CHarles Baudelaire Dvolična soba
Soba, ki spominja na sanje, resnično poduhovlj e-n a soba, v kateri je neprimično vzdušje narahlo obarvano z rožnatim in modrim,
V njej se duša potopi v banjo lenobe, odišavljeno z obžalovanjem in poželenjem, - Vse je kakor nekakšen modrikast in rožnat somrak; nasladne sanje ob uri mrka. Pohištvo je videti zleknjeno, onemoglo ter izčrpano. Zdi se, da pohištvo sanja, rekli bi, da živi nemirno življenje kakor rastline in kamni. Zavese se kakor rože, kakor nebo, kakor zahajajoča sonca pogovarjajo v nemem jeziku.
Na stenah ni nobenega iziometničenega gnusa. Zakaj določna, otipljiva umetnost je v odnosu do popolnih sanj in do nepojasnjenih vtisov isto kot psovka. Tu pa je vse ubrano v ravno pravo mero svetlobe in opojne mračnosti. Rahel, s toplo vlažnostjo prepojen oblak najbolj izbranih vonjav plava v ozračju, v katerem se kot v valovanju tople grede pozibava dremajoča duša.
Mušlin se bogato usipa in razliva v snežnih slapih z o-ken in s postelje. Na postelji počiva Boginja, vladarica sanj. Kako se je znašla tukaj? Kdo jo je pripeljal, katera čarobna moč jo je postavila na prestol sanj in poželenja? Kaj mi mar! Samo da je tu, poznam jo. Saj to so vendar oči, ki s plamenom prebadajo somrak; bistre in strašne oči, ki jih spoznam po njihovi prodir-ni hudobnosti in ki pritegnejo, podjarmijo ter ugonobijo poglede nesrečnika, ki jih opazuje. Kolikokrat sem gledal te črne zvezde, ki so v meni prebujale radovednost in občudovanje.
125
125

Kateremu dotremu duhu se moram zahvaliti, da me je obdal s skrivnostjo, molkom, mirom in vonjavami? O blaženost! to, kar vsak dan imenujemo življenje, čeprav v njegovih najsrečnejših trenutkih, nima ničesar skupnega z vzvišenim življenjem,,ki ga sedaj živim in okušam minuto za minuto, sekundo za sekundo!
Ne, saj ni več minut, saj ni več sekund! Čas je izginil, zavladala je Večnost, radostna večnost! Naenkrat se je izza vrat razlegel strašen, težak udarec in kakor v peklenskih sanjah se mi je zazdelo, da me je nekdo s krampom sunil v trebuh.
Potem je vstopila Pošast. Sodni sluga me prihaja mučit v imenu zakona, podla priležnica kriči od bede in z nizkot-nostmi svojega življenja povečuje bol mojega,ali pa \ired-nikov pomočnik zahteva nadaljevanje rokopisa. Rajska soba, boginja, vladarica sanj, Silfida, kakor bi rekel veliki Pene, vsa ta čarovnija je izginila, ko je Pošast surovo potrkala na vrata.
Groza! Spominjam se! Spominjam se! Da, tale brlog, prebivališče večnega dolgčasa, saj je vendar moj. Pred mano je bedasto, prašno in obtolčeno pohištvo; ognjišče brez plamena in žerjavice, pomazano z izpljunki; žalostna in prašna okna, v katera je dež urezal brazde; prečrtani in nedokončani rokopisi; koledar, kjer je svinčnik podčrtal zlovešče datume!
In vonjave z drugega sveta, s katerimi sem se opijanjal v popolni predanosti, je zamenjal smrdljiv vonj po tobaku, pomešan z. nenavadnim vonjem, ipo plesni. Sedaj vdihavam žaltav vonj razdejanja.
Ena sama znana stvar se mi smehlja v tem ozkem, toda z gnusom prenapolnjenem svetu: steklenička z lavdanumom, stara in strašna prijateljica in kot vse prijateljice žal polna miline ter izdajstva.
126
Da, zopet je prišel Čas; sedaj je Čas edini gospodar in tega grdega starca spremlja satanski sprevod Spominov, Ob~ žalovanj. Krčev, Strahu, Tesnobe, More, Jeze in Nevroz. Verjemite mi, da sekunde sedaj udarjajo trdo in strogo in vsaka, ki se izklenka iz stenske ure, pravi: "Jaz sem Življenje, neznosno, neizprosno Življenje!" Samo ena sekunda v človeškem življenju nam pride oznanit dobro novico, dobro novico, ki v vsakomer vzbudi nerazumljiv strah.
Da! čas je gospodar, ki je znova siirovo zavladal in me kakor vola poganja s svojo dvojno ostjo. - "Kriči zdaj, tepec! Trpi zdaj, suženj! Živi zdaj, pogubljeni!"
Ind
						Zl
						11
						01
						6
						8
						L
						S
Nagnjenja
Štirje lepi otroci, štirje dečki, so se, najbrž trudni od igranja, pogovarjali v lepem vrtu, kjer so se pod že zelenkastim nebom, po katerem so kakor potujoče celine plavali zlati oblaki,brezskrbno mudile luči jesenskega sonca. Prvi je rekel: "Včeraj so me peljali v gledališče. V velikih in žalostnih palačah z morjem in oblaki v ozadju se v mehkem jeziku pogovarjajo moški in ženske, prav tako resni in žalostni, toda mnogo lepši in mnogo bolje oblečeni od onih, ki jih srečujemo vsak dan. Grozijo si, rotijo,, žalijo se in cesto jim roka seže po bodalu za pasom. O, kako je to lepo! Ženske so mnogo večje in mnogo lepše od onih, ki nas obiskujejo doma in čeprav so zaradi velikih votlih oči in kot plamen rdečih lic videti strašne, človeku ne morejo ubraniti, da jih ne bi ljubil. Strah ga je.
127
»ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooo
hotel bi jokati, a je vendarle srečen... Posebno nenavadno pa je, da vse to vzbudi v človeku željo, da bi bil e-nako oblečen, da bi pripovedoval ter počel iste stvari in da bi govoril z enakim glasom..."
Drugi od štirila dečkov, ki svojega prijatelja že nekaj trenutkov ni več poslušal ter je z nenavadno mirnim pogledom opazoval ne vem katero stran neba, je naenkrat dejal s "Poglejte, poglejte tjale! Ali g a vidite? Sedi na onem osamljenem oblačku, oblačku ognjene barve, ki se prav počasi premika. Zdi se mi, da nas tudi o n opazuje." "Le kdo neki?" so ga vprašali ostali.
"Bog!" je odgovoril s popolnoma prepričljivim glasom. "Ah, zdaj je že tako daleč, ne boste ga več mogli videti. ITaj-brž potuje, ker hoče obiskati vse dežele. Glejte, pravkar bo zaplaval za drevesi na obzorju... sedaj se spušča nad zvonik,,. Joj, ne vidi se več!" Otrok je še dolgo gledal v isto smer in oči, v katerih se je bleščal nerazložljiv izraz zamaknjenosti in obžalovanja, je nepremično upiral v črto, ki loči zemljo od neba.
"Kako je vendar neumen s tem svojim Bogom, ki ga lahko le on vidi!" je dejal tretji, katerega slabotna postava je izi-ažala nenavadno živahnost in življenjsko silo. "Povedal vam bom, kako ise mi je pripetilo nekaj, kar se vam ni nikoli in kar je nekoliko bolj zanimivo od vašega gledališča ter oblakov, - Pred nekaj dnevi sem šel s starši na potovanje in ker v gostilni, kjer smo se ustavili, ni bilo dovolj postelj za vse, so se odločili, da bom spal v isti postelji kot moja služkinja."- Pritegnil je prijatelje k sebi in nadaljeval s tišjim glasom. - "Lahko si mislite, kako nenavadno je, da ne spiš sam in da si v temi skupaj s služkinjo v isti postelji. Ker sam nisem spal, sem se medtem, ko je spala, zabaval tako, da sem jo božal
128
ooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooc-:
po rokah, vratu in ramenih. Roke in vrat ima mnogo polnejše od vseh drugih žensk in koža je tako nežna, tako nežna kakor pisemski ali svileni papir. Pri tem sem zelo užival in še bi jo bil božal, Se se ne bi bal, bal, da bi jo prebudil in bal ne vem česa še. Potem sem potopil glavo v njene lase, ki so ji gosti kot griva padali po hrbtu in dišali lepo, tako lepo kot diši vrtno cvetje ob tej uri. Poskusite, ko bo priložnost, storite prav tako kot sem jaz in videli boste!"
Mladi avtor tega čudovitega razodetja je imel med pripovedovanjem oči razprte od nekakšne osuplosti nad takim doživetjem in žarki zahajajočega sonca, ki so polzeli skozi rdeče kodre njegovih razmršenih las, so se v njih prižigali v žveplen žar strasti. Lahko je bilo uganiti, da fant že ne bo zapravljal življenja z iskanjem Boginje v oblakih, pač pa jo bo raje poiskal drugje.
Zadnji je spregovoril četrti: "Veste, da se doma nikdar n e veselim; nikdar me ne peljejo na prireditve; moj varuh je preskop; Bog se ne ukvarja ne z mano ne z mojim dolgočasjem in nimam lepe služkinje, da bi me razvajala. Pogosto se mi je zazdelo, da bom vesel le, če bom vedno hodil naravnost, ne da bi vedel kam, ne da bi s tem kogarkoli vznemirjal in da bi vedno videval nove dežele. Nikjer se nikoli ne počutim dobro in vedno mislim, da bi mi bilo lepše drugje kot pa tam, kjer sem. Naj bo! na minulem sejmu sem v sosednji vasi videl troje mož, ki živijo tako, kot bi hotel živeti jaz. Vi jih seveda niste opazili. Bili so visoki, močno temne polti in zelo ponosni, čeprav so bili raztrgani in ni bilo videti, da bi kogarkoli potrebovali. Ko so zaigrali, so se jim velike temne oči bleščeče zasvetlikale in glasba je bila tako nenavadna, da je v človeku vzbujala željo, da bi ali plesal ali jokal ali pa
oboje naenkrat in da bi kar ponorel, če bi jo predolgo vo-
129
129
oooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooooc
slušal. Zdelo se Je, da je  prvi z lokom, drsečim po violini, pripovedoval o žalosti in da se drugi, ki je s kladivcem skakljal po strunah majhnega klavirja, ki mu je na jermenu visel z vratu, iz prijateljeve tožbe norčuje, tretji pa je kdaj pa kdaj z izredi o ihto udaril po cimbalah. Bili so tako zadovoljni sami s sabo, da so igrali svojo divjo glasbo tudi še potem, ko se je množica porazgubila. Nazadnje so pobrali kovance, si oprtali prtljago ter odšli Hotel sem videti, kje stanujejo in od daleč sem jim sledil prav do roba gozda in šele tam se mi je posvetilo, da ne stanujejo nikjer.
Tedaj je re.; -1 prvi: " Ali bomo razpeli šotor?" "Pri moji veri, ne!" je odgovoril drugi, "saj je noč tako
Tretji je štel kovance in govoril: "Ti možje ne občutijo glasbe, njihove žene pa plešejo kot medvedje. Na srečo bomo prej kot čez mesec dni v Avstriji, kjer bomo srečali bolj prijetne ljudi."
"Morda pa bi naredili bolje, če bi odšli proti Španiji, kjer bo vreme še lepo; ubežali bomo deževju in si zmočili aajno grla," je dejal eden od drugih dveh. "Vse sem si zapomnil, vidite. Potem je vsakdo spil kozarec žganja in z obrazom proti zvezdam so pospali. Najprej sem jih hotel poprositi, naj me vzamejo s sabo in me naučijo igrati, a si nisem upal, najbrž zato, ker se je vedno težko odložiti za karkoli, poleg tega pa sem se tudi bal, da bi me našli, še preden bi zapustil Francijo." Po hladnih obrazih njegovih treh tovarišev sem spoznal, da je mali že eden izmed; nerazumlj enih. Pazljivo sem si ga ogledal; v njegovih očeh in na čelu je bilo nekaj prezgodaj dozorelega, kar na splošno odvrača simpatijo, in kar jo je, ne vem zakaj, prebudilo v meni, ker sem si nekega trenutka čudno domislil, da sem morda srečal
130
D00OO00OOQ000QO0OO00OOQ0Q0OO00O0(XJOQ0Q0OOOOG0OOOO0OO0O0OOO0(
meni doslej neznanega brata.
Sonce je zašlo. Spustila se je sveSana no5.Otroci so se razšli in sleherni je odšel zoret svojo usodo, izzivat svoje bližnje,sprejemat slavo ali sramoto,ne da bi se tega zavedal - vse je bilo odvisno samo od okoliščin in naključij.
31. avgusta letos je minilo sto let, odkar je umrl Charles Baudelaire, nekoč "pofete maudit" v francoskem literarnem življenju in še danes za mnoge enfant terrible framcoske poezije.Razpet med omrežjem pariških Taulvarjev,stalnimi potovanji in neštevilnimi selitvami iz ene ulice v drugo,je bil Baudelaire v času svojega življenja še najbolj znan zaradi botiemske nravi in čudnih navad.Njegova lirika je bila nekaj povsem novega in nevsakdanjega; poezija okrutnega velemesta ter njegovih sopojavov,poezija sanj in dolgočasja. Ko je leta 1857, deset let pred pesnikovo smrtjo, izšla zbirka pesmi Les Fleurs du Mal (Cvetje zla),je časnik Figa-ro o njej napisal:"Nobena stvar ne more opravičiti več kot tridesetletnega moža, da je dal v tisk tako pošastno knjigo." Prav zaradi te kritike je zbirka prišla pred sodišče, ki je iz nje "izruvala šest bolnih rož", Baudelaire je pisal tudi pesmi v prozi. V nekaterih je na novo obdelal teme iz svoje pesniške zbirke, večina pa je popolnoma novih. V njih se izraža sla po lepoti, prijateljstvu, miru in resnici ter mržnja do vsega grdega, ponarejenega in lažnega. Zbirka take lirične proze je tudi Le Spleen de Pariš, iz katere sta prevedena naša teksta,
MP
Prevedel in opombe napisal Marjan Pcljanec
131