Ste že slišali...?
Slišal sem ... Pravijo, da ... Nekdo je po-vedal... Menda se dogaja... Saj poznate takšne uvode, ki jim potlej sledi takšna ali drugačna novica, bolj ali manj pretresljiva in »zažigajoča« ter skoraj vedno obrekljiva ... Za koga?
Vidite, v odgovoru na to vprašanje tiči ena od glavnih značilnosti govoric. Vedno so nam-reč glavni junaki funkcionarji. vidni predstav-niki družbenopolitičnega življenja, poslovodni organi, institucije, ustanove. Seveda pa bi la-gali, če bi trdili, da tudi med naštetimi ni tu in tam kakšna bela vrana kar pa seveda ne sme biti razlog za govorice temveč za odkrito razkrinkavanje, pošteno in brez zahrbtnosti...
Dobro, pa ostanimo pri govoricah — pri tistih, za katere vsi vemo, od kod in zakaj prihajajo. Po čem vemo? Kar poglejte: ste že morda slišali za govorico, ki naj bi koga ali kaj hvalila? Ne! Ste že sldšali za čenče, ob katerih bi le zazehali in se obrnili vstran? Ne! Kajti predmet govoric so vedno pojavi, ki so v središču pozoraiosti, o katerih veliko slišimo in ki so nemalokrat življenjskega po-mena za poslušalce natolcevanj.
Recimo — vzemimo samo primer govoric, kd so se pojavile ob podraždtvah v otroških vrtcih: v soseski 6 »je bilo slišati«, da osebje VVZ Andersen nosi domov hrano in na skri-vaj prehranjuje širšo in daljno sosedstvo. Ni »se slišalo« prvič in, žal tudi ne zadnjič. Na sestanku delegacije KS s predstavniki ome-njenega zavoda so se pogovorili tudi o tem — in še o marsičem, »o čemer se sliši«. In kakš-ne so ugotovitve? Res imajo v vrtcu zaposle-ni pravico do kosila, vendar ga plačajo (po polnl ceni). In to nekatere bode v oči. Geprav imajo že domala v vsaki delovni organizaciji organizirano družbeno prehrano in čeprav gre za obroke, dimenaionirane za otroški želod-ček.
Ne, ne bomo na dolgo in široko razprav-ljali o teh kosilih. Preveč žaljiva je ta tema za ljudi ki smo jim zaupali naše otroke, da nam jih varujejo in vzgajajo. Tudi neznancu, ki je vložil ovadbo na pristojrie organe in se potem skrbho potuhnil, ne bomo razlagali, kaj ie s tem storil osebju zavoda...
Pa vendarle je zanimivo, da se, začuda, prav nikoli ne pojavijo »govorice« o tem, ko-liko požrtvovalnosti morajo vzgojiteljice vlo-žiti v svoje delo z malčki (in za kakšno pla-čilo). Ali pa o tem, kako pomembna je pred-šolska vzgoja, postavljena na strokovne in naši ureditvi ustrezne temelje za malega dr-žavljana, bodočega soustvarjalca nove druž-be... Ali pa je prav to zadnie tisto glavno, kar žuli avtorje govoric?
Poglejte okoli sebe, pozorno se zazrite v znanca, ki je »slišal, da ...« in prepričani smo. da boste velikokrat odkrili, qd kod prihajajo marnje in natolcevanja — ln zakaj. Jasno vam bo tudi to, zakaj se nekateri tako radi postavljajo v vlogo prenašalcev »zaupnih in-formacij«!