Veronika Simoniti: Fugato: oblike bega



© Za besedilo: Veronika Simoniti

© Za to izdajo: Založba Litera, 2020

Vse pravice pridržane.





Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe Litera je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnem koli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.



Knjižni program založbe Litera izhaja s finančno pomočjo Javne agencije za knjigo in Mestne občine Maribor.





Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=304833280

ISBN 978-961-7056-41-9 (epub)





Veronika Simoniti





Fugato

Oblike bega





Fuga





Šestdeset odstotkov




Moj sin je vsenavzoč. Je tukaj in tam in tu zgoraj in spodaj, predvsem pa je na štirih koncih. »Imamo namreč sekundarne in primarne jame,« mi pojasni vodja.

Rekla bi mu, svojemu sinu, če bi stal pred mano, teci, fant moj, teci, tvoja sapa preglaša vso grozo gozda, katerega rob je bil samo od daleč priča strašni zgodbi, teci, prišel boš do ozemlja, ki ga nadzorujejo naši, teci, in Alah naj ti pomaga, teci, mogoče ti bo kakšno drevo vrglo zlat sadež, sočno jabolko, da si boš omočil presušena usta, da si boš pognal novih moči po žilah.

»Primarne jame so tiste, kamor so padli,« mi pravi vodja skupine za izkopavanja. »Sekundarne jame so tiste, kamor so jih prekopali, pravzaprav so jih tja skupaj z zemljo prenesli kar z bagri in tovornjaki.«

Ne glej nazaj, bi mu rekla, svojemu sinu, če bi stal pred mano, prijela bi ga za roko in mu rekla, mogoče so za tabo, mogoče vejo, da si se samo pretvarjal, mogoče vejo, da si živ in zdaj hitiš skozi čarobni gozd, ki te skriva v okrilje črnega veselja, teci, levi čevelj skoraj nima več podplata, kamni bolijo, dračje se zasekava v stopalo, bolečina ti pomaga, vsaj delno prekriva tisti prizor z jase, teci, teci za soncem, ki pada in pada, ko ga dohitiš, ga lahko vprašaš, zakaj je dovolilo vse to in zdaj beži, tam doli nekje je morje, vanj potone oranžasta krogla, teci, teci, fant moj, da ga dohitiš.

»Zakaj bi kdo hotel prekopavati, s tem je samo delo,« vprašam. Vodja skupine me čudno pogleda. »Zato, gospa, ker so ameriški sateliti odkrili primarne jame.«

Nič mi ni jasno. Kakšni ameriški sateliti? Kaj je sploh to, satelit? Jaz vem samo, da bi sina nežno porinila v beg, teci, sin moj, da prideš do morja, da te volkovi drinski ne dobijo v pest, pusti, da te rajši mrcvarijo ostre skale, kot pa da bi te trpinčili tigri arkanovski in bi te kraljica smrti ovijala okrog svojih prstov in nategovala na natezalnici svoje roke, teci, teci, rajši izgini v krošnjo ali se skrivenči v korenino, odrevêni v grčasto lubje, škrati ti bojo pomagali, če so dobri, če je sploh še kakšno dobro bitje na svetu, zlij se v lužo, izhlápi v oblak, skristaliziraj se v nočni zrak ali pa samo teci, teci, teci ...

»Sateliti so takšne naprave, gospa, ki iz vesolja opazujejo zemljo. Prej, na primer, so na območju blizu Zvornika posneli lepo zeleno travo, čez nekaj mesecev pa so opazili, da je tam vse razkopano. To je sumljivo.«

Verjetno misli, da je sumljivo, ker so tja nekaj prekopali.

»Razumete, gospa?«

Nisem prav prepričana. Ampak kako so lahko na poti izgubili kose mojega sina? In če imamo primarno in sekundarno grobišče, sta to samo dve jami. Ostanke mojega sina pa so našli na štirih koncih in jih znosili skupaj. Štiri minus dve je dve, manjkata še dve jami. Ali pa so v vsaki od jam našli na primer po dva uda?

»Ko so videli ameriške satelitske posnetke, jih je zgrabila panika, razumete, gospa, in da bi zakrili sledi, so začeli prenašati vsebino grobišč na več krajev.«

Vsi štirje deli se sestavijo pred mojimi očmi in pokrpanemu sinu, ki mu manjka kos lobanje, leva dlan in desna noga od kolena navzdol, rečem: že slišiš bolečino, že čutiš rjutje, že čakaš angele, že poješ smrtne pesmi, že mečkaš v dlani prst pokopa, že vohaš grob, že vonjaš kabur, ne misli več, fant moj, samo teci, teci, prišel boš k dobrim ljudem, Alah-birum, prišel boš k ljudem z nebom in soncem in luno v očeh, k tistim, ki nič ne vedo, k tistim, ki jim je bilo prihranjeno, ne sprašuj jih, ne bojo ti znali odgovoriti, začudeno te bojo pogledali in se ti prizanesljivo nasmehnili, rekli bojo, poln si muh in komarjev in drugih žuželk, rekli bojo, očisti se, tak ne moreš v naše čiste hiše, naših hiš ni nič omadeževalo, ti pa na sebi nosiš čebeljo kri in osji žolč, umij se, preden prestopiš naš prag, umij se, da nam ne prineseš te golazni v dom, pojdi za hišo in speri vso umazanijo s sebe, in ti boš šel za hišo in odprl prho in si slekel cape in se drgnil in nazadnje boš skrušeno še zmeraj umazan stopil pred ljudi, ki imajo še zmeraj nebo in sonce in luno v očeh, in jim priznal, da si za večno umazan, in oni bojo zmajali z glavo in rekli, bolje bo, da greš, strah nas je te umazanije iz podzemlja, iz ahireta, bojimo se te, rajši teci!

Ampak zakaj ga nočejo pokopati? Zakaj ga moram siliti, da teče še zdaj, ko ga ni več?

»Je pač tako, gospa, takšna navodila imamo.«

Ne vem, če mu lahko zaupam, vodji skupine za izkopavanja, sin moj, rajši teci, da te tisti, ki so ti to naredili, ne dobijo, teci, ahbab, teci, bojo rekli ljudje, ki imajo še zmeraj nebo in sonce in luno na jeziku, in boš hotel ugovarjati, saj nisem bil v podzemlju, na jasi sem bil, ampak ne boš jih mogel prepričati in spet boš stekel, s svežo sapo si boš utiral pot na jug, da prideš do morja, v katerem sonce zahaja, da pride tema, da pride akšam, da pride zlodej, da pride šejtan, takrat boš zaslišal tevhid, molitev za umrlimi, ki jo žežnjajo samo ženske, samo one so ostale za obrisi mož, in ti, ki bi moral z njimi v ahiret, ti si ušel izpod njihovih uvelih udov in zdaj kot prikazen tavaš po svetu in še teptaš to zemljo sredi gozda, teci, teci, prišel boš k reki, pa tudi ta te ne bo očistila, ne bo znala sprati preteklosti, rešiti sedanjosti, oplemenititi prihodnosti, zato rajši teci skozi to krajino, legende so strašne, in tudi na mine pazi, da ne raznese tvoje zgodbe.

»Je pač tako, navodilo imamo, da moramo najprej izolirati DNK, potem pa smemo posmrtne ostanke pokopati šele, ko zberemo najmanj šestdeset odstotkov okostja. Prej ne.«

Deenká ... En odstotek je en del od sto. Kako naj seštejem, koliko odstotkov že imajo? Kako naj to vprašam? Zame je moj sin tisočodstoten. Ne verjemi nikomur, sin moj, rekli ti bojo, da te ni dovolj, da bi te pokopali, strašili te bojo, da te bo mrčes požrl, razgrizel tvojo zgodbo, s sabo vzemi venec rožni, drži tespih v razrezanih dlaneh, drži svoj strah, mogoče ti še prav pride, ker te zgodbe ne boš mogel pripovedovati, ta zgodba je resnična, resnice pa nikoli ne moremo povedati, to že dobro veš zdaj, ko prispeš k obali in je tam brezdanje morje in stopiš vanj, da bi se umil, da bi si spral kraste in spraskal s sebe vso to skorjo, pod njo utripa skeleče meso, sonce ga žge, poiskati si moraš votlino, da se skriješ in si ušesa zamašiš pred žebranjem žalujočih žensk in pred cvrčanjem žuželk, teci, teci, najdi votlino, tam daleč daleč.

Vodja skupine za izkopavanje grobišč me čudno gleda, ampak jaz vem, da je moj sin vsenavzoč, tako kot bog. Je tukaj in tam in tu zgoraj in spodaj, predvsem pa na štirih koncih zemlje, kot je Alah navzoč na štirih straneh neba.





Olivija




Odkar smo v Sarajevu, je vse drugače. Drugačno je mleko, drugačnega okusa je kruh, kavi tu rečejo kahva in ni prav nič podobna naši, v njej so drobna zrna, ki se držijo jezika tudi po tem, ko si jo spil, vendar samo, če si preveč nagnil majhno skodelico brez ročaja, ki ji rečejo fildžan. Ko se naučiš piti turško kavo, lahko iz usedline tudi prerokuješ in tisti srbski pisatelj je rekel, da je pitje kave v Bosni blizu božjemu, ker takrat sedeš bogu k nogam, v usedlini je prihodnost, in če piješ tako kavo, si združil preteklost, sedanjost in prihodnost. Če piješ kavo brez usedline, živiš samo v sedanjosti, je bil prepričan.

So stvari, ki se povsod imenujejo približno enako, tu pa zanje uporabljajo popolnoma drugo besedo: diamant je tu almas, kavč je minder in angel je melek. Nove besede prinašamo iz trgovine, kjer nas prodajalka, ki sicer za silo razume angleško, s profesorsko vztrajnostjo uči svojega jezika, šećer, reče na primer, in če ne ponovimo s kot ratluk mehkim ch-jem, nas ne izpusti, čeprav smo že plačali. Tudi Keira prinaša nove besede iz šole, čeprav je ta mednarodna; govori mi o tukajšnjih pevcih in oponaša njihovo petje s posebno izgovorjavo črke l, tako da dvigne jezik k nebu in zobem.

Samo kadar sem v službi, v moderni stavbi sredi mesta, se mi zdi, da sem v okolju, ki je bolj podobno našemu. Kovinske mize, neonske luči in po tleh žice za napeljavo, ampak ko odprem računalnik, bruhne vame vsa Bosna, ves ta martirij, vse te uganke. Najprej se na mojem ekranu izpiše logotip ICMP, vtipkati moram tri skrivna gesla, šele potem lahko odprem program in pridem do zaupnih datotek. Arhivske datoteke so varovane s še dodatnimi tremi gesli, na primer tista, v kateri smo reševali primer devetletnega Mustafe R. Tudi moji hčerki Keiri je devet let, in odkar vem za primer Mustafe R., me mrzlo spreleti, če se Keira v kopalnici dotakne moje kozmetike.

Ko pridem iz službe, sem zmeraj utrujena, na srečo pa me Lucas vedno pričaka s toplo večerjo. Jemo in se pogovarjamo, Keira pripoveduje, kako je bilo v šoli, in med poslušanjem občudujem njeno zrelost, ko se dela, da ji je tu všeč, čeprav vem, da pogreša staro šolo doma. Po zgodnji večerji se s Keiro usedeva in pomagam ji pri učenju; tokrat ima za domačo nalogo spis o delu in poklicu svojih staršev. Delam v ICMP, ji povem, to je kratica mednarodne komisije za pogrešane ljudi.

Zakaj jih pogrešajo? hoče vedeti Keira.

Ker je bila tu pred dvajsetimi leti vojna in se je veliko ljudi izgubilo.

In vi jih najdete?

Ne vseh.

Jih pripeljete domov?

Ne vseh, nekateri so umrli, sem neusmiljeno odkrita.

Zakaj pa jih potem iščete, če so mrtvi?

Da jim vrnemo ime, rečem.

So izgubili tudi ime? vpraša.

Ime je druga beseda za identiteto, tega Keira ne bi razumela. Identiteto lahko ljudem, razmesarjenim truplom in kosom telesa vrnemo z analizo DNK, ki jo delamo iz las, nohtov, krvi.

Ker ji ne odgovorim, sprašuje naprej: So izgubili eno teh nenavadnih imen, kot je baklava ali kuća? Lahko bi jim dali drugo, novo ime. Jaz bi bila rajši Jenny.

To je tako kot z Olivijo, ji odgovorim.

Pred dnevi je namreč Lucas v vazi, v kateri le redko menjamo vodo, opazil, da se nekaj premika. S Keiro sva odhiteli k okenski polici, na kateri je bil stekleni vrček z bambusovim steblom, in v njej zagledali neznatno bitje. To je paglavec, sem rekla, in ko bo zrasel, bo postal žaba, splezal bo po bambusovem steblu in skočil ven. Jaz tega doma ne bom gledala.

Lucas in Keira sta se zarotniško spogledala, kot se znata samo oče in hči. Ampak, mami ...

Vedno me je bilo groza takih majhnih spolzkih bitij, in žabo bi še prenesla, vendar se je že čez nekaj dni bitje razvijalo drugače, kot je bilo videti na internetu, postajalo je preveč podolgovato, kot kakšen vodni črv. V kaj bi se utegnil razviti? Da ne bo postal vijugasta kačica ali kakšna evropska različica miniaturnega aligatorja, majhen mutiran krokodil? Toda še preden sem utegnila protestirati, je bitje dobilo ime.

Olivija bo, z »j«, kot bi jo pisali tukaj, saj tudi je domačinka, je odločila Keira, in preden sem lahko ugovarjala, se je Lucas že odobravajoče smehljal.

Zakaj pa ravno Olivija? Zakaj ne Esma, Azra ali Aga? Ko nekaj ali nekdo, pa čeprav gre za neznatno bitje, dobi ime, stopi v neko drugo sfero. Ime pomeni čustvo. Ob Adolfu ljudem zaledeni kri v žilah, ob Michelangelu jim jemlje dih, ob imenu Jezus se krešejo mnenja in vžigajo strasti, anonimno truplo, ki ga vidiš v živo, pa te nikoli ne more tako zelo pretresti kot pogled na fotografijo, na kateri je razmesarjeno telo Hazemine Islamić, Enesa Pahirspahića ali Bekrije Osmanića. Ime je posoda naše biti, z njim stojimo in pademo. Ko damo otroku ime, vlijemo vanj vso ljubezen in s svojim imenom bo potem šel skozi svoj čas, moral ga bo braniti in varovati, da ga bojo drugi spoštovali.

Bitja iz vaze, ki je dobilo ime, se ne moreš kar tako znebiti, na bitje z imenom se lahko samo še navežeš in ga vzljubiš. Bosansko kahvo piješ z večjo slastjo kot navadno kavo, čeprav ti zdrobljena zrnca zatavajo pod jezik, in ko rečeš baklava, nevede zavohaš orehe in med. To naredi ime.

Ime smo mi, čeprav se pri mojem delu tu na centru za pogrešane vojne žrtve šteje, da je treba najti šestdeset odstotkov okostja, da mu lahko vrnemo sto procentov identitete in célo ime. Težava je, ker so trupla zmetana v skupne jame, ki so bile pozneje prekopane, morilci so ostanke z bagri in tovornjaki iz primarnih prepeljali v sekundarne jame. Če nam ne bi pomagali sorodniki žrtev, ne bi mogli veliko ugotoviti, oni nam namreč dajejo material za iskanje imen. Imen ne odkrivamo s črkami, odkrivamo jih z doslej devetdeset tisoč zbranimi vzorci njihove krvi in njihovimi sto petdeset tisoč v datoteke vnesenimi biološkimi vzorci. Izkopali smo tri tisoč množičnih grobišč in vrnili ime osemnajst tisoč ljudem. Imena niso številke, številke so imena.

K nam so prišli otroci, ki so ostali brez mame, prišel je mož, ki je ostal brez žene, prišla je mama, ki je ostala brez sina, enako starega kot Keira, mama malega Mustafe R.

Za Mustafo R. ni ostalo skoraj nič, ostala je samo mama, povem Lucasu nekega večera, ko Keira že spi. Lucas ve, da si mora vzeti čas zame in se mi posvetiti, kadar me kaj muči. Ve, da moje delo ni kakršnakoli služba, ve, da se vsak dan posebej vrezuje vame kot drobna rana, ki jo prenašam od drugih. Nisem kot otopel zdravnik, nisem imuna na ugrabitve, mučenja in umore.

Kdo je Mustafa R.? vpraša Lucas in mi poda kozarec rdečega vina.

Mustafa R. je fant iz Srebrenice, od katerega ni ostalo skoraj nič. Poslednje jutro v svojem življenju se je pred šolo predolgo obiral, najprej se je zaigral v svoji sobi, potem pa mu je mama rekla, naj si gre umit zobe. Ko je šla čez nekaj časa v kopalnico pogledat, ali je že gotov, je videla, da se igra z njeno kremo za obraz. Bila je jezna, rekla je, naj pusti njeno kremo. Pusti mojo kremo! mu je rekla.

Mustafa se nikoli ni vrnil iz šole. Kot bi se ugreznil v zemljo. Istega dne je morala tudi njegova mama zbežati, vsi prebivalci so morali zbežati, ker so jim grozili s puškami, udarci in brcami. S sabo je vzela samo majhno potovalko in polivinilno vrečko.

Mami Mustafe R., ki je prišla k nam, smo rekli, prinesite kaj, kar bi nam lahko pomagalo, da najdemo vašega sina. Nič nimam, samo njegovo ime imam, je rekla. Ampak čez nekaj dni se je vrnila in rekla: Samo tole še imam.

Tista stvar je bila negativ: edino, kar je ostalo mami Mustafe R., je bil njegov prstni odtis v notranjosti lončka njene kreme, ki je v spomin na sina na srečo ni več uporabila.

Sina smo našli v jami na Igmanu. Njegovemu okostju smo vrnili ime, ki bi sicer ostalo vtisnjeno v lonček kozmetične kreme.

Kakšna zgodba, je rekel Lucas in se zagledal skozi okno. Mislim, da bi se zdaj morali počasi vrniti v Anglijo, vse to je prehudo zate. Premisli, ali je vredno podaljšati pogodbo.

Pogodba mi poteče čez štiri mesece, najpozneje naslednji teden jo moram ponovno podpisati ali pa v London sporočiti, da se vračamo domov: moje delo tukaj je težje, kot sem pričakovala, psihično me uničuje. Ponoči me tlačijo more in Lucas pravi, da bi se morala več ukvarjati s Keiro, da sem tihotnejša kot sicer. Ampak jaz moram zdržati, tem ljudem moram pomagati.

Za podaljšan konec tedna nameravamo z nizkocenovnim letom v svoj londonski dom. Obiskali bomo mojo mamo in Lucasove starše in Keira se bo dobila s prijateljicami, natrpan urnik imamo za te tri dni. V četrtek v službi zaklenem uporabljane računalniške datoteke s trojnim geslom in doma pripravljam prtljago; spet se zalotim pri črnih mislih, ko v toaletno torbico vtaknem kremo za obraz. Proti gubam, piše na njej. Proti gubam pomeni proti letom, proti letom pomeni proti času, proti času pomeni proti življenju. Kozmetika ne more ničesar prikriti ali zgladiti, samo njena embalaža je dobra za otroške prstne odtise.

Potem pomislim na bitje v vazi, ki mu moja dva od odkritja pridno menjavata vodo, vsak dan jo prelivata iz primarne v sekundarno tekočino, in Olivija se giblje po fluidni snovi, ne da bi pri tem puščala sledi.

Proč mora, ker bi se med našo odsotnostjo lahko razvila v majhno spolzko pošast. Kaj pa če bi jaz vodo iz vaze na skrivaj zlila v stranišče, se mi utrne, in bi bitje skrivnostno izginilo? Keiri bi rekla, da je verjetno odkvakalo iz svojega bivališča in skočilo skozi okno. Ampak take laži ne bi zmogla, pa tudi Keira ne nasede več vsaki pravljici.

Stvor, khm ... bitje, se popravim, kaj bomo z njim?

Misliš Olivijo? vpraša Lucas.

Kaj bo z Olivijo? zaskrbi Keiro.

Lucas pravi, da bo tri dni brez nas preživela, ker jé bambusove koreninice, in da jo lahko pustimo, kjer je.

In kaj če se medtem razvije, postane konkretna žival in jo ob prihodu najdemo sredi preproge? Že zdaj je dolga skoraj centimeter in pol in rase s svetlobno hitrostjo.

Lucas in Keira me nezaupljivo gledata.

Bitje, ta ... Olivija – proč mora! sem neomajna.

Keira plane v jok in Lucas jo objame. Hudobna mama sem na nasprotnem bregu reke, po kateri plava nedolžna živalca, na oni strani pa je bridkost otroka, ki se mu dogaja krivica. Zasrepim se v Lucasa, ki bi moral držati z mano, skupaj bi morala prepričati otroka, da svetosti življenja nima smisla zagovarjati za vsako ceno in ne v tako skrajnem primeru, kot je ta.

Prav, se nazadnje domislim. Naredili bomo kompromis.

V petek navsezgodaj zjutraj pozajtrkujemo, na hitro pospravimo za sabo, zapremo še zadnje potovalke in se oblečemo. Keira si zapne plašček in steče k polici, prime vazo in jo skrbno objame s prsti. Potem se spustimo po stopnicah; Keira stopa previdno in bambus v vazi poplesuje v ritmu njenih korakov. Ko stopimo iz sarajevske hiše, vidimo, da nas taksi na cesti že čaka. Odložimo kovčke, pomahamo taksistu v znak, da pridemo takoj, in krenemo na levo, kjer je vrt. Lucas odmakne listje grmovja in Keira postavi vazo na mesto, kjer jo veje, potem ko jih Lucas spusti, zakrijejo, da se je ne vidi več. Olivija zdaj lahko nemoteno plava naprej in Keira ne bo žalostna.

Pripeljemo se na letališče in se postavimo v vrsto za direktni let v London. Nič nisem rešila, pomislim med odmevanjem glasu, ki po zvočniku napoveduje lete, samo za nekaj dni se bom na videz oddaljila od problemov, in ko se bomo vrnili, se bom morala spet spopasti z Olivijo, ki bo samo še večja, in vsemi tistimi duhovi, ki imajo vendarle imena.

Ko nam na okencu preverijo vozovnice, imamo pred poletom še eno uro časa.

Gremo še na zadnjo kahvo? vpraša Lucas.





Pot iz Damaska




Veter se zaganja v dolgih, razpotegnjenih sunkih in od daleč zgoraj je oranžna pika, ki jo premetava po svoje, kakor smet v milosti penastih grebenov na dolgih valovih. Malo dlje so redka drevesa, ki se upogibajo na obali, kot da mahajo v slovo.

Za vsakega imam drugo zgodbo, reče Rania otroškim očem, lahko so tudi v verzih, po izbiri. Velike temne oči utrujeno strmijo vanjo, kot da ne vejo, ali ji gre verjeti.

Jaz bi zgodbo o levu, reče mali Adnan, lev je kralj živali.

Jara ve, da lev ni kralj živali in da bi tudi Rania morala to vedeti, ker je odrasla. Da je lev kralj živali, je izmišljija za otroke: kralj živali je tiger. Nekoč si je beli tiger oblizoval rdečo rano, tako bi se morala začeti pravljica. Ampak tu, na tem čolnu, se še pravljice zdijo tako daleč.



~



Beli tiger si oblizuje rdečo rano. Oguljena dlaka je umazana od prahu in mivke, vonj pradavninski, ob njem ti zastane srce. Tuintam dostojanstveno zakroži po svojem teritoriju in včasih leno, a zastrašujoče utripne z vekami.

Tiger je kralj živali, ker je Jaro med vsemi živalmi najbolj strah prav njega. Zgodi se, da zarjove, da mu iz gobca zasmrdi po surovem, in takrat Jara ve, da je to glas divjine, ki je ne moreš prepričati s svojimi mestnimi besedami.



~



Krenile so vse tri skupaj, Jara z mamo in sestro Amiro, vendar brez očeta, oče bo moral pred odhodom poskrbeti še za toliko stvari, sploh pa je on zmeraj glavni, on odloča, kaj se bo zgodilo, in ukazal je, naj grejo one naprej, da bo prispel za njimi.

Zadnjo noč v domači postelji se je Jara pogosto zbujala, prisluškovala je neenakomernemu grmenju v daljavi in glasovom žensk v sosednji sobi, Aleppo, plin in otroci so bile besede, ki so večkrat priplavale do nje, slišiš, Amira, o čem se pogovarjajo, je šepnila, sestra pa se je samo obrnila proč in se delala, da spi.



~



Živalski vrt ima obliko elipse, med majhnima minaretoma nad vhodom piše Zoo in tam moraš plačati vstopnico, ampak Jara in Amira imata prost vstop, ker je njun oče v živalskem vrtu glavni: nekoč se je pošalil, da je kralj živali on. Kralj živali in kralj ljudi, tako misli Jara, še mama ga zmeraj pri priči uboga, in če hočeš biti kralj, moraš biti močen kot divja zver.

Živalski vrt sestavljajo paviljoni z rdečimi kapljičastimi kupolami, kletke in ograde v orientalskem slogu, s svetlomodro prebarvanimi rešetkami; za njimi so bile tudi hijene, antilope, azijski črni medvedi, lev in levinja. In tiger.

Na sredi vrta je nekakšen miniaturen amfiteater pod palmami, kjer so včasih izvajali točke z dresiranimi živalmi. Preden so medveda naučili cirkuško točko, so morali biti zelo strogi in ga bičati in kričati nanj, če ne, je oče kričal na dreserje. Čez ozke umetne struge, v katerih skoraj nikoli ni potočka, se v loku pnejo mostički in malo dlje si lahko odpočiješ v senci pod stebriči iz zidakov.



~



Po prvem zbirališču v Madaji so se z avtobusom vozile sedem ur, nazadnje prestopile mejo in tam s sopotniki v prvi turški vasi prespale v že postavljenem šotoru. Dodeljena so jim bila ležišča v kotu, kjer je bilo najbolj zatohlo, in Jari se je zdelo, da bo platno, ki je prekrivalo vse kotičke zvezdnega neba, ponoči padlo nanje in jih zadušilo.

Ampak naslednje jutro so se zbudile v peresno jutro, kot bi Jara s sebe odgrnila težo tega šotorskega krila: stopila je na zrak in vdihnila nekaj, kar je dišalo po novih časih, bilo je kot vonj še nepopisanih zvezkov pred novim šolskim letom. Samo mama je bila zaskrbljena enako kakor prejšnje dni, večinoma je molčala in se razgovorila šele v večernih telefonskih pogovorih z očetom. Prišel bo za nami, je vsakokrat rekla, ko je ugasnila telefon. In Amira se je vsakokrat zastrmela v daljavo in takrat ni hotela, da se je kdo dotakne.

V Izmir so skupaj z drugimi prispele naslednji večer. Vsi smo pomečkani, je pripomnila Rania, ki je bila v mirnih časih učiteljica, in ne bi mogla bolje povedati, je pomislila Jara; ošvrknila je mamo, ki je stiskala ustnice, Amira pa je ni niti pogledala iz svojega risa starejše sestre, ki so ji znane skrivnosti: nekoč jih bo mogoče odkrila tudi Jara.



~



Oče je torej moral ostati, da bo hranil še tistih nekaj živali, ki niso poginile. Meso je vedno teže dobiti; živali izgubljajo dlako in dobivajo krvave oči, obletava jih čedalje več mrčesa, muhe odlagajo jajčeca v njihove rane. Vodovodna napeljava po gumijasti cevi ne dela več in oče svojim varovancem skozi rešetke zatika drobno preluknjane plastenke, ki jih zgrizejo, potem ko tekočina odteče. Po živalskem vrtu se širi vonj po živalskem strahu.

Medvedu da oče še zadnji šop banan, tigru vrže še poslednje piščančje bedro. Človek, ki do zadnjega skrbi za živali, je dobrega srca. Čeprav nikoli ne veš, kdaj to zadnje res pride.



~



Odložili so jih na Hatuniye Parkiju, ki mu tukajšnji prebivalci po novem rečejo Trg prekomorcev. Mama je imela še nekaj hrane, pile so iz vodnjaka na sredi ploščadi in se v njem tudi umile. Trg je bil poln smeti, scefrane palme na njem so šelestele v toplem vetru in obdan je bil z nizkimi hišami: v pritličju so bili trgovine in lokali, kjer so jim zvečer drago prodali falafel, v prvih nadstropjih pa so bili provizorični penzioni, očitno zaradi hitrega zaslužka z enonočnimi potniki spraznjena skromna stanovanja, kjer so namesto sob ponujali zložljive postelje. Mama je rekla, da je ležišče z umazanimi rjuhami vseeno varnejše kakor spanje zunaj na kartonih, ki so ostali za njihovimi predhodniki; najela je pograd, spodaj bosta spali z učiteljico Ranio, zgoraj bosta prenočili hčerki Jara in Amira.

Vso noč jih je pikal mrčes in Jara se je zbujala in si vsakokrat potipala podlogo svojega hudija: zašito spričevalo je bilo še tam. Zjutraj so si pregledovale rdeče pike na koži in srbeče lasišče.



~



Kadar kakšna žival umre, jo oče ukaže zaviti v ponjavo, na katero so posuli apno, in naložiti na nosila. Odkar ve Jara zase, se je to pred napadi na mesto zgodilo samo z dingom Lijem in zebro Mirno. Odnesejo jih v živalski raj, je nekoč pojasnil Jari, tam imajo hrane in prostora na pretek.

So v raju potem v živalskem vrtu ali na prostosti? je vprašala Jara.

Kakor si izberejo, je odgovoril oče.

Jara si je predstavljala kletke s cvetjem, zataknjenim za pozlačene rešetke: cvetjem, kot ga je oče včasih prinesel domov, kadar je bil dan pred tem jezen in je kričal ali prevračal stole ali razbijal krožnike. Takrat se je Jara skrila v svojo sobo in si ušesa zakrila z blazino, da ni slišala renčanja divjih mačk.



~



Naslednji dan so kupile kruh in sir in neka ženska je mamo prijela za roko in jo peljala na drugo stran trga, do gore oranžnih jopičev pred trgovino: ponujala jih je po polovični ceni. Mama je omahovala in od zgoraj segla pod krilo po denar, skrivala ga je v ploščati torbici iz blaga, ki jo je imela s trakci zavezano okrog pasu. V tistem je pristopil neznanec in jo po sirsko posvaril, da so jopiči brez potrdila, Dobri so le za utopitev brez daha, rajši kupite dražje, tiste z napisom Yamaha – kako ironične so včasih lahko nehotene rime, je rekla Rania, ona je že vedela, ker je včasih pripovedovala zgodbe v rimah. Moški jim je svetoval, kje naj najamejo vodiča in avto za novih tisoč evrov.

Čez dva dneva so prispele v Češme. Za spanje ni bilo časa, spijo lahko med potjo. Vprašale so za pot do zbirališča na pomolu in se pridružile skupini.

Petdeset so jih vkrcali v čoln, petdeset v oranžnih jopičih ... Alahu akbar, Alahu akbar, žebrajo trije sopotniki, Jara pa molči in ždi na dnu velikega gumenjaka, kamor sem pa tja čez bok pljuskne mrzel pršec, in zavida moškim s toplimi kapami namesto ženske rute in tudi tistim na obodu plovila, ki lahko dihajo svež zrak, njej je slabo od bencinskih hlapov tu spodaj, na dnu čolna, ki udarja ob trde valove, kot bi vozil po čereh. Njene črne oči pod oblačnim nebom, med devetinštiridesetimi ljudmi v drobni oranžni piki, ki jo veter premetava po razpenjenem morju.



~



Tristo jih je umrlo v kletkah, in ko se je začel njihov konec, so zavijale ali renčale ali vreščale in grizle rešetke, potem počasi legale, vse bolj krotko gledale, bile so vse tišje, papagaji so z vej in lesenih držal popadali na betonska tla, kamela z izžeto grbo se je zvrnila na bok in nekaj plazilcev v terariju se je zavleklo v dupline in otrpnilo v večno negibnost. In piton Sami se je v poslednjem naporu zravnal, da bi premeril namišljeno žrtev, s katero si bo povrnil moči.

Še naprej pa je z žametnimi koraki potrpežljivo in čisto počasi krožil po svojem zamejenem teritoriju samo on: tiger, kralj živali mehkih šap, tap tap tap, vztrajen kot sfera sveta, ki se ne neha sukati okoli svoje osi, na njej so polomljena drevesa in požgana mesta, krogla pa se še zmeraj vrti, tiger lenobno mežika skozi zrak, svojo krutost je za nedoločen čas skril pod svoj pogled, kot nekdo, ki ve, da ima njegov trenutek še nastopiti.

Jara vidi očeta, kako v mrtvaškem ozračju živalskega vrta tigru vsak dan po večkrat nosi plastenke z vodo in se v mislih pogovarja z njim.



~



Valovi premetavajo oranžni gumenjak med svojimi penami, čedalje manjša drevesa na obali se upogibajo v južnem vetru, kot bi jim mahala v slovo.

Po dobri uri plovbe završi med potniki, neka ženska zavrešči. Nekomu je zastalo srce, Alahu akbar, Alahu akbar, najprej je samo nagnil glavo na kolena in mislili so, da je zaspal, potem pa ga je začelo preveč premetavati in tisti ob njem so se začeli pritoževati. Neki fant zdaj predlaga, da truplo vržejo v vodo, drugi preglasijo nespametneža, češ da si zasluži pokop v prsti, oni s premca se prepirajo s tistimi s krme, Jara si zatisne ušesa, dovolj ima vpitja, dovolj potovanja, dovolj vsega, rada bi bila na ulici in se v okra prahu igrala s prijateljicami.

Ko si čez čas odmakne dlani z ušes, so potniki spet tiho, čoln brazda po modrini, in kadar se nekoliko povzpne na podolgovatem kodru vala, Jara za hip zagleda s plahto pokritega mrliča, zagozdenega med umazano rumen zaboj in enega od nahrbtnikov, malo naprej, na krmi pa je bradat fant, ki predse steguje roko z majhnim ekranom in jih slika, tako kot obiskovalci fotografirajo živali v Zooju. Jara si predstavlja, kako mu ob sunku vala naprava uide iz rok in izgine v peni, kako se bo njegov posnetek ohranil na dnu Egejskega morja in če bojo utonili, bo čez sto let kot očitek pričakal potapljaške arheologe.

Samo da se njeno spričevalo, zašito v podlogo hudija, ne bi zmočilo, njene odlične ocene bi se razpackale in v neki novi šoli bi se morala pred neko drugo učiteljico spet od začetka dokazovati.



~



Vsi poznajo sibirskega tigra, tale pa je sirski, se je včasih pošalil oče in Jara se je spraševala, ali je tisti prvi, ves bleščeče bel, tudi tako okruten kakor njihov, ki je tudi obledel in je spet rumen samo, kadar ga ob petkih zjutraj, tik pred največjim obiskom v tednu, s curkom vode očistijo mivke in prahu.

Doma je imela Jara knjige o živalih in v njih je bila najbolj surova slika tista, na kateri tiger napada antilopo, v velikem loku naskakuje vitko srnasto postavo, ki se presenečeno ozira proti njemu, na naslednji fotografiji pa on že razkosava njen razveznjeni trebuh, okrog gobca ima temnordečo packo.



~



Dohiti jih drug čoln, vendar se mu ne uspe približati na več kot toliko, ne na večjo razdaljo, bi rekla Jara, kot je tista od doma do trgovine. Obalna straža, reče moški ob njej. Na onem drugem plovilu je razločiti može v črnem in z zakritimi obrazi, skoraj kot gusarji s Karibov so, verjetno se šalijo, ko proti njim vihtijo palice.

Moški, ki upravlja motor oranžnega gumenjaka, pospeši in Jara se še bolj skrči med sopotnike, mama ji reče, da ji bo slabo, če bo imela glavo med koleni, in Jara se sede zravna in nasloni na mamo.

Pirati izgubljajo zalet, njihova črna barka je vse dlje. Če Jara zapre oči, se ji prikazujejo iz mraka, vidi njihove ob robovih umazane zobe, zelene poglede in slo na njihovi koži.



~



Tudi tiger včasih tako pogleda, da ne moreš razumeti. Tako kot ne razumeš očeta, kadar se razbesni. So stvari, ki so nedoumljive, in tako kot se pri pravljicah ne sprašuješ o čudežih, tako sprejmeš tudi te nerazložljive poglede in dejanja iz resničnega sveta, v katerega prehaja Jara. Zato tudi ne očitaš, vsaj ne tako kot molče in namrščeno to počne Amira, samo tiho si, kot mama.



~



Za vsakega imam drugo zgodbo, reče Rania otroškim očem, lahko so tudi v verzih, po izbiri. Velike temne oči utrujeno strmijo vanjo, kot da ne vejo, ali ji gre verjeti. Jaz bi pravljico o levu, reče Adnan, ampak časa za pripoved ni več, naenkrat se ljudje v čolnu začnejo prebujati iz otopelosti in vzklikati: pred njimi je plitvina, prikaže se jim kot postelja in mehke peščene obale kot blazine. Alahu akbar, Alahu akbar.

Na kopnem jih že čakajo domačini, ob sebi imajo zloženo srebrnovino: tudi Jaro, Amiro, mamo in Ranio ovijejo v te vesoljske odeje, šumeče srebrno-zlate ponjave, obrneš jih lahko na eno ali drugo stran in Rania reče Jari, zdaj si princeska zaradi vsega tega leska, in Jari je ta rima zelo všeč. Ponosna je na svojo opravo in pomisli, da mogoče ta beg ni samo beg od nečesa, ampak veliko več kot to, je pot v pravljico, v pravljice pa je pred kratkim že skoraj nehala verjeti, jeseni je šla v prvi razred.



~



Nekoč so bile živali svobodne, vendar je bilo med njimi toliko prepirov, da so si za kralja izbrale tigra, ne ker bi bil posebno moder, temveč zaradi njegove moči, s katero bi pokoril nemirne zveri.

Nekega vročega dne je tiger počival v senci cedre, ko je zaslišal cvrčanje škržata. Ker pa je bil ta na lubju skoraj neviden, je tiger mislil, da tako lepo cvrketa ena od gazel nedaleč stran. Res je, tako lepo se oglaša naša najmlajša sestra, so si ga privoščile gazele in se skrivaj hihitale.

Vaša sestra ima najlepši glas na svetu, oženil se bom z njo, je rekel tiger.



~



Medtem ko vsi kot za stavo začnejo pošiljati esemese, odpre Jara zvezek učiteljice Ranie, položen na njeno potovalko: vanj je vtaknjen ocufan zemljevid in na naključni strani piše tako sem se utrudila, da je name padla čudna peza, me v mislih ohromila in v občutju časa nastala je zareza med prej in zdaj, nikoli več in vedno, med blaženim bilo je in kar bo, bo bedno. Jaro obide sram, tega ne bi smela prebrati, to so skrivne misli, ki niso namenjene nikomur.

Zbirni center je stara, vendar modernejša telovadnica kot v Jarini šoli, v njej ni nikoli tišine, še ponoči se slišijo molitve, jok, prepiri, nenehno govorjenje, in vsi spijo na telovadnih blazinah, ampak vsak je pokrit z odejo drugačne barve, kot pisane njive so. Nad njimi so neonske luči in te so pred žogami, ki jih nihče ne meče več kvišku, zaščitene z mrežo, podobno tistim, s katerimi v Latakiji lovijo ribe.

Sredi telovadnice je velik balon, napihnjena rdeče-črna Miki miška. Od ležišča do stranišča je daleč, stopati je treba v morje čevljev, ki so jih lastniki pustili na hodniku, na stenah hodnika so prilepljene otroške risbe. Ena je tudi Jarina, na njej je gazela.



~



Živali se izgovarjajo, da je njihova sestra še premlada za možitev. Tiger pa se ne da prepričati, zato se gazele delajo, kot da ga ubogajo, in pripravijo vse za svatbo. V tigrovi odsotnosti pa prosijo veverice, naj jim s spretnimi tačkami zgnetejo glinen kip gazelje neveste.

Ko je vse nared, na kip obesijo pajčolan in povabijo tigra.

Slavnostno okrašen z vejami mandljevca se tiger približa kipu, temu pa v tistem zaradi razpokane ilovice odpade glava.

Tiger se silno razjezi, zarjove in se zapodi v trop – in od takrat se ga gazele bojijo vse do današnjih dni.



~



Oče sporoča, da mu na pomoč prihaja mednarodna organizacija za zaščito živali, pove mama, si potegne ruto nazaj na glavo in se nasloni na steno telovadnice, pripeljali bojo posebne kletke in jih rešili, kolikor jih je še ostalo. Jara si predstavlja kralja živali, kako binglja nad morjem, za pas privezan z vrvjo na trup letala, v grlu se ji naredi cmok in zdi se ji, da se je tudi Amiri. Potem pride za nami še on, doda mama, medtem ko se ozira po telovadnici. Vse tri obmolknejo.

Po ozkih prehodih med ležišči hodi lepo oblečen moški z brki in slamnikom in nekaj sprašuje; ko pride do njih, reče statisti in film in denarno povračilo in reče, da je to pomembno, ker bo tako izvedel ves svet.

Mama, prosim, skoraj poje Amira, prosim, film ... Mama in Rania se spogledata.



~



V Jarinem filmu tiger razjarjeno zarjove in gazelji kožuh se nasrši od strahu. Trop se požene proti bližnji hiši in se skrije za njo, ena od gazel pa se zateče v sobo; zaradi prepiha se vrata za njo zaloputnejo. Kralj zasliši tresk in se zažene proti vratom, strašen je njegov glas. S kremplji začne kopati po tleh in kamen se voljno lomi pod njegovo silo.

V tistem dobijo gazele čarobno moč, pritečejo izza hiše in s kopiti bijejo po tigru. Še zadnji hip se razkropijo, kajti z letala se prav takrat nadenj spusti kletka, se povezne nanj in ga ujame med svoje rešetke.

Tak je konec, ki si ga zaželi Jara, kajti za vsakogar obstaja drugačna zgodba, tako pravi Rania, in lahko je tudi v verzih, po izbiri.



~



Zdaj so tu v tej novi zgodbi, delajo se, da so oni sami, statisti se jim reče, veter se zaganja v dolgih, razpotegnjenih sunkih in od daleč zgoraj je oranžna pika, ki jo premetava po svoje, verjetno videti kakor smet v milosti penastih grebenov na dolgih valovih. Malo dlje so redka drevesa, ki se upogibajo na obali, kot da jim mahajo v slovo.

Ampak oni ne grejo nikamor, tu morajo ostati, statisti, da jih s sosednje barke ustrezno posnamejo; vreči so morali tri sidra, vsakega na drugi strani čolna, da jih ne bi odneslo predaleč, in čeprav ta ne dosežejo dna, so kot uteži, ki pomagajo, da obstanejo čim bolj na mestu. Že šest ur jih ziba in že šest ur skoraj nič niso pili, režiser pravi, da so tako bolj pristni, Jaro tišči lulat in na jok ji gre, sonce jim bije v glave in Rania reče, saj nam še tega niso povedali, kaj se z nami zgodi na koncu tega filma. Igralca, moški in ženska z dojenčkom, ki je v resnici samo zavoj v njenem naročju, po večkrat ponovita isti dialog, preden se lotita novega, režiser ni zadovoljen, vsakič gre kaj narobe.

Amira skuša ostati čim bolj v ospredju, nekoč bi bila rada igralka, očitno ji ni težko potrpeti tudi teh šest in več ur na tem čolnu, samo da se ne bi več vrnila na kopno: ne cmeri se, reče Jari, dokler bo tako, je v redu.

Tudi Jara noče vedeti, kako bo, ker jo je tega strah, ve samo, kako lepo se je bilo še pred kratkim igrati s prijateljicami na prašni ulici, in ve samo, da so morale z mamo, sestro in učiteljico zbežati zaradi stanja, ki se mu reče vojna, in ve samo, da je edina dobra plat tega, da nje in sestre Amire ni treba biti več strah vrat v njuno sobo, ki se ponoči odprejo in čez čas spet zaprejo, in ve, da sta s sestro na varnem, dokler mednarodne organizacije za zaščito živali ne pridejo rešit tigra, ki je kralj živali in ljudi – da sta na varnem, pa čeprav še zmeraj in spet tu, ujeti na večnem oranžnem čolnu, ki se ziba na večnih razpotegnjenih valovih med ponavljajočimi se poskusnimi posnetki za film, po zaslugi katerega bo izvedel ves svet.

Režiser s sosednjega čolna nekaj vpije skozi lijakast zvočnik, da bi ves ta svet slišal zgodbo, ki se zdi tako neresnična kakor kakšna pravljica.



~



Beli tiger si oblizuje rdečo rano. Oguljena dlaka je umazana od prahu in mivke, vonj pradavninski, ob njem ti zastane srce. Vsake toliko časa dostojanstveno zakroži po svojem teritoriju in tuintam leno, a zastrašujoče utripne z vekami.

Šele ko si za silo očisti rdečo packo, je jasno, da to ni njegova rana, umazal se je z rano gazele, ki jo je uplenil, potem ko se je izmuznil skozi odprta vrata kletke. Nazadnje si obliže še madež na gobcu, iz katerega mu zasmrdi po surovem.





Gladina




Rekel si, kakšna sreča, da je bilo mogoče barko kupiti po tako ugodni ceni, rekel si, v španoviji še pes crkne, ampak midva ne bova, ker sva brata, rekel si, enajst metrov, več kot preveč za dva, pet in pol na vsakega.

Bil si ravno sveže ločen, in ko sva se na prvi vožnji zasidrala ob bližnjem otoku, si z otroško objestnostjo vzel škarje v roke in začel izrezovati svojo bivšo s skupinskih fotografij, posnetih še v papirnatih, fizičnih časih: pohabljene slike s po eno natrgano stranico ali vijugasto odstriženim robom si zlagal nazaj v škatlo, medtem ko je podeseterjena Tanja pristajala na gladini morja in še nekaj časa lebdela na njej, preden jo je prepojila voda.

Ostajali ste samo še ti in tvoji trije otroci, nasmejani v pretekli ukleščenosti: vse bi naredil za Luko, Majo in Maksa, samo tega jim ne bi nikoli priznal, da je njihova mama kaj vredna. Dokler ti je kimala in delala, kot si hotel, je bilo v redu, ko pa je začela ravnati po svoje, nisi več prenesel, da ni taka kot najina mama, ki nama je, posebno še tebi, do določenega trenutka vedno v vsem ustregla. Svet ni bil več po tvoji meri in kroju, skrbno počesane lase čez čelo ti je razmršil veter in odslej so se jih tvoji prsti s pogrizenimi nohti zaman trudili popravljati. In mamino uslužnost si zmeraj do konca izkoristil, vsaj dokler ti je bila stoodstotno na voljo; potem pa je lepega dne tudi ona odšla, odselila se je k novemu moškemu in doma pustila nas tri. Oče se ni znašel, v resnici sem zate bolj skrbel jaz, pomagal sem ti pri praktičnih zadevah, ti vbijal v glavo, da moraš za vsako ceno doštudirati, in te spodbujal razumeti nekatere stvari, čeprav jih nikoli nisi.

Vse, kar si se naučil, je bilo ponavljati vzorce: če te je zapustila mama, si moral tudi ti Tanjo, in ker se je najin oče domov v poznih urah vračal pribit, saj je vedel za stvari, o katerih se ni smelo pripovedovati, si mislil, da se lahko na skrivaj omamljaš tudi ti. Oče, velika živina, je v pijanem molku in gluhi temi zadeval ob podboje vrat, zanašalo ga je in metalo, ampak ves čas je bil tiho, ker mu je bilo prepovedano govoriti. In tako si se naučil, da se moraš na vsak način uveljaviti, ne da bi pri tem razkril svoje razpoke, naučil si se, kako na ogled postaviti svojo zloščeno podobo.

Dosegel si, da so se ti klanjali in se te bali, se utapljali v tvojih sinjih očeh in ledeneli pred njimi, bil si eden tistih, ki so razgrabili delnice denacionalizirane firme in čez noč obogateli. Ustanovil si novo podjetje, za katero pravzaprav nihče ni razumel, s čim se ukvarja, ljudi je privlačil kot magnet, ki pa se je kmalu zasukal v svoj drugi pól in odbil tiste, ki spremembam niso bili kos: pognal si jih, vsakokrat ko si ugotovil, da ti pri kom kaj ni po godu, prijatelji so lahko v hipu postali sovražniki in nazadnje so pri tebi ostali samo klečeplazniki in kimavci. Včasih si se mi zdel kot naša narcisoidna celina, ki zavrača, kogar ima za vsiljivca, in se zrcali v svoji gladini. Kakšen večer si prišel k meni, večno samskemu in osamljenemu bratu, najboljšemu zaupniku, in se sesul v joku, obtožbah in vodki, v svojem cikličnem tornadu: vsi so te zapustili, si se pritoževal, tvoje življenje je bilo polno katastrof in vrveža kot na železniški postaji, ljudje so prihajali, se objemali in se čez čas zapuščali, brez tega ni šlo.

Oklepal si se me, kadar si me potreboval, že naslednji trenutek pa si name do nadaljnjega popolnoma pozabil. Vrnil si se čez mesece, kot da vmes ni bilo molka, in vsakokrat sem te sprejel, kaj pa sem drugega hotel: pravzaprav sem imel samo tebe. Trudil sem se, da je bilo stanovanje vsakokrat, ko si se napovedal, brezgrajno pospravljeno, kot so bili lepi in urejeni prostori tvoje pisarne in kot je bilo kljub otroškim igram in umazanim najstniškim supergam tvojih otrok pri vhodnih vratih sterilno tvoje stanovanje. Stanovanje brez Tanje.

Tudi Tanja je bila žrtev ciklona v eni izmed tvojih sezon: z njo si se zbližal, ker ti je na neki zabavi zaupala, da je bila kot najstnica anoreksična, podobno kot ti, potem ko naju je zapustila mama in sem te šele jaz izvlekel iz bolezenskega stradanja. Tanja je bila tudi neverjetno lepa in nadarjena pevka in to je bilo dovolj, da si jo posrkal in da ti je popolnoma nasedla. Ko so se stvari zbistrile in se je vajina skupna evforija razblinila, so bili na svetu že vajini trije otroci in vzorec, ki se ima nadaljevati, preslikan v novo generacijo. Tanja se je iz eterične princese spremenila v krvoločno čarovnico, ki ti hoče vzeti vse, kar imaš, njen največji greh pa je bil, da te je nehala občudovati, enako kakor sva v očeh najine mame lepega dne izgubila čar tudi midva, najin sij je potemnel in je ni mogel več preslepiti, privabiti ali prepričati, da bi ostala. Obiskovala sva jo na novem domu, ki je dišal povsem drugače, z nahrbtniki, v katerih sva imela najnujnejše reči za konec tedna, zobno ščetko, kakšen učbenik, sveže spodnjice in nekaj majic, in vsakokrat sva morala seči v roko zlobnemu vitezu črnih obrvi, ki je mamo zaprl v svoj stolp, da se ni mogla ukvarjati več samo z nama, s tabo; ostajali so neizgovorjene misli, občutek krivične prikrajšanosti in prikrita zamera ob nedeljah zvečer.

Potem so Tanji prepozno odkrili zasevke zaradi raka na dojki in še zmeraj si se obnašal enako, ignoriral si novice o napredovanju njene bolezni in jo še naprej dajal v nič, še bolj po ločitvi. Ko je umrla, je za njo ostal samo še odmev njenega glasu, posnet na cedeje, skladbe, ki so jih tvoji otroci vztrajno poslušali ob večerih, kadar niso mogli zaspati, eho iz globin, ki si ga ti izničeval s svojim nevidnim dušilcem zvoka. Čisto drugače kot takrat, ko nama je umrla mama, takrat ti je bilo neznansko hudo in tolažiti sem te moral, kot da je umrla samo tebi, in ne tudi meni.



Takrat, tistega poletja si sredi te žalosti pustil otroke na tritedenskem taborjenju v hribih in odplula sva po Jadranu. Rekel si, kakšna sreča, da je bilo mogoče barko kupiti po tako ugodni ceni, rekel si, v španoviji še pes crkne, ampak midva ne bova, ker sva brata, rekel si, enajst metrov, več kot preveč za dva, pet in pol na vsakega.

To leto sva hotela pokusiti kaj novega, čeprav se dalmatinskih otokov ne moreš naveličati: namesto po levi sva zavila desno in od lagune samo še navzdol ob italijanski obali. Ves čas si imel v vsakodnevnih poglavjih traktat o mediteranskem uživanju in lepoti, kot bi me hotel s svojo navdušenostjo na novo očarati – pa ti ne bi bilo treba, jaz sem že bil na tvoji strani, mene si že uročil.

Ko sva obplula peto škornja, si od veselja zavriskal čez morsko gladino in zavpil: si moreš misliti, da tako južno še nisva bila, podirava skrajnosti, plujeva čez nepredstavljive meje! In res sva prekoračila začrtano, prestopila sva mogoče, v brk vsem nasprotnikom in sovražnikom, znancem in prijateljem: midva zmoreva in si upava, drzneva si vznemiriti vesolje, vi, sužnji, pa stopicate za ograjo in plašno pogledujete skozi mrežo.

Zasidrala sva se v zalivu na drugi strani, zdaj že v Jonskem morju, tik pred kalabrijsko špico: bila sva prevzeta od svobode in obšla naju je herkulska evforija neskončne moči in lahko bi segla do neskončnosti sveta.

Zaspala sva trdno kot še nikoli. Noč je bila mirna in brez vetra in najina jadrnica je mehko lebdela na bonaci.

Čez nekaj ur, vsaj tako se mi je zdelo, sem odprl oči; edina svetloba je prihajala od slabotne luči na jamboru ter bočnih in krmne svetilke. Zaslišal sem tapkanje, kot bi galebi s perutmi mahali po vodi, nenavadne morske dvoživke s plavutmi švistale tik nad njo ali v nepravilnem in gostem taktu tacale po njej s krpljastimi stopali. Z roko sem segel k tvojemu ležišču in te potresel; zbudil si se in zdelo se mi je, da si se brez besed zagledal vame. Prisluhnil si in zaslišal isto kakor jaz: kot da naju je obkrožila jata srečo prinašajočih ptic in naju zdaj s plahutanjem varuje pred vsem zlom. Vstal si, stopil iz kabine. In zavpil.

Planil sem za tabo. Členki so se že začeli oklepati roba najine barke, tak je bil neverjetni prizor, ki sem ga zagledal na krovu. In krog barke se je zgrinjalo na tisoče ptičev, ki so z grlenimi glasovi silili proti jadrnici, nagneteni so tapkali po površini, kot bi se otepali lepljive snovi na svojih krilih – tako smo plavali v šolski koloniji, ko otroci v bazenu nismo imeli prostora, da bi pošteno zamahnili z rokami v polkrogu in se pognali proti cilju.

Takšne so bile zdaj te ptice, človeške harpije, in gorgone, ki so se skušale pririniti k nama, na najin krov in nama storiti kdove kaj. Zgrabil si veslo v eno in rezervno vrv sidra v drugo roko in začel vsevprek šibati po prstih, ki so se zajedali v bočni zid najine trdnjave, medtem ko sem sam jadrno zvlekel gumijaste paraborde v notranjost. Za stotinko sekunde sem obstal: videl sem, kako mlatiš po temnih krempljih, slišal sem tvojo ihto in vohal tvoj napor, da bi se znebil vsiljivcev, mame in očeta in vseh nesojenih sopotnikov, ki so stregli po tem, kar si bil, proč, stran, proč, stran, slišal sem, kako vpiješ, naj vžgem motor in odpeljem iz tega nenadnega pekla, ki se je zgrnil nad naju. Nežnega tapkanja po črni vodi ni bilo več slišati, preglasili so ga lopatanje tvojega trdega vesla v temi, tvoji hropeči izdihi in kriki nerazumljivega jezika, ki so prihajali iz nešteto grl na gladini, svetleči se kakor oniks. Stal sem tam, odrevenel, potem pa v hipu storil vse, da se rešiva: motor je zarohnel in barka je poševno zaorala po njivi temnih glav.

Šele čez nekaj kilometrov sem na svojo grozo opazil, da te ni, krov je bil razmetan, ampak neverjetno prazen. Večkrat sem pregledal vso palubo, medtem našel baterijsko svetliko, te klical ...

Izginil si skupaj z veslom, verjetno so te brodolomci potegnili noter.

Nazaj si nisem upal, doletelo bi me lahko isto, zato sem poklical pomoč. Kapetan karabinjerjev me je še tiste noči v svoji pisarni arogantno in skozi priprte oči prikoval na stol in vprašal, ali se ne zavedam, ali se nisva zavedala, kam rineva, da je to nevarno morje, vsako noč se zgodi kak brodolom, s prenatrpanega plovila tihotapcev popadajo v morje Magrebčani ali begunci iz črne Afrike in danes že vsak tepec ve, da se ne smeš zasidrati na samem, predvsem pa ne ponoči, ti ljudje bi naredili vse, da bi prišli v boljši svet, tudi ubijali bi, in obalna straža ima nalogo varovati plovila, privezana v pristanišču, ne more pa odgovarjati za take brezglavce, kot sva, kot sva bila midva.

Med naplavljenci, ki so jih strpali v nekakšno ograjeno taborišče, in trupli, ki so jih nalovili v naslednjih tednih, te ni bilo. Čakal sem in odlašal, medtem ko si ti verjetno že drsel proti dnu morja, daleč od površja; kako naj to povem tvojim otrokom, zanje si bil vedno na vrhu gora.

Nazadnje sem se moral sprijazniti, se pomeniti sam s sabo, skleniti svoj dvom v odločitev. Obplul sem Apulijo v obratni smeri in zavil proti domu ob zahodni jadranski obali, sam, v joku in obupu, samo polovica mene se je vračala, polčlovek na jadrnici s samo še enim veslom. Napel sem jadra, barka je neslišno zaorala po morju – čeprav si imel rajši motor, ker se ti tako ni bilo treba boriti z vetrom, jaz pa sem zdaj tak boj potreboval, da sem se zamotil v žalosti in osamljenosti.

Ko sem prispel v naše morje, sem se zasidral sredi zaliva in se privezal na divjo bojo. Dan je bil sončen in miren, samo na severozahodu se je delala meglica. Skuhal sem si kosilo iz poslednjih rezerv in zaspal v kabini. Ne vem, koliko časa je minilo; zbudil sem se, stopil ven in obstal pod megličastim nebom: drobne čipkaste krpe so se naglo podile po njegovi sivi podlagi. Od morja ni odsevalo nič, gladina je zamolklo goltala podobe. V hipu pa je močno zavelo in čez nekaj sekund je barko kot v slabem filmskem triku z maketo ladjice v lavorju odtrgalo z boje. Pomorščaki pravijo, da se to zgodi enkrat na deset let. Škropilo me je in neslo proti obali, na grebenih valov, ki so se medtem nepričakovano nakodrali v nasilne vzorce, veter se je divje zaganjal v jadrnico, jo prignal kakih dvesto metrov h kopnemu in prvič butnil ob skale. In potem jo je treščil drugič in tretjič in ni bilo časa za molitev in prošnje, opravka sem imel z nekom, ki je daleč močnejši od mene, in treščilo je četrtič in petič in tu ni bilo več šale, ni bilo več boja, ni bilo več izgovorov, da je vse dovoljeno, kajti v tem trenutku ni bilo mogoče prav nič več in vse je bilo prepovedano, kot bi veter klofutal mene in tebe in mamo in očeta za vse naše grehe, predvsem pa mene in mene, ki sem ti.

Nobene volje nimam več, še domov se mi ne da k mojim trem otrokom; ostajam tu, do nadaljnjega, na krovu svoje poškodovane jadrnice, postavljene na visoke kozle v delu ladjedelnice, namenjenem manjšim plovilom: na barki zdaj spim in jem in lebdim. Okrog mene je cele dneve slišati razbijanje, brnenje in brušenje, voham lake in vdihavam smole in industrijske premaze in vse to mi ustreza. Všeč mi je to življenje brez gladine pod mano, všeč mi je, da ni nikjer nobenega zrcalnega odseva, všeč mi je, da tudi tebe ni več.





Avtocesta




Kaj bo zdaj z nami – brez barbarov?

Tisti ljudje so bili nekakšna rešitev.

Konstantin Kavafis, V pričakovanju barbarov1

1 Prevedel Veno Taufer.



Avtocesta je blizu in po njej se lahko pripelje kdorkoli.

Hiša je pritlična in diha z vrtom. V kuhinji je gostoljubna omara za hrano, vanjo lahko zložim po dvajset litrov olja in več deset kilogramov moke. Poleg drugih živil, ki se ne pustijo času: med njimi so tudi Perunove konzerve.

Malo niže, tam pri gozdu, ki ga seka avtocesta, so se pred kratkim naselili arheologi, ki so postali velika atrakcija; ljudje hodijo gledat, kako žličkajo po prsti, našli so menda že nekaj črepinj. Tudi sama hodim tja, ampak samo zaradi Jana, ker me tako daljna zgodovina ne zanima, zanima me samo tista preteklost, ki sem jo doživela, sedanjost mi ni všeč in prihodnost bi najrajši izbrisala.

Vsa ta tesnoba, o kateri se ne morem nikomur zaupati, ves ta neizgovorjeni strah, ki ga nihče ne bi razumel. Sosedje hodijo past zijala pred velik razkopan pravokotnik na obronku, čisto blizu avtoceste, namesto da bi imeli več posluha za probleme, ki so pred vrati; če jih ta hip ne vidijo, to še ne pomeni, da ne bojo že naslednjega dne vdrli v naše domove. Ali pa mogoče problemi nimajo posluha za sosede. Vsi na tem koncu so tako preklemansko brezbrižni, tudi Boris, kadar se vrne iz Bruslja: utrujen je in prvi dan preživi vedno pred televizorjem, z Janom v naročju.

Šele drugi dan sname s kljuke pred vhodnimi vrati povodec in odpelje Peruna na sprehod. Tretjega dne mora že spet na letalo in nazaj v službo.

Spet je prišel, mu rečem, medtem ko gleda televizijski dnevnik.

Spet si ga videla? vpraša zazrt v ekran.

Spet je prišel, nepričakovano, kot bi to delal nalašč. Najprej je slišati hreščanje in pokljanje med redkim grmovjem, ki zamejuje konec vrta, potem začne Perun divje lajati. Srce mi močno udarja in najprej pomislim, da bi morala pograbiti Jana in ga odnesti iz hiše, kamorkoli, k sosedom, v trgovino, med ljudi, se odpeljati z avtom. V resnici pa samo stojim tam, pred okenskimi vrati, ki gledajo na vrtno trato, in se ne morem ganiti.

Ko se Perun umiri, grem zmeraj preverit zaloge v kuhinji, kot je počela mama v osemdesetih, ko je zmanjkalo olja in čokolade, banan in ženskih vložkov; to je bil čas, ko si dopoldne kupil sadje po trikrat nižji ceni kot istega dne popoldne, to je bil zaradi pomanjkanja bencina čas lihih in sodih registrskih številk, zaradi česar se nisi mogel kar tako vozariti naokrog kot danes, ko ljudje ne zdržijo doma enega prostega trenutka in je statusni simbol, da čez konec tedna odpotujejo vsaj na morje: takrat si moral dobro premisliti, ali boš šel peš ali s kolesom, šele potem si iz žepa potegnil avtomobilske ključe, in če si hotel v tujino, si moral deponirati devize. Sploh pa takrat tudi hrapave avtoceste, po kateri si se lahko odpeljal v navidezno svobodo, ni bilo samo dvesto metrov od tod.

Do kod pa je prišel? spet vpraša Boris in zamenja kanal.

Dvesto metrov od tod se je nato po ustju tega ravnokar zgrajenega avtocestnega priključka dan po tem, ko je bila razglašena samostojnost, kot neskončna gosenica privalila kolona tankov. Takrat si lahko samo še letel v trgovino po krhek prepečenec, piškote in alpsko mleko. Spomnim se maminega takratnega seznama živil: v omaro, ki je zdaj naša, v kuhinji, ki je zdaj naša, v hiši, ki je zdaj naša, je po vojaško zlagala steklenice na levo in tetrapak na desno.

Tudi jaz se zdaj držim tega pravila. Samo da je zdaj sončnično olje zamenjalo olivno z izvorom iz Evropske unije, namesto šećernih tablic imamo belgijsko čokolado, namesto blatnega dolenjskega krompirja opranega francoskega, namesto domžalskih sanitetnih izdelkov tuje, katerih ime obljublja večnost. Pred časom sem Borisa prepričala, da sva kupila večji zamrzovalnik, vanj lahko stlačim res veliko hiberniranih juh, golažev in zelenjave. Biti moramo pripravljeni.

Boris zviša glasnost in na ekranu je zdaj videti kombi, iz katerega izstopajo utrujeni delavci iz vzhodne Evrope, novinarjev glas razlaga, da se vračajo z dela v Italiji, natlačeni v premajhnih vozilih, zaradi preutrujenosti večkrat povzročajo nesreče, pogosto vlečejo za sabo še prikolice, na katere je naložen star avto, ki so ga pod ceno kupili v tujini in ga bojo z dobičkom prodali doma.

Kaj če ugotovijo, da se jim ne mudi tako zelo, pomislim, in da bi se lahko na poti ustavili, pa ne na počivališču ob bencinskih postajah, ampak da bi se po odcepu zapeljali proti mestu, se ustavili na periferiji? Vidim jo, skupino scaganih delavcev, med njimi so tudi ženske, kako se jim zasvetijo oči, ko tik ob asfaltnem traku zagledajo naselje nizkih hišk, s cvetočim grmovjem in pokošeno trato, takoj razumejo, kakšni ljudje živijo v njih, kaj imajo notri in kje točno so skrite dragocenosti, kje je materinska omara z živili, kje spi mali Jan.

Pomislila sem že na rezilno ograjo, ampak Boris pravi, da nima smisla, in ko mu rečem, da mir traja že predolgo in da je tudi, če pogledaš zgodovinske cikle, to zdaj čisto nenormalno: nobene praske od druge svetovne vojne naprej. Pa vse to blagostanje.

Bodi srečna, reče Boris.

Lahko sem srečna, ker sem odrasla v mirnih časih, v tej predmestni četrti, ko gozdiča na koncu naselja še ni sekala avtocesta. Naselja, kjer ima zdaj že vsaka hiša koga pokojnega, vzeli so jih narava, samomor, prometna nesreča ali prezgodnja bolezen: izbor je pisan. V nekaterih domovih so tudi že novi stanovalci in to je dobro, da se četrt ne bo navzela pokopališke atmosfere. Pa vendar so naši nekdanji otroški fevdi in varna ravbarska in žandarska bojišča zdaj prazni, otroke srkajo vase ekrani in po ulicah se vlečejo samo še starci.

Na televiziji kažejo zdaj begunska taborišča nekje na južnem Balkanu, blato in razdeljevanje obrokov v poljski kuhinji, dolgo vrsto moških, ki se kislo nasmihajo v kamero.

Pred kratkim, ko je bil Boris spet v Bruslju, sem ponoči sanjala, da naša hiša drsi po trati: stojim v kuhinji, pred oknom, in gledam njeno polzenje mimo smreke in električnega transformatorja. Hiša želi proč, dom se boji, ne počuti se več udobno na svojem mestu. Od nekod je slišati glas, Prihajajo, prihajajo. Na avtocesti udarci kopit, kamera pokaže samo vogal belega platna, ki vihra v hunskem napredovanju: topot, topot, topot.

Prepotena se zbudim: ni ostalo več veliko časa. In tudi: država je majhna in vse meje so blizu. Stopim na vrt: s hišnega zidu nad teraso v jutranji poltemi prodira v moj pogled za tako majhno hišo mogočno jelenje rogovje. Moj oče je bil ljubiteljski lovec in to je bila njegova najpomembnejša trofeja, s kolegi jagri, kot jim je rekel, so ob točno določenih sezonskih terminih lovili divjad v gozdovih ali ptice in manjši plen v bližnji še neokrnjeni gošči. Zdaj jelenjo glavo vsako nedeljo skrbno razprašim, tako kot skrbno čistim dom, ki so nam ga zapustili moji starši.

In mama, ona je bila šivilja, preprosta ženska, ki je vedno delala doma: blago se je ubogljivo vdajalo pod njenimi prsti. V garderobni omari imam njene obleke, ki jih od časa do časa skrtačim, da se v njih ne bi zalegli molji.

Misliš, da prihaja zaradi tega rogovja? Da se skuša maščevati za smrt svojega prednika?

Boris položi dlan z daljincem na kavč, spusti brado in me pogleda izpod obrvi. Lepo te prosim.

Sosed je pred dnevi povedal, da je v gošči pri avtocesti našel na golem grmovju raztrgane cape in opustelo ognjišče: začeli so prihajati, za zdaj samo v majhnih skupinah, nekdo jih je vrgel s kamiona, zatekli so se sem, si zakurili, se skušali ogreti, mogoče je deževalo, preoblekli so se, vrgli mokra oblačila na veje, in ko so zaslišali človeške glasove, so v strahu pobrali najnujnejše, v naglici pa pozabili tiste kose, ki so se sušili. Sosed se jim je približal, cunjam, jih s palico snel z vej in si jih ogledal z vseh strani: zgornji del sintetične trenirke na trnju, natrgan pisal šal, vreča iz slabega blaga za nekajkratno uporabo – kaj bi mu rade povedale, umazane priče, zakaj je imel občutek, da bi se mu rade zasmilile, se je spraševal sosed.

Jan zleze iz Borisovega naročja in kobaca po dnevni sobi. Boris še zmeraj strmi v televizor: saj razumem, zaradi službe mora biti na tekočem. Tudi oče in mama sta se nekoč prilagajala ritmu jutranjih, opoldanskih in večernih televizijskih in radijskih poročil, ampak to je bil v primerjavi z današnjim zaspan in enakomeren takt posameznih vesti, ki so umirjeno kapljale v vsakodnevno mlakužo. Če bi se starši danes po kakem čudežu prebudili od mrtvih, ne bi mogli več zaobjeti tega sveta: oče ne bi mogel postreliti vseh nevarnosti in mama ne pošiti vseh strganin.

A ne veste, da bo čez petnajst let v srednji Afriki zmanjkalo vode in bo vsa ta populacija pritisnila na sever? Kaj vam to ni jasno? razburjeno razlaga nekakšna anti-aktivistka na zaslonu.

V kletni omari je zaklenjena očetova lovska puška. Nihče ne bi pomislil, da je tam, ker je na vrata omare kakor da malomarno in po naključju naslonjena lopata, s katero prekopavam gredice na levi strani vrta, tam sadim rdeče tulipane in vrtnice: prst na vrtu je barjanska, ampak voljna, mehke klade padajo na kup. Včasih me ima, da bi izkopala luknjo, takó, čisto za vsak slučaj. Morala bi bolj hiteti, zlagoma in vztrajno, da bi postorila vse potrebno o pravem času, da me ne bi presenetil zoprn občutek kot na zabavi, ki jo na samem vrhuncu kar naenkrat začnejo vsi zapuščati, ti pa se nenadoma in za las prepozno spomniš, da nisi utegnil povedati najboljšega vica iz svoje železne rezerve.

Jan sedi na tleh in udarja z rumenima kockama, kar pa ne moti Borisa, ki je še zmeraj zatopljen v oddajo tedenskega pregleda. Naj mu povem, da me noči v skrbnem ritmu znojno zbujajo večkrat na teden in mi na uho nastavljajo navidezni rog, s katerim lovim zvok švistajočih avtomobilov v daljavi? Če bi lahko narisala njihovo šelestenje, bi bile to monotone svinčene črte: kot enakomerno oglašanje živali so, ki razumejo neskončnost. Ves čas je tu, ta basso continuo, šumeča črvičasta premica. Čisto blizu je, ta naša avtocesta.

Spet je prišel, poskusim znova.

Spet si ga videla? vpraša, kot da prvič sliši.

Zgodnjega jutra so ptice obmolknile, tuintam je zakrakala samo še kakšna vrana, te v zadnjih letih čedalje bolj izrinjajo kose in sinice, in hrup z avtoceste je bil močnejši kot običajno. Skočila sem pokonci in šla preverit omaro v kuhinji: živila so kot spomeniki pomirjajoče strmela vame. Na vratih je njihov seznam po abecedi: ajdova kaša, ajvar, argo juha ... vse te besede na A ... anahronizem, apokalipsa, avtocesta ...

In potem? reče Boris čez nekaj sekund in komajda nagne glavo proti meni.

Povedala se mu, da je bil oddaljeni zvok avtomobilov kakor naelektren, do mene je prihajal kot skozi kovinski filter: v zraku so bile skoraj otipljive vibracije. Potem so nenadoma ponehale in čez naselje se je prelila topa tišina. Predstavljala sem si, da je tako v afganistanskih gorah ali sirskih pustinjah: ta negotovi in navidezni spokoj pokrajine, zaskočeno pričakovanje, otrplost pred eksplozijo.

Jan je na srečo spal. Zaslišalo se je hrstanje v redkem grmovju na koncu vrta. Skozi okno sem videla, kako se je Perun, ki je še hip pred tem negibno ležal na terasi, zagnal proti jelenu. Pa na pol poti obstal. Strmela sta drug v drugega, jelen s svojim vilastim rogovjem, zdelo se je, da še trenil ni, gosposki, dostojanstven, in Perun, napetih mišic in trzajoč, pripravljen, da napade.

Stekla sem dol, na vrt in se postavila med psa in steklena vrata dnevne sobe in ne spomnim se, v katerem trenutku se je obrnil proti meni in zarenčal. Prežeče se je spustil na sprednje tace in iz ust se mu je pocedilo nekaj kapelj sline.

Tega od Peruna nikoli ne bi pričakovala: varovati bi moral mene in otroka in dom. Trajalo je nekaj dolgih trenutkov. Nato se je umiril, odprla sem vrata in zalezel se je v uto. Oddahnila sem si, da mi ni kaj storil: če bi morala v bolnišnico, bi pograbila Jana in pustila hišo prazno, tega pa bi me bilo najbolj strah, namreč njene samote in ranljivosti, tega, da bi vanjo vdrli barbari in jo izropali.

Jelen je medtem že izginil.

No, vidiš, da si nikoli ne bo upal bliže, komentira Boris in pritisne tipko na daljincu.

Obmolknem, ker ne bo razumel. Povedala bi mu o morah, o zamujenih trenutkih, o tem, kako se je po tem zadnjem, a mogoče ne poslednjem odhodu jelena tista zlovešča tišina postopno pretopila v običajno šumenje avtoceste, v tisto varljivo švistanje.





Divertimento





Enkrat ena




Jaz sem imela Franto res rada, ne tako kot drugi, ki so se samo pretvarjali in se mu prilizovali. Ene stvari je Franta pač znal narediti, drugih pa čisto nič, ampak o teh drugih lahko sodim samo jaz, ki sem ga imela za svojega. To je čisto res, to je enkrat ena, kot bi rekel Franta. Pustil me je sámo v hiši, s sestro Licio v podstrešni sobi in rjavo jazbečarko Pipo med artičokami na vrtu in z astronomskim računom za njegov poslednji telefonski klic.

Poročila sva se, ko nisva bila več rosno mlada, in vsi so se nama malo posmehovali, tudi zato, ker se je o njem govorilo stvari, ki so bile že nespodobne, pa sem jih rajši preslišala. Samo moja sestra Licia naju je sprejela taka, kot sva bila. Sem pa bila ljubosumna, kadar je kakšen večer, ko sva sedela na terasi, pravil o Mileni Dravić, ki jo je leta 1959 zagledal na naslovnici mladinske revije, potem ko je pregledal fotografije že pet tisoč mladih igralk iz vse vzhodne Evrope. Takrat je rekel: Njou hóčeem! in potem je res dosegel, da je pripotovala iz daljnega Beograda, igrala v tistem njegovem filmu in zaslovela. Ljubosumna sem bila tudi na simpatično Metko in še dosti prej na Lido Baar, ki je bila menda ljubica tistega slavnega nacista, in to zares in ne v filmski zgodbi, samo da sem bila na vse te ženske ljubosumna za nazaj, ker je Franta o njih samo pripovedoval, bile so kot osebe iz pred- in povojnih romanov, papirnate postave z mučilnimi stezniki pod šelestečo obleko, ki se je prikazala na platnu in prasketavo zašumela na celuloidnem traku.

Ida Petronio, me je vprašal s svojo značilno melodijo, bila bi se mnou, bi me vzalaa?, jaz pa sem mu odgovorila, kaj me sploh češ, taku staro? Pa je rekel, Če te hóčeem? To je pa ênkraat ênaa, da te. In sonce je postalo bolj rumeno in morje bolj modro in sva se vzela, samo Licio in tistega odvetnika sva imela za pričo na občini, jaz sem nosila bledo roza obleko s čipkami, kupljeno v Trstu še z jugolirami, on pa je bil oblečen kot vedno, v športni suknjič brez kravate, tako je to bilo. Na pozno kosilo smo šli v Taverno v Koper, ker so imeli potem zraven v hotelu Triglav živo glasbo in so peli tudi italijanske popevke.

Priselil se je k nama, k meni in moji sestri dvojčici, ki nama je v šali tudi rekel enkrat ena sestra, v najino lepo hišo z vrtom; zapustili so nama jo starši, ki kljub prigovarjanju in strašenju tržaških sorodnikov niso hoteli prebežati v Furlanijo. K nama je prišel živet, ker so mu vzeli hišo, čeprav je mislil, da je njegova, ker jo je leto pred tem kupil, samo pogodbe ni dobro prebral, in so mu potem dokazali, da jo je v resnici samo najel za deset let, podobno kot mu je že pred časom propadla zajčja farma, za katero so mu Italijani ponujali redno delo: v neki tržaški restavraciji bi mu vsak dan kupili kamion kuncev, pa bi imel sklenjen dolgotrajen posel, ma se mu je zmeraj kaj zalomilo. Potem je na vrtu ob svoji hiši zgradil preproste apartmaje, da bi jih dajal v najem turistom, pa noben ni hotel noter, še čez konec tedna ne, in kmalu so stene postale čisto prhke in se začele krušiti, seveda, če pa jih je sam sezidal po navodilih enega zidarja iz betole, ki ga nabrgljani Franta ni prav dobro slišal. Pozneje pa je kupil še propadajoči hiši v Marušićih v hrvaški Istri in tam redil perutnino. Sem agrônom po izobrazbi ali níseem?, je spraševal in si odgovarjal, seem, to je ênkraat ênaa.

Kako sem bila ljubosumna na to njegovo gotovost, čeprav se je potem iz nje rodilo kaj čisto tretjega. Posel s kokošmi mu je bolje uspeval, ker je nosil jajca prodajat v hotele, predvsem v Central k Bržanu pa v kuhinjo v Palace, ko pa je začel pozabljati ali jih nositi z zamudo, so razdrli kupčijo, tudi za nazaj mu niso hoteli več plačati, nesramneži, in so mu potem jajca in stare kure odkupovali piranski prijatelji, če se jim sploh lahko reče prijatelji, ker so bili bolj pivski znanci, ki so pogosto pozabili na dolg.

V filmu ni šoldov, je govoril eden od njih, ki je včasih prišel k nam na obisk, Franta pa se je ob besedi film zasanjano zagledal skozi okno, jamice v licih so se mu poglobile, in je zapel, ko bi vi védelii, kak je bilo lepo v Sičjolah, ko smo snémaali Dekle s solin, to je Kruh in sol z Márčeloom! Mislil je seveda na najlepšega igralca vseh časov, zaradi katerega je bil v tistem času Palace poln firbcev, tega se pa še jaz spomnim, ker sva z Licio hodili zijala prodajat v hotelsko avlo, tja, kjer so imeli tudi nagačenega medveda. Lastnik je bil strašno ponosen, da ima v hotelu slavnega Italijana z vsem njegovim spremstvom, jaz pa sem bila ljubosumna tudi na Marcella z briljantinastimi lasmi, pa na vse, ki so bili s Franto, ko mu je šlo še dobro.

Franta je k nam prišel s Češke, kjer zdaj o njem čisto nič ne vejo, nikjer ga nimajo zapisanega, v nobeni enčiklopediji, mogoče samo v kakšnih policijskih arhivih. Oditi je moral, ker jim ni bil všeč, mi je povedal in zabičal, naj tega nikomur ne razlagam, da to samo meni pove, rekel je, in takrat se mu je okrogli obraz potegnil v podolgovato nezadovoljstvo, rekel je, da kritiki niso marali Bele teme, njegovega drugega filma, zanje je bil premalo graditeljski, premalo socialističnega duha je imel, takrat se je napil, šel nazaj na tisto srečanje na festivalu delavskega filma in jim zabrusil, da nimajo pojma, pa še par stvari, samo da se ni spomnil več, kaj. Od takrat je šlo samo še navzdol, čeprav so ga vabili iz Francije pa iz Italije, pa najprej ni hotel. Ko so ga nehali vabiti, pa na Češkem ni več zdržal; kako naj bi živel v domovini, ki jo je imel tako rad, ko pa so mu očitali, da je v filmih premalo domoljuben? Z mamo sta spakirala tisti mali kovček, ki ga imam še zdaj spravljenega v kleti, in šla čez gore. So ju dobili prvič pa odpeljali nazaj v Prago, so ju dobili drugič, ko si je mama zlomila nogo, pa ju odpeljali nazaj v Prago, ma tretjič jima je uspelo, prišla sta v Monako de Baviera, in ker je bila mama dobra kuharica, sta iskala delo v kakšni gostilni. Pa nič. Potem pa lepega dne Franta sreča enega znanca, kolega, ki ga je nekoč spoznal na snemanju v praških ateljejih, pisal se je Tuma, Tuma od Triglav filma, če se prav spomnim, in ta mu je predlagal, da bi prišel v Jugoslavijo, da bi filme delal. In tako je Franta prišel sem in naredil svojo prvo uspešnico, ki jo je posnel v Ljubljani, potem pa se je zaljubil v naše morske kraje, ko je snemal tisti film z Marcellotom, in se preselil v Portorož, ki se je ravno dobro prebudil po vojni. Franta je prišel v letih, ko so gostje že ostajali tudi pozimi, tako da hotelov, ki so jih prej uporabljali za vojaške bolnice in oficirska okrevališča, pozimi niso več zatemnjevali, si tu kupil tisto hišo, ki je v resnici ni kupil, ampak jo je samo najel, samo da tega ni vedel, ker smisla za kupčije res ni imel, pa še mama, ki je ostala v Nemčiji, mu v praktičnih zadevah ni mogla pomagati.

Ko je še imel denar, je bil najbolj velikodušen človek na svetu, kot v ruskih romanih je plačeval pijačo vsem po lokalih na rivi, dokler ni ostal brez prebite pare. Pa je naredil nov film in spet živel enako kot pred polomom. Samo enkrat je bilo tega ponavljanja konec, takrat, ko mu dela niso več ponudili, ker so se drugi znali pri filmu bolje obrniti od njega. Nikoli pa ni potožil, da mu gre slabo, nikoli ni nič črhnil, pravil je samo, da je treba nositi klobuk na glavi pa belih rokavic da se ne sme nikoli sneti. Takrat je na srečo našel mene, čeprav nisem bila več v najboljših letih, rekel je, Ídaa, ti boš skrbela zámee, ja pa zátee. Seveda sem skrbela bolj jaz zanj, dopoldne sem delala na pošti, čeprav sem naredila gimnazijo, nekaj malega pa ob sobotah zaslužila s prodajo artičok in druge zelenjave na piranski tržnici. Razumela pa sva se nekako mimo besed, on je slovensko govoril slabo, jaz pa sem tako ali tako bolj doma v italijanščini, ampak vsa komunikacija je bila v najinih očeh, in lahko rečem, da mi je on odprl pogled na nekatere stvari, o katerih se mi prej še sanjalo ni. S kazalcema in palcema je naredil kvadrat in mi rekel, naj pogledam skozenj, in to, kar je uokviril, so bile res nenavadno lepe slike.

Dolgo preden sem ga spoznala, sem dva njegova filma videla v piranskem letnem kinu, in takrat seveda še nisem vedela, da se bom omožila z njunim režiserjem, spomnim pa se, da sva z Licio komaj dobili karte za prvi film, ker so vsi govorili o njem in ga celo večkrat šli gledat. Meni so filmi všeč, veliko pa ne vem o njih, samo to, kar mi je govoril Franta, in po mojem so to bolj zadeve za sanjače. Ampak samo naj si kdo upa reči, da Franta ni imel pojma! Rečejo naj, kar hočejo, ma on je bil v svojem času najmlajši filmski režiser v vsej Evropi in vse, česar se je dotaknil in je bilo v zvezi s filmom, se je spremenilo v zlato. Razen tiste nesrečne zadeve, ko se je moral potem v tujini tožariti, pa če pustimo stat vse zamere in zavisti pri nas. Skratka, svet se je res obrnil proti njemu, revežu, ta svet, ki je imel šolde, da se je Franta moral na koncu ukvarjati s kokošmi v Marušićih in oddajanjem apartmajev, čeprav smo nazadnje morali jesti trdo in staro kurje meso in v apartmajih so zastonj veseljačili njegovi znanci iz Ljubljane, ki so hodili na morje k Čehu iz Holivuda.

Franta, za Ljubljančane Čeh iz Holivuda, za domačine forešt, je končal v protislovju, v improvizaciji, čeprav je ni maral, ker je, vsaj pri filmu, hotel vse načrtovati. Verjetno je bil njegov neuspeh pri poslih povezan s tem, da je tudi njegov oče pred davnimi leti izgubil posestvo, česar je bil mladi Franta takrat vesel, saj oče zato potem sina ni mogel več siliti v študij ekonomije. Še sreča, da je našel mene, ki sem ga sprejela, njega in njegovo psičko Pipo, poskrbela zanju, Idicoou, mi skuhaš knédličkee, je sladko zavijal v svoji melodiji, ja ti bom pa zítra štrúdličeek spékeel, pa nisem hotela, ker je testo zmeraj s trebuhom valjal, kar mi sploh ni bilo všeč, pa zraven pil, kar mi je bilo všeč še manj, in temu je rekel apêritivčeek. – Ti bom že dala ‘apêritivčeek’, sem mu govorila, potem me je pa tako toplo objel, da nisem mogla drugega, kot da se omedim. Ker Franta je vsakogar znal tako nežno preslepiti, lahko bi ti pokazal mizo in te prepričal, da je to stol, če ga pogledaš malo drugače, v drugačni razsvetljavi in iz drugega kota. Hitro bi prijel za navidezno kamero in jo usmeril v čarovnijo. Prepričati te je znal, o čemer je hotel, meni kar verjamejo, je govoril, já sem jak Pétaar Bégoviić.

Petar Begović je ime, ki ga prevzame fant iz njegovega filma Vrata ostaju otvorena, prevarant, ki se neki bosanski vaški družini po štirinajstih letih predstavi za njihovega med vojno izginulega otroka. Pravzaprav to ni družina, ostali sta samo še »njegovi« babica in sestra, ki ga takoj sprejmeta za svojega. Tudi v vsej vasi postane priljubljen, vse punce se zaljubijo vanj in prosijo sestro, naj jim uredi zmenek z njim. Danas me Milica nagovarala, da te dovedem u bioskop, mu pove o prijateljičini želji sestra. In ko mu babica in sestra za rojstni dan izročita tako rekoč vso dediščino, takrat lažni Petar Begović spozna, da je šel predaleč, odreče se denarju in zapusti obupani ženski ... Meni je bil ta film zelo všeč, ne samo, ker v njem babico igra stara Teodora Arsenović, ki sem jo poznala po najlepšem glasu na Balkanu in pesmi Moj dilbere, ampak tudi zato, ker enkrat za spremembo poštenost zmaga, poštenost in pravica, to je meni všeč, resnica zmaga, pa čeprav vem, da je posneta skozi tiste čudne tulce z lečami pod bleščečimi reflektorji in na trak, preluknjan na obeh straneh. Tudi Teodora Arsenović ves čas sluti, pravzaprav že ve, da ta fant ni njen pravi vnuk, ampak daje možnost tako slepilu kot morebitni resnici in na koncu se izkaže, kakšna je ta zadeva, vsaj tako se zdi, čeprav Petrova sestra, Milena Dravić, po mojem resnice noče sprejeti. Včasih, ko sem premišljevala o tem filmu, sem si predstavljala, kaj je bilo potem, kaj se je zgodilo s Petrom Begovićem, ki ni bil Petar Begović, gotovo se je vrnil k svoji zagrebški tolpi, in njegova navidezna sestra je potrebovala veliko časa, da se je potolažila in doumela, kaj se je zgodilo, babica Teodora Arsenović pa se ni imela s čim sprijazniti, ker se ji je že prej svitalo, kaj vse je lahko v ozadju; verjetno je grozno, če se ti vrne izgubljeni vnuk, pa čeprav lažen, in ti se navežeš nanj in nočeš verjeti, da to ni on, čeprav vse kaže na to, potem pa ta vnuk, ki ni tvoj, spet za zmeraj odide. Po mojem je babica potem kar umrla od žalosti, tako kot naredijo stari ljudje, ko se jim po vsem, kar so hudega doživeli, zgodi kaj, kar zvrha mero njihovi trpežnosti; kar odločijo se in potem umrejo.



In medtem, ko je bil Franta v Piranu, je tudi njemu v Monaku de Baviera umrla mama, verjetno od žalosti, da že toliko časa ni več z njim, in od spraševanja, ali ga bo sploh še kdaj videla. Franta, ki ga je mamina smrt grozno potrla, je dal njene posmrtne ostanke prepeljati sem in jo pokopal na piranskem pokopališču in za to smo zapravili malo bogastvo, oko z glave, kot se reče pri nas. Ni minil mesec, ko mu je doktor Sedmak povedal, da ima bolna jetra, da ne sme več piti, in kot da bi mu ravno s tem dal idejo, je Franta začel še bolj popivati. Kot da bi se nalašč hotel spraviti na oni svet.

Hodil je na dolge sprehode, pravil je, da s piranskega obzidja gleda iz te domovine proti Alpam in čeznje proti domači Češkoslovaški. Zvečer je sanjavo stal pred oknom in bolj malo govoril, samo redkokdaj ga je kdo obiskal, še največkrat tisti suhi pisatelj Kosmač iz Portoroža, ki je nekoč brusil dialoge za njegove filme. Zadnji večer, ki ga je Franta preživel doma, je na gramofon položil ploščo in zavrtel zelo dolgo številko, poklical je sestrično v Prago, edino sorodnico, ki mu je še ostala, nič se ni predstavil ali pozdravil, samo tačko z iglo je položil na vrteči se črni krog z drobnimi utori in celo uro držal slušalko pred gramofonom, da se je odvrtela vsa Moja domovina Bedřicha Smetane.

Telefon je spet zazvonil naslednjega dne, ko ga ni bilo doma, rekli so, da so ga našli na klopi v parku, da ne reagira, in jaz sem odhitela tja in Bruno Mozetičev je poklical rešilca, dali so ga na nosila in smo ga odpeljali v Valdoltro. Dvakrat sem ga še šla obiskat s korjero, nasmihal se mi je, ko sem ga gledala skoz solze, rekel mi je, Idicoo mojee, kmalu se vŕnem dômov, to je jedenkrát jedna. Tako lepo je zategnil zadnje vokale po češko kot v kakem hudomušnem plesnem taktu. In potem je šel, kar kmalu, ni čakal na pomlad, verjetno se je preselil na trak, preluknjan po robovih, in zdaj nastopa kje v množici ljudi, ki se kot statisti kažejo na njegovih filmih, in mi maha, Ídoo, Idicoo mojee, kmalu se vŕneem, mi vpije z žarečimi očmi, s telefonom v desni roki in snemalno knjigo pod levo pazduho in me ne sliši, ko mu hočem reči, naj odloži prekleto slušalko, da ne bom še enkrat toliko za telefon plačevala, ne sliši me, ker me preglasi Smetanova simfonija, jaz pa ga slišim, kako mi iz daljave z glasom Milene Dravić kliče, danas me Milica nagovarala, da te dovedem u bioskop!



Samo njegov priimek, Čáp, pa letnici rojstva in smrti smo dali vklesati na nagrobnik, ki stoji na najlepšem koncu pokopališča, tako da gleda na morje, čeprav ne v smeri, od koder je prišel. Pokopali smo ga v ledenem januarju, ko je grozno brilo. Lakirano krsto so komaj prinesli do groba, ki ga je Franta kupil blizu mesta, kjer je ležala njegova mama, že leta prej, ker je bil gospod, bil je pan, govoril je, da bo že sam zase poskrbel vse do zadnjega trenutka. Začuda je na pogreb prišlo veliko ljudi, čeprav od filmskih kolegov samo dva, poševno so se upirali orjaškemu vetru, ki jim je hotel strgati plašče kot jadra barkam.

Pogrebci smo šli do groba, tam je zijala samo kvadratna luknja, velika meter krat meter, molčeča grobarja pa sta bila na to že pripravljena, prvi je pokimal drugemu in še isti hip sta krsto dvignila pokonci, oba konca prevezala z isto vrvjo in krsto skušala navpično spustiti v to majhno odprtino, nazobčano kot češka znamka. Burja jo je spodnašala, bilo je kot v tistih igrah s fliperji v tržaških barih, kjer moraš s kroglico zadeti ciljno luknjo, na pomoč so jima priskočili še drugi, kot da gre za to, kdo bo zmagovalno potisnil leseno škatlo v večno bivališče, Pipa pa je medtem neusmiljeno revskala na pogrebce, kot da gre za življenje ali smrt. Franta moj, še groba si nisi znal kupiti, še ta je premajhen, meter krat meter, enkrat ena. Končno jim je krsto uspelo nastaviti v odprtino, navpik je zdrsnila v črn kvadrat, in samo upam lahko, da so ga spustili z nogami navzdol, da ne bo še po onem svetu hodil po oblakih.





Kreta




Stopi s kolesa in si ogleda počeno gumo, se dvigne in si gre z laktom čez potno čelo; čeprav močna mišica popusti, je njena koža napeta. Včasih je dovolj gesta, gib, v najinem primeru stisk rok, da se stvari zganejo z mrtve točke.

S prsti spretno seže pod gumijast plašč, ki ga je snela s sprednjega platišča, in v hipu potegne ven zračnico; rezervno ima v torbi, pritrjeni na prtljažniku. Škržati žagajo in zrak okoli naju je koncentrat rastlinskih dišav, ki jih prinaša veter, tukajšnje barve so esenca življenja.

Že tri dni kolesariva in nisva še preveč utrujeni, opremo imava dobro in nikjer nisva še ožuljeni. Pot sem pred odhodom skrbno načrtovala sama: nič razen najbolj obleganih krajev ne bova izpustili, otok bova obkrožili in dvakrat zavili tudi v notranjost. Ženske se imajo najbolje, kadar potujejo z ženskami, je rekla še doma in ne bi se mogla bolj strinjati z njo.



~



Zvečer sediva v penzionu, poleg starejšega nemškega para sva edini gostji, tuintam se prijazno nasmehnemo drug drugemu in pritajeno govorimo. Lastnica nama prinese hlebček sira, olive in kumarično solato, nekaj kruha in rdeče vino, vse to s posebno pozornostjo postavlja pred naju.

Ko sem mu nazadnje tako skrbno postregla, je vse zmetal z mize, reče Nina. Ne pogledam je sočutno, ampak se zazrem v temno daljavo mimo nje; vem, da je tega še več, vem, da mi ima še veliko povedati – zapolniti morava to vrzel, kajti lepega dne je pred leti kratko malo pretrgala vse stike z mano in se zaprla v svojo školjko: vse to morava zdaj nadoknaditi.

Črički nevsiljivo nadaljujejo nočno pesem, ki so jo prevzeli od dnevnih škržatov, mir je, prevelik mir, nemška zakonca sta že odšla v svojo sobo in midve strmiva vsaka v svojo daljavo.



~



Tako rada bi šla enkrat v življenju kolesarit po Grčiji ... a greš z mano? je rekla veliko časa pred tem, ko sva se še intenzivno družili; takoj sva si segli v roko in si jo stisnili bolj, kot bi bilo normalno, skoraj do bolečine. Nisva se spraševali, kdaj bo to, kaj bo med najino odsotnostjo z otroki, kaj s partnerjema, bo že kako, ženske se imajo najbolje, kadar potujejo z ženskami: nobenega otroškega upiranja in nenadnih bolezni, osjih pikov z alergijskimi reakcijami, nobenega moškega sitnarjenja, da je treba na pivo in se zasedeti z domačini vse popoldne; kadar potujejo ženske, imajo začrtano pot, veliko vidijo in nihče jim ne postavlja časovnih omejitev, če hočejo mimogrede pokukati v trgovine z oblekami ali čevlji; in če se jim kaj ponesreči ali kaj tehničnega pokvari, na primer avto ali v najinem primeru kolo, se v skrajnem primeru lahko naredijo nebogljene in si pustijo pomagati kakemu lokalnemu frajerju.

Tudi zdaj nama nihče ne postavlja časovnih omejitev, na tej samotni plaži sva lahko ves dan, in če bi se nama zahotelo, tudi čez noč; kolesi sta v senci, hrane in pijače imava dovolj. Če bi bil tu Gregor, bi znorel zaradi premočnega sonca, če pa bi bili na tej plaži še drugi moški, bi mi sigurno težil, če bi bila zgoraj brez, skuša na šaljiv način povedati Nina. Kot v otroški igri hodiva po mivki, kakor deklici postaviva peščeno trdnjavo z obrambnim jarkom, tekava po mehki površini, da najine sledi zabrisujeta veter in morje.



~



»Trenutno kaže na bolje,« piše v mejlu, ki ga odprem zjutraj na telefonu, ko sem na terasi sama. »Ti še poročam. Lp, Saša«

Ugasnem mobilnik in se zazrem čez ograjo; sva v enem najlepših otoških krajev, vasici z nenavadnim imenom, kjer je skoraj več gostilnic kakor navadnih hiš in skoraj vse imajo teraso nad morjem. Pred naseljem je otoček, kamor te vaški čolnar zapelje za drobiž: tam se potem lahko sprehajaš med ostanki antične vile, potem pa potegneš debelo vrv v zvoniku cerkvice ob ruševinah, da pride krmar spet pote in te pripelje nazaj čez preliv z dokaj močnim tokom.

Nina zaspano prisede, na terasi je še nežna senca, in si natoči redko kavo: huduje se, da nimajo espressa, ker ponoči slabo spi. Ne bi ji bilo treba pojasnjevati, to dobro vem, zbuja se in hodi okrog ali pa kriči v sanjah – tako je bilo tudi to noč.

Spet sem sanjala o Gregorju, reče, pa o Pii. Boji se, kaj ji bo vcepil v glavo, medtem ko bo ona na potovanju; najrajši bi jo bila vzela s sabo, pa ni mogla, sodišče je odločilo, da mora Pia dva poletna tedna preživeti pri očetu.

Na mrežah, obešenih na kole, ki zamejujejo terase, se suši jutranji ulov, gorgonske hobotnice, ki naj bi zvabile redke turiste v lokale, vendar je učinek nasproten, skoraj se nama gnusijo in samo galebi si jih poželjivo ogledujejo z obale.



~



Nina skoči v morje in se začne oddaljevati, plava proti otočku s porušeno antično vilo in cerkvico, opazim, da jo je začelo zanašati v levo, tok je močen, Nina!, se ustrašim, vrni se! Ne sliši me. Nekoč jo je Gregor prepričal, da gresta plavat v Sočo, češ da je na internetu preučil, kje je varno; voda jo je zavrtela in skoraj posrkala in raftarji so jo komaj rešili, Gregor pa je bil medtem na bregu in potem trdil, da si je sama kriva, ker ni bila dovolj spretna.

Ne razumem, kako mu je lahko tako nasedala, zakaj se mu ni že prej uprla; če bi vsa ta leta ohranila stik z mano, bi jo skušala prepričati, odprla bi ji oči in se ji pomagala osamosvojiti – tako pa se je namesto od njega oddaljila od mene, kot bi se bala, da bi jo rada spravila k pameti, izognila se je mojim zoprnim očitkom ... Prijateljstvo – kaj je to pravzaprav zanjo? Zakaj ji takrat, ko je začela trgati stike z mano, nisem mogla verjeti, da me noče več ne videti ne slišati? Zakaj je malo zatem po telefonu rekla, Če me bo zanimalo, kako je s tabo, mi bojo povedali drugi ali pa Saša ...?



~



Za arheološki muzej v Heraklionu sva si vzeli ves dan, vendar sva ogled končali do zgodnjega popoldneva. Miniaturni kipi prsatih boginj plodnosti, rekonstruirane freske in kamnite bikove glave, posebej ena, ki je Nini tako všeč, da je vse razglednice, ki jih je nameravala pisati, kupila z njegovo podobo: črna glava z zlatimi rogovi in belo obrobo okoli nozdrvi – kot strjena pena jeze. Minotaver iz Knososa.

Ko podpisujem Ninine razglednice, vidim, da je ena naslovljena na Gregorja: Ljubim te, samo to piše v prostoru za besedilo, kot v pogrošnih romanih, in to po vsem tem, kar ji je naredil, in po njuni zapleteni ločitvi. Pod to se že ne bom podpisala; če mi ni jasno, kaj je za Nino prijateljstvo, mi tudi ni, kaj naj bi bila zanjo ljubezen.



~



Začuda je oblačno in manj vroče, zato kolesarjenje danes ni tako naporno. Cesta, obdana z robidovjem, kamenjem in oljkami, se vije po hribu navzgor; tuintam iz grmičevja pokuka kakšna koza ali ovca. Potem se pot začne spuščati proti zalivu: na koncu, čisto pri morju, kjer se ostro zasuka v desno, stoji stara hiša. Ustaviva se in pijeva iz termovk. Iz hiše pride dolgolas in brezzob pozejdon, kožo ima ožgano od sonca, smehlja se, kalimera, reče, in kaže na svoje dvorišče, pa ne razumeva, kaj hoče povedati. Potem začne nositi kozarce, retsina, ponavlja in se dela, kot da hoče piti. Spogledava se in mu nato pokimava: v roke dobiva kozarca z belim vinom in v ušesa njegove nerazumljive besede. Komaj čakava, da lahko odpeljeva naprej, predvsem Nina, neprijetno ji je: po tem, kar se ji je zgodilo, je do moških nezaupljiva.

Gregor je Nino prvič udaril, še preden sta se poročila. Skupaj sta pila, in ko se je pošalila, da pozno dojema poanto vicev, jo je mahnil s kozarcem vina, da ji je pljusknilo po laseh in se ji pocedilo na čelo, kjer je takoj zatem iz rdečine zrasla buška. Predstavljala sem si ga, bika, z belo obrobo jeze okrog nozdrvi, kako puha, še sam presenečen, da je tako impulzivno reagiral.



~



Matala je edini kraj na najini poti, kjer se morava sprijazniti z veliko turisti. Na plažo se valijo ogromni bučeči valovi, ki s sabo poleg vode naplavljajo svetlosivo mivko; ljudje do kolen v peni stojijo drug ob drugem in čakajo, da jih naslednji val oškropi, spodnese, mogoče vrže na tla ali potegne nekaj metrov s sabo proti odprtemu. Legenda pravi, da naj bi Zevs, ko se je spremenil v bika in zapeljal Evropo, svojo ljubico pripeljal prav sem.

Na desni strani zaliva se dvigajo skalnate stene z neolitskimi votlinami, ki so jih sprva uporabljali za grobnice, v začetku sedemdesetih pa so jih odkrili hipiji, se naselili vanje skoraj kot jamski ljudje in iz ribiške vasice na drugi strani zaliva, ki se je najprej upirala navalu zahodnjakov in njihovemu izzivalnemu izkazovanju svobodne ljubezni, naredili turistično atrakcijo.

Tu je bil tisti čas tudi tvoj oboževani Cat Stevens, ji povem, ko preberem ta podatek iz vodiča, in zdi se mi, da se Nina rahlo namrdne; v tistem se spomnim, da ji ni všeč, če kdo potegne na plan njene nekdanje okuse. Smukne iz majice in kratkih hlač in steče k morju: lepo postavo ima, drobna je, da kar kliče po zaščiti, hkrati pa mišičasta, kar jo dela tako samostojno.

Ko sem ji nekoč podarila umazanorumeno toaletno torbico, ki jo je nekaj tednov pred tem občudovala v vitrini trgovine v centru, se je samo hladno zahvalila, kot da ji ne ugaja več. Če ti kaj ni všeč, to pač zamenjaš, je rekla ob neki drugi priložnosti – pozneje sem na ta stavek večkrat pomislila: ko bo priložnost, jo bom vprašala, ali me je takrat, ko je prekinila stike, zamenjala za kakšno drugo zaupnico. In tudi zakaj se potem ni otresla Gregorja in ga nadomestila z drugimi moškimi? Saj vem: ker niti za trenutek ne bi hotela ostati sama, močna in nebogljena obenem, ob sebi je zmeraj potrebovala spremstvo, naklonjeno publiko, pričo svoje plati zgodbe.



~



Hiša gospe Amalíe je najvišja v vasi, povsem obdana z mogočnimi opuncijami se na daleč zdi nedostopna.

Na hodniku, kjer me nihče ne vidi, potegnem iz žepa telefon in odprem elektronsko pošto: »Tudi danes kaže na bolje,« sporoča Saša, »vrednosti v krvi in urinu se normalizirajo.«

Stopim iz hiše, tam je gospa Amalía, zajetna je in roko ima v mavcu; njen mož sedi pod pergolo in mrko strmi predse. Sigurno ji je roko zlomil on, komentira Nina, ki pride za mano, medtem ko z nasmehom prikimava gospe Amalíi, da se ji rahlo potresavajo angelski kodri, in si s prsti levice objame desno zapestje, ki ji ga je pred leti zvil Gregor. Kmalu za tistim da je zbolela, mi pripoveduje pred hišo gospe Amalíe, in to zaradi njegove navzočnosti, njegovih besed, njegovih gest, njun dom je prasketal od naelektrenosti in mala Pia je rasla v problematičnega otroka – od tega zboliš, ljudje menda lahko zbolimo na telesu zaradi duše, zaradi svojih bližnjih ali zaradi svojih misli.

Nini so se ledvični kamni zakomplicirali v sepso, Gregor pa je hodil gor in dol po hodniku bolnišnice in se prijemal za glavo – takrat sta že bila v ločitvenem postopku; kaj bo, če umre mama njegovega otroka, to ga je skrbelo. Nina premolkne; ve, da me razganja od radovednosti, da bi si rada čim prej zapolnila njuno sliko iz obdobja, ko me ni bilo zraven. Ko so jo čez nekaj tednov odpustili iz bolnišnice, jo je Gregor vzel k sebi, najel je bolniško strežnico, da je lahko hodil po svoje, oskrbo pa je plačeval z Nininim denarjem, in ko je popolnoma izpraznil njen račun, je bolničarko napodil in Nini predlagal, da odide na svoje, čeprav si še ni do konca opomogla.

No, na moji nepopolni sliki Nine je zdaj zapolnjena vsaj ena lisa, čeprav pobarvana s kričečimi barvami. Res se mi zasmili: s svojo lepoto, pametjo in priljudnostjo je imela izjemno izhodišče, izbrala bi bila lahko karkoli in kogarkoli, zato je toliko bolj tragično, da se je odločila za pot, po kateri se ne more vrniti.



~



Gospa Amalía zakinka v dopoldanski senci, glavo ima nagnjeno k ramenu, mož ob njej še zmeraj molče gleda nekam čez dvorišče.

Ko sem prišla kolikor toliko k sebi, sem se odselila k mami; nadaljevanje poznaš: zadnja faza ločitvenega postopka, polnega komplikacij, vmes sva si celo premislila, na koncu pa vseeno uradno prekinila.

Kot bi zaslutila, kaj bi jo rada vprašala, mi pojasni, da je v tistem hotela biti sama, ko pa bi me bila lahko poklicala, si je mislila, da sem ji verjetno njen čeprav šele kratkotrajni molk takrat že zamerila in da je že prepozno. Še dobro, da sva se pred meseci srečali na cesti, po tem je bilo spet vse tako preprosto ... in še dobro, da si me spomnila na tisti najin stisk rok, na obljubo, da greva kolesarit po Grčiji, reče.

Tiho sem, čakam, da pove še kaj več, ona pa ne ve več, kaj vem in česa ne ...



~



Tudi Gregorja sem v vmesnem času, ko se je Nina pred mano umaknila, srečala v mestu; izmenjala sva si nekaj površnih vprašanj in odgovorov: najine zamolčanosti so bile zgovornejše. Ni vedel, koliko vem in koliko bi mi lahko razkril, stopnja moje prijateljske zaupnosti z njegovo takrat že bivšo ženo mu nikoli ni bila povsem jasna.

Ni vedel, da vem – in to še od prej, od Nine, ker v tistem obdobju še nisem dobivala rednih novic od Saše –, kako jo je še nedolgo pred tem pritisnil ob steno in ji zagrozil, da se bo ubil, če bo šla na obletnico mature, ves besen, ker mu je to napovedala šele en dan prej. Ni vedel, da vem, kako ji je večkrat očital, da ni primerno oblečena, čeprav ji je v resnici pristajalo čisto vse, kar je dala nase; ni vedel, da vem, da je bil v več skrivnih zvezah z ženskami iz svoje slikarske družbe. Ni vedel, da vem, kako je nesrečen, ker ne more preživeti s svojimi slikami in od lastnega umetniškega glasu in ima zato v ateljeju zmeraj na zalogi kakih pet bikovih glav v žgani glini, ni vedel, da vem, kako mu grejo na živce, ampak brez njih ne more, komercialno so uspešne, kot se reče, v prodajnih galerijah grejo za med, kdo ve, kaj vidijo ljudje v njih, mogoče moč, slo, moškost ... Ni vedel, da vem, da je v njegovem ateljeju toliko loncev barve kolikor steklenic vina, in ni vedel, da razen slepe pege v obdobju, ko je Nina pretrgala vse stike z mano, o njiju zelo veliko vem, tudi to, kako sta se spoznala na žurki s kitaro, v hipijevskih časih dolgih las, oprijetih kavbojk in pesmi Cata Stevensa.

Neverjetno, da se na Nininem obrazu ne pozna, kaj vse je morala pretrpeti: ohranila je nekakšno nedolžno, čeprav samozavestno milino, ki ni poznala niti madeža zadrege, pristno čudenje, odprto za zgodbe drugih ... in tudi drugi, kako občudujoče so jo gledali, tako kakor njena hči Pia.



~



Mislila sem, da bova videli labirint, je razočarana Nina; v vodiču najdem razlago, da je labirint z Minotavrom v Knososu, kjer sva zdaj, samo mit. S prašnimi sandali hodiva med temnordečimi mikenskimi stebri, prekrasnimi pravokotnimi palačami, ki jih je arheolog Evans pred sto in več leti brez zadržkov rekonstruiral z betonom, hodiva pod vhodi, ki imajo vpraskan simbol dvojne sekire, ki naj bi preprečila uboj, med stenami, poslikanimi s freskami v zemeljskih barvah, po nadhodih, ložah in stopnicah. Od tu, berem iz vodiča, je zapis v mikenski grščini, ki so ga našli na loncu medu, da-pu-ri-to-jo po-ti-ni-ja, kar pomeni ‘gospodarica labirinta’, od tod je bil filozof in videc Epimenid, ki je avtor znamenitega paradoksa, da so vsi Krečani lažnivci.

Nič ne bo torej s tvojim labirintom, ji nazadnje rečem in krenem proti izhodu.



~



Res je, kar pravijo, reče zvečer Nina, to, da se miti nikoli niso zgodili, pa so od nekdaj.

Ponoči sanjam, kako plava čez preliv in jo odnaša tok, krmar jo hoče potegniti na čoln, pa se mu izmuzne.



~



Naslednje jutro se mi spet oglasi Saša: »Če bo šlo vse po sreči, gre danes z intenzivne nege na običajni oddelek.«

Oddahnem si. Natakar v Chanii me že ves večer gleda postrani: verjetno se mu zdim nenavadna, tujka, ki potuje čisto sama. Prinese mi láhko grško kavo in zahvalim se mu; že en teden potujem v molku, zavita samo v svoje misli in predstave, zato mi grejo besede težko s polenjenega jezika; na tem samotnem potovanju se z redkimi domačini sporazumevam samo glede najnujnejšega.

Počakam, da natakar odide, potem spet prižgem telefon in kliknem na ikono za elektronsko pošto: »Naredili so analize in kaže, da je šlo za neko rastlino, zdrobljeno na prakoščke, ki je skoraj brez okusa, ima pa zato toliko hujši učinek, z nekakšnimi epileptičnimi krči.«

Natakar mi prinese četrtinko vina in kotiček ust se mu posmehljivo dvigne: ženska, sama, alkohol ... razberem v njegovem izrazu. Vpraša me, kje na otoku sem že bila. Mohlos, Heraklion,

Matala, Knosos ..., odgovorim.

In vse to čisto sama, sprašuje njegov pomilujoči pogled.

»Videl sem že vse mogoče, vedel, kakšna zna biti, ampak nisem si predstavljal, da bo šla tako daleč. Jutri mora k preiskovalnemu sodniku,« piše v nadaljevanju Saša.

Opazim, da me gleda tudi skupina moških domačinov, ki sedijo za mizo v kotu.

»Oprosti, če bo to pismo razdrobljeno, ampak tako nekako se počutim tudi sam.« Saša, Ninin brat, dobri Saša, ki mi je v teh mesecih pomagal razumeti toliko dogodkov. Aprila sem ga srečala na odprtju Gregorjeve razstave, kamor sem prišla brez povabila, na facebooku sem videla napovednik in šla ... tudi v upanju, da srečam Nino – pa je ni bilo. Na razstavi ni bilo nobene bikove glave, samo Gregorjeve najizvirnejše slike in kipi iz zadnjega obdobja.

Saša, dobri in v svoji resnicoljubnosti okrutni Saša, pristopil je k meni, ki sem samevala pred eno izmed slik s kozarcem vina v roki, zagovorila sva se in si izmenjala elektronske naslove: od takrat me je obveščal, mi pojasnjeval tudi pretekle dogodke, skušal skupaj z mano razumeti ... kako je na Soči uprizorila nesrečo, kako so jo zalotili, da je med okrevanjem s svojega računa nakazala ves denar na moževega, da bi mu naprtila malverzacijo, kako je padla na mokrih tleh v veleblagovnici in si zvila zapestje, pa za to kot že tolikokrat spet obtožila Gregorja, češ da ji je to storil doma, tvezla je o njegovem pitju, ljubosumju in drugih ženskah ... Dosegel je ločitev, ampak naredila je vse, da se je postopek zapletel, in ko je bila ločitev dogovorjena, se je začela vračati k njemu, nenapovedano je vdirala v atelje, se prikazala v lokalu, kjer se je dobival s prijatelji, v šoli, kjer poučuje ... nazadnje sta se z Pio že napol priselili nazaj k njemu, tam sta imeli že veliko svojih reči, oblek, predmetov ... dal se ji je prepričati, kdo ji ne bi verjel?

»In zdaj ta strupena rastlina, menda mu jo je že dolgo dozirala v hrano ...«



~



Res, kdo ji ne bi verjel ... Tako kot tistemu stisku rok pred leti, preden je pretrgala najino prijateljstvo, karkoli ji je že to pomenilo ... Verjela sem, trdno verjela, da se mi bo kljub vsemu nekoč oglasila, in kot da bi se bili nazadnje videli dan pred tem, rekla: Se spomniš tistega načrta, da greva kolesarit po Grčiji? No, kdaj odpotujeva?





Njen glas




Na sivo-beli sliki na majhnem zaslonu je videti žensko, kako se tam spodaj zvija pod kamero in karikirano odpira usta. Glavo ima obrnjeno navzgor, vendar ne slišimo, kaj pripoveduje, ker varnostni sistem v trgovini predvaja samo sliko, ne pa tudi tona. Če se gospa, stara kakih šestdeset let, skuša pritožiti glede pretečenega roka jogurta ali skuša zamenjati izdelek, bi se morala obrniti na informacije, okence je nekaj metrov za njo. Ampak ona še naprej na široko odpira usta in nazorno oblikuje besede, kakor da govori kakemu omejencu ali skuša pretirano poudariti vsak zlog.

Glavni varnostnik iz centrale pokliče kolega pri izhodu iz trgovine. Izkaže se, da je tudi ta že opazil zmedeno stranko, s to razliko, da on lahko sliši tudi njen glas. Gospa je verjetno nekaj malega spila, se terenec posmehne kolegu v telefon, pravi, da ...

Do skorajšnjega zaprtja jo bo treba nekako spraviti ven, varnostnika terenca doma čaka družinsko slavje in ne bi rad zamudil; notranje luči trgovskega centra Promenada bojo kmalu ugasnile, čez noč bo nad glavnim vhodom žarel samo še velik moder napis, na drugi strani ceste pa bo videti svetlobo, ki bo presevala skoz okna stanovanjskih blokov.



~



Nekoč je bilo te svetlobe v mestu in na obrobju malo in noči so bile temnejše, posebno takrat, ko so bile redukcije in ko tudi radiatorji niso več greli. Takrat res nisi imel kaj početi, samo bral si lahko ali kartal ob svečah, medtem ko so po mračnih ulicah, čez katere je bilo nesmiselno napeljanih nešteto električnih žic, zavijali potepuški psi.

Nekoč je zmanjkalo toka sredi Botra, ravno ko je Johnny Fontane rekel, Ne vem, kaj naj naredim, boter, moj glas je slab, če bi dobil vlogo v tem filmu, bi prišel spet na sam vrh, ampak te vloge mi nočejo dati. Ekran je zamrl obenem z uborno svetlobo v sobi, ki jo je v hipu napolnil skupinski vzdih razočaranja, takoj zatem pa še kolektivni šššššš, kajti na noben način nihče tam zunaj ni smel izvedeti, da so tukaj in gledajo film, katerega zvok je prav tako moral biti nastavljen precej na tiho.

Doru je na slepo segel k omari, kjer je imel baterijsko svetilko, vendar ni več delala, rezervne baterije pa tudi ni imel, ker teh tako ali tako ni bilo dobiti. Spričo občasnih smrti nedonošenčkov v porodniških inkubatorjih zaradi odklopov elektrike se zato zdaj, ko so bili prikrajšani samo za drugi del filma, niti niso preveč pritoževali. Vsak od nesojenih gledalcev je prijel svoj stol, vseh dvajset sosedov je počasi in sprijaznjeno zapustilo Dorujevo dnevno sobo in odšlo vsak svojemu mraku naproti.



~



Vse skupaj se je začelo, ko je Nelu spoznal nekoga, ki je veliko potoval na Zahod. Potem je Ioani v parku, kjer ju nihče ni mogel slišati, predlagal, da bi mu prevedla nekaj filmov, predvsem ameriških, pravzaprav bi jih simultano pretolmačila kar v glavni stavbi Televiziuneja, tam skrivnih mikrofonov menda ni, ker bi motili frekvence oddajanja. Takoj bi jo posnel, Nelu je namreč delal kot tonski tehnik na državni televiziji, po edinih dveh urah programa edinega teve kanala grejo vsi zaposleni domov, takrat bi lahko prišla Ioana, ki je sicer prevajala za vladne delegacije, kadar so potovale v Vzhodno Nemčijo, ali je morala v posebni sobi tajne službe tolmačiti posneta ameriška poročila, takrat bi torej prišla pod pretvezo, da mora prevesti kak vzhodnonemški dokumentarec ali pomagati pri lekturi obveznega propagandnega prispevka. V resnici pa bi sedla pred ekran, nadela bi si slušalke in sproti prenašala dialoge v romunščino, Nelu je že imel videokasete, začela bi lahko z The Blues Brothers, in če se ne bi preveč utrudila, še iste noči nadaljevala z Brubakerjem.



~



Ioana se ne spomni, da bi kdaj prej videla kak zahodni film, televizijski program traja od osmih do desetih zvečer, v tej shemi je za deveto uro praviloma napovedan posnetek gledališke igre, opere ali celo kakega domačega filma. Zdaj pa je tu, pred snemalno napravo, glavo ji objemata črni slušalki, popeljana je v nov svet in kar naenkrat ima solze v očeh, od žalosti pri Fanny in Aleksandru in od smeha pri Smislu življenja, in ne pusti se zmesti besednim igram tipa we all scream for the ice cream. Njen glas gre v višave neba nad Bukarešto in v globine mafijskega podzemlja, škrlaten je kot mrmranje Dustina Hoffmana, usoden kot besede Hanne Schygulla in nežen kot šepet Isabelle Rossellini. V studio prihaja večer za večerom, ostaja noč za nočjo. Malo se tudi boji, ampak Nelu ji pokroviteljsko kima, vse bo v redu, Ioana, in ona sluti, da ima Nelu krit hrbet, da so zadaj Oni, tisti, ki imajo od njenega tolmačenja tudi korist, zato zamižijo na eno oko in se pretvarjajo, da nič ne vejo.

Kdove torej, ali je s tem, ko dela za navadne ljudi, tudi v službi tistih bogov, kdove, ali njen glas seže v Njihovo palačo, ki sega prav toliko etaž pod zemljo, kolikor ima nadstropij nad njo, njen glas, ki se lepi na kričanje Klausa Kinskega in lahko preplasti vzdihe Claudie Cardinale, njen glas, ki vse to zmore. In vsi ti zahodni zvezdniki, ali sploh vejo, kako pomemben je, in ali bojo kdaj izvedeli, da je nekje v nekem temnem studiu v betonski stolpnici tolmačka, ki skrbi, da jih lahko razumejo zgodb lačni podložniki neke srednjeveške države?



~



Tudi Dorujeve sosede je malo strah, on pa jih zarotniško opogumlja in jim daje smisel, tajno gledanje filmov je skrivni upor proti Njim, vsaj tako si domišljajo in o tem je seveda prepričan tudi Doru, pomemben člen je v tej verigi svobode, ki prihaja na videokasetah, novo robo dobiva prek Nelujevega prijatelja, h kateremu filmi potujejo v potovalkah, te pa vsak teden skrivaj dostavlja vsakokrat druga ženska. Doru je v tej navezi nepogrešljiv, od njega je vse odvisno, sosedje, ki ob večerih večkrat na teden prihajajo v njegovo dnevno sobo, za ta namen skoraj čisto izpraznjeno, ga obožujejo.

In tako se, kot je bilo od ust do ust v petnadstropnem bloku domenjeno že včeraj, spet začenjajo pripravljati na filmski večer. Po temnem stopnišču, kajti nihče si ne upa prižgati luči, se ob nenamernem butanju s sedeži ob stopniščno ograjo in stene tiho, tiho, kot le morejo, vsak s svojim stolom, pručko ali praznim zabojčkom za pivo prebijajo v četrto nadstropje, če prej prideš, dobiš v Dorujevi dnevni sobi boljši prostor, pa upajo, da tega večera ne bo redukcije. Nocoj je na sporedu novi nemški Fitzcarraldo, menda o ladji, ki jo nesejo čez goro, in nekem nemškem norcu.



~



Ioana špansko ne zna prav dobro, ampak zgodbo si sestavi malo po svoje, Ženske na robu živčnega zloma so zmešane, to je stoprocentno, ampak ona zna tudi zaigrati, njen glas baročno zavije, se zakrohota, histerično joka in prekrije stavke prenapetih in nakičenih igralk v sladolednih barvah, tudi sama je včasih na tem, da jo bo razneslo, in takrat si, ko je nihče ne vidi, pomaga s kozarcem vina, ki ga prideluje bratranec na deželi, mičkeno se mora pomiriti, ker se ji tudi zdi, da ji na cesti nekdo sledi, in včasih ponoči sanja, da bojo vdrli črni možje in razkrinkali njeno početje. Če Neluja ni, ko pride zvečer v studio, ji srce začne tako močno tolči, da seže v torbico, iz notranjega žepa potegne stekleničko z napisom Țuică in naredi dolg požirek.

Ampak Nelu je bil doslej večinoma zmeraj tam in tudi tokrat Ioana že sproščeno sedi pred vsemi temi napravami z vrtečimi se kolutki, ob sebi ima kozarec prave ruske vodke, za katero vedno poskrbi Nelu, in s slušalkami na ušesih pretvarja besede Roberta De Nira, njega ima še posebno rada, njene ustnice so izgovorile misli že nešteto junakov in barab, ljubimcev in avanturistov, ampak Bobi je njen heroj. De Niro govori pritajeno, malce hripavo, kot bi vedel, da ga agenti Securitate ne smejo slišati.



~



Slišati ga smejo samo družine v bukareških blokih, samski in ločeni, otroci in starci, po trideset ljudi, stlačenih v zakajenem stanovanju z zastrtimi okni, na noč si ogledajo tudi po štiri filme in zjutraj od preobilice podob ne znajo več obnoviti zgodb, ki so jih videli, pred očmi imajo samo prizore s poljubi, streljanjem ali znamenitimi stavki, ki jih je mojstrsko izrekla Ioana. Kadar se naslednje dni moški mencaje pripravljajo, da bojo objeli svoje ženske, one zaslišijo Ioanin možati glas, ki jim obljublja večno ljubezen, in odločnega in neustrašnega ga slišijo otroci med kung fu dvoriščnimi bitkami, slišijo ga mladeniči, če jih pokličejo na razgovor na policijsko postajo, kar izvoli, polepšaj mi dan, si vlivajo pogum.

Potem nekega dne Doru reče, da ni dobil nove robe, da pa si lahko še enkrat ogledajo Mefista z Brandauerjem ali najnovejšega Wendersa. Sosedje so razočarani, radi bi manj zatežene filme, ampak Doru je moral že vse ameriške oddati naprej, ponje je vsak teden prihajal tip, ki je imel svojo prazno dnevno sobo v svojem bloku na drugem koncu mesta. Tudi tip je bil razočaran, sosedje ga bojo raztrgali.



~



Kaj je bilo prej, slika ali glas? In kje domujemo, v hripavosti prvega joka, v podobi figure, ki se sklanja nad nas? In kje končamo, v fluidu zvoka, ki se prenaša po naših tekočinah, ali v razstavljenih slikah, ki si jih, tako pravijo, po svoje zmontiramo v zadnjem zemeljskem hipu, z zadnjim dnem letnega časa, ki si ga izberemo za svojega?

Ioana je zdaj v celici sama, za zdaj je to bolje kot pa takrat, ko je morala sobivati s tisto nasilnico. In kako mora biti šele na moškem oddelku, mogoče so Neluja strpali med tolpo morilcev in posiljevalcev – ali pa tudi ne, Nelu se je zmeraj znašel, ob kasetah je trgoval tudi z vodko, in če bo koga podmazal, se bo rešil. O, vodka, kaj bi dala za požirek, ali țuică, samo kozarček, to bi ji pomagalo odpotovati, roke se ji ne bi več tresle, mehko bi spregovorila nekaj besed in žametno zapolnila sceno, s toploto in volumnom bi prežela prostor, se prestavila onstran zastora, na trak, v razsežnosti, kjer je vse mogoče popraviti z novimi stavki.

Še nedavno je bila prepričana, da ima v očeh slike, v ušesih zvoke in v ustih glas, s katerim lahko gre kamorkoli, v katerokoli zgodbo. Potem pa se podobe v njej začnejo mešati, muzike nalagati druga na drugo v dodekafonične štrene in dialogi uhajati z enega traku na drugega v nesmiselnih pogovorih brez repa in glave. V svoji celici zagleda ameriškega arhitekta z velikim trebuhom v filmu hipnotične glasbe, arhitekt je prepričan, da ga žena vara, in Ioana zasliši, kako tudi glas vara njo in kako vre iz nje in se dela, da je ona, ampak ona ima samo njega, ta zvok iz grla in ust, ki se posoja in ponuja drugim, v tej temi brez kadrov in barve in hipnotične glasbe pa je hipnotično samo kovinsko udarjanje ob cevi, ki se prenaša iz samice v samico, in ko se začne pogovarjati z Jonathanom Pryceom iz Brazila, ki sedi z njo na klopi ob postelji, jo premestijo na oddelek za duševne bolnike.



~



Kaj pa stara sploh govori? vpraša glavni varnostnik kolega terenca.

Kar izvoli, polepšaj mi dan, to je ravnokar rekla. In da je to predolg stavek, pravi, da je v izvirniku manj zlogov.

Spet polna luna, pomisli glavni varnostnik v centrali trgovskega centra, odloži telefon in pogleda v sivo-beli ekran, kjer se gospa še zmeraj pači pod kamero.

Terenski varnostnik pristopi čisto k njej in jo prime pod roko. Iz zvočnikov je slišati posnet glas, ki monotono napoveduje, da se bo trgovski center vsak hip zaprl. Luči bojo kmalu pogasili, čez noč bo nad glavnim vhodom žarel samo še velik moder napis Promenada. Vsa ta pretirana svetloba, ki je nekoč ni bilo, vsi ti premočni glasovi iz zvočnikov, pomisli terenski varnostnik. Pa tudi da ne bi rad zamudil na družinsko praznovanje.

Kreneta proti izhodu, terenski varnostnik in gospa, ki nepretrgoma čeblja, njeni stavki so nepovezani, treba pa je priznati, da ima vsak posebej svoj ritem. In varnostniku se za hip zazdi, da je ta glas mogoče že nekje slišal, mogoče dolgo tega, ko je bil še majhen.





Entartete Kunst




Ko je paznik odprl čistilcu vrata, je s hodnika spet buhnil vonj po prežgani čebuli. Čistilec je porinil voziček v celico, stopil noter in namočil v čeber motne vode palico, na koncu katere je bila oguljena krpa. Vrata so se s kovinskim treskom zaprla in nastala je tišina, v katero so vdirali samo posamični zvoki in glasovi s hodnika.

Moški je, ne da bi me pogledal, začel vleči cunjasti konec palice enakomerno po tleh, medtem ko sem sedel na postelji in čakal, da dvignem stopala, ko bo pridrsal do mene. Ker sem imel ravno takrat po naključju zlomljeno roko, so mi dvakrat na mesec prihajali razkuževat tla zunanji čistilci, meni pa je bilo zaradi lepega obnašanja dovoljeno, da sem medtem ostal notri. Ti imaš na stenah čisto drugačne slike kot drugi, je z brado pomignil proti mojemu zidnemu oltarčku, jaz pa sem molčal. In zakaj ima ta ženska na pladnju moško glavo? Hotela jo je in jo tudi dobila. Si že slišal za Salomo?

Odkimal je. Kaj pa on ve o teh zgodbah: bil je Turek, mogoče Kurd, ne vem, in me tudi ni toliko zanimalo, da bi ga vprašal. Kaj šele, da bi mu povedal, da je tista glava na pladnju moja.

V negibnem nasmešku Cranachove junakinje na steni se je iz hipa v hip samozadovoljno prelivalo njeno nemo zmagoslavje, njena večna ironija je zdržema sevala v neskončnost mojega jetniškega časa. Tudi Ruth je imela taka lica, mehko so ji obdajala usta, iz katerih so prihajale samo prijetne besede; kljub svojemu nagnjenju k resnicoljubnosti sem ji zmeraj verjel, čeprav bi moral o marsičem podvomiti. Dokler je bila mlada, je imela zalit samo obraz, postavo pa zelo suho, za moj okus že skoraj preveč koščeno. Ampak vsa neskladja na njej so bila neznansko privlačna, tako zelo, da sem se zagledal vanjo že prvi hip, ko sem jo kot študent opazil na hodniku fakultetnega oddelka za umetnostno zgodovino. Ljudje, gremo k meni, imam še nekaj alkoholne rezerve, je rekla po enem izmed navdihujočih predavanj o renesančnem slikarstvu. In smo šli.

In potem še velikokrat: njen düsseldorfski refugium peccatorum je sčasoma postal zbirališče izbrancev, nekaj študentov umetnostne zgodovine in vse pogosteje onih, ki so bili vpisani na akademijo lepih umetnosti. Ampak zame je bila komunikacija s temi zadnjimi problem: malarji so samo pili in po nekaj kozarcih niso bili zmožni nobene konstruktivne debate. Nadarjeni obrtniki, praznoglavi bedaki so se lepili na Ruth, medtem ko sem jo sam čaral počasi in užival ob njenih občudujočih pogledih, kadar sem poznavalsko seciral to ali ono sodobno delo. Kako to, da ne znajo pobegniti po novih poteh, kar naprej se vrtijo v ustaljenih vzorcih, sem se pritoževal na sprehodu blizu Ruthine predmestne vile; bilo je v času, ko se mi je ob vzporednem študiju restavratorstva že obetala asistentska kariera. Strinjala sva se, da je vse že izumljeno, da so imenitni slogi že potrošeni, da ni kaj dodajati, vse to moderno mešanje posiljeno, sedanji popart pa cenen.

Z nekom te moram seznaniti, je potem rekla, ko sva prišla v kostanjev drevored, tudi on misli tako.

Rudolf je bil dolgolas in bradat hipi, sfrkani prameni so mu mehko uokvirjali čelo in jemali nekaj strogosti njegovemu koničastemu in poznavalskemu nosu, vrednemu kakega vrhunskega enologa. Pri priči sta me zmotila njegov nebrzdani smeh in laket čez Ruthina ramena: za moj okus je bil čisto preveč sproščen, zvijal si je drugega za drugim in pravzaprav sploh nisem vedel, ali je v resnici, kakršen se kaže, ali pa vse njegove odzive usmerja to, kar vsrkava iz dima. Njegove slike niso bile nič posebnega, čemur sem se začudil, saj je vendar kritiziral dejstvo, da so vsi imenitni slogi že izumljeni. Je bilo potem njegovo slikarstvo parodija ali pa je samo resigniral, se nisem nehal spraševati; nekaj na njem me je vendarle vznemirjalo, kajti treba je povedati, da je bil izjemen obrtnik, njegov grif je bil vrojen, ne priučena roka. Slikal je, kot drugi govorijo, čopič je vrtel, kot ljudje hodijo, brez premišljevanja, samo z občutkom in intuitivno. Ko smo se ga nekoč napili in nekateri zakadili (te zadeve mi nikoli niso bile všeč), so ga drugi izzivali, naj skicira pomanjšano Guernico, Da Vincijevo Madono z Detetom ali Cézannovo tihožitje: v treh potezah z ogljem se je prizor znašel na listu, kot bi poskus katerega teh starih umetnikov ravnokar potegnil iz arhivske mape. Empatija, dragi moji, treba je poškiliti mojstrom v dušo, se je zakrohotal Rudolf.

Kaj zanj pomeni beseda empatija, sem ugotovil čez nekaj mesecev – takrat sva z Ruth že odkrito hodila in ta najina zavezanost in tiha zaobljuba sta bili za konec šestdesetih v umetniških nemških krogih že kar preveč klasični, skoraj staromodni. Rudolf se je umaknil in spoštoval najino odločitev. V tistem času se je tudi zgodilo, da me je peljal v svoj atelje, kjer sem videl več njegovih portretnih poskusov, na določenih delih že zelo izdelanih, na drugih še samo s potezami na golem platnu: šlo je za več študij istega moškega, ki sedi na starinskem stolu, obrnjen je nazaj, proti slikarju, zdi se, da trpi zaradi bolečin v vratu ali pa ima zaradi starosti že nekoliko zakrnel tilnik, ampak v nasprotju z okorno držo so njegove oči živahne, skoraj porogljive, kotički njegovih ust komaj privzdignjeni v hudomušen nasmeh. To je moj ded, mi je pojasnil Rudolf. Za življenja se nikoli ni pustil fotografirati ali slikati, tudi svojemu sinu ne, kaj šele da bi naredil avtoportret. Rudolfov ded je bil – enako kakor Rudolfov oče – namreč slikar; še nikoli prej nisem slišal zanju, ded je predvsem delal religiozne prizore za cerkve in pri tem posnemal holandske mojstre iz 17. stoletja, oče je bil restavrator in slikar fresk.

Zakaj pa ne skušaš naslikati očeta, gotovo se ga boljše spominjaš, sem vprašal. Rudolf nama je natočil vino do vrha tulipanastih kozarcev (to se mi je zdelo vulgarno, tako ne moreš povohati vinskega cveta), si zvil džojnt in mi začel pripovedovati o obeh prednikih. Njegovo govorjenje je bilo zelo dolgovezno in tudi precej zmedeno, in kar sem razbral, je bilo bolj ali manj tole: ded je bil velik original, magnet za ljudi, predvsem za ženske, prekipevajoč človek, ki se je zaradi revščine moral zadovoljiti s slikanjem po naročilu župnikov, Rudolfov oče pa je bil dedova nedosežena kopija, ki je vlagal v delo veliko več, pa nikamor prišel, po značaju in tudi sicer, verjetno prav zaradi neuspeha je bil precej zamorjen človek. Kolikor sem psihologa, sem si ustvaril idejo, da si tudi Rudolf želi biti kakor ded: kar se tiče strastnosti, mu je očitno uspevalo, uhajala mu je skozi vse pore, kar se tiče slikarskega uspeha, pa je bil sicer vešč rokodelec in – nič več. Empatija, o kateri je govoril, je imela svoje zavore, strast, potrošena v socialnih stikih, pa kljub temu ni premogla dovolj kreativnosti, da bi segla čeznjo. Spraševal sem se tudi, ali ne gre bolj za pretirano občudovanje, skoraj že kult deda z kdove kakšnimi ozadji, za umetnost, ki ni bila nikoli ustvarjena.

Tudi Ruth, ki sprva ni veliko razlagala o svojem očitno dovolj velikem premoženju – v hiši, ki je bila družinska last in v kateri je živela sama, je prirejala zabavo za zabavo in vedno poskrbela, da ni manjkalo ne hrane ne pijače –, mi je, ko sva začela hoditi, vedno več govorila o svoji družini in starih starših. Predstavljal sem si, da mi prej ni veliko pripovedovala o svojem imetju, da me, ne ravno bogatega fanta iz učiteljske družine v duisburškem predmestju, ne bi užalila. Nekoč mi je pokazala orumenelo fotografijo z belo načipkano obrobo, na kateri je bila njena babica.

Zelo ji je bila podobna, samo da je imela lase spete v figo, strožje je gledala predse in kot bi požrla metlo, oblečeno je imela belo bluzo z naborki. Slikana je bila prav v jedilnici hiše, kjer je zdaj stanovala Ruth. Mojo pozornost pa so takoj pritegnile slike na ozadju fotografije, na stenah jedilnice: tam je viselo nekaj, kar je bilo podobno dvema nemškima ekspresionistoma in enemu Utrillu. Tudi za to sem ti hotela povedati, je rekla Ruth, ko je videla moje privzdignjene obrvi ob približani fotografiji. Tudi za to.

Slika je bila posneta pred vojno in preden so Ruthino babico in deda odpeljali v taborišče. Bogati judovski ded je bil zbiralec, predvsem je cenil Bellinija in Leonarda, v svoji kolekciji pa je imel večinoma novejša platna, Ernsta, nekaj zgodnjih Picassov in nemške moderniste. Zbirko je registriral na babičino ime, Esther Epstein Sammlung. Ko je zaslutil, da se družini ne obeta nič dobrega, je celotno zbirko, v kateri so bila tudi dela tako imenovane Entartete Kunst, degenerirane umetnosti, skril v kovinske skrinje v hišo kakih deset kilometrov od doma. Ded in babica sta umrla v Auschwitzu, njuna hči je preživela, se takoj po vojni poročila in leta ‘47 rodila Ruth. Družina si je privoščila udobno življenje ravno po zaslugi teh slik: od časa do časa so katero prodali, da so tudi Ruth omogočili študij umetnostne zgodovine v Düsseldorfu in samostojno življenje v vili starih staršev.

Vam jih je še kaj ostalo? sem bil nestrpen.

Zdaj so seveda skrite nekje drugje, je rekla, pojutrišnjem, ko se vrneš iz Duisburga, ti vse pokažem. Vem, da ti lahko zaupam. Tistega popoldneva sem namreč moral zaradi nekih birokratskih zadev za krajši čas odpotovati domov.



Gotovo tisto in naslednjo noč niste spali, je komentiral Kurd z mokro cunjo na palici. Začudilo me je, da je v mojem pripovedovanju sploh kaj razumel.

Ne, noč zatem skoraj nisem zatisnil očesa. Bil sem nestrpen in vstal sem zelo zgodaj, opravil vse po duisburških matičnih uradih že dopoldne, tako da sem lahko proti večeru odpotoval nazaj v Düsseldorf. Ruth nisem sporočil, da se vračam dan prezgodaj; na železniški postaji sem ji kupil velik šopek rož in v mislih priganjal vlak, da bi hitreje zdrdral po tirih.

Imel sem ključe njene vile. Odklenil sem vhodna vrata, stopil noter in jo zagledal.

Golo, s kozarcem v roki. Z Rudolfom.

Tudi on je bil brez obleke. Na divanu v salonu je bila povaljana odeja, najina deka, pod njenimi skiciranimi gubami se je malo pred tem risal on, moj začasni ali mogoče občasni namestnik, skriti, pa vendar tako zelo očitni dvojnik – kako da ga nisem prej spregledal?

Obrnil sem se in odvihral ven. Ozrl sem se samo še, da sem videl, kako ovita v odejo stoji na pragu in vpije za mano, naj se vrnem, da bo vse pojasnila.

Čez nekaj dni sem jo poklical in se zmenil, da pridem po svoje reči. Vsaj obljubo, da ti pokažem tiste slike, bi rada držala, je rekla v premolku. Ampak neznansko poklicno radovednost v meni so gasili ponižanje, užaljenost in slutnja, da bi s tem hotela poravnati svojo krivdo. Ko sem prišel k njej, sem iz omar pobral svojo obleko, nekaj predmetov po hiši, vse skupaj stlačil v dve veliki potovalki in odvihral brez pozdrava.

Odšel sem brez besed in ostal brez vsega: brez Ruth in ne da bi videl skrite slike.



Dolgo je trajalo, da se je v meni vse skupaj poleglo, minili so meseci, pretekla so leta, napredoval sem v profesorja, se specializiral v restavratorstvu in končal na oddelku za avtentikacijo v restavratorskem centru v Bonnu. Delo mi je bilo pisano na kožo, v miru sem se lahko posvečal preučevanju del iz galerijskih arhivov in pri tem nisem imel nadrejenih, ki bi mi grenili življenje. Pravzaprav sem verjel, da mi ga ne greni nihče, kajti potem, ko sem se opekel pri Ruth, sem se žensk rajši ogibal, samo kdaj sem noč preživel s kakšno specializantko, ki je pripotovala od daleč in za katero sem vedel, da se bo kmalu tudi vrnila v svoje mesto. Pretakanje časa iz dneva v dan bi si kvečjemu lahko grenil sam, ampak to sem si onemogočal z izvedenskim delom, v katerega sem se zakopaval in ki mi ni pustilo, da bi mislil na to, kako bedna je v resnici moja intimna eksistenca. Pa vendar si vsaj sprva nisem hotel priznati, da je v meni ves čas navzoča predstava, da spadam k Ruth in da je na mojem mestu nekdo drug, človek, ki mu poznam poteze obraza, svinčnika in čopiča, ki igra mojo vlogo, pa ni igralec, ki bi samo vskočil, je figura, ki bo ob mojem nemem gledanju z zadnjega balkona odigral ves komad do konca.



Nam sicer ne povejo, zakaj ste tukaj, ampak nekaj se je moralo vseeno zgoditi ..., je rekel čistilec.

… da sem se znašel v kehi, hočete reči? Tudi vi ste se znašli v kehi, sem skušal biti duhovit, pa se ni niti nasmehnil. Vprašal sem ga, ali je Kurd. – Ne, Turek, Ankara, je zagrulil. Povedal sem mu, da se pišem Hacke. Pomislil sem, da mu lahko povem karkoli, tako ali tako me razume samo napol. In sem nadaljeval.

Nekega dne so mi napovedali, da prihaja pred dražbo v večji avkcijski hiši na oddelek pet slik, ki bi jih bilo treba pregledati. Mojemu veselju se je pritaknil trpek priokus, ko sem izvedel, da prihajajo iz Esther Epstein Sammlung. Po prvotnem šoku in nejevolji, da moram še imeti kakorkoli, pa čeprav na daljavo, opraviti z Ruth, sem se sprijaznil z dejstvom in racionalno sprejel naključje, da bom v zameno vendarle videl slike, ki naj bi si jih šel pred leti ogledat na skrivno mesto njene družine.

Na oddelek za avtentikacijo so prispele skrbno ovite v blago in juto in položene v lesena zaboja. Med njimi so bile slike, ki sem se jih spominjal z ozadja fotografije, na kateri je bila Ruthina babica: nemška ekspresionista in domnevni Utrillo. Nemca sta bila August Macke in Otto Dix, Utrillo, čigar dela sem do takrat samo površno poznal, se je izkazal za enega redkih primerkov njegovih tihožitij. Ostali platni, ki sem ju zdaj videl prvič, sta bila Paula Modersohn-Becker in Oskar Kokoschka. Nič od tega katalogizirano, vsa dotlej še neznana dela, vendar brez kančka dvoma vsa pristna, kar so dokazovale analize, ki smo jih izvedli s sodelavci. Slike so v ekspeditu zapakirali nazaj v zaboje in poslali na dražbo. Predstavljal sem si, da Ruth in Rudolf, če sta še skupaj (in po mojem prepričanju sta bila), životarita, ona verjetno ni nikoli doštudirala, on pa s svojo veščo roko in pomanjkanjem domišljije za razvijanje lastnega sloga, pa naj si pri tem še tako pomaga z raznimi substancami, gotovo tudi ni uspešen. Mogoče še živita v Ruthini vili, mogoče še zmeraj na veliko vabita ljudi na zabave, za tako življenje pa sama ne zaslužita dovolj, zato si pomagata z občasno prodajo slik slavnih mojstrov, ki jima še naprej omogoča razkošno vegetiranje.



Na moje spet veliko presenečenje je čez dve leti sama hiša Sotherby’s na oddelek z zaprosilom za pregled poslala novo pošiljko iz Esther Epstein Sammlung. Tokrat je bilo v njej deset slik. In to kakšnih! Dva Matissa, nekaj Picassov, Rothko, zgodnji Dalí in trije Chagalli. Spet do takrat popolnoma neznana dela, o katerih ni bilo prej nikjer sledu, ne v biografijah ali pričevanjih, kaj šele v katalogih.

Ampak kako to, da se je Ruth odločila prodati kar deset slik? Bolj bi se ji splačalo od časa do časa prodati vsako posebej, kot pa da se hoče znebiti vseh skupaj, saj bo tako velik del enkratnega izkupička zadel veliko višji davek in še pozornost poznavalcev in mogoče tudi ljudi z nepoštenimi nameni bi utegnila pritegniti. Zakaj je Ruth kar naenkrat potrebovala toliko denarja? Koliko slik sploh še je v zbirki njene babice, kaj bi imel pred leti priložnost videti v skrivališču Ruthine družine in kaj če teh zadnjih deset ni iz zbirke Esther Epstein ...

Vprašanja so se kar naenkrat sumljivo namnožila in še bolj zavzeto kot prvič sem se lotil preučevanja. Najprej sem s hyperionom 3000 pregledal pigment. Nič. Poznal sem kar nekaj ponarejevalskih trikov: napenjanje platen čez starinske okvirje, oksidacijo ročno kovanih žebljev v slanici, posnemanje starih žigov, namakanje nalepk za hrbtne strani slik v kavo, da so bile videti stare, mazanje domnevnih umetnin s kepo prahu, ki jo potegneš iz vreče sesalnika. Ampak pri teh desetih slikah po mesecih analiz nisem našel nič nenavadnega. Zato smo slike vrnili hiši Sotherby’s, kjer so jih potem prodali vsako za okrog štirideset tisoč mark.



Zadnja in poslednja slika iz zbirke Esther Epstein je prišla na oddelek za avtentikacijo devet let pozneje: bilo je surrealistično štirinožno bitje, ki ga je naslikal Max Ernst. Naslikani stvor je imel sprednji taci moški, kosmati in krepki, zadnji pa ženski, zaobljeni, vendar vitki, obuti v nekaj, kar bi lahko bili čevlji z visoko peto. Predstavljal sem si, da je ta stvor njun tandem, on spredaj, ona zadaj, čeprav ni bil nujno on glavni v paru: Ruth je znala subtilno voditi igro, ne da bi se moški tega zavedal.

Analize so pokazale, da je tudi s to sliko vse v redu. Vse, samo ena podrobnost mi ni dala miru: titanov dioksid. Kako to, da se je znašel na platnu iz leta 1910, kot je pisalo pod podpisom, ko pa ga ni bilo mogoče dobiti pred začetkom prve svetovne vojne? Zakopal sem se v knjige, pa nisem našel nič, kar bi dokazovalo, da bi Max Ernst lahko prišel do takšne bele barve. Za mnenje sem prosil tudi laboratorij sorodnega londonskega inštituta in čez čas dobil odgovor: nikakor ni možno, da bi mojster to barvo uporabil, preden so jo začeli izdelovati.

Razganjalo me je od razburjenja: to vznemirjenje je bilo plačilo za vsa zagrenjena leta, ki mi jih je povzročila Ruth, za poparjenost in čas, ko sem živel v vzporednem svetu, ne pa v tistem, kamor bi v resnici spadal, to je ob njej, skupaj bi živela v lepoti in polnosti. V tem preobratu sem zdaj zagledal svoj trenutek, čas zadoščenja.

Napisal sem uradno poročilo, vendar ga še nisem oddal. Najprej sem poklical Ruth in se ji brez cmoka v grlu napovedal na obisku.



Zdi se mi, da razumem, je rekel Turek.

V düsseldorfski vili sem seveda naletel na oba, Ruth in Rudolfa. Hotel sem, da mi pokažeta še preostale slike iz zbirke. Mencala sta in me v pogovoru skušala speljati na druge teme, spraševala sta me, kaj sem počel vsa ta leta in podobno. Povedal sem jima za titanov dioksid na Ernstovem platnu. Zatrjevala sta, da to ni mogoče, vse slike da so pristne, razen če že Ruthin ded ni kupil ponaredka. Ni mogel, sem rekel, ker so to barvo začeli uporabljati po letu 1914, letnica na sliki pa je zgodnejša. Mislim, sem nadaljeval, da je Rudolf vse te slike zelo spretno ponaredil. Bušnila sta v smeh. Rekel sem, da bom vse to tudi razkril v poročilu in da lahko pričakujeta, da ju bo kmalu obiskala policija. Hotel sem videti reakcijo na njunem obrazu.

Vse se je odvijalo kot v nemih sanjah. Kozarec, ki ga je Rudolf hotel položiti na mizo, je padel na tla in se z žvenketom razbil, on pa je strmel vame. Potem je šel proti meni. Zavpil je, potem še enkrat. Izgubljal je nadzor nad sabo, kar naenkrat je bil pri meni in me skušal dvigniti za ovratnik. V strahu sem s police ob sebi zgrabil tanek, a težek kovinski kipec, lahko bi bil Giacometti, in ga mahnil po glavi. Rudolf se mi je na moje veliko presenečenje zgrudil k negibnim nogam. Tam je bila že Ruth, ki ga je v joku skušala dvigniti, pa je bil pretežek.



Hacke je ves čas sodeloval z nama, je pričala na sodišču. Vedel je za zbirko, prvič sem mu jo pokazala leta ‘69. Takrat sva bila še par, o tem lahko pričajo ljudje, ki so takrat prihajali v hišo, in kup fotografij. Bil je zelo zagret, tudi sicer je zelo ambiciozen, v poklicu je prišel daleč, njegova zamisel je bila, da izumimo Esther Epstein Sammlung. Svetoval je, kako naj se preoblečem v svojo babico, v starinarnicah je našel star fotoaparat, s katerim me je potem slikal Rudolf, povedal nama je, kako naj razvijeva fotografijo, priskrbel nama je foto papir, kakršnega so uporabljali nekoč, in star okvir. Rudolfu je naročil, katera dela naj naslika za ozadje jedilnice. Tako je nastal ta projekt: bolj ko nam je uspevalo, bolj smo bili lakomni novih prevar. Rudolf je slikal, slike smo pošiljali avkcijskim hišam, za katere smo vedeli, da jih bojo pred dražbo dale oceniti in preveriti avtentikacijskemu oddelku, kjer dela Hacke. Da je bil z nama pri stvari, dokazuje dejstvo, da je vsa dela iz zbirke doslej ocenil kot pristna. Vse do zadnjega Ernstovega platna. Ker je bil še zmeraj zaljubljen vame, njegovo ljubosumje na Rudolfa pa je zadnje čase postalo patološko, mu je nastavil past: titanov dioksid v beli barvi. Ko mu je Rudolf zagrozil, da z njim potone tudi on, če pride zadeva v javnost, je Hacke znorel in ga v navalu besa smrtno ranil.



Aha, je rekel čistilec.

Da pred tem platnom nisem uradno prepoznal njune prevare, je res obveljalo za dokaz o moji sokrivdi; moja obramba je bila prešibka. Obsodili so me na dvajset let ječe za uboj in šest za sodelovanje pri ponarejanju: če je Rudolf lep čas zasedal mojo vlogo, bom moral jaz teh dodatnih šest let presedeti namesto njega – ne da bi kdaj zavedno in hote sodeloval pri nastajanju slik, ki jih njihovi slavni avtorji v resnici niso nikoli ustvarili.

Veliko časa imam za premišljevanje. Najbolj pogrešam knjige: rad bi preučil, kje sem ga polomil, česa nisem ugotovil, pri kateri napaki bi bil lahko Rudolfa in Ruth že prej zasačil. Popolne poustvaritve vendar ni, in jaz po letih specializacije v odkrivanju resnice še zmeraj ne znam ločiti pravega od lažnega. Rudolf pa je bil spreten: s škiljenjem mojstrom v dušo je ustvaril izredna dela v njihovem stilu, nekatera celo boljša in bolj domiselna.

Po razkritju je bil sicer velik škandal, novi lastniki del iz zbirke Epstein so zahtevali povračilo plačila, vendar po svetovnih galerijah in zasebnih zbirkah še vedno visijo dela, za katera se ne bo nikoli izvedelo, ali so pristna, ob udarcih avkcijskih kladiv se mogoče še zmeraj za ogromno denarja prodajajo slike, katerih edina izvirnost je empatija.



Turek je skomignil z rameni, dvignil čeber z vodo na voziček, prijel palico s cunjo in pod budnim paznikovim očesom oddrsal ven.

Oni dan smo v zaporniški sobi za druženje gledali televizijo. Nekdo je preklopil na program, kjer je očitno že nekaj časa tekel dokumentarec o domnevni zbirki Epstein. V prvem planu se je prikazala Ruth. Posnemal je lahko kogarkoli, je rekla ravnodušno, najlažji je bil Picasso, najtežji Bellini. Glas iz ozadja jo je vprašal, zakaj ni pod slike podpisoval sebe in tako mogoče postal slaven. Ker potem ne bi zaslužili milijonov, se je nasmehnila. – Kaj bi spremenili za nazaj, če bi lahko, se je delal nevednega glas iz ozadja. – Nikoli mu ne bi pustila, da uporabi tisto barvo, je odgovorila Saloma.

Pospremijo me nazaj v celico, snežno bela svetloba s titansko silo vdira skozi lino celice, zdržema seva v neskončnost mojega jetniškega časa in meče karirast kvadrat na vzglavje mojega ležišča. Ležem, naslonim glavo na blazino in zaprem oči, ker me slepi.





Papilio dardanus




Pravili so mi Madame Butterfly, pa nikoli nisem razumela, ali z začudenjem ali s posmehom: verjetno so me imeli za prismuknjeno znanstvenico, zabubljeno v svoj mali kokon, medtem ko se pomembne zadeve neopaženo dogajajo čisto blizu nje. Čeprav ima zgodba o Čo Čo san z mojo mogoče res nekaj podobnosti, se bo moje poglavje, kot kaže ta hip, končalo veliko manj zanosno.

Tako si mislim, ko od tu, iz tega globokega jarka opazujem oblake, ki se kot kačji pastirji in vešče počasi umikajo pred mrakom, medtem ko se jim krila barvajo z rožnatim odtenkom sončnega zahoda. Zahod mora biti na moji levi, ker so oblaki obarvani s te strani, na drugi pa, ki je gotovo vzhodna, že sivijo v napovedi teme. Česa več mi ne uspe razločiti, ležim negibno, ker me desni del telesa noče ubogati, sem kot laoški metulj pred smrtjo, ko mu otrpne najprej par kril na eni, potem pa še na drugi strani in nazadnje počasi odmre še trup s tipalkami. Medtem me travne bilke žgečkajo po obrazu in rokah, jaz pa niti toliko ne obvladam svojega telesa, da bi jih odmaknila.

Padec je bil zoprn: ko sem že skoraj ujela lep primerek vrste Nymphalis antiopa – kako smešno, temu metulju v nekaterih germanskih jezikih rečejo »žalovalni plašč« – sem nerodno stopila in hip zatem že drsela po pobočju, potem pa brez zavesti padla sem dol. Palica z mrežo leži nekoliko više, vendar je ne morem doseči, in domačina, ki sta me spremljala, sta izginila – seveda, ko pa sem jima za spremstvo plačala vnaprej. Gotovo Mehičana nista šla po pomoč in nima smisla, da se slepim, da bo kdo še prišel pome. Pustila sta me tukaj, zavrgla kot umazano cunjo, naduto Evropejko, iz katere sta izžela, kar se je dalo, slabo vest pa pregnala kot nadležnega molja.

Priporočil mi ju je uslužbenec v hotelski recepciji, ki se mi je zdel zaupanja vreden, in že naslednji dan sta zagorela brkača stala pred vrati in ubogljivo poslušala moje ukaze: vzemita usnjeni kovček za vzorce, palice z mrežami in potovalko z orodjem in rezervnim materialom ... Samo nejeverno sta me gledala, preden sta doumela, kaj hočem, to pa sem jima lahko dopovedala samo z gestami. Med drugim tudi tako, da sem krilila z rokami in oponašala prhutanje. Treba se je prilagoditi življenju, tako kot nekatere živali: da sploh lahko preživijo, prevzamejo obliko in barvo drugih vrst, ki so neužitne ali nevarne. Pri tem me včasih obide dvom, ali se ne bi morala spoznati tudi na teologijo in kar je teh kreacionističnih vprašanj, na primer, kdo je metuljem, predmetu mojega preučevanja, svetoval, naj si na krila narišejo očesa, ki so prava umetniška dela, in z njimi pretentajo sovražnika, ki misli, da pripadajo večji živali: mački, sovi ali kuščarju.

Ampak sama se nikoli nisem spraševala, kako naj postanem nevidna in za druge nezanimiva, kako naj s svojim vzorcem pokažem, da sem lahko tudi strupena hrana, kako naj posnemam moško obliko, da kot samostojna popotnica preživim v tem moškem svetu. Mimikrija je zame nekaj naravnega in spontanega, spremenila sem jo v veščino, potem ko sem spoznala Khalila in izvedela resnico o njem. Jaz sem bila njegova učiteljica lepidopterologije, on moj učitelj prilagajanja. Popoln par.

K meni je pristopil nekega vročega dne v Petaloudesu, tako imenovani dolini metuljev na Rodosu, s svojim širokim nasmehom in veselimi brki, dolgo kačico, prilepljeno pod nos, prav tako dolgo kot njegove ustnice. Prevarante takoj prepoznam in tudi tokrat mi goljufivi element ni ušel, vendar je bilo na njem nekaj simpatično predrznega, zaradi česar ga nisem takoj odslovila, ampak sem mu prisluhnila, mogoče tudi zaradi njegove pogumne, skrbno obrite brade, zaradi vedrega čela, mogoče zaradi njegovega vladarskega nosu in pokončne in visoke postave. V še kar pravilni angleščini z močnim naglasom in ostrimi r-ji je rekel, da se od nekdaj zanima za žuželke, da pa se zaradi pomanjkanja denarja ni mogel vpisati na študij entomologije v Atenah, rekel je, da je v domačem Damasku zapustil še hujšo revščino od te, v kateri zdaj živi, rekel je, da bo naredil vse, kar bom ukazala, in da s pokorščino ženski nima težav, tudi če je po rodu Sirec in musliman, rekel je, da bo storil vse, da bi se lahko ukvarjal z metulji in pri tem kaj malega zaslužil, čeprav bi mu to lahko bilo pod častjo, njemu, ki je potomec propadlega turško-sirskega plemstva.

Dala sem mu priložnost in posebno mesto v svojem spremstvu: postal je moj prvi asistent, saj od ostalih treh Grkov, ki sem jih najela, nisem mogla pričakovati kaj več kot to, da mi bojo nosili pripomočke po vročini in prahu, se plazili skozi goščavje, in to kar se da tiho, da ne splašijo najlepših primerkov. Delikatni del pa je pripadal Khalilu: potem ko sem se prepričala, da ima natančno in zanesljivo roko, in se resnici na ljubo tudi malo zaljubila v njegove prefinjene, skoraj aristokratske prste, sem mu prepustila lepidopterološki vudu: nabadanje metuljev na bucike. To je počenjal s posebno slastjo, in čeprav je bil pri tem neznansko previden, kot da noče raniti živega bitja, je bilo hkrati v njegovem načinu nekaj sadističnega, česar nisem hotela videti in priznati.

Če bi ga morala opisati, bi rekla, da je bila njegova koža enake barve kot krila vrste Papilio roxelana, rumenorjava: kot prašna svetloba, dekadentna polt, kot njegova domača Sirija v lenem soncu. Nekaj slovesnega je bilo v njem, kot bi bil v neprestanem pričakovanju predstave, sedeč v gledališkem parterju, v pridušenem soju luči, ki dela gledalce tako lepe in zanimive, da se sprašuješ: kdo so, kaj jih je prineslo v teater, zvedavost, strast ali nečimrnost, da bojo na tekočem z repertoarjem in se bojo pokazali drugim v svoji najlepši obleki? Ko sem se ga bolj ko ne po naključju, če naključja sploh so, nekoč v prvih časih dotaknila, se mi je zdel nežen in prhek, kot da ga prekrivajo mikroskopski strešnati delci – metuljevih kril pa se ne smemo dotikati, ravno zato, ker lahko poškodujemo njegove občutljive luske, ne smemo jih niti oplaziti, če želimo, da bi dolgo živel.

Na Rodosu sva iskala vrsto Lemonia balcanica, na Siciliji Alucita acutata, več endemičnih vrst v afriški džungli in drevesno nimfo na Cejlonu, bolj za šalo kot zares sva iz Manile pretihotapila zabojček cigar, bila sva na Fidžiju, kjer sva našla neznan primerek in ga poslala v londonski prirodoslovni muzej, bila sva v Avstraliji in tam doživela potres in napad dveh dingov, pa ujela sva prozornokrilo greto na Kubi, kjer sva se nazadnje ujela tudi sama: spreletavala sva se drug okoli drugega in se nazadnje končno našla z dolgimi tipalkami. Zgodilo se je v šotoru in samo upam lahko, da najini spremljevalci niso ničesar opazili v tisti najtoplejši noči, ko so se vešče stisnjene v grozde posedle daleč od luči in se je v meni razblinil še zadnji kanec nezaupljivosti.

Nič, česar prej nisem prenesla na njem, mi naenkrat ni šlo več na živce: njegova počasnost, njegov sirijski vonj po zatohli vanilji, njegov konjski smeh in goltavi zvoki njegovega jezika, vse se je omililo in se obrnilo k meni, me začelo božati in mi goditi, še sama sem upočasnila svoje večno hlastanje za odkrivanjem, se prepustila in sprostila v mehko zaspanost, skoraj omamo. Metulj nima na voljo mesecev, temveč samo trenutke, pa vendar ima časa na pretek, je Khalil citiral Tagorejevo misel, ki jo je prebral kot moto ene izmed mojih knjig, in tisti hip se mi to sploh ni zdelo osladno. Pred nama je bilo vse življenje in svoboda celega sveta, šla bi lahko, kamor bi hotela, čas in denar nista bila ovira; bila sem bogata dedinja, s sestro nama je stric zapustil dovolj veliko premoženje, da sem si lahko privoščila raziskovalna potovanja do konca svojih dni.

Medtem ko je v Evropi divjala druga svetovna vojna, sva bila tam, kjer je ni bilo čutiti, v Armeniji in Turčiji, brnenje letal sva zamenjala za tišino metuljevih kril in skupno molčeče delo, nemo hojo po visokih travnikih in zasledovanje anatolskih primerkov. Šelestelo je samo moje krilo, izza visokih bilk in drevesnih debel je puhal samo dim iz njegove pipe, škrtal je samo svinčnik med prerisovanjem vzorcev z razprostrtega dnevnega plena – vse ostalo so bile druge celine, odrezane od najinega kičastega otoka.

Da mora nujno domov, mama da mu je hudo zbolela, je naznanil tri mesece po koncu vojne, in še preden je čez nekaj dni odpotoval v Damask, me je zaprosil za roko. Ko sem ga vprašala, zakaj se mu kar naenkrat tako mudi in ali je pozabil na Tagorejevo misel o času, je zamahnil z roko in me poljubil. Rekel je: Takoj ko se vrnem, te omožim. Nisem ga utegnila vprašati, ali se zaveda, da sem ženska modernih načel in da se ne mislim poročiti ne po muslimanskih ne po protestantskih in – glede na to, da sva bila ravno takrat v Grčiji – tudi po pravoslavnih običajih ne, in nisem utegnila pogledati sama vase, da bi videla, ali sem to še jaz, ali so to še moji ideali o ljubezni in znanosti: ljubezen vidi metulja kot letečo rožo, znanost pa kot sicer všečen mrčes, a zanimiv in vreden preučevanja, ker je opremljen za opraševanje in sposoben posnemanja. So bili to še moji ideali o svobodi ali pa sem se vdala spoznanju, da kljub velikim kulturnim razlikam bolj sorodne duše ne bi mogla srečati?

Ko je odpotoval, sem preživljala samotne dni, po drevesih nabirala jajčeca in jih gojila, jih kar nekaj prodala zbiralcem in se na smrt dolgočasila, zdaj ko mi je bilo odtegnjeno to, česar pred Khalilom nisem poznala. Pogrešala sem tudi njegove muslimanske navade, to, da na primer stopi k vodi vedno najprej z levo nogo (kar sem zdaj iz nostalgije za njim začenjala početi tudi sama) in odide od nje z desno, pogrešala sem, kar se mi je prej zdelo neznosno, na primer da se po opravljeni potrebi zahvali Alahu, da ga je rešil umazanije in mu pustil, da se olajša. Spreminjala sem se vanj, ga skušala nadomestiti tako, da sem ga podvajala in posnemala, jaz, nekoč zakrknjena Britanka.

Draga moja, je pisal, mami slabo kaže, denarja za zdravila pa nimam. Seveda sem mu ga takoj poslala.

Z mamo je bolje, vendar nam je zdravil spet zmanjkalo, je pisal čez nekaj časa. Seveda sem mu spet poslala denar.

Kar naprej je obljubljal, da se vsak čas vrne. Potem je tarnal, da denar za zdravila je, vendar je on brez dela in zaslužka. Poslala sem še več denarja.



Eno leto je šlo takole, potem pa sem ga sklenila presenetiti. Odšla sem na slepo, imela sem samo njegov naslov. Pot je bila dolga in naporna, z vlakom in ladjo, in veliko časa sta mi vzela dogovarjanje z nosači občutljivih zabojčkov z metulji in organizacija. Prispela sem brez napovedi in kaj kmalu našla njegovo četrt. Ženska na vratih mi je zagotavljala, da tam ni nikogar s tem imenom, in neki moški mi je očitno skrbno in dosledno prevajal njene besede.

Še enkrat sem šla na policijo in matični urad: naslov se je ujemal s Khalilovim imenom. Vrtelo se mi je od tega nesmisla in nazadnje sem le zbrala moč, da sem se vrnila pred njegov dom, tokrat skrita pod obokano nišo pri stari hiši nasproti njegove. V prahu mimoidočih vozov sem čakala ves dopoldan.

Potem je prišel ven. Prišli so ven, on in štiri ženske in šest otrok: ženske so bile ogrnjene v dolge galabeje in imele pokrite lase, otroci so bili videti umazani in blatni. Obotavljala sem se: naj skočim predenj in ga objamem, naj počakam? Kdo so te napol zakrite ženske? Nobena ni tako stara, da bi bila lahko njegova mama. Se je on oblekel v iste barve kot one ali so se one kot metuljeve samice prilagodile samcu? In kdo za vraga so ti kričeči otroci? So njegovi?

Ko so se ženske z otroki ločile od Khalila in krenile svojo pot, je on zavil v veliko stavbo. Stekla sem za njim in se znašla v veliki pokriti ribji tržnici, med zaboji z mečaricami, sardelami in morskimi spakami, v trušču prodajalcev, ki so glasno reklamirali svoje blago in krilili z rokami, in vrvežu kupcev, ki so barantali in se prepirali za zneske. Ljudje, večinoma moški, so začudeno pogledovali proti meni, ženski brez spremstva.

Kako je lahko Khalil metulje zamenjal za smrdeče ribe, svobodo zraka za težo vode? V množici sem ga najprej izgubila, potem spet zagledala. Odločno sem zakoračila proti njemu in se postavila predenj. Bil je tak kot vedno, vendar drugačen. Nekaj je bilo na njem, kar ni bilo pristno, kot bi ga prerisala sicer vešča roka, vendar bi jo tu in tam rahlo zaneslo čez črto.

Vprašujoče me je pogledal, kot da me prvič vidi. Res, Khalil, mojster prevare si, sem pomislila, zakaj si tega nisem priznala že na samem začetku? Rekla pa sem samo: Khalil ...

Khalil? Ste poznali Khalila? me je vprašal.

Ostrmela sem in v tistem se mi je zasukal svet, zaboji z ribami so se znašli na stropu in ljudje so se zavrteli okrog mene. In potem nekaj časa ni bilo ničesar več.

Onesvestili ste se, je rekel moški, ko sem ležala v postelji v neznani hiši in mi je ena od napol zakritih žensk s krpo vlažila čelo.

Pogosto me zamenjajo zanj, je rekel moški. Da je njegov brat dvojček, da mu je ime Khalid: Khalil pomeni ‘lep’ in ‘dober prijatelj’, Khalid pomeni ‘večen’. V imenih je resnica, nobeden izmed naju se ni izneveril njunemu pomenu.

Khalidova in Khalilova mama je pred dobrim letom res zbolela za tifusom in okužila še Khalila. Mama je preživela, Khalil pa je umrl.

Jeza v meni je za nekaj časa preglasila žalost. Khalila ni več. So pa za njim ostali dve ženi in trije otroci. Khalid se je obrnil in pomignil proti njim. Očitno niso znali angleško, zato se ob njegovem pogledu niso niti zdrznili.

Da je Khalil zadnja leta živel v tujini, menda je pomagal nekemu znanstveniku pri raziskovanju metuljev, je pojasnjeval Khalid, skoraj ponosen, da lahko te podatke pove komu, ki jih še ne ve. Šlo je za bogatega angleškega znanstvenika, zanj je Khalil nabadal metulje na bucike, je nadaljeval Khalid, čeprav je Khalil menda o teh živalih vedel zelo malo, nekaj malega se je ljubiteljsko naučil prej iz knjig in pozneje med tem delom. Sicer je bil prodajalec rib, od očeta sta brata podedovala majhno ribarnico na obrobju Damaska, vendar jima je šlo slabo. Zato je Khalil šel iskat delo po svetu in na srečo našel človeka, ki mu je plačeval za nesmiselno početje in v zadnjem letu celo za zdravila, čeprav jih v Siriji tako ali tako ni mogoče dobiti. Ampak denar vedno prav pride. In kdo ste pravzaprav vi? se me je po besednem dežju spomnil vprašati.

Tudi jaz sem delala pri angleškem znanstveniku, sem se zlagala.

Bi mi pomagali v lepi angleščini napisati pismo Britancu, kot da mu piše še živi Khalil, in ga spet prositi za večji znesek? je spodbudno dvignil obrvi in se proseče zazrl v moje oči.

Še sama ne vem, kako sem odšla iz hiše klepetavega Khalida in žensk, ki so kakor sence stale ob steni in se šelesteč gibale po hiši. Še sama nisem vedela, čemu verjamem, Khalilovi ali Khalidovi zgodbi, zunanji ali notranji strani metuljevih kril, mimetični barvi prvega ali simetričnemu risanju zrcalnih lažnih očes drugega. Pred odhodom sem seveda pismo namišljenemu Britancu napisala, tam, v tisti hiši duhov, po Khalidovem nareku, še sama sem se šla igro, ki jo je en brat igral skrivaj in drugi odkrito. Zdelo se mi je celo, da Khalid med narekovanjem oponaša Khalilov glas. Namesto imena pred naslovnikovim, se pravi svojim priimkom, sem na ovojnico napisala Mr namesto Ms, gospod namesto gospodična. Pismo bo morda pripotovalo v Grčijo z isto ladjo kot jaz.

S Khalilom sva si nekoč obljubila, da se poročiva in končno najdeva redko vrsto Nymphalis antiopa, šele takrat bo najino poslanstvo dopolnjeno. Toda v igri pretvarjanja je vse mogoče in najina igra se bo morda nadaljevala kje drugje, na drugih travnikih, in bojo morali v londonskem prirodoslovnem muzeju počakati na ta primerek v nekem drugem času, ki ga imajo metulji tako ali tako dovolj in še na pretek. In medtem ko zdaj ležim v tem globokem jarku, si predstavljam, da se človek gotovo počuti tako, ko je star in onemogel in ga telo ne uboga več, in se pretvarjam, da sem res betežna in hroma, kajti starosti tako ali tako ne bom nikoli dočakala.

Nikoli me ne bojo našli tu, v tem globokem jarku, nepremične, zato se lahko brez škode grem igro, ki me jo je naučil Khalil, igram se lahko mimikrijo, posnemanje starosti, ki je nezanimiva in neužitna, po njej se nikomur ne cedijo sline. Čeprav se počutim bolj kot okorna gosenica kakor pa kot gibek belin, sem zdaj Papilio dardanus, moj najljubši metulj, pri katerem samica posnema samca, kajti samec se zna pred plenilci bolje braniti: obarvam se z enako rjavo in rumeno, zaoblim in zaostrim si konce kril po njegovi podobi, da me nihče ne bo več povohal.

Preliti se znam v gospoda Butterflya, Khalila ali starko, ki naj jo pustijo v miru umreti. Ne štejem več dni in noči, ko ležim v tem jarku, štejem samo še ure svoje namišljene starosti.





Fugato patetico





Summertime




Tisti francoski filozof v knjigi o norosti v klasicizmu pravi, da je v domišljiji zahodnega sveta plovba v neznano velikokrat povezana z miti: Argonavti ali Odisej so s svojo posadko simbolično krenili na pot, da bi našli svoj smisel ali resnico. V severnjaški renesančni umetnosti in literaturi, piše Francoz, so še posebej pogosto upodabljali ladje norcev ali o njih pisali, te pa niso bile izmišljija, kajti te reveže so na ladje res preganjale dobronamerne oblasti, da bi se jih znebile in da ne bi tavali in se potikali po njihovem ozemlju. Pa ni šlo samo za norce, to so bili tudi reveži, potepuhi, gobavci, blasfemiki in nekdanji alkimisti, hudodelci in zmedenci, vseh sort nekonformisti in obstranci.

Nekaj takega si tudi ti, nekonformist in obstranec, ki išče svobodo, in malo tudi norca, v čisto posebnem smislu, seveda, nekoga, ki ni po jusu, kot se je reklo v naših časih, se pravi samo malo drugače norega od drugih ljudi, ki so po pascalovsko že tako nujno nori, da bi bila druge vrste norost, če ne bi bili nori.

Izključil si se sam in se vključeval samo tja, kjer si bil sprejet, sam si se izobčil na svojo barko te norčevske svobode in nanjo vabil samo ljudi po svojem okusu. Kajti, to je treba povedati, barke, vlaki in avti, to je bila tvoja stvar. Parenzana, na primer, o kateri ni ničesar, česar ti ne bi vedel. Pa stari avti, ki so tako zelo v tvojem slogu: že kot študent pohajaš okrog s klobukom, z okroglimi očalci in v moški obleki, ki kot da je bila ukrojena nekje v petdesetih letih prejšnjega stoletja (kdove, ali tudi ni bila), in se voziš z avtom iz istega obdobja.

Pravzaprav je bil tisti spaček, po motorju katerega je treba kar naprej brkljati, še najmanj v tem stilu. S svojimi ekscentričnimi avti in uhljatim Fidotom potuješ študent od Dekanov do Ljubljane in nazaj pa še kam, in nekoč je treba sredi žurke, ki se nagiba h koncu, iti nujno gledat vinograde, v avtu sta Pesnik in njegova Lepotica, prepričal si ju, kako lepi so vinogradi v jutranji svetlobi in povrhu še posuti z roso, odlično se imate, ko kadite in pijete in se pomenkujete v tem starem vozilu. Ki pa mu znenada nekje pod Nanosom zmanjka goriva in moraš potem peš do prve bencinske postaje in se izlet konča z nekaj nejevolje, ko se morate, ne da bi videli te prečudovite trte, vrniti v Ljubljano.

Nedokončani izlet je kakor toliko nedokončanih stvari v tvojem življenju: taužentkunstler pustiš na pol prepleskana vrata, delno adaptirano hišo na Dolenjskem, še veliko prej pa študij starih ved in jezikov, čeprav veš več kakor fantje z magisteriji in pridne punce z doktoratom. In še mnogo drugega, kajti po malem se znaš lotiti vsega, in če bi šli po abecedi, si avtomehanik, borec v desetdnevni vojni, električar, inštruktor, kanček krjavlja, kuharski čarovnik, mizar, mornar, oponašalec dialektov in govoric, osvajalec, polagalec žensk, ploščic in zgodb, pikareskna oseba iz romana, učitelj pa vodovodar (če znajo obrtniki, zakaj ne bi znal tudi jaz, pomodruješ, medtem ko začudeni gospe citiraš latinska imena drevja, ki si ji ga prišel strokovno obrezat).

In prav tako na pol poti nas pustiš po neki drugi žurki, ko nas, preden se strpamo v tvojega oldtimerja, opozoriš, da ti lahko dokončno odvzamejo vozniško, če te še tokrat dobijo za volanom, pa hkrati naročiš pisan detajl, naj ti v zapor nosimo pomaranče. Kolegica, namišljena bolnica, ki jo sredi noči za štos peljemo k zdravniku, ti v brezglavi jezi zbije steklo iz okroglih očal, za vogalom pa z loparčkom že mahajo policaji; izstopimo, odvedejo te v marico, čakamo pol noči, in potem te spustijo, ampak tvojega avta medtem že ni več, odpeljala ga je punca, ki nam je bila izgovor za to nočno pot, in najdeš ga šele naslednji dan pred njenim blokom. Takih avtomobilskih zgodb imaš na zalogi še pa še, žal ne vseh s srečnim koncem. Pa tudi izletov, kot je bil tisti v Suho krajino, kamor nas pelješ v najbolj meglenem zimskem dnevu gledat nalašč neasfaltirane ceste, podrte cerkve in tistih Spomenkinih več tisoč. In v gostilni poveš o očetu partizanu, ki se je med vojno takole prikazal v prav taki špelunki in je neka ženska prepoznala škornje, ki jih je imel obute: pred tem jih je nosil njen sin, ki se iz hoste ni več vrnil. Potem si ti vse življenje nosil pezo tistih škornjev, jo skušal pozabiti in za to prav tako nikoli dokončano terapijo so neusahljivo tekli litri.

Edina dokončana stvar je ta, da si zdaj nekje v morju, kajti dan je lep in pomol sili v morje kot smrt v življenje: velike besede za takle pomolčič, ki se mu sicer reče carinski, kot da bi moral na poti na drugo stran plačati še dacarjem, oni pa bi pretipali tvoj pepel, ali slučajno nočeš odnesti na oni svet kakšne tuzemske dragocenosti.

Na tem pomolu se torej zbirajo postave, kepa se jim dela v grlu, eni še posebej, ker je najhujša stvar na svetu, če pokoplješ otroka, pa čeprav ni več tako zelo otrok in čeprav ga ne pokoplješ, ampak raztrosiš v morje, ki pusti, da pepel za hip zaplava po njem, potem pa ga počasi prepoji in posrka vase. Še dobro, da None že dolgo ni več, kaj bi rekla, če bi doživela, da odhajaš tako mlad. Navpične postave, žalostna posadka molče pluje s tvojo poslednjo barko, verjetno si si jo začasa ogledal, ničesar se nisi bal in vedno si imel smisel tudi za mrtvaški humor, pa ne samo za tega, v svojem kratko odmerjenem času si se presmejal za dve življenji, ob vseh svojih štorjah – ki so se začele v Trstu pri prastricu tigrovcu Deklevi in prateti Karlini, pri kateri so se pod fašizmom shajali italijanski komunisti, pa pri stricu Bertu, zbiratelju umetnin –, se grenko nadaljevale ob očetu, ki si je, likvidator, zamenjal priimek, potem pa samo še nizal anekdote, v katerih boš glavni protagonist seveda ti, videti boš sicer domišljijski, boš pa še kako resničen, ker norci drugačneži zmeraj govorijo resnico in drugim nastavljajo ogledalo. Tako kot razkrinkaš hohštaplerske gospe, ki hodijo mimo tvojega krompirja na ljubljanski Tržnici, zanje si ubog branjevec, kmet, ki nemarno zavija pa dalejnsku. Ura je že skoraj ena, Tržnica se prazni in tvoja stojnica je še polna, potem pa jo urežeš po primorsko in gospe s cekarji letijo vkup, ker ne vejo, da primorski krompir ne pozna žmohtnega hlevskega gnoja, ampak saj ni pomembno, so prepričane gospe, vse, kar je primorsko, je vendar tako simpatično, čisto nekaj drugega kakor robatosti z dolenjskega juga.

Družbeno tipologijo sicer največkrat preučuješ po lokalih in oponašaš zanimivejše primerke tamkajšnje človeške favne, medtem ko sopivcem s slabim spominom z zadnjimi fičniki, crepi l'avarizia, radodarno plačuješ kozarce. Kadar pa te ni tam, v kakem pozabljenem kotu požiraš knjige, nestrpno in hlastno in malo počez, ker ni zmeraj treba popiti celega soda, da ugotoviš, kakšno je vino, in čeprav kaže, da imaš časa na pretek, ti ga bogovi tam zgoraj nazadnje odmerijo samo za dve tretjini povprečnih življenj, povprečen pa ti nikoli nisi bil. In ko torej požiraš knjige, prebereš mogoče tudi tistega Francoza, ki pravi, da naj bi ladje norcev in upodobitve norosti v drugi polovici petnajstega stoletja zamenjala tema smrti v evropskem slikarstvu, farsah in burkah – fokus istega nemira se je usmeril v drug nauk: norec ni več statist, je tisti, ki ljudi opominja na dejstvo, da bomo nekoč vsi morali na svojo barko. Takrat, tako piše ta Francoz, postane v evropski predstavi norost univerzalna kakor smrt.

Ena taka ladjica, poslednja, se zdaj pozibava tukaj nekje med Izolo in Trstom; pred njo si imel svojo Barko – dom, še prej čoln in pasaro, na tem plovilu sta z Rožo, ki je bila najbolj in neizmerno tvoja, priplula v beneško laguno, brez denarja in lačna, še dobro, da si imel s sabo njo, ki ji ni bilo para, edina ženska, ob kateri si se počutil tako dobro in s katero sta bila valova, ki pljuskata drug ob drugega in se zlivata v skupnem humorju in ki se je vse od tiste študentske žurke tako ujela s tabo, da si si pozneje ob njej pustil tolikšno svobodo, da je morala nazadnje oditi, čeprav ni nikoli odšla, ves čas je bila tu. Tudi takrat, ko sta bila že narazen, pa se še družila, in je nastopil tisti dan, ko je vsa obala vedela za prihajajočo lebičado, nebo se je natrgalo v čipkaste oblake in prežalo na zadnje pogumneže na plaži, ki so hiteli pobirat vse, kar ni bilo pritrjeno, leteli so senčniki, ležalniki in vodni splavi, zate pa se je čas ustavil v iluziji večnega poletja v gostilni na rivi, kjer je bila privezana tvoja Barka. Ko so z odprtega vdrli nad kopno prvi sunki vetra, smo skozi gostilniško šipo lahko samo še nemočno gledali, kako jo buta ob betonski zob pomola, da se lomi nekje med svojim bokom in trebuhom, kjer se z zamolklimi udarci odpira luknja skoz nalomljene deščice. Kot bi tudi tokrat nalašč tako nespametno pustil, da se nekaj, kar si imel najrajši in kar je bilo v tem primeru tvoje domovanje, uničuje pred tvojimi očmi. Da boš potem lahko pobral ostanke, spet celil rane in krpal, ne da bi v resnici res hotel, da bi bilo kdaj prenovljeno, ker nekaterih stvari se pač ne da popraviti, očeta krvavih rok, na primer, se ne da kar tako odmisliti. Nisi pa je zapustil, Barke, in ko so jo prenesli v ladjedelnico, si imel v njej elektriko, čisto dovolj, da si se lahko ugnezdil na kozlih in nekaj zim preživel tam gori, na suhem morju, preden je prišla tista zoprna diagnoza in še nisi vedel, da to ne bo tvoje poslednje plovilo. Barkajolo je namreč tvoj pridevnik in večno pluješ okrog kakega polotoka, medtem pa napletaš mite in legende, na primer tiste o veseljaških babah iz Kislovodska, ki da jih bo treba slej ali prej obiskati in ki so verjetno vse prej kot tako plemenite kakor monna Vanna e monna Lagia, ki se na tistem legendarnem Dantejevem čolniču z Guidom in Lapom zadovoljno pomenkujeta o ljubezni.

Tvoja poslednja barka je zdaj ta tukaj, s katere smo te posuli, tu nekje, kjer se križajo azimuti med tvojim Trstom in tvojo Izolo in tvojim Piranom in tvojim daljnim dekanskim hribom, tvoja Pevka, tvoja poslednja tuzemska ženska, tokrat zapoje Summertime, pesem, s katero te je tolažila v zadnjih tuzemskih dneh: summertime, življenje je láhko in ribe kot za stavo skačejo iz vode. In težko si predstavljamo, da je to ista temna voda, ki očiščuje in zdravi in nas ob njej obhaja toliko vprašanj. Zato je bilo v vsakem mornarju zmeraj tudi malo norca, vsaka plovba je lahko zadnja, zaneseš se lahko samo na zvezde, varljivo gladino in nezanesljiva sidra, na muhavost in norost morja in pri tem izgubiš smer in opustiš večino svojih ver.

Ben, pa brez zamere, nam rečeš, ki smo ostali brez priče svoje mladosti, čeprav se nadaljuješ z nami, kot tiste droži, ki si jih radodarno, skoraj materinsko delil, to pastamadre, in jih odtlej množimo in mesimo v vedno nov kruh, s tvojim divjim kvasom ga gnetemo in s spomini. In zdi se nam, da te slišimo in tudi vidimo odsev tvoje Barke, tamle je, malo dlje, na odprtem, pozibava se v večnem, nikoli dokončanem poletju, medtem ko stojiš ob krmilu in se na tihem zabavaš, ko opazuješ, kdo vse se je prišel poslovit od tebe, še nikoli te niso počastili v takem številu, mogoče samo za kak rojstni dan še v tistem dolenjskem skednju, ki ga nisi nikoli do konca obnovil. Ampak vrag pocitraj sopivce, ki imajo dober spomin, pritegneš Erazmu, on ve, da so nori drugi, in hvali tisto norost telesa in duha, ki je v resnici radost in modrost, zato pa zdravi ostanite, ploskajte, živite, pijte ...





June in Venice




Tam stojiš, v črno-beli obleki z neznatnimi rdečimi pikami, iz blaga, kupljenega še na karte iz cone A, in vlečeš iz tenke cigarete. Že nekaj mesecev hočem o vsem tem napisati pesem, njeni posamezni verzi so se mi medtem ponujali kar sami, vendar ob najbolj nepraktičnih trenutkih, vsiljevali so se mi med potjo po asfaltu, sredi največjega prometa, ko v vrvežu ni bilo mogoče iz torbice skupaj z robčkom potegniti notesa in si jih stoje zapisati.

Pesem naj bi imela naslov Umiranje.

Žal mi je, da jih nisem takoj zapisala, teh verzov, ki so tako prijazno in tolažeče, čeprav tudi kruto, kot karnevalske girlande z neba privijugali v moje misli. Ko sem se jih pozneje skušala spomniti, niso bili več takšni, lepila sem jih skupaj, okrušene in nepopolne. Jezi me ta distanca spominov, jezi me nova vloga oddaljene opazovalke, tako grozno me jezi vse, kar se je dogajalo zadnje mesece, in tako zelo me moti sterilnost smrti.

Enega teh verzov se spominjam še prav posebno: govoril je o tem, da naj bi mama, ko je umirala, bila pokrita z odejo, spleteno iz drobnih zank, vsaka zanka naj bi bila dogodek v njenem življenju, pregrinjalo, skratka, skvačkano iz časa, iz življenja moje mame.

Izlet v nebeške Benetke naj bi imel terapevtski učinek. Ko je bila že slabotna, je hotela, da se moram sama ali z njo vrniti v to mesto, ampak kako naj bi jo peljala tja? Ona hoditi ne bi več mogla, jaz pa je z invalidskim vozičkom tudi ne bi mogla voziti čez stopničaste mostičke. Tako so Benetke ostajale načrt, ki ima biti prelagan, in obe sva na tiho vedeli, do kdaj ne bo uresničen in od kdaj naprej se utegne izpolniti, v drugem primeru samo še zame. Tako je to potovanje ostajalo nedorečen dogodek, ki se je umikal v času in se hkrati neusmiljeno približeval.

Ko je že večinoma ležala, vendar še doma, je s pogledom preletela knjige na policah nad posteljo in rekla, naj pozorno pogledam vanje, preden jih bom dajala proč, v njih da je veliko posvetil, ne samo prijateljev, ki so ji jih podarili, ampak tudi avtorjev. Vse je zapisano, prijazne besede z nepovrnljivimi datumi, ki so brezsrčno pretekli in se ne mislijo nikoli več ponoviti, kot so bile tiste zanke v namišljeni odeji zasukane okrog pletilke samo enkrat.

In zdaj sem na določen dan v določenem mestu. Natanko tako: v mestu, ki mi je bilo določeno za nekakšen neokusen after. Mesto so Benetke, mesec je junij. Pomislim, da ima besedna zveza junij v Benetkah popolnoma drugačne konotacije, kot če bi rekla June in Venice; prvo pišem z dvema malima in eno veliko začetnico, drugi dam že samo z velikima črkama večji pomen in skladnejši videz s tistim majhnim predlogom, ki je tudi spevnejši. Junij v Benetkah je nekako banalen, June in Venice pa priklicuje šestdeseta leta, v teh treh besedah vidim, kako se ob kanalih po vzorcu Rimskih počitnic sprehajata Audrey Hepburn in Gregory Peck, čeprav bi ob njej rajši videla Caryja Granta. In če bi rekla kratko malo Giugno a Venezia, bi zagledala turistični oglas z nadarjenim mistrom Ripleyem, ki se je z oldtimerskim gliserjem iz lakiranega lesa ravnokar iz Neaplja pripeljal v beneško laguno. Juni in Venedig bi zvenelo kot vabilo mrzlim severnjakom, naj se pridejo spozabit v pregovorno mesto klišejev, hkrati pa bi me nemški Venedig takoj spomnil na priimek Benedik, dekliški priimek mamine mame, ki menda izhaja prav iz tega toponima.

Vse te besede, ki spreminjajo misli, usmerjajo spomine, potvarjajo resničnost, vse te besede, mama, ki jih nisva izrekli, pa vseeno čutili. Nikoli te na primer nisem upala vprašati, ali me boš potem, ko te ne bo, še slišala, ali me boš spremljala, mi boš lahko kaj sporočila, mi dala kakšen znak? Se slepim, ali si se v tednih, ki so sledili tvojemu odhodu, igrala z vrati, neopazno odprla kuhinjska, da sem to lahko opazila samo jaz, drugič spet spodmaknila zatič pod vhodnimi in jih zaprla, pa butnila vrtna kovinska ob podboj za mano? Je to tvoja govorica, tvoj jezik, ki si ga prevedla v svoj način, tvoj junij v Benetkah, povedan po tvoje?

Če je tako, potem se na tej točki in v tem trenutku lahko začne fikcija, kajti neki ameriški zdravnik z italijanskim priimkom (Lanza, se mi zdi, kot pevec, ki ti je bil tako všeč, Mario Lanza) menda trdi – tako sem pred dnevi brala –, da je hkratnih stvarnosti več, samo da se vse, kar bi se lahko kadarkoli zgodilo, dogaja v enem od teh paralelnih svetov: če se nekdo na primer odloča med štirimi poklici in misli, da je izbral samo enega, v resnici živi štiri različne scenarije v vzporednih univerzumih. Zato bi ti lahko napisala zgodbo z naslovom Junij v Benetkah: v njej se ženska, ki je pred meseci izgubila mamo, sprehaja po mestu na vodi, se pogleduje v gladino, smili se sama sebi in zdi se ji, da se trgovci jezijo na loputajoča vrata, kot bi jih zapiral ali odpiral neviden piš. V eni od ozkih ulic bi videla deklico v prevelikih maminih čevljih, ki se igra s porcelansko pupo in za sabo vleče leseno kokoško na koleščkih, vrvica se ji zatika za vrata trgovin, vrata zanihajo in obmirujejo, kot marioneta pod punčkinim nadzorom.

V italijanski verziji imaš sedemnajst let, s starši na gostilniški plavajoči terasi, nekakšnem splavu ob kanalu, nespodobno vlečeš špagete v usta, paradižnikova omaka ti škropi obleko, pa kaj, saj so vanjo že tako ali tako izvezene neznatne rdeče pike, ki poskrbijo za optično prevaro. Natakar je drzen in sijoče zagorel, predstavi se tvojim staršem, Riccardo Rinaldi, in se jim v šali ponuja za bodočega zeta. Ne more vedeti, da si že takrat bolehno dekle in da se tvoja mama boji, da boš prehitro in kakor Effie Briest pred drugimi vstala od mize.

Lahko pa bi izbrala June in Venice, kjer stojiš ob balustradi mostička nad kanalom, v zdaj že drugič predelani, v pasu preščipnjeni valoviti pepita obleki z neznatnimi rdečimi pikami, ki so ti jo dali prvotno sešiti iz blaga, kupljenega v coni A še na karte, ko ti je bilo sedemnajst let, in vlečeš iz tenke cigarete. Lase imaš spodvite, kot je bilo moderno v tvojem najlepšem obdobju, prekriva jih svilena ruta, elegantno zavezana okrog vratu, nosiš metuljasta sončna očala in čez laket majhno biserno torbico, ki se zapira na bunkici. Se spomniš, kaj pravi Dante, mi rečeš, v spevu Guida da Montefeltra iz osmega kroga?

Samo ugibam lahko, ali bi si v Juin à Venise, ko si bila že bolna, vrgla šal čez ramo, enako kot si zavrgla zdravniške nasvete o strogi dieti in asketskem življenju. »Ko živiš, je treba živeti,« si zmeraj trdila v slogu pariškega uživaštva. In v zakulisju nemške zgodbe bi bilo kakopak slišati tebi tako ljubo Mahlerjevo Peto, ki je po naključju tudi filmska glasba v Smrti v Benetkah.

Pozabila sem ti še povedati, da tisti znanstvenik Lanza trdi, da si človek sam ustvarja svoje območje resničnosti, ker se je obdal s svojim prostorom in časom, in da v nobeni od možnih zgodb ne umre, ker da ima neuničljivo energijo dvajsetih vatov svojih misli in občutenj, ki se lahko po zakonih termodinamike samo spremeni, ne more pa izginiti. Tako kot ti, ki si samo vstala od mize pred koncem večerje, tako kot umirajoča Effi Briest, ki to ponazori z zgodbo o nekem možu, ki je vstal od veselega omizja pred drugimi in naslednji dan vprašal, kako je bilo po njegovem odhodu. »Vse mogoče je bilo, ampak pravzaprav nisi čisto nič zamudil.«

Zato si kar izberi, v katerem jeziku bi rada slišala to zgodbo.





Boreas


Do not go gentle into that good night.

Rage, rage against the dying of the light.

Dylan Thomas



Pred milijoni let se je s klifa utrgal kamen in padel v morje; tisočletja ga je metalo ob obalo, da se je zdrobil – in zdaj enega teh koščkov, oblizanega od časa in soli, zgrabi roka mladega moškega.

Zakaj prav ta hip tega leta, ne vemo, kot ne vemo, ko smo še mladi, kdaj bo nastopilo ali obveljalo tisto naše izbrano obdobje, ko bomo najbolj mi sami, ko se bomo najbolj poistovetili s tem, za kar mislimo, da smo v svojem bistvu.

V omenjenem hipu torej mladenič prime ta prakamen. Vse je pripravljeno za scenerijo: zaton sonca in svetloba tik po tem, ki še ni mrak, gladina, ki plivka ob mestoma grčaste, mestoma načipkane skale dalmatinske obale, in stara steklenica, prazna seveda, postavljena na manjšo čer, ki gleda iz morja nekaj metrov od kopnega.

Moški, ki so se po zaobljenih skalah prignali vse do sem, kjer ni nikogar, so trije. Na majhnem otoku so sicer z večjo družbo, nanj se vsak dan vsi skupaj pripeljejo z dvema čolnoma z večjega otoka, ampak sem, v zalivček levo od tistega, v katerem se družba vsak dan kopa, ob večerih prihajajo samo oni trije. Moška stvar namreč; čeprav je moških v dopustniški družbi še nekaj, je igra s steklenico samo njihova, je zarotniška povezanost strica in dveh nečakov nekega poletja v prejšnjem stoletju, ko reči moška zadeva še ni nekorektno. V tem trenutku bi utegnili biti edini ženski, ki bi bili pripuščeni zraven, Emma Kirkby ali Cecilia Bartoli, pa še ti dve samo vsaka s svojim glasom.

No, eden od nečakov prime kamen, on je prvi, ker je najmlajši, pred kratkim se je otresel otroške ljubkovalnice namesto svojega pravega imena in ponosno dosegel, da ga kličejo, kot je zapisano v rojstnem listu; zdaj si odmakne svetle kodre s čela in zaluča kamen. Sfalil. Naslednji je starejši, tisti, ki je najspretnejši v smučanju na vodi, kakor Stenmark vijuga po razpenjeni brazdi za stričevim gliserjem. Zdaj še sam seže k tlom, se dvigne, pomeri in tudi on zgreši.

Potem je na vrsti stric. Obotavlja se, ne ve, ali naj najprej pove en vic iz železne rezerve, ki ni nujno smešen – mogoče pa bi ga rajši pri večerji. Zdaj zavihti roko in obstane v neodločenem položaju: nekoč, desetletja pozneje bo umrl v podobni pozi, z roko, ki kakor da hoče nekaj zavihteti naprej, nekega poletnega jutra, prav takega, kot so ta v poznih sedemdesetih, in prav tako v juliju: z laktom, odmaknjenim nazaj, da bi dobil zalet, bo padel pred hišnim pragom svojega doma. Ujec je umrl stoje, bo takrat rekel mlajši nečak.

Kajti takšen je bil, ta stric: pokončen v vsem. Izstopal je iz humanitarnih in kulturnih organizacij, da mu za sočlane ne bi bilo treba imeti ljudi, ki so si umazali roke. Ko so ga vabili v Partijo, se je uspešno izgovoril, da se ukvarja z zadevami, starimi več kot dva tisoč let, in njihovimi odmevi v srednjem veku in čez; profesor trulih jezika, mu je posmehljivo rekel policaj v civilu (zaradi te oznake bo pozneje celo pristal v neki drugi preroški zgodbi), in preden mu je pustil, da odide, zabrusil še Julij Cezar!, samo to ime je znal tistih hip režimski človek kot repino perje izpuliti iz puste njive svojega znanja. Ampak profesor je bil vajen takih oznak, Tiho bodi, ti, ki si na parketu gor rasel, in v vojski so mu v karton zapisali Nije druželjubiv – pa ravno njemu, ki je imel na žurkah navado pasti zadnji, če ga je sploh kaj pokosilo. Ostajal je neomajen, njegova pleča so bila bron, kljuboval je dan za dnem: s knjigami, jezo in včasih, ob pomoči naključnega navdiha, s humorjem.

Tudi zdaj stoji tam kot kak bronast idolino v kopalkah ali Bakhova figura v zašlem soncu, ki pošilja odseve večerne svetlobe izza hriba. Julij je in takrat je dan dolg, kot se zdi dolga prihodnost. Prižge si cigareto, medtem ko se nečaka izmenjavata v kamenjanju uboge zelene steklenice tistega mladega poletja. Ozre se in pepel mu pade na zagorelo ramo (kdo bi si mislil, da bo ta koža nekoč bleda in skrepenela), pa se takoj razprši, Dajmo, razbijmo jo, kmalu bo treba proč, zvečer gremo vsi v letni kino, reče, medtem ko kamni v ritmu padajo mimo cilja v morje: danes pač ni pravi dan. Po kinu bo šla vsa druščina na teraso, verjetno spila kak kozarček, in obljubil je, da ne bo vztrajal z glasno glasbo, ker bo že pozno in bi motili goste v sosednjih bungalovih, in prav tako ne bo dirigiral ob stišanem radiu – kajti če ne bi bil, kar je, bi bil gotovo dirigent, za rojstni dan mu je žena za šalo kupila pravo palčko: ne v fraku in z metuljčkom, v večni kravati in profesorski obleki bi vodil filharmonike, in to ne bi bila nobena omledna in mevžasta glasba, to bi bila izvedba s karakterjem, wenn schon, denn schon, s pravimi poudarki na pravih mestih. Dies irae, recimo, izvedli bi jo s strastjo in mešanico mogočnosti in čisto neopazno tudi z rahlo objestnim pobalinstvom, ta Dies irae, ki nosi v sebi vso sveto jezo, zaradi katere, če res ne moremo drugače, kot da verjamemo v nerazložljive sile, bo nekoč enemu govorniku na poti na profesorjev pogreb začel goreti motor avtomobila, drugemu pa bo v računalnik, na katerega je ravnokar zapisal poslovilne besede, udarila strela.

Posmrtni bes. Pred njo pa še predsmrtna nejevolja, ker ni več tistega julijskega večera, ko je z nečakoma ciljal na zeleno steklenico, mislil na nič in je bilo do konca dni še tako daleč. Predsmrtna jeza, pomešana z odločenostjo, da ne bo ubogal zdravnikov, vedno je vendar počel, kar in kakor je hotel, tako kot šampanjca ni nikoli pil ob kaviarju, to je za forštat, srkal ga je ob pasulju, tega ne zna vsak, ich bin doch ein Herr, po možnosti ob spremljavi kakšne monteverdijevske nimfe, če pa so v tisti gostilni že nabijali neposlušljivo glasbo, je oštirju plačal, da so ugasnili radio.

Vzkipljivost, pomešana s strahom, otožnost, da ni ostalo več časa za glasbo in dirigiranje po klubih in lokalih, da mu ni usojeno umreti sredi najlepšega v kaki taverni. Jeza, ker je čas izmerljiva količina, ki jo nekoč izliješ iz steklenice in je potem ta prazna. Taka zelena flaša, kot je ta, v katero streljajo tistega julijskega dne v poznih sedemdesetih nekega stoletja. Jeza, ker ni več moči za kljubovanje, kot takrat, ko so jima z ženo na otoškem poštnem uradu, potem ko sta prišla na vrsto, rekli, da je socialistični delovni čas ravnokar potekel in da morata oditi, onadva pa nista hotela ven, ker da sta vstopila, ko je bil urad še odprt, pa so ju nazadnje zaprli noter. Sedla sta na klop in si rebela eno pripalila, v cigaretnem dimu je zmeraj nekaj uporniškega, nazadnje pa splezala ven skozi okno in na milici prijavila, da pošta ni povsem zaprta. Učenjakarski snob z ženo, ki je prišel na otok stresat svoje neodobravanje in zviška gledal na ljubljansko pevsko-gledališko družbo na dopustu, je postal nekdo, ki ga ne moreš več kar tako ukalupiti, ga označiti, kakor ga je nekoč policaj v civilu.

In z nostalgijo, če smo malo kičasti, lahko zdaj rečemo, da je morje tistega julijskega večera temnosiva biserovina in trije grški atleti mečejo kamne iz pradavnine v moderno flašo. Mrači se, to je treba sprejeti, treba je v korak s časom – ampak samo toliko, kolikor je treba. Treba je imeti moderen gliser, ki ga vleče petinštirideset konjev, pegazov, če naj povemo po resnici, prinašalcev groma in strele, in ga šele pozneje, ko misli dozorijo in se duh umiri, zamenjati z jadrnico, ki pravzaprav to ni – je samo čoln na jadra, bo ponosno razlagal, nekaj, kar popolnoma zadostuje za boj z eoli in zefirji, za izlete in ekskurze v južne kraje, čeprav je on sam človek severa: na severu so se mu zgodile prve preizkušnje, semestralne štipendije in nemške ljubezni. Vsi ti vetrovi so se mešali v njem, filologija s poezijo in sredozemsko s protestantskim, bil je Boreas, siloviti egejski veter, ki zapiha s severa, pa se vseeno premeša s toplimi sapami, kot se stari časi z modernimi.

In s temi zadnjimi je torej treba v korak, ampak samo toliko, da od njih vzameš, kar ti imajo udobnega in lepega ponuditi. Ko nastopijo digitalne verzije slovarjev in enciklopedij, je vse to nujno treba imeti, čeprav si človek nekih prejšnjih obdobij. Računalničarju, ki prihaja na dom, na ves volumen predvajaš Händlovega Herculesa in mu med soprani in tenorji razložiš, zakaj je tako težko najti neko rimo v prevodu. Mladenič je še eden izmed mnogih mowglyjev, ki mu imaš še toliko za spredavati – kot sicer svojim študentom, Na letnicah sicer ne bom jahal, treba pa jih bo znati ali pa Jaz sicer vsega ne vem, vem pa, kam pogledat. In si z obema rokama, vsako na svoji strani, v potrditev potegneš zgornji polovici suknjiča v rahlem sunku navzgor. Prižgeš cigareto, zgodi se, da tudi na izpitu, v tistih prvih časih, ko tega zdrave sile še niso prepovedovale. Zagledaš se v dim, v njegovi meglici mogoče uzreš kakega srednjeveškega vaganta ali humanista popotnika ali katerega tistih norih Ircev, ki so v meniških kutah po Evropi širili vero in besedo in jih je tako mikavno prevajati.

Ampak zdaj uživaj tu, ujet v julijski večer, julij kot Julij Cezar, bi rekel policaj v civilu, ko skušaš z nečakoma zadeti steklenico na skali. Lahko bi bil tudi v kakem drugem bonvivanskem prizoru – pa je naneslo, da je profesor pač obtičal na tej obali. Saj verjetno ne bi imel nič proti, čeprav julijski dan zahaja, gladina z oranžnimi in lila progami se ravní, en sam hiperborejski spokoj namerava biti vse skupaj, če ne bi bilo te igre s kamni, in ck, takole ti življenje mine, če ga ne znaš napolniti. Ti pa ga znaš, čeprav je tudi v tem včasih nekaj grenkobe. In pri tem se ne smeš ozirati, kaj bojo rekli o tebi, ničesar se ne bojiš, zmeraj poveš, kaj misliš, včasih pri tem seveda nisi delikaten, jebiga, in tudi korekten ne, pravila in strukture so tu tudi za to, da se kršijo, posebno še če so se same razkrojile in sprevrgle, in toliko političnosti je že v tebi, da v pravem trenutku nehaš nasedati iluzijam, recimo tistim o pravljični državi, ki da se ima šele oblikovati. In včasih izruvaš kakšno iluzijo tudi drugim, tako kot v navalu neusmiljenosti nenapovedano posekaš drevesa ob svojem domu, ki si jih dvajset let pred tem posadil z ljubeznijo in upanjem na prijetno senco. Sosed, kaj pravite, naj tvegam manjši družinski prepir? In se, ko se ženini in hčerini očitki poležejo, odkupiš in jo odneseš s fiktivnim geslom v mitološkem slovarju: tirana, ki seka drevesa, bogovi kaznujejo tako, da ga spremenijo v vrbo, ki se žejna z vejami sklanja k potoku, pa ga nikoli ne doseže.

Slepila so tista, ki poganjajo svet, in Fortuna je kakor luna, crkava in se debeli, če pa jo skušaš zgrabiti za lase, ti nastavi plešo, in še preden se dobro zaveš, si na njenem kolesu vse pogosteje spodaj. Tako se sčasoma začnejo odčaranosti za naš okus preveč kopičiti, naznani jih prvi opomin, ki se konča s tremi bajpasi in prav toliko ravnokar prevedenimi knjigami rimske zgodovine, dvojno melanholijo in vdovstvom. Pa bržkone kakšnim obžalovanjem. Volja veni, ampak ko se v mislih že skoraj vsi poslovijo od njega, se še zadnjič nenapovedano prikaže pri petkovem štamtišu, v poslednji grande entrée se ob osuplosti navzočih prikaže na vratih gostilne, Meum est propositum in taberna mori, obnovil bo en vic iz železne rezerve in vse bo kot prej.

Tudi tu na obali se še nekoliko obotavlja, ne ve, ali naj najprej pove en vic ali kar vrže kamen, ki se je odtrgal s pradavnega klifa. Zavihti roko in obstane v neodločenem položaju: nekoč bo umrl podobno, stoje, kot bo takrat rekel mlajši nečak, z roko, ki kakor da hoče nekaj zavihteti naprej, nekega poletnega jutra, prav takega, kot so ta v poznih sedemdesetih, in prav tako v juliju, padel bo pred hišnim pragom svojega doma, z nazaj pomaknjenim laktom. Mogoče bo v predsmrtnem zamahu še poslednjič skušal oddirigirati Dies irae.





Stretta





Evropa


You want to wake up to free yourself of the image of Europa.

But it is not possible.

Zentropa



V laseh sem še nosila vonj po hotelski blazini in nemirne rajzefibrske sanje, to dvoje se v času jutranje kave v letališkem baru še ni utegnilo razpuhteti. V glavi so mi odzvanjali glasovi s simpozija, temni kot moji dnevi, ki so me čakali doma.

Stala sem tam, na začetku ozkega prehoda, in čakala, da se ljudje pred mano posedejo; vrsta se je ustavila, ker se neka gospa ni znašla s številko svojega sedeža: bila je vsa v črnem in s sivo ruto na glavi, to mi je uspelo razločiti, preprosta ženska, ki je v roki poleg letalske vozovnice še zmeraj držala potni list, na katerem je bil grb s poševnimi zvezdami in je v treh jezikih sporočal, da je iz Bosne in Hercegovine. Členki njenih prstov so bili beli, tako je stiskala oba dokumenta.

V žepu sem samodejno potipala za svojimi papirji: med vozovnico in osebno izkaznico je bil tam na modri vrvici še vedno plastificiran kongresni obesek z mojim imenom. Ko se je bosanska ženica usedla, sem zaslišala angleško družino, do mene so prihajale njihove besede, prestopanje v Frankfurtu, kujanje hčerke, ki bi rada sedela pri oknu, tablete za slabost, in tik preden so se posedli, vprašanje: misliš, da je še živa?

Nato sem našla številko svojega sedeža tudi jaz, pomagati mi je moral lep moški v mornarski majici, ki se je po prehodu pomikal za mano; pri ljudeh, ob katerih ti zastane dih ob njihovi lepoti, zmeraj malo počakam, da ugotovim, koliko se zavedajo svojega čara in koliko ta vpliva nanje, jih je povsem pokvaril ali ga imajo samo za dobro življenjsko popotnico. Zazrla sem se v njegove modre oči, od blizu vidim bolje, in si predstavljala, da se, ko se zazre v ogledalo, Narcis tudi sam zaljubljeno potaplja v svoj sinji pogled. Bil mi je všeč in spominjal me je name, ko sem bila njegovih let.

Pravim, pomagati mi je moral pri iskanju sedeža, kajti nisem več mlada in ne vidim dobro, od blizu sicer bolje, a motno: na očeh sem zbolela pred leti in od takrat okvara napreduje. Tega se ne da ustaviti, je rekel zdravnik, upati je samo, da boste oslepeli čim pozneje. Od blizu torej vidim komaj še dovolj, stvari in ljudi, ki so oddaljeni več kot štiri metre, pa mi še tako dobra očala ne morejo izostriti. Ampak to še ne pomeni, da ždim doma: še zmeraj potujem z rodne Krete po svetu in se pri tem zanašam na tujo pomoč.

Tudi na simpozij z naslovom Translation for Dialogue sem šla sicer sama, vendar organizatorjem prej povedala, kako je z mano, in so mi priskočili na pomoč: usmiljeno vabilo na srečanje s precej ohlapno tematiko, pri kateri se ti ni bilo treba spoznati na določeno terminologijo, ki je za slepe in slabovidne ni veliko na voljo, organiziran prevoz do letališča, tridnevna zastonj hotelska hrana, dnevnice in honorar – koliko denarja za skoraj slabovidno revo, ki obvlada več jezikov, da bo Evropejcem pomagala pri sporazumevanju. Posedli so me zraven estonskega referenta, s katerim sva že na uvodni večerji zvenko trčila s kozarci. Tudi njemu sem pojasnila o svojem vidu in za vajo napisala njegovo ime v braillovi pisavi na papirnat prtiček. Od njega je vel vonj po nekakšni sveži postanosti in kljub rahli opitosti, ki jo je bilo razbrati iz lenih in nekoliko nerazločnih besed, je od njegovih kratkih gibov, ki so rahlo potresavali mizo, prihajal hladen zrak; očitno si je podlago vztrajno in po malem pridobival v pritličnem hotelskem baru v času konferenčnih referatov. Ne morete si misliti, kako je, če vam desetletja prepovedujejo imeti stike s kolegi na drugi strani Baltika ... Iz njegovih besed je bilo vohati nesrečnost, obešeno na nepravičnost nekdanjega družbenega režima, ki bo do konca njegovih dni nosila krivdo za vse, česar ni ukrenil za svoje dobro. Ampak takoj ko so režimi padli, smo se srečali; ne pri nas, ne pri njih, na sredi ... sredi morja, morje je nevtralno, morje je prostor tolerance. Premolknil je, kot bi hotel preveriti, ali ni bil slišati preveč patetično. Enotedensko srečanje na ladji: Estonci, Latvijci in Litovci skupaj s Švedi, Norvežani, Danci in Finci ... sami literati! Debate, sporazumi za izmenjave, pivo in rum, pogodbe o pisateljskih rezidencah, objemi in trepljanje po ramenih, zagledanosti in otroško navdušenje, vodka, koskenkorva, krupnikas ... Ladja norcev!

Potem se je zamislil: nostalgičen molk, reminiscence alkoholnega gurmana, neulovljivost heroičnih časov. Zdaj pa samo še životarjenje, prekladanje vsakokrat bolj bledih spominov, vsakokrat bolj sivo Baltsko morje in nebo nad njim, kakršnakoli že ta siva je, pa tolažba z destilati v neusmiljenih trenutkih soočenja s tu in zdaj.

Vsak s svojo skodelico kave sva naslednjega dne s turškim antropologom med odmorom previdno stopila k velikanskim šipam, od koder se je širila radodarna svetloba; predstavljala sem si razgled na modro morsko podlago pod sinjim nebesnim paravanom: vse to je bila zame samo megleno modra ploskev. Tamle spodaj je barka, Poletje ji piše na boku, mi je razložil, in desno je rt s cerkvijo, včeraj sem na tamkajšnjem pokopališču videl majhen kvadraten grob ... Vsa ta širjava, čisto nekaj drugega kot moja soba, ki gleda na temno kvadratno dvorišče, do dna se spuščajo aluminijaste cevi za prezračevanje, je rekel v odlični angleščini, potem ko sem mu pojasnila, da se od tod ob kristalnih dnevih menda na levi in desni vidita obali sosednjih držav.

Deset minut po tem, ko se je nerodno poslovil z besedami Se vidiva pri večerji in se takoj tiho popravil (se srečava), sva že sedela vsak na svojem koncu konferenčne dvorane, on v prvi vrsti parterja, jaz v kabini za tolmače. Pripravljena sem bila na oguljene stavke o medkulturnem dialogu, na stalne besedne zveze o platformah idej, družbeno-kulturnih izzivih in temeljnih vrednotah – ampak nič od tega: na odru je bil zdaj pisatelj in razlagal o sabirju, ki je bil nekakšen pidžin jezik srednjeveških sredozemskih pomorščakov, sestavljen pretežno iz tedanjega beneškega in genovskega narečja, nekaj malega je bilo med drugim v njem tudi okcitanščine, katalonščine, grščine in arabščine. Na srečo tolmačenje tega prispevka ni bilo zahtevno, čeprav še nikoli nisem slišala za govorico, ki je imela menda celo svoj priročnik, Compasso da navegare. Sicer pa imam tudi sama svoj priročnik za navigacijo: kot netopirji in kiti, ki se orientirajo po odbijanju ultrazvočnih signalov, si izrisujem prostor po slutenih in razpackanih svetlobnih virih, zvočnih vibracijah in včasih tipanju – to troje se srečuje v presečišču na mojem temenu, vsaj tako si predstavljam, in mi pomaga izrisovati svet, kot je bil nekoč, ko sem še dobro videla, čeprav je zdaj nepreklicno nov in vsak dan bolj neulovljiv.

Tako kot sem zdaj predstavljala, da letimo nad porumenelim zemljevidom Evrope, prepredenim z obledelimi kapilarami cest, železnic in rek: te prečijo meje, ki jih je treba na nekaj desetletij prestavljati in na novo izrisovati, kot bi ponarejal stare umetniške slike tako, da bi ob kopiranju vsakokrat nekoliko zamaknil konture. Poglej, avtocesta, kako se sveti v soncu po dežju, reče svojemu sopotniku gospa z močnim naglasom v angleščini in spomnim se Linde, Angležinje, ki se je na simpoziju pritoževala, kako grdo tujci maličijo njen jezik, ki je lingua franca.

Naslednjega dne je ves dan molčala: bil je 21. junij, ko smo izvedeli, da je referendum za brexit uspel.

Seveda cest tam nekje spodaj nisem mogla videti: pri moji okrnjeni zaznavi je najhujše, da drugi dejansko vidijo, da sem slabovidna, in bojim se, da lahko, ne da bi jaz to opazila, tako globoko pogledajo vame, da uzrejo vse moje napake. Kot pri zadnji večerji na simpoziju: zdelo se mi je, da so vse oči ljudi ob naši okrogli mizi uprte vame, čeprav je beseda tekla o jezikih in prevajanju: romunski udeleženec je na dolgo pripovedoval zgodbo o tajnem prevajanju filmov za časa Ceauşescuja. Pomislila sem, da so vsi ti ljudje, ki prihajajo iz različnih delov Evrope, vsak po svoje zgodovinski kliše: tudi Estonec, ki je govoril počasi, najprej samo brundajoče, kot bi zaganjal motor na višje obrate.

Tistega večera sem zaspala zmedenih misli, pa se čez nekaj ur že zbudila. Skozi odprto okno je od daleč, mogoče prek zaliva, kjer je bila že druga država, prihajalo ritmično bobnenje glasbe na prostem; melodiji ni uspelo dospeti na to stran obale, zadušila se je nekje na pol poti nad gladino, samo plemenski ritem, neskladen s srčnim utripom, je premogel agresivnost, s katero je lahko prepotoval vso to distanco.

V temi sem se pretipala do vrat in jih zaklenila, legla nazaj in prisluškovala udarjajočemu zvoku z oddaljene plaže na oni strani; pomislila sem, da bo slej ali prej že moral utihniti: če se je enkrat začel, ga mora biti nekoč tudi konec – ali pa, sem se za hip zbala, je ta muzika nekaj starodavnega, česar ni mogoče utišati. Bobnijo mesta v notranjosti, bobnijo kraji ob morju, bobnijo otoki in na vsej celini ni najti več mirnega kotička.

Tudi zdaj na letalu nas nadlegujejo z reklamami in glasbo iz drobnih zvočnikov nad našimi glavami. Ozrem se gor, na svojega, in ga skušam ugasniti. Zaman. Iz predala za prtljago nad sedeži štrli priprta mreža s širokimi zankami, mogoče za lovljenje rib ali metuljev, in stevardesa, ki gre ravno mimo, odpre vratca in jo potisne noter.

Pred mano sedi starejši par, po vsej verjetnosti mož in žena, in stevardeso začudeno sprašujeta, kako to da v letalih ni več oddelka za kadilce, ki je v njunih mlajših letih še bil, in ko stevardesa po prijaznem pojasnilu odide, se o tem še dolgo pomenkujeta, med rahlo nejevoljo in nostalgijo, kaditi je bilo včasih dejanje upora, zdaj so jima vzeli tudi to. Razumem njuno obžalovanje glede nepovrnljivosti, ki je kot konec dneva na morju, ki ga prepoznam ne samo po pojenjajoči svetlobi, ampak tudi po tem, da galebi potihnejo, po hladu in vlagi, takrat se oglasi daljava časov, ki je zgladila bolečine, zloščila zgodbe, zrahljala oboke arkad, ki nas varujejo.

Glej, oranžna pika na morju, mogoče je čoln, reče potnik v vrsti za mano, in spet se spomnim na estonskega simpoziata, od katerega je prihajala žganja sapa, in na njegovo ladjo, v polsnu že čez nekaj trenutkov pa zagledam ljudi v soboljevinastih kučmah, v debelih rokavicah držijo kozarce in skodelice in nazdravljajo novim časom, barka se nekje pri Gotlandu pozibava na idealih in ne sluti, da jo s kopnega skozi Finski zaliv opazujejo slinasti medvedi.

Zdrznem se, ko mi stevardesa položi dlan na ramo. Kmalu bomo pristali. V tistem letalo trzne, začne nas tresti, iz zvočnika se zasliši bing, stevardese z visokimi petami udarjajo ob tapisonska tla, ko molče hitijo proti pilotovi kabini. Če ne bi poznala teh prizorov z letala, bi se ustrašila, tako pa se prepričujem, da gre samo za eno tistih situacij, ki se nazadnje razvežejo v normalnost. Čeprav nikoli nisi čisto gotov ...

In res, moja sopotnika na levi se spogledata – to so tisti brezbesedni spogledi tik pred koncem, v njih je vse izpovedano, vse odpuščeno. Z mano se noče spogledati nihče, nikomur ne morem skozi oči v tem poslednjem nadzemeljskem hipu sporočiti, kaj obžalujem in česa ne, da mi je bilo velikokrat hudo in da sem se imela prekrasno. Kako rada bi zavrtela čas nazaj, bila bi še mlada, nevedna in brezskrbna, čeprav verjetno to zadnje nikoli nisem bila.

Oprimemo se držal za roke in se s hrbtom pritisnemo ob naslonjala. Kaj pa če ... je to zdaj – to? Stevardese so izginile, mogoče si v svoji kabini oblačijo napihljive jopiče in natikajo maske za kisik. Izginilo je vse zemeljsko, oblebdeli smo nekje nad geografijami in zgodovinami. Nekdo išče telefon, mogoče da bi se poslovil od domačih, nekdo, tako je vsaj slišati, polglasno moli. Neumno bi bilo reči, pa si vsi verjetno mislimo: da ni pravično in da nismo pripravljeni.

Letalo se umiri, kot bi zastalo v vakuumu. Potem se skoraj neopazno začne spuščati, čeprav se zdi, da ima kljun obrnjen navzgor, ker so sedeži pred nami nekoliko više. Iz zvočnika se oglasi pomirjujoč moški glas, govori o perturbaciji in pravi, da smo iz hudega. Moj sosed potegne ven elektronsko tablico in jo prižge. Gospa zraven potegne iz mrežice na hrbtni strani sedeža pred sabo revijo z reklamami.

V laseh nosim vonj po nemirnih sanjah, v glavi mi odzvanjajo glasovi, temni kot mrak, ki plava nad pokrajino, menda posuto z drobnimi lučmi. V ušesih čutim pritisk, počasi se spuščamo na frankfurtsko letališče, bežna križpotja zgodb in eksistenc. Ampak tu moje poti še ne bo konec, po čudnem itinerarju moram s severa priti nazaj dol, na svoj južni otok do nekih novih labirintov.





Milan Dekleva





OBLIKE SOČUTJA




Zbirka kratkih pripovedi Veronike Simoniti Fugato je v besede prelita skladba o minevanju in minljivcih. Pisateljici je uspelo, in to je izjemno dejanje, ubesediti »počelo glasbe,« izhodišče tiste kraljevske umetnosti, ki nas sooča, očara in začara s skrivnostno pokrajino časa.

Glasba, umetnost predanosti času, gibajoča se arhitektura, je zaobljubljena minevanju, torej izzvenevanju in venenju. Meni, poslušalcu, prišepetava heraklitsko resnico: vse, kar sestavlja svet, ki ga čutim in dojemam kot posameznik, kot izvoljenec eksistence, mineva. Giba se, pregiba in pripotuje do roba, da lahko izgine v tišini smrti. V drugačnosti drugega. V nečem, kar je zame neznanka. Glasba teži k tišini.

O tišini ne morem reči kaj dosti, komaj to, da je odsotnost zvoka. Paradoks poslušanja glasbe (pa tudi poezije in drugih umetnosti) je v tem, da v glasbo vstopim iz tišine in se, po nizanju glasov, ki bežijo eden od drugega in eden k drugemu, znova vrnem k tišini. Stopim na njen prag. Odprem vrata, ki jih poznam, domača vrata. Kot bi ne šel nikamor. Kot bi nikamor ne prišel. Če me glasba pretrese, če me osupne, če me zamakne ..., me v resnici pretrese, osupne in zamakne privid odhoda. Privid prihoda. Potovanje, zapletanje in prepletanje zvokov, ki bežijo in se lovijo. V skladbi, ki jo poslušam, se skriva resnica gibanja. Zgodi se veliko stvari. Zgodi se vse. Ves svet. Ki sem ga, tako se izkaže na koncu skladbe, izsanjal in ga ni več. Tu sem, od tu sem odšel: stojim v tišini.

Po branju Fugata, v tišini zaprte knjige, poskušam z zgodbami Veronike Simoniti navezati stik na analitičen način. Odkriti tisto, kar jim je skupno, čemur bi rekel bistvo zgodb. Tega, jasno, ne morem storiti. Vsaka od zgodb je izpela svojo resnico, na kar me opozarja podnaslov zbirke: »Oblike bega«.

Stopim v labirint. Pred čim protagonisti zgodb bežijo? Poti se cepijo in cepijo, vrtoglavo. Fugato me bega in očara z razkošno polifonijo glasov. Prav nič ni pomembno, na katerem koncu Evrope se zgodbe dogajajo, v Grčiji ali Bosni, Estoniji, Romuniji, Sloveniji ali Italiji, na barki, v bolnišnici, na žurki, znanstvenem posvetu ali letališču. Osebe, o katerih zgodbe pripovedujejo in so se v zgodbah znašle, bežijo. Nekatere bežijo pred nasiljem, ki jih obdaja, druge pred nezadovoljstvom, ki se je razplastilo v pljučih duše in jih duši. Tudi to, kdaj se zgodbe dogajajo, v času diktatur, pogromov ali blagostanja, v preteklosti, sedanjosti ali predvideni prihodnosti, ni pomembno: osebe bežijo. Celo tiste, ki so zašle v knjigo, sliko ali film!

Kaj slepomišiš, se mi posmehuje analitični um, saj že veš: protagonistke in protagonisti zgodb, sinovi, matere, žene in ljubimci, umetniki in profesorice ... bežijo. Vsaka od oseb beži zaradi svojih razlogov in na svoj način, že res, a kaj potem! Našteti moraš »oblike bega« in ujel boš resnico, ki jim je skupna.

Katalogiziram vzroke bežanja: nevarnost, groza, nasilje, vojna, neznosna siva vsakdanjost, strah pred prihodom umišljenih barbarov, domotožje, psihoza, norost, smrt, bolezen, bolečina ...

Katalogiziram načine bežanja: odmik v pravljico, spomine, razpihani tok zavesti, prilagoditev in mimikrijo, ekscentričnost, v druge jezike, osamljenost, posnemanje tujih glasov, temačnost podzavesti, v ljubezen in dušo drugih ...

Ne analiza ne sistematično katalogiziranje me ne pripeljeta daleč: nič mi ne povesta o tem, zakaj so me zgodbe Fugata pretresle, me osupnile in očarale. Beg v analizo, v zavetje refleksije me ni privedel – nikamor. Moral bom stopiti korak nazaj in se od zgodb odmakniti. Le tako bom z njimi začel (po)govor.

Na kakšen način sta povezana minljivost in bežanje? Je bežanje vzrok ali posledica minljivosti? Sem – kot smrtnik – z minljivostjo usodno zaznamovan? Če sem, potem ji ne morem ubežati. Kakršna koli oblika bega je nesmiselna. Nikjer ni prostora, ki bi me obvaroval pred minljivostjo. Zavedanju, da sem in da me »lastna« bit ubija, nimam kam uiti. Moja realnost je negotova in nepredvidljiva. Nepojmljivo nepredvidljiva. Ne obvladujem niti sveta niti lastne biti.

Tudi če bežanje nima smisla – saj je vendar življenje samo, odtekanje časa v meni – ga ne smem in nočem opustiti. Če bi obstal na mestu, bi bila moja eksistenca mrtvo stanje praznine. Opustelost. Smrt pred smrtjo. Nič biti. Bolje beg kot ohromelo čakanje na mestu, kajti v tem primeru se pred mano zapre neuresničena potencialnost, ki, kot gravitacija, živi v času. Biti gola določenost je izbris svobode. Eksistenca brez svobode je dokončno razvrednotenje človeškosti.

Zgodbe Veronike Simoniti ponavljajo (in, seveda, kot v Bachovi umetnosti fuge), variirajo, transponirajo, preigravajo in orkestrirajo to spoznanje. Beg v njenih zgodbah ni beganje, ampak način osvobajanja. Ni umik pred odgovornostjo, ampak obramba človekovega dostojanstva, ozemlja, kjer je še mogoče izbirati in s tem v svoje bivanje vključevati možnost drugačnega. Že res, da je teritorij svobode (ne toliko zaradi rezilnih ograj, predvsem zaradi informacijskega nadzora in korporacijskega omrtvičenja misli in čustev) v enaindvajsetem stoletju zelo ozek, skrčen do te mere, da ga včasih najdemo le še v kvantni nedoločenosti, verznem zamolku ali kakofoničnem šumu, vendar obstaja. Dokaz za to so tudi »oblike bega,« ustvarjene kot razkošna leposlovna partitura.

Veronika Simoniti je s Fugatom potrdila in nadgradila svojo jezikovno nadarjenost. Subtilnost njenega pisanja presega obrtniško mojstrstvo, saj izvira iz – zelo redko podarjene – sposobnosti vživljanja v protagoniste njenih zgodb. Ne govorim le o pisateljičinem bogatem zgodovinskem, sociološkem in psihološkem znanju, ampak o občutljivosti za »komunikacijo, naravnano na svobodo drugega,« kot bi rekla Hannah Arendt na lovu za modrostjo Schellinga, Kirkegaarda in Jaspersa. Na tej nestabilni, previsni točki mi postaja jasno, da so »oblike vživljanja« v druge in drugačnost prav tako strategije bega. Nizanje zgodb je, od davnine, Šeherezadina čarovnija, močnejša od smrti.

Fugato se mi zdi prelomna zbirka kratkih pripovedi zato, ker iz varnega postmodernističnega kramljanja (ki postaja z družbenimi omrežji sejmišče ničevosti) beži v bližino eksistencializma. V tej besedi ne vidim filozofske smeri, ampak širino srca, ki ga vznemirja etično in ve, da je samozadostnost (zazrtost vase) porazno prazna. Je le gladina vode, ki ne odseva globine dna in oddaljenosti neba.

Na tej nestabilni, previsni točki, se vračam k »norosti« fuge. Bach, ta sijajni improvizator, je v svoje dovršene skladbe ujel Pascalovo slutnjo neskončnega bega, popolnega bega: v vrtoglavem prepletanju glasov se čas ne zlomi, ampak razpre. Kam? V sozvočje zdajšnjosti. V brezčasje.

»Ne verjemi nikomur, sin moj, rekli ti bojo, da te ni dovolj, da bi te pokopali,« v pretresljivi uvodni zgodbi Šestdeset odstotkov neznana bošnjaška mama prišepetava mrtvemu sinu, »teci za soncem, ki pada in pada ...« Zakletev nemočne mame lahko ugasne čas in ustavi sonce.

Zgodbe Fugata so balzam in zdravilo za ponižanega in razžaljenega človeka. In cepivo proti brezbrižnosti.





Veronika Simoniti

FUGATO



Knjižna zbirka: Litera

Glavni urednik: Orlando Uršič

Jezikovni pregled: Vladka Tucovič Sturman

Spremna beseda: Milan Dekleva

Oblikovanje platnic: Luka Mancini

Ilustracija na platnici: Fedja Šičarov

Tehnična obdelava, prelom in priprava za tisk: Primož Žerdin

Korekture in redakcija: Amadeja Štukl

Izdajatelj: Založba Litera, Maribor 2020

Za založbo: Orlando Uršič



1. elektronska izdaja