Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

t 6 «i 788

T" V’ v/ ■

£ cr> (p

' UVOD
J/ EMPIRIČNO

j\jhvX)
ro> oo
->ru >3

i\j\x  cr>

'O -P\Jl
OOVj >
CTi odVx
1J1-N3 ro

t <j
v^vji  ro
rv> vovn
-a  o op

vDvCvn
OD S 3  (Ti
"J a-vj

01  ~

ANALIZO
k POTROŠNJE

3432123456542214787654
-454367876543212345676 ^
4 54321234 5676 54321234 5
2456768798786543212345
5678796543212343256789
3456789876543212345676
4567812987654312345677
6765432123456712345689
'67894321 23456765432121
2123456789876543212345
6765432123456765432156
987654321234567898765
'8765412345687987654321
8765432123456789654321
'8765432123456789878965
'8765432123456789876543
9897654321234567898765
2398765432123456789876
'f765432123456789876543
'9876543212345678987654
,fc  7 65454678934567876543
'■ <32123456789876543212

4  3 ?i?^i.e;A r 7 AaA 9 £AAA 3 ;?i?

CD

roi\>ro

ro

GOSPODARSKO

0 '

KOMERCIALNA

KNJIŽNICA


<0


EN

OJ CO

KA

CO CN

OAOO vO

OO COrS

r>-vO vi)

OAr>.tN

[N OO

CO

4

CM OJ [N

GOSPODARSKO-KOMERCIALNA KNJIŽNICA
3

IZDAJA VIŠJA KOMERCIALNA ŠOLA V MARIBORU
UREJA TINE LAH

OPREMIL UROŠ VAGAJA

DR. IVAN TURK

UVOD V EMPIRIČNO
ANALIZO POTROŠNJE

ZALOŽBA OBZORJA MARIBOR
1962

163788

fi lijlMfifli c)

%-S


)

PREDGOVOR

Pričujoče delo ima namen vpeljati bralca v probleme
empirične analize potrošnje. V sedanji obliki je nastalo spo¬
mladi 1960 na podlagi predavanj, ki sem jih imel na ekonom¬
ski fakulteti v Ljubljani. Kasneje ga nisem niti spreminjal niti
dopolnjeval. Ker zaenkrat problemi empirične analize potroš¬
nje v domači strokovni literaturi še vedno niso združeni v za¬
okroženo celoto, poskuša pričujoče delo v tem smislu vsaj
prehodno izpolniti vrzel. Zato ga predajam javnosti v njeno
informacijo in oceno.

Ljubljana, oktobra 1961.

Avtor





1. POJEM POTROŠNJE

0 potrošnji ljudje dandanes toliko govorijo in pišejo, da
bi prvi hip lahko mislili, da je povsem odveč razpravljati o tem,
kaj je sploh potrošnja. Vendar se nam dejansko le toliko časa
dozdeva, da je pojem potrošnje jasen, dokler se v njega holj
ne poglobimo. Šele tedaj se nam namreč začno odpirati vedno
novi in novi problemi, ki jih prvotno niti slutili nismo.

Najprej je treba ugotoviti, da odgovor na vprašanje, kaj
je potrošnja, v ekonomski literaturi ni enoten. Včasih pa tudi
ni zadovoljiv.

Mnogi avtorji, n. pr. W. Lexis,' K. Diehl,-’ E. v. Philippo-
vich 1 2 3  in drugi istovetijo potrošnjo s porabo. Na istem stališču
je pri nas n. pr. dr. J. Pokorn , 4  ki pravi v svojem Uvodu v
finance: »Srbskohrvaška beseda za porabo je potrošnja, med¬
narodna tujka pa konsum . . . Oblika potrošnje je v slovenščini
nemogoča«.

Kaj pa je pravzaprav potrošnja, kadar jo istovetimo s po¬
rabo? Vsekakor imamo pri njej opravka navadno le s pro¬
izvodi, ki so lahko predmeti ali storitve. Ko so ti proizvodi
prenehali obstajati kot proizvodi prvotne bistveno določene
vrste t. j. kot proizvodi z določenim namenom in z določenimi
lastnostmi, govorimo o njihovi potrošnji ali o njihovi porabi.
Ko salamo pojemo, vino popijemo, premog pokurimo ali kri¬
stalno vazo razbijemo, so ti proizvodi prenehali obstajati kot
proizvodi bistveno določene vrste ter so s tem bili potrošeni
ali porabljeni.

1  Dr. W. Lexis, »Konsumtion« v knjigi Handworterbuch der
Staatswissenschaften. II. Auflage 1900.

2  Dr. K. Diehl, »Konsumtion« v knjigi Dr. L. Elster, Worter-
buch der Volkswirtschaft. IV. Auflage. Jena 1932.

8  Dr. E. von Philippovich, Grundriss der Politischen Oekono-
mie. I. Band. J. C. B. Mohr. Ttibingen 1923, str. 403.

4  Dr. J. Pokorn, Uvod v finance. Ljubljana 1953, str. 11, v
opombi.

7

Vprašanje seveda nastaja, ali izraz poraba lahko pravilno
označuje zaključek poti vsakega proizvoda. Nemška literatura
namreč deli vse predmete na dve skupini, ki jih imenuje
^Verbrauchsgiiter« in »Gebrauchsgiiter« oziroma »dauerhafte
Giiter«, n. pr. G. Cassel , 5  O. Kraus , 8  E. Schneider 7  in drugi.
Prvo skupino imenujmo v nadaljnjih izvajanjih porabni pred¬
meti, drugo pa obstojni predmeti. Porabni predmeti bi n. pr.
bili kruh, vino, premog itd.; vsi ti predmeti pri posameznem
procesu potrošnje prenehajo obstajati v svoji prvotni obliki
in s svojimi prvotnimi lastnostmi. Drugače je z obstojnimi
predmeti, kot n. pr. zgradbo, pohištvom, avtomobilom itd.;
ti predmeti pri posameznem procesu potrošnje še ne prenehajo
obstajati kot predmeti v svoji prvotni obliki in s svojimi
prvotnimi lastnostmi.

Kadar govorimo o porabi nekega predmeta, pravzaprav
mislimo na tako njegovo spremembo, zaradi katere je prenehal
obstajati kot predmet z določeno obliko in z določenimi last¬
nostmi. Ce pravimo, da smo predmet porabili, nismo s tem
povedali samo, da je postal neuporaben za svoj prvoten namen,
temveč tudi, da v svoji prvotni obliki ne obstaja več. Brž ko
opredelimo porabo na tak način, bi lahko o porabi govorili
le pri porabnih predmetih, ne pa tudi pri obstojnih predmetih.
Pri procesu potrošnje namreč izkoriščamo le koristne lastnosti
obstojnih predmetov; te pa imajo obstojni predmeti toliko
časa, dokler obstajajo. Mize in stole v predavalnici n. pr. lahko
uporabljamo toliko časa, dokler obstajajo kot take; toliko časa
so v procesu potrošnje. Pri tem se sčasoma obrabijo, vendar
ohranijo svojo bolj ali manj nespremenjeno prvotno samo¬
stojno obliko tudi še tedaj, ko so že izgubile svoje koristne
lastnosti, svojo uporabno vrednost. Tedaj so ti predmeti iz¬
rabljeni in s tem onesposobljeni za nadaljnjo rabo, ne pa
kratko in malo porabljeni. O porabi pri njih torej ne bi mogli
govoriti na isti način kot pri porabnih predmetih.

Kdaj nastopi onesposobitev proizvodov za nadaljnjo rabo,
je možno nesporno ugotoviti pri storitvah, saj so te potrošene

r ’ G. Cassel, Theoretische Sozialokonocmie. Erlangen-Ledpzig
1923, str. 8.

6  O. Kraus, Produktion und Verbrauch. Eine Einfuhrung. Dun-
cker & Humblot. Berlin 1957, str. 9.

7  E. Schneider, Einfuhrung in die Wirtschaftstheorie. I. Teil.
J. C. B. Mohr, Tiihingen 1953, str. 9.

8

istočasno kot proizvedene. Časovno in krajevno ni n. pr. mo¬
goče ločiti proizvodnje železniških storitev od njihove po¬
trošnje. Tudi pri porabnih predmetih je še kolikor toliko
možno ugotoviti, kdaj lahko govorimo o njihovi potrošnji,
čeprav se ta časovno in krajevno praviloma že razlikuje od
njihove proizvodnje. Pomaranča je n. pr. prenehala obstajati
tedaj in tam, ko in kjer smo jo pojedli. Težko je pa celo
smiselno ugotavljati potrošnjo proizvodov tedaj, kadar imamo
pred očmi tako imenovane obstojne predmete. Kdaj je n. pr.
onesposobljena za nadaljno rabo ženska obleka s H linijo?
Ali tedaj, ko pride v modo A linija, ali tedaj, ko je treba nositi
vrečo? Moda ima včasih veliko vlogo pri presoji trenutka,
ko določen obstojni predmet ni več sposoben za nadaljnjo rabo.
Vendar moda v tem pgledu celo pri oblačilih ni edini kriterij,
a tudi ne kriterij, ki bi bil enak pri vseh ljudeh. Moj prijatelj.
Matevž je n. pr. zelo varčen človek, zato nosi novo obleko naj¬
prej kot nedeljsko, potem za vsak dan; nato jo da čistiti in jo,
nosi spet samo kot nedeljsko, potem za vsak dan; nato jo da
obrniti in jo nosi spet za vsak dan, potem samo za doma. Ko
je obleka prebila vse te faze, jo ob novem letu zamenja za
bosensko purico.

O potrošnji proizvodov, t. j. o njihovi onesposobitvi za
nadaljnjo rabo, smo do sedaj govorili, kot da do nje pride
le na neproizvodnem področju. Vendar lahko govorimo o po¬
trošnji proizvodov tudi na proizvodnem področju, n. pr. pri
predelavi in obdelavi surovin v obliko novega proizvoda.
Končno pa niti ni nujno, da bi bila potrošnja proizvodov
vedno v zvezi z določenim namenom. Proizvodi so lahko one¬
sposobljeni za nadaljnjo rabo tudi, ne da bi bila ta onesposo¬
bitev povezana s kakršnokoli koristjo za ljudi. Dr. J. Pokorn
govori n. pr. o škodni porabi, če »krožnik pade na tla in se
razbije, rja sne železo, sovražnik bombardira mesto, požar
uniči hišo, toča poljski pridelek itd.« 8  V podobnih primerih
vpeljujeta W. Lexis 9  in K. Diehl 10  pojem fizične porabe, A. K5r-
ner 11  pa govori o negospodarski potrošnji.

B  Dr. J. Pokorn, cit. delo pod *.

9  Dr. W. Lexis, cit. delo pod 1 .

10  Dr. K. Diehl, cit. delo pod 2 .

11  A. Korner, Grundriss der Volkswirtschaftslehre. Wien 1905,
str. 112-113,

9 ,

Do sedaj smo se zaustavili šele' ob prvem kompleksu poj¬
movanj potrošnje. To so bila pojmovanja potrošnje kot porabe,
ali bolje, pojmovanja potrošnje proizvodov. V vseh teh pri¬
merih smo imeli opravka s končnim stanjem proizvodov, t. j.
z njihovo negacijo. Toda z izrazom potrošnja ne označujemo
samo določenega stanja, temveč tudi določen proces. Podobno
je z izrazom proizvodnja. Z izrazom proizvodnja označujemo
n. pr. z ene strani sam proces proizvajanja, z druge strani pa
'rezultat tega procesa, t. j. nov proizvod. Tako tudi z izrazom
potrošnja lahko z ene strani označujemo sam proces trošenja,
z druge pa hkrati rezultat tega trošenja glede na nastopajoče
proizvode kot elemente proučevanega procesa. Razmerja med
temi pojmi so torej naslednja:

proces _ ,  _ re zultat pr ocesa

proizvodnja = proizvajanje proizvodnja = proizvod

potrošnja = trošenje potrošnja = potrošnja proizvodov

Ce bi za rezultat procesa proizvodnje uporabljali samo izraz
proizvod in za rezultat procesa potrošnje samo izraz potrošnja
proizvodov, bi ne bilo težav pri dojemanju vsebine pojmov
proizvodnje in potrošnje. V nasprotnem primeru obstaja vedno
vprašanje, ali imamo opravka s procesom ali z njegovim re¬
zultatom.

Pri prvem kompleksu pojmovanj potrošnje, t. j. pri poj¬
movanjih potrošnje kot porabe, smo imeli opravka z rezul¬
tatom procesa potrošnje glede na proizvode, ki so v tem pro¬
cesu nastopali kot njegovi elementi. Pri drugem kompleksu
pojmovanj potrošnje pa imamo opravka s samim procesom
potrošnje. Takšna so pojmovanja potrošnje kot rabe. Tu nas
pravzaprav zanima nastopanje elementov procesov potrošnje.
Kateri so pa ti elementi? Kot izhodišče si vzemimo K. Mantovo
ugotovitev v Prispevku h kritiki politične ekonomije, kjer
pravi: »Proizvodnja je neposredno tudi potrošnja. Dvojna po¬
trošnja, subjektivna in objektivna; individua, ki pri proizva¬
janju razvija svoje sposobnosti ter jih razdaja, troši v aktu
potrošnje . .. Drugič, potrošnja proizvajalnih sredstev .« 12

Ce torej najprej proučujemo posamezni proces potrošnje
v njegovi posebni obliki procesa proizvodne potrošnje, nam

12  K. Manc, Prilog fcritici političke ekonomije. Beograd 1956,
str. 180.

10

je povsem jasno, da so njegovi elementi tako predmeti kot
delovna sila. Poleg tega lahko nastopajo kot element procesa
proizvodne potrošnje še storitve, kar pa je bolj dojemljivo
šele, če si predočimo strukturo lastne cene proizvodov. Ta je
namreč navadno sestavljena iz naslednjih postavk: stroškov
materiala, t. j. delovnih predmetov, stroškov amortizacije, t. j.
delovnih sredstev, stroškov tujih storitev in stroškov dela.
Ugotovitev, da nastopajo kot elementi procesa proizvodne po¬
trošnje predmeti, storitve in delovna sila, seveda lahko po¬
splošimo tudi na procese neproizvodne potrošnje.

Vzemimo kot primer proces neproizvodne potrošnje, ki
se razvija v prosvetni dejavnosti. Za ta proces niso potrebne
samo šolske zgradbe, klopi, stoli, tabla, kreda, premog za kur¬
javo itd., temveč tudi delovna sila prosvetnih delavcev. Kakor
vidimo, bi pravzaprav bilo treba kot elemente procesov pro¬
izvodne ali neproizvodne potrošnje upoštevati predmete, sto¬
ritve in delovno silo. Dejansko pa se literatura tudi tu navadno
omejuje le na proizvedene predmete in storitve, t. j. pri pro¬
izvodni potrošnji na proizvajalna sredstva, pri neproizvodni
potrošnji pa na potrošna sredstva.

Pri pojmovanjih potrošnje kot rabe si torej predočujemo
nastopanje posameznih elementov procesov potrošnje. To na¬
stopanje ima navadno vedno neki povsem določeni namen.
Literatura vidi ta namen v zadovoljevanju potreb bodisi na
proizvodnem ali neproizvodnem področju, čeprav večinoma
omejuje pojem potrošnje kot rabe le na neproizvodno področje,
n. pr. P. H. Nystrom , 13  R. S. Vaile-H. G. Canoyer , 14  W. W. Coch-
rane-C. S. Bell 15  itd. Dejansko pa tudi ni nujno, da bi bilo
nastopanje elementov procesov potrošnje vedno v skladu s
kakšnim namenom, ni torej nujno, da bi bilo vedno smotrno,
gospodarnostno. Vendar se v ta namen na tem mestu ne bi
poglabljali . 18

13  P. H. Nystrom, Economic Principles of Consumption, Ronald
Press. New York 1929, str. 36.

1J  R. S. Vaile, H. G. Canoyer, Income and Consumpition. Henry
Holt and Co. New York 1938, str. 6.

is W. W. Cochrane, C. S. Bell, The Economics of Consumption.
Economics of Decision Making in the Household. Mc Graw-Hill.
New York 1956, str. 4.

10  S teoretičnim problemom negospodarnostne potrošnje sem
se ukvarjal v razpravi »Prispevek k naturalnemu pojmovanju po¬
trošnje v teoretični ekonomiji«, Ekonomski zbornik II. letnik oži¬

li

Oba do sedaj prikazana kompleksa pojmovanj potrošnje
imata izrazito teoretični značaj. Z njima operira zlasti teore¬
tična ekonomija. Pojmovanja potrošnje kot porabe zajemajo
določeno stanje, oziroma rezultat procesa, pojmovanja potroš¬
nje kot rabe pa določeno trajanje, oziroma proces sam. Pro¬
izvodi najprej nastopajo kot elementi procesa potrošnje, šele
nato so sami potrošeni in s tem prenehajo obstajati v svoji
prvotni obliki, oziroma s svojimi prvotnimi lastnostmi. Pojmo¬
vanja potrošnje kot rabe zaradi tega smiselno nastopajo pred
pojmovanjem potrošnje kot porabe. Toda preden lahko pro¬
izvodi nastopijo kot elementi procesa potrošnje, jih je, kjer vla¬
da tržni tip_ gospodarstva, treba kupiti na trgu. Ker pa je na
neproizvodnem področju v glavnem možno meriti potrošnjo le
ob prehodu proizvodov na tista mesta, kjer bodo dejansko sto¬
pili v potrošnjo, je v empirični ekonomiji uveljavljen tretji kom¬
pleks pojmovanj potrošnje — to so pojmovanja potrošnje kot
nabave za potrošnjo. Časovno in smiselno si torej ti trije
kompleksi pojmovanj potrošnje sledijo takole:

potrošnja ^ potrošnja potrošnja

kot nabava za potrošnjo kot raba kot poraba

Ob obravnavanju Zveznega družbenega plana za 1. 1960
so bili v naših časopisih 17  članki, po katerih bo v 1. 1960 znašala
na 1 prebivalca potrošnja

tkanin 14,82 m 2

usnjene obutve 0,95 parov

' posode 0,63 kg

oziroma na 1000 prebivalcev potrošnja

hladilnikov 252,32 kg

avtomobilov 0,75 kosov

radijskih aparatov 18,15 kosov itd.

roma Ekonomska revija 1957, str. 399 in dalje. Kasneje sem ga
obdelal še v svoji doktorski disertaciji: »Prilagajanje pojmovanj
potrošnje možnostim merjenja pri ekonomskih analizah« (Ljubljana
1959) in v razpravi »Izvedena pojmovanja potrošnje v empirični
ekonomiji« (Ljubljana 1960), ki pa do sedaj nista objavljeni.

17  N. pr. v Delu 6. 12. 1959.

12

Kaj pravzaprav pomenijo te številke? Ali prikazujejo po¬
datki o 0,95 parih obutve na prebivalca, koliko čevljev bo
posamezni človek v tem letu povprečno raztrgal, ter podatki o
0,75 avtomobilih na 1000 prebivalcev, koliko avtomobilov bodo
ljudje razbili? Ne, v teh primerih nimamo opravka s pojmo¬
vanjem potrošnje kot porabe po naši prejšnji obrazložitvi, t. j.
ne predstavljamo si negacije posameznih proizvodov.

Ali pa morda ti podatki povedo, da bo n. pr. v 1. 1960 vsak
prebivalec nosil oziroma uporabljal 14,82 m 2  tkanin ter da bo
1000 prebivalcem v povprečju delalo kratek čas 18,15 radijskih
aparatov? Ne, v teh primerih nimamo opravka niti s pojmo¬
vanjem potrošnje kot rabe, t. j. z nastopanjem potrošnih sred¬
stev v proučevanem časovnem razdobju.

Ti podatki nam le povedo, da bo n. pr. v 1. 1960 povprečno
vsak prebivalec kupil 0,63 kg posode, 1000 prebivalcev pa bo v
povprečju kupilo 252,32 kg hladilnikov. To je vse. Opravka
imamo samo s pojmovanjem potrošnje kot nabave za potrošnjo.

Pojmovanja potrošnje kot nabave za potrošnjo se v raz¬
nih podrobnostih lahko med seboj razlikujejo. Vendar so vsa
veljavna le na neproizvodnem področju. Vprašanje pa nastaja,
katere nabave je treba pri tem upoštevati: ali tudi morda na¬
bave neproizvodnih storitev, kot n. pr. rezultatov frizerske de¬
javnosti, kulturne dejavnosti itd.?

Odgovor je odvisen od ravni proučevanja. S stališča po¬
sameznega gospodinjstva je n. pr. tudi nabava neproizvodnih
storitev že potrošnja. Pri proučevanju narodnega gospodarstva
kot celote pa literatura govori o potrošnji le v zvezi z nabavo
proizvodov, t. j. tistih potrošnih sredstev, ki izhajajo- iz proiz¬
vodnega področja. Po naši metodologiji obračuna narodnega
dohodka rezultati frizerske in kulturne dejavnosti n. pr. ne
izhajajo iz proizvodnega področja in potemtakem tudi njihovih
nabav ni mogoče šteti za potrošnjo.

S tem seveda še ni rečeno, da so kratko in malo vse na¬
bave proizvedenih potrošnih sredstev že potrošnja na nepro¬
izvodnem področju. Po uveljavljenih sporazumnih poenosta¬
vitvah n. pr. nabava stanovanjske zgradbe ni potrošnja, temveč
investicija. Pri nabavi ostalih predmetov dolgoročne rabe, n. pr.
avtomobilov, pa po uveljavljenih sporazumnih poenostavitvah
navadno govorimo že kar kot o potrošnji.

Nadaljnje vprašanje se pojavi tedaj, kadar proučujemo
potrošnjo v okviru naturalnega tipa gospodarstva. V tem pri-

13

meru proizvodi ne prehajajo od proizvajalca k potrošniku
preko trga ter zaradi tega ni mogoče v istem smislu kot pri
tržnem tipu gospodarstva govoriti o nabavah za potrošnjo.
Vendar si v empirični ekonomiji navadno pomagamo vsaj z
delnim posploševanjem tržnega tipa gospodarstva. Kmetijsko
gospodarstvo n. pr. lahko analitično ločimo od kmetijskega go¬
spodinjstva, čeprav dejansko sestavljata isto naturalno enoto.
Pri tem upoštevamo, da kmet kot potrošnik nabavi pri samem
sebi kot proizvajalcu določena potrošna sredstva. Računati je
treba s tem, da naši kmetje v FLRJ zadovoljujejo okoli 77%
potreb po hrani ter 31% potreb po obleki in obutvi iz lastne
proizvodnje. Kako je potemtakem treba pri empiričnih ana¬
lizah pojmovati potrošnjo v okviru naturalnega tipa gospo¬
darstva? Že spet ne kot porabo niti ne kot rabo, temveč kot
imputirano nabavo za potrošnjo iz lastne proizvodnje.

S tem tretjim kompleksom pojmovanj potrošnje, t. j. s
pojmovanji potrošnje kot nabave za potrošnjo, je tesno po¬
vezan še četrti kompleks — pojmovanje potrošnje kot razhodka
za potrošnjo. Medtem ko je pri nabavah za potrošnjo šlo za
materialno, oziroma naturalno stran, gre sedaj za vrednostno,
oziroma denarno stran istega pojava. Prej smo potrošna sred¬
stva obravnavali kot uporabne vrednosti, sedaj kot vrednosti.
Seveda so razhodki za potrošnjo vedno tesno povezani z do¬
hodkom; bodisi dohodkom posameznih potrošnih enot, n. pr.
gospodinjstev, ali z narodnim dohodkom kot celoto. Pri pojmo¬
vanjih potrošnje kot razhodka za potrošnjo gre pravzaprav za
uporabo dohodka, ki je zvezana s prehodom potrošnih sredstev
na tista mesta na neproizvodnem področju, kjer bodo stopala v
potrošnjo. Ko gospodinjstvo n. pr. nabavi živila, so s to na¬
bavo zvezani razhodki za potrošnjo, ki imajo svoj vir v do¬
hodku tega gospodinjstva. Kako pa je, če ljudje plačujejo fri¬
zerske storitve in podobno?

Na širino pojma razhodkov za potrošnjo razumljivo vpliva
uveljavljena metodologija obračuna narodnega dohodka. Lite¬
ratura praviloma govori na makroekonomski ravni o razhod-
kih za potrošnjo' le v zvezi z nabavami proizvedenih potrošnih
sredstev. Po zapadni metodologiji obračuna narodnega do¬
hodka so n. pr. tudi frizerske storitve upoštevane med proiz¬
vodnjo, medtem ko po naši niso. Pač pa pri proučevanju na
mikroekonomski ravni ni nujno, da bi bil pojem razhodka za
potrošnjo povezan le z nabavami proizvedenih potrošnih sred-

14

štev. Za posamezno gospodinjstvo je n. pr. nastal tako pri na¬
bavi proizvodov kot pri nabavi osebnih storitev razhodek za
potrošnjo; ta je torej na mikroekonomski ravni povezan pre¬
prosto z nabavo potrošnih sredstev ne glede na njihov izvor.

Tudi na makroekonomski ravni ni razhodek za potrošnjo
zvezan z vsako nabavo proizvedenih potrošnih sredstev. Pri
nabavi tistih potrošnih sredstev, ki jih upoštevamo med inve¬
sticijami, ne govorimo o razhodkih za potrošnjo, temveč o raz-
hodkih za investicije. Izjemo predstavlja n. pr. interna publika¬
cija Zveznega zavoda za gospodarsko planiranje »Opšta po¬
trošnja — teze«, 18  ki pojmuje splošno potrošnjo kot »...  tekoče
izdatke družbenega standarda in državne uprave, izdatke so¬
cialnega zavarovanja, izdatke za narodno obrambo in negospo¬
darske investicije« (podčrtal I. T.). Nasprotno so n. pr. v »Sta-
tističkem godišnjaku« proračunske investicije vedno izvzete iz
pojma splošne potrošnje.

V Statističnem godišnjaku za 1. 1959 najdemo podatke,
da je 1  v 1. 1957 znašala v FLRJ osebna potrošnja 1028 milijard
dinarjev in splošna potrošnja 258 milijard dinarjev. Kaj po¬
menijo te številke? Da so proizvodi s takšno vrednostjo v letu
1957 prenehali obstajati na neproizvodnem področju? Ali
morda, da je toliko znašala porabljena vrednost v 1. 1957 na
neproizvodnem področju nastopajočih proizvodov? Niti prvo
in niti drugo. Ti podatki povedo le, kakšna je bila vrednost za
osebno in za splošno potrošnjo v letu 1957 nabavljenih proiz¬
vodov. To so podatki o razhodkih za potrošnjo.

Metodologija ocene narodnega dohodka kakor tudi stati¬
stike narodnega dohodka, ki jih izdaja OZN, pravilno govorijo
o privatnih in splošnih državnih razhodkih za potrošnjo. 10  Po¬
dobno govori tudi metodologija statistike v Veliki Britaniji o
potrošniških razhodkih in ne poenostavljeno o potrošnji. 20  Pri
nas pa ne samo statistične publikacije, temveč tudi ekonom¬
ske analize uporabljajo kar izraz potrošnja.

Statistički godišnjak n. pr. tolmači takole: »Kot osebna
potrošnja je izkazan del družbenega proizvoda, ki ga prebival¬
stvo troši za zadovoljevanje svojih osebnih potreb v material¬
nih dobrinah in proizvodnih storitvah« ter »s splošno potrošnjo

18  Opšta potrošnja — teze. Beograd 1957, str. 1.

10  United Nataons. Methods of National Income Estimation. F 8.

30  Central Statistical Office: National Income Sitatistics. Sources
and Methods. London 1956, str. 62.

15

I

je zajet del družbenega proizvoda, ki je potrošen v obliki ma¬
terialnih dobrin in proizvodnih storitev za zadovoljevanje
družbenih potreb, narodne obrambe, administracije, prosvete
in drugo .« 21  Kakor vidimo: definicije osebne in splošne potroš¬
nje, ki so veljavne pri nas, ne prikazujejo dovolj nazorno, da
imamo dejansko opravka le z razhodki za potrošnjo.

Pri razpravljanju o pojmovanjih potrošnje kot razhodka
za potrošnjo se nam spet pojavi vprašanje njenega upoštevanja
v okviru naturalnega tipa gospodarstva. Vendar je povsem
jasno, da moramo imputirati tudi ustrezne razhodke za po-
potrošn^o, brž ko pri posploševanju tržnega tipa gospodar¬
stva imputiramo dohodek. Ce razlikujemo denarne in natu¬
ralne dohodke, moramo razlikovati tudi denarne in naturalne
razhodke za potrošnjo. Kadar pri empiričnih analizah pro¬
učujemo potrošnjo v okviru naturalnega tipa gospodarstva
in sicer v njenem vrednostnem izrazu, si torej že spet ne pred¬
stavljamo porabljene vrednosti proizvodov, ki so prenehali
obstajati, ali porabljanja vrednosti proizvodov, ki nastopajo
kot elementi procesa potrošnje, temveč razhodek za potrošnjo,
ki je zvezan s prehodom proizvodov od proizvajalca k potroš¬
niku, čeprav sta ta dva lahko ena in ista oseba.

Do sedaj smo pokazali štiri najpogostejše komplekse poj¬
movanj potrošnje; medtem ko pojmovanja potrošnje kot po¬
rabe in rabe zasledimo zlasti v teoretični ekonomiji, operira
empirična ekonomija s pojmovanji potrošnje kot nabave in kot
razhodka za potrošnjo, čeprav se o tem navadno povsem ne¬
dvoumno ne izjasni.

V literaturi pa naletimo mnogokrat tudi na ugotovitve,
da sta potrošnja in povpraševanje istovetna. H. E. Pipping
n. pr. pravi: »Pri ekonomskih analizah sta potrošnja in povpra¬
ševanje skoraj identična pojma .« 22  Nato pa nadaljuje: »Potroš¬
nja se često identificira s povpraševanjem. To ni povsem pra¬
vilno. Moramo izključiti tisto, kar se imenuje tehnična po¬
trošnja .« 23

Ali je potemtakem treba prikazati nov kompleks pojmo¬
vanj potrošnje in sicer pojmovanja potrošnje kot potrošni¬
škega povpraševanja? Ne! Ta pojmovanja spadajo v že prika-

21  Statističkd godišnjak FNRJ 1959. Beograd 1959, str. 128.

22  H. E. Pipping, Standard of Living. Helsingfors 1953, str. 168.

23  H. E. Pipping, cit. delo, str. 174.

16

zana kompleksa pojmovanj potrošnje kot nabave, oziroma kot
razhodka za potrošnjo. Potrošniško povpraševanje kot tržni
akt namreč lahko spet proučujemo z dveh različnih strani. Če
nas zanimajo potrošna sredstva kot uporabne vrednosti, bomo
govorili o količinskem potrošniškem povpraševanju (E. Schnei¬
der 24  uporablja izraz »mengenmassige Nachfrage«). V tem pri¬
meru bomo n. pr. proučevali, za kakšnimi količinami moke,
riža, krompirja, sladkorja itd., povprašujejo potrošniki. Pojmo¬
vanje potrošnje kot količinskega potrošniškega povpraševanja
spada dejansko v kompleks pojmovanj potrošnje kot nabave
za potrošnjo. Drugače je, če nas zanimajo potrošna sredstva
kot vrednosti. V tem primeru lahko govorimo o vrednostnem
ali denarnem protrošniškem povpraševanju (E. Schneider 25
uporablja izraz »monetare Nachfrage«, ki pa lahko zavaja v
zmoto, da je predmet povpraševanja denar, ne pa blago).
Vrednostno povpraševanje je enako zmnožku količinskega po¬
vpraševanja in cen. Zaradi tega je povsem razumljivo, da
spada takšno pojmovanje potrošnje dejansko v kompleks poj¬
movanj potrošnje kot razhodka za potrošnjo.

Kako pa je s pojmovanjem takoimenovane »realne po¬
trošnje?« Če potrošnjo izražamo v denarnih enotah mere,
vpliva seveda nanjo sprememba kupne moči denarja. Če izlo¬
čimo iz denarnega izraza potrošnje vpliv spremembe kupne
moči denarja, govorimo o »realni« potrošnji. Toda takšno poj¬
movanje potrošnje še vedno spada v kompleks pojmovanj po¬
trošnje kot razhodka za potrošnjo, ne pa v kompleks pojmo¬
vanj potrošnje kot nabave za potrošnjo ali celo v ostale
komplekse.

Razlikovati je treba pojmovanje »realne« potrošnje od
pojmovanja tako imenovane »naturalne« potrošnje; slednja
se nanaša le na »naturalni« tip gospodarstva. Vendar lahko
»naturalno« potrošnjo proučujemo, kot smo že prej nakazali, z
uporabno-vrednostne ali z vrednostne strani, t. j. lahko jo iz¬
ražamo z materialnimi ali denarnimi izrazi. V prvem primeru
spada pojmovanje »naturalne« potrošnje v sklop pojmovanj
potrošnje kot nabave za potrošnjo, v drugem primeru pa v
sklop pojmovanj potrošnje kot razhodka za potrošnjo. Če kmet
prevzame iz svojega gospodarstva v svoje gospodinjstvo 1000 kg

-*  E. Schneider, Einfiihrung in die Wirtschaftstheorie II. Tedi.
J.  C. B. Mohr, Tufaingen 1953.

23  E. Schneider, cit. delo pod 24 .

17

krompirja z vrednostjo n. pr. 10.000 din, imamo v prvem pri¬
meru opravka z imputiranimi nabavami za potrošnjo, v dru¬
gem pa z imputiranimi razhodki za potrošnjo.

S tem seveda še ni mogoče trditi, da je možno vsa poj¬
movanja potrošnje, ki jih zasledimo v literaturi, uvrstiti v
prikazane štiri komplekse pojmovanj. Možne so seveda tudi
drugačne definicije potrošnje, toda vedno se je treba pri njih
vprašati, ali je morda njihova formulacija ponesrečena ali pa
je nasprotno sama njihova osnova zgrešena.

Navedimo n. pr. definicijo osebne potrošnje v publikaciji
»Savezna narodna skupština. Društveni plan privrednog raz¬
voja Jugoslavije 1957—1961«, 28  kjer je rečeno naslednje: »Oseb¬
na potrošnja je skupni fond materialnih dobrin in storitev, ki
je namenjen individualni potrošnji.« Potrošnja bi potemtakem
bila istovetna s samim predmetom potrošnje. Sestavljalci for¬
mulacije pač niso imeli smisla za preciznost.

Z druge strani je n. pr. v V. izdaji priznanega »Priručnika
za investitore« tolmačenje, po katerem je v strukturi lastne
cene proizvoda prikazana »osebna potrošnja ... kar ustreza
prejšnjemu terminusu plače brez socialnega prispevka, pri¬
spevka za stanovanjsko gradnjo in prispevka proračunom«. 27
Osebna potrošnja bi torej po Pejoviču in Niketiču bila isto¬
vetna z neto osebnimi dohodki.

Takšni dve definiciji seveda pri ekonomskih analizah ne
ustrezata ter se jih bomo raje izogibali. Potemtakem se je le
treba gibati med prikazanimi štirimi kompleksi pojmovanj po¬
trošnje: kot porabe, kot rabe, kot nabave za potrošnjo in kot
razhodka za potrošnjo.

Med prvima dvema kompleksoma in drugima dvema kom¬
pleksoma je pravzaprav prepad. Medtem ko prva dva kom¬
pleksa izhajata iz starejše teoretične ekonomije, izhajata druga
dva kompleksa že iz prvih empiričnih raziskav potrošnje. Ne¬
kako od J. M. Keynesa 28  dalje so pa pojmovanja potrošnje
kot razhodka za potrošnjo na splošno uveljavljena tudi v teo¬
retični ekonomiji na zapadu. V marksistično ekonomsko misel

20  Društveni plan privrednog razvoja Jugoslavije 1957—1961.
Kultura. Beograd 1957, str. 235.

27  M. Pejovič—R. Niketič, Priručnik za investitore. V. izdanje.
Beograd 1959, str. 140.

28  J. M. Keynes, General Theory of Employment, Interest and
Money. London 1936.

18

še niso popolnoma prodrla, čeprav obstoje resni poskusi v tej
smeri. Dr. D. Čobeljič 20  n. pr. v svoji knjigi »Problemi plani-
niranja lične potrošnje« stalno razpravlja o potrošnji v smislu
kupno sposobnega povpraševanja, oziroma nabave in razhodka
za potrošnjo.

Empirične raziskave pri nas pa skoraj brez pomislekov
uporabljajo izraz potrošnja v smislu nabav ali pa razhodkov
za potrošnjo ter je velikokrat potrebna precejšnja pazljivost,
da bi ugotovili, na kaj se ta izraz nanaša.

Čeprav so pojmovanja potrošnje kot nabave, oziroma kot
razhodka za potrošnjo navsezadnje možnostim merjenja pri¬
lagojena pojmovanja potrošnje kot porabe in rabe, vendar v
uveljavljeni obliki le niso povsem popolna. Iz njih so namreč
izvzete nabave in razhodki za neproizvodne investicije, ki se
nato nikoli ne pojavljajo v izrazu potrošnje, čeprav bi v njem
morale biti na določen način upoštevane v vsakem časovnem
razdobju, v katerem še obstajajo. Vrednostno to torej pomeni,
da bi morali potrošnjo kot proces v vsakem časovnem raz¬
dobju izraziti ne samo z razhodkom za potrošnjo, temveč še z
amortizacijo neproizvodnih investicij. Podatkom, da so zna¬
šali razhodki za potrošnjo v 1. 1957 1.286 milijard dinarjev, bi
morali prišteti še podatke o amortizaciji vseh neproizvodnih
investicij v istem letu, da bi dobili celotni podatek o procesu
potrošnje leta 1957.

Podobno bi z uporabno-vrednostne strani bilo treba pri
potrošnji kot procesu upoštevati ne samo nabave za potrošnjo,
temveč tudi nastopanje predmetov iz neproizvodnih investicij.
To pomeni, da bi morali podatkom o nabavah posameznih
potrošnih sredstev, ki ne predstavljajo investicij, priključiti še
podatke, po katerih je bilo v FLRJ leta 1957 n. pr. 3,708.000
stanovanj, 14.113 osnovnih in višjih osnovnih šol s 50.067 od¬
delki, 170 splošnih bolnic s 50.688 posteljami itd. Medtem ko
bi z amortizacijo vsako leto zajeli le del vrednosti neproizvod¬
nih investicij, bi materialno morali vsako leto upoštevati ne¬
proizvodne investicije vedno v celoti. 30

Vidimo torej, da bi v empirični ekonomiji moralo popolno
pojmovanje potrošnje zajemati ne samo nabave oziroma raz-

29  Dr. D. Čobeljič, Problemi planiranja lične potrošnje. Beo¬
grad 1958.

30  Več o tem razpravljam v svojih še neobjavljenih delih, na¬
vedenih pod 16 .

a*

19

hodke za potrošnjo, temveč še nastopanje, oziroma amorti¬
zacijo neproizvodnih investicij.

Ker pa empirična ekonomija s potrošnjo navadno razume
le razhodke za potrošnjo, najdemo v literaturi tudi pojem
»fond potrošnje«, ki naj bi poleg njih upošteval še amortiza¬
cijo neproizvodnih investicij v istem časovnem razdobju. V
tem smislu tudi prof. Orthaber' 1 ' podaja bilančni račun osebne
neproizvodne potrošnje tako, da na levi strani prikazuje:

— blagovna sredstva za osebno potrošnjo,

— neblagovne proizvode za osebno potrošnjo in

— vrednost potrošnje osnovnih sredstev osebne potrošnje.

Pri bilančnem računu splošne neproizvodne potrošnje pa

na levi strani prikazuje:

— blagovna sredstva za splošno potrošnjo in

— vrednost potrošnje osnovnih sredstev za splošno po¬
trošnjo.

Vrednost potrošnje osnovnih sredstev osebne in splošne
potrošnje v zgornjih shemah seveda predstavlja vrednostno
zmanjšanje akumuliranega družbenega bogastva ter ni nepo¬
sredno povezana z družbenim proizvodom ali narodnim dohod¬
kom v proučevanem časovnem razdobju. Ker pa teh podatkov
naša statistika zaenkrat še ne zajema, jih je bilo treba pri
kvantifikaciji bilančnih računov izpustiti . 32

Potrošnjo na neproizvodnem področju vedno proučujemo
kot osebno ali kot splošno potrošnjo. Zaradi njenih specifič¬
nih zakonitosti se pa bomo pri nadaljnjih izvajanjih omejili le
na osebno potrošnjo, t. j. na potrošnjo v sklopu gospodinjstev.
Ta je tudi med najpomembnejšimi predmeti, ki jih raziskuje
empirična ekonomija.

31  Ing. A. Orthaber, Predlog metodologije društvenih računa.
Statistička revija št. 1—2/1958.

32  Prim. publikacijo Privredr.i bilansi Jugoslavije 1952-57. Beo¬
grad 1959, str. 16.

20

2. RAZVOJ EMPIRIČNE ANALIZE POTROŠNJE

)

Pri empirični analizi potrošnje nas zanimajo zlasti koli¬
čine različnega blaga, nabavljene ob določeni ravni cen in do¬
hodkov, ter s temi nabavami zvezani razhodki za potrošnjo.
Predmet empirične analize potrošnje so potemtakem tako na¬
bavljene uporabne vrednosti kot tudi njihova vrednost, ki je
v neposredni zvezi z razčlenitvijo uporabe dohodka. Naloga em¬
pirične analize potrošnje je, da proučuje gibanje količin nabav¬
ljenega blaga pri različnih skupinah ljudi in v celotnem narod¬
nem gospodarstvu v različnih časovnih razdobjih. Hkrati s tem
proučuje tudi gibanje strukture razhodkov za potrošnjo pri
različnih skupinah ljudi in v celotnem narodnem gospodarstvu
v različnih časovnih razdobjih. Empirična analiza potrošnje
odkriva faktorje, ki vplivajo na potrošnjo, pojmovano kot na¬
bava, oziroma razhodek za potrošnjo, dalje zasleduje, kako
spremembe teh faktorjev povzročajo spremembe same potroš¬
nje iz leta v leto, in končno razlaga, kako spremembe potroš¬
nje vplivajo na ekonomsko aktivnost družbe kot celote.

Empirična analiza potrošnje ima v glavnem na razpolago
le dve vrsti podatkov: prvi se nanašajo na potrošnjo v posa¬
meznih skupinah gospodinjstev, drugi pa na potrošnjo v okviru
celotnega narodnega gospodarstva ter se seveda medsebojno do¬
polnjujejo . 33

Sedanji podatki o potrošnji v posameznih skupinah go¬
spodinjstev temeljijo na statističnih raziskavah velikega šte¬
vila reprezentativnih gospodinjskih proračunov. Le v tem pri¬
meru se namreč lahko slučajna odstopanja v obe smeri med
seboj uničijo. Toda da bi bil ohranjen njihov množičen značaj,
je večina raziskav omejenih le na nižje razrede dohodka, ki

33  Dober prikaz problemov merjenja potrošnje je podal J. Mar-
schak v svojem delu: »Consumption. Problems of Measurement-
(E. H. A. Seligman, A. Johnson: Encyclopaedia of the Social Sci¬
ences. 3. zvezek. The Macmillan Company. New York 1949).

21

vključujejo največji del delavcev in uslužbencev. Večje težave
nastopijo že pri raziskavah gospodinjskih proračunov kmetij¬
skih družin; ti namreč vsebujejo v znatnem obsegu domače
pridelke, ki jim je denarno vrednost možno le oceniti, na drugi
strani je pa cesto težko ločiti pri kmetijskih družinah njihove
razhodke za potrošnjo od razhodkov za proizvodnjo. Tudi pri
obrtnikih je često težko razmejiti postavke, ki se nanašajo na
njihova gospodinjstva, od postavk, ki se nanašajo na njihova
gospodarstva. Največje težave se pa pojavijo pri raziskavah
gospodinjskih proračunov ljudi z višjimi razredi dohodkov,
kjer so zaradi velikih razlik masovna opazovanja skoraj iz¬
ključena.

Podatki o potrošnji v okviru celotnega narodnega gospo¬
darstva pa večinoma temeljijo na statistiki proizvodnje in pro¬
daje potrošnih sredstev. Potrošnjo je možno grobo ugotoviti
po formuli:

potrošnja = proizvodnja -j- uvoz — izvoz — povečanje zalog

Ta formula je še bolj poenostavljena pri blagu eksotič¬
nega izvora, kot je n. pr. čaj, kava in kakao, ki ga evropske
države ne proizvajajo; v tem primeru je enaka uvozu po od¬
bitku reeksporta in povečanja zalog. Možno pa je ugotavljati
potrošnjo tudi samo na podlagi statistike prodaje potrošnih
sredstev. Če se prometni davek pobira ob vstopu potrošnega
blaga v potrošnjo, n. pr. pri alkoholnih pijačah, lahko celo
davčna statistika posreduje podatke o potrošnji. Končno lahko
še podatki iz gospodinjskih proračunov služijo kot osnova za
oceno potrošnje v okviru celotne države, če je znana di¬
stribucija prebivalstva po dohodkovnih razredih.

Medtem ko v sedanjem času podatki, ki jih ima na raz¬
polago empirična analiza potrošnje, temeljijo na statističnih
raziskavah, obstajajo podatki za pretekle čase večinoma le v
bolj ali manj verodostojnih opisih.

J. Kulišer 44  v tem smislu podaja zelo zanimivo sliko o po¬
trošnji v Evropi od 16. do 18. stoletja. Se ob koncu 17. sto¬
letja so po njegovih navedbah ljudje jedli presno meso le ne¬
kaj mesecev v letu, sicer pa nasoljeno, ker je bilo živino čez
zimo težko prekrmiti in so jo ljudje raje ubijali. Tudi kiuh je

44  J. Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina srednjega in no¬
vega veka. II. knjiga. DZS Ljubljana 1959, str. 38-42.

22

bil tedaj zelo slab; proti koncu 17. stoletja so jedli zakupniki
in trgovci tako slab kruh, da bi že pogled nanj v 19. stoletju
sprožil upor v kakšni angleški prisilni delavnici. Razvita pa je
že bila potrošnja vina, piva in žganja. V Angliji so bile na
krčmah pritrjene table z napisi, ki naj bi privabljali mimo¬
idoče, da bi pili, pri čemer so jim zapeljivo obljubljali, da bodo
za skromna dva penija dobili ne samo dovolj pijače, da se
bodo lahko pošteno napili, marveč tudi slamo, na kateri bodo
pijanost prespali. O potrošnji kave in čaja v 18. stoletju je
prav tako več podatkov. Izračunali so, da je tedaj potrošila na
Westfalskem družina letno povprečno 5 tolarjev za kavo, slad¬
kor in čaj, kar je pomenilo, da je šlo iz dežele letno 150.000
tolarjev, vsota, ki bi zadostovala za opremo 150 revnih nevest.
V 17. stoletju so ljudje med drugim začeli še kaditi, kar je prav
tako v začetku povzročalo velik odpor, zlasti v cerkvenih kro¬
gih. V Nemčiji so bogoslovci trdili, da zapravijo potrošniki to¬
baka zveličanje svoje duše, češ da je tobak hudičevo delo. Za¬
povedi ne prešuštvuj je tedaj sledila nova ne uporabljaj to¬
baka. V Švici so pa postavljali kadilce celo na sramotni oder.

Tako nam niza gospodarska zgodovina iz najrazličnejših
individualnih opisov zanimive podatke o razvoju potrošnje v
preteklih časih.

Tudi prvi podatki o potrošnji v posameznih skupinah go¬
spodinjstev niso temeljili na statističnih množičnih opazova¬
njih, temveč na individualnih opisih ekstremnega bogastva
in luksusa, oziroma ekstremne revščine in pomanjkanja.

Opisi ekstremne revščine in pomanjkanja so se začeli mno¬
žiti zlasti ob koncu 18. stoletja v Angliji in so kasneje sledili
industrijski revoluciji na kontinentu. Med prvimi zbiralci po¬
datkov o gospodinjskih proračunih je bil David Davies , 35  ki jih
je zbral za 127 družin kmetijskih delavcev iz svoje in sosednih
občin. Njegovi rezultati pa niso značilni za vse kmetijske de¬
lavce v Angliji ob koncu 18. stoletja, ker se je zanimal le za
najrevnejše družine, da bi lahko dokazal nezadostnost tedanjih
mezd in predlagal sprejem zakona o minimalnih mezdah.
Zbrane podatke je Davies objavil leta 1795. Dve leti pozneje
je objavil tudi Sir Frederick Eden 30  svoje podatke, ki jih je

36  D. Davies, The Čase of Labourers in Husbandry. London.
1795.

36  Šir F. M. Eden, The St^te of the Poor. London 1797.

23

zbral za 60 kmetijskih in 26 nekmetijskih družin v Angliji.
Pri obdelavi teh podatkov je že v večji meri upošteval znan-
stveno tehniko.

Najpomembnejši pionirski prispevek, ki je močno vplival
na nadaljnji razvoj proučevanj gospodinjskih proračunov, pa
je dal francoski inženir Frederic Le Play. 37  Le Play je 20 let
proučeval življenjske pogoje delavskih družin v različnih ev¬
ropskih državah; te družine je skrbno izbiral ob posvetovanju
z lokalnimi avtoritetami, da bi bile tipične. Menil je, da je
vsak akt družinskega življenja možno izraziti z dohodkom ali
razhodkom, in je zaradi tega vsako postavko gospodinjskega
proračuna skrbno prikazal tako po količini kot ceni. Pri tem
je že spoznal pomembnost dohodka v naravi, n. pr. v zvezi s
hrano ali stanovanjem, ki pripada ljudem brez denarnega od¬
plačila, ali v zvezi s hrano, oblačili ali pohištvom, ki se pro¬
izvedejo doma.

Le Play je prvič objavil gospodinjske proračune izbranih
36 delavskih družin leta 1855. Isto leto pa se je pojavilo tudi
poročilo o gospodinjskih proračunih, ki ga je sestavil Edouard
Ducpetiaux 38  iz Belgije. Belgijski centralni statistični urad,
čigar član je bil med drugim znameniti statistik Quetelet, je
namreč sredi 19. stoletja pod Edenovim vplivom pričel prouče¬
vati gospodinjske proračune. Da bi bili njegovi podatki pri¬
merljivi, je kot tipično družino upošteval tisto, ki je imela
poleg moža in žene še štiri otroke, od tega dva v starosti 16
in 12 let, ki sta že v mezdnem razmerju, in dva v starosti 6 in
2 leti, ki sta še vzdrževana. Proučevane družine so pripadale
trem različnim socialno-ekonomskim skupinam: take, ki so
bile navezane na podporo, take, ki so se komaj samostojno
preživljale in take, ki so že imele nekoliko prihrankov ter so
živele udobneje. Od preko 1000 prejetih prikazov gospodinjskih
proračunov pa je bilo uporabljenih le 199. In še za te je
Ducpetiaux objavil le podatke v frankih, ki so zaradi tega spet
predstavljali le neobdelano analitično gradivo.

Vprašanje primerljivosti gospodinjskih proračunov iz raz¬
ličnih časov in krajev ter ob različnem sestavu družine po šte¬
vilu, spolu in starosti je poskusil razrešiti .šele nemški stati-

37  F. Le Play, Les ouvriers europeens. Pariš 1855.

38  E. Ducpetiaux, Budgets economiques des classes ouvrieres.
Brussels 1855.

24

stik Ernst Engel. Leta 1857 je najprej obdelal podatke iz Duc-
petiauxovih in Le Play-evih gospodinjskih proračunov in sicer
tako, da je podatke o razhodkih za potrošnjo preračunal na
procentualno osnovo. Pri tem je sestavil naslednjo tabelo:' 59

Procentualna struktura proračunov belgijskih delavskih družin 1853

Tipi družine

Na osnovi teh podatkov je Engel ocenil potrošnjo za tri
socialno-ekonomske skupine družin na Saškem. Pri analizi gi¬
banja strukture razhodkov za potrošnjo pa je postavil nasled¬
nji zakon: Cim revnejša je družina, tem večji delež skupnih
dohodkov porabi za hrano. Lahko ga formuliramo tudi dru¬
gače: Z rastjo družinskih dohodkov pada procentualna ude¬
ležba razhodkov za hrano. To je takoimenovani Engelov zakon.

Podobni zakon o gibanju razhodkov za najemnino je 1868
postavil Herman Schvvabe : 40  Čim revnejša je družina, tem
večji delež skupnih dohodkov porabi za najemnino. Tako ime¬
novani Schwabejev zakon pa lahko formuliramo tudi drugače:

00  Povzeto po G. J. Stigler, The Early History of Empirical
Studies of Consumer Behavior. The Journal of Political Economy.
April 1954, str. 98.

40  H. Schvvabe, »Das Verhaltniss von Miethe und Einkommen
in Berlin« v knjigi Berlin und seine Entvvickelung fiir 1868. Berlin
1868, str. 264 in dalje.

25

Z rastjo družinskih dohodkov pada procentualna udeležba raz-
hodkov za najemnino. Ta zakon, čigar veljavnost je bila potr¬
jena v Leipzigu in Hamburgu, pravzaprav nasprotuje tretjemu
Engelovemu zakonu. Literatura namreč mnogokrat ne govori
samo o enem, temveč o štirih Engelovih zakonih, 41  ki so na¬
slednji:

1. Delež razhodkov za hrano pada, če dohodki rastejo.

2. Delež razhodkov za obleko in obutev je neodvisen od
višine dohodkov.

3. Delež razhodkov za stanovanje, kurjavo in razsvetljavo
je neodvisen od višine dohodkov.

4. Delež razhodkov za razne namene (razvedrilo, higieno,
osebne storitve itd.) raste, če dohodki rastejo.

Kakor vidimo, lahko prikazane številke potrjujejo le prvi
in četrti Engelov zakon, ne pa drugega in tretjega. O teh dveh
zakonih je bilo precej polemike, dokler ni Engel 1. 1895 42  po¬
novno analiziral vse podatke, toda ne več na osnovi socialno¬
ekonomskih skupin družin, temveč na osnovi družin, ki so
bile razvrščene po višini dohodkov. Pri tem pa sta bila potr¬
jena drugi in tretji Engelov zakon.

Engelova zasluga je tudi v tem, da je podatke iz posa¬
meznih gospodinjskih proračunov preračunal na člana dru¬
žine. V začetku se je zadovoljil s tem, da je otroka upošteval
kot polovico odraslega. Leta 1883 43  pa je objavil skalo za mer¬
jenje sestava družine, v kateri je vzel kot enoto hipotetične
stroške otroka ob rojstvu, ki jih je nato na osnovi Queteletovih
višinsko-utežnih tabel zviševal letno za 0,1 do starosti 20 let
pri ženskah in 25 let pri moških. Potrošniško enoto v tako se¬
stavljeni potrošniški lestvici so kasneje v čast Queteletu ime¬
novali »quet«.: 44

41  Zanimivo je, da je prvi na ta način opredelil Engelove za¬
kone ne sam Engel, temveč C. Wright v Sixth Anual Report of
the Bureau of Labor Statistics, Boston 1875, str. 438.

42  F. Engel, Die Lebenskosten belgischer Arbeiter-Familien.
Dresden 1895. V tej knjigi je ponatisnjeno tudi njegovo prvotno
delo »Die Productions- und Consumtionsverhaltnisse des Konig-
reichs Sachsen«.

43  F. Engel, Der Werth des Menschen. Berlin 1883.

41  Prim. St. Bauer, Das Konsumtionsbudget der Haushaltung.
Handworterbuch der Staatswissenschaften. II. Auflage. G. Fischer,
Jena 1900.

26

Družina, ki so jo sestavljali mož v starosti 25 let, žena
v starosti 22 let, deček 3 let in deklica v starosti 2 let, bi
potemtakem štela 3,5 -j- 3,0 -j- 1,3 -j— 1,2 = 9 potrošniških enot.

Pod Engelovim vplivom so statistični zavodi v številnih
evropskih državah ob koncu 19. stoletja pričeli ekstenzivno
raziskovati gospodinjske proračune, čeprav mnogokrat zelo
površno. V ZDA so s to akcijo začeli že nekoliko prej. Vodil
jo je Carroll D. Wright, ki je med drugim neodvisno od Enge-
love potrošniške lestvice leta 1891 sestavil svojo lastno. V pre¬
gledih gospodinjskih proračunov je' pa podobno kot Ducpetiaux
poudarjal »normalno« družino, vendar jo je reduciral na po¬
vprečje treh otrok, od katerih nihče ni v mezdnem razmerju.
Pri proučevanju prihrankov na različni ravni dohodkov je
končno dokazal naslednje: Cim višji so dohodki, tem večji
so prihranki, in sicer prav tako absolutno kot relativno. 4 "

V začetku našega stoletja se je število študij, ki so se
ukvarjale z gospodinjskimi proračuni, zelo povečalo. Toda pri
njih ni bil poudarek toliko na posploševanju dobljenih rezul¬
tatov, kakor pri Engelu, temveč so imele bolj socialno-eko-
nomski značaj. Po prvi svetovni vojni so n. pr. bile povezane
zlasti z določevanjem indeksa življenjskih stroškov.

Problem, ki se je pri proučevanju gospodinjskih prora¬
čunov stalno znova pojavljal, pa je bil v tem, kako postaviti
najboljšo enoto za merjenje strukture družin po spolu in
starosti. Engelovo splošno potrošniško lestvico so kmalu za¬
menjale druge, ki so bile veljavne samo za določene postavke
gospodinjskih proračunov. Tudi z Wrightovo splošno potroš¬
niško lestvico ni bilo v ZDA bolje. V čedalje večji meri so se

45  Sixth Annual Report of the Bureau of Labor Staitistics. Bo¬
ston 1875, str. 438.

27

začele uveljavljati posebne potrošniške lestvice, veljavne samo
za hrano. Taka je n. pr. Atwater-jeva lestvica, ki izhaja iz
števila kalorij, ki so potrebne v različnih obdobjih fizičnega
razvoja ljudi in v njihovih različnih poklicih. Še bolj preprosta
je Lusk-ova lestvica. Obe upoštevata odraslega moškega kot
enoto v nasprotju z Engelovo, ki izhaja iz novorojenčka. Isto
velja za »ammain« lestvico (adult male maintenance) in šte¬
vilne druge, ki so dandanes v posameznih državah v veljavi . 46
Vendar nobena v celoti ne zadovoljuje.

Novo smer pri analizi gospodinjskih proračunov sta v dru¬
gem desetletju našega stoletja ubrala Gustavo del Vecchio 47
v Italiji in William Ogburn 48  v ZDA. Oba sta poskušala pri¬
kazati razmerje med dohodki in razhodki v gospodinjskih pro¬
računih v obliki enačb, v katerih so bili razhodki odvisna,
dohodki pa neodvisna spremenljivka. Poiskati je seveda bilo
treba ustrezne parametre. Toda medtem ko se je pivi v glav¬
nem omejil le na prikaz fukcionalne povezave med razhodki
za hrano in dohodki, je drugi zajel tudi ostale razhodke in
upošteval pri analizi različno velikost družin.

Približno v istem času so se pojavile prve statistične
funkcije povpraševanja, ki so prikazovale razmerja med ce¬
nami in količinami blaga. Z njimi so se ukvarjali Rodolfo
Benini 49  in Conrado Gini 10  v Italiji, Marcel Lenoir 51  v Franciji,
zlasti pa Henry Moore 52  v ZDA.

Če primerjamo razvoj kvantitativne analize učinkovanja
cen in dohodkov na potrošnjo na eni strani in razvoj ustrezne
formalne teorije na drugi strani, pridemo do zanimivih sklepov.
Formalna teorija povpraševanja, ki je zvezana z imeni Jevons,

16  Prim. D. W. Douglas, »Family Budgets« v E. R. A. Selig-
man, A. Johnson, Encyclopaedia of the Social Sciences. V. zvezek.
The Macmillan Company. New York 1949, str. 77.

47  G. Del Vecchio, Relazioni fra entrata e consumo. Giomale
degli economisti 1912.

48  W. Ogburn, Analysis of the Standard of Living in the Di-
strict of Columbia in 1916. Publications of the American Statistical
Association 1918/19.

49  R. Benini, SulTuso delle formole empiriche nell’economia
applicata. Giomale degli economisti 1907.

50  C. Gini, Prezzi e consumi. Giomale degli economisti 1910.

51  M. Lenoir, Etudes sur la formation et le mouvement des
prix. Pariš 1913.

52  H. Moore, Economic Cycles: Their Law and Cause. New
York 1914.

28

Walras in Marshall, se je razvila 40 let prej, preden so se
resno pričela empirična raziskovanja krivulj povpraševanja;
teorija se je razvila po letu 1870, empirične analize pa šele
okoli leta 1910. 53  Nasprotno so se kvantitativne analize učinko¬
vanja dohodka na potrošniško ponašanje razvile kar 70 let
prej, preden je dohodek postal važna spremenljivka v formalni
teoriji; medtem ko je bilo okoli leta 1870 proučevanje gospo¬
dinjskih proračunov, že precej razvito, je šele leta 1936 J. M.
Keynes v svoji znameniti »Splošni teoriji zaposlenosti, obresti
in denarja« poudaril vlogo dohodka pri determiniranju po¬
trošnje in s tem precej izpodbudil nadaljnji razvoj empirične
analize potrošnje v kapitalističnih državah.

Prav tako je k nadaljnjemu razvoju empirične analize
potrošnje pripomogla ekonometrija kot metoda znanstvenega
dela v ekonomiji. Bistvo metode je v tem, da uporablja sodob¬
ne statistične postopke za teoretične modele, ki so izraženi
v matematični obliki. Kdor se dandanes ukvarja z ekonome-
trijo, ne more mimo avtorjev, kot so n. pr. G. Tintner / 4  J. Tin-
bergen , 55  H. Wold r,e  in drugi. Prav tako pri empirični analizi
potrošnje ni mogoče obiti avtorjev, kot so n. pr. H. Schultz, "
R. Stone 58  in številni drugi.

Ob zaključku je prav, če podamo še kratek, čeprav ne¬
popoln pregled empiričnih analiz potrošne v Jugoslaviji. Pred
vojno sta se s temi vprašanji v Sloveniji ukvarjala med dru¬
gimi Filip Uratnik '’’ in dr. Adolf Vogelnik /’ 0  na Hrvaškem so

53  Prim. G. J. Stigler, The Early History of Empirical Studies
of Consumer Bahavior. The Journal of Political Economy 1954,
str. 113.

54  G. Tintner, Econometrics. J. Wiley & Sons, Inc. New York
1952. Prav tako pomembne so njegove številne razprave v reviji
Econometrica.

65  J. Tinbergen, Econometrics. G. Allen & Unw,in Ltd. Lon¬
don 1953.

5li  H. Wold, L. Jureen, Demand Analysis. A Study in Econome¬
trics. J. Wiley & Sons, Inc. New York 1953.

57  H. Schultz, The Theory and Measurement of Demand. Uni—
versity of Chicago Press 1938.

55  R. Stone s sodelavci, The Measurement of Consumers’ Expen-
diture and Behaviour in the United Kingdom 1920—1938. Vol. I.
Cambrigde 1954.

5il  N. pr. Odlomki iz študije o rodbinskih gospodarstvih delav¬
skih in nameščer.skih rodbin v Sloveniji. Tehnika in gospodarstvo.
Ljubljana 1939 in 1940. Prav tako številne druge razprave in članki
ter letna poročila Delavske zbornice za Slovenijo.

29

se ukvarjali dr. Artur Benko , 81  dr. Rudolf Bičanič in ing. Željko
Macan , 62  v Srbiji pa Bogdan Krekič , 63  Branko Tadič , 64  in delno
Šefkija Bubič . 65  Zaradi skromnega obsega predvojnih anket
o gospodinjskih proračunih pa so posploševanja dvomljiva.

Po vojni je pri nas izšlo precej člankov in razprav o po¬
trošnji; žal pa so v mnogih primerih ostali le na časnikarski
ravni. Pomemben prispevek k razvoju empirične analize po¬
trošnje pri nas je dal leta 1953 dr. Rudolf Bičanič , 66  sledili so
mu pa avtorji, kot Branka Brnčič , 67  dr. Josip Korač , 68  Josip
Štahan , 119  Vidosav Tričkovič , 70  Berisav Šefer , 71  Alenka Rismal , 73
Vladimir Frankovič 73  in drugi. S problemi ekonometrije in
njene uporabe na področju empirične ekonomije potrošnje se
je pričel ukvarjati zlasti dr. Alojzij Vadnal . 74

u<l  N. pr. razprava Ugotovitev življenjskih stroškov sloven¬
ske delavske in meščanske družine. Tehnika in gospodarstvo,
Ljubljana 1939.

61  Dr. A. Benko je zlasti znan po svojem Indeksu.

03  Dr. R. Bičanič, ing. 2. Macan, Kako živi naš narod. Za¬
greb 1939.

03  B. Krekič, Radnička nadnica kao privredni, socijalni i
kulturni faktor. Beograd 1934.

“ 4  B. Tadič, Budžeti nameštenika i radnika. Beograd 1939.

65  S. Bubič, Ekonomija potrošnje. Beograd 1937.

66  Dr. R. Bičanič, Kako trošimo naš dohodak. Robni promet
11-12/1953.

67  Gl. številne članke B. Brnčičeve v reviji Robni promet.

08  Dr. J. Korač, Promene troškova života radničkih i službe-
ničkih domačinstava u zavisnosti od njihovih prihoda. Prikazi št.
19. Zavod za statistiku NR Srbije. Beograd 1956.

09  J. Stahan, Potrošnja, odraz stepena privrednog razvoja. Eko¬
nomski pregled 8—9/1957 in druge razprave.

70  V. Tričkovič, Ispitivanje strukture i elastičnosti tražnje.
Ekonomist 1957 str. 238—269, Lična potrošnja kao kriterij proizvod¬
ne politike. Ekonomist 1958 str. 142—160.

71  B. Sefer, Standard stanovništva FNRJ. Ekonomika FNRJ 1.
Rad, Beograd 1953. Prav tako številni članki v revijah Nova trgo¬
vina in Socijalna politika.

72  A. Rismal, Izdatki za hrano in poraba živil v delavskih
in uslužbenskih družinah v letu 1954. Zavod za statistiko LRS
1956. Prikazi in študije št. 4.

73  V. Frankovič, Nekaj izsledkov o protrošnji živil v delavskih
in uslužbenskih družinah v LRS v 1. 1955. Ekonomska revija 1957
št. 2.

74  Dr. A. Vadnal, Matematični uvod v ekonometrijo. Ljubljana
1955. Vrednotenje živil po metodi linearnega programiranja. Eko¬
nomska revija 1959 št. 2 itd.

30

Razvoj empirične analize potrošnje so pospešile priprave
za petletni načrt gospodarskega razvoja 1957—61. Iz te dobe
je več pomembnih internih publikacij Zveznega zavoda za
gospodarsko planiranje, 75  Ekonomskega inštituta LRS 76  in ne¬
katerih drugih organov. Omeniti pa je treba, da tudi naša sta¬
tistična služba daje že precej zadovoljive podatke. Med njimi
moramo omeniti n. pr. podatke vsakoletne ankete o družinskih
proračunih štiričlanskih delavskih in uslužbenskih družin in
vsakoletne ankete o kmetijskih gospodarstvih. 77  Seveda bo pa
statistične podatke v bodoče treba v določenih smereh še iz¬
popolniti in s tem omogočiti nadaljnji razvoj empirične analize
potrošnje pri nas.

75  N. pr. »Prethodni rezultati analize porodičnih budžeta rad-
nika i službenika i poljoprivrednih domačinstava u FNRJ u 1955 g.-«
Beograd 1956. Podobno »Lična potrošnja, dosadanji i perspektivni
razvoj 1957—61 god.« Beograd 1956.

76  N. pr. Vpliv dohodkov in cen na raven potrošnje prebival¬
stva v Sloveniji. Ljubljana 1958. Pri raziskavi so sodelovali A. Ris-
mal, V. Frankovič in V. Kozak. V. Frankovič je prispeval uvod in
metodologijo analize. A. Rismal je izdelala poglavje o dohodkovni
elastičnosti porabe, cenovni elastičnosti potrošnje v letih 1955 in
1956 ter poglavje o ekonomskem pomenu proučevanja elastičnosti
potrošnje. V. Kozak pa je prispevala poglavje o strukturi osebne
potrošnje v LRS.

77  Oboje izhaja v obliki statističnih biltenov, n. pr. »Anketa o
porodičnim budžetima četvoročlanih radničkih i službeničkih po-
rodica 1955« je izšla v Statističnem biltenu 75 maja 1957.

31

3. FAKTORJI, KI VPLIVAJO NA STRUKTURO POTROŠNJE

V empirični ekonomiji nas končno zanimajo nabave in
razhodki za potrošnjo pri skupinah ljudi, oziroma v celotnem
narodnem gospodarstvu. Zanima nas agregatna potrošnja in ne
potrošnja v okviru posameznega gospodinjstva. Vendar šele ra¬
zumevanje strukture druge potrošnje vodi k razumevanju
strukture prve. Zaradi tega je najprej treba proučiti faktorje,
ki vplivajo na strukturo potrošnje v okviru posameznega go¬
spodinjstva, da bi nato lahko proučevali, kako se kot posledica
sprememb teh faktorjev spreminja agregatna potrošnja iz leta
v leto.

Kaj pa je sploh gospodinjstvo? Pri empiričnih analizah
predpostavljamo, da je gospodinjstvo osnovna enota odločanja
na neproizvodnem področju, osnovna enota odločanja o po¬
trošnji. Takšna enota ni posamezni človek, razen če živi po¬
vsem samostojno. Dejansko je prav malo takih posameznikov,
ki bi bili v celoti neodvisni pri izbiri notrošnih sredstev.
Dojenčki n. pr. sploh ne izbirajo sami, otroci praviloma izbirajo
pod določenim nadzorstvom, a tudi zakonca izbirata večinoma
le sporazumno. Kljub temu ni mogoče na splošno govoriti niti
o družini kot o osnovni enoti odločanja na neproizvodnem
področju. Najprej je lahko v okviru iste družine več enot od¬
ločanja ali nasprotno, družina kot enota odločanja vključuje
ljudi, ki niso pravi družinski člani. Končno pa lahko ljudje
živijo samostojno izven družin ali v skupinah, ki jih ne mo¬
remo označiti za družine, n. pr. v internatih, domovih one¬
moglih itd. V vseh teh primerih lahko govorimo o gospodinj¬
stvih, bodisi osebnih, družinskih ali združbenih gospodinjstvih.
Zaradi tega lahko gospodinjstvo predpostavljamo kot osnovno
enoto odločanja o potrošnji, s čimer seveda še ni rečeno, da
gospodinjstva ne omogočajo razvoja in ostvaritve samostojnih
teženj posameznih svojih članov. Pač pa pri empiričnih ana¬
lizah vedno upoštevamo gospodinjstvo z vsemi njegovimi člani

32

kot celoto in s tem v določeni meri zanemarjamo njihovo
individualnost.

Literatura mnogokrat označuje gospodinjstvo teritorialno
kot skupnost stanovanja. Toda, medtem ko praviloma pred¬
postavlja pripadnost k istemu gospodinjstvu tudi pripadnost
k istemu stanovanju, pripadnost k istemu stanovanju še ne
predpostavlja pripadnosti k istemu gospodinjstvu. Za potrebe
empirične analize je važnejše označevanje gospodinjstva s skup¬
nostjo dohodka in skupnostjo povpraševanja, oziroma potroš¬
nje . 78  Takoj pa je treba pripomniti, da ti dve oznaki gospo¬
dinjstva odpirata vrsto vprašanj, kar povzroča zaradi različnih
odgovorov nanje tudi različne opredelitve gospodinjstev.

Dohodke, ki jim pritekajo iz različnih virov, prispevajo
posamezni člani le izjemoma v celoti skupni gospodinjski bla¬
gajni. Navadno si zadržijo določeni del svojih dohodkov ali
pa preko svojega gospodinjstva celo pridejo do njih. S temi
dohodki nastopajo nato kolikor toliko samostojno. Ker šele
dohodek ustvarja možnost odločanja, je pravzaprav vprašanje
označevanja gospodinjstva s skupnostjo dohodka hkrati vpra¬
šanje označevanja gospodinjstva kot osnovne enote odločanja
na neproizvodnem področju. Rezultat sporazuma je odgovor
na vprašanje, kakšen obseg lahko zavzamejo tisti dohodki po¬
sameznih članov gospodinjstva, ki se ne stekajo v skupno go¬
spodinjsko blagajno, torej, kdaj dosežejo mejo, ko je dejansko
treba te člane že obravnavati ločeno v sklopu posebnega go¬
spodinjstva. Tako n. pr. upošteva Bureau of Labor Statistics
v ZDA odraslega neporočenega sina, ki živi z ostalo družino in
plačuje v ta namen manjšo oskrbnino kot znaša 50% njegovega
dohodka, kot sestavni del družinskega gospodinjstva, imeno¬
vanega »cosumer unit«. Survey Research Center, ki zbira po¬
datke za Federal Reserve System, ga nasprotno ne upošteva
kot sestavni del družinskega gospodinjstva, imenovanega
»spending unit«, temveč ga šteje za samostojno osebno gospo¬
dinjstvo, spet imenovano »spending unit«.

Podobna vprašanja nastajajo pri označevanju gospodinj¬
stva s skupnostjo povpraševanja, oziroma potrošnje. Čeprav
gospodinjstva združujejo svoje člane v istem stanovanju in

78  Prim. dr. K. Szameitat, »Haushaltung als wirtschaftliche
Einheit«. Allgemeines statistisches Archiv. Mtinchen 1955, str. 316
in dalje.

-j

33

praviloma organizirajo in urejajo zanje prehrano, so vendar
tu že možna večja odstopanja. Nekateri člani se lahko delno,
stalno ali občasno hranijo izven gospodinjstva, ki mu pripa¬
dajo. Brž ko pa preidemo n. pr. na vprašanja oblačenja ali
razvedrila posameznih članov, se vloga gospodinjstva kot ce¬
lote še dalje zmanjšuje. Dohodki, s katerimi razpolagajo posa¬
mezni člani gospodinjstva samostojno, imajo za nujno posle¬
dico odločitve in z njimi zvezane nabave, ki so od drugih čla¬
nov gospodinjstva neodvisne. Kakšen obseg lahko zavzamejo,
je seveda odvisno od tistega njihovega dohodka, ki ne ostaja
v skupni gospodinjski blagajni, ki ga pa po sporazumni po¬
enostavitvi kljub temu štejemo za sestavni del skupnega do¬
hodka določenega gospodinjstva. Toda brž ko smo napravili
podobno sporazumno poenostavitev pri dohodkih, jo lahko v
istem smislu napravimo tudi pri povpraševanju, oziroma po¬
trošnji. Sele ob teh predpostavkah lahko nato govorimo o skup¬
nosti povpraševanja, oziroma potrošnje kot značilnosti gospo¬
dinjstva . 78

Pri empiričnih analizah predstavljajo važno izhodiščno
sredino gospodinjski proračuni, ki podajajo prikaz dohodkov
in razhodkov vseh članov posameznih gospodinjstev, hkrati
so pa tudi povezani s specifikacijo nabavljenih uporabnih vred¬
nosti. V največji meri imajo empirične analize opravka z go¬
spodinjskimi proračuni posameznih družin, n. pr. uslužbenskih,
delavskih, kmečkih ali drugih, pri čemer so mnogokrat ome¬
jeni le na »standardne« ali »normalne« družine, n. pr. pri nas
na štiričlanske delavske in uslužbenske družine s povsem do¬
ločeno strukturo njihovih članov.

Kateri faktorji pa vplivajo na strukturo potrošnje v okviru
posameznih gospodinjstev, prikazano z gospodinjskimi pro¬
računi? Ali sta takšna faktorja samo dohodek članov gospo¬
dinjstva in cene blaga, kakor smo nakazovali pri orisu razvoja
empirične analize potrošnje? Ne, število takšnih faktorjev je
znatno večje. Naj navedemo najvažnejše, med katerimi so mno¬
gi sposobni povzročiti spremembe tudi pri agregatni potrošnji : 80

79  Prim. tudi mojo razpravo, »Potrošne enote in potrošniške
enote«, Ekonomski zbornik III. letnik oziroma Ekonomska revija
1958, str. 279 in dalje.

811  Prim. tudi R. Mačk, »Economics of Consumption« v zbirki
B. F. Haley, A Survey of Contemporary Economics. R. D. Irwin,
Inc., Homewood, Illinois 1952, str. 49 in dalje.

34

a) raven dohodkov,

b) novejša sprememba dohodkov,

c) obseg in sestav družine,

č) življenjski standardi,

d) zaloge potrošnih sredstev v gospodinjstvu,

e) prihranjena denarna sredstva in možnosti potrošniških
posojil,

f) razpoložljivost potrošnih sredstev na trgu in njihova
dosegljivost izven njega,

g) kvaliteta potrošnih sredstev v prodaji in pospeševa¬
nje prodaje,

h) splošni in posamični nivo cen potrošnega blaga.

i) pričakovanja glede gibanja dohodkov, cen in razpo¬
ložljivosti potrošnih sredstev itd.

Oglejmo si sedaj podrobneje učinkovanje navedenih fak¬
torjev!

a) Raven dohodkov

Kako vpliva raven dohodkov posameznih gospodinjstev
na določene njihove razhodke, se more prav lepo proučevati,
če podatke iz ankete o gospodinjskih proračunih porazvrstimo
po dohodkovnih razredih. Seveda je predhodno treba opredeliti
same dohodke posameznega gospodinjstva, kar je pravzaprav
sporno vprašanje, na katero ni zadovoljivega vsestranskega
odgovora. To velja zlasti za proračune kmetijskih gospodinj¬
stev, kjer različno upoštevanje naturalnega dohodka lahko bi¬
stveno vpliva na prikazovanje posameznih razhodkov. Prav
tako lahko na strukturo razhodkov v gospodinjskih proračunih
delavskih in uslužbenskih družin bistveno vpliva način za¬
jemanja potrošniških posojil.

Vprašanje, kako se razhodki različnih vrst spreminjajo
z dohodki gospodinjstva, je mogoče razčleniti na tri različna
pod vprašanja.

Najprej se lahko vprašamo, kakšno je razmerje med pov¬
prečno višino razhodkov določene vrste in povprečno višino
dohodkov v vsakem dohodkovnem razredu. V tem primeru
govorimo o povprečnem nagibu k razhodkom posamezne vrste;
ta najbolje opisuje razlike v načinu življenja, izražene z raz¬
ličnostjo razhodkov pri različni ravni dohodkov. Razmerja
med posameznimi razhodki in dohodki lahko izrazimo tudi
v obliki odstotkov, t. j. če podatek o povprečnem nagibu k raz-

3 *

35

hodku določene vrste pomnožimo s 100. Ce ima n. pr. družina
z letnimi dohodki 200.000 dinarjev razhodkov za hrano 100.000
dinarjev, pomeni, da je pri njej povprečni nagib k razhodkom
za hrano

100.000

-= 0,5

200.000

Če ta podatek pomnožimo s 100, razvidimo, da od do¬
hodkov te družine odpade 50% na razhodke za hrano.

V FLRJ ni po dohodkovnih razredih izračunana struktura
dohodkov, temveč le struktura skupnih razhodkov za potroš¬
njo, ki je za leto 1955 n. pr. naslednja: 81

Struktura razhodkov (v %)

Če upoštevamo, da je največ anketiranih družin v tretjem,
četrtem, petem in šestem dohodkovnem razredu, je iz tabel na
splošno razvidna sledeča tendenca:

81  Anketa o porodičnim budžetima četvoročlanih radničkih i
službeničkih porodica 1954 i 1955. Statistički bilten 75.

36

1. Delež razhodkov za hrano, pijačo in tobak je tem višji,
čim nižji so dohodki.

2. Delež razhodkov za obleko in obutev je tem višji, čim
višji SO' dohodki.

3. Delež razhodkov za stanovanje, razsvetljavo in kurjavo
je tem višji, čim nižji so dohodki, medtem ko je delež raz¬
hodkov za stanovanjsko opremo tem višji, čim višji so dohodki.

4. Delež razhodkov za higieno in zdravstvo se giblje zelo
neenakomerno, delež razhodkov za kulturo, prosveto in ostalo
je pa tem višji, čim višji so dohodki.

Na podlagi navedenih podatkov je torej mogoče zaključiti,
da sta pri nas v glavnem potrjena prvi in četrti Engelov zakon,
ne pa tudi drugi in tretji. 82

Naslednje vprašanje, ki si ga lahko zastavimo v zvezi z
medsebojno odvisnostjo razhodkov različnih vrst in dohodkov
je, kakšno razmerje 'obstaja med dodatnimi razhodki posa¬
meznih vrst in dodatnimi dohodki. V tem primeru govorimo
o mejnem nagibu k razhodkom posamezne vrste. Ker si pri
tem tolmačimo, kako se bo razlika med povečanim in prvotnim
dohodkom delila na posamezne vrste razhodkov, je razumljivo,
da predstavlja tovrstno razmerje med razhodki in dohodki
osnovo za izračun sprememb v strukturi potrošnje, ki bodo
verjetno sledile določeni spremembi dohodka.

Recimo, da so se letni dohodki družine dvignili od 200.000
dinarjev na 300.000 dinarjev. Na drugi strani so se pa dvignili
njeni razhodki za hrano le od 100.000 dinarjev na 140.000 di¬
narjev. Dodatni dohodki za 100.000 dinarjev so povzročili do¬
datno povpraševanje po hrani le za 40.000 dinarjev. Medtem
ko bi novi povprečni nagib k razhodkom za hrano znašal

140.000

—■-= 0,46,

300.000

1

znaša nasprotno mejni nagib k razhodkom za hrano

40.000 „ ,

* — 0,4.

100.000

Če spet ta podatek izrazimo z odstotki, lahko rečemo, da
bo le 40% dodatnih dohodkov porabljenih za nakup živil, med-

82  Prim. dr. R. Bičanič, Kako trošimo naš dohodak. Robni
promet 11—12 iz 1. 1953.

3 ?

tem ko je bilo pri prvotnem dohodku v ta namen porablje¬
nih 50%.

Na ta način lahko prikazujemo, kako so dodatni razhodki
za potrošnjo določene vrste funkcija dodatnih dohodkov. Pri¬
pomniti pa je treba, da matematično mejni nagib funkcije ni
opredeljen v dodatnem intervalu, temveč v posamezni točki

Ay

ter vključuje torej limitni proces. Mejni nagib funkcije ni-r-»

dy

temveč -j- . Ce kljub temu prikazujemo mnogokrat mejni nagib

funkcije z izračunom na prvi način, je to le pedagoška poeno¬
stavitev.

Končno si lahko zastavimo še vprašanje, kakšno je raz¬
merje med procentualnimi spremembami razhodkov posamezne
vrste in procentualnimi spremembami dohodkov. V tem pri¬
meru govorimo o dohodkovni elastičnosti razhodkov posa¬
mezne vrste, ki lahko služi istemu namenu kot mejni nagib
k razhodkom posamezne vrste, t. j. zadovoljivemu opisovanju
različnosti vpliva spremenjene višine dohodkov na razhodke
posamezne vrste.

Vzemimo spet prejšnji primer, po katerem so se družinski
dohodki zvišali od 200.000 dinarjev na 300.000 dinarjev, raz¬
hodki za hrano pa le od 100.000 dinarjev na 140.000 dinarjev.
To pomeni z drugimi besedami, da so se dohodki zvišali za 50%,
razhodki za hrano pa le za 40%. Ce primerjamo sedaj pro-
centualni porast razhodkov za hrano s procentualnim porastom
dohodkov, dobimo naslednji podatek o elastičnosti razhodkov
za hrano:

Koeficient elastičnosti razhodkov za hrano 0,8 v zgornjem
primeru nam pove, da procent porasta razhodkov za hrano
predstavlja le 0,8 del procenta porasta dohodkov, ali z dru¬
gimi besedami: če porastejo dohodki za 100%, porastejo raz¬
hodki za hrano le za 80%.

Če so prvotni dohodki družine znašali 200.000 dinarjev
in prvotni razhodki za hrano 100.000 dinarjev, pomeni, da bo
ob 50% porastu dohodkov in koeficientu elastičnosti razhodkov
za hrano 0,8 znašalo povečanje povpraševanje po hrani 100.000
X (0,8 X 50%), t. j. 100.000 X 40% ali 40.000 dinarjev. Vidimo
torej, da dobimo isti rezultat, kakor če bi izhajali iz mejnega

38

nagiba k razhodkom za hrano, ki je v našem prejšnjem pri¬
mera pri porastu dohodkov od 200.000 na 300.000 dinarjev
znašal 0,4 ali 40% od dodatnih 100.000 dinarjev, t. j. 40.000 di¬
narjev.

Prikazovanje medsebojne povezanosti razhodkov različnih
vrst in dohodkov s koeficienti dohodkovne elastičnosti je v
svetu in pri nas zelo razvito. Vendar je treba takoj pripomniti
dvoje:

1. Koeficienti dohodkovne elastičnosti so samo približno
enaki razmerju med procentualnimi spremembami razhodkov
posamezne vrste in procentualnimi spremembami dohodkov.
Matematično je namreč elastičnost funkcije opredeljena kot

Ey x dy
Ex y dx ’

kjer je x dohodek kot neodvisna spremenljivka, y pa razhodek
določene vrste kot odvisna spremenljivka. 83  Pri relativno majh¬
nih prirastkih neodvisne spremenljivke pa je diferenčni kvo-
Ay

cient j  x  približno enak ustreznemu diferencialnemu kvocientu

ali odvodu ^ x , torej

oziroma v obliki, ki je uporabna za napovedovanje sprememb
povpraševanja:

- Zly .100  = ^ Ey - — .100

y Ex x

Z besedami lahko to tolmačimo tako, da je s koeficienti
dohodkovne elastičnosti možno izračunati kolikortoliko točen
procent spremembe povpraševanja le, če je procent spremembe
dohodka majhen.

83  Prim. dr. A. Vadnal, Gospodarska matematika. Univerza v
Ljubljani, Ljubljana 1956, str. 202.

39

Recimo, da empirični podatki niso izravnani z linearno
funkcijo tipa y = ax -f b, temveč s kvadratno funkcijo tipa
y = ax 2  + bx -j- c. Koeficienti elastičnosti te funkcije so pri raz¬
ličnih vrednostih x različni. Dohodkovna elastičnost razhodkov
za pijačo in tobak je n. pr. pri uslužbenskih gospodinjstvih
v FLRJ zelo različna; pri tistih z najnižjimi dohodki znaša
1,145, pri tistih s srednjimi dohodki 0,847, pri tistih z najvišji¬
mi dohodki pa samo 0,597. 84  Praviloma se izračunavajo in
upoštevajo le tisti koeficienti dohodkovne elastičnosti, ki iz¬
hajajo iz povprečnih dohodkov. Iz zgornjega primera pa je
videti, da se pri bistveno spremenjenih povprečnih dohodkih
lahko precej razlikujejo.

2. Pri koeficientih dohodkovne elastičnosti ni nujno, da
bi neodvisno spremenljivko vedno predstavljali razhodki do¬
ločene vrste; lahko jo tudi količine. Razlikovati je torej treba
dohodkovno elastičnost razhodkov za potrošnjo od dohodkovne
elastičnosti nabav za potrošnjo. Ali z drugimi besedami: raz¬
likovati je treba dohodkovno elastičnost količinskega povpra¬
ševanja od dohodkovne elastičnosti vrednostnega povpraševa¬
nja. V prvem primeru se sprašujemo, kako procentualna spre¬
memba dohodka vpliva na procentualno spremembo nabavlje¬
nih količin, v drugem primeru pa, kako vpliva na procentualno
spremembo razhodkov za potrošnjo, ki so zvezani z nabavlje¬
nimi količinami. Pri nas so nasprotno pri količinah zajete po¬
leg na trgu kupljenih še brezplačno prejete količine, oziroma
količine iz lastne proizvodnje, medtem ko so pri razhodkih
upoštevane le vrednosti na trgu kupljenih količin.

Pojavlja se vprašanje, ali so koeficienti dohodkovne ela¬
stičnosti določenih razhodkov za potrošnjo skladni z ustreznimi
koeficienti dohodkovne elastičnosti nabav za potrošnjo. Vse¬
kakor je cena določenega blaga odvisna od njegove kvalitete
in je pričakovati, da bo povprečna cena pri večini vrst blaga
rasla hkrati z dohodkom. Revnejši ljudje bodo kupovali čevlje
v poslovalnicah Borovo in obleke v poslovalnicah Varteksa,
medtem ko bodo ljudje z višjimi dohodki svoje posebne želje,
pogojene z modnimi muhami, rajši zaupali kakšnemu mod¬
nemu krojaču ali čevljarju. To pomeni, da bo dohodkovna

84  Savezni zavod za privredno planiranje. Koeficienti elastič¬
nosti troškova života i potrošnje u zavisnosti od prihoda i cena.
Beograd 1957, str. 5. (Interna publikacija.)

40

elastičnost razhodkov za potrošnjo, ki upošteva vrednost dolo¬
čenega blaga, v takšnih primerih večja cd dohodkovne ela¬
stičnosti nabav za potrošnjo, ki upošteva le količino določe¬
nega blaga.

Koeficiente dohodkovne elastičnosti razhodkov za potrošnjo
ali nabav za potrošnjo lahko po višini delimo v več skupin,
ki pomenijo naslednje

Koeficienti
manjši od 0,0
0,0 do 0,5
0,5 do 1,0
1,0 do 2,0
preko 2,0

Povpraševanje
negativno elastično
zelo neelastično
neelastično
elastično
zelo elastično

Povpraševanje po proizvodu z dohodkovno elastičnostjo 0
se ob spremenjenem dohodku ne spremeni. Ti proizvodi so
v stanju zasičenosti. Povpraševanje po proizvodih s pozitivno
dohodkovno elastičnostjo, ki je manjša od 1, raste počasneje
kot dohodek, povpraševanje po proizvodih z dohodkovno ela¬
stičnostjo, ki je večja od 1, pa raste hitreje kot dohodek.
Proizvodi z negativno in nizko dohodkovno elastičnostjo se
obravnavajo kot neizogibno potrebni, proizvodi z visoko do¬
hodkovno elastičnostjo pa kot luksuzni.

Pri nas v FLRJ imajo n. pr. pri delavskih družinah ne¬
gativno dohodkovno elastičnost razhodki za kruh in moko
(—0,191), kar pomeni, da ljudje z rastjo dohodkov kupijo manj
kruha in moke ter izboljšujejo strukturo prehrane. V ostale
zgoraj navedene skupine koeficientov dohodkovne elastičnosti
pa n. pr. spadajo:

0,0—0,5: maščobe (0,095), povrtnina (0,477) itd.,

0,5—1,0: meso (0,795), mleko in mlečni proizvodi (0,759), sadje
(0,958), pijača in tobak (0,709), najemnine (0,895), kur¬
java, razsvetljava in voda (0,823) itd.,

1,0—2,0: obleka (1,025), obutev (1,177), pohištvo (1,832) itd.

b) Novejša sprememba dohodkov

Kadar se poslužujemo koeficientov dohodkovne elastič¬
nosti razhodkov za potrošnjo ali nabav za potrošnjo, pred¬
postavljamo, da vsa gospodinjstva z enakimi dohodki tudi
enako razporejajo te dohodke na posamezna potrošna sredstva.

41

Dejansko pa vpliva na izbiro med drugim še to, koliko časa že
imajo takšne dohodke in ali so imeli pred tem višje ali nižje.

Predstavljajmo si n. pr. družino, ki je imela več let do¬
hodke v višini 300.000 dinarjev letno, nato so se ji pa znižali
na 250.000 dinarjev. Ali bo ta družina dohodke v višini 250.000
dinarjev uporabila na isti način kot druga družina, ki je prej
imela več let dohodke v višini 200.000 dinarjev, nato so se ji
pa zvišali na 250.000 dinarjev? Ali bosta obe družini z novo
ravnijo dohodkov 250.000 dinarjev letno imeli enake prihranke
in enako strukturo razhodkov za potrošnjo? Verjetno ne.
Pričakovati je treba, da bo družina z znižanimi dohodki težko
zmanjšala razne pogodbene postavke, n. pr. za najemnino.
Prav tako se bo težko odvadila dotedanje vrste in kvalitete
nabavljenih potrošnih sredstev; verjetno bo trajalo nekaj časa,
preden bo prešla na nabavo cenejših predmetov, ki so bolj
tipični pri ljudeh z nižjimi dohodki. Zaradi tega je treba
pričakovati, da bodo prihranki družine z zmanjšanimi dohodki
nižji kot so navadno v dohodkovnem razredu, ki mu ta družina
sedaj pripada. Prav tako se bo tudi višina določenih raz¬
hodkov za potrošnjo pri tej družini le sčasoma prilagojevala
tisti, ki je normalna glede na novo raven njenih dohodkov.
Isto velja za strukturo razhodkov za potrošnjo.

Nasprotno je pri družini z zvišanimi dohodki od 200.000
na 250.000 dinarjev letno treba pričakovati, da bo le počasi
dvigovala tiste vrste razhodkov, ki bi sicer počasi padali
s padcem njenih dohodkov, n. pr. razhodke za najemnino itd.
Družina bo še v določeni meri nadaljevala z dotedanjim na¬
činom življenja; izjemo pa predstavlja morda večji nakup
predmetov dolgoročne rabe, n. pr. sesalca prahu, pralnega
stroja itd., ki so ga omogočili višji dohodki. V FLRJ še ni
bilo empiričnih raziskav vpliva novejše spremembe dohodkov
na višino in strukturo razhodkov za potrošnjo, pač pa empi¬
rične raziskave teh vplivov v ZDA namigujejo, da prihranki
družin z zvišanimi dohodki niso nujno višji od normalnih
v ustreznem dohodkovnem razredu, medtem ko so prihranki
družin z znižanimi dohodki praviloma nižji od normalnih v
ustreznem dohodkovnem razredu. 83

Seveda so vplivi novejših sprememb dohodkov na višino
razhodkov za potrošnjo odvisni tudi od prihranjenih denarnih

85  R. Mačk, cit. delo pod 80, str. 53.

42

sredstev družine in od njenih pričakovanih dohodkov v bo¬
dočnosti. Družina, ki ima znatna prihranjena denarna sredstva
n. pr., ni v taki meri prisiljena zmanjšati višino razhodkov
za potrošnjo, če se njeni dohodki zmanjšajo, kot družina, ki
jih nima. Prav tako družina, ki pričakuje ponovno zvišanje
svojih dohodkov, ne bo tako hitro zmanjšala višine razhodkov
za potrošnjo ob znižanju svojih dohodkov kot druga družina,
ki nima takšnih pričakovanj.

Empirična raziskovanja pa niti v ZDA še niso odgovorila
na vprašanje, koliko časa bodo novejše spremembe dohodkov
povzročale odklone od značilnosti posamezne dohodkovne
skupine.

c) Obseg in sestav družine

Na potrebe, ki jih je treba zadovoljevati v okviru dru¬
žinskega gospodinjstva, vsekakor vpliva število članov dru¬
žine, njihova starost in spol, a tudi dolžina časa, v katerem
to družinsko gospodinjstvo obstaja.

Do sedaj še ni bila sestavljena zadovoljiva formula, za¬
dovoljiva potrošniška lestvica, ki bi omogočila primerljivost
skupnih družinskih razhodkov pri družinah z različno sta¬
rostjo, spolom in številom njenih članov. Čeprav je bilo v zgo¬
dovini empirične analize potrošnje že več poskusov v tej
smeri, še sedaj ni mogoče zadovoljivo izraziti dohodke ali
razhodke za potrošnjo na potrošniško enoto.

V FLRJ ankete o gospodinjskih proračunih zajemajo štiri¬
članske delavske in uslužbenske družine, ki imajo poleg obeh
zakoncev še dvoje otrok, mlajših od 18 let, ter kmetijske dru¬
žine, kjer število članov ni vnaprej določeno. Naša statistika
nato podatke o nabavljenih živilih pri kmetijskih družinah
preračunava na člana družine, pri delavskih in uslužbenskih
družinah pa na potrošniško enoto. Zaradi te metodološke ne¬
enotnosti je seveda otežkočena primerjava potrošnje živil med
socialno-ekonomskimi skupinami pri nas.

Potrošniška lestvica, ki jo uporablja naš Zavod za sta¬
tistiko pri delavskih in uslužbenskih družinah za preračun
njihovih nabavljenih živil na potrošniško enoto, je naslednja: 80

80  Metodologija ankete porodičnog budžeta. Savezni zavod za
statistiku. Beograd 1955, str. 48.

43

Starost v letih: 0-1 1-3 3-6 6-10 10-14 14-18 18 in več

Potrošniških enot:

neodrasli: 0,32 0,46 0,64 0,82 1 1,22

odrasli:

lahko delo: 1

umerjeno delo: 1,07

težko delo: 1,25

zelo težko delo: 1,60

V FLRJ še ni bilo empiričnih raziskav vpliva obsega
in sestava družine na višino in strukturo razhodkov za po¬
trošnjo; sicer jih pa tudi razpoložljivo statistično gradivo ne
omogoča. Zaradi tega se bomo spet morali posluževati ustrez¬
nih dognanj empiričnih raiskav v ZDA.

V New Yorku so za leti 1935—36 ugotovili, da je povprečni
obseg družine le nekoliko večji v višjih dohodkovnih razredih
kot v nižjih. To je razvidno iz naslednje tabele: 87

Dohodkovni razred (v $) Število oseb

Vse družine 3,62

Pod 500 2,98

500- 999 3,11

1000-1499 3,29

1500-1999 3,49

2000—2999 3,62

3000-4999 3,84

5000 in preko 3,73

Prav tako je bilo ugotovljeno, da so bili člani družine
starejši pri družinah v višjih dohodkovnih razredih. Bolj za¬
nimivo pa je zasledovati, kako pri družinah z enakimi dohodki
vpliva njihov obseg in sestav na njihove razhodke za po¬
trošnjo.

Vsekakor z rastjo družine rastejo tudi potrebe, ki jih je
neodložljivo treba zadovoljiti v okviru gospodinjstva. Velike
družine imajo večje razhodke za hrano, neznatno večje za
obleko in manjše ostale razhodke kot male družine na isti

87  Family Income and Expenditure in New York City 1935—36.
Study of Consumer Purchases, Urban Series. Bureau of Labor
Statistics Bulletin 643, vol. I, 1941, tabela 16, str. 31.

44

ravni dohodkov. Seveda imajo tudi manjše prihranke. Te zna¬
čilnosti pa mnogokrat zamegljuje dejstvo, da so velike družine
pogosto starejše, starost otrok in staršev pa prav tako lahko
vpliva na primerjavo.

Tudi starostni sestav družine vpliva na predmete nakupa
in njihovo količino. Družine z majhnimi otroki bodo imele
manjše razhodke za obleke kot družine z odraslimi člani v isti
skupini dohodkov. Pri družinah iste velikosti in v istem do¬
hodkovnem razredu posedujejo tiste, ki jim načelujejo starejši
zakonci, bolj pogosto lastne stanovanjske hiše in imajo zaradi
tega večje razhodke v zvezi s hišnimi opravili. Nasprotno imajo
družine, ki jim načelujejo mladi zakonci, večje razhodke za¬
radi nabave pohištva, stanovanjske opreme in podobno.

Končno vpliva na višino razhodkov za potrošnjo in nji¬
hovo strukturo še dolžina časa, v katerem družinsko gospo¬
dinjstvo obstaja. Povsem razumljivo je n. pr., da je v povpreč¬
ju pri zelo mladih družinah v okviru istega dohodkovnega
razreda prihranek najmanjši, kajti te družine si morajo po¬
vsem na novo urediti svoje lastno gospodinjstvo s pohištvom,
kuhinjsko posodo, porcelanom, jedilnim priborom itd., poleg
tega pa tudi navadno pričakujejo že v bližnji bodočnosti porast
svojih dohodkov.

č) Življenjski standardi

Razlikovati je treba življenjsko raven od življenjskega
standarda. Po poročilu posebne komisije OZN je treba govoriti
o življenjski ravni v zvezi z dejanskimi življenjskimi pogoji
ljudi, o življenjskem standardu pa v zvezi z željami ali pri¬
čakovanji ljudi, t. j. v zvezi z življenjskimi pogoji, ki jih želijo
doseči ali ponovno pridobiti ali za katere smatrajo, da jim
posebno ustrezajo. 8S

Življenjski standard, ki ga skušajo ljudje v okviru dolo¬
čenega gospodinjstva doseči, je pogojen tako z njihovo lastno
preteklostjo kot s socialno-ekonomsko skupino, v okviru ka¬
tere živijo. Takšen življenjski standard ne vpliva samo na
razporeditev njihovih dohodkov na različne vrste blaga in
storitev, temveč končno tudi na samo višino dohodkov, ki jo
ljudje hočejo doseči, na število otrok, ki jih želijo imeti itd.

88  Ujedinjene nacije. Izveštaj o definiciji i merenju životnog
nivoa sa medjunarodnog gledišta. SZZSE Beograd 1954. Metodolo¬
ški materijah 52, § 3.

45

Življenjski standard, pojmovan kot življenjska raven, ki
si jo ljudje resno želijo in se zanjo prizadevajo, je torej eden
izmed faktorjev, ki vplivajo na izbiro gospodinjstva med po¬
sameznimi potrošnimi sredstvi, a tudi med nabavo potrošnik
sredstev in varčevanjem. Življenjske standarde neizogibno'
opredeljujejo predmeti, za katere ljudje vedo, da so jih pri¬
jatelji in sosedje nedavno kupili ali jih že dalje časa imajo,
ali predmeti, ki so jih ljudje že prej imeli v lastnih domovih.
Vse to pa seveda vpliva na nabave, oziroma razhodke za
potrošnjo pri posameznih gospodinjstvih.

Določen življenjski standard, ki si ga zastavljajo ljudje
v določenem gospodinjstvu, ni pogojen toliko s samo višino
njihovih dohodkov, kot s socialno-ekonomskim okoljem in iz
njega izvirajočim načinom življenja. Od tod tudi določene
razlike med ponašanjem delavskih, uslužbenskih in kmetij¬
skih družin ali pa med ponašanjem istovrstnih družin v raz¬
ličnih področjih ali razdobjih.

V tej zvezi se je .treba dotakniti vpliva običajev in navad,
ki izhajajo iz stopnje civilizacije in jo tudi kažejo. Potrošnjo
v okviru gospodinjstev namreč v znatni meri določa dejstvo,
da ljudje sledijo običajem svojega okolja in svojim lastnim
navadam.

Običaji so se razvili postopoma in jim ljudje sledijo, ne
da bi bili ti običaji uzakonjeni. Običaji se razlikujejo od za¬
konov. Različne skupine ljudi imajo lahko različne običaje,
medtem ko je zakon isti za vse ljudi v določeni državi. Raz¬
likovati pa je tudi treba običaje od navad. Običaje je treba gle¬
dati bolj kot družbeni pojav, navade pa bolj kot individualni
pojav. Običaje bi sicer lahko imenovali navade skupine ljudi,
vendar so še nekaj več. Običaji imajo družbeno kvaliteto, druž¬
beno sankcijo. Nekatere navade lahko sčasoma prerasejo v
običaje, nekatere individualne navade pa stalno nasprotujejo
običajem. Običaji skupine ljudi z vzgojo oblikujejo navade
vsake nove generacije in tako oblikovane navade nadaljujejo
običaje.

Kakor navaja Kulišer v svoji Splošni gospodarski zgo¬
dovini srednjega in novega veka 89 , so vsi družbeni sloji v Fran¬
ciji do 17. stoletja jedli izključno s prsti. Vilice so začeli upo-

89  J. Kulišer, Splošna gospodarska zgodovina srednjega in no¬
vega veka. II. knjiga, str. 43 in dalje.

46

rabljati — in še to samo v višjih družbenih slojih — šele v
začetku 17. stoletja, medtem ko se je udomačila ta navada
med mestnim prebivalstvom na splošno šele nekoliko kasneje.
Se do začetka 17. stoletja je torej vsak omiznik posegel v skle¬
do z rokami, vzel nekaj kosov iz nje in jih potem s prsti raz¬
drobil v manjše grižljaje. Te je polagal na velike okrogle kose
kruha, ker so se krožniki pojavili šele kasneje. Tudi je sodilo
v pravila o lepem vedenju tistih časov, da človek desnice,
s katero je nosil v usta jedi, ni uporabljal za usekovanje. Žep¬
nih robcev namreč tedaj še niso poznali. O žepnih robcih so
ljudje še kasneje imeli za današnje pojme prav čudno mišlje¬
nje. Spraševali so se namreč, zakaj naj bi človek dajal poseben
privilegij iz nosu izvirajoči nesnagi, da bi jo zavijal v tenko
platno in spravljal v žep, namesto da bi jo odvrgel.

Iz tega zgodovinskega prikaza vidimo, kako so se običaji
v zadnjih stoletjih spremenili, kako so se razvili iz navad
nekaterih ljudi in nato vplivali na navade drugih. Vse to
pa seveda tudi v določeni meri odreja strukturo potrošnje
v okviru gospodinjstev.

Končno se je treba dotakniti še vprašanja mode. Moda je
pravzaprav poseben aspekt običaja; moda prej dopolnjuje
običaj, kakor ga razveljavlja. Modo bi utegnili primerjati
z drobnim valovanjem na velikih valovih običaja. Običaj n. pr.
predpisuje splošne tipe obleke za posamezne priložnosti, med¬
tem ko moda odloča o podrobnostih. Zlasti ženska moda je
predmet nenadnih in objestnih sprememb. Dolžina kril pri
dnevnih ženskih oblekah se je n. pr. v 1. 1923—1931 gibala
tako, kot je prikazano v skici na naslednji strani. 00

Ce proučujemo gibanje procentualne udeležbe kril z raz¬
lično dolžino v posameznih letih, vidimo, da so v teh letih
pridobivala na popularnosti kratka krila. Določena moda je
lahko uveljavljena več ali manj časa; če je kot muha eno¬
dnevnica, lahko govorimo o modni norosti; če vztraja dolgo
časa, jo pa lahko že smatramo za običaj.

Kot član družbe posameznik nikoli ne želi zaostajati za
drugimi. Zaradi tega lahko poleg običajev in navad tudi upo¬
števanje mode stopa v opredeljevanje tistega življenjskega
standarda, ki si ga prizadevajo doseči ljudje v okviru dolo-

90  Povzeto po R. S. Vaile, H. G. Canoyer, Income and Con-
sumption. New York 1938, str. 162.

47

do gležnjev
spodnja meča
srednja meča
zgornja meča
pod kolenom
do kolena

eenega gospodinjstva. Potemtakem se ni treba čuditi lepemu
spolu, kadar ob nabito polni garderobi nesrečno zavzdihne,
da nima resnično prav nič obleči.

d) Zaloge potrošnih sredstev v gospodinjstvu

Vsekakor si gospodinjstva, razen v izjemnih razmerah,
ne prizadevajo, da bi si napravila čim večje zaloge takih
potrošnih sredstev, kot so n. pr. moka,, krompir, jajca, meso in
podobno. Te predmete, ki smo jih v začetku predstavili kot
porabne predmete, ker pri posameznem procesu potrošnje pre¬
nehajo obstajati v svoji prvotni obliki in s svojimi prvotnimi
lastnostmi, je možno normalno vedno sproti nabaviti v trgovini.
Ni mogoče zadovoljevati potreb članov gospodinjstva že s tem,
ko ima gospodinjstvo na zalogi podobna potrošna sredstva,
temveč šele s tem, ko prenehajo kot takšna obstajati. To pa
pomeni, da na zadovoljevanje potreb članov gospodinjstva
prav nič ne vpliva velikost lastnih zalog podobnih potrošnih
sredstev, dokler je seveda omogočena normalna preskrba z nji¬
mi na trgu; če pa že vpliva, lahko vpliva le negativno, kajti
živila so vedno boljša, če so sveža, kot če so se v neprimerni
gospodinjski shrambi že na pol pokvarila.

Drugače je z zalogami takih potrošnih sredstev, kot so
n. pr. perilo, obleke, pohištvo, kuhinjski pribor, gospodinjski

48

stroji in podobno. Ti predmeti, ki smo jih v začetku pred¬
stavili kot obstojne predmete, omogočajo zadovoljevanje potreb
članov gospodinjstva toliko časa, dokler obstajajo. Ljudje iz¬
koriščajo le koristne lastnosti teh predmetov. To pa pomeni,
da na zadovoljevanje potreb članov gospodinjstva bistveno
vpliva velikost lastnih zalog podobnih potrošnih sredstev. Ka¬
dar bomo torej govorili o zalogah potrošnih sredstev v go¬
spodinjstvih, bomo pri tem mislili le na tako imenovane ob¬
stojne predmete.

Kakšne so zaloge potrošnih sredstev v okviru gospodinj¬
stev, je odvisno od splošne razvojne stopnje kulturne ravni,
od posebnih pogojev, ki vplivajo na proučevano gospodinjstvo,
in seveda tudi od življenjskega standarda, ki so si ga zamislili
njegovi člani.

Kot sledi iz Kulišerjeve Splošne gospodarske zgodovine
srednjega in novega veka, 91  je bila raven zalog potrošnih sred¬
stev v gospodinjstvih v preteklih stoletjih znatno nižja od
sedanje, drugačna pa je bila tudi njihova struktura. V 17. sto¬
letju je n. pr. bilo večinoma še malo kozarcev, tako da je
spodobnost zahtevala, da je človek izpraznil kozarec do dna,
preden ga je izročil sosedu, da je pil iz njega. Ko je postal
Henrik IV. kralj Francije, je imel samo ducat srajc, nekaj med
njimi že raztrganih, in pet žepnih robcev. Ob koncu 18. sto¬
letja so mnogi pariški meščani ob nedeljah zgodaj zjutraj oprali
v Seini svojo edino srajco ali svoj edini robec, potem pa so ga
obesili na palico in potrpežljivo čakali, da ga je sonce posušilo.
Uradniki, glasbeniki, pesniki in umetniki so kupovali sukno,
celo čipke, perila pa ne. Oblačili so se v žamet in pritrjevali
k umazani srajci čipkaste manšete. Parižan je k brivcu hodil
vsak dan, perico pa je potreboval samo enkrat v mesecu. Pa¬
rižan, ki je imel manj kakor 10.000 livres dohodkov, navadno
ni imel ne posteljnega ne namiznega ne telesnega perila, pač
pa je imel ure, zrcala, čipke in svilene nogavice.

Kadar dandanes pri empiričnih analizah upoštevamo za¬
loge potrošnih sredstev v gospodinjstvu kot posebni faktor,
ki vpliva na višino in strukturo nabav, oziroma razhodkov za
potrošnjo, se pa navadno zaustavljamo le pri predmetih dolgo¬
ročne rabe, n. pr. pri pohištvu, hladilnikih, pralnih strojih itd.
Le nabava predmetov dolgoročne rabe in z njimi zvezani raz-

91  J. Kulišer, cit. delo pod 89, str. 44 in dalje.

49

hodki se namreč ne ponavljajo pri istem gospodinjstvu v kraj¬
ših časovnih razdobjih. Gospodinjstvo, ki je v določenem letu
n. pr. nabavilo sesalec za prah, ga najbrž ne bo tako kmalu
ponovno. Pri istem gospodinjstvu je torej negativna korelacija
med pravkar nastalimi nakupi in povprečnimi nakupi iste
postavke. Pač pa lahko pri istem gospodinjstvu nakupi določe¬
nih postavk povzročijo nakupe drugih postavk, kar velja n. pr.
za povezanost med nakupom hiše in nakupom pohištva.

Že obstoječe zaloge predmetov dolgoročne rabe v gospo¬
dinjstvih normalno negativno vplivajo na tekoče nabave isto¬
vrstnih predmetov in z njimi zvezane razhodke. S tem pa tudi
po svoje vplivajo na strukturo potrošnje.

e) Prihranjena denarna sredstva in možnost potrošniških posojil

Tista gospodinjstva, ki so pri svojih dohodkih dosegla
prihranke, lahko z njimi kasneje brez dvoma krijejo občasne
izpade določenih dohodkov ali pa omogočijo pokritje izrednih
in nepričakovanih potreb. Seveda so gospodinjstva, ki imajo
zelo nizko likvidno aktivo, manj sposobna premostiti daljše
ali večje primanjkljaje kot gospodinjstva, ki imajo večjo li¬
kvidno aktivo. Pri analizi ustreznih podatkov za ZDA 92  je
bilo ugotovljeno, da gospodinjstva z nizkimi dohodki v dolo¬
čenem letu često uporabljajo svoje pretekle prihranke celo za
nakup hrane in drugih predmetov, ki niso dolgotrajni. To pri
gospodinjstvih z višjimi dohodki kljub izpadu določenih do¬
hodkov ne pride v poštev. Družinam, ki imajo velike zneske
likvidne aktive, so lastni tako veliki pozitivni kot veliki ne¬
gativni prihranki, toda slednji so praviloma nastali le zaradi
nabav predmetov dolgoročne rabe in z njimi zvezanih raz-
hodkov.

Predmete dolgoročne rabe, kot n. pr. hišo, pohištvo, radio,
klavir itd., lahko gospodinjstvo pridobi na različne načine:

a) če se odreče njihovi uporabi, dokler ne prihrani dovolj
denarja za njihov nakup;

b) če si jih izposodi in plačuje njihovemu lastniku na¬
jemnino ;

c) če si izposodi denar in kupi predmete dolgoročne rabe,
potrošniško posojilo pa nato postopno odplačuje.

02  Survey of Consumer Finances. Federal Reserve Bulletin.
Avg. 1949, dec. 1950 in dec. 1951.

50

Če namerava gospodinjstvo priti do predmetov dolgoročne
rabe's prihranki, mora za ta namen dalje časa izločevati del
svojih dohodkov. Pri nakupu nato uporabi že dosežene
dohodke, zato ni nikomur nič dolžno; s svojimi bodočimi do¬
hodki pa poljubno razpolaga. Če nasprotno gospodinjstvo pride
do predmetov dolgoročne rabe s potrošniškim posojilom, ni
bil pri tem potreben nikak predhodni napor, razen morda
napor povsem formalnega značaja pri iskanju porokov itd.
Pač pa bo moralo od svojih bodočih dohodkov določen čas
izločevati del za odplačilo potrošniškega posojila; ta del se bo
pravzaprav pojavljal kot posebna oblika obveznega varčevanja.

Potrošniško posojilo kot sredstvo nakupa predmetov dolgo¬
ročne rabe je zlasti pogosto pri gospodinjstvih v nižjih do¬
hodkovnih skupinah. Tako možnost varčevanja kot potreba po
potrošniških posojilih sta odvisni od višine dohodkov gospo¬
dinjstva, a tudi od njegove preskrbljenosti s predmeti dolgo¬
ročne rabe, ki zadovoljujejo potrebe njegovih članov. Čim
višji so dohodki, tem večje število potreb je z njimi mogoče
zadovoljiti, a tudi več varčevati; zato je manj potrebno po¬
trošniško posojilo. Toda čim več je potreb, katerim še ni
zadoščeno, tem težje je varčevati in brez potrošniških posojil
ne bi bilo mogoče zadovoljiti potreb po predmetih dolgoročne
rabe z večjo vrednostjo.

Vidimo torej, da lahko poleg dohodkov v proučevanem
časovnem razdobju vplivajo na višino in strukturo potrošnje
v okviru posameznih gospodinjstev še prihranjena denarna
sredstva in potrošniška posojila. Ta zlasti povečujejo delež
predmetov dolgoročne rabe v strukturi potrošnje.

f) Razpoložljivost potrošnih sredstev na trgu
in njihova dosegljivost izven njega

Ni treba posebej utemeljevati, da lahko pomanjkanje
določenih potrošniških sredstev na trgu bistveno spremeni si¬
cer normalno višino in strukturo nabav, oziroma razhodkov
za potrošnjo. Spomniti se je samo treba na vojna in prva po¬
vojna leta pri nas. Toda dolgotrajno primanjkovanje določenih
-proizvodov lahko povzroči tudi kasneje svojstvene oblike po¬
vpraševanja zaradi nakopičenih potreb. Povpraševanje po ra-
dioaparatih bo n. pr. toliko časa močnejše, dokler si jih ne
bodo nabavila vsa gospodinjstva, ki si jih v preteklosti zaradi

V

51

nezadostne količine na trgu niso utegnila oskrbeti. Sele nato
se bo povpraševanje po radioaparatih bolj normaliziralo.

Na nakup potrošnih sredstev pa vplivajo tudi tiste nji¬
hove količine, ki so članom gospodinjstva na razpolago izven
trga. Sem spadajo najprej doma proizvedeni predmeti, kjer
je n. pr. družinsko gospodinjstvo povezano z družinskim go¬
spodarstvom. To dejstvo seveda ustvarja probleme pri pri¬
merjavi življenjske ravni na deželi in v mestih ter pri primer¬
javi v različnih državah, oziroma v različnih časovnih raz¬
dobjih. Če ne bi v tem primeru na kakršenkoli način upošte¬
vali med dohodki in med razhodki določenega gospodinjstva
tudi imputirane naturalne elemente, bi višina in struktura
potrošnje v njegovem okviru ne bila pravilno izkazana.

Novi problemi pri primerjavi gospodinjskih proračunov
pa nastajajo zaradi tega, ker za določene dobrine, ki so na
razpolago vsem ljudem, skrbijo državne in druge institucije.
Kolektivni razhodki za potrošnjo lahko v določeni meri na¬
domestijo ustrezne individualne razhodke za potrošnjo. Med¬
tem ko pri gospodinjskih proračunih naših delavskih in usluž-
benskih družin zaradi obveznega socialnega zavarovanja skoraj
ni posebnih razhodkov za zdravljenje, lahko ti pri gospodinj¬
skih proračunih v ZDA predstavljajo prav občutno postavko.

Mnogokrat pa med povpraševanjem za potrošnimi sredstvi
na trgu in njihovo razpoložljivostjo zaradi kolektivne akcije
izven trga ni razmerja enostavne substitucije. Ceste, za katere
skrbi država, lahko n. pr. razvijejo več potreb, kot jih same
po sebi zadovoljujejo. Pričakovati je treba, da bodo boljše
ceste spodbudno vplivale na povečanje postavke razhodkov
za lastna prevozna sredstva v okviru gospodinjskih prora¬
čunov. Vsekakor je tudi v tem treba iskati razloge, zakaj je
bilo 30. 9. 1958 v Sloveniji 7440 registriranih osebnih avto¬
mobilov v Srbiji pa kljub znatno večjemu številu prebivalstva
samo 9061.

g) Kvaliteta potrošnih sredstev
v prodaji in pospeševanje prodaje

Ljudje kot potrošniki pričakujejo pri nabavljenih po¬
trošnih sredstvih določeno kvaliteto; včasih so v tem pogledu
prijetno presenečeni, včasih pa razočarani. Vse to pa seveda
vpliva na bodoči program potrošnje v okviru posameznih go¬
spodinjstev.

52

Tehnološke spremembe, ki omogočijo nove proizvode ali
bistveno izboljšajo že uvedene, imajo prav tako lahko vpliv
na potrošnjo v okviru gospodinjstev. Se v večji meri seveda
reklama. Vse češče namreč ljudje kupujejo potrošna sredstva
na osnovi reklame in ne skrbnega preizkušanja kvalitete. Pro¬
izvajalci in prodajalci pa skušajo z reklamo spremeniti kolikor
toliko že ustaljene navade potrošnikov. Z reklamo skušajo
uvesti v potrošnjo nove proizvode ali pa, da se uporabijo
stari proizvodi na nov način. Oglaševanje je navadno učinko¬
vitejše pri spremembah med vrstami že vpeljanega blaga
kot pri usmeritvi ljudi na uporabo novih predmetov. Z rekla¬
mo je lažje zavesti naše gospodinje, da kupijo n. pr. pralni
prašek »Oskar« namesto »Rio«, težje jih je pa pripraviti do
tega, da bi kupile mešalec za gospodinjstvo namesto nove
obleke.

Na splošno je vpliv reklame v tem, da pregovori ljudi,
da kupijo predmete, ki jih sicer ne bi. Iz prakse vemo, da
lahko spreten prodajalec pregovori »ubogo paro« celo, da
nerazsodno kupi predmete, ki jih sploh ne potrebuje; vendar
to navadno ugotovi šele doma. Velikokrat je namreč reklama
preveč povezana s psihozo o »izredni priložnosti«.

Na splošno lahko ugotovimo, da reklama lahko uspešno
vpliva na razporeditev dinarjev v okviru gospodinjskega pro¬
računa od določenega proizvoda na drugi proizvod. Včasih
pa lahko uspešno vpliva tudi na preusmeritev od varčevanja
k nakupovanju. Zato je pri obravnavi faktorjev, ki povzročajo
spremembe potrošnje v okviru gospodinjstev, ne kaže za¬
nemarjati.

h) Splošna in posamična raven cen potrošnega blaga

Sprememba splošne ravni cen potrošnega blaga ima za
gospodinjstvo pravzaprav enake posledice kot sprememba
njegovih dohodkov, le da v nasprotni smeri. Zvišanje splošne
ravni cen potrošnega blaga pomeni padec realnih dohodkov,
znižanje splošne ravni cen potrošnega blaga pa porast realnih
dohodkov. Struktura razhodkov za potrošnjo se bo po spre¬
membi splošne ravni cen prilagodila tako, da bo ustrezala
novi ravni realnih dohodkov.

Navadno se pa spreminjajo le posamezne cene in je torej
treba proučiti še vpliv teh sprememb na višino nabav, oziroma
razhodkov za potrošnjo in 'njihovo strukturo v okviru po-

53

sameznih gospodinjstev. Empirična raziskava teh vplivov je
seveda zelo težka, kajti ljudje ne reagirajo samo na enostavno
spremembo cene določenega potrošnega blaga, temveč na kom¬
binacijo sprememb v ceni in kvaliteti tega blaga; oboje raz¬
členiti pa ni lahko.

Navadno gospodinjstva reagirajo na zvišanje cene določe¬
nega potrošnega blaga na ta način, da zmanjšajo nabavljene
količine. Nabave določenega potrošnega blaga so se zmanjšale,
vendar ni nujno, da bi se zmanjšali tudi s temi nabavami
zvezani razhodki za potrošnjo. Ti se lahko pri isti postavki
celo zvišajo, če so se nabavljene količine zmanjšale v manjši
meri, kot je narastla cena. Ce je gospodinjstvo n. pr. prej na¬
bavilo mesečno 10 1 vina po 100 din, ko so se cene vina zvišale
na 200 din, pa 6 1, pomeni, da so se pri tem gospodinjstvu kljub
zmanjšanim nabavam vina zvišali razhodki za vino od 1000 din
mesečno na 1200 din.

Včasih pa so reakcije gospodinjstev na spremembo cene
določenega potrošnega blaga nasprotne od pričakovanih. Zlasti
pri luksuznih predmetih, kot so diamanti, je po Samuelsonovi
navedbi 93  možno zaznamovati pojav, da padcu cene ustreza
zmanjšanje količinskega povpraševanja. Ti predmeti so lju¬
dem zaradi njihove domišljije in potratnosti zanimivi le toliko
časa, dokler so dragi, kajti mislijo si: »Resnično morajo biti
nekaj posebnega, če so tako dragi.«

Drug primer nenormalne reakcije na spremembo cene do¬
ločenega potrošnega blaga je ta, da se ob padcu njegove cene
količinsko povpraševanje ne dvigne, pač pa se dvigne tedaj,
ko cena spet začne rasti. Včasih si ljudje od padcu cene kak¬
šnega blaga pomembno pomežikujejo in ugotavljajo: »Aha,
cena je padla in bo vex - jetno padla še bolj. Bolje bo počakati
še npkaj časa, da bi bila cena še nižja.« Ce pa ljudje ne dočakajo
nadaljnjega zmanjšanja cen, temveč se te začno dvigati, po¬
hitijo tudi s tistim nakupom, ki so ga zaradi ugodnega pri¬
čakovanja začasno odložili.

Najbolj navadna metoda raziskave odziva ljudi na spre¬
membo cene določenega potrošnega blaga je, če upoštevamo
časovne serije njegovih prodanih količin, cen in vrednosti, t. j.
zmnožka količine in cene. Za to so seveda potrebni podatki za
večje število let.

03  P. Samuelson, Economics. New York 1951, str. 461.

.54

Pri nas so podatki statistike proizvodnje in prodaje za
vrsto let še pomanjkljivi. Zaradi tega so prve tovrstne raz¬
iskave v FLRJ, ki so se pričele ob pripravah na II. petletni
plan, temeljile glede nabavljenih količin kakor tudi z njimi
povezanih razhodkov na podatkih gospodinjskih proračunov,
grupiranih po tromesečjih v letih 1953 do 1956.

Vprašanje, kako se nabava, oziroma razhodki za potrošnjo
v okviru gospodinjstev spreminjajo s spremembo cen posa¬
meznih potrošnih predmetov, navadno razrešujemo z izra¬
čuni koeficientov cenovne elastičnosti nabav, oziroma razhod¬
kov za potrošnjo. Matematično je cenovna elastičnost opre¬
deljena kot

Ey _ x dy

Ex y dx

kjer je x cena določenega potrošnega blaga kot neodvisna spre¬
menljivka, y pa nabava oziroma razhodek za potrošnjo do¬
ločene vrste.’” Če upoštevamo, da je z isto utemeljitvijo kot pri
dohodkovni elastičnosti nabav, oziroma razhodkov za potrošnjo

dy Ay

s —— — oj - ,

dx Ax

sledi, da je

Ay

——  -100

Ex x Ay _ y _

Ey y Ax Ax

—  ■ 100
x

Cenovna elastičnost nabav za potrošnjo nam v grobem
podaja razmerje med procentualnimi spremembami nabav za
potrošnjo določene vrste in procentualnimi spremembami cene
določenega potrošnega blaga.

Podobno nam cenovna elastičnost razhodkov za potrošnjo
v grobem podaja razmerje med procentualnimi spremembami
razhodkov za potrošnjo določene vrste in procentualnimi spre¬
membami cene določenega potrošnega blaga.

V prvem primeru lahko govorimo tudi o cenovni elastič¬
nosti količinskega povpraševanja, v drugem pa o cenovni
elastičnosti vrednostnega povpraševanja.

94  Isto kot pod 83 .

55

Ce je n. pr. po izračunih Ekonomskega inštituta LRS t ’ s
znano, da znaša koeficient cenovne elastičnosti nabav mleka
pri uslužbenski družini (za leto 1955) — 0,3679, pomeni, da
se bo pri zvišanju cene mleka za 100% znižalo količinsko po¬
vpraševanje po njem za 36,79%. Ce je podobno n. pr. znano,
da znaša koeficient cenovne elastičnosti razhodkov za stano¬
vanjsko opremo pri uslužbenski družini (za leto 1955) — 1,2572,
pomeni, da se bodo pri zvišanju cene stanovanjske opreme
za 10% znižali razhodki zanjo za 12,57%.

Koeficienti cenovne elastičnosti nabav, oziroma razhodkov
za potrošnjo so navadno negativni, kar je razumljivo, saj se
gibljejo nabave, oziroma razhodki za potrošnjo navadno v na¬
sprotni smeri od cen. Po velikosti jih pa spet lahko razdelimo
v več skupin

koeficient

večji od 0
0 do — 0,5
-0,5 do -1,0
-1,0 do -2,0
manjši od — 2,0

povpraševanje

pozitivno elastično
zelo neelastično
neelastično
elastično
zelo elastično

Povpraševanje po proizvodih s cenovno elastičnostjo 0
se ob spremembi njihovih cen ne spremeni. Povpraševanje
po proizvodih z elastičnostjo od 0 do — 1 pada počasneje kot
rastejo njihove cene, povpraševanje po proizvodih z elastič¬
nostjo od —1,0 do —2,0 in dalje pa pada hitreje kot rastejo
njihove cene. Rezultati različnih izračunov se sicer med seboj
razlikujejo, vendar na splošno velja, da spadajo v to zadnjo
skupino proizvodi dolgoročne rabe, n. pr. pohištvo ali elek¬
trični aparati. Po ugotovitvah v ZDA sta cenovna in dohod¬
kovna elastičnost v grobem vzporedni, z edino izjemo seveda,
da je prva negativna, kjer je druga pozitivna in nasprotno.

Do sedaj smo obravnavali le razmerja med spremembo
nabavljene količine določenega potrošnega blaga, oziroma
razhodkov, ki so zvezani z njo, ter med ceno istega blaga.

' j: ' Ekonomski inštitut LR Slovenije: Vpliv dohodkov in cen na
raven potrošnje prebivalstva v Sloveniji. Ljubljana 1958, str. 61
in 65.

56

Lahko pa na nabavljene količine določenega potrošnega
blaga, oziroma razhodke, ki so zvezani z njo, vpliva tudi cena
kakega drugega blaga. Medtem ko v prvem primeru govo¬
rimo o direktni cenovni elastičnosti, moramo v drugem pri-,
meru govoriti o križni cenovni elastičnosti. Te pri nas še
niso začeli proučevati. Pač pa je koeficiente križne cenovne
elastičnosti med drugim izračunal n. pr. R. Stone s svojimi so¬
delavci. 08  Po .njegovih navedbah znaša v Združenem kralje¬
stvu n. pr. cenovna elastičnost povpraševanja po margarini
glede na ceno masla 0,67. To pomeni, da zvišanje cene masla
za 10% povzroči zvišanje povpraševanja po margarini za
6,7 %.  Koeficienti križne cenovne elastičnosti so praviloma
pri substitucijskem blagu pozitivni, pri komplementarnem bla¬
gu pa negativni.

Po vsem tem si povsem lahko predstavljamo vlogo, ki jo
ima sprememba cen potrošnega blaga na višino nabav posa¬
meznih vrst, na višino razhodkov za potrošnjo, a tudi na
njihovo strukturo.

i) Pričakovanja glede gibanja dohodkov, cen in razpoložljiv
vosti potrošnih sredstev

Ob zaključku prikazovanja faktorjev, ki vplivajo na po-
potrošnjo v okviru posameznega gospodinjstva, naj na kratko
navedemo še pričakovanja ljudi glede gibanja njihovih do¬
hodkov, glede gibanja cen potrošnega blaga; a tudi njegove
razpoložljivosti.

V kolikor je varčevanje v okviru gospodinjstev podprto
z željo, poskrbeti za prihodnost, je razumljivo, da primerna
preudarnost narekuje večje varčevanje, če se pričakuje padec
dohodkov, kakor pa, če se pričakuje njihov porast. To se¬
veda povzroča nižje nabave, oziroma razhodke za potrošnjo
pri proučevanem gospodinjstvu kot bi sicer ustrezale pov¬
prečnim v danem dohodkovnem razredu, poleg tega po¬
vzroča še delno spremembo strukture razhodkov za potrošnjo.

Podobno je s pričakovanji glede gibanja cen in razpo¬
ložljivosti potrošnega blaga. Pričakovani dvig cen bo pospe-

98  Cit. delo pod 5S .

57

seval nakupe ustreznega blaga, pričakovana večja razpolož¬
ljivost in večji asortiment pa bo zaviral nakupe ustreznega
blaga.

*

Galerija faktorjev, ki vplivajo na višino in strukturo
potrošnje v okviru gospodinjstev, s tem seveda še ni zaklju¬
čena. Omejili smo se le na najvažnejše, ti pa že nakazujejo,
kako težko in zapleteno je delo tistega ekonomista, ki želi
pojasniti in utemeljiti empirične podatke o potrošnji v okviru
posameznih gospodinjstev ali pa primerjati istovrstne po¬
datke med različnimi gospodinjstvi.

58

4. GIBANJE POTROŠNJE

KOT POSLEDICA SPREMEMB NJENIH FAKTORJEV

Do sedaj smo se ukvarjali z analizo faktorjev, ki vpli¬
vajo na potrošnjo v okviru posameznega gospodinjstva. Kot
potrošnjo smo si predstavljali nabave, oziroma razhodke za
potrošnjo, pri čemer je bilo mogoče le z razhodki kot sinte¬
tičnim izrazom prikazati poleg njene višine še strukturo.
Toda pri empirični analizi potrošnje se ne zaustavljamo na
mikroekonomski ravni; ta nam lahko služi le kot izhodišče.
Odgovoriti je namreč treba zlasti na vprašanje, kako prika¬
zani faktorji vplivajo na potrošnjo v okviru celotnega narod¬
nega gospodarstva in ne zgolj na potrošnjo v okviru posa¬
meznega, čeprav tipičnega gospodinjstva.

Kako se spreminja potrošnja v okviru celotnega narod¬
nega gospodarstva iz leta v leto in kako je njeno gibanje
mogoče pojasniti s spremembami faktorjev, ki jo oprede¬
ljujejo?

Predvsem je treba poudaiiti, da je vpliv vsakega od na¬
vedenih faktorjev na agregatno potrošnjo, oziroma na po¬
trošnjo posameznih proizvodov v celotnem narodnem gospo¬
darstvu odvisen ne samo od obsega, v katerem reagira nanj
povprečno gospodinjstvo, temveč tudi od obsega samih nje¬
govih sprememb. Relativni pomen različnih vplivov se bo
razumljivo razlikoval glede na to, kakšna pozornost se po¬
sveča dolgoročnim trendom, cikličnim spremembam ali va¬
riacijam od meseca do meseca. Razlikoval se bo pa tudi glede
na to, ali so v središču pozornosti nabave te ali druge vrste
blaga, oziroma z njo zvezani razhodki.

Raven dohodkov, demografski faktorji, življenjski stan¬
dardi, obseg preskrbljenosti s potrošnimi sredstvi izven trga
itd. so lahko zelo važne determinante trendov potrošnje v
celotnem narodnem gospodarstvu. Z druge strani so pa cik-

59

lične spremembe, značilne za kapitalistični svet, tipično de¬
terminirane z dohodkom.

Brž ko prenesemo pri empirični analizi poudarek od
proučevanja potrošnje v okviru posameznih gospodinjstev na
proučavanje potrošnje v okviru celotnega narodnega gospo¬
darstva, nas zanima dvoje vprašanj. Prvo je vprašanje gi¬
banja agregatne potrošnje iz leta v leto; z agregatno potroš¬
njo je treba razumeti vsoto vseh razhodkov za potrošnjo v
celotnem narodnem gospodarstvu. Drugo je vprašanje gi¬
banja potrošnje posameznih proizvodov iz leta v leto; s po¬
trošnjo proizvodov je treba v tem primeru razumeti tako
nabave teh proizvodov kot z njimi zvezane razhodke v ce¬
lotnem narodnem gospodarstvu.

Pri proučevanju agregatne potrošnje v celotnem narod¬
nem gospodarstvu pridemo do pojma agregatne potrošne
funkcije, pri proučevanju potrošnje posameznih proizvodov v
celotnem narodnem gospodarstvu pa do pojma potrošne funk¬
cije za posamezne vrste proizvodov. V nadaljnjih izvajanjih
bomo poskusili pojasniti oba nova pojma.

a) Agregatna potrošna funkcija

Kot smo že omenili, je z agregatno potrošnjo treba
razumeti vsoto vseh razhodkov za potrošnjo v celotnem na¬
rodnem gospodarstvu. Razhodki za potrošnjo so seveda na tej
ravni zvezani le z nabavami proizvedenih predmetov in pro¬
izvedenih storitev. Ker po naši metodologiji obračuna narod¬
nega dohodka n. pr. najemnina, osebne storitve itd. niso pro¬
izvodi na makroekonomski ravni, v zvezi z njimi ne moremo
govoriti o razhodkih za potrošnjo. Drugače je na mikroeko-
nomski ravni. V okviru posameznih gospodinjstev je pojem
razhodkov za potrošnjo povezan z nabavami vseh elementov
procesov potrošnje ne glede na to, ali se po uveljavljeni me¬
todologiji obračuna narodnega dohodka štejejo za proizvode.
V okviru posameznih gospodinjstev smo zaradi tega govorili
n. pr. tudi o razhodkih za najemnino, razhodkih za osebne
storitve itd. Toda kakor hitro proučujemo narodno gospodar¬
stvo kot celoto, se nam v smislu naše metodologije obračuna
narodnega dohodka pojavljajo razhodki za najemnino in
osebne storitve le kot posebna oblika porazdelitve narodnega
dohodka na neproizvodnem področjju. Razhodki za neproiz-

60

vodne storitve pomenijo le prelivanje na proizvodnem pod¬
ročju ustvarjenega narodnega dohodka, dokler ta ob svojem
zaključku na neproizvodnem področju ne oblikuje kupni sklad
za nabavo proizvodov. Sele nato lahko govorimo o razhodkih
za potrošnjo na makroekonomski ravni. 97

Razhodki naj bi bili v ekonomiji vedno nasprotje dohod¬
kom, kot je v matematiki minus (—) nasprotje plusa (+).
Toda opredeljevanje razhodkov za potrošnjo se v ekonomiji
lahko bistveno spreminja, če spreminjamo ob naši metodo¬
logiji obračuna narodnega dohodka raven proučevanja. Dru¬
gače je po zapadni metodologiji obračuna narodnega do¬
hodka, ki jo je povzela tudi OZN v svojih statistikah. Tam je
pojem razhodkov za potrošnjo enak na mikroekonomski in
makroekonomski ravni. Razhodki za potrošnjo so po metodo¬
logiji OZN razvrščeni v naslednje skupine: 08

1. Hrana, kot n. pr. kruh in žito, meso, riba, mleko, sir,
jajca, olje in maščoba, sadje in zelenjava, sladkor, kava, čaj,
kakao itd.

2. Pijače, tako brezalkoholne kot alkoholne.

3. Tobak, n. pr. cigare, cigarete itd.

4. Obleka in druge osebne dobrine, kot n. pr. obutev,
dežniki, ure, dragocenosti itd.

5. Najemnina in vodarina.

6. Kurjava in razsvetljava.

7. Pohištvo, drugi inventar in gospodinjska oprema.

Sem spadajo med drugim tudi klavir, zavese, šivalni stroji,
hladilniki, radio aparati, gramofoni, steklenina itd.

8. Gospodinjska opravila. Sem spadajo plače gospodinj¬
skih pomočnic, čistilni material, popravilo pohištva, čevljev
in obleke itd.

9. Osebna nega in zdravstvene storitve, kamor spadajo
toaletni predmeti, frizerske storitve, storitve zdravnikov itd.

10. Promet in zveze. Zajema avtomobile, motorje, bicikle,
bencin, storitve javnih prevoznih podjetij, PTT itd.

11. Oddih in zabava, n. pr. gledališče, kino, razhodki v
restavracijah in hotelih, knjige, časopisi, filatelija itd.

97  Prim, mojoi razpravo: »Potrošna sredstva in potrošni sklad«
Ekonomski zbornik IV oziroma Ekonomska revija 1959, str. 250
in dalje.

98  Methods of National Income Estimation. United Nations.
Studies in Methods. Series F, No. 8., str. 27.

61

12. Razne storitve, kot n. pr. vzgoja v šolah itd.

13. Razhodki predstavnikov v tujini.

14. Razhodki tujih predstavnikov v državi.

15. Vrednost daril, poslanih v tujino.

Naša shema grupacije razhodkov za potrošnjo z narodno¬
gospodarskega stališča pa je naslednja: 00

1. Hrana.

2. Pijača in tobak.

3. Obleka, obutev in podobno.

4. Pohištvo in oprema za gospodinjstvo.

5. Kurjava, razsvetljava in vzdrževanje stanovanja.

6. Higiena in zdravje.

7. Knjige, tisk, papir, radio aparati.

8. Promet in zveze.

Iz razhodkov za potrošnjo so torej pri nas izvzete na¬
slednje postavke: 100

1. Najemnina stanovanj in storitve v gospodinjstvih.

2. Zdravstvene storitve in higiena.

3. Kulturne in športne prireditve.

4. Članarine in prispevki.

5. Ostale storitve.

Kakor vidimo, naša statistika pri strukturi agregatne
potrošnje ne upošteva ustreznih razmerij z drugimi državami
(postavke 13—15 v grupaciji OZN), iz vseh ostalih postavk
po razvrstitvi OZN pa izloča razhodke za neproizvodne sto¬
ritve.

Vsebina agregatne potrošnje se potemtakem lahko bi¬
stveno razlikuje, če izhajamo iz naše metodologije obračuna
narodnega dohodka ali iz metodologije OZN. Ker pa so bile
do sedaj agregatne potrošne funkcije izračunane le v za-
padnih državah na podlagi tamkajšnjih metodologij obračuna
narodnega dohodka, moramo pri nadaljnjih izvajanjih tudi
mi izhajati iz njih.

Razmerju med agregatno potrošnjo in narodnim dohod¬
kom se do nastopa J. M. Keynesa ni posvečala kaka večja
pozornost. Čeprav je mnogo študij proučevalo razmerja med
potrošnjo in dohodki posameznih družin, je bilo razmerje

00  Statistički godišnjak FNRJ 1958 str. 107.

100  Statistički godišnjak FNRJ 1958 str. 108.

62

med agregatno potrošnjo, narodnim dohodkom in sorodnimi
spremenljivkami zanemarjeno. J. M. Keynes pa je .v svoji
znameniti knjigi »Splošna teorija zaposlenosti, obresti in de¬
narja-« 101  menil, da je vprav razmerje med prirastkom real¬
nega narodnega dohodka in ustreznim prirastkom realne po¬
trošnje ena izmed kritičnih determinant zaposlenosti. Razložil
je pojem agregatne potrošne funkcije in nakazal, da imajo
povprečni in mejni nagibi k potrošnji določene lastnosti, n. pr.
da določen porast realnega dohodka povzroča manjši porast
realne potrošnje.

Kaj je agregatna potrošna funkcija in s čim je uteme¬
ljena? Vsekakor se giblje potrošnja v narodnem gospodarstvu
v okviru narodnega dohodka. Agregatna potrošnja je sestavni
del narodnega dohodka in se spreminja z njim; agregatna
potrošnja je torej odvisna od narodnega dohodka, je njegova
funkcija.

Vzemimo naslednje podatke o narodnem dohodku in
osebni potrošnji v ZDA za leta 1929—1937 ter 1946—1952 v

101  Pri nas je knjiga izšla v srbsko-hrvaškem prevodu kot
»■Opšta teorija zaposlenosti, kamate i novca-. Kultura, Beograd 1956.

102  U. S. Department of Comerce, National Income Supplement
to the Survey of Current Business. 1954.

63

Kakor vidimo iz teh podatkov, je bila agregatna potrošnja
vedno manjša od narodnega dohodka, razen v letih 1931—1934,
ko je bil narodni dohodek relativno zelo nizek. Na vsaki ravni
narodnega dohodka je mogoče na podlagi teh podatkov iz¬
računati, kakšen njegov del odpade na agregatno potrošnjo.
Razmerje med agregatno potrošnjo in narodnim dohodkom
imenujemo povprečni nagib k agregatni potrošnji. Leta 1950
je n. pr. znašala agregatna potrošnja 194,6 bilijonov dolarjev
in narodni dohodek 240,6 bilijonov dolarjev, iz česar izhaja
povprečni nagib k agregatni potrošnji v tem letu

240.6

194.6

0,81.

Ko narodni dohodek poraste ali upade, je treba pričako¬
vati tudi spremembo agregatne potrošnje. Če spremembo agre¬
gatne potrošnje primerjamo s spremembami narodnega do¬
hodka, dobimo novo razmerje, ki ga imenujemo mejni nagib
k agregatni potrošnji. Ko je od leta 1950 do 1951 porasel na¬
rodni dohodek za 37,8 bilijonov dolarjev, je porasla agregatna
potrošnja za 13,5 bilijonov dolarjev; mejni nagib k agregatni
potrošnji je torej znašal

13,5

-— o,35.

37,8

Povprečne in mejne nagibe k agregatni potrošnji bi bilo
možno izračunati za vsako leto, za katero razpolagamo s po¬
datki. Ko nizamo n. pr. podatke o povprečnih nagibih k agre¬
gatni potrošnji za različna leta, se pa moramo nujno vprašati,
ali bi bilo mogoče vso njihovo raznolikost spraviti v matema¬
tično obliko

C = C (Y),

kjer bi bila C agregatna potrošnja, Y pa narodni dohodek,
ter bi vsaki vrednosti Y kot neodvisne spremenljivke po for¬
muli ustrezala določena vrednost C kot odvisne spremenljivke.

Če naj agregatna potrošna funkcija prikazuje razmerje
med agregatno potrošnjo in narodnim dohodkom v obliki ma¬
tematične formule, je seveda treba najprej oceniti njene para¬
metre. Ko so se pričela ta raziskovanja ob predpostavki, da
je narodni dohodek primarna determinanta agregatne potroš¬
nje, pa je bilo kmalu ugotovljeno, da ni mogoče zanemariti

64

ostalih njenih determinant. Vprašanje, ki je bilo postavljeno
empiričnim raziskovalcem, je bilo razdeljeno na dva dela:

a) Kakšno je tipično razmerje med narodnim dohodkom
in agregatno potrošnjo.

b) Kateri ostali faktorji sistematično povzročajo spre¬
membe v zgornjem razmerju. 1 ""

Ko je raziskovanje napredovalo, je postajalo drugo vpra¬
šanje vse pomembnejše.

Pri samem raziskovanju agregatne potrošne funkcije so
bile vzete letne časovne serije razhodkov za potrošnjo kot
odvisna spremenljivka, ki jo naj pojasnijo časovne serije fak¬
torjev, za katere so obstajale domneve, da vplivajo na spre¬
membe v razhodkih za potrošnjo. Izbrana je bila večinoma
tipična funkcija v obliki premice, njeni parametri pa ugotov¬
ljeni z metodo najmanjših kvadratov.

Posamezni izračuni potrošne funkcije v ZDA se med seboj
razlikujejo zlasti po izbranih neodvisnih spremenljivkah. 10 ' 1

J. L. Mosak 105  je n. pr. leta 1945 na podlagi podatkov za
leta 1929—40 izračunal agregatno potrošno funkcijo kot

C = 8,62 + 0,803 Y,

kjer so C agregatni razhodki za potrošnjo v bilijonih nominal¬
nih dolarjev, Y pa agregatni razpoložljivi dohodki v bilijonih
nominalnih dolarjev.

L. J. Paradiso 100  je isto leto na podlagi podatkov za leta
1923—40 prikazal agregatno potrošno funkcijo kot

C = 5,50 + 0,828 Y + 0,4 (T - 1935),
kjer je kot T upošteval čas v letih.

103  Prim. R. Mačk, cit. delo pod 80, str. 64.

104  Odličen pregled teh izračunov in njihovo ocenitev je podal
R. Ferber v brošuri »A Study of Aggregate Consumption Func-
tion.« National Bureau of Economic Research, Inc., Technical Pa¬
per 8, 1953.

1(15  J. L. Mosak, Forecasting Postwar Demand. Econometrica
1945, str. 25-53.

100  L. J. Paradiso, National Budgets for Full Employment. Na¬
tional Planning Association 1945.

65

R. P. Mack"' r  je leta 1948 na podlagi podatkov za leta
1929—40 podala agregatno potrošno funkcijo kot

C = 7,02 + 0,8615 Y - 0,587 .1Y

kjer je z IY označen porast agregatnih razpoložljivih dohodkov.

Vsi trije navedeni raziskovalci so med neodvisnimi spre¬
menljivkami rajši upoštevali agregatni potrošniški dohodek
po odbitku davkov kot pa narodni dohodek. M. Ezekiel 1 " 8  je
sicer res leta 1942 pri svoji ocenitvi" potrošne funkcije upošteval
kot neodvisno spremenljivko narodni dohodek, vendar lahko
ugotovimo, da je večina raziskovalcev definirala agregatni
dohodek v svojih izračunih le kot agregatni razpoložljivi do¬
hodek.

Vsa proučevanja agregatne potrošne funkcije pa ne iz¬
hajajo iz podatkov v nominalnih dolarjih, temveč tudi iz po¬
datkov v dolarjih konstantne kupne moči.

W. S. Woytinski 1,l! ’ je n. pr. leta 1946 na podlagi podatkov
za leta 1923—30 in 1935—40 izračunal agregatno potrošno funk¬
cijo kot

— 1,3 + 0,925 —,

P P

kjer je P indeks cen potrošnega blaga, ki ga je izračunal
Bureau of Labor Statistics z osnovo cen 1941 = 100.

Bolj komplicirano je prikazal agregatno potrošno funkcijo
leta 1950 L. R. Klein"" na podlagi podatkov za leta 1921—41
in sicer kot

(  ^ 9,7 4- 0,77 ' -0,01 ' (T—1931) + 0,76 (T-1931),

P P P

kjer so bili agregatni razhodki za potrošnjo in agregatni raz¬
položljivi dohodki v nominalni višini obračunani z indeksom
cen, ki je imel za osnovo leto 1934.

1117  R. P. Mačk, The Direction of Char.ge in Income and the
Consumption Function. Review of Economics and Statistics 1948,.
str. 239-58.

108  M. Ezekiel, Statistical Investigations of Savings, Consump¬
tion, and Investment. American Economic Review 1942, str. 22—49.

100  W. S. Woytinski, Relationship Between Consumers’ Expen-
ditures, Savings, and Disposable Income. Review of Economic Sta¬
tistics 1946, str. 1—12.

110  L. R. Klein, Economic Fluctuations in the United States.
1921—1941. J. Wiley and Sons 1950, str. 88, '112.

66

Končno se proučevanja agregatne potrošne funkcije ne
zaustavljajo samo na agregatnih spremenljivkah, temveč pre¬
hajajo tudi na spremenljivke, izračunane na prebivalca.

T. Haavelmo 111  je n. pr. leta 1947 objavil na podlagi po¬
datkov za leta 1922—41 naslednjo agregatno potrošno funkcijo:

C Y

— 113,1 + 0,672

NP NP

kjer je P indeks cen potrošnega blaga z osnovo cen 1935—39
= 100, N pa število prebivalstva.

J. Friend 112  je leta 1946 prikazal agregatno potrošno funk¬
cijo na podlagi podatkov za leta 1923—30 in 1935—40 v bolj
komplicirani obliki in sicer kot

C  = 75,3 + 0,764 — - 0,092 A  — + 0,90 (T-1930),

NP NP NP

kjer so
C

NP agregatni razhodki za potrošnjo, preračunani na pre¬
bivalca in obračunani z indeksom cen, ki ima za osnovo
cene v letu 1941.

J

NP agregatni razpoložljivi dohodki, preračunani na pre¬
bivalca in obračunani z istim indeksom cen.

NP prirast agregatnega razpoložljivega dohodka, prera¬
čunan na prebivalca in obračunan z istim indeksom cen.

T čas V letih.

Iz navedenih primerov je torej možno razvideti, da je
spremenljivke v agregatni potrošni funkciji mogoče izraziti
v nominalnih ali realnih dolarjih, v nacionalnih agregatih ali

111  T. Haavelmo, Methods of Measuring the Marginal Propen-
sity to Consume. Journal of the American Statistical Association
1947, str. 105-22.

112  J. Friend, Relationship between Consumers’ Expenditures,
Savings, and Disposable Income. Review of Economic Statistics
1946, str. 208-15.

5 *

67

na prebivalca. Kot neodvisna spremenljivka ne nastopa samo
vsakokratna raven dohodka, temveč lahko tudi novejša spre¬
memba dohodka, raven cen, število prebivalcev ali odmik ča¬
sovnega razdobja od določenega izhodiščnega leta. Če bi raz¬
širili naš ilustrativni pregled, bi videli, da so drugi raziskovalci
kot neodvisne spremenljivke upoštevali tudi najvišji pretekli
dohodek (n. pr. F. Modigliani ), 113  dohodek različnih skupin pre¬
jemnikov itd.

Najvažnejša neodvisna spremenljivka pri ocenah agregatne
potrošne funkcije je seveda v vseh primerih agregatni doho¬
dek (Y); koeficient se pri tej spremenljivki giblje nekako od
0,60 do 0,90 z največjo koncentracijo okoli 0,75.

Če je v oceno agregatne potrošne funkcije kot neodvisna
spremenljivka uveden porast agregatnega dohodka (z(Y), ima
koeficient pri njem vedno negativni predznak. To je uteme¬
ljeno z dejstvom, da ljudje v celoti kupujejo manj, če so
njihovi dohodki porasli na določeno raven, kot če so padli
nanjo.

Toda ni dovolj, če vključimo v oceno agregatne potrošnje
samo kratkoročno prilagoditev razhodkov za potrošnjo agre¬
gatnim dohodkom. Upoštevati je treba še dolgoročno prilago¬
ditev, na katero vpliva zlasti sprememba dohodkovno pogo¬
jenih življenjskih standardov te ali one vrste ali premiki pre¬
bivalstva iz območja določenega življenjskega standarda k dru¬
gemu območju. Če je v oceno agregatne potrošne funkcije
uveden v tem smislu časovni trend (T), ima navadno pozitivni
predznak. To je povsem razumljivo, dokler porast prebivalstva
in sprememba njegove poklicne strukture, kjer se zmanjšuje
delež kmetijskega prebivalstva, teži k povečanju nakupov, če
so ostali pogoji nespremenjeni.

Čim manj neodvisnih spremenljivk je vključenih, tem
manjša je seveda točnost prikaza agregatne potrošne funkcije.
Faktor, ki lahko bistveno vpliva na gibanje agregatne po¬
trošnje, ki ga pa do sedaj še nismo posebej navedli, je n. pr.
distribucija dohodkov. Povprečni nagib k potrošnji je pri
revnih gospodinjstvih blizu 1, kar pomeni, da skoraj vse svoje
dohodke porabijo za potrošnjo. Pri gospodinjstvih z najnižjimi

113  F. Modigliani, Fluctuations in the Saving-Income Ratio: A
Problem in Economic Forecasting. Studies in Income and Wealth.
Vol. IX. 1949. str. 371-443.

68

dohodki je povprečni nagib k potrošnji celo lahko nekaj časa
večji od 1, če segajo po preteklih prihrankih ali se spuščajo
v dolgove. Nasprotno je povprečni nagib k potrošnji bistveno
manjši od 1 pri gospodinjstvih z višjimi dohodki. Tudi mejni
nagib k potrošnji je pri gospodinjstvih z nižjimi dohodki znat¬
no višji kot pri gospodinjstvih z višjimi dohodki; prva bodo
verjetno skoraj celotne dodatne dohodke porabila za potrošnjo
ali za odplačilo dolgov, medtem ko drugim to ne bo potrebno.
Kako pa vpliva to dejstvo na agregatno potrošnjo?

V narodnem gospodarstvu, kjer večina dohodkov pripada
bogatejšim gospodinjstvom, bo povprečni nagib k agregatni
potrošnji nizek in prav tako mejni nagib k agregatni potrošnji.
Nasprotno bo v narodnem gospodarstvu, kjer večina dohodkov
pripada revnejšim gospodinjstvom, povprečni nagib k agre¬
gatni potrošnji visok in prav tako mejni nagib k agregatni
potrošnji. Iz tega sledi, da lahko ob nespremenjeni višini agre¬
gatnih dohodkov bistveno vpliva na agregatno potrošnjo spre¬
menjena distribucija dohodkov. Že samo dejstvo, da se n. pr.
težišče pri distribuciji dohodkov premakne od bogatejših k
revnejšim gospodinjstvom, povzroči ob nespremenjeni višini
agregatnih dohodkov zvišanje agregatne potrošnje.

Iz vseh dosedanjih izvajanj lahko zaključimo, da agregatna
potrošna funkcija pravzaprav ne prikazuje samo razmerja med
agregatno potrošnjo in narodnim dohodkom, oziroma agregat¬
nimi dohodki, kakor zasledimo v literaturi. To bi bila le groba
poenostavitev agregatne potrošne funkcije. Agregatna potroš¬
nja dejansko ni le funkcija agregatnega dohodka, temveč tudi
funkcija niza najrazličnejših drugih determinant. Agregatna
potrošna funkcija mora prikazovati razmerja med agregatno
potrošnjo in tistimi faktorji, ki jo opredeljujejo. Zaradi tega
mora v obliki matematične enačbe zajeti čim večje število ne¬
odvisnih spremenljivk z ustreznimi parametri.

b) Potrošna funkcija za posamezne vrste proizvodov

Medtem ko agregatno potrošnjo lahko izražamo le z de¬
narnimi enotami mere in jo zato pojmujemo kot agregatni
razhodek za potrošnjo, je s potrošnjo posameznih proizvodov
drugače. Potrošnjo proizvodov v narodnem gospodarstvu lahko
izražamo tako z naturalnimi kot z denarnimi enotami mere in
jo zato tudi pojmujemo bodisi kot nabavo teh proizvodov v

69

določenem časovnem razdobju ali kot razhodek za potrošnjo,
ki je zvezan s to nabavo. Potrošnja proizvodov pa v empirični
ekonomiji neposredno nikakor ne pomeni, da so prizadeti pro¬
izvodi onesposobljeni za nadaljnjo rabo, ne pomeni njihove ne¬
gacije. Razlika med nabavo in negacijo proizvodov v posa¬
meznem časovnem razdobju je bistvena, če imamo opravka s
proizvodi dolgoročne rabe, medtem ko pri tako imenovanih
porabnih predmetih razlike kvantitativno skoraj ni.

Pri raziskovanju potrošne funkcije za posamezne vrste
proizvodov je predvsem treba izhajati iz letnih časovnih serij
njihovih skupnih nabav ali s temi nabavami zvezanih razhod-
kov za potrošnjo, ki predstavljajo odvisno spremenljivko; to od¬
visno spremenljivko morajo pojasniti časovne serije faktorjev,
za katere obstaja domneva, da vplivajo nanjo in ki so potem¬
takem neodvisne spremeljivke.

Različne vrste proizvodov za potrošnjo se zelo razlikujejo
po obsegu, v katerem njihove nabave, oziroma z njimi zve¬
zani razhodki za potrošnjo variirajo iz leta v leto, t. j. raz¬
likujejo se po variacijah njihove potrošnje v posameznih le¬
tih. Njihova potrošnja v narodnem gospodarstvu je spet funk¬
cija dohodka in različnih drugih determinant, ki smo jih na¬
vedli že pri agregatni potrošnji. Vsi ti faktorji različno vpli¬
vajo na posamezne vrste proizvodov. Potrošna funkcija za
vsako vrsto proizvodov pa mora prikazati razmerja med po¬
trošnjo teh proizvodov in tistimi faktorji, ki jo opredeljujejo.

Medtem ko smo se pri proučavanju gibanja agregatne po¬
trošnje dejansko spraševali, kako različni faktorji vplivajo na
razporeditev agregatnega dohodka na agregatno potrošnjo in
agregatni prihranek, nas sedaj zanima drugo vprašanje. Če
proučujemo gibanje potrošnje različnih vrst proizvodov v na¬
rodnem gospodarstvu, se dejansko med drugim sprašujemo,
kako različni faktorji vplivajo na spremembo strukture agre¬
gatne potrošnje. Seveda je v tem primeru potrošnjo različnih
vrst proizvodov treba proučevati v njenem sintetičnem izrazu,
t. j. kot določeno vrsto razhodkov za potrošnjo.

Empirično raziskovanje potrošnih funkcij za različne vrste
proizvodov se je pri nas v FLRJ že pričelo , 114  kar nasprotno

11;  N. pr. V. Frankovič, Nekaj izsledkov o potrošnji živil v de¬
lavskih in uslužbenskih družinah v LRS v 1. 1955. Ekonomska re¬
vija 1957, str. 143. V. Tričkovič, Ispitivanje strukture i elastičnosti
tražnje. Ekonomist 1958, str. 238 in dalje. Prav tako tudi drugi.

70

ne bi mogli trditi za agregatno potrošno funkcijo. Vendar
se je pričelo le v zvezi z izračunavanjem koeficientov do¬
hodkovne in cenovne elastičnosti določenih nabav, oziroma
razhcdkov za potrošnjo, ki izhajajo iz podatkov gospodinj¬
skih proračunov delavskih, uslužbenskih in kmetijskih družin.

Od vseh možnih faktorjev, ki lahko vplivajo na potrošnjo
proizvodov določene vrste, so bili pri tem upoštevani dohodki
gospodinjstev in cene samih proizvodov. Kjer so bili kot neod¬
visna spremenljivka upoštevani le dohodki, so bile potrošne
funkcije za posamezne proizvode izračunane na podlagi enačb
tipa

y = a + bx
ali

y = a + bx + cx 1 2 ,

kjer x predstavlja dohodke kot neodvisno spremenljivko, y
pa nabave, oziroma razhodke za potrošnjo določene vrste kot
odvisno spremenljivko.

Če so bile kot neodvisna spremenljivka upoštevane tudi
cene proučevanih proizvodov, so bile potrošne funkcije za po¬
samezne proizvode izračunane na podlagi enačb tipa

ali

a i ,

y = — + bx
z

y

1

az + b’

kjer so z cene proučevanih proizvodov kot neodvisne spre¬
menljivke.

Objavljeni so pa bili le na podlagi teh funkcij izračunani
koeficienti elastičnosti, ki se razlikujejo za delavske, usluž-
benske in kmetijske družine. Izračunane potrošne funkcije za
posamezne skupine proizvodov imajo veljavnost le za dolo¬
čeno socialno skupino in ne za narodno gospodarstvo kot ce¬
loto. Isto velja za koeficiente elastičnosti, ki so bili izraču¬
nani na podlagi teh funkcij.

Dohodek je tudi v potrošnih funkcijah za posamezne pro¬
izvode najvažnejša neodvisna spremenljivka. Kako pa je mo¬
goče s koeficienti dohodkovne elastičnosti razhodkov za po¬
trošnjo nakazati spremembe v strukturi agregatne potrošnje?

71

Vzemimo n. pr. koeficiente dohodkovne elastičnosti raz-
hodkov za potrošnjo ob predpostavki, da se cene ne spreminjajo.

Ti koeficienti, ki so bili izračunani pri nas za 4-članska
delavsko-uslužbenska in kmetijska gospodinjstva za 1. 1956, so
po navedbah V. Tričkoviča naslednji: 115

a) Delavsko-uslužbenska gospodinjstva.

b) Kmetijska gospodinjstva.

Udeležba vseh tistih skupin proizvodov, ki imajo koefi¬
cient dohodkovne elastičnosti razhodkov za potrošnjo nižji
od 1, se bo v skupnih razhodkih za potrošnjo manjšala z rastjo
dohodkov. Procent porasta ustreznih razhodkov je namreč
manjši od procenta porasta dohodkov. To velja v FLRJ n. pr.
za hrano ali tobak. Nasprotno se bo udeležba vseh tistih skupin
proizvodov, ki imajo koeficient dohodkovne elastičnosti razhod¬
kov za potrošnjo višji od 1, v skupnih razhodkih za potrošnjo

lis y Tričkovič, Lična potrošnja kao kriterij proizvodne po¬
litike. Ekonomist 1958, str. 153.

72

večala z rastjo dohodkov. Procent porasta ustreznih razhodkov
je namreč večji od procenta porasta dohodkov. To velja v FLRJ
n. pr. za pijače, obleko, obutev, pohištvo, higieno, kulturne
potrebe in ostalo.

Ce na ravni celotnega narodnega gospodarstva posplošimo
te ugotovitve, lahko trdimo, da se struktura agregatne po¬
trošnje pri višjih agregatnih dohodkih spreminja tako. da
se zmanjšuje delež razhodkov za hrano in tobak v korist deleža
razhodkov za ostale skupine proizvodov za potrošnjo.

Koristno' bi seveda bilo izračunati še koeficiente do¬
hodkovne elastičnosti določenih razhodkov za potrošnjo, ki
bi temeljili na časovnih serijah, ne pa samo na gospodinjskih
proračunih. Vendar bi kljub temu še vedno ostali le pri enem
samem faktorju, ki vpliva na potrošnjo posameznih proizvodov.
Potrošne funkcije za posamezne vrste proizvodov bi bile v tem
primeru grobo poenostavljene. Tudi če bi kot drugi faktor
upoštevali cene, še zdaleč ne bi izčrpali vseh determinant
potrošnje posameznih vrst proizvodov. Pred raziskovalci pri
nas se torej še vedno odpira obširno, nezadostno raziskano
področje.

73

5. GIBANJE EKONOMSKE AKTIVNOSTI KOT POSLEDICA
SPREMEMB POTROŠNJE

Od vprašanja, kako gospodarstvo, med drugim, vpliva na
potrošnjo, je treba ob zaključku preiti še na obratno vpra¬
šanje: kako potrošnja vpliva na gospodarstvo. Ta problem je
mogoče načeti tako teoretično kot empirično.

K. Marx je v svoji teoriji reprodukcije 110  lepo pokazal, da
morajo biti dohodki, ki težijo k nabavi potrošnih sredstev,
vsklajeni s proizvodnjo potrošnih sredstev in sicer ne samo
globalno, temveč tudi po strukturi. Z razvojem industrializa¬
cije mora I. oddelek družbene proizvodnje rasti hitreje od
II. oddelka; porast proizvodnje proizvajalnih sredstev pa zahte¬
va ustrezni porast proizvodnje potrošnih sredstev. Ce pride do
zastojev realizacije najvažnejših potrošnih sredstev, se to še
močneje odraža na proizvodnji proizvajalnih sredstev. Krize
realizacije izhajajo iz osnovnega nasprotja kapitalizma in se
le na ta način lahko prilagodi proizvodnja stihijnim potrebam
trga. Osebna potrošnja torej v končni stopnji določa obseg
proizvodnje in razširjene reprodukcije.

Z drugačnega stališča obravnava to dejstvo ekonomska
teorija na zapadu. Po ekonomski teoriji zapada je izbira po¬
trošnikov osnovna gibalna sila in samogiben regulator eko-^
nomskega razvoja. Potrošnik se ponaša kot »homo oecono-
micus«, ki na razumen način razporeja svoja omejena sredstva,
da bi dosegel optimum pri zadovoljevanju svojih raznovrstnih
potreb. Prvotno je teorija mejne koristnosti predpostavljala,
da je potrošnik sposoben kvantitativno odmerjati koristnost
posameznih potrošnih dobrin (cardinal utility). Kasneje je
predpostavljala le njegovo sposobnost, da med nizom kom-

116  K. Marx, Kapital. Kritika politične ekonomije. II. knjiga.
Kultura, Beograd 1947.

74

binacij potrošnih dobrin določi njihov vrstni red s stališča
zadovoljevanja potreb (ordinal utility). Toda še vedno vztraja
ta teorija na suverenosti potrošnikov, na njihovi svobodni izbiri.

Zgornje predpostavke ekonomske teorije zapada pa je
treba podvreči kritiki:

a) Najprej je treba ugotoviti, da potrebe niso avtonomne
v psihologiji potrošnikov, temveč se razvijajo in menjajo pod
vplivom sprememb v proizvodnji; potrebe po električnih go¬
spodinjskih aparatih, po mopedih itd. so se n. pr. razvile šele
tedaj, ko so podjetja začela proizvajati te predmete.

b) Svobodno izbiro potrošnikov kot eksterni faktor zelo
omejuje višina njihovih dohodkov; distribucija dohodkov pa
je odvisna od družbeno-ekonomske ureditve. Pri nas je n. pr.
tako višina osebnih dohodkov kot njihova distribucija določena
s planskimi proporci; s tem so pa določene tudi meje svobodne
izbire potrošnikov.

c) Razumno ponašanje potrošnikov predpostavlja popolno
poznavanje vseh možnosti, kajti le na ta način bi lahko na¬
pravili optimalno ekonomsko izbiro; dejansko se pa izbira
potrošnikov zlasti v kapitalističnem gospodarstvu oblikuje
stihijno in pod pritiskom reklame, ki s svojimi psihološkimi
učinki zanika teorijo o suverenosti potrošnikov.

č) Odločilni vpliv na stopnjo gospodarske rasti ima ve¬
likost akumulacije in njena notranja struktura; odločanje
o tem pa ni prepuščeno izključni presoji potrošnikov, zlasti
ne v socialističnem gospodarstvu . 117

Vrsto novih idej o vplivu potrošnje na gospodarstvo je
na zapadu postavil J. M. Keynes; te ideje so nato postale tam¬
kaj predmet številnih empiričnih raziskav.

Zlasti pomembna je ideja o tako imenovanem multiplika-
torju.

Z multiplikatorjem je mogoče prikazati, kako porast agre¬
gatnih neto investicij povzroča porast agregatnega dohodka.
Določen porast prvih bo namreč povzročil znatno večji porast
drugega; razmerje med obema porastoma lahko prikažemo kot

AY  =k.zfl

117  Prim. V. Tričkovič, Ispitivanje strukture i elastičnosti traž-
nje. Ekonomist Beograd 1957, str. 238 in dalje.

Multiplikator je koeficient k, ki pove, kako velik porast agre¬
gatnega dohodka sledi iz določenega porasta agregatnih neto
investicij; multiplikator potemtakem prikazuje razmerje med
dodatnim agregatnim dohodkom in dodatnimi agregatnimi neto
investicijami.

Dodatni agregatni dohodek je v tem primeru funkcija
dodatnih agregatnih neto investicij. Vendar je treba takoj
pripomniti, da imamo matematično tudi pri multiplikatorju
opravka z limitnim procesom, kjer je

k

dY .

in ne
dl

AY

Al

V začetku prikazana funkcionalna povezanost med dodatnimi
agregatnimi neto investicijami in dodatnim agregatnim dohod¬
kom je torej veljavna le pri manjših spremembah neodvisne
spremenljivke.

Kako je pa mogoče tolmačiti multiplikatorski efekt in v
kakšni zvezi je z agregatno potrošnjo?

Recimo, da se iz prej neizkoriščenih virov zvišajo neto
investicije za 100 milijonov $ n. pr. za nove tovarniške naprave.
Teh 100 milijonov $ bo zvišalo dohodek, ker jih bodo prejeli
delavci v narodnem gospodarstvu dodatno k svojim prejšnjim
dohodkom. Ce je njihov mejni nagib k potrošnji 0,75, t. j. če od
dodatnih dohodkov namenijo 75% za dodatno potrošnjo in 25%
za dodatne prihranke, se bo zaradi zvišanja dohodka za 100 mi¬
lijonov $ zvišala potrošnja za 75 milijonov $. Zvišanje pri¬
hrankov za 25 milijonov $ je izločeno iz nadaljnjega toka
dohodka. Drugače je s 75 milijoni $ dodatne potrošnje. Ta
ustvarja v drugem krogu spet dodatne dohodke, ki se po
istem ključu spet razdeljujejo na dodatno potrošnjo 56,250
milijonov $ in dodatne prihranke 18,750 milijonov $. V tretjem
krogu nastopa zgornjih 56,250 milijonov $ spet kot dodatni
dohodek, s čimer se ves proces nadaljuje. Na ta način lahko
sestavimo naslednjo tabelo, ki prikazuje posledice dodatnih
neto investicij za 100 milijonov $: 118

118  Delno povzeto po G. L. Bach, Economics. An Introduction
to Analysis and Policy. Prentice-Hall, Inc., Englewood Cliffs, New
Jersey 1957, str. 205.

76

V vsaki koloni torej dobimo neskončno geometrično serijo,
ki ima naslednjo -vsoto koeficientov

1 + k + k 2  + k 3  +.k« + ... =

1—k

Pri agregatnem dohodku so členi serije
1 X 100,000.000
0,75 X 100,000.000
(0,75) 2  X 100,000.000
(0,75) 3  X 100,000.000

—-— X 100,000.000 = — X 100,000.000 = 4 X 100,000.000 =
1-0,75 0,25

= 400,000.000

Dodatne agregatne neto investicije 100,000.000 $ so v zgornjem
primeru povzročile dodatni agregatni dohodek 400,000.000 $;
multiplikator je torej znašal 4.

S čim pa je utemeljen ta multiplikator? Če pogledamo
njegov izraz

1-0,75’

vidimo, da 0,75 predstavlja mejni nagib k agregatni potrošnji.
Čim večji je mejni nagib k agregatni potrošnji, tem večji je
multiplikator in obratno. Če bi bil mejni nagib k agregatni
potrošnji 0,9, bi bil multiplikator

77

= 10

1_ i_

1-0,9 ~ 0,1

To pomeni, da bi pri takem mejnem nagibu k agregatni po¬
trošnji bilo povečanje agregatnega dohodka 10-krat večje od po¬
večanja agregatnih neto investicij. Multiplikatorski elekt sledi
torej iz porasta agregatne potrošnje zaradi dodatnega agre¬
gatnega dohodka; porast agregatne potrošnje povzroča na¬
daljnji porast agregatnega dohodka.

Iz tega preprostega primera je vidno, kako lahko agre¬
gatna potrošnja s svojim mejnim razmerjem do agregatnega
dohodka vpliva na raven zaposlenosti in proizvod narodnega
gospodarstva. Vendar je ta teoretična izvajanja treba takoj
dopolniti z ugotovitvijo, da empiričnim raziskovanjem na
zapadu še ni uspelo odkriti mejni nagib k agregatni potrošnji,
ki bi preko multiplikatorja omogočal porabno napoved spre¬
membe v gospodarstvu kot posledice spremembe agregatnih
investicij. Agregatno potrošnjo namreč empirična raziskovanja
povezujejo z agregatnim potrošniškim razpoložljivim dohod¬
kom, ker se le na to razmerje lahko nanašajo Keynesovi zakoni.
Z druge strani se multiplikator uporablja pri razmerju med
agregatno potrošnjo in narodnim dohodkom; to razmerje je pa
znatno manj stabilno in napovedljivo. 119

Vpliv potrošnje na gospodarstvo je mogoče proučevati še
v drugih smereh. Na zapadu je v tej zvezi n. pr. poleg teorije
multiplikatorja uveljavljena tudi teorija akceleratorja. Teorija
multiplikatorja je reševala vprašanje, kako dani porast agre¬
gatnih neto investicij poganja gospodarstvo ob določenem
mejnem nagibu k agregatni potrošnji. Nasprotno pa teorija
akceleratorja načenja vprašanje, kako dodatna agregatna po¬
trošnja poganja gospodarstvo z dodatnimi agregatnimi inve¬
sticijami.

Z akceleratorjem je mogoče prikazati, kako porast agre¬
gatne potrošnje povzroča porast agregatnih neto investicij;
razmerja med obema porastoma lahko prikažemo kot

Al  = a . AC,

kjer je akcelerator koeficient a, ki pove, kako določen porast
agregatne potrošnje vzbuja agregatne neto investicije. Akcele-

119  Prim. R. Mačk, cit. delo pod 80, str. 73.

78

rator potemtakem prikazuje razmerje med vzbujenimi neto
investicijami in dodatno potrošnjo; v njegovo matematično
opredelitev je pa že spet vključen limitni proces in je

dl  dl

a = dc;  m ne AQ

Iz tega sledi, da je v začetku prikazana funkcionalna pove¬
zanost med I in C točna le pri manjših spremembah neodvisne
spremenljivke.

Kako je pa treba tolmačiti princip akceleratorja?

Vsak porast potrošnje določenega blaga bo zahteval po¬
večanje njegove proizvodnje. To povečanje proizvodnje bodo
lahko ustrezna podjetja dosegla nekaj časa z boljšim izkorišča¬
njem obstoječih kapacitet, nato pa bodo morala povečati svoje
kapacitete. Zadosten porast potrošnje določenega blaga bo
povzročil pri ustreznih proizvajalcih tem večje neto investi¬
cije, čim več investicij je potrebnih na enoto dodatnega pro¬
izvoda in čim daljša je življenjska doba delovnih sredstev.
Ce n. pr. porast potrošnje za 4,000.000 $ povzroči porast ustrez¬
nih neto investicij za 2,000.000 $, znaša akcelerator

2 , 000.000  1

4,000.000 2

Kakor hitro prične nasprotno potrošnja določenega blaga upa¬
dati, ne bodo njegovi proizvajalci nadaljevali z neto investi¬
ranjem, temveč bodo opuščali celo nadomeščanje izrabljene
opreme in ostalih porabljenih proizvajalnih sredstev; zazna¬
movati bo treba negativne neto investicije.

Akcelerator torej ojačuje posledice porasta in upada po¬
trošnje določenega blaga v narodnem gospodarstvu. Porast
potrošnje bo vzbudil neto investicije, upad potrošnje pa po¬
vzročil negativne neto investicije v skoraj isti višini. Gibanje
potrošnje in vzbujenih neto investicij bi lahko primerjali z
gibanjem želve in zajca v basni. Neto investicije najprej za¬
ostajajo za potrošnjo, ki se giblje kot želva; nato se pa kot
zajec poženejo naprej, prehitijo potrošnjo, nato pa spet za¬
ostajajo za njo.

K teoretičnim izvajanjem o vlogi akceleratorja pa je treba
pripomniti, da jih empirična raziskovanja na zapadu še niso

79

uspela v celoti potrditi. Razlikovati je treba začetne nevzbujene
neto investicije od kasnejših vzbujenih. Ločeno pa je treba
proučevati tudi prenos vpliva spremembe potrošnje v navpični
smeri. LIoyd Metzler je domneval v svojem modelu, 120  da pro¬
izvodnja potrošnega blaga, ki ga odkupuje trgovina, zaostaja
določeno razdobje za samo potrošnjo; pri tem razliko nekaj
časa omogočajo zaloge. Sele tedaj, ko nameravajo proizvajalci
Obnoviti svoje zaloge v prvotno predvideni višini, sledijo spre¬
membam potrošnje. Prodaja na drobno je torej usoglašena
s proizvodnjo ali jo pa vodi. Tudi R. P. Mačk 121  v svoji knjigi
»Consumption and Business Fluctuation,« naznaeuje, da je
vprašanje vpliva spremembe potrošnje na proizvodnjo treba
proučevati po odsekih.

Končno lahko vpliv potrošnje na gospodarstvo proučujemo
tudi z input-output tabletami, ki jih na tem mestu ne bomo
podrobneje obravnavali. Omeniti je le treba, da posebni ko¬
eficienti, izračunani na podlagi teh tabel, omogočajo, da si
predočimo spremembe, ki bi nastale pri proizvodnji, če bi
proizvodnja hotela slediti kupno-sposobnemu povpraševanju
t. j. potrošnji.

V FLRJ so na podlagi koeficientov dohodkovne elastičnosti
razhodkov za potrošnjo izračunali, kakšna bo potrošnja po¬
sameznih skupin proizvodov leta 1966. Pri tem so upoštevali
porast prebivalstva v nekmetijskih gospodinjstvih za 3% letno
in v kmetijskih gospodinjstvih za 0,9% letno; predpostavljali
so, da se bo agregatna potrošnja letno povečala za 5% pri
nekmetijskih gospodinjstvih, pri kmetijskih pa za 4%, medtem
ko se cene ne bodo spreminjale. Prav tako so prepostavljali,
da je možno značilnosti potrošnje 4-članskih delavsko-usluž-
benskih gospodinjstev posplošiti na vsa nekmetijska gospo¬
dinjstva.

Pri tem so bili ocenjeni naslednji indeksi porasta potrošnje
posameznih skupin proizvodov: 122

120  L. Metzler, Factors Goveming the Length of Inventory Cy-
cles. Rev. Econ. Stat. 1947.

121  R. P. Mačk, Consumption and Business Fluctuation. A Čase
Study of the Shoe, Leather; Hide Sequence. National Bureau of
Eeonomic Research. New York 1956.

122  y Tričkovič, Lična potrošnja kao kriterij proizvodne poli¬
tike. Ekonomist 1—2/1958, str. 156.

80

Hrana

Pijače

Tobak

Obleka

Obutev

Pohištvo

Higiena

167

186

(1621

224

213

249

254

Kulturne potrebe 254
Ostali osebni razhodki 267

Indeks ocenjenega porasta povpraševanja po hrani, pijači
in tobaku je najmanjši, ker so tudi ustrezni koeficienti do¬
hodkovne elastičnosti najmanjši. Kako bi moralo gospodarstvo
slediti temu povečanemu povpraševanju, pa bi lahko povedale
le analize na osnovi koeficientov iz input-output tabel. Da
bi bilo možno na ta način predvidevati vpliv potrošnje na
proizvodnjo, bi seveda bilo treba izračunati koeficiente do¬
hodkovne elastičnosti za iste skupine proizvodov kot koeficiente
v input-output tabeli. Pred raziskovanjem gibanja ekonomske
aktivnosti, ki jo povzročajo spremembe potrošnje, stojijo torej
še mnoge nerešene naloge.

Neizpodbitno je dejstvo, da brez empirične analize po¬
trošnje tudi v našem socialističnem sistemu ekonomska politika
nima povsem trdne osnove. Spomniti se je samo treba na
upadanje realnih plač leta 1951 zaradi povišanja cen. Kakor
lepo navaja dr. R. Bičanič, 123  so nekateri naši ekonomisti tedaj
zastopali mišljenje, da bo možno znižanje cen kmetijskih pro¬
izvodov doseči z zmanjšanjem kupne moči nekmetijskega pre¬
bivalstva. Ta pojmovanja so se pa izkazala kot netočna. Zmanj¬
šanje kupne moči pri tedanji ravni dohodkov je namreč naj¬
kasneje povzročilo zmanjšanje povpraševanja po hrani, raz¬
lično seveda pri posameznih živilih. Nasprotno je najprej pri¬
zadelo vprav industrijsko' proizvodnjo, kjer se je zmanjšalo
n. pr. povpraševanje po obleki. Zaloge tekstilnega blaga so se
pričele kopičiti in je bila leta 1953 potrebna državna inter-
venca, da so se njegove cene znižale in s tem zvišalo po¬
vpraševanje po njem.

Le na podlagi ekonomske analize potrošnje je mogoče od¬
govoriti nai vprašanja, kot n. pr., kako se bo občutilo v gospo-

123  Dr. R. Bičanič, Kako trošimo naš dohodak. Robni promet
11-12/1953, str. 528.

81

darstvu znižanje ali zvišanje cen posameznih proizvodov, kakšno
politiko osebnih dohodkov je treba voditi, da se v podjetjih ne
bodo kopičile zaloge neprodanega blaga, kakšno politiko oseb¬
nih dohodkov je treba voditi, da bi se preprečilo povečevanje
obtoka denarja itd. Le na podlagi ekonomske analize potrošnje
je mogoče postaviti realne zaključke o tem, kako spremembe
v gospodarstvu povzročajo spremembe v potrošnji in kako
obratno spremembe v potrošnji povzročajo spremembe v go¬
spodarstvu. Le dobro razvita ekonomska analiza potrošnje torej
omogoča pravilno vodenje ekonomske politike.

KAZALO

1. Pojem potrošnje.7

2. Razvoj empirične analize potrošnje.21

3. Faktorji, ki vplivajo na strukturo potrošnje.32

a) Raven dohodkov.35

b) Novejša sprememba dohodkov.41

c) Obseg in sestav družine..43

č) Življenjski standardi.45

d) Zaloge potrošnih sredstev v gospodinjstvu.48

e) Prihranjena denarna sredstva in možnost potrošniških

posojil.50

f) Razpoložljivost potrošnih sredstev na trgu in njihova do¬
segljivost izven njega.51

g) Kvaliteta potrošnih sredstev v prodaji in pospeševanje

prodaje .52

h) Splošna in posamična raven cen potrošnega blaga . . . 53

i) Pričakovanja glede gibanja dohodkov, cen in razpolož¬
ljivosti potrošnih sredstev.57

4. Gibanje potrošnje kot posledica sprememb njenih faktorjev 59

a) Agregatna potrošna funkcija.60

b) Potrošna funkcija za posamezne vrste proizvodov ... 69

5. Gibanje ekonomske aktivnosti kot posledica sprememb po¬
trošnje . .... 74

GOSPODARSKO-KOMERCIALNA KNJIŽNICA
3

Izdaja Višja komercialna šola v Mariboru
Ureja Tine Lah

UVOD V EMPIRIČNO ANALIZO POTROŠNJE

Opremil Uroš Vagaja
Založba Obzorja Maribor
Za založbo Jože Košar
Natisnjeno marca 1962

Tiskala Blasnikova tiskarna
v Ljubljani