194
IGO GRUDEN:   KRIŠKA  DEKLETA.
V vrheh zelenih njih dva črna vrana sta prenočišče varno si iskala in krokala, kot da bi v goste zvala iz dalje sive tretjega gavrana.
In gledal sem jih, mislil sam pri sebi: Prijatelj tu prijatelja je našel, ti čisto sam, brez druga sem si zašel, ne toži živi duši se po tebi...
„Ej, potnik večni, kaj mi tavaš v zmoti!?" mi zašumela burja je vesela in me z rokami mrzlimi objela,             Lty-
„Odkar živiš, že tulim ti nasproti!" —
IGO GRUDEN:
KRIŠKA DEKLETA.
Razcvele nageljne in tubi je bele na tesnih nedrih, ki gorko kipijo; široka krila zidana šumijo kot grešne misli mimo bi hitele:
Križanke srečam v lica zagorele, kjer ob nedeljah godci se glasijo; do mraka po brjarju se vrtijo, zvečer domov hitijo zakasnele.
Med tednom videl sem jih mreže plesti, ko v kriškem portu stale so čakaj e, v rešetih ribe v Nabrežino nesti,
U& «
hitel sem ž njimi v Trstu do postaje, a ko sem v noči srečal jih po mesti, takrat nad njimi jokal bi najraje. JT _ >Zm   -*¦»* ^.. ¦ , .          jf*r**^*j«L                                       ^