj gre? On se predstavlja, to je razvidno tudi iz magnetograma, kot predstavnik oboroženih sil, čeprav ni izvoljen kot predstavnik oboroženih sil, ampak kot predstavnik delavcev v oboroženih silah. On, pa se je dvakrat .predstavil kot predstavnik oboroženih sil. Te pa so po ustavi dolžne upoštevati in spoštovati enakopravnost jezikov in uporabljati na terenu, kjer so, jezik tiste federalne enote. Samo jezik poveljevanja je srbohrvaščina. V drugih komunikacijah pa je dolžan uporabljati slovenski jezik.
Delavska enotnost: Pojmov, ki naj bi označili prihodnje življenje v jugoslovanski skupnosti, je dosti. Gospod Peterle je uporabil pred kratkim izraz »mehka federacija«, ZKS - Stranka demokratične prenove je najprej uporabljala termin asimetrična federacija, zdaj pa je vse bolj v uporabi konfederacija.
Peršak: Kako je z »mehko« federacijo, ne vem. Asimetrična mi je jasna. Pa pustiva termine. Izhajam iz temeljnega vprašanja, ali je status neke zaključene geografsko-politične enote, kot je Slovenija, status države ali pa administrativne enote, ki nima svojih zakonodajnih pristojnosti. Doslej smo imeli neko mešano inačico. Izkazalo se je, da to ne deluje. Funkcionirala je dotlej, dokler je de faeto zakonodajalec bila ZKJ, dotlej, dokler so se ideje rojevale v njej, usklajevale v njej in jih je skupščina le formalizirala.
Delavska enotnost: To ne velja za slovensko skupščino v zadnjih štirih petih letih!?
Peršak: Da, v zadnjem času. Toda to so že leta razpadanja. Dokler je ta partijski sistem funkcioniral, je bila to v bistvu unitaristična država, ker so se odločitve sprejemale v partiji. Zato so republike dejansko imele v praksi - ne bo rekel v teoriji, kajti v ustavi marsikaj piše - status administrativnih enot. Danes obstajata samo dve varianti: ali je to zveza samostojnih držav, ki imajo in urejajo svoje odnose samo na osnovi konsenza, pa tudi odločitve sprejemajo na ta način, ali pa je to zvezna država, katere deli imajo lahko sicer teoretično status države, vendar je to zvezna država, katere deli nimajo povsem samostojnih zakonodajnih pristojnosti. Asimetrična federacija pa je pravzaprav drugo ime za to, kar se je zdaj zgodilo; gre za to, da sta en del (Slovenijo) in drugi del kot federacija v konfederalnem razmerju. To se je zdaj zgodilo. Gre za to, da mi nekaterih zveznih zakonov ne priznavamo, za nas bodo veljali le tisti, za katere bomo dali soglasje, in to je v bistvu konfederalni odnos med jugoslovansko federacijo in Slovenijo.
Delavska enotnost: Nekateri govorijo, da si sedanja vlada v Sloveniji prizadeva ustanoviti nekakšno novo, srednjeevropsko federacijo oziroma se vanjo vključiti.
Peršak: Kaj ima kdo v glavi, ne vem. Prvotni projekt je dejanska osamosvojitev ter pridobitev mednarodnopravne subjektivitete za Slovenijo. Obstajajo dobri razlogi, da se Slovenija povezuje z drugimi jugoslovanskimi republikami, in tudi dobri razlogi za povezovanje z drugimi. Mislim pa, o tem sem globoko prepričan, da je v obeh primerih treba biti previden. Nikakor ne bi bilo dobro, če bi ne bili kritični tudi do povezovanja z drugimi evropskimi državami ali do vključevanja v takšne ali drugačne evropske integracije. To povezovanje je naš cilj, vendar je treba paziti, da se ne bomo znašli v enaki situaciji, kot jo imamo sedaj z Jugoslavijo, torej v povezovanju z nekaterimi drugimi državami, ki so celo spretnejše in močnejše, kot je Jugoslavija. Tako je zame cilj osamosvojitev, vzpostavitev mednarodnopravne subjektivitete in potlej se na osnovi tega lahko kot enakopraven partner dogovarjamo o povezavah.
Delavska enotnost: Nekaj sva že rekla o pristopu vaše skupine pri uveljavitvi pobude za Deklaracijo. Prejšnja opozicija, v katero ste spadali tudi vi, je zmeraj znova zahtevala referendumsko odločanje. Če se bodo tako pomembne odločitve še naprej sprejemale po sedanjih poteh, potlej lahko referendum zbrišemo iz ustave.
Peršak: Za odločitev o Deklaraciji, za to dejanje je referendum bil opravljen. Demos je dobil večino v parlamentu zaradi te usmeritve in ZKS - Stranka demokratične prenove je dobila glasove zato, ker je pol leta pred volitvami jasno poudarjala, da je za konfederacijo, če že ne za osamosvojitev. Na volitvah je torej zmagala ta opcija. Ustava pa bo pomemben korak naprej, kajti ne bo urejala samo odnosov do Jugoslavije, ampak tudi notranje življenje, urejala bo status Slovenije navzven in navznoter in zato mora biti sprejeta z referendumom. S tem referendumom bo v resnici potrjena ali pa tudi ne, pravilnost zadnje skupščinske odločitve. Naj dodam še tole: takšnega dejanja, kot ga je storila slovenska skupščina s sprejemom Deklaracije, nikjer na svetu prej ne spreje-.majo z referendumom. Lahko pa gre odločitev v potrditev na referendumu.
Delavska enotnost: Zmeraj ste bili, tovariš Peršak, sam svoj človek, z jasnimi stališči in ocenami družbenih dogajanj in projektov. Kako se znajdete, če lahko tako rečem, zdaj kot človek na oblasti in kako gledate na nekatere pojave diferenciacije ali pa vsaj poskuse v nekaterih okoljih, kjer hočejo odstavljati, denimo direktorje, ne na osnovi strokovnih meril, pač pa glede na pripadnost vladnim strankam ali pa opoziciji.
Peršak: Če poskusim odgovoriti najprej na zadnji del vprašanja, potlej takšna zaletavanja, grožnje in podobno razumem kot rezultat dolgo akumulirane energije v ljudeh, ki niso mogli sodelovati pri odločanju. Ta energija se je nabirala, pa se sprošča morda tudi na načine, ki niso primerni. To, kar vem o primeru Mure, vem pa le iz javnih občil, je zagotovo neumnost.
Moram reči, da je v vladni strukturi - če tako imenujem blok strank, ki imajo večino - dosežena odločitev, da ne bo delala takšnih revolucij, čistk ali česa podobnega. Po drugi strani pa je normalno, da sedanja vladajoča struktura hoče, da pridejo njena stališča v javnost s posredovanjem medijev avtentično in neizkrivljeno. Nekateri se pritožujejo. Sam zase pa moram reči,da imam do medijev nasploh in do ljudi, ki tam delajo, zelo pozitiven odnos, saj ne morem reči, da bi kakšno moje stališče doslej bilo potvorjeno; drugo pa je vprašanje, ali je bilo vse objavljeno ali ne. To je drugo.
Kar pa zadeva prvi del vprašanja, naj odgovorim takole: sem eden izmed tistih, ki niso bili nikoli v partiji. V nekaterih osnovnih potezah in razmišljanjih se najbrže nikoli nisem spremenil. Sami veste, da sem že od leta 1968 nastopal javno, tedaj v Tribuni, ter se loteval določenih problemov v takratni slovenski politiki. Tudi danes - čeprav moram reči, da sem na svojo željo pristal v skupščini namesto v kakšnem drugem organu - sem storil to zato, ker je skupščina tisti odprti prostor, in takšen mora biti za razprave o narodnih in državnih zadevah, kjer deluješ kot posameznik, četudi si pripadnik določene stranke, ne pa le kot delček nekega stroja. Kot posameznik sem v to politiko vstopil, delujem od začetka tako in morda je to bilo tudi na zunaj zelo opazno, pa me niso imeli za izrazitega disidenta, kajti takšno pozicijo imajo navadno ljudje, ki so povezani v kakšne skupine. In če si lahko nekolikanj polaskam, potlej moram reči, da sem imel zmeraj še kar dober občutek za to, kaj je koristno in do katere mere. S tem ne rečem, da sem bil preračunljiv, vendar sem zmeraj vse ocenjeval z vidika, koliko bo kaj prispevalo, ne pa, koliko bo učinkovito.
Marjan Horvat
Ob razglasitvi suverenosti Slovenije, dr. France Bučar bere besedilo dekleracije
Skupščina Republike Slovenije proti spremembam ustave SFRJ
Gospodarstvo v razsulu in suverenost dižave Slovenije___________________________
V ponedeljek, 2. julija, smo Pričakovali parlamentarno razpravo o programskih usmeritvah Peterletove vlade. Režiserji skupščinskega dogajanja pa so to točko, za katero je vlada ob ustoličenju dobila 100-dnevni rok, prestavili na sejo, ki je napovedana za 17. julij. Vzrokov za ta premik ne Poznamo, zato domnevamo, da izvirajo iz nedodelanih Usmeritev, ki ne dosegajo ravni Demosovega predvolilnega programa.
Režiserji dogajanja v parlamentu republike Slovenije so faradi svojih predvolilnih obljub našli izhod v deklaraciji 0 suverenosti slovenskega naroda, ki je po svoji vsebini dejanski korak k osamsvojitvi Slovenije v Jugoslaviji ali celo začetek korakanja v Evropo aR v naročje sosedov, ki nikoli niso opustili hotenja po naši Zemlji. V parlamentu smo sPrejeli sklepe, da Slovenija °staja le v konfederativni Ju-goslaviji, pri tem pa vemo, da Srbija, Črna gora in še kdo ne ^Prejemajo takšne ureditve. ^ zadnjih letih so nas večkrat Podili iz Jugoslavije. Zdaj pa Stno, kot vse kaže, vzeli usodo
Slovenije v svoje roke in bomo iz Jugoslavije odšli potem, ko bo za bivanje v njej opravljen zakonit in od partnerjev priznan obračun.
Dnevni red zasedanja slovenskega parlamenta je predvidel razpravo o dopolnilih ustave SFRJ. Večina delegatov je menila, da je po sprejetju deklaracije o slovenski suverenosti odveč razpravljati o dopolnilih ustave SFRJ. V razpravah pred skupščinskim zasedanjem pa sta se do sprememb zvezne ustave v Sloveniji izoblikovali dve nasprotni stališči. Po konceptu strank, ki so združene v Demos, je treba najprej sprejeti novo ustavo republike Slovenije in se šele potem pogovarjati o novi ustavi Jugoslavije. Sprejeta deklaracija je v bistvu potrdila stališča Demosa in s tem v bistvu povedala, da je konec razprav o lepotnih popravkih ureditve federativne Jugoslavije. V razpravah ustavne komisije pa so bile sprejete tudi možnosti, da bi razpravljali o tistih dopolnilih zvezne ustave, ki omogočajo postopen prehod v konfe-derativno ureditev Jugoslavije
oziroma ki pomenijo polno suverenost slovenske države. Zagovorniki takšnega odnosa do sprememb ustave SFRJ pa so obenem zahtevali odpravo pristojnosti zveznega zbora skupščine SFRJ, pri katerem je mogoče preglasovanje, in prenos pristojnosti tega zbora na zbor republik in pokrajin, v katerem se odloča le s soglasjem vseh federalnih enot.
Deklaracija o suverenosti slovenske države, ki jo je parlament sprejel z aklamacijo, predstavlja kar spreten kompromis vseh političnih strank v Sloveniji. Vse stranke so se zavzemale za to, da se takšne odločitve sprejemajo z referendumom, zdaj pa lahko ugotovimo, da so si vodstva strank vzela pravico, da v imenu naroda sama sprejemajo najodločnejšo potezo v zgodovini slovenskega naroda. Parlament je sklep o tem, da ne bo razpravljal o dopolnilih ustave SFRJ, utemeljil tudi z dvema posebnima sklepom ob deklaraciji. Kljub temu da je izglasoval sklep o podaljšanju madanta delegatov v zveznem zboru, je sklenil, da se delegati ne bodo
več udeleževali zasedanj tega zbora. Vladi pa je naročil, naj do začetka septembra pripravi predlog za ustavni zakon, v katerem bo zapisano, kateri zvezni predpisi po sprejeti deklaraciji o suverenosti Slovenije ne veljajo več.
Omeniti je treba tudi začetek postopka za sprejem ustave republike Slovenije, ki je bil prejšnji teden javno objavljen. Ta predlog, ki ga je pripravilo in predstavilo predsedstvo republike Slovenije opisuje zgodovinske težnje Slovencev k suverenosti v svoji državi. V njem Jugoslavija iz leta 1918 sploh ni omenjena, avnojska Jugoslavija pa je nastala po pooblastilih kočevskega zbora, na katerem so sprejeli sklep o slovenski narodni državi. V predlogu za novo slovensko ustavo piše, da je slovenska država izvirna, federacija pa svobodno dogovorjena in izvedena državna tvorba.
Iz vsega tega lahko ugotovimo, da so sklepi in nastajajoče nove ustavne listine politično usklajeni in da smo te dni resnično priča začetku postopka za osamosvojitev Slo-
venije in za konec našega bivanja v Jugoslaviji.
Novinarji in uredniki poznamo argumente politikov in strokovnjakov in nenehno ugotavljamo, da so razlage strokovnjakov odvisne od njihovega političnega prepričanja oziroma pripadnosti. Glede federacije in konfederacije v teoriji ustavnega prava ni razlik, ki bi utemeljevale politiko in sklepe, kot se danes sprejemajo v Sloveniji oziroma v Srbiji. Vse bolj se nam zdi, da je v Jugoslaviji oziroma v tem, kar je od nje ostalo, danes pomembno le pokazati svojo moč. Miloševič je najprej vsem grozil z enakopravno oziroma veliko Srbijo in s partijsko diktaturo. S takšno politiko je povzročil razkol med narodi in ne le med vodstvi. To je za ureditev svoje oblasti spretno izrfebil predsednik zvezne vlade Ante Markovič. Po volitvah so oblastne stolčke v Sloveniji in na Hrvaškem zasedli veljaki novih narodnostno' usmerjenih strank. Kljub vsem spremembam in čeprav smo medtem pokopali zvezni CK, čeprav je Jovič izničil avtoriteto
predsedstva SFRJ, pa z vse večjo močjo Markovičeve vlade raste nevarnost centralističnih teženj, ki po številnih mnenjih edine lahko vzdržujejo Jugoslavijo kot zvezno državo.
Na potezi so torej republike. Naša je sprejela deklaracijo, zaradi katere nas del Jugoslavije označuje za izdajalce in separatiste in grozi z orožjem, drugi del pa vidi možnost za nastajanje nove, tretje Jugoslavije. Vrstni red potez v Sloveniji kaže, da je konec potrpljenja s federalno Jugoslavijo in da je prišel čas odločnega ukrepanja, izsiljevanj in tudi ultimatov.
Zame je ob vsem tem osrednje vprašanje gmotni, socialni in kulturni položaj prebivalcev, zlasti delavcev v republiki Sloveniji, oziroma možnost za izhod iz najgloblje krize, ki razjeda gospodarstvo, ogroža delo in preživetje in povzroča nezaupanje med ljudmi. Predlog smernic vladne republike Slovenije nam glede tega še ne daje optimističnih odgovorov. Tudi z deklaracijo o suverenosti Slovenije se plače ne bodo povečale in delavci z njo ne bodo ohranjali dela. Potem ko bomo po postopku, ki verjetno ne bo kratek, dobili popolno suvereno državo, jo bo treba tudi pametno voditi. Mogoče bi že zdaj, obenem z deklaracijo, morali pognati gospodarstvo, ki še kako ogroža v najnovejši deklaraciji zapisano slovensko suverenost.
Franček Kavčič
Kranjski Tekstilindus na prepihu časa
Tajne plače, stavka,
podjetje pa gre k hudiču
Direktor, kranjskega Tekstilindusa Štefan Mrkovič je pred dnevi sklical novinarsko konferenco in zbranim novinarjem natresel kopico prej slabih kot dobrih novic. Poanta njegovega sporočila za javnost pa bi se lahko glasila: »Še en tak štrajk, kot je bil v Tekstilindusu pred dnevi, pa se lahko nehamo pogovarjati. Ni ga boga, ki bi v takšnih okoliščinah še lahko rešil ta 1850-članski kolektiv. Njegova usoda je že tako zelo negotova, stavka pa bi jo vsekakor pri priči in do konca zapečatila...«
primeru ni več v rokah njegovih delavcev.
Kaj veje iz tega sporočila? Predvsem zahteva po moratoriju za stavkovno gibanje, ki sicer z vso silovitostjo izpričuje težke gospodarske in socialne razmere v tem kolektivu. To seveda v teh okoliščinah ni nič novega in se ujema s splošnimi oblastnimi in direktorskimi zahtevami, ki se kajpak križajo z zahtevami delavcev,	organiziranih
v ZSSS. Toda želje so nekaj, realnost pa povsem nekaj drugega. Nor bi bil namreč tisti z delavske in sindikalne strani, ki bi kar tako pristal na moratorij. In na drugi strani je tudi res, da tisti, ki ga hoče doseči, mora tudi nekaj ponuditi. Konkretno: gotovo je, da se bo iz direktorskih zahtev po moratoriju slejko-prej izcimila splošna vladna, če ne celo skupščinska zahteva, vendar je na dlani, da bodo sindikati v tem primeru od te vlade prisiljeni zahtevati sistemsko ureditev za socialno varnost naj slabše plačanih delavcev in še zlasti tistih, ki izgubljajo delo.
Dokler pa se to ne bo zgodilo, bo vsak gledal predvsem nase in se reševal, kot bo vedel in znal. Štefan Markovič je povedal, da je bil žiro račun Tekstilindusa, na dan novinarske konference po 44 dneh neprekinjene blokade odblo-kiran. To jim je uspelo zaradi avansa tujega kupca, kar pa je seveda zgolj trenutna rešitev, saj jim nad glavo visi 75-dnevni rok skupno blokiranega žiro računa. In Damoklejev meč bo po njegovih besedah prav gotovo usekal, če kranjski in republiški svet ne bosta ugodila njihovi prošnji, da Teksilindus oprostijo plačila 6,5 milijona dinarjev prispevkov iz bruto osebnih dohodkov zaposlenih. Če republiški sekretariat za finance na to ne bo pristal, bo žiro računu Tekstilindusa danes,
5.	julija ponovno blokiran, kar pomeni, da se nepreklicno približuje stečajnemu postopku, pred katerim ga nihče več ne more rešiti. Usoda Tekstilindusa torej v nobenem
Kadrovski spori v gostinskem podjetju Figovec
Kdo bo nalil čistega vina?
Gostinstvo spada med tiste dejavnosti, ki najbolj občutijo pomanjkanje primemo izobraženih in dobrih kadrov. Zato ne preseneča veliko povpraševanje po ljudeh s tem poklicem. Kljub temu pa prihaja do sporov in nesporazumov največkrat ravno med vodilnimi, ki bi vsaj morali imeti ustrezno izobrazbo. Pravimo »morali«, saj se večkrat zgodi, da pride na vodilni položaj nekdo, ki za to ni usposobljen. Ali se je kaj podobnega zgodilo tudi v gostinskem podjetju Figovec, presodite sami.
Vsa stvar se je zapletla na peti redni seji delavskega sveta podjetja, ki je bila 19. junija. Na njej so med drugim tudi odločali o novem direktorju podjetja oziroma so obravnavali predlog razpisne komisije, ki je za novega dirk-torja predlagala dosedanjega vršilca dolžnosti Gregorja Lo-beta. Delavski svet je bil po tajnem glasovanju s štirimi glasovi proti in s tremi za to, da se Gregorja Lobeta ne sprejme za novega direktorja. Po besedah takratne predsednice delavskega sveta Flore Deleje sta vzroka za to v nevestnem poslovanju in čezmernem uživanju alkoholnih pijač nekdanjega vršilca dolžnosti direktorja podjetja.
Na isti seji je bil dan predlog, da se za novega vršilca dolžnosti določi predsednica delavskega sveta Flora Deleja. O predlogu so člani delavskega sveta glasovali javno in a nato seveda tudi sprejeli, je pravica delavskega
kako bo glasoval pa bi bilo pravičneje, če bi o isti stvari tudi odločal na enak način (torej javno ali pa tajno). Poleg tega pa je nenavadno, da se hkrati z nesprejetjem predloga razpisne komisije izreče še nezaupnica vršilcu dolžnosti, ne da bi natančneje določili vzroke za to. Razrešnica Gregorju Lobetu pa tako ali tako sploh ni bila na dnevnem redu. Kot kaže, se je nekomu zelo mudilo sprejeti sklep o razrešitvi bivšega vršilca dolžnosti direktorja. Povsod drugod je v navadi, da se v takem primeru mandat podaljša toliko časa, dokler se ponovno ne objavi razpis za direktorja podjetja. Podnobno pripombo je imel tudi poslovodja gostilne Krpan Bernard Zadravec, vendar tega v zapisniku seje delavskega sveta niso zapisali. S to pripombo pa se je že začela druga zgodba v GP Figovec.
sveta, da sam odloči o tem,
Bernard Zadravec, po izobrazbi organizator dela, je poslovodja gostilne Figovec od prvega marca letos. Prve tri mesece je gostilna slabo poslovala, saj je imela še februarja le 90.000 din prometa, stroške pa veliko večje. Že marca se je promet povečal na 153.000 dinarjev, stroški pa so bili že manjši. Vrhunec prometa je bil v gostilni maja, ko so prodali za 214.000 dinarjev, stroški pa so znašali 141.000 dinarjev (brez osebnih dohodkov). Na že omenjeni seji delavskega sveta so tudi obravnavali predlog gostilne Krpan za odpis nekaterih živil in pijače v vrednosti 5.300 dinarjev. Ta odpis je predlagala ko-
misija iz gostilne Krpan in na njej ni podpisa poslovodje Zadravca. Delavski svet tega odpisa ni sprejel, nasprotno, 27. junija je inventurna komisija izvedla nepričakovan popis blaga v gostilni Krpan. Pri tem je prišlo do spora med poslovodjo in novo vršilko dolžnosti direktorja Floro Delejo, v katerem je morala posredovati celo policija. Inventurna komisija je ugotovila, da so je večino živil in pijače, predlaganih za odpis, porabili za reprezentančne namene. Bernard Zadravec je priznal, da je bil tak dogovor z Gregorjem Lobetom, saj bi se tako izognili dodatnim stroškom in prihranili denar podjetju. Poleg tega imajo zakonsko pravico do odpisa blaga do določene vrednosti in so se poskušali takole znajti. Posledico tega spora je Zadravec občutil že naslednji dan, saj je bil suspendiran. Obrazložitev suspenza pa je bila naslednja: »Navedena odredba oziroma odločitev je izdana zato, da se zagotovi nemoten in varen potek dela, ter da se prepreči nastajanje gmotne škode v gostilni Krpan.« To je bila vsa obrazložitev, na podlagi katere je bil sprejet sklep o suspenzu. Tako ni bilo navedenega prav nič konkretnega, kar bi bremenilo Bernarda Zadravca in kar mu očitajo. Zato smo vršilko dolžnosti direktorja Floro Delejo vprašali o vzrokih za suspenz. Ta je naštela naslednje: vsakomesečna izguba, nevestno poslovanje, nabava vina kljub prepovedi delavskega sveta, omenjeni predlog za odpis, spor v gostilni Krpan pri inventuri
Štefan Markovič je naštel vzroke za takšno stanje po tem vrstnem redu: izredno visoka zadolženost, predvsem proizvodno usmerjeno podjetje, zastarela in neproduktivna tehnologija, neustrezen informacijski sistem, zastarel razvoj itd. K temu pa je treba takoj dodati še presežke delavcev, nelikvidnost celotnega gospodarstva ter divji uvoz tekstila in tekstilnih izdelkov.
Tekstilindus je zadolžen za 18 milijonov DEM, kar znese 10 bruto mesečnih plač vseh zaposlenih oziroma vrednost realizacije v treh mesecih. So to še obvladljive številke? Mrkovič na to ni dal določnega odgovora, je pa povedal, da ima njihovo podjetje za 116 milijonov dinarjev terjatev in za 56 milijonov obveznosti. Hotel je pač reči, da bi se Tekstilindus lahko rešil le z izboljšanjem splošnega likvidnostnega položaja gospodarstva, kar pa seveda ni v njegovih rokah.
in izjave suspendiranega, da bo kupil gostilno. Na te obtožbe odgovarja Zadravec takole: »Izguba je v marcu in aprila bila, vendar smo v teh dveh mesecih tudi veliko investirali v opremo gostilne. Poleg tega se je promet v teh treh mesecih, kar sem tukaj, zelo povečal. Prav tako je za zamudo pri oddaji mesečnih obračunov kriv delno tudi računski center oziroma čakanje na primeren računalniški program, ki bi olajšal obračun. Sedaj so ti obračuni že narejeni in oddani.
Pod omenjeni predlog za odpis pa se nisem podpisal, zato ne vem, zakaj obtožujejo ravno mene. Vem pa, da ga je podpisal nekdo, ki so ga izvolili za namestnika delavskega sveta. Za odkup gostilne pa zagotovo nimam toliko denarja. Verjetno pa bi gostilna poslovala pozitivno, če bi bila moja. Za vino, ki mi ga očitajo, smo se dogovorili pred sestankom delavskega sveta, poleg tega pa je bilo dobavljenega za tretjino manj, kot določa pogodba.«
Kdo ima prav? Ali bo osebni spor prerasel v razčiščevanje odnosov znotraj podjetja? Na to bo verjetno delno odgovorila že disciplinska komisija, ki bo ta suspenz obravnavala. Svoje pa bosta najbrž pristavila še sindikat, ki je že stopil v bran suspendiranemu Zadravcu, in pravobranilstvu, kamor se je zatekal po pomoč poslovodja gostilne Krpan. Upajmo, d si bodo končno tudi v GP Figovcu nalili čistega vina in začeli uspešno poslovati!
Robert Peklaj
Tako se v glavnih obrisih kaže primež, v katerem tičita Markovič in vodilna garnitura v Tekstilindusu z one, gospodarske strani. Kajpak pa z druge z vso silo pritiska tudi socialna plat. Povprečje plač vseh zaposlenih v Tekstilindusu znaša 3.900 dinarjev. Kakih 200 delavcev prejema zajamčene plače - 1.870 dinarjev. V tem kranjskem podjetju je vsak dan precejšnje število delavcev, ki čakajo na delo doma. Pred časom je na delo doma čakalo kar 1.200 delavcev in to ves teden. Mnogi izmed teh tudi ne dobijo več kot 1.870 dinarjev plače.
Kdo lahko od delavcev s takšnimi plačami zahteva, naj ne stavkajo. Odgovor je lahko en sam: nihče! Vprašanje je lahko samo eno - proti komu stavkati, da bi bili cilji stavke doseženi? Na to vprašanje pa ni več odgovora. Tu se zapletemo v sistemske niti prehoda iz dogovornega v tržno gospodarstvo, ob katerih sicer vemo, da je stavka artikuliran izraz konflikta med delom in kapitalom, vemo še, kdo je predstavnik dela, potem pa se naše vedenje naglo konča. To zgodbo očitno dobro pozna tudi Stefan Markovič, ki je dejal, da je stavka delavcev Tekstilindusa povzročila 1,2 milijona DEM škode? Komu? Markovič tega sicer ni naravnost povedal, toda jasno je, da predvsem delavcem samim. Vse to pa nam že govori, da bo potrebno stavko v okoliščinah parlamentarne demokracije definirati na novo, kajti vse bolj postaja jasno, da stavke ne moremo več tolmačiti kot politični upor brezpravnih delavcev, kar smo počeli v časih enostrankarskega režima. O teh vprašanjih bodo očitno morali zelo temeljito razmisliti v vseh tistih sindikatih, kjer se v teh časih na vrat na nos lotevajo najrazličnejših stavkovnih podvigov. Z drugimi besedami to pomeni, da je v interesu teh istih sindikatov, da se čimprej reši lastninsko vprašanje, sicer bodo še naprej tvegali, da se ujamejo v lastno stavkovno (socialno) zanko.
Res pa je še nekaj drugega. Država mora jasno določiti pravila igre tudi v tem prehodnem obdobju. Z vsemi mehanizmi, ki so ji na voljo, mora najprej poskrbeti za socialno varnost ogroženih delavcev in hkrati preprečevati manipulacije direktorskih struktur. Ali, če se spet povrnemo k Tekstilindusu: direktor Markovič zahteva od sindikata in od delavcev, naj ne stavkajo, ker bi to pomenilo pokop podjetja. Na drugi strani pa se on in njegova direktorska garnitura gredo zaprte kuverte. S kakšno pravico? S kakšno pravico nekdo, ki gospodari z družbeno lastnino, sam sebi določa plačo in jo skriva pred delavci?
Markovič nam je odgovoril, da razloga za tajne kuverte vidi v večji motivaciji vodilnega in strokovnega kadra. Prav, toda spet se moramo vprašati, kdo bo tehtal rezultate te večje motivacije. Spet tisti, ki je določil višino zneska v zaprti kuverti! Krog začarane zgodbe je sklenjen, kar nam jasno pove, da so tajne kuverte čisto slepilo oziroma nezakonita prilastitev lastninskih prayic direktorjev, ki jim v resnici ne pripadajo.
Delavci pa stavkajo. V Tekstilindusu naj bi sodu izbile dno govorice, da ima direktor celo 55.000 din osebnega dohodka. Markovič je dejal, da jih ima samo 17.500. Vzroke za stavko pa je takole razvrstil: nizke plače, napovedane podražitve komunalnih storitev,	beneficirana	delovna
doba, ki jo zahtevajo zase tudi mojstri. O zaprtih kuvertah pa nič.	Se lahko	strinjam
s takšno analizo? Na vprašanje si bo moral tisti, ki roti delavce, naj ne stavkajo, odgovoriti predvsem in najprej sam. In Markoviču, ki je vrsto let delal v sindikatu, to najbrž ne bo preveč težko.
Ivo Kuljaj
Trkaj, pa se ti bo odprlo
Evropa daje streho složnim dižavam
Slovenci smo dobrodošli v Bruslju. Mesto bomo poživili, domačinom pa omogočili nov zaslužek. Svoja predstavništva pri Evropski skupnosti imajo tudi mnoge ameriške, nemške in druge zvezne države. Njihova vloga pa je omejena na obveščanje razmišljanju ministrov držav in na navezovanje stikov na regionalni ravni. To pa je tudi vse! Nihče se z njimi (in nami) ne bo pogovarjal na diplomatski ravni, še manj pa nam bo takšen status priznal. EGS je trdno odločena, da se bo ogovarjala samo na ravni vse države, nikakor pa ne z njenimi posameznimi deli. Zato so tudi uradni stiki z Jugoslavijo mogoči samo z njeno centralno vlado. To nam je (Slovencem) povedala komisija EGS v zvezi z odpiranjem slovenskega Predstavništva v Bruslju.
Z Jugoslavijo torej s strani Evrope niso mogoči nikakršni resni pogovori, dokler ne bo imela centralne vlade, ki se bo lahko Pogovarjala v njenem imenu. Izpolniti pa mora tudi tele pogoje: Uspešno tržno gospodarstvo, večstrankarski parlamentarni sistem, dosledno spoštovanje človekovih Pravic. Pa tudi v tem primeru bi morala počakati vsaj do leta 1993, ko bo Evropska skupnost začela sprejemati nove člane.
Naša goreča želja, da se priključimo Evropi, je povezana tudi s številnimi grenkimi preizkušnjami, med katerimi so svobodne volitve prava malenkost. Kdaj se bo Jugoslavija pripravljena pogovarjati o pogoju »en glas za vsako državo« in sprejeti takšno ustavo, ki bo takšne pravice priznala zvezni vladi? Kdaj se bodo naši narodi pripravljeni, tako kot Nemci, odpovedati svojemu jeziku v sedežu skupnosti? Kdaj
bodo naše republike pripravljene v imenu »višjega cilja« sprejeti' enotna pravila vedenja, večinsko odločanje, enoten davčni sistem ali npr. centralizacijo 1,5 % družbenega proizvoda v Bruslju, ki ga bodo birokrati potem porazdelili po vsej skupnosti. Takšne so pač tam družinske navade...
V	skupnosti poudarjajo, da se sedaj odločajo o življenjsko pomembnih zadevah v družini in da za zdaj ne potrebujejo novih članov. Pri njihovem delu pa jih zelo moti hrup na dvorišču, celo sosednjem. Zato ne bodo podpirali nikakršnega balkanskega separatizma. Gostoljubnost pa takšna!
Vse to je kaj slaba tolažba za naše načrtovalce »Evrope zdaj« na naših tleh!
V	Evropo torej lahko krenemo Jugoslovani le skupaj, ne vsak zase. V Jugoslaviji je na srečo vse več elementov, ki že izražajo bodoči konfederalni sistem državne ureditve. Po vsej verjetnosti bo Jugoslavija že prihodnje leto »postala Švica«. Seveda ne v materialnem pogledu, temveč le v obliki konfederacije. Pri tem je brezpredmetno prerekanje o tem, da čistih konfederalnih držav ni več in da je to preživela oblika ureditve. Dejstvo je, da v Jugoslaviji obstaja vse več razlogov, ki govorijo v prid takšni obliki. Vse bolj izražene množične nacionalne frustracije, nezadovoljstvo politikov s položajem lastne federalne enote in vse glasnejše obtožbe za ropanje in desetletna gospodarska izkoriščanja so zadostni razlogi za to, da sedanja oblika države razpade in da zgradimo novo, takšno, s katero bomo vsi skupaj bolj zadovoljni. Takšno, za katero bomo vsi enako zainteresirani, da deluje dobro, ker bo vsakdo v njej videl
svoj interes. To pa je lahko le konfederacija.
Sedanje razmere pri nas so zrele za prave spremembe. V dveh republikah so volitve že opravljene; tudi v drugih bo slej ko prej prišlo do njih. Konstituirale se bodo nove skupščine, ki bodo predstavljale in zastopale voljo ljudstva. Legitimnost, ki si jo bo pridobila nova oblast, ji bo dala tudi možnost, da se v imenu državljanov svoje republike začne pogovarjati in pogajati o novi skupni ureditvi države. V pregretih političnih razmerah in skoraj propadlem gospodarstvu je zato konfederacija edini način za razumsko prebroditev sedanjega stanja in civilizacijsko postvljanje čistih računov. V tem primeru bo od Jugoslavije ostalo le tisto, za kar se bodo posamezni njeni deli dogovorili. Toda tisto, kar bo ostalo, bo veliko močnejše in stabilnejše, kot je zdaj, saj bodo njene dele povezovali vitalni dolgoročni interesi.
T. P.
Iz Slovenije in Hrvatske se demokracija vse bolj seli na Jug.
Le tri leta po strmem vzponu še do včeraj nedotakljivega liderja Srbije Slobodana Miloševiča se je »zgodilo« nekaj, na kar si ni nihče upal niti pomisliti. »Sredi Srbije«, na Trgu Republike v Beogradu, so zažgali Miloševičevo sliko, zbrana množica pa je ime »Slobo« zamenjala z imenom »Vuče«.
Nekaj desettisoč zbranih tokrat ni zahtevalo krvi niti ni obljubljalo aretacij; zahtevalo je le tisto, kar ima civilizirana Evropa že dolgo časa, to pa so svobodne večstrankarske demokratične volitve.
Kaj se pravzaprav dogaja v Srbiji? Ali gre za »junijske dogodke devetdesetih let«, kot so jih nekateri poimenovali in ki so jih sprožili srbski intelektualci, profesorji, književniki? Ali pa gre predvsem za upor proti komunizmu, ki ga vodijo dolgolasi in bradati fantje s šajkačami in kokardami z eno samo zahtevo - odstraniti komuniste in vse, kar je komunističnega? Kdo bo v tej evforiji reševal in rešil komuniste ali bodoče socialiste? Kdo bo pomiril Srbe in Albance, Srbe in Slovence, Srbe in Hrvate in, kar je najpomembnejše - kdo bo pomiril Srbe z ene in Srbe z druge strani? Kaj pomeni sežiganje slik »največjega med vsemi Srbi«? Ali je to le gola mladeniška objestnost in dokazovanje poguma, ali kaj drugega? Kaj pomeni pretepanje de-
Tudi na Jugu demokracija
Kdo bo pobratil Srbe s Srbi
monstrantov pred stavbo Televizije Beograd? Ali naj bi bila to napoved, da lahko neposredni televizijski prenos spopadov, ki smo ga isti dan gledali iz Romunije, v prihodnje lahko pričakujemo iz Beograda? Kdo je ukazal pretepanje demonstrantov? Komu sploh verjeti, kateremu mediju, kateremu televizijskemu centru in kateremu časopisu?
Očitno hočejo nekateri v Srbiji na vsak način odstraniti enoumje, četudi za ceno brezumja. Kako dolgo pa lahko traja takšno brezumje in kaj vse nam lahko prinese. Srbija bi danes bolj kot kdajkoli potrebovala večumje. Ali je do tega mogoče priti še kako drugače kot le s spopadi med enoumjem in brezumjem? Kako dolgo si bo srbska oblast še zatiskala oči pred stvarnostjo, ki se imenuje opozicija, in za kakšno ceno? Ali bo prepričevanje ljudi, da tokratni demonstranti niso hoteli Srbiji nič dobrega, res dovolj, da
se ne bi ponovilo »dogajanje ljudstva«?
Junijski miting srbske opozicije je zanesljiv znak, da se je precejšen del Srbije dvignil zoper Slobodana Miloševiča, ki po združitvi tako rekoč njegove zasebne ZK in SZDL še manj kot prej razmišlja o svobodnih večstrankarskih volitvah. Pri tem je še najbolj absurdna njegova trditev, da mu razpis takšnih volitev preprečujejo določila zvezne ustave, čeprav je jasno, da je razveljavitev te ustave eden najpomembnejših ciljev srbskega voditelja. Številni znaki, vštevši miting, pa kažejo, da položaj prvega med Srbi še zdaleč ni več tako trden, kot je bil še do nedavnega. Miloševiču sicer še vedno priznavajo, da je po odstranitvi Ivana Stamboliča in njegove frakcije »naredil« Srbijo za državo, vendar pa so Srbi, kljub svoji zgodovinski naklonjenosti močnim osebnostim, tudi zelo svobodoljuben narod.
Miloševič se seveda dobro zaveda, da bodo večstrankarske volitve slej ko prej tudi v Srbiji. Do takrat mora le okrepiti svoje precej razmajane vrste, diskreditirati opozicijo in na volitvah nastopiti s programom, katerega bistvo bo »federativna Jugoslavija ali vsak po svoje«. To geslo pa ima v naši največji republiki - kljub zapiranju oči - še vedno veliko somišljenikov in lahko prinese preneka-teri glas, prav tako kot poveličevanje srbstva.
Tako ali drugače: v Srbiji se je začelo ljudstvo prebujati drugače kot še pred letom dni.
Vinko Blatnik
Stavke v Sloveniji in Jugoslaviji od leta 1980 do 1990
V skrajni stiski in ogroženosti
Pripravil: Anton Kolar
Nikola Zurkovič: v Ljubljani stoji 1800 vagonov na tirih in vsak ?3n nastaja 130 milijonov din škode. Mednarodni promet teče hormalno. Med komisijo železničarjev in Šinigojem ter sindikatom je predlagan 10-dnevni od-aior za rešitev problemov. Zaupale uporabnikov železnice in Smotna škoda zaradi stavke je ve-
•	26. december 1988
Delavci Iskre, enota Števci
v Kranju, so začeli stavko. Zahtevajo znižanje stroškov za druž-oene dejavnosti in povečanje plač. Elača znaša 900 din. V podjetju je aovolj dela, vendar je v skladišču aO.000 števcev. Sindikat nasprotje delavcem.
•	25. december 1988
Delavci Tekstilne tovarne Tržič
So odšli pred občino Tržič. V tovarni so uvedli prisilno upravo. Zahtevajo takojšnje povečanje Wač. Na delo so se vrnili po 36. Urah. •
•	28. december 1988
Pred občino Kranj je prišlo 500 delavcev Kibernetike, enota števci, in zahtevajo znižanje prispevnih stopenj iz OD. Stavka tOOO delavcev.
•	28. december 1988
Delavci EMA Celja so začeli
stavkati. V tovarni je zaposlenih 3000 delavcev. Zahtevajo 50 % povečanje plač in izražajo nezadovoljstvo z vodstvom podjetja. Osebni dohodek je 700 dinarjev in januarja 1989 bo višji za 15%. Direktor podjetja je Tone Zimša. Delavci so odšli pred občino Celje in poslali pismo Stanovniku, Tošu in Ravniku. TO Posoda stavka. Dobili so za 18 % večje plače. Podjetje ima 6,5 milijarde dinarjev dolgov, blokiran žiro račun in 36 milijard dinarjev posojil.
•	29. december 1988
Včeraj so začeli stavkati delavci IMV, Montaža vozil Novo mesto, in spraševali, zakaj ne dobijo 13. plače. Popoldanska izmena ni delala.
•	15. maj 1990 stavka tekstilnih delacev
Organizirana je opozorilna stavka med delavci v tekstilni in usnjarski industriji.
V 2200-članskem kolektivu No-voteks v Novem mestu je problem likvidnosti Dohodki so obremenjeni z dajatvami za družbene dejavnosti. Na trgu se ubadajo z nelojalno konkurenco, zahtevajo omejitev uvoza in opravljajo notranjo reorganizacijo. Stavko vodi sindikat.
Tekstilna tovarna Maribor ima blokiran žiro račun in trgovine ter banke jih ne obravnavajo enako. Srbska blokada jih je ekonomsko prizadela. Pesti jih odvečna delovna sila. Ob stavki so stroji stali eno uro.
Pletenina Ljubljana ima zaposlenih 800 delavcev. Delo so solidarnostno prekinili.
Stavkajo tudi v Šmartnem pri Litiji, Dolu pri Hrastniku, v PIK v Mariboru.
•	Peko Tržič
Delavci so začeli stavkati. Obrat je star 20 let. Osebni dohodki so nizki in ostanka ni. Padati je začela kakovost izdelkov. Podpirajo zahteve panožnega sindikata. Pesti jih odvečna delovna sila. Delavci dobivajo odpravnino, ki je 24 plač; 600 delavcev se bo prekvalificiralo.
V dokaz solidarnosti s tekstilci stavkajo delavci, zaposleni v Metki Celje, Tekstilne tovarne Prebold, Svilanit, Kamnik. Delavci v tekstilni tovarni zahtevajo takšno plačo, da bodo z njo lahko preživeli.
Stavka 300 zaposlenih v novomeški tovarni obutve, saj jim pri paru čevljev ostane 122 din. Pričakujejo spremembe politike sedanje vlade.
•	Delavci Energoinvesta Ljubljana že dva meseca niso dobili
plače. Stavko vodi sindikat, ki ga vodi Franc Muhič.
Stavka delavcev v tekstilni in usnjarski industriji, kjer dela 70.000 delavcev in vključuje 80 tovarn, je sedaj le opozorilna. Pri viskozni tkanini so stroški za meter tkanine:
materijal - 41 cm, okrasni - 18 cm, trgovina - 29 cm, proizvodnja in stroški - 6,1 cm, 5-6 cm tkanine gre za osebni dohodek zaposlenih.
Opozorilna stavka zahteva od izvršnega sveta, naj zniža dajatve za uvoz imsindikat pošlje peticijo Peterletu in v njej grozijo s splošno stavko.
Zahteve stavkajočih v podjetjih, v katerih so se odločili za stavke, so zelo različne. Konkretno razvrstitev stavk je težko narediti. Veliko povedo nekatere zahteve stavkajočih:
• Skupščina sindikata delavcev gostinstva zahteva boljše delovne razmere in plače. Stavkajoči učitelji Srednje pedagoške šole v Ljublani stavkajo in pouka ni tri dni. Kovinarska in elektro industrija opozarja: obeta se nam splošna stavka...
Delavci v Alplesu stavkajo zaradi vrha neuvrščenih v Beogradu. TAM je v stečaju. Tomos je dokončno v stečaju. Objavljen je poziv na splošno stavko zdravstvenih delavcev, 8. septembra
1989.	Sprejet je tudi poslovnik o stavki. Pri Marlesu je začetek konca objavljen za 12. januar
1990.	Novoles zahteva pomoč strokovnega sindikata. Vsak 7. Slovenec živi s podporo (Delavska enotnost, 29. septembra 1989. Sprejet je zakon o stavkah. Ob Dravi, v Mariboru, nastaja geto brezposelnih, Delavska enotnost, 9. februar 1990. V Sloveniji je nezaposlenih 35.000 delavcev. V Evropi išče delo 20 milijonov delavcev, Delavska enotnost, 10. november 1989. Nova vsebina kolektivnih pogodb med delodajalci
in delavci. Neslovenci iz jeseniške tovarne, Iskre se je lotil sindikat, Delavska enotnost, 27. oktober 1989. Stavka strojevodij, velika slovenska izkušnja, Stavke in ženske v tekstilni tovarni Maribor. Perspektive uvajanja trga, Delavska enotnost, 7. aprila 1989...)
Delavci se za stavko odločajo v skrajni stiski in življenjski ogroženosti, čeprav je bilo na začetku tudi nekaj mitingov, ki so po zgledu iz drugih republik poskušali reševati nakopičene težave. Tako so se pred skuščino Slovenije usmerili delavci Litostroja in kranjskega Gradbinca.
Delavci 'so v bistvu zvesto posnemali vodilno elito v podjetjih, ki je leta odhajala v občinska središča in v Ljubljano po magične rešitve, brez zavesti, da so nastopili časi, ko je potrebno proizvod, ki ga ustvariš, prodati, plačo pa
sivna rezistenca, nezadovoljstvo kot terminološka opredelitev delacev, ki se za to odločajo, govori, da uradna politika zavzema skrajno, negativno stališče do nje in da se je v zadnjih dveh letih z oblikovanjem zakona o stavkah vendar nekaj spremenilo.
Val stavk je zajel vso Jugoslavijo in se od leta 1982 povečal tudi številčno. Iz tabele 5 je videti, da je bilo leta 1986 383 stavk z vodečimi republikami: Slovenija, Srbija, Hrvaška. Metodološko ni podatkov o številu stavkajočih, času trajanja stavk in gmotni škodi.
Pregled prekinitev dela po republikah v SFRJ: (tabela 5)
SFRJ-1982	83
1983	191
1984	183
1985	341
1986	383
Prvih 6 mesecev leta	1982
BIH	7
Črna gora	2
Hrvaška	36
Makedonija	5
Slovenija	11
Srbija	10
Kosovo	3
Vojvodina	9
Jugoslavija	83
dobiti potem, če si jo zaslužil, nekako po zgledu starega sistema evropskih držav...
Jugoslavija prireja mitinge
Zaostrenim gospodarskim razmeram v Jugoslaviji so zaradi velikega odliva denarja, ki je namenjen za vračilo deviznega dolga, sledila vsesplošna gibanja, protesti, stavke in mitingi, ki so se po letu 1982 preselili tudi v druge republike. Že kvalifikacija stavke, kjer je prišlo do nje, protesti mitingi, izsiljeni sestanki, pa-
1983	1984	1985	1986
5	11	37	36
0	6	2	14
35	37	75	79
34	39	61	67
63	50	86	84
44	34	86	93
6	4	17	14
4	2	4	6
191	183	341	383
(tabela 6)
Protestne
ustavitve dela: Protestne	1984	1985	1986
ustavitve dela: Izsiljeni	50	87	77
sestanki Pasivna	67	97	45
rezistenca		3	2
Nezadovoljstvo	176	153	106
Skupaj	293	340	231
Vir: Delo, Ljubljana, 28. nov. 1986, stran 21
Nadaljevanje in konec prihodnjič
Konec iluzij o enotnem jugoslovanskem šolskem sindikatu
V	zadnjem tednu maja, nekaj dni pred kongresom Zveze sindikatov Jugoslavije, so se v Beogradu sestali predstavniki bolj ali manj prenovljenih republiških sindikatov šolstva, znanosti in kulture. Pozornost je zbudilo to, da se tega sestanka niso udeležili zastopniki kosovskega sindikata. Zaradi razmer v tej pokrajini je namreč večina učiteljev albanske narodnosti prestopila iz dozdajšnjega »uradnega« sindikata v novi, alternativni sindikat.
V	primerjavi z drugimi panožnimi sindikati, ki so v preteklem mesecu prirejali pravcate skupščine ali »konstitutivne« seje s številnimi udeleženci, vendar s skromnejšo dekoracijo in ritualom kot nekoč, je potekal sestanek predstavnikov šolstva, znanosti in kulture v zdesetkani zasedbi in v skrajno prozaičnem ozračju. Večina je bila prepričana, da je minil čas govorniških nastopov in iluzij. Potreben je bil samo dogovor o najnujnejših medsebojnih stikih samostojnih sindikatov šolstva, znanosti in kulture na
^medrepubliški ravni, predvsem kot izmenjava izkušenj ali bolj rečeno kot nekakšno prostovoljno usklajevanje nekaterih dejavnosti. Prepolovljeno je bilo tudi število članov dozdajšnjega zveznega odbora, ki nima več poklicnih funkcionarjev in strokovnih sodelavcev. Za takšno medre-
publiško sodelovanje so se zavzemali šolski sindikati štirih republik.
Bržkone je razumljivo, zakaj so najbolj odločno zahtevali preobrazbo sindikatov prav pedagoški, znanstveni in kulturni delavci. Ti so bili od vseh panožnih sindikatov že doslej najbolj kritični do razmer v Zvezi sindikatov. Zahtevali so, naj se sindikat postavi na svoje noge in otrese vseh političnih dušebrižnikov. Menili so, da je Zveza sindikatov kot krovna organizacija nad panožnimi sindikati in kot ena od »subjektivnih sil v fronti SZDL« toga in premalo odzivna.
Tudi dozdajšnji zvezni odbor sindikata šolstva, znanosti in kulture je večkrat zahteval, naj sindikati posameznih dejavnosti postanejo povsem samostojne interesne organizacije delavcev. Varovali naj bi predvsem pravice iz delovnega razmerja, se pogajali in sklepali kolektivne pogodbe z zastopniki delodajalcev ter opravljali druge naloge, značilne za zdajšnji sindikat v demokratičnih državah.
Ustava je vse do lani določala Zvezi sindikatov vlogo paradržavne organizacije. Ta je med drugim skrbela tudi za volitve v zbore združenega dela. V tako zvezo sindikatov so se člani tako rekoč samodejno včlanili, hkrati z vstopom v službo. Razkroj doz-
dajšnjih družbenopolitičnih organizacij je pospešil v vsej državi tudi preobrazbo sindikatov. Stari sindikati se čedalje bolj spreminjajo v najrazličnejše samostojne, svobodne, neodvisne in v razne alternativne sindikate, v posameznih dejavnostih razčlenjene in osamosvojene po strokah in poklicih. Tudi
v šolstvu se vse pogosteje pedagoški in drugi delavci v posameznih delih ali na stopnjah šolskega sistema združujejo v samostojne sindikate. Menijo, da bodo tako lahko najustrezneje izražali in varovali svoje pravice in interese. Razčlenjevanje v več šolskih sindikatov je najizrazitejše na Hrvaškem ter v Bosni in Her-
cegovini (npr. za predšolsko vzgojo, srednje in visoko šolstvo). Hkrati se posamezni strokovni sindikati v šolstvu prostovoljno povezujejo pri skupnih akcijah (npr. urejanje statusa in gmotnega položaja učiteljev v republiki). Zaradi skrbniške vloge zveze sindikatov kot krovne organizacije, panožni sindikati doslej pogosto niso mogli biti učinkoviti. Lep zgled sprenevedanja je iz časa, ko so bile dovoljene »prekinitve dela« v posameznih šolah ali tovarnah. Povsem krivoversko pa je bilo predlagati splošno stavko v dejavnosti ali npr. vseh srednješolskih učiteljev v republiki, ko so bile pri pogajanjih izčrpane vse druge možnosti za rešitev spornih vprašanj.
Za obstoj sindikata pedagoških delavcev je bistveno, da
se učitelji (in drugi delavci šol) po svoji presoji odločijo, čemu želijo biti v sindikatu. Vsekakor zaradi svojih interesov in zavarovanja svojih pravic, ne pa zaradi neke splošne in abstraktne »delavske solidarnosti ali razredne zavesti« vseh delavcev v Jugoslaviji.
S takšnimi ideološkimi vzorci pač ni bilo mogoče zabrisati velikih kultumo-civi-lizacijskih in gospodarskih razlik med posameznimi republikami. Vendar se ponekod v Jugoslaviji, zlasti tam, kjer so za trdno federacijo, še zmeraj pojavljajo zahteve, naj bi tudi v šolstvu »enotni jugoslovanski sindikat« skrbel za enake plače učiteljev na enakih delovnih mestih.
Zagovorniki takšnega sindikata pozabljajo, da tolikšne enakosti plač žal ni mogoče doseči tako preprosto. Če bi bilo to uresničljivo, bi tudi v Evropski skupnosti zagotovili, npr. portugalskim, španskim in grškim učiteljem, približno enake plače, kakršne imajo njihovi kolegi v Zvezni republiki Nemčiji ali na Danskem. O tem so v Evropski skupnosti že razpravljali.
Vendar pa so se kljub sprejetemu dokumentu o svobodnem pretoku in zaposlovanju učiteljev znotraj Evropske skupnosti strinjali, da so izenačene gmotne razmere učiteljev v združeni Evropi še zelo oddaljen cilj. Je pač tako, da ustvarjeni narodni dohodek in produktivnost dela v posamezni državi omejujeta in določata izdatke za izobraževanje in splošno gmotno raven šolstva. Zato je bržkone konec iluzij, da je mogoče takšno enakost ustvariti s solidarnostnim prelivanjem denarja v državi in z »enotnim jugoslovanskim šolskim sindikatom«. Ključ za to je namreč v rokah posameznih republik in pokrajin.
Boris Lipužič,
LADISLAV ČRNOLOGAR
tehnološki presežek rdečelasa lisica in še kaj
Ladislav Črnologar je delavec jeseniške železarne in že desetletje znan kot pisatelj povesti in romanov. Pred prvim majem je pri Književni zadrugi Jesenice izšla knjiga z dolgim in nekoliko nenavadnim naslovom. Ta pa napove, da je knjiga izsek iz žive in za marsikoga krute sedanjosti. Tako kot v prejšnjih knjigah (Na gredi, Na drugem bregu, Razstreljeni bog) najdemo tudi v Tehnološkem presežku prvine ljubezenske zgodbe in kriminalnega romana, tako da bo povest zanimivo branje tudi za nezahtevne bralce, ki jih zanimajo moralni in socialni problemi, privlačijo pa napete zgodbe.
Jeseniški bralci se bodo lahko zabavali z ugibanjem in sklepanjem stav, koga je imel pisec za model pri oblikovanju glavnih in stranskih 'ikov.
Dohodki bodo celo večji, kot sem sprva načrtoval, jtindvajset odstotkov bomo dajali na stran za poso->bitev centrale in vzdrževanje. Dobiti bomo morali jveka, ki jo bo upravljal. Pa za podrobnosti je še s. Jasna, postali bomo kali kapitalisti, a eni izmed >ogih. Drugje so se znašli drugače. Kdor je imel tar, je gradil počitniške zmogljivosti, drugi so spet
•C
požanjejo, a sami poberejo čisti dobiček. Tak čas je, da se moramo znajti. Dolgo sem iskal in končno našel način, da bom imel zavarovan hrbet, da ne bomo več postranska stvar v družini moje žene, v družini z dohtarskp tradicijo. Kaj pa boš ti s tolikšnim dohodkom?«
Ne vem. Pravzaprav mi ničesar ne manjka. Milan, ali veš, da imam slabo vest že zdaj. Naš čas, čas naše mladosti je bil še vedno tisti, ki je govoril o enakosti ljudi. Šele nekaj let nazaj se je ta iluzija začela maličiti. Pred kratkim sem srečala nekega človeka, ki se še vedno bori proti mogočnemu aparatu, ki nas je vkleščil v spone, v uravnilovko in ki zdaj še solidarnosti več ne pozna. Prav občudujem ga. To je še pravi mož, čeprav mu lepijo vse mogoče etikete.
»Misliš Janeza Zevnika?«
»Prav njega. Od kod pa ga ti poznaš?«
»Pri nas je zaposlen. Njegovo podjetje se je priključilo k nam. Baje je sposoben možakar, pa je kljub temu prišel na listo odvečnih. Reorganizacija je bila neusmiljena. Bil je celo član partije. Nekdo ga je moral spregledati. Pravzaprav je še imel srečo, da je dobil službo čuvaja, ker nima družine. No, zdaj nam dela kar krepke preglavice, pa ne samo nam, pravijo, da se vtikuje v vsakogar v mestu in vse, kar le malo diši po nepravilnosti.«
»Ti je toliko do njega?«
»Če prav, misliš, da.«
»Bom videl, kaj bom lahko naredil. Srečen možakar, če se ti zavzemaš zanj. Jasna, če bi ti bilo kaj do mene, bi pustil ves tisti razkošni dohtarski dom...«
»Ej, Milan, še vedno si stari zapeljivec. Veš, da mi nikoli ni bilo do mestnih bledoličnikov.«
»Jasna, resno! Sicer me ne bi smelo brigati, a zanima me. Nikoli te ni bilo videti z nobenim moškim. Oprosti, a za žensko si že kar v letih čeprav tega ne kažeš. Ali sploh ne misliš na družino?«
»Nekoga sem imela rada, bolj kot vse na svetu. Bil je iz naše vasi. Zaradi mojega študija sva odlašala s poroko. Bil je močan, da je hlod dvignil na enem koncu, ga dal na voz in ga potem dvignil še na drugem. Tudi laž ni nikoli prišla čez njegove ustnice, ker je menda sploh poznal ni. Ko se boš vračal, poglej na tisti ostri ovinek, pred spustom. Tam so večinoma sveže rože, kadar cvetijo; tam je s traktorjem zgrmel v prepad. Dve leti se je upiral smrti. V Kliničnem centru je bil priklopljen na aparature. Tako, zdaj veš.«
»Jasna, opoosti« Plehek sem bil. Veš, včasih se zamislim tudi jaz nad tem našim bedastim grabljenjem in hitenjem. Kaj bomo sploh imeli od življenja? Minili so časi, ko smo mislili, da bomo spremenili svet. Pravzaprav je potrebno kar dovolj bistrosti, da spoznaš, da prehod s sistema na sistem daje samo iluzijo spremembe in vodi v slepo ulico? Že v antiki so vedeli, da je vsak novi svetile prepis prejšnjega. Zadostuje nam torej, če poznamo samo enega. Onostranstvo - tudi če je onkraj kako spoznanje, se človek užaljeno umakne, se ponosno zahvali, ko bi
moral zanj plačati vse svoje tako težko prigarane solze iz tostranstva in v imenu katerega bi se jim moral še smehljati.
Družbena moralnost temelji na uživanju in zato sploh ni nikakršna moralnost. Človek to spoznava, kar pa ne pomeni, da bo postal moralen, če se bo upiral moralnosti tako, da bo delal karkoli, spal s komerkoli. Če želi spoznati strah in ga razumeti, se ga osvoboditi, bi moral prav tako razumeti uživanje, ker sta med seboj povezana. Strah in uživanje sta dve plati iste medalje, ni se mogoče osvoboditi enega, ne da bi se osvobodili drugega. Vsi iščemo nekakšno resnico o vsem. Ker ne moremo opustiti misel na to, kam jo bomo šli iskat. Če bi imel kaj pameti v glavi, ali ne bi poznali resnice, namesto da hodimo okoli in jo iščemo? Poznamo religijo mitologijo, filozofijo in metafiziko vseh drugih za nazaj in naprej, kakšno potrebo bi torej imeli po eni, ki bi bila naša, če bi jo seveda imeli?«
»Glej, glej, Milan, takega te pa ne poznam. Zmeraj sem te imela za malega stremuha. Zdaj pa vidim, da potrebuješ sredstva, da bi se nečesa osvobodil, verjetno vsakodnevnih spon,« se je resnično začudeno vmešala v njegovo poplavo zgoščenih misli in dodala, da ga je gotovo prevzel gorski zrak, ki je za nevajene kot močno vino.
»Ja, Jasna, res me je zaneslo. Prav imaš, res sem mali stremuh. Želim biti pred drugimi. Moralo je iz mene, ker si me gledala s tistim vsevednim razorožu-jočim pogledom. Zdaj pa me je kar malo sram. Grem. Vidiva se drugi teden.«
Milan je vstal, ji na hitro podal roko in odšel, kot bi se bal, da ga bo Jasna še kaj vprašala. Komaj je prišla za njim na prag, že je zarohnel motor v avtomobilu in odpeljal je, da je neslo pesek izpod koles. ,
»Kaj pa je hotel?« je vprašala mama, ki je prišla za njo iz kuhinje.
»Še sama ne vem dobro.«
»Ne veš, kaj je hotel?« ni razumela mama.
»Oh, da prišel je zaradi centrale, o kateri sva že govorili. Zdi se, da jo bodo le začeli graditi. Bolje to, kot da bi nam potopili dolinico. In s centralo bo še manjša možnost, da bi jo, ker bo v njej denar tistih, ki o tem odločajo. Samo zato sem pristala in pregovorila tebe, mama.«
»Pametno. Jasna, meni kaj takega ne bi prišlo na misel. Če bi se le dalo, bi se upirala.«
»In še denar nam bo prinašala! Ko bo zgrajena, bomo lahko kmetovali samo toliko, da nam ne bo dolgčas.«
»Ne, to pa ne. Dokler bom jaz pri hiši, bo po moje. Jerneje, Urša in jaz smo od malega navajeni na delo. Dokler bomo zmogli, bo zemlja obdelana in toliko živine v hlevu, kot jo je vedno bilo. Saj tebe nihče ne sili, da pomagaš. O tem smo že velikokrat razpravljali, a ti vedno znova ponujaš tisti denar iz tvoje službe.«
»Prav, prav,« se ni hotela prepirati Jasna. »Grem nazaj v hlev.«
»V hlevu je že počistil Jerneje. Malo prej je prišel
v kuhinjo. Sobota je in do večera, ko bo treba položiti živini, zate ni posebnega dela. Morda bi šla v vas k stricu? Obljubila sem mu nekaj jajc.«
»Prav, mama,« je rekla Jasna, ki si ni mogla predstavljati, da bi bilo lahko drugače, kot je želela mati. Tak je bil pač od nekdaj zakon na kmetih in nepokorni so morali brez milosti od doma.
Odšla je v hišo, se preoblekla, vzela že pripravljeno košaro in odšla po stezi proti brvi, ki je prečkala rečico najglobljem, a tudi najožjem mestu.
* * * *
Šele naslednjega dne popoldne so Janeza in Petra spustili iz orožnih vaj. Peter je bil tako utrujen, da ga je Janez moral podpirati. V bloku, kjer sta stanovala, ga je pristavil ob zid in odklenil omarico za pošto. V njej je bil časopis in dve modri kuverti. Janez se je namrščil, kajti, kakor je lahko razbral z ovitkov, je bila ena iz socialnega zavarovanja in druga iz uprave podjetja, kjer je bil zaposlen.
Spravil je kuverti v žep, spet prijel Petra pod roko in ga odpeljal po stopnicah k sebi v stanovanje, da bi mu skuhal kavo pa tudi sam jo je bil potreben.
»Čudno, noge me ne držijo, a glavo imam bistro, morda še bolj kot ponavadi,« je Peter ugotavljal, ko ga je Janez posadil na kavč.
»Tudi mene čudi, da sploh še lahko govoriš, po vsem tistem, kar si spravil vase v brunarici. Le zakaj se tako neusmiljeno uničuješ?«
Janez je kuhal kavo in obenem prebral, kar je našel v kuvertah. Namrščil se je.
»Počasen in zanesljiv samomor. Ne najdem ničesar, za kar bi bilo vredno živeti,« je odvrnil Peter.
»Ne pišeš slabo, če odvzamem pesmi, ki jih res ne razumem; članki v časopisih pa vedno dobro zadenejo bistvo. Po mojem bi se moral lotiti nečesa resnega, se vsaj zaposliti, da bi prišel na red. Pisal bi lahko v prostem času...«
»Da bi se ubadal s čim podobnim, kot se ti! Še tebe so skoraj brcnih v rit, po tolikih letih dela in klanjanja šefom. Pa da bi izgubil še to zavarovanje, ki sem ga s tako težavo dobil! Veš, kaj je slabega v tem? Da od takrat, ko imam malo varnosti, ne morem ničesar pametnega več napisati.«
»Kaj ti bo zavarovanje, saj nikoli ne boš dočakal pokojnine, če boš še naprej tako zapravljal svoje zdravje. Vem, da boš spet oporekal, da ni važno, koliko časa živiš, ampak kako. A to tvoje pehanje iz dneva v dan za tistih nekaj steklenic piva ni vredno piškavega oreha, kot so rekli v naši vasi.«
»Kaj pa ti, zakaj pa živiš ti? Da se pehaš za nekakšno dobrobit ljudi, za nekakšno pravico, ker so te prvič malo bolj udarili po nosu! In že dobivaš od prav istih ljudi povračilo, dvojno povračilo. Kaj niso v tisti tvoji vasi rekli tudi, da je dober človek podoben oslu? Hm, kar je vrednega pri tebi, je tale kava. Kavo pa znaš skuhati kot nihče,« je ugotovil Peter, ko je odpil nekaj požirkov.
Nadaljevanje prihodnjič
Prenagljeno združevanje Nemčij utegne stati več, kot bi bili Zahodni Nemci pripravljeni plačati
Kriza ali zlata žila
Z internimi dokumenti je tako, da jih javnost be more preveriti, sicer ne bi bili interni. Še Posebej »interni« so po naravni stvari tisti, ki se nanašajo na dodatno podporo, ki naj bi jo ZR Nemčija naklonila vzhodnonemškemu gospodarstvu.
Bolj kot gospodarsko je zadeva občutljiva Politično: naj kancler Kohl spričo hitrega tempa združevanja izžareva še toliko samozadovoljstva, bo še nekaj časa plesal po žici: zadnje deželne volitve v Severnem Porenju-Vestfaliji ter na Spodnjem Saškem so pokazale, da se volilno telo zaveda, da lahko prenagljeno združevanje ustvari stroške, ki jih Prebivalstvo ZRN ni pripravljeno vzeti na svoja ramena, ne da bi krivca zanje - Kohla in njegovo CDU - na volitvah kaznovalo, in anako se utegne Kohlu zgoditi, če se bo vzhodnonemško gospodarstvo zaradi prehitrega skoka hladno vodo znašlo v kaosu; v drugem Primeru bo bonska vlada povzročila prav tisto, čemur se hoče s politiko hitrega združevanja nienda izogniti - množično preseljevanje Nemcev iz obubožanega Vzhoda na Zahod.
v Nesreča ni že vnaprej vprogramirana v združevanje, ni pa nemogoča. Po resnih ocenah bi nilo lahko v NDR do konca leta že milijon brezposelnih, kar je za državo, ki je dolga leta slovela po pomanjkanju delovne sile, udarec, ki ne bo ostal brez političnih piosledic: prav bo dal tistim, ki so (med njimi je bila tudi reformirana naslednica nekdanje enotne socialistične partije Nemčije) opzarjali, da nenaporne bližnjice n konvertibilni marki ni in da bi si morali za združiev vzeti le nekaj več časa. Vsaj 30 odstotkov vzhodnonemških podjetij je v takšnem tehnološkem stanju, da bodo morala kmalu po 1. juliju, ko bo začela veljati državna pogodba o denarni, gospodarski in socialni uniji med Nemčijama, zapreti vrata.
Poskus	v najožjem krogu Kohlovih sodelavcev. Eden
podpredsednikov zahodnonemške osrednje V zadržanosti se urijo, brž ko zapustijo poli-	banke Hans Tietmeyer, ki si ga je kancler za to
tični parket in se podajo na strokovnega tudi	posebno priložnost izbral za svojega osebnega
tisti, ki so se v postopku združevanja znašli svetovalca in ki je bil odločilno udeležen pri
Dr. Bogomil Ferfila (4)
Oblikovanje trga Jela v Slovenili
Kolektivne pogodbe za poslovodne delavce
V	vlogi sindikata poslovodnih delavcev pri sklepanju kolektivnih pogodb nastopa društvo poslovodnih delavcev, v vlogi delodajalca pa začasno (dokler ne bo rešeno vprašanje titularja družbene lastnine) republiški izvršni svet (ali gospodarska zbornica).
Ekonomski (obligacijski) del pogodbe (ki ureja Problematiko osebnih dohodkov, nadomestil, odpravnin itd.) naj bi veljal dve leti, normativni del pa daljše obdobje. Tako kot pri kolektivnih pogodbah za ostale delavce je tudi pri kolektivnih pogodbah za direktorje mišljena večstopenjskost: od splošne kolektivne pogodbe (brez panožnih kolektivnih po-godb) do individualnih kolektivnih pogodb za vsakega poslovodnega delavca posebej. V generalni pogodbi naj bi bili zapisani minimalni standardi, v individualni pa dejanske pravice, obveznosti in pogoji za delo direktorjev.
V	individualni pogodbi (med direktorjem in delavskim svetom) naj bi se konkretizirale obveznosti poslovodnih delavcev, kot so odgovornost za obseg pro-'zvodnje oziroma storitev, s kakšnim fondom delovnega časa bo ta obseg realiziran, s kakšnimi stroški
predvsem kakšna stopnja dobička bo zagotovljena.
V	nasprotju s tripartino sestavo osebnega dohodka delavcev naj bi imeli poslovodni delavci dvodelni °sebni dohodek. Osnovni osebni dohodek naj bi se °blikoval glede na velikost podjetja (število zaposlenih delavcev, promet itd.), variabilni del pa kot odstotek od doseženega dobička podjetja (oziroma Ztnanjšanje izgube v primeru sanacije). V prvem osnutku takšne kolektivne direktorske pogodbe je bilo «ot merilo za osnovni osebni dohodek predlagano število delavcev. Tako bi bila v podjetju do sto delavcev direktorska osnovna plača dvakrat večja od povprečnega osebnega dohodka v podjetju;
od 101 do 300 delavcev - 3 x povprečna plača od 301 do 500 delavcev 3,5 x povprečna plača od 501 do 700 delavcev 4 x- povprečna plača nad 1000 delavcev 5 x povprečna plača Dodatna premija kot varibila se do 5 odstotka dobička ne bi izplačevala;
od 5,1 do 8 odstotka dobička 20 odstotkov osebnega dohodka na leto;
od 8,1 do 10 odstotkov dobička 40 odstotkov osebnega dohodka na leto;
od 10,1 do 15 odstotkov dobička 50 odstotkov °sebnega dohodka na leto; od 15,1 do 20 odstotkov dobička 70 odstotkov
osebnega dohodka na leto in
nad 20,1 odstotka dobička 80 odstotkov osebnega dohodka na leto.
Za poslovodne delavce se predlaga še podaljšani letni dopust najmanj 35 dni, najmanj 15 dni dopolnilnega izobraževanja letno, dodelitev službenega vozila, plačano zavarovanje, preventivni periodični zdravstveni pregledi in podobno.
Odgovornost poslovodnih delavcev je vezana prvenstveno na rezultate podjetja - v primeru nedoseganja načrtovanih rezultatov sledi ugotavljanje odgovornosti in lahko tudi razrešitev. V primeru odpovedi se predlaga šestmesečni odpovedni rok (oziroma šest plač) ter odpravnina glede na leta službe pri tem podjetju (za vsako leto dela pri podjetju, tudi na drugih delovnih mestih in nalogah po en zadnji izplačani OD).
Aktivna politika zaposlovanja v Sloveniji
Glede na spremenjene razmere na tržišču dela smo v letu 1989 v Sloveniji'redefinirali politiko zaposlovanja. Oblikovali smo nove cilje, postavili to politiko kot eno obveznih subpolitik družbenega razvoja ter utemeljili vrsto ukrepov, ki vsebujejo našim razmeram prilagojeno vsebino aktivne politike zaposlovanja.
Namesto dolgoletne polne zaposlenosti smo postavili nov cilj, to je produktivna zaposlenost na podjetniški ravni in optimalna zaposlenost delovno sposobnega prebivalstva. Politiko zaposlovanja bi lahko razdelili na oblikovanje aolgoročnih strateških ciljev in kratkoročnejših taktičnih ciljev za njihvo dosego.
Strateški cilji, ki bodo aktualni daljše obdobje, so naslednji:
-	produtkivna in optimalna zaposlenost prebivalstva;
-	usmerjanje akumulacije k novim delovnim mestom in
-	ustrezno usposabljanje kadrovskega potenciala.
Postopki oziroma opredelitve kratkoročnejših ciljev zajemajo:
-	oblikovanje ukrepov aktivne politike zaposlovanja;
-	krepitev strokovnih funkcij in znanja moderatorjev, ki se pojavljajo na tržišču dela in
-	zagotavljanje zadostnega obsega sredstev za uresničevanje prvih dveh elementov.
Ukrepi aktivne politike zaposlovanja so usmerjeni na področje ponudbe, povpraševanja pa tudi na njihovo medsebojno .usklajevanje.
•Ukrepi na področju ponudbe so naslednji:
-	spremljanje ugotovljenih potreb po usposabljanju in izobraževanju delavcev v podjetjih in pomoč pri organizaciji usposabljanja in izobraževanja;
-	organizacija priprave in financiranje različnih izobraževalnih programov za kritične skupine iskalcev zaposlitve (npr. prva zaposlitev, brez poklica, neusklajeni poklici, težje zaposljivi, reaktiviranje po daljšem premoru...);
-	informativne oblike priprave oziroma usposabljanja za samozaposlovanje ter informativno izobraževalni programi za podjetništvo;
-	strokovna in finančna pomoč oziroma sodelovanje pri preusposabljanju in prezaposlovanju presežnih delavcev;
-	štipendiranje dijakov in študentov z izenačevanjem dostopnosti do študija ter stimuliranjem talentov;
-	sodelovanje in pomoč pri preusmerjanju kandidatov v rednem izobraževanju oziroma študiju ter kandidatov za študij ob delu;
-	sodelovanje pri strokovnih postopkih izbora kandidatov za izobraževanje in preusposabljanje (z razvijanjem psihodiagnostičnega inštrumentarija).
Ukrepi na področju povpraševanja:
-	pospeševanje samozaposlovanje (sofinanciranje, kreditiranje);
-	stimuliranje in sofinanciranje oblikovanja poslovnih programov, ki bodo odpirali nova delovna mesta;
-	organizacija in financiranje (sofinanciranje) družbeno koristnih del za začasno delovno angažiranje nezaposlenih (javna dela);
-	sofinanciranje pripravništva absolventov z višjimi stopnjami izobrazbe;
-	subvencioniranje delovnih mest za mladino, iskalce prve zaposlitve, osebe z omejenimi delovnimi možnostmi;
-	subvencioniranje, dodatki, nadomestila pri zaposlovanju invalidnih oseb;
-	nadomeščanje nadurnega in pogodbenega dela z oblikami krajšega delovnega razmerja oziroma dela s krajšim delovnim časom;
-	širjenje medpodjetniškega vlaganja kapitalizi-ranih denarnih nadomestil;
-	stimuliranje in sofinanciranje ustanavljanja invalidskih delavnic in delavnic pod posebnimi pogoji.
Ukrepi na področju usklajevanja ponudbe in povpraševanja:	•*-
-	izboljšanje posredovanja z dograditvijo in kompjuterizacijo informacijskega sistema, izboljšanjem dostopnosti in ažuriranjem informacij o brezposelnih in delovnih mestih ter stimuliranjem mobilnosti na istih osnovah;
-	poklicna vzgoja in informiranje o možnostih za nadaljnje izobraževanje in zaposlovanje mladine in odraslih vseh kategorij (brezposelnih presežkov, zaposlenih - s posebnim ozirom na diplomante vseh šol, ki potrebujejo pomoč pri vstopu na delo);
-	svetovanje pri iskanju zaposlitve in zagotavljanje ustreznih kadrov podjetjem s pomočjo kvalitativne analize brezposelnih, vodenja evidence delodajalcev in izpopolnjevanjem posredovalnih tehnik (posebni tečaji za iskanje dela, ekskurzije v podjetja, sodelovanje pri pirilagajanju delovnih mest, posredovanje sekundarnih zaposlitev);
-	usklajevanje ponudbe v medkrajevnih, medrepubliških in eksternih migracijah.
Konec
sestavljanju državne pogodbe, je pred kratkim na simpoziju poslovnih strokovnjakov navedel dva vidika, ki pričata o visoki stopnji tveganja. Prvič, je dejal, doslej še ni na voljo modela, na katerem bi preizkusili preobrazbo - uno aetu, je dejal Tietmeyer, to je »na mah« - gospodarstva, ki je bilo 45 let socialistično in pred tem 12 let nacionalsocialistično (se pravi kar 57 let centralno oziroma politično upravljano), v socialno tržno gospodarstvo, in drugič: ta peo-brazba se ne odvija v ograjenem geografskem prostoru, marveč pri praktično odprti meji, pri čemer uživajo državljani ZRN dva - do trikrat višjo življenjsko raven kot njihovi rojaki v NDR. Tietmeyer je kajpak izrekel prepričanje, da se bo poskus posrečil, kar sicer ni vprašljivo, saj se mora; vprašljivi so le socialni in drugi stroški zanj. In če se bo posrečil, potem naj bi ta pridobitev ne šla le na roko NDR, združene Nemčije in Evropske skupnosti. Bila naj bi tudi kot spodbuda za druge države vzhodne Evrope, Četudi te - Tietmeyer je bil dovolj objektiven, da je priznal to dejstvo - nimajo enakih štartnih pozicij kot NDR, predvsem pa nimajo na Zavodu tako močnega partnerja kot ga ima NDR v ZRN. Ne glede na te omejitve pa je sporočilo, ki ga pošilja proces nemškega združevanja, povsem razločno: hegemon evropske gospodarske integracije in s tem sanacije je po 70 letih, ko je to vlogo v Evropi izgubilo liberalno meščanstvo, in po dveh svetovnih vojnah model socialnega tržnega gospodarstva. Kdor hoče najti pot iz realsocialistične krize, se bo moral pač sprijazniti s tem izhodiščnim dejstvom.
Za bonsko politiko že dolgo časa nastajajo težave predvsem zato, da jih rešuje - od tod tudi njena sorazmerno visoka učinkovitost v primerjavi s tistimi, ki pred težavami bežijo. V internem dokumentu naj bi bil zato govor predvsem o kratkoročnih ukrepih, s katerimi naj bi se izognili vsaj tistim od težav, ki so predvidljive. Tako naj bi za kritje vzhodnonemškega državenga proračuna že letos namenili 22 milijard mark, prihodnje leto - če vse-nemške volitve ne bodo že decembra ali januarja, kar je vse bolj verjetno pa še 35 milijard mark (skupaj v dveh letih kakih 35 milijard dolarjev ali okoli dakrat toliko, kolikor znašajo jugoslovanski zunanji dolgovi). S tem bi pokrili približno dve tretjini primanjkljaja, ki bo letos in prihodnje leto nastal v vzhodnonemškem proračunu.
O tem naj bi vzhodnonemško gospodarstvo razbremenili letno za kakih 10 milijard mark: gre za dajatve, ki so odtekale iz gospodarstva v najbolj različnih oblikah in pod najbolj različnimi pretvezami, značilnimi za centralizirano državno gospodarjenje. K tej razbremenitvi bo precej prispeval prevzem zahodnonem-škega davčnega sistema, ki spričo številnih drobnih davščin tudi med zahodnonemškimi gospodarstveniki ne velja za idealnega, ki pa je seveda narejen predvsem za to, da bi spodbujal zdravo podjetništvo: po ocenah zahodnonem-ških inštitutov se bodo stroški podjetništva s prehodom skrčili kar za tretjino.
Privatizacija
Razen tega naj bi za naložbe v opremo do 30. julija 1991 zagotovili 12 odstotkov finančne pomoči, do 30. junija 1992 pa 8 odstotkov takšnega dodatka. Predvidena celotna vsota: 5,5 milijarde mark. Sredstva za takšno strukturno prilagajanje naj bi pod določenimi pogoji dobivala tudi podjetja v državni lasti, ki bi jih po tej poti začeli privatizirati. Za podpiranje drobne in srednje industrije naj bi bilo v prihodnjih štirih letih na voljo šest mlijard mark iz razvojnega sklada ERP: gre za posojila pod posebno ugodnimi obrestnimi in odplačilnimi pogoji. Za svetovanje in izpolnjevanje vodilnega kadra naj bi ZRN dala na voljo 80 milijonov mark: za svetovalsko pomoč zahodnih firm pri prestrukturiranju vzhodnonemškega go-spodastva naj bi dal proračun ZRN na voljo še kakih 85 milijonov mark; tudi poslej naj bi vsaj do marca 1991 veljalo načelo o prednosti nakupov vzhodnonemškega blaga (to prednost mu zagotavljajo tako, da se država odreka delu davščin, kar naj bi do izteka roka znašalo nekaj manj kot pol milijarde mark). Posojila, ki bi bila odobrena vzhodnonemškim partnerjem, naj bi bila tudi poslej zavarovana z znanimi Hermesovimi jamstvi. Okoli 300 milijonov mark naj bi iz zahodnonemških sredstev namenili za tiste programe, ki jih v ZRN izvaja Urad za delo (prešolanje, dopolnilno izobraževanje delavcev) ter za ustanavljanje mreže uradov za delo. Za infrastrukturne spremembe bi morala NDR v prihodnjih dveh letih izdati približno deset milijard mark in tudi na tem področju bo lahko računala z zahodnonemškim prispevkom; že zdaj je v proračunu za infrastrukturo na območju mednemške meje pripravljenih 400 milijonov.
Obljubljenega denarja je torej več, kot bi se zdelo ob prvem pogledu v državno pogodbo o denarni, gospodarski in socialni uniji. Zato pa se tudi ne kaže čuditi ugotovitvi, ki prihaja iz vedno podjetno razpoloženega zahodnonem-škega poslovnega sveta: razpoloženje v njem naj bi bilo podobno razpoloženju zlatokopov, ki so odkrili zlato žilo in predsednik trgovinske zbornice DIHT Stihi je te dni napovedal, da bo prišlo do »invazije zahodnonemških podjetij v NDR«.
Marjan Sedmak, Gospodarski vestnik
Borza dela
Skupnost za zaposlovanje Ljubljana
Poklic	OD del.	Naziv delovne organizacije
pomož. gost. del.	3.150	UKC Lj., Pediatrična klinika, Vrazov trg 1
snažilka	3.306	Srednja šola tiska in papirja, Lj., Pokopališka 33
lectar	2500	Mercator hoteli, tozd Ajdovščina, Kidričeva 1
pleskar	3.094	Zaključna dela v gradb. KRIS, Lj., Plešičeva 10
pom. polag. pod.	3.094	Zaključna dela v gradb. KRIS, Lj., Plešičeva 10
sobarica	3.300	Mercator hoteli, tozd Ajdovščina, Lj., Kidričeva 1
čistilka, strežnica	2.730	UKC Lj., Pediatrična klinika, Vrazov trg 1
bolničar	3.400	UKC Lj., Pediatrična klinika, Vrazov trg 1
slaščičar	3.400	Mercator hoteli, tozd Ajdovščina, Lj., Kidričeva 1
prodajalec	3.500	Žorga, Lj., Livada 6
prodajalec	3.500	Jagoda, Lj., Dolenjska c. 244
kuhar	5.000	Onkološki inštitut, Lj., Zaloška 2
učitelj, teh. vzg.	6.600	OŠ Franca Ravbarja, Videm 17
zdrav, terapevt	4.000	Onkološki inštitut, Lj., Zaloška 2
fizioterapevt	5.540	UKC, Lj., tozd Univerz, klinika za otor. in kirurgijo, Zaloška 2
dipl. inž. elektroteh.	6.000	Fakulteta za elektrotehniko Lj., Tržaška 25
dipl. oec. za anl. pl.	10.000	IMP IKO Lj., tozd Trata, Lj., Jožeta Jame 12
dipl. oec. za anl. pl.	10.000	LB-GB Lj., Šubičeva 2
dipl. oec. za anl. pl.	9.000	Zavarovalna skupnost Triglav, Lj., Miklošičeva 10
učitelj angl. in slov. jezika	5.890	Srednja šola tiska in papirja Lj., Pokopališča 33
zdravnik spec.	6.680	UKC, Psihiatrična klinika Lj., Studenec 48
Poklic	OD del.	Naziv delovne organizacije
zdravnik spec. transf. biolog	7.500	Zavod SRS za transfuzijo, Lj., Šlajmerjeva 6
računal, tehnik	7.000	Zavarovalnica Triglav, Lj., Miklošičeva 10
kemijski tehnik	5.000	Biotehniška fakulteta, tozd Biologija Lj., Aškerčeva 12
kemijski tehnik geološki tehnik	4.000	ZRMK Lj., tozd Geotehnika Lj., Dimičeva 12
komerc. tehnik	6.500	Žito Lj., tozd Blagovni promet Lj., Šmartinska 154
ekonomski tehnik	5.900	Zavarovalnica Triglav, Lj., Miklošičeva 10
adm. tehnik	4.554	Temeljno sodišče v Lj., Tavčarjeva 9
zdravstveni tehnik	4.481	UKC, tozd Psihiatrična klinika, Lj., Studenec 48
učitelj tehnologije	5.895	Srednja šola tiska in papirja Lj., Pokopališka 33
finančni knjigovodja	6.000	Slovenijales Mastro LJ., Gerbičeva 101
računalniški tehnik	9.000	Zavarovalnica Triglav, Lj., Miklošičeva 10
učitelj, razr. pouka	6.600	OŠ Franca Ravbarja, Videm
učitelj slov. in angl. jezika	6.600	OŠ Franca Ravbarja, Videm
učitelj biologije	6.740	OŠ Fužine, Lj., Leninov trg 11
učitelj glasb, vzgoje	6.600	OŠ Franca Ravbarja, Videm
učitelj kozmetike	4.700	Srednja šola tehničnih strok, Lj., Titova 78
voznik	3.551	PAP Lj., tozd Telematika, Pivovarniška 6
strojni tehnik	7.000	Biro 71 Podj. za projektiranje, Domžale, Ljubljanska 110
elektrotehnik	7.000	Biro 71 Podj. za projektiranje, Domžale, Ljubljanska 110
Pobuda za ustanovitev boize sindikalnega turizma
Svet Zveze svobodnih sindikatov Slovenije je sprejel projekt za oblikovanje profesionalne BORZE SINDIKALNEGA TURIZMA z razširitvijo njenega delovanja na vsa področja kvalitete življenja in prostega časa delavcev. V prihodnje bo BORZA oblikovala kvalitetne programe sindikalnih izletov, sindikalnih prireditev, bila organizator delavskih športnih iger, delovnoproizvodnjih tekmovanj po posameznih panogah, pa tudi kvalitetnih zabavnih-družabnih srečanj delavcev posameznih podjetij, regij, pa tudi vseslovenskega festivala dela. Da bomo to dosegli, moramo tudi v obdobju kolektivnega dogovarjanja določila Sindikalne liste podkrepljeno opredeliti tudi za časovno daljši dopust pa tudi z zahtevami za zagotavljanje pogojev za njegovo večjo kvaliteto. Če smo se sindikati še v prejšnji polovici tega stoletja borili za razporeditev dnevnega časa na tri enake deleže, danes temu ob prehodu v Evropo ne more biti več tako. Skrajševanje delovnega časa zahteva na drugi strani tudi nacionalni program koristne, ustvarjalne in kvalitetne uporabe prostega časa. To ni le aktivnost in naloga sindikatov, pač pa sestavni del kvalitetnega socialnega programa slovenske države. Bitka za trinajsto plačo, ki jo moramo izbojevati v letošnjih pogajanjih, zagotovo pa v dopolnitvah generalne kolektivne pogodbe in branžnih kolektivnih pogodbah, mora imeti motiv za preseganje sedaj državno dovoljenega zneska regresa za oddih delavcev in njihovih družin.
Največ kar lahko storimo v tem trenutku, ko je popolna zmeda na polju nelastninsko lastninskih odnosov, da ne
rečemo grabeža lastnine delavcev oziroma sindikatov, je to, da zaščitimo svojo lastnino tudi tako, da jo gospodarno uporabljamo.
Stečaji, likvidacije in reorganizacije podjetij in organizacij, pa tudi vedno slabši gospodarski položaj, so privedli do resnega odtujevanja počitniških kapacitet delavcev - ne podjetij. Večina kapacitet sindikalnega turizma je pridobljenih iz sredstev regresa (izredno velik je vložek prostovoljnega dela, iz lastnih prihodkov, gostinske in turistične dejavnosti ter najema kapacitet, dohodkov iz izmenjav tujih gostov, pa tudi prostovoljnih prispevkov iz žepa delavcev). Torej ta sredstva sicer predstavljajo skupno lastnino zaposlenih, glede na to, da pa so jih upravljali praviloma sindikati, ne morejo preiti v neznano novo obliko lastnine samo zato, da z njo ne bi razpolagali pravi lastniki. Slovenski delavci so v 40-letih samoupravljanja zgradili počitniške kapacitete, ki imajo skupno 53.000 različnih ležišč. Ne dovolimo, da bi zaradi gospodarskih težav, neustrezne zasnove domačega turizma in pretiranega vsiljevanja tujemu gostu, do konca uničili te možnosti in to lastnino.
Organizacijam Svobodnih sindikatov Slovenije zato predlagamo, da v vsakem konkretnem primeru odtujitve njihove lastnine zahtevajo pravno-formalne ureditve tega področja v svojo korist. Zato tudi predlagamo, da se pridružite s to lastnino ustanavljanju sindikalnega podjetja - BORZE SINDIKALNEGA TURIZMA, ki bo skupaj z vami na dogovorjen zakonit način gospodarila s temi počitniškimi možnostmi.
Metod Zalar
Poklic	OD del.	Naziv delovne organizacije
ekonomski tehnik	4.700	HP Kolinska, Lj., Šmartinska 30
inž. strojništva	7.000	Elektrotehna DO Junel tozd ELEK Lj., Titova 51
gradbeni tehnik	4.200	Standard operativa Lj., Verovškova 64
učitelj angl. in slov. jezika	7.700	OŠ Franceta Bevka, Lj., Pohorskega bataljona 1
učitelj mat. in fioz.	7.700	OŠ Franceta Bevka, Lj., Pohorskega bataljona 1
učitelj kemije in teh. vzgoje	7.700	OŠ Franceta Bevka, Lj., Pohorskega bataljona 1
učitelj zgodovine in geografije	7.700	OŠ Franceta Bevka, Lj., Pohorskega bataljona 1
učitelj tel. vzgoje	7.700	OŠ Franceta Bevka, Lj., Pohorskega bataljona 1
dipl. inž. strojništva	8.000	Biro 71, podj. za projektiranje Domžale, Ljubljanska 110
dipl. inž. strojništva	7.000	Biro 71, podj. za projektiranje Domžale, Ljubljanska 110
dipl. inž. elektroteh.	8.000	Biro 71, podj. za projektiranje Domžale, Ljubljanska 110
dipl.inž.računalništva	10.500	HP Kolinska Lj., šmartinska 30
dipl. oec. za anl. pl.	6.652	UKC Lj., tozd Lekarna, Zaloška 7
dipl. oec. za anl. pl.	4.300	Zavod SRS za statistiko Lj., Vožarski pot 12
dipl. pravnik	7.500	IMP Dvigalo, Lj., Pot k sejmišču 32
učitelj, slov. jezika	5.700	Srednja šola tehničnih strok, Lj., Titova 75
učitelj matematike	5.700	Srednja šola tehničnih strok, Lj., Titova 75
učitelj fizike	5.700	Srednja šola tehničnih strok, Lj., Titova 75
dipl. psiholog	5.700	Srednja šola tehničnih strok, Lj., Titova 75
učitelj biologije	5.700	Srednja šola tehničnih strok, Lj., Titova 75
zdravnik spec.	6.680	UKC, tozd Dermatološka klinika, Lj., Zaloška 2
učitelj, angl. jez. (polovični del. čas)		OŠ Frankolovo, Frankolovo 11
natakarica	3.800	Gostišče Korošec Radovan, Zg. Hajdina 2
konf. tehnik	5.000	Labod Novo mesto, Delta Ptuj
dipl. ekonomist		TIMA TALIŠ, Maribor
dipl. inž. arhitekt	8.629	Skupščina občine Sl. Bistrica
dipl. pravnik	8.024	Skupščina občine Sl. Bistrica
Bona sindikalnega turizma
BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 9
Borzna sporočila pošiljajte na telefon 061/322-975, 061/326-982 ali na hišno centralo 061/310-033 ali telefaks 061/317-298
A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI SMO JIH PRIPRAVLJENI PONUDITI DRUGIM
1. EMI - ELEKTROMONTAŽA IN SVETILA POLJČANE, telefon 062/815-230,
korespondentka Štefka BABIČ
a) Počitniški depandansi - Trije kralji nad Slov. Bistrico - Štuhčev dom, opremljena kuhinja, dnevni prostor, TWC Cena: 200,00 din/dan za depandanso Termini: po dogovoru
2. DELOVNA SKUPNOST SVETA ZVEZE SVOBODNIH SINDIKATOV SLOVENIJE, Ljubljana,
telefon 061/310-033 interno 442, korespondent Jože JUŽNIČ a) Planinska koča na Veliki Planini - »Biba«, 5 ležišč Cena: 120,00 din/dan Termini: 21. 7. - 1. 9. 1990
3. POČITNIŠKA SKUPNOST TRBOVLJE, telefon: 0601/24-155, koresponedentka Mili GORENC
a) Počitniški dom v Velem Lošinju, polni penzion, ugodna klima za astmatike in kožne bolezni Termini: 19. 8. - 29. 28. 1990
Cena: 250,00 din/dan odrasli, 175,00 din/dan otroci do 10 let Termin: 29. 8. - 8. 9. 1990
Cena: 200,00 din/dan odrasli, 140,00 din/dan otroci do 10 let
4.	POLIGALANT VOLČJA DRAGA, telefon 065/53-013, korespondent Igor MANFREDA
a)	Avtokamp Stoja, Pula - 1 prikolica Termini: od 11. 7. do 21. 7. in od 21. 8. dalje
b)	Avtokamp Pineta, Savudrija'
Termini: od 11. 7. do 21. 7. od 15. 8. dalje - 1 prikolica od 21. 8. dalje - 2 prikolici
c)	Avtokamp Zagori, Novi Vinodolski Termini: od 21. avgusta dalje - 2 prikolici
Cena: 160,00 din/dan
Celotno letovanje je potrebno poravnati na blagajni podjetja pred odhodom na letovanje, to je ob prejemu napotnice, ki se dobi v kadrovski službi.
5.	POLIDENT VOLČJA DRAGA PRI NOVI GORICI, telefon: 065/ 53-233,
korespondent: Anica Žagar
a)	Avtokamp Šobec, Lesce
Termini: od 4. 7. - 24. 7. in od 21. 8. dalje - 1 prikolica
b)	Avtokamp Mareda, Novi Grad Termini: od 26. 8. dalje - 1 prikolica Cena: 160,00 din/dan
Plačati je potrebno v blagajni podjetja ob dvigu napotnice za letovanje.
V letošnji poletni sezoni smo »prodali« preko 31.000 nočitev pensi-onov ali ležišč V počitniških prikolicah. Gospodarnost poslovanja s kapacitetami sindikalnega turizma bo prepričala tudi novega ministra za turižem gospoda Inga PAŠA, da smo sposobni sami gospodariti s svojo lastnino. Tudi vnaprej vas vabimo k prijetnemu sodelovanju, zlasti pa koristnemu poslu.
BORZA bo v prihodnje z vašo pomočjo postala še bolj kvalitetna in profesionalna, zato pričakujemo, da bo oddih vseh vas sodelavcev na BORZI SINDIKALNEGA TURIZMA zelo prijeten.
Tudi v prihodnje bomb z vami sodelovali:
Doro Hvalica, Irena Prusnik, Metod Zalar, vaš borzni agent.

razvedrilo
Ljubljana, 6. julija 1990
Delavska enotnost 15

Humoreska
Govori
tehnološki
presežek
Med malico smo v bližnji tovarni srečali neposrednega proizvajalca (po starem cesarju) oziroma delavca (po novem cesarju) ki pa je prav zaradi novega cesarja hotel ostati neimenovan.
-	Zakaj se nočete predstaviti?
»To mi lahko škoduje.«
-	Toda, saj imate sindikat?
»Seveda, starega in novega.«
-	In ste zadovoljni s sindikatom?
»Saj nimam svojega sindikata.«
-	Pa saj lahko izbirate, v katerega boste stopili.
»Se še nisem odločil, ker ne vem, kakšna je
razlika med svobodnim in neodvisnim sindikatom. Jaz samo vem, da bom kmalu izgubil delo.«
-	No, danes se ne reče, da boste izgubili delo, ampak, da ste tehnološki presežek.
»To me spominja na tiste pravljične čase, ko so pri nas zatrjevali, da smo pri nas v Jugoslaviji že zdavnaj presegli kapitalistične sindikate. Ampak, kaj mi pomagajo taki preseženi sindikati, čeprav so svobodni ali neodvisni, in kaj mi pomaga tako lep naziv, namreč, da sem tehnološki presežek, ko pa bom izgubil delo.«
-	No, brez dela boste počakali le toliko, da se položaj v vašem podjetju stabilizira, potem pa vas
bodo zagotovo vzeli nazaj. Saj navsezadnje niste najbrž vi krivi za slabo gospodarjenje?
»Prav gotovo da nisem. Ampak kdo je potem - kriv, da sem tehnološki presežek?«
-	Najbrž slabo vodenje podjetja.
»Torej je vodstvo našega podjetja slabo?«
-	Najbrž, veste, nepripravljeni so bili na tržne zakonitosti.
»Zakaj pa potem naše vodstvo ni tehnološki presežek?«
-	Vodstvo ne more biti tehnološki presežek. Vodstvo je lahko le vodstvo.«
»Ali veste, kaj bi naredil jaz? Vodstvo bi dal za stroje, pa naj bi bilo potem ono tehnološki presežek.«
-	Kaj pa bi delali vi?
»Jaz pa bi se zelo rad odpovedal zvenečemu naslovu ,tehnološki presežek' in bi bil vodstvo.«
-	Pa bi potem vaši tovarni šlo dobro?
»Ne vem. Ampak zagotavljam vam, da bi znal vselej, kadar ne bi šlo, najti kup tehnoloških presežkov. Samo da bi jaz ostal vodstvo.«
-	V čem pa bi bila potem razlika?
»O, razlika bi bila. Namesto da bi bil odpuščen jaz, bi jaz odpuščal druge.«
-	Že, ampak vi nimate kvalifikacij za vodstveno funkcijo.
»Ali je za slabo vodenje podjetja treba imeti kvalifikacijo?«
-	Ne, ne. Vi ne razumete. Za vodenje podjetja morate imeti kvalifikacijo, šole...
»O, že razumem. Petindvajset let so mi od plače trgali za izobraževanje. S tem denarjem so se šolali naši vodstveni delavci, delavci, ki me zdaj mečejo na cesto. Že razumem...«
Ostali smo brez besed in se raje na hitro umaknili, da ne bi motili delovnega procesa in sindikalnega ozaveščanja.
Bogo Sajovic
Univerzalna nadstrankarska (protiboljševiška) vadnica (XXI.)
0 odsluženih kipih in karizmatičnih ograjah
Humoreska
Pol zdravja
Star pregovor pravi, da je smeh Pol zdravja. Zatorej se smejmo in °omo zdravi...
V osnovni šoli smo imeli učite-ya, ki se je vedno norčeval iz nas se smejal našemu neznanju. Pa ie sošolec, dober risar, narisal nje-9ovo karikaturo in jo poslal med POUkOm Okoli po razredu. Seveda sno se vsi krohotali.
Kanček neprevidnosti je bil dovolj in karikatura se je znašla v učiteljevih rokah. Takoj ga je ninil ves njegov smisel za humor se je tako penil nad nami, da Sem mislil, da ga bo razneslo.
Ne vem, kako je ugotovil, kdo je to narisal, toda talentirani sošolec
je dobil ukor in njegovi starši so morali priti v šolo zaradi slabega vedenja njihovega sina.
Po nekaj letih je ta naš učitelj dobil čir na želodcu. Menda zaradi prevelike živčne napetosti. Čudno, pa toliko se je smejal.
Prav takega duhovitega profesorja smo imeli v srednji šoli. Zanj smo bili vse, sloni, papige, biki, osli... samo ljudje ne.
Nekega dne je prišel v šolo sošolec spredaj ostrižen na ježka, zadaj pa si je pustil dolge lase. Profesor se je takoj vtaknil vanj: »No,
danes pa si videti kot papiga, ki je
pogosta v križankah,« in nekdo se je zadrl iz zadnje klopi: »Arara!«
Seveda smo vsi butnili v smeh. Sošolec pa je malo premislil in udaril nazaj: »Še vedno boljša moja frizura, kakor vaša pleša...!«
Ni naredil popravnega izpita in je moral ponavljati letnik, žal.
Profesorja pa menda tudi nekaj muči zdravje, menda živci.
Prav tako imamo v službi šefa, ki se stalno norčuje na naš račun in se smeji svojim neumnim šalam. Če se še ti ne smejiš, postane takoj bled in hitro se mu zameriš. Če pa kaj rečeš nazaj, te natuli kot mačka, da postaneš manjši od pisalne mize.
Nekaj humoristov je poskušalo duhovičiti skupaj z njim, pa niso ostali dolgo. Nekateri so hitro šli sami, drugi z njegovo pomočjo.
Toda tudi ta naš šef je v obraz
nezdrave botvs m pogosto hodi k zdravniku. Tudi pri njem je nekaj narobe z živci. Čudno, čudno, pa toliko se presmeji.
No, tako sem spoznal, da je smeh res pol zdravja, če se znaš smejati tudi na svoj račun, ne pa zgolj briti norce in drugih in biti užaljen ob šali, ki leti nate.
Jožek
Vprašanje:
Še včeraj je bil Tito bog, nedotakljiv, visoko nad ljudmi, danes pa vsak založnik z njim po mili volji pometa. Ne samo to: 25. maja na dan mladosti so srbski nacionalisti pred zvezno skupščino nemoteno demonstrirali proti njegovemu mitu. Zakaj je bil kot predsednik Jugoslavije karizmatična osebnost, zdaj pa njegov nekdanji ugled tako naglo upada? Titove podobe nosijo po ulicah le še na Kosovu; v Srbiji pa jih tudi v uradih ni več. Srbska karizma je zdaj Slobodan Miloševič; na mitingih nosijo njegove slike in pa pohode starih srbskih kraljev in cerkvenih dostojanstvenikov. Odkod kar naenkrat tako močna želja po močnih voditeljih, ki naj bi uredili razmere? In kaj vse jim daje lastnosti karizmatičnosti.
Tako nas sprašuje Štefan T., gradbeni tehnik, ki je nekoč z delavci postavil trdo podlago za kip enemu izmed vodilnih mož slovenske politike in videl prva leta kdaj pa kdaj cvetje na podstavku kipa, zdaj ga pa tudi delegacije ne prinašajo več. Nekje je celo slišal za pobudo, da bodo kip odstranili in s tem tudi njegovo nekdanje delo (delo gradbenega tehnika). Tista kovinska ograja ključavničarja iz Kumrovca pa bo verjetno še naprej visela v memorialnem delu muzeja v Sisku, je še pripisal (z nepotrebno ironijo (op. urednika).
Odgovor:
V	politični kulturi vsake družbe so važni instrumenti, ki krepijo občutek lojalnosti ter podložni-štva političnim oblastem. Vsaka politična oblast računa z zaupanjem pripadnikov družbe, s konsenzom torej, ki kaže na strinjanje s politiko in dejavnostmi vlade.
V	celoto tistih fenomenov, ki v zapletenem bistvu politične kulture predstavljajo osnovo lojalnosti, pripadnosti in privrženosti, sodita dve osnovni komponenti: politični simboli (simbolična komponenta politike) in različne oblike iracionalne politične zavesti (politični miti).
ANGLEŠKI PISATEU, AVTOR ROMANA •ROBINSON CRUSOE« (DANIELI
MESTO V EVROPSKEM DELU TURČIJE
FREZAR
HIŠNI BOG V STAREM RIMU
SORTA TRTE IN VINA
VULKAN NA MINDANAU
Z AŠKERC

IgNalka i
FARR0W L
DVOVALENT-NI ALKOHOL, NADOMESTEK GLICERINA
LUKA V IZRAELU
GL. MESTO EGIPTA
KARL
RENNER
PLANOTA
NAD
BOHINJEM
MORSKA
RIBA
ANJA
ZAVADLAV
MEHKA SRE-BRNOBELA KOVINA
VICENZA
SVATOVANJE
TOČKA PRI ŠPORTU
ALPINIST.
ZAPONKA
NATRIJ
ZEMELJSKI TEČAJ
MARIBORSKA TOVARNA
REČICA V BAŠKI GRAPI
TISKARSKO
MERILO
STROKOVNJAK ZA ORIENTALISTIKO
STRELSKA
DRUŽINA
TONE
ANDERLIČ
BOGINJA USODE V GERMAN. MITOL.



SLOV.
PESNICA
KNE
Oblast, ki je dana od boga, kaže na spetos sakralnega in političnega elementa. Sicer pa je tudi vladarjem v tradicionalnih družbah pripisana božanskost, kajti tako je bilo lažje skleniti kompromis med posvetno in duhovno oblastjo ter doseči nedeljivost lete. Ta prepletenost se nadaljuje v sodobne razmere, ko ob konceptu karizme in karizmatične osebnosti ugotavljamo, da je karizma pogosto povezana z avtoritarnostjo vodje in ta avtoritarnost je na različne načine pridobljena: od poosebljanja nekih zgodovinskih teženj pa do tako imenovanega kulta osebnosti in moči birokratske organizacije, ki ima po načelu emulacije na vrhu hierarhične piramide vrhovnega vodjo.
Sam pojem »karizma« (dar milosti) je vzet iz terminologije, zgodnjega krščanstva, opredeljuje pa kvalitete osebnosti, zaradi katerih se ta razlikuje od običajnih ljudi in ki jo prikazujejo kot osebo z nadnaravnimi, nadčloveškimi ali vsaj izjemnimi lastnostmi. Karizmatična osebnost je dvignjena nad stvarnost vsakdanjika, vede se iracionalno, skoraj tuje napram vsem možnim družbenim pravilom. V svojih izjavah, govorih, komentarjih ali javnih ocenah se navezuje na preteklost, praviloma revolucionarno, ali borbeno nasploh. Svoje oblasti običajno ne utrjuje na posedovanju materialnih dobrin. Edina osnova za legitimnost karizmatične oblasti je torej karizmatična osebnost. Ta legitimnost seveda lahko traja, vse dokler zadovoljuje pristaše tovrstne oblasti, ali dokler njene karizmatičnosti ne prekine fiziološka smrt. Res je, da ostane karizmatična osebnost pogosto živa tudi po svoji fiziološki smrti, in sicer v svojih naslednikih, ki skušajo ohraniti živ spomin na karizmo in pri tem z vsemi močmi nasprotujejo razgaljanju človeških in posvetnih lastnosti karizmatične osebnosti.
Problemi, ki nastajajo z vzpostavljanjem karizme in karizmatične osebnosti, niso vezani samo na poskus perpetuiranja karizmatične oblasti po odhodu ali umiku take osebnosti, temveč tudi na vzdušje, ki vlada v celotni družbi. To vzdušje vsekakor ne more biti
demokratično, pa čeprav je možno, da je mit o demokraciji eden najbolj pogostih adutov v politiki države s karizmatično oblastjo. Politično obnašanje državljanov je v primerjavi z močjo odločitve, ki jo lahko sprejme karizmatična osebnost, nepomembno. S tem upada pomen državljanske kompetentnosti, povečuje se število politično pasivnih državljanov, manjša je odgovornost za izvajanje političnih odločitev, družbene in politične zadeve celotne družbe pa se urejajo predvsem po načelu voluntarizma.
Karizmatične osebnosti in oblast, utemeljena na njihovih lastnostih, se praviloma vzpostavijo tam, kjer se je tradicionalna družba prebila iz odnosov odvisnosti (pogosto kolonialne ali okupacijske), in to bolj ali manj z enkratnim zgodovinskim dejanjem, torej z antikolonialno revolucijo, narodnoosvobodilnim bojem ali celo s socialistično revolucijo. En-kratnost teh dogodkov namreč ne uspe razviti ali popolnoma spremeniti politične kulture ljudsta; v prazen prostor po izvedenem prevratu se mora »nujno« vmestiti osebnost, ki na osnovi odgovornosti za veličastno preteklost lahko odloča o vseh ključnih vprašanjih družbe; njeno obnašanje se v tem odločanju kaže kot najbolj objektivno za dani čas, zato pa tudi najbolj pravilno, pravično, napredno. Ljudske množice so v tem obdobju bolj potrebne za ustvarjanje materialnih dobrin družbe, kot pa za politično odločanje.
Karizmatična oblast je bila praviloma značilna za večino socialističnih dežel po izvedeni socialistični revoluciji. Zanjo kot tudi za oblast nasploh in veličastnost je v socializmu v marsičem presegla politične ureditve. Rituali so namreč namenjeni temu, da se med najvišjim političnim vladarjem in pripadniki družbe vzpostavi čim večja razdalja.
Vir: Ljubica Jelušil, Politični simboli in političr.-l kultura, TiP str. 345-347, Ljubljana 1989
V poduk vsem tistim, ki se v današnjih »razsvinčenih« časih ne znajo (ali nočejo) obračati po vetru, ureja ta kotiček,
vaš Janko Špiček
NAGRADNA KRIŽANKA ŠTEVILKA 28
•
Rešitev nagradne križanke pošljite do 17. julija na naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Dalmatinova 4, 61000 Ljubljana, s pripisom na ovojnici: NAGRADNA KRIŽANKA ŠT. 28. Nagrade so: 500,00, 300,00 in 100,00 din.
Rešitev nagradne križanke številka 26 KOREKTOR, ANTON, AFORIZEM, DIRKA, RTANJ, RAK, MOZART, IA, SER, NOSAN, NAT, KLETVICE, ARABIJA, AMI, SICILIJA, TONALIT, RE, REKA, ULEMA, IP, METODIK, ROMAN, REP, RENATA, IG, RELACIJA, ILA, SIRE, INKVIZICIJA, TJULENJ, KLESA-NEC, AMANKE, ALMA, ICA
Izžrebani reševalci nagradne križanke številka 26
1.	Knez Ivan, Pesnica 24, 62366 Muta
2.	Primož Cankar, Opekarna 7, 61420 Trbovlje
3.	Zora Kastelic, Heroja Slaka 3, 68210 Trebnje Nagrade bomo poslali po pošti.
—Delavska enotnost—
List je bil ustanovljen 20. novembra 1942.
•	Izdaja ČZP Enotnost - delovna organizacija v ustanavljanju, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 479
•	Začasni poslovodni organ in glavni urednik: Franček Kavčič, telefon 313-942, 311-956
•	Odgovorni urednik: Marjan Horvat, telefon 313-942, 311-956
•	Člani uredništva: Andrej Agnič (posebne naloge, fotografija), Sašo Bernardi (fotografija), Brane Bombač (oblikovalec), Ciril Brajer (reportaže in samoupravni odnosti), Marija Frančeškin (socialna politika in varstvo okolja), Ivo Kuljaj (ekonomska ureditev), Damjan Križnik (urednik - reportaže), Remigij Noč (urednik - drobno gospodarstvo, delavci v samostojnem osebnem delu), Boris Rugelj (komentator urednik - družbenoekonomski odnosi, delitev) Sonja Seljak (redaktorica - lektorica), Janez Sever (posebne naloge), Andrej Ulaga (turizem, rekreacija, šport in oddih), Igor Žitnik (znanost, kultura in izobraževanje), Jožica Anžel (tajnica) telefon 311-956, H. c. 310-033
•	Naročnina: 321-255
•	Posamezna številka Delavske enotnosti 8 dinarjev
•	Rokopis in nenaročenih fotografij ne vračamo
•	Poštnina plačana v gotovini
•	Tisk Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 2
•	Žiro račun: 50101-603-46834
•	Časopisni svet: Albert Vodovnik (predsednik), Meta Benčič, Franc Berginc, Andrej Coklin, Ivo Grilc, Vlado Haas, Ivo Janžekovič, Niko Klavžar, Rajko Lesjak, Mira Maljuna, Slavko Peklar in Nada Serajnik
^^^J5©j3JjSjC^^I1Oto|W^^blians^iulij^990
med nami
Novinarji po Jančarju
Drago Jančar je v sobotnem Delu, 30. junija, objavil sestavek »Po dveh mesecih demokracije, Demos kot sovražnik ljudstva«. V njem je med drugim zapisal, da kot vse kaže za slovenske novinarje volitev ni bilo in da je po njihovem le Demos zamenjal partijo. Česar bojda nismo mogli storiti partiji, bomo storili Demosu. Po Jančarju s kančkom zlobe sledi, da je novinarje postavilo ljudstvo, ki pa je bilo vedno proti Demosu. V sestavku mrgoli obtožb na račun novinarjev in opravičevanja večjih ali manjših napak novih oblastnikov in strankarskih veljakov.
Že pred dvema mesecema smo v demokratski skupščini poslušali zahteve po odstranitvi poročevalcev, ki slabo poročajo in ki se posmehujejo neizkušenim novooblastnikom. Receptov za ravnanje oblasti ni veliko, saj si le-ta težko privošči, da bi padla zaradi nenaklonjenosti novinarjev in urednikov. Najbolj preizkušen koncept je uporabil Slobodan Miloševič, ko je za šefa Televizije Beograd postavil Dušana Miteviča, za šefa Politike pa Žiko Mino-viča. Oba skrbita, da v srbsko javnost ne pride nobena kritika na račun srbskih oblastnikov. O podobnih ukrepih razmišljajo, kot kaže, tudi na Hrvaškem.
Slovenski poslanci se ta teden niso jezili na novinarje. Tisti iz levih klopi pa so Igorju Bavčarju očitali, da svoj nekdanji list Demokracijo protežira pri
VIHAR V KOZARCU VODE. Rezervni oficirji in podoficirji, ki so se iz vse države zbrali v Črni gori, so se lotili trdega oreha: ali je razglasitev Kosova za republiko in Slovenije v državo istega dne mar res in samo naključje? S tem so se ubadali tudi na drugih svečanostih ob dnevu borcev v širši Srbiji.
Sliki: Sašo Bernardi
Kočevski Reki in pri vesteh o ilegalni oblasti. Ne moremo pričakovati, da bodo Demokracija in morebitna druga nova glasila bistveno zmanjšala vlogo osrednjih glasil in RTV programov. Pričakujemo pa, da bo poziv Draga Jančarja k zavarovanju oblasti naletel na razumevanje.
Mogoče je prav zato Božo Kovač, glavni urednik ČGP Dela in član CK, stranke prenoviteljev, že nepreklicno odstopil. Širijo se tudi govorice o obračunu s privrženci rdečih sil oziroma z zdravimi silami v drugih novinarskih trdnjavah. Treba je vedeti, da so bili še pred štirimi leti glavni uredniki osrednjih časopisov in programov člani Centralnega komiteja. Danes pa je v njem ostal le Danilo Slivnik, urednik notranjepolitične rubrike Dela.
Fasade ostajajo
Televizija Slovenije je zamudila trenutek, ko je Lojze Peterle, ministrski predsednik, odnesel sliko Josipa Broza Tita iz dvorane, v kateri zaseda slovenska vlada. Za Delo je Peterle izjavil, da s to potezo ni javno demonstriral, temveč je opravil le nalogo, ki jo po njegovem ukazu ni opravila služba vlade.
Med zasedanjem skupščine republike Slovenije, ki je bilo precej namenjeno sprejemu deklaracije o suverenosti Slovenije, smo si ogledali tudi skupščinsko poslopje. Na pročelju stavbe v Šubičevi 4 v Ljubljani so še vedno Batičevi revolucionarni reliefi. V pred-verju skupščine prevladuje skulptura maršala Tita iz belega marmorja in njegove umetniške slike in fotografije še vedno visijo po številnih pisarnah. Revolucionarne freske krasijo tudi avlo velike skupščinske dvorane v prvem nadstropju. V prostorih, ki so odprti za javnost, pa nismo nikjer videli portreta ali skulpture Ivana Mačka Matije, funkcionarja, ki je vodil gradnjo tega poslopja.
Dr. France Bučar, predsednik skupščine, je bil tudi pripadnik partizanskih enot in očitno drugače gleda na našo zgodovino in njene simbole kot Lojze Peterle, mladostni, prvi minister republike Slovenije. Mogoče pa se motimo in lahko kmalu pričakujemo selitev skupščine v kakšno ustreznejše poslopje, ker pač realsocialistične podobe skupščinske palače ni mogoče spremeniti brez velikih stroškov.
Devet ur pred razglasitvijo Slovenije za samostojno republiko je svet presenetila vest, da je imelo sto pet delegatov kosovske skupščine sejo pred zaprtimi skupščinskimi vrati, na kateri so sprejeli sklep o razglasitvi Kosova za sedmo federalno enoto Jugoslavije. To svojevrstno zasedanje poslancev na cesti pred svojo skupščino je imelo širok odmev v demokratičnem svetu, še večjega pa v Srbiji.
Vodstvo Srbije trdi, da je odločitev dela poslancev kosovske skupščine, ki so v en glas podprli sklep o razglasitvi samostojnosti, nelegalen in protiustaven, niti ni po meri Slobodana Miloševiča.
Fui direktor in njegovi
Po že znanem scenariju »baba rekla, baba slišala«, je že nekaj dni na udaru še en »boljševiški« direktor - Darko Bizjak. Delavci Rogaške, ki so v zadnjih letih z velikim zamahom posodabljali svoje zdravilišče in ga rinili v zahodni svet, so napeli ušesa ob vesteh »iz dobro obveščenih krogov«, da njihovo vodstvo po sistemu Elana - krade«. Arzenal je isti: hoteli v tujini, nabrekli bančni računi, podjetja...
Da v Rogaški ne gre za zapozneli odmev spred sedmih let? Maščevanje je sladko, hudo pa je, če se preobješ belega kruha.
Rojaki v domovini___________________
Letošnje prireditve Srečanje v moji deželi so v domovino privabile na stotine rojakov in njihovih po-
tomcev. Na obisku so bili v času, ko je njihova nekdanja domovina postala samostojna država. Rojakom so pripravili bogat spored, ki je bil letos odmerjen Dolenjski. Največ so rajali v Dolenjskih Toplicah, tam so v koloniji ustvarjali tudi Slovenci, umetniki, raztreseni po svetu, v ljubljanskih Križankah je razstava o delu pesnice in pisateljice Ane Praček-Krasne, v klubu slovenskih pisateljev pa je bil v torek literarni večer »slovenske diaspore, v četrtek pa na Otočcu znanstveni simpozij Načini in perspektive delovanja Slovencev po svetu.
V nedeljo se bodo rojaki udeležili spravne daritve ob roških grobiščih.
Slovenila bogatejša za dve mesti
Vodstvo šentjurske in šmarske občine je končno uspelo uresničiti vse potrebno, za preimenovanje nekega kraja v - mesto.
Gre za Šentjur in Rogaško Slatino. Rogaška že ima, Šentjur pa še nima obvoznice, vendar ima Šentjur en semafor več kot Rogaška. S preimenovanjem gospodom pripadejo mestne pravice. Drugo ostane po starem.
V nedello bo spravna daritev
Ob roških grobiščih, tej nezaceljeni rani Slovencev, bo v nedeljo dopoldne spravna daritev. Z njo naj bi dokončno obrnili zatajevan, zagotovo pa najsra-motnejši list naše zgodovine.
Pripravila: F. K. in J. S.
NAJLEPŠA V SLOVENSKI DRŽAVI. Poslanci so nam prejšnji teden dali v dar državo, mariborski »kajevci* pa damo. Za najlepšo Slovenko so izmed dvajsetih lepotičk izvolili Vesno Musič iz Titovega Velenja. Pozor: nima šoferskega izpita.
Obvestilo
Zaradi pomembnosti, praktičnosti in nenazadnje pocenitve smo v uredništvu odločili izdati Splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo s komentarjem skupaj z že napovedanim priročnikom Sindikalno varstvo delavskih pravic v eni knjigi. Cena novega priročnika je 25,00 din.
■ pojasnilo
Prepričani smo,‘da boste našo odločitev ugodno sprejeli, vendar kljub temu prosimo vse, ki so priročnik Sindikalno varstvo delavskih pravic že naročili, naj sporočijo, če želijo svoje naročilo spremeniti. Vsi tisti, ki ne bodo spreminjali naročila, bodo po izidu dobili knjigo, v kateri bosta oba dela.
PRED IZIDOM:
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO
s komentarjem in
SINDIKALNO VARSTVO DELAVSKIH PRAVIC v
delo sindikalnih zaupnikov.
Vsebina:
•	splošna kolektivna pogodna za gospodarstvo
•	komentar
•	zasnova celovitega sindikalnega varstva delavskih pravic, pravila in navodila za delo sindikalnih zaupnikov, pregled zakonskih odločb o vlogi sindikata pri uveljavljanju in varstvu delavskih pravic.
Cena 25,00 din
Naročila pošljite na naslov: ČZP Enotnost, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 321-255, 310-033.
r---------------:------------------------------------------------------------>£|
NAROČILNICA
Pri ČZP Enotnosti, Ljubljana, Dalmatinova 4, nepreklicno naročamo - izvodov priročnika
SPLOŠNA KOLEKTIVNA POGODBA ZA GOSPODARSTVO s komentarjem in SINDIKALNO VARSTVO
DELAVSKIH PRAVIC po ceni 25,00 din. Naročeno pošljite na naslov: -------------
Ulica, poštna št., kraj:----------------------------------------------------
Naročeno dne:_______.________________Račun bomo plačali v zakonitem roku.
2ig	Podpis naročnika