-----    5    ___
Politične  stvari.
Kara jadrajo ustavoverci v državnem zboru
Dunajskem?
Prečudni občutki obidejo človeka, če premišljuje dogodbe v državnem zboru Dunajskem zadnje dni preteklega leta. Tu si drzne poslanec (Schonerer) na vsa usta reči: ,,mi Nemci hočemo biti Prusi"; — tam je drugi (Obentraut) na ves glas upil: „kaj hočemo mi, vsaj nimamo nobene prave armade, Avstrijska armada stoji le na papirji!4*! tretji (Sturm) pa ministre naravnost obdolžuje za zvijače. Vse to se je godilo, a govornikov ni nihče zavračal, niti zbornice predsednik, niti ministri se niso ustavili tem robatim besedam. Culi so se le nekateri „oho"-klici, ustavoverci pa se drug dru-zemu zadovoljno namuzovali!!
Kaj bi se zgodilo v vsaki drugi državi, v vsaki drugi zbornici, če bi se kaj tacega počenjalo? Vse bi se uprlo: zbornice predsednik, ministri in tudi vsak poslanec.
Kako so ropotali leta 1868., ko je šlo nekaj Čeških učenjakov iz znanstvenih namenov v Mjoskovo, kako so takrat kričali in pisarili o veleizdaji Cehov itd. „Uatavovercia so jih brez konca in kraja psovali, da so šli poklanjat se Ruskemu čaru in beračit ga, da vzame Slovane pod svoje krilo! A kaj je bilo potovanje nekaterih Slovanov v Moskovo k znanstvenemu shodu v primeri z besedami Schonererjevimi v javni seji državne zbornice? Vendar je to pot „ustaveverska" gospoda komaj zamrmrala „oho"!
Kako se je zavzel ves svet takrat, ko je Angleški minister uoanjih zadev (lord Granville) tako neumno blebetal o Avstrijski armadi! Kaj pa je rekla „usta-voverska" gospoda zdaj, ko je poslanec Obentraut rekel, da stoji naša armada le na papirji? Nič, pravnic! Kar se tiče Sturmove psovke z „lisičjo vlado", ni nas volja braniti ministrov, vsaj so izrastli iz stranke „ustavovercev" in prijatelji se uže morajo poznati; al vprašati moramo vendar: kam jadrajo s to novo sorto politike, ali je podučljivo za občinstvo, če se ta gospoda" zdaj očitno lasa in drug druzega dolži nepoštenih in zvijaških dejanj ter svoje umazano perilo očitno
pred svetom razobeia? Naj bi se ustavoverci med seboj ravsali in kavsali, naj bi si sebi samim očitali umaza-nost in slabo gospodarstvo, nihče ne bo jim tega branil« Avstrijsko prebivalstvo pa mora protestovati zoper to, da se notranji škandali nosijo na ulice. Nič ne demo-ralizira ljudstva huje kakor ga demoralizirajo škandali v viših krogih. Ne uči se namreč samo sin od svojega očeta, ampak učijo se tudi volilci od svojih poslancev. Kaj si mora misliti priprosti človek , če sliši , kaj počenja ustavoverska stranka dandanes v državni zbornici! Kaj si more priprost pošten človek misliti o takih ^zastopnikih" narodov! Škandali viših krogov so po-hujšljivi za nižje kroge in če se ministri dolžč lisija-štva, če se reče, da imamo armado, ki nas toliko stane, le na papirji, in če se cel6 trdi, da se zavoljo slabega gospodarstva pri nas prebivalstvo želi na Prusko, mora misliti vsak, da je Avstrija uže na najviši stopinji gnjilobe.
Kak mir, kaka sporazumljivost je bila med ustavo-versko gospodo takrat, ko je bila še kupčija s pridob-ljevanjem pravic za delanje železnic, ko sta se minister Giskra in železniški podjetnik Ofenheim kar na tihem pomenkovala o tem , se ima ii tej ali oni železnici državna podpora povikšati za kakih 100.000 gl. ali ne , koliko bi pri tej baratiji imel dobička tisti, ki dobi, in oni, ki da dovoljenje. Kako so si stiskali takrat roke, ko se je imelo razdeliti leta 1873. posojilo 80 milijonov! Ta je imel na prodaj dodelano železnico, oni novo železnico v delu, tretji jo zavarovati ali je celo prosil nekaj milijonov nepovračljivega posojila za kakega prijatelja. Takrat ni bilo med njimi nobenega razpora, vsi „ustavoverci", bodi si stari, novi ali cel6 najnovejši naprednjaški klub — bili so „eden za vse, in vsi za enega". Isto vlado, katero zdaj „lisičjo vlado" imenujejo, kako so jo takrat hvalisali! Ni jim bilo na svetu nič popolnejšega memo tega „ustavovernega, liberalnega" ministerstva. Živeli so kakor vrabci v prosu. Le če se je kak poslanec državopravne stranke oglasil zoper parlamentarni komunizem te vrste ter svaril pred nasledki, skočila je kvišku vsa „ustavoverna" stranka enako volku, ki brani svoj plen, in potem zasmehovanja in zasramovanja ni bilo konca, — toča vsakovrstnih priimkov se je vsula na-nj. Vsak jim je bil ,,nazadnjak", „trcijal" ali ,,črnušk Rimljanec", če ni slepo capljal za njimi. Le dokler je pri ,,ustavovercih" veljalo: „divide et impera", so mogli vladati. Tudi zdaj bi pač radi še gosdodarili, a deliti med sabo nimajo nič več, zato so se razdrli med sabo in zdaj per6 svoje umazano perilo pred svetom; sprli so se z vlado in iz sebe ne morejo sestaviti nobene več.
Res, prebivalstvo Avstrijsko sme upiti: „kje je kak Cromwell, ki bi nas rešil te „ustavoverne" koterije in njene svojati!" Dunajski državni zbor je zdaj popolnoma tak, kakor je bil leta 1649. zbor Angleški, ki je prisilil onega velikega Angleškega državnika, da je razpodil parlament in tako rešil domovino.