GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto VIII. — Štev. 50
Murska Sobota, 20. decembra 1956
Cena din 10.—
JUGOSLOVANSKA LJUDSKA ARMADA
V tem imenu je združena najbolj krvava in najslavnejša zgodovina narodov Jugoslavije. Tov. Tito je nekoč dejal: »Iz ognja in pepela, iz krvi in solz se je porajala nova Jugoslavija. V tem nedopovedljivem in krutem boju na življenje in smrt se je rodila tudi nova Armada naših narodov, Armada, kateri naši narodi niso mogli dati ničesar drugega, kakor svoje goloroke otroke in brezmejno ljubezen . . .
Besede vrhovnega komandanta JLA, maršala Tita, dovolj prepričljivo označujejo nastanek jugoslovanske vojske novega kova.
Res je: naši narodi niso mogli dati svojim prvim partizanom, ki
so se uprli osovraženim okupatorjem. ničesar drugega, kakor goloroke otroke in brezmejno ljubezen. A to je bilo zelo veliko, največ in tudi — vse.
Toda od tedaj, od rojstva naše Armade, je že polnih petnajst let. Mnogo je že bilo pri nas napisanega o Armadi, njeni revolucionarni vlogi v najtežjih zgodo-
vinskih letih in povojni socialistični graditvi, vendar še premalo.
Jugoslovanska ljudska armada nam ni prinesla samo narodne in socialne svobode, marveč je bilo tudi v povojni dobi njeno poslanstvo tako pomembno in vzvišeno, da smemo ob 15-letnici njenega obstoja smelo reči, da bi brez nje ne bilo take Jugoslavije, kot jo imamo danes — neodvisne, ponosne in z miroljubnostjo ovenčane socialistične domovine narodov, ki vedo, kaj hočejo in kaj delajo. Kolikokrat je morala naša Armada krepko stopiti z vsem svojim obličjem na branik domovine in to domovino čuvati kot zenico svojega očesa, sicer bi se kaj lahko zgodilo, da bi pohlepneži stegnili svoje grabežljive prste po zemlji, posvečeni s krvjo in kostmi tisočev in tisočev najboljših jugoslovanskih sinov in hčera. Samo dva najvažnejša mejnika. Po izdaji famozne resolucije Informbiroja je morala znova žrtvovati na naših mejah. Za ceno svobode so padali njeni
čuvarji. Tržaški zaplet. Spet je morala Armada z odločnimi dejanji potrditi zahtevo našega delovnega ljudstva: »Tujega nočemo, svojega ne damo!« Jugoslovanska ljudska armada je v službi miru. Prav sedaj smo z mislimi pri naših borbenih enotah, ki za ta vzvišen in svetal smoter premagujejo nešteto ovir na Sinajskem polotoku v Egiptu.
(Nadaljevanje na 3. strani)
Naj spremlja te dni, ob praznovanju jubilejnega Dneva Jugoslovanske armade, iskren in z globoko hvaležnostjo prežet pozdrav delovnih ljudi Pomurja vse naše vojake in vojaške voditelje širom po socialistični domovini. posebno pa še tiste, ki neposredno v naši bližini čuvajo naše meje, svobodo in neodvisnost jugoslovanskih narodov.
Prepričani bodite, dragi čuvarji, da je z vami vse naše delovno ljudstvo!
Naš komentar
V OBRTI NIZKA
REALIZACIJA
OPRAVIČLJIVA?
Izmed vseh panog gospodarstva je obrt, ki sicer zavzema večino proizvodne gospodarske zmogljivosti, pokazala ob koncu oktobra najmanj razveseljive rezultate. Letni dohodek je bil realiziran z 59.5 °/o, dobiček pa komaj s 41,6 %.
Rezultate letne proizvodnje v obrti je narekovalo več vzrokov. Kot izredna naloga utrjevanja gospodarstva v komunskem sistemu našega okraja je med drugim tudi krepitev obrti, ki je s svojimi proizvodi vezana predvsem na široko potrošnjo. Da vsega tega doslej še nismo dovolj upoštevali, potrjuje to. da so porabili občinski ljudski odbori doslej samo 5,7 milijona dinarjev sredstev občinskih investicijskih skladov. Čeprav moramo prišteti k temu še nekaj lastnih sredstev podjetij samih, investicije v obrti doslej niso potekale popolnoma zadovoljivo, ali pa je bila pretirana trditev, da so obrtni obrati v našem okraju zastareli in stroji iztrošeni.
Samo razmerje med ustvarjenim dohodkom in dobičkom je nastalo predvsem zaradi nepravilnega planiranja delitve dohodka v obrtnih gospodarskih obratih, ki so postavili previsoko posamezne elemente v strukturi družbenega proizvoda. To je seveda vplivalo na končni rezultat tudi kar se tiče dobička, ki je v mnogih obratih še veliko pod prikazanim tričetrtletnim povprečjem.
Razen tega je bil letni dohodek, kakor tudi družbene obveznosti, planiran — predvsem pri pavšalistih — previsoko. Premalo je bilo poudarka na resnični gospodarski zmogljivosti obratov samih.
Tisti del obrti, ki proizvaja predmete za široko potrošnjo, zasega večji delež pri celotni realizaciji kot ostala obrt. Se pravi, da so se tudi tukaj že odrazile — seveda v manjši meri — težnje naše ekonomike: čim več proizvodov za osebno potrošnjo. Temu delu obrti je torej pripomogel do uspeha predvsem trg, kar kaže, da se osi ostali elementi, kot je izboljšanje proizvodnega procesa, zmanjševanje samih stroškov proizvodnje itd. niso močno uveljavljali. Od tod dejansko opravičilo za nizko koriščenje sredstev investicijskih skladov: kjer ni bilo težav pri sami tekoči proizvodnji in so bili proizvodi predmet močnega povpraševanja, tam ni bilo težnje za izpopolnitvijo obratov, kar pa ni pravilno, kajti čim bo trg do konca založen z vsemi najpotrebnejšimi življenjskimi dobrinami, bo prišla najprej do izraza konkurenčnost cen. Ta ekonomska nujnost pa bo spravila o težavo tudi trenutno še vsestransko dobra obrtna podjetja. In tista podjetja, ki že danes sama ne upoštevajo vsega tega, bodo poskušala utemeljevati proizvodne težave in neuspehe konjukturnega značaja na popolnoma zgrešen način, kar se dogaja pogostokrat tudi danes.
(Nadaljevanje na 2. strani)
Delovanje sanitarne inšpekcije v Pomurju
Brez osnovne higiene ne more biti
boljšega življenja
Tudi na področju higiensko-zdravstvene zaščite prebivalstva ne bomo vidno napredovali brez načrtnega delovanja, ki naj temelji predvsem na prepričevanju in prosvetljevanju delovnih ljudi in kolektivov. Samo v primerih, ko vsa vzgojna sredstva odpovedo, je šele treba poseči po administrativnih ukrepih — je bila osrednja misel sobotne skupne seje Sveta za notranje zadeve in Sveta za zdravstvo OLO M. Sobota, na kateri je o delovanju sanitarne inšpekcije v Pomurju poročala dr. Anica Gregorc.
Na področje sanitarne inšpekcije sodi veliko število navidez sicer drobnih problemov, ki pa nam lahko, če jih ne bomo vztrajno in sproti odstranjevali, prineso veliko gospodarsko škodo. Naposled pa gre na tem področju za ukrepe, ki smo jih tudi dolžni dosledno uveljavljati v korist zdravja in boljšega življenja naših delovnih ljudi.
V Pomurju je 855 obratov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z živili. Ti obrati so v velikem številu zastareli, pomanjkljivo opremljeni in higiensko neprimerni za shranjevanje živil. Posledica: živila se v takih prostorih hitro kvarijo in postajajo neužitna. Od 203 vzorcev, ki so jih letos analizirali, je bilo 84 neprimernih za uživanje. Pregledali so tudi 641 živilskih obratov, med
katerimi jih je bilo 229 z večjimi pomanjkljivostmi. Za odpravo ugotovljenih pomanjkljivosti je bilo izdanih 158 odločb, zaprli pa so
samo 4 skrajno zastarele in zanemarjene lokale. Sednji ukrep bo potrebno bolj dosledno uveljavljati v primerili, ko upravljalci lokalov namerno prezrejo ugotovljene pomanjkljivosti m jin nočejo odpraviti. Pri tem ugotavljajo, da so zasebniki bolj dosledni pri odprav-
ljanju sanitarno-higienskih slabosti (biti ali ne biti!) kot pa nekateri večji obrati socialističnega sektorja, v katerih se izgovarjajo na ob-
čine ali kako drugače, pri tem pa se naslanjajo na nujnost njihovega obstoja v okolišu.
Dokaj veliko pomanjkljivosti je v zadružnih trgovskih poslovalnicah, posebno pereče pa je vprašanje sodobnih skladišč, v katere bi lahko brez vsake bojazni shranjevali živila in kmetijske pridelke. Lastniki trgovskih lokalov na podeželju so večinoma zasebniki, res pa je tudi, da vlagajo zadružni upravni odbori premalo sredstev v te namene. Tudi vprašanje investicij za privatne zgradbe ni vzpodbujajoče, zato je še vedno odvisno od dobre volje lastnikov, če hočejo obnoviti lokale na račun najemnine. Tudi embalaža je marsikje zelo pomanjkljiva; vreče z moko imajo na tleh, olje v navadnih posodah za napajanje živine, mast za pultom poleg strupenih zaščitnih sredstev za rastline itd., pri čemer seveda ni izključeno, da se s prahom prikradejo v te dobrine tudi bacili nevarnih bolezni ali razni strupi. Približno tak primer so odkrili v bakovski trgovini.
Tudi osebna čistoča je nezadostna pri nekaterih trgovskih ali drugih ljudeh, ki imajo posla z živili. Nekje na deželi se je zgodilo, da je trgovec najprej nakladal gnoj na voz, potem pa odšel neumit rezat klobase neki stranki v trgovini. Manjših primerov nečistoče pa bi lahko našteli še več.
Več sredstev za sodobnejšo opremo živilskih lokalov in obratov, to je prva alternativa, druga pa je: vzgoja ljudi, da bodo znali pravilno ravnati z živili in tudi paziti na osebno čistočo. Prirejati bo potrebno posebne tečaje za živilce in s sodelovanjem ustreznih zbornic, potrošniških svetov in drugih činiteljev dosledneje odpravljati higiensko-zdravstvene pomanjkljivosti v trgovini.
Lani je sanitarna inšpekcija zasegla okrog 150.000 kg raznih živil, ki niso bila sposobna za prehrano. Vrednost teh živil znaša okrog pol milijona din, kar sicer ni tako velika številka, je pa velika, če jo ocenjujemo v luči dejstva, da je bilo izločenega iz prometa ali pa poslanega v industrijsko predelavo okrog 200.000 kg žita v času, ko (Nadaljevanje na 2. strani)
Med številne zdravstvene akcije, ki smo jih po osvoboditvi uveljavili pri nas, prištevamo tudi fluorografiranje prebivalstva. Smoter te akcije je: odkriti žarišča najbolj zahrbtne ljudske morilke — tuberkuloze.
Člani SZDL v beltinski občini
so med prvimi izvolili nova vodstva osnovnih organizacij
V nedeljo so imele osnovne organizacije Socialist. zveze beltinske občine volitve vodstev teh organizacij. Volitve so bile v glavnem v vseh vaseh dobro pripravljene, kar se je odrazilo tudi ob izvedbi volitev. Člani Socialistične zveze so v Beltincih v dveh urah vsi oddali
svoje glasove. Podobno je bilo tudi v Lipovcih. Udeležba je bila dobra tudi drugod. V Melincih pa so volišče najlepše okrasili. Lepo so okrasili kraj volitev tudi v Črensovcih. Ponekod so se kar ob volitvah vpisovali v članstvo vaščani, ki so bili doslej izven organizacije,
kot pravijo, zaradi tega, ker se odbor ni preveč zavzemal za pridobivanje novih članov. Tako je zdaj v Dolnji Bistrici nad 29 novih članov, pa tudi drugod je podobno.
Najslabše so pripravili volitve v Bratoncih, kjer je glasovalo le 65 odst. članov Socialistične zveze. Podobno je bilo tudi v Trnju in Črensovcih, kjer so bile priprave slabše in kandidatne liste površno pripravljene. Toda nikjer ni bila tako slaba udeležba kot v Bratoncih. V vseh krajih občine Beltinci pa so opravili volitve novih odborov osnovnih organizacij Socialistične zveze že do poldneva.
Beltinci — občinsko središče
Miha Marinko na seji OLO Murska Sobota
V torek predpoldne je bila v prostorih hotela Zvezda v Minski Soboti seja obeh zborov Okrajnega ljudskega odbora Murska Sobota.
Na tej seji so odborniki poslušali poročilo Sveta za socialno varstvo okraja in razpravljali o tem poročilu. Razen tega so govorili o spremembah odlokov o družbenem
planu okraja za letošnje leto, o proračunu okraja, tudi za letošnje leto, o podelitvi novoletnih nagrad uslužbencem in delavcem okraja in ustanov itd. Seji je prisostvoval tudi predsednik Ljudske skupščine LRS in zvezni poslanec za soboški okraj tov. Miha Marinko.
O DELOVANJU
sanitarne inšpekcije v Pomurju
(Nadaljevanje s 1. strani) smo ga morali za dragocena devizna sredstva uvažati iz tujine. Škoda je nastala predvsem zaradi nepravilnega skladiščenja in ravnanja z živili. Mlatilniško merico so odkupovali površno in pri tem niso pazili na to, koliko vlage vsebuje odkupljeno žito. Navlaženo žito tudi niso pozneje v skladiščih premešali in osušili, marveč so ga dali v mlin in dobili nazaj zatohlo in neužitno moko. Nekatera podjetja so preveč usmerjena k profitarstvu, zato jim usoda odkupljenega žita in drugih pridelkov v skladiščih ni posebno mnogo mar, saj se rajši ukvarjajo z lesom in drugim bolj dobičkanosnim blagom. Pri ustanavljanju takih podjetij bo v bodoče potrebno veliko bolj paziti na to, da jim bodo izdana dovoljenja samo za opravljanje tistih poslov, za katere imajo tudi potrebne poslovne pogoje (skladišča, čistilne naprave, hladilnike itd.). Glede hladilnih naprav smo namreč v Pomurju zelo na slabem; od 64 živilskih obratov ima hladilne naprave samo osem obratov.
Laboratorijske analize živil so potrebne in jih bo treba še bolj uveljavljati. Okrajna higienska postaja ne zadostuje več za sedanje razmere. Ustanoviti bo potrebno čimprej okrajni higienski zavod z ustreznim laboratorijem in za njega zagotoviti v proračunu tudi ustrezna sredstva. V zavodu bo potrebno namestiti tudi strokovni kader.
Slabosti higiensko-zdravstvenega značaja pa je mnogo tudi v šolah, podjetjih in pri komunalnih napravah. Te slabosti so večinoma take, da bi jih bilo moči odpraviti z manjšimi sredstvi ali celo brez njih, če bi se za to družno zavzeli vsi odgovorni činitelji — organi delavskega in družbenega upravljanja, občine, šolski sveti, zbornice, uči-
teljstvo itd., ki bi morali veliko bolj aktivno sodelovati s sanitarno inšpekcijo. Težiti je potrebno predvsem za tem, da bosta prepričevanje in zdravstveno prosvetljevanje glavni smoter tega poslanstva, kajti samo izrekanje kazni dovolj ne učinkuje in ne bo nikoli moglo nadomestiti vzgojnega dela med ljudmi. Pri tem pa je še posebno važno, da bolj dosledno propagiramo koristi in izkušnje posameznih zdravstvenih akcij in tako mobiliziramo ljudi za odpravljanje slabosti na higiensko-zdravstvenem področju.
-ko
Naš komentar
(Nadaljevanje s 1. strani)
Iz tega vidika nizka realizacija v obrti ni opravičljiva, v kolikor je niso narekovali nepravilno določeni planski instrumenti.
Ob pričetku prihodnjega leta torej ne bo mogoče govoriti — vsaj o najnujnejših primerih ne — da obrtna podjetja ne zmorejo svojih družbenih obveznosti zaradi okrnjene proizvodnje, ki jo povzročajo slabe tehnične naprave. To bodo omogočila sredstva za investicije, prav tako pa mora omogočiti to tudi pravilno vrednotenje vsakega posameznega obrtnega podjetja o sklopu naših splošnih življenjskih in gospodarskih potreb.
Tako narekujejo letošnje izkušnje in splošna gospodarska predvidevanja za prihodnje gospodarsko leto predvsem organom samoupravljanja o obrtnih obratih vsestransko intenzivno delo ob družbeni potrebi proizvodov, ki jih prvizvajajo, kajti to dejstvo in prilagoditev cen izdelkov trenutnim tržnim razmeram ob maksimalnih zalogah bo nujno nakazovalo tudi močno selekcijo obrtnih obratov samih.
DOGODKI
ZADNJIH DNI
Na Madžarskem še vedno vre
Radi bi govorili o miru na Madžarskem, toda o tem še vedno ni mogoče govoriti, kljub mnogim razpravam o Madžarski v Organizaciji združenih narodov. Ostaja nam še vedno upanje, da se bo kmalu tudi o tem koncu sveta stanje normaliziralo, kar je o prid predvsem Madžarom, ki so v teh zimskih dneh brez goriva in tudi stanovanj in hrane. Janos Kadar ni kos razmeram, ki izvirajo iz nerazpoloženja napram ruski intervenciji, katero je obsodil ves svet in se je odrazila zelo negativno tudi ob izgonu Nagyja in njegovih sodelavcev o Bukarešto, kar se je zgodilo potem, ko so izrazili željo, da bi se vrnili na domove iz jugoslovanskega veleposlaništva, ki jim je takrat zagotovilo varnost.
Slišali smo že tudi o popoldanski uri, ko je bila Budimpešta prazna, kot mrtva o znak protesta — na poziv neznanih avtorjev noben prebivalec tega glavnega mesta ni zapustil, hiše. Pozneje so podoben protest izrazile žene, ki so šle v dolgi povorki molče na grobove Neznanega junaka in polagale nanj cvetje. Spremljali so jih ruski tanki, ki pa niso vedeli kaj bi počeli. V tistem času je bil o Budimpešti tudi Krišna Menon, kateremu so klicale množice kot poslancu miru. V Združenih narodih pa so zaman razpravljali o odhodu opazovalcev Združenih narodov v Madžarsko in o kompromisni rešitvi — odhodu generalnega tajnika Daga Hammarskjölda v Budimpešto. Predstavniki Janosa Radarja so izjavljali, da je to vmešavanje v njihove notranje zadeve in sicer že s tem. da je vprašanje Madžarske postavljeno na delovni red Združenih narodov.
Centralni delavski svet Budimpešte pa je med tem opozarial, da se zbirajo liudje iz časa Rakosy — Gerö in da je vlada Janosa Radarja začela organizirano kampanjo proti delavskim svetom in je to nevarnost novih tragedij o deželi. Centralni komite madžarske socialistične partije je objavil resolucijo z ugotovitvijo, ki je že znana, da je osnovni činitelj vstaje o Budimpešti bila kontrarevolucija. Kmalu po tem je madžarska vlada postavila izven zakona delavske svete županij, okrožij,
mest in centralni delavski svet v Budimpešti. Istočasno so bila uvedena tudi nagla vojaška sodišča. Centralni delavski svet pa je pozival na dvodnevni generalni štrajk.
V Generalni skupščini so znova razpravljali o Madžarski na osnovi resolucije 16 dežel. Sovjetsko zvezo so obtožili za kršenje madžarske neodvisnosti in zahtevali umik sovjetskih enot pod kontrolo opazovalcev Združenih narodov. Znova so zahtevali tudi odhod generalnega tajnika v Budimpešto. Toda o odgovor je madžarska delegacija zapustila zasedanje: o znak protesta zaradi »vmešanania v madžarske notranje zadeve«. Razprava o Združenih narodih se je nadaljevla in ponovile so se zahteve naj ruska vojska zapusti Madžarsko, toda zaman.
Naposled se je oglasilo sindikalno vodstvo ki odmerja delavskim svetom vlogo o urejevanju vprašanj ekonomične proizoodnje in v iskanju tržišč za svoje izdelke. Tako sindikati na Madžarskem, toda istočasno je naglo sodišče v Miskolczu obsodilo nekega Madžara na smrtno kazen, »ker je prikrival ornžje«. V Egeru pa so zaprli več ljudi, ker so jih osumili, da so skrivali orožje in
ščuvali na upor. Tako in še malo drugače; vlada Janosa Radarja izraža zaupanje delavskim svetom potem, ko jim je odrekla politično vlogo v življenju na Madžarskem in ko jih je razpustila tam, kjer so bili ustanovljeni na teritorialnem principu ter razvpita, da so v delavskih svetih mnogi sovražniki delavcev in socializma. Med tem pa govorijo o Moskvi, kot lahko sodimo po pisanju Pravde, le o delavskih konferencah in sploh ničesar o delavskih svetih, kar je na svoj način še bolj značilno.
Ameriška kršitev
SOVJETSKE SUVERENOSTI
Sovjeti so protestirali zaradi kršitve sovjetske suverenosti s preletom ameriških reaktivnih letal B-57 čez Japonsko morje južno od Vladivostoka, kjer so prodrla v zračni prostor Sovjetske zveze. Vreme je bilo na tem področju jasno in zato je izključeno, da bi prišlo do prekrška zaradi slabe vidljivosti. Sovjeti smatrajo to za namerno dejanje vojaških oblasti ZDA z očitnimi izvidniškimi nameni. Sovjetska vlada vztraja pri kaznovanju krivcev in preprečitvi nadaljnjih letalskih vdorov v zračni prostor Sovjetske zveze. Predstavnik ameriških letalskih sil na Daljnjem vzhodu je izjavil, da mu o poletu treh ameriških lahkih bombnikov B-57 nad Vladivostokom »ni nič znanega«.
Nehru se zavzema za izvenblokovsko urejevanje
mednarodnih vprašanj
Predsednik indijske vlade Džavaharlar Nehru je obiskal predsednika ZDA Eisenhowra. Če upoštevamo dejstvo, da je Indija pravzaprav še nedavno bila kolonija, potem lahko razumemo kaj pomeni ta obisk v ZDA. Sicer pa nas ni presenetil niti obisk Burgibe Ameriki v času, ko so bila nasprotstva med Severno Afriko in Francijo največja, in ko je sueško vprašanje metalo najbolj grozljive sence v svet. Takšni obiski v trenutkih, ko si Eden želi takšnih stikov najbolj vroče, naznačujejo posebno prizadevanje Amerike po uveljavljanju svojega vpliva na Vzhodu in v Afriki, kjer so drugi — sicer prijatelji — izgubili ugled. Toda obisk Nehruja je zanimiv in pomemben zato, ker ta državnik izenačuje borbo
proti kolonializmu z borbo proti kapitalizmu in ne priznava boja med ideologijami komunizma in kapitalizma. Socializem je zanj osvobajanje narodov. Borba za osvoboditev ljudstev in spreminjanje sveta v načelih socializma je po Nehrujevem mogoča in edino prava izven blokovskega urejanja mednarodnih vprašanj. Ta pot namreč ne vodi do kriz, kakršne so sicer vedno na dnevnem redu.
Boji v Alžiru
so vse bolj srditi
Po ugrabitvi vodij uporniškega gibanja so Francozi v Alžiru še na slabšem, kot so bili kdaj prej. Vojaško iniciativo so prevzeli uporniki, ki so zanetili bitke na vseh koncih Alžira. Samo v enem dnevu je tudi do 150 mrtvih in dokaj ranjenih. Francozi se zaman trudijo, da bi zopet prevzeli iniciativo v vojaških akcijah v svoje roke. Diverzanti alžirskih odredov so celo
pognali vlak v zrak na progi Boigie — Alžir. V Alžiru — mestu pa je razglašeno obsedno stanje. Napadi iz zased se pač nadaljujejo in iz zagate ni mogoče brez pesimizma.
Poljska počasi,
vendar zanesljivo naprej
Na obeh letošnjih zasedanjih CK Združene delavske partije Poljske, ki sla bili julija in oktobra, so temeljito obračunali s prejšnjim obdobjem. Glavni pečat sedanjemu razvoju na Poljskem pa je del VIII. plenum, ki pomeni »zmago ideje socialistične demokracije.«
Težišče vseh naporov na Poljskem Je v utrjevanju enotnosti vseh naprednih sil. »Tribuna tudu« piše, da obstoja samo izbira med novo potjo izgradnje socializma, zasnovane na politični in družbeni aktivnosti delovnih ljudi in družbene puščave, ki je posledica zloma stalinizma, puščave iz katere se lahko razvijejo samo revolucionarne sile. Težave pa povzročajo konservativci, ki hočejo stari način političnega življenja na Poljskem. Osnovna značilnost in za nadaljnji razvoj važno pa je to, da aktivno podpira novo pot Poljske v socializem, večina prebivalstva. Vsem tistim, ki pa še vedno špekulirojo in računajo, da bo možen povratek na staro, pa je Gomulka jasno odgovoril, da na Poljskem »ni svobode za buržoazne stranke«, kajti taka vrsta demokracije je samo oslabila predvojno Poljsko.
Obveščamo
BRALCE POMURSKEGA VESTNIKA, DA IZIDE PRIHODNJA, NOVOLETNA ŠTEVILKA, V SOBOTO, 29. DECEMBRA.
 UREDNIŠTVO
Eden je „ozdravel“
Britanski premier Anthony Eden je po 24. dnevnem bolezenskem dopustu ponovno prevzel svoje dolžnosti z nastopom v Spodnjem domu. Med njegovo »boleznijo« so potihnile kritike na njegov račun in  na račun njegove vlade, toda ozračje v Spodnjem domu še vedno ni kdo ve kako ugodno za premiera. Niti v Edenovi lastni stranki ga več ne sprejemajo z navdušenjem. Ali bo kos nalogam, katerih se je že prej nerodno lotil, ali pa bo to delo zahtevalo neko drugo osebnost, to je vprašanje dneva.
Počasni premiki ob Suezu
Kairo-Jugoslovanska izvidniška skupina na severnem področju sc je ustavila 55 km vzhodno od Sueškega prekopa. Izraelske oborožene enote so oddaljene od položajev naših le nekaj sto metrov. Na južnem področju so nadzorovale jugoslovanske čete prelaz pri vzpetini Nikla pasu. Izraelske čete so baje minirale prelaz. Uničili so tudi cesto, ki pelje čez prelaz.
Ismailija — Na postaji v Ismailiji čaka čez 1000 pripadnikov egiptovske policije na ukaz, da bi odpotovali v Port Said. V samem Port Saidu je sedaj okrog 800 pripadnikov egiptovskih policijskih sil.
 Kairo — Patrola jugoslovanskih čet je naletela v soboto na izraelske čete. Izraelci so zahtevali, naj se jugoslovanska patrola umakne od cestnega znamenja, ki obeležuje 50. kilometer.
Izrael je sporočil generalu Burnsu, da sc bodo izraelske čete umaknile s Sinajskega polotoka šele tedaj, ko bo OZN zajamčila izraelske meje napram Egiptu in drugim arabskim državam.
New York. — Skupina 500 izvedencev iz 8 držav bo v kratkem pričela čistiti prekop, v katerem je potopljenih okrog 50 ladij. Sprva so menili, da bo trajalo čiščenje 6 mesecev in veljalo okrog 40 milijonov dolarjev. Zadnje ocene pa kažejo, da bodo dela končali mnogo hitreje, pa tudi stroški bodo nekoliko nižji.
Kairo. — Kakor piše egiptovski časopis »Al Ahram« je v Port Saidu še vedno zelo napet položaj. Angleško-francoske čete vdirajo v arabske četrti in napadajo stanovanja z izgovorom, da iščejo orožje, Ogrožajo prebivalstvo, zapirajo študente in druge državljane. Letala neprestano preletavajo mesto, predmestja in bližnja jezera.
Port Said — Pred nekaj dnevi je prišlo
do ostrih spopadov med egiptovskimi komandosi in anglo-francoskimi enotami v eni izmed mestnih četrti Port Saida.
New York. — Skupščina OZN je že večkrat zavrnila predlog angleškega in francoskega delegata, da bi sodelovali pri čiščenju Sueškega kanala tudi Anglija in Francija. Po zadnjih vesteh pa omenjajo možnost, da bi po sporazumu z egiptovsko vlado sodelovale tudi anglo-francoske ekipe za čiščenje. O tej možnosti sta govorila na predvčerajšnjem zasedanju britanski predstavnik v OZN Pearson Dixon in glavni tajnik Hammarskjöld.
Britanija je brez bencina
Angleški delavci že tudi čutijo zmotno politiko svoje vlade, ki se izraža v pomanjkanju bencina. Okrog 40.000 delavcev dela skrajšano, 1500 delavcev pa je izgubilo delo. Najbolj so prizadeti delavci industrije avtomobilov. V nekaterih predelih Velike Britanije so morali omejiti avtobusni promet. Tam vozijo tovarne s svojimi avtomobili delavce na delo. V januarju se bodo podražile vozovnice londonskih avtobusov zaradi podražitve bencina, posebni avtobusi za izletništvo pa bodo v tem mestu ukinjeni. Ker se zvišujejo prevozni stroški, mislijo v poslovnih krogih na zvišanje cen goriva in ostalega potrošnega blaga. Podražil se bo tudi kruh in druga živila. Pred racioniranjem bencina se je začela borba avtomobilistov za nakup bencina. V kolonah čakajo pred bencinskimi črpalkami na red. Mnoge črpalke pa so že skrajšale delovni čas. Nekatere sploh ne prodajajo bencina.
Več šolske mladine v društva!
Sekretariat Sveta društev za skrb otrok in mladine Jugoslavije in Predsedstvo SK LMJ sta na svojih sejah septembra 1956 razpravljala o delu s pionirji in sklenila, da ga treba v bodoče bolje organizirati in usmerjati v skladu z bogatimi tradicijami pionirske organizacije in pozitivnimi izkušnjami šol in društev prijateljev mladine.
Da bi navodila te konference spravili v življenje, je Zveza prijateljev mladine okraja Murska Sobota pričela sklicevati občinske konference zastopnikov društev prijateljev mladine in starešinskih pionirskih svetov.
Na konferencah, ki so že bile v Petrovcih, Ljutomeru, Radgoni in Vidmu, so proučili dosedanje delo s pionirji in se pogovorili o nadaljnjem še uspešnejšem delu.
Glavne ugotovitve o dosedanjem delu so bile:
Današnja, kakor tudi reformirana šola s svojim delovnim načrtom in načinom delu ne more zadostiti vsem koristim šolske mladine. V njenem stremljenju, ustvariti naši mladini veselo in vedro življenje, jo uspešno podpirajo pionirska organizacija in razna društva, ki imajo v svojem sestavu podmladke.
Pionirska organizacija je edina otroška organizacija, v kateri se izražata tudi volja in želja posameznega aktivnega članu. V ujej se mali držuvljani navajajo na družbeno upravljanje in se vzgajajo v sposobne člane socialistične družbe.
V raznih interesnih krožkih naj pionirji uveljavljajo svoje težnje, tam se naj politehnično izobražujejo in nauče pravilno ocenjevati in spoštovati vsako delo. Zato bodo utrdili dosedanje oblike dela v krožkih in ustanovili pri vsaki šoli pionirski starešinski svet, ki bo pripravljal primerne pogoje za delo s pionirji.
Posamezna društva si v podmladkih vzgajajo bodoče aktivne člane. Na konferencah so ugotovili, da so pionirji najštevilneje včlanjeni v podmladek Rdečega križa. Veliko jih je tudi pri TVD Partizan in gasilcih. Zaradi povezave s temi društvi bodo v pionirske starešinske svete povabili tudi vaditelje podmladkov in z njimi obravnavali razne probleme mladine. Skupno bodo stremeli za tem, da bodo vključili v podmladke društev čim več mladine.
Glavna ovira pri dosedanjem de-
lu pionirskih krožkov so nezadostna denarna sredstva. Nedvomno je med pionirji veliko zanimanja za tehniko. Vendar nima za to potrebnih sredstev ne okrajni odbor Ljudske tehnike, ne DPM, ne šola.
V Ljutomeru so razpravljali tudi o pravilnem izkoriščanju prostega časa mladine v zimskih mesecih. V ravninskih predelih, kjer ne morejo smučati, bodo pričeli vaditi in gojiti drsanje. Saj bodo ta šport pri naših vremenskih razmerah gojili več zimskih dni kot smučanje. Res da si predragih drsalk ne bodo mogli nabavljati. Zato si bodo pomagali s preprostimi, katere bodo lahko izdelali doma ali pri ročnih delih v šoli.
Težak problem v Ljutomeru so
dijaki-vozači. Ker so vse učilnice v gimnaziji zasedene ves dan, se morajo dijaki zadrževati 3—4 ure do odhoda vlaka proti G. Radgoni v kolodvorski čakalnici, kjer pač ne morejo tako izkoristiti časa, kakor bi ga radi. Za odstranitev tega problema se bo poleg vodstva šole in DPM zavzelo tudi DPD Svoboda; skupno bodo uredili v dijaškem domu primerno sobo, v kateri se bodo lahko zadrževali v prostem času.
Na konferencah so govorili tudi o pripravah za Novoletno jelko. DPM bodo vplivala na krajevna kino-podjetja, da bodo naročila za šolsko mladino primerne filme, ki ji naj napravijo tiste dni okoli Novega leta čim lepše. Lutkovne sekcije bodo pripravile primerne igrice.
Za pomoč staršem pri vzgoji otrok bodo prirejali razna vzgojna predavanja in pridobivali nove naročnike na družinsko vzgojno revijo »Mladi svet«.	VM
Kratke od vsepovsod
V	programu tehnične pomoči ameriške vlade naši državi za prihodnje leto znaša pomoč 1 milijardo 490 milijonov dolarjev. Ta sredstva bodo porabili za štipendije našim strokovnjakom, ki se bodo izpopolnjevali v tujini.
V	Sebeborcih so zgradili domači gasilci nov gasilski dom. Precej so pomagali vaščani. Prihodnje leto bodo uredili tudi notranjost gasilskega doma.
Tudi v Lemerjih so že pred dvema letoma pričeli z gradnjo gasilskega doma. Organizirali so »Borovo gostüvanje«, ki je vrglo lep dobiček. Kupili so motorko, pripravili les in opeko. Toda letos se je vse ustavilo in škoda je, če gasilskega doma ne bodo zgradil. Da delo ni uspešno, je delno krivo tudi vodstvo društva.
10 º|ο popust
pri nakupu leposlovnih knjig
od 20. do 31. decembra 1956
v knjigarnah Časopisno-založniškega podjetja »POMURSKI TISK«
»DOBRA KNJIGA«, M. Sobota — PAPIRNICA, M. Sobota — »VESNA«, Lendava — KNJIGARNA, Ljutomer
KNJIGARNA, Gornja Radgona
Pri Dokležovju most čez razbremenilnik
Na cesti Bakovci — Dokležovje zaključujem dela na mostu čez razbremenilnik Mura — Ledava. To je že tretji železobetonski most čez razbremenilnik. Prihodnje leto bodo zgradili še most na cesti M. Sobota — Bakovci.
POMURSKI VESTNIK, 20. dec. 1956
2
Srečanja ob mejnih kamnih
Ob meji je bilo danes belo morje megle. V zastoru vlažnih hlapov se je počasi premikal graničar. Za njim je razstrta zemlja razdejanj in trpljenja; samo nekaj korakov dalje je Madžarska, v tem jutru zastrta še vedno v nejasnost teh dni žrtvovanj in upanja in v meglo. Pravzaprav je vzdolž meje, ki deli dve državi, še vedno slovenska zemlja, naše Porabje. Toda slovenskih naselij, slovenskega Senika ni videti.
Na meji sem, toda ne zaradi razgleda, ne zaradi tega da bi napisal zanimivo reportažo ob pogledu na Madžarsko. Preprosto zaradi tega sem tukaj, ker je pred nami Dan Armade. Nekaj bi vam rad povedal o naših vojakih in njihovem življenju vzdolž naše meje. O vojakih in ljudeh ob meji. Zato sem tukaj!
»Kako je bilo?« sem vprašal. Povedal sem pač tako kot mislimo. A mislimo še vedno, da je bilo v teh dneh na naši meji burno, da so naši graničarji doživljali razburljive trenutke. Pa ni bilo tako.
»Nič posebnega.« so mi povedali. Pravzaprav tukaj sploh ni bilo oboroženih ljudi, čeprav ve ves svet, da so na Madžarskem bili srditi boji in je bila vsa ta dežela v ognju. Na tromeji so videli madžarskega vojaka in častnika. Slišali so tri strele in to je bilo tudi vse. Niže je bilo več doživetij. Tam, kjer se Goričko preteka v Ravensko, so prihajali v manjših skupinah čez mejo. Naši graničarji so pričakovali več prehodov. Zato so manj spali in so bili mnogo bolj pazljivi na svojih mestih.
Na meji in med ljudmi
Srečal sem se s poročnikom Abramovičem. Pokazal mi je dolg izorani pas zemlje na madžarski strani. »Zadnje čase ga ne utegnejo preorati.« je rekel, »Sicer so na to skrbno pazili. Če ni šlo drugače, so morali kmetje kopati . . .« To je še preostanek izza resolucije. Pas širok do petnajst metrov vzdolž vse meje. Kdaj bo izginil ta znak nezaupanja ob meji? Toda kljub temu prihajajo ljudje z one strani do mejnih kamnov. Potrebujejo olja in soli. Radi bi to dobili pri nas. Toda tukaj je meja in meja loči dandanes še mnogo dobrih ljudi.
Na meji je potok brez imena in iz sredine potoka raste ponosna smreka. Tudi na meji raste samozavestno življenje.
Včeraj sem govoril s kapetanom s tega območja. Pripovedoval je o naših ljudeh, ki jih je te dni spoznal. Pripovedoval je o oficirjih, ki niso samo na meji temveč tudi po vaseh. Pogovarjajo se z ljudmi o vsakdanjih rečeh, politiki in tudi o taksah.
»V te kraje pride malokdo.« mi je rekel, »Ljudje z okraja pač niso navdušeni za blatne obmejne kraje. To je popolnoma razumljivo, toda to se odraža tudi na ljudeh. Pogrešajo obiskov. Zato pa smo se mi tem bolj sprijateljili z njimi.«
Ljudem marsikaj ni pojasnjeno. Težko se znajdejo v novih rečeh. Monotono je — najbolj v hribih Goričke. Posebno če so učiteljice navajene na bele salonske rokavice in potem ne upajo stisniti hrapave kmečke roke. Tudi takšnih je najti ponekod. Na primer v Kuzmi.
»Tako je nastala potrošniška mrzlica.« sem poslušal kapetana in pozneje tudi poročnika. »Ljudje so nakupovali vse vprek, dokler jim nismo pojasnili, da vojne ne more biti kljub vsem dogodkom. Potem je takoj nehalo vznemirjenje. Zaupajo nam in nas poslušajo, čeprav smo vojaki in zaradi tega nekako izven njihovega življenja.«
Mimogrede . . .
Mimogrede o Ženavljah in tamkajšnjem mladinskem aktivu. Skupno z vojsko je vas proslavila Dan republike. Vojaki so zaplesali različna kola in zapeli nekaj savdalink. Tudi pesem Mrtvi proleter so recitirali. Srečanje je bilo v prazničnem vzdušju. Niti zabavnega dela ni manjkalo. Sicer pa tudi v drugih dneh ne manjka pesmi harmonike, poučnih besed in ne plesa. V Ženavlje prihaja mladina iz Neradnovec, Martinja in od drugod.
»Nisem še slišal, da bi semkaj prišel okrajni sekretar mladine.« mi je rekel poročnik. »Učitelj in jaz se lotiva stvari in gre. Morda bi lahko šlo tudi bolje.«
Meja je tiha in spokojna, kakršne si meje ne moremo zamišljati v pisarni ali toplem domu. Včasih se tudi kaj zgodi. Na avstrijski meji so nedavno ujeli tri ubežnike. Dva sta hotela zbežati v Avstrijo, eden pa se je vrnil iz Avstrije. Naveličal se je tujine. Ona dva pa sta rekla, da sta se izgubila in zašla na mejo, nameravala sta obiskati sorodnike. Vedno enak izgovor. Kdo bi mu verjel?
»Vsaj šah naj bi kupili mladini,« je omenil oficir med potjo. »V Čepincih imajo v zaklenjenih omarah
knjige, ki jih je dobila mladina ali kdo že ob otvoritvi zadružnega doma v nagrado... Na partijskem sestanku smo razpravljali o tem.«
Grem vzdolž meje in gledam bele kamne s črnimi črkami: FNRJ in se čudim samemu sebi in takšnemu pogovoru, ki nima nič skupnega z mejo in vendar mnogo skupnega z življenjem, s vsakdanjim življenjem, ki ima tudi nekje svoje meje, ob katerih se premalo zaustavljamo.
»Nismo se plašili, navikli smo na dužnost!«
»Nismo se plašili, pazljivo smo čuvali naš teritorij. Navikli smo na granicu i na težku dužnost graničara,« mi je povedal Adem, Hrvat iz Bosne, enostavno. Od njega sem zvedel, da so z velikim zanimanjem spremljali spopade ob Suezu in še bolj v Madžarski, zdaj pa jih najbolj zanima naš odred na poti po Sinaju. Vsak vojak ima naročen po kakšen časopis, poleg tega pa dobivajo še Borbo, kot po vseh naših enotah. Ob karaulah pa imajo tudi igrišče za odbojko, v karaulah igrajo šah in včasih berejo knjige. Še več časa pa porabijo za pogovore.
»Ali so vam sorodniki zdaj češče pisali?« sem povprašal.
»Še manj pisem smo sprejeli,« je bil odgovor. »Že cel mesec nisem
dobil pisma.« je dejal brkati Srb in se nasmehal. Češ, tudi naši doma niso v skrbeh. Vsi vemo, kako je.
Srečanja s spomini
Savo je marsikaj doživel v otroških letih. Od doma mu pišejo tudi prijatelji iz mladinskega aktiva. Včasih je bil blagajnik mladinske organizacije. Pišejo mu, da še vedno gradijo, kot so začeli že prej, hotel, bolnišnico itd. Tamkaj, kjer je dom Save, so ustaši požigali in rušili. Marsikaj je bilo treba nanovo zgraditi. Savo je iz Mrkonjič grada pri Jajcu. Srb je iz Bosne. Muslimana neopredeljene narodnosti nisem srečal, čeprav jih je v Bosni mnogo in menda tudi na naši meji nekaj.
»Spominjam se jeseni enainštiridesetega leta,« je pripovedoval Savo. »Bežali smo pred ustaši, vedno samo bežali. Blato in mraz, a mi
bosi. Videl sem ustaše, kako so poklekali, merili in streljali. Videl sem ljudi, kako so se zadeti prevračali. Videl sem mater, ki so jo ustrelili in potem je ustaš z nogo razbil glavo njenemu otročičku. Videl sem, kako so po petdeset ljudi
zaprli v hišo in jih zažgali... Oče je bil kurir partizanskega odreda in je zdaj predsednik Socialistične zveze v vasi...«
Srečanje s takšnimi spomini ob
mejnih kamnih. In srečanje s podobnim, kar je onstran teh mejnih kamnov... Ljudstvo, ki se je borilo za svoje življenje in ljudstvo, ki se bori za svojo samostojnost.
Če je treba — vsi smo Armada
Povsod se pripravljajo na praznovanje Dneva armade, toda medtem ko se drugod šele pripravljajo, so v Kuzmi že praznovali. Predstavniki občinskega ljudskega odbora Socialistične zveze in Zveze komunistov Grad so obiskali vojake tamkajšnje karaule. Prinesli so jim darove, cigarete, vina in knjig. Vojaki so jih dočakali s pesmijo in zvoki harmonike, pa tudi z recitacijami. Skupaj so zapeli Zavet graničara in skupaj so šli potlej v vas, kjer so se jim pridružili še drugi vaščani.
Toda Dan armade bodo proslavili še enkrat, 22. decembra v svojem krogu v karauli in tudi v vasi skupno s šolo, ki tudi pripravlja del programa.
Kuzma je pravzaprav središče zabave za vojake tudi čez pet kilometrov daleč ob meji. Pa tudi Grad poznajo. Tamkaj so igrali nogomet in zmagali. Toda tamkaj so se tu-
di spoznali s predsednikom občine, ki se jim je posebno priljubil.
»To posebej poudarite!« so mi naročali.
To in še marsikaj. Na primer nekaj, kar marsikdo spregleda. Tamkaj, kjer so prešli Madžari mejo, ne da bi jih kdo ob prehodu opazil, so prebivalci nemudoma obveščali o tem naše graničarje, svoje stare, dobre znance. To je bilo v teh dneh na madžarski meji vsakdanje. Zlasti okrog Prosenjakovec. In to, da je bila doba madžarskih dogodkov na svoj način ponovna preizkušnja čuvarjev meje. Prav zato si bodo ubežniki iz Madžarske zapomnili srečanja s temi vojaki — zaradi zmernega in častnega postopka ...
Se kaj? Morda še to — kdo ve, če prav v tem trenutku ne piše Savo pismo svoji ženi o prijaznosti naših ljudi.
Viktor Širec
PISMO
o kulturno-umetniškem delovanju v JLA
V zadnji številki Pomurskega vestnika sem bral, da se v mnogih krajih Pomurja pripravljajo za praznovanje Dneva JLA. Tako pa je tudi v vojski. V naši enoti imamo pevski zbor, igralsko skupino in druge kulturno-umetniške sekcije.
Ob vsakem državnem prazniku nastopamo z raznimi točkami: s kratkimi igrami in skeči, pevski zbor pa s pesmimi, med katerimi ne manjka niti slovenskih narodnih. Ob koncu prireditve imamo vedno veseli zaključek. Kitaristi in harmonikarji zaigrajo najbolj priljubljene skladbe za veselo razpoloženje. V naši sredini imamo tudi harmonikarja iz domačih krajev, ki nam prav rad zaigra narodne pesmi in poskočne Avsenikove polke. Ob njegovi spremljavi
pa veselo zapojo fantje z Gorenjske, Štajerske in drugih slovenskih pokrajin.
Take prireditve so nam zelo po volji in zato tudi z veseljem sodelujemo. To je naše popoldansko delo, dopoldne pa imamo vojaške vežbe. Snovi, ki je predvidena za radiotelegrafiste, namreč ni malo, zato pa se je potrebno precej učiti, da jo obvladaš. V naši enoti smo jo uspešno obvladali in že opravili zrelostne izpite za radiotelegrafiste.
Pridobljeno znanje smo že večkrat prikazali na vajah z drugimi, nam enakimi enotami. Vsakokrat smo dobili pohvalo za dobro opravljeno borbeno nalogo.
Lojze Veberič,
V. P. 9406/2, Zagreb.
EN DAN NA MANEVRU
V koloni korakamo. Žge pripeka. Znoj obliva telesa. Z obličja odteka. Zemlja ga vpija: suha, razpokana, sipka . . . Njiva. Orač. V brazdo rine nož lesenega pluga . . .
Marš.
Puška nabita. Pred nami je bitka. Zaseda. Napad. Sovražnik razbit se umika. Vojak vzklika. Zbor. Odmor. Diskusija živa.
»Tovariš, dva dima.«
»Vode!«
»Je ni.«
»Naprej!«
Poslednja etapa. Strumen paradni korak. Pesem. Četa za četo zavita v prah. Po ulicah mesta išče pogled dekleta. V logoru dežurni čaka. V ozadju baraka. Trata. Senca. Počitek!
Kakor odlitki iz brona smo — s puškami v naročjih. V naša obličja so vklesali napori brazde dejanja. V nas so majhna svetišča človeku čutečemu s težko surovo prstjo; zdi se mi: srkam kot mlado vzbrstelo drevo sok zdravi iz nedrij zemlje . . .
*
In zopet je en dan zn nami. Dan, ki se je začel pred tretjo zjutraj s preplahom. Marš tridesetih kilometrov je za nami. Marš in dvaindvajset minut poti pod plinsko masko sta za nami. In napad na Zebrenjak. Zebrenjak: hrib z granitno kulo na vrhu. Zebrenjak s spomenikom na 12. oktober
1912. leta. Spomenik slavni zmagi srbske vojske nad Turski. Tu je bila kumanovska bitka. Bitka maščevanja za poraz na Kosovem polju. Serpentinasta pot vodi ob debelih kamnitih stenah in v prostoru podobnemu preddvorju je plošča z vklesanimi besedami: »Poštuj hrabre, što slomiše silu...« Menda se nadaljuje »I čuvaj jim stanište vječito . . .« toda vsega ni mogoče prebrati. Plošča je okrušena, gotovo od takrat ko so Bolgari med okupacijo razrušili gornji del mogočnega spomenika. Tedaj so Bolgari storili zločin nad našimi spomini in razširili vest med ljudmi, da je razdejal kulo grom iz neba . . .
Od tod, z Zebrenjaka smo ogledovali pokrajino, podobno lepemu reliefu iz pravljic ali reliefu v vojaškem štabu, kajti pred očmi nam je bilo nenehoma nedostopnost kule in njen neverjetno važen strateški položaj. In to je bila utrdba Turkov, a moči v kumanovskem boju so bile enake.
Počivali smo in zajtrkovali. V kamnolomu blizu nas so pokale mine. V skupinah vojakov se je razpredal pogovor. Opazoval sem čredo ovac na sosednjem pobočju in prisluškoval pesmi pastirčkove piščali. Zadaj, daleč zadaj so vrhovi Šar planine, kakor ledene, zasnežene skale v oblakih. Povsod tod okrog so črede ovac, jagenjčki blejijo med njimi in zvonci klepetajo. Po-
vsod tod okrog so pobočja raztresena kot podobe iz akvarela in ljudje so kakor izraščeni iz tal. Pastirččki pa žvrgolijo na svoje piščalke kot da se smejijo svojim razcefranim plaščkom, kakor da nikdar niso čutili gorja.
O tem in še o marsičem razmišljam, ko stojim na straži in bedim . . .
*
Osem mesecev se je razblinilo kot nič. Šolska doba vojaka je za menoj. Čakamo še izpite — zaključne vaje. Zimo smo pretolkli v učilnicah. Pa kaj pravim: zimo! V zimskih mesecih smo imeli vsaj petkrat pomlad, trikrat poletje (s + 30 C) in kakšnih šestkrat zimo s strupeno vejavico. Desetega januarja smo našli prvi razcvetajoči cvet, teden dni pozneje je bil povsod sam led. Sredi februarja smo našli že drugič cvetlice in nato je bilo zopet vse ledeno in v marcu se je ponavljalo isto. Še sredi aprila je padel sneg. Tukaj bi pač moral biti potnik vedno opremljen z dežnikom, gojzerji, galošami, bundo in pomladanskim plaščem hkrati. V enem tednu bi čestokrat z gotovostjo vso to garderobo potreboval. Pa kaj pravim v enem tednu: v enem samem dnevu!
K sreči nisem potnik. In zdaj. ko to pišem, več ni kritičnega mraza, pač pa se bliža že kritična vročina, saj je tukaj že tako vroče kot pri nas v pasjih dnevih — seveda, kadar ni vetrovja, ki znatno ohlaja vročino.
Ej, ko bo to brala deklica katerega izmed naših fantov, ki so v Makedoniji vojaki. Zopet bo priromal sem vzdihljaj v obliki pisma: »Joj. Kako je Kumanovo daleč. Ko bi bila vsaj ta Makedonija bliže! Potem bi te prišla obiskat. Prosim te, pozi se, posebno pri čiščenju orožja.«
O, te naivne deklice! Kakšno si le predstavljajo vojaško življenje. Kaj pa takrat ko na straži polnimo z ostrimi naboji. In kot zadnjič, ko je nek stražar streljal na drugega stražarja, ker se mu ni pravočasno odzval. Pa je šlo zares, toda mi smo se smejali ob podrobnosti te napete zgodbe ob polnoči.
OKRAJNI PRVAK REŽONJA MED ŠAHISTI JLA
V počastitev 22. decembra, Dneva JLA, so pripadniki naše vojske priredili v prostorih hotela »Zvezda« šahovsko simultanko in na njo povabili okrajnega šahovskega prvaka, dijaka ESŠ Franca Režonjo.
Simumltanko je vodil vodnik Šiljegović, katerega poznajo pod tem imenom vsi športniki M. Sobote. Saj v resnici tudi ni športa, pri katerem ne bi sodeloval ta športni »as«. Je pa tudi reden in vesten član šahovskega kluba v M. Soboti in ga po pravici lahko prištevamo med šahovske »prvake« v Soboti.
Tekmovanja se je udeležilo 16 pripadnikov JLA. Tako je imel Režonja tudi zdaj priložnost, da pokaže svojo šahovsko moč. To je tudi dokazni. Pri 16 nasprotnikih je 2-krat remiziral, ostale igre pa dobil.
Pozdravljamo to športno manifestacijo JLA in želimo še večjega zbližanja z našimi vojaki - športniki.	B. R.
*
V počastitev Dneva JLA sta se v odbojkarskem srečanju pomerili moštvi JLA in soboške mladine. Zmagali so mladinci 3:1 (15:11, 7:15, 15:4, 15:7).
Zgodovinski dnevi
JLA
22. DECEMBER - DAN JLA Po odredbi tovariša Tita je bila 22. decembra 1941. leta v bosenskem mestu Rudo ustanovljena Prva proletarska brigada narodnoosvobodilne vojske Jugosla-
vije, prva redna enota naše Armade.
Ta dan slavimo kot Dan rojstva Jugoslovanske ljudske armade.
7. OKTOBER - DAN JUGOSLOVANSKE ARTILERIJE
Prva artiljerijska baterija v narodno-osvobodilni borbi, ki je bila v sestavu Čačanskega partizanskega odreda, je 7. oktobra
1941.	leta uspešno tolkla sovražno letališče v Kraljevem (sedaj Rankovičevo). Ta dan slavimo kot — dan Jugoslovanske artilerije.
10. SEPTEMBER - DAN
JUGOSLOVANSKE VOJNE MORNARICE
Na osvobojenem ozemlju Makarskega Primorja, v Podgori pri Biokovem, je bila 10. septembra
1942.	leta ustanovljena prva pomorska partizanska enota, s čimer so bili postavljeni temelji za razvoj partizanske mornarice. Ta dan slavimo kot — Dan Jugoslovanske vojne mornarice.
16. JULIJ - DAN JUGOSLOVANSKIH TANKISTOV
Tovariš Tito je 16. julija 1944. leta podpisal ukaz o ustanovitvi I. tankovske brigade. Prva tankovska brigada je takoj po ustanovitvi sodelovala v številnih akcijah proti sovražniku. Ta dan slavimo kot — Dan tankistov Jugoslovanske armade.
21. MAJ - DAN JUGOSLOVANSKEGA VOJNEGA LETALSTVA
Skupaj s kopenskimi partizanskimi enotami je 21. maja 1942. leta prvo partizansko letalo poseglo v boj proti okupatorju in domačim izdajalcem, ko je pilot Franjo Kluz s »Potezom« napadel ustaše v Orehovcu. Ta dan slavimo kot — Dan Jugoslovanskega vojnega letalstva.
15 let JLA
(Nadaljevanje s 1. strani)
Mnogi naši zunanji sovražniki so že morali krepko računati na njeno udarno pest in občutiti veliko moralno moč vseh jugoslovanskih narodov, ki se prepričljivo očituje v tem, da vedno podpre poroka svoje svobode. V sedanjih razburkanih političnih razmerah na svetu je moč naše Armade še vedno zelo pogojena z obstojem, notranjim napredkom in zunanjim uveljavljanjem Jugoslavije kot dežele, ki je v svojih dejanjih eden najbolj iskrenih pobornikov za enakopravno mednarodno sodelovanje in miroljubno sožitje med državami, ne glede na njihov notranji družbeni sistem.
Naša Armada se krepi in raste v naročju svojega ljudstva, pod Titovim vodstvom. In to našo, v nedopovedljivo krutem boju na življenje in smrt rojeno Armado, cenijo naši narodi kot svobodo svoje domačije. Kajti naša Armada, naši narodi in naša svoboda — vse to je resnična nerazdružna celota!
POMURSKI VESTNIK, 20. dec. 1956
3
Ta teden ob robu
Odgovor na vprašanje
Dobili smo odgovor na zastavljeno javno vprašanje menze, mesnic in kluba delovnih ljudi. Ta odgovor objavljamo v nekoliko skrajšani obliki.
V odgovora na javno vprašanje je izraženo mnenje, da so stavljena vprašanja in kopica podobnih vprašanj — širši družbeni problem. Izraženo je prepričanje, da je likvidacija in preseljevanje obstoječih poslovnih enot le trenutna rešitev, ki je le v redkih primerih izvedljiva. Ti problemi da niso rešljivi brez stanovanjskih gradenj, predvsem poslovnih prostorov. Torej spada v vrsto javnih vprašanj tudi vprašanje, kdo naj bo investitor gradnje lokalov. Torej je ustanovitev menze v danih pogojih odvisna od razumevanja kolektivov in drugih državljanov, ki naj s skupnimi napori najdejo primeren lokal. Pri tem pa je poudarjeno dejstvo, da pristojni organ (občinski ljudski odbor) ni v stanju, da bi birokratsko administrativno začel likvidirati gostišča ali druge poslovne enote po svoji volji, pa čeprav je teh ali onih preveč. temveč samo ob določenih ZAKONITIH pogojih. Toda v odgovoru je navedeno tudi prepričanje, da je gostiln v Soboti preveč s pripombo. da jih ni več kot jih je bilo nekoč, toda vsekakor preveč v odnosu na število ostalih važnejših institucij. Obstoj gostiln torej ovira ustanovitev ostalih poslovnih in drugih enot — ker so potrebe večje kot možnosti. Zelo energično je poudarjeno, da je pri vsem tem treba računati na delavsko samoupravljanje, zaradi česar kolektivov ni mogoče čez noč brisati iz seznama, kot bi lahko storili to pred osmimi leti. kar je edino prav, da »posameznik ali skupina ljudi ne more uveljaviti
svojih teženj, ki niso o skladu s pravicami kolektivov in vse družbe.«
Dalje je zapisano v odgovoru na javno vprašanje, da je ustanovitev menze potrebna in da ni vprašanje njenega obstoja »če je res želja večine ljudi, ki so vezani na kolektivno prehrano« taka. Toda osi merodajni forumi niso vztrajali pri trditvi, da je menza res potrebna, kajti razmišljali so o njeni rentabiliteti in o tem ali so v takšni menzi lahko iste cene in celo nižje kot v ostalih gostiščih. Celo predstavnik predvidenega ustanovitelja menze se je izrazil proti likvidaciji gostišča pri tovarni mesnih izdelkov. Tudi odposlanci zbora proizvajalcev LRS. ki so zbirali podatke za rešitev pritožbe omenjenega kolektiva, so močno odsvetovali ustanovitev menze.
V	odgovoru na javno vprašanje je izraženo prepričanje, da je mesnica bolj potrebna kot menza, toda da ima tudi sanitarna inšpekcija svoj upravičeni prav. Ob tem pravijo. da zasebnih lokalov ne mara urediti tako. da bi ustrezali namenom. Kljub temu bi mesnica že poslovala v zadružnih prostorih, ki jih uporablja trgovina »Vesna« v Titovi ulici. Ta trgovina naj bi se preselila v prostore pekarne, tudi v Titovi ulici. To je pogojeno z adaptacijo pekarne in sobe. v kateri stanuje prodajalka iz te pekarne. Načrti so pripravljeni in investitor je tudi za to. Bilo je veliko govora o tem. toda če bi najemnica stanovanja sprejela nakazano stanovanje, ki je po njenem mnenju zanjo preveliko. Administrativno preselitev ni bilo mogoče izvesti zato, ker lastnik lokala in stanovanja ni dal sodne odpovedi. Vendar bi s to preselitvijo bilo rešeno tudi vprašanje trgovine »Sadje — zelenjava«, ki tudi spada v sklop javnega vprašanja. Vso organizacijo bi prevzela kmetijska zadruga. ki bi v prostorih sedanje trgovine »Vesna« uredila trgovino in mesnico. Toda potreben je tudi javni odgovor na vprašanje, kdo bi bil plačnik izdelanega načrta za adaptacijo teh prostorov in najemnine lastniku za neizkoriščene prostore, ki so umetno rezervirani za potrebe »Vesne«, če stanovanjski organ ne bo zmožen zamenjati zasedeni stanovanjski prostor in če bo to zamenjavo stranka ponovno zavrnila.
V	nadaljevanju je kot zaključek vsega navajanja trditev, da kot dr-
žavljani in kolektivi vse preveč cenimo svoje pravice, premalo pa se zmenimo za svoje dolžnosti. Pozabljamo torej, da je mogoče pravicam zadostiti samo s pogojem, če izvršujemo svoje dolžnosti. Kolektiv »Vesne« na primer ni pristal na preselitev izven centra mesta. Kolektiv »Plavice« ni bil pripravljen odstopiti del svojih prevelikih prostorov, zasebni koristnik stanovanja ni pristal v preselitev ... Preveč je zoperstavljanja:	»Vrzite me ven,
»Ukrepajte, če boste uspeli!« »Tožite!« in podobno, namesto, da bi bili pristopni za reševanje problemov, ki so v korist naši mestni skupnosti.
Zdaj pa je na vrsti popolnoma določen odgovor na vsa tri vprašanja. Takole pravijo: Menzo bomo v Soboti dobili v kratkem, če se predvideni ustanovitelj strinja s prostori gostišča »Ledava«, če bo lastnik oddal lokal v te namene, če se bodo abonenti strinjali z menzo izven centra mesta. Mesnico bomo dobili v Soboti, ko bo sproščen lokal, o katerem je bilo govora. In nazadnje klub delovnih ljudi, katerega ustanovitev je utemeljena in bolj preprosta. Ni zadržkov za ureditev stare kinodvorane v gradu za gledališke potrebe in z dobro voljo se najdejo prostori v Soboti, ki bi jih lahko uporabljali v slične namene, niso pa primerni za druge lokale. V presledkih bi se lahko za to uporabili prostori, kjer so zbori volivcev in drugi večji shodi. Bolj delikatno vprašanje pa je enostranska likvidacija gostišč v korist klubskih pro-
storov. Rešitev v tej obliki naj bo perspektiva za Soboto.
»Kot zastavlja vprašanje življenje. tako je tudi odgovor odraz življenja in dejanjskega stanja v Soboti.«  je zabeleženo ob koncu odgovora na zastavljeno javno vprašanje.
Opomba uredništva: Prejeli smo odgovor na članek ob robu »Kdo bo odgovoril«. Ta članek s poudarkom, da je to pravzaprav javno vprašanje, smo napisali v uredništvu in torej kot uredništvo zahtevali odgovor nanj, smatrajoč, da je treba tako, saj je bila nesrečna menza deležna v zadnjem času že več kot preveč razprav na mnogih množičnih sestankih, zborih volivcev in drugod. Odgovor tokrat objavljamo, toda ustavljamo se ob nekaterih podrobnostih, ki nam niso všeč. V rokopisu je omenjeno javno vprašanje večkrat — pod narekovajem. Zdi se nam. da je javno vprašanje o tako resnih zadevah, kot smo jih v članku obravnavali, vredno resno obravnavati, kajti to je v resnici mnenje prebivalstva Murske Sobote. Ironizirati mnenje tisočev ljudi, pa je že grob izraz nespoštovanja. Na nekaj mestih je čutiti tudi podtikanje nam tujih namer ali vsaj pokroviteljsko omalovažujoče stališče napram piscu tako v stavkih o ZAKONITIH pogojih, ki je v tem smislu, kot smo pisali, navadna fraza, ki naj bi bralca speljala v slepi tir, in ob zagovarjanju delavskega upravljanja, kjer je rečeno, da je prav. če posameznik in manjšina ne moreta uveljaviti svojih teženj. Toda naj povemo samo to. da so zakonita sredstva, ki omogočajo večji skupnosti uveljavljati težnje, za katere manjša skupnost (kolektiv gostišča) nima razumevanja.
Dovolj je, da se razumemo: kritičnih člankov ne gre jemati za reakcionarne zaradi tega, ker so pisani kritično, in s tem odklanjati njihovo dobro vsebino, o kateri neradi slišimo.
Sicer pa: polemika ni odveč, tudi v tem primeru ne. Odgovor je tu in tudi naše pripombe so zraven — ni pa rečeno nikjer, da je dovolj eno ali drugo. V našem vprašanju je v naglici izostal podpis urednika kot avtorja, zato tudi pisec odgovora ni podpisan — po želji namreč. Zato tudi ni moči določneje reči, ali gre v odgovoru za njegovo osebno mnenje ali za mnenje pristojnega foruma.
Kramljanje
z gornjebistričkimi člani SZDL
Kaj pa bo z nošo Muro? Na hrvaški strani se bodo prihodnje leto temeljito spoprijeli z njo. Tudi pri nas bomo morali dalje od »krpanja«. In vodna skupnost? Brez rednega plačevanja prispevkov se ne do mnogo napraviti — še sicer samo toliko, kolikor je zares nujno potrebno. Slabo pa je to, da ponekod gledajo na vodno skupnost čisto z ozkega lokalnega stališča, češ: kaj bomo plačevali, ko se pa pri nas itak nič ne naredi. Vodna skupnost je organizacija vsega ravninskega Prekmurju in v luči tega dejstva je treba presojati njeno delovanje.
Promet. Mnogo obetajoča izboljšanja v prihodnosti. kajti kmetijsko zaledje je treba čimbolj povezati z večjimi potrošniškimi in industrijskimi središči, da bo mogoče kmetijske pridelke po najkrajši poti in najhitreje spraviti na trg. Slabe prometne zveze so sedaj zavora za učinkovitejšo zamenjavo dobrin med mestom in vasjo, podražujejo prevozne stroške in znatno povečujejo razliko med nabavno in prodajno celo določenih dobrin — kar je težko sprejemljivo tako za pridelovalca, ki meni, da je svoje blago poceni prodal, kakor tudi za potrošnika. ki mora življenjske dobrine drago plačevati. Strokovnjaki že predvidevajo gradnjo nove moderne ceste Lendava-Gor. Bistrica Ljutomer—Videm—Maribor, ki bo trdno povezala osrednji del Pomurja s šta-
jersko metropolo. Čez Muro bo potrebno zgraditi tri večje mostove, ki bodo odgovarjali sodobnemu prometu. 2elezniška postaja v Beltincih je preveč od roke — celo za same Beltinčane, kaj šele za ostale kraje. Tu se bržčas ne bo dalo mnogo spremeniti, kajti v bodoče bomo prav gotovo dajali prednost dobrim cestno-prometnim zvezani in bolj elastičnemu avtomobilskemu prometu.
Tako nekako je potekal razgovor tajnika OLO tov. Rapoše s člani SZDL v Gor. Bistrici. V šolski učilnici se je zbralo čez 40 vaščanov. Najprej so v skupinah kramljali o domačih zadevah. Štirje priletni možje so iskali po šolskem zemljevidu: Berlin, Pariz, Kjöbenhaven . . . Kje vse drugje so še bili v mladih letih? V Gor. Bistrici menda ni hiše, ki ne bi imela vsaj enega zastopnika v tujini. Kljub temu pa so tudi zelo doma. Samo prisluhnimo!
»Za elektriko smo se borili in jo tudi dobili. Obnovljeni most je noše delo. Urejujemo vaški studenec. Prosvetno društvo se je razživelo in pokazalo konkretne sadove . . . Pri vsem je bilo pobudnik SZDL,« je poročal Štefan Pučko.
To je treba povedati vsem vaščanom 669 volivcem — predvsem tistim, ki pravijo, »da od SZDL nikaj nemajo«. Tudi takih je še dosti v vasi, kajti 150 članov SZDL ni posebno častno število, če ga primerjamo z množico volivcev. Preseneča pa to, da je med člani SZDL kar 41 gospodinj. Ustaviti se je potrebno tudi ob 31 delavcih. Z njimi so navezali stike in tudi
prodrli . . . Samo sedem je še neorganiziranih. Potrebno je politično-vzgojno delovanje med delavci.
In tako dalje.
»Več članov imamo kot lani. To je nekaj, ni pa še vse; premalo smo se še približali ljudem. Sami sestanki ne zadostujejo. Ljudi je treba obiskati in se z njimi po domače pogovoriti. Priznajmo: tu je še precej neobdelanega polja . . .« je kritično razčlenjeval svoje misli sekretar SZDL tov. Stane Škoberne.
Res je: potem bi imeli v vasi še več Špiclnovih družin, v kateri so našteli kar šest članov SZDL.
Pogovor je tekel dalje: v rubežih, ki so včasih tudi protislovje zaradi tega, ker kmetje ne dobijo vedno pravočasno denarja od svoje zadruge za prodane pridelke. Drugi spet do zadnjega odlašajo, čeprav jih to velja nepotrebne stroške. Z davki je križ — to je res, toda nekaj je treba primakniti v skupno blagajno za šole, ceste, bolnišnice ... V soboškem okraju smo letos izdali čez 90 milijonov din ali 13 odstotkov vseh proračunskih dohodkov za brezplačno zdravljenje ljudi. Ob tem so se tudi v Gor. Bistrici resno zamislili. Dalje o članicah SZDL, ki bi jim bilo potrebno posredovati več koristnega znanja za gospodinje. Sekcija žena pod okriljem zadruge, tečaji, posveti . . .« V Odrancih so žene že opravile kuharski tečaj, zakaj ne bi še prinas začele . . .« je povedal možak pri vratih, ki je bil sicer precej »dobre volje«.
Slavko Klinar
Kaj so ugotovili na zboru volivcev v Gornjem Lakošu?
Volivci v Gornjem Lakošu na svojih sestankih vselej ob pravem času razkrijejo svoje pereče probleme. Toko so tudi na zadnjem zboru kritično ocenili delovanje krajevnega odbora, pregledali naloge in uspehe vaškega elektrifikacijskega odbora in izvolili nove odbornike v šolski odbor.
Krajevni odbor je sicer uspešno deloval pri urejevanju vaških jarkov in poti, vendar pa je v precejšnji meri odgovoren zn to, da niso navozili gramoza na vaške ceste, in poti. Predsednik odbora je poročal, da je kriv občinski ljudski odbor, ki ni zagotovil denarnih sredstev zn nakup gramozu, vendar pa to ne zmanjšuje odgovornosti krajevnega odbora pred volivci. Dokaz za to je dejstvo, da so vsi krajevni
odbori v občini pravočasno nakupili potrebni gramoz, samo odbora v Gornjem Lakošu in Gaberju sta čakala na pozno jesen, ko ni več mogoč odvoz gramoza zaradi slabih poti h gramoznicam.
Elektrificirajo vos. Transformator je že dograjen in drogovi postavljeni, vendar gre vse delo dosti bolj težko od rok, kakor v sosednjih vaseh, ki še nimajo elektrike. Kraj namreč nima takih pogojev, kakor n. pr. Gaberje, Kapca in Hotiza, kjer z izkupičkom od prodanega lesa iz gozdov bivših agrarnih skupnosti krijejo v glavnem vse stroške za omrežje nizke napetosti. Ugotovili so, da brez posojila ne bo šlo. Potrebno pa bo tudi razpravljati o vpeljavi krajevnega samoprispevka. Pohvalili so tudi nekatere odbornike elektrifikacijskega odbora, ki požrtvovalno odstranjuje razne probleme. Najdejo se še namreč med vaščani, ljudje, ki bi lahko pomagali pri elektrifikaciji — tako z denarnimi sredstvi kakor z delovno silo —, pa tega nočejo iz raznih-neupravičenih razlogov. Volivci pa so tudi-tem ljudem pripravili neprijetno presenečenje. Elektrifikacijski odbor je namreč predlagal, da jim je potrebno pozneje zabraniti pristop k omrežju, vse dotlej, dokler ne bodo vplačali določenega zneska stvarnih stroškov pri gradnji omrežja in tako vsaj delno pokrili sedanje križe in težave vaščanov, ki gradijo omrežje.	J. K.
Še kaj iz Križevec pri Ljutomeru
Leto gre izredno hitro h kraju. Po vseh društvih je veliko dela, posebno z občnimi zbori. Pred kratkim smo imeli v Križevcih kar dva občna zbora. Posebno zanimivo je bilo pri križevskih mladih strelcih. To je šele leto dni staro društvo in se že lahko pokaže z dokaj lepimi uspehi. Šteje 70 članov, od tega je precej mladine. Letos so se borili z začetnimi težavami, ki so se posebno kazale v problemih organizacije: manjkalo je finančnih sredstev. Nimajo niti primernega strelišča, čeprav je sedanje dobro zavarovano in tudi dovolj varno. Izvedli so vse predpisane programe vaj v streljanju z zračno puško. So druga najboljša družina v okraju, v svojih vrstah pa imajo celo okrajnega prvaka tovariša Feliksa Andrenšeka. Graje vreden pa je odnos okrajnega odbora strelske zveze, ker ni bil dovolj pozoren do ustanovljene družine in ji je zelo malo nudil. Večkrat je manjkala municija in niso je mogli dobiti. Prav tako ni dobil najboljši strelec nobene diplome ali kaj podobnega.
(nb)
. . . . IN GASILCI
Tudi na tem občnem zboru je bilo veliko zanimivega. Naše PGD šteje 54 članov in 10 mladincev-pionirjev. Med ostalim je posebno prišlo do izraza to, da se naši gasilci zanimajo za uspeh svojega društva. Letos so preveč zanemarjali redne vaje, bolj bi morali skrbeti za tehnično izpopolnjevanje, v društvo bi morali pritegniti tudi več žena in več mladine. Zelo pa so skrbeli za popravilo brizgalne, za dopolnitev orodja, dalje so obiskali vse gasilske prireditve v občini, okraju, bili so tudi na republiškem festivalu v Mariboru. Prav tako se je vsak posameznik zelo zanimal za naše notranje in zunanje politično dogajanje.
RAZDELJEVANJE KNJIG PD
V občinskem merilu smo na našem območju pridobili največ na-
ročnikov Prešernove družbe, saj jih imamo vseh okrog 270 rednih članov. Naročniki so že mesec dni poprej povpraševali po knjigah. Sedaj so jih tudi dobili. Vse kaže, da so z njimi zelo zadovoljni in so že obenem izrazili željo, da obnovijo naročnino za prihodnje leto. To bomo poverjeniki PD radi storili in jih tudi vpisali.
Z občnega zbora društva PM v Lendavi
Iz poročanja tov. Lindičeve je bilo razvidno, da je bilo društvo vse leto delavno. O delu društva nekaj v številkah. Ob praznovanju Novoletne jelke so lani obdarili preko 1400 otrok. Društvo je ob lej priložnosti uprizorilo dobro mladinsko igro. Letošnji pionirski dan je še posebno dobro uspel. Pogostili so okrog 600 otrok. Društvo je uspešno izvedlo tudi občinsko Šahovsko pionirsko prvenstvo, kjer so bila nagrajena najboljša moštva. Člani
društva prijateljev mladine so mnogo prispevali, da je bilo v letošnjem letu organizirano letovanje v Solčavi, ki se ga je udeležilo okrog 200 otrok iz občine. Lepo sodelovanje je bilo opaziti med društvom in lutkovno igralsko skupino, ki je v letošnjem letu večkrat presenetila lendavsko šolsko mladino. Društvo je priredilo tudi družabni večer s programom za vajeniško mladino.
V razpravi so govorili o dejavnosti mladinske organizacije, ki je v letošnjem letu skoraj ni opaziti. Predsednik občinskega mladinskega komiteja se je zavzemal za to. da bi mladina dobila primeren prostor, kjer bi se lahko sestajala. Prav gotovo bi v tem primeru odpadli razni sestanki po slaščičarnah. Več pozornosti bo potrebno posvetiti tudi socialno in moralno ogroženi mladini. Na zboru so obširneje razpravljali tudi o pripravah za letošnjo Novoletno jelko. V zvezi z obdaritvijo otrok so bili nekateri mišljenja. da naj bi šolska mladina dobila praktična darila. Občni zbor je izrazil priznanje za požrtvovalno delo predsedniku društva tov. Dragu Lugariču, ki je bil v jeseni premeščen iz Lendave.	-jo
Vse sile za varnost in zaščito podjetja
Člani prostovoljnega industrijskega gasilskega društva zdravilišča Slatina Radenci so se predzadnjo nedeljo na občnem zboru temeljito pogovorili o svojih uspehih in o neuspehih.
Med največje uspehe štejejo razvitje gasilskega prapora in pa to, da so vsi člani opravili izpit za izprašane gasilce. V društvu sodelujejo tudi ženske. Zn hiter nastop pri morebitnem požaru imajo v vsakem od treh obratov izvežbano desetino, ki lahko takoj posreduje. Društvo ima v podjetju veliko odgovornost, zato bi morali nekateri člani še bolj zavestno obiskovati redne vaje.
Društvo stremi za tem, da bi pritegnilo v svoje vrste čimveč delavcev in uslužbencev ter jih usposobilo za preprečevanje začetnih požarov, pri uporabljanju gasilskega orodja in zaščitnih naprav v obratih. Orodja ima sicer precej, vendar pa je samo ena
motorka, ki je trenutno v obratu Boračevo (tara je največja požarna nevarnost), za tako veliko podjetje premalo. Zato bodo morali organi samoupravljanja dali na razpolago več finančnih sredstev za požarnovarnostno zaščito.
Člani se tudi strokovno izpopolnjujejo v raznih tečajih. Dva člana in dve članici so opravili podčastniški, eden pa strojniški izpit. Posebne varnostno-zaščitne tečaje so obiskovali tudi vsi vratarji in nočni čuvaji. Za požarno-varnostno službo bodo po možnosti usposobili ves kolektiv.
Sekretar občinske gos. zveze tov. Štelcer je pohvalil vzgledno delo radenskih industrijskih gasilcev. Priporočal pa jim je več povezave z ostalimi množičnimi organizacijami. Za vestno delo so dobili pismena priznanja: predsednik Franc Polanec, orodjar Jakob Bračko, Franc Strah in Ivan Drvarič.	Ika.
Vrečičeva mama je legla k počitku
Pretekli teden so pospremili k večnemu počitku Judito Vrečič, roj. Kumin iz Skakovec v Prekmurju. Pokojnica je bila rojena 11. nov. 1871 in tako dočakala dobrih 85 let starosti. Lepa in topla jesen življenja matere Ludvika Vrečiča, akad. slikarja, je ugasnila.
Poglavitna modrost preproste kmečke ženice — pokojnice — je bila, da je v svoji kmečki skromnosti dala v najtežjih časih preteklosti šolati otroke. S svojo prirojeno treznostjo in življenjsko izkušenostjo je v največji možnosti pomagala nadarjenemu sinu Ludviku, tragično preminulemu slikarju-umetniku, o katerem smo že večkrat pisali tudi v našem časopisu.
Čeprav preprosta mati, je kariero svojega sina dočakala in ga kot umetnika tudi doumela. Nikakor pa ni mogla doumeti, da njen sin počiva daleč od nje na Madžarskem, daleč od rodne grude, in da kljub mnogemu pisanju še nihče ni prinesel obledelih platen — kakor pravi tov. Šebjanič — domov in jih spravil tja, kamor spadajo. Tudi spomenik bi mu lahko postavili.
Le mirno počivaj, z zadovoljstvom, mati, ki si dala Prekmurju umetnika! Lahka naj ti bo domača zemljica.
M. Sobota — Titova ulica
POMURSKI VESTNIK, 20. dec. 1956
4
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke, rojstva in smrti od 8. do 15. decembra 1956.
Poročila sta se: Ernest Šiftar, trg. poslovodja iz Rogaševec in Gizela Sočič iz Črnelavec.
Rodile so: Ivana Vajs iz Polic, dečka; Marija Gomzi iz Dolge vasi, dečka; Mihaela Prešern iz M. Sobote, dečka; Marija Bunderla iz Matjaševec, deklico; Anica Gjergjek iz Ljubljane, dečka; Marjeta Čučulovič iz Veržeja, deklico; Kristina Farkaš iz Lončarovec, dečka; Katarina Roškar s Kobiljščaka, dečka.
. Umrli so: Janez Buzeti iz Bakovec, star 58 let; Simo Stojanovič, delavec iz Doboja, star 50 let; Terezija Sapač iz Kupšinec, stara 82 let in Slavko Horvat iz Črnelavec, star 1 leto.
NESREČE IN NEZGODE
Ko se je peljal 29-letni Koloman Bagari iz Vidonec po cesti navzdol, so se mu zlomile vilice na kolesu in je zaradi precejšnjih poškodb obležal pol ure v nezavesti.
Kotliček v kopalnici je padel na nogo 56-letnemu zidarju Francu Bodancu iz Kroga. ko je opravljal zidarska dela na internem oddelku v bolnišnici in mu močno poškodoval palec desne noge.
Cirkularka je zgrabila desno roko delavca Štefana Verbana iz Rakičana in mu hudo poškodovala prste.
Na mokri cesti je padla 44-letna Frančiška Golob iz Plitvice in si zlomila desno podkolenico.
Na domačem dvorišču je padla in si zlomila desno nogo nad gležnjem 64-letna Karolina Gomboc iz Topolovec.
Palec na levi roki si je ponesreči od-
sekala 47-letna Katarina Sočič iz Bakovec, ko je sekala kost za kuho.
Nogo si je hudo poškodoval 13-letni Štefan Jaklič iz G. Bistrice, ko mu je na poti iz šole spodrsnilo.
Okrajna zveza za telesno vzgojo
»Partizan« Murska Sobota
obvešča:
Okrajna zveza Partizan M. Sobota razpisuje smučarski nadaljevalni tečaj na Pohorju.
Interesenti naj se javijo okrajni zvezi do 25. 12. 1956. Navodila o tečaju sprejmejo prijavljenci naknadno.
*
Zveza za telesno vzgojo »Partizan« Slovenije nam sporoča, da je zadnji rok za prijavo poškodbenega fonda 20. 12. 1956.
V	slučaju, da do tega roka ne prispejo prijave, nosijo društva vso odgovornost v slučaju nesreč. Torej: pošljite prijave do 20. decembra.
*
»Partizan Slovenije«, zveza za telesno vzgojo razpisuje splošni tečaj za prednjakinje vaških društev, ki bo od 3. do 14. januarja 1957 v Ljubljani.
V	tečaj prijavite predvsem tiste tovarišice, ki delajo v vaških društvih in imajo veselje do vodniškega posla.
Priglase je treba dostaviti do 26. decembra 1956 Partizanu Slovenije, zveza za telesno vzgojo, Ljubljana, Likozarjeva ulica.
Priglas naj vsebuje poleg imena, priimka, poklica, rojstnih podatkov in društva Že kratek opis dela v naši organizaciji; starost najmanj 18 let.
Sprejete tečajnice se bodo morale zglasiti na Zvezi Partizan Slovenije, Likozarjeva ulica dne 2. januarja 1957 do 18. ure.
S seboj naj prinesejo osebni pribor, pisalni pribor (zvezek, svinčnik), telovadno opremo, zdravstveno knjižico (v kolikor so socialno zavarovane), ter priglasnino v znesku 400.— din.
Stroške tečaja trpi Zveza Partizan Slovenije, potne stroške pa plača okrajna zveza.
*
Po republiškem zletu 1957 bo organiziran skupen obisk v Zagreb na II. Gimnaestrado, ki bo 11. do 15. 7. 1957. Ker je za to prireditev, ki bo pet dni, izredno zanimanje, je dolžnost naše zveze, da opozori vse članstvo posebno pa vaditeljstvo, da se za to prireditev prijavijo. Stroški brez prevoza v Zagreb in nazaj znašajo skupno 4.600.— din.
V	Zagrebu je organizirano prenočišče v šolah, v katerih bodo nameščene postelje z rjuhami in odejami in to v sredini mesta. Prehrana bo v bližini prenočišč v gostinskih podjetjih.
Preden sporočimo organizacijskemu komiteju II. Gimnaestrade našo dokončno prijavo, nam je nujno potrebno, da prejmemo prijave udeležencev in sicer: za ves čas trajanja prireditve, ter koliko od prijavljencev reflektira na prehrano (ki bo veljala dnevno cca 500.— din).
Prijave je potrebno poslati na zvezo poimensko do 29. decembra 1956. Zato pohitite! Vse eventuelne spremembe Vam takoj sporočimo.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 21. do 30. dec.
V tekočem tednu in v prvih dneh prihodnjega tedna v glavnem suho in postopno hladneje, z obilico meglenih dni. Od srede prihodnjega tedna dalje nestalno s pogostimi padavinami, sneg do nižin, pozneje močan padec temperature.
Sporočamo žalostno vest, da je po kratki in mučni bolezni umrl naš dolgoletni sodelavec, tovariš
Anton Zmazek
strojnik in predsednik DS Križevskih opekarn.
Dobrega in zvestega tovariša bomo ohranili v trajnem spominu.
Delovni kolektiv, delavski svet. sindikalna podružnica, ind. gasilska četa,
Križevskih opekarn Križevci pri Ljutomeru.
Okrajna gasilska zveza Murska Sobota
o b v e š č a :
Priznanja GZLRS:
Za svoje nesebično in požrtvovalno delo so bili odlikovani s priznanjem I. stopnje: Tov. Karel Gaber, član PGD Serdica.
S priznanjem II. stopnje so bili odlikovani: Tov. Jože Kuhar. Moravci, Karel Bako Strukovci, Štefan Kuhar Puconci, Leopold Ropoša Dokležovje, Andrej Petek, Franc Križanič, Stefan Špilak V. Polana, in Alojz Kovač iz Sodišinec.
S priznanjem III. stopnje so bili odlikovani: Ivan Šebjan Dokležovje, Štefan Zelko Črensovci, Karel Dšuban M. Petrovci, Ivan Vukan, Štefan Žabot D. Bistrica, Stefan Pucko Lipovci, Stefan Kuhar Petanjci, Janez Oček, Mihael Hašaj, Ivan Hašaj Moščanci, Ivan Bergles, Aleksander Savel in Ferdo Flisar Vaneča, Franc Šinkec, Ludvik Škerlak, Adam Smodiš in Karel Bohar Stanjevci, Štefan Breskoč, Aleksander Kerčmar, Ludvik Balek in Janez Miholič Dokležovje, Jože Balek Lucova, Ludvik Smodiš Dankovci, Franc Gomboc M. Črnci, Viljem Jakiša Ivanovci, Zoltan Rituper, Markiševci.
Priznanje čina gas. podčastnika:
Ker izpolnjujejo pogoje in so z uspehom opravili izpit v gasilski šoli M. Sobota, je IO na svoji seji dne 8. 12. priznal čin gas. podčastnika tovarišem: Jožefu Tivadarju Gančani, Jožetu Tuksarju Turnišče, Antunu Hrenu, Sr. Bistrica, Evgenu Papu Čikečka vas, Kolomanu Balaiču Čikečka vas, Fr. Banfiju Rankovci, Ludviku Kučanu Križevci. Marti Panker Puconci, Stefanu Kuharju Veščica, Karlu Gombocu Rankovci, Avgustu Cöru Poznanovci, Filipu Ciganu Žiberci, Ivanu Ščernjaviču, D. Bistrica, Štefanu Ciganu D. Bistrica, Ernestu Fujsu Kuštanovci, Vladimiru Filo Kuštanovci, Jožetu Grabarju Neradnovci, Aleksandru Černiju Radovci in Ivanu Hajdinjaku Boračeva.
Tipizacija spojk:
Slednjič naročamo vsem PGD, ki še niso tipizirala svojih spojk, da bo OGZ z 31. 12. t. l. zaključila s tipizacijo. Društva, ki do tega roka ne bodo zamenjala spojk, bodo zamenjavo v bodoče morala sama plačati!
Iz pisarne OGZ
TEHNOPROMET — trgovina s tehničnimi predmeti Murska Sobota
sporoča cenjenim odjemalcem, da bo v trgovini letni popis blaga
(inventura)
od 27. do 31. decembra 1956
Ker v času popisa ne bomo izdajali blaga, prosimo cenjene odjemalce, da se oskrbe pravočasno s potrebnim blagom. TEHNOPROMET MURSKA SOBOTA
DRAŽBENI OKLIC
Dne 2. februarja 1957 ob 9. uri bo pri Okrajnem sodišču v Murski Soboti v sobi št. 21 dražba nepremičnine zavezanca Šinko Jožefa, poljedelca iz Krašč št. 73 in Hari Marije, poljedelke iz Krašč št. 9 in sicer 1/6 vl. št. 10 k. o. Krašči s parcelami št. 17/a stavbišče, 136 njiv 179 njiva, 181 travnik, 345 travnik, 366 travnik in 423/2 gozd s stanovanjsko hišo, gospodarskim poslopjem, drvarnico in kolarnico. Cenilna vrednost: 178. 920 dinarjev, najnižji ponudek 119.280 dinarjev in varščina 17.892 dinarjev.
Okrajno sodišče v Murski Soboti
V letošnji redni knjižni zbirki Prešernove družbe so izšle naslednje knjige:
1. Koledar Prešernove družbe za leto 1957
2.	Francé Bevk: Iskra pod pepelom, zgodovinski roman
3.	Beno Zupančič: Mrtvo morje, povest
4.	Ivan Ribič: Kala, mladinska povest
5.	Dr. Miroslav Zei: Morje in njihovi zakladi, poljudno znanstve-
no delo.
VABILO
na 20. redno sejo občinskega ljudskega odbora Murska Sobota, ki bo v petek 21. dec. ob 9. uri v dvorani hotela Zvezda.
Dnevni red:
1.	Ugotovitev sklepčnosti,
2.	Izvolitev zapisnikarja in dveh overovateljev,
3.	Pregled sklepov,
4.	Poročilo predsednika o zborih volivcev,
5.	Pregled izvršitve družbenega plana za leto 1936,
6.	Sprememba odloka o sistematizaciji delovnih mest pri ObLO,
7.	Razrešitev predsednika in 1 člana sveta za družbeni plan in finance ter izvolitev novih članov,
8.	Sprejetje odloka o novoletni nagradi uslužbencev in delavcev ObLO in zavodov,
9.	Odlok o dopolnilnih plačah pri Zavodu za komunalne storitve v M. Soboti,
10.	Odlok o sprejetju delne regulacije mesta M. Sobota,
11.	Upravne zadeve,
12.	Razno.
Predsednik ObLO: Jože Velnar l. r.
OBVESTILO
Obveščamo vse člane NK Sobota in ljubitelje nogometa, da bo v petek, 28. dec. ob 19. uri v prostorih hotela Zvezda
LETNI OBČNI ZBOR NK SOBOTA
Vabimo vse člane in ljubitelje nogometa, da se občnega zbora udeležijo polnoštevilno.
Odbor
Kmetijska zadruga Mačkovci razpisuje službeno mesto POSLOVODJE TRGOVINE
Nastop službe s 1. 1. 1957. Interesenti morajo biti trgovski poslovodje z najmanj 5-letno prakso v trgovini. Pismene ponudbe je poslati na upravo zadruge. Priložiti je treba vse dokumente in opis dosedanjega službovanja.
ZAHVALA
Vsem, ki so sočustvovali z nami ob smrti našega očeta in starega očeta
Martina Makovca
Iskrena zahvala darovalcem cvetja in vencev, domačim gasilcem za zadnjo čast kakor tudi pevcem za žalostinko in poslovilne besede ob odprtem grobu.
Grlava pri Ljutomeru, 15. decembra 1956.
Žena Terezija in otroci z družinami.
ZAHVALA
Vsem, ki so ob težki izgubi naše 23-letne 9. dec tragično preminule hčerke
Milice Budja
našli za nas tolažilne besede, iskrena zahvala. Prav tako se zahvaljujemo vsem, ki so darovali vence in jo spremili 11. dec. k večnemu počitku.
Gor. Radgona, 16. 12. 1956.
Žalujoči Rodbina Budja in sorodniki.
Pomurski vestnik — Izdaja
Časopisno in založniško podjetja »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Jože Vild — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38 Uprava in oglasni oddelek: Morska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100. polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomorske tiskarne v Morski Soboti.
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
Nedelja, 25. decembra: dr. Ivan Amon, stanuje Lendavska 10-II. (novi blok).
Od 8. do 12. ure v ambulanti Zavoda za soc. zavarovanje. V nujnih primerih popoldne in ponoči na stanovanju.
Krvodajalci od 8. do 15. decembra 1956: Uroš Baš. M. Sobota; Stefan Horvat, Ernest Flisar, Jožef Škrilec, Štefan Flisar, oče, Štefan Flisar, sin, Štefan Donjan, Tibor Temlin, Geza Šebjanič, Emil Sapač, Katarina Janža in Zlata Abraham, vsi iz Brezovec.
SPORED PREDAVANJ Kmečke univerze Radia Ljubljana
V	soboto. 22. decembra:
Prof. Josip Priol: Križanje sadnih rastlin.
V	torek, 25. decembra:
Prof. ing. Vinko Sadar: Pomen pedoloških analiz.
V	četrtek, 27. decembra:
Ing. Jelka Hočevar: Zadružni vrtovi.
V	soboto. 29. decembra:
Ing. Zvone Zakotnik: Vloga mlekarn za napredek živinoreje. Začetek predavanj vselej ob 12.30 uri.
MALI OGLASI
RAZNE KMEČKE VOZOVE, PLATO IN DVOKOLESNIK NA VZMETI, OSI. BRANO, KONJSKO IN KRAVJO VPREGO, STELAŽE IN PULTE, prodamo. Vprašati: Križevci pri Ljutomeru št. 22.
RADIO, prodam ali zamenjam za šivalni stroj. Franc Šutja, Dragotinci, p. Videm ob Ščavnici.
ODDAM SOBO za dva uslužbenca. Kocljeva 16. M. Sobota.
POSESTVO, 7 oralov vseh kultur: njive, travnik, sadovnjak, vinograd in gozd, hišo in gospodarsko poslopje, vse v dobrem stanju in po ugodni ceni. Tomaž Kaučič, Kremberg št. 24., p. Zgoruja Ščavnica.
PREKLICUJEM žaljive besede, ki sem jih izrekla napram tov. Janeza Graha, knjigovodji Kmetijske zadruge Grad v zadružni pisarni. — Marija Gumilar, Vi-donci št. 151.
DROBILEC za zrnje, na električni pogon, prodam. — Ivan Horvat, Tišina 28.
POSESTVO, 7 ha zemlje, zidano gospodarsko in stanovanjsko poslopje — primerno za obrtnika — ugodno prodam. — Marija Šafranko, Ptuj, Rogoznica.
BATERIJSKI RADIOAPARAT, v dobrem stanja, takoj prodam. Poizvedbe: Avgust Jauk, Gerlinci p. Cankova.
Komnletno KONJSKO OPRFMO, v dobrem stanju, takoj KUPIM. Janez Temlin, Tešanovci 12. p. Martjanci.
ČEBELNJAK »Neiser«, prodam. Vprašati: Kupšinci 48.
Tedenski koledar
Nedelja, 23. dec. — Viktorija Ponedeljek, 24. dec. — Adam in Eva Torek, 25. dec. — Božič Sreda, 26. dec. — Štefan Četrtek, 27. dec. — Janez
Petek, 28. dec. — Živko Sobota, 29. dec. — Tomaž
KINO
MURSKA SOBOTA — od 21. do 23. dec. ameriški barvni film »Osamljen revolver«, od 25. do 27. dec. poljski film »Pokolenje«, od 28. do 30. dec. sovjetski film »Obad«. (23. dec. samo ena predstava filma »Obad« ob 17.30; 26. in 27. dec. bodo predstave po programu organizatorjev Novoletne jelke; 25. dec. ob 20. uri film »Pokolenje«, 26. dec. predstava ob 17.30 in 20. uri, 27. dec. pa ob 20. uri).
LJUTOMER — 22. in 23. dec. ameriški film »Ukročena trmoglavka«, 26. in 27. dec. ameriški film »Rdeča Konga«, 29. in 30. dec. ameriški barvni film »Meč in roža«, 31. dec. in 1. jan. 1957 ameriški film »Dvigni zaveso«.
LENDAVA — od 21. do 23. dec. francoski barvni film »Ali Baba in 40 razbojnikov«, 25. in 26. dec. ameriški barvni film »Pas za pištolo«, 28. in 30. dec. ameriški film »Dama s kamelijami«.
RADGONA — 22. in 23. dec. ameriški film »Greh ene noči«, (istega dne tudi ameriški film »Nasilje«), 26. in 27. dec. ameriški barvni film »Sneg na Kilimandžaru«, 29. in 30. dec. madžarski film »Se živijo«.
VELIKA POLANA — 23. dec. amer. film »Grad iluzij«, 25. dec. mehiški film »Zapor za žene«, 30. dec. švedski film »Margit«.
RADENCI — 22. in 23. dec. ameriški barvni film »Pas za pištolo«, 27. dec. madžarski film »Se živijo«, 29. in 30. dec. francoski film »Taras Buljba«. (1. in 2. jan. 1957 predvaja kino Radenci barvni film »Mogambo«).
ČEPINCI — 23. dec. italijanski film »Za dva solda upanja«, 30. dec. jugoslovanski film »Tri zgodbe«.
VERŽEJ — 22. in 23. dec. belgijski film »Banket tihotapcev«, 27. dec. švedski film »Plesala je eno samo poletje«, 29. in 30. dec. italijanski film »Bandito Musolino«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — 22. in 23. dec. sovjetski barvni film »Ana na vratu«, 25. in 26. dec. ameriški film »Zmaga ali smrt«, 29. in 30. dec. ameriški barvni film »Žena z Neapeljskih ulic«, 1. 2. in 3. jan. 1957 ameriški barvni film »Robinzon«, 5. in 6. jan. 1937 ameriški film »Slika Doriana Graya«.
TRGOVSKO PODJETJE »TOBAK« Murska Sobota obvešča vse svoje odjemalce, da si pravočasno nabavijo zaloge tobačnih izdelkov, ker bo skladišče od 27. dec. do 1. jan. 1956 zaprto zaradi letne inventure
Sporočamo cenj. odjemalcem, da bo trgovina zaprta zaradi
inventure
v časa od 26. do 31. decembra 1956
Naprošamo ceni. odjemalce, da se s potrebnim materialom pravočasno preskrbe, ker v dneh popisa ne bomo izvrševali nikakih
naročil.
Istočasno želimo vsem našim cenj. odjemalcem SREČNO IN USPEHA POLNO NOVO LETO 1957.
TRGOVINA »ŽELEZNINA«
GORNJA RADGONA
PRAŠIČJEREJCI POZOR!
Ob zakolu ne pozabite prašiča odreti in kožo prodati KOTKSU ali kmetijski zadrugi. Za prvorazredno svinjsko kožo svinj slovenske pasme plača koteks 200 dinarjev za kilogram.
Se priporoča kolektiv
KOTEKSA v Murski Soboti
KNJIGARNA IN PAPIRNICA »DOBRA KNJIGA«
MURSKA SOBOTA
obvešča svoje odjemalce, ustanove, podjetja in ostalo občinstvo da prodaja
pisalne stroje - računske stroje	harmonike in gitare
skoro vseh vidnejših tovarn	in in vse druge muzikalne pripomočke in instrumente
po konkurenčnih cenah !	 Zahtevajte informacije v knjigarni Murska Sobota, Titova cesta
Od 20. XII. 1956 — do 31. XII. 1956 20 º|o popust
NA VSE LEPOSLOVNE KNJIGE
Tudi letos SILVESTROVANJE v Domu Partizan v M. Soboti
POMURSKI VESTNIK, 20. dec. 1956
5
EISENHOWER NI NIKDAR SAM
- NITI PRI IGRANJU GOLFA
Ljudje, ki bero časopise, so že videli na časopisnih slikah poleg ameriškega predsednika tudi policiste in tajne agente, ki svojega varovanca obkrožajo, se vozijo z njim v avtomobilu, ga spremljajo celo, ko igra golf. Američani se hvalijo, da je njihova varnostna služba med najboljšimi na svetu.
Tajne policiste izbirajo med kandidati, ki morajo biti od 24 do 30 let stari, imeti morajo univerzalno izobrazbo; prednost imajo kajpada tisti, ki so že služili v armadi. Biti morajo tudi dobri atleti. Ljudje, ki imajo nenavadne obraze ali so zelo visoki, ne pridejo v poštev za to službo. Biti morajo tudi dobro vzgojeni. Na sprejemih v Beli hiši morajo večkrat vljudno prositi kakšnega gosta, naj vzame za trenutek roke iz žepa.
V poštev pridejo samo izobraženi in vešči ljudje
V tej službi je okrog 300 civilistov. Vsak izmed njih mora služiti najprej dve ali tri leta kjer koli v ZDA, nato pa ga pošljejo v posebno šolo, kjer ga poučijo o vseh atentatih, domačih in tujih, starih in novih. Pošljejo ga tudi v kraje, kjer so bili atentati, da lahko tam izve, katere varnostne ukrepe so zanemarili. Nato mora iti agent v washingtonsko bolnišnico za duševno bolne. V posebni šoli se uči tudi judo obrambe proti napadom s pištolami, z noži in podobnimi predmeti. Mora biti odličen strelec z vsakim orožjem.
Raziskovalni oddelek je nekakšna prva obrambna črta. V njem imajo izčrpno kartoteko vseh paranoikov. Vsako grozilno pismo analizirajo in razvrstijo. Ko spoznajo, kdo je pismo napisal, ga opazujejo, večkrat, ne da bi vedel. Če je videti nevaren, ga aretirajo, sicer pa ne, čeprav je grožnja predsedniku kazniva po zveznem zakonu.
Za časa 4-letne Eisenhowerjeve vladavine: 5000 groženj!
Eden izmed piscev grozilnih pisem je menil, da je varen zato, ker je uporabljal razglednice in kuverte, ki jih je moči kupiti na vsaki pošti. Pošiljal jih je tudi iz Los Angelesa, ne pa iz kakšnega majhnega mesta. Tajna služba je razposlala fotokopije njegove pisave vsem poštam v Los Angelesu. Septembra 1955 je neki uradnik na pošti opazil kuverto z isto pisavo. Bila je naslovljena nekemu privatniku in je imela tudi povratni naslov. To je bilo pravo ime človeka, ki je grozil predsedniku.
V prvih štirih letih Eisenhowerjeve službe so tajni agenti raziskovali čez 5000 groženj, večinoma v pismih. V preteklih 20 mesecih so zaprli 147 ljudi in od teh so jih 137 poslali v zapor ali bolnišnico.
Tajna služba stalno opazuje okrog 2000 ljudi, za katere meni, da so predsedniku nevarni. Kadar predsednik potuje v New Orleans, dodelijo vsakemu izmed sumljivih ljudi po enega policista.
Tajni agenti — igralci golfa s kratkovalovnimi radijskimi postajami
Poseben problem pa so osebne navade predsednikov. Primer: Trumanovi sprehodi, ki jih je opravljal vsako jutro, in Eisenhowerjev golf. Bralec, ki vidi sliko predsednika, ko igra golf, bi morda menil, da ga nihče ne varuje. V resnici pa so v bližini tajni agenti, obleče-
ni kot igralci golfa. V torbi enega izmed teh igralcev je kratkovalovna radijska postaja, po kateri je v zvezi s policijskimi avtomobili, ki pazijo na vse dostope k igrišču golfa. Kadar gre predsednik v gledališče, preiščejo agenti vsakega igralca, poplavijo prostore za odrom in pregledajo vse orožje, če ga uporabljajo pri igri. Kadar gre predsednik na igro base-balla, stoji pred njegovo ložo igralec, ki mora ujeti vsako žogo, letečo proti predsedniku.
Ko je predsednik v Beli hiši, straži poslopje nedoločeno število agentov in nihče ne ve, koliko jih je. Pravijo pa, da se je nekaterim že posrečilo priti mimo agentov, čeprav zadnje čase ne. Ko je bil še predsednik Hoower, je nekega dne prikorakal v jedilnico tujec, stopil k predsedniku in mu stisnil roko. Bil je popolnoma nenevaren turist, toda kako je prišel mimo tajnih agentov, še dandanes ni znano.
Ameriška prednost: doslej še nobeden posrečen atentat
Varovanje predsednika ZDA je torej precej komplicirana in odgovorna služba. Američani se hvalijo, da so v zadnjih 55 letih, ko deluje ameriška tajna služba, ubili po sve-
tu 9 kraljev, kraljic in prestolonaslednikov, 11 predsednikov, 16 ministrskih predsednikov in nešteto uglednejših osebnosti, medtem ko v tem času ni bil noben ameriški predsednik žrtev atentatorja.
Drugo je seveda, kako se predsednik ZDA počuti v »večnem« spremstvu številnih agentov in koliko dolarjev terjajo ti »specialni« uslužbenci od državne blagajne. Tudi podatki o tem bi bili prav gotovo zelo zanimivi.
DOMAČE ZANIMIVOSTI
Prvi televizijski aparati
tudi v Pomurju
Vse kaže tako, da televizijska umetnost tudi v Pomurju ne bo več dolgo »španska stena«. Doslej smo jo lahko zasledovali samo po časopisih in revijah ter se navduševali nad tem čudežem sodobne tehnike.
Pred dnevi je M. Sobota dobila prvi televizijski aparat. Nabavilo ga je radio-finomehanično podjetje »Rafimus». Med prebivalci je veliko zanimanje za televizijske predstave. V delavnici »Rafimusa« se je
v soboto natrlo čuda ljudi. V prihodnjih dneh bodo televizijske predstave verjetno v dvorani hotela »Zvezda«, kajti v njej je za take prireditve veliko bolj primeren prostor. Prav bi bilo, da bi prve javne predstave povezali s poučnim predavanjem o nastanku in razvoju televizije na svetu in pri nas.
Zaenkrat so povezani samo s televizijsko postajo v Gradcu (Avstrija), trudijo pa se, da bi lahko po televizijskem sprejemniku posredovali gledalcem tudi »domače blago«. V ta namen so navezali stike s televizijskim poskusnim omrežjem v Zagrebu.
Poročajo, da so se pojavili prvi televizijski aparati tudi v obmejni Gor. Radgoni, kjer so prav tako vzbudili živahno zanimanje med ljudmi.
Sršenov log v Ljutomeru
V	senci 53 mogočnih hrastov je bil 9. avgusta 1868 prvi slovenski tabor za zedinjeno Slovenijo.
V	parku te prevzame spoštovanje do tistega, kar je ustvarila narava. Park je brez vsake podrasti, ki bi škodovala njegovemu izgledu, in je podoben svetišču z mogočnimi stebri. Zgoraj je nežen listnat obok domala prozoren, saj neprestano drhti in se giblje. Sršenov log v Ljutomeru je kakor pravljični svet, kateremu manjkajo samo škratje in vile.
V	bližini je druga skupina starih in mogočnih hrastov, poleg nje pa majhen ribnik, ki bi ga bilo potrebno izčistiti in obrobiti z nežnimi grmiči.
Opisane lepote bi bilo moči združiti v večji ljutomerski park. S topoli, ki j jih je sedaj kar precej nasajenih po travniku ob logu in ribniku, je treba varčevati. Največja škoda bi bila, če bi ta drevesa zastrla pogled na veličasten hrastov log.
Atomi in boljša žetev
Biofizikalni institut Akademije znanosti v SZ je opravil nekaj poskusov z žarčenjem semen nekaterih rastlin z radioaktivnim kobaltom. Uspehi so bili vidni: zabeležili so boljšo žetev in rastline so veliko hitreje rastle.
Žarčenje semen zelja je pospešilo več kot za en teden dni rast zeljnatih glav in njihovo zorenje. Seme sladkorne pese, ki so ga žarčili, je v treh mesecih dalo za 10 do 14. odst. več pridelka, pesa pa je vsebovala dvakrat več sladkorja. Ko so žarčili ajdo, je začela cveteti en teden dni prej.
Vedno bolj dokazana je domneva, da radioaktivni žarki, ki jih
uporabijo v določenih pogojih in količinah, pospešujejo razvoj rastlin. Takoimenovani »obeleženi atomi« so se izkazali koristni zlasti v živinoreji. S pomočjo radioaktivnega fosforja in kalcija se je sovjetskim znanstvenikom posrečilo ugotoviti najrentabilnejši način odrejanja količin hrane za živali, ki rastejo.
Radioaktivni izotopi so se potemtakem že uvrstili med analitike prehrambenih osnov za rastline in živali. Postali so najbolj upoštevani pomočniki človeka pri iskanju boljših metod za povečanje žetvenega donosa in učinkovitejšo rejo živine.
PISAN DROBIŽ
AVTOMOBILSKA CESTA PO JUŽNI EVROPI
Letos so se pod okriljem Ekonomske komisije za Evropo zbrali strokovnjaki štirih južnoevropskih držav (Jugoslavije, Italije, Grčije in Turčije) in se posvetovali o gradnji velike avtomobilske ceste, ki naj bi povezala predvsem najvažnejše turistične in zgodovinske kraje teh držav. Cesta bo dolga 6000 kilometrov in bo omogočila evropskim avtomobilistom, da bodo lahko prešli severno mejo naše države in se peljali naprej do Soluna, od tara pa v Atene ali v Carigrad.
Strokovnjaki računajo, da bo predvidena avtomobilska cesta dograjena do srede leta 1961.
KRI — IZVOZNO BLAGO
Nenavadna ustanova, ki je zrasla zaradi revščine in za evropske pojme težko dojemljivega pomanjkanja dela, je takoimenovana krvna banka v Tokiu. Podjetje, ki izvaža v Združene države Amerike precejšnje množine krvne plazme, se je že tako razmahnilo, da si je sezidalo posebno poslopje, v katerem odvzemajo in konservirajo človeško kri po najmodernejšem postopku.
ALI SO PLEŠCI PAMETNEJŠI?
Znani pregovor »dolgi lasje, kratka pamet« so drugod spremenili tako, da pravijo: »neumni lasje bežijo s pametne glave«. Podobne pregovore v spremenjenih oblikah, vendar z istim pomenom, pa je moči najti skorajda pri vseh narodih.
Te pregovore naj bi zadnje Čase potrdila tudi znanost, če lahko verjamemo angleškemu zdravniku dr. Warttonu youngu, ki zatrjuje, da je ugotovil vzrok za plešavost. Ta zdravnik namreč domneva, da »lasje izpadajo, ker možganska snov raste, prav tako pa postaja tudi lobanja večja in je zategadelj čedalje manj podkožne masti, pa tudi obtok krvi peša.«
V HAMBURGU »HOTEL« ZA IZGUBLJENE ŽIVALI
V Hamburgu ostane letno kakih 20.000 Živali brez svojega gospodarja. Največkrat lastnika sploh ne najdejo več. Društvo ljubiteljev malih živali je zato sklenilo, da bo zgradilo zavetišče — »hotel« za te živalske brezdomce.
Uredili bodo tudi park (10.000 kvadr. metrov). »Živalski azil« jih bo skupaj veljal okrog 2 milijona mark, »hotel« in park pa so začeli graditi 4. oktobra — ob svetovnem prazniku zaščite živali.
Jugoslavija : tri srebrne medalje
XVI. olimpijske igre v Melbournu so končane. Večina nastopajočih športnikov se je že vrnila v svoje domovine, le športni časnikarji še obudijo tu in tam kako misel na to veliko letošnje srečanje najboljših športnikov sveta.
Kakor smo pričakovali, so osvojili največ medalj športniki Sovjetske zveze (37 zlatih, 29 srebrnih in 32 bronastih) in Združenih držav Amerike (32 zlatih, 25 srebrnih in 17 bronastih). Na tretjem mestu je Avstralija s 13 zlatimi, 8 srebrnimi in 14 bronastimi medaljami, na četrtem pa Madžarska z 9 zlatimi, 10 srebrnimi in 7 bronastimi medaljami.
Naši športniki so na XVI. olimpijskih igrah v glavnem izpolnili naša pričakovanja, čeprav smo računali tudi na kako zlato medaljo, ki pa se nam je izmuznila iz rok prav v odločilnih srečanjih (nogomet in waterpolo). Največji uspeh je prav gotovo zabeležil Mihalič, ki je v najvažnejši olimpijski športni disciplini — maratonskem teku zasedel drugo mesto in osvojil srebrno medaljo. Waterpolisti so v odločilnem srečanju z Madžarsko za zlato ali srebrno medaljo tesno izgubili 2:1 in se morali zadovoljiti z drugo lovoriko. Podobno velja za nogometaše, ki sicer niso imeli posebne
konkurence in so prepričljivo premagali vse partnerje, vendar v srečanju z moštvom Sovjetske zveze, ki je bilo na olimpiadi edini »trši oreh«, rahlo izgubili: 1:0. Zadovoljni smo tudi z doseženimi rezultati ostalih športnikov — Lorgerja, Jeričevičeve, Vukova, Petroviča in drugih — čeprav se niso vrnili z medaljami. Morda je zatajil samo Mugoša— ne zaradi tega, ker je dosegel odličen rezultat in se povzpel na vrh, marveč zato. ker je odstopil v odločilnem jurišu — v finalnem tekmovanju, kar mu vsekakor ne more biti v čast.
Po I. fotoamatorski razstavi Pomurja - Kako so ocenili slike obiskovalci ?
Fotoklub v M. Soboti je pred nedavnim priredil I. fotoamatersko razstavo Pomurja, o kateri smo v našem listu že poročali. Zanimivo pa je, kako so obiskovalci ocenili posamezne slike na razstavi.
Za najboljšo je bila ocenjena slika »Orjaka v megli« Dragota Mohorja (56 glasov). Njej slede: »V živalskem vrtu« Jožeta Horvata, dij. (50); »Mura« je zašepetala« Vilija Grleca (29); »Gosi na Muri« Milana Horvata (21); »Mlin v samoti«
Jož. Horvata, dij. (21); »Rab ob sončnem zahodu« S. Klinarja (19);
Drevored« Franja Zrinskega (19); »Povodenj« Franca Friškiča (17); »Ob vznožju planin« Stanka Bega (17); »Z dedekovo Sivo« V. Grleca (15).
Razstavo je obiskalo okrog 600 ljudi, kar je sicer za M. Soboto premalo, saj je prizadevanje pomurskih fotoamaterjev prav gotovo zaslužilo večjo pozornost. Med obiskovalci so zlasti pogrešali javne in kulturne delavce iz M. Sobote.
Fadil Hadžič:
Budha me je lepo sprejel
15	Potopis slučajnega pomorščaka
V tisti smeri je stala prva kitajska rikša. Bila je motorizirana. Mlad, močan Kitajec razgaljenih mišic je v beli majici sedel na trikši (tricikel) in čakal na odjemalce. Pri tem se je z mokro, toplo brisačo brisal po znojnem obrazu. Tudi ostali vozači trikš so imeli brisače. To je bilo kakor neke vrste specialno hlajenje kakor nekakšna pahljača, s katero se hladijo vozači v tej soparici.
Nasmejani Kitajec s fotografirane trikše je prepoznal v Švicarki, ki ga je fotografirala od spredaj in v profilu, odlično odjemalko in prihitel je, da bi se nama ponudil.
—	To je originalno, Daljni vzhod se civilizira! je vzdihnila in sedla v ponujeno »kočijo«. Potem sem zaradi kavalirstva sedel še jaz. Sedež v triciklu je bil predviden za dva Kitajca, to se pravi ljudi, ki zavzemajo nekoliko manj prostora kot Evropejci. Vendar je moja sopotnica že sama zavzela dobršen del sedeža in moram priznati, da sem se vozil v trikši skozi Singapur ta trenutek na kitajskem, drugi trenutek pa na švicarskem teritoriju.
—	Vidite, kolega, rikša izumira, že je motorizirana, kuli-tekač se je spremenil v kulija-kolesarja! — mi je razlagala marljivo socialne prednosti vozila, na katerem sem samo delno sedel.
—	Vas ne čudijo praznine v mestu, kakor da cele četrti ne obstajajo?! — sem bojazljivo vprašal.
—	To so gotovo uničili Japonci, vendar ni vazno, ker nisem pripotovala sem kot vojni dopisnik, zanimajo me navade! me je pokarala plemenita ženska iz dežele, v kateri je bil osnovan mednarodni Rdeči križ.
—	Poglejva tole restavracijo! — je vzkliknila nenadoma in potegnila kulija za roko, da bi se ustavil.
Z naglico policajev, ki lovijo nevarno tolpo, sva prihitela v zakajeni kitajski lokal. To je bila ena izmed sto cestnih kuhinj, v katerih zalivajo topli riž s hladno omako. Na črnih, vdolbenih širokih ponvah je pred nosom mimoidočih cvrčal toplj riž in širil po pločniku trpki zadah po sežgani masti.
Kitajci, ki so pravkar kosili, so imeli priložnost, da izvajajo za potrebe Švicarkinega lista akrobatske umetnosti s paličicami. Posnela je vse podrobnosti, najprej prste, kako drže paličice, potem gibe in naposled še to, kako dajejo riž v usta.
Ljubeznivi Kitajec, ki se je žrtvoval, je nekolikokrat ponavljal kot pred filmsko kamero svoje gibe in se usmerjal proti svetlobi, ker je ambiciozna novinarka hotela, da bi dobila v tej mračni izbi kontrastne fotografije.
—	Tej reportaži bom dala naslov: »Majhna restavracija v Singapuru . . .« to je točno za celo stran!
Kot zaključni prizor je fotografirala pogled na gostilnico od zunaj. Zamaščeni kuhar se je nasmehnil preko zamaščene ograje in zamahnil je s kuhalnico, ko je mešal riž, ker se je zavedel svoje centralne vloge v švicarski fotoreportaži.
Potem sva zapustila trgovsko področje. S trikšo sva se napotila skozi široke asfaltirane ulice proti periferiji. Tam sva našla vrtove, v katerih so bile skladno urejene vile, razmejene z zelenimi mejami in majhnimi športnimi igrišči.
—	Krasno . . . krasno! — je zapela po premoru alpska vila in namerila aparat v vrste arhitektonskih poslastic, ki so se tukaj, na kolonialnem ozemlju, merile v lepoti linij.
To je bila stanovanjska četrt upravnih uradnikov in trgovskih mogočnežev Singapura. Sopotnica, ki se po vzoru svoje domovine ni ukvarjala s politiko, mi je raztolmačila s svojevrstno bistroumnostjo:
Te kraje sem si zamišljala kot brezmejno cesarstvo revščine, a poglejte, lepo vas prosim — mar je to periferija, tako bleščeča in udobna!
—	Prav imate, to je kakor v pravljici! — sem spregovoril s kombiniranim znanjem francosko-nemškega jezika v misli, da bom pogodil švicarsko jezikovno varianto.
—	Kaj ste rekli? — me je vprašala navdušena in zbežala, da bi posnela dvojico angleških otrok, ki sta se igrala na mehkem travniku.
—	Tako lepa sta, prava Malajca! sem vzhičeno zašepetal, kolegica pa je prvič v dvajsetih dneh pričela sumiti v mojo iskrenost in se napotila s korakom dobro vzgojene račke, molče in v sumih proti najini trikši.
Trikša je ponovno križarila po nepreglednem Singapuru. Privedla nas je v sultanovo palačo (kjer smo videli njegove udobne postelje, vendar brez njega) in v botanični vrt in v svetišča skromnih pa vljudnih budistov in v angleške klube, v katerih plačujejo visoko vpisnino, da bi človek igral kriket in sedel v družbi snežnobele in brezkrvne kolonialne lady. Vse to nama je pokazala najina trikša in vse to je snemala do nezavesti natančna reporterka v strahu, da ji časniški gospodar ne bi zameril, da je v Aziji romantično ljubimkala z maharadžami in pozabila na svoj poklic. Njen gospodar bi se pri tem zelo zmotil, ker njeno skrušeno krščansko bitje ni prekipevalo od telesnih lepot, niti toliko jih ni bilo, da bi jih posadka kakšne ladje opazila med dolgim, enoličnim potovanjem po pustih morjih.
Istega večera naju je trikša spet zaspano vodila, da bi si ogledala nočno življenje Singapura. Z rokami sva se dotikala kitajskih pisanih svetlikajočih se lampiončkov, ki so bili izvešeni ob prazniku boginje žetve. Praznine med hišami se ponoči niti ne opazijo, ker jih pokrije mrak z okrasnim pokrivalom, razsvetlijo pa se trgovine, restavracije in kinematografi, pred katerimi se prerivajo gruče v belih platnenih oblekah.
Iskreno sem pričel občudovati to boginjo žetve. Sto in sto trgovinic, stisnjena druga pri drugi, je prodajalo v njeno čast ribe in ptice iz pisanega papirja in izročalo otrokom goreče igračke. Skupine mladeničev in deklet v svilenih pižamah (ta noša je pri Kitajkah v navadi) so se sprehajale pred temi boginjinimi uličnimi oltarji. Dobil sem vtis, da jo tukaj zelo ljubijo, ker se ob takih nočeh tudi molčeče singapurske ulice združijo v razigrano kolo in plešejo okrog mesečeve razsvetljave brez omejitvenih prometnih pravil — s poetično kitajsko iskrenostjo.
—	To boginjo cenim, sem rekel Švicarki, potem ko sem pol ure v sladki dremavici opazoval razsvetljene velike neonske risbe žitnega snopja na fasadah.
POMURSKI VESTNIK, 20. dec. 1956
6