mm GLEDALIŠKI LIST SLG CELJE SEZONA 1995/96 ŠTEVILKA 6 Eugene LAB] CHE UN CHAPEAU DE FAILLE D' ITALIE Poslovenil Matej Šmalc ruy •"V V_—'— t i i v a r \ \ r ii CIA lA)L\ Dramaturgija: Marinka POŠTRAK Scenografija: Miodrag TABACKI Kostumografija: Alan HRANITELJ Glasra: Vito TAUFER Lektor: Marijan PUŠAVEC Svetovalka za celjsko izreko: Anica MILANOVIČ Svetovalec za gorenjsko izreko: Miro PODJED REZIJA: VITO TAUFER ictumlci; Fadinard, rentnih....................... Renato Nonancourt, vrtnar z Laškega rovta...........Miro Beauperthuis, ugledni meščan--------------- Vlado Vezinet, gluh.......................... Bruno Tardiveau, knjigovodja______________________Drago Pubi, Nonancourtov nečak....................Tomaž Emile Tavernier, poročnik___________________Mario Feliks, Fadinardov sluga -..................Bojan Achille de Rosalba, salonski lev.............Igor I Ielene, Nonancourtova hči................Barbka Anaida, Beauperthuisova žena________________- Iuna Baronica de Champigny...................- Milada Klara, modistka ------------------------ Mi rjana V irginija, hišna pri Beauperthuisu......... Tina Sobarica pri baronici ----------------------FIana Kaprol..................................... Borut JENČEK PODJED NOVAK BARANOVIČ KASTELIC GUBENŠEK ŠEFI II UMEK SANCIN CERAR ORNIK KALEZIČ ŠA JI.NOVIC GORENJAK k.g. KOMAR ALUJEVIČ Gostje, Svatje: Emil Panič, Melita Trojar, Brane Pilko, Maja Dušei, Marjan Turnšek, Anica Milanovič, Jože Lipovšek, Amalija Baranovič, Tone Cvahte, Metka Kučiš, Franc I jUkač, Dragica Gorišek, Bado Pungahšek, Badovan Les PREMIERA; Petek, 12. aprila 1996 • O • o Vodja predstave: Sava Subotič - Šepetalka: Ernestina Djordjevič - Razsvetljava: Rudi Prosinek in Uroš Zimšek -Krojaška dela: Adi Založnik, Marjana Podlunšek - Frizerska dela: Maja Duše/- Odrski mojster: Miran Bilko - Rekviziti: Firme Lukač - Garderoba: Amalija Baranovič in Melita Trojar - Ton: Stanko Jošt - Tehnično vodstvo: Vili Korošec LABICHE IN NJEGOV ČAS ;; življenje in delo : duhovna in umetniška gibanja j politični in socialni dogodki | 1815 6.maja rojen v Parizu. ; „, i Sto dni (zadnje obdobje vladavine Napoleona Sin rueilskega tovarnarja glukoze. j eranber. ravs ene pesmi : I).* Waterloojska bitka. Druga restavracija. i 1825 Učenec College Bourbon. I Stendhal: Racine in Shakespeare j Kronanje Karla X. b ; Scribe in Boieldieu: Bela dama ; | 1833 ; Balzac: Evgenija Grandetova ; Maturira. j []Ug0 : Marija Tudor 1 Guizotov zakon o osnovnem šolanju. ; Musset: Marjanine muhavosti j 1 1834 Pot v Italijo. Nikoli objavljen Dnevnik j Musset: Lorenzaccio j Krvavi j v L in parizu s poti. j Delacroix: Femmes d Alger j 1 1837 Prva komedija - Lavor vode j £<• tSSZ ! Odprtje Železniške proge med Parizom in ; n n . i ^aint-(jerman-en-Layem. : Berlioz: Requiem ; ; :: 1838 .... i i Prva uprizoritev v gledališču Palais- ; Dickens: Nicholas Nickleby i V Angliji pojav čartizma. Royal. j j 1 1842 ( : : Poroka z Adele Hubert. j Poe: Skrivnost Marije Roget : Dopplerjev efekt. 1 1844 Major Cravachon i Balzac: Blišč in beda kurtizan ; jsEjška zmaga v Alžiriji. : Dumas: Trije mušketirji j 1 1848 Volilni neuspeh v Marly-le Roi-lle. i Augier: Pustolovka i pa(jec Luisa-Philippa. Druga Republika. Podeželski klub i Chateaubriand : Spomini z onkraj groba : Revolucije v Evropi. ; Dumas sin : Dama s kamelijami i I 1851 Florentinski slamnik (prvi večji uspeh) 1 1 P"tovaf "a vzhod ! Državni P^t Louisa Napoleona. Mednarodna j j Courbet: Pogreb v Urnansu j razstava v Londonu. !; 1853 Nakup gradu Launoy v Souvignyju. j Hugo : Kazni j Ustanovitev "d’Comptoir d'escompte" Lov na krokarje. ; Nerval: Silvija ;; 1857 ! Baudelaire : Cvetje zla i Zadeva ulica Lourcine j Flaubert: Gospa Bovary \ Ustanovitev Železniške družbe PLM. i Monnier: Spomini Josepha Prudhomma i | I860 Potovanje gospoda Perichona (slov. i : prevod Potovanje g Fajdige i Baudelaire: Umetni paradiži j Angleško-francoska trgovinska pogodba. Perichona)* i j 1 1861 Pesek v oci ! Gautier: Kapitan Fracasse ; c ... . ... . .. r * i •• ; T i n'^D- i oecesi ska vo na v Ameriki. Imenovan za viteza Lastne legije. ; lannhauser v Opera de Pans. j J J 1 1863 Ljubljeni Celimare j Fromentin : Dominika j (v slovenski priredbi Gospod Evstahij j Renan : Jezusovo življenje j Mehiška vojna : Francija zavzame Mehiko, iz Šiške)* j Manet: Zajtrk na travi j ] 1864 Šparovček (slov. prevod Pojdimo na i . i .. . , , , n j\* ; Ottenbach : Lepa Helena ; Ustanovitev 1. Internacionale v Jaz (prvo delo, uprizorjeno v | Vigny: Usode | Londonu. Comedie-Frangaise) | i I 1867 Slovnica ; Zola : Therese Raquin i Mednarodna razstava v Parizu. : 1870 Župan Sauvignyja, občane ubrani 1 ., „. . . . i Vojna proti Prusiji. Razglasitev republike, pred prusko okupacijo. i Verne: Skrivnostni otok j Francija napade. 1; 1872 A se mora povedati? ; j|a^ ' j Prusi zapustijo ozemlje. ; 1873 29 stopinj v senci i France : Zlate pesmi j Smrt Napoleona 111. ;; 1875 30 milijonov gladiatorjev i Renoir: Ženska s pahljačo j Boisbaudran odkrije Galij. ! 1877 "" : i w ■ j ■ j i ; Flaubert: Tri zgodbe ! Kriza "16.maja" med Mac-Mahonom in Ključ - zad"Je del« j Hugo : Legenda stoletij (drugi del) j ljudskimi poslanci. I 1879 Konec objavljanja njegovega Theatre ; ya]|es. jaCqUCS Vingtras i Uporaba žarnic v gledališču, complet. j j S 1880 : : i: ; Maupassant: Kepa loja j Izvolitev v Francosko akademijo. j Offenbach : Hoffmannove pripovedke ; Pomilostitev članov Pariške komune. j Rodin : Mislec ; 1 | 1888 22.januarja umre v Parizu. ; Becque: Parižanka ; Pasteur začne raziskovati nalezljive bolezni. VniKI CDEE Ž označene pripombe so prevajalčeve Marinka Poštrak TA NCKI DAfJ Ali FADINAED SE ZEISTI ,> -n Vprenerodnem f položaju ženina, ki mora k poroki, se mladi rentnik Fadi-nard odpravi na tov za florentinskim slamnikom in ta neusmiljena gonja ga vodi od neljubega srečanja v pustolovščino in od te malodane do najnovejšega obžalovanja vrednega dejanja ", dokler ubogi ženin naposled v najhujši sili ne najde drugega florentinca, ki je prvemu popolnoma enak in ki ga najde tam, kjer ga je najmanj pričakoval, doma. med poročnimi darili svoje neveste oziroma žene. Nerad in samo pod pritiskom se odpravi zaljubljeni ženin na ta smešni lov, ko pa nastopi svojo pot. se spremeni v kotalečo se kroglo, postane slep in gluh za vse drugo.skoraj pozabi celo na ljubezen in je ves izgubljen v eno samo misel, fiksno idejo in manijo - kako in kje dobili florentinski slamnik. Iz te manije, ki postane proti koncu prav iznajdljiva v opravičevanju same sebe in ki st- izprevrže v neodjenljivo voljo, temeljito preslepiti varanega moža, kakršen bo v kratkem morda tudi on sam, iz te zabavne in prav francoske manije, se ta človek prebudi šele, ko je njegova naloga opravljena." S lemi uvodnimi stavki je pred natanko 60 leti Josip Vidmar napovedal uprizoritev slovite Labicheve komedije v Narodnem gledališču v Ljubljani v režiji Bojana Stupice. ()d takrat pa vse do danes Florentinskega slamnika m uprizorilo pri nas nobeno gledališče več. Vodvil je obveljal za manjvreden žanr, ki s svojo lahkotnostjo in frivolnostjo služi le neobvezni zabavi. Površnemu bralcu bi se seveda tudi ob Florentinskemu slamniku lahko zgodilo, da bi ga stlačil v kliše in daroval oltarju sv< ijih pred si >dk< iv. Da se je p< itrebm i zazreti za navidez gladko vodvilsko površino, kjer se skrivajo globlji mehanizmi, opozarja v svoji analizi Florentinskega slamnika tudi Claude Levi - Strauss, ko primerja strukturo Slamnika s Sofbklesovim Kraljem Ojdipom. V obeh primerih gre za pot, ki jo morata junaka prehoditi, da bi se na koncu soočila z njeno absurdnost]!) m svojo zmoto. Usodna pot" namreč pripelje junaka natanko na tislo mesto, pred katerim bežita oz. se mu želita izogniti; Ojdipa k umoru očeta in v naročje lastni materi, Fadinarda k Beauperthuisu. Strauss gre še dlje in ugotavlja, da tako kot Ojdipu ostareli služabnik razkrije njegovo identiteto, tudi služkinja Virginija razkrije osuplemu Fadinardu identiteto iskanega slamnika. Kajti ta, ki ga išče pri Beu-perthuisu, je namreč tisti, ki ga je pojedel njegov konj. Višek Labicheve mojstrovine absurdnosti pa je seveda v spoznanju, da se je identični slamnik "skrival" pri njem doma, tako kot tudi Ojdip spozna, da je krivec za kugo v Tebah pravzaprav on sam Claud Levi-Strauss ugotavlja, da Kralj Ojdip, kot tudi Florentinski slamnik s "krožno dramaturgijo' izp< istavljata neke univerzalne arhetipske vzorce, ki se pojavljajo tako v formi tragedije kot tudi komedije. Ojdip in Fadinard morata prehoditi neko absurdno pot, da bi se na koncu soočila s svojo zaslepljenostjo. Razlika je le v tem, da Ojdip izpostavlja s samorefleksijo njeno tragično, Fadinard pa z mehaničnim av-tomatizmom njeno komično dimenzijo. Razlika med Ojdipom in Fadinardom je seveda tudi v njunih značajskih specifičnostih in v svetu, ki mu • pripadata.Ojdipi iv svet je svet tragičnih junaki iv, vpetih v nek metafizični red, in vsak poskus uveljavitve lastne volje nasproti volji usode' je že v osnovi zapisan pogubi, Fadinarov svet je svet tragikomičnih slehernikov, vpetih v fizični in družbeni red, ki se lahko v hipu sprevrže v kaos, če se ta poruši v svojem najmanjšem segmentu. Ojdipa zato žene na pot drznost, Fadinarda strahopetnost. Ojdip se poskuša upreti neki metafizični volji in v tem poskusu tragično konča. Fadinard p< iskuša ohranjati družbeni red sveta in v svojem nerodnem poskusu izj laile kot komična kreatura. Straussova primerjava obeh tekstov je zanimiva seveda zaradi ugotovitve, da so izviri tragedije in komedije skupni, na kar je v svojem Eseju o smehu opozarjal že Bergson. In tako se Ojdipova tragedija v malce drugačnem kontekstu lahko v hipu sjirevrže v Fadinardovo burleskno komedijo,na jiiedestal tragičnega junaka pa stopi v vsej svoji zmedi antijunak iz vsakdanje stvarnosti. Skupno izhodišče tragedije in ki »medije pa izpostavi tudi dramatika absurda, ki se na svojstven način poigrava s komedijskimi obrazci, prepc iznavnimi tudi iz bogate tradicije bulvarke in vodvila. Sto let po nastanku Florentinskega slamnika Eugena Labicha (1851), napiše Eugene Ionesco Plešasto pevko, v kateri ponovno razgrne vso absurdnost vrtenja v krogu, nezmožnost komuniciranja in bizarnost malomeščanskega vsakdana. Osni ivno temo francoske komedije - temo poroke in obveznih zapletov okoli nje - pa Ionesco še bolj očitno parodira v Jacquesu ali pokornosti, kjer njeno formalistično grotesknost pripelje do vrhunca. Zapleti okoli poroke - osrednjega rituala meščanskega sveta - jia so tudi rdeča nit večine Labichevih komedij. Ze v enodejanki Nimam časa se osnovni komedijski zaplet vrti okoli poroke, denarja, dveh snubcev in seveda odločilnega očeta. V komediji Pesek v oči gre za podobno temo s to razliko, da v njej Labiche že več kot očitno izpostavlja družbeni kontekst in kritiko na novo porajajočega meščanskega razreda. V Ljubljenem Celimeru (pri nas prevedenem in prirejenem v Gospoda Evstahija iz Šiške) pa se avtor poigrava s podobnimi absurdnimi komedijskimi obrazci kot v Florentinskem slamniku. V obeh primerih gre namreč za neko "motnjo", ki se pojavi natanko v trenutku, ki je zanjo najbolj neprimeren. V Ljubljenem Celimeru so to bivše ljubice in možje bivših ljubic, ki se pojavijo tik pred poroko osrednjega junaka, v Florentinskem slamniku cel niz naključnih" dogi n I ki iv in srečanj, ki onemogočijo "željeni akt in opozarjajo na prisotnost preteklosti, nezavednih želja, manij m obsesij. Tako je Fadinard sprva tako obseden s poroko, da ob tem seveda spregleda slamnik, ki ga njegovi zaročenki za poročno darilo prinese gluhi Vezinet. Toda ki i v stanovanje vdreta ljubimca Emile ii i Anaida, obsedena z izgubo slamnika in s tem tudi meščanskega renomeja, obsedeta s svojo obsesijo tudi Fadinarda, da se ta kot obseden vrže na lov za njim. Toda če je ženin obseden na svoj poročni dan s slamnikom in nevesta z iglo, potem mora imeti svojo obsesijo tudi nevestin oče z mirto, in tudi vsak, ki se ta nori dan hote ah nehote priključi poročni procesiji. In tako skozi igro v vsej svoji obsedenosti zdirjajo mimo nas še drugi obsedenci, ne oziraje se kaj dosti na obsedenosti svojih sodrugov in prav to je srž Labichevega smešnega sveta. Bistvo absurdnosti se tako v Fl< )ren tinske m slamniku kot tudi v Plešasti pevki skriva v dejstvu, da so iijiiin (anti) -junaki v svojem meščanskem samoljubju in provincialni zafrustriranosti slepi in gluhi drug za drugega. Njiliov formalizem m s tem seveda smešni avtomatizem bivanja, obremenjenost s togimi telesi in togimi mislimi, majhnimi željami in majhnimi besedami (anti) junake obeh komedij peha v absurdne situacije z obveznimi nesporazumi, ki razkrivajo vso tragokomičnost sveta, ki smo mu priča. Tako kot se v Plešasti pevki z neprestanim blebetanjem razkriva absurdnost govora, se tudi v Florentinskem slamniku razgrinja že med lovom nanj vsa absurdnost njegovega iskanja. In tako kot v Plešasti pevki se tudi na koncu Florentinskega slamnika znajdemo ponovno na začetku. Fadinard končno odkrije nadomestni slamnik kar pri sebi doma, kot smo tudi v Plešasti pevki na koncu soočeni z vrtenjem v krogu, ki ga zaključujeta oz. odpirata Martinova. V obeh primerili gre za neki > temeljno absurdno situacijo, ki se po najrazličnejših komičnih pripetljajih izteče v prazno. In prav ta absurdni krog, v katerem se človek razkriva kot tragikomična marioneta, omejena s svojim telesom in jezikom, družbenim položajem in egocentrizmom, je tisti, ki združuje tako specifična avtorja, kot sta Labiche in h mesco. Obema je namreč uspelo, da sta s svojim prika-zovanjem individualne iu kolektivne nepopolnosti" smehu podelila vlogo "družbene geste, ki je hkrati že tudi zahteva po korekciji (I I. Bergson: Esej o smehu). Kajti tako Labiche kot tudi Ionesco slikata tisto provincialnost duha, ki ni posledica geografije, ampak je predvsem posledica mentalnega hendikepa. Svet, ki temelji na meščanskem egocentrizmu iti provincialni zadrtosti, se tako nenadoma razpre v absurdni krog, na čigar krožnici v neizmerni osamljenosti blodijo človeška bitja, omejena s svojimi majhnimi "projekti", ki se lahko vsak trenutek sesujejo v brezno niča. Na tem nivi >ju pa Labiche seveda že prerašča "nedolžno" kritiko svojega časa m napoveduje tako Ionesca kot Becketta v vsej njuni metafizični razsežnosti. Oba teksta pa sta zanimiva tudi v svojem izpostavljanju fenomena nezavednega. V Plešasti pevki se nezavedno skriva v absurdni formi govora, ki izreka natanko to, česar ne želi izreči. V Florentinskem slamniku pa bi Fadinardove hude sanje o lovu na požrti slamnik VELIKI ODER 4 lahko interpretirali tudi kot erupcijo njegove nezavene želje iz« igniti se poroki in s tem tudi usodi prevaranega moža. Toda natanko na tej poti se zgodi Fadinardu to, čemur se želi izogniti. Nekako mimogrede se mu zgodi absurdnost poroke in seveda usoda varanega moža, pred čemer bi konec koncev z lovom na slamnik (ki tukaj nedvoumno nastopa kot simbol in seveda grožnja izgubljene časti) rad ubežal. Zato je Florentinski slamnik na tem nivoju brez dvoma freudističen tekst, ki nas neizmerno zabava s Fadinardovo manifestacijo nezavedne želje. O njegovih podobnostih z Beaumarchaisovo Figarovo svatbo (1784), ki jo imajo nekateri kar za uverturo v veliko ero vodvila, na tem mestu ne bi razpredala v nedogled. In če je bila Figarova svatba napoved velike francoske revolucije, potem je Florentinski slamnik brez dvoma že reakcija nanjo m Fadinard končno to, za kar se je boril Figaro. 'Ibda bistvenejša primerjava, ki se tukaj ponuja, je pravzaprav tista med Linhartovo ponašitvijo Figara in našo ponašitvijo Florentinskega slamnika. Fadinard se nam s te perspektive (seveda z vso pisano druščino provincialnih svatov in dekadentnih terpomeščanjenih sopotnikov) kaže kot upravičen Matičkov dedič, z vsemi at ributi novopečenega buržujčka. Razlika je le v tem, da je Matiček svet še obvladoval s prefriganostjo in preračunljivo vulgarnostjo, medtem ko je Fadinard žrtev svojega, z denarjem in formalizmi omejenega meščanskega sveta, ki se mu posmehuje v brk s tem, ko ga z bliskovito naglico peha iz ene absurdne situacije v drugo. • O # & • O • 09 flZJUIRI IN IZVIRNOST seve- Zadnje raziskave o Labichu so prispela do nepričakovane točke. To je vsekakor vpliv etnologa Claude Levi-Straussa, ki je napisal najbolj svežo in brez dvoma najbolj kompetentno analizo Florentinskega slamnika. V Potiere jalouse (1985) se je z navidezno drznostjo, vendar pazljivo upoštevajoč strukturno shemo, posvetil primerjavi dveh del: Florentinskega slamnika in Kralja Ojdipa (Sofokles). Kajti oba opisujeta stopnje nekega iskanja: Fadinard hoče najti slamnik, povsem enak tistemu, ki ga je pojedel njegov konj, da bi se lahko poročil / Ojdip pa hoče obvarovati Tebe pred kugo in kaznovati morilca kralja Laja. Toda to iskanje, že takoj na začetku in kasneje še bolj obrnjeno navzven, privede do odkritja, ki preiskavo pripelje nazaj na izhodiščno točko: zasledovani slamnik ni nič drugega kot pojedeni slamnik /Ojdip je tisti, ki je ubil Laja. Levi-Strauss razširi svojo primerjavo še na preroka Tejreziasa, slepega poznavalca resnice, in na Vezineta, gluhega imetnika nadomestnega slamnika. Konec koncev, Fadinardovi svatje, ki so prilepljeni nanj, ne razumejo ničesar, kar se mu godi in so da poistoveteni z antičnim zborom, ki ga grška tragedija vedno prehiteva z dogodki.... In zakaj ne bi dopustih, zaključi Levi-Strauss, da je po solidni srednji šoli in kasnejši pravni izobrazbi Labiche ohranil v spominu Kralja Ojdipa? Leta 1884 kritik J.-J. Weiss napravi preprostejšo primerjavo s komedijo Bayarda in Laya - Lahkomiselnež , ki prav tako temelji na zasledovanju predmeta (v tem primeru ljubezenskega pisma), od katerega je odvisna čast dame. Več Labichovih del, nastalih pred letom 1851, je imelo podoben razvoj teme "iskanje-bumerang" : očetovo odkritje idealnega zeta, ki je v resnici preoblečena prijateljica njegove hčerke (Major Cravachon), ali pa bratranec, prav tako preoblečen (Gimblettini zaročenci). Vendarle nas Nonancourtov vzlik, ko končno spozna podvig svojega zeta (Tvoj fant nam je povedal zgodbo.... viteško....lepo... To je francosko!) piivede na drugo raven, do velikega avanturističnega romana tistega časa - Dumasovi Trije mušketirji (1844). Tudi D Artagnan mora iti v London, da pridobi nazaj ♦ predmet (toda z veliko večjim tveganjem), v tem primeru diamantne uhane, s katerimi bi ubranil čast Ane Avstrijske. In če je bila zvrst, ki jo je Labiche, kljub nenehnemu preoblikovanju, ustvaril s Florentinskim slamnikom, preprosto tista iz trivialnih podlistkov pariškega časopisja? Seveda, kljub Nonancourtovim komplimentom, karakterizacija junakov ni enaka in vitez Fadinard je večinoma predstavljen kot žalosten lik. Vendar ne smemo pozabiti nenavadne mešanice strahu in velike vitalne energije, ki označuje Labichove meščane; le-ta postane sposoben največjih prestopkov, medtem pa je na voljo "svoji" dami, da bi izpraznil posteljo, ki jo je zasedla tujka: (2.dejanje, 8.prizor); moški vdre v svet žensk (salon pri modistki, 2.dejanje); meščan vstopi k aristokratom (salon pri baronici, 3. dejanje); pošten državljan se ne boji vlomiti in izgledati kot morilec( pri Beauperthuisu, 4. dejanje). Labiche najprej razvrednoti princip iskanja, saj junak, ne da bi vedel, že ima tisto, kar išče: zmanjša čustvene in socialne vložke v delu na raven poudarjene ustrežljivosti: izprazniti posteljo, najti slamnik. Sistematizira in celo razširi naravo teh bistvenih napak na vodvilske like - restrikcija dojemanja, ki podpira nespretnost in pomote: gluhi Vezinet - tukaj je manko razumljen paradoksalno: gluh je - torej ne sliši, pa vendar ima v rokah ključ za razrešitev težav - Fadinardova nemost, ko ga terorizirata oficir in tast in ne more govoriti - gnan od tasta in svatov, ki jih prilagojenost naredi slepe in mislijo, da je pri modistki matični urad in pri baronici restavracija. In tudi modistka in baronica sta slepi, piva za Fa-dinardove namene, druga za njegov poklic. Toda Labichev najbolj presenetljiv izum ni nič drugega kot to, da je slamnik - lahek, nedosegljiv, podvajajoč, smešno obešen na ulično svetilko - veliko bolj živ kot marionete, ki jih okoli njega suče avtor. Florentinskemu slamniku, okrašenemu z makom, je Labiche dal različne pomene: simbol zakonske zvestobe, poželenja, mak in slama kot bukolična zaljubljenost... Paradoks, ki ga najdemo ' na semantičnem nivoju: slamnik je od 16. stoletja naprej /*■ sinonim "časti", vendar -- v kadar je slamnik nošen, je • ' > čast izgubljena! V iskanju ~ pokrivala (oziroma njegovega dvojnika) Anaida v svoji naivnosti ne spozna, da je dvojnik malo načet. Toda z razpletom besede "(...ona ima slamnik...)" prepričajo Beauperthuisa, ki ničesar ne vidi. Torej Labicheva komedija ni v bistvu nič drugega kot slikovna predstavitev izmišljenega pegovora? " S florentinskim slamnikom se ni za • liecat." 1879 je Zola v časopisu Bien public posvetil študijo prvim delom Labichevih Theatre Complet (ponovno objavljenih 1881 v Naših dramatikih). Zolajev okus je nagnjen h komedijam, ki so tako k< >t Potovanje gospoda Per rich ina ali Pesek v oči, pomembne zaradi njihovega "opazovanja" in se norčujejo iz meščanskih napak. Vendar je napisal mnenje tudi o Florentinskem slamniku in kompetentno analiziral Labichevo metodo: ...Citiral bom Florentinski slamnik; to delo, ki je postalo vzor vsemu vodvilu. Takrat je gospod Labiche naredil več, kot pa samo napisal dramo - ustvaril je žanr. Novost je bila narejena iz enega okvirja tako posrečeno in tako prožno, da je lahko sprejela vse predstavljive norosti, ki jih je model neizogibno moral vsebovati. Skoraj bi lahko rekel, da je šlo za genialno odkritje, ko je ustvaril tisto, kar ni hotel -nov žanr. V našem sodobnem vodvilu še vedno ni bilo izmišljeno nič boljšega, z večjo ali bolj nenavadno fantazijo, z bolj čilim ali odkritosrčnejšim smehom. Brez dvoma opazovanje, resnica in stil tukaj niso vprašanje. Delo moramo razumeti kol dobrodušno farso brez velikih ambicij, kije občudovanja vredno ustvarjena za oder (...) Pogosto sem ugotovil, da gre lahko drznost v gledališču zelo daleč. Od trenutka, ko je doseženo soglasje med avtorjem in gledalci, iz katerih se norčuje, ko ni ničesar resničnega v dogajanju, je dovoljeno pokazati in reči vse. In gospod Labiche je. briljanten v dodajanju resničnih nevšečnosti na tej poti izmišljij. Njegova komičnost je narejena iz resničnih življenjskih krutosti, gledanih z očmi karikiranosti in postavljenih z občutkom brez grenkobe, ki namerno ostaja skrit za stvarmi. Nič ni bolj kočljivega kot ta lestvica - en preveč energičen ton in gledalci se razjezijo. Človeških norosti se mora dota kniti previdno, da 0 FLORENTINSKEM SLAMNIKU ne izzove nič drugega kot prijetno ščegetanje. Nočem reči, da se gospod Labiche, ko je pisal za gledališče, ni motil o tem; toda on je s seboj prinesel radoživo osebnost in najbrž se je moral smejati francoski družbi več kot četrt stoletja. Florentinski slamnik je prišel na spored Comedie - brangaise šele leta 1938 v režiji Gastona Batyja, ki ga je hotel prikazati kot neke vrste komedij o-balet; v počasnem, nostalgičnem ritmu s poudarjenim vtisom nesmisla, ki je od igralcev zahteval "mehanično" igro. Zapleten podvig, ki je bil različno sprejet in o katerem so na dan premiere zapisali v Journalu (15.marca 1938): Do sedaj Molierova rampa ni nikoli razsvetljevala vodvila. Ta vrzel bo kmalu zapolnjena, ko se bo nocoj zavesa dvignila Florentinskemu slamniku - mojstrovini vodvila, triko kot je Four de Nesle mojstrovina melodrame. Čudež strukture, ki so ga ponarejale tri generacije avtorjev, vendar nikoli na enak način, tako imenovani (...) Florentinski slamnik ni samo vodvil; to je poetično delo; to so sanje. Ali ni upehano zasledovanje cilja, ki se venomer izmika, klasičen morast motiv? Florentinski slamnik je radoživa mora. Dialog pa že lahko razumemo nadrealistično. • o • * • e • o* o LABICHE O SVOJEM DELU Vsakdo dela v skladu s svojim navdihom in temperamentom. Nekateri si prepevamo veselo melodijo, drugi se preizkušajo v užitku joka. Ko že govorim o meni-jaz naredim takole: ko nimam ideje, grizem nohte in kličem na pomoč angela varuha. Ko idejo imam, še vedno kličem angela varuha, vendar z manjšo vnemo, ker mislim, da bom lahko nadaljeval brez njega. To je zelo človeško, vendar tudi nehvaležno. Torej - imam idejo, vsaj mislim, dajo imam. Vzamem papir in na prvo stran napišem: načrt. Potem poslušam razvijajoče zaporedje, prizor za prizorom, skozi celotno delo, od začetka do konca. Če ni konca, ni ne začetka ne sredine. Takšno pisanje je najtežje; to je ustvarjanje, porod. Ko je načrt enkrat gotov, ga še enkrat pregledam in se v vsakem prizoru vprašam, kaj pripoveduje, pripravlja, ali razvija lik, situacijo in če dovoljuje akcijo. Komedija je kot stonoga, ki mora ves čas teči. Če se upočasni, gledalci zehajo; če se ustavi, žvižgajo. Da bi naredil veselo predstavo, moraš imeti dober želodec. Veselost je v želodcu! Eugene Labiche v pismu Abrahamu Dreyfusu O » o » o § * o o o o VIR: CLASSIQUES LAROUSSE L INCH \PK I/ DE I’AIU.i: DITAIJE m• 1JCVA ČUUNJV SIG CELJE Mario Selih R(ulil se je leta 1962 v Ljubljani, diplomiral na oddelku za igro ljubljanske AGRFT. Ze n je igral v Lenzovem D( )MAČEM UČITEI Drama v I Ljubljani (režija Janez Pipan), Shal KRALJU LEARU v koprodukciji Cankarjevega doma in SNG Drame (režija Dušan Jovanovič), p 'ojektu NOORDUNG (režija Dragan Živadinov) ti LJUBEZEN IN DRŽAVA, SMG V Ljubija Dragan Živadinov). Osrednjo vlogi > je odigral v filmu l IUDODE Ul režiserja Francija Slaka, sodeloval pa je tudi v filmi REMINGTON režiserja Damjana Kozoleta, IN NAPREJ režiserja Jureta Pervanje,KO OČI režiserja Francija Slaka inv TV igrah Francija Slaka, ter v MARKIZU GROLLU i DOSJEJU J .K. Antona Tomašiča. + G 0 & m O 9 O* Vlado Novak Igralca Vlada Novalca verjetno ni potrebno posebej predstavljati. Celjska pulilika se ga gotovo še dobro spomni kot Mat a mo rja v Corneillovi Odrski utvari" in Barona v Linhartovem "Matičku". Od leta 1977 pa vse do 1. novembra 1995, ko je postal član celjskega igralskega ansambla, je Vlado Novak igral v SNG Drama v Mariboru.Med pomembnejšimi vlogami velja gotovo omeniti njegovega Kreonta v Gavranovi "Kreontovi Antigoni" in Simona Vebra v Jančarjevem "Velikem briljantnem valčku", saj je za obe vlogi leta 1985 prejel nagrado Prešernovega sklada. Za vlogo Simona Vebra pa še Borštnikovo nagrado strokovne žirije in žirije občinstva. Prav tako je za vlogo Emila Janningsa v Koršičevem "Modrem angelu"" dobil 1989. Borštnikovo nagrado, leta 1993 pa še za vlogo Piščika v Čehovljevem "Češnjevem vrtu"" (SSG Trst). Leta 1994 je prejel Mandičevo nagrado za vlogo dona Zaneta v Marinkovičevi 'Gloriji' (PDG Nova Gorica). Pred kratkim je gostoval v Prešernovem gledališču v Kranju v Pinterjevi Prevari’ in v gledališču ZATO na Ptuju z Reichovo monodramo Govor malemu človeku". Vlado Novak pa je igral tudi v mnogih filmih. Med drugim v "Umetnem raju Karpa Godine, 'Trinajstici, v 'Primeru FelLva Langusa" in "Predsedniku" Antona Tomašiča, Kavarni Astorija" Jožeta Pogačnika. Na zadnjem Slovenskem filmskem maratonu pa je za vlogo glasbenika v Robar - Dorinovem filmu "Striptih" dobil nagrado igralec leta. m . A Igralka ANICA KUMER je na letošnjih DNEVIH KOMEDIJE prejela naziv ŽLAHTNA KOMEDIJANTKA za vlogo Mici 4 v Hočevarjevi SMEJČI. Strokovna žirija letošnjih I inevov komedije je v svoji obrazložitvi zapisala, da je igralki Anici Kumer tninform; cija v lik upokojenke imenitno uspela z izjemne disciplinirano mimiko in asketsko, minimall pičilo uporabo ostalih igralskih sredstev". Iskreno čestitamo! Tina Gorenjak #C 0 V O • 09 OJ rM cn 3 -S c V "S >o ■a 3 'S, s is S p 'T ° m a e > cti Q .--J >c/) Q ^ Tj • S PB O Z CD I 6D CO - z; a d) "bb d >1SJ s a (M m Oc T—I cd % a Th ^ C I I s > Z T d 03 Z 't2 >X ■ Jk 03 ' S' 'o PP. p ■ rj5 d Ph |-k-s HI CD oj CD O le MICHAEL ENDE - Janez Vencelj: ČAROBNI NAPOJ; režija: ALEŠ NOVAK PREMIERA: 26. NOVEMBER 1995 » e • m • ® • Zvone Agrež in Gorazd Logar JEAN ANOUILH: SKUŠNJA ALT KAZNOVANA LJUBEZEN režija: DUŠAN MLAKAR I3REMIERA: 8. DECEMBRA 1995 Janez Bermež Upravnik: BORUT ALUJEVIČ Umetniški vodja: PRIMOŽ BEBLER Režiser: FRANCI KRIŽAJ Dramaturga: MARINKA POŠTRAK, JANEZ VENCELJ Lektor: MARIJAN PUŠAVEC Vodja programa: ANICA MILANOVIČ Tehnični vodja: VILI KOROŠEC Igralski ansambel: Zvone Agrež, Bruno Baranovic, Janez Bermež, Peter Boštjančič, Barbara Cerar, Tomaž Gubenšek, Davor Herga, Jure Ivanušič, Renato Jenček, Vesna Jevnikar, Milada Kalezič, Drago Kastelic, Anica Kumer, Vlado Novak, luna Ornik, Miro Podjed, Stane Potisk, Igor Sancin, Mirjana Sajinovič, Mario Selih, Jana Šmid, Bojan Umek. Gledališki list SLG Celje, sezona 1995/96, številka 6 Predstavnik: Borut Alujevič Urednika: Marinka Poštrak in Janez Vencelj Lektor in korektor: Marijan Pušavec Oblikovalec: Iztok Skok Fotograf: Damjan Švare Naklada: 500 izvodov Tisk: IB grafika [Pk Slovensko Ljudsko Gledališče Celje Gledališki trg 5, 3000 Celje, Tajništvo: 063/ 441-861 Vodja programa: 441-814, Blagajna:442-910 int.2o8 Fax: 063/ 441-850 VEUKI ODER 11 http://www.eurocoru.si/celje/slg.html Slg@celj e. eunet. si KAJI IN ZAKAJ I (DOMAČA NALOGA) • Konj je v Vincenskem gozdu pojedel Anaidin slamnik. Čemu ? • Koliko slamnikov nastopa v Florentinskem slamniku ? • Ali menite, da Pubi pretirano izkorišča sorodstveno razmerje z nevesto ? • Zakaj si je baronica de Champigny nataknila čevelj na glavo ? • Zakaj se Anaida sprehaja z oficirčkom po grmovju ? • Se vam zdi Tardiveau nekoliko prehlajen ? • Kako je ime baronični sobarici ? • Kaj vznemirja prijaznega gospoda Beauperthuisa ? • čigavega otroka nosi modistka Klara ? • V katero združenje je vključen nevestin oče in kakšno funkcijo vrši ? • Kakšna spolna nagnjenja goji salonski lev Achille de Rosalba ? Kaj se vam • Kaj išče Fadinard med koprivami ? • Kateri svetovno znani modni kreator je skreiral nevesti obleko ? • Ali sta Virginija in Feliks iz zgornje ali spodnje Savinjske doline ? • Ali Feliks kadi viržinke ? • Kaj pravi Vezient... Ne čujem dobro ? • Čemu služi kaprol ? • Nonancourt vlači s seboj mirto, ki je (obkroži pravilni odgovor): a) žival b) neko čudno zelenje • Katere ženske najraje osvaja POROČ(E)Nik Emile ? BELEŽKE