L eta 1973 so trije zoologi, Avstrijca Karl von Frisch in Konrad Lorenz ter Nizozemec Nikolaas Tinbergen, prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino, za odkritja na področju ži- valske etologije. Zapis o Lorenzu ste lahko prebrali v naši reviji lani, tokrat se bomo spomnili Nikolaasa Tinbergna. MLADOST IN ŠOLANJE Nikolaas Tinbergen se je rodil v Haagu na Nizo- zemskem 15. aprila 1907 kot tretji od petih otrok v srečni in urejeni družini. Oče Dirk je bil gimnazijski profesor materinščine in zgodovine, delovno zavzet in zvedav človek, mati Jeannette Eek pa topla in čustvena osebnost. Šola je Nikolaasa dolgočasila. Veliko radovednost pa so mu vzbujala opazovanja živali. V akvariju na domačem vrtu je gojil ribice zete (Gasterosteus aculeatus). Njihovo spomladansko spolno vedenje in graditev gnezd sta v njem izzivala mnoga vprašanja. Rad je pohajal po bližnjih pe- ščenih plažah in obalnih sipinah ter zalezoval jate galebov. Stikal je po rekah, tedaj še polnih življenja. Njegove naravoslovne dejavnosti je cenil učitelj pri- rodopisa in mu naložil skrb za šolske morske akva- rije. Dostop do knjižnice mu je odprl nova obzorja ob prebiranju del dveh nizozemskih naravoslovcev, Elija Heimansa in Jacobusa Pietra Thijsseja. TEŽKA ODLOČITEV Študij biologije, kot se je tisti čas predavala na univerzi v Leidnu, je zavračal. Po nasvetu dveh pro- fesorjev, očetovih prijateljev, ga je oče poslal k Thie- nemannu, ustanovitelju in direktorju znane opazo- valnice ptičjih selitev Rossitten v Kurskem zalivu na Baltskem morju. Na pohodih po kurskih sipinah s fotografom Rudyjem Steinerjem in njegovo ženo se je srečal z množičnimi jesenskimi selitvami ptic. Bilo mu je dovolj zanimivo, da se je po vrnitvi domov odločil za študij biologije v Leidnu. Profesor- ja H. Boschma in C.J. van der Klaaw sta mu pustila veliko svobode pri terenskem delu, opazovanju ptic in športnih aktivnostih, predvsem hokeju na travi. Sicer pa v študij ni vlagal veliko naporov. Sam pravi, da le toliko, da je „zlezel čez letnik“. Druženje z ornitologom dr. Janom Verweyem ga je vpeljalo v preučevanje živalskega vedenja. Vedenjski vzorci mladih srebrnih galebov (Larus argentatus) so bili njegov prvi raziskovalni izziv. Doktorsko delo pa je namenil raziskavi čebeljih volkcev (Philanthus triangulum), os grebač, katerih gnezda so v pod- zemnih rovih. Volkci napadajo leteče čebele, jih s pikom omrtvičijo in nosijo v gnezdo. Le 32 strani dolga razprava, do tedaj najkrajša na tej univerzi, ni bila dovolj prepričljiva, a je kljub temu za las dosegla pozitivno oceno. Mudilo se mu je namreč na mete- orološko odpravo z raziskovalno skupino, ki je v letih 1930/33 delovala na postaji Angmagssalik na Grenlandiji. Z ženo Elizabeto sta tam preživela dve leti v skupnosti z eskimskim plemenom. Izkušnje iz življenja s preprosto lovno-nabiralno družbo je štirideset let kasneje uporabil pri rekonstrukciji načina življenja naših davnih prednikov. DELO IN SREČANJA Po vrnitvi v domovino je sprejel povabilo za asi- stenta na Oddelku za zoologijo Univerze v Leidnu. Predaval je primerjalno anatomijo živali in uvedel učni program, v sklopu katerega je s študenti preu- čeval živalsko vedenje. Začel je z novimi raziskava- mi vedenja čebeljih volkcev, žuželk in ptičev. Leta 1936 je prof. Klaaw organiziral simpozij »Instinkti«, na katerem je sodeloval tudi Konrad Lorenz. Le-ta je prepoznal sposobnosti Tinbergna PORTRET ORNITOLOGA NIKOLAAS TINBERGEN POSKUS POTRJUJE SPOZNANJA IZ OPAZOVANJ / / Kazimir Tarman NIKOLAAS TINBERGEN Rojstvo: 15. april 1907 (Haag, Nizozemska) Smrt: 21. december 1988 – 81 let (Oxford, Anglija) Starši: Jeannette Eek, Dirk Tinbergen Nagrade: Nobelova nagrada za fiziologijo ali medicino (1973) Samica SREBRNEGA GALEBA (Larus argentatus) daje prednost velikemu lesenemu modelu jajca pred pravim jajcem, pegastemu jajcu pred belim oz. nepegastim, okroglemu pred oglatim in velikemu pred majhnim. Med vidnimi dražljaji sta pomembna velikost in oblika. foto: iz N. Tinbergen: Tiere un ihr Verhalten, 1976 Svet ptic 01, april 2017 24 in ga povabil na svoj dom v Altenbergu. Z družino vred je Tinbergen preživel pri njem štiri zelo delovne mesece. Takole pravi: »Konradove izredne zamisli in entuziazem sem dopolnjeval in oplajal s svojim kritičnim čutom, stremljenjem po preverjanju njegovih zamisli ter zahtevo po eksperimentalnem potrjevanju najinih domnev.« Porodilo se je njuno tesno sodelovaje in vseživljenjsko prijateljstvo, ki pa sta ga žal zagre- nila nemška okupacija Nizozemske in Konradovo članstvo v nacistični stranki. Tinbergen je nacizmu nasprotoval in bil zato med okupacijo zaprt v tabo- rišču talcev. Lorenzovo pripravljenost posredovanja pri nemški oblasti, da bi ga osvobodili iz zapora, je odločno odklonil. Prijateljstvo se je razdrlo. Šele po vojni, ko je Lorenz javno obžaloval svojo zmoto, sta s težavo in na pobudo angleškega ornitologa W. H. Thorpa začela znova sodelovati in tudi prijateljevati. SUPERNORMALNI DRAŽLJAJI Pomemben del njegovih raziskovanj so bili poskusi s »supernormalnimi dražljaji«, po naše bi jim rekli »naddražljaji«. Gre za poseben odziv živali na umeten predmet. Galebji samici je ob gnezdu poleg pravega jajca nastavil še mnogo večji plastič- ni model jajca. Gnezdilka je izbrala model in ga s kljunom zvalila v gnezdo. Sprožilca dražljajev sta bila tudi barva in barvni vzorec jajca. Gnezdilko bolj kot pravo jajce privlači model jajca, pobarvan z lu- miniscentno barvo in črnopikastim vzorcem. V po- skusih z ribicami zeti je odkril, da napadalnost teri- torialnega samčka, ki brani svoje gnezdo, narašča, bolj ko ima leseni model rdeč trebušček, četudi ta niti ni bil podoben zetu. Delal je raziskave tudi na metuljih. Iz lepenke je izrezal vabe, modele metuljih samic, in na njihovih krilih izrazito poudaril znake, ki vabijo snubce. Samčki so se raje »parili« z modeli kot s pravo samico. S tovrstnimi poskusi je odkrival podrobnosti, ki izzivajo instinktivna dejanja. UTRJEVANJE NOVE VEJE BIOLOGIJE Začetki etologije živali so bila opazovanja in opiso- vanja živalskih vedenj, nekak poglobljen prirodo- pis. Trije možje, omenjeni nobelovci, ki so ta in nova znanja povezali s fiziologijo, ekologijo in evolucijo, so postavili temelje novi vedi. Tinbergen je razvil še eksperimentalno metodo. Pomemben mejnik je bil izid njegove knjige Preučevanje instinkta (The Study of Instinct) leta 1951. Napisal jo je med študij- skim bivanjem v ZDA in Angliji, kjer je prijateljeval z vrhunskimi biologi: evolucionistom Ernstom Mayrom in ornitologom Davidom Lackom. Po pova- bilu predstojnika zoološkega oddelka na Univerzi v Oxfordu, sira Alisterja Hardyja, je leta 1949 sprejel mesto rednega profesorja v centru za raziskovanje in poučevanje živalskega vedenja. Zapustil je domo- vino in se z družino za vedno preselil v Anglijo. Kot ustanovitelj revije Vedenje (Behavior) je pospeševal mednarodno sodelovanje. Uresničil je tiho željo povezati etologijo z nevro-psihologijo in uporabiti etološke metode v raziskavah človekovega vedenja. Vznikla je interdisciplinarna »Oxfordska šola zna- nosti o človeku« (Oxford School of Human Scien- ces). Na starost je poskušal z metodami etologije zdraviti avtizem. NAGRADE IN PRIZNANJA Nikolaas Tinbergen je bil prejemnik mnogih priznanj in nagrad. Osebno je cenil zlasti izvolitev v članstvo Britanske kraljeve družbe (1962) in imenovanje za zunanjega člana Nizozemske kraljeve akademije znanosti in umetnosti (1964), podelitev častnega doktorata univerze v Edinburghu in Swammerdamove medalje (1973). Oranžno oprsje samčka TAŠČICE (Erithacus rubecula), ki ga primaknemo v območje teritorialnega samčka, izzove njegovo napadalnost. Enako reakcijo izzove "oskubljeni" preparat, ki so mu odstranili glavo in rep, le da je ostalo na žici pritrjeno rdeče oprsje. foto: Milan Cerar Mladi, komaj izlegli slepi DROZGI ob dotiku prsta na rob gnezda iztegujejo glavice ter prosjačijo za hrano. Enako se vedejo, ko sede na rob gnezda eden od staršev. Usmeritev navzgor je odgovor na silo težnosti. Teden dni kasneje, ko spregledajo, njihovo vedenje še vedno upravlja sila težnosti. Par dni kasneje vidni dražljaji spremenijo vedenje, vratovi odslej usmerijo proseče glavice proti prstu ali hranilki. foto: iz N. Tinbergen: Tiere un ihr Verhalten, 1976 Prve živali, ki so že v mladosti pritegnile Nikolaasa, so bile ribice ZETE (Gasterosteus aculeatus). Opazoval je njihovo svatovsko vedenje in pomen samčevega rdečega trebuščka v boju za teritorialnost. Do modela, ki nima rdečega trebuščka (b), je samček brezbrižen. Drugače se vede do modelov, ki po obliki niti niso podobni ribicam (c), a imajo „rdeče trebuščke“. Ti izzovejo njegovo napadalnost, ko jih premikamo ob gnezdu. foto: iz N. Tinbergen: Tiere un ihr Verhalten, 1976 Svet ptic 01, april 2017 25