JANKO LEBAN
Naši zaslužni pesniki in pisatelji.
DOKTOR FRANCE PREŠEREN.
(Dalje dn konec.)
¦^^¦¦¦¦¦na  najkrasnejših Prešernovih   pesmi   je   »Slovo   od ^^^^"!<*"t^^ mladosti«. V njej pravi o mladini: ^^H    \ij^ i                 Gradove svetle zida si v ofolake,
^^1 y^^^y\              zelene trate stavi si v puščave.
^^^J^l/j^V         Prešeren je bil učen doktor prava. Pravijo, da ni
^^^^^¦¦r* izgubil nikoli nobene pravde..Seveda se je potegoval ^^^^^^J^_ le za pravično stvar. Krivičnih pravd ni niti sprejemal. H^^HI^H Vrhutega je bil PTešeren navdušen Slovan in prijatelj čiste slovenščine. Ko bi danes živel, bi gotovo vihtel svoj bič nad ljudmi, ki pačijo našo materinščjno. PTešeren je istkreno ljubil svojo domačo vas, kar je dokazal s krasnim sonetom »Vrba«, ki je eden najdovršenejših in najznačilnejših PrešernoVih sonetov.
Prav tako je Prešeren Ijubil svoje prijatelje. Posebno sta mu bila k srcu prirasla Čop in Smole. Oba je Prešereh ovekovečil v pre« krasnih žalostinkah. Čop je bil profesor, znal je 19 jezikov, Prešeren ga imenuje »velikana učenosti«. Utonil je v Savi 1836. leta.
iPrešeren mu je zložil ta nagrobni napis:                         ,   . '
Jezike vse Evrope je učene govoril, ki v tem girobu spi, pero zastavil komaj, stare Slave bucliti rodi — odnese val ga Save.
Pomenljivo je, kar Prešeren pravi o Andreju Smoletu: Videl povsod si, kak' dščejo dnarje, kak' se le vklanjajo alat'mu bogii; kje bratoljubja  si videl oltarje? S srcem obupnim sd prišel domu!
Ena se tebi je želija spolnila: v zemlji domači da truplo leži.
Prešeren je bil kot človek preblaga duša. Žal, da je bil nesrečen. Imel je sicer tudi svoje slabosti, a kdo je brez njih? Pesniki sploh vse živeje čutijo kakor navadni ljudje. Prešeren je imel srce mehko in občutljivo za srečo in gorje vesoljnega človeštva. Zgodaj je že okusil »bridki sad spoznanja«, ki zamori človeku v prsih vse veselje. Bolj in bolj se mu je začelo mračiti življenje. Žalil ga je pogled po svetu, ki ga je bolje poznal, kakor kdo drugi, žalil ga je pogled po nesrečni domovini, ki jo je ljubil nad vse, žalile so ga prizadejane mu krivice, saj  je pozno dosegel advokaturo, dasi je bil učen mož, žalil ga je
142
naposled pogled v — samega sebe! Ko sta mu umrla prijatelja Čop in Smole, se je čutil samega in zapuščenega na svetu, Smole mu je bil edini prijatelj, ki ga je popolnoma umel. Zato mu je Prešeren napisal mrtvaški list, prvi v slovenskom jeziku! Žal, da Prešernu ni bilo dano, da bi si ustanovil lastno družino, ki ima za vsakega moža veliko tolažbe. Tako pa je zabredel v dolgove, ki se jih. ni mogel odkrižati v kratki dobi svojega odvetnikovanja v Kranju. V dTUŽbi je bil Pre* šeren molčeč. A oe je zinil, je izpregovoril gotovo kak dovtip, smešno opombo, zbadljivko ali kako kitico. Prešereii je namreč rad zbadal svoje prijatelje. Znana je njegova darežljivost do sirotnakov. Hodili so vedno k njemu. Marsikomu je dal celo po pet krajcarjev, kar ni bik> v tistih časih kar si bodi. Imel je nekdaj le dve srajci, a vendar
t
Hiša v Kranju, kjer je Prešeren umrl
ukaže sestri, naj siroinaku da eno srajco, ki ga je zanjo poprosil. Znana je tu-di nj&gova ljubezen do otrok. Nikoli se jim ni bližai s pTaznimi rokami. Zato so tekali v KTanju za njim po ulicah, krioeč: »Dohtar — fig!«
Prešeren je v Kranju zbolel za vodenico. Ni bilo več rešitve zanj. Sklenil je svoje nesrečno življenje dne 8. februarja ob 8. trri zjutraj 1. 1849. v naročju svoje sestre, ki mu je bila vedno zvesta družica. Ležal je bolan 13 tednov. (Letos je torej^ 80 let od njegove smrti.)
»Novioe« so tako pisale ob njegovi smrti: Gospod dekan Dagarin, ki ga je obiskoval vsak dao, he more dopovedati, kako potrpežljiv je 'bil rajnki ves čas svoje bolezni in kako lepo je z Bogom spravljcn irmrl. Do zadnjega vzdililjaja se je zavedal. »Vzdignite me, zadušiti me hoče!« To so bile njegove zadnje besede. —
143
Glavar naiodne straže je brž poslal v Ljubljano »Slovenskemu društvu« žalostno obvestilo. Spisali so mu slovenski mrtvaški list in poslali povabila, naj bi se rodoljubi obilo udeležili pogreba. To so tudi storili; prišlo je iz vseh krajev mnogo ljudi in pogteb je bil jako slovesen.
Njegovi prijatelji so nabrali okolo 800 goldinarjev m postavili so mu na grob spomenik, ki je bil posvečen 3. julija 1852. — Na njem je vsekano besedilo:
Dr. France Prešeren,
rojen v Vrbi 3. dec. 1800,
umrl v Kranju 8. febr. 1849.
»Ena se tebi je želja spolnila,
v zemlji domači da truplo leži.«
Na nasprotni strani čitamo besede, objete z zlatim vencem:
»V pesmih neumrlemu« postavili čestitelji njegovi 1852.
Dne 15. septembra 1872 so slovesno vzidali v rojstno hišo našega pesnika spominsko ploščo. V zlatih črkah čitamo' na njej:
V tej hiši se je rodil dr. France Prešeren
3. dec. 1800.
Slovensko pisateljsko' društvo, 15. sept. 1872. Leta 1900. so izdali »Prešernov Album« z imenitnimi spisi o slav* nem pesniku, a 1.1905. so mu postavili krasen spomenik v Ljubljani na Marijinem trgu pred frančiškansko cerkvijo.
Prešerna so prevajali v druge jezike, posebno v nemščino. Pesnik je tudi sam napisal nekoliko pesmi v nemškem jeziku.