Deželna učiteljska skupščina v Ljubljani. ii. Prvi oddelek našega članka pod tem naslovom se koričuje z besedami: Kjer nikruha, ni delavcev. Tudi pri nas je tako, le s to razliko, da so delavci, ki pa imajo toliko kruha, da ga je za življenje premalo, za smrt preveč. In to je hiranje ! Prav resnično je, da učiteljstvo hira v pravem pomenu besede. Delati se ne brani učiteljstvo, zahteva le, da se mu da primerna plača za težko in odgovorno delo. Temeljne plače učiteljev so tako sramotno nizke, da se dado primerjati (presegajo jili ne!) edinole še s plačami srednje dobro plačanih hlapcev in drugih težakov. To je nekaj nezaslišano krivičnega in brezkončno sramotnega in ponižavalnega. Ako bodo naši zanamci pisali zgodovino na podlagi dejanskih okolnosti o kulturnem delu avstrijskih narodov in posebej še slovenskega in hrvaškega naroda ter o najsplošnejših kulturnih delavcih, učiteljih, bo treba zapisati v to zgodovino z velikimi črkami in najbolj črnim črnilom žalostne, a resnične besede: Delali so v potu svojega obraza ti delavci od zore domraka, odmraka do dnena vseobčem kulturnem polju, toda plačani so bili slabejše kakor tistega časa težaki in hlapci. Ta zgodovinska resnica ne bo sramota za nas, temveč za tiste, ki vladajo pri zelenih mizah, ki za dobro plačilo služijo oltarju in ki s političnim slepilom odvraČajo ljudstvo od pravega spoznanja, mišljenja in pravega kulturnega napredka. O našem gmotnem stanju smo pisali že toliko in tako kričeče slučaje, da nas bi bilo sram, ako nebi ta sramota pripadala tistim, katerim na uhoin na srce smo govorili in pisali. Ako bi učiteljstvo komu dolgovalo toliko plačila, kakor ga prizadeti ljudje dolgujejo učiteljstvu, bi to prodalo do zadnjega itnetja vse, da bi le svoj težki dolg poravnalo. In zakaj bi storilo učiteljstvo tako? Ker to zahteva čut toliko poudarjane javne morale. Ako delavci v kaki tvornici štrajkajo zaradi preobilega dela in premalega plačila, pišejo vse novine o tem. Za učiteljstvo in njegove slabe plače paseresno nihče ne pobriga in ravnodušno nas puste hirati znašimi druž i n a m i. Prosili smo po raznih društvih in deputacijah, sklicali smo shode vsega učiteljstva, na katerih smo glasno zahtevali izboljšanja plač, vložili smo tozadevno prošnjo na deželni zbor že večkrat, naši odposlanici so šli to prošnjo priporočit poslancem vseh strank i t. d. i. t. d. Obljubovali so ljudje z dobrim srcem, kranjski tiran v Ovijačevi hiši pa je uničeval te obljube, vsi pa se izgovarjajo, da je dežela preubožna, da ne more plačati svojih delavcev  Ako nezadovoljni delavci štrajkajo, ne pišejo samo novine, temveč razni obrtni komisarji in drugi merodajni ljudje posredujejo in delodajalce izkušajo omehčati v prid izboljšanju delavs k i h p 1 a č. Mi sicer ne štrajkamo še . . . ker bi naše zahtevanje imelo tudi nekaj izdati, vendar pa med nami in med tistimi, ki bi nam imeli [zboljšati plače, ni nobenih posredovalcev. Nas puste neuslišane in naše zahteve so glas vpijočega v puščari. Ohripelje že skoro ta glas — vendarniše in ne bo umolknil, v to zastavimovso svojočast in neizčrpno žilavost. Deželna učiteljska skupščina je pred durmi. Izvolili smo svoje zastopnike. Še enkrat poudarjamo: izvolili smo jih učitelji sami in oni so legitimni naši glasniki, ki bodo morali naše zahteve predložiti na mizo, kjer nam bodo hoteli naložiti še več dela. Siti smo do grla praznih obljub, besedam ne damo nobene vere več, zahtevamo samo še dejanj in obveznih obljub. Izkušnja nas uči, da se da dobiti denar za vsako potrebo in nepotrebo, zato nima ugovor, da ni denarja, pri nas nobene veljave. Ako imajo v finančnem ministrstvu odprta ušesa za prošnje povišanja duhovskih plač in nabavo novih kanonov in orožniških pikelhavb, naj imajo tudi odprta ušesa za naše prošnje, ki niso napisane iz objestnosti in želje po bogastvu, temveč pisane iz gole vsakdanje človeške in državljanske potrebe. Izkušnja nas uči, da se odobre prekoračenja proračunov za mnogo milijonov. Zakaj bi se ne dobilo tudi za učiteljstvo nekoj milijonov, ako se ne podcenjuje kultura in izobrazba. Saj za učiteljstvo in šolstvo dani denar ni zavržen, ker se visoko obrestuje. Le dobre volje bi bilo treba pri gotovih ljudeh in na gotovih mestih, pa bi naše zahteve izpolnili, toda dotična gospoda hoče pritirati položaj učiteljstva do skrajnosti. Pri vsem tem se prozorno vidi, da nas zapostavljajo, pri tem pa prednjačijo druge. Naše upravičene zahteve in prošnje puščajo nerešene, drugih prošnje pa z električno naglico izkušajo realizirati. Mi samo vprašamo, kje si bo pritrgala uboga naša država, da bo povišala duhovnikom plače ? Kje se bo dobilo deset milijonov za dovolj dobro plačana duhovščino ? Ali nimajo na tistem mestu, kjer hočejo duhovnikom dati milijone, tudi srca za učitelje? Ali bi ne mogla ravno tista večina v državnem zboru glasovati za zvišanje učiteljskih plač, ki je glasovala za nujnost predloga o duhovskih plačah ? Ali bi finančni minister dal iz svojega žepa za povišanje učiteljskih plač? Ali bi zato Avstrija propadla ? Kje naj iščemo vzrokov, da o učiteljstvu nočejo ničesar slišati na Dunaju, med tem ko duhovnikom takorekoč nepričakovano hočejo dati k dosti — še več ? Pri zadnjem državnozborskem zasedanju smo videli za povišanje duhovskih plač delati ves duhovski aparat. Pose])no s e j e b r iga 1 a z a t o zadevo v i š j a d uh o vš č in a v neposredni bližini vplivnih in najvplivnejšega v vsi monarhiji. Višja duhovščina je delala za svojo podrejeno nižjo duhovščino, ker uvideva, d a n e zadostuje, če pošiljajo višji samo ukaze, odredbe, odloke i t. d. nižjim. Višja duhovščina dobro ve, da bo delovanje nižje duhovščine uspešnejše, čimbolj bo poskrbljeno za njen gmotni položaj. Naši višji pa tega ne vedo ali pa vedeti nočejo. Naučni minister zna pošiljati same prazne, prozaične ukaze in odloke. Ali se neki ne zaveda tega, česar se zavedajo vodilni duhovski krogi. Ako bi čakali na to, lahko čakamo še celo to stoletje. Sedaj pridemo na našo deželno šolsko gosposko, ki je naša najvišja šolska oblast v deželi in v neposredni zvezi z visokim ministrstvom. Pri deželni učiteljski skupščini morajo naši delegati podati prvi predlog, ki mora biti vsemu nadaljnemu zborovanju pogoj, v katerem se nam zagotovi, da se naše obupne razmere razlože na najvišjem mestu. Prejeti morajo naši zastopniki obvezno in zanesljivo zagotovilo, dase naše plače regulirajo tako ali tako. Dežel. Šol. oblast ima to moč in jo tudi lahko izrabi. Ako bodo obveščeni in poučeni na najvišjem m e s t u o naši mizeriji, potem nam morajo pomagati ali v deželnem ali državnem zboru. Mi pravimo: morajo, in to besedo smo resno premislili, preden smo jo zapisali. Ako se bodo zavzeli naši višji v deželi in državi tako ognjevito in preračunljivo za nas, kakor so se duhovski in drugi klerikalni krogi za nižjo duhovščino, potem smemo trdno upati, da nam napoči doba človeških plač in • z naših prsi se bo odvalil tisti težki kamen, ki nas tlači dan na dan, ko premišljujemo žalostni gmotni položaj učiteljstva in njegovih družin. Našim delegatom naročujemoto tukaj slovesno in očitno in jih zagotovljamo neomejenega zaupanja. Mi stojimo za vami in smo odgovorni za vaše predloge! Vaša mesta v dež. učit. skupščint n i s o samo častna mesta, temveč tudi polna odgovornosti, ki ste se je mogli z a v e d a t i že pri izvolitvi. Kranjsko učiteljstvo stavi dobro upanje v predstoječo skupščino in od naših delegatov je mnogo odvisno, da ne postane skupščina za nas iluzorna 1