INDIJANSKI TEKAČ
the indian runner
Nebraska, okrog leta 1968. Joe Roberts ni uspel s kmetijo, zato je postal policaj. Njegov brat Frank se je pravkar vrnil iz Vietnama. Majhno poljedelsko mesto Plattsmouth je premajhno za oba. Frank zna to povedati z enim samim stavkom: »Na tem svetu sta le dve vrsti ljudi: junaki in izobčenci
indijanski tekač
režija: Sean Penn
scenarij: Sean Penn po pesmi
Highway Patrolman Brucea Springsteena
fotografija: Anthony B. Richmond
glasba: Jack Nitzsche
igrajo: David Morse, Valeria Golino,
Patricia Arquette, Jordan Rhodes,
Dennis Hopper, Viggo Mortensen
producent: The Mount Film,
MICO/NHK Enterprises,
ZDA, 199!
filmografija
The Indian Runner, 1991
10
mm
FEST
Ameriški sen je v svoji najbolj temeljni obliki zgrajen na topografskih pojmih: land, zemlja, frontier, meja... Zapletlo se je, ko je v osvajanju geografije naletel na antropologijo: Indijanci so bili tisti, ki so sanje drugega plačali s svojo moro. Paradoks zgodovine pa je tale: ko enkrat sam sen postane mora, se sanjač poskuša prebuditi tako, da morasto žrtev svojih svetlih sanj povzdigne v luč dneva. Prvenec Seana Penna Indijanski tekač sooči natanko to paradoksno zgodovinsko dvojnost Amerike. Dvojnost je očitna že na ravni predzgodovine samega fiima: Penn je našel navdih v pesmi Brucea Springsteena Highway Patrolman in v stari indijanski legendi, po kateri je fant postal mož šele tedaj, ko je peš zasledoval jelena toliko časa, da se je ta od utrujenosti zgrudil, fant pa mu je z ust spil njegov zadnji zdihljaj. Kiss me deadly, bi rekel Robert Aldrich.
Dvojnost pa nosi tudi samo zgodbo filma. Motili bi se, če bi jo razpeli zgolj med oba brata, Joea in Franka, in v prvem prepoznali utelešenje zakona, v drugem pa simbol izobčenca. Tragična je namreč prav šele njuna notranja dvojnost, dobesedna razcepljenost. Navsezadnje nam uvod filma predstavi prej obratno situacijo: Joe med patruljiranjem ustreli Indijanca in potemtakem vstopi v film z umorom; Frank pa v film vkoraka kot vietnamski veteran, kot patriot par excellence. Če se torej Joe v svoji vlogi branilca zakona konstituira prav z njegovim kršenjem, tedaj je jasno, da se bo spopad z bratom slej ko prej sprevrnil v notranji spopad. Drugače rečeno, zakon in izobčenstvo nista protipola: sam zakon je globoko notranje izobčen! Navsezadnje to velja tudi za dvojico ameriškega sna in njegove moraste plati, Prvi ne more ugonobiti druge, saj vselej naleti nanjo tam, kjer jo najmanj pričakuje — v svojem osrčju. Prav to vztrajno nihanje med hotenim patriotizmom in nezmožnostjo zatiskanja oči pred njegovim morastim vsakdanom je ključno gibanje Pennovega fiima. Nekaj presenetljivo iskrenega je v tem gibanju, nekaj, kar ga morda še najbolj približa prav samemu Bruceu Springsteenu. Zato je prva oznaka, ki pride na misel ob Indijanskem tekaču prav avtentičnost. Ta film je avtentičen natanko toliko, kolikor je avtentičen tisti neujemljivi, a zato toliko bolj fascinantni trenutek, s katerim Springsteen v uvodu pesmi War preide iz lirskega recitativa v tragičen krik. Indijanski tekač je poln lirizma, ki ga najedajo in spodžirajo kriki. Brez krikov bi sploh ne vedeli, da smo bili dotlej priče liriki, a smo v trenutku samega krika obenem tudi že ostali brez nje. Nekako tako torej kot s poslednjim jelenovim dihom: nikoli ne vemo, kateri dih bo zares zadnji, ko pa to enkrat vemo, je že prepozno. Kako tedaj iz fanta postati mož? Sean Penn to ve.
Stojan Pelko