EMIL ADAMIC: Mladini ob 100 letnici rojstva Fr. Levstika. Mislim, da mi ne bo nihče očital greha, ako sc zavzamem sam, kot avtor, za lastno, v naslovu imenovano mladinsko zbirko, ki sem jo posvetil spominu velikega, nesmrtne* ga slovenskega moža. Levstika je v okviru mladinskih pesmi dosegel s »Cicibanom« edini Župančič. Levstikove »Otročje igre v pesencah« in vse druge mladinske pesmi so biseri, kakršnih je tudi v svetovni literaturi najti le malo. Nekatere teh pesmi bi našle celo v Modestu Musorgskem navdušenega komponista, ker prav nič ne zaostajajo za teksti njegovega slavnega »Otroškega kota«. Z velikim vese= ljem sem ustregel prošnji profesorja in skla« datelja Jos. Pavčiča, iki me je v imenu gosp. ministra Puclja in odbora za proslavo 100= letnice rojstva Fr. Levstika naprosil, da naj komponiram na najlažji in najpriprostejši način nekaj mladinskih tekstov velikega pesnika, ker bi jih rad pel otroški zbor ve* likolaške šole ob priliki odkritja Levstikovega spomenika. Iz bogatega gradiva sem izbfal nekoliko bistremu otroškemu razumevanju primernih tekstov ter jih za eno- ali dvoglasni šolski pevski zbor komponiral tako, da bi ne delale niti učitelju niti malim pevokom kdove kakšnih težav. Mislil sem zlasti na nižjo in srednjo stopnjo povpreč= nega šolskega pevskega znanja Pozneje sem zbirki dodal še nekaj pesmic s širšim glasovnim obsegam, ki pa nikjer nc presega meja najvišjih ali najnižjih otroških glasov. Pripisal sem vsaki skladbici tudi klavir, oziroma harmonij, saj je dandanes glasbeno znanje naših učiteljev že tako visoko, da se jih prav gotovo najde na vsaki šoli po več, ki vsaj za silo ob prilikah proslave Levstika ali drugih pevskih nastopih zamorejo podpreti otroško petje z instrumentom. lln tudi ta se izlahka najde skoro povsodi. Iz lastne dolgoletne izkušnje vem, da otroci nepri« merno rajše, čistejše in toplejše pojo, ako njihovo petje poglablja in olepšuje harmonična instrumentalna podlaga. In tudi ta je v moji zbirki taka, da se je ba s pridom lahko lotil tudi manj vajen ljubitelj klavirja ali harmonija. — Za lažje izvajanje in razu« mevanje v zbirki se nahajajočih posameznih pesmic podajam nekoliko pripomb. 1. Psiček laja: hov, hov, hov! Lahka, preprosta pesmica, ki se giblje od malega »h« do dvočrtnega »d«. Mali »h« je dostopen vsem malim pevcem, trije dvo* črtni »d« na koncu pa se lahko pojo oktavo nižje. Ako bi bila pa vendarle pesmica pre* nizka, zamoreš jo izlahka transponirati v primerno lego. Peti se mora živo, veselo, lahno, stakatirano in vedno vsaj tri ali štiri kitice brez presledka. 2. O počitnicah. Pesmica je sicer v % taktu, a peti jo je treba na dva udara, torej po tri osminke sskupaj na en udar. S tem postane živahna in radostna Peti se mora glasno; decimni intervali (d—f) so melodični, zato kaj lah* ko izvedljivi. Tudi te pesmi poj vedno po več kitic brez presledka. 3. Ležaj, ninaj, tut ujnač! Pesmica se prilega zlasti dekliškim glasovom. Treba jo je peti mirno, polglasno, brez vsake sentimentalnosti, srednji del hitrejše, šaljivo. Poje se prav lahko tudi enoglasno ali kot samospev. 4. Mačka, miš in miška. Ta, nekoliko dramatični glasbeni prizor« ček, se lahko poje s tremi malimi solisti (mačka — modra mamica, miška — mala, neubogljiva neumnica, mačka — hinavsKa razbojnica) v primernih kostumih s končnim celim pevskim zborčkom, vse to bi bilo se* veda še efektnejše na odru, n. pr. celo kot mimični otroški ples s spremljevanjem zbora Tempi posameznih figuric odtehtani, vendar v živahni skupni igri. 5. Pod zelenim oknom. Ljubezniva pesmica se zamore seveda peti tudi enoglasno Primitivni klavir mora biti vseskozi diskreten in giadko tekoč. 6. Vrabec in konj. Kakor »Mačka, miš m miška«, tako se zamore tudi ta igrlca vprizonti z dvema malima solistoma in končnim zborom na odru. Pianist naj pazi na izrazita glasbena motivčka vrabca in konja. 7. Ura in 8. Grešnikova molitev sta pesmi resnega značaja. Prva se more peti kajpada tudi v enoglasnem zboru tehtno, ne hibno in najrajše vse štiri kitice. »Grešnikova molitev« zamore biti religiozen samospev tudi za odrastle pevce (bariton ali alt) in ga morejo peti tudi v cerkvi. Najugodnejše se prezcntira vseh osme* ro pesmi skupaj ob priliki šolske Levstikove proslave, lahko se pa pojo seveda tudi posamne doma, v šoli ali kjerkoli. Zdi se mi, da se šolsko petje naše mia* dine preveč giblje le v okviru sicer lepe in najvestnejše gojitve potrebne narodne pes^ mi, vendar edinole narodne pesmi prepe« vati vedno ne kaže. Pouk petja mora dosc zati višje in čim najbolj sodobne cilje. xNaprednim učiteljem petja in po novih pesmih hrepenečim mladim pevcem bo pričujoča zbirka dobro došla. —¦Ł.