institucije
Tanja Lamovec
PROVIZORIČNO BIVANJE:
DOŽIVETJE TOTALNE INSTITUCIJE
Kako se zrcali vsakdan duševne bolnišnice v duši povprečnega uporabnika?
Kdor ni bil nikdar v duševni bonišnici, si običajno ustvari napačno podobo,
ko si predstavlja bolnišnično življenje hkrati sentimentalno ljubko in znosno
ter ne sluti vsestransko trdega boja za obstanek.
Neradi govorimo o našem doživetju. Kdor je bil v bolnišnici, temu ni treba
pojasnjevati, kdor pa ni bil tam, ne bo mogel nikoli razumeti, kako nam je bilo
pri srcu in pri duši.
Znanost zahteva razdaljo. Toda, alije imel tisti, kije bolnišnično življene sam
doživljal, med svojim doživljanjem, potrebno razdaljo? Kdor tega ni doživljal,
ima razdaljo, toda ima preveliko razdaljo, stoji preveč zunaj doživljajskega
toka, da bi mogel priti do kakršnih koli veljavnih ugotovitev. Kdor pa stoji v
toku, ima morda premalo razdalje, da bi mogel objektivno presojati - toda samo
on pozna dogodek, za katerega gre. Seveda ni le možno, marveč celo verjetno,
da je merilo, s katerim merimo stvari, zmaličeno. Tega ne moremo izključiti.
Zato lahko mirno prepustim drugim, da moje poročilo destilirajo ter iz
pričujočega izvlečka subjektivnih doživljajev napravijo objektivne teorije.
v
Ce poskušamo spraviti v red mnoštvo materiala samoopazovanj in tujih
zapažanj, vsoto izkustev in doživetij iz duševne bolnišnice, ter jih grobo
razdeliti, potem lahko v duševnih reakcijah uporabnika razlikujemo tri ob-
dobja: obdobje sprejema v bolnišnico, obdobje pravega bolnišničnega
življenja ter obdobje po odpustu.
Za prvo obdobje je značilen šok ob sprejemu. Kakor utopljenec za bilko slame,
tako se oklepa moj optimizem. Psihiatrija pozna bolezensko sliko t.i.
pomilostitvene blodnje: na smrt obsojeni si začne prav v zadnjem trenutku,
neposredno pred usmrtitvijo, domišljati, da ga bodo vendarle pomilostili. Tako
smo se tudi mi do zadnjega trenutka oklepali upov in menili, da ne more biti
tako hudo.
v
Čakamo v predprostoru za preoblačenje. Med nami so še, ki si upajo vprašati,
ali bi smeli obdržati vsaj zakonski prstan ali obesek, talisman, spominček.
Nihče še ne more prav verjeti, da nam bodo vzeli dobesedno vse. Tedaj sem
18
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
Spoznal, kako je s temi stvarmi. Storim to, kar je pomenilo vrhunec psiholoških
reakcij v tem obdobju: napravim črto čez vse svoje dotedanje življenje.
"V dveh minutah se morate čisto sleči! Vse pustite na mestu, ničesar ne smete
vzeti s seboj!" V neizmerni naglici si ljudje trgajo s telesa vse, kar imajo na
sebi. Kolikor bolj se bliža konec roka, toliko bolj nervozno in nemočno vlečejo
za kose obleke, perila... Medtem ko še čakamo na prho, doživimo svojo nagoto:
da, sedaj zares nimamo ničesar, razen tega nagega telesa, da, odslej nimamo
več ničesar razen našega dobesedno golega bivanja.
Tako se je stopilo slepilo za slepilom, ki bi jih ta ali oni med nami ohranil.
Sedaj pa se večine od nas poloti nekaj nepričakovanega - obešenjaški humor!
Vemo, da ne moremo izgubiti ničesar več, razen tega smešno nagega življenja.
Že med prhanjem smo si prizadevali, da bi se norčevali najprej iz sebe,potem
pa tudi iz drugih.
Poleg obešenjaškega humorja se nas loteva še drugo čustvo - radovednost. Bili
smo radovedni, kaj vse se bo zgodilo in kakšne bodo posledice. Radovednost
zamenja v naslednjih dneh presenečenje. Sami smo si vedno znova domišljali,
da bi tega ali onega ne zmogli storiti ali opustiti, ne bi mogel spati, če..., ne bi
mogel živeti brez... Če bi nas takrat vprašali o tem, če in kolikor drži, da se
človek na vse navadi, bi odvrnili: Da, toda ne vprašajte nas, kako!
Kdor pri nekaterih rečeh ne izgubi pameti, je nima kaj izgubiti. V nenormalni
situaciji je nenormalna reakcija normalno vedenje. Tudi kot psihiatri
pričakujemo, da bo človek, kolikor bolj je normalen, toliko bolj nenormalno
reagiral na dejstvo, da je zašel v nenormalno situacijo. Reakcija na sprejem v
duševno bolnišnico je nenormalno stanje, ki je po svoje normalna in, kot se
bo pokazalo, tipična duševna reakcija, kolikor jo gledamo v povezavi z dano
situacijo.
Načini odzivov, kot smo jih opisali, se začno v nekaj dneh spreminjati. Po
prvem šoku zdrsi uporabnik v drugo obdobje, v obdobje relativne apatije.
Polagoma pride do notranjega odmiranja. Novinec doživi še druge duševne
vzgibe, ki jih začenja v sebi zatirati. Tuje predvsem brezmejno hrepenenje po
svojih ljudeh doma. Hrepenenje, ki je lahko tako goreče, da si želiš le še, da
bi prešlo. Potem je tu gnus. Gnus pred vso to umazanijo, ki že na zunaj obdaja
uporabnika. Oblečeni v krpe, ki so pravo ptičje strašilo v primerjavi s prejšnjo
obleko.
Odmiranje normalnih čustvenih vzgibov vedno bolj napreduje.
19
Lamovec: PROVIZORIČNO BIVANJE: DOŽIVETJE TOTALNE INSTITUCIJE
Sprva gledaš proč, ko pa dosežeš drugo obdobje, ne gledaš več proč.
Ravnodušen, že otopel lahko mimo gledaš dogajanje. V tem trenutku naš opa-
zovalec ne more več občutiti studa, groze, sočutja, ogorčenja. Trpeči, bolni,
to je vsakdanji pogled, čez nekaj tednov bolnišničnega življenje te ne gane
več. Apatičnost, otopitev duha in notranja ravnodušnost so značilni odzivi
psihiatričnega uporabnika v drugem obdobju, ki ga kmalu napravijo
neobčutljivega za vsakdanjaa poniževanja. Ta neobčutljivost je skrajno
potreben oklep, s katerim se obda uporabnikova duša Ogorčenje zaradi krivice,
je tisto, kar v tem trenutku boli. Tudi otopelega človeka lahko zalije val
ogorčenja zaradi prezira, ki gaje deležen.
Uvodoma smo govorili o velikem razvrednotenju vsega. To razvrednotenje
pa se ne ustavi niti pred človekom, pred lastno osebo. Tudi njo potegne v
duhovni vrtinec, v katerem padajo vse vrednote v prepad vprašljivosti. Pod
vplivom okolja, ki že zdavnaj ničesar več ne ve o vrednosti človeškega življenja
in dostojanstvu ljudi, ki je napravilo ljudi za brezvoljen predmet, pod tem
splošnim vplivom mora izkusiti razvrednotenje tudi lastni jaz. Človek v
duševni bolnišnici izgubi občutek, daje še človek, kaj šele, daje duhovno bitje
z notranjo svobodo in osebnostno vrednostjo - kolikor se v zadnjem vzponu
občutka samovrednosti temu ne upira. Doživlja se le kot neznaten delček neke
mase, njegovo bivanje pade na raven čredništva. Ne da bi prav mislili ali hoteU,
podijo ljudi zdaj sem, zdaj tja, skupaj ali narazen, kot čredo ovac.
Tako ni le zunanji vpliv, marveč v mnogih pogledih tudi poskus rešitve samega
sebe, če človek v duševni bolnišnici dobesedno poskuša, da bi se "izgubil" v
množici. S tem se drži najvišje zapovedi samozaščite, da z nobeno malenkostjo
ne usmeri nase pozornost osebja! Seveda so časi, ko hrepeniš po samoti, da
bi bil sam s svojimi mislimi. Neprestano bivanje v množici, tudi pri najba-
nalnejših dnevnih opravilih, ustvarja v človeku neustavljiv pritisk, da bi vsaj
za kratek čas ušel tej prisilni skupnosti.
Večina uporabnikov trpi zaradi nekakšnega manjvrednostnega občutka. Vsak
od nas je bil nekoč "Nekdo", ali sije vsaj misHl, daje. Sedaj pa ravnajo z njim
tako, kot da ni bil nihče.
Soglasno slišimo iz poročil nekdanjih uporabnikov vedno znova, da jih je
najbolj tlačilo prav dejstvo, ker niso vedeli, kako dolgo bodo še morali ostati
v bolnišnici. Duševna bolnišnica ne pozna datuma odpustitve! Datum
odpustitve - kolikor je sploh prišel v poštev - je bil tako negotov, da je šlo
praktično in doživljajsko ne le za nedoločljivo, marveč za neomejeno dolgo
ujetništvo. Za bivanje v duševni bolnišnici je značilno provizorično bivanje,
20
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
"provizorij brez termina". Latinska beseda "finis" ima, kot je znano, dva
pomena - konec in cilj. Človek, ki ne zmore videti konca svoje ( provizorične)
bivanjske oblike, tudi ne more živeti za nek cilj. Ne more živeti - kot v nor-
malnem življenju - za prihodnost. S tem se spremeni vsa struktura njegovega
notranjega življenja. Pride do pojavov notranjega propadanja. Resničnost se
zasenči. Vse težnje in s tem vse življenje se osredini na eno samo nalogo: na
golo ohranitev življenja.
Doživljanje časa je bilo paradoksno. Majhen časovni odsek, npr. dan poln
vsakoumih sitnarjenj, seje zdel neskončno dolg, večji časovni odsek pa, npr.
teden z vsakdanjo enoličnostjo, je minil neverjetno hitro. V duševni bolnišnici
je dan daljši od tedna! Dogajanje, ljudje in vse normalno življenje zunaj deluje
na človeka v duševni bolnišnici nekam pošastno. Kolikor lahko pogleda ven,
se mu zdi življenje tam zunaj takšno, kot bi se zdelo umrlemu, ki bi iz
"onostranstva" gledal na ta svet. Uporabnik dobi sčasoma občutek, kakor bi
se mu ta svet izgubil.
Popolno razvrednotenje resničnosti, ki ustreza provizoričnemu bivanju, te
zlahka zapelje, da se prepustiš, da padeš, "saj je tako vse skupaj brez
smisla".Tako postane jasno, da lahko poskušaš delovati proti psihopatološkim
pojavom, ki jih življenje v duševni bolnišnici zapušča uporabnikom le v tem,
da človeka notranje zravnaš, da si prizadevaš, kako bi ga znova usmeril v
prihodnost, na nek cilj v prihodnosti. Ta ali oni uporabnik je nagonsko to že
sam poskušal. Večina je imela nekaj, kar jih je držalo pokonci in običajno je
šlo za košček prihodnosti. V ta zomi kot prihodnosti se človek vedno znova
zateče v najtežjih trenutkih svojega bivanja.
Kar so doživeli odpuščeni uporabniki, lahko s psihološkega vidika označimo
kot izrazito depersonalizacijo. Vse se zdi neresnično, neverjetno, vse se zdi
kot sanje. Ne moremo še verjeti. Kako pogosto smo sanjali o tem, da bo prišel
ta dan, in da se bomo lahko svobodno gibali! Tedaj se sprosti pritisk, ki nas je
bremenil. Dnevi minevajo, mnogo dni, dokler se ne odveže le jezik, marveč
tudi nekaj v notranjosti in nenadoma se ti zazdi, da se nekaj odpira, lomi v tisti
nenavadni ograji, ki te je dotlej stiskala.
v
Pot od duševne visoke napetosti ni nikakor pot brez ovir. Človeku, ki je bil
dolgo časa pod strašnim duševnim pritiskom, grozijo tudi po odpustu, prav
zaradi nenadne popustit ve pritiska, nevarnosti. Tako kot je ogroženo telesno
zdravje potapljača, ki nenadoma zapusti potapljaški zvon, tako je lahko
nenadna sprostitev duševnega pritiska škodljiva za človekovo duševno
zdravje.
21
Lamovec: PROVIZORIČNO BIVANJE: DOŽIVETJE TOTALNE INSTITUCIJE
Še dvoje nadaljnih doživetij more na značilen način ogroziti, prizadeti ali
zmaličiti človeka: zagrenjenost in razočaranje človeka, ki se svoboden vrača
v svoje staro življenje. Zagrenjenost lahko povzročijo nekateri pojavi javnega
življenja. Če se tak človek vme domov in mora ugotoviti, da se srečuje le s
cenenimi frazami in z zmigovanjem ramen, se ga neredko poloti zagrenjenost,
ki vsiljuje vprašanje, čemu je pravzaprav vse to prestal.
Pri razočaranju so stvari drugačne. Tu človek ni tako prizadet zaradi površnosti
аИ lenosti srca bližnjikov, da bi se najraje zavlekel tja, kjer ne bi ničesar videl
in slišal, tu, pri razočaranju je usoda tista, ki se ji človek čuti izpostavljen.
Človek, ki je verjel, da je dosegel najnižjo točko možnega tфljenja, sedaj pa
mora ugotoviti, daje trpljenje brez dna, da po vsem videzu nima najnižje točke,
da te lahko nosi še vedno globlje...
Pojasnilo
Pričujoče pričevanje je izvleček iz knjige "Kljub vsemu rečem življenju: Da",
ali "Zdravnik v taborišču smrti", Viktorja Frankla, v kateri opisuje svoje
doživetje nacističnega koncentracijskega taborišča. Dovolila sem si spremeniti
le tri besede: namesto koncentracijsko taborišče sem napisala duševna
bolnišnica, namesto kaznjenec - uporabnik in namesto paznik - bolničar.
Franklovo delo namreč predstavlja najboljši znani opis in hkrati analizo
doživljanja posameznika v totalni ustanovi. Nehote se ob tem spomnimo ana-
lize Ervinga Goffmana, ki je v svojem delu "Azili" do potankosti razkril
delovanje ene od psihiatričnih ustanov. Čeprav je Goffman izhajal iz pozicije
udeleženega opazovalca inje torej imel potrebno razdaljo, se ugotovitve obeh
avtorjev presenetljivo skladajo.
Morda se bo zdelo, da je primerjava duševne bolnišnice s koncentracijskim
taboriščem pretirana. Franki pravi, daje človeško trpljenje relativna stvar. V
določenem trenutku dosežeš dno in se ti zdi, da ni moč pasti še globlje. Seveda
se motiš, a na doživljajski ravni je strah pred elektrošokom povsem
ekvivalenten strahu pred plinsko celico. Čeprav največkrat ni neposredne
grožnje smrti, je smrt v duševni bolnišnici nenehno prisotna. Prisotna je kot
tista notranja smrt v duši, kot socialna smrt, ki jo prinaša status ne-osebe.
Kot uporabnici psihiatrične ustanove so se mi nenehno vsiljevale primerjave
s koncentracijskim taboriščem. Ob prebiranju Franklovega pričevanja sem se
ironično nasmehnila, ko avtor pravi, da so taboriščnikom pustili lastne čevlje.
Na zaprtem oddelku psihiatrične klinike v Polju, ti poberejo še te. Tudi, če
imaš copate, jih ne smeš uporabljati. Namesto tega dobiš plastične natikače,
pogosto različnih in neustreznih velikosti, v najrazličnejših fazah razpadanja.
22
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
Potem moraš vleči noge za seboj. Sicer ostaneš bos na kamnitih tleh. V
podobnem stanju so tudi oblačila, ki ti jih dodelijo, kot pravi Franki - "ptičja
strašila".
Vse to je le uvod v ritual degradacije, katerega namen je ponižati in zlomiti
uporabnika. V tem navadno ni sadizma, temveč gre le za zagotovitev gladkega
delovanje ustanove, ki predstavlja najvišji cilj. Osramočen, ponižan in pre-
strašen uporabnik je mnogo bolj vodljiv in ne povzroča težav osebju. In kaj
to pomeni za uporabnika? Kot pravi Franki, napraviti mora črto čez vse
dotedanje življenje. Vse, kar mu je dajalo smisel, občutek lastne vrednosti in
avtonomije, je pustil za seboj. Ostane mu le še golo bivanje, odeto v cape.
Proces, ki se dogaja v duši interniranca, je v bistvu proces žalovanja. Sproži
ga izguba sebe, kot človeka, ki svobodno odloča o sebi, ki ima določeno mesto
v družbi in zasleduje svoje individualne cilje. Nato nenadoma postane le še
objekt v rokah drugih. To seveda povzroči šok. Preprosto ne moreš verjeti, da
se to dogaja tebi in tega ne moreš sprejeti. Sledi apatija, iz katere te vrže le
občasno izrazito doživetje krivice in ponižanja. Izbruh jeze, ki ga moraš za
vsako ceno skriti, kajti za osebje je to znak bolezni. V resnici je to preostanek
zdravja. Pomaga ti, da se ne predaš povsem, da ohraniš vsaj še zametke svojega
jaza. So trenutki, ko se vidiš z njihovimi očmi - brezvredna, bedna kreatura,
v
za katero ni nobenega upanja več. Ce to brezpogojno sprejmeš, to tudi postaneš.
Jeza je dragoceno čustvo. Omogoča ti, da se upreš. Vedno seje možno na nek
način upreti. Spoznaš, da Camusov "uporni človek" le ni tako absurden, vsaj
ne v terminih psihične stvarnosti. Ni tako pomembno, če se kamen, ki ga vališ
na goro, vedno znova zvrne v prepad, pomembno je ohraniti notranjo moč.
Psihiatrijo preživijo samo uporniki. "Dobri pacienti" so inačica "muslimanov",
o katerih piše Franki. Najprej so se prenehali briti in umivati, potem so nehali
še jesti. V duševni bolnišnici take nasilno hranijo. Zatisnejo jim nosnice in
potisnejo žlico v usta.
Poleg jeze je za preživetje potrebna tudi ljubezen. Nekoga ali nekaj moraš
imeti, ob čemer lahko začutiš ljubezen, pa čeprav le za trenutek. Franki poroča,
da je odkril način, kako si lahko prikliče prisotnost ljubljene žene tako živo,
da bi se je lahko dotaknil. Psihiatri bi temu rekli halucinacija. Vprašamo se
lahko koliko podobnih "halucilnacij" izumijo uporabniki, da napolnijo
praznino, da lahko preživijo. Druga beseda za ljubezen je solidarnost.
Solidarnosti s sotфini paje zmožen le tisti, ki ni povsem razvrednotil samega
sebe. Brez tega ostane le samota, ali kot pravi Cooper - "arktična prostranstva
samote". Le preko teh prostranstev vodi pot do ljubezni, vse ostalo je
sentimentalnost.
23
Lamovec: PROVIZORIČNO BIVANJE: DOŽIVETJE TOTALNE INSTITUCIJE
V	kitajščini besedo "kriza" sestavljata dva zloga - wei in chi. Prvi pomeni
nevarnost, drugi možnost. Ljudska modrost pa pravi, daje v vsaki norosti tudi
kanček modrosti. Odkar seje področja duševnega zdravja polastila psihiatrija,
so se ti pomeni izgubili. Tako npr. večina ljudi ne ve, da norost ni nepretrgano
stanje. Vključuje nenehno preklapljanje med vsakdanjostjo in sanjsko
domišljijo. V svetlih trenutkih lahko s psihotično osebo navežemo povsem
normalen stik. V teh trenutkih je posameznik v stiku s svojim zdravim jedrom,
ki ga okolica lahko bodisi krepi, bodisi invalidira, zanika. To pa je ključnega
pomena za psihično preživetje. Psihoza mine, z ali brez zdravil, pomembno
paje, kaj ostane. Če smo uničili tisti sveti prostor, ki mu lahko rečemo človekov
"jaz", prostor, v katerem si lahko človek odpočije in se sprosti, se iz psihoze
nima kam vrniti. Begunec brez domovine, ki v kozmičnih prostoranstvih
zaman išče svoj dom. Psihiatrija je trenutno mnenja, da je potrebno tovrstne
astralne popotnike čimprej pripeljati nazaj v "realnost", z ogromnimi dozami
zdravil, pa čeprav s tem uniči njihovo notranjo realnost. To je grozljiva zabloda,
ki so seje ponekod v svetu že ozavestili. V resnici je potrebno predvsem varo-
vati notranje svetišče, vzpodbujati dostojanstvo in občutek lastne vrednosti,
da se bo posameznik imel kam vrniti. Že tako je v stiski zbežal iz nevzdržne
stvarnosti, a tista, v katero se vrača, je še hujša.
Uporabnik, ki se vrača iz bolnišnice, ni več isti človek, kot je bil poprej. Sedaj
je DUŠEVNI BOLNIK, stigma, ki ga bo spremljala vse življenje. Ljudje, ki
so mu bili najbližji, so postali tujci, s katerimi lahko izmenja le nekaj površin-
skih fraz. Pri nekaterih bo naletel na bolj ali manj prikrito zavračanje, ali pa
na pretirano zaščitniško ravnanje. Pravzaprav nihče ne ve, kako naj bi z njim
ravnal. Njihovo lastno nelagodje je preveliko.
Povratek v skupnost je, podobno kot pravi Franki za povratek iz kon-
centracijskega taborišča, najtežja faza celotnega procesa. Uporabnik se je
navadil pasivnosti in odvisnosti, navadil se je že, da drugi odločajo namesto
njega. In zdaj se mora kar čez noč preleviti v osebo, ki naj bi delovala iz lastnih
pobud. Mnogi cilji, ki jih je gojil še v času hospitalizacije, so se izkazali kot
neuresničljivi. Kako naj v takem položaju najde nove cilje? Nima se na koga
obrniti, zato v tej fazi mnogi omagajo. Sam nima moči, da bi v sebi vzbudil
nova zanimanja in se preda životarjenju. Realnost pritiska z vso težo in recidiv
ni daleč.
V	zadnjih časih veliko beremo o odkritjih v zvezi z biokemičnimi
spremembami v psihozi in nekateri celo menijo, da lahko v kratkem
pričakujemo učinkovita zdravila. Tudi če bi zares iznašli taka zdravila, se
sprašujem, kdo bo poskrbel za človeško plat problema. Če bodo ta "čudežna"
24
Socialno delo 32/1993, št. 3-4
zdravila uporabljali v okolju, kakršnega poznamo, v okolju, ki totalno raz-
vrednoti človekovo osebnost, verjetno čudežev ne bo. Tudi nevroleptiki niso
prinesli tistega, kar so obetali.
Vedno znova pozabljamo, daje oseba s psihičnimi motnjami predvsem človek.
Tega ne mislim v kakem filantropičnem, humanistično-nabuhlem smislu,
temveč v povsem vsakdanjem pomenu. Vsi ljudje imamo določene potrebe:
po hrani, stanovanju, varnosti, spoštovanju, pripadnosti, možnosti za ures-
v
ničevanje svojih sposobnosti, itd.. Ce te potrebe dolgo časa niso zadovoljene,
se prej ali slej v človeku nekaj zalomi. Če nimamo objektivnih možnosti za
zadovoljevanje naših potreb, počasi usahnejo tudi želje in z njimi prizadevanja.
Celo Franki, ki je bil psihično nedvomno nadpovprečno zdrav, je v skrajnih
pogojih koncentracijskega taborišča in po vrnitvi doživljal pojave, ki v
kliničnem smislu spadajo na rob psihoze. Naj zaključim s Franklovim raz-
mišljanjem o psihozah in njihovemu zdravljenju. Sam priznava, daje doživetje
koncentracijskega taborišča temeljito spremenilo njegovo razumevanje psihoz
in vlogo zdravnika:
"Ni si mogoče misliti ničesar, kar bi tako vplivalo na človeka, da bi ostal
povsem nesvoboden. Zato se v človeku v nevrotičnih in celo psihotičnih
primerih zadržuje ostanek svobode, naj bo še tako omejena. Dejansko se
psihoza niti ne dotakne najglobljega jedra pacientove osebnosti.
Neozdravljiv psihotičen posameznik lahko izgubi svojo koristnost, vendar
obdrži dostojanstvo človeškega bitja. To je moj psihiatrični kredo. Brez tega
se mi ne bi zdelo vredno biti psihiater.
Že predolgo, dejansko pol stoletja, psihiatrija poskuša razlagati človekovega
duha samo kot mehanizem in zato tudi zdravi duševne bolezni le s tehničnimi
pripomočki. Mislim, da so te sanje že izsanjane. Zdaj se na obzorju začenjajo
kazati obrisi ne psihologizirane medicine, ampak humanizirane psihiatrije.
Zdravnik, ki pa bi še vedno rad razlagal lastno vlogo predvsem kot vlogo
tehnika, bi priznal, da v svojem pacientu še vedno ne vidi več kot stroj, namesto,
da bi za boleznijo videl človeško bitje!
Človeško bitje ni samo stvar med stvarmi; stvari določajo druga drugo, človek
pa konec koncev določa sam sebe. Kar postane - v mejah nadarjenosti in okolja
- je naredil sam iz sebe." (Franki, str. 100 - 101)
Viri:
Franki, V.E. ( 1992 ). Kljub vsemu rečem življenju DA. Celje,l Mohorjeva družba.
Goffman, E. ( 1961 ). Asylums. London, Penguin Books.