: 1 ■V L •i- / - Izdalo družtvo sv. Moliora. Z dovoljenjem visoko častistega Lavantinskega knezoškofijstva. V CELOVCU 1854. Na prodaj v Celovcu pri J. Leonu, v Ljubljani pri Lercherju, v Gorici pri Soh ar ju, v Gradcu pri F er s teinu, v Mariboru pri Lejrerj u, v Celju pri G e i g e r j u , vRadgonipriVVei- cingerju, v slov. Gradcu pri Zavadckimu, v Novem mestu pri Vepusteku, v Terstu pri Schimpfu, v Postojni pri Blazniku, na Dunaju pri Dimb 5 eku, v Zagrebu pri Županu. /<*y 0 iOaOtJi p mojn^ od cerkvenega leta sploh. Kaj je cerkveno leto? Cerkveno leto je čas, ki zapopade vse svete dni, kijih je sveta rimsko — katolika cerkev obhajati zapovela za to, da se verni kristjani božjih skrivnosti in dobrot spomenejo, se Bogu za nje zahvalijo, ter se posebno v tih časih in dneh brumno in pobožno obhodijo k božjej časti in k svojemu več¬ nemu zveličanju. Cerkveno leto se ne začne, kakor sončno ali navadno leto, ob novem letu temuč s pervo adventno nedelo in se konča s poslednjo nedelo po binkoštih. Kako se razdeli? Deli se v nedele, delavne ali vsednjc dni, v praznike in v postne dni. Kaj je nedela? Ona je pervi den tedna, ki gaje Bog posebno posve¬ til, in zato so ga že apostelni „gospodovden“ imenovali in sami za božjo službo odločili. Zakaj je nedela Bogu posebno posvečena? Bog je človeka stvaril, da mu služi; zato je spodobno in potrebno, da človek od sedmih dni saj ednega posebno k božjej službi in k svojemu zveličanju oberne. Sam Bog je sedmi den od stvarjenja henjal in počil, in ti den Ra¬ boto® to je „počitek gospodov® imenoval. Tudi za človeški počitek je Bog ravno te den izvolil, rekoč: „Šest dni delaj 1 2 in vse svoje dela opravi; ali sedmi den je sabota Gospoda, tvojega Boga: na ti den nič ne delaj , ne ti, ne tvoj sin, ne tvoja hčer, ne tvoj hlapec, ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne ptujec, ki se v tvojej hiši znajde." Sam Bog tudi pristavi: „Kdor bode v saboto delal, bode umorjen." 2 ) Za tega voljo so tudi Judi saboto neizrečeno skerbljivo po- svečevali^ter na tajnko tako obhajevali, kakor je jim Bog zapovedal. Sv. rimo — katolška cerkev, ali po pravici, kakor sv. Auguštin pravi, sami sv. apostelni so to prenaredili in za- poveli, mesto sabote nedelo posvečevati. To je bilo zapo¬ vedano in prenarejeno za to: 1) da sc kristjani od Judov razločijo; 2) zato, ker je Bog na ti den stvarjenje do¬ končal; 3) ker je ravno na ti den Jezus Kristus vesel od smerti ustal in tako popačen svet spet popravil in obnovil; 4) ker je Jezus, kakor Belarmin pravi, ravno na nedelo bil rojen, obrezah in kerščen; 5) ker je ravno v nedelo sv. duh nad apostelne prišel. Kaj se pravi nedelo posvečevali, kaj nedelo onecestiti? Nedelo 'posvečevati se pravi: vnedelah, ako ni po¬ sebna sila in potreba, se težkega dela zderžati, sv. meso pobožno služiti, božjo besedo v pridigi in keršanskem navku zvesto poslušati, greha in tudi priložnosti grešiti se posebno varovati, dobre in pobožne bukve brati ter druge dobre dela dopernašati. Ako si po pravici zaderžan, da ne moreš nedelo v cerkev iti, saj v duhu stopi v hišo božjo, skleni se v dar sv. meše, goreče moli, v kakih pobožnih bukvih beri, in dobre dela keršanske ljubezni stori. Nedelo onecestiti se pravi: v ncdelah nemarno posto¬ pati, nepotrebno samo zavolj dobičkarije težko delati, ali pa, kar je še večigreh, pijančevali, za visok denar igrati, rajati in druge nespodobne grešne in nesramne reči doper¬ našati: „Bolje bi bilo, to je, ne tako grešno, veli sv. Au¬ guštin, orati, ko se te dni ničemerno, nevarno in grešno ve¬ seliti in tako te dni zaničevati." Po božji službi kako ne¬ dolžno in zmerno veselje vživati, je tudi ob nedelah in praz¬ nikih pripuščeno. » II. Moja: 9, 10; *) II. Mojz; 35, 3. 3 Kaj čaka tiste, ki nedele posvečujejo; kaj tiste, ki jih onečestijo? Sv. pismo stare zaveze * *) obljubi srečo, blagor in mi¬ lost tim, ki saboto, pri nas nebelo, posvečujejo; vse hudo in nesrečo pa proti' tistim , ki jih ne posvečujejo. Našli so Judi, dokler so v puščavi bli, človeka sabotni den derva poberati, in gospod Bog gaje zapovedal umoriti. Peljali so ga malo proč od šotorjev, ga s kamnjem posuli in on je umeri, kakor je Bog zapovedal. 2 ) Tudi sv. ka- tolška cerkev že od nekdaj in v več cerkvenih sborih tirja in ojstro zapove, nedele in praznike posvečevati in pa tudi vsakdanja skušnja pričuje, da se sedajue čase zavoljo ne- p.osvečevanja nedel in praznikov tudi greh in hudoba in vbožtvo med nami širi, živ dokaz, da Bog nikolj ne bla- guje ali žegna takih ljudi, ki na njegovo čast in službo še nekaj dni v letu oberniti nočejo. — Molitva za vsako nedelo. O Gospod, ki si nedelo posta¬ vil k temu koncu, da mi na ti den Tebi služimo, in se Tvoje milosti vdeležimo, dodeli, da mi na ti den vselej svojo vero ponovimo, in se zdramimo, Tebe hvaliti in tvoje ve¬ ličanstvo častiti in moliti po Jezusu Kristusu, Tvojem sinu. Amen. Kaj so prazniki? Prazniki so dni od katolške cerkve postavljeni in po¬ svečeni v spomin nekih skrivnosti in dobrot božjih, v spomin svetnikov, da se naj serca vernih kristjanov nagnejo in vnemejo k hvaležnosti do Boga, ter k počeščenju in posne¬ manju svetnikov. So torej prazniki božji, kristusovi in prazniki svetnikov. Ima cerkev oblast praznike postavljati? Že judovska sinagoga ali višja šola je v hvaležni spo¬ min nekterih posebnih božjih dobrot praznike napovela; postavim: praznik srečk ali virfelnov 3 }; praznik zmage nad Holofernom, praznik tempelnovega posvečenja, pri kte- rem je Jezus sam pričujoč bil 4 j) itd. D SI!. Mdjz: 26; *> IV, Mojz: 15, 33; *) Mat. 18, 18. ! > Furimsvetek Est. 9, 26; 1 * 4 Alj sv. katolška cerkev ni veliko višja od judovske sina¬ goge? Kdo more ji pravico odreči, spomin veliko imenit- nejših od Boga sprejetih dobrot slovesno obhajati? Sam Bog je ja po Mojzesu Judom zapovedal v vedni spomin nji¬ hovega odrešenja iz egiptovske sužnosti — velikonoč, v vedni spomin oznanenja deset božjih zapovedi i. t. d. binkošti obhajati. Kako nehvaležno bi cerkev Jezusova ravnala, ako bi po izgledu cerkve stare zaveze posebnih praznikov ne vpeljala k časti božjej in svetnikov božjih in tako spomin veliko večjih dobrot po Jezusu Kristusu podeljenih ne ob¬ hajala. Jezus Kristus je ja sam podeljil apostelnom in ško¬ fom, njih naslednikom oblast, vezati in rešiti, to je, pra¬ vico, vse napraviti, in pa tudi spremeniti, kar je k zveli¬ čanju vernih potrebno. Takim napravam se imajo prišteti tudi prazniki, kterih namen je, podpirati in povišati srečo in zveličanje kristjanov. — Kakor ima cerkev sveto pravico, praznike vpeljati, ravno tako ima tudi pravico, tiste dni sopet prenarediti in preklicati, ako hitro ne služijo več k božjej časti in zveličanju vernih. Naj pa cerkev nove praz¬ nike vpelje, alj pa stare prenaredi alj prekliče, so verni dolžni, sv. cerkev poslušati j zakaj, „kdor cerkve ne po¬ sluša, veli Jezus, bodi ti kakor nevernik in očiten grešnik. “ Kako praznike posvečevati? Zapovedani prazniki se imajo ravno tako posvečevati, kakor nedela. Zraven se pa tudi naj verni kristjan trudi, skrivnosti in dobrote božje premišlevati in si v serce vtis¬ niti, kakor tudi živlenje in čednosti svetnikov, kterih god se obhaja, in tudi cerkvene opravila in navade, ktere se na god v cerkvi opravlajo, dobro poznati in zastopiti. Treba je taj, pridige in keršanske nauke zvesto poslušati in doma dobre pobožne bukve brati. Zakaj prazniki so ja za to po¬ stavljeni , obuditi v našem sercu ljubezen in hvalo do Boga, interdni sklep, posnemati živlenje svetnikov. Prazniki so sčasoma preveč narasli, stara gorečnost vernih je opešala in vgasnila — prazniki se niso posveče¬ vali po volji katolške cerkve. Zato je ona, skerbna mati, nektere praznike clo preklicala, nektere na nedelo presta¬ vila, da bi se naj lete z večjo pobožnostjo in slavo posve¬ čevale. Pripuščeno, ja dobro in koristno je, ob tih pre¬ it Mat. 16, 17. 5 klicanih praznikih alj nedelcih sv.mešopobožno služiti, tako je pa tudi večji greli ob nedelcih postopati in se razvujzdano obnašati. Kaj so postni dni? So tisti dni, ob kterih cerkev zapove, se mesenih jedi zderžati, ali pa se le enbart na den nasititi in tako svoj ži¬ vot pokoriti in leto pokorjenje Bogu darovati. Dni, ob kte¬ rih je zapovedano, se mesenih jedi zderžati, in (na ti den) se samo enbart nasititi, se pravijo zapovedani postni dni — tisti pa, o kterih je samo prepovedano od mesa jesti, se pmvi}o zderzavui postni dni. — Alj ima cerkev oblast postne dni zaukazati? Ja! zakaj katolška cerkev, ktero sv. duh razsvetluje in vodi, ima od Jezusa Kristusa oblast, vse to napraviti in vpeljati, kar je k zveličanju vernih koristno ali potrebno. Pri tem se ravna, kakor Jezus Kristus, ki seje sam postil, in kakor apostcljni, ki so vernim svoje dobe clo prepove¬ dali jesti od kervi in od mesa zadavlenih živali, in kakor pervi kristjani, ki so se radi postili:" Post, pravi sv. uče¬ nik Basilij Veliki (f 379) ni novo izmišljena reč, kakor mnogi mislijo, temuč je drago blago, ktero so naši pred¬ niki že dolgo dolgo zvesto varovali ino nam izročili." — Zakaj je cerkev postne dni vpeljala? Katolška cerkev je od nekdaj zvunajni post imela, da bi s tim pokoro svojih vernih podpirala in tudi zvunaj poka- zovala. Pri postu je ona imela in ima leti namen, da naj verni s postom meso in njegove strasti vkrottjo, da naj dolg plačujejo, ki so ga po svojih grehih pri Bogu naredili, da se naj vadijo, svojej materi, katolškcj cerkvi pokorni biti, in da si moč in veselje pridobijo, goreče moliti in druge do¬ bre dela dopernašati. Vse to sv. post močno podpira, ka¬ kor priča sveto pismo in vsakdanja skušnja. Sv. cerkveni učeniki ne morejo dosti pohvaliti pravi post, in Kristus je poprej povedal, „da bo cerkev, njegova nevesta, se postila, kedar bode on, njenin ženin, odvzet." J ) Kaj od tistih katoliških kristjanov in krivovernikov, ki cerkveno postno postavo zasmehujejo? Katolški kristjani, ki cerkveno postno postavo zasme- hujejo in po tem večbart in to brez vsega straha prestopijo, Mat. 9, 15. J ) Apost. dj. 13, 23. 6 zaničujejo svojo mater cerkvo, Jezusa Kristusa, ki seje sam postil, pohujšajo druge pokorne kristjane in ložje v greh padejo. Potem in takem oni pokažejo, da v njih ni duha pervih kristjanov, ki so se tako mnogobart in tako ojstro postili, da so preslabi, sami-sebe zatajiti in svojo pokor- šino Bogu in cerkvi darovati. — „Post vmori pregreho, pokonča hudo poželenje, po¬ maga k zveličanju, zadobi nam milost in gnado, in podpira čistost!“ Sv. Ambrož. Krivoverci pa terdijo, da sveti post ni potreben in has- noviten in se tako zoperstavijo sv. pismu, ako ravno ter¬ dijo, da ga v časti imajo, se zoperstavijo navadam pervih kristjanov, vsakdanji skušnji in razumu. Tako piše sv. * učenik Basilij: „Čislaj starost sv. posta; zakaj post je tako star, kakor pervi človek. Postiti se je nam treba, ako se hočemo verniti proti raju, iz kterega je nas požertnost pre¬ gnala^ Vsak umen človek lehko spozna, da zmerno ži¬ veti, od obilne jedi, posebno od mesojeje se zderžati, truplo zdravo in močno in duha bistrega in modrega ohrani, kar tudi skušnja priča. Poglejmo puščavnike, kako terdo in oj¬ stro so se postili, in ^ndar so zdravi bili, in visoko star- rost dočakali; ja, živeli so še čez 100 let v tistih gorkih deželah, kjer ljudi kračje, kot pri nas živijo. Sv. Pavl, pervi puščavnik, je živel sto in trinajst, sv. Anton sto in pet, sv. Arsenius 120, sv. Janez Močnik 104, sv. opat Teodosi 105 let. Kakor povsod tako se tudi v tem sv. katolška cerkev skaže kot dobra, skerbljiva mati, ktera želi svoje verne otročiče ne samo na duši, temuč tudi na truplu srečne sto¬ riti. Resje, da je besedo: „3Ve, bar skoz usta noter gre, ognjusi človeka, ampak kar iz ust pride“ Jezus primeril Farisejem. Oni so namreč nektere jedi zavolj tega, ko so po postavi prepovedane bile, ali, ko se je jih kdo s nečed¬ nimi rokami doteknil, same na sebi že za nečiste imeli. Te Jezusove besede ne merijo totej, kamor zaničovavci posta mislijo; potem bi pa tudi ne bilo greh, pijančevati, ja se z mišico umoriti. Resje, da jed sama za se, ko je nedolžen in dober in božji dar, ne stori človeka že grešnika, temuč nepokorščina proti postavi in brezujzdana požrešnost. i) Mat. 15, 11. 7 Kteri so nar imenitnejsi postni dni? 1) Veliki ali štiridesetdenski post, od kterega več na svojem mestu. 2) Kvaterni posti. 3) Bilni ali delopustu! posti. 4) Petek in sabota celega leta je od mesa zderžavni post, razun škofij , v kojih je ob sabotah meso jesti do¬ voljeno. Kaj so kvaterni posti? So ti, ki so štiribart v letu: spomladi, po letu, jesen, in po zimi zapovedani.— Ime imajo od „quatuor“ to je: štiri. Ti posti so že zdavnej v katolškej cerkvi. Sv. Auguštin, ki je živel v 4. stoletju, že piše od njega, in pravi, da se verni v kvaternih tednih postijo po starej navadi. Tudi sv. papež Leo Veliki ravno to pravi, daje stara navada, se o kvaternih tednih v cerkvi postiti. To da priložnost misliti, da so kvaterni posti od apostelnov nam izročeni. — Zakaj so kvaterni posti? 1) Da kristjani vsaki del cerkvenega leta skoz post nekterih dni Bogu posvetijo, in za vse skoz leto prejete dobrote saj s pokoro treh dni na četert leta čimž ali obrest plačajo. 2) Da kristjani ponižno Boga prosijo, dati svojej cerkvi vredne pastirje v zveličanje vsili vernikov. Na¬ vadno škofi o kvaternih tednih posvečujejo mašnih e; kar so sami aposteljni s molitvo in s postom opravljali, to naj tudi storijo sedajni kristjani. 3) Da ljudi Boga prosijo tudi za telesne dobrote; in sicer na vigred: da zemljo rodovitno stori; po letu : da žito in polje obvarje pred kako nesrečo; jesen in po zimi, ker se dari zemlje hranijo ino vživlajo, da s našo molitvo in s našim postom Bogu, od kterega pride vsaki dober dar, vredno hvalo skažemo in tudi prosimo za pomoč in gnado, prejete dobrote po keršansko vživljati k časti božjej in k zveličanju duše, Bogu vedno hvalo in slavo peti, zraven pa tudi v svojej obilnosti bornih in siromakov ne pozabiti. Kaj so čuvajni, bilni ali delopustni posti? So tisti posti, ktereje cerkev na d en (dopust, delo¬ pust) pred nekterimi velikimipraznikinapovela.Pervi kristjani 8 so se na nektere praznike pripravljali s postom, s molitvo in čuvanjem, zato se ti večeri tudi čuvajni posti zovejo. V čuvajnej mesi mešnik ne reče: „Ite missa est; to je: Pojte, meša je dokončana." Pervi kristjani niso po mesi hitro iz cerkve šli in jedli; ker so bili še tešč, malo so počili, in spet v cerkev šli, kjer so skoraj vso noč v božjej službi prebedeli in prečuli, in kakor pričujejo sv. cerkveni očeti, ne samo verno ljudstvo ampak tudi oblastniki in visoki ljudi. Sčasoma je sv. gorečnost opešala, bati se je blo, da bi ti ponočni shodi priložnosti za kake grehe ne dali; — toraj je cerkev velike molitve in ponočno čuvanje preklicala in le sam post 'obderžala. Vsi verni naj skerbijo s čuvajnim po¬ stom Boga in svetnike častiti, teh priprošnje se vredne sto¬ riti, in kakor so oni tudi svoje meso pokoriti: „Potem, da se pred nekterim praznikom postimo, se učimo, dale po velikih težavah priti zamoremo v nebeško kraljestvo" pravi sv. Bernard. Zakaj cerkev prepove, v petek in saboto meso jesti? Zato, kakor uči papež Inocenc, ker je Jezus Kristus v petek na križu vmerl, in v saboto v grobu ležal, ter se s pokorjenjem in postom verni pripravijo, nedelo prav po- svečovati. V nekterih škofijah je pripuščeno, v sabotah meso jesti, kar dovoljiti imajo škofi oblast, in kar se vsako leto javno oznani. Verni tistih škofij so pa deržani, v saboto kako drugo dobro delo storiti, in se v petkih zvestejše in ostrejše postiti. „Tebi moj sladki Jezus, ki si na križu za nas vmerl, se za hvaliti za gorko muko tvojo in za pokoro mojih gre¬ hov, hočem se v petek in saboto od mesojeje zderžati, kakor cerkev zapove." Kdo je dolžen se postiti? Od mesa se zderžati ob zapovedanih postih so dolžni pod velikim grehom vsi kristjani, ki so 7 let stari in iz kakšnega drugega vzroka izgovorjeni niso. Zgovorjeni so pa 1) tisti, ki imajo od više duhovne oblasti velavno in pravično pripuščenje ali dispens. 2) tisti, ki so težko bolni. Ob zapovedanih postih večbart na den najesti se smejo bolehni in slabi kristjani, ki dolgo brez jedi biti ne morejo — noseče in doječe žene — stari in slabi ljudi —■ ro- 9 kodelci pri težkem dela — borni in siromaki, ki se nikolj ne morejo nasititi. Vsi ti na den smejo jesti, kolikorbart je jim potreba, ali mesa se pa zderžati so dolžni, ako jim veljavno in pravično pripuščeno ni. —• Vsi ti pa naj bojo iz serca žalostni, ker se ne morejo popolnoma postiti, in s celo cerkvo pri dobrem delu, kakor je post, se sdružiti, in naj to z molitvo, vbogaime dajanjem in drugimi dobrimi deli nadomestujejo in popravijo. Sv. Auguštin pravi: „Ako se ne moreš postiti, jokaje jej.“ Sv. Gregor, papež, je zbolel v velikem postu pred veliko nočjo, in se ni mogel postiti; zato je takole zdihoval: „Zbdlclsim, kadar se vsi majhni in veliki postijo; jaz se pa postiti ne morem; da to ne morem, sim bolj žalosten, kakor čez to, da sem bolen.“ Kako človek greši zoper postno zapoved? 1) Ako meso je brez pravega uzroka. 2) Ako se več kot enbart na den nasiti, brez prej nakazanih uzrokov; 3) Ako večbart na den je; pa vendar kak kosec ali kaki žerklej posta ne prelomi; 4 ) Ako sedi pri predragih in sladkarskih pojedinah, pijančevanju in razvujzdanem ve¬ selju, kije nasprotno duhu pokore in zatajenja; 5) Ako je v postih mesene in postne jedi vkup. Je pripuščeno zvečer jesti? Pervi kristjani so postne dni le samo enbart na den in zvečer jedli, in kakor Tertulijan pravi suh kruh in vodo; sčasoma je duh pokore opešal, in sv. cerkev, mila mati, za¬ voj j slabosti sedajnih kristjanov pripusti, tudi zvečer malo jesti, blizo četertino navadne večerje. Vsaki kristjan naj zvečer je po navadi pobožnih kristjanov, kdor je močen in zdrav, naj si prizadeva, kolikor more posnemati pcrve vernike; če je slab, alj ima težko delo naj zvečer je, da posta ne pozabi, in da svoje dolžnosti spolnovati more. To se pa že zastopi, da mora človek občutiti pri postu kako težavo, za to je ja post, da ga človek občuti in se po njem spokori. — ^ Kako se moramo postiti? ,,Glejte, pravi Gospod, na den svojega posta delate po svojej volji, sc pravdate in prepirate, ste nevsmileni, zato niste vslišani. a ) Sam post toraj še ni Bogu prijeten, am- ') Terlul: de jejun : c, 13, 8; J ) Jer,'58, 34. 10 pak, da se kristjan Bogu dopadljivo posti, se mora postiti v duhu pokore, da pokori svoje grehe in kaznuje svoje truplo; se mora postiti s to mislijo, se sdružiti s Jezusom, ki se je 40 dni postil, in zadostiti Bogu za storjene grehe, ter si pridobiti moč in veselje, meseno poželenje zatreti in cisto živeti, zraven pa to, kar na jedi prihrani, vboga- ime dajati: „Naj se posti oko nesramnih pogledov, jezik in uho škodljivih besed; pa tudi serce vsake pregrehe,® veli sv. Bernard. — Paz k a ali opomba . Kar je se več potrebno od po¬ sta vedeti , se najde pri navku od 40denskegu posta. MraM m> Kaj je to: adventni čas? Advent se pravi: prihod, in sicer prihod Jezusa Kristusa. Adventni čas je torej čas, v kterem sv. cerkev spomin ob¬ haja dvojnega prihoda Jezusa Kristusa, našega zveličarja. Kdaj je Jezus pervokrat prišel? Tadaj, kadar je Sin božji od sv. duha spočet, in od Marije device po čudnej viži rojen bil in s svojim priho¬ dom svet posvetil, kar so mnogi očaki in preroki želeli. Kako so mogli stari očaki zveličani biti, kadar Jezus ni bil še rojen? Bog je že pervim starišem obljubil 1 ), da ima njegov edinorojeni Sin človek postati ali se včlovečiti in svet od¬ rešiti. Zavolj zavupanja na tega odrešenika in njegove prihodnje zasluge so bili v starej zavezi zveličani vsi, ki so se skoz nedolžnost ali pokora tih Jezusovih zaslug vdele- žili in v božjej gnadi zamerli. Pa vendar so do v nebohoda Jezusa Kristusa tudi jim ble nebesa zaperte, in so v pred- peklu ti srečni čas dočakovali. Kdaj bo drugobart prišel? Na koncu sveta, kadar bode Kristus zopet prišel s ve¬ liko močjo in slavo, sodit žive in mertve. ») I.Mojz. 49, 10, Iza: 38, 8. in 30,1. Luk. 10,24. 11 Na kaj nas opomene adventni čas? 1) On nas opomene na veliko skrivnost, da seje Je¬ zus včlovečil, nas opomene, kako goreče je on nas ljubil, kako se je ponižal, ter nas pobudi, njemu hvaležni biti. Zakaj on je zapustil krilo svojega očeta, in k nam prišel v dolino solz nas odrešit in zveličat. 2) On nas opomene, se na blage božične praznike po pravej pokori, postu, molitvi, milodaršini in ostalimi Bogu dopadlivimi deli pripraviti in se tako vdeležiti gnad ali milost, ktere je nam Jezus zaslužil. 3) On nas opomene, da hoče nam Jezus, ker smo spomin njegovega pervega prihoda vredno in slo¬ vesno obhajali, pri svojem prihodu na koncu sveta milost¬ ljiv biti. „Bdite in molite, zakaj ne veste, v kterej uri hode prišel Sin človekov. Kako so adventni čas nekdaj obhajali? Vse drugače, kot zdaj. Začel seje že o Smarčiči, ali na dan sv. Martina, in verni so se obnašali ravno, kot v 40denskem postu, so Se ojstro postili in goreče Bogu slu¬ žili; za to je še sedaj vsim kloštrom naložen post, in vsim kristjanom od cerkve prepovedano šumeče veselovanje, ženitve, ples itd. Papež Silveri je tudi zavkazal, da tisti, ki sicer le redko k sv. obhajilu hodijo, saj vsako adventno ne¬ delo naj to storijo. Kako naj brumni kristjani ti sv. čas obhajajo? Vaj se spomenejo v teh 4 tednih na 4000 leta, v kterih so pravični stare zaveze goreče' in milo zdihovali po ob¬ ljub 1 en e m o d r e še nj 11 , najsespomenejonatemo, nevero, zmote in pregrehe, ki so cel svet pokrivale, zraven pa tudi naj se spomenejo s trepečim in zgrevanim sercom svojih grehov in hudobij in se trudijo sv. zakramente vredno prejeti in tako svoje serce očistiti. Tako bo Jezus s svojo gnado k nam prišel, v nas pre¬ bival in nam svoja milosti ne odtegnil ne v smerti, ne pri sodbi. K vsemu temu verne nagniti, mati cerkev sleče ti čas ves svoj kinč, ogerne svoje služabnike in oltarje v modro (plavo) pokorno barvo, prepove veselo petje, na¬ pove post in opominja v vsim, kar ti čas vravna in vkaže, verne kristjane, da bi naj ponižno živeli, svoje grehe oža- Mat: 24, 42-— 44. 12 lovali, in spokorili in goreče zdihovali po duhovnem pri¬ hodu Jezusa Kristusa. Resnično nehvaležni proti Bogu, nehvaležni proti cerkvi, in krivični proti samim sebe so tisti katolški kristjani, kteri ti sveti čas, namesto z po¬ sebno pobožnostjo Bogu služiti, dobre dela dopernašati, po duhovnem prihodu milega odrešenika zdihovati, sv. sa- kramente vredno prejeti, ti sv. čas le s nečimernim in greš¬ nim veselovanjem tratijo in pogubljajo J Kaj je svitu a meša? in zakaj se opravljal Svitna meša ali svitniea (zornica) je rana meša pred svitom ali zoro na čast blažene device Marije. V nekterih krajih se tudi imenujejo „Rorate“, ker se svitna meša začne s timi besedami: „Rorate coeli desuper, to je: „Nebo rosi nam pravico.“ Se opravlja v spomin, da je angel Gabriel Marii češčenje prinesel, da je ona spočela od sv. duha in rodila Jezusa Kristusa, Sina božjega. Kakor zora pred soncorn pride, t^ko je Marija zgodna danica prišla pred soncom našim, ki je Jezus Kristus. Zato sc svitna meša pred svitom ali zoro obhaja. —• Molitva adventa. O Bog! ki si svet s svojim blagodar- nim prihodom razveselil, dodeli nam tvojo milost, da se mi po resničnej pokori za njihov spomin in za sodbo po smerti in na koncu sveta pripravimo. Amen. Nauk za pervo adventno nedelo. Ta nedela je pervi den cerkvenega leta in začetek ad¬ ventnega časa. S to nedelo prične sv. cerkva spomnevati, kako so staroverni sv. očaki, preroki in vse Bogu zveste duše po obljublenem odrešeniku milo in goreče zdihovale; s timi zdihleji sdruži ona svoje molitve, da tudi verne zbudi k grevengi in pokori, jih pripravla na svete božične praz¬ nike. Naj naš ljubi odrešenik tudi k nam pride, se v našem sercu porodi in prebiva. Zato poje v početku (Introitus) sv. maše: „K tebi sem, o Gospod! vzdignil dušo svojo: Bog moj, v te zaupam, ne naj me pasti v sramoto in za¬ smehovati od mojih sovražnikov; zakaj vsi, ki v te zaupajo, ne bojo osramotoni. Pote tvoje, o Gospod, kaži mi, in steze tvoje uči me.* J ) Slava bodi Bogu Očetu, Sinu in svetemu D ps, 24 , 1. 13 Duhu, kakor je bilo od začetka sveta, sedajin vselej na v.ečne čase. Amen. Cerkvena molitva. Prosimo te, o Gospod! zbudi svojo moč, in pridi, da zaslužimo od nevarnosti, katere nas za¬ voljo naših grehov čakajo, skoz tvojo hrambo rešeni, skoz tvoje rešenje zveličani biti. Kateri živiš in kraluješ s Bogom Očetom v edinosti svetega Duha •— Bog — od ve¬ komaj do vekomaj. Amen. Perva nedela v adventu. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Rimljanov v 13. postavi od 11. do li. verste. Bratje! vemo, da je že ura, da od spanja vstanemo. Zakaj naše zveličanje je bližje, kakor takrat, ko smo verni poslali. Noe je prejela, dan pa se je približal. Verzimo tedaj od sebe dela teme, in oblecimo orožje svetlobe. Kakor po dnevu pošteno hodimo, ne v požrešnosti in pijanosti , ne v nečistosti in nesramnosti, ne v kr egu in nehvaležnosti : am¬ pak oblecite Gospoda Jezusa Kristusa. Kaj uči sv. Pavl v tem berilu? V poprejšnih verstah sv. Pavl razlaga Rimljanom, kijih je nar več sv. Peter na keršansko vero spreobernil, na tajnko dolžnosti keršanskega živlenja. Sedaj jih pa opominja, nikar več odlagati temuč tiste tudi spolnovati, posebno, ker je zdaj blpženi čas in čas le kratek. Kaj opomene beseda: spanje? Opomene greh, ki dušo omami in oslepi, da na Boga pozabi; pomeni mlačno, leno, mehkužno in sladno živlenje, ker vse to mine ino zibne, kot sen v spanju; kar popisuje David ps. 75 od lakomnega, in prerok Izaia 29. 7. od vsili grešnikov. 'Zakaj pravi sv. Pavl: zveličanje je blizej? Vsaki den, vsako uro stopamo bližej proti grobu, proti večnosti, ker večno zveličanje čaka vse kristjane verne in brumne. To zveličanje pa zamorete bolj in prej upati, ka¬ kor takrat, ko ste še neverniki bili, če brumno živite. „Kaj je, veli sv. Krizostom, naše živlenje drugega, kakor tek in nevaren tek proti smerti k nevmerlivosti?« 14 Kaj je to: noč? Noč je žalosten čas, čas teme, pregrehe in nevere. Kaj je to: den? Den je sedajni čas, čas milosti in svitlobe, ker Jezus Kristus s svojim svetim navkom cel svet razsvefluje. Ktere so dela „teme? u Grehi in posebno tiste dela, ki se pred Bogom in lju¬ dmi skrivajo in se v temi, po noči dopernašajo. Ktere so orožja svetlobe? Orožja svetlobe so dela vere in milosti, sv. zakramenti in sv. čednosti, s kterimi se kot s duhovnim orožjem boju¬ jemo in branimo pred svojimi sovražniki, ki so svet, meso, in hudič, in se pošteno obnašamo pred vsimi ljudmi, tako da se nam sramovati ne bo treba. Tudi to je premisliti, da kristjan, ki seje pri kerstu odpovedal hudiču in vsemu njegovemu djanju, ne sme živeti v požrešnosti in pija¬ nosti, nečistosti in nesramnosti, temuč da mora obleči Go¬ spoda Jezusa Kristusa. Kaj se pravi: Obleči Jezusa Kristusa? Se pravi: ravnati se, kakor je on učil in pokazal in tako dušo s lepim oblačilom okinčati. Naj se nam bo po naših djanjih poznalo, da smo kristjani. Sv. Auguštinu, kije prej velik grešnik in krivoverec bil, so te besede sv. Pavla tako globoko v serce segle, da je svoje gerdo nesramno živ- lenje zapustil. Zdihlej. Ah, daj nam, o Jezus! od spanja vstati in naše grehe pokoriti, in razsvefi nas s svojo gnado, da do¬ bre in zveličanske dela posnememo, tako tebe oblečemo, in duše naše okinčamo! Evangeli svetega Lukeža 21, 25 — 33. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: Znamnja bodo na soncu, in mescu in zvezdah, in na zemlji bo stiska med narodi zavoljo strašnega šumenja morja in va¬ lov. In ljudje bodo koperneli od strahu in čakanja tistega, 1, 8, Conf, c, uit. 15 kar ima čez svet priti; zakaj nebeške moči se bodo gibale. In tedaj bodo vidili Sina človekovega priti na oblaku z ve¬ liko oblastjo in častjo. Kadar se bo pa to začelo goditi, po¬ glejte in povzdignite svojeglave, kajti vaše odrešenje se približuje. In jim je priliko povedal: Poglejte smokvino (figovo) drevo, in vse drevesa; kedar že berst poganjajo, veste, da je leto blizo. Tako tudi vi, kedar bote vidili , da se to godi, vedite, daje blizo božje kraljestvo. Resnično vam povem, da ti rod ne bo prejšel, dokler se vse ne zgodi. Nebo in zemlja bota prejšla, moje besede pa ne bodo prejšle. Zakaj se dones berejo evangeli od posledne sodbe? Nas probuditi k pravej grevengi in pokori, greha se za naprej varovati, dobre dela dopernašati in tako serce na duhovni prihod Jezusa Kristusa pripravljati: „ Človek spomni se poslednih reči in nikolj ne boš grešil.“ Kakšne znaminja se bojo dogodile pred poslednjo sodbo ? Sonce bo otemnelo, mesec bo svetlobo zgubil, zvezde bojo s neba padale, vse se bo spremenilo, kadar se bojo nebeške moči božje vsemogočnosti gibale; znaminjeSina člo¬ vekovega, znaminje svetega križa se bo na nebu prikazalo v grozo grešnikom, ki so ga sovražili, in v veselje pra¬ vičnim , ki so ga ljubili. Zakaj se bo to vse godilo ? Grešniki so stvari bolj ljubili, ko Boga, Gospoda, ki jih je stvaril, so jih narobe in grešno upotrebovali, zato jih hoče na tako strašno vižo razdjati in celo stvarjenih reči se poslužiti za maščevanj e svojih sovražnikov. Znamnja bojo tudi kazale na kazni, ki čakajo terdovratne grešnike. Sonce bo merčelo, to kaže peklensko temoto; kervavi me¬ sec kaže jezo in maščevanje božje; zvezde bojo padale, to pomeni, da bojo zgubleni v peklenske brezdne po¬ greznjeni. Grešniki bojo poznali in obžalovali —■ se ve, da prepozno — kako nečimerne in minljive reči in stvari so ljubili! — ‘) 1, 8. Conf. c. uit. 16 Zakaj pravi Jezus: Vzdignite glave, ker je llizo odrešenje vaše? To je rečeno samim pravičnim, ki so na zemlji veliko težav in bolečin, zasmehovanja in poniženja prestali. Alj sedaj je prišel čas, ko se bliža njih odrešenje, tisti čas, ki bo jim dopuščeno od. veselja in časti svoje glave povzdignuti.— Kako se bo velika poslednja sodba začela? Bog bo poslal svoje angele s trobento in velikim glasom, da bojo spravljali ljudi na sodbo. Gnali bodo ljudi nasodbo od štirih vetrov od enega kraja do drugega. Potem bojo iz grobov vstale trupla vsih ljudi, se svojimi dušami združile in se zbrali v dolini Josofat, in brumni bojo postavljeni na desno, grešniki na levo stran. *) Znaminje sv. križa, sve¬ tejše od sonca, se bo prikazalo na nebu, slavno se bo sve¬ tilo v zraku, bo sveto znaminje pravičnim, ki so tukaj s Jezusom Kristusom križ nosili; strašno bo to zaminje sve¬ tilo grešnikom, ki so Jezusa Kristusa in njegov sv. križ sovražili; trepetaje bojo leti vpili in kričali: „Gore, padite na nas! hribi, pokrite nas! Kako se bo sodilo? Na svetu je marsiktera vest spala. Na sodnji den se bo zbudila vsaka vest. Vestne bukve bojo odperte 1) na den bo prišlo vse, kar je skrito, tudi nar skrivnejše misli; 2) od vsake besedice bo se moral odgovor dajati. 3) čez vse, kar je človek mislil, želil, govoril, storil ali zanemara!, bo pred celim svetom odgovor dajal. Zakaj bo poslednja sodba? Ako ravno bo sleherni človek berž po smerti sojen, bojo vender vsi vkupej zopet sojeni; zato: 1) da naj duša s s svojim telesom prejeme plačilo ali kazen, ker je tudi s telesom dobro in hudo delala; 2) da pravični, velikokrat pri¬ tisnjeni ino potlačeni, očitno hvalo — hudobni pa, veliko¬ krat pohvaljeni in povišani, očitno sramoto prejemejo, 3) da se naj božje skrivnosti razodenejo in da naj bo vsemu svetu znano, daje Bogposvojejneskončnej dobroti in milosti, pra¬ vici in modrosti vse človeštvo vladal in vodil; 4) da vsi h I. Jcs, 4, 15; *) Mat. 20, 33, 17 spoznajo dobrotljivost in pravičnost nebeškega sodnika, ki bo plačal nar manjše dobro delo, storjeno iz njegove lju¬ bezni , 5) da vse stvari vidijo in molijo Jezusa Kristusa, sina božjega, učenika in odrešenika vsega sveta, 6) da bo vsak sleherni vidil, kaj in koliko je dobrega ali hudega iz njegovih del prišlo in da primerjeno plačilo prejeme. — Kako bo sodba dokončana? Vsaki bo dobil plačilo svojih del pred vsim svetom l ) in nespokorjeni grešniki pojdejo v večno terpleuje, pra¬ vični pa v večno živlenje. Kaj tias poslednja sodba uči? Prav skerbno dobro, delati in prav skerbno varovati se greha, ker bo nar majnse dobro delo poplačano, nar manjši in skrivnejši greh pa pokaznjen. Pogosto premišlevati pravično sodbo božjo, da se spodbadamo in trudimo, po¬ božno živeti, pogosto se poprašati: Duša moja! kaj ti bo Jezus rekel: „Pojdi s menoj v nebeško kraljestvo; ali po¬ beri se od mene v peklenski ogenj.“ — Moli tv a. Pravičen si Gospod, in pravična tvoja sodba. Ah, prebudi moje meso s tvojim strahom, da se bojim in tre¬ sem pred tvojo sodbo, in skerbno varjem vsega greha. Ah, da bi jaz, kakor je nekdaj, rekel sv. Jeronim mo¬ gel reči: Naj že jem ali pijem, ali kaj drugega počenjam, zrairaj se mi zdi, slišati strašni glas: Vstanite raertvi, in pridite k sodbi. — Druga nedelja v adventu. Na to nedelo se sv. cerkva v breviru ali cerkvenih ča¬ sih in v sv. mesi spomene na dvojni prihod Jezusa Kristusa, da se naj veselimo pervega blagodarnega prihoda, in se bo¬ jimo drugega strahovitega. Zategadel poje sv. cerkva v početku sv. meše iz preroka Izaia 3 ): ^Ljudstvo moje, Sion, glej! Gospod bo prišel, odrešit vse narode, in Gospod bo nal slišati slavo svojega glasa, veselje vašega serca.* Molitva cerkvena: Prebudi, o Gospod! naše serca, pot tvojega Edinorojenega pripravljat, da ti bomo skoz Skriv. raz: 20, 12; *) Iz. 30. Coftine. 2 18 njegov prihod s očistenim duhom služiti zamogli. Kateri s tebo živi ino kraljuje v edinosti svetega Duha — Bog —- od vekomaj do vekomaj. Amen. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Rimljanov 15, 4 — 13. Bratje ! kar koli je pisanega, je v naše poducenje pi¬ sano, da po poterpezlivosti in poveseienji pisem upanje imamo , Bog poterpezlivosti in poveselenja pa vam daj, da bote med seboj ene misli po Jezusu Kristusu, da z enim sercom, in z enimi astmi čast dajete Bogu in Očetu Gospoda našega Je¬ zusa Kristusa. Zato sprejemajte Se med seboj, kakor je tudi Kristus vas sprejel, Bogu v čast. Rečem namreč, cla je bil Kristus Jezus služabnik obreze zavoljo resnice Božje, da bi poterdil obljube očakov, in pa, da bi neverniki Boga zavoljo milosti častili, kakor je pisano: ,,Zato le bom , Gospod, med neverniki hvalil, in trojemu imenu pel!' 1 In zopet reče: „Veselite se, neverniki, z njegovim ljudstvom!“ In zopet: ,.Hvalite Gospodavsi neverniki, in povišujte ga vse ljudstva!“ In zopet reče Izaija: ,,Bo korenina Jesetova, in kteri bo vstal cez nevernike kraljevat , v njega bodo neverniki v p ali J Bog upanja pa naj vas napolni z vsim veseljem in mirom v verovanji, da obogatite v upanji in moči svetega Buha. Kaj uči sv. Paul u tem listu? V Rimi so bli ob času sv. Pavla dvojni kristjani: eni, ki so poprej Judi, drugi, ki so poprej ajdi aii malikovavci bili; ti se niso mogli zastopiti; Judi so se p:vzdigovali, ki je Kristus bil njihovega rodu; ajdi so jim pa očitovali, da so Kristusa umorili. Sv. Pavl jih toraj posvari, in jim iz svetega pisma pokaže*^ kako se je dober Bog vsih vsmilil, vsim dal odrešenika Jezusa Kristusa; da ga naj vsi hvalijo in se veselijo Judi in ajdi, in da žive v miru in lepej za- stopnosti. Tudi mi naj Boga hvalimo, ki je nas poklical k pravej katol. veri, nam podelil vse, cesar potrebujem za vežno živlenje; in naj se greha, napuha, jeze, nevošli- vosti, nečistosti zvesto varjemo, da večnega živlenja ne zgubimo. Kaj je sv. pismo? in čemu je? Je zapopadek nekterih bukev, ktere so brumni in po sv. Duhu razsvetleni moži napisali; sv. pismo je dvojno, 19 stare ino nove zaveze. Čemu je? 1. Da vemo, kaj je nam verovati in storiti, da bodemo zveličani: „ Vsako pismo, veli sv. Pavl, od Boga vdahnjeno, je dobro nas prepričati, učiti, svariti, zboljšati, in podučiti v pravičnosti.2. Da se mi učimo, v težavah poterpežlivi biti, se utisiti, in vese¬ liti, videči, kaj je za nas Jezus Kristus storil in kaj so svet¬ niki iz ljubezni Jezusove preterpeii. Je potrebno, dobro, alj škodljivo sv. pismo brati? Učenim je to potrebno; dobro vsakemu verniku, ako resnico išče; škodljivo je to napuhnjenemu grešniku; to pa daje škodljivo, ni iz sv. pisma, temuč iz hudobnega serca grešnika. Kieri hoče sv. pismo brati, te naj prosi sv. duha za razsvellenje in za ponižno serce, in nlkolj ne pozabi, kar Kristus pravi: „Kdor cerkvo posluša, mene posluša, cerkva je steber in podlaga resnice.“ — Obširnejši navk od tega po¬ glej na velikonočni torek. — Zakaj se Bog pravi: Bog poterpežljivosti in tolažbe in upanja? 1) Ker prizanesljivo čaka na naše poboljšanje in nam «u- lostivo grehe odpušča. 2) Ker nam pomaga križe in težave voljno preterpeii in nam veselje v serca vliva, da se mi ničesar ne bo¬ jimo in stanovitni ostanemo. 3) Ker on nam gnado ali milost daja, da upati moremo, in ker je on tisti, kteregami po tem kratkem živlenju doseči upamo. Zdihlej: O Bog poterpežljivosti, Bog tolažbe, Bog upanja! razveseli naše serca s vsakoverstnim mirom in ve¬ seljem, in milostljivo dodeli, da mi v veri., upanju in lju¬ bezni in v vsem dobrem napredujemo, in obljubljeno zveli¬ čanje srečno dosežemo. — EvangeU svetega Matevža 11., 2 —- 10. Tisti čas je Janez, ko je v ječi Kristusove dela slišal, dva svojih učencov poslal, in mu je rekel: Si ti, kteri ima priti, aii drugega čakamo? In Jezus je odgovoril in jima ‘) II. Tim. 3, 16. 20 rekel: Pojdita in povejta Janezu, kar sta slišala in vidila. Slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi spreslišujejo, mertvi vstajajo, in ubogim se evangeli ozna- nuje. 'In blagor mu, kteri se nad menoj ne bo pohujšal. Kadar sta odšla, je Jezus začel množicam govoriti od Ja¬ neza: Koga ste šli v puščavo gledat? terst od vetra raa- jani? Ali koga ste šli gledat? Človeka v mehko oblečenega? Glejte! kteri se v mehko oblačijo, so v kraljevih hišah. Ali koga ste šli gledat? preroka? Prav, vam povem, še več kakor preroka. Zakaj ti je, od kterega je pisano: Glej! jaz pošlem svojega angela pred tvojim obličjem, kteri bo pred teboj tvoj pot pripravljal. Zakaj je bil Janez v ječi? Zato, ker je pregrešnega kralja Herodeža posvaril in tudi njemu ni zamolčal: „Ne smeš imeti t žene svojega brata.“ ') Resnica je prežlahtna mati, alj porodi rada, ka¬ kor poslovica pravi, gerdo hčer, sovražtvo in preganjanje. Učimo se od Janeza vselej, koljkokrat smo dolžni, resnico govoriti, ako ravno bi nam to moglo donesti nar večjo nesrečo, če bodemo s Janezom preganstvo voljno preterpeli, bomo tudi s njim mučenci ali marterniki resnice. Zakaj je Janez svoje učence k Kristusu poslal? Da oni od Kristusa, kije že tedaj slovel zavolj svoje vere, in čudežev, sami slišijo, in se tako prepričajo, da je on obljubleni Mesija, ali zveličar sveta, in toraj za njim hodijo. — Zakaj je Kristus Janezovim učencem rekel: „Pojdite iti povejte Janezu: „slepi vidijo, hromi hodijo. a Da oni iz čudežev, ktereje on delal, spoznajo, daje on Mesija, kteri je bil starim očakom obečan, od kterega so že preroki napovedovali, da bode on take znamnja in čudeže delal. Jz. 35. 5. 6. Zakaj reče Jezus: Zveličan je, ki se nad menoj ne pohujsa? To je rekel zavolj tistih, kise bojo na ponižnosti, vbožtvu, in smerti njegovej spodtikovali, nad njim dvomili, njega za- Mark. 0 in Mat: li, 10. 21 sramovali in zavergli: „ Človek je dolmen, svojega Boga toljko več pestovati in ljubiti, koljkor nevrednejše reči je on za njega preterpel,“ veli sv. Gregor. Zakaj Jezus Janeza ni vpričo njegovih učencov zve~ ličeval, temne še le potem, ko so od njega odšli ? Nam na izgied: da mi nikogar na lice ne hvalimo, tudi nikar pred takimi, ki bi mu hvalo pokazati mogli. Kristus je sv. Janeza pohvalil zastran svoje stanovitnosti, ko svoje dolžnosti pridgovati ni zanemaril, dasiravno je bil v ječi zapert in smert njemu žugana. Lep izgied za vse pridgarje, spovednike in predpostavljene, da se skoz nobeno reč ne pustijo motiti, vse dolžnosti zvesto in nestrahljivo spolno- vati. Da ga pohvali zavolj ojstre pokore, ktero je pokazal skoz svojo borno jed in žimnatno oblačilo, da se mi naj po njem učimo, svoje meso pokoriti in dober sad pokore ob¬ roditi. — Zakaj Jezus govori: da je Janez višji o d preroka? Zato: 1) ker je Janez bil od preroka Malahijeta 4. 5. napovedan, kakor nobeden drugi prerok; 2) ker je le on edini med vsimi preroki Kristusa s lastnimi očmi vidil, S persti kazal in njega kerstil; 3) ker je kakor angel, to je: božji poslanec, prihod odrešenika oznanova! in mu pot pri¬ pravki. Kako je Janez Kristusu pot pripravlal? S tira, da je tako goreče pridgoval, in tako ojstro ži¬ vel, je Jude budil in nagibal, da oni svoje serca po resnič- nej pokori pripravijo, Mesijine gnade ali milosti prejeti. Molitva. O gospod Jezus! ki si sv. Janeza, svojega predteka, zavolj vere, stanovitnosti, in pokore pohvalil, dodeli nam milost, njegovo terdno vero skerbljivo se učiti, nepresfrašljivo stanovitnost in ojstro pokoro posnemati in iz človeške poslušnosti nikolj tvojega veličanstva ne razžaliti. Pridiga. Brumni Janez v ječi, hudobni Herodež na prestolu alj tronu! kaj je to; alj Bog ni pravičen, ki brumne plačuje, hudobne kaznuje? Zakaj so na tem svetu pravični veliko¬ krat nesrečni, hudobni pa srečni ? 22 1. Pravični so nesrečni: 1) Nobeden še tako pravičen ni brez greha; te male grehe, od kterih nobeden ni prost, pravični Bog kaz¬ nuje: s O Gospod kliče sv. Auguštin, tukaj rezi, tu¬ kaj žgi, tukaj smodi, v večnosti tam pa vsmiljen bodi.“ 2) V terplenju človek še le pokaže, kaj njegova čednost velja: „Kakorse zvezde le po noči svetijo, ino po dne skrite so, ravno tako se krepost v nesreči pokaže, katere v sreči viditi ni.“ Sv. Bernad. — 3} Da se v posvetne reči ne zaljubimo, nebes ino večnosti pa celo ne pozabimo: „Zato je sedajno življenje s terplenjem in bridkostmi nainešano, da drugo živlenje iščemo, ker nobene bridkosti ne bo.“ Sv. Auguštin. 4) Daši večje plačilo prislužimo: „Naša sedajna celo kratka in lehka nadloga nam prinese večno in čez vso mero visoko čast, ki vse preseže.“ *) 5) Da se nad brumnimi zgodi to, kar je Jezus prejpo- vedal; „Svet se bode veselil, alj vi bote žalovali i. t. d.* 4 JI. Hudobni so srečni: 1) Nobeden še tako hudoben ni brez dobrega dela; ker je Bog pravičen, to poplača: „kar ste nar majnšemu storili, ste meni storili. 14 8} Bog hoče, da bi bli vsi zveličani; zato jim da srečo i. t. d. da bi jih nagnil, ljubezen s Ijubeznjo povračati in njegovo zapovedi dopolnevati. „Bog je dal Judom dežele malikovavcev, in bogastvo narodov, da se po njegovih postavah ravnajo, in njegove zapovedi der- žijo.“ : ) 3j) Da terdovratne grešnike še bolj oslepi, da jih ob- vzeme spanje in da bojo spali večno spanje. „Kakor jagneta bom jih nekdaj peljal v mesnico. Tretja nedelja v advente. To nedelo katolška cerkva verne kristjane opominja, Sv? zavolj prihoda odrešenika veseliti in pri začetku sv. meše poje besede sv. Pavla: „Radujte se vselej v Gospodu, še enb.art vam povem, radujte se! Vaša pohlevnost bodi znana vsim ljudem: zakaj Gospod je blizo, Nič vas ne skerbi prcveo: temuč oznanujle Bogu vse svoje potrebe, molite s ) Kor. •>, 17;•*) ps. 104, 44; ® Jerem. 81, 39. 23 ga, prosite ga in hvalite ga. *) Blagoslovil si, o Gospod, svojo deželo in odvzel Jakobu sužnost. Slava bodi i. t. d.. Cerkvena molitva: Nagni svoje vuho, prosimo o Go¬ spod! našim prošnjam, ino raz-svetli teme našega duha s gnado svojega objiskanja. Kateri živiš ino kraljuješ i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavia aposteljna do Filipjanov 4, 4 — 7. Bratje! veselite se vselej v Gospodu / še rečem , vese¬ lile se. Vaša pohlevnost bodi znana vsem ljudem / Gospod je blizo. Nihaj naj vas ne skerbi; ampak ti vsaki reci naj % molitvijo m priporočanjem in zahvaljen jem vase prošnje znane bodo pred Bogom. In mir Božji, kteri ves um preseže, varuj vaše serca in vašo pamet v Kristusu Jezusu. Kaj se pravi: v Gospodu se veseliti? Veseliti se: da smo stvarjeni po božjej podobi, da smo poklicani k pravej veri, da imamo upanje, doseči večno zve¬ ličanje, in da pod varstvom Narvišjega prebivamo; veseliti se tudi po izgledu sv. Pavla, da smo vredni zavolj Kristusa težave in pregnanstvo terpeti. Kaj sv. Pavl še dalej uči? Nas dalej opominja, pohlevno in brumno živeti in tako pred vsimi ljudmi pokazati, da so kristjani pohlevni dobri ljudi; k čemur naj nas nagiba misel, daje Bog povsod pričijoč. Nas svari, za posvetne in minljive rečj preveč ne skerbeti, temuč našo^jskerb nasloniti na Boga, kteri nas niholj za¬ pustil ne bo, ako mu naše potrebe in težave v ponlžnej in zaupljivej molitvi na znanje damo, in se za vse prijete dari lepo zahvalimo. V čem obstoji mir božji? Njegova mati je dobra, čisla vest, njegovo prebiva¬ lišče je pošteno serce. V dobrej vesti se sv. Pavl hvali in veseli. Le ti božji mir je mučence in druge pravične tola¬ žil , ko so jih nekdajni neverniki grozovitim martrali, jim kožo iz života dupili, jih žive pekli, in s železnimi gre¬ beni tergali; ti božji mir dela človeku v terplenju, in smerti Fil: 4, 4; ! ) ps. 84, 1. u veselo serce. Se ne da večja radost misliti, kakor ona, ki izvira iz dobre vesti. Zdihlej: „Mir božji, kteri vsako zastopnost preseže, vari vaše serca in vašo pamet, v Jezusu Kristusu, Gos¬ podu našem.*' Amen. Tolažba v bridkostih. 1) Živa in terdna vera, da vse — dobro in hudo — ža¬ lost in veselje — siromaštvo in bogastvo, — živlenje in smeri, — pride od očeta nebeškega, ki hoče in želi, da bi se mi vsi zveličali: brez njega še las ne pade od glave. »Ako smo toijko dobrega od njega dobili, zakaj bi tudi kaj težkega ne prenesli. Bog je dal, Bog je vzel, in bo zopet dal, kakor se bo mu do- padlo.“ *) S) Pogost spomin, da nas terplenje greha obvarje. Dok¬ ler je David še reven pastirček svoje cede pasil, od kralja Savla preganjan se po puščavah skrival, je lju¬ bil svojega Boga, in mu zvesto služil. Na kraljev sedež povzdignjen, in s vsimi dobrotami obdan, je postal prešestntk in človekomor. Več jih posvetno veselje, kot časno terplenje pogubi, kar priča vsak- dajna skušnja. Kakor skerben vinogradnik vinske terteobrezuje, da brez sadu ne zrastejo, tudi nes¬ končno moder Bog ljudem terplenje pošilja, da jih greha obvarje, poboljša in zveliča. Kogar Bog ljubi, tega kaznuje; on tepe vsako dete, ktero sprejeme. 3) Terdno zaupanje večnega plačila in nebeške krone: veselite se, vaše plačilo je obilno v nebesih; blagor jim, ki tukaj žalujejo, tamkaj bojo se veselili. 4) Spomin na sv. križ Jezusa, in na strašne muke, ktere so svetniki in svetnice božje preterpeli za nebeško kraljestvo; Ako smo se vdeležili Kristusovega ter- plenja, bomo tudi deležni njegovega veličanstva. 5) Nar boljša tolažba je pa ponižna in zaupljiva molitva, v kterej mi svoje potrebe in težave samemu Bogu ra¬ zodenemo in potožimo; tako je storila Ana mati Sa¬ muela preroka, in nedolžna Susana, ki je bla krivo obtožena in k smerti obsojena. (Dan. 13. 35.) Tako svoje potrebe samemu Bogu potoži kralj Josafat, re- 1 Job. 2, 10. 25 koč: „Ker ne vemo, kaj je nam početi, io samo nam ostane, da mi oči svoje k Tebi povzdignemo.* Vsi so dosegli, kar so iskali: tolažbo in pomoč. V svoje; žalosti in v svojem strahu vzdigni dušo svojo k Bogu, in reci, kakor David: P dvzdignem oči svoje k Tebi, ki stanuješ v nebesih. Glej! kako gledajo oči hlap¬ cev na roke svojih gospodarjev, in oči dekel na roke svojih gospodinj, tako gledajo naše oči k Tebi, o gospod, dokler se ne vsmiliš. Vsmili se mene, o gos¬ pod! vsmili se! Evangeii svetega Janeza J, 19 — 28. Tisti čas so Judje iz Jeruzalema duhovnov in levitev poslali do Janeza, da so ga vprašali: Kdo si ti? In je po¬ vedal, in ni tajil, in je povedal: Jaz nisim Kristus. In so ga vprašali: Kaj tedaj? Si ti Elija? In je rekel: Nisim, Si ti prerok? In je odgovoril: Nisim. So mu tedaj rekli: Kdo si pa, da jim odgovor damo, kieri so nas poslali? Kaj praviš sam od sebe? Reče: Jaz sim glas vpijočega v puš¬ čavi 5 pripravite pot Gospodov, kakor je rekel Izaija pre¬ rok. In kteri so bili poslani, so bili zmed Farizejev. In so ga vprašali, in mu rekli: Kaj tedaj kerščuješ, ako nisi ti ne Kristus, ne Elija, ne prerok? Janez jim je odgovoril, rekoč: Jaz kerščujem v vodi; v sredi med vami pa stoji, ki ga vi ne poznate. On je, kteri ima za menoj priti, kteri je vcči od mene, kferemu jaz nisim vreden od čevljev jer¬ menov odvezati. To seje godilo v Betanii na unej strani Jor¬ dana, kjer je Janez kerščeval. Zakaj so Judi poslali može k Janezu, ga vprašat: Kdo je? Sv. Janez še je ojstro postil, iskreno je učil, ojstro pokoro je dela!. Vse to je tako čuduo bio in izvanredno, daje Janez več obljublenemu Mesiju, kakor človeku podo¬ ben bil. Zakaj so Judi vprašali, ulije Elia, ali prerok? Judi so v prerokbah Malahijeta 4. brali, da bode pred Mesijem Elia, Jeremia, alj kak drugi prerok prišel, noj 26 ' mu pot pripravljal. Ker je Janez pa terdil, da ni Kristus, so mislili, da more saj Elia alj kak drugi prerok biti. Zakaj je Janez rekel, da ni Elia, ne prerok? Ker ni bil Elia, kakoršnega so si Judimislili, tudi ni bil prerok, temuč višji od preroka, ker odrešenika ni samo oz- nanoval, temuc rekel, da je že med njimi, in s perstom «a njega kazal. Kako se odrešeniku pot pripravlja? Po pravej resničnej pokori, ko se človek ne samo gre¬ hov spove , temuc vreden sad pokore obrodi. Kako obrodimo vreden sad pokore ? Ako se preobernemo, ter Bogu in pravici tako goreče služimo kakor smo prej hudiču in krivici služili; ako Boga tako iskreno ljubimo, kakor smo prej meseno poželenje in posvetno veselje; ako s vsimi udi svojega života Bogu in pravici služimo kakor smo z njimi prej služili grehu in hu¬ dobi. Usta, ki so govorile krivično in nesramno, ušesa, ki so rade poslušale obrekovanje in ničermurne govore, oči, ki so radovedno pogledovale nesramne reči, naj za naprej govorijo, slušajo, in gledajo, kar je Bogu dopadljivo; tre¬ buh naj se zderži požrešnosti in pijančovanja; roke naj po- vernejo krivično, pluje blago i. t. d. z eno besedo: Naj slečemo starega in grešnega človeka in oblečemo novega, ki živi pravično in sveto. 3 ) Kako moč je imel kerst Janeza Kerstnika? Taj kerst je le bil kerst pokore v odpuščanje grehov; on ni grehe zbrisoval, kakor kerst od Jezusa postavljen, temuč le pomenil, solze pokore ali znaminje pokore, brez ktere ni odpuščanja grehov, on je poslušavce le nagibal, pokoro storiti in grehe objokati: po tem takem je bil le priprava na kerst kristjanov; sam pa ni imel moči grehov zbrisati. Kaj se še več učimo iz tega evangelija? Učimo se, sami sebe poznati: vprašajmo večbart sami sebe: kaj smo, da spoznamo svojo visokost, pa tudi svojo slabost; vprašajmo se večbart: kako živimo, kako se ob¬ našamo proti Bogu, in bližnjemu, i. t. d. da vemo se pobolj¬ šati i. t. d. » Rim. 6, 19. O Efes, 4, 22, n Učimo se od sv. Janeza, ponižni biti; lepa in čudna je ponižnost sv. Janeza: Kaj imaš,! da bi ne bil prejel? Kdor se ponižuje, bo povišan. Učimo se odkritoserčno povedati, posebno pri spovedi, kaj smo; povejmo spovedniku brez straha in sramožljivosti vse grehe, ktere nam vest očita. Zdihlej: O Gospod, izpravi iz mojega serca vso ne- vošlivost, vso nenavidnost in vso prevzetnost. Dodeli mi toraj moč, pomoč in milost, Tebe in sebe prav spoznati, da bom glede na moje reve, na moje pregrehe, slabosti in napake, vselej krotek in ponižen, Tebe pa večna dobrota in modrost čez vse spoštoval, ljubil, in častil, in svojemu bližnjemu vselej rad prizanesel, in ga iz serca ljubil! — V Ceterta nedelja v advent«. To nedelo pokaže sv. cerkva še enkrat goreče pože¬ lenje po obljublenem odrešeniku; zato ponovi v počctku sv. maše serčne zdihleje starih očakov; hoče ravno te želje tudi v sercih vsih vernih kristjanov obuditi, po donesnih evangelih še enkrat k pokori nagniti in tako jih na prihod Jezusov vedno pripraviti. Pocetek sv. meše: „Rositc nebesa od zgoraj dol — dežite oblaki Pravič¬ nega; odpri se zemlja in rodi nam Zveličarja.* J ) Nebesa pripovedujejo božje veličanstvo, in podnebje oznanuje stvari njegovih rok. J } Slava bodi Bogu. itd. — Cerkvena molitva: Zbudi, prosimo, o Gospod! svojo mogočnost ter pridi, ino perstopi nam s svojo veliko močjo, da nam s pomočjo tvoje gnade, to, kar naši grehi nazaj deržijo, milost tvoje dobrote skoraj podeli. Kateri živiš ino kraljuješ i. t. d. Berilo ias i. tista sv. Pavla aposteljua do Korinčanov 4, t — 5. Bratje! imejte nas za Kristusove služabnike in delivce skrivnost božjih. Tukaj med delivci pa se isce, da je kdo zvest najden. Meni pa je clo malo mar, da sim od vas alj od drugega 'človeka sojen / pa tudi sam se ne sodim. Zakaj la. 45, 8 ; *) pg. 18, 1. 28 nič sicer nimam na vesti: toda v temnisim opravičen; Gos¬ pod pa je, Meri me sodi. Ne sodite tedaj pred časom, dok¬ ler Gospod ne pride, Meri bo razsvetlil, kar je v temi skri¬ tega, in bo misli sere razodel, in takrat bo vsak hvalo od Boga imel. Zakaj se dones bere leti list? Na štiri kvatre se mašniki posvečujejo. Cerkva hoče II. Mal. 9. 33 Ali samore vsalti grešnik se spokoriti? Ja! vsaki grešnik, naj bode še tako velik in hudoben, po božjej milosti in gnadi zamorc pravo pokoro storiti. „Res- nično, jaz nočem smerti grešnika, ampak, da se spreo- berne in živi.“ r ) Misli na zgublenega sina, Magdaleno, Dizmaza. Alj se vsi, ki k spovedi grejo, prav spokorijo? Ah! med desetimi komaj le eden; zakaj sama spoved še ni zadosti. Po današnih evangelih morajo vse doline na- poljene in vse gore ponižane, kar je krivega, mora ravno, kar je pa ojstro, mora gladko biti i. t. d. To je: Kdor greha iz serca ne sovraži in studi, kdor se ne trudi, vse zamu¬ jeno popraviti, vse grešno poželenje in hude navado-izdreti, krivično blago poverniti, bližnje priložnosti se varovati in tako resnično svoje živlenje poboljšati, kristjani! ti se moti, ti nima prave pokore, naj ravno vsake osem dni k spovedi gre. In vendar, žalibog! se najde veliko tacih spokornikov. Odkod je to? Z tega, ker ne vejo, kaj je prava pokora, ker mislijo, daje prav spovedati se, samo prava pokora, ne pa živlenje poboljšati. Ja, spoved je resnična pokora, ako se prav opravi. Zato prebiraj in spol- nuj leti sledeči nauk. Nauk od zakramenta sv. pokore. I. Izpraševanje vesti. Kaj je izpraše vanje vesti? Je skerbno preiskanje svojih grehov. Vest izpraševati se taj pravi skerbno premisliti, kar je človek grešil s mis¬ lijo, s besedo, s djanjem in opušo zapovedanih dobrih del. Zakaj je izpraševanje potrebno? Je potrebno: 1) da se grešnik prav spozna, in da se resnično poboljša; ž) da iz serca žaluje nad svojimi grehi; 3) da se svojih grehov čisto spove. Kako se vest izpraša je? Na prej naj grešnik prosi Boga za gnado in razsvetlenje. Zdihni s Davidom: „ Razsvetli moje oči, da v smerti ne za- ‘>Eceh. 33, 11, Goffine. 3 34 spim!“ Potem naj premišljuje božje in cerkvene zapovedi, in dolžnosti svojega stana. Premisli naj tudi, če je v pogla¬ vitnih alj ptujih grehih zapopaden in kako je sv. zakramente prejemal; premisli naj tudi, če je opustil ali opuščal zapo¬ vedane dobre dela, alj če jih je malopridno opravljal; — naj stepi v duhu pred božjega sodnika; vse, kar bi se ne upal pred njim zagovarjati, vse, česar bi se mu blo pred njim bati, vse to je greh, ino naj se zgreva ino spove. Alj je greh, se nikar skerhno izpraševati? Tistim, ki hudobno živijo, in poredko k spovedi ho¬ dijo, svet ljubijo alj veliko dolžnosti in zmotnjav imajo, in svojo vest vcnder le pozverhno in neskerbljivo izprašujejo, tistim je to velik smerten greh, zato ko se v nevarnost po¬ dajo, kak smerten greh pri spovedi pozabiti, in tako nev¬ redno se spoveti. Po lenobi pri spraševanji vesti kak smerten greh ne spoveti, je ravno tak velik greh, kot kak greh iz sramožljivosti ali straha zamolčati. II. Od grereng-e. Kaj in kolikera je grevenga? Grevenga alj kes je stud (gnus, merz) nad grehom, ki je nar vekše zlo (hudo) in znotrajna žalost zavolj žaljenja božjega, sklenjena z terdnim sklepom, Boga ne več žaliti. Kakava mora grevenga biti? Grevenga mora biti: 1) znotrajna, 2) čeznaturna, 3) čez vse, in 4) splošna. Kdaj je grevenga znotrajna? Grevenga je znotrajna, kadar ni le v ustih, ampak tudi v sercu, to je, ako grešnik ne veli samo s besedo, da ga greva, marveč je tudi v sercu ginjen. Kdaj je grevenga čeznaturna? Grevenga je čeznaturna, ako grešnika gnada svetega duha in čeznaturni nagibi k grevengi obude. Kdaj po, je samo naturna? Samo naturna je, ako grešnik iz zgol naturnih nagibov greh obžaluje in studi, postavim zato, ker je v časno nes- • rečo, sramoto alj škodo prišel. 35 Ali mmore zgolnaturna grevenga odpuščanje pri Bogu zadobiti? Zgol uaturna grevenga ne zamore odpuščanja od Boga zadobiti: Kdaj je grevenga čez vse? Grevenga je čez vse, ako grešnika več greva , daje Boga razžalil, kakor da bi bil vse na svetu zgubil* Kdaj je grevenga splošna ? Grevenga je splošna, ako obseže vse grehe brez vse izsneme (izjemka.) Kolikoternaje čeznaturna grevenga? Čeznaturna grevenga je dvojna, popolnom^fh: nepo- polnoma. Kaj je popolnoma grevenga? Popolnoma grevenga je čeznaturna žalost in čeznaturen stud (gnus) nad grehom, ker je grešnikBoga, nar vekšo do¬ broto, ki jo čez vse ljubi, žalil; zraven tega se mora pa tudi resničen sklep storiti, Boga ne več žaliti. Kaj dodeli popolnoma grevenga ? Odpuščanje grehov tistim, kteri nimajo priložnosti se spovedati, pa imajo resnično voljo, kakor hitro bo mo¬ goče , k spovedi iti. Kaj je nepopolnoma grevenga ? Je čeznaturna žalost in gnus nad grehom, alj za to, ker je greh sam na sebi gerd, alj pa za to, kjer zgubo nebes in večno peklensko kazen s sebo prinese; zraven tega se mora terdno skleniti, Boga nič več ne žaliti. Kaj mora grešnik, kteri nepopolnoma grevenga obudi, še več storiti? Tak grešnik mora po zasluženji Jezusa Kristusa od¬ puščanje svojih grehov upati in Boga začetnika vse pravice in svojega lastnega opravičenja ljubiti začeti. Kterim se je bati, da niso imeli prave grevenge? 1) Tistim, kteri se nič ne prizadevajo znati, kaj je prava pokora. 3 * 36 2) Tistim, kteri se po spovedi ne poboljšajo in zopet smertno grešijo, zakaj, ako bi bla njih grevenga prava in resnična, bi bla gotovo tudi njih volja terdna in krepka, živlenje poboljšati, in vsega se poslužiti, kar pomaga, živlenje poboljšati in s božjo gnado, ki sojo pri spovedi prejeli, bi se gotovo saj nekej časa grehov zderžati zamogli. Dvomiti je taj, alj so dva sv. zakramenta vredno sprejeli in gnado božjo dosegli. 3) Tistim, ki še le potem grehe zgrevati počno, kadar so v nesrečo in sramoto po njih prišli. Kaj je storiti grešniku, da pravo grevengo obudi? 1) Naj prosi Boga serčno in ponižno za pravo in resnično grevengo. Grešnik se ne spreoberne, ako mu vsmi- IjelfBog ne pomaga. Nihče ne zamore k meni priti, če gamoj oče ne vleče. Zato naj grešnik serčno zdihne: „Gospod, oberni se k meni in reši mojo dušo: poma¬ gaj mi za svoje milosti voljo.“ 2) Naj si k sercu vzeme in premisli, kdo je tisti, kte- rega je razžalil: Bog, kterega greh razžali je večno pravičen, svetin dober. Kristus, kterega grešnik na novo križa, je iz neskončne ljubezni na križu vmerlj ravno ti bode naš sodnik. 3) Naj grešnik premisli vse to, kar greh človeku nakople. Po smertnem grehu človek ni več ljubljen otrok ne¬ beškega Očeta in vreden njegove prijaznostim milosti; ne sme več dočakovati nebeškega veselja, — on je v sužen peklenskega sovražnika, on je gnusoba pred očmi Narsvetejšega; njemu se je tresti pred večnim pogublenjem. Tudi mali greh omadežuje Človeško dušo, stvarjeno po božjej podobi, zaduši gorečnost in ljubezen do pobožnega živlenja, zmajnša ljubezen in gnado božjo, pahne po smerti v strašne vice, in pripravi človeka v nevarnost, pomalem tudi smertno grešiti. 4) Naj tudi premisli, zakaj je grešil. Oh! zavolj malo posvetne časti, neke kratke nesramne sladnosti, za¬ volj kakega minljivega veselja, zavolj kakega po¬ svetnega blaga: se je Bog večni razžalil, so se nebesa prodale! Oh zmota! da hujše biti ne more, zmota vredna kervavih solz! — Ako grešnik to stori, se bo gotovo resničnejše ino serčnejše zgreval, kakor 37 ko bi se toliko molitvenih bukvic prebral, se toljko roženkrencov pomolil: Grevenga naj bo znotrajna — serčna! -— Alj je treba grevengo samo pred spovedjo obuditi? Ne samo pred spovedjo, temne saj vsaki večer po izpraševanji vesti, zdajci po kakem grehu, posebno pa v bolezni, v sinertnej nevarnosti; zakaj nam ja ni znano, kdaj bode nas božji sodnik poklical, in ali bomo priložnosti imeli, se k zakramentu sv. pokore dostojno pripraviti in ga vredno sprejeti. III. Predvzefje ali sklep. Kaj je sklep, in atije predvsefje potrebno? Je resnična in močna volja, ne več grešiti, vsih gre¬ hov in hudih priložnosti se varovati, in po vsih zapovedih živeti. Sklep je ravno tako potreben za odpuščanje grehov, kot grevenga. Kako hoče grešnik odpuščanja pričakovati, ako ne henja grešiti in Boga razžaljevati? Kdor ima pravo grevengo, ima tudi resničen sklep; kjer je gnusobam žalost nad grehom, tam ne more biti volja, še dalej grešiti. Kaj mora storiti, kdor ima ter dni sklep? On si mora predvzeti: J) Se vsih grehov, posebno tistih, v ktere je po navadno nar večkrat padel, zvesto ogibati. 2) Se vsih bližnjih priložnosti in nevarnosti, ki vgreh napeljujejo, skerbno varovati, n. p. tistih peršon alj oseb, krajev, hiš, tovaršij, v kojih je že večkrat grešil. 3) Se vsemu nagnjenju k grehu serčno vstavljati in se vsih pripomočkov pridno poprijeti, kteri so potrebni, da božjo gnado ohranimo. 4) Ptuje blago poverniti, pohujšanje, ktero je greh naredil, in škodo popraviti, ktera seje bliž— nemu na njegovem poštenju, na njegovem blagu, ali kako drugače zgodila. 5) Vsim sovražnikom in razžalnikom iz serca odpustiti. 6) Vse dolžnosti svojega stanu na tanko spolnovati. Kdor tega stori, ti pokaže, daje njegov sklep resničen, kdor pa tega ne stori, ti pokaže, da so vse njegove besede, obljube, solze, prazna slama in malo alj nič vredne. 38 Kaj je slehernemu storiti, da stanoviten v dobrem ostane ? To le: 1) Naj bo ponižen in naj se ne zanaša na svojo moc: »Kdor stoji, glej! da ne pade!" 2) Goreče naj prosi Boga, da pomaga s svojo mogočno gnado: »Bog za nas, kdo na nas!“ 3} Pogosto naj premišljuje hudobo svojih grehov, smert, sodbo, večno pogublenje, živlenje večno, grenko smert Jezusa, ki je jo zavolj naših grehov preter- pel , in druge razodete resnice. 4) Naj velikokrat ponavlja grcvengo in yoljo, da hoče rajše terpeti in zgubiti vse, ka¬ kor grešiti. S) Naj se hudobnih ljudi in nevarnih priložnosti skcrbno varuje; 6) Naj si pojišče modrega in brumnega spovednika; in naj večkrat stopi k božjej mizi. SV. Spoved. Kaj je spoved? Spoved je zgrevano spozanje, v kterim se grešnik pred mešnikom, ki je v to postavljen in pooblasten, svojih storjenih grehov obtoži, da bi od njega odvezo dobil. V starej zavezi je bto zadosti, samemu Bogu grehe spoznati in kej darovati v znamnje pokore; v novej zavezi je pa treba, da se grešnik svojih grehov pred duhovnikom spove. Jezus je dal svojim apostelnom oblast, grehe od¬ puščati in zaderževati. Brez spovedi duhovnik ne spozna, ali grešnik zasluži, da se mu grehi odpusto ali zaderže. Le popolnoma grevenga (ako ni priložnosti se spovedati) sama za se pridobi odpuščanje grehov: alj težko jo človek obudi; zato je vsmileni Bog, kot pravi rimski katekizem, spoved postavil, in tako naredil, da vbogi grešnik ložej zadobi odpuščanje grehov. Samega sebe poznati, je človeku potreba; pri spovedi se pa to naj ložej zgodi. Ja, že sama natura ali narava človeka nagiba se spovedati, in tako svoje žalostno nemirno serce ohladiti in pomiriti: »Kdor svoje hudobe taji, njemu to ne pojde od rok. Kdor jih spozna in opusti, bode milost našel." *) Alj je spoved res le kak človek izmislil in na den spravil? Ne; spovedjo Jezus Kristus sam zapovedal: »Mir vam bodi. Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošlem. In ko je bil to izrekel, je v nje dihnul in jim rekel: Prejmite. Pripov. 88, 13. 39 svetega Duha; kterim bote grehe odpustili, so jim odpuš¬ čeni; in ktcrim jih bote zaderžali, so jim zaderžani." *) Apostelni in jih nastopniki bi pa ne vedeli, kteremu odpuš¬ čati ali zaderžati grehe, ako bi se grešnik ne obtožil. Po tej postavi so se tudi pervi verni zvesto in ponižno ravnali. »Mnogo vernih (V Efezu) je prišlo in spoznalo in reklo, kar so grešili." 3 ) Tudi sv. apostel Jakop pravi: »Spoznajte eden drugemu grehe, molite za eden drugega, da bote iz- veličani." 3 ) Da so se verni spovedovali, priča tudi cela cerkvena dogodivščina: »Dokler živimo, serčno odkri¬ vajmo svoje grehe, ktere smo v mesu storili, veli sv. Klement Rimski, učenec sv. apostelna Pavla; zakaj, kedar smo ti svet zapustili, za nas ni več spovedi ino pokore. Sv. Basilij (f 379): »Grehi se morajo tistim spovedati, kterim je oblast skrivnosti izročena." Tudi starovcrci, ki so se že od pervih stoletij od naše cerkve ločili, imajo spoved, ko mi katoličani, in verujejo, daje ona od Boga postavljena. Zato govori Tridentinski sbor: »Vsa katolška cerkev je zmiraj verovala, da je po božjej zapovedi zapovedano se po kerstu storjenih grehov obtožiti, ker Gospod Jezus Kristus, preden je v nebesa šel, je svoje namestnike za¬ pustil sodnike, kterim bi se verni obtožili." Kaj podeli prava spoved? 1) Odpuščanje grehov. 2) Odpuščanje večnih kazni. 3) Gnado božjo. 4) Mir vesti. 5) Spovednik naroči vse, kar je treba storiti, da svojo dušo spet ozdravimo. 6) In molitva in nauki spovednika tudi veliko pripoma- gajo, da se pobolšamo. Kaj je storiti, da bomo tih dobrot in gnad deležni ? 1) Moramo prav ponižno in odkritoserčno brez vsega izgovarjenja povedati vse svoje grehe, njih število, njih pleme, in okoljščine, ktere greh nekoljko po- vekšajo, ali ga pa spremenijo; tudi povedati, kaj nam kaj drugega na sercu leži; postavim: alj kaj dvomimo, zakaj se posebno bojimo i. t. d. Rana, kterasene od¬ krije, ne bo zacelela. 1 Jau. 20, 21; J Apost. dj. 10, 18; 3 Jak. 5, 16. 40 2) Ne smemo iskati nalašč takih spovednikov, ki so mutasti pesi in vsakega brez razločka odvežejo: „Če slepec slepca vodi, padeta oba v jamo, temueposkerbisi spovednika učenega, brumnega, ino gorečega in bodi njemu v vsim pokoren, kakor dober otrok. Kadar ti truplo zboli, gledaš po modrem in izurjenem zdravi¬ telju, stori ravno to pri bolnej duši! — Ali seje treba pri spovedi sramovati alj bati? Ni treba pri spovedi se sramovati ali pa bati: 1) Ker se nismo sramovali grešiti pred Bogom, kteri vse vidi, ker se nismo bali, od njega vekomaj za- verženi biti. 2) Ker je boljše, svoje grehe skrivaj spovedniku razo¬ deti, kakor v grehu nepokojno živeti, nesrečno umreti, in sodni den zavolj tega pred vsim svetom osramoten biti. 3} Ker se tudi spovednik svojih slabosti zave, in zavolj tega, s grešnikom lehko usmiljenje ima. 4} Ker je spovednik pod smertnim grehom in pod sila ojstrimi časnimi kaznimi molčati dolžen. V* Radostilo, ali naložena pokora* Zadostilo, ktero je k zakramentu pokore potrebno, so tiste dobre dela, ktere duhovnik grešniku za pokoro zavolj spovedanih grehov naloži. Pravi kristjan pa ne samo lete naložene pokore ponižno, zvesto in hitro opravi, temuč on tudi še sam sebe kaj naloži, zato: ker spovednik zavolj naše slabosti alj iz drugih uzrokov ne naloži vselej pokore, kakor bi se grehom primerilo, in tako še grešniku marsikaj odslužiti ostane, ino ker je nam pokora vedno potrebna. ^Prinesite dober sad pokore! Ako se ne bote spokorili, bote vsi pogubleni. 44 Bog ne bo dal gnade stanovitnosti, ako mi starih grehov s ojstro pokoro ne kaznujemo; naše meso ne bo vtihnilo, ako ga vedno po pokori ne krotimo. Ker je prave pokore tako malo, je tudi malo pravega po~ boljšanja in spreobernjenja. Vsaki taj, kteremu poboljšanje in zveličanje pri sercu leži, naj tudi zraven še druge dobre dela dopernaša: molitvo, post, milošno; naj tudi težave in nadloge poterpežljivo ino v duhu pokore prenese, in se stanovitno vojskuje s svojim mesom, s hudobnim svetom in peklenskim hudičem ali sovražnikom. 41 Zakaj je grešnik dolžen, Bogu še zadostiti, ker je Kristus za greha zadostil? Dasiravno je Kristus za grehe zadosti storil, je vender tudi grešnik dolžen Bogu zadostovati: 1) ker morajo tisti, kteri hočejo Kristusovegazadostenja deležni biti, z njim de¬ lati, in sami storiti, kolikor je mogoče, da popravijo nečast, ki so jo Bogu storili. 2) Ker Bog grešnike, kterim zadolj- ženje greha in večno kazen odpusti, še tudi dostikrat časno kaznuje. Predbožični dan, ali sv. navečer. Nastopil je sv. večer; Kristus hoče k nam priti; alj sena njegov prihod ne bomo pripravili?— Oh, kristjan, iz ljubezni do svojega Jezusa, iz ljubezni do svoje ne- vmerljive duše to sv. noč se lepo in keršansko obhodi: izpra¬ šaj vest svojo, goreče moli, dobre bukve beri, pravo pokoro delaj, to te vrednega stori milosti in dobrot, ki jih je nam izveličar z nebes na zemljo prinesel. — Se tudi to na taj sv. večer pomisli, kako je sv. Jožef s svojo nevesto, presveto divico Marijo proti Betlehemu potoval; kako je ho¬ dil ves truden in vgnan po mestu, pa ni mogel dobiti kraja za počiti in kako še le v revnej štalici zvunaj mesta najde malo prostora za se in svojo nevesto. Pomisli, kako Bog vbožtvo spoštuje, ker je hotel božji sin v revnej štalici na slami v jaslicah rojen biti! — Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Rimljanov 1 , 1 — 6, Pavl, služabnik Jezusa Kristusa, poklican apostelj, odločen v evangeli Božji, kterega je bil Bog pred obljubil po svojih prerokih v svetih pismih od svojega Sina, (hoji mu je bil rojen po mesu iz Davidovega zaroda, kteri je bil Božji skazun v moči, po Duhu posvečujočem, iz vstajenja od mert- vihj, Jezusa Kristusa Gospoda našega, po kterem smo pre¬ jeli milost in apoStoljstvo , da vse narode zavoljo njegovega imena pod pokorščino vere spravimo, med kterimi ste tudi vi, poklicani Jezusa Kristusa Gospoda našega: Evangeli svetega Matevža 1 , 18 — 21. Ko je bila Marija, mati Jezusova, Jožefu zaročena, seje, prej da sta vkup prišla, znajšla noseča od svetega Duha. Jožef pa, njeni mož , ker je bil pravičen, in je ni hotel razglasiti, jo je hotel skrivaj zapustiti. Kadar jc pa 42 to misli], glej! se mu je angel Gospodov v spanji prikazal, rekoč: Jožef, Davidov sin! ne boj se (k sebi) vzeti Ma¬ rije svoje žene; zakaj kar je v njej rojeno, je od svetega Duha. Rodila,pa bo sina, in imenuj njegovo ime Jezus; on bo namreč odrešil svoje ljudstvo od njih grehov. Cerkvena molitva: O Bog, kteri nas s pričakovanjem našega odrešenja vsako leto oveseliš, dodeli, da svojega Edinorojenega, katerega kakor Odrešenika veseli sprej¬ memo, tudi kakor sodnika brez straha priti vidimo, Gos¬ poda našega, Jezusa Kristusa, tvojega sina, kateri s tebo živi ino kraljuje i. t. d. Sv. božični praznik. Kaj je božični praznik? Je den, na kteri je Jezus Kristus rojen bil, in tako to noč po svojem skrivnem in čudnem rojstvu posvetil. Zakaj se danes služijo tri svete meše? N as opomniti na trojno rojstvo kristusovo, za tega delj se to zgodi. Dalej tudi zavolj tega, da bi imeli taj sveti praznik posebno posvečevati in Jezusa Kristusa goreče hvaliti in moliti, ki je dones za nas rodil se in človek postal. Na ktero rojstvo nas opominja perva sv. mesa? Nas opominja na večno rojstvo Jezusa Kristusa iz Boga Očeta, ker je On od Očeta različna osoba ali peršona. Na ktero rojstvo Jezusa Kristusa nas opominja druga sv. mesa? Nas opominjana časno rojstvo Jezusa Kristusa iz rožne device Marije v Betlehemu. Na ktero rojstvo Jezusa Kristusa nas opominja tretja sv. mesa ? Nas opominjana duhovno rojstvo, po kferem Jezus v duši vsakega Kristjana prebivati in tako reči s svojo gnado in ljubeznijo se roditi želi. Zakaj je perva sv. meša o polnoči? Zato, ker je Jezus bil po noči rojen, ker je luč in sonce, ki vse razsvetluje, in ker je nam rojstvo njegovo 43 za nas nezapopadljivo in čudovilno in slednlč v spomin, da so ljudi pred Jezusom Kristusom v tminah živeli. — , Zraka j je druga sv. mesa o zori alj svitu? in tretja podne? Pokazati, da je rojstvo Jezusa Kristusa nam doneslo luč, Boga prav spoznati, da ne tavamo več po tminah, kot poprej, in da se Jezus Kristus v bogoljubnej duši vselej in vsigdar duševno roditi zamore. Navk perve sv. maše ? Pocetek ali uvod perve sv. maše je vzet iz drugega psalmaDavida in govori od večnega rojstva Jezusa: gos¬ podje rekel mojemu Gospodu: Sin moj si ti; dones, to je, od veka sim te rodil. J ) Reci iz globočine serca angeljsko pesem : „Slava Bogu na višavi“ ktero so angeli na sv. noč pevali, da po njej Boga vredno počastiš in se njemu zahvališ. Cerkvena molitva: O Bog! kateri si to presveto noč s razsvetlenjem prave luči svetlo storil: daj prosimo, da, kterega luči skrivnosti smo na zemii spoznali, tega ve¬ selje tudi v nebesih vživamo. Kateri s tebo živi ino kra¬ ljuje i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Tita 2, 11 — 15, Preljubi, prikazala se je milost Boga Zveličarja na¬ šega vsem ljudem, klera nas uči , da se odpovemo hudobii in posvetnim željam, ter trezno, prijetno in bogaboječe ži¬ vimo na tem svetu, čakjdjoči zveličanskega upanja in castit- livega prihoda velicega Boga in Zveličarja našega Jezusa Kristusa, kterije dal sebe za nas, da bi nas rešil od vse krivice , in sebi očistil prijetno ljudstvo, vnelo za dobre dela. To govori in opominjaj v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Z/ česa more človek posebno spoznati, kako je Bog dober in milostljiv ? 'Z včlovečenja in rojstva našega Gospoda, Jezusa Kristusa, kteri je iz ljubezni do nas nam podoben, naš uče¬ nik in brat postal, da bi mi božji otroci, božji ljublenci, in sodediči božjega nebeškega kraljestva postali. ps, 2, 7. 44 Kaj nas včlovečenje Jezusa nar beržej uči? Da mi izslečemo pervega Adama, to je, grešnega člo¬ veka, in bodemo njemu podobni in enaki, kakor je tudi on nam podoben in enak bil. To se zgodi, ako se odpovemo bezbožnosti, to je, neveri, in posvetnim željam, nečisto¬ sti, lakomnosti, ki nam v nebesa branijo, da storimo, kar je Bogu dopadljivo, in Boga in bližnjega, naj bo nas naj hujši neprijatelj, iz serca ljubimo, in dopernašamo dobre dela, in živimo trezno brez pijanosti, pravično brez krivice in sovraživa in pobožno, tako, da damo Bogu, kar je božjega. Zdihlej. Bodi češčen in hvalen, novorojeni zveličar moj, ti si iz nebes prišel, v dolino solz, se včlovečil, meni enak postal, da me pot pravičnosti učiš. Se za neskončno tvojo milost zahvaliti, se odpovem vsej hudobii, vsim posvetnim, grešnim željam, besedam in djanju; iz ljubezni do tebe ho¬ čem si prizadevati in pobožno živeti, o Jezus! poterdi moje dobro naprejvzetje! — Evangeli svetega Lukeža 2, 1 —14. Tisti čas je povelje prišlo od Cesarja Avgusta, da naj se popiše ves svet. (To popisvanje je bilo pervo pod Ciri- nom oblastnikom v Sirii.) In vsi so šli, da so se popisali, vsak v svoje mesto. Šel je pa tudi Jožef iz Galileje, iz mesta Nacareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, zato ko je bil iz hiše in rodovine Davidove, da bi se popisal z Marijo* svojo zaročeno ženo, ki je bila noseča. Prigodilo se je pa, ko sta tam bila, so se dnevi dopolnili, da bi porodila. In je porodila svojega pervorojenega sina, in ga je v plenice povila, in položila v jasli, ker za nje ni bilo prostora v hiši. In pastirji so v tistej strani čuli, in na ponočnih stražah bili per svojej čredi. In glej! angel Gospodov je stal per njih, in svetloba božja jih je obsvetila, in so se silno bali. In angel jim je rekel: Ne bojte se; zakaj glejte! oznanim vam veliko veselje, ktero bo vsemu ljudstvu; ker danes vam je rojen Zveličar, kteri je Kristus Gospod, v mestu Davidovem. In to vam 45 bodi znamnje: Najšli bote dete v plenice povito in v jaslih ležati. In zdajci jih je bilo per angelu množica nebeške vojske, kteri so Boga hvalili in rekli: Slava (čast) Bogu na visokosti, in mir na zemlji ljudem svete volje. Zakaj je o času cesarja Augusta cel svet bil popisan? To je Bog posebno alj nalašč tako naredil, da Jožef in Marija po tem popisovanju priložnost dobita, v Betlehem iti in da se Kristus po prerokovanju Miheja tudi tam narodi. ^ Po¬ glej božjo previdnost, kako modro ona vse ravna! in pre¬ misli tudi pokorščino Jožefa ino Marije, ki sta tudi ajdov¬ skemu nevernemu kralju lepo pokorna. — Zakaj je hotel Jezus rojen biti, ki je po celem svetu mir bil? Pokazati, daje oče in poglavar mira, in da je došel, nam mir na svet donesti. 2 ) Zakaj se Jezus imenuje Pervorojeni Marije? Zato, ker pred njim in tudi za njim ni imela nobenega otroka; zato se tudi Jezus imenuje njenin edino in pervi- rojeni sin, kakor je pervi in edinorojeni sin nebeškega očeta. 3 ) Zakaj je Jezus Kristus hotel v št alici rojen biti? Da že pri rojstvu pokaže, da nja kraljestvo ni iz tega sveta, da to, kar je potle s besedo učil, tudi s svojim živlenjem poterdi, da naj vbožfvo visoko cenimo, poniž¬ nost ljubimo, svet pa in njegove dobrote zanemaramo, da posvetno modrost osramoti, ktera le hrepeni po časti, veselju ino bogastvu tega sveta. Zakaj je blo rojstvo Jezusa pastirjem, ne pa Hero- dežu i. d. t. oznanjeno? Da cel svet spozna, da Bog ljubi borne, ponižne, verne, in pobožne ljudi, se s njimi rad obhodi, se njim rad prikazuje; da mu pa ne dopadejo posvetni in od napuha oslepljeni ljudi. Ljubi taj ponižnost, sovraži napuh! ») Mih. 5, S; *) Iza. 9; 3 ) Hebr, 1, 6. 46 Kaj pomenijo besede: Slava Bogu na visokosti, in mir ljudem svete volje na zemlji? Te besede, ktere so angeli peli, in ktere se sedaj mej¬ nik pri mesi poje, pomenijo: Bogu gre naj večja čast in slava in naj serčnejša hvala, ker je svojega edino rojenega sina na svet poslal; ljudi pa, kteri so dobre svete volje, storiti vse to, kar od nas Bog zahteva, ti bojo vživlali sveti in ljubi mir s Bogom, s ljudmi, in s samiseboj, bojo vživ¬ lali veselje, srečo in blagor božji. — Zahvalimo se Bogu, kije nas po svojemrojstvu odrešil, in pevajmo s angeli: „SlavaBogu na višavi ! 44 O da bi vsi moji udi jeziki postali, da bi jaz povsod s angeli peval: „Slava Bogu na višavi in mir ljudem na zemlji, ki so svete volje ! 44 „Naj ga hvalijo nebesa in zemlja, morje in vse, kar je v njem . 44 ’) Druga meša, (ali svitance — pastirska meša.) Druga meša se na mnogo krajih meša pastirska pravi zato, ker so brumni pastirci zjutrej, ker se ta meša oprav¬ lja, v Betlehem šli, novorojeno dete iskat in se mu poklonit. Kaj znamenuje uvod sv. me še? Uvod druge sv. meše govori od tega, daje sam Bog člo¬ vek postal ali se včlovečil, kakor se v sledečih besedah spozna: „Dones bode svitlost nad nami svetila, ker seje nam rodil Gospod: on se bo imenoval: čudni Bog, pogla¬ var mira, oče prihodnega časa, kterega kraljestva ne bode konec . 44 2 ) „Gospod je kralj, veličanstveno se je oblekel, s junaštvom se je opasal in oborožal . 44 3 ) Cerkvena molih a: Daj prosimo, vsegamogočni Bog! da, ker nas nova luč tvoje včlovečene Besede obsija, —- se to sveti v našim djanji, kar po veri sije v našem duhu. Skoz ravno tega Gospoda našega Jezusa Kristusa, tvojega Sina, kateri s tebo živi ino kraljuje i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavl aposteljna do Tita 3,4 — 7. Preljubi! kadar se je dobrota in ljubezen Zveličarja našega Boga prikazala, nas je, ne iz del pravičnosti, ktere D ps. 68; ») Iz. 9, 6; *) ps. 92. 47 smo mi storili, ampak po svojem usmilenji zveličal v kopeli prerojenja in ponovlenja svetega Duha, kterega je v nas obilno vlil po Jezusu Kristusu Zveličarji našem j da z nje¬ govo milostjo opravičeni deležniki bomo po upanji večnega- življenja, v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Alj smo mi zaslužili, daje Sin božji se vclovecil? Nismo zaslužili, da je Sin božji se vclovecil; ampak le iz gole milosti je Jezus se vclovecil in nas odkupil: ne po našem zasluženju ne iz del pravičnosti, le iz gole mi¬ losti, le po svojem vsmilenji je Bog nas zveličal. Zakaj Jezus zavolj angelov ni človek postal? Zavolj tega, ker je Bogu dopadlo, grešnemu človeš¬ kemu rodu svojo milost skazati, grešnim angelom pa svojo pravičnost pokazati. Zavolj neizrečene milosti, ktero je nam Sin božji v svojem rojstvu skazal, je potrebno, da mi na gole kolena in na lice k zemlji pademo, Boga iz serca slavimo, in njemu se zahvalimo. Evangeli svetega Ltikeza 2, 15 — 20. Tisti čas so pastirji med seboj rekli: Pojdimo do Bet¬ lehema, in poglejmo to reč, ktera seje zgodila, ki nam jo je Gospod na znanje dal. In so hitro prišli, in najšli Marijo in Jožefa, in dete v jasli položeno. Ko so pa vidili, so po¬ vedali, kar jim je bilo rečeno od tega deteta. Jn vsi, kteri so slišali, so se čudili temu, kar so jim pastirji pravili. Ma¬ rija pa je ohranila vse te besede, in premišlevala v svojem sercu. In pastirji so se vernuli in Boga častili in hvalili za vse, kar so slišali in vidili, kakor jim je bilo povedano. Navk I. Pastirci se na božji glas hitro podajo na pot, iščejo in najdejo zveličarja Jezusa. Kar so najdli, tudi drugim ljudem oznanujejo in Boga serčno za prejeto dobroto hvalijo. Posnemajmo te brumne pastirje; poslušajmo tudi mi glas božji, ki nas kliče; spodbadajmo s brumnimi go¬ vori in lepimi izgledi tudi druge pobožno živeti; hvalimo Boga, da je nam gnado prave vere podeljil, Jezusa Kri¬ stusa prav spoznajmo in se po sv. veri ravnajmo. Navk II. Marija je ohranila vse te besede in jih pre¬ mišlevala v svojem sercu. Ohranimo tudi mi božje ker- 48 sanske resnice zvesto v sercu, večbart jih premišlujmo in vedno živlenje po njih ravnajmo. — Tretja ali velika meša? Uvod sv. meše nas opominja na duhovno rojstvo Je¬ zusa Kristusa; to je: na rojstvo, po kterem se Jezus Kri¬ stus v duši vsakega kristjana roditi ali včlovečiti želi. „Dete je nam rojeno in Sinje nam darovan, na kterega ramah vladanje sloni; ino njegovo ime se bode imenovalo: Velikega mira angel.* „Pevajte Gospodu novo pesem; zakaj čudeže je storil.* 2 ) Cerkvena molilva: Dodeli, prosimo, vsegamogočni Bog! da nas, katere stara sužnost pod jarmom greha derži, novo po mesu rojstvo tvojega Edinorojenega reši. Skoz ravno tega Gospoda našega Jezusa Kristusa, tvojega Sina, kateri s tebo živi ino kraljuje i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Hebrejev 1 , 1 — 12. Velikokrat in po mnogih potih je nekdaj Bog govoril očakom po prerokih, in zadnjic tiste dni nam je postavil de¬ ležnika vsili reci, po kojemje stvaril tudi svet,- kteri, ko je svetloba časti , in podoba bitja njegovega, in vse z besedo svoje moči nosi , je očiščenje od grehov opravil, in sedi na desnici veličastva na visokosti, in je toliko boljši od angelov, kolikor višje ime je memo njih dobil. Zakaj kteremu ange¬ lov je kedaj rekel: Ti si moj Sin, danes sim te rodil? In zopet: Jaz bom njemu Oče, in on bo meni Sin? In zopet, kadar vpelje Pervorojenega na svet , reče: In vsi angeli božji naj ga molijo. In od angelov sicer reče: Duhove stori svoje angele, in plamen ognja svoje služabnike. Sinu pa: Tvoj sedež, Bog, je od vekomaj do vekomajpalica pravice je palica tvojega kraljestva j pravico ljubiš, in krivico sov¬ ražiš: za tega voljo je Bog, tvoj Bog, tebe z oljem veselja bolj pomazal, ko tvoje sodeležne. In: Ti, Gospod, si v začetku zemljo uterdil, in nebo je delo tvojih rok. Ona bota prejšla, ti pa ostaneš: iti kakor oblačilo se bota postarala, in kakor ogrinjalo jih boš premtnil, in bota premenjena; ti pa si zmiraj ravno tisti, in tvoje leta ne bodo minule. Navk. Sv. Pavl stavlja nam pred oči, neskončno do¬ broto in milost božjo proti človeškemu rodu, ker je poslal Izaj. 9, 6; *) ps. 97. 49 svojega edinorojenega Sina nam za učenika ino odrešenika. Premisli, o duša keršanska, koljko si dolžna zavolj tega Boga ljubiti, se njemu zahvaliti in Jezusovo terplenje premišlevati. Zdihlej. Jezerokrat se ti zahvalujem, Oče nebeški! da si ti zadnič nam govoril po svojem Sinu, nad kterim ti posebno dopadenje imaš. Jaz hočem, oj Oče milosti! njega iz vsega serca ljubiti, in iz ljubezni do njega njegov sveti navk rad poslušati ino zvesto spolnovati. —• Evangeli svetega Janeza 1, 1—14. V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila per Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku per Bogu. Vse je po nji storjeno, in brez nje ni nič storjenega, kar je stor¬ jenega. V nji je bilo življenje, in življenje je bilo luč ljudi. In luč v temi sveti, in tema je ni zapopadla. Bilje človek poslan od Boga, kteremu je bilo Janez ime. Ti je prišel v pričevanje, da je pričeval od luči, da bi vsi verovali po njem. On ni bil luč, ampak da bi pričeval od luči. Bila je prava luč, ktera vazsvetli vsakega človeka, kteri pride na ti svet. Na svetu je bil, in svet je po njem storjen, in svet ga ni spoznal. V svojo lastino je prišel, in njegovi ga niso sprejeli. Kolikor pa jih gaje sprejelo, jim je dal oblast bož¬ jim otrokom biti, njim, kteri verujejo v njegovo ime; kteri niso iz kervi, ne iz volje mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga rojeni. In Beseda je meso postala, in je med nami prebivala, (in smo vidili njeno čast, kakor čast edi¬ norojenega od Očeta), polna milosti in resnice. Pokazati, da je Kristus zajedno tudi pravi Bog, sv. Ja¬ nez koj od začetka svojih evangelj počne njegovo visoko večno rojstvo popisovati. Kaj zastopi Janez po Besedi? Zastopi Sina božjega, zato, ker je Jezus edno s oče¬ tom v naravi ali naturi božjej, pa razločen v peršoni ali osebi: kakor je beseda s tistim, ki jo izgovori edno, in vender od njega različno. Tudi zavolj tega se Jezus Beseda očetova imenuje, ker je Oče nebeški po njem nam govoril in svojo voljo oznanoval. Mat. 17. 5., Hebr. 1,2. Goffine. 4 50 Kaj je to: V začetku je bila Beseda in Beseduje bila pri Bogu? Po tem nas Janez uči, daje Sin božji odvekoma od Očeta rojen, ne stvarjen ali nared, in zavolj tega s Oče¬ tom enega bitja, narave ino večnosti; pa razločen je od njega po osebi ali peršoni. Zakaj pravi Evangelist: Vse je po njej storjeno ? To hoče reči: Daje Sin božji, kakor pravi Bog s Oče- tom vse stvaril, karkoli je stvarjenega. (Kol. 1, 16.) Kaj se pravi: F njej je bilo zivlenje? To meri na duhovno zivlenje naše duše in večno živ« lenje v nebesih, ktero smo po rojstvu Sina božjega zado« bili. To živlenje nam zadobiti in podeliti, naše duše prero¬ diti od smerti greha, nas obuditi k živlenju milosti ino pra¬ vice, seje On včlovečil. Kako je to živlenje bilo luč ljudi? Jezus Kristus, kteri je luč iri resnica, je ljudi učil, Boga in njegovo sv. voljo prav spoznovati in jih tako raz¬ svetli, to je: od teme nevere, krivovere, in pregrehe jih odrešil. Kako je to: v Luč v temi sveti in tema je ni %apo~ padla, u Jezus, Sin božji, je luč sveta; on je svetil in sveti, da bi razsvetil in spreobernil hudobne; on je svetil in sveti s navki in s čudeži, da svoje izvolene vozi za seboj s svojo gnado v nebeško kraljestvo. Pa vsi ne verujejo v to luč; hudobni so sovražili in sovražijo to luč in ljubijo temo; ven- der je Jezus luč vsim , kteri v njega verujejo; ravno zato pravi Pavl vernim: „Zdaj ste svitioba v Gospodu ; kakor otroci svitlobe živite!“ *) Kako je Janez pričeval od luči? On je pričeval, ker je Jezusa Kristusa večno luč lju¬ dem oznanoval, in na njega, kot na jagne božje s perstom kazal, ter rekel, daje tisti, ki ima priti. O Efes. 5, 8. 51 Kako Jezus razsveti vsakega človeka, kteri na ti svet pride? On razsvetluje zvunajno in znotrajno; ker je poslal preroke, ki so tako lepo učili, ker je sam učil, razsveti on zvunajno. On je tudi sam pokazal, kaj storiti, in vse to s veliko čudeži poterdil. Znotrajno, ker on nam gnado da in milost podeluje, spoznati dobro in tudi delati, in tako se zveličati. Zakaj svet Jezusa ni sprejel? Zato, ki so njih dela bile hudobne, zavolj kterih je jih Jezus velikokrat grajal in k pokori klical; pa tudi zavolj njegovega vbožtva in njegove ponižnosti, ker je svet mislil in pričakoval, da bo Mesija prišel, visok in mogočen, bogat in veličasten. Kteri so ga sprejeli? Tisti, kteri so v svitlobi njegove milosti hodili, po nje- govem izgledu živeli, njegovo gnado na dobro obernili, in tako otroci božji postali. Kaj je to: Beseduje meso postala? To se ne da tako razumeti, kakor da bi bila Beseda to je : Sin božji v človeško naravo ali naturo se spreober- nil, temuč, da je on po mesu ali po telesu od device Marije rojen bil in človek postal, in da stesevdrugej božjej peršoni dve različne naravi, božja in človeška, zjedinile. Po tem takem je Jezus pravi Bog in pravi človek, to je : Bog-člo- vek. Ko človek je 33 let pri nas na svetu prebival, prija- telsko s ljudmi se pogovarjal in potle tudi terpel in na križu umeri. Ko človek je tudi nižji od nebeškega Očeta *) ko Bog pa Očetu enak.“ 3 ) Zato je v Jezusu Kristusu tudi dvojna volja: božja in človeška. Zato je tudi molil: „Ne moja (človeška volja, ki se terplenja boji), ampak tvoja volja, moj Oče, naj se zgodi!“ — Zdihlej: O Bog, vsmiljeni Oče nebeški! kteri si dal, da seje za nas revne zgublene stvari tvoj edinorojeni ljubi Sin, naš srednik in zveličar po prečistej devici Marii ni- cojšno noč rodil; mi se zahvalimo iz celega serca in iz cele *) Jan. ii, 28; *) Jan. 10, SO. 4 * 52 svoje duše za to neskončno milost in dobrote, ter ponižno prosimo, da spomin na to milost globoko v naše serce vtis¬ neš in vedno v njem ohraniš, in potem nas nagibaš, Tebi neprenehoma hvalo peti, Tebi služiti, Tebe častiti in sla¬ viti. Amen. Od kod je navada, po cerkvah in hišah jaslice po¬ stavljati? Ta navada je od Frančiška Serafinskega, kteri je no¬ vorojenega, bornega Jezusa posebno serčno ljubil in rad premišljeval; to ljubezen še bolj in zmiraj v sebi vnemati, je napravil v svojej jispi jaslice in se v duhu postavil v Betlehem, kjer je novorojeni Jezus v jaslicah v bornej štalici ležal. Ta sv. navada je močno pripravna, nevedne, posebno otroke od rojstva Jezusa Kristusa podučiti in jih s ljubeznijo do Jezusa nadihniti in napolniti; zavolj tega je tudi ta navada po celej cerkvi se raznesla. — Nadela po božiču ali pred novim letom. V početku sv. meše se bere, kako je Beseda večnega Očeta o polnoči iz svojega kraljevskega prestolja prišla. „Kedar je terdno molčanje vse obleglo, in ravno o polnoči je došla tvoja vsemogočna beseda iz kraljevskega pre¬ stolja.* „Gospod vladuje, s kinčem se je obdal: obdal se je Gospod s mogočnostjo in se opasal.* Cerkvena molitva: Vsegamogočni večni Bog! ravnaj naše dela po svojem dopadenji, da zaslužimo v dobrih delih obogateti v imenu tvojega ljubega Sina, kateri s tebo živi ino kraljuje i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Galačanov 4, 1 — 7. Bratje! dokler je naslednik majhen, se ne razloči od sužnjega, desiravno je gospodar vsega, ampak je pod varhi in oskerbniki do časa, kteri je postav len od obeta. Tako smo bili tudi mi, dokler smo bili majhni, sužnji pod pervim ukom sveta. Kedar je pa prišlo spolnjenje basa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, in podverženega postavi, da bi jih odrešil, kteri so bili pod postavo, da posinovlenje prej¬ memo. Ker ste pa sinovi, je Bog poslal Duha svojega Sina *) Modr. 18, 14; *) ps. 92. 53 v vaše serca, kteri vpije: Aba, Oče! Za tega voljo zdaj ni več suženj, ampak sin; ako je pa sin, je tudi deležnik po Bogu. Nekieri Kristjani v Galacii, poprej Judi, — so mislili, da so še tudi dolžni, judovske šege in postave spolnovati. Tim taj piše sv. Pavl, in jih uči, da tega ni več treba, kar je Jezus Kristus nje od težkega jarma te postave rešil; ju¬ dovska vera je bila le varučka ali pestovna za nas, njene težavne postave so bile nam oskerbnice, ki so nas varvale pogublenja. Sedaj pa ni več treba sužnosli stare judovske vere. Zakaj, kedar sin odraste, se zraodri in svoje leta ima, mu oče varha odvzeme, dalehko, modro in po pa¬ meti živi, kakor seje izučil. Učil je nas pa Jezus, kako naj živimo, da bomo božji otroci, kaj naj storimo, da bomo imeli pravico božjih otrok, po tem je nas pa rešil judovske službe, ktera je bila samo za sužne ljudi. Otroci božji smo, kličemo: Aba! Oče! judovske sužnosti nam več treba ni. — Tudi nas je Bog poklical k pravej veri; nas izvolil za svoje otroke; za dediče kraljestva božjega. Oh nikolj ne pozabimo tega visokega imena: „Smo otroci božji! To je več vredno, kot zlato in srebro celega sveta. Obhodimo se tudi kot otroci božji in zvesto greha se varujmo, da ne pridemo zopet v gerdo sužnost peklenskega sovražnika. —• Evangeli svetega Lukeža 2, 33 40. Tisti čas sta se Jožef in Marija, Jezusova mati, ču¬ dila nad tem, kar se je od njega govorilo. In Simeon jih je žegnal (blagoslovil) in rekel Marii, njegovi materi: Glej! ti je postavlen v padec, ia u vstajenje mnogih v Izraelu; in v znamnje, kteremu se bo zoper govorilo. In tvojo lastno dušo bo meč presunil, da se misli razodenejo iz mno¬ gih sere. In je bila prerokinja, Ana, Fanuelova hči, iz Aserjevega roda; ta je bila zelo v letih, in je po svojem devištvu živela z svojim možem sedem let. In ta vdova je bila per štiri in osemdesetih letih, ktera ni šla od tempeljna, in je z postom in molitvami noč in dan Bogu služila. In ona je ravno tisto uro tj e prišla, in je Gospoda častila, in od njega govorila vsem, kteri so čakali Izraelovega odrešenja. 54 In ko so vse dopolnili po zapovedi Gospodovej, so se ver- nuli v Galilejo v svoje mesto Nacaret. Dete pa je raslo, in močno prihajalo, polno modrosti, in božja milost je bila v njem. Zakaj sta se Jožef in Marija čudila? Nista se čudila, kakor bi bil Simeon njima kaj novega povedal od božjega Sina; dobro sta vedela, zakaj je on na svet poslan, temuč sta se čudila in veselila zavolj tega, daje vsmiljeni Bog tako čudno Jezusa razodel pravičnemu Simeonu, bornim pastirjem in tudi drugim brumnim ljudem. Kako je Simeon Jožefa in Marijo blagoslovil olj žegnal? Simeon je srečo in slavo želil in vošil Jožefu in Marii, se je razveselil ino Boga hvalil, ker je njima Bog to veliko srečo skazal, da sta bila vredna, Sina božjega v cerkvo prinesti. Kako je Jezus bil mnogim v padec ? Kristusovo rojstvo je v padec, to je: v večno pogub- lenje tistim, kteri so njegove navke in njegovo vero slišali, pa odvergli, ali kteri so njegov navk in vero sprejeli, pa niso po njih živeli. Kristus taj ni kriv, da taki padejo, ali se pogubijo, temuč njih terdovratnost in oterpnost je te ne¬ sreče kriva. Vsi ti bi ne imeli tako velikega greha, ko bi Je¬ zus ne bil prišel, ne bil učil, in njim ne bil svojih navkov in milosti ponujal. Kterim je Jezus u vstajenje ali zveličanje? Tistim, ki so njegovo sv. vero prejeli in po njej živeli. Kako je bil Jezus znamenje, kteremu seje zoper govorilo? To se je zgodilo, ker so Judi ino ajdi Jezusa Kristusa pogerdili in odvergli, nja čudno rojstvo po devici, njegovo živlenje ino smert, posebno njegov sv. navk zasramovali in psovali. Še zdaj je Kristus znamenje protigovora: ker po navku sv Bernada, napuhnjeni njegovej ponižnosti, lakomni njegovemu ubožtvu, požrešni njegovej treznosti, lenuhi nje¬ govemu trudu in gorečnosti i t. d. proti govorijo. Tako se tudi misli razodenejo iz mnogih sere, to je: po tem se ‘ Jan. 15, 22. 55 more pognati, da so nekteri samo po besedi kristjani, v djanji pa Jezusa Kristusa tajijo. Kako je to: tvojo lastno dušo bo meč presunil? To je: Veliko žalosti boš ti morala preterpeti: tvoja duša bo strašno bridkost občutila, kakor ila bi ojster meč bil tebi materno serce prehodil. — To se je zgodilo posebno tedaj, ko je ona vidila, da nje ljubi Sin kot hudoben raz¬ bojnik na križu visi in vmira. Premislivši to žalost blažene Matere Marije je sv. Bonaventura zdihnil: „Nikolj ni blo večje žalosti, ker ni nobedna mati tako ljubila svojega (sina) otroka." Kaj 'nas te sv. Evangeli Še dalej učijo? 1) Učijo se naj udove, kako imajo one po izgledu sv. Ane s postom in molitvo Bogu služiti." Zakaj udova, ki ne moli, in v sladnostih živi, je živo mertva. *) 2 ) Učijo se naj stariši, ne samo skerbeti, da njihovi otroci rastejo na truplu in starosti, ne samo se tru¬ diti za njihovo časno srečo ino bogastvo; temuč naj bolje in najprej na to gledati, da se otroci lepo v ker- šanskem navku izučijo, pohlevno in brumno živijo, tako Bogu in ljudem dopadejo in se večno zveličajo. Kavk od blagoslova ali iegnovanjau .»Simeon jih je blagoslovi! ali žegnal." Luk. 2, 34. Kaj je to: blagosloviti ali šsegnati? Se pravi: komu kaj dobrega storiti ali želeti. Blago¬ sloviti na pervo vižo, to je komu kaj dobrega storiti, zamore le sam Bog, vse dobro na duši in na telesu nam Je sam Bog podeliti zamore. Blagosloviti na drugo vižo, zamorejo an¬ geli in ljudi, kedar kaj dobrega komu želijo, in Boga pro¬ sijo, da on njih želje dopolni. Ali se to more iz sv. pisma dokazati? Ja! angel je blagoslovil Jakopa 1 2 ), Jakop je blago¬ slovil svoje sinove 3 ), Melhisedek Abrahama 4 ), Rebeko so blagoslovili njeni brati. s ) 1. Tim. 5, 6; ! ) I. Mojz. 32, 26; 3 ) I. Mojz. 48, t5; 4 > I. Mojz. 14, 19; 5 ) I. Moja. 24, 60. 56 Ali je dobro, da stariši blagoslovijo svoje otroke? Dobro je; zakaj Bog je večbart vslišal tak blagoslov, kakor se viditi more na Jzaku, kteri je svojega Sina Ja¬ kopa, in na Jakopu, kteri je tudi svoje sinove blagoslovil. Eavno tako je tudi resnično, da pravičen Bog od starišev preklete otroke strašno tepe: „Očetov žegen otrokom hiše podpira, materna kletev jih pa do tal podira. J ) Ktero moč ima mešnikov blagoslov? Ima preveliko moč ino krepost; ker se deli v imenu cerkve in bi rekel od samega Boga, kterega mešniki na- domestujejo. Pri blagoslovu novih duhovnikov škof moli: „Naj bo vse, kar oni blagoslovijo, blagoslovljeno, in kar posvetijo, posvečeno v imenu Jezusa Kristusa Gospoda našega! - — Ti blagoslov se naj visoko ceni ino spoštuje, ter se s čistim in s grevanim sercom sprejema. Posebno je jako dobro , ako stariši za svoje otroke blagoslov prosijo od mešnikov, ki v hišo pridejo; tudi Jezus je klical: „Majte otročičem k meni priti - je njim svoje roke naložil in jih blagoslovil. —• Kaj deli blagoslov božji? Za dušo on podeli veliko veselje in moč, dobro sto¬ riti in grehov se varovati; na telesu, dagrejo dela in opra¬ vila dobro in gladko od rok. Na božjem blagoslovu je vse ležeče! Zato si moramo prizadevati brumno in pobožno ži¬ veti in si tako blagoslov božji zaslužiti: „zakaj božji bla¬ goslov (žegen) le počiva nad glavo pravičnega. - J ) Novega leta dan* Zakaj se leti den tako imenuje? Zato, ker se danes začne sončno leto ; kakor cerkveno pervo nedelo v adventu. Na kaj nas to opornem? Da mi novo leto, ktero ravno danes nastopimo, Bogu darujemo, proseči od njega milost, novo leto k božjej časti in k našej sreči započeti in dokončati. Sir. 3,11; « Prisl. 10, 6. 57 Kako se mora novo leto kersansko začeti? Naj si k sercu uzememo, kako vsmiljen je Bog do nas, ker smo po njegovej milosli novo leto spet srečno doživeli, dokler je veliko naših znancev in prijateljev zamerlo. — Naj preštejemo dobrote na duši in telesu, ktere je nam to mi¬ nulo leto dodelilo, in kako nehvaležni smo bili, ker smo gre¬ šili ter veliko dobrega opustili, naj to nehvaležnost serčno zgrevamo in terdno obljubimo, v novem letu tako živeti, da bode Bogu dopadlo. Prosimo pa tudi Boga za pomoč in milost, to tudi storiti, kar dones obljubimo. Zakaj želimo eden drugemu srečno novo leto? To se zgodi iz keršanske ljubezni, ktera je naša naj večja zapoved. Koljko veselja in sreče, koljko žalosti in nesreče more človeka v novem letu zadeti? Zato je ja prav in potrebno , da mi svojemu bližnemu srečo želimo in Boga za njega prosimo. Alj naše besede in vošenje naj pri¬ dejo iz resničnega serca, sicer smo hinavci in enaki never¬ nikom, ter nimamo pričakovati, da bode Bog nas vslišal in plačal. Na kaj nas dones cerkva opominja? Na obrezovanje Jezusa Kristusa po starem zakonu za¬ povedano kteremu seje Jezus Kristus prostovolno pod- vergel, da bi nas od njega rešil, in da bi nam treba ne bilo obrezovati se dati. Kaj je bilo obrezovanje? Je blo zvanajno znamnje stare zaveze, po kterem so ljudi k judovskej veri pristopili, kakor sedaj po kerstu sto¬ pimo v kersansko eerkov. Komu je Bog naj pervemu dal postavo obrezovati se dati? Abrahamu, in to v znamnje njegove zaveze, ktero je on š njim in njegovim naslednikom sklenil. Kdo je obrezovanje preklicat? Gospod Jezus Kristus, ker je mesto obrezovanja sveti kerst postavil. *) I. Moj. 17, 10; 81 I, Moj. 17, 10. 58 Kaj se pravi, se na duši obrezovati? Se pravi: počulke svojega trupla krotiti in hudo pože¬ lenje svojega serca zatirati. To je potrebno za dušno živ- lenje. Telo obrezovati ni šlo brez bolečine, tudi dušo obre¬ zovati boli; včasi še dušo obrezovati bolj boli, ko telo. Zato dones Jezusa Kristusa za gnado prosi, da bodeš u stanu, se na duši obrezovati in za to takole moli: Molitva: O moj odrešenik in zveličar Jezus Kristus, jaz se ti prav serčno in lepo zahvalim, da si dones pri svo¬ jem obrezovanju pervokrat za me svojo drago kri prelil; do¬ deli mi, ponižno te prosim, svojo gnado, iz ljubezni do Tebe svoje oči, ušesa, usta in roke in vse telesne počutke obrezovati in krotiti, da se bom varoval, kaj hudega viditi, slišati, govoriti, pošlatati, poželjeti ali storiti. Amen. Početek svete meše, kakor pri III. meši na božični dan. Cerkvena molitva: O Bog! kateri si skoz rodovitno devištvo svete Marije človeškemu rodu dodelil dar večnega izveličanja; daj prosimo, da nje prošnjo sa nas občutimo, skoz katero nam je sreča došla, prejeti živlenja Začetnika, Gospoda našega Jezusa Kristusa, tvojega Sina, kateri s tebo živi ino kraljuje i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Tita 2, tl — 15. Preljubi, prikazala se je milost Boga Zveličarja na - šega vsem ljudem, ktera nas uči , da se odpovemo hudobii in posvetnim željam, ter trezno, prijetno in bogaboječe ži¬ vimo na tem svetu, čakjajoči zveličanskega upanja in častit - litega prihoda velicega Boga iti Zveličarja našega Jezusa Kristusa, kterije dal sebe za nas, da bi nas rešil od vse krivice , in sebi očistil prijetno ljudstvo, vneto za dobre dela. To govori in opominjaj v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Evaugeli svetega Lukeža 2, 21. Tisti čas, ko je bilo osem dni dopolnjenih, da je bil otrok obrezan, mu je bilo dano ime Jezus, ktero je bilo imeno¬ vano od angela, prejda je bil spočet v maternem telesu. 59 Zakaj je Jezus na osmi den po svojem rojstvu hotel obrezan biti ? 1) Nam pokazati preveliko ljubezen, ktero je do nas še koj pri začetku svojega življenja na znanje dal; 2) nam pokazati, daje on prišel, v svojej kervi nas oprati; 3) nam dati lep izgled pokorščine proti eerkvi, ker se je on postavi podvergel, kterej se podvreči ni bil dolžen. Zakaj je bil Jezus imenovan ? Ker je on došel, nas odrešit in zveličat (Mat. 1, 21); ime Jezus se pravi po našem: odrešenik ali zveličar in je tisto sveto, častljivo in krepko ime, po kterem samem mi zveličani biti zamoremo. (Apost. dj. 4, 12.) Kakšno mo c ima sladko ime Jezus ? Veliko, veliko moč ima: 1) nas obvarje, da nas pek¬ lenski sovražnik napasti ne more, kakor je Jezus sam re¬ kel pri Marku 16, 17; 2) ozdravi vse telesne bolečine, bo¬ lezni in težave, kakor so apostoli storili ') in kakor je Jezus vsim obljubil 3 ); 3) je pomoč v vsih dušnih potrebah, v skuš¬ njavah, v malodušnosti in žalosti. „Kdor ne zamore obuditi čes svoje storjene grehe prave in resnične grevenge, naj se spomene na sladkega, krotkega in terpečega Jezusa, naj kliče goreče in zavupljivo njegovo sveto ime; za res! nje¬ govo serce bo ginjeno in zboljšano" Lav. lustin. 4) Da nam moč v skušnjavah peklenskega sovražnika zmagati. 5) Prisluži nam božjo pomoč in božji blagoslov v vsih dušnih in telesnih potrebah, ker bo vsim, ki prosijo v Jezusovem imenu, vse dodeljeno. 3 ) Toraj je koristno in potrebno v vsih dušnih in telesnih nevarnostih, pri hudih mislih, v velikih skušnjavah, posebno proti čistosti, posebno pa, kader smo tako nesrečni bli, v greh dovoljiti in pasti, sladko ime Jezu¬ sovo v pomoč klicati: zakaj to ime je „tisti olej, ki nas raz- sveti, redi in ozdravi.* 4 ) Kako se mora to ime izreci? S živo vero, s terdnim zavupanjem, s veliko poniž¬ nostjo in pobožnostjo. Zakaj „v tem imenu se naj priklonijo vse imena.* 5 ) Hudo in grešno taj tisti ravnajo, ki po navadi !) Apos'. dj. 3,'3; 2 ) Mark. 16, 17; 3 ) Jan. 14, 13; 4 ) Vis. pes. 1, 2; 5 Tit. 2, 10. 60 leto sveto ime pri vsakej priložnosti nepotrebno ijn nevredno v usta jemljejo. Kdo je Jezusu ime dal? Bog sam, ker je devici Marii in svetemu Jožefu po nadangelu Gabrijelu tako ga imenovati zavkazal. Luk. 1, 31. Mat. 1, 21. Pobožna molitva do Jezusa v raznih potrebah. O sladki moj Jezus! tolažnik vsih žalostnih! Tvoje ime je res žlahtni olej; zakaj ti razsvetiš vse, ki sedijo v smerfnej temi in senci. Ti odpraviš dušno slepoto, in ozdraviš vse dušne bolečine; ti nasitiš in napojiš vse, ki so lačni in žejni pra¬ vice. Bodi tudi meni, o Jezus! moj odrešenik in zveličar! bodi moj ozdravnik in ozdravi rane moje grešne, bolne duše! O Jezus pribežališče vsih revnih! bodi moj varh v mojih nevarnostih in skušnjavah. O Jezus vsmiljenioče vsih bor¬ nih, poglej vsmiljeno na mene vbogo in revno stvar! O Jezus! Ti veselje angelov! razveseli tudi mene v mojih žalostih in revah. O Jezus naše edino upanje ino pribežališče! ne zapusti nas, brani nas na zadnjo smertno uro; zakaj ni imena pod soncem nam danega, po kterem se zamoremo zveličati, ko tvoje presladko in presveto ime, o Jezus! Opomba , Sveti Pavl veli. »Vse, karkolj delate s be¬ sedo ali s djanjem, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kristusa in zahvalite Boga Očeta skoz njega.“ Kol. 3, 17. Zato naj po izgledu drugih svetnikov in svetnic vedno re¬ čemo, ali saj mislimo: Iz ljubezni tvoje o Jezus! ustanem, iz ljubezni tvoje se vležem, delo začnem in ga končam, iz ljubezni tvoje o Jezus! pijem, jem in se veselim, iz ljubezni tvoje, o Jezus grem od doma in se domu vernem i. t. d. Potemtakem se bomo navadili vse storiti v imenu Jezusa Kristusa, naše dela pojdejo nam gladko in srečno od rok, ter bojo Bogu dopadljive in tam bodemo dobili za vse plačilo. Molitva na novo leto. O Gospod Bog, Oče nebeški! Bog milosti in Bog tolažbe! iz celega serca se Ti zahva¬ limo, da si nas od našega rojstva tako čudno ohranil in no¬ ter do donašnega novega leta tako milostno v mnogih ne- 61 varnostih obvarval; za vse to se Ti serčno zahvalimo, zra¬ ven Te pa tudi ponižno prosimo, da nam po svojem ljubem Sinu, in po njegovej rešnej kervi, ktero je danes pri obre¬ zovanju pervokrat za nas prelil, nam milostljivo odpustiš vse grehe, ktere smo dopernesli pretečeno leto, in po kte- rih smo se Tebi zamerili in tvojo pravično jezo zaslužili. Oh! obvarvaj nas prihodno leto in vselej pred vsako pre¬ greho, in pred vsako nesrečo na duši in telesu! Oživi našo vero! poterdi naše upanje, užgi našo ljubezen! Dodeli, da mi od sedajne ure noter do smerti vse občutke, misli, be¬ sede in djanje (ktere naj bodo sedaj ino vselej Tebi izro¬ čene) ravnamo po Tvojej božjej volji, da mi vse hudo serčno zmagamo, in vse dobro stanovitno dopernašamo; daj nam, Oče nebeški! v svetej veri nekdaj srečno vmreti in priti v tisto tvoje kraljestvo, kjer je en den boljši od jezeri na zemlji, kjer bomo s angeli in svetniki božjimi večno novo leto prepevljali, Tebe hvalili in slavili! Amen. Nedela po novem letu. Početek svete meše, cerkvena molitva, ino berilo ka¬ kor v nedelo pred novim Jetom. Evangeli svetega Matevža 2, 19 — 23. Tisti čas, kadar je bil Herodež umeri, glej! se je an¬ gel Gospodov Jožefu v spanji prikazal v Egiptu, rekoč: Vstani, in vzemi dete in njegovo mater, in pojdi na Izraelsko zemljo, zakaj pomedi so, kteri so detetu po živlenji stregli- In je vstal, in vzel dete in njegovo mater, in je prišel na Izraelsko zemljo. Ko je pa slišal, da Arhelaj kraljuje v Judeji namest Herodeža svojega očeta, sejebaltje iti; in v spanji opomnjen se je uganil na Galilejsko. In je prišel in prebival v mestu, kteremu je ime Nacaret, da se je dopol¬ nilo, kar je govorjeno po prerokih, da bode Nacarej ime¬ novan. Navk. 1) Kralj Herodež, svoje kraljestvo sebi pri¬ hraniti, je Jezusa preganjal in nedolžne otroke umoril. Bog 62 gaje s hudo boleznijo udaril, skoraj tri leta so ga cervi ži¬ vega jedli, potlej je nesrečno umeri, kraljestvo in dušo zgu¬ bil na veke. Kaj pomaga toraj vsa čast, če se duša pogubi? Vsa posvetna sreča je s bolečinami napolnjena, ni stano¬ vitna, je kratka in neumnež si, če zavolj nje svojo dušo pogubiš. Uči se modrosti, usmili se svoje duše, in ne greši za vse kraljestva in ves denar celega sveta. 2) Bog čuje nad pravičnimi. On pripusti, da terpijo bolezni, ne¬ srečo, krivico in preganjanje, ali ne dopusti, da bi vtonili, ob pravem času jih reši; „Oči Gospodove gledajo na tiste, kteri se njega bojijo in nate, kteri na njegovo vsmilenje upajo, da njih duše od smerti reši." »Gospodove oči jih gledajo , kteri se njega bojijo, jim je močen varh in močna terdnjava." 2 ) Sirah. 34, 19. Bodi torej poterpežliv in na Boga upanje stavi, in gotovo bodeš srečen: »Poterpežlji- vostje vam potrebna, da božjo voljo storite, in obljubo večnega zveličanja dosežete." 3 ) 3) Jožef je terdno upal na Boga, vender ni hotel prederzno se v nevarnost podati. Po tem izgledubodi tudi ti varen, koljkor je po svetej veri dopuščeno. Jezus se je sovražnikov ogibal, dokler odlo¬ čen čas ni prišel, za vesoljen svet terpeti; aposteljni, sveti Atanazi, in drugi svetniki so ravno tako delali, ker ni pri— puščeno, Boga skušati. 4 ) Boga skušaš in grešiš, če svojo dušo alj svoje telo v nevarnost prederzno postaviš: »Ne¬ spametno je upanje tvoje, da bodeš svojo nedolžnost v skuš¬ njavah ohranil." Sv. Auguštin. Nacarej je Jezus imenovan bil, ker je v malem mestu Nacaretu do 3o. leta preživel. Po tem je blo dopolnjeno, kar so preroki prerokovali; da bo Mesija Nacarejčan imenovan. Praznik častitega razglašenja Gospodo¬ vega: ali svetih treh kraljev god. Kak praznik je to? Je obletni spomin, da se je lepa zvezda na nebesu pri¬ kazala in tri modre ali kralje iz Jutrovega v Judovsko de¬ želo peljala. Ti moži so v Betlehem došli, tamej božje dete v štalici našli, ga molili in mu darove darovali. *) ps. 32, 18; ») Sir. 34, 19; s ) Hebr. 10, 36; « Mat. 4, 7, 63 i£akaj se te praznik tudi zove: „Epiphania Domini ? u ali razglašenje Gospodovo. Epiphania je Gerška beseda in se pravi po slovenski: očitnovanje ali prikazanje, je torej praznik prikazanja ali očitnovanja Gospodovega. Dones se je Jezus Kristus pri¬ kazal ali ocitnoval kraljem v štalici; ravno dones ste se po brumnem mnenju sv. katolške cerkve se dve prikazili v raz¬ ličnih časih in krajeh prigodile. Eno tedaj, ko je Jezus Kri¬ stus od Janeza v Jordanu kerščen bil, pri kterem kerstu so se nebesa odperle, sveti Duh v podobi goloba nad Jezusom plaval, ino njega sam Oče nebeški vsim razglasil, rekoč: „To je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadenje.® Drugo se je dogodilo pri ženitbi v Kani Galilejskej, kjer je Jezus svoje božanstvo ali božjo notoro pokažal, ker ie vodo v vino sprebernil. Pri tih treh priložnostih se je Jezus prika¬ zal ali očitnoval,po tem seje glas od Jezusa Kristusa raz¬ glasil po celem svetu, zato tudi razglašenje Jezusa Kris¬ tusa. Zavolj veselja poje sveta cerkva dones na početku svete meše: »Glej! došel je gospodarovavni gospod; vlada je v njegovej roči, ter mogočnost in gospodarstvo.® »O Bog! daj Tvojo sodbo kralju, ino tvojo pravičnost kralje¬ vemu Sinu.“ 2 ) Čast bodi. Cerkvena molitva: O Bog, kateri si današni dan svo¬ jega Edinorojenega ajdom po peljanju zvezde razodel; do¬ deli milostlivo, da bomo, ki smo te že skoz vero spoznali, do gledanja lepote tvoje visokosti perpeljani. Skoz ravno tega Gospoda našega Jezusa Kristusa, tvojega Sina, kateri s tebo živi ino kraljuje i. t. d. Berilo iz Izaija preroka 60, 1 — 6. Vstani Jeruzalem! bodi razsvetljen; ker prišla je tvoja luk, in čast Gospodova se nad teboj vzhaja. Zakaj glejte, tema bo zemljo pokrivala, in noc ljudstva; nad teboj pa bo Gospod izšel, in njegova kast se bo v tebi vidita, Narodje bodo v tvojej luki hodili, in kralji v svetlobi tvojega vzhoda. Uzdigni svoje oki okoli sebe, in poglej, vsi ti so se zbrali in so k tebi prišli; tvoji sinovi bodo od delec prišli, in tvoje hčere bodo na (tvojejJ strani zrejene. Takrat boi poln ve- Mal. 3, 2; *) ps. 71, 1. 64 sel ja $ tvoje serce se bo čudilo in razširilo , kedar se preo- berne množica primorcev k tebi, iti moč narodov k tebi pride. Kamele te bodo, kakor povodenj, zagernule, hitre kamele iz Madjana in Efe; vsi bodo iz Sabe prišli, ter zlata in ka¬ dila prinesli , in hvalo Gospodovo oznanovali. Razlaganje. Prerok Izaija, božji mož v starem za¬ konu, neverni svet budi na prihod obljublenega Mesija, in prerokuje veličanstvo obljublenega odrešenika, oznanuje tiste srečne dni, v kterih bojo kralji ino ptuji narodi, svoje zmote zapustivši, se k pravej veri obernili ino v Jeruzalem, kraljevo mesto hiteli, kralja vsih kraljev molit. To čudno prerokovanje Izaija se je pervič dopolnilo ravno donešen praznik v Jeruzalemu, ko so modri moži kraljevega rodu prišli novorojenega Zveličarja jiskat, in v Betlehemuga mo¬ lili in obdarovali. Zato sveta cerkov lete veseli god tak slavno ino veselo obhaja. Zahvalimo tudi mi Jezusa Kris¬ tusa, daje nas poklical k pravej zveličanskej veri! „Hvalite nebesa, in veseluj se zemlja, planine razglasujte hvalo; zakaj potolažil je Gospod svoje ljudstvo, in usmilil se svo¬ jih bornih.“ *) Evaugeli svetega Matevža 2,1 —12. Kadar je bil Jezus rojen v Betlehemu na Judejskem v dnevih kralja Herodeža, glej! so prišli modri is Jutrovega v Jeruzalem, rekoč: Kde je kralj Judov, ki je rojen? Za¬ kaj vidili smo njegovo zvezdo na Jutrovem, in smo ga prišli molit. Ilerodež kralj pa, to slišati, se je prestrašil, in ves Jeruzalem z njim. In je sklical vse velike duhovne in pismarje ljudstva, in jih je izpraševal, kje bi imel Kris¬ tus rojen biti. Oni pa so mu rekli: V Betlehemu na Judej¬ skem; zakaj tako je pisano od preroka: In ti Betlehem, zemlja Judova, nisi nikakor nar manjši med vojvodi Judo¬ vimi; zakaj iz tebe bo prišel vojvoda, kteri bo vižal moje ljudstvo Izrael. Tedej je Herodež modre skrivaj poklical, in jih je skerbno izpraševal čas, v kterem se jim je zvezda prikazala. In jih je poslal v Betlehem, ter je rekel: Pojdite, in skerbno oprašujte po detetu, in kadar ga najdete, pridite ») Iz. 49, 13. 65 mi nazaj povedat, da tudi jaz grem in ga molim. In ko so bili kralja zaslišali, so Šli; in glej! zvezda, ktero so vidili na Jutrovem, je pred njimi šla, dokler ni prišla, in zgorej obstala, kderjebilo dete. Kadar so pa zvezdo ugledali, so se silno obveselili. In so šli v hišo, in so najšli dete z Marijo njegovo materjo, ter so prednj padli in ga molili (tukej se poklekne); in so odperli svoje zaklade, in mu darovali zlata, kadila in mire. In ko so v spanji odgovor prejeli, ne vračevati se k Herodežu, so se po drugem potu vernuli v svojo deželo. Kaj je modre nagnilo, se podati na tako dalni pot, da bi zveličarja iskali? Zvezda, ktero je jim Bog na nebesu prisjati dal. On jih je tudi znotraj v sercu razsvetil, da so razumeli, koga nova in čudna zvezda pomeni, kakor uči sveti papež Leo. Nam pa velja od tih treh kraljev, ki so božji glas tak hitro poslušali in se brez odloge na dalni, težki pot podali, se učiti, da tudi mi hitro in serčno Boga bogamo, kader nas kliče s svojo milostjo in gnado. Ti brumni moži so po Je¬ ruzalemu popraševali po novorojenem kralju skerbno brez straha; učimo se, brez da bi onemagali, brez da bi se bali in brez da bi na druge ljudi gledali, skerbeti za tiste reči, ki nam v zveličanje služijo. *) Zakaj seje Herodez in Jeruzalem prestrašil? Herodež je bil prevzeten, časti lakomen in grozoviten kralj; slišati od novorojenega kralja, se je za svojo častno krono zbal. Huda vest se pred vsako senco trese, ne da nikolj pokoja: „IIudobni nimajo nikolj mira,“ 1 2 ) pravi Gospod Bog. Jeruzalemčani so se pa prestrašili, nekteri, ker so s Herodežem deržali, nekteri posebno pisarji in višji duhovni, ker so se zavolj svojih skritih pregreh bali pred Mesijem, od kterega je blo prerokovano: „On bo vbogc po pravično¬ sti sodil, in hudobne s sapo svojih ust vmoril. s ) 1) Jan. 6. 41. 2) Jza, S7, 3) Iza. 11 4, Goffine. 5 66 Zakaj je Iierodez sklical višje duhovne in pisarje ? Da bi zvedel, kje ima Mesija rojen biti, posebno je Bog tako naredil, da Herodež in višji duhovni zavolj svoje nevere izgovora nemajo , ker je jim bilo znano, kada in kje bo Jezus Kristus-rojen? Žalostni konec Herodeža in du¬ hovnov čaka vse tiste, ki tega, kar vedo in druge uče, sami ne spolnujejo. Zakaj je Herodež rekel: „On hoče tudi dete moliti? “ To je rekel iz nesramne, hudobne hinavščine. On ni mislil iti, dete spodobno počastit, temuč on je v svojem nečloveškem sercu sklenil, ga vmoriti. Presejana hinavšči¬ na se ne more bolj na tanko popisati, kakor jo prekajeni Herodež s svojim djanjem popiše. — Ravno tako se obna¬ šajo tisti dušomorivci, kteri želijo nedolžnost zapeljati. Ka¬ kor volki se ne smejo pokazati, to je: ne smejo očitno go¬ voriti in delati, kakor v svojem černem sercu mislijo. To- raj oblečejo ovčje oblačila, se obnosijo, kot sramovžlivci, brumni in pobožni tako dolgo, dokler da nedolžne duše v svoje zanjke in mreže ne vjamejo. Govore sladke besede, delajo zlate obljube, zasmehujejo sv. vero in lepo zaderža- nje, delijo tudi drage darila, in tako sramožlivost in boga¬ boječnost iz serca spravljajo in nedolžne duše morijo. O drage duše! varite se skerbno tistih, ki pridejo v ovčjih oblačilih, znotraj pa so zgrabljivi dereči volkovi. Kaj je tri kralje ganilo, da so lami na kolena padši dete molili? ®°gj'hj e v duši razsvetil spoznati, da je vbogo vple- nicc zavito, in v jaslicah ležeče dete pravi Bog, če ravno zvunaj nikakve slavodične in bogate oprave na njem in nje- govej materi niso najdli. Kako osramotijo leti ljudi alj moži tiste napuhnjene in lene kristjane, kteri v cerkvah Jezusa Kristusa v presvetem rešnjem telesu moliti no¬ čejo ! — Zakaj so mu zlata, kadila in mire darovali? Na jutrovskem je bla navada, pred kralji in velikaši na kolena pasti in jih s kakimi darovi obdarovati. To šego so tudi ti sv. moži izpolnili: zlato so mu dali, kot prave¬ mu kralju; kadilo, kot živemu Bogu, in miro kot vmerlji- verau človeku. Te bogate darila pa tudi kažejo, da so bli ti 67 moži bogati, in kakor nckteri učeniki terdijo, trije kralji: Gašpar, Melhior in Baltazar. — Kako zamoremo tudi mi Jezusu Kristusu enake darove prinesti? Zlato mu moremo darovati, ako ga mi iz serca ljubimo, svojo voljo, svoje naj večje bogastvo — sv.božjej volji pod- veržemo v tim, da smo popolnoma pokorni, da sami sebe zatajimo in vbogim v Jezusovem imenu pomagamo; kadilo, ako ga kot Boga častimo in molimo, njegove božje lastnosti radi premišljujemo; miro, ako telesne poželenje, grešne na¬ gibe in strasti zateramo, ter nedolžno serce in čist život ob- deržati si prizadevamo, naj je nam ravno grenko kot mira.—• Zakaj so se sv. tri kralji po drugem potu na svoj dom podali? Sam Bog jim je v spanju razodel, da želi Herodež dete vmoriti; zato naj ne gredo več k njemu, kakor je bil Herodež jim vkazal. Učimo se 1) tudi mi vselej več Boga kot ljudi bogati; 2) nja naredbe spolniti, če ravno se nam modre ne zdijo; 3) se po drugim potu, to je: po potu po¬ kore k Bogu podati in verniti. „iščimo Boga, dokler se on da najti.“ Molitva. Dodeli mi oh zveličar božji! vero svetih treh kraljev. Razsveti me s tisto lučjo, s ktero si sv. tri kralje razsvetil; nagni moje serce, da za to lučjo tudi hodim in Tebe zvesto iščem, ki si mene poprej iskal. Daj mi tudi Te srečno najti, Te moliti v duhu in resnici, kakor so Te sv. tri kralji molili. Darujem Ti zlato prave ljubezni, kadilo serčne molitve in miro resnične pokore; da Te, na kterega sem tukaj živo in terdno veroval, tamkaj v večnem veli¬ častvu gledam in molim na veke! Amen. Perva nedela po razglašenju Gospodovem. V početku sv. meše nas cerkva opominja in budi, novoro¬ jenega božjega Sina veselo moliti. Ona poje: „Na visokem prestolju sim vidil človeka sedeti, kteremu se klanja rano- 5 * D laa, 55. 68 žica angelov, ki pojo na eno gerlo: Glej! ime njegovega vladarstva nema konca.* „Raduj se v Bogu vsa zemlja, služite Bogu Gospodu s veseljem.“ 2 ) Čast bodi . .. Molitev cerkvena. Prosimo, o Gospod! spolni s nebe¬ škim vsmilenjem želje ljudstva, ki ponižno prosi, da spoz¬ na, kaj je storiti, in da zamore, kar spozna, spolniti. Skoz Gospoda našega Jezusa Kristusa, tvojega Sina, kateri s teboj živi in kraljuje i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla apostelna do Rimljanov. 12, 1—5- Bratje ! prosim vas pri vsmiljenji Božjem, da svoje te¬ lesa daste v »iv, svet in Bogu dopadljiv dar, da bo vaša služba po pameti. In ne ravnajte se po tem svetu, ampak ponovite se s ponovljenjem svojega uma, da spoznate, kaj je dobra, dopadljiva in popolna volja Božja. Zakaj po mi¬ losti, ki mi je dana, rečem vsim, kteri so med vami: Nikar bolj modrovati, kakor se spodobi modrovati, ampak modro¬ vati, kar je prav , kakor je Bog slehernemu podelil mero vere. Zakaj, kakor imamo v enem telesu veliko udov, vsi udje pa nimajo ravno tistega opravila; tako nas je veliko eno telo v Kristusu, slehern pa smo eden druzega udje v Kristusu Je¬ zusu Gospodu našem. Razlaganje. Sveti Pavl nas prosi, ja clo zaroti pri bo¬ žjem vsmiljenju, da mi Bogu darujemo živ dar, mertev za telesne sladosti, vnet pa za brumnost in pravico; svet dar, to je: neomadeževan, dopadljiv dar, pripraven na božjo poveličanje: ne takih darov, kake so darovali Judi, ki so junce in ovce klali, moko in olje Bogu žgali, ter mislili, da njemu strežejo, s svojim telesom so večdel le pregrehi stregli, njih serce je bilo rado daleč od pravega Boga, — ne takih darov, kake so darovali ajdi, ki so svojim malikom s pregreho stregli, so pijančevali in prešestovali svojim bogovom v čast. Ni pa dosti, da mi samo telo Bogu daru¬ jemo, temuč tudi svojo dušo, in zlasti to je treba Bogu darovati. To se pa takole zgodi: 1) ako vse svoje posvetne opravila začnemo s dobrim mnenjem; 2) ako mi svoje me¬ sene želje in nagibe krotimo in zatajimo; ako se pri svojih pobožnih rečih ne samo s truplom, ampak tudi s duhom vdeležimo, n. p. pri molitvi, doma — ali v cerkvi: tako je naša služba po pameti. t) Dan. 7; 2) p«, 99, 19 Dalej nas sv. Pavl opominja, sc ne ravnati po tem svetu, po pravilih, šegah tega sveta, ne ljubiti tega, kar svet ljubi; ne storiti tega, kar svet hvali in dela, tako bomo pri- jateli božji. Temu svetu prijatel biti, se pravi, Bogu sovraž biti *). Znali keršanske resnice, se po njih ravnati in si večno zveličanje zagotoviti, to sc pravi modrovati, kakor se spodobi modrovati. . . Vsa posvetna omika, vse posvetne umnosti in znanosti so prazne, ja škodljive reči, brez zna¬ nosti Svetnikov: Boga poznati, njemu služiti in se zveli¬ čati. — Sv. Pavl nas tudi opominja, da smo vsi udje enega telesa, ktere nemajo enega opravila; tako tudi med nami; nekteri imajo učiti, drugi poslušati, nekteri zapovedati, drugi vbogati, vendar vsi Bogu služijo, ki dolžnosti svo¬ jega stanu zvesto spolnujejo. Pred Bogom le tisti velja, kteri je v svojem stanu zvest, in Bogu prav služi. Zdihlej. Dodeli mi, o Jezus! milost in pomoč, svoje telo in svojo dušo zatajevati, poniževati in krotiti, ter jih tako Tebi v živ, svet in dopadljiv dar darovati! Evangeli svetega Lukeža 2, 42 — 52. Kadar je bil Jezus dvanajst let star, so šli njegovi starši v Jeruzalem po navadi praznika. In ko so dnevi pre¬ tekli, in so nazaj šli, je ostal mladeneč Jezus v Jeruzalemu, in njegovi starši tega niso vedeli. Menili so pa, da je per družini, in šli so dan hoda, in so ga iskali med žlahto in znanci. In ko ga niso našli, so se vernuli v Jeruzalem, in so ga iskali. In prigodilo se je, da so ga tretji dan v tem- peljnu našli sedeti v sredi učenikov, jih poslušati in popra- sevati. Vsi pa, kteri so ga slišali, so sc čudili nad njego¬ vim umom in nad njegovimi odgovori. In ko so ga ugledali, so se zavzeli; in njegova mati mu je rekla: Sin,kaj si nama tako storil? Glej! tvoj oče in jaz sva te s žalostjo iskala. In jima reče: Kaj je, da sta me iskala? Nista li vodila, da moram vtem biti, kar je mojega Očeta? In ona nista tunela besede, ktero jima je govoril. In je s njima šel in prišel v Nacaret, in jima je bil pokoren. In njegova matije 1) Jan. 15, 70 ohranila vse te reci v svojem sercu. In Jezus je rastel v modrosti in starosti, in v milosti pri Bogu in pri ljudeh. Zakaj je Jezus s svojimi stariši v tempel Šel? Bog je bil po Mojzesu vsim odraščenim možkim zapo¬ vedal, trikrat v letu v Jeruzalem iti in tam v tempelnu očitno Boga moliti. J ). To zapoved je Jezus hotel spolniti in tako nam izgled dati, Bogu in cerkvi pokornim biti, tudi da bi mi naučili se, mnogo krajšega pota v cerkev se ne zbati, temuč vsako nedelo in praznik po cerkvencj zapovedi cer¬ kev obiskati, Bogu se pokloniti, tam tiho in pobožno moliti in božjo službo služiti. Zakaj reče evangelist: po navadi praznika? Nas učiti, da imamo tudi mi vse svete in blagodarne navade cerkvene poštovati in deržati, postavim; da angel¬ sko češčenje lepo opravimo, da pred jedjo in po jedi moli¬ mo i. t. d. Od Jožefa in Marije, ki sta dete Jezusa seboj v Jeru¬ zalem peljala, se naj vsi stariši uče, svoje otroke,kak hitro k pameti pridejo, k keršanskemu nauku peljati, š njimi zju¬ traj in zvečer, pred jedjo in po jedi i. t. d. moliti, jih radi v v šolo in v cerkev pošiljati in skerbeti, da se lepo in modro obnašajo. — Zakaj je Jezus v Jeruzalemu zadostal? Pokazati, daje on prišel, posebno nebeškega Očeta poveličati in za naše zveličanje skerbeti, zraven pa tudi nektere znaminja svoje modrosti pokazati. Zakaj sta Marija in Jožef Jezusa tako že In o iskala? Sta storila iz ljubezni do Jezusa in od straha, da bi ga ne zgubila. To nas uči, zvesto skerbeti, da mi Jezusa po kakem grehu ne zgubimo, in ako smo ga zgubili, da se tako skerbljivo trudimo, ga zopet po pravej pokori in po- boljšanju najti. Od Marije in Jožefa, ki sta Jezusa tako skerbno iskala in popraševala po njem, naj se stariši uče, skerbno gledati in popraševati, v kterein družtvu se njih otroci znajdejo, in jih skerbno varovati pred slabo tovaršijo, zato ker se človek s hudobnimi spridi in poliujša. Kdor se 1) 5. Mojz. 10, 10. 71 smole dotekne, se osmoii *). — Oh! je starišev, kterim časno blago in nepametno živince bolj pri sercu leži, kot otroci! Kaj to pomeni, da sta dete v tempelnu našla in daje Jezus učitelje vpraševal, in jim odgovarjal? Po tem je nam pokazal, da se prizadevamo, se naučiti ono, kar je nam za večno zveličanje potrebno. Ne bojmo in ne sramujmo se, posebno, če dvomimo, kaj in kam, dušnih pastirjev popraševati, in jim odgovarjati, kadar nas kaj po- prašajo. Jezus se ni sramoval vpraševati in odgovarjati; kt(5 bi se mi — nevedni in slabi, sramovali tega storiti. Go¬ rečih solz je vredno, da se nekteri rajši hočejo na večno pogubiti, kakor pa praševati in svojo nevednost odkriti! 'Lakaj je Marija rekla: Sin, kaj si nama storil? To je storila, pokazati svojo serčno žalost, ker je svojega Sina zgubila, kterega je nad vsim ljubila, ne pa iz nevolje; zakaj Jezus ni zaslužil terdih besed slišati in grajan biti. Vsim starišcm se pa gre učiti, da so dolžni na svoje otroke paziti,nje grajati, svariti in kazniti, če kaj hu¬ dega storijo, če tega zanemarajo, bojo stariši s otroci vred večno pogubleni. Heli svojih sinov ni imel v strahu; zato gaje Bog štrafal, daje znak padel in sije vrat zlomil. -) Navk pokorščine. „On je bil njima pokoren.“ Luk. 2, 15. Vsi kristjani se uče od Kristusa, božjim in cerkvenim zapovedim, starišem in predpodstavljcnim pokorni biti. Dolžni smo biti Bogu pokorni, ker je naj višji gospod in naj večji dobrotnik, ker je pokorščina, bolja kot dar; — cerkvi, ker jo vlada in vodi Jezus Kristus in sv. Duh. Jezus je sam rekel: kdor vas posluša, mene posluša, kdor vas zaničuje, mene zaničuje; — starišem, ker so oni božji namestniki in naši nar večji dobrotniki za Bogom, in ker je to sam Bog zapovedal. Kako gerdo in grešno ravnajo tisti otroci, ki svojim vbo- gim ali priletnim starišem nočejo pokorni biti ali jim po¬ magati. Božji Sinje bil Marii in Jožefu pokoren, akoravno sta borna in rokodelca bila, zakaj bi mi ne hoteli biti? Pre¬ klet je otrok, ki svojih starišev ne spoštuje 3 ); kako več D Ecel. 13, 1; 2) 1. Reg. osli, zakaj za takih del Bog velikokrat nekterej hiši svojo roko ali žegen odtegne in jih strašno obiskuje. Gorje! gospodarjem in gospodinjam, ki svoje dolžnosti zanema- rajo. Duše podložnih bo pravičen Bog iz njegovih rok tir— jal! „Kdor za svoje ne skerbi, je vero zatajil, in je hujši od nevernika." 3 ) Od hlapca v donašnjih evangelih se naj posli učijo, ra- dovoljno, hitro in zvesto vse storiti, kar jim bo od predpo¬ stavljenih vkazano, to se ve, ako ni grešno in krivično. Naj se spomnijo besed sv. Pavla: „Družina! vbogajte svoje gospodarje s vsim poštenjem, s ravnim sercom, ne na oči, da bi le ljudem dopadli; ampak, ko služabniki Kristusovi, kteri iz serca božjo voljo dopolnijo." s ) Tih besed se vi keršanski posli večkrat spomnite; služite svojim predpostavljenim kot Jezusu Kristusu. Slu¬ žile voljno, kakor bi služili Gospodu, nikar samim ljudem, saj veste, da vsaki, ki dobro svoje opravilo opravlja, bo od Gosp«k svoje plačilo dobil. 4 ) Takim poslom bo cnbart Jezus re"%el„Blagor tebi zvest hlapec in dekla, ker si bil v maleni zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v veselje svojega Gospoda." *) V Sterta nedela po razglašenju. (Početek sv. meše kot v poprejšnej nedeli.) Cerkvena molilva: O Bog, kateri veš, da nam v (olj— kih nevarnostih počloveškej slabosti ni obstati; daj nam moč duše in telesa, da, kar za voljo svojih grehov terpimo, s tvojo pomočjo premagamo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista s. Pavla aposteljua do Rimljanov 13, 8 —10. Bratje! ne bodite nikomur nic dolini, razim lega, da se med seboj ljubite j kdor namreč bližnjega ljubi, je postavo dopolnil. Zakaj to: Ne preseštvaj, ne ubijaj, ne kradi, ne govori krivega pričevanja, ne poželi, in ce je kaka druga zapoved, je v tih besedah zapopadena: Ljubi svojega bliž¬ njega, kakor sam sebe’! Ljubezen do bližnjega ne dela hu¬ dega. S!polnjenje postave tedaj je ljubezen. D I. Mojz. 39, 5; 2) 1. Tim. 5, 8; 3) Ef, 6, S; 4) Ef. C, 5; 5) Mat, 25, 21, 89 Kaj pomenijo besede sv. Pavla: Kdor bližnjega ljubi, je postavo dopolnil? Sv. Avguštin pravi takole: »Ljubezen do bližnjega, ako je pravična,izhaja iz ljubezni božje; zakaj zavolj Boga moramo svojega bližnjega ljubiti, ako hočemo prav in ker- šansko ljubiti. Kdor pa Boga ljubi, derži štiri perve zapo¬ vedi; zakaj on veruje in upa v Boga in spoštuje Boga in svoje stariše, in ker on svojega bližnjega ljubi, derži tudi druge zapovedi; zato on ne ubija, ne krade, ne natolcuje svojega bližnjega, ga ne obrekuje in tako derži celo zapo¬ ved; zakaj v tih dveh zapovedih je zapopadena vsa po- stava.“ Zdihlej. O vsmiljeni Jezus, vlij v naše serce duha prave ljubezni, da, kakor si ti nas ljubil, mi tudi svojega bližnjega ljubimo! Amen. Evangeli svetega Matevža 8, 23—27. Tisti čas je Jezus stopil v čolnič, in njegovi učenci so šli za njim. In glej! velik viharje vstal na morji, tako, da so valovi čolnič pokrivali; on je pa spal. In njegovi učenci so k njemu pristopili, in so ga zbudili: rekoč: Gospod! otmi nas, poginjamo. In Jezus jim je rekel: Kaj sle boječi, ma¬ loverni? Tedaj je vstal, in zapovedal vetrovom in morju, in bila je velika tihota. Ljudje pa so se čudili, rekoč: Kdo je ti, da so mu pokorni vetrovi in morje? Zakaj je Jezus v ladjico sel in v njej spal? Jezus je malo prej dva velika čudeža storil, gobovega je očistil, in stotnikovega hlapca ozdravil. Že tedaj je blo veliko ljudi pri Jezusu; kmalo je ljudi privrelo, ki so ta dva čudeža zvedeli. Se toljko ljudi zogniti, Jezus v čolnič stopi in učenci bcrž za njim. Kmalo je velik vihar povsfal na jezeru; ali Jezus je spal. On je spal, da skuša vero in upa¬ nje svojih učencev, da ima priložnost pokazati, da pravič¬ ni vselej mirno in sladko spi v vsili okoljšinah, da tudi mi stanovitni ostanemo v viharjih hudih skušnjav. Sv. Avgu¬ štin pravi: »Kristus je spal, učenci so sc bali; zakaj? ker 1) Mat. 22, 40. 90 jc vera na Kristusa v njih spala. Tako je v viharjih hudih skušnjav tvoje serce zmešano, tvoja ladjica nepokojna. Zakaj ? tvoja vera spi. Toraj zbudi Kristusa v svojem sercu, oživi svojo vero in tvoja vest bo mirna, tvoja ladjica pokojna." — Zakaj je Jezus grajal jogre, ki so ga zbudili? Zavolj njihove male vere in slabega zaupanja; zakaj, ako bi bli terdno verovali, da jc on pravi Bog, bi bli tudi verovali, da jim spavajoč toljko pomagati more, koljko bu- deč. Nič Bogu menj ne dopade, kot nezaupljivost v njegovo vsemogočno pomoč; zakaj preklet bodi tisti, ki v človeka upanje stavlja, in meso (slabe ljudi) izvolji za svoje rame (brambo); blagor pa tistemu, ki v Boga zaupa in upanje v njega postalja. 1 ) Bog tudi včasi na nas vihar siromažtva, proganstva, obrekovanja, bolezni itd. pošle in on dela se, kakor bi na nas pozabil in spal; vse to, da skuša naše zaupanje in da nas uči, vse naše upanje na njega staviti. O pravem času se Bog zbudi in pošle svojo milost in pomoč; zato kličimo v težavah in skušnjavah, v telesnih in dušnih burjah: „Gospod, otmi nas! poginjamo! Vstani Gospod! zakaj spiš? Vstani in ne zaverži nas na vselej." 2 ) ..Imej Boga v sercu vse dni svojega živlenja, in prosi ga, da on poravna vse tvoje pote." 3 ) Zakaj je Jezus vstal in zapovedal vetrovom in morju, in je blo tiho ? Da pokaže, kako rad on pomaga in kako je mogočen, da mu je vse podverženo. Zato so ljudi leto videči se ču¬ dili, rekoč: Kdo jc ti, da so mu pokorni vetrovi in morje? Mi vidimo in slišimo vsaki den čudne dela božje vsemo¬ gočnosti, modrosti in dobrotljivosti, in vendar nas vse to ne gani, naše serce ostane merzlo in terdovratno. Uzrok lega je to, ker mi stvari le gledamo s telesnimi, ne pa s dušnimi očmi, to je : Ker gledamo stvarjcne reči, serca ne povzdignemo k stvarniku celega sveta, dokler se veselimo in čudimo lepih mnogoverstnih, krasnih in koristnih stvari, pozabimo premišljevati, kako lep, bogat, krasen in moder mora biti tisti, ki je vse to stvaril. Vsaka še tako majhna 1) n. 17, 5; 2) ps. 43, 23; 3) Tot). 4. 91 reč je svetnike razveselila: ena rožica, en červiček je ga¬ nil sv. Franca Salezia, Franca Seralika in drugih, da so se čudili, kako mogočen, milostljiv in moder je Oče nebeški. Storimo tako tudi mi, povzignimo oči in serce večkratna viš k stvarniku nebes in zemlje, in za res! gorečje ga bomo ljubili, ložej greha se varvali; zakaj stvarjeni smo, Boga spoznati in ljubiti! Molitva. Dodeli nam, o vsmiljeni Jezus! v vsih naših potrebah prav terdno zaupati na Tvojo božjo pomoč, in ne dopusti, da bomo kedaj maloverni. Ne odtegni nam Svoje pomoči in milosti v nevarnostih, ki nas od vsih stranih ob¬ dajajo; vmiri silno morje in vetrove, ki preganjajo Tvojo cerkev, ktero si Ti s svojo rešnjo kervjo si prikupil. Daj, da vlada mir in pokoj po celem svetu, da mi ložej brumno in pravično živimo, in srečno dojdemo v izvoljen kraj večne¬ ga mira in veselja. Nauk od božje previdnosti. „Onje spal!“ Mat. 8, 24. Sv. katolška cerkva uči, da Bog cel svet ni samo le stvaril, temuč da ga tudi oliranuje in vladuje. Ta ohrana in vlada celega sveta se pravi: božja previdnost. Kdor veruje, da je Bog svet stvaril (in kteri umen človek nad tim dvomi), je tudi prisiljen verovati, da Bog svet tudi ohrani in vlada. Bodi kaka reč še tako umetno in terdno zdelana, vendar s časom se spridi, oslabi in razpa¬ de; kako bi mogel svet tako umetno, modro in čudno so- stavljcn obstati, brez da bi ga Bog, njegov vsegamogočni in modri stvarnik ne ohranil in ne vredoval in vladal? Bes je, da so poti božje previdnosti velikokrat čudni in različni od človeških. „0 visokost bogastva, božje modrosti in znanja, kako nczapopadljive so njegove sodbe, in neizve¬ dene njegove pota.“ *) Pa vendar sc božja previdnost ne da utajiti, vse, kar se zgodi, pride od Boga, on ve vse, on pošle ali dovolji vse! „Nobedcn vrabec ne pade iz strehe, brez da bi ne vedil nebeški Oče, vsi lasi vaše glave so zošteti. *) Na- goda ali osoda pri nas kristjanih mesta imeti ncmorc. Kdor D Kinilj, 11, 33; 2) Mat, 10, 29. n na to veruje , je neveren ali hudoben človek in že ajdi tega navka niso verovali. Vse je le od Boga, bodi hudo ali dobro, žalostno ali veselo, srečno ali nesrečno; dobro on pošle, hudo in ža¬ lostno on dopusti. Ako se spomnemo na perve stariše, na Abrahama, egiptovskega Jožefa, na Izraelsko ljudstvo, Jo¬ ba, Davida, in na dogodbe v novej zavezi, vse nam kaže božjo previdnost, ki vse po svojej modrosti in ljubezni vodi k easnej in večnej sreči tistih, ki njega ljubijo. Tudi zgod¬ ba v današnjih evangelih ravno to priča. Zakaj Jezus v ladji¬ co stopi? zakaj se vihar vzdigne? zakaj on spi? ali je vse to nagoda ali osoda? Nigdar! to se zgodi po svetej volji Kristusovej, da svojo mogočnost pokaže in vero in upanje apostelnov poterdi. Vse toraj vsemogočni in modri Bog previdi, ohrani in vlada; to nam kaže naša pamet, sv. pis¬ mo in vsakdajna skušnja. Le koj dobro pazimo na vse, kar se na svetu in kar se z nami godi, in spoznati bomo morali božjo previdnost. Stavimo toraj svoje upanje v najmodrej- šega in naj boljšega nebeškega Očeta: ..Gospod me vodi, pravi David,in ničesar mine bode zmanjkalo." Ja! nične bo nam manjkalo, ako se podamo ponižno in zaupljivo v božjo previdnost. Kakor mlado dete na rokah svoje ljube matere sladko spi, tako tudi človek mirno počiva v krilu božje previdnosti: „Glej, ne dremlje in ne spi tisti, ki va¬ ruje Izrael." 2 ) Peta nedela po razglašenju. (Početek sv. meše, kot na 3. nedelo po razglašenju. To nedelo priporočuje se dobre dela dopernašati, in se pokaže, da Bog terpi grešnike, pravične v poterpežljivo- sti vaditi. — Cerkvena molitev. Ohrani, prosimo o Gospod! s ved- nim vsmilenjem svojo družino, da bo, ker se na samo upa¬ nje nebeške milosti vpira, skoz tvojo brambo vselej obvar- vana. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista s. Pavla »posteljna do Kološanov 3, 12 — 17. Bratje! oblecite, kakor izvoljeni Božji, uveli in ljubi, presercno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, pohlevnost , 1) ps. 22, 1; 2) ps. 120, 4, 93 poterpežljivost. Prenesite eden druzega, in odpuščajte si med seboj, če ima kdo črez koga pritozenje; kakor je Gospod vam odpustil, tudi vi! Pred vsim tem pa imejte ljubezen, liter a je vez popolnamosti, in mir Kristusov naj gospoduje v vaših sercih, h kteremu ste tudi poklicani v enem telesu; in bodite hvaležni. Beseda Kristusova naj prebiva obilno med vami s vso modrostjo / učite in opominjajte se med seboj s psalmi, s hvalnimi in duhovnimi pesmami, pojte Bogu ve¬ seli v svojih sercih. Pse, kar koli delate s besedo ali v dja- nji, vse storite v imenu Gospoda Jezusa Kristusa, in zahva¬ lite Boga in Očeta po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Zakaj imenuje sv. Pavl ljubezen vez popolnamosti? Kdor ima v svojem sercu pravo ljubezen, ti ima tudi vse tiste čednosti, v kferili prava popolnost obstoji. Kdor ljubi Boga in bližnjega, je gotovo vsmiljen, dobrotljiv, po¬ nižen, pohleven in poterpežljiv, on prenese slabosti bliž¬ njega, rad odpušča, kratko on dopernaša vse čednosti iz ljubezni,brez ktere nima prave čednosti. Kedaj gospoduje mir božji v naših sercih? Kadar smo se naučili in navadili svoje nagibe, misli in strasti krotiti in je okrotiti, v svojem sercu red in pokoj obderžati, zoper hudobo in pregrehe serčno se vojskovati. Kedar kolj človek kaj napčnega ali grešnega misli, želi ali stori, je precej nepokojen v svojem sercu. „Zato prevzetni in lakomni nikolj mira ne imajo, vbogi v duhu pa ponižni imajo miru dovolj“, pravi brumni Tomaž Kempenčan. Si sv. božji mir zadobiti, moramo božji nauk Jezusa Kristusa vedno premišljevati, le svete pesmi peti in nauka Jezuso¬ vega se zvesto deržati. Zakaj bi imeli vse storiti v imenu Gospoda Jezusa Kristusa? Zato, ker so naše dela in opravila, vse naše djanje in nehanje le tedaj Bogu dopadljive in nam zaslužive, ako se zgodijo iz ljubezni do Jezusa na njegovo čast, po njegovej misli in volji. Zato opominja sv.Pavl jesti,piti, delati, spati, vse storiti v imenu Jezusa Kristusa in tako častiti in hva¬ liti Očeta nebeškega. Oh! kako žalostni bojo na smertnej postelji tisti, ki pozabijo in zanemarajo svoje vsakdajne dela s dobrim namenom Bogu darovati; spoznali bojo, toda 94 prepozno, da imajo prazne roke. Kako veseli bojo pa tisti, kterim vest spričuje, da so vedno pri vsem svojem djanju in nehanju Boga in njegovo čast pred očmi in namisli imeli. Kristjani! ne pozabimo toraj nikolj vse storiti v Jezusovem imenu, vse početi in končati s dobrim namenom: dober na¬ men je zlati dnar, ki naše dela Bogu prikupi. O naj si to v serce vtisnejo zlasti tisti, kteri si morajo svoj kruh služiti in jesti v znoju in solzah; naj sklenejo svoje terplenje s Jezusovim terplenjem, ga Bogu darujejo, in tako svoj križ voljno nosijo za Jezusom Kristusom. Zdihlej. O Bog ljubezni! Bogpoterpežljivosti,Bogusmi- lenja! omehči in vkloni naše serca, da mi svojega bližnjega priserčno ljubimo in vse, kar mi mislimo, govorimo in de¬ lamo, vse storimo v imenu Gospoda Jezusa in si tako slu¬ žimo večno zveličanje in veselje v nebesih. Amen. Oti cerkvenega petja. Učite in opominjajte se med seboj s psalmi, s hvalnimi in duhovnimi pesmi, pojte Bogu veseli v svojih sercih. Kol. 3, 16. Sv. David, Salamon in Ecehija so napravili, da so duhovni in leviti psalme in druge sv. pesme peli. Tudi Kri¬ stus je po večerji s učenci zapel. J ) Apostelni so to storiti napoveli. 1 2 ) Zato je tudi sv. katolška cerkva to navado ob- deržala in zapovela, da naj kristjani svete pesme pojo, kakor to delajo angeli v nebesih, in tako saj nektere ure na dan Boga častijo, hvalijo in slavijo. Tudi pervi kristjani so pri sv. mesi častivne in zahvalne pesme peli in cele noči prepevali. Alj leta sveta gorečnost je sčasoma opešala; v nekterih krajih s petjem prav slabo stoji. Nekteri kristjani po goštarijah in drugod prav lepe in mične glase imajo, v cerkvi na božjo čast še ust ne znajo odpreti. — V nekterih krajih se iz počehna slišijo taki napevi, ki se za plesišče, ali za podlipo, pa nikolj za hišo božjo spodobijo. Slovenski narod slovi, da rad in lepo poje. Zato Slovenci! varite se neznanih pesem in nespodobnih napevov, pojte v cerkvi svete pesme radi in vsi vkup, pojte jih s zbranim in pobož¬ nim sercom. Tako petje je po besedah sv. Basilija: „Nebeš- 1) Mat. 26, 30; 2) I. Kor. Vi. Ef.5,19; 3) skriv. razsod, 5,8 -9. Vi, 7-3. 95 ko opravilo, duhovsko kadilo; ono razsveti našo dušo, po¬ vzdigne v nebesa, pclja človeka v božjo tovaršijo, razve¬ seli serce, zabrani ničemurne govore, varje pred praznim smehom, opomne na prihodno sodbo, spravi in pobrati stare neprijatelje. Kjer se povzdiguje sveto petje iz zgrevanih sere, tam je Bog s svojimi angelci pričujoč.* Evangeli svetega Matevža 13, 24 — 30. Tisti čas je Jezus množicam to priliko povedal: Ne¬ beško kraljestvo je podobno človeku, kteri je dobro seme usejal na svojo njivo. Kadar so pa ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, in je prisejal ljulke med pšenico, in je preč šel. Ko je pa zelenje zrastlo, in sad storilo, tedaj se je tudi ljulka prikazala. Pristopili so pa hlapci hišnega go¬ spodarja, in so mu rekli: Gospod! ali nisi dobrega semena usejal na svojo njivo? Od kod ima tedaj ljulko? In jim reče: Sovražen človek je to storil. Hlapci pa so mu rekli: Hočeš, da gremo, in jo poberemo? In reče: Nikar, da kje ljulko poberajo, s njo vred pšenice ne porujete. Pustite oboje rasti do žetve, in ob času porečem ženjicam: Poberite per- vič ljulko, in jo povežite v snopke, da se sožge, pšenico pa spravite v žitnico. Kaj pomeni nebeško kraljestvo ? Nebeško kraljestvo pomeni cerkvo božjo ali sbor vsili pravovernih kristjanov, Kaj pomeni dobro seme? Dobro seme pomeni, kakor Kristus pravi *), otroke kraljestva, to je prave kristjane, žive ude katolške cerkve, ali pa tudi božjo besedo, ki ljudi spreoberne v božje otroke; ljulka ali kokolj pomeni otroke hudobe, to je tiste, ki grehe dopernašajo 2 ), ali pa tudi vsako krivovero, ktera človeka k hudiču in k hudemu napeljuje. Kdo seje dobro seme? Ne samo Jezus, temuč tudi sv. apostelni, njihovi na¬ sledniki; slabo seme pa hudič sam in hudobni ljudi, njegovi pomagavci. i) Mat. 13, 38; 2) I. Jan. 3, 8. 96 Kedaj ljudi spijo? 1) Kedar cerkveni predpostavljeni, kakor so škofi in duhovni, svojih otročičev skerbno ne pasejo; zakaj tedaj pride sovražnik in seje po hudobnih Ijudih ljulko krivovere in pregrehe. 2) Kedar ljudem ni mar prejemovati sv. za¬ kramente, služiti sv. meso, posluževati božjo besedo; za¬ kaj tedaj pride sovražnik invseje v naše serca seme hudob¬ nih misel in želj, iz kterega priraste ljulka prevzetnosti, nečistosti, jeze, nevošljivosti, lakomnosti itd. Zakaj Bog ne pripusti ljulko, to je hudobneže po¬ brati in izruti? On stori to: 1) zavolj svoje neskončne prizanesljivo- sti in poterpežljivosti, da grešnikom čas da, se spokoriti in poboljšati; 2) zavolj ljubezni do pravičnih, kterim hudobni ljudi priložnost dajo, se vaditi v marsikterih dobrih delih, in si tako večje plačilo v nebesih služiti, postavim v po¬ nižnosti itd. Kaj je cas zefbe? Posledni sodni den; tedaj bojo prišle ženice, to je: an¬ geli božji, in bojo razločili hudobne od pravičnih; in ljulka, to je: hudobni bojo verženi v peklenski ogenj; pšenica, pra¬ vični pa, vzeti v nebeško kraljestvo. Zdihlej. Ob vsmiljeni Jezus! ti si iz ljubezni naših ne- umerjočih duš seme svojega božjega nauka v naše serca vsjal, da bi raslo in obilen sad obrodilo. Dodeli, da bode to seme v naših sercih živo in rodovitno postalo; varuj nas pred peklenskim sovražnikom, dane bode semena svojih hudobnih in krivih naukov v naše serca vsjal, ter dobrega in žlahtnega pokazil in zadušil. Vari nas, da ne bodemo spali žalostno grešno spanje in da ne bodemo zanemarali dobrih del dopernašati. Pomagaj nam,zvesto bdeti, vse skušnjave peklenskega sovražnika, hudobnega sveta, in popačenega mesa srečno premagati in enkrat v nebesa priti. Amen. 97 Od nagne ji j a k hudemu. „0d kod ima ljulko?„ Mat. 13, 27. Od kod je naše hudo nagnenje? To izhaja iz poerhanega greha, to je: iz tistega greha, ki sta ga dva perva človeka Adam in Eva po svojej nepo¬ korščini v paradižu storila, in ki smo ga od nju poerbali ali dedovali. Pri sv. kerstu se ti greh izbriše, hudo nagnenje pa vendar le ostane. Zakaj pa to hudo nagnenje še ostane? 1) Da bodemo ponižni, in spoznavši svojo slabost in revščino se k Bogu obernemo in pri njem nar boljem in usmiljenem očetu pomoči in milosti iščemo; tako je storil sv. Pavl, ker je po svojem hudem mesu močno skušan bil. 3 ) 2) Da se božja slava oznanuje in poviša; tako pokaže se božja mogočnost in milost. — 3) Da povišuje naše plačilo, ako mi vendar svoje dolž¬ nosti zvesto spolnujemo. 4) Da se učimo, pohlevno in ljubeznivo slabosti drugih ljudi prenašati. Šesta nedela po razglašenju. 11vod, kakor pri meši na 3. nedelo po sv. treh kraljih. Cerkvena molitev. Dodeli, prosimo, vsegamočni Bog! da vselej pametno mislimo, in kar tebi dopade, v govorje¬ nji in v djanji spolnimo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz 1. lista s. Pavla apostelna do Tesaloničanov 1, 2—10. Bratje! hvalo dajemo vselej Bogu za nas vse, in vas imamo neprenehoma vspominuvsvojih molitvah, in pomnimo djanja vase vere, in truda, in ljubezni, in poterpeMjivosti v upanji v Gospoda našega Jezusa Kristusa pred Bogom in Očetom našim / ko vemo ljubi bratje, daje od Boga vase iz- voljenje, ker naš evangeli ni bil le v besedi pri vas, ampak tudi v moči, in v svetem Buhu, in v velike j obilnosti, kakor veste, kakošni smo bili med vami zavoljo vas . In vi ste po¬ li Kor, 12, 7. Goffine, 7 98 snemavci naši in Gospodom postali, ker sfe besedo sprejeli v velikih nadlogah s veseljem svetega Duha; tako ste podoba postali vsitn vernim v Macedonii in v Ahaji. Zakaj od vas se je razglasila beseda Gospodova ne le po Macedonii in po Ahaji, ampak tudi na vse kraje je šla vaša vera, ktero imate v Boga, tako, da nam ni treba kaj govoriti. Saj sami od nas oznanujejo, kako smo bili pri vas sprejeti, in kako ste se od malikov k Bogu obernuli, služiti živemu in pravemu Bogu , in čakati njegovega Sina s nebes, kterega je od merlvih obudil, Jezusa, kteri nas je otel prihodnje jeze. Kazlaganje. Sv. Pavl vosi Tesaloničanom božjo milost in vso srečo, in jim na znanje da svoje serčno veselje, da je mu Bog dal, njim sv. vero oznanovati in jih toljko ker- stiti; da to vero oni lepo v djanji kažejo, da zvesto po veri tudi žive, in da je tudi njih upanje terdno, po kterem pri vsih svojih križih in težavah pričakujejo doseči, kar je nam obljubil nas gospod Jezus Kristus, da jih je izvolil, in da bojo, ako v božjej milosti do konca stanovitni ostanejo, večno zveličanje dosegli. On jih pohvali, da niso le samo božjo besedo, ako ravno so se za vere delj velike nadloge kazale, s veselim sercom sprejeli, temuč da so po svojem keršanskem zaderžanju izgled vsim vernim postali. O da bi se ravno tudi reči moglo od sedajnih kristjanov, da imajo živo djansko vero, in terdno zaupanje, da so od Boga iz¬ voljeni in nevernikom v izgled. Najte nam to serčno želeti, in se vsih lenih in merzlih kristjanov v svojih molitvah spomniti, da jim vsmiljen Bog gnado podeli, po veri živeti! Evangeli svetega Matevža 13, 31—35. Tisti čas je Jezus množicam to priliko povedal: Ne¬ beško kraljestvo je podobno ženofovemu zernu, ktero je človek vzel, in na svojo njivo usejal. Ktero je sicer nar manjše zmed vsih semen; kadar pa zraste, je veče, kakor vse zelišča, in je drevo, tako da ptice spod neba pridejo, in prebivajo na njegovih vejah. Drugo jim je govoril: Ne¬ beško kraljestvo je podobno kvasu, kterega je žena vzela, in vmesila med tri polovnike moke, da se je skvasilo. Vse to je Jezus množicam govoril v prilikah, in brez prilik jim ni govoril, da se je dopolnilo, kar je govorjeno po preroku? 99 ki pravi: Odperl bom v prilikah svoje usta, in bom izrekal skrito od začetka sveta. Kaj pomeni nebeško kraljestvo? Cerkvo in nauk Jezusa, ki nas v nebesa pelje. Zakaj se cerkva zenofovemu zernu primerja? Ker je ona njemu jako podobna. Zenofovo zerno je si¬ cer nar manjše zmed vsihsemen,pavendar vjuternih deže¬ lah hitro in visoko zraste in postane drevo, tako . da ptice spod neba pridejo in prebivajo na njegovih vejah ;*l|akor je le mal prostor, kamor se zernce zenofovo zaseje, ravno tako seje v malem kraju zemlje, v neznanem kotpcu zvunaj Betlehemskega mesta to božje kraljestvo sv. keršanske vere začelo, kjer seje Jezus rodil. Le malo je bilo molcov v samotnem hlevu, ki so Jezusa, božjega Sina spoznali; samo nekoliko pastircev je bilo, ki so s angelci njega o roj¬ stvi molili. Le malo število je bilo od kraja Jezusovih pri- jatlov, nekoliko ribčev je bilo, s kterimi je on nebeško kraljestvo začel, da so v njega verovali in za njim hodili. Kakor pa ženofovo zerno malo ne zaostane, ampak v Ju- dovskej deželi hitro zraste široko in visoko drevo; ravno tako se je tudi božje kraljestvo, od Kristusa na zemljo zasjano, hitro razširilo. Po vsih krajih, deželah in kraljestvih cele zemlje se njegova sveta vera razlaga, revni ino bogati, kra¬ lji in cesarji tisto spoznajo, po njenih navkih živijo in vživajo v njej veselje in mir, kakor ptice, ki izpod neba priletijo in na ženofovih košatih vejcah lepo senčijo. — Blagor tudi nam, kristjani! ki smo tiste presrečne ptičice, ki na vejah sv. keršanske vere, v senci božje milosti prebivamo, in če se v ljubezni Jezusovej vsim hudim navadam skrijemo, še enkrat bolj srečni tamkaj na večno počivali bomo, ako vredni prebivavci nebeškega kraljestva postanemo. Zakaj se Kristusov nav k kvasu primerja? Kakor mah kvas veliko moke spremeni, tako tudi ker- šanski navk vsakega človeka, ki ga sprejeme, prešine in pre¬ rodi, posveti njegove misli, besede in djanje, in jih stori Bo¬ gu dopadljive, on nas spreoberne v clo nove ljudi. Kako se je Kristusova vera tako hitro razširila? Pomagali so: 1. Božja vsemogočnost in čudeži, ktere so se pri oznanjenju sv. vere godili. 2. Navk sam, ker nas 7 * 100 tako lepo in jasno poduči od Boga in njegovih lastnosti, od njegove ljubezni do nas, od našega čila in konca, od več¬ nega življenja i. t. d. 3. Ljubezen in lepo zaderžanje pervih kristjanov, s čim so nevernike k sebi nagnili. 4. Preganja¬ nje keršanske vere in kristjanov, zakaj kakor Tertuljan pravi: „kerv mučencev je postala seme, izkterega so krist¬ jani prorastli.“ Tudi kriva vera Muhameda in drugih je se hitro in široko razširila; ali se je pa čuditi, da se ljudi radi in hitro tega poprimejo, kar mesu in kervi služi, in kamor hudo mujenje človeka že prej vleče. Ako se tak navk dal¬ je razim, tako ni, kakor Tomaž Morus, kanterburski nad¬ škof, po pravici pravi, večji čudež, kakor to, da težek ka¬ men sam od sebe v globočino pade; —- razširjati pa tako vero, ktera je kakor keršanstvo, vsemu človeškemu pože¬ lenju in nagnjenju nasproti, k temu je človeška moč in pa¬ met preslaba. Zakaj je Jezus vselej v prilikah govoril? Da njegove sv. besede in navke tudi slabi in neučeni lehko razumijo; včasi pa tudi da so ga tisti zastopili, ki so bli dobre pravične volje. IVaj se to k sercu vzemejo tisti, ki druge učijo, naj vselej na to gledajo, kaj in kako njegovi poslušavci ložej zastopijo, ne pa, kako si oni večjo čest in slavo pridobijo. — Zahvali se dones Jezusu Kristusu, da te je k sv. cerkvi poklical, in pridružil, in tudi si prizadevaj vselej v božjej gnadi živeti, da vsih cerkvenih zakladov, molitve in drugih dobrih del vreden in deležen postaneš. Zdihlej. O vsmiljeni Jezus! v tvojej cerkvi je že mno¬ go kristjanov poduk, potolaženje in milost sprejelo, daj tudi nam mirno v njenej senci počivati in daj, da nas tvoja be¬ seda skoz in skoz prešine, v nove ljudi prerodi, in pred tvojo jezo varje, Amen. Nedela Septuagesima. Zakaj se današnja nedela „Septuagesima u imenuje? Septuagesima se pravi po slovensko: „Sedemdeset- nica.“ Nekteri brumni kristjani, zlasti duhovniki so po per- vem Orleanskem sboru začeli 70 dni pred veliko nočjo se postiti; zato se ta nedela sedemdesetnica pravi, ker je od nje do velike noči ravno 70 dni. 101 Ravno tako se tudi druga in tretja prcdpepelnična nedela pravi: „Seksagesima in Kvinkvagesima", to je: šestdeset- nica in petdesetnica, zato ker je še odtlej skori toljko dni do velike noči. Zakaj so se nekdaj 70 dni pred veliko nočjo Alkuin in Almarij pravita, da se je to zgodilo v spo¬ min 70 letne sužnosti Judov v Babilonii. Kakor so Judi v tej sužnosti skoz 70 let za svoje grehe pokoro delati morali, in s tim zaslužili priti v obljubljeno deželo; tako so se tudi krist¬ jani 70 dni postili in pokoro delali, božjo milost in gnado spet doseči. Pa bodi kakor hoče, to je gotovo, da cerkva na donešno nedelo začne vsim kristjanom post in pokoro priporočevati in tako jih na sveti postni čas pripravljati; zato tudi v cerkvenih časih (breviru) opominja na sužnost člo¬ veškega roda pod hudičevo oblastjo, v ktero smo mi po Adamovem grehu prišli, in ta sužnost je omilovanja več vredna, kakor Judovska sužnost v Babilonii. Zakaj cerkva od današnje nedele do velike noči opusti vse veselo petje, postavim: Alelujo, Te Deum laudanius, Gloria in exc.“ i. t. d.? Svoje verne sčasoma na sveti postni čas pripraviti in jih opomniti na pokoro, ktero moramo za svoje grehe sto¬ riti s tim, da svoje grehe oplakujemo, zapovedani post zvesto deržimo, križe in težave voljno poterpimo, in dobre dela doprinašamo. Nas opomniti na grozno nesrečo, v ktero je nas greh pahniti,nasspodbosti kpravoj pokori,kliče sv. cer¬ kva v začetku sv. meše s kraljem Davidom takole: „Ob- dale so me smertne bolečine — bolečine peklenske so me ob¬ dale. V svojej bridkosti sem klical k Gospodu, sem vpil k svojemu Bogu; in on je vslišal moj glas iz svetišča .“ „Tebe hočem ljubiti, o Gospod! moja moč, moje prebiva¬ lišče in moj odrešenik." r ) Čast in hvala itd. Cerkvena molitva: Molitve svojega ljudstva dobrot¬ ljivo usliši, prosimo, o Gospod! da, ker smo zavoljo svojih 1) ps. 17, 5 ; V ps. 17, 2. 102 grehov po pravici tepeni, za voljo časti tvojega imena mi¬ lostljivo rešeni bomo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz i. lista sv. Pavla aposteljna ’) Ce pa hočemo božjo besedo spolnovati, je treba, da jo v sercu ohranimo in pogosto premišljujemo: „Srečen je, pravi Kristus, ki božjo besedo posluša, pa tudi v svojem sercu ohrani . 44 *) Kaj pomaga piti in jesti, ako želodec živeža ne D Luk. 10 ; 2) IVI a tli, 10, IS; 3) Kor. 5, 20 ; 4) Luk. 10,16 ; 5) Jan. 8, 47; 6) I. Rim. 2, 13; 7) Jak. 1,22; 8) Luk. 11, 18, 8 * 116 terpi? Jed se mora dobra prežvekati, v želodcu ostati in se v kerv spremeniti. Ravno taka je tudi s božjo besedo. Ne sa¬ mo tisti den, ki pridigo slišimo, temuč večkrat skoz teden moramo premisliti, kar smo slišali, in prejiskati, kako smo ali kako hočemo to spolniti. Radi se s drugimi od keršanskih resnic pogovarjajmo, s čim bo mnogo praznih in grešnih go¬ vorov manj na svetu, in mnogo dobrega storjenega; dajmo si kaj iz pridige ali keršanskega navka povedati, kar je po¬ sebno za stariše in predpostavljene imenitno, prosimo več¬ krat serčno Boga, da nam s svojo gnado pomaga, navke sv. pridige tudi spolnovati. O zares! ako bi se to lepo spolno- valo, veliko veselejše bi stalo s keršanstvom! Zdihlej. O moj Bog! kako me je sram, da je božje seme tvoje besede, ktere si tolkokrat in tako obilno v moje serce poseval, do sedaj tako malo sadu prineslo. Oh usmili se črez me, in spreoberni moje serce, da postane dobra zem¬ lja, v kterej bo tvoja božja beseda se vkoreniniti, lepo rasti, in dober obilen sad prinesti zamogla! Amen. Nedela Kvinkvagesima. V začetku sv. meše se zaslišijo zdihleji človeka, ki je v stiski, pa vendar na Boga zaupa: # Bodi moj varh, in moje pribežališče, o Bog! in pomagaj mi! zakaj moja moč in moje pribežališče si Ti, in za Tvojega imena del me boš vodil in redil." >) „V tebe, v Gospod zaupam! ne daj me pasti v sramoto, po svojej pravičnosti otmi me! “ Cest i. t. d. Molitev cerkvena. Molitve naše, prosimo, o Gospod! usmileno vsliši; ter nas od zvez naših grehov odvezi, in vse zopernosti ovari. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz t. lista sv. Pavla aposteljna do Korinčanov 13. 1 — 13. Bratje! ko bi 'človeške in angelske jezike govoril, lju¬ bezni pa bi ne imel, bi bil ko bucec bron, ali zvonec zvonec. In ko bi znal prerokovati, in vedel vse skrivnosti , in imel vso učenost, in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal, ljubesni pa bi ne imel, nic nisim. In ko bi razdal ubogim v zivez vse svoje premoženje, in ko bi svoje telo dal, da bi zgo¬ relo, ljubezni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga, Ljubezen je « ps. 30, 117 polerpežljiva, je dobrotljiva : ljubezen ni nevosljiva, neravna, napačno, se ne napihuje, ni časti lakomna, ne išče svojega ,° šene da razdražiti, ne misli hudega, se, ne veseli , krivice, - veseli se pa resnice; vse preterpi, vse vferuje, vse upa, vse f 4 ' prenese. Ljubezen nikoli ne mine, ako bodo ravno prerokva- nja minule, in jeziki jenjali, in učenost pr e j sla. Zakaj le ne¬ koliko spoznamo, in le nekoliko prerokujemo. Kadar bo pa prišlo, kar je popolnoma, bo jenjalo, kar je nekolicega. Ko sim bil otrok, sim govoril po otročje, umel po otročje, mislil po otročje; kar sim pa mož, sim opustil, kar je bilo otročjega. Zdaj vidimo skozi zerkalo, kakor v megli; takrat pa bomo vi- dili od obličja do obličja. Zdaj spoznam le nekoliko; takrat pa bom spoznal, kakor sim bil sam spoznan. Zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje; nar veci med temi je lju¬ bezen. Razlaganje. Sv. Pavl pokaže Ui, kaka je prava keršan- ska ljubezen, kako potrebna, kako žlahtna in visoko daje. On pravi: „ Vsi natorni in čeznatorni dari, vse dobre dela, ja rou- čanslvo človeku nič ne pomagajo k zveličanju, ako s božjo ljubeznjo sklenjeni, od nje nadušeni niso; ker lesama božja ljubezen nas in naše dela Bogu dopadljive stori.“ Stori dobrih del, kolikor hočeš, daj ubogaime, moli, posti se, delaj, kolikor hočeš, če ti manjka pri tem božja ljubezen, ali če nisi v stanu božje gnade, — za vse to ne smeš pričakovati plačila v nebesih. Zato keršanska duša! živi vselej brumno, da ostaneš zmiram v božjej ljubezni in v božjej gnadi. Alj je res, kar neki novaki učijo, da zamore vera sama človeka opravičiti in zveličati? Vera sama, ako bi bila tako močna, da bi gore prestav¬ ljala, brez ljubezni, to je: brez del storjenih iz ljubezni do Boga in bližnjega, nemore človeka nikolj opravičiti in zve¬ ličati. Sv. Pavl sicer pravi, da vera brez del človeka opra¬ viči; to pravi on le od tistih del, ktere so Judi po Mojze- sovej postavi le na videz in brez prave ljubezni dopernašali, nikakor pa od tistih del, ki jih človek stori v stanu božje gnade s živo, Ijubeznipolno vero. Zato pravi ravno ti apo- stel: „da le tista vera kej velja, ki je v ljubezni delavna,* 2 ) in na Tita: ^Resnična je beseda, in želim, da verne v njej i) Rim. 3, 28; Gal. 3, e. 118 poterdiš, da si ti, ki v Boga verujejo, naj prizadevajo, do¬ bre dela dopernašati, to je za človeka dobro in zveličavno;" dalej Kolosarje opominja: „da naj so rodovitni v vsih do¬ brih delih. r J Ravno to poterdi tudi sv. apostel Jakop, re¬ koč: „Vera brez del je sama v sebi mertva, in človek se po delih opraviči ne pa po veri samej." ~) Ba je ti navk pravi in keršanski, Jezus sam poterdi: „Vsako drevo, ki do¬ brega sada ne prinese, bo posekano, in v ogenj verže- no." 3 ) Na sodriji den bo Kristus od vsih ljudi tirjal dobre dela, in jih bo sodil ne po samej veri, temuč tudi po njiho¬ vih delih, ktere prava vera vselej in povsod rodi. Ako to- raj že vera sama človeka opraviči, zakaj tirja Jezus in nje¬ govi apostefni dobre dela? „Tudi hudiči verjejo, in se tre¬ sejo," 4 ) verjejo, pa vender ne bojo zveličani, temuč ta vera se le povišuje njih muke ali martre. Nauk torej, da že vera sama brez dobrih del človeka opraviči in zveliča, je očitno navku Jezusa Kristusa in njegove sv. cerkve naspro¬ ten, zmoti ljudi in njih pelje v strašne pregrehe, kar tudi do¬ godivščina 16 . stoletja poterdi. Alj hej koristijo dobre dela, ki jih človek stori u stanu smertnega greha ? Za take dobre dela si človek pričakovati nema več¬ nega plačila v nebesih; pa „zmenšajo kazni (štrale) žugane tistim, ki božje zapovedi prelomijo" Laur. Justin., donesejo časne dobrote, cest, dolgo živlenje, zdravje, srečo itd., bra¬ nijo, da se človek še globej ne pogrezne, in v sercu za božjo guado pot pripravijo. Zato piše brumni Gerzon:,,Stori dobrega koljkoi* žarno res, ako si ravno v stanu smertnega greha, da Bog tvoje serce razsveti." Zttihlej. O Bog, ki si Bog ljubezni, vlij v moje serce pravo, čisto ljubezen, da si bom po navku sv. Pavla vedno prizadeval, vselej v stanu božje milosti živeti, da bojo vse moje dela Tebi dopadljive, in za me zveličavne! F v angeli svetega Lukeža 18, 31—43. Tisti čas je Jezus dvanajstere k sebi vzel, in jim je rekel: Glejte! gremo gori v Jeruzalem, in vse se bo dopol¬ nilo, kar je pisano od Sina človekovega po prerokih. Izdan ■') Kol. 1, 10; 2) Jak. 2, 17. 24. 3) Mat. 7,19. h Jak. 2, 19. bo namreč nevernikom, Ju bo zasramovan, io bičevan in zapljuvan; in potem ko ga bodo bičevaii, ga bodo umorili; m tretji dan bo (od mertvih) vstal. In oni teda niso razu¬ meli, in ta beseda jim je bila skrita, in niso razumeli, kar je bilo rečeno. Pergodilo se je pa, ko se je Jerihu približal, je neki slepec sedel poleg pota, in je vbogajme prosil. In ko je slišal množico rncmo iti, je vprašal, kaj bi to bilo. Povedali so mu pa, da Jezus iz Nacareta memo gre. In je vpil rekoč: Jezus sin Davidov! usmili se me. In spredej gredoči so ga svarili, da naj molči. On pa je še bolj vpil: Sin Davidov, usmili seme! Jezus pa je obstal, in gaje rekel k sebi pri¬ peljati. In kadar se je približal, gaje vprašal, rekoč: Kaj hočeš, da ti storim? On pa je rekel: Gospod, da vidim. In Jezus mu je rekel: ^Spreglej, tvoja vera ti je pomagala.“ In zdajci je spregledal, ter je za njim šel in Boga čestil. In vse ljudstvo, ko je to vidilo, je Bogu hvalo dajalo. Zakaj je Jezus svoje terpljenje apostelnom in učen - cem toljkokrat popred oznanil? t) Da pokaže, kako goroče želi za nas terpen; zakaj le od tega se radi pogovarjamo, kar težko pričakujemo; 2) da bi se njegovi učenci skoz vse prihodno ne dali plašiti in motiti, kar se ho s njim zgodilo; marveč le lerdnejše vero¬ vali, ker je vse to, kakor vsevedeoči Bog, popred povedal. Alj učenci do nič niso zapopadli, kar je jim od, svojega terpljenja pravil? So dro razumeli, da bo On terpel (saj je sv. Peter njega od tega odverniti hote! Mat. 16, 22) pa to ni šlo njim v gla¬ vo, ker so mogočnega in slovečega kralja za odrešenika pričakovali, tudi to niso zapopadli, zakaj in čemu bi moral on terpeti, in kako spet od smerti vstati. Vse to je jim še le sv. Duh razjasnil. J ) Toliko je ležeče na razsvifljenju sv. Duha, da brez njega naj pervc in naj jasnejše resnice sv. vere poznati ne zamoremo! Sv. vera je nar pervi dar božji. D Jan. ii, 26. 120 Tjakaj se Jezus tu in drugod „Sina človekovega u imenuje? S tim je hotel Judom pokazati, da je on pravi človek in sin Adamov; nam pa navk dati, da imamo vselej ponižni biti, in nikdar po visokih službah, imenih in naslovih hre¬ peneti, Zakaj imenuje slepec Jezusa „Sina Davidovega ? “ Zato, ker je on, s vsimi Judi vred, veroval, da se bo Mesija po svojej človeškej natori rodil iz kolena Davidovega, kakor je blo prerokovano. Zakaj je Jezus slepca vprašal: „Kaj hočeš, da ti stor im? “ On vševedeoči je scer dobro vedel, kaj hoče; ali on je vprašal, za to: 1) da je slepec svojo vero in zaupanje, od Jezusa zdrave oči spet zadobiti, bolje jasno pokazati mo¬ gel; 2) da pokaže, kako goreče on nam želi dobro storiti in kako dopadljiva je mu naša odkritoserčna in zavpljiva mo- litva. Od slepca, ki se ni pustil motiti, se učimo stanovitnim biti v dobrih delih, ki smo jih enkrat začeli; naj reče hudoben svet, kar hoče, ne gledajmo na slabe izglede, ne poslušajmo terdih ali prilizljivih besed. Učimo se dalje od njega, Boga lepo hvaliti in terdno se njegovih navkov deržati, ker je nas rešil dušne slepote, ki je veliko žalostnejša in nevarnejša od telesne. Ni večje zmote in nesreče, kakor ta, ne poznati in ne viditi tega, kar je za večno živlenje potrebno ali ko¬ ristno, in ravno to je dušna slepota. Zakaj se dones ravno ti evangeti bere? njim hoče nas sv. katoljška cerkva opomniti na brid¬ ko terpljenje in smert Jezusa Kristusa, nas pripraviti na sv. postni čas, ki bo v treh dneh nastopil, in nas skoz premiš- levanje Jezusovega terpljenja in smerti nagniti, grešnega in ajdovskega veselja, ktero nekteri kristjani v tih 3 po- slednih pustnih dneh vživajo, se ogibati in varovati. Sv. mati katoljška cerkva je to ajdovsko navado vselej obžalovala in zavergla, torej zapovela, da se v teh 3 dneh presveto Reš¬ uje telo izpostavi, javne molitve napravijo, pridige deržijo i) ps, 131, ii. 121 in papež Klemen 13. je zagotovil popolni odpustek tim, ki v teh dnih sv. zakramenta pokore in obhajila prejemejo. Pravi verni sin sv. katoljške cerkve posluša glas svoje mile ma¬ tere, dobro premišluje besede, ki jih je sv. Avguštin nekdaj svojim poslušavcem v teh 3 dnih govoril: „Ajdi (tako tudi naši posvetneži) ukajo in pojo pesmi polne posvetne ljubezni in veselja, vi pa se radujte nad poslušanjem božje besede; oni letajo v gledališča, vi objiskajte hišo božjo; oni se napi¬ vajo, vi pa bodite zmerni in postite se!“ — Zdihlej. O vsmiljeni Jezus! ki si tako želno želi!, za nas terpeti, dodeli nam, iz ljubezni do Tebe voljno terpeti, meseno in posvetno poželenje in veselje sovražiti in njega ogibati se, zraven pa pokoro delati in se premagovati, da potem vredni postanemo, dušne slepote se znebiti, Tebe čedalej bolj ljubiti, in enkrat na večne čase posesti! Navk od štirdesetdanskega posta. Kdo je naznanil 40 danski post ? Cerkvena očeta sv. Justin in sv. Irenej pravita, da je post pred veliko nočjo od Kristusa posvečen in od njega po¬ stavljen. Sv. Leo in Hieronim pričata, da so ga sv. apo- steljni po Jezusovem izgledu v navado pripravili. Zakaj je ti post ustavljen in ravno 40 dni pred veliko nočjo? 1) Da posnemamo izgled Jezusa Kristusa, ki se je za nas 40 dni postil; 2) da se s tim prostovoljnim zatajeva¬ njem vdeležimo terpljenja Jezusa Kristusa; 3) da svoje meso duhu podveržemo, in hudo nagnjenje vkrotimo, čisto živimo, in se tako na sv. veliko noč in na velikonočno jagnje vredno pripravimo, in slednič 4) da Bogu za svoje grehe zadostimo in po besedah sv. papeža Gregorja s kratkim postom, ki je komaj deseti del leta, svoje grehe celega leta poplačamo. Alj so se nekdaj tudi tako postili, kakor sedaj? Ja, pa še bolj ojstrejše, zakaj 1) kristjani niso se le samo zderžali, kakor sedaj, od mesa, temuč od vsega, kar od mesa pride, od jajc, sirovega masla, sira itd., ja clo od vina in rib, ako to ravno ni blo po občnej cerkvenej postavi 122 zapovedano; 2) so se postili cel den, in so se le po večer¬ nici kej jedli. V spomin te navade pervih kristjanov se ve¬ černice ali vešpre cerkvenih časov pred južno molijo. Vsmi¬ ljena mati, katoljška cerkva sedaj dopusti, tudi opoldne se nasititi, in zvečer kej malega jesti, da život prevet ne oslabi, in za delo pretruden in preslab ne postane. Sram naj bo marsikterega donesnega kristjana, kteremu je tudi sedajni post še pretežek. ,,Ali kaki so ti kristjani? vpraša sv. Am¬ brož: Kristus, ki ni nikolj greha storil, se posti za naše grehe, in mi bi se ne hotli postiti za svoje mnoge in velike grehe?" Kako hi imeli postni bas k svojemu pridu oherniti? „Ni zadosti, se samo o zapovedanih postnih dneh me- sojeje zderžati, ni zadosti o zapovedanih postnih dneh si tudi postnih jedi pritergati, in le enkrat v den nasititi se; popolnoma post je: se krivičnosti in posvetnih sladnosli zderžati,“ pravi sv. Avguštin. Nič ne pomaga, postiti se, zraven pa grešiti. Za tovaršice pravega posta moramo si toraj izvoliti poboljšanje, molitev in miiodaršino. in to po¬ sebno v sv. postnem času storiti. S Merim namenom hi se imeli postiti? S namenom: 1) za Jezusom hoditi, in se njegovega terpijenja vdeležiti; 2) spolniti cerkveno zapoved, in dolžno pokorščino sv. katolškej cerkvi zkazati; 3j premagovati in krotiti svoje telo, in ga darovali Bogu v svet, živ in do¬ padljiv dar; i) zadostiti pri Bogu za storjene grehe, in 5) »prositi pd Boga gnado in pomoč, to ali uno čednost lo¬ že j dopernašati, tega ali unega greha ložej so varovati. Molitva pri nastopu 40. posta: Vsemogočni večni Bog! pri nastopu tega sv. časa ho¬ čem se združiti s tvojo sv. vojskovavno cerkvijo, in si pri— zadjati, po duhu in volji sv. cerkve te dni na to obprniti, da bom svoje grehe obžaloval in svoje grešno meso krotil. O moj Jezus! sklenem svoj post s Tvojim sv. postom in terple- njem; iz pokorščine do sv. cerkve ti darujem svoj post na tvojo čest, v zahvalo toljko prejetih dobrot, za pokoro svojih in ptujih grehov, in da dosežem Tvojo gnado in pomoč, tega 123 greha (imenuj greh, kterega se posebno ogibati želiš) zve¬ sto varovati, in to čednost (imenuj jo) ljubiti in dopernašati. Nauk na pepelnico. Zakaj se la sreda pepelnica imenuje? Zato ker katolška cerkva dones pepel blagoslovi (žeg- na), in cela svojih vernih ž njim posipi je; rekoč: Spomni se človek, da si prah in spet prah bodeš! 1 ' Zakaj se to zgodi? Sv, Kori. Boromej pravi zato: da 1) bi verni prav in sercno ponižni postali; 2) da bi Bog vernim gnado in mi¬ lost podelil, svoje grehe prav spoznati, in resnično zgre- vati in vedno v spominiu imeti, da je zavolj greha bila zemlja prekleta, in smert na svet poslana; 3) da tudi truplo močno in terdno postane, pravo pokoro delati; 4) da naša duša pomoč zadobi, stanovitna v pokori ostati. Take misli moramo v sercu imeti, kedar duhovnik pepel na celo trosijo. Jeti up ep tlenje Bogu dopadljivo? Ja; zakaj sam Bog je zapovedal, da se imajo Izraelci v znamenje znotrajne pokore s pepelom potrositi. ' ) Tako je storil kralj David, kteri je clo svoj kruh s pepelom natrosi); to so storili Ninivitčani, Judit, Mardohej, Job in drugi, ravno tako so tudi storili pcrvi kristjani, koljkobart so očit¬ no pokoro za svoje grehe delali. Zakaj se postni vas atiarji z modrim (plavim) pertom a/j sitknom zagernejo ? Postni čas je čas pokore in premišljevanja Kristosove- ga terplenja. Na pokoro in žalost želi nas sv. cerkva opom¬ niti; zato duhovniki modre mašne oblačila oblečejo, zato se oltarji z modrim pertom ali suknom zagernejo, zakaj modra (plava) boja (barba) je boja pokore in žalosti. Naše serca k večej pokori in žalosti podbosti, se tudi na to mo¬ dro zagrinjalo sv. martra, ali kaka druga podoba iz Jezu¬ sovega terplenja obesi. Začetek. Svojo gorečo pokoro pokazati, in Boga k vsmilenju nakloniti, cerkva sv. meso začne s timi beseda- i) Jerem. 25, 34. 124 mi: »Vsih se ti o Gospod! vsmiliš! ne sovražiš nič od tega, kar si stvaril; zavolj pokore pregledaš ljudem vse grehe, in jim prizaneseš, ker si ti Gospod in naš Bog.“ l ) „VsmiIi se mene, o Bog! vsmili se mene; zakaj na te zaupa duša moja.“ 2 ) Čast bodi.. . Cerkvena molilva: Dodeli, o Gospod! svojim vernim, da častiti postni čas s spodobno pokorščino začnejo, in s resnično pobožnostjo dokončajo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz Joela preroka 2, 12 —19. To reče Gospod: Spreobernite se k meni iz vsega svo¬ jega serca, s postom, s jokom in žalovanjem. In pretergajte svoje serca, ne pa svojih oblačil, in spreoberni se k Gospodu svojemu Bogu, ker je dobrotljiv in milostiv, poterpezliv in velicega usmilenja , in se kmali ksa tepenja. Kdo ve, če se ne bo obernul in prizanesel, in spet dal blagoslov, da hote mogli prinesti jedni m pitni dar Gospodu svojemu Bogu? Trobite s trobento na Sionu, napovejte post, pokličite zbor, sberite ljudstvo, očiščujte zbor, sberite stare, pripeljite otro¬ ke in sesajoče; naj gre ženin iz svojega hrama, in nevesta iz svoje postelje. Med vratmi in altarjern naj plakajo duhov¬ ni služabniki Gospodovi, in rečejo: Zanesi Gospod, zanesi svojemu ljudstvu, in ne daj svojega dela v zasmehovanje, da bi jih neverniki gospodovali. Zakaj bi se med narodi reklo: Kde je njih Bog ? Tedaj se bo Gospod za svojo deželo vnel, in bo svojemu ljudstvu zanesel. In Gospod je odgovoril, ter rekel svojemu ljudstvu: Glejte, jaz vam bom poslal žita, vina in olja, in bote nasiteni s njimi', in vas ne bom več dajal ne¬ vernikom v sramoto, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. Prerok Joel opominja Jude, svoje grehe obžalovati in pokoriti, da vtečejo tistej strašnej osodi in štrafi, ktero bo Bog nad mesto Jeruzalem poslal. On jim dalej naroči, v znamenje svoje pokore ne samo na videz svoje oblačila tergati,kakor je pri Judih navada bila,temuč znotraj v sercu žalost in grevengo občutiti. S tim berilom misli nam sv. cerkva pokazati, kakšna mora naša pokora in naš post biti, da smemo upati odpu¬ ščanje grehov in zveličanje na božjej sodbi. Ni še zadosti, le samo od jedi in posvetnega veselja se zderžati, temuč i) Modr. tl, 24; 2) p8f 6ti. 125 treba je tudi, svoje grešno poželenje krotiti, greha se va¬ rovati, in s celim sercom se k Bogu oberniti. To si moj kristjan! dones v serce utisni, in delaj ti sveti post pravo, resnično pokoro! — Evangeli svetega Matevža 6,16—21. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Kadar se po¬ stite, se ne delajte žalostnih, hakor hinavci; gerdijo nam¬ reč svoje obraze, da bi ljudje vidili, da se postijo. Resnič¬ no vam povem, prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kadar se postiš, pomaži svojo glavo, in umij svoj obraz, da ne bodo ljudje vidili, da se postiš, ampak tvoj Oče,lderi je na skriv¬ nem; in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo povernul. Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in molj konča, inkder jih tatje izkopljejo in ukradejo. Temuč zbirajte si zaklade v nebesih, kjer jih ne konča ne rija ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo. Kjer je namreč tvoj zaklad, tam je tudi tvoje serce. Razlaganje. Jezus prepove pri dobrih delih, kamor tudi post sliši, posvetno hvalo in čest iskati, dobrih del ne samo na videz zavolj ljudi, temuč zavolj Boga dopernašati, da ne bomo hinavskim farisejem podobni. — Dalej Jezus nas tudi svari, ne preveč sveta in posvetnega blaga ljubiti in iskati, ker marsikteri zavolj tega na dušo in večnost po¬ zabi. Zbirajmo si zaklade v nebesih, ktere bodemo v sve¬ tem raju na večne čase vživljali. V četertek po pepelnici. Berilo iz Izaija preroka 38, 1 — 6. Tisti čas je bil Ecekija smertno bolan, in pride k njemu prerok Izaija, Amozov sin, ter mu reče: To govori Gospod: Oskerbi svojo hišo, zakaj vmerl boš, in ne več živel! In Ece¬ kija oberne svoj obraz v steno, in moli k Gospodu, ter reče: Prosim Gospod! spomni se vsaj, kako sim hodil pred teboj, v resnici in s prav dobrim sercom, in sim delal, kar je dobro v tvojih očeh. In Ecekija brilko joka. Tedaj je Gospod Izaiju govoril rekoč: Pojdi in reci Ecekiju: To govori Gospod, Bog tvojega očeta Davida: Sim slisal tvojo molitev, in vidil tvoje 126 solze; glej, pridal bom tvojemu življenju petnajst tet, in otel iz roke Asirskega kralja tebe in to mesto, in ga bom varoval, reve Gospod vsemogočni. Razlaganje. Prerok Izaija je judovskemu kralju Ece- kiju v štirnajstem letu njegovega vladanja na Božje povelje napovedal, da bode moral vmreti. Kralj, ki je bil se mlad, se je v polnem zaupanju k Bogu obernil in prosil, da bi mu bilo živfenje podaljšano, kar je tudi dosegel. — Cerkev nas torej s tim opominja, da naj se z bogaboječim živlenjem in gorečo molitvijo k smerti pripravljamo, zato da zadobimo saj večno živlenje, ako ravno tega ne dosežemo, da bi da- lej na zemlji živeli. Evangeli svetega Matevža 8,5 — 13. Tisti čas, kadar je Jezus v Kafarnaum šel, je stopil k njemu stotnik, kteri ga je prosil, in je rekel: Gospod! moj hlapec leži doma mertvouden, in ga hudo vije. In Jezus mu je rekel: Jaz bom prišel in ga ozdravil. In stotnik odgovori in reče: Gospod! nisim vreden, da .greš pod mojo streho; temuč reci le besedo, in moj hlapec bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz sim človek, ki sim pod oblastjo, in imam vojščake pod seboj, in rečem temu: Idi, in gre; in unemu: Pridi, in pride; in svojemu služabniku: Stori to, in stori. Ko je pa Jezus to slišal, se je začudil, in jim je rekel, kteri so za njim šli: Resnično vam povem, toliko vere nisim v Izraelu najšel! Povem vam pa, da jih bo veliko od izhoda in za¬ hoda prišlo, in bodo sedeli per mizi z Abrahamom in Iza¬ kom in Jakobom v nebeškem kraljestvu. Otroci kraljestva pa bodo pahnjeni v unajno temo; ondi bo jok in škripanje z zobmi. In Jezus je rekel stotniku: Pojdi in kakor si veroval, tako se ti zgodi! In hlapec je bil ozdravljen tisto uro. (Razlaganje glej tretjo nedeljo po razglašenju Go¬ spodovem, kjer se začne: „kadar je v Kafarnaum šel K i. t. d.) Zdihlej. Gospod! uči me bližnega tako ljubiti, kakor taj stotnik, in dodeli mi gnado, da bom zamogel posnemati njegovo veliko ponižnost, in da vselej tako zaupljivo na Te 127 verujem in v Tvojo moč in dobroto zaupam, kakor je on verjel in zaupal. Y petek po pepelnici. Berilo iz Izaija preroka 58j 1 -9. To reče Gospod Boi/: Vpij ne jenjaj: kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in oznanuj mojemu ljudstvu njegove hu¬ dobije, in /lisi Jakobovi, njene grehe. Od dne do dne me iš¬ čejo, in hočejo znati moje pote; kakor ljudstvo, ktero dela pravico, in zapoved svojega Boga ni zapustilo, iščejo per meni pravičnih postav, in se hočejo Bogu približati. Zakaj smo se postili, in nisi pogledal; ponižali svoje duše, in ti ni bilo mar ? Glejte! v dan svojega posta delate po svojej glavi , in stiskate vse svoje dolžnike. Glejte! v pravdah in prepirih se postite, in bijete s pestjo neusmiljeno. Ne postite se , ka¬ kor do zdaj, da bi se slišalo na visokem vaše vpitje. Je mar to post, kterega sim si izvolil , da človek ccz dan svoj život tare, da svojo glavo obeša, na ojstrem in v pepelu leži ? Boš li to imenoval posl, in Gospodu prijeten dati 1 Ali ni bolj to posl, kterega sim. si izvolil: Reši krivično zvezane; razveži bremena, ktere teže; izpusti polerte, in raztri vsako butaro. Lomi lačnemu svoj kruh, in vodi uboge in ubožne v svojo hišo/ kadar nazega vidiš, ga pokrij, iti ne zaničuj svojega mesa. Tedej bo, kakor zarja, tvoja luk zasvetila, in kmalo bo prišlo tvoje zdravje; tvoja pravica pojde pred teboj, in Gospodova kast te bo obdala. Takrat boš klical, in Gospod bo uslišal: vpil boš, in poreče:,, Vidiš, tukaj sim; ker sim usmiljen Go¬ spod tvoj Bog N Razlaganje. Sveti Bernard pravi, v cem da obstoji pravi post, kakor ga Bog po preroku od nas terja, takole: »Če so grešile same usta, naj sc one poste, in to bo dovolj. Če so pa grešili tudi drugi telesni udje, zakaj bi ne imeli se postiti tudi oni? Oko naj se tadaj zderži radoglednosu, nepridnih pogledov'; uho naj ne posluša ničemurnih in kla- farskih besed; jezik naj se zderži vsega obrekovanja in praznega blebetanja; posebno pa naj se duša varje vsakega greha in pregrešnega veselja. Brez tega post Bogu nič ne dopade, kakor je pisano: »glejte! v dan svojega posta delate po svojej glavi; t. j. vi se postite le tako, kakor je vam prav, in ne, kakor Bog od vas terja.* (Serm, 3. de jejun. quadrag.) 128 Evangeli svetega Matevža 5, 43 — 48, in 6, 1 — 6. Tisti čas, je Jezus rekel svojim učencom: Slišali ste, daje rečeno: Ljubi svojega bližnjega, in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam povem; Ljubite svoje sovražnike; dobro jim storite, kteri vas sovražijo, in molite zanje, kteri vas preganjajo in obrekujejo; da bote otroci svojega Očeta, ki je v nebesih, kteri da svojemu soncu sijati na dobre in hudobne, in da dežiti na pravične in krivične. Zakaj, ako tiste ljubite, kteri vas ljubijo, kakošno plačilo bote imeli? Ali ne delajo tega tudi čolnarji? In ako pozdravljate le svoje brate, kaj storite več? Ali ne delajo tega tudi malikovavci? Bodite tedaj popolnoma, kakor je vaš Oče nebeški popol¬ noma. Glejte, da svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, da bi vas vidili; sicer ne bote imeli plačila per svojem Očetu, kteri je v nebesih. Kadar tedej vbogajme daješ, ne trobi pred seboj, kakor hinavci delajo po shodnicah in po tergih, da bi od ljudi hvaljeni bili. Resnično vam povem, prijeli so svoje plačilo. Kadar pa vbogajme daješ, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica; da bo tvoja almožna na skriv¬ nem, in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo povernil. In kadar molite, ne bodite, kakor hinavci, kteri radi v shod¬ nicah in na voglih potov stoje in molijo, da bi jih ljudje vi¬ dili. Resnično, povem vam, prejeli so svoje plačilo. Ti pa, kadar moliš, pojdi v svoj hram, zapri duri, in moli svojega Očeta na skrivnem; in tvoj Oče, kteri na skrivnem vidi, ti bo povernil. Razlaganje. Po besedah sv. Krizostoma J ) je devet stopinj ljubezni do sovražnikov, ktero Kristus v tem evan- gelju tolikanj priporočuje; on pravi: perva stopnja ljubezni do sovražnikov je, da ne začneš ti sam sovražtva; druga, da enkrat pričetega sovražtva ne obderžiš; tretja, da ne povračaš hudega s hudim, temuč da jenjaš; četerfa, da poterpežljivo preneseš razžalenje; peta, da si pripravljen, še večjega razžalenja prenesti, kakor si ga od nasprotnika i) Hom, 18 , 129 prejel; šesta, da ne sovražiš tistega, kteri te razžali; sed¬ ma, da ljubiš tudi tega, ki te je razžalil; osma, da mu tudi rad dobrote skazuješ; deveta, da še za neprijatla Boga pro¬ siš. Izpolnuj to , in ti boš posnemal Jezusa, kteri je še na križu svoje sovražnike ljubil in zanje molil. V saboto po pepelnici. Berilo iz Izaija preroka 58, 9 — 14. To reče Gospod Bog: Ako veržeš zelezje od sebe; in jenjds iztegovati svoj perst, in govorili , kar je krivično : ako izliješ pred lahnim svoje serce, in stiskanega nasitiš : ti bo v temi luč zasvetila, in tvoja tema bo kakor poldan. In Gospod ti bo pokoj dal vselej, in bo tvojo dušd s svetlobo napolnil; bo tvoje kosti okrepčal, ter bos kakor namočen vert, in kakor tekoč studenec, kteremu vode ne zmanjka. In od tebe bo so- zidano , kar je veliko let pusto ležalo; bos podloge rodovine in rodovine uterdil , in bos imenovan zagrajavec verzel in premenec stez v prebivališča. Ako odverneš od sabote svojo nogo , da ne izpolniš svoje volje moj sveti dan, in imenuješ saboto zaželjen in Gospodu posvečen častitljiv dan; ako jo posvečuješ, da ne hodiš po svojih željah, in ne izpolniš svoje volje, da bi (hudo) govoril: potlej se boš v Gospodu veselil, te bom povišal čez vse visokosti na zemlji, in ti dal vživuti del Jakoba, očeta tvojega, zakaj Gospodove usta so govorile. Razlaganje. V tem berilu Bog tistim, kteri zapustijo terdobo in nevzmilenje proti siromakom, tistim, kteri so miro¬ ljubni, kteri se praznega govorjenja ogibajo in ubogim v po¬ trebah pomagajo, srečo obljubi in pokoj. Ravno tako obljubi Bog ves svoj blagoslov tistim, kteri praznike Gospodove spodobno in pobožno obhajajo in posvečujejo. — Učimo se iz tega, mir imeti s vsimi ljudmi, svoj jezik krotiti, potreb¬ nim vsmiljeno pomagati, in Gospodove dni s svetim ve¬ seljem in velikim spoštovanjem posvečevati; in ne malo pla¬ čilo bomo tukaj in tam zadobili. Evaugeli svetega Marka 6, 47—56. Tisti čas, kadar se je bil večer storil, je bil čoln na sredi morja, in Jezus sam na suhem. In je vidil svoje učence truditi sc z veslanjem, (bilje namreč veter nasproti). In okoli četerte straže noči je prišel k njim gredoč po morji, in je Goffine. 9 130 hotel memo njih iti. Oni pa, ko so ga vidili hoditi po morji, so menili, daje prikazen, in so zavpili. Zakaj vsi so ga vi¬ dili,, in so se prestrašili. In zdajci jih je ogovoril in jim je rekel: Zaupajte jaz sim; nikar se ne bojte. Inje stopil v čoln k njim, in veter je nehal. In še bolj so stermeli. Niso nam¬ reč umeli od kruhov; zakaj njih serce je bilo oslepljeno. In so se prepeljali, in so prišli na Genezareško, in so v kraj vstavili. In ko so iz čolna stopili, so ga precej spoznali. In so obtekali vso tisto stran , in so začeli bolne na posteljah pernašati, kjer so slišali, da je on. In kamor koli je šel, v vasi in v terge ali v mesta, so bolnike na ulice pokladali, in so ga prosili, da naj se vsaj roba njegovega oblačila dotak¬ nejo; in kolikor se jih ga je dotaknulo, so bili ozdravljeni. Razlaganje. Tri reči moramo v tem sv. evangelji po¬ sebno premišljevati: 1) kako mogočen je Jezus, in '^ka¬ ko slabi so ljudi. Celo noč so bili apostelni in učenci na morju, in niso mogli na suho priti; zjutrej okoli četerte po¬ nočne straže pride Jezus gredoč po morju, in poglej! veter vtihne, čoln se bregu bliža! 3) Kako oslepljeni so bili učenci Jezusovi. Dan poprej so vidili, da je Jezus več tavžent ljudi z nekimi kruhi nasitil, in vender še niso umeli, da Gospod vsegamogočen v vsih rečeh, zamore tudi po morju hoditi.— Učimo se iz tega, kako potrebna nam je božja pomoč in razsvetljenje , in zdihujmo pogostoma v vsih skušnjavah in stiskah: „Gospod! razsvetli nas in okrepi nas, da srečno doveslamo do nebeške domovine! “ Navk za pervo nedelo v postu. Danešna nedela se imenuje tudi „Invocabit ,‘‘ ker se uvod sv. maše s to besedo začne, kije vzet iz 90. psalma, in nas spodbuja na Boga zaupati, kferi rad vsliši molitev spo¬ kornega človeka: »Vpil bo k meni, in jaz ga bom vslišal; na strani mu bom v nadlogi, ga iz nje rešil, in do časti povzdig¬ nili. Z dolgim živlenjem ga bom obdaril.“ »Kdor prebiva v pomoči Najvfkšega, bo stanoval pod hrambo nebeškega Boga.“ 2 ) Čest bodi Bogu. « ps, 90,15, 16. 9) pa, 90, 1 . 131 Cerkvena molitev. Bog! kateri svojo cerkev z vsako¬ letnim štirdesetdanskim postom čistiš, dodeli svojej družini, da to, kar s telesnim zatajevanjem od tebe zadobiti želi, po izveršivanju dobrih del doseže, po Gospodu našem Je¬ zusu itd. • Berilo iz 2. lista sv. Pavla apostelna do Korinčanov 6, t — 10. Bratje! opominjamo vas, da gnade od Boga nepridoma ne prejmete. Govori namreč: Ob prijetnem časa sim te usli¬ šal, in v dan zveličanja sim ti pomagal. Glejte, zdaj je pri¬ jetni čas; glejte, zdaj je dan zveličanja! Nikomur ne dajaj¬ mo pohujšanja, da se naša služba ne zaničuje; ampak v vsih rečeh se skazimo božje služabnike v velikem poterpljenji , v nadlogah, v potrebah, v stiskah, v ranah, v ječah, v puntih , v trudih, v čuvanji, v postih, v čistosti, v znanji, v prizana- šanji, v prijaznosti, v svetem Duhu, v ljubezni brez hinav¬ ščine, v besedi resnice, v moči Bozjej, z orožjem pravice na desni in na levi, per 'cesti in nečesti, per nepoštenji in do¬ brem imenu, kakor zapeljivci in vender resnični, kakor ne¬ znani in vender znani, kakor umirajoči, in glejte, živimo, kakor stepeni in vender ne umorjeni, kakor žalostni, vender pa vselej veseli, kakor ubogi, in vender jih veliko bogatimo, kakor da bi nič ne imeli, in vender vse posedemo. Razlaganje. Cerkev zapove dans taj list sv. Pavla brati, ker v njem kristjane opominja, da naj čas gnade božje na dobro obernejo. Post je poseben čas gnade, ker nas zdaj vse vabi k pokori in poboljšanju in Bog je zastran tega tudi pripravljen, nam obilno podeliti svojih gnad. Po bese¬ dah svetega Anzelma tisti ne porabijo gnade, kteri si nič ne prizadevajo in z gnado ne delajo. Posnemajmo torej izgled svetega Pavla, in vadimo sc marno v tistih čednostih, ktere nam priporoča, posebno v zmernosti, poterpežljivosti, čisto¬ sti, radodarnosti, ljubezni do Boga in do bližnega. Previ- dimo se z orožjem pravice na desni in na levi, to je, priza¬ devajmo si ohraniti ponižnost v sreči, v nesreči pa na božjo pomoč zaupati. Ne dajmo se od pravega pota zapeljati; naj nas ljudi zasmehujejo, zaničujejo in preganjajo, ja! naj nas terpinčijo ali clo vmorijo. 1) Sv. Krizost, 9 * 132 Zdihlej. O Jezus! daj, da vselej s tvojimi gnadami zvesto sodelamo in čas dobro porabimo, kterega nam daš, da si pridobimo večno zveličanje. jEvaugeli svetega Matevža 4, 1 — 11. Tisti čas je bil Jezus od Duha v puščavo peljan, da bi bil od hudiča skušan. In ko se je štirdeset dni in štirdeset noči postil, je bil po tem lačen. In skušnjavec je k njemu stopil in rekel: Ako si Sin božji, reci, da naj ti kamni kruh bodo. On je pa odgovoril in rekel: Pisano je: Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ktera pride iz ust Božjih. Tedej ga vzame hudič z seboj v sveto mesto, in ga postavi na verh tempeljna, in mu reče: Ako si Sin Božji, verzi se doli; zakaj pisano je: Svojim angelom je za¬ voljo tebe zapovedal, in na rokah te bodo nosili, da kje s svojo nogo ob kamen ne zadeneš. Jezus mu je rekel: Sopet je pisano: Ne skušaj Gospoda svojega Boga. Spet ga hu¬ dič vzame z seboj na silno visoko goro, in ‘mu pokaže vse kraljestva sveta in njih veličastvo, in mu reče: Vse to bom tebi dal, ako (pred-me) padeš in me moliš. Tedaj mu reče Jezus: Poberi se, satan! zakaj pisano je: Gospoda svojega Boga moli, in njemu samemu služi. Tedaj ga je hudič po¬ pustil; in glej! angeli so pristopili in mu stregli. Razlaganje . I. Jezus je bil od svetega Duha v puščavo peljan, da se je tam s postom in z molitvijo pripravljal na svoj poklic in daje premagal skušnjave hudiča, zato daje bil, kakor pravi sveti Pavl, v vsih rečeh enako nam sku¬ šan toda brez greha, in da je potem takem biti zamogel, nam tak, velik duhovnik, kteri ve vsmilenje imeti z našimi slabostmi, ter da je nas tudi s svojim lastnim izgledom podučil, kako je treba vzeti v roke meč Duha, kar je beseda božja, a ) da zamoremo tudi mi skušnjavca premagati. —- Serčno torej hodimo za Kristusom v boj proti vsakej skuš¬ njavi, z njegovo pomočjo zamoremo brez velike težave zmagati. Saj je On nas učil premagati naj hujše skušnjave D Hebr. 4, 15. 8) Efež. 6, 17. 133 poželjenja oči, poželjenja mesa in napuha; smo te prema¬ gali, bomo lahko tudi nad v.siini drugimi zmagali. II. Ce je Kristus, edinorojeni Sin božji, pripustil, da ga je satan skušal, ja, da ga je še clo seboj vzel na vi¬ soko goro in na verh tempelna; se nimamo čuditi, da tudi nas mnogoverstne skušnjave nadlegvajo, ali da beremo v živlenju veliko svetnikov, daje hudobni duh jih s strašnimi prikaznimi in nadlogami mučil. Tako beremo v zgodbah po¬ božnega Joba, iz ktcrih se pa tudi učimo, da nam hudobni duh ne more enega lasca skriviti brez da bi Bog tega ne pripustil. III. Iz tega da so angeli h Kristusu pristopili, kadar je satana premagal, in mu služili, se učimo, da se imajo tudi tisti, kteri skušnjave stanovitno premagajo, radovati in veseliti; zakaj tudi njim bodo angeli pristopili, jih tolažili in jim na strani stali. JVavk od skušnjav. „Da bi bil od hudiča skušan “ Mat. 4, 1. Kaj je skušnjava? Skušnjava je vsaka misel, vsaka beseda in vsako dja- nje, ki koga ali v čednosti podučiti in vterditi ali pa koga v greh zapeljati zamore. Na pervi način Bog skuša človeka; na drugi način pa hudič, svet ali hudobni ljudje in meso, in sccr ali s slabimi mislimi, občutki, besedami, ali pa z djanjem. Od česa bomo posebno skušani? Od našega lastnega hudobnega požcljenja in nagnje¬ nja k grehu, r ) ki v nas ostane od izvirnega greha; zato se pravi tudi, da meso vedno poželi zoper duha. 2 ) Ali skuša tudi hudič človeka ? Tudi, zato ga denešni cvangelj imenuje skušnjavca. Ravno to nas uči tudi sv. Peter, ki je to sam skusil: „Bodite trezni in čujte, ker hudič, vaš zopernik, hodi kakor rjoveč lev in išče, koga bi požerl.“ s ) Vendcr se nimajo vse skušnjave hudiču pripisati, temuč one pridejo večkrat od D Jak, 1, Ih « Gal, 5, 17. 3) p e t. 5, 8. 134 naše spačene natore, ali od naše nemarnosti in ker ne va¬ rujemo zadosti svojih občutkov, ter se podamo v nevarnost grešiti. Kako nas skuša hudih? On nas skuša na dve viži: 1) Obudi v človekupoželjenje k tistim grehom, h katerim vidi, da je kdo nar bolj nagnjen, in si prizadeva ga z vsakoverstnimi mislimi tako oslepiti in zmo¬ titi, da ne gleda več ne na časno škodo, sramoto in zasmeh, ne na gnusobo greha, ne na večno pogubljenje, in ker za vse to nič več ne mara, pade v greh. Tako je hudič zape¬ ljal Evo, našo pervo mater; in tako je hotel skušati tudi Kristusa; kar mu pa ni šlo po želji, ker Jezus ni bil pod- veržen grehu. 2) Razdraži čez nas hudobne ljudi, da nas preganjajo ali pa vabijo v svoje grešne nečimurnosti, ka¬ kor je skušal pobožnega Joba po njegovih prijatlih. Ali nas zamore hudič siliti k hudobii? Tega on ne more, zakaj pravi sv. Avguštin, kakor pes, ki je priklenjen, ne more nobenega vgriznuti, razun le tistega, ki se mu približa; ravno tako zamore hudič s svo¬ jimi smertnimi skušnjavami le tistim škodovati, kteri vanje privoli. Kakor pes zna na te lajati, vgriznuti pa te ne more, ako sam nočeš. Satan si prizadeva škodovati ne s silo am¬ pak s pregovarjanjem, in nas ne sili, da naj mu damo svoje privoljenje, tcmuč nas le prosi zanj. Imej tadaj skerb, da boš svoje strasti in občutke berzdal, posebno pa oči, tako boš ali popolnoma brez skušnjav hudičevih, ali pa jih boš lahko premagal. Ali tudi Bog človeka skuša ? Bog skuša človeka, toda nikoli k grehu, kakor očitno pravi sv. apostel Jakob, 2 ) Bog nas skuša ali sam z nadlo¬ gami in s terplenjem, ali pa pripusti, da nas skušajo hudič in hudobni ljudje, zato da nam poda priložnost se vaditi v sve¬ tih čednostih v poterpežlivosti, ljubezni, pokorščini itd. Ta¬ ko je on sam po Mojzesu k Judom govoril: „Bog vas sku¬ ša, zato da se vidi, ali ga ljubite iz celega serca in iz cele duše ali ne.“ 3 ) 1) Serrn, 190. de temp. 2) Jak. 1 , 13. 3) 5 Mojz. 13, 3. 135 Ali nas Bog tudi po druzih ljudeh skuša? Bog pripusti tudi iz ravno omenjenih uzrokov, da nas tudi drugi ljudje skušajo. Tako je bil pripustil, da je Puti- larjeva žena Jožefa, j) in da so Joba skušali njegovi pri- jatli in njegova žena. 2 ) Ali on nas ne pusti nikoli skušati bolj, kakor prenesti in zmagati zamoremo, temuc nam da vselej toliko gnade, da zmagamo, in da se tudi skušnjava dobro izide. *) Ali so skušnjave škodljive in pregrešne? Skušnjave so marveč koristne in potrebne. Svet Ber¬ nard 4 ) piše: „Bog je težaven, pa koristen, zakaj če tudi bolečin nanese, prinese pa tudi venec;" 5 ) in Origines pravi: »Kakor se spridi meso brez soli, tako se tudi spridi duša brez skušnjave. Skušnjave škodujejo le takrat, kadar kdo vanje privoli, in se jim da zmagati." Kdaj človek v skušnjavo privoli? Človek privoli v skušnjavo, kadar ve, da je greh, k čemur je skušan, in ga vender radovoljno stori. Dokler se pa zoperstavlja, in se mu djanje gnusi, niše grešil, ker ni še privolil. Kako se zamorejo skušnjave naj lozej premagati? 1) S tim da smo ponižni; zakaj tako se je enkrat sve¬ temu Antonu, ki je cel svet vidil z mrežami in nastavami prepleten, in je vprašal: »Kdo bo se rešil?" odgovorilo: »Ponižni," to je, kdor svoje slabosti spozna, na se ne zaupa, in vse svoje zaupanje v Boga stavi, kteri prevzetnim zoper- stoji, ponižnim pa svoje gnade deli. ’) 2) S tim, da se go¬ reče priporočimo Materi božjej Marii, svetemu angelu varhu, in svojim svetim patronom. 3} S tim, da izrečemo sladko ime Jezusa, da se pokrižamo in da se poškropimo z blago¬ slovljeno vodo. 1) S tim, da se spomenemo, da je Bog pov¬ sod pričujoč in pozna naše naj skrivniše misli, ker se mora človek vpričo njega pač sramovati misliti ali storiti , česar bi se sramoval v pričo poštenega človeka. 5) S tim, da več¬ krat premišlujemo smert, pekel in nebeško veselje. 6) S tira, da bežimo od tistih oseb in krajev, kjer nas skušnjave po l) 1 Mojz. 39, 7. 2 ) Job. 3, 9. 3) 1 Ror. 10, 13. D de. Domo int. c, 19, 5 ) Skriv. razod. 3,13. ®)Libr, Kum. 7) Jak. 4, 6. 136 navadi nadlegvajo, 7) S tim, da goreče molimo, posebno s kratkimi zdihleji, n. pr. „Gospod! resi me, poginjam! Go¬ spod hiti mi na pomoč!“ 8) Posebno pa s tim, da se več- bart odkritoserčno spovemo in pri spovedi vse skušnjave razodenemo; to priporočujejo posebno pobožni duhovni učitelji. Zdihlej. Gospod Jezus! ki si hotel štirdeset dni brez jedi in pijače se v puščavi postiti, in potem skušan biti; jaz te prosim po tvojem svetem postu za gnado, da bom cel sveji post pod tvojo brambo se nezmernosti zaprotivil, in vdihanju satanovemu zoperstavil, in tako venec večnega živlenja zaslužil. Amen. V poucdelek po p er vej nedeli v postu. Berilo iz Eeehiela preroka 34, il — 16. To reče Gospod Bog! Glejte, jaz sam bom poiskal svoje ovce, in jih obiskal. Kakor obiske phstir svojo čedo, kadar je v sredi svojih razkropljenih ovac,' tako bom obiskal svoje ovce, in jih rešil od vsili strani, kamor so se razzgubile oblačni in temni dan. Izpeljal 'jih bom zmed ljudstev, ih iz dežel jih zbral, in jih perpeljal v njih deželo, in jih pasel na Izrael¬ skih gorah per potokih in na vsih selih dežele. Na nar bolj¬ ših pašah jih boni pasel, na višocih gorah Izraelskih bodo njih spahi tki. Tani bodo počivale po zelenih tratah, in po tolstih pašah se bodo pasle' v Izraelskih gorah. Jaz bom pasel svoje ovce,’ in jaz jih bom počivat vodil, reče Gospod Bog. Zgubljeno bompoiskal', zbegano Zaver nul , ranjeno obvezal, slabo pokrepčal, debelo in močno varoval , in jih pasel po pravici, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. Te prerokove besede zadevajo prav za prav Jude, kterim je Bog obljubil, da jih bo rešil iz babilon¬ ske sužnosti, in da jih bo potem ko dober pastir pasel in varoval; v višjem pomenu pa popiše prerok tisto dobo, ko bodo vse ljudstva pod enem pastirjem, to je: pod Jezusom Kristusom v enem hlevu zedinjene. Tudi zamoreiao te be¬ sede razumeti od duše, ktero je dobri pastir Jezus rešil iz oblasti satanove po resničnem spreobernenju, in jo sedaj škerbno redi s svojo besedo in s svojimi svetimi zakramenti ter jo napolnuje s nebeškimi tolažbami. — Kristjan! ako si, grešil, in se tako ločil od dobrega pastirja Jezusa, le urno 137 se spokori in podvizaj tako nazaj k njemu, zakaj on te bo s veseljem zopet sprejel, in te bo zopet ljubil. Evaugeli svetega Matevža 25, 31 — 46. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Kadar pride Sin človekov v svojem veličastvu, in vsi angeli z njim, ta- krat bo sedel na sedežu svojega veličastva. In zbrali se bodo pred njim vsi narodi, in jih bo narazen ločil, kakor pastir loči ovce od kozlov. In jim bo ovce postavil na svojo desnico, kozle pa na levico. Takrat poreče kralj tistim, kteri bodo nanjegovej desnici: Pridite žegnani mojega Oče¬ ta! posedite kraljestvo, ktero vam je pripravljeno od za¬ četka sveta! Zakaj lačen sim bil, in ste mi dali jesti; žejin sim bil, in ste mi dali piti; tujic sim bil, in ste me pod streho vzeli; nag sim bil, in ste me oblekli; boln sim bil, in ste me obiskali; v ječi sim bil, in ste k meni prišli. Tedaj mu bodo pravični odgovorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te vidili lač¬ nega, in smo te nasitili? ali žejnega, in smo te napojili? Kdaj smo te pa vidili tujega, in smo te pod streho vzeli? ali nagega, in smo te oblekli? Ali kdaj smo te vidili bol¬ nega, ali v ječi, in smo k tebi prišli? In kralj bo odgovoril in jim rekel: Resnično vam povem, kar ste storili kteremu nar manjših mojih bratov, Sterneni storili! Potlej poreče tudi tistim, kteri bodo na levici: Poberite se spred mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je pripravljen hudiču in njegovim ange¬ lom! Zakaj lačen sim bil, in mi niste dali jesti; žejin sim bil, in mi niste dali piti; tuj sim bil, in me niste pod streho vzeli; nag sim bil, in me niste oblekli; bolen in v ječi, in me niste obiskali. Tedaj mu bodo tudi oni odgovorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te vidili lačnega, ali žejnega, ali tujega, ali nagega, ali bolnega, ali v ječi, in ti nismo postregli? Takrat bo odgovoril, rekoč: Resnično vam povem, kar niste storili kteremu nar manjših, tudi meni niste storili. In ti pojdejo v večno terpljcnje; pravični pa v večno živlenje. Razlaganje. Iz besed tega svetega evangelia se uči¬ mo, da je silno potrebno, vsmilenje imeti $ ubogimi, ker 138 Jezus toliko plačilo deli vsmilenim, nevsmilene pa tako ojstro kaznuje. Zakaj? na to vprašanje odgovori sv. Fran¬ čišk Seratiški: „V ubozih se nam Kristus kaže kot zer- kalo. Kadar srečaš uboge in nesrečne ljudi, spomni se na uboštvo in na slaboto, ki jo je bil Kristus zavolj nas na-se vzel, in časti v njih Kristusa samega, ker pravi: Kar ste storili nar manjšemu v mojem imenu, to ste meni storili.” V torek po pervej nedeli v postu. Berilo iz Izaija preroka 55, 11 — 6. Tiste dni je govoril Izaija prerok, rekoč: Iščite Go¬ spoda, dokler se mora najti', kličite v njega, dokler je blizo. Naj zapusti hudobni svoj pot, in krivični svoje naklepe , in naj se verne k Gospodu, in se ga bo usmilil, in k našemu Bogu , ker je velicega usmiljenja. Zakaj moje misli niso vase misli, tudi vaše pota niso moje pota, reče Gospod; ampak kolikor je nebo višje od zemlje, toliko višje so moje pota od vaših pot, in moje misli od vaših misel. In kakor pada dez in sneg od neba, in se več gor ne verne, ampak napoji zemljo, in jo namoči in stori, da rodi, in da seme sejavcu, in kruh jedcu: tako bo moja beseda, ktera pride iz mojih ust ; ne bo se vernula prazna k meni, ampak bo storila, kar koli hočem in bo teknula v to, za kar jo pošljem, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. Prerok nas opominja, da se naj grešnik resnično spreoberne in tako čas gnade dobro porabi, ker je Bog vselej pripravljen, ga sprejeti. Naj bode grehov še toliko in še tako težkih, to ga nima prestrašiti; zakaj božje vsmilenje je večje, kakor vsi njegovi grehi. — Premisli tu- kej, kar pravi sveti Bernard k tim besedam: „Iščite Go¬ spoda, dokler se more najti.” Tri reči store, da Gospoda zastonj iščemo, namreč če ga ne iščemo o pravem času, ali če ga prav ne iščemo, ali če ga tam iščemo, kjer ga ne moremo najti. Pravi čas Gospoda najti je to živlenje, zakaj s smertjo se duri zaprejo, ni ga potem več mogoče iskati; prav ga iščemo s gorečo željo in s stanovitnostjo; pravi kraj pa, kjer ga vselej najdemo, je premišljevanje živlenja, terplenja in smerti Jezusa Kristusa in njegove časti v ne¬ besih. — išči tedaj Gospoda za časa, išči ga s vso gore- čostjo v molitvi in premišljevanju. 1) Serm. 75 . in caut. 139 Evangeli svetega Matevža 19, 3—8. Tisti čas, kadar je Jezus v Jeruzalem šel, je bilo vse mesto po koncu, rekoč: Kdo je ti? Množice pa so rekle: Ti je Jezus, prerok iz Nacarcta na Galilejskem. In Jezus je šel v tempelj božji, in je izgnal vse,kteri so v tempeljnu prodajali in kupovali, in je zvernulmize mcnjavcom, in stole tistim, kteri so golobe prodajali. In jim je rekel: Pisano je: Moja hiša se hiša molitve imenuje, vi pa ste jo storili jamo razbojnikov. In pristopili so k njemu v tempeljnu slepi in kruljevi, in jih je ozdravil. Ko so pa veliki duhovni in pismarji vidili čudeže, ktere je delal, in otroke, kteri so v tempeljnu vpili, rekoč: Ilozana sinu Davidovemu! so se razjezili, in so mu rekli: Slišiš, kaj ti pravijo? Jezus pa jim reče: Kaj pa da; ali niste nikoli brali: Iz ust otrok in sesajo¬ čih si si hvalo napravil? In jih je popustil, in je šel iz me¬ sta v Betanijo, in je tam ostal. Razlaganje. Neteri Judi so bili tako lakomni, da so še clo v dvorišču tempelna kupčevali. Jezus, kteremuje bilo to hudobno barantanje gnusoba, je z božjo močjo vse tiste, ki so prodajali in kupovali, iz tempelna zgnal. Jezus je oskrunenje tempelnovega dvorišča tako za zlo vzel in kaznil; kako bo še le tiste kristjane enkrat čertil in kazni], kteriponečastijo cerkev, hišo božjo, kjerje Jezus sam priču¬ joč v naj svetejšem zakramentu, tiste, kteri v cerkvi govorijo, se smejijo alj druge nespodobne reči vganjajo Obnašaj se toraj v božjej hiši vedno spoštovavno, in pomisli, da tudi angeli tukej pred božjim obličjem kleče, svoj obraz zakri¬ vajo in molijo Gospoda nebes in zemlje. V sredo po p er vej nedeli ali kvaterno sredo v postu. Berilo iz 3. bukev kraljev 19, 3—8. 1 'iste dni pride Elija v Berzabeo Judom, in pusti lam svojega hlapca, in gre v puščavo en dan hoda. In kadar tje pride, in sede pod brin, si želi umreti, in reče: Dosti mi je, Gospod! vzemi mojo dušo / ker nisitn boljši, kakor moji očetje. In se uleže in zaspi v senci brina . In glej! angel 140 Gospodov se ga dotakne, in mu reče: Vstani in jej! In se je ozerl, in glej, pri njegovej'glavi je pod pepelom pečen kruh in posoda vode. Tedaj je in pije, in spet zaspi. In angel Go¬ spodov se spet verne, in se ga dotakne, ter mu reče: Vstani, jej; zakaj 'se dolg pot imaš pred seboj. Ko je vstal, je in pije, in v moči te jedi hodi štirdeset dni in štir deset noči do Horeba božje gore. Razlaganje. Prerok Elija je na Judovskem pri potoku, kteremu se je Cisoj reklo, duhovnike malika Baala, pomo¬ riti dal. On seje š njimi prepiral zavoljo tega, kako se ima pravi Bog moliti in častiti. On je tudi s velikim čudežem dokazal, da sc ima častiti samo Eden, to je: pravi Bog. Kadar je pa kraljica Izabela zvedela, kaj je Elija storil, je žugala ga umoriti. Elija pobegne v puščavo; Bog pa ne za¬ pusti svojega služabnika, temuč mu pošle jedi, ktera je Eliju moč dala, daje zamogel štirdeset dni in noči potovati noter do gore Horeba. Tukaj se mu je Bog prikazal, ia važ¬ ne opravila opraviti dal. Sveti očaki pravijo, da brin, pod kterim je Elija počival, pomeni Kristusov križ, pod čigar senco mir zadobe vsi tisti, ki terne; jed pa, ktera je Eliju moč podelila, pomeni sveto obhajilo, ktero nam daja moč na potu proti nebesih; in štirdeset dni in štirdeset noči, ki jih je Elija prebil brez jedi, pomeni v podobi Jezusov štir- desetdanski post. Evangeli svetega Matevža 12 , 38—50. Tisti čas so eni zmed pismoukov in farizejev Jezusu odgovorili rekoč: Učenik! znamnje bi radi od tebe vidili. On je odgovoril in jim rekel: Hudoben in prešešten rod znamnja išče! Pa znamnje se mu ne bo dalo, razun znam- nja Jona preroka. Zakaj, kakor je bil Jona v trebuhu mor¬ skega soma tri dni in tri noči; ravno tako bo Sin človekov v sercu zemlje tri dni in tri noči. Možje Ninivljani bodo vstali ob sodbi s tim rodom, in ga bodo obsodili, ker so pokoro delali na oznanovanje Jonovo; in glej! več kakor Jona je tukej. Kraljica odjuga bo vstala ob sodbi s tim ro¬ dom, in ga bo obsodila, ker je prišla od pokrajin zemlje poslušat Salomonovo modrost; in glej! več kakor Salomon je tukaj. Kadar je pa nečisti duh vun šel iz človeka, hodi 141 po suhih krajih, in išče pokoja, in ga nc najde. Tedaj pravi: Vernul se bom v svojo hišo, iz ktere sim šeh In kadar pride, jo najde prazno, pometeno in osnaženo. Tedaj gre, in si privzame sedem drugih duhov, hujših, kakor on, in gredo vanjo in ondi prebivajo, in poslednja tega človeka je hujša, kakor perva. Tako bo tudi s tim hudobnim rodom. Dokler je pa še množicam govoril, glej! so njegova mati in njegovi bratje zunej stali, in želeli z njim govoriti. Rekel mu je pa nekdo: Glej! tvoja mati in tvoji bratje stoje zunej, in te iščejo. On pa je tistemu, kteri mu je bil to povedal, odgovoril in rekel: Kdo je moja mati,in kdo so moji bratje? In je svojo roko stegnul na svoje učence, rokoč: Glejte moja mati in moji bratje. Zakaj, kdorkoli stori voljo mojega Očeta, kteri je v nebesih, tisti je moj brat, in sestra, in mati. Razlaganje. 1) Vse znamnja in vsi čudeži, ki jih je Kristus, naš Gospod delal, so dobili svoje poterjenje še le takrat, ko je od smerti vstal. Akobine bilKristus od smerti vstal, bi bili vsi njegovi čudeži zastonj. Zato je farizeje na svoje vstajenje od mertvih zavernul. Živa podoba nje¬ govega od smerti vstajenja je bil že prerok Jona, ki je tri dni bil v trebuhu morskega soma, tretji dan pa zopet zdrav iz njega prišel. 2) Ninivljani so pokoro delali in se spreo- bernili na samo oznanovanje preroka Jona, in niso terjali od njega, da naj jim čudeže dela. Kako bo pa z nami, ako se ne spokorimo, ker vendar poznamo toliko čudežev Gospo¬ da Jezusa in njegovih apostelnov, in ki smo toliko gnad od njega prejeli! Pa naj se resnično sprcobernemo; zakaj gorje, trikrat gorje tistemu, kteri nespremišleno zopet na¬ zaj pade v navadne velike grehe! Ne eden, ampak sedem hudičev ga ima potlej v svojej oblasti. 3) S tcrdno, živo vero postaneš Kristusu na duhovni način brat ali sestra,, in če s besedo in s izgledom svojega bližnjega spodbudiš in vnameš, da serčno Boga ljubi, ga tako napraviš, da spolni voljo nebeškega Očeta, postaneš tudi Kristusu na duhovno vižo mati. j,Oj velika čast tistega, ki verje v Jezusa in ga čez vse ljubi!“ *) D Sv. Gregorius, 142 V četertek po pervej netleli v postu. Berilo iz Ecehiela preroka 18, 1—9. Tiste dni je govoril Gospod k meni, rekoč: Zakaj imate med seboj v deželi Izraelske j to priliko v pregovor , rekoč: Očetje so jedli kisel grozd, in otroci imajo skomino z zobeh ? Kakor resnično jaz živim, reče Gospod Bog, več ne bo ta pri¬ lika v pregovor na Izraelskem. Glej, vse duše so moje; kakor je očetova duša, tako je tudi sinova duša moja: duša, ktera greši, tista bo umerla. Kdor je pravičen, in prav in po pra¬ vici dela, in ne je na gorah: in svojih oči ne vzdiguje v ma¬ like hiše Izraelove; ne oskruni žene svojega bližnjega, in ne gre k ženi o mesčnem času; in nikogar ne žali, zastavo dolžniku nazaj da, nič po sili ne vzame; svojega kruha lač¬ nemu podeluje , in ruizega oblači; na obrest ne posoduje, in več ne jemlje; svojo roko odvrača od krivice, in pravično sodbo dela med človekom in človekom; po mojih zapovedih hodi, in moje povelja ohrani, da dela po resnici: on je pravičen, in bo gotovo živel, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. Ker so Judje večkrat tožili pred Bogom, da morajo terpeti zavoljo grehov svojih dedov, jim je Bog po preroku odgovoril, daje krivično, tako misliti in tožiti. Zakaj Bog ljubi in sodi vsakega človeka, kako očeta tako tudi sina, in štrafa samo grešnika, naj bo oče ali sin. Resje sicer, da se večkrat v svetem pismu bere, da kaznuje Bog grehe očetov v otrocih, ali to se zgodi le tistim otrokom, kteri se ne vojskujejozoperhudenagnenja,kisojihodsvojihsta- rišev po rojstvu sprejeli, temuč grešno živijo, kakor njih stariši. — Živi po volji božjej, in tako se ne boš imel ni¬ koli čez Boga pritožiti. Evangeli svetega Matevža 15, 21—28. Tisti čas je Jezus šel, in se je uganul v kraje Tira in Sidona. In glej! Kananejska žena je prišla iz tistih krajev, in je vpila za njim, rekoč; Usmili se me Gospod, sin Davi¬ dov! moja hči veliko terpi od hudiča. On pa jej ni besede odgovoril. In njegovi učenci so pristopili, in ga prosili, re¬ koč: Odpravi jo, ker za nami vpije. On pa je odgovoril in rekel: Nisim poslan, kakor le k zgubljenim ovcam Izrae¬ love hiše. Ona‘pa je prišla, in ga je molila, rekoč: Gospod! 143 pomagaj mi! On pa je odgovoril in rekel: Ni prav jemati kruha otrokom, in ga psom metati. Ona pa je rekla: Kaj pa da, Gospod! saj tudi psički jedo drobtine, ktere padajo od mize njih gospodov. Tedaj je Jezus odgovoril in jej rekel: O žena! velika je tvoja vera. Zgodi se ti, kakor hočeš. In njena hči je bila ozdravljena od tiste ure. Razlaganje. Pač je res, kar prerok govori: Zelje ubož- čekov je Bog vselej vslisal! Žalostna mati ne jenja Jezusa pomoči prositi, in je vslisana. Lepo govori sveti Avguštin čez to: „Serčno kaj želeti in vedno po njem hrepeniti in zdihovati je Kristusu prijetna godba (muzika), “ *) in sveti Krizostom: „Naj dobimo ali naj ne dobimo, za kar prosimo, bodimo le stanovitni v molitvi. In če dobimo kar smo prosili, zahvalimo se mu; če pa ne dobimo, bodimo poterpežljivi. Zakaj kadar nam Bog kej odreče, je, kakor da bi nam sto¬ ril, kar smo želeli. Saj mi ne vemo, kaj nam tekne, to ve sam Bog.“ 2 ) V petek po pervej nedeli ali kval er ni petek v post«. Berilo iz Ecehiela preroka 18, 20 — 28. To reče Gospod Bog: Duša, liter a je grešila, tista bo umerla; sin ne bo nosil hudobije očetove, hi oče ne bo nosil hudobije sinove. Pravica pravičnega bo nad njim, in krivica krivičnega bo nad njim. Ako pa pravični pokoro stori za vse grehe, ktere je storil, in dopolni vse moje zapovedi, in dela prav in po pravici / bo gotovo živel, in ne bo umeri . Nobene njegovih hudobij, ktere je storil, ne bom pomnil $ zavoljo svoje pravice, ktero je delal, bo živel. Hočem li smeri hudobnega, pravi Gospod Bog, in ne veliko bolj, da se spreoberne od svo¬ jih hudih potov in živi? Če pa pravični odstopi od svoje pra¬ vice , in dela hudobijo po vsih gnjuzobali, ktere je hudobni vajen delati, bo mar živel? Nobeno njegovih pravičnih del, ktere je bil storil, se ne bo pomnilo, zavoljo nezvestobe , ktere je kriv, in zavoljo njegove pregrehe, ktere je storil , zavoljo tih bo umeri. Pa pravite: Ni pravična Gospodova pot! Po¬ slušajte tedaj, hiša Izraelova: Ali moja pot ni pravična, in niso le vaše pota hudobne ? Zakaj, kadar se verne pravični 1) Epist. 121, c, 15, *) Hom, 30, in Genes. 144 od svoje pravice, in stori hudobijo, bo umeri. In kadar se verne hudobni od svoje hudobije, liter o je delal, ter dela prav in pravično , bo svojo dušo per živlenji ohranil. Ker je nam¬ reč premislil in zapustil vse svoje hude dela, ktere je delal, bo gotovo živel, in ne bo umeri, reče Gospod Vsemogočni. Razlaganje. Kako so Gospodove besede polne tolažbe in veselja za vsakega, tudi naj večega grešnika, ako se le v resnici k Bogu oberne, in zapusti grešni pot; pa tudi strašne so za tistega, kteri pokoro od dne do dne odnaša, zakaj on bo v svojih grehih umeri. Grešnik! ne obupaj, temuč poslu¬ šaj glas, ki te k pokori vabi: »Bog ti odpusti, ja, on pozabi vse tvoje grehe!“ Evangeli svetega Janeza 5, 1 — 15. Tisti čas je bil Judovski praznik, in Jezus je šel gori v Jeruzalem. Je pa v Jeruzalemu ovčja kopel, ktera se po hebrejsko Bctzajda imenuje, in je imela pet lop. V teh je le¬ žala velika množica bolnih, slepih, kruljovih, suhoudnih, kteri so čakali pljivkanja vode. Zakaj angel Gospodov je ob časih prišel v kopel, in voda je pljivkala. In kdor je po pljivkanji vode pervi v kopel stopil, je ozdravel,ktero bole¬ zen koli je imel. Bil je pa neki človek tam, kteri je bil osem in trideset let boln. Kadar je Jezus tega vidil ležati, in je vedel, da je že veliko časa tek, mu reče: Hočeš ozdravljen biti? Bolnik mu je odgovoril: Gospod! nimam človeka, da bi me, kadar se voda skali v kopel djal; zakaj preden jaz pridem,drugi pred menoj vnjo stopi. Jezus mu reče: Vstani, zadeni svojo posteljo, in hodi! In tisti človek je zdajci ozdra- vel, ter je vzel svojo posteljo, in je hodil. Tisti dan pa je bila sabota. Judje so tedej ozdravljenemu rekli: Sabota je, ne smeš svoje postelje nositi. Jim je odgovoril: Kteri me je ozdravil, mi je rekel: Zadeni svojo posteljo in hodi! Tedaj so ga vprašali: Kdo je tisti človek, kteri je rekel: Zadeni svojo posteljo in hodi? On pa, kteri je bil ozdravljen, ni ve¬ del, kdo da je. Zakaj Jezus se je bil umaknul množici, ki je tam bila. Potlej gaje Jezus v tempeljnu našel, in mu je re¬ kel: Glej, ozdravljen si; nikar več ne greši, da se ti kaj 145 hujšega ne zgodi! Tisti človek je šel, in je Judom povedal, daje Jezus, kteri gaje ozdravil. Razlaganje. Le včasi (ljudem pa ni hilo znano kdaj) je angel Gospodov doli prišel, in vodo v ovčjej kopeli ganil, in bolnik, ki je pervi v kopel stopil, je ozdravel. Ta ovčja kopel je podoba zakramenta svete pokore. Kadar Bog s svojo gnado tvoje serce gane, da občutiš žalost čez stor- jene'grehe, hiti precej k spovedi, kjer zdravje zadobe ne eden, ampak vsi, ki se približajo, in scer vsaki čas. Vtisni si pa dobro v serce Jezusove besede: B ]Vikar več ne greši, da se ti kaj hujšega ne zgodi!" V saboto po pervej nedeli ali kvaterno saboto v postu. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Tesaloničanov 5, 14—23. Prosimo vas, bratje! svarile nepokojne, oveselujte malo- serčne, pomagajte slabim, bodite poterpežljivi z vsimi. Glejte, da ne bo kdo komu hudega za hudo vraceval; ampak vselej se deržite tistega, kar je dobro, eden do druzega in do vsili. Vselej bodite veseli; neprenehoma molite. V vsih rečeh se zahvalite-, zakaj to je volja Božje v Kristusu Jezusu do vas vsih. Duha ne vgasujte; prerokvanja ne zaničujte. Vse pa, skusite; kar je dobro, deržite. Vse sence, hudega se zderžite. Sam Bog miru pa naj vas posveti v vsih rečeh, da se ves vas duh in duša in telo brez graje ohrani v prihod Gospoda na¬ šega Jezusa Kristusu. Razlaganje. Med drugim nas opominja sveti apostel, v nas ne vgasovati sv. Duha, to je: ne grešiti, ne abotno kaj delati, ne posvetno živeti in tako zamečevati gnado sv. Duha, ki nas razsvetljuje in nam dobre misli navdaja. Dalej ne zaničevati prerokvanja, to je daru, sveto pismo razla¬ gati in skrivnosti svete vere oznanovati. Poslušajmo v vsili rečeh dobre misli, ki jih sveti Duh in navk v našem sercu budi, ki ga nas sv. cerkev uči; tako nikdar ne bodemo za¬ šli, in bodemo s zaupanjem zamogli čakati na dan, ko bo Jezus prišel sodit žive in mertve. \ (Evangeli in razlaganje poglej jutrišno nedelo.) Goffine. 10 146 Navk za drugo nedelo v postu. Početek ali uvod sv. maše se začne z besedo „remini- scere,“ zato se tudi ta. nedela „reminiscere“ kliče. U po- četku brurana duša zdihuje in Boga prosi pomoči, da bi ne padla več v noben greh: „Spomnise, Gospod! kako šibil od začetka vselej usmiljen in milostiv, zato da naši sov¬ ražniki ne gospodujejo čez nas nikoli več. Reši nas Izrael¬ ski Bog! iz vsih naših nadlog. K tebi, o Gospod! povzdig¬ nem svojo dušo; moj Bog, na te zaupam; ne daj, da bom osramoten.“ Ps. 24. Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitev. O Bog! kateri vidiš, da sami na sebi nobene moči nimamo: varji nas znotraj ino zvunaj, da bomo vsih nadlog obvarvani na telesu, ino od hudih misli očiščeni na duši. Skoz Gospoda itd. Berilo iz 1. lista sv. Pavla apostelna do TesaloniCanov 4, 1—7. Bratje! prosimo vas in opominjamo v Gospodu Jezusu, da, kakor ste od nas prejeli: kako da vam gre živeti, in Bogu dopasti, tako tudi živeti, da ste 'čedalje bogateji. Saj veste, kakosne zapovedi sim vam dal v Gospodu Jezusu. To nam¬ reč je volja božja, vase posvečenje, da se zderžite kurbanja, da iz med vas vsak ve svoje telo ohraniti v svetosti in časti, ne po gnanji poželenja, kakor neverniki, literi Boga ne po¬ znajo; in da kdo predelek ne slopa , in svojega brala v no¬ beni reci ne goljfa; ker Gospod je mascevavec vsega tega , kakor smo vam pred povedali in pričali. Zakaj Bog nas ni poklical k nečistosti, ampak k svetosti, v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Razlaganje. Sv. Pavl je Tesaloničane na pravo vero spreobernul in jim pokazal in naročil, kako naj živijo in se zaderžajo. Tukaj jih zaroti, po njegovem navku se lepo in zvesto ravnati, posebno nečistosti in golfije se varovati, za¬ kaj Bog je nas poklical, da smo čisti, brumni in sveti. Zdih/ej. Dodeli mi, o Bog! da živim, kakor od mene terja moj poklic, čedno, čisto in sveto, in da svoje kerščan- sko ime ozaljšam z dobrimi deli, ne pa, da se posvetnim in mesenim poželjenjem vdam, kakor neverniki, kteri tebe ne poznajo. 147 Evangeli svetega Matevža 17, 1—9. Tisti čas vzame Jezus z seboj Petra in Jakoba in Ja¬ neza njegovega brata, in jih pelja same na visoko goro. In se je spremenil pred njimi; in njegov obraz se je svetil ka¬ kor sonce, njegove oblačila pa so bile bele, ko sneg. In glej! prikazala sta se jim Mozes in Elija, in sta z njim govorila. Peter pa je spregovoril in je rekel: Jezus, Gospod! dobro nam je tukaj biti; ako hočeš, naredimo tukaj tri šotore, tebi enega, Mojzesu enega, in Eliju enega. Ko je še govoril, glej! jih je svetel oblak obsenčil; in glej! glas iz oblaka re¬ koč: „Ti je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopadanje; njega poslušajte!" In kadar so učenci to zaslišali, so na svoj obraz padli, in so se silno bali. In Jezus je pristopil, in se jih je dotaknul, in jim je rekel: Vstanite in nikar se ne bojte! Kadar so pa svoje oči vzdignuli, niso nikogar vidili, kakor Jezusa samega. In ko so z gore šli, jim je Jezus za¬ povedal, rekoč: Nikomur ne pravite te perkazni, dokler Sin človekov od mertvih ne vstane. Zakaj se je Kristus na pori Taborji pred učenci spremenili 1) Zato da jim je pokazal svoje božje veličastvo; 2) zato da bi enkrat, ko bi ga vmirati vidili na gori Kalvarii, v tej veri terdni ostali; 3) da bi učenci Kristusovi in z njimi vsi verniki, glede na prihodnjo čast in veselje, z večjo poter- pežljivostjo prenašali vse križe in nadloge tega sveta. Za¬ kaj tudi telesa pravičnih bojo, kadar bodo od smerti vstale, svetlemu telesu Jezusovemu podobne. *) Zakaj sta se bila prikazala Mojzes in Elija ? Zato, da sta oba spričala, daje Jezus zares tisti Od¬ rešenik, kteri je bil oznanjen v postavi in v prerokih, in da postava in preroki se v njem dopolnijo. Zakaj Mojzes po¬ meni postavo, Elija pa preroke. 2 ) 1) Filip. 3, 31. 3) J.Hieron, S. Chrjsost. 10 * 148 Zakaj je hotel Peter na gori tri šotore postaviti? Pefer je bil od prevelikega veselja, ki gaje pri tej pri¬ kazni občutil, nekako zmeden, in torej ni vedel, kaj govori, in tudi ni bil pomislil, da se ne moremo zadobiti časti brez truda, ne venca brez bojevanja, ne veselja brez križev in terpljenja. Zdihlej. Pomagaj nam, o Jezus! nebeško veselje, ki nas čaka, pogosto premišljevati. Naj nas to premišljevanje močne stori, da ne onemagamo v duhovnem bojevanju, te- rauč da z tvojo gnado zmagamo in nevenljivi venec zmage dosežemo. V pondeJek po drugej redeli v postu. Beiilo iz Daniela preroka 9, 15 —19, Tiste dni je molil Daniel k Gospodu, rekoč: Gospod, naš Bog, kteri si izpeljal svoje ljudstvo s mogočno roko iz Egiptovske dežele, in si si ime storil do današnjega dne, grešili srno; kriv. co smo storili , Gospod, zoper vso tvojo pra¬ vico! Odverne naj se, prosim, tvoja jeza in tvoj serd od Je¬ ruzalema tvojega mesta, in od tvoje svete gore. Zakaj za¬ voljo naših grehov in krivic naših očetov je Jeruzalem in tvoje ljudstvo v zasmehovanje per vsih, kteri so okoli nas. Usliši torej, naš Bog! zdej molitev svojega hlapca in nje¬ gove prošnje; in poglej milostivo na svoje svetišče, ktero je •zapuščeno. Zavoljo samega sebe, moj Bog! nagni svoje uho, in poslušaj; odpri svoje oči, in poglej na naše razdjanje in mesto, nad kterim se klice tvoje ime. Ne zavoljo svoje pra¬ vice namreč, ampak zavoljo tvojega velicega vsmilenja da¬ rujemo svoje prošnje pred tvojim obličjem. hslisi, Gospod! bodi miloslic, Gospod; poglej in stori! Zavoljo samega sebe ne odlašaj, moj Bog ! naj se tvoje ime klice nad mestom in ljudstvom tvojim, Gospod naš Bog. ,Razlaganje. Podkraljem Joakimom šobili Judje za¬ voljo svojih grehov s kraljem vred v babilonsko sužnost odpeljani, Jeruzalem in tempel sta bila razdjana. Tudi Da¬ niel, iz kraljevskega rodu, je bil med sužnjimi, akoravno je on zvesto spolnoval božjo postavo. Zavoljo svoje mo¬ drosti je bil od kralja Nabuhodonosorja visoko povzdignen, vendar pa ni mogel pozabiti na to, da je mesto in sveti tem- 149 pel strašno razdjan, in da je Judovsko ljudstvo taka nesreča zadela. Namenjeno pa je bilo Judom, da imajo sedemde¬ set let v terdej sužnosti ostati, in potlej še le se nazaj ver- niti v svojo domovino. Sveti prerok moli torej v tem berilu, da bi Bog svojemu ljudstvu kmaio pripustil se nazaj verniti na svoj dom, in tamkej vnovič sozidati mesto in tempel. Iz tega se mi učimo, kako imamo tudi mi k Bogu vpiti, da nas On reši iz sužnosti greha in nam pomaga, našo dušo od vsih madežev greha omiti in očistiti. Evangeli svetega Janeza 8, 21 — 29. Tisti čas je rekel Jezus Judovskim množicam: Jaz grem, in me hote iskali, in bote v svojem grehu umerli. Kamor jaz grem, vi ne morete priti. Judje so tedaj rekli: Ali bo morde sam sebe umoril, ker pravi: Kamor jaz grem, vi ne morete priti? In jim je rekel: Vi ste od zdolej, jaz sim od zgorej; vi ste od tega sveta. Torej sim vam rekel, da bote umerli v svojih grehih; zakaj, ako ne verujete, da sim jaz, bote umerli v svojem grehu. Tedaj so mu rekli: Kdo si ti? Jezus jim je rekel: Začetek, kteri tudi z vami govorim. Veliko imam od vas govoriti in soditi; ali kteri me je poslal, je resničen; in kar sim jaz od njega slišal, to govorim na svetu. In oni niso umeli, daje rekel, daje Bog njegov Oče. Jezus jim je tedaj rekel: Kadar bote Sinu človekovega po¬ višali, takrat bote spoznali, da sim jaz, in da sam od sebe nič ne delam, ampak kakor me je Oče učil, to govorim. In kteri me je poslal, je z menoj, in me ni samega pustil; za¬ kaj jaz vselej to delam, kar je njemu dopadljivo. Razlaganje. Judje so Jezusa samo iz hudobe in iz sovražtva umoriti iskali, in so le priložnosti čakali, da bi ti svoj namen izpeljati mogli. Tim Judom Jezus tukaj pravi, da kamor on gre, oni ne morejo priti, namreč v nebesa k Očetu, zakaj oni so od zdolej to je posvetni, ki jih mika sa¬ mo blago in veselje tega sveta, in zato ne verjamejo, daje Jezus iz nebes doli prišel, od greha odrešit vse ljudi; in zato bodo oni tudi umerli v svojem grehu. — Uči se iz tega, kako je potrebno svet zaničevati: „prijate!stvo tega sveta je sovražtvo božje, in kdor hoče biti prijatel tega sveta, po- 150 stane neprijatel božji,* *) pride ob živo vero, in umerje v svojem grehu. V tvorek po drugej nedeli v postu. Berilo iz 3. bukov kraljev 17, S—16. Tiste dni je govoril Gospod Eliju Tezbičanu, rekoč: Vstani in idi v Sar ep to Sidonsko, in ostani tam j zakaj tam sim ženi vdovi zapovedal, da naj te redi. Vstane, in gre v Sarepto. In kadar pride k mestnim vratam, zagleda vdovo, Mera dreva pobira; in jo pokli :e, in jej reče: Daj mi malo vode v posodi, da pijem. In kadar gre, da bi prinesla, vpije zanjo, reko :: Prinesi mi tudi grizle! kruha v svojej roki! Ona odgovori: Kakor resnično živi Gospod tvoj Bog, nimam kruha, ampak le toliko moke v posodi, kar se je s pestjo zagrabi, in malo olja v ver i. Glej, ravno pobiram dvo'e polen, da grem , in kaj naredim sebi in svojemu sinu, da jeva, preden urner- jeva. In Elija jej re e: Nikar se ne bo ', ampak idi in naredi, kakor si rekla; vender nar poprej speci meni iz te mo ice hleb vik pod pepelom, in miga prinesi, sebi pa in svojemu sinu bos potlej naredila. To pa govori Gospod, Bog Izraelov: ,,Moka v posodi ne bo posla in olja v verzi ne. bo zmanjkalo do dne, ko bo Gospod dež poslal na zemljo.“ Ona gre, in stori po besedi Elijevi; in je jedel on in ona in njena družina. In od tistega dneva moka v posodi ni posla, in v verzi olja ni zmanjkalo , po besedi, Mero je bil Gospod rekel po Eliju. Razlaganje. V tem berilu nam hoče cerkev pokazati v izgledu uboge Sareptanske vdove, ki je rada svoj zadnigriž- lej kruha služabniku božjemu Eliju podala, kako dopadljivo je Bogu, se ubozih vsmiliti, in kako on to že na tem svetu obilno plačuje. „ Vbogajme dajati, pravi sveti Krizostom, je umetnost, ktera naj več nese,“ in sveti Janez, škof v Aleksandru, ki je bil zavoljo svojega vsmilenega serca do vbozih imenovan ,,miloščinar,“ je pravil po navadi: „Več ko dam vbogim, več zadobim od Boga.* Stori tudi ti ravno tako in boš vidil, da roka Gospodova tudi zdaj ni prikrajšana. Evangeli svetega Matevža 23, 1 —12. Tisti čas je Jezus govoril ljudstvu in svojim učencom rekoč: Na stolu Mojzesovem sede pismarji in farizeji. Vse 1) Jak. 4, 4. 2) Hom, in his verb. 151 tedaj, kar koli vam reko, deržite in storite; po njih delih pa nikar ne delajte, ker pravijo, pa ne store. Navezujejo nam¬ reč težke bremena, kijih ni moč nositi, in nakladajo ljudem na rame, pa jih sami s perstom nočejo ganuti. Vse svoje dela pa store, da jih ljudje vidijo; delajo si namreč širji listke, in veči robove v krilu. In imajo radi perve mesta pri večerjah, in perve sedeže v shodnicah, in pozdravljanja na tergih, in da jim ljudje pravijo: učenik! Vi pa se ne pustite učenikov imenovati; zakaj eden je vaš učenik, vi vsi pa ste bratje. Iu nikogar ne imenujte na zemlji svojega očeta; za¬ kaj eden je vaš Oče, ki je v nebesih. Ne imenujte se učeni¬ kov, zakaj eden je vaš učenik, Kristus. Kteri je nar veči med vami, bodi vaš služabnik. Kdor se pa povišuje, bo po¬ nižan; in kdor se ponižuje, bo povišan. Razlaganje. Kristus nas opominja, da naj se varjemo svetohlinstva in častiželjnosti farizejev, kteri so se le na videz svete delali in le čast in hvalo pri ljudeh iskali. Beži pred prazno častjo, ne bodi le samo na videz brumen, ne¬ gi ej na posvetno čast in hvalo! Čednosti in lepe lastnosti, ki jih človek iz prevzetnosti alj zavolj posvetne hvale stori, so le na videz čednosti, ter nimajo nobene znotrajne vrednosti, pravi sveti Frančišek Salezjan; J ) in sveti Gregor *) pravi: „Vse, kar se stori, se pozgubi, ako se na ponižnost ne na¬ slanja/ in sveti Bernard: 3 ) »Nebeške vrata so tesne in samo majhni morejo skozi/ to je taki, kteri žive ponižno in priprosto, kakor otroci. V sredo po drugej nedelji v posta. Berilo iz bukev Estrinih 13,8 — 11 in 15 — 17. Tiste dni je Mardohej molil k Gospodu, rekoč: Gospod Bog, vsemogočni kralj! pod tvojo oblastjo je vse in ni ga, kteri bi se mogel vstaviti trojej volji, če si sklenul Izraelce rešiti. Ti si stvaril nebo in zemljo, in kar koli se pod nebom najde. Vsih Gospod si, in ni ga, kteri bi se vstavil tvojemu veličastvu. In zdaj Gospod, kralj kraljev, Bog Abrahamov! usmili se svojega ljudstva, ker nas hočejo naši sovražniki pogubiti, in tvoj del pokončati. Nikar ne zaničuj svojega dela, kterega si 1) Filot. 3. bukv. 4, pogl, 2) 1, mor 8. 3) c. 17. de pap. 152 iz Egipta rešil; temuc usliši našo prošnjo, in hodi milosliv svojemu ljudstvu, ktero je tvoj del in tvoj odločite; in preo- berni našo žalost v veselje, da bomo živeli in hvalili, Gospod, tvoje ime, in ne zapri jim ust, kteri ti hvalo pojo. Gospod naš Bog. Razlaganje. Aman, eden izmed pervih dvornikov per- zianskega kralja Asuera, je iz napuha in ošabnosti terjal, da naj se mu taka čast skazuje kakor Bogu. Mardohej, Jud in odgojitelj kraljice Estere, mu je ni skazoval, ker naj večja čast gre samemu Bogu. Tadaj je hotel Aman se maš¬ čevati, in vse Jude pogubiti. Mardoheja pa, hoče obesiti na vislice ( galge), ki jih je bil že zanj napraviti dal. V tej stiski je Mardohej k Bogu molil, in njegova molitev je bila usli¬ šana. Aman sam je bil, ko seje zvedelo za njegov hudobni namen, obešen ravno na tiste vislice, ktere je bil Mardo- heju n ara e nul. —■ Piemišluj tukej moč Mardohej e ve molitve in resnico, daBogprevzetne ponižuje, *) in da kdor drugemu jamo koplje, po navadi sam vanjo pade. Evangeli svetega Matevža 20, 17 — 28. Tisti čas je Jezus šel gori v Jeruzalem, in je vzel dvanajstere učence posebej k sebi, in jim je rekel: Glejte, gremo goriv Jeruzalem, in Sin človekov bo izdan velikim duhovnom in pismarjem, in ga bodo obsodili k smerti; in ga bodo izdali nevernikom zaničevati, bičevati in križati, in tretji dan (bo od smerti) vstal. Takrat je pristopila k njemu mati Cebedejovih sinov z svojima sinoma, ter ga je molila in nekaj prosila. On pa jej je rekel: Kaj hočeš? Mu pravi: Reci, da sedita ta moja sina, eden na tvojej desnici, in eden na tvojej levici v tvojem kraljestvu. Jezus pa je odgovoril in rekel: Ne vesta, kaj prosita! Ali moreta piti kelih, ki ga bom jaz pil? Mu rečeta: Moreva. Jima reče: Moj kelih bota sicer pila; sedeti pa na mojej desnici alj levici ni moje vama dati, ampak kterim je pripravljeno od mojega Očeta. In uni deseteri, ko so to slišali, so bili nevoljni nad bratoma. Jezus jih je pa k sebi poklical, in je rekel: Veste, da po¬ glavarji narodov gospodujejo čez nje, in kteri so vekši, jih 1) Luk. l, 52. 153 imajo v oblasti. Med vami pa ne bodi tako; temuč, kteri hoče med vami veči biti, naj bo vaš služabnik. In kteri hoče med vami pcrvi biti, naj bo vaš hlapec. Ravno kakor Sin človekov ni prišel, da bi se mu streglo, temne da bi stre¬ gel, in dal svoje živleuje v odrešenje za njih veliko. Razlaganje. I. Izveličar gre poslednikrat proti Jeru¬ zalemu, in na poti pove svojim dvanajsterim apostelnom skrivši, da bo na križu umeri. Od tega piše sveti Krizostom: „Ceio izveličanje človekovo pride iz Kristusove smerti, in za nic druzega nismo Boga tako zahvaliti dolžni, kakor za smert njegovega Sina. Zato je vzel dvanajstere apostelne posebej k sebi, in jim je oznanil skrivnost svoje smerti, zato da bi ti dragi zaklad V bolje posode, to je, v serca apostel- nov bil shranjen, od kodar se je imel podeljiti vsim ljudem." II. Na castiželjno prošnjo Jakobove in Janezove ma¬ tere odgovori Jezus, da bosta njena sina scer morala ter- peti, da pa ni u mojej oblasti jima dati sedeti na svojej des¬ nici ali levici. Od tega pišeta sveti Remigi in sveti Beda ta¬ kole: „Ni moje vam dati sedeti na mojej desnici, ker sta častiželjna. To mesto je pripravljeno za ponižne! Bodita ponižna, in tako bo tudi za vaju pripravljeno." Poglej ka¬ ko potrebna je ponižnost, zakaj tudi za Kristusa terpeti in umreti, ne dobi plačila brez ponižnosti! V eetertek po drugej nedelji v postu. Berilo iz Jeremija preroka 17, 5 — 10. Ta reče Gospod Bog: Preklet 'človek, ki zaupa, v človeka in stavi v meso svojo moč , in od Gospoda odstopi njegovo serce. Zakaj kakor resje v puščavi ho, in ne bo vidil, kadar dobro pride; ampak bo prebival na snhoti v puščavi, v slanej deželi, v kterej ne more nihče prebivati. Blagor pa možu, ki zatipa v Gospoda, in je Gospod njegovo tipanje! On bo kakor drevo, zasajeno per vodi, ktsro v mokroti poganja svoje korenine, in se ne ustraši, kadar pride vročina; in njegov list bo zelen, m ob času suše ne bo v skerbi, tudi nikoli ne bo prejenjalo sadu roditi. Hudobno je človekovo serce in neizvedno ; kdo ga bo spoznal? Jaz Gospod, preiscem serce, in izkusim obisti; jaz storim slednjemu po njegovem djanji, in po sadu njegovih del, reče Gospod vsemogočni. 154 Razlaganje. Bog prekolne človeka, kteri stavi svoje zaupanje ne v Boga, ampak v človeka. Strašno žalostno je to za človeka, zakaj: 1) zapusti ga Bog, njegovi angeli in svetniki; 2) on zgubi vso božjo pomoč in gnado k dobrim delom; 3) zgubi vsako zasluženje svojega djanja, ia vse njegovo djanje in nehanje ne bo rodilo dobrega sadu. — Ne postavi torej nikoli svojega zaupanja v nestanovitnega revnega človeka, ampak zaupaj v močnega, vsegamogoč- nega, večnega Boga, in vselej boš pomoči dosegel. Evangeli svetega Lukeža 16, 19—31. Tisti čas je Jezus rekel Judovskim množicam: Bil je neki bogat mož, kteri se je oblačil v škerlat in v tenčico, in se je vsak dan imenitno gostil. In je bil neki ubožec, po imenu Lacar, kteri je ležal pred njegovimi vratmi poln ran, in seje želel nasititi z drobtinami, ktere so padle od mize bogatega, in mu jih nihče ni dal; ampak tudi psi so hodili, in so lizali njegove rane. Pcrgodilo seje pa, daje umeri ubogi, in je bil nesen od angelov v naročje Abrahamovo. Umeri je pa bogati, in je bil pokopan v peklu. Povzdignul je pa svoje oči, ko je bil v terpljenji, in je vidil od deleč Abrahama, in Lacarja v njegovem naročji. In on je vpil in rekel: Oče Abraham! usmili se me, in pošlji Lacarja, da pomoči konec svojega persta v vodo, in ohladi moj jezik, ker grozovitno terpim v tem plamenu! Abraham pa je rekel: Sin! pomisli, da si prejel dobro v svojem živlenji, in ravno tako Lacar hudo! zdaj pa je ti oveseljen, ti pa terpiš. In verh vsega tega je med nami in med vami velik prepad postavljen, da, kteri hočejo od tod k vam iti, ne morejo, in tudi ne od ondod sem priti. In je rekel: Prosim te tedaj, oče! da ga pošlješ v hišo mojega očeta; pet bratov namreč imam, da jim spriča, da tudi oni ne pridejo v ti kraj terpljenja. Abraham mu reče: Imajo Mojzesa in preroke, nje naj poslušajo. On pa je rekel: Nikar, oče Abraham! ampak če kdo iz mertvih k njim pojde, se bodo spokorili. Rekel mu je pa: Ako Mojzesa in prero¬ kov ne poslušajo, tudi ne bodo verovali, če ravno kdo od mertvih vstane. 155 Razlaganje. S to priliko uči Kristus, da kdor posvetno blago slabo porabi in se ga le v prašno razveseljevanje po- služi, ne bo dosegel nebeške sreče in bo večno pogubljen; kdor pa po Jezusovem izgledu ravna, težavno pa brumno živi, bo večno plačilo dobil. „Težko , ja nemogoče je, piše sveti Hieronim, da kdor uživa posvetno blago, bi se imel večnega veseliti; nemogoče je, da, kdor tukej svoj trebuh polni, bi na unem svetu svojo dušo nasitil; nemogoče je, da bi kdo iz posvetnih veselic se prestavil v večno veselje, da bi v časti bil na zemlji in v nebesih.“ V petek po drugej nedeli v postu. Berilo iz drugih Mojzesovih bukev 37 . 6 — 22. Tiste dni je rekel Jožef svojim bratom: Poslušajte moje sanje, ktere sim imel. Zdelo se mi je, da smo na polji snope vezali, in da se je moj snop vzdignili, in po koncu postavil; vasi snopi pa, kteri so okoli stali, so se priklanjali mojemu snopu. Njegovi bratje so odgovorili: Bos mar nas kralj ? in bomo podverženi tvojej oblasti? Te sanje tedaj in te besede so njih nevošljivost in sovraztvo podžigale. Imel je se druge sanje, ktere je svojim bratom povedal, rekoč: Sim vidil v sanjah, kakor da bi se mi solne e, in luna, in enajst zvezd priklanjalo. Ko je to svojemu očetu in bratom pravil, ga je posvaril njegov o'ce, in je djal: Kaj ho: e jo te sanje, ktere si imeVt Ali se ti bomo jaz, tvoja mali, in tvoji bratje prikla¬ njali na zemlji? Torej so mu bili nevosfjivi njegovi bratje. Oce pa je to rec na tihem premišljeval. In ko so njegovi bratje pasli bedo svojega obeta v Zihemu, mu je rekel Izrael: Tvoji bratje pasejo ovce v Zihemu j pojdi te bom k njim po¬ slal! In je odgovoril: Tukaj sim , Izrael mu reče: Idi in po¬ glej, ali je vse prav per tvojih bratih in per živini, in pridi mi povedat, kaj se godi. Poslan iz doline Hebronske je prišel v Zihem. In najsel gaje mož po polji hoditi, in gaje vprašal, koga da išče. On pa je odgovoril: Svojih bratov iščem; povej mi, kje pasejo bedo? In mož mu je rekel: So šli p rob od tega kraja; pa sim jih slišal reci: Pojdimo v Dolajn. Jožef je te¬ daj šel za svojimi brati , in jih je najsel v Dotajnu. Ko so ga od delec ugledali, preden je do njih prišel, so ga mislili umo¬ riti. In so med seboj djali: Glejte, sanjave c gre. Dajmo, ubi- i) Epist, 34. ad Jul, 156 mo ga, in venimo ga v staro vodnico, in porečemo: Divja zver ga je snedla; in tedaj se bo pokazalo, kaj mu pomagajo njegove sanje. Ruben pa, ko je to slišal, ga je želil rešiti iz njih rok, in je djal: Nikar mu živlenja ne jemljimo, in ne prelivajmo kervi; ampak verzite ga v to vodnico, ktera je v puščavi, in ohranite svoje roke nedolžne. To pa je rekel, ker ga je hotel oteti iz njih rok, in nazaj dati svojemu očetu. Nauk. Ta zgodba nam kaže, v kolike hudobije zamore nevošiivost človeka zapeljati. Zato piše sveti Ciprian: *) „Nevošlivost je korenina vsili hudobij, izvir vojsk, seme hu¬ dodelstev/ in sveti Krizostom: 2 ) „Nevoš'jivci so hujši od divjih zveri in enaki hudičem, ja še hujši kot oni, ker hu¬ diči ne škodjejo ne sebi, ne sebi enakim, nevošljivci pak ne časte natorne vezi, in sam sebi ne prizanašajo." Ničesar se nima tadaj kristjan bolj bati in se bolj skerbno varovati, kot progle nevošljivosti. 3 ) Navk od greha sievoslivosti in kako se ga je varovati. Nevošiivost je ali serčna bolečina ali nekaka žalost, ki jo kdo občuti za to, ker se drugemu dobro godi, ali pa tudi veselje čez nesrečo bližnega. Nevošliv je tadaj tisti, kteri je nepokojen, žalosten in nejevoljen, če njegov bližnji več po¬ sedi, več dobi, in se bolj časti, kakor on; ali če se veseli, da njegov bližnji škodo terpi in v sramoto pride, ali svojo veljavo in čast zgubi. Nevošiivost se daje na znanje proti vikšim, ker jih nevošlivec ne more doseči; proti nižjim, ker se boji, da bi postali njemu enaki; proti sebi enakim, ker jih ne presega. Tako je bil Saul nevošljiv Davidu, tako so bili farizeji Kristusu nevošljivi. Greh nevošljivosti je izmed tistih grehov, kteri naj več zlegov napravijo, ker je pogostoma razširjen po celem svetu in ni ga, da bi srečo posameznih ljudi in celih kraljestev tako razdiral, kakor greh nevošlivosti. Pogostoma izvirajo iz nevošljivosti sovražtvo, maščevanje, ubijanje in umcrstva. Ona je na ravnost nasprotna svetej kerščanskej ljubezni in zato jo Bog tako čerti. Da se ti greh, kadar se v človeku prikaže, s koreni¬ nami podrije in pokonča, je treba večkrat premisliti: 1) Serin. de zelo et Civ. 2) Hom. 44. ad pop. ant. 3) S. Ctypr. de zelo. 157 1) Da so vsi nevošljivci hudiču podobni, kteri je naj bolj nejevoljen takrat, kadar vidi, da mi dobro delamo, in nič ga bolj ne boli, kakor to , da zamoremo si večno veselje doseči, in scer zato, ker ga je on zgubil, in ga ne more več dobiti. „Oj da bi Bog. piše sveti Avguštin od vsih keršanskih duš odvernul kugo nevošijivosti, ker nevošljivost je hudičev greh, edini greh, kterega hudič in scer na neprizanesljivo vižo dela; zakaj on, kije padel, občuti precej naj hujšo nevosljivost proti človeku, kteri po koncu stoji, in se ne da v greh za¬ peljati. “ 2) Da človek z nevošljivostjo nič ne dobi, temuč si živ- lenje sam sebi le ogreni. Nevošljiv nima mirnega ser¬ ca, naj že vidi svojega bližnega v sreči ali nesreči. 3) Da nevošljivec vse dobre djanja svojih bližnih zgubi, ker nima ljubezni in ni v gnadi božjej. Nevošljivec je vedno za toliko ubožniši in bolj spačen, kolikor nje¬ gov bližni v dobrem raste. Na to kaže sveti Gregor Veliki, ker pravi: »Ljubezen si dobre djanja druzih s tem prilasti, da jih ljubi; nevošljivost pa si z njimi svoje lastne persi rani.“ 4) Da nevošljivost serce izpije , telo suši, dušo muči in vsako veselje iz serca odžene. Sveto pismo (prigov. 13, 30.) pravi, da nevošljivost kosti zgrudi; eni cer¬ kveni učeniki jo imenujejo sodnika, ki štrafuje člo¬ veka, ker nevošlivec sam sebe umori; poslednič 5) da navadno napuh, prevzetnost, mati vsih grehov, ne¬ vošljivost porodi. Prevzetnež ne more terpeti, da kteri drugi višej stoji, kot on, ali da ima več kakor on, ali da se kdo njemu enakega dela; in zastran tega se po¬ rodi precej nevošljivost v njegovem sercu proti tistim, ki se povišajo, ki več dobijo , več posedijo. Prizade¬ vaj si tadaj, se v ponižnosti vaditi in pomisli, da Bog ne gleda na to , kolikor človek pred svetom velja, ne na premoženje in čast, ampak na ponižno, krotko, ljubeče serce in da tako serce On s svojimi gnadami napolnuje. Zdihlej. Oh Jezus! kteri si od nevošijivosti farizejev tolikanj prestati imel, daj mi gnado, te prosim, da bom za- mogel čertiti leti greh, svojega bližnega vedno ljubiti in 158 tako tebe posnemati, kteri si iz ljubezni do nas vso svojo kri prelil. Evangeli svetega Matevža 21 , 33 — 46. Tisti čas je Jezus Judovskim množicam in velikim du¬ hovnom to priliko govoril: Bil je hišen gospodar, kteri je zasadil vinograd, in gaje s plotom ogradil, in v njem sko¬ pal tlačivuico, in postavil turn, in gaje dal kmetom obdelo¬ vati, in je šel na tuje. Kadar seje bil pa čas sadu približal, je poslal svoje hlapce do kmetov, da bi prijeli njegov sad. In kmetje so zgrabili njegove hlapce, in so enega stepli, enega ubili, enega pa kamnjali. Poslal je spet drugih hlap- cov, še več, kakor popred, in so jim ravno tako storili. Zad¬ njič pa je poslal do njih svojega sina, rekoč: Mojega sina bodo spoštovali. Kmetje pa, ko so sina vidili, so rekli med seboj: Ti je erb; dajte! ubimo ga, in bomo imeli njegovo erbšino. In so ga zgrabili, in vergli iz vinograda in ubili. Kadar tedaj gospod vinograda pride, kaj bo storil tem kme¬ tom? Mu reko: Hudobne bo hudo končal, in svoj vinograd bo dal obdelovati drugim kmetom, kteri mu bodo sad oprav¬ ljali ob svojih časih. Jezus jim reče: Ali niste nikoli brali v pismih: Kamen, kterega so zvergli zidarji, on je postal gla¬ va vogla. Od Gospoda je to storjeno, in je čudno v naših očeh. Zato vam povem, da bo od vas vzeto božje kraljestvo in bo dano ljudstvu, ktero bo njegov sad dalo. In kdor pade nad tim kamnom, se bo razbil, na kogar pa on pade, ga bo sterl. In ko so veliki duhovni in farizeji slišali njegove pri¬ like, so spoznali, da od njih govori. In bi ga bili radi prijeli, pa so se bali ljudstva, ker so ga imeli kakor preroka. Razlaganje. Hišni gospodar te prilike je Bog; vino¬ grad je cerkev pred in po Kristusovem učlovečenju; plot je hramba previdnosti božje in njegovih angelov; tlačivnica je beseda božja, ktera človeka k dobremu naganja; turn je posvetna bramba gospojsk; kmetje so gospojska, duhovniki, D S. Chrjjs. 159 kralji, sodniki, učeni možje; odhod na pluje je podoba ne- vidljivosti božje; čas sadu, to je, dobrih del, ima zmiram biti, ker se ima vsaki čas Bogu služiti in roditi sad dobrih del. Hlapci so bili preroki in apostelni; sin pa Jezus Kri¬ stus, kterega so Judje križali, grešniki pa in sovražniki ker- šanstva še vedno križajo. Zato je bilo tudi kraljestvo božje od Judov vzeto, in bo tudi vzeto grešnikom in Kristusovim sovražnikom, ker Gospoda zaničujejo in preganjajo in s svojimi grehi vnovič križajo. — Gorje tebi, ako resnice ne spoznaš in dobrega sadu ne prineseš. V saboto po drugej nedeli v postu. Berilo iz 1. Mojz. bukev 27, 6 — i0. Tiste dnije rekla Rebeka svojemu sinu Jakobu : Sim sli¬ šala tvojega očeta govoriti s Ezavom tvojim bratom, in mu reči: Prinesi mi od svojega lova, in naredi mi jed, da jem, in te blagoslovim pred Bogom, preden umerjem. Zdaj tedaj moj sin ! poslušaj moj svet. Pojdi k cedi, in prinesi dva nar boljša kozliča, da naredim iz njih tvojemu očetu jed, ktero rad je; potlej mu jo poneseš, in bo jedel, in te blagoslovil, preden umerje. In jej je odgovoril: Veš, daje Ezav moj bral kosmat, in jaz gladek. Kadar me bo pošla tal moj oce, in bo to občutil, se bojim, da bi ne menil, da sim ga hotel goljfati, in da bi se ne nakopal kletve namest blagoslova. Mati mu reče: Nad me naj pride ta kletva, moj sin! Ee slušaj mojo besedo, in pojdi, ter prinesi, kar sim rekla. Je šel, in pri¬ nesel, ter dal materi , in je naredila jed, kakor je vedela, da ima rad njegov oče. In ga je oblekla s Ezavovimi nar bolj¬ šimi oblačili , ktere je pri sebi doma imela, in mn je s kozli- nama roke ovila, in goli vrat pokrila. In potlej mu je dala jed, in zračila kruhe, ktere je bila spekla. In je to nesel, in rekel: Moj oce! On pa je odgovoril-. Slišim, kteri si ti, moj sin? Iti Jakob je d jat: Jaz sim tvoj pervinec Ezav; sim sto¬ ril, kar si mi ukazal. Vstani, sedi in jej od mojega lova, da me blagoslovi tvoja duša. In Izak je spet rekel svojemu sinu: Kako si mogel tako hitro najti , moj sini Je odgovoril: Volja, božja je bila, da mi je hitro naproti prišlo, kar sim hotel. In Izak je. djul: Stopi le sem, da te pošlatam, moj sin! in sku¬ sim, ali si ti moj sin Ezav ali ne. On je stopil k očetu, in Izak ga je pošlalal, ter je rekel: Glas je sicer Jakobov glas pa roke Ezavove roke. In ga ni poznal, ker so kosmate roke 160 podobo starejega imele. Tedaj ga je blagoslovil, in je rekel: Ali si ti moj sin Ezav ? Je odgovoril: Jaz sim. On pa je rekel: Prinesi mi jed od svojega lova, mo} sin! da te blagoslovi moja duša. Mu jo je prinesel, in ko j, o je bil pojedel, mu. je prine¬ sel tudi vina. In ga je pil, in mu rekel: Stopi k meni, in kusnime, moj sin! Je stopil in ga kusnul. In ko je čutil lepi duh njegovega obla ila, gaje blagoslovil in je rekel: Glej , duh mojega sina, je kakor duh rodovitne njive, ktero je bla¬ goslovil Gospod! Bog ti daj od rose nebeške in od maščobe zemeljske obilno žila in vina in olja; sluzijo naj ti narodje, in rodovi naj se ti priklanjajo. Bodi gospod svojih bratov, in sinovi tvoje matere naj se ti uklanjajo! Kdor te bo preklinjal, naj bo sam preklet, in kdor te bo blagoslovil, naj bo s blago¬ slovi napolnjen. Komaj je Izak nehal govoriti, in Jakob od¬ šel, je Ezav prišel, in skuhano jed prinesel očetu: rekoč: Vstani, moj oce, in jej od lova svojega sina. da me blago¬ slovi tvoja duša! In Izak mu je rekel: Kdo si pa ti? Je od¬ govoril: Jaz sim tvoj pervorojeni sin Ezav. Izak je ostermel, in se silno prestrašil, in se je zavzel, bolj, kakor se more verjeti, ter je rekel: Kdo je tedaj uni, kteri mi je poprej vjeto div ja čino prinesel, in sim od vsega jedel, preden si ti prišel, in sim ga blagoslovil, in bo blagoslovljen ! Ko je bil Ezav zaslišal besede očetove, je s velikim vpitjem zarjul, in prestrašen rekel: Blagoslovi tudi mene, moj oce! On pa je djul: Prišel je tvoj brat s zvijačo, in je prijel tvoj blagoslov. Ezav pa je dalje rekel: Ni zastonj imenovan Jakob; zakaj vdrugič že me je ogolfal. Poprej je iz mene pervenstvo spra¬ vil, in zdaj mi je vzel še moj blagoslov ! In reče spet očetu: Ali nisi nič blagoslova meni prihranil? Je odgovoril Izak: Tvojega Gospoda sim ga postavil, in vse njegove brate sim podvergel sužnosti. V posestvu žila in vina in olja sim ga titerdil, in kaj hočem po tem tebi storiti, moj sin? Ezav mu je odgovoril: Ali imaš le en blagoslov, oče? Prosim te, bla¬ goslovi tudi mene! In ko je silno vpil in jokal, je bil Izak omečen : In mu je rekel: V maščobi zemlje in v rosi nebes bodi tvoj blagoslov! Nauk. Oba Izakova sina sla silno visoko cenila blago¬ slov starega očeta, zato je eden njusi prizadeval z lažjo ga doseči, uni pa od žalostiš velikim vpitjem rjul, kerje ga zgu¬ bil. Ne zaničujmo blagoslova starišev; zakaj on zida hiše otrokom, kakor pravi sveto pismo, njih prekletstvo pa jih 161 podira. *) Ako je sveti očak Jakob se slagal in se pregre¬ šil, tako pomislimo, da Bog pripusti, da se tudi sveti možje spodtaknejo, da se ne prevzamejo in ponižni ostanejo, zato da bi mi ne mislili, da zamoremo biti gotovi brez straha, in slednič zato, da ne storimo tudi nar manjšega greha ne, ako bi s njim tudi nar dražjo stvar dobiti zamogli. Evangeli svetega Lukeža 15,11 — 32. Tisti čas je Jezus farizejem in pismoukom to priliko povedal: Neki človek je imel dva sina, in mlaji zmed njih je rekel očetu: Oče! daj mi del blaga, kteri mene zadene. In jima je razdelil premoženje. In malo potlej je mlajši sin vse pobral, ter seje podal v daljno deželo, in je tam za¬ pravil svoje premoženje s razujzdanim živlenjem. Po tem pa, ko je bil vse zapravil, je vstala velika lakota v tistej de¬ želi; in on je začel pomankanje terpeti. In je šel in se je pridružil nekemu mestjanu tiste dežele. In ti ga je poslal na svojo pristavo svinje past. In je želel svoj trebuh na¬ polniti s luščinami, ktere so svinje jedle; in nihče mu jih ni dal. Šel je pa sam v se, in je rekel: Koliko najemnikov v hiši mojega očeta ima obilno kruha, jaz pa tukaj od lakote poginjam! Vzdignul se bom, ter pojdem k svojemu očetu, in mu porečem: Oče! grešil sim zoper nebesa in zoper tebe! Večnisim vreden tvoj sin imenovan biti;stori me, ka¬ kor enega svojih najemnikov! In seje vzdignul, in je prišel k svojemu očetu. Koje pa še deleč bil, ga je zagledal njegov oče, in se mu je milo storilo; in je pritekel, in se ga oklenul okoli vrata, in ga kušnul. In sin mu je rekel: Oče! grešil sim zoper nebesa in zoper tebe! več nisim vreden tvoj sin imenovan biti. Oče pa je rekel svojim hlapcom: Hi¬ tro prinesite nar bolje oblačilo, in oblecite ga, in dajte mu perstan na roko,in čevlje na noge; in perpeljite pitano tele, in ga zakoljite; in hočemo jesti in se gostiti. Zakaj ti moj sin je bil mertev,in je spet oživel; jebil zgubljen, in je najden. In so se začeli gostiti. Njegov starji sin pa je bil na polji; D Sir. 3, n, Goffine, n 162 in ko pride in se približa hiše, je zaslišal petje in ples. In je enega zmed hlapcov poklical in poprašal, kaj da je to. On pa mu je rekel: Tvoj brat je prišel, in tvoj oče je za¬ klal pitano tele, ker gaje spet zdravega nazaj dobil. Uje¬ zil seje pa, in ni hotel noter iti. Tedaj je njegov oče vun šel, in gaje začel prositi. On pa je odgovoril in rekel svo¬ jemu očetu: Glej, toliko let ti služim,innisimnikoli tvojega povelja prestopil, in nigdar mi nisi dal kozliča, da bi se bil gostil s svojimi prijatli. Ko je pa prišel ti tvoj sin, kije svoje premoženje s kurbami zapravil, si mu zaklal pitano tele. On pa mu je rekel: Sin! ti si zmirej pri meni, in vse moje je tvoje. Gostiti se pa in veseliti se je spodobilo, ker je ti tvoj brat bil mertev, in je spet oživel; je bil zgubljen, in je najden. Razlaganje. Ta prilika je posebno farizejem bila na¬ menjena, ki so Izveličarja grajali, da tako ljubeznivo spre-, jema cestninarje in grešnike; ob enem pa je tudi za vse grešnike tolažbe polna, ker nam kaže, kako je Bog, naj do- brotlivejši Oče, vsaki čas pripravljen, tudi nar večjega greš¬ nika, če se v resnici spokori, milostivo in ljubeznivo spre¬ jeti, in vse grehe mu odpustiti in na nje pozabiti. „Jed Očeta nebeškega je naše izveličanje, pravi sveti Ambrož, in njegovo veselje je, nas grehov rešiti." Ali te ne bo ga¬ nila ta neizrečena ljubezen in dobrota božja, se resnično spokoriti, kakor zgubljeni sin, ako ši grešil? ! Nauk za tretjo nedelo v postu. Ta nedela se tudi „ Oculi u kliče, ker se uvod sv. meše s to besedo začne. V tem uvodu moli duša in prosi Boga, da bi jo rešil zasledovanja hudičevega: »Moje oči se zmi- ram k Gospodu obračajo; zakaj on bo moje noge potegnul iz mreže. Poglej name, vsmili se me; zakaj osamljen in zapuščen sim in reven. K tebi, o Gospod! vzdigujem svojo dušo; v tebe o moj Bog! jaz zaupam; ne daj, da ostanem v sramoti." *) Čast bodi Bogu itd. i) pa, Si. 163 Cerkvena molitva. Prosimo vsegamogočni Bog! po- gledaj želje ponižnih, in iztegni k našej hrambi desnico svoje svetlosti. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Efežanov 5,1 — 9. Bratje! bodite posnemmvciBožji , kakor preljubi otroci, in hodite v ljubezni, kakor je tudi Kristus nas ljubil, in se za nas dal v dar m klavšcino Bogu v prijeten dah. Kurbanje pa in vsa nečistost ali lakomnost se še ne imenuj med vami (kakor se spodobi svetimJ ali nesramnost, ali nespametne gerde besede, kar se ne spodobi; ampak zahvaljenje veliko bolj. To namreč vedite in premislite, da noben kurbir, ali nečistnik, ali lakomnik, (kar je malikovanje, j nima dela v kraljestvu Kristusovem in Božjem. Ne dajte se nikomur za¬ peljati s praznimi besedami, ker zavoljo tega pride jeza Božja nad otroke nepokorščine. Ne bodite njih deležniki! Zakaj bili ste nekedaj tema, zdaj pa ste svetloba v Gospodu. Kakor otroki svetlobe hodite; ker sad svetlobe je v vsej dobroti in pravici in resnici. Razlaganje. Apostel terja od nas, da naj posnemajo Boga v ljubezni in dobrih delih, kakor dobri otroci svojega Očeta. Potem nas opominja, da naj ne bo med kristjani ne lakomnosti, ne nečistosti, ne nesramnega govorjenja, ne nespametnih in gerdih besed; ja, da se še ne imenujejo te reči med njimi; zakaj, kdor kaj tacega dela, gotovo ne pojde v nebeško kraljestvo. On hoče tudi, da se kristjan nima dati zmotiti s zapeljivimi besedami tistih, kferi te grehe za malenkosti imajo, in pravijo, da so le majhni od¬ pustljivi grehi, da izvirajo le iz človeške slabosti; zakaj tisti, ki tako govorijo, so otroci teme in hudiča, kteri jezo božjo nad se in nad tiste doli kličejo, kteri se dajo od njih osle¬ piti in zapeljati. Kristjan, ki ima biti otrok luči, to je: otrok vere, naj vse to za prepovedano in pregrešno derži, kar mu vera in vest pravi, da je pregrešno. Tega se ima on deržati in potem živeti, ne pa po prederznej sodbi hudob¬ nih ljudi! Kadar te hoče kdo zapeljati, poprašaj se, moj kristjan! ali se boš upal enkrat s takim djanjem stopiti pred sodnji stol božji, poslušaj tudi, kaj ti veli glas tvoje vesti, in razsodi po tem, kar ti poreče, ali je to, kar ti kdo sve¬ tuje, dobro ali slabo, pripuščeno ali prepovedano. 11 « 164 Zdihlej. O Bog! naj se tebe bojim in naj mi bo tvoj strah vedno moje usta stražil, da ne bom nikoli govoril praznih in nečimurnih, ali clo nesramnih in pohujšljivih be¬ sed, in da ne dam svojemu bližnjemu priložnosti k grehu; daj mi tudi moč, da se ne dam nikoli zmotiti s zapeljivimi besedami in se od tebe ločiti. Evangeli svetega Lukeža 11,14—28. Tisti čas je Jezus hudiča izganjal, in ti je bil mutast. In ko je bil hudiča izgnal, je mutec govoril, in množice so se čudile. Eni zmed njih pa so rekli: Z Belcebubom, višim hudičev, izganja hudiče. In drugi so ga skušali, in so iskali znamnja z neba od njega. On pa, ker je vidil njih misli, jim je rekel: Vsako kraljestvo, ktero je samo zoper sebe raz¬ deljeno, bo razdjano, in hiša bo na hišo padla. Ako je pa tudi satan sam zoper sebe razdeljen, kako bo obstalo nje¬ govo kraljestvo? ker pravite, da z Belcebubom hudiče iz¬ ganjam. Če pa jaz z Belcebubom hudiče izganjam, s kom jih vaši ortroci izganjajo? Zato bodo oni vaši sodniki. Ako pa s perstom božjim hudiča izganjam, je res božje kralje¬ stvo k vam prišlo. Kadar močen v orožji svojega dvora va¬ ruje, je v miru njegovo premoženje. Ce pa močnejši kakor on nadnj pride, in ga premaga, bo vse njegovo orožje po¬ bral, na ktero seje zanašal, in bo delil njegov rop. Kdor ni z menoj, je zoper mene; in kdor ne pobira z menoj, raz¬ tresa. Kadar nečisti duh iz človeka pride, hodi po suhih krajih, in išče pokoja, in ker ga ne najde, pravi: Vernul se bom v svojo hišo, od koder sem izšel. In ko pride, jo najde pometeno in osnaženo. Tedaj gre, in si privzame sedem drugih duhov, hujših kot on, in gredo vnjo, in prebivajo tam. In poslednje tistega človeka je hujše, kakor pervo. Prigodilo se je pa, ko je to govoril, je povzdignula neka žena glas zmed množice, in mu je rekla: Blagor telesu, ktero je tebe nosilo, in persam, ktere si sesal! On pa je rekel: Veliko bolj blagor tistim, kteri Božjo besedo poslu¬ šajo, in jo ohranijo! 165 Ali zamore hudič človeka res posesti? Vera rimsko-katolške cerkve je, da hudobni duh za¬ mete na dve viži človeku silno škodovati, namreč njegovej duši, ker jo vabi v greh in hudobije, in telesu, ker ga več¬ krat vsega posede, in se na njem razodeva, da ga mečle, da razbija in nori itd. Od takih obsedenih govorijo večkrat in na več mestih sveto pismo in pisma svetih očakov. Tako piše sveti Ciprian: „Mi zamoremo nečiste in besneče du¬ hove, kteri v pogubo duše človeško truplo obsedejo, s žuga- njem in močjo prisiliti, da se dajo spoznati in izgnati.® Obsedenje se zgodi deloma po božjem pripuščenju v skuš¬ njo, deloma tudi v kazen za storjene grehe l) 2 ), in cerkev je od svojega poglavarja Jezusa, ki je toliko hudičev iz¬ gnal, tudi moč zadobila, kakor On, hudiče izganjati. s ) Vendar opominja tudi cerkev 4 ) svoje služabnike, duhov¬ nike, kteri so s prejetjem zakramenta svetega reda tudi oblast zadobili, hudiče izganjati, da naj dobro ločijo obse¬ denje in natorne bolezni, zato da se ne zmotijo in se ne gol- fajo. Verniki pa naj se le dobro varjejo, da ne mislijo pre¬ cej, daje človek od hudiča obseden, kader vidijo, da ima kdo nenavadno in čudno bolezen; in naj ne poslušajo golju¬ fov, marveč naj poprašajo za svet skušene zdravitelje in svojega dušnega pastirja, zato da ne bodo goljfani. Kaj pomeni mutasti hudih? Po besedi pomeni hudobnega duha, ki človeka obse¬ de, in večkrat tako nadlegva, da onemi. Zamoremo pa tudi dušno nemost zastopiti, to je: tisto napčno sramožljivost, ktero hudič grešniku vzame, da se grešiti ne sramuje, mu jo pa zopet vdihne pri spovedi, da svoje grehe zamolči in tako še večji greh stori. Kako izganja Kristus se zdaj mutaste hudiče? S svojo gnado, ktera grešnika od znotraj razsvetli, da živo spozna, da bodo grehi, ki jih pri spovedi zamolči, en¬ krat celemu svetu očitno znani, ter mu tako serce da, svojo napčno sramožljivost premagati. — „Nikar se ne sramuj, povedati enemu človeku, kar se nisi sramoval s enim ali l) Epist. adv. Donatum, 2) 1 Kor. 5, 5, 3) Mark. 16,17. in Ap. dj. 5,16. 8, 6. 7.16, 18. itd. O Ritual rom. §. 3. §. 6—10. 166 morde z mnogimi ali vpričo več njih storili", pravi sveti Avguštin. Premisli besede ravno tega svetnika: „Odkrito- serčna spoved zmaga grehe, premaga satana, zaklene žrelo pekla, odklene vrata paradiža." *) S cim je Kristus dokazal, da ne izganja hudiča z Belcebubom? S tim, da je jim dokazal: l)da bi ne moglo obstati hu¬ dičevo kraljestvo, ako preganja hudič hudiča iz njegovega posestva; 2) da s tem osramotijo svoje sinove, ktere tudi hudiče izganjajo, in oni jim vender ne oponašajo, da jih z Belcebubom izganjajo; 3) s celim svojim djanjem, ktero je hudiču naravnost nasprotno in s katerim se razdevajo hudičeve djanja. — Zoper vse obrekovanje nič boljše ne brani in varje, kakor nedolžno in brumno živeti, in kdor je po nedolžnem obrekovan, ne najde boljše tolažbe, kakor je na Kristusa pomisliti, kteri je bil ves svet in je čudeže delal, in vendar je tudi on imel svoje obrekovavce. Kaj pomeni perst božji? Perst božji pomeni moč božjo, s ktero je Kristus hudiče izganjal, ter dokazal, daje Bog, in obljubleni Mesija, s ka¬ terim se kraljestvo božje na svetu začenja. Kdo je močen v orožji? Je hudobni duh, ki se tako imenuje, ker ima še vedno um in moči angelov, in zraven tega je še silno iskušen, in si prizadeva, kadar mu Bog to pripusti, mnogoverstno ško¬ dovati človeku. Tako delati ga naganja tudi njegova hu¬ dobna volja in njegovo sovražtvo do Boga in do ljudi. Kako je hudičem orožje? Orožje hudičevo je hudo poželenje človekovo,minljivo blago, časti in posvetne veselice, s kterimi človeka v greh vabi, moti in v večni ogenj pahne. Kdo je pa močnejši, kteri hudiču vse njegovo orožje pobere? Je naš Gospod Jezus Kristus, ki je za to na svet pri¬ šel, da razdeva djanje hudiča 2 ), tega kneza teme iz sveta i) In lib. de poenit. 2) Jan. 3, 8. 167 prežene *), in nas reži iz njegove oblasti. „Hudič je, pravi sveti Atanasij 3 ), kakor zmaj, kterega je Gospod b tern- kom križa vjel, z uzdo zvezal, kakor tovarno žival; je vklenjen kakor suženj, ki je hotel pobegniti; njegove ust¬ nice (žnabli) so s železnim obročem prevertane, da ne more več požreti nobenega vernega kristjana. Zdaj je, ka¬ kor ubog vrabec, vjet od Kristusa v sramoti, in zdihuje zaničevan, teptan od nog kristjanov. On je menil poprej, da je ves svet njegov, ali zdaj mora nam biti podložen." Zakaj pravi Kristus: „Kdor ni z meno, je zoper mene a ? Te besede so bile prav za prav farizejem namenjene, kteri niso hotli spoznati Jezusa za Mesija, niso hotli z njim proti satanovemu kraljestvu bojevati, temne so ljudstvu le branili, keršansko verovati in keršansko ljubiti. Enaki fari¬ zejem so vsi učitelji krivih ver, kteri s svojimi krivimi, lažnjivimi nauki verne od Kristusa in njegove cerkve od¬ ganjanje in ločijo. Tako je delal hudič, oče zmote in laži. Da bi vsi tisti, kteri menijo, da ni razločka med resnico in lažjo, da se zamore ob ednem služiti Kristusu in svetu, saj enkrat pomislili, da je ni nobene srednje poti med resnico in zmoto, med Kristusom in svetom, in da Kristus terja, da se veržemo na edno ali na drugo stran; treba je biti ali š njim, ali pa zoper njega; ali z njim in po njem se zveli¬ čati , ali brez njega se pogubiti. Kaj pomenijo suhi kraji, kamor gre hudobni duh in ne najde pokoja? „Suhikraji in opuščeni, pravi sveti Gregor 8 ), soserca pravičnih, kteri so s močjo pokore mokroto mesenega po¬ želenja v sebi posušili. Na takih krajih se ve, da hudobni duh pokoja ne najde; zakaj njegova hudoba pravičnemu človeku ne dopade in njegova hudobna volja nema pri njem kaj opraviti, kakor bi rada." Zakaj pravi hudobni duh: „Vernul se bom v svojo hišo“? Ker je le tam rad, kjer ga s veseljem sprejemejo in ohranijo, namreč pri tistih, kteri so scer svoje serce spo¬ li Jan. 18, 31, *) Alhanas. in vit. S. Ant. 3) 33, Moral. c. 3. 168 vedjo ocistiJi in satana iz njega prepodili, pa za svoje po- boljšanje ne skerbe, in gnado svetega zakramenta s grehi zopet zgube, in postanejo tako prazni brez čednosti in gnad. Hudič taj pride, najde prostor in v njih stanuje in gospodari. Zakaj pravi: „In poslednje tistega človeka je hujše, kakor perva“? 1) Ker človek, kteri zopet v stari greh pade, po na¬ vadi še bolj potem greši, kakor popred; zato pravi, hudič gre, in si privzame sedem drugih duhov, hujših kot on, kteri pač pomenijo sedem poglavitnih ali smertnih grehov; 2) ker človek, kteri v stari greh nazaj pade, se vedno te- žej nazaj k Bogu oberne, kakor se bolnik, kteremu se večkrat ravno tista bolezen povračuje, tudi težej zopet ozdravi; 3) ker se človek greha navadi, ako večkrat vno¬ vič vanj zabrede, in na zadnje je se spreoberniti človeku skorej nemogoče; 4) ker večkrat ravno tisti grehe ponav¬ ljati pogostoma človeka oslepi in terdovratnega stori, da za nič ne mara in se večno pogubi. Zakaj je ta žena svoj glas povzdignula? Farizeji, od napuha oslepleni, niso Jezusa za Boga spoznali in ko takega častili. Te prevzetneže osramotiti, je sv. Duh ponižno ženkico razsvetil, da ona ni le Jezusa neprestrašeno za Boga spoznala, temuč tudi srečno ime¬ novala tisto, ktera je pod svojim sercom nosila Njega, kte- rega ne objame ne nebo ne zemlja. Premisli tukej visoko čast čiste device matere Sina božjega in poslušaj, kako jo sveti Očaki hvalijo. Sveti Ciril jo takole pozdravlja: „Hvala tebi sveta mati božja! zakaj ti si dragi biser vesolnjega sveta, luč, ki nikoli ne vgasne, venec devištva, žezlo prave vere “ *); sveti Krizostom: „Bodi počeščena, mati, nebesa, prestol, kinčnaše cerkve;" 3 ) Sveti Efrem: „Bodičeščena, edino upa¬ nje očakov, oznanovavka apostelnov, slava mučencov, ve¬ selje svetnikov in venec devic, zavoljo tvoje nezmerne svitlobe in tvoje nedoseglive luči." 4 ) 1) Orat. contr. Noster; 2) Serm, de Deipara; 3) Serm, de laud Virg. 169 Zakaj je Jezus rekel, blagor tistim, Meri božjo besedo poslušajo in jo ohranijo. Zato, ker ni zadosti, kakor je bilo že rečeno, ako se hoče kdo zveličati, da božjo besedo posluša, on jo mora tudi v svojem sercu ohraniti in po njej živeti. Maria naj ljubeznivša Jezusova mati, je to posebno marno spolno- vala. Ravno zavoljo tega jo je Jezus še veliko srecnišo imenoval, kakor zavoljo tega, daje njega spočela, rodila in dojila. Zdihlej. O Gospod Jezus, ti prava luž sveta! razsvetli oži moje duše, da se ne dam nikoli oslepiti od hudobnega duha, da bi iz negodne sramožljivosti kak greh v spovedi zamolčal, zato da ne bodo moji grehi na sodni dan pred celim svetom razodeti. Dodeli mi moč o Jezus, da zvesto nad seboj cujem, svoje hudo poželenje krotim, gerdega postopanja in slabih tovaršij se varujem, posebno da ne gledam na ljudi, ne na njih hvalo ne na njih grajo in tako hudiču orožje poberem; dodeli mi tudi moč o Jezus! da se varjem nazaj v greh pasti, da sc ne pogubim, temuč da bom po tvojih zasluženjih iz vsih nevarnosti rešen in nebe¬ ško veselje dosegel. V pondelek po tretjej nedeli v postu. Berilo iz 4. bukev kraljev 5, 1 — 15. Tiste dni je bil Na,man, poglavar vojakov Sirskega kra¬ lja, velik mož pri svojem gospodu in česčen; zakaj po njem je dal Gospod zmago Sir ji. Bil je pa močen in bogat mož, tode gobov. Takrat je bilo slo iz Sirje nekaj vojakov na rop, in so bili pripeljali iz Izraelske dežele deklico vjeto, ktera je bila v službi pri Namanovej ženi. Ta reče svojej gospi: O, da bi bil pač moj gospod pri preroku, kteri je v Satnarii; go¬ tovo bi ga ozdravil od gob, ktere ima! Natnan gre tedej k svojemu gospodu, in mu pove , rekoč: Tako in tako je govo¬ rila deklica iz Izraelske dežele. In mu reče Sirski kralj: Pojdi, poslal bom list Izraelskemu kralju. Gre, in vzame s seboj deset talentov srebra, in sest talentov zlotov, in deset pražnjih oblačil; in prinese list Izraelskemu kralju teh be¬ sed: Kadar prejmeš ti list, vedi, da sim poslal k tebi Na- 170 mana svojega služabnika, da ga ozdraviš od njegovih gob. Ko je Izraelski kralj list prebral, pr eter ga svoje oblačila, in reče: Sim jaz mar Bog, da bi mogel umoriti in oživiti, ker je on do mene poslal, da bi ozdravil človeka od njegovih gob ? Razumejte in poglejte, kako priložnosti išče zoper mene! Ko je slisal Elizej, mož Božji, da je namreč Izraelski kralj pretergal svoje oablacila, pošlje k njemu, rekoč: Zakaj si svoje oblačila pretergal? K meni naj pride, in zvedel bo, da je prerok v Izraelu. Naman tedaj pride s konji in z vozmi, in obstoji pred vratini Elizejeve hiše. In Elizej posije k nje¬ mu sporočit in p.ovedal: Pojdi in skoplji se sedemkrat v Jor¬ danu, in bo ozdravelo tvoje telo, in boš očiščen. Naman se razjezi in oberne, rekoč: Sini mislil, da bo vun k meni pri¬ šel, in se ustopil, ter klical v ime Gospoda svojega Boga, in da se bo s svojo roko gob dotaknul, in me ozdravil. Niso li boljši Abana in Far far a, reke Damaske, od vsih vod v Izraelu , da bi se v njih kopal, in se očistil? Ko se je tedaj obernul, in je serdit šel, stopro k njemu njegovi hlapci, in mu reko: Oce, ko bi li bil tudi kaj težkega prerok naložil, bi bil to gotovo storilkoliko bolj, ker ti je zdaj rekel: Sko¬ plji se, in boš ociscen! Na to gre, in se skoplje v Jordanu sedemkrat po besedi Božjega moža; in njegovo telo je zdravo , kakor telo majhnega otroka, in je ociscen. Tedaj se je vernul k Božjemu možu s vso svojo družino, in pride, in stoji pred njim , ter reče: Zdaj vem , da ni druzega Boga na vsej zemlji, kakor le v Izraelu. Nauk. Prerok Elisej je gobovemu Namanu ukazal, se v reki Jordanu kopati, Naman je tako storil, in je bil očiščen. To je bila podoba zakramentov svetega kersta in svete po¬ kore, katera po besedah svetega Ambroža J ) odvzameta duši gobe, to je greh. — Sprejemaj prav pogostoma zakra¬ ment svete pokore, da se tvoja duša zmirom bolj očisti in in da bo tako Bogu vedno bolj dopadljiva. Evangeli svetega Lukeža 4, 23—30. Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Kaj pa da mi bote rekli ti pregovor: Zdravnik, ozdravi sam sebe! Kolikoršne reči smo slišali, da sijih delal v Kafarnaumu, jih delaj tudi tukaj v svojem kraji. Rekel je pa: Resnično vam povem: V D Lib. k. in cap. %. Lne. 171 dnevih Elijovih je bilo veliko vdov v Izrael«, ko je bila velika lakota po vsej deželi, in k nobenej iz njih ni bil Elija poslan, ampak le v Sarepto na Sidonskem k ženi vdovi. Tudi je bilo veliko gobovih ob času Elizcja preroka v Izraelu; in nobe¬ den njih ni bil očiščen, nego le IVaman Sireč. In vsi v shodnici, to slišati, so bili polni jeze. In so vstali, in so ga vun iz mesta izgnali; in ga peljali na rob gore, na kterej je bilo njih mesto zidano, da bi ga doli sunili. On pa je, po- sred njih grede, v stran šel. Razlaganje. Prebivavci Nazaretanski so zaničevali Jezusa zavoljo njegovega nizkega stana. Slišati od njego¬ vih čudežev, so terjali, da naj pomaga tudi bolnim in ne¬ močnim svojega domačega mesta. Jezus pa ni spolnil, kar so želeli, ker niso vere imeli. — Poglej, kako potrebna je živa vera, ako želiš, da ti Bog pomaga, in da te On ne za¬ pusti, kakor je Jezus Nazaretance zapustil. Živa vera pa je dar božji, za kterega moraš vsaki dan Boga prositi, in jo moraš vsaki dan obuditi. V torek po tretjej nedeli v posta. Berilo iz 4. bukev kraljev 4, 1—7. Tiste dni je neka zena vpila Elizeju preroku, rekoč : Tvoj hlapec moj mož je umeri, in ti veš, da se je tvoj hlapec hal Gospoda. In glej, posojevavec je prišel, in hoče vzeti moja dva sina , da bi mu služila, Elizej jej reče: Kaj hočeš da ti starimi Povej mi, kaj imaš v svojej hiši? Ona pa odgo¬ vori: Jaz tvoja dekla nimam druzega v svojej hiši, kakor malo olja, s kterim se mažem. Jej reče: Pojdi, sprosi na po¬ sodo od vsili svojih sosedov veliko praznih posod . In pojdi noter, in zakleni svoje duri, kadar boš že notri ti in tvoja sina, in vlij ga v tiste posode, in ko bodo napolnjene, jih postavi na stran. Gre tedaj žena, ter zapre duri za seboj, in za svojima sinoma; ta ji posodo dajeta, in o\ia naliva. In kadar so bile posode polne, reče svojemu sinu: Prinesi mi še eno posodo. In on odgovori: Je nimam. Tedaj jenja olje teči. Ona pa gre, in pove Božjemu možu. In on reče: Pojdi, prodaj olje , verni svojemu posojevavcu; ti pa in tvoja sina živita od ostanka. m Nauk. Prerok Elizej je udoviolej čudno pomnožil in jej pomagal, da je svoje dolge plačala. „Tako pomaga tudi Jezus, pravi Elizej, govori sveti Avguštin J ), cerkvi grešni dolg poplačati s svojo gnado in milostjo in s oljem ljubezni." — Posluži se kot otrok cerkve te gnade in pla¬ čaj svoj grešni dolg, namreč obžaluj iz ljubezni do Boga svoje grehe, in prosi Boga, da ti tvoj dolg odpusti iz lju¬ beznim zavoljo zaslug svojega Sina. Svetej Magdaleni je bilo veliko grehov odpuščenih, ker je veliko ljubila. Evangeli svetega Matevža 18, 15 — 22 . Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Ako greši zoper tebe tvoj brat, pojdi in ga posvari med seboj in med njim samim. Ako te posluša, si pridobil svojega brata. Ako te pa ne posluša, vzemi s seboj še enega ali dva, da v ustih dveh ali treh prič stoji vsa reč. Ako jih pa ne posluša, po¬ vej cerkvi. Če pa cerkve ne posluša, naj ti bo kakor ne¬ vernik in čolnar. Resnično vam povem, kar koli bote za¬ vezali na zemlji, bo zavezano tudi v nebesih. Se vam p >vem, da, ako se dva zmed vas zedinita na zemlji, se jima bo, za ktero reč koli prosita, zgodila od mojega Očeta, kterijev nebesih. Zakaj kjer sta dva, ali kjer so trije zbrani v mojem imenu, tam sim jaz v sredi med njimi. Ta¬ krat je pristopil k njemu Peter, je rekel: Gospod! koliko¬ krat bo grešil zoper mene moj brat, in naj mu odpustim? do sedemkrat? Jezus mu reče: Ne rečem ti do sedemkrat, ampak sedemdesetkrat sedemkrat. Razlaganje. Bratovsko posvarjenje bližnjega, kteri je nam s kakim pregrešnim djanjem pohušanje dal, ima po Jezu¬ sovem nauku štiri stopnje, po kterih se ima praviloma zgo¬ diti: 1) Posvari bližnjega prijazno in rahlo med seboj in njim samim; 2) ako te pa ne posluša, vzemi seboj še dva ali tri poštene može za pričo, da ga oni s teboj vred opome- nejo in svarijo; 3) ako pa tudi teh ne posluša, povej pred¬ stojnikom cerkve, škofu, fajmoštru ali duševnemu pastirju, zato da se oni te stvari poprimejo in pohujšanje poravnajo; i) Serm. 256 de temp. 173 4) in ako še teh ne posluša, naj ga veržejo iz občine ver¬ nih. Cerkveni predstojniki zamorejo to storiti. Zakaj Jezus jim je to oblast dal tedaj, ko jim je dal oblast zavezati in odvezati. Tacega človeka se moraš potem ogibati, in ne več se z njim pečati, vender pa moli zanj, da bi mu Bog oči odperl. Zakaj molitev, posebno če se jih več zedini moliti, nebeški Oče vselej usliši. — K besedam Jezusovim, da imamo sedemdesetkrat sedemkrat tistim odpustiti, ki zoper nas grešijo, pristavi sveti Avguštin: J ) „Jaz si upam reči, in ako te razžali tvoj brat osem in sedemdesetkrat ali stokrat, odpusti mu, kolikokrat te je razžalil. Zakaj, ker je Kristus najdel na tavžente grehov, in jih je vender vse odpustil, je treba, da tudi ti ne odrečeš milosti." V sredo po tretjej nedeli v postu. Berilo iz 2. Mojzesovih bukev 20, 12—2i. To reče Gospod Bog: Spoštuj svojega očeta in svojo mater, da boš dolgo živel na zemlji, ktero ti bo dal Gospod tvoj Bog. Ne ubijaj, ne presestuj, ne kradi, ne govori zoper svojega bližnjega krivega pričevanja, ne želi svojega bližnjega hiše, tudi ne zeli njegove žene, ne hlapca, ne dekle, ne vola, ne osla, ne kaj druzga, kar je njegovega. Vse ljudstvo pa je slisalo grom in glas trobente, in je vidilo blisk in goro % dimom pokrito, in so od strahu in trepeta vsi prevzeti od de¬ lec stali, in rekli Mojzesu: Govori nam ti, in te bomo po¬ slušali! Nikar naj nam ne govori Gospod, da ne umerjemo! In Mojzes je djal ljudstvu: Nikar se ne bojte; zakaj Bog je le prišel, da bi vas skusil, in da bi bil njegov strah pri vas, in da bine grešili. In ljudstvo je od delec stalo. Mojzes pa. je šel v meglo, v kterej je bil Bog. Rekel je Gospod Mojzesu še: To povej Izraelovim otrokom: Vidili ste, da sim v um z neba govoril. Ne delujte si srebernih in zlatih bogov. Storite mi altar iz persti, in darujte na njem svoje zgavne in hvalne da¬ rove, svojo drobnico In govedino na vsakem kraji, kjer bo spomin mojega imena. Razlaganje. Bog je dal Judom zapovedi, ki so že tako vsakemu človeku v sercu zapisane 2 ), med gromenjem in bliskanjem; zato da bi njih terdovratne serca s božjim stra¬ hom napolnil in tako naganjal, spolnovati zapovedi. Pravi i) Serm. 15. de Verb. Dom, ») Rim. 8, 15, 174 kristjan pa spolnuje zapovedi iz ljubezni do Boga,ker pravi Kristus: „ v Kdor mojezapovedi ima in spolnuje, on je, ki me ljubi.“ (Jez to piše sveti Avguštin: „Kdor ima moje zapo¬ vedi v spominu, in jih spolnuje na poti; kdor jih ima v govor¬ jenju in jih derži vdjanju, kdor jih s tem ima, da jih posluša, in v tem stanoviten ostane, on je tisti, ki me ljubi.“ 2 ) Ne reci, da ljubiš Boga, ako ne deržiš njegovih zapovedi, Evangeli svetega Matevža 15, 1—11. Tisti čas so prišli k Jezusu iz Jeruzalema pismarji in farizeji, rekoč: Zakaj prestopajo tvoji učenci zročilo sta¬ rih? IVe umivajo si namreč rok, kadar kruh jedo. On pa je odgovoril in jim rekel: Zakaj prestopate tudi vi zapoved Božjo zavoljo svojega zročila? Zakaj Bog je rekel: Spo¬ štuj očeta in mater, in: Kdor kolne očeta ali mater, naj umerje. Vi pa pravite: Kdor koli reče očetu ali materi: Da¬ ritev je, s čimur bi se ti dalo od mene pomagati, in ne bo spoštoval svojega očeta, ali svoje matere. Tako ste zapo¬ ved Božjo v nič storili zavoljo svojega zročila. Hinavci! prav je prerokoval od vas Izaija, rekoč: To ljudstvo me časti z žnabli, njih serce je pa deleč od mene. Pa zastonj me časte, ker uče uke in zapovedi človeške. In je množice k sebi poklical, in jim rekel: Poslušajte in umejte: Kar gre v usta, ne ognjusi človeka,ampak kar gre iz ust, to ognjusi človeka. Navk. Krivoverci in tudi mlačni katolčani oponašajo med drugimi katolškej cerkvi, da nalaga vernim neke za¬ povedi, kterih ni dal Jezus, n. pr. da se imajo zderžati od mesenih jedi, kadar so posti; oni pravijo: Kar gre v usta, ne ognjusi človeka. Res je, da nobena jed človeka ne ognjusi, če jo vžije zmerno in s pravim namenom, da svoje truplo pokrepča in svojo telesno moč obderži, toda zno- trajna, hudobna misel, nepokorščina proti cerkvi, ktero poslušati nam je Kristus zapovedal, ognjusi človeka in ga stori grešnika. — Bodi pokoren svetej cerkvi, ktero viža sveti Duh, in ktera ko dobra mati vedno le za tvoj blagor skerbi. 1) Jan. 14, 21. 8) In hunc loc. traot. In Joan, 175 V cetertek po tretjej iiedeli v postu. Berilo iz Jeremija preroka 34, 7, 1—7. Tiste dni mi je govoril Gospod, rekoč: Stoj med vrat¬ ini Gospodove hiše, in oznanuj tam besedo, in reci: Poslu¬ šajte besedo Gospodovo, vsi Judovi, kteri hodite skozi te vrata Gospoda molit! To reče Gospod vojsknih trum, Bog Izraelov: Poboljšajte svoje pote in svoje dela, in bom prebi¬ val % vami na tem mestu. Ne zanašajte se na laznjive besede, in ne recite: Tempelj Gospodov, tempelj Gospodov, tempelj Gospodov je. Zakaj 'ce poboljšate svoje pote in svoje dela, 'ce storite pravico med možem in njegovim bližnjem; ce tujcu in siroti in vdovi ne storite krivice, tudi nedolžne kervi ne pre¬ livate na tem mestu; in za tujimi bogovi ne hodite sami sebi v škodo; bom prebival z varni na tem mestu, v deželi, ktero sim dal vašim očetom, od vekomaj do vekomaj, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. Judje so menili, da Bogu dopadejo, ker so imeli v Jeruzalemu tempel pravega Boga in so zunajno službo božjo po postavi opravljali. To pomoto jim prerok odvzame. On jim na božje povelje pravi, da je le tisti Bogu dopadljiv,kteri imapri opravljanju službe božje tudi namen, samo Bogu dopasti, in zraven tega pravico dela, in usmi- lenje skazuje. Taki so tudi nekteri kafolški kristjani; oni mislijo,da je že zadosti, k zvunajnej službi božjej hoditi in vse to storiti, kar je zapovedano, in kakor je v navadi; zraven pa ne mislijo, svoje serce prav resnično poboljšati. Ne zavoljo tega se boš posvetil in izvelical, ker si ud ka- tolške cerkve in v zunajnem se takega skazuješ, temuč, ako po volji svete cerkve pobožno in sveto živiš. Evangeli svetega Lukeža 4, 38—44. Tisti čas seje vzdignul Jezus iz shodnice, in je šel v hišo Simonovo. Tašča Simonova pa je imela hudo merzli- co; in so ga zanjo prosili. In je stopil k njej, in zapovedal merzlici, in jo je popustila. In zdajci je vstala, in jim stregla. Kadar je pa sonce zašlo, so vsi, kteri so imeli bolnike z mno¬ goterimi boleznimi, jih k njemu pripeljali. On pa jenasleher- nega roke položil, in ga je ozdravil. Sli so pa tudi hudiči iz mnogih, so vpili in rekli: Ti si Sin Božji! in jim je zažugal, 176 in jih ni pustil govoriti,ker so vedeli, da je Kristus. Kadar seje pa dan storil, seje podal, in šel v pust kraj, in mno¬ žice so ga iskale, in prišle do njega; in so ga priderževale, da bi ne šel od njih. On pa je rekel: Tudi drugim mestom moram oznanovati Božje kraljestvo, ker sim zato poslan. In je oznanoval v shodnicah po Galileji. Navk. Pod merzlico tašče svetega Petra, ki jo je Kri¬ stus ozdravil, zastopi sveti Ambrož človeka, ki se ves trese za posvetnim veselovanjem in gerdim nečistim dja- njem. — Ako imaš ti moj kristjan! leto belezen, to nevarno merzlico, vpelji Kristusa pod streho svoje bolne duše. Spre¬ jemaj namreč pogost orna Kristusa v svetem obhajilu; zakaj sveto obhajilo je žito, od kterega izvoljeni živijo, je vino, iz kterega device zorijo. *) Deviško meso Gospodovo po¬ gasi ogenj nesramne nečistosti in prižge v tebi ogenj čiste ljubezni božje; tako uči sveto pismo, tako pričajo sveti očaki in vsakdanja skušnja. V petek po tretjej nedeli v postu. Berilo iz 4. Mojzesovih bukev 20, 2 — 13. Tiste dni so se zbrali Izraelovi otroci zoper Mojzesa in Ar ona, in so se spuntali , in rekli: Dajta nam vode, da pi¬ jemo! — In Mojzes in Ar on sta množico odpravila , in sla v šotor zaveze , in se na zemljo ver g la, in sta k Gospodu vpila in rekla: Gospod Bog, usliši vpitje tega ljudstva, in odpri jim svoj zaklad, studenec žive vode, da se napijejo, in nehajo mermrati. In prikazalo se je veličastvo Gospodovo nad njima. In Gospod je govoril Mojzesu rekoč: Vzemi palico, in sklici ljudstvo ti in tvoj bral Aron, in govorita skali pred njimi, in ona bo vodo dala. In boš vodo iz skale pripravil, in bo pila vsa množica in njena živina. Mojzes je tedaj vzel palico, kteraje bila pred Gospodom, kakor mu je bil zapovedal. In je sklical množico k skali, in jim je rekel: Poslušajte pun¬ tarji in neverni! Ali vam bova mogla iz skale vode dobiti? In je vzdignul Mojzes roko, in s palico dvakrat vdaril na skalo, in je privrelo veliko vode iz nje, tako da se je napilo ljudstvo in živina. In Gospod je rekel Mojzesu in Aronu: Ker mi D hib. 4, in Luc, k, 88. 2) Zah. 8. 177 nista verjela, da M me bila poveličala pred Izraelovimi otroci, ne bota peljala teh ljudi v deželo , ktero jim bom dal. To je roda prerekanja, kjer so Izraelovi otroci Gospodu prerekalij in je bil poveličan med njimi. Navk. Bog je velike in nestevilne dobrote bil skazal Izraelskemu ljudstvu, ljudstvo pa muje bilo le malo hva¬ ležno. Koliko dobrot je Bog tudi tebi že skazal na duši in na telesu, kje je pa hvaležnost tvoja, ki si mu jo dolžen? Ali hočeš se gerse obnašati kakor nespametne živali ? „Ali ne mora biti sram tistega, ki se ne zahvali svojemu dobrot¬ niku, kadar vidi, da so se clo nespametne živali hvaležne,” piše sveti Ambrož. Evangeli svetega Janeza 4, 5— 42 . Tisti čas je prišel Jezus v Samariško mesto, ktero se imenuje Sihar, bliz pristave, ktero je bil dal Jakob Jožefu svojemu sinu. Bilje pa tam Jakobov studenec. Jezus tedaj, truden od pota, je tako sedel per studencu. Bilo je okoli šeste ure. Pride žena iz Samarije vodo zajemat. Jezus jej reče: Daj mi piti. (Zakaj njegovi učenci so bili v mesto odšli, da bi jesti kupili.) Reče mu tedaj ta Samariška žena: Kako ti, ker si Jud, mene piti prosiš, ki sim Samariška žena? (Zakaj Judje se ne pečajo z Samarijani). Jezus je odgo¬ voril in rekel: Ako bi peznala dar Božji, in kdo daje, ktcri ti pravi: Daj mi piti, bi bila ti njega morebiti prosila, in bi ti bil dal žive vode. Zena mu reče: Saj nimaš z čem zajeti, in studenec je globok; od kod imaš tedaj živo vodo? Ali si ti veči, kakor naš oče Jakob, kteri nam je dal studenec, in je iz njega pil on, in njegovi sinovi, in njegova živina? Jezus je odgovoril in je rekel: Slehern, kteri pije od te vode, bo spet žejen; kdor pa pije vode, ktero mu bom jaz dal, ne bo žejen vekomaj: ampak voda, ktero mu bom jaz dal, hov njem studenec vode izvirajoče v večno življenje, ifcena mu reče: Gospod! daj mi te vode, dane bom žejna, in da ne boni hodila semkej zajemat! Jezus jej reče: Pojdi, pokliči svojega moža, in pridi semkaj. Zena je odgovorila in rekla: Nimam moža. Jezus jej reče: Prav sirekla: Nimam moža; zakaj pet Goffine, lž 178 mož si imela, in kterega zdaj imaš, ni tvoj mož; to si prav rekla. Zena mu reče: Gospod! vidim, da si ti prerok. Naši očaki so na tej gori molili, in vi pravite, da v Jeruzalemu je mesto,kder se mora moliti. Jezus jej reče: Zena! verjemi mi, da pride ura, ko ne bote ne na tej gori, ne v Jeruzalemu molili Očeta. Vi molite, kar ne veste; mi molimo, kar vemo, zakaj zveličanje je iz Judov. Pride pa ura, in je že zdaj, ko bodo], kteri prav molijo, Očeta molili v duliu in v resnici; tudi oče namreč hoče, da so taki, kteri ga molijo. Bog je duh, in kteri ga molijo, ga morajo v duhu in resnici moliti. Žena mu reče: Vem, da Mesija pride, (kteri se imenuje Kristus); kadar tedaj on pride, nam bo vse oznanil. Jezus jej reče: Jaz sim, ki govorim z teboj. In med tem so prišli njegovi učenci, in so se čudili, daje z ženo govoril. Vunder pa nobeden ni rekel: Kaj vprašaš, ali kaj z njo govoriš? Popustila je tedaj žena svoj verč, in je šla v mesto, in reče tistim ljudem: Pridite in poglejte človeka, kteri mi je vse povedal, kar koli sim storila; ali je on Kristus? Šli so tedej iz mesta in prišli k njemu. Med tem so ga učenci prosili, rekoč: Učenik, jej! On pa jim je rekel: Jaz imam jed jesti, ktere vi ne veste. Učenci so tedaj rekli med seboj: Mu je li kdo jesti prinesel? Jezus jim reče: Moja jed je, da storim voljo tega, kteri me je poslal, in da dopolnim njegovo delo. Ali ne pravite vi, daje še štiri mesce, in žetev pride? Glejte i vam povem: Povzdignite svoje oči, in poglejte polje, daje že belo za žetev. In kdor žanje, prejme plačilo, in zbera sad v večno življenje, da se vkupej veselita, kteri seje, in kteri žanje. Zakaj v tem je pregovor resničen: Drugi seje, in drugi žanje. Jaz sim vas poslal žet, česar niste obdelali; dragi so obdelali, in vi ste v njih delo stopili. Iz tistega me¬ sta pa je veliko Samarijanov v njega verovalo zavoljo go¬ vorjenja žene, ktera je pričevala: Vse mi je povedal, kar koli sim storila. Ko so tedaj Samarijani k njemu prišli, so ga prosili, da bi per njih ostal. In je ostal tam dva dni. In veliko več jih je v njega verovalo zavoljo njegovega go- 179 vorjenja. In so rekli ženi: Zdaj več ne verujemo zavoljo tvojega govorjenja; zakaj sami smo slišali, in vemo, daje on resnično Zveličar sveta. Razlaganje. 1) Živa voda, od ktere Jezus pravi, da vgasi žejo za večnost je studenec gnade, ki vedno teče iz neizkončnih zasluženj Jezusa Kristusa v svetih zakramen¬ tih naše cerkve, nas od grehov čisti, ogenj nečistosti gasi, žejo naše duše po neminljivem večnem veselju tolaži, in našo voljo rodovitno stori, da doprinaša dobre dela. Ko- likorkrat z živo vero v Jezusa in z gorečim poželenjem Njegovih gnad svete zakramente prejemaš, tolikokrat piješ iz tega studenca, k čimur te vabi tudi cerkev z besedami: »Pridite in zajemajte z veseljem iz virov Izveličarja.“ *) 2) Ko pravi Jezus, da Bog je duh, in da je ga treba v duhu in resnici moliti, graja Jude, kteri so, kakor je že rečeno, skerbeli samo za zunajne šege in obrede, so pa pri tem po- zabivali na pravo poboljšanje serca; graja tudi Samaritane, kteri so imeli tempel na gori Garizim, kjer so službo božjo po svojej volji vpeljali, in jo večkrat z paganskimi (ajdov¬ skimi) šegami mešali. 3) Volja Očeta, to je, človeka rešiti in posvetiti, je bila Jezusova jed. Tako bodi tudi tvoja jed volja božja; Bog pa tirja od tebe, da ga ljubiš iz celega ser¬ ca, in da spolnuješ njegove zapovedi. V saboto po tretjej nedeli v postu. Berilo iz Daniela preroka 13, 1—62. Tiste dni je živel v Babilonu mož, Joakim po imenu, in je vzel za ženo Helcijevo hčer po imenu Suzano , silno lepo in bogaboječo. Njeni starši namreč, kteri so bili pravični, so učili svojo hčer po Mojzesovej postavi. Bil je pa Joakim zlo bogat, in je imel saden vert bliz svoje hiše; in Judje so se per njem shajali, zato ko je bil vsili nar častitljivši. In sla bila sodnika postavljena dva stara zmed ljudstvo tisto leto , od kakoršnjih je govoril Gospod: Je šla hudobija iz Babilona od starih sodnikov , od kterih se je menilo, da vladajo ljud¬ stvo. Ona sla zahajala v Joakimovo hišo, in hodili so k njima vsi, kteri so tožbe imeli. Kadar je bilo pa ljudstvo odšlo okoli poldneva, je šla Suzana na vert svojega moža, in se je spre¬ hajala. In starca sta jo vidila vsak dan vnja iti, in sprehajati 1) lza. 12, 3, 12 ’* 180 se; in vnelo se je poželenje do nje. In sta prevernula svoj um, ter uklonila svoje oči, da bi ne vidila neba, in se ne spomnila pravičnih sodeb. Prigodi se pa, kadar pazita pri¬ ložen dan , pride Suzana, kakor poprejšnje dni samo z dre¬ ma deklama na vert, in se hoče kopati; vroče namreč je bilo. In nikogar ni bilo tam, razim dveh starcov, ktera sta skrita, in jo strežeta. Rebe tedaj deklama: Prinesite mi olja, in lepo dišečega mazila, in vrata na vert zaprite, da se skopljem. Kadar ste pa dekli odšle, vstaneta starca, in tečeta k njej, in rečeta: Glej vrata na vert so zaklenjene in nihče nas ne vidi, in imava poželenje do tebej zavoljo tega nama privoli, in se nama vdaj. Ako nočeš, bova pričala zoper tebe, daje bil mladenec per tebi, in da si zato dekli od sebe poslala. Su¬ zana zdihne in reče: V stiskah sim od vsih strani,’ zakaj c e to storim, mi je umreti; če pa ne storim, ne bom ubežala raj¬ nim rokam. Vender bolje mi je brez greha vama v roke pasti, kakor grešiti vpričo Gospodu. In Suzana je zavpila z veli¬ kim glasom. Zavpila sta pa tudi starca proti njej, in eden je stekel k vratam na vert, in jih je odperl. Ko so bili pa do¬ mači hlapci zaslišali kričanje z verla, so planili skozi zadnje vrata vnja, da bi vidili, kaj da je. Kadar sta pa starcu pove¬ dala, je bilo hlapce zlo sram, ker se ni kikoli kaj tacega sli¬ šalo od Suzane govoriti. In drugi dan, kadar se je ljudstvo per Joakimu njenem moži zbralo, prideta tudi starca polna krivičnih naklepov zoper Suzano, da bi jo umorili. In rečeta vpričo ljudstva: Pošljite po Suzano, Helcijevo hčer, Joaki- movoženo! In pošljejo jaderno. In pride s svojimi starši, in Z otroci, in z vso svojo rodovino. Tedaj jokajo njeni in vsi, kteri’80 jo poznali. Starca pa vstaneta v sredi ljudstva, in položila svoje roke na njeno glavo. Ona pa plaha, in se ozre proti nebu-, zakaj njeno serce je zaupalo v Gospoda. In re¬ četa starca: Kadar sva se sama na ver tu prehajala, je ona vanj prišla z dvema deklama, in je zuklenula vrata na vert, in od sebe poslala dekletu. In je prišel k njej mladenec, kteri je bil skrit, in je ležal z njo. Mi dva pa sva bila v nekem kotu na ver tu, in ko sva vidila pregreho, sva tekla k njima, in jih vidila v nečistem djanji. In njega sicer nisva mogla uder- žati, ker je bil močnejši od naju, in je vrata odperl in zletel. Njo pa sva prijela in vprašala, kdo da je mladenec, in nama ni hotla povedati. Tega sva priči. Verjela njima je množica, kakor starašinama in sodnikama ljudstva, in so jo k smerti obsodili. Suzana po zavpije z velikim glasom, in reče: \ečni 181 Bog, ki poznaš vse skrito, in veš vse, prejde se zgodi! ti veš, da sta krivično pričala zoper mene; in glej, umerjeni, ako ravno nisim nič storila tega, kar sta ima hudobno spletla zo¬ per mene. In Gospod je uslišal njen glas. In ko jo peljajo k smerti, obudi Gospod svetega Duha v mladenči, liter emu je ime Daniel; in zaupije z velikim glasom: Nedolžen sim jaz nad njeno kervjo. In oberne se vse ljudstvo vnjega, in reče / Kaj je to, kar si govoril? Stoje v sredi njih reče: Nespa¬ metni otroci Izraelovi! kako ste, da si niste izprašali in spoznali, kaj je res, odsodili Izraelovo hčer ? Vernite se na sodišče, zakaj krivo sla pričala zoper njo! Ljudstvo se je tedaj jaderno vernulo, in Daniel jim reče: Odločite jih delec narazen, in jih bom izpraševal. Ko sta bila tedaj ločena eden od druzega, pokliče njih enega, in mu reče: Zastarani v hudo- bii! zdaj so prišli na dan tvoji grehi, ktere si popred delal, ko si po krivem sodil, nedolžne zatiral, in krivične izpuščal, ako ravno Gospod govori: Nedolžnega in pravičnega ne mori. Zdaj tedaj , če si jo vidil, povej, pod kterim drevesom sijih vidil pogovarjati se med seboj? On odgovori: Pod mirt vikom. Daniel pa reče: Prav v svoje pogubljenje si se zlegal; zakaj glej, angel Gospodov, kterije od Boga povelje prejel, te bo raztergal na dvoje. In ko so ga bili odpeljali, je ukazal unega pripeljati, ter mu reče: Zarod Kanonov in ne Judov! lepota le je omamila, in poželenje je spačilo tvoje serce. Tako sta delala Izraelovim hčeram, in one so vama iz strahu privolile; ali Judova hči se ni vdala vajnej hudobii. Zdaj mi tedaj po¬ vej, pod kterim drevesom si jih dobil pogovorjati se med se¬ boj? On odgovori: Pod Češminom. Daniel pa mu reče: Prav si se zlegal tudi ti sam v svoje pogubljenje; zakaj čaka te angel Gospodov z mečem, da le preseka po sredi, in vaji umori. Tedaj zavpije vsa množica s velikim glasom, tu hva¬ lijo Boga, ki jih ohrani, kteri vnjega zaupajo. In se vzdig¬ nejo zoper dvoja starca (zakaj Daniel jih je bil prepričal iz njih ust, da sta krivo pričala!) in jima store, kakor sla ona hudobno delala zoper svojega bližnjega, ter jih umore. In oteta je bila nedolžna kerv tisti dan. Navk. Vsi hudobni grešniki, ki posnemajo ta dva na¬ sladna sodnika, pravijo: „Kdo me vidi? Tema me obdaja, stene me zakrivajo, nobeden me ne vidi; koga bi se bal? Najvikši ne bo gledal na moje pregrehe!* V J Sveti Ber¬ il Sir. 23, 25, 26. 182 nard pa lakim odgovarja: „Postavimo, da te prav nobe¬ den ne vidi. — Te vidi pa hudobni angel, te vidi dobri angel; te vidi tudi tisti, ki je veči od dobrih in hudobnih an¬ gelov, namreč Bog, te vidi tožitelj , te vidi mnogo prič, te vidi sodnik sam, pred čigar sodnim stolom ti bo enkrat stati; pred njegovimi očmi grešiti hoteti je ravno tako nespametno, kakor strašno je, pasti v roke živega Boga.“ Vtisni si glo¬ boko v svoje serce lete besede, moj kristjan! nosi vselej in povsod po izgledu bogaboječe čiste Suzane v svojem sercu sveti božji strah. Zakaj vselej je boljše vse zgubiti, tudi sa¬ mo življenje, kakor pa svojo edino dušo po smertncm grehu zapraviti. Evangeli svetega Janeza 8, 1 — 11. Tisti čas je šel Jezus na oljsko goro. In zjutraj zgodaj je spet prišel v tempelj, in vse ljudstvo je prišlo k njemu; in jih je sede učil. Pripeljajo mu pa pismarji in farizeji ženo, ki so jo bili v prešeŠtvu dobili; in so jo v sredo postavili, in so mu rekli: Učenik! ta žena je bila zdaj v prešeštvu naj¬ dena. V postavi pa nam je Mojzes zapovedal take kamnjati. Kaj tedaj ti praviš? To so pa rekli, ker so ga skušali, da bi ga mogli zatožiti. Jezus pa sc je pripognul, in je z pcrstom pisal na tla. Ko pa niso jenjali ga vprašati, se je sklonil in jim je rekel: Kteri vas je brez greha, naj pervi verže kamen v njo. In seje spet pripognul, in pisal na tla. Kadar so pa to slišali, so eden za drugim vun šli, nar pervič starši; in je ostal Jezus sam in žena, kije v sredi stala. Jezus pa se je sklonil, in jej rekel: Žena! kde so tisti, kteri so te tožili? Ali te ni nobeden obsodil? Ona je rekla: Nobeden Gospod! Jezus pa je rekel: Tudi jaz te ne bom obsodil; pojdi in nikar več ne greši. Razlaganje. V današnem berilu vidimo izgled pobožne, čiste žene, ktero je Bog na čudni način rešil iz rok njenih hudobnih sovražnikov; donašni evangeli pa nam kažejo ve¬ liko, pa skesano grešnico, kterej je Jezus grehe odpustil in jo tako od večne smerti rešil. Oj kako neskončno vsmiljen je Jezus! Pa terdoserčni so večkrat kristjani, kteri vsakega 1) Seno, ad Cler. c. 16. 183 grešnika po farizejska precej obsodijo in ne pomislijo, da so sami grešniki in da so vsmiljenja potrebni, in da tudi naj veči grešnik, ako se resnično spreoberne, zamore še velik svetnik postati. „Kaj sovraži in studi Bog bolj , kakor pre- derzno obsodbo, pravi sveti Dorotej *), terdijo vsi naši očetje. Oni niso zares nič bolj sovražili, nič bolj studili, ka¬ kor bližnega obsoditi." Pomisli, moj kristjan! da soditi gre le tistemu, kteremu je Oče dal vso sodbo, Sinu božjemu, in merkaj si apostelnove besede: „Kdor meni da stoji, naj gleda, da ne pade.“ 2 ) Navk za eeterto nedelo v postu, (Laetare.J Početek ali uvod današne sv. maše, ki se z besedo Laetare začne, je tile: „Veseli sc, Jeruzalem! in vsi, ki ga ljubite, snidite se. Radovajte se v velikem veselju, kteri ste bili žalostni, in nasitvajte se z obilnostjo njegove tolažbe. 3 ) Veselil sim se, ko so mi rekli: „Pojdimo do Gospodove hiše." 4 ) čast bodi Bogu itd. S timi besedami kakor tudi z današnim listom nas hoče cerkev opomniti na veselje, ktero nas čaka v nebeškem Jeruzalemu, ako se s stanovitno gorečostjo spokorimo ter preganjanje, križe in terplenje poterpežljivo prenašamo. Molitev cerkvena. Dodeli, prosimo, vsegamogočni Bog! da, ker po zašluženji svojega djanja nadloge terpimo, si po razveselenji tvoje milosti oddehnemo. Skoz Gospoda itd. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Galačanov i, 22—-31. Bratje ! pisano je, da je imel Abraham dva sina; enega od sužinje, in enega od proste, ra kteri je bil od sužinje, je bil po mesu rojen; kteri pa od proste, po obljubi. To pa je po drugačnem pomenu rečeno. To sta namreč dva testa¬ menta: eden na gori Sinajskej , kteri v suznost rodi, in ta je Agara; zakaj gora /Sinajska je v Arabii, in se derži tiste, kjer je zdaj Jeruzalem, in sluzi s svojimi otroci. Eden pa, kteri je gornji Jeruzalem, je prosta in naša mati. Zakaj pi¬ sano je: Veseli se neporodna, ktera ne rodiš; zatikaj in ‘zaupij, ktera nisi na porodu; ker zapuščena ima veliko otrok, ■reč ko ta, ktera ima moža. Ali pa, bratje! smo po Izaku otroci obljube. Alj kakor je takrat tisti, kteri je bil po mesu D Serm. 4, 2) l, Kor. 10, 12. 3) Iza. 06, 10, 11. 4) p s . 121. 184 rojen, preganjal anega, k/eri je bil po duha; tako tudi zdaj. Ali kaj govori pismo? Izženi sužinjo in njenega sina; zakaj sin sužinje ne bo naslednik s sinom proste. Tedaj, bratje! nismo otroci sužinje, ampak proste, s ktero prostostjo nas je Kristus proste storil. Razlaganje. Ob času, ko so stari očaki živeli, je bila sploh ta navada med ljudstvi, da je en mož po več žen imel. To je Bog tudi starim očakom pripustil, nekaj zato, ker bi se očakom in njihovemu rodu bilo pač terdo zdelo, da se morajo proti navadi vsih takrat živečih ljudstev ravnati, nekaj tudi zato, ker je tudi mnogoženstvo pripomagalo pomnožiti Izraelsko ljudstvo, ktero je bilo podoba, da se bojo nekdaj tudi božji otroci čudno množili. Tadaj je imel tudi Abraham dve ženi, in od vsake po enem sinu. Eden teh sinov, Izmael, se je Abrahamu rodil od njegove sužinje Agare po mesu in po navadnej viži; uni pa, Izak, sin proste zakonske žene Sare, se je rodil na čudno vižo po obljubi. Sam Bog je bil obljubil, da bode Sara, ako ravno je silno stara, po bož- jej milosti sina dobila. Te dve ženi tadaj s sinoma pome¬ nite, po besedah svetega Pavla, oba testamenta. Sužinja Agara pomeni stari testament, prosta žena Sara pa novi testament; Agaren sin pomeni Jude, Saren sin pa kristjane; ker so Judje Abrahamovi otroci po natornem rodu, kakor Izmael, kristjani pa po milosti, kakor Izak. Stari testament je rodil, kakor Agara, samo sužne, zakaj Judje, judovska cerkev je bila postavi božjej pokorna samo zato, ker se je kazni bala in časen dobiček in povračilo pričakovala. Novi tastament pa, gornji Jeruzalem, to je, kersanska cerkev rodi otroke, ktcri radi in iz ljubezni do Boga božje zapovedi spolnujejo. Akoravno pa je bila kersanska cerkev, novi Jeruzalem, iz paganstva poklicana, in je bila spervega nerodovitna, kakor Sara, je vender porodila po milosti Jc- zusovej in delovanju njegovih apostelnov več otrok, kakor dolgo z Bogom sklenena judovska cerkev, to je, več ajdov seje spreobernilo h kersanstvu, kot Judov, kteri so še clo sovražili in preganjali kristjane, kakor Izmael svojega brata Izaka. Zastran tega pa jih je tudi Bog zavoljo njih terdo- serčnosti in nezvestobe izpodil kakor Agaro z njenim sinom, namreč Judje so po razdjanju mesta Jeruzalema po celem svetu raztrošeni. Zahvalimo torej Boga, da smo po Jezusu D Mat. 19. 8. 2) l, Mojz. 18, 11, 14. 185 Jmstali otroci božji, ki samo iz ljubezni Njegovo sveto voljo spolnujejo, in se tako izveličajo. Zdihlej. O Jezus! daj mi gnado, da bom rad molil, se ojstro postil, v preganjanju in v nadlogah voljno poterpel in tako tvojega terplenja deležen in tebi podoben postal, zato da me enkrat ne zapodiš od sebe kot nevljudnega otroka, temuc da vreden postanem tvojih božjih obljub in tvoje večne tolažbe v nebeškem Jeruzalemu. Evaiigeli svetega Janeza 6, 1—15. Tisti čas je šel Jezus čes Galilejsko morje, ktero jo Tiberiaško. In šla je za njim velika množica, ker so vidik čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Jezus je tedaj šel na goro in je tam sedel z svojimi učenci. Bila je pa blizo velika noč, Judovski praznik. Ko je tedaj Jezus oči vzdignul, in je vidil, da je silno velika množica prišla k njemu, je rekel Filipu: Od kod bomo kupili kruha, da bi ti jedli? To je pa rekel, ker gaje skušal; zakaj on je vedel, kaj bo storil. Filip mu je odgovoril: Za dve sto denarjev kruha jim ni dosti, da bi vsakteri kaj malega dobil. Mu reče eden njegovih učen- cov, Andrej, Simona Petra brat: En mladeneč je tukaj, ktcri ima pet ječmenovih kruhov, in dve ribi; alj kaj je to med tolikanj? Jezus pa je rekel: Recite ljudem sesti. Bilo je pa tamkej veliko trave. So tedaj sedli, okoli pet tavžent mož števila. Tedaj je Jezus vzel kruhe, in je zahvalil, ter jih razdelil med sedeče; ravno tako tudi rib, kolikor so hotli. Ko so bili pa nasiteni, reče svojim učencom: Poberite kosce, kteri so ostali, da konca ne vzamejo. So tedaj pobrali, in napolnili dvanajst košev z kosci, ki so ostali od petih ječ¬ menovih kruhov tistim, kteri so jedli. Tedaj so ljudje, ko so vidili čudež, kterega je bil Jezus storil, rekli: On je resnično prerok, kteri ima na svet priti. Ko je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti, in ga po sili vzeti, da bi ga kralja storili, je spet on sam zbežal na goro. 186 Zakaj je Kristus snetega Filipa skušal? 1) Zato daje skusil njegovo vero in njegovo zaupa¬ nje; 2) da nas je podučil, da moramo najpred gledati in po¬ magati z natornimi in navadnimi sredstvi, preden iščemo čeznatornih; 3) zato da je ljudstvo spoznalo, da nimajo po¬ trebne jedi in potem tolikanj bolj zapopadlo čudež, ko je Jezus kruh čudno pomnožil; 4) da sc učimo na Boga za¬ upali, kteri v potrebi o pravem času pomaga. J ) Kterih znamenj seje Kristus pri tem čudežu poslužil, in zakaj? Po besedah svetega Matevža (14, 19.) je 1) svoje oči proti nebesom obernul, da je s tim pokazal, da pride vsak dober dar od zgorej doli, in da Bog svojo roko odpira in vse blagodarja; 2) je Boga zahvalil in nas s tim podučil, da moramo tudi mi marno ga zahvaliti za vse njegove dari. Sveti Krizostom 3 ) pravi: „Miza, pri kterej se z molitvijo začenja in z molitvijo vselej konča, ne bo imela pomanj¬ kanja, temuč bo še obilniše dari dobila"; 3) je blagoslovil kruh, da nas je podučil, da le blagoslov božji vse množi. Zakaj je ukazal Kristus ostanke pobrati? 1) Zalo, da bi se ne pohodili in tako podzlo šli; 2) da se je zamoglo viditi, koliko je še kruha ostalo in kako velik čudež je Jezus storil, in 3) da se učimo, tudi naj manjše božje dari spodobno hraniti, in ako jih sami ne potrebujemo, ubogim podeliti. Zakaj je po tem čudežu Kristus ubežal? Ker gaje ljudstvo po tem čudežu spoznalo za Mesija in ga je hotlo izklicati za kralja. On nas je hotel s tim pod¬ učiti, da morama tudi mi se ogibati hvale in časti, in da ima¬ mo pri vsili djanjih iskati ne sami svoje časti, ampak čast božjo. To hi/,i vni navk v uhožtvu. Ti evangelj , ki pove, da je Kristus, tudi brez da bi ga bil kdo za to poprosil, skerbel za tiste, kteri so za njim ho¬ dili in njegov navk poslušali, posebno tolaži in trošta borne D Ps. 9, 10. 2) Hom. 79. ad pop. 18? in revne ljudi. — Od začetka sveta je Bog vselej za svoje služabnike skerbel. Svoje izvoleno ljudstvo potolažiti in mu pomagati je Bog o času neke hude lakote sina očaka Ja¬ koba, Jožefa, v Egipt naprej poslal; ’) Izraelce je On štir- deset let s kruhom iz nebes v puščavi redil; 3 ) preroku Eliju je Bog krokarja pošiljal, da mu je živeža nosil; 3 ) za Daniela je skerbel, ko je v levnjaku sedel. 4 ) Tudi v novem testamentu je Bog pokazal, kako dobrotljivo za svoje zve¬ ste skerbi. On jih je v naj večej sili in potrebi zdaj po an¬ gelih. zdaj po družili ljudeh, ali clo po živalih čudovito redil, kakor se vidi pogostoma v živlcnju svetnikov'. Prav je torej David rekel: »Bog ne zapusti nobenega pravičnega, to je, tistega, kteri v resnici Bogu služi 5 ) in kakor Kristus ukaže, pred vsim išče kraljestvo božje in pravico.“ 6 ) Tisti pa, ki tega ne delajo, si nimajo veliko od Boga pričakovati, zakaj kdor Boga zapusti, tega zapusti tudi Bog, ker Bog nar bolj za svoje prave otroke skerbi. Prizadevaj si tadaj biti dober otrok, in Bog bo tvoj oče, in tadaj zamoreš po besedah kralja Davida vso svojo skerb na Boga vreči, in on te bo redil. Ne misli pa, da ti ni druzega treba ko moliti in v Boga zaupati. Bog hoče tudi, da se svojih moči poshižiš in trudiš, zakaj, kdor noče delati, naj tudi ne je. (2 Tesal. 3, 10.) Zdihlej. Jaz sc zanašam le na tvojo vsegamogočnost in dobrotljivost, o moj Bog! Terdno verujem, da me tudi v ubožtvu ne boš zapustil, temuč mi veliko pomagal, ako bom le tebe se bal, hudega se varoval in tebi zvesto služil. Amen. Navk za pripravo k svetemu veliko ličnemu prazniku. »Bila je pa bfizo velika noč.“ Jan. 0, 4. Ako hočemo o velikinoči s cerkvijo veselo Alelujo peti, moramo tudi se po njenih željah pripravljati, da bodemo ti sveti čas vredno obhajali. Zatorej moramo 1) opustiti ne¬ spodobne hrumeče tovaršije, sc večkrat podati v samoto in tam goreče moliti in posebno britko Jezusovo terpljenjc premišljevati. Ker »Bog govori v samoti k človekovemu 1) 1. Mojz. 45, 5. « 5. Mojz. 8 . 3) 3 kralj. 17, 6. 4) Dan. 14,37. 3) Ps. 36, 25. «) Luk. 12, 31. 188 sercu.“ ') 2) Moramo svojo vest marljivo spraševati in pre¬ mišljevati, kako naša stvar z Bogom stoji; ker „ti dan je dan vaše sprave in očiščenja od vsili vaših grehov; očiščeni boste pred Gospodom, zakaj sabota pokoja je, in vi imate svoje duše krotiti, to je, imate pripravljati svoje duše s po¬ stom , z čuvanjem in z molitvijo/ 4 3 ) 3) Od sadaj do velike noči je treba ostrejše se postiti, ako je mogoče obilniše vbogajme dajati, ali pa kdor je sam vbog, naj svoje ubožtvo in potrebo poterpežljivo prenaša in jo Kristusu daruje, kteri je tudi bil boren, in je tudi lakoto in žejo preterpel itd. 4) Je treba odkritoserčno in s skesanim sercom se spove¬ dati in serce očistiti od starega kvasa hudobije, zato da se zamore potem velikonoč obhajati s Kristusom v opresnem kruhu čistosti in resnice. 3 ) V ti namen se ima tudi večkrat obuditi sveta želja, s Kristusom v duhu vstati od greha, ki je smert duše. V ponedelek po cetertej nedeli v poslu. Berilo iz 3. bukev kraljev 3,16—28. Tiste dni ste prišle dve ženi h kralju Salomonu, in sto¬ pite pred nja. In reče njih ena: Prosim, moj Gospod! Jaz in la žena stanujeve v enej hiši, in sim porodila per njej v hramu. Tretji dan po mojem porodu pa je tudi ona porodila; in sve vkupej bile, in razun naju ni bilo nikogar druzega per nama v hiši. V noči pa je sin te žene umeri, v spanji namreč gaje zadušila. In vstane po noči, ko je bilo vse tiho, vzame mojega sina od mene, tvoje služabnice spijoče, in ga položi k sebi; svojega sina pa, kteri je bil mertev, k meni položi. In ko sim zjutraj vstala , da bi dala mleka svojemu sinu, najdem, da je mertev; ko ga per svetlem dnevu bolj na tanko pogledam, vidim, da ni moj, kterega sim rodila. Druga zena pa je rekla: Ni tako, kakor govoriš; ampak tvoj sin je mertev, moj pa zm. Nasproti je unu rekla: Lažeš, zakaj moj sin živi, tvoj sin pa je umeri. In tako ste se prepirale pred kraljem. Tedaj reče kralj: Ta pravi: Moj sin živi in tvoj sin je umeri; tu unu od¬ govori: Ni tako, ampak tvoj sinje umeri, moj pa živi. Pri¬ nesite mi meč! In ko so meč prinesli kralju, reče: Razsekajte otroka živega na dvoje, in dajte polovico tej in polovico unej. Zena pa, ktere sin je bil živ, (njej namreč seje njen sin v 1) Osea. 2,14. 2) 3. Mojz, 16, 30. 31. 3) 1. Kor. 5 , 7 . 8 . 189 serce smilil,j) reče kralju: Prosim, Gospod! dajte imej otroka živega, in nikar ga ne umorite! Nasproti pa unareče: Ne bodi ne moj ne tvoj, ampak razdeli naj se. Kralj odgovori in reče: Dajte pervejotroka živega, in nikar ga ne umorite; za¬ kaj ta je njegova mati. In ves Izrael je slišal sodbo, ktero je storil kralj, in so se bali kralja, ker so vidili, daje modrost Božja v njem storiti pravieo. Nauk. Kadar kdo pregrešno živi, po navadi iz enega greha v drugega prestopa. Tako ni bilo nič sram ene tih dveh malovrednih žen, očitno legati in terditi, da je nje to- varšica svojega otroka umorila. Ona ni mislila na to, da za- more pač goljfati človeka, paneBoga. Varuj se, moj kristjan! perve stopnje v greh in pomisli, da je strah božji začetek vse modrosti, in podstava, na kterej pobožno, bogaboječe živlenje počiva. J ) Evangeli svetega Janeza 2,13—25. Tisti čas je bila blizo velika noč, in Jezus je šel gori v Jeruzalem. In jih je najšel v tempeljnu, kteri so prodajali vole, in ovce in golobe, in menjavce sedeti. In je naredil kakor tepežnico iz vervic, in je vse izgnal iz tenipeljna, tudi ovce in vole'; in je menjavcom denarje izsul, in mize prevernul. In tistim, kteri so golobe prodajali, je rekel: Spravite to odtod, in ne delajte iz hiše mojega Očeta hiše kupčije. Njegovi učenci pa so se spomnili, da je pisano: Go¬ rečnost za tvojo hišo me izjeda. Judje so tedaj odgovorili, in mu rekli: S kakošnim čudežem nam skažeš, da smeš to delati? Jezus je odgovoril in jim rekel: Poderite ti tempelj in v treh dneh ga bom postavil. Tedaj so Judje rekli: Šest in štirdeset let se je zidal ti tempelj, in ti ga boš v treh dneh postavil? On pa je govoril od tempeljna svojega telesa. Kadar je tedaj od mertvih vstal, so se spomnuli njegovi učenci, da je to govoril; in so verovali pismu in besedi, ktero je Jezus govoril. Ko je bil pa v Jeruzalemu o velikej noči, v dan praznika, jih je veliko verovalo v njegovo ime, ker so vidili njegove čudeže, ki jih je delal. Jezus se jim pa 1) Prigov. 1, 7, 190 ni zaupal samega sebe, zato ker je on vse poznal, in ker ni potreboval, da bi kdo pričeval od človeka; zakaj on je vedil kaj je v človeku. Navk. Gorečnost za hišo božjo naj tudi nas ravno tako izjeda, kakor Jezusa, to je, prizadevajmo si, od vsih po¬ svetnih, maščevavnih, nevošljivih, prevzetnih, nasladnih misel se očistiti in tako s čistim sercom v cerkev stopiti; prizadevajmo si, v cerkvi pred Bogom pobožno in spodobno se vesti, in po moči pripomagati, da se cerkev hiša božja vedno čedna ohrani in se s vsim oskerbi, česar je treba, da se služba božja spodobno in slavno opravlja. Kar se z do¬ brim namenom cerkvi daruje, da se naj ona lepo popravi in okinča, se da Jezusu samemu, ki noč in dan v njej prebiva v naj svetejšem zakramentu sv. rešnjega telesa. V tvorek po eetertej nedeli v postu. i Berilo iz 2. Mojzesovih bukev 32, 7 — 14. Tiste dni je Gospod Mojzesu govoril, rekoč: Pojdi z gore; zakaj grešilo je troje ljudstvo, liter o si izpeljal iz Egip¬ tovske dežele. Odstopili so hitro is pota, liter ega si jim po¬ kazal , in so si zlili tele, in so ga molili in mu darovali, re¬ koč : Ti so tvoji bogovi, Izrael, kteri so te izpeljali iz Egip¬ tovske dežele. In Gospod je. spet rekel Mojzesu: Vidim, da je to ljudstvo terdovratno; pusti me, da se vname moja jeza nad njimi, in da jih potrebim, in bom storil tebe vveliknarod. Mojzes pa je molil k Gospodu svojemu Bogu, rekoč: Gospod! zakaj se je tvoj ser d vnel zoper tvoje ljudstvo, ktero si izpe¬ ljal iz Egiptovske dežele z veliko krepostjo in močno roko. Naj ne reko Egipčani: Svijačno jih je izpeljal, da bi jih po¬ moril v gorah, in iztrebil iz zemlje. Uleži se tvoja jeza in bodi milostiv hudobii svojega ljudstva. Spomni se Abrahama, Izaka in Izraela, svojih hlapcov, kterim si prisegel sam per sebi, rekoč: Bom pomnožil vaš zarod, kakor zvesde na nebu, in vso to deželo, od k ter e sim govoril, bom dal vašemu za¬ rodu, in jo hote v last imeli vekoma. In Gospod se je dal po¬ tolažiti, in ni poslal svojemu ljudstvu nesreče, od ktere je govoril, in se je usmilil svojega ljudstva Gospod naš Bog. Navk. V tem berilu vidimo, kako krotek je Mojzes bil. On je na vse razžalenja Izraelcov pozabil in to kar je Bog s njim sklenil storiti, voditelja druzega velikega ljudstva, od 191 sebe odvernul, in tako serčno molil za nehvaležne Izraelce, in s tim zadobil, da so ga bolj ljubili zavoljo tega, ko je tako krotek bil, kot občudovali, zavoljo tega, ko je tako velike dela dopernašal. Tako se čudi sv. Ambrož. J ) Vadi se tudi ti moj kristjan! vedno tudi tako krotek biti. Poslušaj! sam Jezus te k temu vabi, rekoč: „Učite se od mene, ki sim krotek," in „blagor krotkim, ker oni bodo zemljo po¬ sedli," to je, pridobili serca svojih bližnih. 2 ) Evangeli svetega Janeza 7 , 14—31. Tisti čas, kadar je bil že praznik napol minul, je sel Jezus v tempelj, in je učil. In Judje so se čudili, rekoč: Kako umi on pisma, ker se ni učil. Jezus jim je odgovoril in rekel: Moj uk ni moj, ampak tistega, kteri me je poslal. Ako hoče kdo njegovo voljo storiti, bo spoznal iz uka, ali je iz Boga, ali jaz sam iz sebe govorim. Kdor sam iz sebe govori, išče svoje časti; kdor pa išče časti tistega, kteri ga je poslal, on je resničen, in v njem ni krivice. Vam li ni Mojzes dal postave? In nobeden zmed vas ne spolni po¬ stave. Zakaj me iščete umoriti? Množica je odgovorila in rekla: Hudiča imaš, kdo te išče umoriti? Jezus je odgo¬ voril in jim rekel: Eno delo sim storil, in vsi se čudite. Po¬ glejte Mojzes vam je dal obrezo, (ne da bi bila od Mojzesa, ampak od očakov,) in v saboto obrezujete človeka. Ako človek obrezo prejme v saboto, da se Mojzesova postava ne prelomi; zakaj se nad menoj hudujete, da sim celega člo¬ veka ozdravil v saboto? IVe sodite na oči, ampak sodite pravično sodbo. Nekteri iz Jeruzalema so tedaj rekli: Ni li taj tisti, ktcrega iščejo umoriti? In glejte! očitno govori in nič mu ne reko. Ali so viši res spoznali, da je on Kristus? Ali tega poznamo od kod je; kadar pa Kristus pride, ne ve nihče od kod je. Jezus je tedaj v tempeljnu učijoč zavpil in rekel: Poznate me, in veste od kod sim! In sam od sebe nisim prišel; ampak resničen je, kteri me je poslal, kterega vi ne poznate. Jaz ga poznam, ker sim od njega, in me je t) Lib. 2. de off, c. 7. 2) S. Krizost. bom, 39. ad pop. 193 on poslal. Iskali so tedaj ga prijeti, in nihče ni rok nanj po¬ ložil, ker se ni bila prišla njegova ura. Veliko iz množice pa jih je v nja verovalo, in so rekli: Ali bo Kristus, kadar pride več čudežev delal, kakor jih ti dela ? Razlaganje. Vselej je tisti, kteri goreče spolnuje Je¬ zusov nauk, sam na sebi občutil in spoznal resnico Jezu¬ sovih besed, daje njegov navk iz Boga; zakaj samo tinavk potolaži dušo, ki želi v znanostih vedno rasti, in v večnem pokoju in miru srečna in vesela biti. Zraven tega dokazuje Izveličar, da je njegov navk res iz Boga s tim, da pravi, da on ne išče svoje časti, ampak samo čast svojega Očeta. Vsi tisti, ki nove krive vere učijo, so po navadi prevzetni, napuh jih naganja k temu, iščejo samo svojo čast, s čimur dovolj dokažejo, da ni v njih božjega Duha. Ako bi bili Judje te Jezusove besede prav premislili, bi ne bili tako krivo čeznj sodili, in še clo tega na njem grajali, da o sa- botah bolnike ozdravlja, ker so vender tudi oni ob sabotah otroke obrezovali. Tako so bili Judje oslepleni od sovražtva, hudobnih predsodkov in nevošlivosti, da niso spoznali, da je Jezus res od Boga poslan, ja ga še clo umoriti iskali. — Oj kako srečen je človek, kteri v Jezusa veruje, in njegov navk spolnuje! tukaj zadobi sladek mir, unstran groba pa neizreklivo srečo. V sredo po cetertej liedeli v postu. Berilo iz Izaija preroka 1, 16 —19, To reče Gospod Bog: Umite se , očistite se , spravile hudobije svojih del spred mojih oči, jenjajte hudobno delati; učite se dobro storiti, iščite pravičnosti, pomagajte zatirane¬ mu, storite pravico siroti, ponesite se za vdovo; tedaj pri¬ dite , in se pravdajte z menoj, reče Gospod. Ako so vaši grehi kakor škerlat, bodo beli, kakor sneg; in ako so rudeči kakor bagor, bodojcakor volna beli. Ako me hočete poslušati, hote dobrote dežele vživali, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. V tem berilu nam da Bog po preroku očitno spoznati, da On človeku vse grehe odpusti in izbriše, če človek terdno sklene popustiti svoje krive pote, svoj© serce očistiti od hudih misel in želj, ter se potem skesano k Bogu oberne. •—- Le tako, da se človek znotrajno, res¬ nično poboljša, zadobi on odpuščanje in milost. Leto naj si 193 raerkajo tisti, ki menijo, tla je zadosti požebrati kako gre- vengo brez vse pobožnosti, in v spovedi svoje grehe na¬ šteti brez serčne žalosti; oni se ravno tako motijo, kakor Judje, ki so mislili že čisti biti, ker so pogostoma svoje roke umivali. Evangeli svetega Janeza 9, 1—38. Tisti čas, ko je šel Jezus merno, je vidil od rojstva sle¬ pega človeka. In so ga vprašali njegovi učenci: Učenik! kdo je grešil on ali njegovi starši , da je slep rojen? Jezus je odgovoril: Ni grešil ne on ne njegovi starši: temuč da se razodenejo Božje dela nad njim. Jaz moram delati dela tistega, kteri me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more delati. Dokler sim na svetu, sim luč sveta. Ko je bil to rekel, je pljunul na tla, in storil blata iz pljunka, in je pomazal z blatom njegove oči, in mu je rekel: Pojdi umij se v kopeli Siloe, (kar se prestavi poslan). Tedaj je šel, in se je umil, in je prišel vidijoč. Sosedje tedaj, in kteri so ga po¬ prej vidili, daje bil berač, so rekli: Ali ni taj tisti, kteri je sedel, in vbogajme prosil? Eni so rekli: Onje. Eni pa: Ni¬ kakor, ampak podoben mu je. On pa je rekel: Jaz sim. Te¬ daj so mu rekli: Kako so se ti odperle oči? Je odgovoril: Tisti človek, ki se imenuje Jezus, je blato storil in je po¬ mazal moje oči, in mi je rekel: Pojdi h kopeli Siloe, in umij se. In sim šel, in se umil in vidim. In so mu rekli: Kde je tisti? Je rekel: Ne vem. Peljajo gg, kteri je bil slep, k fa¬ rizejem. Bila je pa sabota, kadar je Jezus blata storil, in odperl njegove oči. Tedaj so ga spet tudi farizeji uprašali, kako je spregledal. On pa jim je rekel: Blata mijedjalna oči, in sim se umil in vidim. Iiekli so tedaj nekteri zmed farizejev: Ti človek ni od Boga, ker sabote ne derži. Drugi pa so rekli: Kako more človek grešnik take čudeže delati? In je bil razpor med njimi. Reko tedaj spet slepcu: Kaj ti praviš od njega, kteri ti je odperl oči: On pa je rekel: Pre¬ rok je. Judje tedaj niso verjeii od njega, daje bil slep, in da je spregledal, dokler niso poklicali staršev tega, kteri je bil Goffine. 13 194 spregledal. In so jih vprašali rekoč: Je li taj vaš sin, od kte- rega vi pravite, daje bil slep rojen? Kako tedaj zdaj vidi? Njegovi starši so jim odgovorili, in rekli: Verno, da je ti naš sin, in daje bil slep rojen; kako pa zdaj vidi ne vemo, alj kdo je odperl njegove oči, mi ne vemo. Njega vprašajte, je zadosti star, naj sam govori od sebe. To so rekli njegovi starši, ker so se Judov bali, zakaj Judje so bili že sklenuli, da, če kdo reče, daje on Kristus, naj bo od shodnice od¬ ločen. Zavoljo tega so njegovi starši rekli: Je dosti star, njega vprašajte. Tedaj so vdrugič poklicali človeka, kteri. je bil slep, in so mu rekli: Daj čast Bogu! mi vemo, da je ti človek grešnik. On jim je tedaj rekel: Alije grešnik, ne vem; samo to vem, da sim bil slep, in da zdaj vidim. So mu tedaj rekli: Kaj ti je storil? Kako ti je odperl oči? Jim je odgovoril: Sim vam že povedal, in ste slišali; kaj hočete spet slišati? Ali hočete tudi vi njegovi učenci biti? Tedaj so ga kleli in so rekli: Ti bodi njegov učenec; mi pa smo Mojzesovi dčenci. Mi vemo, daje z Mojzesom Bog go¬ voril, od tega pa ne vemo, od kod daje. Je odgovoril tisti človek, in jim rekel: To je čudno, da vi ne veste, od kod da je; in je odperl moje oči! Vemo pa, da grešnikov Bog ne usliši; ampak, če kdo Bogu služi, in njegovo voljo stori, njega usliši. Kar svet stoji, se ni slišalo, da bi bil kdoslepo- rojenemu odperl oči. Ko bi ti ne bil od Boga, bi ne bil mo¬ gel nič storiti. So odgovorili in mu rekli: V grehih si rojen ves, in ti nas učiš? In so ga izgnali vunkaj. Jezus je slišal, da so ga vunkej izgnali, in ko gaje bil najšel, mu je rekel: Veruješ ti v Sina božjega? On je odgovoril in rekel: Go¬ spod! kdo je, da verujem vnja? In Jezus mu je rekel: Vidil si ga, in kteri z teboj govori, on je. On pa j c rekel: Gospod! verujem. In je padel in ga molil. Razlaganje. Med Judi se je sploh verovalo, da telesne bolezni pridejo od lastnih grehov" ali pa od grehov, ki so jih stariši storili. Akoravno je temu večkrat taka, vender ni pak vselej res, kakor n. pr. pri tem slepcu, nad katerim je 195 hotel Jezus zopet skazati svojo božjo moč in svoj poklic, da je na svet prišel, ljudi zveličat. — Dan, ko je Jezus dela svojega Očeta delati imel, je bil čas, ko je on na tem svetu živel; po noči, po smerti, ne more nobeden več k časti božjej in zaslužnega za svoje duše izveličanje kej delati. — Ozdravlenje slepega človeka je pokazalo, da je Jezus luč sveta, ki preganja telesno in dušno temo; zakaj s telesno lučjo očes je dobil ti vbogi berač tudi luč, da je v Jezusa veroval.— Farizejem se oči niso odperle, ker jih je napuh slepil. V njih očeh je bil Jezus grešnik, in ker niso mogli čudeža drugače tajiti, so krivo terdili, da Bog grešnikov ne usliši, ker vender Bog nikoli ne zaverže molitve spokorje¬ nega grešnika; Kristus pa je bil brez greha, in ni bilo mo¬ goče, kacega greha ga obdolžiti. — Uči se tukaj, moj krist¬ jan! studiti strašno hudobnost napuha in posnemaj ubozega sleporojenega, ki je tako pripravljen bil, sprejeti luč sv. vere in se ni vstrašil spoznati svoje vere v Jezusa, dasi- ravno so ga Jezusovi sovražniki hudo imeli. V cetertek po eetertej nedeli v postu. Berilo iz 4, bukev kraljev 4. 25—38. Tiste dni j? šla Sunamska žena k Elizeju na goro Kar- melsko. In kadar jo je bil zagledal mož božji proti seli iti, je rekel Giecu svojemu hlapcu: Glej jo Sunamko ! Teci jej na¬ proti, in reci ji: Je li mir tebi in tvojemu možu in tvojemu sinu? Ona je odgovorila: Mir. Kadar je bila pa prišla k možu Božjemu na goro, se je oklenula njegovih nog; in Gieci je pristopil, in jo je hotel odrinuti. Mož Božji pa je rekel: Pustijo; zakaj njej je brit ko pri sercu, in Gospod mi ni ra¬ zodel, in mi ni povedal. Ona pa mu je rekla : Sim li prosila sinu od svojega Gospoda? Ti nisim li rekla: Nikar mi ne legaj? In on je rekel Giecu: Opaši svoje ledje, in vzemi mojo palico v svojo roko, ter idi. In ako le kdo sreča, ne po¬ zdravljaj ga; in ako te kdo pozdravi, ne odgovarjaj mu. In položi mojo palico otroku na obraz. Na to je rekla mati otro¬ kova: Kakor resnično živi Gospod, in živi tvoja duša, le ne pustim! Tedaj se je vzdignili in je šel za njo. Gieci pa je bil pred njima odšel , in je bil palico položil otroku na obraz; in ni bilo glasu, ne občutenja. In se je vernul njemu naproti, in mu je povedal, rekoč: Otrok ni vstal. Elizej je šel tedej v hišo, in otrok leži mertev na njegove jposielji. In ko je bil vnjo 13 * 196 prišel, je zaperl duri za seboj in za otrokom, in je molil k Gospodu. Tedaj se je vzdigniti, in je legel na otroka, in je djal svoje usta na njegove usta, svoje oči na njegove oči, in svoje roke na njegove roke; in se je razprosterl nad njem, in se je ogrelo otrokovo telo. In on je vstal, in šel enkrat po hiši semtertje / in je spet šel, in se ulegel na-nj, in otrok sedemkrat zazeva, in odpre oci. On pa je poklical Gieca, in mu je rekel: Poklici to Sunamko. In poklicana stopi noter k njemu. Jej reče: Vzemi svojega sina. Ona je prišla, in padla k njegovim nogam, in se mu priklonila do tal; in je vzela svojega sina, in šla , Elizej pa se je vernul v Galgalo. Razlaganje. Daje prerok Elizej mertvega otroka udove oživil, je bilo, kakor pravi sveti Avguštin J ) podoba tega, daje Jezus človeški rod od smerti greha oživil, ker takole piše: „Elizej je prišel in v stanico stopil. Kristus je prišel in na les križa stopil. Elizej seje vlegel na otroka, da bi ga obudil k živlenju; Kristus se je ponižal, da bi svet, v grehe zakopan, povzdignul. Elizej je djal svoje oči in svoje usta na otrokove oči in usta. Glejte, bratje! kako se je tisti mož, kije bil že v zrelej starosti vender skerčil, daje mertvemu otroku se popolnoma prispodobil. Kar je pa Elizej na tem otroku v podobi storil, je Kristus na celem človeškem rodu izpolnil. Poslušaj apostelna: »Ponižal je sam sebe injepo- koren bil do smerti.*. Oj, zahvalimo Jezusa, ki nas je od greha k večnemu živlenju zopet obudil, in nas storil božje otroke. Evangeli svetega Lukeža 7, 11—16. Tisti čas je šel Jezus v mesto, ki se imenuje Najin in z njim so šli njegovi učenci in velika množica. Ko se je pa mestnim vratam približal, glej! so merliča nesli, edinega sina svoje matere, in ta je bila vdova; in z njo je bilo veliko ljudi iz mesta. In kadar jo je Gospod vidil; se mu je v serce smilila, in jej je rekel: Ne jokaj! In je pristopil, in se par dotakntil, (kteri so pa nosili, so obstali,) in je rekel: Mla¬ dene«, rečem ti, vstani! In merlič se je vsedel, in začel go¬ voriti. In ga je dal njegovej materi. Vse pa je strah obšel, in 1) Sfcrm. 106 de temp. m so Boga hvalili, rekoč; Velik prerok jo med nami vstal, in Bog je obiskal svoje ljudstvo. Navk. Pod udovo, materjo mertvega mladenča, na¬ stopita sveti Avguštin in sveti Ambrož v duhovnem po¬ menu cerkev, ki žaluje za svoje otroke, kteri so smertno grešili in s tim zgubili dušno živlenje, to je, gnado božjo; cerkev, ki s svojimi solzami in prošnjami Gospoda omeči, da pride in jim živlenje svoje gnade zopet podeli. Tadaj pride Jezus, se dotakne grešnika s svojim križem, to je, ga opominja k pokori z notrajnim in zunajnim terplenjem, mu pomaga krotiti tudi strasti, mu odvzeme greh, mu da zopet gnado in grešnik zopet oživi; on dela dobro, tako da vsi, ki vidijo njegovo spreobcrnenjc, Boga hvalijo in častijo. — Zahvali Boga, da si otrok te svete cerkve, v kterej Kristus še zmirom k živlenju obuja na duši mertve. V petek po eetertej nedeli v postu. Berilo iz 3. bukev kraljev 17, 17 —24. Tiste dni je zbolel sin gospodinje, in bolezen je bila tako silna, da ni bilo v njem več sape. Je rekla tedaj Eliju: Kaj je meni in tebi mož Božji? Si li zalo k metli prišel, da pridejo moje pregrehe v spomin, in da umoriš mojega sina? In Elija jej je rekel: Daj mi svojega sina! In ga je vzel iz njenega naročja, in nesel v gornjico, kjer je on prebival, in ga je položil na svojo posteljo. Ih je klical v Gospoda, ter je djal: Gospod moj Bog! se li huduješ nad to udovo, per kterej jaz prebivam, da si umoril njenega sina ? Iti se je raz¬ pel, in trikrat po dolgoma na otroka ulegel, in je klical v Gospoda, ter rekel: Gospod moj Bog! prosim, naj se verne duša tega otroka v njegovo telo. In Gospod je uslišal Elijevo prošnjo, in vernula se je duša lega v otroka, in je oživel. In Elija je vzel otroka, in gaje nesel iz gornjice v spodnjo hišo, in dal njegovej materi, in jej rekel: Vidiš, tvoj sin živi! In žena je rekla Eliju: Zdaj iz tega spoznam, da si mož Božji, in da je beseda Gospodava v tvojih ustili resnična. Navk. Ta udova se je ponižno in spokorno pred pre¬ rokom obtožila, da je ona prav za prav uzrok otrokove smerti. Skoz to, pravi sv. Teodor je gnado zadobila, 1) Serm. (le Veri). Dom. 2) Q. 52. 198 da jej gaje prerok Elija zopet k živlenju obudil. — Poglej zopet tukaj, da Bog ne zaverže ponižnega in spokorjenega serca, in prenašaj terplenje, ki ti ga Bog pošilja, ponižno, poterpežljivo in v duhu pokore, dokler bo Bogu dopadlo, da ti ga zopet odvzame. Evangeli svetega Janeza 11, 1—45. Tisti čas je bil nekdo bolen, Lacar iz Betanije, iz ter- ga Marije, in Marte njene sestre. (Marija pa je bila, ktera je Gospoda z mazilom mazala, in brisala njegove noge s svojimi lasmi, ktere brat Lacar je bil bolen.) Njegove sestre tedaj ste poslale do njega, rekoč: Gospod! glej, kterega ljubiš, je bolen. Ko je pa Jezus to slišal, jim je rekel: Ta bolezen ni k smerti,temuč je k časti Božjej,dabo Sin Božji po njej poveličan. Jezus pa je ljubil Marto, in njene sestro Marijo, in Lacarja. Ko je tedaj slišal, daje bolen, je dva dni ostal na tistem mestu. Po tem pa je rekel svojim učen¬ cem: Pojdimo spet v Judejo! Učenci mu reko: Učenik Izdaj so Judje iskali te kamnjati, in greš tj e ‘d Jezus je odgovo¬ ril: Ni li dvanajst ur v dnevu? Ako kdo po dnevu hodi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; ako pa po noči hodi, se spotakne, ker ni luči pri njem. To je govoril, in po tem jim je rekel: Lacar, naš prijatel, spi; pa grem, da ga iz spanja zbudim. Njegovi učenci so tedaj rekli: Gospod! ako spi, bo ozdravel. (Jezus pa je bil rekel od njegove sraerti; oni pa so menili, da od navadnega spanja govori.) Takrat tedaj jim je Jezus razločno rekel: Lacar je umeri. In vesel sim zavoljo vas, da nisim bil tam, zato da verujete; pa pojdimo k njemu. Tomaž tedaj, kije imenovan Dvojčic, je rekel soiičcncom: Pojdimo tudi mi, da z njim umerjemo! Jezus jc tedaj prišel, in ga je najšel že štiri dni v grobu ležati. (Bctanija pa je bila bliz .Jeruzalema, okoli petnajst tečajev hoda.) Veliko Judov pa je bilo prišlo k Marti, da bi jih tolažili, zavoljo nju brata. Ko je tedaj Marta slišala, da Jezus pride, mu je naproti šla; Marija pa je doma sedela. Marta je tedaj rekla Jezusu: Gospod! ko bi ti bil tukaj, bi 199 moj brat ne bil umeri. Pa tudi zdaj vem, da, kar koli boš Boga prosil, ti bo Bog dal. Jezus jej reče: Tvoj brat bo vstal. Marta mu reče: Vem, da bo vstal ob vstajenji po¬ slednji dan. Jezus jej je rekel: Jaz sim vstajenje in življe¬ nje; kdor vrne veruje, bo živel, ako ravno umerje. In kdor koli živi in v me veruje, ne bo umeri vekomaj. Veru¬ ješ to? Mu reče: Kaj pa da verujem, Gospod! da si ti Kri¬ stus, Sin živega Boga, ki si na ti svet prišel! In ko je bila to izgovorila, je šla in poklicala na tihem Marijo sestro, re¬ koč: Učenik je tukaj, in te kliče. Ona, ko je to slišala, vstane hitro, in gre k njemu. Jezus namreč še ni bil prišel v terg; ampak je bil še na tistem mestu, kjer mu je bila Marta naproti prišla. Judje tedaj, kteri so bili per njej v hiši, in so jo tolažili, ker so vidili, da je Marija hitro vstala in vun šla, so šli za njo rekoč: K grobu gre v da bo tam jo¬ kala. Ko je tedaj Marija tje prišla, kjer je bil Jezus, in ga je vidila, mu je k nogam padla, in mu reče: Gospod! ko bi bil ti tukaj, bi moj brat ne bil umeri. Jezus tedaj, ko je jo vidi! jokati, in jokati Jude, kteri so bili z njo prišli, seje zgrozil v duhu, in sc užalil, in jo rekel: Kam ste ga polo¬ žili? Mu reko: Gospod: pridi in poglej. In Jezus se je zjokal. Judje so tedaj rekli: Glejte, kako gaje ljubil! Eni zmed njih pa so rekli: Ali ni mogel ti, kije oči odperl sle- porojcncmu, tudi storiti, da bi ne bi! umeri? Jezus seje tedaj spet sam v sebi zgrozil, in pride k grobu. Je bila pa jama, in kamen je bil položen čez njo. Jezus reče. Odvalite ka¬ men. Marta, sestra mertvega, mu reče: Gospod! že smerdi, zakaj štiri dni že leži. Jezus jej reče: Ali ti nisim rekel, da, ako veruješ, boš vidila čast Božjo? Tedaj so kamen od¬ valili. Jezus pa je oči na kviško vzdignul, in je rekel: Oče! zahvalim te, da si me uslišal. Jaz sim pa vedel, da me vselej uslišiš; toda zavoljo ljudstva, ki okoli stoji, sim re¬ kel . da verujejo, da si me ti poslal. In ko je bil to izrekel, je s velikim glasom zavpil: Lacar, pridi vun! In kteri je bil umeri, je zdajci vun prišel, povezan na rokah in nogah 200 s povij!, in njegov obraz je bil v pert zavit. Jezus jim reče: Razvežite ga, in pustite ga iti. Veliko Judov tedaj, ki so bili prišli k Marii in k Marti, in so vidili, kar je Jezus sto¬ ril, je v njega verovalo. Navk. S tim čudežem, daje Jezus Lacarja k življenju obudil, je pokazal, da je Bog, in je našo vero poterdil, da bodemo tudi enkrat od smerti vstali. To uči sveti Ambrož *), ker pravi: -Zakaj je Jezus k grobu stopil in na glas za¬ vpil: Laear, pridi vun, ako ni hotel spričati, da bodo tudi prihodnič mertvi od smerti vstali?" Potem pravijo tudi očaki, da to, ko se je Lacar k življenju obudil, je podoba obujenja grešnika iz grešnega spanja, kadar namreč greš¬ nik svoje grehe skesano spozna, se jih spove, in od du¬ hovnika sveto odvezo zadobi. — Prosi Gospoda, da naj vsim grešnikom in tudi tebi na glas zavpije: Pridite vun, in zbudite se iz svojega grešnega spanja, spoznajte svoje grehe, in hote na veke živeli. V saboto po četertej nedeli v post«. Berilo iz Izaija preroka 49, 8 —15. To reCe Gospod: Ob prijetnem časti sim te utišal, in v dan zveličanja sim ti pomagal; sim te ohranil, in te dal v zavezo ljudstvu, da povzdigneš deželo, in posedeš zapuščene dele, da rečeš jetnikom: Izidite! in tistim, kteri so v temi: Pridite na svetlobo ! Na potih se bodo pasli, in na vsih pla¬ njavah bo njih paša. Ne bodo lačni, ne žejni, tudi jih ne bo pekla vročina in sobice, ker njih usmiljenih jih bo vodil, in k Studencom vodjih peljal. In bo storil vse svoje gore v pot, in moje steze bodo povišane. Glej, oni bodo od delec prišli , in glej, eni od Severja in od morja, drugi od južne dežele! Vkujte , nebesa, in veseli se, zemlja! gore, pojte hvalo! Zakaj Gospodje poveselil svoje ljudstvo, in se usmilil svojih siromakov. Ali Sion reče: Zapustil me je Gospod in Bog me je pozabil! More li mati pozabiti svoje dete, da bi se ne usmilila sinu svojega telesa ? In ko bi ga ona pozabila, jaz vender tebe ne bom pozabil, reče Gospod vsemogočni. Razlaganje. Te prerokove besede so prerokovanje od Kristusa in od njegove cerkve in kažejo na tisti presrečni D 1. de fid- resurr. 201 stan, kterega je Jezus s tim pripravil, da je za nas terpcl, na križu umeri in svojo sveto cerkvo postavil. Vse, ki pri¬ dejo v Jezusovo cerkev, Jezus vodi,lakoto in žejo jim ga¬ sijo sveti zakramenti, in Jezus jim pomaga, naj težje čed¬ nosti depernašati. Prej so se jim tako težavne zdele, kakor se po visokih gorah plaziti. Oj srečni, da smo udje te svete cerkve, kjer Jezus tako usmiljeno s nami ravna in nam toliko milost skazuje! Evangeli svetega Janeza 8, 12—20. Tisti čas je Jezus govoril Judovskim množicam, rekoč: Jaz sim luč sveta; kdor hodi za menoj, ne hodi po temi, ampak bo imel luč življenja. Farizeji so mu tedaj rekli: Ti sam od sebe pričuješ, tvoje pričevanje ni resnično. Jezus je odgovoril, in jim rekel: Četudi jaz sam od sebe priču¬ jem, je moje pričevanje vender resnično; ker vem, od kod sim prišel, in kam grem; vi pa ne veste, od kod pridem in kam grem. Vi po mesu sodite, jaz nikogar ne sodim. In ako jaz sodim, je moja sodba resnična; ker nisim sam, am¬ pak jaz in Oče, kteri me je poslal. In v vaši postavi je pi¬ sano, da dveh človekov pričevanje je resnično. Jaz sim, kteri sam sebi pričujem; in Oče, kteri me je poslal, pri¬ čuje od mene. Tedaj so mu rekli: Kje je tvoj Oče? Jezus je odgovoril: Ne poznate, ne mene, ne mojega Očeta; ako bi mene poznali, bi pač tudi mojega Očeta poznali. Te be¬ sede je Jezus govoril v tempeljnovej hrambi, ko je učil v tempeljnu; in nihče ga ni prijel, ker njegova ura še ni bila prišla. Razlaganje. Jezus se imenuje luč sveta, ker s svojim naukom in s svojim izgledom vse ljudi vleče, resnico spo¬ znati in pobožno živeti, ter jih tako k izveličanju napeljuje, ako le njegov glas slušajo in posnemajo njegov izgled. Fa¬ rizeji hočejo imeti, da to naj spriča. Jezus jih je zavernul na svojega Očeta,kteri gaje razodeval, to je: na^velike čude¬ že, ki jih je On v imenu svojega Očeta delal. Ce pravi Kri¬ stus: Jaz nikogar ne sodim, hoče reči s tim, da ga on ne sodi kakor farizeji po mesu, to je: s pomoto in krivo; ali kakor sveti Krizostom pravi: On ne sodi sadaj nikogar, ker je na 202 svet prižel samo odrešit in izveličat; čas sodbe ni že na¬ stopil, temuč že le nastopi konec sveta. Zdihlej. O Jezus, luč sveta! daj, da hodim vedno za tebo, da te vselej spoznam za pravega Sina božjega, in da enkrat milostivo sodbo od tebe zaslišim. Navk za peto postno ali tiho nedelo (Judica.) Ta nedela se po pervej besedi uvoda imenuje Judica; imenuje se tudi po latinsko: dominika passionis, to je: ne¬ dela lerplenja , ker cerkev začne s to nedelo že boljpremiž- Ijevati Kristusovo terplenje, in ker na tihem žaluje čez Je¬ zusovo terplenje in čez hudobijo greha, ki je Jezusu to terplenje uzrokoval, jo Slovenci imenujejo tudi tiho nedelo. Dons se zakrijejo vse razpela (ali križi, božje martre) v spomin, da seje Jezus Judom skril noter do dneva, ko je slovesni vhod v Jeruzalem imel, in sc jim ni več očitno prikazal. (Jan. 11, 54.) Pri sv. masi se izpušča tudi: „Cast bodi Bogu itd., ker je nečast, ki se je delala .Jezusu Kristusu, sveto Trojico zadela. Ravno tako se ne moli psalm Judica pri začetku sv. mase, ker so višji duhovniki sovet imeli zoper Jezusa; zato se posluži cerkev pri uvodu sv. maže v imenu terpečega besed: „Sodi me, o Bog! in pravdo mojo resi proti nesvetcmu ljudstvu, reši me od krivičnega in zapeljivega človeka. Posli svojo luč in resnico, da me pe¬ ljete in pripeljete na tvojo sveto goro, v tvoje prebivališče. 1 ' (Ps. 42.) Cerkvena molitev. Prosimo, vsegamogočni Bog! po¬ glej milostljivo na svojo družino, da bo s tvojo močjo na telesu vižana, in po tvojim ohranjenji na duši obvarvana. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista s. Pavia apostelna do Hebrejev 0, 1J —15. Bratje! Kristus je pristopil, kakor veliki duhoven pri¬ hodnjih dobrot, skozi večji in veliko boljši šotor, k/eri ni s roko storjen, to je, ne tega stvarjenja; tudi ni s kozlovsko ali telečjo kervjo, ampak je z lastno kerrjo enkrat v presve- tisče šel, in je večno odrešenje najel. Zakaj če kem kozlov tnjuncov, in potreseni telečnipepelognjusene posvetil ? telesno čistost, koliko bo bolj kerv Kristusa, kterije po svetem Duhu 203 sebe brez madeža Bogu dal, našo vest očistila od mertvih del, da bomo služili živemu Bogu! In zato je srednik nove za¬ veze, da s snisrtjo obljubo odrešenja od tistih pregreh, ki so bile pod poprejsno zavezo, prejmejo, kteri so poklicani k večnemu delu v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Razlaganje. Sveti Pavi uči tukaj, da je Kristus ko pravi veliki duhovnik nove zaveze s svojo na oltarju križa prelito kervjo za grehe sveta sicer popolnoma zadostil, da morajo pa vendar tudi grešniki storiti, kar premorejo; zato da postanejo deležni terplenja Kristusovega, vredni njego¬ vih zaslug in da si sad njegovega zadostenja prilastijo. To se pa zgodi, ako marno in pobožno sveto mašo, nekervavi aldov (ofer} služijo, v ktercm se nam deli sad kervave daritve na križu; se zgodi, ako po volji in želji svete cer¬ kve svojo vest s pravim kesoni in spovedjo očistijo, pro¬ stovoljno dela pokore dopernašajo, Jezusov' izgled zvesto posnemajo, ter tako saj nekoliko za grehe zadostiti sl pri¬ zadevajo v zaupanju na Njegove zasluge. Zdihlej. Daj nam, naj milostlivši Jezus! svojo gnado, da bomo vse svoje grehe popolnoma zgrcvali, dobre dela dopernašali in se po tem vdeležili zaslug Tvojega britkega terplenja. Ev angeli s vetega Janeza 8, 46—59. Tist čas je rekel Jezus Judovskim množicam: Kdo zmed vas me bo greha prepričal? Ako vam resnico govo¬ rim, zakaj mi ne verujete? Kdor jc iz Boga, besede Božje posluša. Za tega voljo vi ne poslušate, ker niste iz Boga. Judje so tedaj odgovorili in mu rekli: Ali ne govorimo mi prav, da si Zamarijan, in imaš hudiča? Jezus je odgovoril: Jaz nimam hudiča; ampak častim svojega Očeta, in vi ste mi čast odvzeli. Pa jaz ne iščem svoje časti; jc, kteri nje išče in sodi. Resnično, resnično vam povem: Ako kdo mojo besedo dopolni, ne bo smcrfi vidil vekomaj. Judje so tedaj rekli: Zdej smo spoznali, da imaš hudiča! Abraham je umeri in preroki, in ti praviš: Ako kdo mojo besedo do¬ polni, ne bo sraerti okusil vekomaj. Si li ti večji, kakor naš oče Abraham, ki je umeri? in preroki so umerli. Koga sam 204 sebe delaš? Jezus je odgovoril: Če jaz sam sebe častim, moja čast nič ni; moj Oče je, kteri me časti, od kterega vi pravite, da je vaš Bog. Ih ga ne poznate; jaz pa ga po¬ znam, in ako rečem, da ga ne poznam, bom lažnik, kakor vi; ali poznam ga in dopolnim njegovo besedo. Abraham, vaš oče, seje silno veselil viditi moj dan; vidil gaje, in je bil vesel. Judje so mu tedaj rekli: Še petdeset let nimaš, in si Abrahama vidil? Jezus jim je rekel: Resnično, res¬ nično vam povem, prcjdajcbil Abraham, sim jaz. Tedaj so pobirali kamnje, da bi vnja lučali; Jezus pa se je skril, in je šel iz tempeljna. Zakaj je Jezus Jude prašal, kdo ga zamore greha prepričati? 1) Zato, da nas je podučil, da mora tisti, ki hoče dru¬ ge učiti ali kazniti, kar je le mogoče, si prizadevati brez greha biti. 2) Zato daje skazal, da je On, ker je brez vsega greha, več ko samo človek, tedaj Izveličar in Sin božji, kakor je on večkrat in posebno v tem evangelju Judom re¬ kel in tudi s svojimi čudeži očevidno dokazal. Zakaj je rekel Kristus: Kdor je iz Boga, posluša božjo besedo? Zato da bi Judje vedeli, da niso otroci božji, ampak hudičevi, ker niso hotli verovati njegovim božjim naukom, ker je bil hudič njih serca s sovražtvom in s nevošljivostjo oslepil. — Sveti Gregor pravi: »Naj se tedaj vsaki po- praša, če božjo besedo posluša, odkod daje? Večna res¬ nica terja, da imamo hrepeneti po nebeškej domovini, po¬ želenje mesa krotiti; hvalo tega sveta zaničevati, leškečega blaga ne želeti, od svojega premoženja drugim deliti. Naj tedaj slehern sam sebe praša, in če ti božji glas v svojem sercu čuti, bo spoznal, ali je iz Boga.“ Tolažba v zaničevanju. Ko je Kristus Judom resnico govoril, ni dobil, kakor se po navadi na svetu godi, nič druzega za povračilo, kakor D Hom. 18. 205 zaničevanje in zasramovanje. Judi so pravili, da je Zama- rijan, to je, krivoverec in da ima hudiča v sebi, daje ob¬ seden. To je bilo za Kristusa strašno zaničevanje in ga je moralo grozno boleti; toda to zamore tistim, ki so po ne¬ dolžnem zasramovani, le v tolažbo biti, ako pomislijo, da se tudi Kristusu ni nič boljše godilo. Take jih tolaži tudi sveti Avguštin, *) ker njim pravi: „Prijatelj kaj še te zamore za¬ deti sramotnega, kar ni že popred iskusil tvoj Odrešenik? Ako je sramotivna beseda, glej! Jezus jih je tudi že popred slišal, ker so ga imenovali zdaj požeruha in pijanca, zdaj krivoverca in puntarja, zdaj fovarša grešnikov, zdaj obse¬ denega; ja slišati je moral, ko je izganjal hudiče, da to dela z Belcebubom, višjim hudičev. 3 ) Zatoje tolažil svoje učence rekoč: „Ako so hišnega gospodarja imenovali Belcebuba, koliko več bodo tako imenovali njegove ljudi?“ Ali se ti grenko zdi terplenje? Ni je bolečine, da bi je Jezus ne bil okusil; kaj je bilo grenkejše in bolj sramotivno kakor smert na križu? „0 kristjani! pravi zavoljo tega sveti Pavl, 3 ) spomnite se Tistega, ki je od grešnikov toliko zopernosti preterpel, zato da se ne vtrudite, in ne postanete maloserčni (akoravno ste zaničevani in zasramovani.)“ Kako in zakaj se je Kristus zagovarjal, kadar so ga Judje zasramovali? Jezus se ni drugače zagovarjal, kakor daje, kolikor je mogoče bilo, zmerno in pohlevno na ravnost tajil, kar so mu sovražniki oponašali. On je rekel, da nima hudiča, in da ni Zamarijan, ker ne časti svojega Očeta po Zamarijansko, ampak po svoje. Da je pa Kristus na to oponašanje odgo¬ voril, ker pa vender ni odgovarjal na zasramovanje, sc je zavoljo tega zgodilo, ker, ako bi bil molčal in nič na to od¬ govoril, bi bil vtegnul kdo dvomiti, ali je on res od Boga po¬ slan, in tako bi pri tem čast božja terpela in izveličanje ljudi. Kristus uči torej s svojim zaderžanjem, da se imamo le takrat, in scer prav zmerno in pohlevno zagovarjati zo¬ per obrekovanje in zasramovanje, kadar bi pri tem terpela čast božja in zveličanje bližnega; nikoli pa, če je razžalena samo naša čast; zakaj po izgledu Kristusovem imamo Bogu prepustiti, da našo čast reši, kteri ve bolj, kakor mi, jo re¬ šiti in jo nam zopet podeliti. Poglej tudi, kaj je bilo v raz¬ il Serm. 10. de verb. Dom. 2) Mat, 10, 25. 3) Hebr. 12, 3, * 206 laganju berila tretje nedele po gospodovem razglašenju rečeno. Kako je Abraham vidil dan Kristusov? V duhu, to je, 1) on je, dokler je še na tem svetu živel po božjem razodenju gotovo spoznal, da bode Kristus nek¬ daj prišel in se je tega veselil. 2) Je tudi v predpeklu z drugimi očaki po božjem razodenju spoznal, da je Kristus na ti svet prišel in je bil s tem silno potolažen. Zakaj seje Kristus pred Judi. skril, in se ni rajše nad njimi maščeval? 1) Zato, ker ni bil še čas, da bi bil imel vmreti. 2) Da je s tim pokazal svojo poterpežljivost inkrotkost, in nas podučil, da se moramo svojih sovražnikov raji ogibati in kej popustiti, ako ni grešno, kakor pa se jim zoperstaviti in se maščevati. 3) Kristus je nas hotel podučiti, da se imamo ogibati togotnih in prepirlivih ljudi, zakaj „častgre človeku, kteri se ogiba prepira: nespametni pa se podajo v prepire in svaje.“ (Prigov. 20, 3.) Zdihlej. Naj krotkejši Jezus! kadar so te tvoji naj hujši sovražniki tako grozno zasramovali, si jim zmerno odgovarjal, in kadar so te kamnjati hotli, si se jim ognul; mi pa zamoremo komaj eno krivo besedo poslušati, nočemo nič popustiti v prepirih z bližnim, temuc se hočemo vselej z naj večjo gorečnostjo braniti in se maščevati. Oh, odpusti nam vendar to našo nepoterpežlivost, in dodoli nam milost, da bomo vse nam namenjeno zasramovanje poterpežlivo prenašali, in če je k tvojej časti in izveličanji bližnega po¬ trebno, zmerno odgovarjali. V ponedelek po tihej nedeli. Berilo iz Jona preroka 3, 1 —10. Tiste dni je govoril Gospod v drugič Jonu preroku, re¬ koč: Vstani in idi v Ninive, veliko mesto in oznanuj v njem, kur sim ti jaz rekel oznanovati. In je vstal Jona, in šel v Ninive po besedi Gospodovi. Ninive pa so bile mesto tri dni hoda veliko. In Jona je šel en dan hoda v mesto, ter je vpil m rekel: Še štirdeset dni, in Ninive bodo razdjane! In Ni- 207 nivljani so verovali v Boga, in so napovedali post, ter so oblekli ojstre oblačila od nar vekšega do nar manjšega. In prišla je beseda do kralja Ninivskega, in je vstal iz svojega stola, in vergel svoje oblačilo iz sebe, in se oblekel v ojstro oblačilo , ter sedel na pepel. In je bilo oklicano in rečeno v Ninivah po povelji kralja in njegovih knezov tako: Nič naj ne okusijo ne ljudje, ne živina, ne govedo, ne drobnica', tudi nuj se ne pasejo, in vode naj ne pijejo. In naj se oblečejo v ojstre oblačila ljudje in živina, in naj kličejo v Gospoda na. vso moč. In slehern naj se oberne od svojega hudega pota in od krivice svojih rok. Kdo ve, morebiti se bo Bog obernul , in bo zanesel, in odjenjal od svojega groznega serda, in ne bomo končani. In Bog je vidil njih dela, da so se obernuli od svo¬ jega hudega pota, in usmilil se je svojega ljudstva Gospod ■naš Bog. Navk. Iz tega berila se vidi, kaj premore prava pokora, ona je tolikanj in tako velikih grehov tistega silno velikega mesta zbrisala, božjo jezo potolažila, njegovo šibo odver- nula, milost in odpuščanje zadobila, in Ninivljane iz otrok pekla naredila otroke nebes, iz sužnih hudiča prijatle božje, iz krivičnih, hudobnih, nevernih, pregrešnih, je storila pra¬ vične, bogaboječe, verne, svete. *) „Ce se pokore lotimo, piše sveti Bernad, 2 ) storimo veselje angelom. Le urno tadaj, bratje! le urno, ker vas čakajo ne samo angeli, ampak tudi sam stvarnik angelov.* — Tudi na te čaka Bog, ča¬ kajo angeli, urno se torej loti pokore, zato da ne bodo en¬ krat Ninivljani zoper tebe pričali. (Mat. 12, 41.) Evangeli svetega Janeza 7 , 32—39. Tisti čas so viši in farizeji poslali lilapcov, da bi Jezusa prijeli. Jezus jim je tadaj rekel: Sc malo časa sim per vas in grem k njemu, ktcri me je poslal. Iskali me hote, in me ne bote našli; in kjer sim jaz , vi ne morete priti. Judje so tedaj rekli med seboj: Kam misli ti iti, da ga ne bomonajšli? Ali pojde med razkropljene nevernike, in bo nevernike učil? Kakošno govorjenje je to, ker je rekel: Iskali me bote in me ne bote najšli; in kjer sim jaz, tje vi ne morete priti? Posledni veliki dan praznika pa je Jezus vstal in vpil rekoč; 1) S. C h 17 s, Ambr. August. 8 ) Serm. 2. Vigi. Kaliv. 208 Ako je kdo žejen, naj pride k meni, in naj pije. Kdor v me veruje, poteko, kakor pismo pravi, potoki žive vode iz njegovega oserčja. To pa je rekel od Duha, kterega so imeli prijeti v njega verujoči. Razlaganje . V tem evangelji pravi Jezus Judom, da bo kmalo se vernul k svojemu Očetu, to je, da bo umeri, od mertvih vstal in v nebesa sel; potem ga bodo iskali, to je, Mesija želeli; pa ga ne bodo najdli, ker niso hotli spoznati njega, pravega Mesija, temuč so ga zavergli, in tadaj tudi ne bodo tjekej prišli, kamor on gre, v nebesa, ker greha ne zapuste.— Oj, kako strašna je slepota človeka, kteri ne spozna časa, ki ga Bog obišče in mu milost deli, kteri roko zaničuje, ki mu jo Bog ponuja in ne sluša glasu, ki ga k pokori vabi. Poslušaj, kaj Bog sam pravi: „Zato, ker sim klical, in vi niste hotli, ker sim svojo roko stegoval, in no¬ beden ni zanjo maral .... bom pri vašej pogubi se smejal, kadar bo nenadoma vas nesreča zadela, kadar bo tuga in stiska (smert in sodba) čez vas prišla; tistikrat me bole klicali, jaz pa vas ne bom vslišal; za rano bote vstajali (me iskat), pa me ne bote najdli.“ (Prigov. 1 , 24 -— 28) „Išči tadaj Gospoda, kadar ga še lahko najdeš; klici vanj, kadar ti je blizo.“ (Iza. 55, 6.) V tvorek po tihej nedeli. Berilo iz Daniela preroka 14, 28—42. Tiste dni so stopili Babilončani pred kralja, in so rekli: Izdaj nam Daniela, ki je Bela razdjal, in drakona umoril; sicer bomo pomorili tebe in tvojo družino! Vidilje tedaj kralj da so zlo v nja tiščali, in prisiljen jim je izdal Danielu. Ver¬ gil so ga v levsko jamo, in tam je bil šest dni. V levnjakti pa, je bilo sedem levov, in dajali so jim na dan po dve trupli in dve ovci; ali zdaj se jim ni nič dalo, da bi požerli Daniela. Bil je pa prerok Habakuk v Judeji, in on je bil skuhal pod- met in nadrobil kruha v lonec; in je šel na polje, da bi nesel zenjcam. Tedaj je rekel angel Gospodov Habakuku: Nesi obed, ki ga imaš, v Babilon Danielu, kteri je v levnjakti. In Habakuk je rekel: Gospod! Babilona nesim vidi/, in za jamo ne vem. In ga je prijel angel Gospodov ver h glave, in ga nesel za lase njegove glave; in ga je postavil v Babilon nad jamo s svojo hitro močjo. In Habakuk je zavpil rekoč: Daniel, 209 služabnik božji, vzemi obeda, liter ega ti je Bog poslal! In Daniel je rekel: Spomnil si se me, Gospod Bog! in jih nisi zapustil, kteri te ljubijo. In Daniel je vstal in jedel. Angel Gospodov pa je Habakuka berž postavil na njegovo mesto nazaj. Sedmi dan tedaj je prišel kralj, da bi obžaloval Da¬ niela, in je stopil k jami, ter v njo pogledal, in glej, Daniel sedi v sredi levov. Takrat je zaupil kralj s velikim glasom, rekoč: Velik si, Gospod , Bog Danielov! In gaje potegnili iz levnjaka; tiste pa, kteri so ga hotli pogubiti, je vergel v jamo in so bili požerti per tej priči pred njim. Tedaj je kralj re¬ kel: Boje naj se vsi prebivavci po vsej deželi Danielovega Boga; ker on je odrešenik, ki dela znamnja in čudeže na nebu in na zemlji, kije rešil Daniela iz levnjaka. Razlaganje. Babilonci so častili gerdega malika Bela, čigar duhovniki so ljudstvo gol j (ovali. Daniel je razkril goljfije tih duhovnikov, in je razdjal malika in njegov tem- pel. Cez to so se razjezili Babilonci, in so kralja, ki je Da¬ niela rad imel, pa je bil maloserčen, primorali, da ga je rekel v levnjak vreči. Bog pa ne zapusti svojih zvestih služab¬ nikov. Daniel je pa v levnjaku mirno več dni bil, in noben lev se ga ni dotaknul; Bog mu je tudi s čudežem živeža poskerbel. — Kristjan! izpolnuj le zvesto svoje dolžnosti, imej skerb za čast božjo in razdevaj in pokončaj dela sa¬ tanove. Ne boj se nič, Bog svojih služabnikov ne zapusti! Evangeli svetega Janeza 7, 1 — 13. Tisti čas je Jezus po Galileji hodil, zakaj po Judeji ni hotel hoditi, ker so ga Judje iskali umoriti. Bil je pa blizo Judovski praznik zelenih šotorov. Rekli so mu pa njegovi bratje: Idi od tod, in pojdi v Judejo, da tudi tvoji učenci vi¬ dijo tvoje dela, ktere delaš. Zakaj nihče ne dela kaj na skrivnem, kteri išče očiten biti; če to delaš, daj se na zna¬ nje svetu. Tudi njegovi bratje namreč niso v nja verovali. Jezus jim tedaj reče: Moj čas še ni prišel; vaš čas pa je vselej pripravljen. Vas svet ne more sovražiti; mene pa sovraži, ker jaz pričujem od njega, da so njegove dela hude. Vi pojdite na ti praznik; jaz pa še ne grem na ti praznik, ker moj čas še ni dopolnjen. Ko je bil to rekel, je on ostal v Galileji. Ko so bili pa njegovi bratje odšli, takrat je tudi Goffine, 14 210 on na praznik šel, ne očitno, ampak nekako na skrivnem. Judje so ga tedaj iskali ob prazniku, in so rekli: Kje je on? In med ljudmi je bilo na tihem veliko govorjenja zavoljo njega. Zakaj nekteri so rekli: Dober je, nekteri pa so rekli : Ni tako, temuč ljudi zapeljuje. Vunder pa nihče ni očitno od njega govoril zavoljo strahu pred Judi. Razlaganje. Tudi njegovi bratje, to je, sorodniki Je¬ zusovi, niso vanj verovali, zato so ga nagovarjali, da naj gre v Jeruzalem, da naj tam čudeže dela, da bo višja sod¬ nija tam sodbo izrekla, ali je on pravi Mesija. Toda Jezus jim odgovori: Ni še prišel moj čas, namreč moje smerti; ni še čas za me umreti, spet od mertvih vstati in cel svet pre¬ pričati, da sim v resnici od Boga poslan, vaš čas pa je vselej pripravlen, to je, vi, ki ste otroci tega sveta, jo deržite z mojimi sovražniki, kteri tudi svet ljubijo, in tadaj mene sov¬ ražijo, ker grajam pregrešne dela sveta in jih karam; vas pa ne sovražijo, vam se ni treba nič bati od njih, saj vi ljubite svet, kakor oni. — Resnica tih Jezusovih besed se še vselej skazuje. Kdor jo derži s lalikomišlenimi otroci tega sveta, temu se ni nič bati od njih; kdor se pa njih tovaršije ogiba, je zaničevan in preganjan. Toda blagor vam bo, pravi Jezus, ko vas bodo ljudje sovražili, in zasramovali zavoljo Simi človekovega, veselite se tisti dan, zakaj vaše plačilo je veliko v nebesih. 1 ) Y sredo po tihej nedeli. Berilo iz 3. Mojzesovih bukev 19, 1. 2. 11—19. Tiste dni je govoril Gospod Mojzesu, rekoč: Govori vse¬ mu zboru Izraelovih otrok, in recijiin: Jas sim Gospod vati Bog. — Ne kradite, ne legajte, in nihče naj ne g oljfa svo¬ jega bližnjega. Ne per segaj krivo v mojim imenu, inneoskru- njaj itnena svojega Boga; jaz sim Gospod. Ne delaj krivice svojemu bližnjemu, in ne zatiraj ga s silo; naj ne ostaja pla¬ čilo tvojega najemnika per tebi do druzega dne. Ne kolni gluhega, in slepemu ne postavljaj spodtikljeja; ampak boj se Gospoda svojega Boga, ker jaz sim Gospod. Ne stori nič krivičnega, in po krivici ne sodi. Ne glej lica ubozega, in ne spoštuj obraza mogočnega/ sode svojega bližnjega po pravici D Luk. C, 22. 23. II 211 Ne bodi opravljivec, ne podpihovaVec med ljudstvom; ne pod- stopi se zoper kri svojega bližnjega; jaz sim Gospod. Ne sov¬ raži svojega brata v svojem sercu, ampak očitno ga posvari , da nimaš greha zavoljo njega. Ne išči maščevanja, in ne spomni se krivice svojih sosedov; ljubi svojega bližnjega ka¬ kor sam sebe; jaz sim Gospod. Moje zapovedi spolnujte, za¬ kaj jaz sim Gospod vaš Bog. Razlaganje. Bili so ljudje taki, in še se jih najde, ki terdijo, da ni mogoče deržati božjih zapoved. Na to odgo¬ vori cerkveni Tridentinski zbor: ‘j „Bog ne zapove nič ne¬ mogočega, temuč ti zapove in te spodbada, da storiš kar mo¬ reš, in da prosiš za to, kar nepremoreš, on pa ti na to gotovo pomaga, zato da zamoreš. Njegove zapovedi niso težke, njegov jarm je sladek, in njegovo breme lahko.* Zdihlej. O Jezus! ki hočeš, da naj na se vzamem tvoj jarm, ako hočem svojej duši mir zadobiti; daj mi gnado, da ga zamorem veselo za tebo nositi do konca življenja. Amen. Evangeli svetega Janeza 10, 22—38. Tisti čas je bil praznik posvečevanja v Jeruzalem , in zima je bila. In Jezus je hodil v tempeljnu po Salomonovej lopi. Judje so ga tedaj obsuli, in so mu rekli: Doklej nas v nevednosti pustiš? Ako si ti Kristus, povej nam naravnost! Jezus jim je odgovoril: Vam pravim, in ne verujete. Dela, ktere jaz delam v imenu svojega Očeta, te pričujejo od mene. Toda vi ne verujete, ker niste iz mojih ovac. Moje ovce moj glas poslušajo; in jaz jih poznam, in hodijo vsled mene. In jaz jim dam večno življenje, in ne bodo pogubljene vekomaj, in nihče jih ne bo iztergal iz moje roke. Kar mi je moj oče dal, je veči, kakor vse; in nihče ne more iztergati iz roke mojega Očeta. Jaz in Oče sva eno. Judje so tedaj kamnje pobirali, da bi ga kamnjali. Jezus jim je odgovoril: Veliko dobrih del sim vam pokazal od svojega Očeta, za¬ voljo kterega teh del me kamnate? Judje so mu odgovorili : Zavoljo dobrega dela te ne kamnjamo, ampak zavoljo bo¬ gokletstva, in ker se, ki si človek, Boga delaš. Jezus jim je 1) Sesa. 3, e. 11. 14 * 212 odgovoril: Ni li pisano v vasej poslavi: Jaz sim rekel, bo¬ govi sle? Ako je tiste imenoval bogove, kterim je bila be¬ seda Božja govorjena, in pismo ne more overž^no biti: ka¬ ko njemu, kterega je Oče posvetil, in na svet poslal, vi re¬ čete: Preklinjaš, ker sim rekel: Sin Božji sim? Ako ne de¬ lam del svojega Očeta, mi nikar ne verjemite. Ako jih pa delam, in ako meni nočete verjeti, verjemite delom, da spo¬ znate in verujete, da je Oče v meni, in jaz v Očetu. Razlaganje. Judi so hoteli Jezusa v besedah vjeti. Zategavoljo so večkrat Jezusa prašali, ali je on Kristus. Jezus jih zavrača na svoje dela, in jim pravi, da bi morali zavoljo njih vanj verovati, da pa oni vanj ne verujejo, ker niso iz njegovih ovac, in da zavoljo tega ne sprejmejo nje¬ govega navka, ki se jim tak oster zdi. — Tudi med krist¬ jani je več takih, ki imajo samo ime in se štejejo k Jezuso¬ vim ovcam, pa vender niso njegove ovce, ker ne spolnujejo njegovega navka. Samo tisti, ki slušajo Jezusov glas, in zvesto za njim hodijo, so njegove ovce, tim da on večno živlenje, in se ne zgubijo, tudi jih ne bo iz Jezusovih rok nobeden iztergal, ne svet, ne hudič, »e meso. Slušaj tadaj Jezusov glas, hodi za njim ko zvesta ovčica, in on te ne bo zapustil ne sadaj ne v večnosti. V četertek po tihej n e deli. Berilo iz Daniela preroka 3, 34—45. Tiste dni je molil Azarija k Gospodu, rekoč-. Gospod naš Bog! prosimo, ne zaverzi nas vekoma zavoljo svojega imena, in ne razderi svoje zaveze. Ne odtegni nam svojega usmiljenja zavoljo Abrahama svojega ljubega, Izaka svojega služabnika, in Izraela svojega svetega, kterim si govoril in obljubil, da boš pomnožil njih zarod, kakor zvezde na nebu in kakor pesek ob kraji morja. Zakaj zmanjšali, Gospod! smo se zdaj, bolj, ko vsi narodje, in smo ponižani po vsej zemlji zavoljo svojih grehov. In nimamo zdaj kneza, ne preroka, ne vojvoda, ne žgavnega, ne klavnega, ne jednega daru, ne ka¬ dila, tudi ne mesta ti darovati pervine, da bi mogli najti tvoje usmiljenje: pa zavoljo po ter tega serca in ponižnega duha nas sprejmi. Kakor žgavni darovi ovnov in juncov tn veliko lavženl tolstih jagnjet, tako bodi dans naša daritev pred Ivo » 213 jim obličjem, da ti dopade; zakaj kteri v tebe zaupajo, ne ostanejo na sramoti. In zdaj gremo vsled tebe z vsim sercem, in se te bojimo, in iščemo tvojega obličja. Ne osrami nas, te- muc stori z nami po svojej dobrotljivosti in po obilnosti svo¬ jega usmiljenja. Otrni nas po svojih čudežih, in daj čast svo¬ jemu imenu, Gospod! In osramoteni nuj bodo vsi, kteri hudo delajo tvojim služabnikom; naj se sramujejo v tvojej vsemo¬ gočnosti, in njih moč bodi razterta. In naj vedo, da si ti Go¬ spod Bog edini, in častitljiv po vsej zemlji, Gospod naš Bog. Razlaganje. Kralj Nabuhodonosor je v svojej neome- jenej prevzetnosti rekel podobo postavili, in vsim svojim podložnim, torej tudi Judom ukazal, ki so bili v njegovej sužnosti, dajo morajo častiti. Trije judovski mladenči so se branili tega, in zato so bili na kraljevo povelje verženi v gorečo razbeleno peč. Bog pa jih je vsred ognja žive in zdrave ohranil, da so sred peči hodili in Boga hvalili, in eden tih treh mladeneev, Azaria po imenu, je molil k Go¬ spodu, da naj se usmili svojega ljudstva, in ga reši iz rok njegovih sovražnikov, ker je spoznal svoje grehe in je poter- tega serca. — Posnemajmo te tri mladenčc, ne priklanjajmo svojih kolen pred posvetnimi maliki, nasladnostjo in prevzet¬ nim napuhom, in ničemurnostjo, temuč darujmo vse, tudi do zadnje kaplje kervi, za svojo sveto vero. (Evangeli in razlaganje glej na praznik svete Magdalene v drugem delu.) V petek po tiliej nedelj. Berilo iz Jeremija preroka 17 , 13 — 18 . Tiste dni je rekel Jeremija: Gospod! vsi, kteri te za- puste, bodo osramoteni; kteri od tebe odstopijo, bodo v prahu zapisani, ker so zapustili Gospoda, vir živih vod. Ozdravi me Gospod! in bom ozdravljen, reši me, in bom rešen -, zakaj ti si moja hvala. Glej, oni mi pravijo: Kje je beseda Gospo¬ dova'! Naj pride! In jaz nesim bil zmamljen, kadar sim za teboj pastirjem hodil-, in dneva človekovega nesim poželel , ti veš. Kar je izšlo iz mojih ust, je bilo prav pred teboj. Ne bodi mi v strah, moje upanje si v dan, nadloge. Naj bodo osra¬ moteni, kteri me preganjajo , jaz pa naj ne bom osramoten; naj trepetajo oni, jaz pa naj ne trepetam j pripelji nad uje dan nadloge, in sterijih dvakrat, Gospod naš Bog! 214 Razlaganje. Prerok Jeremia je bil od Judov zasramo¬ van in preganjan, ker jim je neprestrašen resnico oznanoval. Zdaj loži on Bogu, da je v potrebi, pa vendar terdno v njega zaupa in se s tem tolaži, daje Bog njegova hvala, to je, da je konec njegovega prizadevanja čast božja, in vsa čast le Bogu gre, ako je kej dobrega storil. — Varuj se prazne slavožeije. Svet Hieronim ') piše: „Tega se skerbno varuj, da te ne prevzame želja prazne časti, zakaj kdor hrepeni po praznej časti, ne more imeti vere! — Zatorej pravimo vselej: Ti si moja hvala, o Gospod!" Evangeli svetega Janeza 11, 47—54. Tisti čas so veliki duhovni in farizeji zbor poklicali, in rekli: Kaj hočemo storiti, ker ti človek veliko čudežev dela? Ako ga tako pustimo, bodo vsi v nja verovali, in bodo prišli Rimljani, in vzeli našo deželo in naš narod. Eden pa zmed njih, Kajfež po imenu, ki je bil tisto leto veliki duho¬ ven, jim je rekel: Vi nič ne veste in ne pomislite, daje bolje za vas, da umerje en človek za ljudstvo, in da ves narod ni pokončan. Tega pa ni sam iz sebe rekel; temuč, ker je bil tisto leto veliki duhoven, je prerokoval, da ima Jezus umreti za narod, in ne samo za narod, tenmč tudi, da bi otroke Božje, kteri so bili razkropljeni, v eno zbral. Od tistega dne tedaj so se posvetovali, da bi ga umorili. Jezus tedaj ni več očitno hodil med Judi, ampak je od tod šel v kraj bliz puščave, v mesto, ki se imenuje Efrem, in je tam prebival z svojimi učenci. Razlaganje. Od dne do dne so Judje bolj sovražili Je¬ zusa, kolikor več čudežev je delal; oni so ga hotli po vsa- kej ceni iz poti spraviti. Zato so sbor poklicali, se posveto¬ vali, in višji duhovnik Kajfež je prerokoval Jezusovo smert za odrešenje celega sveta s timi pomenljivimi besedami: Bolje je, da umerje en človek za ljudstvo, in da ves narod ni pokončan. — Kajfež je bil hudoben, in venderje prerokoval, ker je bil višji duhoven. Tako dela sveti Duh v svetih za¬ kramentih po dobrih in hudobnih duhovnikih, Ker se jih kot 1) Epist. ad Eustah, 22» 215 orodja posluži, da deli ljudem svoje gnade, kakor se cevi poslužimo, da si dobre vode napeljemo. V saboto po tihej nedeli. Berilo H Jeremija preroka 18, 18—23. Tiste dni so rekli hudobni Judje med seboj: Pridite, sklepajmo sklepe zoper pravičnega-, zato ne bo zginula po¬ stava od duhovnov, ne svet od modrega, ne prerokvanje od preroka. Pridite in pobimo ga z jezikom, in nič ne čislajmo njegovega govorjenja! Gospod! glej na-me, in sliši glas mo¬ jih zopernikov. Se li povračuje dobro s hudim, ker so mi jamo izkopali? Spomni se, da sim stal pred tvojim obličjem, da bi govoril za njih prid, in odvernul tvoj serd od njih. Za tega voljo daj njih otroke v lakoto , in pelji jih pod ojster meč; naj bodo njih žene brez otrok in vdove, in njih možje pobiti, njih mladenki z mečem v boji presunjeni. Naj se sliši kričanje iz njih hiš, zakaj perpeljal boš nag to nad-nje razbojnika; ker so jamo izkopali , da hi me vjeli, in skrivaj zaderge nastavili mojim nogam. Ti pa, Gospod! veš vse njih svete zoper mene v smert; ne zanesi njih hudobii, in njih greh pred teboj ne bodi zbrisan; naj padejo pred tvojimi očmi, in ob času svojega serda se znosi nad njimi, Gospod nas Bog ! Razlaganje. Ker ima cerkev preroka Jeremija za po¬ dobo Izveličarja,zato se posluži današnega berila.vkterem prerok Boga prosi pomoči in prosi, da naj Judom pošle terplenje in nesreče, zato da bi se poboljšali; zakaj njegovi sovražniki so ga kotli umoriti, zato da bi ne slišali več nje¬ govih ostrih pridig in da bi njih krivi preroki toliko bolj po svojem ravnati mogli. — Nikoli ne smeš sovražnikom ne¬ sreče želeti, kakor samo v tem namenu, da bi svoje kri¬ vice spoznali in sc k Bogil obernili. Evangeli svetega Janeza 12, 10—36. Tisti čas so sc veliki duhovni posvetovali, da bi tudi Lacarja umorili; ker je zavoljo njega veliko Judov šlo, in so verovali v Jezusa. Drugi dan pa, ko je veliko ljudi, kteri so bili prišli na praznik, slišalo, da pride Jezus v Jeruzalem, so palmove veje vzeli; in mu naproti šli, ter vpili: Hozana, hvalen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem, Kralj Izra¬ elski! In Jezus je najšel oslica, in je nanj sedel, kakor je 216 pisano: Ne boj se lici Sion! glej, tvoj kralj pride sedečna osličnem žebetu. Tega njegovi učenci popred niso umeli; ampak, ko je bil Jezus poveličan, takrat so se spomnili, da je bilo to pisano od njega, in da so mu to storili. Pričevala je tedaj množica, ktera je bila z njim, kadar je Lacarja iz groba poklical, in ga obudil od mertvih. Zavoljo tega mu je tudi množica naproti prišla, ker je slišala, daje storil ti ču¬ dež. Farizeji so tedaj rekli med seboj: Vidite, da nič ne opravimo! Glejte, cel svet dere za njim! Bili so pa nekteri neverniki med tistimi, kteri so gori prišli, da bi molili ob prazniku. Ti so tedaj pristopili k Filipu, ki je bil iz Betzajde Galilejske, in ga prosili, rekoč: Gospod! Jezusa bi radi vi- dili. Filip pride in pove Andreju; Andrej pa in Filip sta po¬ vedala Jezusu. Jezus pa jima je odgovoril, rekoč: Ura je prišla, da bo Sin človekov poveličan. Resnično, resnično vam povem, ako pšenično zerno ne pade v zemljo in ne umerje, ostane ono samo; ako pa umerje, stori veliko sadu. Kdor ljubi svoje živlenje, ga bo zgubil; in kdor sovraži svoje živlenje na tem svetu, ga bo prihranil v večno živlenje. Ako kdo meni služi, naj za menoj hodi; in kjer sim jaz, tam¬ kaj bo tudi moj služabnik. In ako kdo meni služi, ga bo moj Oče počastil. Zdaj je moja duša žalostna. In kaj hočem reči? Oče, reši me iz te ure? Alj zato sim prišel v to uro. Oče! poveličaj svoje ime. Glas je tedaj prišel iz neba: Po¬ veličal sim ga, in ga bom spet poveličal. Množica tedaj, ki je stala in slišala, je rekla, da je zagromelo. Drugi so rekli: Angel je z njim govoril. Jezus je odgovoril in rekel: Ne za¬ voljo mene, ampak zavoljo vas je ti glas prišel. Zdaj je sodba sveta, zdaj bo vpjvoda tega sveta izveržen. In jaz kadar bom povišan iz zemlje, bom vse k sebi vlekel. (To pa je rekel, da je na znanje dal, s kakošno smertjo da bo umeri.) Množica mu je odgovorila: Mi smo slišali iz po¬ stave, da Kristus vekomaj ostane; in ako praviš ti: Sin člo¬ vekov mora povišan biti? Kdo je tisti Sin človekov? Jezus Jim je tedaj rekel: Še malo časa je luč per vas. Hodite, do- 217 klor imate luč, da vas tema ne obide; in kdor v temi hodi ne ve, kam gre. Dokler imate luc, verovajte v luc, da bote otroci luči. To je Jezus govoril, in je šel, in se jim je skril. Razlaganje. Da je Jezus Lacarja od smerti obudil, to je njih več pripravilo, da so v Jezusa verovali, ja, še ne¬ verniki so prišli, da bi gavidili in njegov navk poslušali. To je še naj bolj razdražilo farizeje; mislili so umoriti ne samo Jezusa, ampak tudi Lacarja, ker so se nadjali, da se bo tako naj ložej iztrebil vsak spomin, da je Jezus nja od smerti obudil. Toda zdaj je prišla ura, kjer se je Jezus ra- dovoljno (kakor je bilo pri Bogu od vekoma sklenjeno) v smert dal, in kot pšenično zerno v zemljo zakopan biti hotel, zato da bi po sadu svoje smerti, s svojimi zaslugami greš¬ nikom živlenje podelil. — Z besedami: „Kdor svoje živle¬ nje ljubi, ga bo zgubil,“ je hotel Jezus reči, da se pogubi, kdor se vda poželenju svojega serca; kdor se mu paprotivi in ga premaga, se zveliča, in tak človek je njegov pravi služabnik in hodi za njim. — Na Jezusovo molitev, da naj ga Oče poveliča, je glas iz neba prišel. Posvetni Judje niso spoznali, kaj to pomeni, ker božji glas le tisti zastopi, kteri ga rad in ponižno posluša. — Z besedami: „Kadar bom po¬ višan iz zemlje, (na križu), bom vse k sebi vlekel,“ nas Jezus uči, da hoče On ljubezen naših duš, nas s svojimi zaslugami, s svojim izgledom in z močjo svoje ljubezni k sebi povleči. J ) Daj se tadaj od milosti, ki ti jo Jezus toli— krat ponuja, in od ljubezni, ktero ti on na križu kaže, k Njemu vleči. Zdihni večkrat k Jezusu s svetim Avgušti¬ nom: „Gospod! vzemi me meni in daj me Tebi,“ stori, da bom eden s tebo in s tvojo ljubeznijo, in ne pripusti, da se od tebe ločim in v temo padem, kjer ni mogoče več vun priti. Navk za šesto postno ali cvetno nedelo. Zakaj se imenuje ta nedela cvetna nedela? Ta nedela se imenuje cvetna nedela, 1) zavoljo pal¬ movih vej, ki so jih Judje na pot stlali 3 ) na današni dan Odrešeniku, kije slovesno v Jeruzalem šel; 2) kerse ravno zavoljo tega v cerkvi pred službo božjo palme žegnujejo, i) S. AJphons. Liguori, Odrešenje. V Mat. 21, 1 — 10. 218 s katerimi se napravi slovesna procesija, v spomin, da je ravno dones Jezus slovesno v Jeruzalem sel. Zakaj se 'pahne ali oljke blagoslovijo? 1) Zato, kakor se pravi tudi v tem blagoslovlenju, da zadobe pomoč na duši in na telesu tisti, ki jih s pobožnostjo nosijo; 2) da bi prebivavci tistega kraja, kjer se jih hrani, obvarovani bili od vsili zopernosti; 3) da bi tisti, ki nosijo palme ali oljke, po cerkvenej molitvi moč zadobili, svojo dušo z dobrimi deli okinčati in tako Kristusu v duhu naproti šli; 4) da bi s Kristusom, čigar udje smo, zmagali čez kra¬ ljestvo teme in smerli, in vredni postali se vdeležiti tistili zaslug, ki jih je Jezus nam pridobil s tim, daje slavno od smerti vstal in vesel v nebesa šel. Od palmovih vej piše sveti Auguštin: „One so hvala, in pomenijo zmago, ker je Gospod smert premagal s svojo smertjo, in s slavodobitnim znamnjem križa zmagal hudiča, kneza temc.“ *) Zato sc tudi gre v.procesii, prepevajo svete hvalne pesmi, okoli cerkve, in pred procesijo se križ nese; kadar pridejo do za- pertih cerkvenih vrat, potcrka duhovnik s križem na vrata, v znainnje, da nam je Adamov greh nebesa zaperl, in daje le križ, na kterem je Jezus greh in smert zmagal, človeka s Bogom spravni in mu zopet odperl Njegovo cerkev in vrata nebeškega paradiža z Bogom spravlenemu človeku. Da bi nas cerkev ganila s terpečim Izveličarjem so- vsmilenje imeti, kliče dans cerkev v imenu Kristusa z milim glasom v uvodu sv. maše takole: „Gospod! ne odteguj mi svoje pomoči; glej, da me obvaruješ. Reši me iz gerla leva, in mojo slabost od rogov samorogov. Moj Bog! moj Bog! ozri se name, zakaj si me zapustil? Vpitje mojih grehov (to je, grehov celega sveta, ki sim jih na se prevzel}, stori, daje pomoč daleč od mene.“ (Ps. 21.) Cerkvena molitva. O Bog! ker nas pravica veže, te iz cele moči ljubiti; pomnoži v nas darove svoje neskončne milosti, in ker si storil,da skoz smert tvojega Sina vupamo, karverjemo, nam daj skoz njegovo vstajenje priti, kamor želimo. Kateri s tebo živi in kraljuje itd. 1) Tract. 5. in Joan. 219 "Berilo iz lista s. Pavla apostelna do Filipljanov 2, 5—11» Bratje! ramo to mislite med seboj, kat; Kristus Jezus, kteri, dasiramo je bil v Božjej podobi, ni v rop stel Bogu enak bili, temneje sam sebe v nič storil, ko je podobo hlapca na se vzel, človekom se spodobil , in po zvnajnem najden bil kakor 'človek. Ponižal je sam sebe, ko je bil pokoren do smerti, smerti pa na križi. Zato ga je tudi Bog povišal, in mu dal ime, ktero je čez vse imena, da se v imenu Jezuso¬ vem (tukej se poklekne J vsako koleno pripogne teh, ki so v nebesih, na zemlji in pod zemljo, da vsak jezik spricuje, da je Gospod Jezus Kristus v 'časti Boga Očeta. Nauk. Sveti Krizostom pravi, da nas apostel v tem berilu posebno opominja, ponižnim biti; zakaj ponižnost nas Kristusu, Gospodu našemu naj bolj podobne stori. Kristus je veličastvo svojega nebeškega Očeta popustil, se učlove¬ čil in iz pokorščine se do sramotne smerti na križu ponižal. „Da bi pač vsi slišali, zavpije sveti Gregor, Bog zoper- stoji prevzetnim, in ponižnim deli svojo gnado. Da bi vsi slišali: Kaj se vzdiguješ, ki si prah in pepel? O da bi vsi Gospodove besede slišali: „Učite se od mene , ker sim po¬ nižnega serca.“ Ker edinorojeni Sin božji je zavoljo tega na se vzel podobo naše slabosti, zavoljo tega je prenašal za¬ sramovanje, zaničevanje in terplenjc, zato da bi se človek od ponižanega Boga učil, sc ne napihovati.“ Zdihlej. Oh! da bi pač bil jaz enakih misel, kakor ti, o moj Gospod Jezus! ki si se bil tako ponižal, in pokoren do naj sramotnejše smerti na križu. Prosim te, o moj Odre¬ šenik! daj mi gnado, da bodem tudi jaz iz serca ponižen, kakor si ti bil. Pri sv. maši sc bere namesto evangelia tako imenovani pasion ali terplenje lzveličarja po svetem Matevžu 26. 27. in 28. postave * *) in sc ne rabi ne kadila ne luči, tudi se ne reče ,,dominus vobiscum,“ vse to v znamnje in v spomin, da je Jezus, luč sveta, na križu umeri in tako nam bil vzet, in da je pri tem, kakor vemo, sc majala tudi vera in pobož¬ nost apostelnov, ja skorej vgasnvda. Kadar mašnik z bra¬ njem pasiona pride do besed: „in je glavo nagnul, in je dušo 1) 1. 34. mor. c. 21. *) Pasion glej veliki petek. 220 iz sebe dal,“ poklekne on sam in vsi pričujoči, daprcmišlu- jejo veliko skrivnost Jezusove smerti, s katero je nas od¬ rešil, in da zanjo Boga zahvalijo iz celega serca. Pri žegnu oljk bere mašnik tile Evangeli svetega Matevža 21,1—9. Tisti čas, kadar seje Jezus približal Jeruzalemu, in je prišel v Betfagc pri oljskej gori, je poslal dva učenca, in jima je rekel: Pojdita v ves, ktera je pred vama, in berž bota najšla oslico pervezano in zebe per njej; odvežita in pripetita mi jih. In če vama kdo kaj poreče, recita, da jih Gospod potrebuje, in berž jih bo spustil. Vse to pase je zgodilo, da se je dopolnilo, kar je govorjeno po preroku, kteri pravi: Povejte hčeri Sion: Glej, tvoj kralj pride k tebi krotek, in sedeč na oslici,in na žebetu podjarmljene oslice. Učenca pa sta šla, in sta storila, kakor jima je Jezus uka¬ zal. In sta pripeljala oslico in zebe, in so položili svoje obla¬ čila na njih, in so ga gori posadili. Silno veliko ljudi pa je razgrinjalo svoje oblačila po potu: drugi pa so veje sekali iz dreves, in stlali na pot. Množice pa, ktere so spredej in zadej šle, so vpile, rekoč: Hozana Sinu Davidovemu! Hva¬ ljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem. Zakaj je Jezus tako slovesno in pri tem tako ponižno v Jeruzalem sel? 1) Zato daje pokazal, da je On obljubleni Mesija in kralj Judov, kakor je bilo to po Zahariju (9, 9) preroko¬ vano; 2) da je pokazal, da pride zmagat svet, hudiča in meso. Te sovražnike je pa s tim zmagal, daje bil krotek, ponižen in boren. Zato ni jezdaril na krasnem konju, am¬ pak na mladem žebetu ene oslice, in je tako ubog in ves ponižen prišel v Jeruzalem. S tim nas je učil, da je krotkost, ponižnost in zaničevanje posvetnega blaga nar boljše orožje, ako hočemo svoje sovražnike premagati; 3) daje dopolnil predpodobo velikonočnega jagneta. Za¬ kaj ti dan so jagneta slovesno v mesto gonili, ktere so imele biti petek v tempelnu darovane. Tako je šel tudi Je¬ zus ko krotko jagne v mesto Jeruzalem, da bi se za nas daroval. (Corn. a Lap, com. in Math. 21.) 221 Zakaj je Šlo ljudstvo Kristusu s palmovimi vejam i naproti? Palma ali oljka je znamnje zmage in mira. Kristus je zmagal smcrt, hudiča in pekel, je celemu svetu sladek mir prinesel in nebeški Jeruzalem odperl. Zato je Bog ljudstvo tako nagnul, daje Kristusu s palmovimi vejami naproti šlo. Pri tem zamoremo tudi spoznati, kako nestanoviten in pre- menljiv daje svet; zakaj ravno tisti, ki so dans Kristusu s palmami naproti šli in mu „hozana Davidovemu Sinu!“ vpili, so nekej dni po tem kričali: „križaj ga! križaj ga!“ Uči se tukej zaničevati posvetno hvalo, in ne bodi tako nestano¬ viten, kakor je bilo ljudstvo. Glej! o velikinoči v svetem obhajilu s veseljem prejmeš Izveličarja! kajti ga potlej pa kmalo znovič križaš s svojimi grehi? (Hebr. 6, 6.) Kako je treba dans iti za procesijo s blagoslovljenimi oljkami? 1) Pobožno misli, da greš v duhu Kristusu na proti, kakor nekdaj je pobožno ljudstvo storilo v Jeruzalemu, in glej, da ga ko pravega Izveličarja častiš. Pri tem se za¬ moremo poslužiti besed: HozanaDavidovemu Sinu; hvaljen bodi, kteri pride v imenu Gospodovem; hozana na višavah! 2) Serčno prosi, da bi nam dal Jezus svojo gnado, da bi zamogli vedno zeleneti, kakor palme ali oljke, to je: vedno dobre dela doprinašati, z njim in z njegovo pomočjo svet, hudiča in meso premagati, in si s tim zaslužiti, priti z njim v nebeški Jeiuzalem. Zdihlej. O Jezus! ki si vedno zeleno in sadunošno drevo živlenja! daj, da bomo kakor oljke vedno v ljubezni zeleneli, dobre dela dopernašali, tako lepo cveteli in sad nosili. Navk za sveti veliki teden. Zakaj se imenuje ti teden sveti in veliki teden ? Pravi se sveti in veliki teden, ker je Jezus Kristus ti teden opravil naj svetejšo skrivnost našega odrešenja, in nam je tako dodelil neizrečene dobrote. 222 Kaj je Kristus posebnega storil perve štiri dni tega tedna? Ko je na cvetno nedelo med naj večim veseljem ljud¬ stva v Jeruzalem prišel, v tempel šel, in tam še clo od otrok bil pozdravljen z veselim vpitjem: „Hozana!“ je iz- podil iz tempelua kupce in prodajavce; in po tem, ko je cel dan učil in bolnike ozdravljal, se je zvečer podal nazaj v Betanijo, kjer je v Lacarjevej hiši prenočil; zakaj v Jeru¬ zalemu ga ni hotel nobeden pod streho vzeti; vsi so se bali Njegovih sovražnikov. Tudi nasledne tri dni je hodil v Jeruzalem, in je čez dan v tempelnu učil, po noči pa je na oljskej gori molil in bedil. V svojih govorih je skušal te dni posebno Judovskim duhovnikom, pismarjem in farizejem skazati, da je On zares Mesija, in da se bodo oni z Nje¬ govo smertjo, ktero je prerokoval, hudo pregrešili, ter sebi in celemu Judovskemu ljudstvu pogubo nakopali. To po¬ gubo jim je tudi očevidno pokazal, da je figovo drevo pre¬ klel, in ono seje precej posušilo, in je prerokoval, da bode Jeruzalemsko mesto s tempelnom vred razdjano. Sicer se je z njimi prepiral, jih dobro zavračal in tudi osramotil očitno v svojih prilikah, tako, da so hudo razdraženi vsi enodušno in terdno sklenili, ga umoriti. Da so ti svoj sklep res izpeljali, je nar več jim pripomogel hudobni Judež, kteri Gaje iz lakomnosti za 30 srebernikov (blizo 15 goldinarjev našega dnara) višjim duhovnikom prodal, in precej drugi dan, namreč v četertek, ga je izdal in ga v njih roke pri¬ pravil. — V pondelek po cvctnej nedeli ali veliki pondelek. Berilo iz Izaija preroka 50, 5—10, Tiste dni je rekel Izaija: Gospod Bog mi je odperl uho} jaz pa se nisim vstavil, nisitn odstopil. Svoje telo sim jim izdal, kteri so me bili, in svoje lica tistim, kteri so me tezali. Svojega obličja nisim odvernul od njih, ki so me zasramo¬ vali in zapljevali. Gospod Bog je moj pomočnik, zato ne bom osramoten; zakaj sim nastavil svoje obličje, ko naj terjo skalo, in vem, da ne bom osramoten. Blizo je, kteri me opravičuje y kdo mi bo zoper govorili Stopimo skupaj; kdo je moj zoper - nik? Naj stopi k meni! Glejte, Gospod Bog je moj pomoč- 223 nik; kdo me bo obsodil? Glejte, vsi se bodo kot oblačilo postarali, molj jih bo jedel. Kdo zmed vas se boji Gospoda, in poslusa glas njegovega hlapca ? Kdo v temi hodi, in nima svetlobe, naj upa v Gospodovo ime, in naj se zanese na Go¬ spoda svojega Boga. Razlaganje. Vsi sveti očaki enoglasno terdijo, da Izaija tukej od Kristusa prerokuje, kteri je po volji svojega Očeta in brez upora se v naj sraraotnejše terplenje za nas podal, in z božjo pomočjo terdno, kakor skala, stal poterpežliv, kadar so ga njegovi sovražniki bili in zasramovali. Njegovi sovražniki pa niso odšli pravičnej kazni. Kriva vest je jih; glodala, kakor molj oblačilo, in njih spomin je zginul iz sveta. — Kadar tudi mi s Kristusom terpimo, in hodimo po temi nadlog in težav, in ne vidimo rešenja, zanašajmo se tadaj na Boga, on bo naš pomočnik in odrešenik. Evangeli svetega Janeza 12, 1 — 9. Šest dni pred veliko nočjo je Jezus prišel v Betanijo, kder je bil Lacar umeri, kterega je Jezus od mertvih obu¬ dil. Napravili so mu večerjo tam, in3Iartaje stregla; La¬ car pa j e bil eden zmed njih, ki so bili pri mizi. Marija je tedaj vzela libro dragega mazila prave narde, in je mazala Jezusove noge, in brisala njegove noge s svojimi lasmi; in hiša je bila napolnjena s duhom mazila. Eden njegovih učencov tedej, Judež Iškariot, tisti, kteri gaje imel izdati, je rekel: Zakaj se to mazilo ni prodalo za tri sto denarjev, in dalo ubogim? To je pa rekel, ne da bi mu bilo skerb za uboge, temuč, ker je bil tat, in je mošno imel, in nosil, kar je bilo v njo verženo. Jezus je tedaj rekel: Pustite jo, da to za dan mojega pogreba prihrani. Zakaj uboge imate vse¬ lej med seboj, mene pa nimate vselej. Velika množica Ju¬ dov je tedaj zvedila, daje tam, in so prišli, ne le zavoljo Jezusa, temuč, da bi tudi Lacarja vidili, kterega je od mertvih obudil. Navk. Kakor sveta Magdalena, tako mazilimo tudi mi Izveličarja s tim, da goreče dopernašamo dobre dela, in tako postanemo po besedah svetega apostelna, prijetna di- 224 šava Kristusova. ] ) Obnašanje izdajavca Judeža naj nas opominja, da nimamo svojega serca navezati na posvetno blago, da se ogibamo skerbno lakomnosti, ktera človeka še v večje pregrehe stermoglavi. Judež ni na enkrat postal tako velik grešnik. On je dnar ljubil, in tako je njegova ljubezen do Boga zmirom bolje opeševala; ta ljubezen do dnara ga je naj pred zapeljala, da je bil tat, potem lakom¬ nik, potem izdajavec svojega Učitelja, in na zadnje je sam sebe umoril. Prizadevaj si torej vse hudo poželenje precej v začetku zatreti, zato da te ne pripravi v greh inv ne¬ srečo, kakor Judeža. V torek po cvetnej nedeli ali veliki torek. Berilo iz Jeremija preroka 11, 18—20. Tiste dni je rekel Jeremija: Gospod, razodel si mi, in sim spoznal; pokazal si mi njih naklepe. In jaz sim bil ka¬ kor krotko jagnje, ktero peljajo k zaklanju; in nisim vedel, da so zoper me sklenuli , rekoč: Pridite, končajmo drevo z njegovim sadom, in izderimo ga iz dežele živih, da njegovo ime več ne bo pomnjeno. Ti pa, Gospod vsemogočni, sodiš pravično, in skušaš obisti in serca, vidil bom tvoje mašče¬ vanje nad njimi: zakaj tebi sim zračil svojo reč, Gospod moj Bog. Razlaganje. Sveta cerkev enoglasno uči, da so te Je¬ remijeve besede, besede Kristusove. Naj pred se namreč nanašajo te besede res na Jeremija, kterega so tudi, kakor Kristusa, krivično preganjali njegovi sovražniki, in je ostal krotek in pohleven. Prav za prav pa kažejo te besede na Kristusa, kteri je pripustil, da so ga njegovi sovražniki na terdi les križa pribili, on je pa molčal kot krotko jagnc. —• Uči se tukej, o kristjan! posnemati izgled krotkega jagneta božjega, in molče prenašati vse zopernosti. Jeremija Boga prosi, da bi se nad sovražniki maščeval. Zastran tega piše sv. Avguštin: „To se pravi dobro hoteti ne pa maščevati se, kadar se pravični veseli, da se hudobni štrafa; zakaj on se ne veseli čez pogubo grešnika, od kterega želi, da bi se poboljšal, temuč hoče pravico, s katero se njih mnogo spokori." J ) 1) 2 Kor. 2, 15; 2) Sent, 246. 225 (Tudi dans se pri sv. maši bere pasion ali terplenje Je¬ zusa Kristusa po svetem Marku 14. in 15. post. Glej veliki petek.) V sredo po cvetnej nedeli ali veliko sredo. Berilo iz Izaija preroka 62, 11; in 63, 1 — 7 . To govori Gospod Bog: Povejte hčeri Sion : Glej, Od- rešnik tvoj pride; glej njegovo plačilo je s njim! Kdo je ti, kteri pride iz Edoma, z rudeče omobenimi oblačili iz Bozre? Tisti lepi v svojej suknji, ki hodi s svojo veliko močjo? Jaz sim, ki govorim pravico, in sim branik, da rešim. Zakaj je tedaj rudeča tvoja suknja, in tvoje oblačila kakor tistih, ki tlačijo v tlačivnici? Sam sim tlačil v tlačivnici, in nobeden zmed narodov ni bil z menoj. Tlačil sim jih v svojem serdu, in jih stlačil v svojej jezi; zato se je razkropila njih kerv na mojo suknjo, in vse svoje oblačila sim ogerdil. Zakaj dan maščevanja je v mojem sercu , prišlo je leto odrešiti svoje. Sim se oziral, in ga ni bilo pomočnika; sim iskal, in ga ni bilo, kteri bi pomagal. Sama moja roka me je rešila, in moj serd sam mi je pomagal. In poteptal sim ljudstva v svojem serdu, in jih napajal s svojo serditosljo , in ob tla ver g el njih moč , Usmiljenja Gospodovega se bom spomnil, hvalil Gospoda za vse, kar nam je dodelil Gospod naš Bog. Razlaganje. Te prerokove besede se nanašajo zopet na Izveličarja in popišejo njegov slavodobiten uhod v Je¬ ruzalem, delo odrešenja dognati, ktero je vedno imel pred svojimi očmi in v svojem sercu, in dognati zmago čez vse svoje sovražnike, svet in hudiča. Vse sovražnike je On s svojo kervavo smertjo na križu, enak tistim, ki grozdje tla¬ čijo v tlačivnici, poteptal in vničil. —■ Dan Jezusove srnerti je bil tudi dan maščevanja čez njegove sovražnike, ktere je na križu sam premagal. Vposlednih besedah zahvali prerok, ki je vse to v duhu previdil, Boga za to, daje po Kristusu cel svet odrešil. To nas tudi opominja, da naj se Izveličarju zahvalimo za Njegovo kri, ki jo je za naše izveličanje prelil. (Tudi dans se bere pasion po svetem Lukežu 22. in 23. post. 1—53. verste. Glej veliki petek.) Goffine, 15 SSfi Navk za veliki čelertek. Kaj obhaja danas cerkev ? Ti dan obhaja sveta katolika cerkev od nekdaj slove¬ sen spomin poslednje večerje, pri kterej je božji Odrešenik nar svetejšo daritev svete maše in presvetega rešnega Te¬ kma postavil. Zakaj se imenuje ti dan veliki čet er tek? 2-se prevzel, in je moral tabo grozovitno smert storiti. Kakošno smert si še le ti si zaslužil, ako greha ne sovražiš in ga ne popustiš?! — Zakaj obhaja cerkev tako tiho spomin Kristusovega terplenja? To se zgodi, verne spodbosti, da se naj Izveličarju za odrešenje spodobno zahvalijo in jih ganiti, da naj Jezusovo terplenje tiho premišljujejo in njega serčno ljubijo, ki jih je ljubil do smerti na križu. Zato je, pravi sveti Krizostom že sveti Pavl zaukazal, ti dan obhajati; in kristjani so ti dan vselej obhajali z naj večjo žalostjo in naj ostrejšim postom. i) Hom. de Cruce. 234 Zakaj ne obhajamo mi velikega petka tako praznično, kakor protestanti? Zato ne storimo mi tega, ker je naša žalost zavoljo smerti Jezusove tako velika, da ne moremo tega dneva ve¬ selo praznovati; saj je pri Jezusovej smerti tudi cela natora žalovala, solnce je otemnelo, zemlja se je potresla, skale so pokale. Scer se pa tudi katolški kristjan dans ve¬ seli gnade, da je ga Kristus odrešil, toda on je prepričan, da njegovo veselje samo ne more dopasti Gospodu, ako si ne prizadeva, si tega Jezusovega terplenja in smerti pri¬ lastiti s tim, da svoje grehe obžaluje, se resnično poboljša in ojstro pokoro dela; in ravno to je sveti namen naše cerkve, ko se pri rianašnej službi božjej tako žalostno in tiho vede. Zakaj se ne prižgejo luči od začetka službe božje? Luči se od začetka ne prižgejo v skrivnostni spomin, daje dans luč sveta, bi djal, vgasnila, ko je božji Učitelj in Odrešenik na križu umeri. Zakaj se dans mernik pred oltarjem na svoj obraz v leže? Zato da bi mi z njim v velikej ponižnosti in spokorjeno premišljevali, kako je Odrešenik zavoljo naših grehov na križu umeri, in da mi nismo vredni svojih oči kviško po- vzdignuti. Zakaj se dans služba božja z dvema, beriloma začne? V znamnje, daje Kristus umeri za Jude in za never¬ nike. Pervo berilo je iz Ozeja ') preroka, in drugo iz 2. Mojzesovih *) bukev, ki se nanašate na kervavo smert ne- omadežvanega jagneta, s ktero je nas On od naših grehov ozdravil in smerti odrešil. Po pervem berilu moli masnih tole molitev: O Bog! kteri si Judeža zavoljo njegove pregrehe štra- lal, in razbojnika za njegovo pričanje poplačal, daj nam tvojo milost občutiti, da, kakor je Jezus Kristus naš Go¬ spod, v svojem terplenji obema, vsakemu posebej po za¬ li Oaea «. 1—«. 2) j. Moja. 12„ i—11. 235 služenji povernil, tako tudi nam staro zmoto odvzame, in nas gnade svojega vstajenja deležne stori, kteri s tebo živi i. t. d. Potem sledi paston ali terplenje Jezusa Kristusa, ka¬ kor ga je popisal sveti Janez. iVa to moli mašnik za edino pravo in zveličavno cerkev, zato da bi se vedno bolj raz¬ širila in se v miru in edinosti ohranila; za papeža, da bi srečno in slavno sv. cerkev vladal; za škofe, mašnike, vse duhovske stanove in za ljudstvo, da bi Bogu pošteno v keršcanstvu služili; za tiste, ki so se vnovič spreoberniii k našej svetej veri, zato da bi vedno bolje sv. vero spoz- novali in brumno živeli; za oblastnike, vladarje, ki so po¬ krovitelji in brambovci cerkve, da bi njih podložni njim bili zvesti in v pokorščini vdani; za vse nesrečne, da bi se jih Bog usmilil; za krivoverce in odločene, da bi od zmote nazaj k resnici svete katolške vere se vernuli; za Jude, da bi bili razsvetleni v svojej slepoti; za nevernike, da bi po¬ pustili svoje malike in verovali na enega pravega Boga. Pred vsako molitvijo pravi mašnik Orcmtis (molimo) in flectutnus getiua (pokleknimo). Se poklekne, in na besedo levatc (vstanite), se spet vstane; samo pri molitvi za Jude, mašnik ne poklekne, ker so Judje v poklekvanju Kristusa zasramovali. Ker je dans Kristus na križu za vse ljudi mo¬ lil, zato hoče cerkev, da tudi mi za vse ljudi molimo. Moli tadaj: O Gospod Jezus! ki si na križu v naj silniših bolečinah in na glas molil za vse ljudi, mi te ponižno prosimo za tvojega namestnika, rimskega papežaI.I., za našega škofa I. L, za vse mašnike in duhovnike vseh stanov in redov, za cesarja, našega kralja in vse'vladarje, za vse spreober- nence, za vse tiste, ki so v stiskah in težavah, za vse ka¬ tolške kristjane, da jih ti v pravej veri ohraniš in poterdiš, zato da vsak po svojem stanu in poklicu tebi zvesto slu¬ žiti zamore. Prosimo te tudi za vse krivoverce in tiste, ki so od naše cerkve odločeni, za Jude in nevernike, zato da jih li vse v tvojo sveto ccrkvo vzameš in v večno zveli¬ čanje pripeljaš. Amen. 236 Kaj stori masnih, ko te molitve dokonča? Mašnik gre po opravljenih molitvah od oltarja na levej strani doli; vzame zagerneno podobo križanega Jezusa, kije bila za oltarjem, jo proti pričijočemu ljudstvu obernjen enmalo odgerne, da se vidi glava podobe križanega Jezusa, in zapoje z nizkim glasom: n Ecce lignutn crucis “, to je: oglejte les križa, na kterem je bil za nas razpet Izveličar sveta.“ Kor ali pevci odgovore: „ Venite adoremns u , to je: »pokleknimo prednj in molimo ga!“ In zdajci vsi poklek¬ nejo, Jezusa počastiti, ki je za nas na križu umeri. Zdaj stopi mašnik enmalo naprej od vogla oltarja, in po tem na sredo oltarja. V drugič odgerne vso desno stran, v tretjič pred oltarjem pa cel križ; vsakokrat enmalo višej križ in zra¬ ven tudi glas povzdigne, prepevaje: Ecce lignutn crucis. Tako ima podoba križanega Jezusa, ktera je bila od tihe nedele sem zakrita pred našimi očmi, zdaj nam globej v serce seči in nas opomniti, da je bila vera v križanega Jezusa naj poprej v Judeji oznanena, in potlej zunej Judeje po vsem svetu. Trikrat se počasti Jezus, ker je bil trikrat zasramovan , namreč v dvorišču velkega duhovnika, v Pi- latovcj hiši in na Kalvarii. — Potem postavi mašnik na evangeljskej strani križ na mesto, ki je za to pogerneno in pripravleno, kar pomeni Jezusov pokop. Zdaj gre nekaj korakov' proč na stran, izuje čevlje, kakor je nekdaj Mojzes storil, kadar se je hotel Bogu bližati. Kleče Jezusovo ter- plenje premišljuje, potem vstane in se enmalo naprej po¬ makne, poklekne vdrugič, in potem pri križu vtretjič. Tukej moli ponižno Jezusa, premišluje njegovo neskončno lju¬ bezen, ktera gaje, nas grešnike odrešiti, na križ in v grob pripravila, in poljubi (kušne) spoštovavno v duhu Jezusove rane, ki jih je zavoljo nas dobil. Med tem ko mašnik in drugi duhovniki križ tako časte, pojejo pevci očitanje, neko žalostno pesem, in vmes ponavljajo po latinsko inpogerško prepevaje teie besede: „0 sveti Bog! Sveti Vsigamogočni! Sveti Večni! usmili sc nas! “ V tej žalostnej pesmi očita Jezus Kristus ves ljubezniv ljudstvu, ki ga križa, kako gerdo krivično, in nehvaležno ono ravna. To tudi nas za¬ dene, ker Jezusa z svojimi grehi tolikrat vnovič križamo. Zato se imenuje ta pesem očitanje, in se poje tako dolgo, dokler duhovniki križ časte. Potem se poje od svetega Fortunata zložena hvalna pesem Jezusu Kristusu v čast, 237 ker je na križu sovražnika našega zveličanja premagal; s to pesnijo hvalimo Jezusa za to neprecenjeno dobroto, ki je jo nam skazal. Pojdi tjekej tudi ti, moj kristjan! poklekni trikrat pred podobo križanega Jezusa, ki je za te na križu umeri, in zdaj kot tvoj zmagovavni odrešenik v nebesih na desnici Boga Očeta sedi, in ga ponižno moli, ter ga s stertim ser- com prosi, da ti odpusti vse grehe, s katerimi si ga razžalil, kušni (poljubi) s serčno ljubeznijo njegove svete rane, in obljubi mu, da boš vse ljudi, tudi sovražnike, po njegovem izgledu ljubil in v djanji pomagal vsem, ki so v revah in težavah. Kaj se godi po tem? Kadar so duhovniki Kristusa križanega molili in pesmi odpeli, gredo v procesii.do kraja, kjer so včeraj posvečene in v kelihu shranjene hostije položili, jih prenesejo na veliki oltar, prižgejo kadilo v znamnje časti in molitve, in po ne¬ kih kratkih molitvah mašnik eno hostijo z desno roko po¬ vzdignejo, jo koj razlomijo, en kosec denejo po navadi v kelih; potem se obhajajo in slednič ko še kratko zahvalno molitvico zmolijo, grejo izpred oltarja. Ali se dems ne bet'e sveta maša? Dans se ne mašuje, ker se ne posveti kruha in vina; v ravno tem obstoji daritev sv. maše. Dans se le ena včeraj posvečenih hostij povzdigne in pri obhajilu vžije, druga se pa shrani in v monštranco postavi. Zakaj se dans ne mašuje? Dans se ne mašuje, ker je ti dan Jezus Kristus kot veliki duhovnik po Aronovem redu sebe samega kervavo daroval na lesu svetega križa, zato se ne spodobi, da se dans njegova darivna smert tudi nekervavo v svetej maši ponovi. Sveta maša je tudi razun tega daritev veselja in tolažbe, in se dans tudi zavoljo žalosti opusti. Zakaj se v tako imenovanem svetem groba sveti zakrament postavi, da ga naj vsi molijo ? Verne kristjane opomniti, da morajo posebno današni danlzveličarja zahvaliti za njegovo britko terplenje in smert, £38 ga za odpuščanje prosili vsili grehov, s keterimi so ga do zdaj razžalili in s kterimi ga ljudje še vedno razžaljujejo, ga mo¬ liti kot pravega božjega Sina, Edinega srednika med Bogom in med nami, in ga prositi, da naj vse ljudi razsvetli s svojo lučjo, zato da ne bodo v temi grehov tavali, temuč za njim hodili in se njegovega večnega nebeškega veličastva vde- ležili; zavoljo tega gori tudi okoli naj svetejšega zakramenta toliko razno barvnih lučic. Kaj se more dones še posebno pobožnega in dobrega opraviti? Razgn tega da Jezusa Kristusa v svetem grobu ob- jiščemo in molimo, se dans lahko tudi sveti križev pot moli, Gospodovo terplenje premišluje in k sercu vzame, kakor pravi sveti Avguštin: „Glej na rane Jezusove, ki na križi visi, glej kri vmirajoeega, ceno Odrešenika! Svojo glavo je nagnul, nas vse poljubiti, svojo stran je odperl, nas vse lju¬ biti, svoje roke je stegnul, nas vse objeti, celo svoje telo je dal, nas vse odrešiti. Premišluj, kaj je to, zato da bo On po¬ polnoma v tvojem sercu gospodaril, ki je za te na križ pribit." Navk, kako premišlevati britko terplenje Jezusa Kristusa. ^Kristus je za nas terpel, in vam izgled zapustil, da hodite po njegovih stopinjah." 1 Pet. 2, 21. „Od kod to pride, piše sveti Alfons Liguori, da toliko vernih Jezusa na križi gleda, brez da bi jim to serce pre¬ bodlo. K večemu pridejo veliki teden v cerkev, in so pri službi božjej, kjer se spomin njegove smerti obhaja, toda njih serce je merzlo, brez da bi hvaležnost občutili, kakor da bi se obhajal spomin na prigodbo, za ktero jim ni nič mar. Ali morebit ne vejo ali ne verujejo kar nam evangeli od Je¬ zusovega terplenja pravi? Se ve, da vejo in da verujejo, pa ne premislijo vse to. Nemogoče je, da bi človek, kito veruje in premišluje, ne bil od ljubezni do Boga vnet, kterijeiz ljubezni do njega terpel in umeri." Zakaj pa, se zamore tu- kej še na dalej prašati, zakaj ima vender veliko njih, kteri zares premišlujejo terplenje Jezusovo in njegovo smert, od tod tako malo koristi in dobička za svojo dušo? Zato, ker si 239 ne prizadevajo premišlevati, kar je On terpel, in posnemati, kar je On nas v svojem terplenju učil in pokazal. B Kristusov križ, pravi sveti Avguštin, ni le postelja umirajočih, temuč tudi leča učečih. K Križ ni le postelja, na kterej Kristus umerje, temuč tudi leča, iz katere On nas uči, kaj imamo delati, kaj posnemati. Leto tadaj: čednosti posnemati , ki jih je Jezus v svojem terplenji in v svojej smerti v naj visjej stopni nas učil in pokazal, bodi nas po¬ sebni namen pri premišlovanju Kristusovega terplenja, to bodi naša naj perva skerb; toda ravno tega ne store mnogi tistih, ki scer radi grozno terplenje Kristusovo premišlujejo in časte. Navadno se jim že dovolj zdi, daje njih serce omečeno in žalostno, ko vidijo Jezusa tolikanj groznih bo¬ lečin prenašati, pa ne gledajo in ne premišlujejo dalej, kako ponižno, kako poterpežlivo, krotko, ljubeznivo itd. On vse to terpi, in torej si tudi ne prizadevajo terdno skleniti, da hočejo tudi oni ravno tako se ravnati. Da p^ ti kerščanska duša! terplenje in smert Jezusa Kristusa ne bodeš zastonj premišljevala, temuč iz tega naj večji dušni dobiček zado- bila, poslušaj, kaj pobožni služabnik božji, Alfons Rodriguea o tej reči pravi in uči: 2 ) Kadar skrivnosti terplenja Jezuza Kristusa premišlu- jemo, si moramo prizadevati, da se naše serce pri tem vname in goreče postane, posnemati Kristusove čednosti;zato mo¬ ramo počasi in pazlivo vsako čednost posebej premišlevati 1. Kor. 5, 9. 3 ) 1. Kor, 11, 2 i. 6 ) 2. Tes. 2, 14. 7) 1. Tim. 0, SO. 2. Tim. 1,13. *) 8 . Tim. 2, S. 9 ) Ap. dj. 1, 3. 10) Rim. 10. 275 Kje se pa najdejo tiste verne resnice, tisti Jezusovi navki, ki niso v svetem pismu? Vse druge Jezusove navke, ki niso v svetem pismu, najdemo v ustnem sporočilu , ki obseže vse, kar je Jezus ujcil, ali kar so apostelni od svetega Duha navdahnjeni sami pridigali, pa ne spisali, temuč ustmeno svojim naslednikom sporočili. Da seje taka godila, spoznamo iz besed svetega Pavla: „Kar si od mene slišal vpričo mnogih, to zaupaj zvestim osebam, ki so sposobni tudi druge učiti," spoznamo tudi iz spričevanj naj starših svetih očakov'. Tako opominja sveti Ignaci (f 107. po Kr.), se zvesto deržati apostolskih sporočil, 1 ) tako pravd svetiKlement (f 101. po Kr.), p oni a- gavec svetega Pavla, 2 ) da so ga bratje večkrat prosili, da naj spiše, kar je ustmeno slišal od duhovnikov', kteri so sle¬ dili po apostelnih; tako govori sveti Bazili: „Verne resnice, ki se v cerkvi učijo , so do nas prišle nekej po bukvah, ki sojih apostelni spisali, nekej po svetih ustnih sporočilih; svete knjige in te ustne sporočila so enake važnosti, in vsakteri se jim naj podverže," 3 ) in sveti Krizoštom piše: ^Apostelni niso vsega spisali. Mnogo so le ustmeno za¬ pustili; to zasluži ravno tisto vero, kakor uno.“ 4 ) Ivatolška cerkev se zatorej po vsej pravici nanaša in opera v svojih vernih in djanskih navkih tako na sveto pismo, kakor na ustno sporočilo, in se mora tudi nanj operati, ker ji je Kri¬ stus ukazal, ljudstva vsega, učiti, kar je On zapovedal in je rekel, da prešle boste nebo in zemlja, njegove besede pa ne bodo prešle. 5 ) V svetem pismu pa niso vse Jezusove be¬ sede, in celi navk njegov; kako bi torej zatnogla cerkev to povelje spolniti, ako bi ne imela tega v ustnem sporočilu, kar joj v svetem pismu manjka? Ko tadaj protestanti terdijo, da je samo sveto pismo edino pravilo vere, in ustno spo¬ ročilo overžejo, so očitno v velikej velikej pomoti, in so še sami oporekvajo. Zakaj oni sami se derže več apostolskih naredb, kterih se v svetem pismu ne najde. Tako praznu¬ jejo oni z katoličani vred kot sedmi dan tedna nedelo, kerš- čujejo majhne otroke, učijo, da se ne sme dvakrat prejeti zakrament svetega kersta, vživlajo (jejo) kri itd. kar ali ni zapisano, ali pa še clo nasprotno v svetem pismu stoji. Od kod pa vejo oni, da je vse to pripuščeno? Odkod drugdje, D Cus. blat. cul. 1. 3. c. 36. 2) ibid. 1. 6. c. 11. 3) de Špirit. S. c. 27. 4) in II. Tbeas, c. 2, 5) Mat. ‘f 35. 28, 20. 18 * 276 kakor iz sporočila katolške cerkve. In vender overžejo ustno sporočilo! — Koliko terdnejšo podstavo ima navkka¬ tolike cerkve! Ali ima v katoljskej cerkvi sveto pismo, ali pa ustno sporočilo večjo veljavnost? V katoljskej cerkvi imate sveto pismo in ustno sporo¬ čilo enako veljavnost. Obe zaderžujete besedo božjo, kakor nas uči cerkveni Tridentinski zbor: „Vse bukve stare in nove zaveze, ker obojih začetnik je le Bog, kakor tudi ustne sporočila od verskih in djanskih navkov, ki jih je ustmeno učil ali Kristus sam, ali pa so bili od svetega Duha vdahnjeni, in po vednem sporočenju v katolškej čerkvi hra¬ njeni, spozna sveti sbor, in jih časti z enako pobožnostjo in spoštovanjem .... kdor pa ne spozna teh bukev in rado- voljno zaničuje omenjene sporočila, bodi izključen .“ Alije res, kakor terdijo nasprotniki naše cerkve, da ustno sporočilo uči kak navit, kterega je le kak človek ali papež izmislil? To je le obrekovanje; zakaj le to, kar so apostelnisami od Jezusa slišali ali po vdahnenju svetega Duha sprejeli, pa ne zapisali, temuč ustmeno sporočili svojim naslednikom, je ustno sporočilo, in samo to spozna za tako sveta cerkev, in se derži pravila: „Le to je pravo ustno sporočilo, kar se je vselej, povsod in od vsih pravih kafoljŠKih kristjanov verovalo.“ Ali ni sveto pismo zadosti jasno, da ga zamore vsakteri razumeti? IVaka; ker bi scer ne bilo potrebno, daje Jezus svojim učenconr pisma razlagal, kakor pove današni evangeli. Iz tega sledi, da ne more vsaki človek po svojej volji svetega pisma razumeti in razlagati. Sveto pismo ni tako lahko raz- umlivo, da ga zamore vsak zastopiti, kakor pravi sveti Peter p. od listov svetega Pavla, 2 ) ko piše kristjanom v malej Azii: „Vedite pred vsim drugim, da se vsako preroko¬ vanje svetega pisma ne more po svojej volji razlagati.“ 3 ) Komornik kraljice Kandace je na vprašanje diakona Filipa, i) Sess. i. de seript, ean. 2) 2 Pet. 3, 16. 3)lbid, \, 20, 21. 277 ali razumi sveto pismo, ki ga bere, odgovoril: „Kakogabom razumel, ako mi ga nobeden ne razloži." Ako bi bilo sveto pismo vsakemu človeku razumlivo, bi ne bilo med krivoverci toliko prepirov zastran vere in tudi nc toliko raznih ver; vsi sena sveto pismo naslanjajo, in s svetim pismom v roki eden druzega kolnejo in obsodujejo. Sveto pismo je bilo od svetega Duha vdahnjeno svetim možem, in zato ga zamore samo sveti Duh, ali pa tisti, kterim je sveti Duh*obljubljen in zares dan, prav razumeti in razlagati. Sveti Duh pa ni obljubljen vsakemu človeku v ti namen, da bo zastopil in razlagal sveto pismo, kakor spričuje sveti Pavl, 1 2 ) in tudi ni vsak v stanu, sveto pismo v izvirnem jeziku brati in razsoditi, ali je prevod zvest ali pa spačen, ali je od ravno tistih pisateljev, kteri so ga pisali, ali zader- žuje v resnici božjo besedo ali ne itd. Iz tega vsega je očitno , da je Bog, ki hoče, da vsi ljudje resnico spoznajo, in se zveličajo, 3 ) v zadevah verskih in djanskih navkov še drugi temelj razun svetega pisma postavil, na kterega vsi lahko in brez nevarnosti zidajo in se opirajo, kteri želijo doseči pravo spoznanje. Kteri je ti temelj ati podstava? Ti temelj je nezmotliva učeča cerkev rimsko katoljška, ki obseže papeža, naslednika svetega Petra in vidlivo glavo cerkve, in pa škofe in mašnike, naslednike apostelnov, kteri se opirajo na nepopačene, apostolske sporočila in na pomoč Jezhsa in svetega Duha, kterega jim je On obljubil, kadar imajo razsoditi, kteri je pravi pomen svetega pisma v ver¬ skih in djanskih resnicah, in kako se ima razlagati. To sveto učeništvo se ne more zmotiti, ker hoče Jezus zmi- rom pri njem biti in Njegov sveti Duh ostane z njim do konca sveta. 4 ) Vsi sveti očaki pravijo, daje to učeništvo pravo in edino pravilo vere. To nezmotlivo učeništvo mo¬ rajo tadaj vsi poslušati, kteri hočejo, da jih ne bo vsak veter nove vere sem pa tje premetal in v zmotnjave pripravil; zakaj zaviti in spačeni ljudi se poslužujejo vseh mogočih pripomočkov, da priproste premotijo, 5 ) to učeništvo mo¬ rajo vsi poslušati, kteri hočejo priti v pravi Jezusov ovčji hlev, v Njegovo cerkvo, ali pa, ako so že v cerkvi in se 1) Ap. dj. S, 31. « 1. Kor. 12, 8. 3) l.Tiin. 3, 4. 4) Mat. 28,19. 20. Jan. 14,16.26, — 16, 13. 5) Efez. 4,14. 278 hočejo ovarovati vsake pomote, ker ono je steber in temelj resnice J ) in zato da bi nobeden tega, kar postavni opra¬ vit eiji tega učeništva uče, ne imel za samo človeški navk, ampak za navk Kristusov, mu je tudi Kristus to veljavo dal, ker je rekel: „Kdor vas posluša, mene posluša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje.“ *) Kaj mora tadaj kat oljski kristjan odgovor iti, kadar krivoverci zoper sveto mašo, zoper ceščenje svetnikov, zoper vero itd. nespodobno govore? Naj reče: Te in enake resnice verujem zato, ker jih je Bog razodel, in daje to res, verujem, ker je učeča cerkev steber in podstava resnice, in jej Jezus in sveti Duh na strani stoji, da se ne more zmotiti; cerkev pa mi to verovati zapove. Navk ®a pervo nedelo po velikej noei ali vil belo nedelo. Zakaj se ta nedela imenuje bela nedela? Bela nedela se imenuje od belega oblačila, ktero so od velike sabote kerščeni nekdaj nosili cel teden do te ne- de!e, v znamnje nedolžnosti. To nedelo pa so jih slekli. Oni so pa dobili en Agnus Bet ali Jagnje božje iz voska nare¬ jeno in od papeža požegnano. To jagnje so si okoli wafa obesili, da so se vselej spominjali na nedolžnost, ki so jo sadobiii pri svetem kerstu, in na krotkega Jezusa, kije pravo Jagnje božje. Zato poje cerkev v uvodu svete maše: „Kakor novorojeni otroci, aleluja! poželujte duhovno, nepokvarjeno mleko (čisti navk) da po njem k iz veli Čanju izrasete, aleluja, aleluja! 14 3 ) „Radujte se Boga, ki je naš pomočnik; radujte se Jakobovega Boga.* J ) Čast bodi Bogu itd. Molitev cerkvena. Dodeli, prosimo, vsegamogočniBog! da ker smo velikonočne praznike dokončali, jih z tvojo po¬ močjo v djanji in zaderžanji vedno ohranimo. Skoz Go¬ spoda našega itd. !) 1. Tim. 3, 15. S) Catuh.Rom.in praef. Luk. 10, 16. 3 ) 1. Pet. 2, 2. D Ps. 80 . 279 Berilo iz 1. lista sv. Janeza aposteljna 5, 4—10. Preljubi! vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet; in to je zmaga, ktera premaga svet, naša vera. Kdo je pa, kteri premaga svet , kakor kdor veruje, da je Jezus Sin Božji? Ti je, kteri je prišel z vodo in kervjo, Jezus Kristus; ne le v vodi, ampak v vodi in kervi. In Buh je, kteri pričuje , da je Kristus resnica. Zakaj trije so, kteri pričujejo v nebesih: Oče, beseda, in sveti Buh; in ti trije so eno. In trije so, kteri pričujejo na zemlji: Buh, in voda in kerv; in ti trije so eno. Ako človeško pričevanje sprejmemo, je pričevanje Božje vekše; to namreč je pričevanje Božje, kteroje vekse. ker je Bog pričeval od svojega Sina. Kdor veruje v Sina Božjega, ima pričevanje Božje v sebi. Navk. Kakor v svojem evangeliu, si prizadeva sveti Janez tudi v svojih listih, in posebno v tem berilu dokazati, daje Jezus Kristus v resnici Bog, kar je tajilo več krivo- vercov. Janez taj pravi, da je prišel Kristus s vodo in s kervijo, t. j. s svojo kervjo, ktero je na križu za naše odre¬ šenje prelil, in z vodo svetega kersta, kterej je On s svojo kervjo božjo moč podelil, vse ljudi od grehov očistiti, in se je tako skazal božjega Odrešenika. To njegovo božjo čast in mogočnost spričuje tudi sveti Duh, ki je v vsej popol¬ nosti prebival in delal v Kristusu, in ki je po Njegovej smerti od Njega poslan v apostelnih in vernih toliko ču¬ dežev delal. Kakor tadaj na svetu trije, Duh, voda in kri pričajo, daje Kristus res Bog, in so v tem soglasni, tako pričajo tudi v nebesih trije od božje nature Kristusove, Oče, ko ga imenuje Svojega ljubeznivega Sina *); Beseda, ali sam Sin božji, ki je toliko čudežev delal; sveti Duh, kije pri Jordanu, kjer je bil Jezus kerščen , nad Njega prišel v podobi goloba; 2 ) in tudi ti trije enoglasno pričajo. Ker je pa Kristus v resnici Bog, moramo tudi vanj ve¬ rovati; ali ta vera mora biti živa, to je, sc mora skazati a dobrimi deli, in ta vera premaga potem svet, ker nas uči, ljubiti Boga čez vse, svet pa z njegovo nasladnostjo zani¬ čevati in tako s zaničevanjem premagati. Prizadevajmo si, tako vero imeti, in potem bomo vse skušnjave premagali in večno krono desegli. D Mat. 3, 17. *) Luk. 3, 22. 880 Zdihlej. O Gospod Jezus! okrepčaj me z živo vero, da si Ti v resnici pravi, živi Bog, in pomagaj mi, da v du¬ hovnem boju zoper meso, hudiča in svet ne omagam, in se na veke ne pogubim. Evangeli svetega Janeza 20, 19—31. Tisti čas, kadar je bil večer tistega dneva, pervega v tednu, in so bile duri zaklenjene, kder so bili učenci zbrani zavoljo straha pred Judi, je prišel Jezus in je v sredo med nje stopil, in jim rekel: Mir vam bodi! In ko je bil to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se tedaj obveselili, ker so vidili Gospoda. Tedaj jim je spet rekel: Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošljem. In ko je bil to izrekel, je v nje dihnul, in jim rekel: Prejmite svetega Duha; kterirn bote grehe odpustili, so jim odpu¬ ščeni; in ktcrim jih botc zaderžali, so jim zaderžani. To¬ maža pa, dvanajsterih enega, ktcri je imenovan dvojčič, ni bilo pri njih, ko je Jezus prišel. Drugi učenci tedaj so mu povedali: Gospoda smo vidili. On pa jim je rekel: Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj žebljev, in ne denem svojega persta v rane žebljev, in ne položim svoje roke v njegovo stran, ne bom veroval. In čez osem dni šobili njegovi učenci spet notri, in Tomaž z njimi. Jezus pride, ako ravno so bile duri zaklenjene, in je stal na sredi in re¬ kel: Mir vam bodi! Potlej reče Tomažu: Vloži svoj perst semkej, in poglej moje roke; in podaj semkej svojo roko, in položi jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren. Tomaž je odgovoril, in mu rekel: Moj Gospod, in moj Bog! Jezus mu reče: Ker si me vidil Tomaž! si veroval; blagor jim, kferi niso vidili, in so verovali. Jezus je sicer še ve¬ liko drugih čudežev storil vpričo svojih učencov, kteri niso zapisani v teh bukvah. Ti pa so zapisani, da verujete, da je Jezus Kristus, Sin Božji, in da imate verovajoči živle- nje v njegovem imenu. 281 Zakaj pravi Jezus tolikrat svojim ueencom: Mir vam bodi? Da pokaže, daje le s svojo smcrtjo in s svojim vsta¬ janjem mir storil med Bogom in ljudmi, in da se bodo nje¬ govi služabniki v tem spoznali, da bodo enodušni, eno serce, ena duša med seboj. *) — Mirje trojni: mir z Bogom, mir sam s scbo in mir z bližnjim. Mir z Bogom nam je Jezus s svojo smertjo zadobil. Mi ga moramo pa s tim vedno ohraniti, da Boga z nobenim grehom ne razžalimo, ali, če smo grešili, da se precej prav spokorimo in zopet s Bogom spravimo. Mir s sam sebo bomo imeli, ako imamo dobro vest; mir s bližnjim pa zadobimo z ljubeznijo, ktera vse pre¬ nese in vsako razžalenje odpusti. Ti trojni mir je potreben, da bomo časno in večno srečno živeli. 'Zakaj je Jezus dihniti v svoje učence, ko jim je oblast dal grehe odpuščati? S tim je hotel pokazati, da, kakor je nekdaj Adam po telesu oživel, ko je Bog vanj dihnul, tako tudi Adamovi otroci, ki so smertno grešili, zop.et po duhu oživijo, to je: posvečujočo gnado božjo zadobijo; ktero gnado jim apo- stelni in njih nasledniki po svetem Duhu podele v zakra¬ mentu svete pokore. Zakaj je Bog pripustil, da Tomaž pervej Kristuso vej prikazni ni veroval? Sveti Gregor J ) pravi, da se je to prigodilo zato, da je bil Tomaž sam, in potem tudi mivterjeni in prisiljeni po¬ nižno verovati, da je Kristus od smerti vstal, tako, da ne moremo več čez to resnico dvomiti. Ati je Tomaž imel pravo vero , ker je Kristusa s svojimi očmi vidil? Tomaž je imel pravo vero. On je vidil Kristusa le ko človeka, in vender je pričal od njega, ko od Boga, ker je zavpil: ..Moj Gospod in moj Bog!* 1) Jan. 13, 35. »> Hoin. 33, 282 Je pa prav in zasitimo, ako se noče popred verovati, preden se z očmi vidi, kar se ima verovati? To ni nikakor prav, ne zaslužno, ker vera obstoji v tem, da terdno za res imamo, kar ne vidimo. Zato pravi tudi Kristus: Blagor tistim, ki ne vidijo, in vender verujejo. Kdaj se prav in zaslužno veruje? Prav se veruje, kadar se vse neomejano za res ima, kar je Bog razodel, naj bo pisano ali ne, in da se po tej veri tudi živi, ker sama vera v Jezusa človeka se ne zveliča. Treba je tudi storiti, kar je on ukazal. J ) Zaslužna pa je vera, kadar mi, brez da bi dvomili in pretuhtovali, svoj um radi podveržemo razodetej resnici, akoravno je ne zapo- pademo, in ko to storimo zavoljo Boga, kteri je večna resnica in ne more goljfati. Od kod zamoremo za gotovo cediti, da je Bog kej razodel? Od Kristusove cerkve, ktera edina hrani zvesto in rte- skaženo razodeto besedo božjo, kakor se ona najde v svetem pismu in v ustnem sporočilu; sveti Duh jo uči vse resnice, 2 ) in Kristus jo viža, 3 j kteri ostane pri njej do konca sveta. Kaj ni mogoče razodetih resnic spoznati in prave vere zadobiti samo s tem, da se sveto pismo bere in preiskuje? Naka, zakaj 1) Kristus ni nič pisal, in tudi svojim apostelnom ni ukazal pisati; 2) On ni nikjer ukazal, da se ima sveto pismo pretuhtovati, zato da človek Njegovemu navku veruje, marveč je zapovedal, daje treba poslušali Njegove apostelne in njih naslednike; 4 5 ) po besedah sve¬ tega Pavla } ) pride vera ne iz branja ampak iz poslušanja; 4) apostelni so povsod postavljali učitelje, oznanovavce božje besede 6 ) in ne pisarjev; 5) vsak človek nima daru sv. pismo razlagati kakor priča sveti Pavl; 6) vsi ljudje tudi ne znajo brati in če bi tudi brati znali, nimajo vender vsi potrebnih znanosti, sveto pismo prav brati in zapopasti, D>tat. 7, 81. Jak. 2,19. 2)j an .16,13. 3) Mat. 38, 30. 4) luk. 10,16. 5 > Hom. 10,17. 6) Efež. 4,11.1. Kor. 12, 28. 7 ) 1. Kor. 12, 8-10. 283 potem takem bi bili vsi tisti, ki ne znajo brati, obsojeni resnic ne poznati in se pogubiti; 7) ne more vsakter vediti, ali je tista knjiga, ki jo bere, v resnici nepokaženo sveto pismo, ali ne, ker se zamorejo tudi laži pisati in natisnuti; 8) vsi, ki sveto pismo berejo ne pridejo s tem do edne, ravno tiste in prave vere , in vender je ena sama prava vera, kakor govori sv. apostel. ') Zategavoljo vidimo, da med krivoverci, kteri priporočajo sv. pismo neomejeno brati in pretuhtovati, vsakteri kej druzega veruje, in daje tavžent raznih ver med njimi, in se vsi vender opirajo na sveto pismo; 9) tudi dan današni kakor o času apostelnov, se prava Jezusova vera siri s tim, da se ustmeno uči in ozna- nuje, ne pa da se sv. pismo razdeluje in prebira; 10) Kristus ni rekel: „kdor ne bere svetega pisma,“ temuč: *Kdor cerkve ne posluša, je enak neverniku in cestninarju.* 2 ) Človek zamore torej k pravej veri priti le v cerkvi, v kterej je Kristus postavil nezmotlivo učeništvo (kakor je bilo zgo- rej dokazano), in je ukazal, da ga imajo ljudje poslušati. Ktera je prava Jezusova cerkev? Samo tista je prava Jezusova cerkev, ktera ima vse znamnja prave cerkve. Ktere znamnja ima prava Jezusova cerkev ? Prava Jezusova cerkev, kakor najdemo v prestarih verskih bukvah, mora hiti: 1) edina; 2) sveta j 3) apostol¬ ska j- 4) katoijška ali vesoljna. V čem mora biti cerkev edina? Edina mora biti cerkev v navku, da sc namreč povsod ravno tiste Verske in djanske resnice uče, in da vsi ljudi ravno tiste reči verujejo; v zakramentih , da imajo vsi in povsod ravno tiste zakramente in jih povsod ravno toliko; v glavarju, to je, da spoznajo ravno tistega nevidJjivega po¬ glavarja, Gospoda Jezusa Kristusa, iu ravno tistega vidlji¬ vega poglavarja, namreč postavnega naslednika svetega Petra na rimskem sedežu. 3 ) Kako je cerkev scela ? Cerkev je sveta v svojem poglavarju Jezusu Kristusu; v svojem božjem začetku in vredenju; v svojem nauku in 1) Efež. i, 3-7, 2) Mat. 16,18. 3) Mat. 16,18. Efež. 4, 3—7. 284 v svojih zakramentih, ki človeka posvečujejo; v svojih u- dih, ki so vsi k svetosti poklicani in nekteri res sveti po¬ stali; in poslednič v pravem obhajanju svete daritve, ki se ima doprinasati in opravljati po celem svetu. * 4 ) Kako je cerkev apostolska? Nauk, ki ga cerkev uči, mora biti zares tisti, ki so ga učili Kistus in apostelni, in mora v vsili časih z njim biti v soglasju; cerkveni predstojniki morajo biti pravi nasledniki apostelnov 3 ) to je: da so veljavno posvečeni in se uepre- tergano od apostolskih časov sem eden za drugim verstijo. Kako je cerkev vesoljna ali kat oljska 1 ? Cerkev je vesoljna ali katoljška, ko se širi in oznanuje po celem svetu 3 }; mora od apostelnov sem nepretergano ob vsih Časih obstati, in vsi ljudje se je morajo deržati in njen nauk sprejeti, ako se hočejo zveličati 4 }; ona mora vselej in povsod vse to učiti, kar je Kristus svojim apostel- nom zapovedal, delati in oznanovati. (Mat. 28.} Klera je tedaj prava cerkev? Prava cerkev je rimsko-katoljška cerkev, ker on sama ima vse te znamnja. Ona je edina v svojem poglavarju, rim¬ skem papežu, v svojem nauku in v svojih zakramentih itd., se posebno v tem vidi, da vse tiste iz svoje srede odloči, kteri nočejo čisto vse verovati, kar ona uči in verovati za¬ pove. On je sveta, ker je svet nje začetnik, Jezus Kristus, njeni zakramenti in nauki napeljujejo človeka k svetosti, kakor spričujejo trume svetnikov. Da so ti res sveti,je Bog poterdil s tim, da je jim dal čudeže delati. Nobena od ka~ toljške cerkve ločena občina nima takih svetnikov. Ona je apostolska , ker ne sprejme nobenega nauka, ako niso ga apostelni bili učili in zamore tudi dokazati, kako prestoj- niki cerkve, škofi nepretergano od apostelnov pridejo. Ona je katoljška ali vesoljna, ker je bila od apostolskih časov vselej, kar se dovolj že s tem spriča, da so se od apostol¬ skih časov vselej nekteri dobili, ki so se ločili od rimsko- katoljške cerkve, in so postavljali nove sekte. Deblo pa mora poprej biti, kakor veje, ki iz nje izrasejo in se posu¬ li Ete/.. 5, 26. Mal, tt, 2) Efez. 2, 20. Ap. dj. Ib, 22. Hebr. 5, 4. 3) Jan. 10, 16, 4) M at . 28, 19—20, 285 se; in ona mora biti vselej, in ni mogoče, da bi bila kedaj prejenjala biti, ali da bi se bila spačila, ker je Kristus ob¬ ljubil, da hoče pri njej biti do konca sveta. Ona je tudi raz¬ širjena čez celo zemljo, se še vedno oznanuje vsim ljud¬ stvom, in je tudi primerna vsim ljudstvom na svetu. Ali se zamorejo pa zveličati tisti, ki niso udje rimsko - katoljške cerkve? Sveti cerkveni sbor Tridentinski J ) pravi, da nobeden ne more Bogu dopasti brez katoljške vere, in rimski kate¬ kizem 2 ) uči: „Katoljška cerkev se zato tudi imenuje, ker mo¬ rajo vanjo stopiti vsi, kteri se hočejo zveličati, kakor so o času potopa vsi tisti poginuli, ki so bili zunej Noetove bar¬ ke. 8 Po tem nauku naše cerkve, kterega polerde sveti očaki, so tedaj od zveličanja izključeni samo neverniki in terdovratni krivoverci, kteri resnico spoznajo, in jo vender tajijo in zaničujejo, in zato no stopijo v Jezusovo cerkev. Katoljška cerkev pa ne sodi krivovercov; ona Je moli za¬ nje, prepusti sodbo Gospodu, kteri sam pozna serce, in ve, ali je človek sam kriv ali ne, da se zastran vere moti; da- lej cerkva opominja vse svoje verne, da naj molijo za raz¬ svetljenje krivovercev. Ali je k zveličanju zadosti, da je kdo ud prave Jezusove cerkve? Ako se hoče človek zveličati, ni še zadosti, da je ud prave Jezusove cerkve; on mora tudi živeti po nauku, kte¬ rega cerkev uči, in marno se posluževati njenih zakramen¬ tov, in spoštovati in izpolnovati vse njene naredbe in na¬ prave; ker se scer tistim, ki tega ne delajo, to zgodi, kar pravi Kristus: „Veliko jih bo od izhoda in zahoda prišlo, in bodo sedeli pri mizi s Abrahamom, Izakom in Jakobom v nebeškem kraljestvu; otroci kraljestva (prave cerkve) pa bodo pahnjeni v unajno temo.„ *) Navk za drugo nedelo po velikej nori. Zavoljo radostipolnega Kristusovega vstajenja, in za¬ voljo gnad, ki nam od tod izvirajo, poje cerkev dans v uvo¬ du sv. maše: „Zemlja je polna Gospodovega usmiljenja, D Sess, V, oil začetka, 2) Part, art. q. 3 ) Mat, 8, II, 286 aleluja! Gospodova beseda je nebesa vterdila, aleluja! Ukajte, o pravični, v Gospodu: poštenim se spodobi hvalno petje.“ (Ps. 32.) Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitev. O Bog! kateri si s ponižnostjo svo¬ jega Sina ležeči svet vzdignil: dodeli svojim vernim obsto¬ ječe veselje, da, ker si jih iz nesreče večne smerti potegnil, jim daš k vživanju neminljivega veselja priti. Skoz ravno tega Gospoda Jezusa Kristusa i. t. d. Berilo iz 1. lista sv. Petra apostelna 2, 21—25. Preljubi! Kristus je za nas terpel, iti vam sled zapustil, da hodite po njegovih stopinjah. On ni greha storil, tudi rti bila najdena goljfija v njegovih ustih. On, ko je bi!preklinjati ni klel; ko je terpel, ni profil, temni se mu je vdal, kteri ga je sodil krivično; on je nase grehe sam nosil v svojem telesu na lesu, da bi grehom odmeril, in pravičnosti živeli. Z njego¬ vimi ranami ste bili ozdravleni. Zakaj bili ste, kakor zgublene ovce; zdaj pa ste se obernuli k pastirju in škofu svojih duš. Razlaganje. Sveti Peter opominja kristjane, da naj križe in terplenje, ja tudi krivične pregonstva poterpcžljivo prenašajo, zato jim kaže izgled Kristusa Jezusa, kteri je ko naj nedolžniši čuda veliko poterpcžljivo preicrpel. AH smo prave ovčice dobrega pastirja, ako pri naj manjšem križu, psovki in zasmehu vso potcrpežljivost zgubimo, se razjezimo in togotimo? Zdihlej. O Gospod Jezus! daj mi gnado, Tebe, mojega dobrega pastirja posnemati, da ne bom se togotil in klel, kadar mo drugi psovajo, zaničujejo , ali clo zavoljo pravice preganjajo. Evangeli svetega Janeza 10, 11—16. Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Jaz sim dobripastir. Dobri pastir da svoje živlenje za svoje ovce. Najemnik pa, in kdor ni pastir, ki niso ovce njegove, vidi volka priti, in popusti ovce, in beži; in volk popade in razpodi ovce. Na¬ jemnik pa beži, ker je najemnik, in mu ni skerb za ovc*. Jaz sim dobri pastir, in poznam svoje, in moje poznajo mene; kakor pozna mene Oče, in jaz poznan. Očeta, in dam svoje živlenje za svoje ovce. In imam še druge ovce, ktere 287 niso iz tega hleva; tudi tiste moram perpeljati, in bodo moj glas poslušale, in bo en hlev in en pastir. *S' čim, je Kristus skazal, da je dober pastir? Kristus se je dobrega pastirja s tem skazal, daje za tiste, ki ga niso popred ljubili, in mu tudi tako ljubezen niso mogli verniti, in še clo za svoje sovražnike svoje živlenje daroval, in na to še samega sebe njim v jed dal. Kako se zamore spoznati, daje kdo izmed Jezusovih ovčic, tedaj v številu izvoljenih? \) Ako on glas dobrega pastirja v pridigah in kristjan- skih navkih, v duhovnih knjigah in pogovorih itd. rad po¬ sluša, ga vboga in posebno, ako je pokoren Njegovej cerkvi, iz katere dobri pastir k nam govori, in izpolnuje njene za¬ povedi: 2 ) ,, Tisti, so besede svetega Avguština, kteri nima cerkve za mater ne bo tudi Boga imel za Očeta.“ 2) Ako on rad vživa jed dobrega pastirja, to je, njegovo sireto meso in kri v svetem obhajilu. Ako on je poterpežliv in krotek, kakor ovčica, in rad odpusti svojim sovražnikom. 4 ) Ako on vse ljudi iz serca ljubi, jim le dobro dela in si prizadeva jih k Jezusu pripeljati. Ktere so še te druge Kristusove ovce? Druge Kristusove ovce so neverniki, ki niso bili iz ovčnjaka Izraelskega. Tudi te je hotel Kristus po svojih učencih in jih hoče še po apostelnovih naslednikih v svoj ovčji hlev pripeljati. — K tem ovcam spadamo tudi mi in naši prededi. Oj kako smo dolžni se zahvaliti Bogu, da smo pripeljani v ovčnjak Njegove cerkve, in kako goreče mo¬ ramo tudi skerbeti se tako zaderžati, kakor se dobrim ov¬ čicam spodobi! Kako bo en pastir in hlev? To se bo tako zgodilo: cerkev moli za vse nevernike, da bi se spreobernili, in razpošilja po celem svetu iskrene može, ki vero oznanujejo. To bode poslednič zdalo. Vsi ljudi se bojo spreobernili k edino zveličavnej veri, in tedaj h 1. Jan. b, 10. Rim. 5, 9. 2) Lak. 10,1C. 288 bo ena sama cerkev pod enim poglavarjem. — Molimo go¬ reče, da se lo zgodi. Zdihlej. O Gospod Jezus! ti dobri pastir! ki si na deblu svetega križa Svoje živlenje dal za svoje ovce; mi te prosimo, daj nam zavoljo Svoje smerti gnado, da bomo mi vsi na sebi nosili znamnja tvojih ovac, in da bomo enkrat številu tvojih izvoljenih v nebesih prišteti. Nav k od upanja. „Jaz dam svoje živlenje za svoje ovce.“ Jan. 10, 15. Kaj nam je Kristus s svojo smeri jo zasluzil? Kristus nam je s svojo smertjo zaslužil odpuščanje grehov, gnado, da zamoremo Bogu dopadlivo živeti in pa večno izveličanje, ki ga zamoremo sadaj svestno upati, s terdnim zaupanjem pričakovati in gotovo tudi doseči, ako le storimo, kar nam je storiti. V čem obstoji izveličanje? Izveličanje obstoji posebno v tem, da bomo vidili Boga samega od obličja do obličja. Boga viditi in spoznati, bode nas tudi vnelo, ga čez vse ljubiti; in ta ljubezen bo nas tako razveselovala, da tega sedaj še nemorerao zapopasti in občutiti. Kako pa zamoremo izveličanje doseči? 'L gnado božjo, to je, z njegovo vedno pomočjo; s tim, da se v treh božjih čednostih, veri, upanju in ljubezni va¬ dimo,, da božje zapovedi deržimo, da svete zakramente vredno prejemamo in vedno molimo. To je nam storiti treba. Sveti Avguštin pravi: „Bog, ki nas je vstvaril brez nas, nas ne bo zveličal brez nas,“ to je brez našega prizadevanja. Kaj posebno zamore naše upanje zveličanja oživiti in poterditi? 1) Misel, daje Bog neskončno dober in vsmiljen. Bog nas od večnosti sem bolj ljubi, kakor mati svoje dete, in zavoljo te ljubezni do nas ni še svojemu edinorojemu Sinu prizanesel, temuč ga je za nas dal v naj groznejšo smert. Ali nam bo nebesa odrekel, potem ko nam je v Svojem Sinu 289 vse podaril, več kot nebesa? 2) Misel, da je Bog zvest in resničen. Bognamjetolikokratizveličanje obljubil, in v sve¬ tem pismu na več krajih jasno rekel, da nas hoče izveli- čati. On mora svojo obljubo izpolniti, ker je večna Resnica, in ne more ne lagati, ne goljfan biti. *) On ne reče dans je, injutre ni, on se ne spremeni inpreoberne, pri njem še sence ni kakega preobračanja. 3) Misel, da je Bog vsegamo- čen. Bog zaraore in premore vse, Njemu se ne more noben zoperstaviti, nobeden mu ne more braniti, kar hoče storiti. Če tadaj zaupamo bogatemu poštenemu možu, kteri nam je obljubil v potrebi pomagati, ali ne bomo veliko več zaupali na nar dobrotlivšega, nar zvestejšega, vsegamogočnega Boga! Kdaj je treba obuditi upanje ? Upanje je obuditi: 1) kadar človek k pameti pride, in je dovolj podučen, kaj je upanje, in kaj k upanju nagiba; 2) o času stiske in nadloge, ali pa v hudej skušnjavi zo¬ per to čednost; 3) kadar človek prejema svete zakramente; 4) vsak dan zjutro ali zvečer, in posebno o smertnej uri. Pazka: Ravno to velja od vere in od ljubezni. Navk za tretjo nedelo po velikej noei. Cerkev nas vedno še k veselju in hvali božjej zavoljo Kristusovega vstajenja opominja, zato poje dans v uvodu sv. maše: „Ukajte k Bogu vse dežele, aleluja! hvalite nje¬ govo ime, aleluja! proslavite ga, aleluja!“ čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitev. O Bog! keteri zgublenim, da se na pot pravice verniti zamorejo, luč svoje resnice pokažeš; daj, da bojo vsi, kateri se med krisjaneštejejo,to sovražili, kar je temu imenu nasprotno, in to ljubili, kar so po njem spodobi. Skoz Gospoda našega i. t. d. Berilo iz 1. lista s. Petra apostelna 2, 11 — 19. Preljubi! prosim vas , zderzite se, kakor p tujci in po¬ potniki, mesnih želj, ktere se vojskujejo zoper dušo; imejte lepo zivlenje med neverniki, da, ko vas obrekujejo, kakor hudodelnike, vaše dobre dela vidijo, in Boga čast e v dan l)Hebr. 6,18. 2) Jak. 1,17. 3) Pa. 65, (.< 00100 . 19 290 obiskanja. Bodite tedaj podložni vsakej človeške j stvari za- voljo Boga, bodi si kralju, kakor nar višemu, ali vojvodam , kakor od njega poslanim v maščevanje nad hudodelniki, do¬ brim pa v pohvalenje. Zakaj to je volja Božja, da z dobrimi deli usta zamašite nespametnim in neumnim ljudem / kakor prosti, in ne, kakor bi prostost imeli v zagrinjalo hudobije, ampak kakor hlapci Božji. Vse spoštujte, brate ljubite, Boga se bojte, kralja častite. Hlapci, bodite podložni gospodarjem z vsim strahom; ne le dobrim in krotkim, ampak tudi smer¬ nim. To namreč je prijetno v Kristusu Jezusu Gospodu našem. Razlaganje. Sveti Peter opominja kristjane, da naj se mislijo na zemlji tujce in popotnike, in časno blago kot na posodbo vzeto, da naj tedaj nikar svojega serca nanj ne na¬ vežejo, ker jim ga bo kmalo smert pobrala. Potem jih tudi opominja ko kristjane tudi po kristjansko živeti, in verni¬ kom, kteri kristjane sovražijo in obrekujejo, dober izgled dajati in jih kresnici pripeljati. Te besede naj si posebpo tisti katoljški kristjani v svoje serce globoko vtisnejo, kteri ži¬ vijo v sredi med ljudmi raznih ver. Ako oni zvesto in goreče izpolnujejo vse to, kar jim veli sveta vera, in ako čisto po¬ božno živijo, s tim zamorejo poboljšati in k resnici pripe¬ ljati nevernike. Ako pa mlačno alj pa pregrešno živijo, jih le še bolj poterdijo v zmoti in škodijo katolškej cerkvi. Po tem terja sveti Peter od kristjanov, da naj bodo podložni vsakej postavnej gosposki, ker je od Boga postavljena, in da naj jej bodo pokorni tudi zavoljo Boga ') v vsih rečeh, ki niso zoper božje zapovedi, tadaj da naj tudi davke zvesto od- rajtujejo. Kristus sam je za se in za Petra plačal navadni davek, 2 ) in sveti Pavl naravnost zapove davke plačati, ko¬ mur grejo. 3 ) Na zadnje opominja sveti Peter posle, da naj bodo pokorni in podložni svojim gospodarjem, naj bodo do¬ bri ali hudi in čmerni; ker to je Bogu dopadljivo, in jim bo enkrat v zaslugo zarajtano. Zdihlej. O Jezus! daj mi gnado, da se bom, dokler na tem svetu živim, vedno imel za tujca in popotnika, in da se tudi le ko popotnik poslužim posvetnega blaga. — Daj mi poterpežlivost v zopernostih in moč, da bom vikšim tudi DRira. 13,1. 2) Mat. 17,86. 3) Rim. 13, 7 . m takrat rad pokoren, kadar se mi bodo njih postave in na¬ vedbe težke zdele, in davki veliki. —• Evangeli svetega Janeza 16, 16—22. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Se malo, in me več ne bote vidili; in spet malo, in me bote vidili; ker grem k Očetu. Tedaj je nekaj njegovih učencov reklo med seboj: Kaj je to, kar nam pravi: Še malo, in me ne bote vidili, in spet malo, in me bote vidili; in: ker grem k Očetu? So tedaj rekli: Kaj je to, kar pravi: malo? Ne vemo, kaj govori. Jezus pa je spoznal, da so ga hotli vprašati, in jim je rekel: To se vprašate, ker sim rekel: Še malo, in me ne bote vidili; in spet malo, in me bote vidili? Resnično, resnično vam povem, da bote jokali in žalovali, svet pa se bo veselil; vi bote žalovali, ali vaša žalost se bo v veselje spreober- nula. Žena, kadar je na porodu, ima žalost, ker je prišla njena ura; kadar je pa porodila dete, ne misli večna britkost, od veselja, da je človek rojen na svet. Tudi vi tedaj imate zdaj sicer žalost; pa spet vas bom vidil, in vaše serce se bo veselilo, in vašega veselja vam ne bo nihče vzel. Kaj pomenijo Kristusove besede: „Še malo, in me več ne bote vidili itd.“? Te besede, ki jih je Kristus nekaj ur pred svojim ter- plenjem govoril svojim učencom, se zastopijo, po svetem Krizostomu, *) od časa med Jezusovo smertjo in njegovem vstajenjem; sveti Avguštin pa jih razumi od časa od Jezu¬ sovega vstajenja do vnebohoda in do sodnjega dne, in pri¬ stavi, 2 ) malo da časa je ves sedajničas. To malo se zdi dolgo, dokler živimo; kadar pa prejde, takrat bomo občutili, kako daje kratko. V nadlogi se zamoremo torej tudi s tim tola¬ žiti, da je bo kraalo konec, in da se ne more primeriti pri— hodnej časti, ktera v nebesih poterpežlivo terpeče večno čaka. 1) Hom. 78. 2) Tr. 101. 19 * Zakaj je Jezus svojim učencom napovedal njih terplenje in radosti? 1) Da so ložej prenašali terplenje, ki jih je čakalo; zakaj človek se lahko pripravi k terplenju, kadar ve, da ga ima zadeti. 2) Da so vedeli, da je vse terplenje, ki jih je čakalo, le majhno in kratko proti večnemu veselju, ktero jim je bilo pripravljeno. Zena na porodu velike bolečine terpi, pa to hitro mine in mati vse kmalo pozabi zavoljo veselja, daje dete rodila. Sveti Krizostom pravi: „Ti si za kralja izvolen, pa tisto noč preden v stolno mesto h krona¬ nju greš, bi moral prenočiti v zapuščenem hlevu v velikej težavi. Reci mi ali bi se ti težko zdelo? Ali bi tega vesel ne prenesel , ki imaš upati, da boš potem kraljeval? Zakaj bi torej mi v tej dolini solz ne živeli radi v težavah, ker imamo gotovo nado, da bomo enkrat dosegli nebeško kra¬ ljestvo?* Zdihlej, Razsveti me, o sveti Duh! da spoznam, da to pričujoče živlenje in vse težave, ki nas zamorejo zadeti, so le majhne in kratke, in poterdi moje upanje na prihodnje večno veselje, da bom vse težave tega živlenjapoterpežlivo prenašal. Tolažba v zopernostili in nadlogah. „Vi boste jokali in žalovali.* Jan. 16, 20. Kristjan dela nespametno, če misli, da sreča na tem svetu obstoji v časti, v bogastvu in v sladnostih. Večna Resnica Kristus nas ravno nasprotno uči, ubogim in stiska¬ nim obljubi, da bodo zveličani, bogatim pa, kteri imajo svojo tolažbo že na tem svetu, napoveduje, da bodo večno žalovali in jokali. Kako so tadaj obžalovanja vredni tisti kristjani, kteri to verujejo, in vender tako žive, kakor da bi njih te resnice prav nič ne zadevale, in kteri na nič druzega ne mislijo, kakor na to, svoje živlenje na tem svetu poslaj- šati in pri tem še upajo v nebesa priti. Vsi svetniki in Kristus sam, Sin božji, so vender le skozi križ in terplenje v nebesa šli. 293 Molitev v nadlogah. O naj dobrotlivši Jezus! kteri si razodel, da moramo le po nadlogah v nebesa priti *) in tudi blagor rekel tistim, ki so na tem svetu žalostni, stiskani in preganjeni, pa poterpežlivo terpe in zavoljo tega imajo to- laženi in zveseleni biti; in ki si verh tega še učil, da se nam, brez da bi Tvoj nebeški Oče ne vedel, ne more nič hudega zgoditi, in ne en las skrivlen biti; 2 ) jaz terdno verujem, da bom tolikanj srečnejši, kolikor bom bolj stiskan inpreganjen, ako le vse poterpežlivo prenašam. Vdam sc torej popolnoma v tvojo sveto voljo; ker vem, da, češe tudi cel pekel z vso svojo derhaljo zoper mene vzdigne, mi vender ne more brez tvojega pripuščenja nič hudega storiti. Navk za eeterto nedelo po velikej noči. V uvodu svete meše se Bogu hvala poje: »Pojte Go¬ spodu novo pesem, aleluja! ker je čudo storil, aleluja! V pričo ljudstev je On razodel svojo pravičnost, aleluja! Po¬ magala mu je Njegova desnica, in Njegova sveta roka.“ 3 ) Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molite v. O Bog! kateri serca svojih vernih storiš enega duha; daj svojemu ljudstvu to ljubiti, kar zapo¬ veš, in to želeti, kar obljubiš; da se med spremenovanjem posvetnih reči naše serca vedno tje obračajo, kjer je resnično veselje. Skoz Gospoda itd. Berilo iz lista sv. Jakoba aposteljna I, 17--21. Preljubi! vsak dober dar in vsako popolno darilo je od zgorej, ki pride od očeta svetlobe, per kterem nipremenjenja, tudi ne sence preobračanja. Zakaj radovoljno nas je rodil z besedo resnice, da smo nekakošne pervine njegovih stvari. Veste preljubi moji bratje! vsak 'človek bodi hiter k poslu¬ šanju , kesen pa k govorjenju, in počasen k jezi; človekova jeza namreč ne dela pravice Božje. Za tega voljo odložite vso nečednost in obilnost hudobije, in v krolkosti ohranite vsajeno besedo, ktera zamore zveličati vaše duše. Razlaganje. Naj boljši vsili darov, kijih od Boga do¬ bivamo, je ti, da nas je z besedo resnice, z evangeljem, s 1) Ap..dj. 14,21. 2) Luk, 21, 18. 3) Ps. 97. 294 svojimi zakramenti, posebno s svetim kerstom prerodil, da smo tadaj Njegovi otroci, in pervenci vsih stvari, to je, čez vse stvari povzdigneni. Kako velika je torej ta čast, in ko- likajn si moranio prizadevati, da si jo ohranimo! Ali k temu je naj bolj potrebno, da božjo besedo, besedo resnice, sveti evangeli radi poslušamo, kadar se nam v pridigah oznanuje. Opominvanje Apostelnovo, da naj bo vsak Človek hiter k poslušanju, kesen pa k govorjenju in počasen k jezi, je resnično, ker „ veliko govoriti ni brez greha, kdor pa svoje usta vderžuje, je moder;“ J ) in zato nam je Bog dal en sam jezik in dve ušesi, da bi več poslušali ko govorili, in ne tako lahko se jezili, ker se s tim. da veliko govorimo, jeza rada napravi. Zdihlej. Pomagaj mi, Gospod! pri svetem kcrstu za- dobleno čast ohraniti; daj, da bom tvojo sveto besedo rad poslušal in okrepi me, da bom svoj jezik krotil in ga samo k tvojej časti rabil. Evangeli svetega Janeza 16, 5—14. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Grem k njemu, kteri me je poslal, in nobeden zmed vas mene vpraša: Kam greš? Temuč, ker sim vam to govoril, je žalost napolnila vaše serce. Ali jaz vam resnico povem: Za vasje dobro, da jaz grem. Zakaj ako ne grem, Troštar ne bo k vam prišel; ako pa grem, vam ga bom poslal. In kadar on pride, bo svet prepričal greha, in pravice in sodbe; greha sicer, ker niso verovali v me; pravice pa, ker grem k Očetu, in me po tem ne bote vidili; sodbe pa, ker je vojvoda tega sveta že ob¬ sojen. Še veliko vam imam povedati; tode zdaj ne morete nositi. Kadar pa pride on, Duh resnice, vas bo učil vso resnico; ne bo namreč govoril sam iz sebe, temuč, kar bo slišal, bo govoril, in prihodnc reči vam bo oznanoval. On bo mene poveličal, ker bo od mojega vzel, in vam oznanoval. Navk. Učenci niso Jezusa prašali, kam gre, ker so bili žalostni , da gre Jezus terpet in umret, in se potem k svo¬ jemu Očetu verne. Ravno tako se kristjani večidel zato, ker D Prid, 10, 19, 395 je njih serce na ti svet in na njegovo sladnost navezano, ne poprašujejo: Kam grem? kam pelja moja pot? Morebiti da grešno živim in grem proti peklu! Ali me bo moja mlačnost v dobrem, moja mlačna molitev itd. v nebesa spravila? Vpra¬ šaj se vender enkrat resnobno, moj kristjan! kam pelja pot, ki jo hodiš? in ako najdeš, da ni prava pot, po kterej si do zdaj hodil, verni sfe pri tej priči, in pojdi in hodi za Jezusom, kteri je le skozi terplenje in križ v nebesa nazaj šel. Zakaj niso mogli učenci sadobifi svetega Duha pred Kristusovim vnebohodom? Ker so kakor otroci matere, tako oni svojemu Učitelju, Kristusu bili presilno vdani s počutno ljubeznijo, da Kristus je moral popred z dušo in s telesom kot človek se nazaj verniti k Bogu, preden je Bog s popolnostjo svojih gnad, s svetim Duhom, mogel k človeku priti. Ker je tadaj p o čutna ljubezen pri apostelnih branila, da niso prejeli sv. Duha, kako je mogoče, da bi sveti Duh prebival v človeku, ki le na posvetno misli, in ki je od nečiste ljubezni vnet? Kako bo sveti Duh svet prepričal greha , in pravice iti sodbe? Sveti Duh bo greha prepričal svet, to je Jude in ne¬ vernike takole: sv. Duh bode apostelne razsvetil in vnel, da bodo lepo učili, sveto živeli in čudeže delali, tako in tudi s tim, da bode Jude in nevernike znotraj razsvetil, bode jih prepričal, kako hudo so se pregrešili z nevero in s hudo¬ bijami; pravice jih bo prepričal, ker jim bo razodel njih laž- njivo pravičnost in jim bo pokazal, daje samo Kristus, kte- rega so po krivem zavergli, pravičen in začetek pravice; *) sodbe pa jih bo prepričal, ker bojo vidik, kako kraljestvo hudiča to je: kraljestvo nevere in pregrehe in temote konec jemle, — kraljestvo božje pa, to je: kraljestvo ljubezni in resnice se razširja; ker bojo taj spoznali, da so neumno ravnali in si strašno nesrečo nakopali. Zakaj ne pove Kristus aposlolnom vsega, kar jim ima še reči? Zato, ker bi sadaj še ne mogli vsega zapopasti, ker so bili še preslabi in preveč vdani Judovskim šegam; tudi so 1) Cyril. lib. 6. 296 bili Še silno žalostni. Zato jim obljubi svetega Duha, kteri jih bo razsvetlil, in jih tudi vsega učil. Kako uči sveti Duh vso resnico? Sveti Duh uči vso resnico, ker napeljuje cerkev, to je, nezmotljivo učeništvo cerkve, da spozna in uči vse resnice, ki so vedeti potrebne k zveličanju; zakaj On jo razsvetluje in vsake pomote varuje, in vodi tudi vse ude svete cerkve, kteri ga za razsvetlenje prosijo, in se njegovej gnadi na¬ sproti ne stavijo, da zmirom dalje bolje resnico spoznajo in po njej živijo. Kaj pomeni to: On ne ho govoril sam iz sebe, temuč kar ho slišal? To pomeni: On nam bo le to govoril, kar je od vekomaj od Očeta in od Sina slišal; njegov navk bo tadaj popolnoma soglasen s navkom Kristusovim, in mu ne bo nasproten; zakaj sveti Duh izhaja enako od Očeta in od Sina, je en Bog s Očetom in Sinom, in kar On uči, je tudi navk Očeta in Sina. Ravno to pomenijo tudi besede: On bo od mojega vzel in vam oznanoval. Zdihlej. Oh moj Gospod in Bog! vodi moje noge po poti tvojih zapovedi in ohrani moje serce čisto od grehov, da sveti Duh nič kazni vrednega nad meno ne najde, me vso resnico uči in k tebi, Večnej Resnici , v nebesa pri¬ pelje. Amen. Navk za peto nedelo po velikej noči. Za odrešenje se zahvaliti, poje cerkev dans v uvodu sv. maše: „Oznanujte z radostnim glasom, razglasujte in raznašajte glas do konca zemlje, daje Gospod svoje ljud¬ stvo odrešil, aleluja! *) Pojte Bogu vse dežele; prepevajte hvalne pesme Njegovemu imenu; slavno naj se razlega Njegova hvala." a ) Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitev. O Bog, od katerega vse dobro pri¬ de, dodeli nam, svojim sovražnikom, da po tvojem vdih- l)Iza. 4S, 20. 2)Ps. 65. 29 ? nenji mislimo, kar je prav, in pod tvojim vižanjem ravno to storimo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista s. Jakoba apostelna 1, 22—27. Preljubi! bodite delavci besede, in ne samo poslušalci, s bimur bi sami sebe zapeljevali. Zaka,j a ko je kdo posluša- vec besede, ne pa delavec, tak je podoben človeku, kteri ogleduje obraz svojega rojstva v zerkalu; se ogleda namreč in gre. in berž pozabi, kakošen je bil. Kdor pa prav pregleda polno postavo prostosti, in v njej ostane, ne pozabliv poslu- šavec, ampak delavec; on bo srečen v svojem djanji. Ako pa kdo meni, da je pobožen, pa ne berzda svojega jezika, temuč zapeljuje svoje serce, je prazna njegova pobožnost. Čista in pred Bogom in Očetom neomadežana pobožnost je ta: obiskovati sirote in udove v njih nadlogi, in neomade~ zanega se ohraniti pred tim svetom. Razlaganje. Prava pobožnost, kakor piše tukej sveti Jakob, obstoji v tem, da voljo božjo ne samo spoznamo, temuc tudi spolnujemo, — da svoj jezik, ki tako nevaren in škodljiv biti more, krotimo in berzdamo, — da uboge in zapuščene ljubimo in sc jih vsmilimo,— da svet in njegovo blago zaničujemo, ki človeka mnogokrat pohujša, oslepi in pogubi. Pomisli, kaka je s teboj, moj kristjan! Zdihlej. Oj Jezus! ti voditelmoje duše! daj mi gnado, da bom prav in resnično pobožen, kakor to priporoča sveti Jakob. Evangeli svetega Janeza 16, 23 — 30. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Resnično, resnično vam povem: Ako bote Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste nič prosili v mojem ime¬ nu. Prosite, in bote prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno. To sim vam v prilikah govoril. Pride ura, da vam ne bom več v prilikah govoril, ampak vam bom očitno oznanoval od Očeta. Tisti dan bote v mojem imenu prosili; in vam ne rečem, da bom jaz Očeta prosil za vas. Zakaj Oče vas sam ljubi, ker ste vi mene ljubili, in ste verovali, da sim jaz iz Roga izšel. Izšel sim od Očeta, in sim prišel na svet; svet zapustim, in grem k Očetu. Mu reko njegovi učenci: 208 Glej! zdaj očitno govoriš, in ne praviš nobene prilike. Zdaj vemo, da vse veš, in ne potrebuješ, da te kdo vpraša; zato verujemo, da si od Boga izšel. Zakaj hoče Bog, da ga prosimo? 1} Zato, da spoznamo , da vse dobrote le od njega pri¬ dejo; 2) da tako spoznamo svojo slabost in siromaštvo, ker nam je zmirom in v vsem potrebna pomoč božja; 3) da ga ravno tako poveličamo in častimo, in se tako vredne storimo vsih Njegovih milosti, ki nam jih je obljubil. Kaj se pravi, prositi v Jezusovem imenu? V Jezusovem imenu prositi, se pravi 1) prositi v za¬ upanju na Jezusove zasluge, kteri po besedah svetega Ci¬ rila kot Bog nam z Očetom vred dobrote deli, kot srednik naše prošnje pred Očeta nosi. Zato končuje cerkev vse svoje molitve s pristavkom: po Jezusu Kristusu Gospodu našem. 2) V Jezusovem imenu prositi se pravi tudi prositi za fo,^kar nam želi sam Kristus in hoče, da se nam podeli, namreč, kar je k našemu izveličanju, zakaj prošnje za same časne dobrote, da bi na svetu srečni živeli, niso Kristusu dopadlive in nič ne veljajo. ,,Tisti ne prosi, pravi sveti Avguštin v Jezusovem imenu, kteri za to prosi, kar je na potu, da se on ne izveliča. 8 Zato je tudi rekel Jezus svojim učencom: ,.Do zdaj niste nič prosili v mojem imenu, ker niso prosili za to , kakor pravi sveti Gregor, kar je k zve¬ ličanju. 8 Zakaj ne vslisi Bog kakŠenkrat nase molitve? I. Bog ne usliši kakšen krat naše molitve, ker večkrat za reči prosimo, ki so nam škodlive, in zato nam jih Bog ne da. Kakor dober oče, nam namesti tistega kej boljšega in koristnišega da. II. Da skuša našo poterpežlivost in stano¬ vitnost v molitvi. III. Ker po navadi ne molimo tako, kakor bi imeli moliti; zakaj da molitev Bogu dopade, se mora 1) opraviti v stanu gnade božje in v zaupanju na Jezusove zasluge, ker molitev pravičnega pri Bogu veliko premore; 2) se mora opraviti s ponižnim in v voljo božjo vdanim ser¬ cem; 3) se mora opraviti v duhu in resnici, in 4) s terdno in stanovitno voljo. 1) Jak. 5, 16. 299 Kdaj je posebno treba moliti? Moliti je treba posebno 1) zjutro, opoldan, in zvečer, pred jedjo in po jedi, in kadar ura bije; zakaj kakor Bog vedno na nas misli in nam dobrote skazuje, tako se tudi spodobi, da se večkrat čez dan nanj spomnemo, in se pri njem za Njegove dobrote zahvalimo; 2) med službo božjo v cerkvi, ali pa, kadar kdo ne more v cerkev iti, o času službe božje doma; 3) o času hude skušnjave; 4) kadar prejmemo svete zakramente; 5) kadar važno opravilo za¬ čnemo; 6) o smertnej uri. Kako zamoremo po Kristusovem nauku (Luk. 18,1.) vedno moliti? I) Ako čez dan večkrat svojega duha k Bogu povzdig¬ nemo, kar se s zdihleji ali kratkimi molitvicami lahko zgodi, to je, s takimi molitvicami, s kterimi obudimo ljubezen, kes čez grehe, ponižnost itd., in Boga na pomoč kličemo, n. pr. O Jezus, daj da te ljubim; tebe samega hočem ljubiti! Oh, bodi mi milostiv! Gospod, hiti mi pomagat! 2) Ako pri za¬ četku vsakega dela storimo dober namen, da ga hočemo storiti iz ljubezni do Boga, in po njegovej svetej volji. Kaj pomenijo razne navade katoljcanov pri molitvi? Sploh reči pomenijo, daje treba Bogu služiti in ga moliti ne samo s dušo, ampak tudi s telesom. Kadar torej na glas molimo, hočemo Boga hvaliti z dušo in s ustmi. Kadar glavo odkrijemo alj pripognemo, — roke sklenemo, raztegnemo alj povzdignemo,— se pripognemo, klečimo alj na tla veržemo, in tako molimo , tedaj pokažemo, da se Bogu podveržemo, ga ponižno hvalimo in častimo. Mi smo prah in pepel; in se ne moremo nikoli zadosti pred Njim po¬ nižati. Te razne navade pri molitvi najdemo pogostemu v starem in v novem zakonu, in tudi Kristus in Apostelni so se jih posluževali, da so n. pr. na svoj obraz se vergli, ka¬ dar so molili, ali da so pokleknili itd. Kteraje naj imenitnika molitev? Naj imenitniša molitev je sveti Očcnaš, kterega je sum Kristus nas moliti učil. Zato ima tudi ta molitev naj večjo moč, če se prav in pobožno moli. (Mat. 6. Luk. 11.) 300 Kratko razlaganje svetega Oeenaša. Iz česa obstoji sveti Ocenaš? Ocenaš obstoji iz enega predgovora , kije kot priprava k molitvi, in iz sedem prošenj, v kterih je vse zapopadeno, kar imamo prositi k časti božjej in k svojemu lastnemu zve¬ ličanju. Predgovor se glasi: „Oče naš, kteri si v nebesih.® K čemu nas spodbode beseda „ Oce u ? Beseda v Oce“ nas spodbode 1) Boga ljubiti, ker nas je po svojem Sinu za svoje otroke vzel in nas storil deležnike nebeškega kraljestva: 2) Bogu se zahvaliti za neizmerno dobroto, daje nas stvaril, odrešil in posvečal; 2) na Boga zaupati in v njegovo neskončno dobroto in milost, s ktero Bog kot naj boljši oče z nami ravna; 4) Bogu terdno ob¬ ljubiti, da bodemo zmirom dobri otroci tako dobrega Očeta. Kaj pomeni besedica „nas“? Besedica „«««“ pomeni: 1) da imamo v občini svetnikov' za vse otroke božje in s vsimi božjimi otroci moliti; 2) da imamo biti ponižni,in se med seboj obnašati in ljubiti kakor otroci enega očeta, kakor brati in sestre. Zakaj pravimo: »Meri si v nebesih“? ali ni Bog povsod? Mi pravimo, „kteri si v nebesih “: 1) v spomin, da ni¬ smo še na pravem domu, in da so nebesa naš pravi dom; 2) v spomin, da vse naše želje imajo le v nebesa siliti, kjer naš Oče kraljuje, in kjer je tudi za nas že mesto pri¬ pravljeno. Kaj prosimo v pervej prošnji: „posveceno bodi tvoje ime“ ? V pervej prošnji prosimo, da bi Boga mi in vsi ljudje prav spoznali, častili in ljubili. Prosimo torej 1) da bi vsi neverniki resnico spoznali in se k Bogu spreoberuili; 2) da bi vse krive vere in zapeljevanja ob moč prišle; 3) da bi vsa hudobija bila končana, vsi grešniki pa se res¬ nično spokorili in brumno živeti začeli; 4) da bi mi sami nikoli nič ne mislili, govorili ali storili,kar se otrokom bož- 301 jim ne spodobi; 5) da bi vsi kristjani bili vedno pobožniši in svetejši. Kaj prosimo v drugej prošnji: „pridi k nam tvoje kraljestvo“? V drugej prošnji prosimo: 1) da bi cerkev božja, Kri¬ stusovo kraljestvo, se razširila po celem svetu, kraljestvo greha in pa hudiča razdjano bilo; 2) da bi Kristus v našem sercu in v sercu vsih ljudi s svojo gnado gospodoval ali kraljeval; 3) da bi Bog blagovolil, nas po dobro dokonča¬ nem teku tega živlenja v nebeško kraljestvo vzeti. Kaj prosimo v tretjej prošnji: „Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji'“? V tretjej prošnji prosimo nebeške moči, da bi zamogli božjo voljo tako pokorno in veselo tudi na svetu spolnovati, kakor jo spolnujejo v nebesih angeli in svetniki, in da bi se jej v vsem ponižno vdali, če se nam tudi težavno zdi. S to prošnjo torej tudi obljubimo, da hočemo ne le spolnovati vse božje zapovedi, temuč tudi vse sprejeti iu prenašati, kar njegova s\reta previdnost zastran nas in drugih naredi in nam pošle. V tih treh prošnjah torej iščemo, po Jezusovem nau¬ ku 'J, najpred kraljestvo božje; zato da se nam še vse drugo prida. Kaj prosimo v vetertej prošnji: „daj nam dans naš vsakdanji kruh“? V četertej prošnji prosimo za vse, kar za dušo in za telo potrebujemo, ker se vse to zapopade pod besedo „kruh u , to je vsakdanji potrebni živež, beseda božja, gna- da božja, Jezusovo rešnjo telo v presvetem zakramentu itd. V tej prošnji je na dalej zapopadena tudi ta prošnja, da bi Bog od nas odvernul strelo, točo, slabo letino in vsako drugo škodo, in da bi nam vselej dal tako vreme, kakor je za sadje na polji nar bolje. Zakaj pravimo v tej prošnji „dans“ hi „vsakdanji“? Besedica „dans u pomeni, da se imamo znebiti vsih nepotrebnih skerbi in v Boga zaupati, kteri nam bo vsaki D Luk, 12, 31. 302 dan potrebnega živeža dal. Besedica „ vsakdanji“ nas uči, da se imamo ogibati vsih nepotrebnih jedi, vsega nepotreb¬ nega tratenja jedil, in da nam je le toliko jesti, kolikor nam je k živlenju treba. Zakaj, kdor pri obedi jedila trati, ne je vsakdanjega kruha, temuč vživa jedi za več dni. Kaj prosimo v petej prošnji: „odpnsti nam naše dolge“? V petej prošnji prosimo, kot ubogi grešniki, za odpu¬ ščanje svojih dolgov, kijih delamo pri Bogu s svojimi grehi vsaki dan, in mu nasproti obljubimo, da smo tudi mi svojim dolžnikom, to je tistim, ki so nas kej razžalili, že v resnici odpustili, in ne še le s časoma, v prihodnje. Kdor to proš¬ njo moli, in vender še bližnjega sovraži, laže Bogu na¬ ravnost, in ne more upati odpuščanja. *) Kaj prosimo v šestej prošnji: „ne vpelji nas v skušnjavo“? V šestej prošnji prosimo, da bi Bog vse nevarne skuš¬ njave od nas ali popolnoma odvernul, ali pa v njih sceloma ne zapustil, kakor smo večkrat vredni; temuč naj nam moč podeli, da ne privolimo v skušnjave, ki nam pridejo od hu¬ diča, od mesa in sveta. Popolnoma brez teh skušnjavah pa ne moremo biti na tem svetu, skušnjave so nam koristne in potrebne za naše zveličanje. Zakaj brez skušnjave ni boja, brez boja ni zmage, brez zmage pa ni krone. Kaj prosimo v sedmej prošnji: „reši nas od zlega u ? V sedmej prošnji prosimo, da bi nas Bog rešil od edi¬ nega pravega zlega, to je, greha, nas varoval naj bližni- ših priložnosti grešiti, nesrečne hudobne smerti in pekla, in pa tudi, da bi milostivo od nas odvernuti blagovolil vse časne zlege in nesreče, kakor so: vojska, lakota, kuga itd. Navk od procesij. Kaj so procesije? Procesije so očitni slovesni obhodi, ktere katoljška cerkev po starodavnej naredbi svetih očakov napoveduje in obhaja nekaj zavoljo tega,vernekpobožnosti spodbuditi, nekaj D Mark. li, 25.26. m zavoljo tega, se prejetih dobrot spomniti ali se za nje za¬ hvaliti, ali pa za nove prositi. Procesije nas tudi opominjajo na visoke zveličanske skrivnosti, in vsi tisti, ki procesije prav opravljajo, dobivajo od Boga zveličaven sad keršan- ske pobožnosti. Ali so procesije hej novega ? Procesije niso nič novega; procesije so bile v navadi že v pervih stoletjih cerkve, kakor pričajo djanje učencev svetega Cipriana, Lucia, Bonifacia,in sveti očaki Bazili *), Krizostom 3 ), Ambrož 4 ), Gregor itd. Tudi sveto pismo govori od procesij. Kralj David je skrinjo zaveze s sloves¬ no procesijo prenesel v Jeruzalem. 5 ) Ravno tako je njegov sin Salomon storil, kadar je dal skrinjo zaveze v novo so- zidani tempel prenesti. 6 ) Tako je tudi Kristus sam na cvetno nedelo slovesno med prepevanjem hvalnih pesem v Jeruzalem prišel. * Stari, nekdajni kristjani so rabili latinsko besedo f procedere u v pomenu: hoditi od ene cerkve do druge, in od tod pride beseda „processio“, naša procesija, to je: izhod ali obhod. Kaj pomenijo procesije ? Procesije 1) vsakega vernega kristjana močno spodba- dajo, goreče in pobožno moliti. Kadar po sto in večkrat po tavžent vernih na glas Boga hvali, ali ga na pomoč kli¬ če, da bi se jih vsmilil, ali se ne bo tudi nar merzliše serce omečilo k pobožnosti in k gorečnosti vnelo. Jezus je ja obljubil, da hoče on zraven biti, kjer sta dva ali trije zbrani v njegovem imenu? 2) Procesije so podoba kerščan- skega popotovanja na svetu. Tukej smo ptujci, popotniki. Naše popotovanje pelja iz te doline solz v nebeški Sion; zato konča procesija vselej v cerkvi; naše popotovanje pe¬ lja čez ternje tega živlenja; zato gre procesija pod milim nebom, kjer moramo vsako vreme prenašati. 3) Procesije pričajo in kažejo, da gre samo Bogu vsemogočnemu hvala in slava, in da verujemo v križanega Jezusa. 4) Procesije so slovesna in očitna zahvala, da smemo pred celim svetom očitno Kristusa častiti, od kterega smo tolikajn milosti do¬ ti Rit. rom, de process. §. 1. 2) Ep. 207. 3) Orat. contr. dud. 4) Ep, 40. adTheod. 5) 2. kralj. 0. post. 6) 3. kralj. S. post. 304 segli. 5) One očitno spričevajo, da verujemo na edino, sveto, katoljško cerkev, čigar udje veže ravno tista vera, in pod svojim poglavarjem Kristusom eno družino božjo store. Zato se romarji iz ene cerkve v drugo podajo; zato se pozdravljajo z banderi, kadar se procesije srečajo. 6) Poslednič so procesije znamnje, da je kristjanska vera tamno noč neverstva premagala. To so taj svete procesije. To naj nekteri pomislijo, in kmalo bodo omolknuli vsi zasmehovavci in neverniki. Zakaj se pri procesijah nosi križ in bandera? Ki i,z pomeni, da smo kot kristjani v imenu Križanega zbrani, v čigar imenu hočemo začeti in dokončati vse svoje pobožno djanje, in po čigar zaslugah zaupamo od nebe¬ škega Očeta vse doseči, in kterega moramo nasledovati vselej in povsod na tem popotovanju proti nebesom. Rude- če bandera pomenijo, da se moramo bojevati pod Jezuso¬ vim banderom proti grehu, svetu in hudiču do kervi, in da moramo biti pripravljeni, kakor nekdaj sveti mučenci, za vero kri in živlenje dati. Modre (plave) bandera pomenijo, da moramo prav ponižno in spokorno hoditi po poji pokore in zatajevanja, da greh potlačimo. Bandera kažejo tudi, da je Kristus smert in pekel, in daje keršanska vera judovstvo in neverstvo premagala. Zakaj prejo procesije čez njive, polja in senožeti? Zato, da prosimo dobrotlivega Boga, da naj On vsmi- Ijeni Oče s svojo dobrotljivo roko zemljo blagoslovi, pri¬ delke zemlje da in ohrani, kakor polni vse živali s svojim blagoslovom in jim o pravem času živež daja. Kdaj in kako so se začele procesije svetega Marka in križnega tedna? Procesija na svetega Marka dan se je že pred pape¬ žem Gregorjem Velikim (607) obliajevala; sveti Gregor jo je le vnovič vpeljal in kristijane spodbodil, jo bolj pobožno obhajati, zato da bi, kakor on sam piše J ), s prošnjami Boga nekako obsuli, da naj nam naše grehe milostivo od¬ pusti. Ravno ti sveti papež pa je tudi še eno drugo proce¬ sijo vpeljal, ki se je sedmemu procesija klicala, ker so O Ep. app. §, 3, II. 305 verni v Rimu v sedmerih oddelkih iz sedmerih cerkev s procesijo sli, se v eno procesijo sošli in (ako zedinjeni proti cerkvi matere božje romarili. Imenovala se je tudi procesija zavoljo kuge, ker jo je sveti Gregor zato obhajati ukazal, da bi od Boga sprosili odvernenje strašne kuge, ki je ta¬ krat v Rimu in po vsih laških deželah ljudi morila, in vso zemljo tako okužila, da je vsak človek n&gloma mertev okolj padel, kteri je kihnul, in tako usta in nosnice odperl; od tistega pride tudi še zdaj obstoječa navada, da rečemo: r,Bog pomagaj /“ kadar kdo kihne, in v nekterih krajih usta prekrižajo, kadar zazehnejo. Pri tej procesii je ti sv. papež rekel, s procesijo okoli nesti podobo matere božje, ktero je, kakor se pravi, sveti Lukež namalal ali izobrazil, in to mogočno Mater na pomoč klicati, in kuga je zares prejenjala. Procesije križnega tedna je vpeljal sveti Mamert, škof v mestu Viennc na Francoskem. Okoli leta 469 po Kr. namreč so bili v tistih krajih na Francozkem strašni potresi, poljski pridelki so poginvali in več družili zopernosti in nadlog je ljudi zadevalo; ti škofje tedaj svoje verne krist¬ jane okoli sebe zbiral, jim pravil, da naj pri milostlivem Bogu pomoč iščejo, in jih je peljal s procesijo po polju. Te procesije so se potem kinalo tudi po družili krajih na Francozkem vpeljale; in sčasoma so jih po vsej cerkvi pov¬ sod obderžali. Imajo se torej tepročesije, da bi po njih sprosili od Boga, da bi odvernul od nas lakoto, kugo, voj¬ ske itd. Ob enem se tudi pripravimo k prazniku Kristuso¬ vega vnebohoda, kteri je naš naj mogočnejši besednik pri svojem Očetu v nebesih, in ki ga moramo te dni posebno moliti in pomoči prositi. S kakošnim namenom je treba iti za procesijo? 1} Za procesijo se ima iti z namenom, Boga častiti, ga za vse njegove gnade zahvaliti, in v telesnih in dušnih potrebah njegovo pomoč si sprositi; 2} za procesijo je treba iti na dalej zato, da mi očitno pred vsim svetom svojo vero kot rimsko-katoljški kristjani pokažemo; in 3) pri procesii si moramo terdno predvzeti, na poti pokore hoditi in kri¬ žanega Kristusa posnemati. — Kdor pa gre z drugim na¬ menom za procesijo, iz kterega časnega dobička ali za- 1) Sidonius Apol.lib. ep. 1. Goffine, # 20 306 voljo pregrešnega razveseljevanja, ali zato, da se^jlelu umakneitd.; taj se pregreši zoper Boga in zoper cerkev; kfer« take razvade objokuje in studi. Navk za god Kristusovega vnebohoda, V uvodu svete maše poje cerkev tiste besede, s kate¬ rimi sta angela po Jezusovem vnebohodu apostelne in učence nagovorila: „Možje Galilejski! kaj stojite in gledate v nebo? Ti Jezus, kteri je bil vzet od vas v nebo, bo tako prišel, kakor ste ga vidili iti v nebo. Aleluja! Ploskajte z rokami vse Ijudsva; ukajte Bogu v radosti.“ 2 j Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitva. Dodeli, prosimo, vsegamogočni Bog! da, kateri verujemo , da je tvoj Edinorojeni, naš Odrešenik, današni dan v nebesa šel, tudi mi s svojim duhom v nebesih prebivamo. Skoz ravno tega Gospoda našega Jezusa Kri¬ stusa, Sina tvojega, kateri s tebo itd Berilo iz djaoja apostoljskega 1. 1 — 11. V pervem pisanji sim govoril, o Teofil! od vsega, kar je Jezus od začetka delal in učil do dneva, ko je aposteljnom, ktere je bil izvolil, po svetem Dahu zapovedi dal, in bil gor vzet; kt er im je po svojem terpljenji tudi z mnogimi znamnji skazal, da je živ, ko se jim je prikazoval štirdeset dni, in je govoril od kraljestva Božjega. In kadar je š njimi jedel, jim je zapovedal, da naj ne hodijo iz Jeruzalema, ampak naj 'čakajo obljube Očetove, ktero ste (je rekelj slišali iz mojih ust,' ker Janez je kerščeval z vodo, vi pa bote kerščeni s sve¬ tim Duhom kmalo po teh dneh. Tedaj so ga, kteri so se bili sošli, vprašali rekoč: Gospod ! ali boš v tem času postavil Izraelovo kraljestvo ? Rekel pa jim je: Vam ne gre vediti časov ali ur, ktere je Obe ohranil v svojej oblasti; pa prejeli bote moč svetega Duha, kteri bo v vas prišel , in mi bote pribe v Jeruzalemu, in po vsej Judeji in Samarii in do kraja sveta. In kadar je bil to izgovoril, se je vpričo njih vzdignili, in oblak ga je vzel spred njih oci. In ko so ga gledali v nebo iti, glej, sta dva moža per njih stala v belih oblačilih , in sta rekla: Možje Galilejski! kaj stojite, in gledate v nebo? Ti D Ap. dj. l, ii. 2)p s . 4t>. 30 ? Jestm, k ter i je bil vzet od vas v nebo, bo tako prišel, kakor sfe ga vidili iti v nebo. Razlaganje. Sveti Lukež je v svojem evangeliu živlenje, terplenje in smert Jezusa Kristusa do njegovega vnebo¬ hoda popisal Teofilu plemenitnemu kristjanu v Antiohii; tukej pa v djanju apostolskem, kterega je tudi on spisal, pravi na dalej in v kratkem, kaj je Kristus štirdeset dni po svojem vstajenju že delal, in kako je v pričo svojih učencov se v nebo podal. Veseli se dans s Kristusom, da je svoje drago kupleno kraljestvo v nebesih v posest sprejel in moli takole: Veselim in radujem se, o kralj nebes in zemlje! tiste tvoje časti, ktero si dans v nebesih dosegel. ^Kraljestva zemlje pojte Bogu! hvalo pojte Gospodu, hvalite Boga, kteri čez nebes nebesa proti izhodu gori gre. Častite Izrael¬ skega Boga, čigar čast in moč je v oblakih. Hvalite našega Boga, hvalite našega kralja, hvalite! Kralj cele zemlje je Bog, hvalite ga z modrostjo. Bog gospoduje čez nevernike; Bog sedi na svojem svetem sedežu." Aleluja* Evangeli svetega Marka 16,14—20. Tisti čas se je Jezus prikazal enajsterim, ko so per mizi bili, in je svaril njih nejevero in terdobo njih serca, da tistim, kteri so vidili, daje vstal, niso verjeli. In jim je re¬ kel: Pojdite po vsem svetu, in oznanujte evangeli vsej stvari. Kdor veruje in je kerščen, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Kteri pa verujejo, pojdejo te znamnja za njimi: V mojem imenu bodo hudiče izganjali; nove jezike govorili; kače prijemali; in ako kaj strupenega pijejo, jim ne bo škodovalo; in na bolnike bodo roke pokladali, inbodo zdravi. In Gospod Jezus, ko jim je bil izgovoril, je bil v nebo vzet, in sedi na desnici Božjcj. Oni pa so šli, in so učili povsod, in Gospod je delal z njimi, in besedo poter- doval z čudeži, kteri so se po tem godili. D Ps. 67, 46. 20 * 308 Zakaj pravi Kristus svojim aposfelnom: „Pojdite po celem svetu, in oznanujte vsim stvarem? S tim je hotel pokazati, da se ne sme nobeden sam za pridgarja. postaviti, ampak da mora k temu poklican bitiod postavljenih cerkvenih poglavarjev. Kristus svoje apostelne po celem svetu k vsim ljudstvom pošle, brez da bi koga odločil ali zavergel. S tim taj da na znanje svojo voljo, da hoče vse ljudi zveličati, in če se ta volja božja pri nekterih ne izpolni, se to mora pripisati ne Bogu, temuč ljudem, kteri ali ne sprejmejo evangelskega navka, ali po njem ne žive, ali pa terdovralno v svojih pregrehih ostanejo in se ne¬ vredne store, da se jim evangeli ne oznanuje. Alije k zveličanju zadosti sama vera in ker st? Sama vera, to je, vera, ki se v delih, v djanju, ne sko¬ znje, in tadaj ni zaslužliva, ’) ni zadosti k zveličanju. Taka vera, pravi sveti Anzelm, ni vera kristjana, ampak vera hu¬ diča. Le kdor v resnici v Jezusa in v njegov navlc veruje in po njem živi, se bo zveličal. Ali morabiti ni prava naša vera , ker ne delajo vsi verni znaminj, ktere jim Jezus obljubi? Sveti Gregor odgovori prav lepo na to vprašanje, ker pravi: 2 j „Ker je Odrešenik rekel, da bodo čudeže delali tisti, kteri bodo verovali, si nimate misliti, da vi nimate vere, ker ne delate tih čudežev; ti čudeži so morali o začetku cerkve biti, ker je imela njih vera rasti po teh vidlivih znamnjih božje mogočnosti.“ — Scer pa Kristus tudi še dandanašni moč, take čudeže delati, svojim vernim podeli, kadar so take znamnja potrebne, da se prava vera razširi in neverstvo zmaga. Ali se godijo res tudi še dan današni v katoljŠkej cerkvi lake znaminja? Se dan današnji se v našej cerkvi godijo čudeži vidno in nevidno. Ob vsih časih so v cerkvi živeli taki svetniki, ki so s svojo vero naj večje čudeže delali, kakor se vidi v njih živlenju, in sami krivoverci jih ne morejo tajiti, n. pr. sveti Frančišek Ksaveri je vpričo nevernikov več mertvih 1) Gal. 5, 6. S) Hom, 29. iu evang. 309 k živlenju obudil. Nevidno delajo pobožni katoljški kristjani v duhu še vedno take čudeže; tako pravi sveti Krizostom, da hudiča izganjajo, kadar se s pokoro grčita znebijo, ki je hujši kot hudič. Oni govorijo nove jezike, kadar po svojem spreobernenju ne govore več od posvetnih, nečimurnih, pre¬ grešnih, ampak od duhovskih in nebeških reči. Oni kače prijemajo, da več ne škodijo, pravi sveti Gregor, J ) kadar druge goreče opominvajo in jih greha obvarujejo, brez da bi sami se z njimi oskrunili. Oni pijejo strup brez škode, kadar slišijo zapeljivo govorjenje in se ne dajo zapeljati v hudobijo. Svoje roke polagajo na bolnike in jih zdravijo, kadar podučijo nevedne, v kreposti malo vajenim lepe iz- glede dujajo in jih tako v dobrem krepijo, grešnike od greha odvračajo itd. Prizadevaj si, moj kristjan! to storiti pri vsakej priložnosti, ker ti Bog rad da k temu svojo gnado in pomoč, in tako boš sebi in drugim bolj koristil, kakor če bi naj večje čudeže delal. Kako in kje je Kristus v nebesa sel? Kristus je tam v nebesa šel, kjer se je njegovo terple- nje začelo, namreč na oljskej gori; to nas uči, da križ in ter- plenje človeka v nebesa pripclja, ako ga poterpežljivo in vdan v voljo božjo prenaša. Kristus je šel gori v nebo iz svoje lastne moči, ker je bil Bog, in seje tamkej s svojo zdaj že duhovno poveličano človeško natoro vsedel na desnico Boga Očeta, daje ondi zdaj vedno naš srednik. Kdo je bil vpričo, kadar je Kristus v nebo sel? Kristus je v nebo šel vpričo svojih apostelnov in mno¬ go učencev, ki jih je popred blagoslovil a ), in kteri so po besedah svetega Leona neizrečeno veselje občutili, kadar so ga vidili v nebo iti. Veseli se tudi ti, kristjanska duša! ker je Kristus ti dan tebi nebesa odperl, da zamoreš va¬ nje priti, ako le hočeš, to je, ako v Kristusa terdno in živo veruješ in Bogu dopadljive djanja doprinašaš. Zato pravi prav lepo sveti Avguštin: s ) ^Podajmo se gori v nebesa v duhu s Kristusom, da bomo mogli, kadar njegov dan pride, za njim iti tudi s telesom. Vedeti pa moramo, ljubi bratje! da s Kristusom ne more gori iti ne napuh, ne lakomnost, ne nečistost, ne drugi grehi; zakaj s tistim, ki je ponižnost 1) lbid. 2) Luk. 24, 51. 3) Serm. 2. de ase. 310 učil, se ne more gori povzdignuti napuh, s tislim, ki je nar večji dobrotnik, se ne more gori povzdignuti hudobnost, s tistim, ki je rojen od device, se ne more gori povzdignuti nečistost." Tako tadaj povzdignimo se gori za njim, da slehern svoje grehe in hudobno poželenje z nogami potepta, in si tako lestvico napravi, da zamoremo kviško stopiti. Iz svojih grehov pa si napravimo stopnice do nebes, ako jih premagamo in poteptamo. *) Zdihlej. O kralj časti! o Gospod moči! ki si danszma- govavno se gori nad vse nebesa podal; ne zapusti nas kot uboge sirote, temuč pošli nam od Očeta Duha resnice, kle- rega si nam obljubil. Aleluja! Zakaj se dam po evangeliju velikonočna sveia pogasi? Po evangeliu se dans velikonočna sveča vgasne v spo¬ min, da je Kristus, kterega velikonočna sveča pomeni, se ločil od svojih učencev. Navk za šesto nedelo po velikej »oči. Ta nedela in cel ti teden nam ima biti čas pripravljanja k svetemu binkuštnemu prazniku, zato da se pobožno ob¬ našamo, dobro delamo in tako darov svetega Duha vdele- žimo. Cerkev poje v uvoda svete maše: „Us)iši o Gospod! moj glas, ker k tebi vpijem, Moje serce ti je reklo: Iščejo te moje oči. Tvoje obličje, o Gospod! hočem iskati. RTe oberni proč od mene svojega obličja. Aleluja! Gospod je moja luč in moje zveličanje, koga sc bom bal? 2 ) Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitev. Vsegamogčni večni Bog! stori, da svojo voljo vselej tebi podveržemo, in tvojej svetlosti s či¬ stim sercom služimo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz 1 lista s. Petra aposlelna i, 7—11. Predragi! bodite modri, in čujte v molitvah. Pred vsim pa imejte vedno ljubezen med seboj , ker ljubezen pokrije obilnost grehov. Jemljite radi eden druzega pod streho brez godernjanja. Kakor je vsak prijel dar, s tem postrezite eden drugemu, kakor dobri delivci mnogotere milosti Božje. Ako kdo govori, naj govori, kakor božje besede; ako kdo služi , 1) Idem term. 3. de ase, *)Ps, 26, 7. 311 naj sluzi iz moti. liter o Bot / da ja: da bo Bog v vsih rečeh cesten po Jezusu Kristusu Gospodu našem. Razlaganje. Brumno delati in dobro storiti, kakor sveti Peter vernim priporoča, se pravi vredno pripraviti, da sv. Duha sprejmemo; zakaj nič nas ne stori vrcdniše, da nas sv. Duh obišče, kakor to . rad pomagati in deliti, kakor to, se vsih božjih darov zvesto poslužiti in vse dolžnosti lepo spolnovati. Prizadevaj si torej to marno izpolnovati, in se tako vrednega storiti gnad svetega Duha. Moli tudi dans in vsaki dan ti celi teden tole: Cerkvena molitev. Pridi sveti Duh! napolni serca svo¬ jih vernih, in vžgi v njih ogenj svoje ljubezni, kteri si ljud¬ stva vsih jezikov v edinosti vere sobral. Evaugeli svetega Janeza 15, 26—27. in 16,1—4. Tisti čas je Jezus rekel svojim učcncom: Kadar pride Učenik, kterega vam bom jaz posla! od Očeta, Duh res¬ nice, kteri se od Očeta iz-haja, on bo pričeval od mene. Pa tudi vi bote pričevali, ker ste od začetka pri meni. To sim vam govoril, da se ne pohujšatc. Iz s-hodnic vas bodo devali; ura clo pride; da bo vsak, kteri vas umori, menil, da Bogu službo stori. In to vam bodo storili, ker ne po¬ znajo ne Očeta, ne mene. To pa sim vam govoril, da se spomnite, kadar ura pride, da sim vam jaz to pravil. Zidka} se pravi sneli Duh tolažnife? Sveti Duh se kliče tolažnik, ker tolaži tiste, ki terpe praganjanje zavoljo pravice, to je, zavoljo tega, da v res¬ nici keršansko živijo, da resnico in pravico z besedo ali s pisanjem ali pa s svojim živlenjem branijo. Tako se je godilo apostelnom in drugim svetnikom, kteri pa so v ter- plenju zavoljo Jezusa z naj slajšjo tolažbo in z naj večjo radostjo bili napolneni. Kako je sveti Duh od Kristusa pričal? Sveti Duh je pričal od Kristusa po apostelnih in učen¬ cih njegovih, ktere je tako zgovorne in serčnate storil, da so neprestrašeno spoznavali in oznanovali, da je Kristus Sin božji in pravi Mesija. Kar so učili je sveti Duh z velikimi čudeži in s tim poterjeval, da so apostelni in drugi učenci 312 za svojo vero kri stanovitno in veseli prelivali. — Sveti Duh priča tudi še zdaj od Kristusa po učečej cerkvi, to je, po pridgarjih, po kterih On govori: Spoštuj taj sv. cerkev! Če hočemo biti kristjani, to je, Kristusovi učenci, mo¬ ramo tudi mi pričati od Kristusa, in s pobožnim živlenjem, s poterpežlivostjo v križih in terplenju spoznavati in kazati, da je On naš učitelj, naš Gospod in naš Bog; zakaj, če ga ne bomo mi pred svetom tako spoznali, nas tudi On ne bo enkrat spoznal v nebesih pred svojim Očetom. l ) Ali so grešili Judje, da so apostelne preganjali in morili? Judje so grešili, ker so preganjali apostelne in jih mo¬ rili; zakaj, če so tudi v svojej zmoti menili, da s tim Bogu službo store, je bila vender ta njih zmota in nevednost silno pregrešna in kazni vredna, ker bi bili lahko resnico zvedili, in se podučiti dali. — V takej pregrešr.ej in kazni vrednej nevednosti so tudi tisti kristjani, kteri ne hodijo k kerščan- skemu navku, ne pridig poslušat, in tedaj komej vejo, ali morda še clo nič ne vejo, kar je k izveličanju potrebno, in fadaj za več reči še ne porajtajo, ki so vender veliki grehi; ravno tako tudi tisti, kteri prav ne vejo, ali po pravici ali po krivici ptuje blago posedijo, in pri vsem tem si ne prizade¬ vajo čisto pozvediti, ker se bojijo, da bi morali ga potem nazaj dati, komur gre. Zdihlej. O Gospod Jezus Kristus! pošli nam tolažnika svetega Duha, kteri se od Očeta in Tebe zajedno izhaja, da nas v vsili nadlogah potolaži in okrepča. Ovaruj nas milostivo, da nikogar ne pohujšamo, in da se tudi ne damo zapeljati ne sebe ne druzih h grehu. Spodbujaj nas s svetim Duhom, da se bomo vsih resnic naše sv. vere marno učili, po njih živeli in tako k tebi prišli. Amen. Navk od pohujšanja. »To sim vam govoril, da se ne pohujšate.“ Jan. 16, 1. Kako se da pohujšanje? Pohujšanje se da, kadar se kej govori, stori ali opusti, kar previdimo, da bo komu priložnost dalo v greh pasti. To D Mat. loj 33. 313 se zamore zgoditi na štiri viže: p. ako se nesramno oblačiš, se nesramno odkriješ, nesramno govoriš ali prepevaš, kar zamore, kakor previdiš, bližnjega zapeljati v nečiste misli, želje ali djanja; ali, kar je še hujši, ako vpričo drugih storiš take nesramne dela, ali razširjaš slabe knjige , ki so na¬ sprotne dobremu zaderžanju, ali nasprotne svetej katoljškej \'eri: ali pa nagajaš drugim, da se zjeze, da preklinjajo , da se maščujejo; ali pa jim braniš iti k božjej službi, k pridigi, k kerščanskemu navku itd. Glej! ako kej taccga, ali hej enacega storiš, storiš greh pohujšanja, in se vdeležiš vsih tistih ^grehov, ki pridejo iz taccga pohujšanja. Se za svoje lastne grehe ne bo mogel enkrat človek se pri sodbi zagovarjati, kaj bo pa rekel ali reči mogel za vse tiste grehe, kterih seje s svojim pohujšanjem vdeležil? — Zato pravi Jezus tistim, ki dajejo pohujšanje: „Gorje člo¬ veku, po kterem pohujšanje pride! Bolje bi mu bilo, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in da bi se potopil v globočino morja. “ Kako (lajajo starki pohujšanje? Starši dajajo pohujšanje, 1) če svojim otrokom slab izgled dajajo s tim, da se nezmerno jezijo, preklinjajo in priduševajo, prisegajo, krivico delajo in goljfujejo, se kre¬ gajo in prepirajo, nezmerno jedo in pijejo, svoje premoženje zapravlajo, se bahajo in nepotrebno lišpajo, sveto vero in dobro zaderžanje zaničujejo itd. 2) Če svojih otrok ne va¬ rujejo in ne odvračajo od slabih tovaršij in priložnosti, ali če jih še clo sami v take nevarnosti vozijo. 3) Cc otrok svojih ne kaznujejo zavoljo njih napak in si ne prizadevajo jih odvaditi. Kako močno se starši s takim pohujšanjem pro- greše, ni mogoče popisati! Na sodni dan bodo jih tožili njih lastni otroci! Kako dajajo pohujšanje gospodarji svojim poslom itd-? 1) Ravno tako, kakor starši svojim otrokom; 2) če jih ob nedelah in praznikih k božjej službi ne priganjajo, ali če jih s svojim zgledom ali clo z ukazom od božje službe od- vračaja; 3) če jim ob zapovedanih postih meso jesti dajo; 4) če jim kej pregrešnega zapovejo, postavim, da naj kra¬ dejo, ali komu škodo napravijo itd. 1) Mat. 18, 6. 314 Od priprave k svetemu binkuštnemu prazniku. Da se človek k svetemu binkuštnemu prazniku prav pripravi, 1) naj po zgledu svetih apostelnov in presvete Device matere božje Marie se v samoto poda, ali saj, kar je mogoče, se ogiba nepotrebnega shajanja z drugimi ljudmi, naj malo govori ? mamo pa in stanovitno in gorečno moli; ker Bog h človeku v samoti rad govori. 2) Naj obžaluje svoje grehe, se jih čisto in skesano spove, svojo vest očisti, se s svojim bližnim spravi, ako z njim v sovražtvu živi; ker sveti Duh je Duh Čistosti in miru, in prebiva Je v čistih in miroljubnih dušah. ! ) 8) Naj po premožnosti daje vbogajme; zakaj od never- skega stotnika Kornelia pravi apostolsko djanje, da se je s molitvijo in z miloščino vrednega storil gnade in darov svetega Duha. 2 ) 4) Naj se obudi goreča želja, sprejeti svetega Duha, in naj se ta želja s pogostimi zdihleji k Bogu razodeva; k temu se lahko porabi molitev: Pridi, sveti Duh itd. “ Navk za presveti binkuštni praznik. Kak Šip praznik je to? To je tisti dan, na kterem je sveti Duh vidno se pri¬ kazal v podobi ognjenih jezikov, ko je prišel nad apostelne in učence, kteri so bili enodušno z Mario Jezusovo materjo v Jeruzalemu k molitvi zbrani v nekej hiši. Zakaj se klice ti dan Binkusti? Ti praznik se binkusti imenuje od gerške besede pen- tekoste, kar pomeni petdeseti, to je, petdeseti dan po velikej noči; sveti Hieronim pravi, da so pervi kristjani celih pet¬ deset dni po velikej noči praznovali v duhovnem veselju zavoljo Kristusovega vstajanja. 3 ) Zakaj se ti dan tako slovesno obhaja? Ti dan se tako slovesno obhaja, 1) ker jc ti dan prišel sveti Duh čez apostelne, in tadaj so dans vpervič svetu 1) P«. 75, 5. 2) Aposl, d j. 10. 3) Hier. in cap. 4. ep. ad Ga!. 315 oznanovali veliko gnado, da je človek opravičen in posvečen; 2) ker so aposlelni ti dan, napolnjeni s sv r etiin Duhom, za¬ čeli delo opravičenja in posvečenja ljudi s tim, da so kerstili tri tavžent ljudi, ki so se na pervo Petrovo pridigo spre- obernili; 3) in ker je ti dan Jezusova cerkev vidno stopila v svet kot posebna za se obstoječa občina, in je očitno po¬ kazala svojo vero v križanega [zveličarja. Zakaj je sveti Duh prišel na svet ravno na judovski bikunstni praznik? Zato, ker so Judje ti dan praznovali spomin, postavoda- janja na gori Sinai. Bog je hotel ravno ti dan svetega Duha poslati in tako pokazati, da zdaj jenja stara postava in da začenja nova postava milosti. Bog je ti dan izbral tudi za¬ voljo tega, ker so Judje iz vsih strani sveta bili v •Jeruzalemu zbrani k binkustnemu prazniku; tako so zamogli sami biti priča tega čudeža, in slišati apostelne novo postavo ozna- novati. Zakaj se soboto pred binkustmi kerstna voda žegnuje, kakor veliko soboto? Kerstna voda se zdaj blagoslovijo, ker je sveti Duh začetnik svetosti in vir kerstne gnade, in v apostolskem djanju (1, 5.) se imenuje kerst tudi prihod svetega Duha. V uvodu svete maše poje dans cerkev v veselju zavo¬ ljo prihoda svetega Duha: „Duh Gospodov napolnuje zem¬ ljo, aleluja! in Njemu, ki vse vkup derži, je znan vsaki glas, aleluja, aleluja! ’) Vzdigne naj se Bog, da se raz- peršijo Njegovi sovražniki, in da pobegnejo pred Njegovim obličjem, ki ga sovražijo.“ 2 ) Čast bodi Bogu itd. Cerkvena molitev. O Bog! kateri si današni dan serca vernih skoz razsvetlenje svetega Duha učil: daj, da ravno v tem Duhu, kar je prav, spoznamo, in se njegovih tolažb vselej veselimo. Skoz Gospoda našega Jezusa Kristusa, tvojega Sina, kateri s teboj živi in kraljuje v edinosti ravno tega svetega Duha Bog od vekomaj do vekomaj. Amen. Berilo iz (ljanja apostolskega 'Z, 1 — 11. Kadar je bilo petdeset dni (po velike} tiočij dopolnjenih, so bili vsi aposteljni vkupej na tistem mestu. In vstal je na- 1) Ps. 1, 7. 2) Ps. 67. 316 nagloma iz neba suni) kakor prihajočegu silnega piša, in je napolnil vso hišo, kjer so sedeli. In so se jim prikazali raz¬ deljeni jeziki kakor ognja, in je sedel na njih slehernega. In so bili napoljeni vsi s svetim Duhom, in so jeli govoriti v mnogoterih jezikih, kakor jim je sveti lhth dal izgovarjati. Prebivali so pa v Jeruzalemu Judje, bogaboječi možje, iz vsacega naroda, kteri je pod nebom. Kadar se je pa to raz¬ glasilo, se je množica sosla, in se je zavzela, ker jih, je sli¬ šal vsak po svojem jeziku govoriti. Vsi pa so ostermeli, in se čudili, rekoč: Glejte, niso ti vsi ti, kteri govore, Ga- lilejci, in kako mi slišimo vsak svoj jezik, v k tereni smo ro¬ jeni? Partjani, Medjani in Elamljani, in kteri prebivajo v Mezopotanii, v Judeji in Kapadocii, v Pontu in v Azii, v Frigii in Pamfilii, v Egiptu in v straneh Libije, ktera je pri Cireni, in ptujci iz Rima, tudi Judje in preobernjeni, Kerčani in Arabljani, smo jih slišali govoriti v naših jezikih velike dela Božje! Zakaj je prišel sveti Duh v podobi opiljenih jezikov nad apostelne? Sveti Duh je prišel nad apostelne v podobi ognjenih jezikov v znamnje: 1) da sveti Duh jezik aposfelnov in oznanovavcov besede božje viža; 2) da on vnema njih ' serca in serca vernih z ljubeznijo do Boga in do bližnjega. Zakaj je prišel sveti Duh s šumenjem silnega viharja? Sveti Duh je s takim šumom prišel opomniti, da se ima kej posebnega zgoditi, to je, da ima poslan biti sveti Duh, in da se je ljudstvo zbralo k pridigi svetega apostelna Petra. Kaj je sveti Duh v apostelnih storil? 1_) On je storil, da se niso več bali; 2) on jim je pode¬ lil svojo luč, da so resnico popolnoma spoznali; 3) on je vnel njih serca z naj gorcčnišo ljubeznijo in je obudil v njih naj stanovitnišo gorečnost, da bi razširili kraljestvo božje; 4) jim je moč dal, prenašati vse tcrplcnjc in preganjanje 1 ); t) Ap. dj. 5, uk. 13, 3. 471 ali deloma odpusti. — 5. Da nas odpustki opomnijo na naše slabosti in mlačnosti, ko jih primerimo z ojstro po¬ koro pervih kristjanov. — 6. Da nas spodbadajo, božje j pravici kolikor mogočo zadostiti. — 7. Da nas opomi¬ njajo k hvaležnosti do Boga, ki zavoljo neskončnega zasluženja Jezusovega in svetnikov našej slabosti po¬ maga in nam nadomesti, kar s pokoro doseči ne moremo. — Nauk za devetnajsto nedeljo po binkoštili. O začetku sv. maše govori Bog: „Jcz zim blagor ljudstva, v katerejkoli nadlogi me bo klicalo, jez ga bom uslišal: in bom zmiraj njegov Gospod. Ljudstvo, pazi na mojo zapoved in slušaj mc.“ Psalm. 77, I.— Cerkvena molitev: Naj viža, prosimo, o Gospod! naše serca vsegamogočno vsmilenje, ker tebi brez tvoje pomoči ne moremo dopasti. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Efežanov 4, 23—28. Bratje! ponovite se v duhu svojega uma, in oblecite novega človeka, kteri je po Bogu stvar jen v resničnej pra¬ vičnosti in svetosti. Za tega voljo opustite laž, govorite resnico vsakteri s svojim bližnjim ; ker smo udje med se¬ boj. Jezite se, tode nikar ne grešite; solnce naj ne zajde v vašej jez(. Ne dajajte prostora hudiču! Kdor je kradel, naj ne krade več; temuč naj raji pridno dela s svojimi rokami, kar je dobro, da bo imel kaj podeliti potrebnemu. Razlaganje in nauk. — Sv. apostelj Pavel opominja Efežane in tudi nas, da postergajmo stari kvas hudobije in malopridnosti in živimo v presnem kruhu čistosti in resnice, t. j. poboljšajmo se zunaj in znotraj. Poboljšali se bomo, če svoje navadne pregrehe, postavim: laž, jezo, krivico i. t. d.opustimo, če svojo dušo z lepimi če¬ dnostmi zalšamo in po keršanskej pravici in svetosti hrepenimo. Marsikterikrat smo si že morebiti prizadevali, se poboljšati, k čemur nam je sv. leto ali kaka druga posebno cerkevna svečanost priložnost ponudila. Očistili smo takrat morebiti svojo dušo z veliko spovedijo, in smo terdno sklenili, odsihmal le za Boga in za svojo dušo truditi se. Zdelo se nam je, kakor da bi ne bili 472 več ti stari. Tode, kako dolgo je to terpelo? Žalibog! kmalo smo v stare grehe zabredli! Zakaj? Gotovo, ker smo mislili, da že terdno stojimo. Mislili smo, da smo z veliko spovedjo vse opravili in si nismo prizadevali, se obderžati v tem srečnem stanu. Nismo se Bogu zahva¬ lili za pomoč spreoberniti se, in ga tudi ne prosili za po¬ moč stanovitni ostati. Nismo se ogibali hudobnih tovaršij in nevarnih priložnost, marveč smo, kakor popred, lenobo pasli, razujzdano živeli i. t. d. Morali smo tedaj zopet v stare pregrehe zabresti. — „Tudi zavolj od¬ puščenih grehov moramo biti v svetej skerbi 1 ). 8 „Če- ravno smo vse storili vunder ne vemo, ali smo jezo bož¬ jo od sebe odvernili 2 ).“ S strahom in trepetom tedaj za svoje izveličanje skerbimo s ), da ne pademo v stare pregrehe, iz katerih je težko ali clo nemogoče vstati. — Evangeli svetega Matevža 22, 1—14. Tisti čas je govoril Jezus velikim duhovnom in fari¬ zejem v prilikah, rekoč: Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kteri je napravil ženitnino svojemu sinu. In je poslal svoje hlapce poklicat povabljene na ženitnino; pa niso hotli priti. Spet je poslal drugih hlapcov, rekoč: Povejte povabljenim: Glejte! svoje kosilo sim pripravil, moji junci in pitana žival je zaklana, in vse je priprav¬ ljeno; pridite na ženitnino. Oni pa niso marali, in so šli, eden na svojo pristavo, eden pa po svojej kupčii. Drugi pa so zgrabili njegove hlapce, ter so jih zasramovali in pobili. Ko je pa kralj to slišal, se je razserdil, in je poslal svoje vojske, in je kcnčal tiste ubijavce, in njih mesto požgal. Potlej reče svojim ldapcom: Ženitnina je sicer pripravljena, tode povabljeni je niso bili vredni. Pojdite tedaj na razpotja, in ktere koli najdete, pokličite jih na ženitnino. In njegovi hlapci so šli ija ceste, in so jih nabrali, kolikor so jih najšli, hude in dobre; in že¬ nitnina je bila napolnjena z svatmi. Prišel je pa kralj pogledat svatov; in je vidil tam človeka, ki ni bil sva- I) Sir. 6, 5. 2) Prid. 9, lt. 3) Fil. 2, 12. 473 tovski oblečen, in mu reče: Prijatelj kako si le sem prišel, ker nimaš svatovskega oblačila? On pajeumolk- nul. Tedaj je kralj rekel služabnikom: Zvežite mu roke in noge, in verzite ga v unanjo temo, ondi bo jok in škripanje z sobmi. Veliko namreč jih je poklicanih, ali malo izvoljenih. Opomba. Ta prilika je zlo podobna priliki, ki se na drugo nedeljo po binkoštih bere. Pomeni tudi ravno to.— Poglej tedaj razlaganje tega evangelja in razlaganje evangelja, ki se bere o prazniku sv. Katarine. — Razlaganje. — Kralj v današnjem evangelji je nebe¬ ški oče, ki je svojega edinorojenega sina s cerkvijo po¬ ročil in veliko gostijo napravil, ter mu evangelski nauk, sv. zakramente in nebeško veselje zročil. K tej gostii je po svojih služabnikih najpred Jude, potem preroke, apostelne in Kristusove učence povabil. Tode Judje niso marali za čast in pomoč, katero jim je nebeški kralj namenil, so hudo ravnali z njegovimi služabniki in jih poslednič vbili. Zavoljo tega je pa nebeški kralj tudi nje zavergel in z Jeruzalemskim mestom vred pogubil. Namesto njih je poklical pagane (neznaboge) in vse ljudstva, katere so hodile po širokej cesti, ki derži v pekel. Odvernil jih je od pregrešne poti in jih postavil v cerkvenej gostii na mesto nesrečnih Judov, katero me¬ sto bodo tudi v nebesih posedli. — Resnično je tedaj od Judov, na katere je Jezus to priliko obernil, da je veliko od njih poklicanih, pa malo izvoljenih. — Djanski nauk. — Tudi nas je nebeški kralj k tej gostii povabil, tudi mi smo svatje te gostije, ker smo po veri udje Jezusove cerkve postali. „Krisljan pa, ki je po veri ud cerkve postal in ne ljubi, je kakor človek, ki brez svatovskega oblačila med svatovšino pride 14 pra¬ vi sv. Gregor 1 ). To oblačilo, katero se ljubezen ime¬ nuje, je imel naš odrešenik, ko je prišel, da bi s svojo nevesto namreč s cerkvijo svatboval. Hoče tedaj Jezus s tem reči, da je le ljubezen svatovsko oblačilo, katero moramo imeti na sebi. Kdor veruje in je ud cerkve, ljubi pa ne, je sicer pri gostii, toda svatovskega oblačila nima na sebi. Mertev cerkevni ud je, zato ga pa tudi 1) Hom. 38. in Evang. 474 nebeški kralj na sodni dan brez svatovskega oblačila ne bo pustil k nebeškej gostii, temuč ga bo vergel v večno temo. — Nepovabljeni svat pa, ko ga je nebeški kralj po svatovskem oblačilu vprašal, je vmolknil, kar pomeni, da se nihče pri Bogu zavoljo pomankanja ljubezni iz¬ govarjati ne more, ker jo sleherni lahko doseže, ako Boga za-njo prosi. — Zdihlej. O Jezus! zahvalim se Ti, ker si me k go¬ stii v Tvojej sv. cerkvej povabil; daj mi svatovsko ob¬ lačilo ljubezni, da pridem med nebeško svatovšino in ne v zunajno temo. derkveni nauk od pekla. »Verzite ga v zunajno temo.* Mat, 22, 13. Kaj je pekel? Pekel je strašen kraj, kjer obsojeni večne kazni terpijo. — Ali je zares pekel? Zares je pekel. To nam priča pamet, sv. pismo in cerkveni nauk. Pamet nam pove, da je en Bog, ki je pravičen in tedaj vsaki greh kaznuje. Znano je, da se ne kaznujejo na tem svetu vsi grehi, mora tedaj biti en kraj, kjer se kaznuje vsaki greh, katerega nismo s kesom in pokoro zbrisali; in te kraj je — pekel. Vse ljudstva od začetka sveta so verovale, da je pekel. — Še bolj očividno nam sv. pismo priča, da je pekel. Že brumni in poterpežlivi Job 1 ) govori od dežele, kjer je jok in stok, tema in voden strah. To priča tudi pre¬ rok Izaia, ki pravi 2 ): „Pekel je globok in širok, in ogenj, ki v njem gori, ne vgasne nikoli.“ —- Tudi naš Izveli- čar primeri pekel z ognjem, ki nikoli ne vgasne, s čer- vom, ki nikoli gristi ne neha 3 ). To učijo in spričujejo tudi vsi sv. cerkveni očetje. Sv. Avguštin pravi: „Ne- skončna modrost božja nam pove, da je pekel, in ne¬ skončna božja vsegamogočnost je, ki bo obsojene sicer čudivitno tode resnično kaznovala. — 1) Job. 10, 12. 2) Iza. 30, 33. 3) Mat. 9, 42. 10, 28. 475 Kakošne muke obsojeni v pekli ter pij o? Od muk, katere obsojeni v pekli lerpijo, nas uči sv. pismo in cerkev, tor pravita, da obsojeni v večnem, ne- vgasljivem ognji gorijo. Te ogenj, pravijo sv. cerkveni učeniki, nikoli ne vgasne in njegov dim se vzdiga in vzdiguje od veka. „Zdi sc mi, kakor da bi (e ogenj kako pamet imel; ne dela razločka med krivimi in muči vsacega obsojenega po velikosti njegovih grehov* pravi sv. Gregor. —• „Tc ogenj gori in vunder nikoli ne po- vžije svojih žertev, lemuč jim, kakor Kasiodor pravi, svojo nevmerjočnost deli in jih terpefi pusti, katero ter- plcnjc jih ohrani, kakor sol, ki obvarje meso, da ne zgnije.* — Jezus pa pravi: „Vsak bo z ognjem na¬ soljen.* Mark. 9, 48. — Te ogenj ne sveti, temuč pusti obsojene v večnej temoti, z njim je sklenjen tudi červ, ki obsojene neprenehoma muči in grize, kakor pravi Je¬ zus. Te červ ni samo nepokojna vest, kakor pravijo sv. očetje, temuč obstoji tudi v tem, ker ne gledajo obličja božjega. Večno muči obsojenega misel: Jez sim Boga, edino pravo, naj večjo dobroto zgubil, sam sem tega kriv; zavoljo kratkega veselja sim ga zgubil na veko¬ maj. To je tisti červ, ki obsojene neprenehoma muči in gloda, je med vsimi mukami in bolečinami naj strašnejša in večna. V peklu je le večnost. Ce čez več tisuč let kak zaveržen svojega nesrečnega tovarsa vpraša: „Ko- liko časa kej terpimo* mu te tužno odgovori: „Tukaj je večnost.* — Kamenito serce mora imeti, kogar bi te misli ne ganile in spodbodle k terdnemu sklepu, odsihmal bati se pekla in se skerbno ogibati vsacega greha! Vunder pa jih je, žalibog, še veliko, ki pekel tajijo in pravijo: Bog je ljubezniv in ne more z večnim terplenjem kaz¬ nih greha, katerega je človek o tako kratkem času do¬ prinesel. Ali možje, ki to govorijo, ne pomislijo, da je Bog tudi pravičen in sicer zmiraj pripravljen, skesanemu grešniku grehe odpustiti; tode tudi pravično ravna z greš¬ nikom, kateri njegovo ljubezen zaverže. Ne pomislijo ti možje, da, kolikork>at se ali radovoljno ali nevedoma pregrešimo, tolikokrat Boga neskončno razžalimo in toli¬ kokrat tudi večno kazen zaslužimo. — 476 Ljubi kristjan! ne slušaj tih zapeljivcov, ki ti pekel tajijo. Radi bi se ga rešili, zato ga tajijo; toda ne mo¬ rejo ga vtajiti, ker nam ga je Jezus zagotovil, ki je pot, resnica in živlenje. Da se boš pekla rešil, bodi brumen in pobožen, podaj se v duhu večkrat v pekel, premišluj tu muke zaverženih in terdno skleni, posnemati Jezusa, ki je vsim svojim zvestim posnemovavcom nebeško ve¬ selje obljubil. Od nebeškega veselja. »Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kateri je svojemu sinu gostijo napravil. 11 Mat. 22, 2. Kristus primeri nebesa tudi z gostijo, ker so izvo¬ ljeni v nebesih z Bogom popolnoma sklenjeni in večno veselje vživajo. Tega neizrekljivega veselja ni mogel popisati sv. Pavel. Rekel je le »Nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ni slišalo, in nobeno serce ni občutilo, kar je Bog pripravil tem, ki ga ljubijo. 8 Popisuje nam tudi sv. pismo to nebeško veselje. Imenuje ga zaklad, katerega moli ne snedo, vija ne zgloda in tafje ne vkradejo, imenuje ga tudi rajsko sla- dost, dragi biser i. t. d. Primeri ga s kraljestvom, s prestolom, s krono, ka¬ tera nas visoko povzdigne, pripodobi ga mestu, katero je iz zlata, dragih kamnov in biserov sozidano, prelepo okinčano in sladki mir vživa. Toda vse te prilike in po¬ dobe nam le pozemeljsko krasoto in bliščobo pred oči po¬ stavijo, nas podučiti, da so nebesa še veliko krasnejše in prijetnejše, kakor si jih mi tukaj misliti zamoremo. Izvoljeni v nebesih vživajo popolno veselje brez vsega zlega, brez strahu, da bi kedaj jenjalo. Zadosti: v nebesih bomo Boga, izvir vsega veselja in izveličanja gledali in svoje lastno izveličanje vekomaj z Njim vživali. Daleč od nas bosla zleg in terplenje in deležni bomo Svojega veselja in popolnosti, ja „podobni Mu bomo 2 ).“ Zaničujmo tedaj vse neči- merno, kratko in nepopolno pozemelsko veselje, poter- pimo voljno vse nadloge in težave lega sveta, da bomo v nebesih zato večno veselje vživali. — »Sveti raj je 1) I. Jan. 3, 2, 2) I. Kor. 2, 9. 477 naš dom; dirjajmo torej, kolikor moremo, hrepenimo in sveto dela dopernašajmo, da srečno s svetniki noter poj- demo, kjer so naši bratje, in Boga vživamo, kteri je naš oče,“ pravi sv. Ciprian. — Zdihlej. O Gospod! prijetne so Tvoje nebesa, po njih hlepi in hrepeni moja duša. „Veseli se moja duša v živem Bogu.“ Psalm. 83, 2. 3. r Oh. kako mi na zemljo merzi, ktjdar nebesa pogledam. * Sv. Ignaci Lojol. — Nauk za dvajseto nedeljo po binkoštih. O začetku sv. maše se ponižno moli molitev, v ka- terej spoznamo, da tras Bog zavoljo nase nepokorščine kaznuje: „0 Gospodi vse, kar si mam odločil in storil, si pravično storil, ker smo grešili in nismo vbogali Tvo¬ jih zapoved. Ali, počasti Tvoje ime in ravnaj z nami po Tvojej velikej milosti. 14 (Dan. 3, 28.) Čast bodi Bogu. Cerkvena molitev. Prosimo, o Gospod! dodeli mi- lostlivo svojim vernim odpuščanje ino mir: da bojo vsih grehov očiščeni, tebi z zavuplivim duhom služili. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna od Efežanov 5 , 15 — 21. Bratje! glejte, kako bi ravno hodili, ne kakor ne¬ spametni, ampak kakor pametni; odkupljajte las, ker so dnevi hudi. Ne bodite torej neumni, ampak urnejte, kaj je volja Božja. In nikar se ne upijanite z vinom, v kte- rem je nebistost; ampak hodite napolnjeni s svetim Du¬ hom, in govorite med seboj v psalmih , in hvalnih in du¬ hovnih pesmih, in pojte in prepevajte Gospodu v svojih sercih in dajajte vselej hvalo za vse Bogu Obetu v imenu Gospoda našega Jezusa Kristusa. In bodite eden druge¬ mu podverženi v strahu Kristusovem. Kako si zamoremo čas kupiti? Zamoremo si kupiti čas, ako sv. Avguština vbogamo in si, kakor on, prizadevamo, vse svoje žive dni za nebesa skerbeti, iz ljubezni do Boga delati, terpeti in v čednostih rasti. 478 Brumni Komeli a Lapide pravi: „Ako hočeš vediti, kako drag je čas, vprašaj obsojene, povedali ti bodo. Pridi, bogatin, iz pekla in povej nam, koliko bi nam ti dal za eno leto, za en dan, za eno uro tega časa ? Od¬ govori jim: rad bi vam jez dal ves svet, vse veselje, vse bogastvo in preterpel bi vse muke. O ko bi kak trenutek časa imel, da bi zamogel svoje grehe obžalo¬ vati ! Kupil bi si rad te trenutek s kakoršnim koli delom, s-pokoro, ali z mukami in terplenjem, ali z britkostmi in bolečinami, katerih zaverženi v pekli še niso poskusili, če bi jih ravno sto ali tisuč miljonov let terpeti moral, da bi le potem upati zamogel, rešen biti iz pekla! O neprecenjeni trenutek! * Ljubi kristjan! O koliko trenutkov in. ur pa ti za¬ mudiš, v katerih bi lahko Bogu služil, Ga ljubil, iz lju¬ bezni do Njega dobre dela doprinašal in si tako večno izveličanje oskerbel. Z enim trenutkom časa, ako ga dobro porabiš, si zamoreš večno izveličanje kupiti; z vso večnostjo pa ne Enega trenutka dragega časa! — Zdililej. Dobrotljivi Bog in Gospod! meni je iz serca žal, da sem čas, ki si ga meni dal si zveličanje zaslužiti, tako slabo porabil. Poravnati tedaj, kolikor morem, kar sem zamudil, ti darujem vse, kar sim jaz storil, ali preterpel, od kar sem k pameti prišel, ravno tako kakor da bi imel vse to še storiti ali terpeti; in to svoje darovanje sklenem s vsim, kar je naš zveličar storil in preterpel, in te prosim ponižno, da z njegovim neskončnim zasluženjem dopolniš, kar meni pomankuje, in vse moje dela in terplenje prijetno prevzameš! Ne vpijanite se z vinom, v kterem je nečistost? (Od pijanosti poglej tretjo nedelo po binkoštih. Tu- kej bomo le od tistih govorili, kteri z neznernim na- pivanjem ali z nagovarjenjem druge vpijanijo.) Perzijski kralj Asuer je pri velikem gostovanju pre¬ povedal 1 ), kakega siliti piti. Ti hajd, kteri je samo po svojem slabem umu spoznal bil, daje krivično, druge v nezmerno pijančevanje zapeljati, bo enkrat pri sodbi tiste kristjane tožil in osramotil, kteri, čeravno od luči sv. vere razsvitljeni, niso hotli te pregrehe spoznati in 1) Esth. 1, 8, 479 popustiti. Zategavoljo pravi prerok Izaija ’): Gorje, kteri ste korenjaki per pijači, in druge vpijaniti zastopite, in sveti Avguštin 1 2 ) nas opominja tistih ne imeti za prija- tele, ki nas z napivanjem sovražnike Božje storiti hočejo. Evangeli svetega Janeza 4, 46—53. Tisti čas je bil neki kraljič, kterega sin je boln le¬ žal v Kafarnaumu. Ko je ta slišal, da je Jezus prišel iz Judeje v Galilejo, je šel k njemu, in ga je prosil, da naj pride doli, in gzdravi njegovega sina; začelje nam¬ reč umirati. Jezus mu je tedej rekel: Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete! Kraljič mu reče: Gospod! pojdi doli, preden moj sin umerje. Jezus mu reče: Pojdi, tvoj sin živi! In človek je veroval besedi, ktero mu je rekel, in je šel. Ko je pa še na poti tje doli, so mu hlapci naproti prišli, in povedali rekoč, da njegov sin živi. Tedej jih je vprašal po uri, ob kterej mu je bilo bolje. In so mu rekli: Včeraj ob sedmej uri ga je pustila merzlica: Oče je tedaj spoznal, da je bilo tisto uro, ktero mu je Jezus rekel: Tvoj sin živi; in je veroval in vsa njegova hiša. Nauki: I. Bog je morebiti sinu tega kraljiča zato bolezen poslal, da bi od Kristusa zdravje svojega sina sprosil in tako pravo vero in zveličanje zadobil. Tako Bog grešnike veči del na pravo pot pripravlja, ker jim nesreče pošilja ali sedaj pri otrocih, sedaj pri premo¬ ženju, živini i. t. d. Zatorej pravi David 3 ): Za mene je dobro, da si me ponižal, da se tvojih postav učim; zategavoljo je tudi Boga prosil, nas grešnike s sramoto napolniti, da bi po Gospodovem imenu prašali 4 ). To se je tistim zgodilo, od kterih David pravi 5 ): Nesreča jih je obsula, potem so oni hiteli k Bogu. O da bi tudi mi tako storili. Ako nam Bog pošle slabe leta, povodnjo, točo, dragoto, vojsko i. t. d. nas hoče s tem primorati, ne več grešiti in se k njemu oberniti. Ali kaj delamo 1) Izai. 5, 22. 2) Senno 23. de temp. 3) ps. 118,71. 4) ps. 82, 17. 5) ps. 18, 4. • 480 ini? Namesto hiteti k Bogu, si hočemo pomagati na grešno, vražno vižo ali pa mermramo proti Bogu, pso- vamo ali preklinjamo njegovo sveto voljo; namesto se prav spokoriti, in tako naše grehe omiti, dopernašamo mi zmirej nove grehe s tim, da mermramo nepoter- pežijivo terpimo, krivo sodimo in druge dolžimo, da moramo mi zavolj njih grehov toliko terpeti. Kaj bo zad- nič Bog počel, ako nas ne more ne s dobrim ne s hudim poboljšati? II. Kristus je rekel kraljiču: Ako ne vidite znamnj in čudežev, ne verujete? Te besede je on zaslužil slišati zavolj svoje slabe vere; ako bi bil on resnično veroval, bi ga (Jezusa) ne bil v svojo hišo poklical, temuč bi kakor stotnik verovati imel 1 ), da more Kri¬ stus tudi nepričujoč z eno samo besedo njegovega bol¬ nega sina ozdraviti. Nekteri kristjani zaslužijo od Je¬ zusa ravno tako pokregani biti, ker vso vero in zau¬ panje na Boga zgubijo, ako jim v potrebah hitro ne pomaga, kakor želijo. Kako je pak tako slabo upanje Bogu neprijetno, on v svetem pismu 3 ) kaže, kjer tistim strašno gorje žuga, in vso pomoč odreče, ki so tako nestanovitni, in vse upanje in poterpežljivost zgubijo. III. Koliko zamore dober izgled hišnih gospodarjev! Komaj je ta kraljic veroval, se je vsa družina h kri- stjanskej veri preobernila in je verovala. O koliko do¬ brega bi gospodarji in gospodinje pri podložnih in hiš¬ nih lahko storili, ako bi pogosto in goreče molili, po¬ gosto in vredno sv. zakramente prejemali, ponižno, zmerno in sramožljivo živeli! Tolažba v bolezni. »Sin kraljica je bolen ležal.« Jan. 4, 46. V bolezni se potolažiti, misli, da ti je Bog to bo¬ lezen v zveličanje tvoje duše poslal, da namreč tvoje grehe spoznaš; ali pa če si nedolžen, da se v poter- pežljivosti, ponižnosti, ljubezni i. t. d. vadiš in tako več¬ je plačilo v nebesih služiš. Zategavoljo je tisti ranjki očak ednemu izmed svojih sobratov, kteri je tožil, da je dostikrat bolen, takole rekel: Moj sin, ako si dobro 1) Mat. 8. 2$ Sir. 2, 1. 481 zlato, boš skoz bolezen skušen, ako si pa žlindrast boš očiščen. Sveti Avguštin piše, da jih je, ki so zdravi hudi grešniki, kteri bi pobožni bli v bolezni; in sveti Bernard pravi: Boljši je skoz bolezen zveličanje za- dobiti, kakor zdravje imeti in se večno pogubiti. Se v bolezni tolažiti, veliko tudi pomaga na terplenje Kristusovo misliti, kteri od verh glave do podplatov ni nič zdravega na sebi imel. To premisljivši je sv. Bonaventura te besede izrekoval: O Gospod, nočem brez bolezni živeti , ker tebe tako ranjenega vidim. Ako je človek bolen, naj se marljivo izprašuje, ali nima krivičnega blaga, ali nima na vesti drugih skriv¬ nih grehov; in ako bi vidil, da je kriv, naj se odkrito- serčno spove, serčno zgreva in naj poverile ptuje blago in se tako grehov očisti. Grehi dostikrat storijo, da nam Bog bolezen pošle in morebiti noben zdravnik je ne bo ozdravil, dokler imamo grehe na duši. Bog svojega blagoslova ne da, če se človek ne spokori in ž njim ne spravi. Se manj se ima pomoč upati, temveč časna in večna nesreča bati, ako imamo zaupanje na vraže, babjovero i. t. d. Taka se je godila kralju Ohoziu, kteri je bil zato s smertjo kaznovan, ker sc je v svojej bolezni pri ma¬ liku pri Belzebubu pomoči iskal ] ). Zdihlej. O Jesus, pravi zdravnik naših duš! kteri raniš in ozdraviš; tudi nam dostikrat bolezni na telesu pošleš, da na duši ozdravimo se; dodeli mi, da vsako telesno bolečino iz tvojih rok ljubeznivo prevzemem, potcrpežljivo nosim, in si tako večno zveličanje služim! Kako za bolnike skerbeti? »Pojdi, preden moj sin vmerje.« Jan. 4, 49. Kakor te oče imajo vsi misliti, kteri s bolniki opra¬ viti imajo, to je, morajo naj prej skerbeti, Jezusa v sve¬ tih zakramentih k njim poklicati, dokler je bolnik še pri pameti in jih vredno prejeti more. Ničesar hudič bolj vbraniti ne želi in vse žile napenja, kakor to, da* bi bolnik sv. za¬ kramentov o pravem času ne prejel. On nanosi bolniku, ga Iožej pogubiti, misel v glavo, dabi znal še več časa živeti, da bo gotovo ozdravel. Per tem mu tisti zvesto pomagajo, kteri se bojijo, da bi bolnika ne ostrašili ali mu 1) IV. Kralj. 1. Goffine, 31 m nadležni ne bili, in lako mašnika ne pokličejo o pravem času. Ta je pač nečloveška ljubezen, ktera bolnika ob dušo in zveličanje pripravi 5 0I1 kako strašna rajtenga bo za to! Kjer gre za zveličanje, ni nobena skerb prevelika. Ni modro in varno to reč odlašati, ker se zna bolezen zhujšati in bolnika tako oslabiti, da ni več u stanu, dalje za izveličanje svoje duše skerbeti. Nevarnost, v kteri je, se mu nima skrivati, in dokler je bolnik še pri pameti, gre mašnika poklicati, kferega si more bolnik sam zbrati in od njega sv. zakramente prijeti. Zategavoljo mu ni treba prej vmreti, ternuč to mu bo prav koristno in zdravo; on svojo vest od grehov očisti, zavoljo kterih morebiti je mu Bog bolezen poslal, in morebiti tudi zdravje za- dobi, ali narmanj saj Božjo gnado in moč zadobi, bolečine poterpežlivo prenašati, in ložej, bolj mirno in sladko vmreti. Tudi se ima bolniku priporočiti, da naj se Božjej volji iz¬ roči in v Božjo pomoč zaupa; dobro je tudi, pred njim potolažljive molitve molili, ga žalostnih misel in skušnjav hudičevih obvarovati in okrepčati; dostikrat se mu naj podoba križanega kušniti da, in svete imena Jezus, Maria' in Jožef izrekajo in drugi potolažljivi zdihleji govorijo, ali iz molitvenih bukvic počasi in ne preveč na glas bere, čez njega sveti križ stori, z blagoslovljeno vodo po¬ kropi, in se serčno moli, da naj srečno vmerje; ne pa tolko jokati in tuliti, potem še veliko težje umerje, tudi to ne, se od praznih in posvetnih reči ž njim pogovarjati, to ga moti, da ne more na Boga in na zveličanje svoje duše prav misliti, in se k zadnjemu nevarnemu vojskovanju prav pripravljati. Zadnič se imajo na vsako vižo vse tiste osebe odpraviti, s kterimi je bolnik morebiti v greš¬ nih zvezah živel, zakaj te bi mu na potu bile, da bi se prav spreoberniti ne mogel. Ni gorše ljubezni, kakor bližnega k srečnej smerti pripravljati. Nauk za eden in dvajsto nedelo po bin- koslih. Pri vvodu se moli molitev Mardoheja, rednika kra¬ ljice Ester, ktera je v vsih brhkostih in potrebah moliti: »Pod tvojo oblastjo je vse, o Gospod! in nikogar ni, kateri bi se zamogel tvojej volji vstaviti. Ti si stvaril 483 nebo in zemljo, in kar koli pod nebom se najde. Ti si vsega Gospod 1 ). Blagor tim, kateri^ nedolžno živijo, in po Gospodovej postavi hodijo 2 ). Čast bodi. .. Cerkovna molitev, Varji, prosimo, o Gospod! z ved- nim usmilenjem svojo družino, da bo z tvojo brarabo od vsih zopernost ohranjena, ino v dobrih delih tvojemu imenu zvesto služila. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Efežanov 0, 10 —17. Bratje! uterdite se v Gospoda in v mogočnosti nje¬ gove moči. Oblecite Božje orožje, da morete obstati pred zalezovanj etn hudičevim , ker se nam ni vojskovati zoper meso in kerv, ampak zoper poglavarstva in oblasti , zoper gospodovuvce tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v podnebji. Za tega voljo primite Božje orožje, da se morete braniti ob hudem dnevu, in v vseh rečeh popolni obstati. Stojte tedaj opasani okoli svojih ledij z resnico , in oblečeni z oklepom pravice, in obuti na nogah za ozna- novanje evangelija, miruj v vseh rečeh pa vzemite v roko skit vere, s kterim zamorete vse ognjene psice hudobnega ugasiti, in vzemite čelado zveličanja in meč Duha, kar je beseda Božja. Razlaganje. Sveti apostelj uči v tem listu Efežane in nas, kako je nam treba se bojevati ne proti človeškim sovražnikom iz mesa in kervi, temuč proti dušnim ne¬ vidnim, kteri so bili nekdaj mogočni knezi nebeški, zdej pa so skoz greh knezi teme tega sveta, ki so vojvodi vsih, ki povestno živijo in pregrešno veselje ljubijo in na zemlji in v zraku gospodarijo kolikor jim Bog pri¬ pusti, nas kaznovati ali skušati. On nam pa tudi kaže, kako zamoremo v tem boju stanovitni stati in o hudem dnevu, to je, v nevarnih skušnjavah, posebno pa na smertno uro zmagati; on nas k zaupanju na Boga opominja in nam orožje za to voj¬ sko podaja. Mi moramo tedaj 1. se opasati z resnico, ktera nam kaže, da je čast,, sladnost in bogatija prazna in ničemurna, in z oklepom pravice, kteri so dobre dela. 2. Imamo obuti dobro voljo po evangeljskih zapovedih zvesto živeti, kar nam pravi mir zadobi; 3. se imamo orožiti s škitom vere, ktera nas uči, kako Bog brumne . 1) Est. 13, 9. 2) ps. 118. 31 « 484 plačuje, in kako strašno tiste kaznuje, kteri v skušnja¬ vah privolijo in grešijo, 4. se pokriti s čelado zveličanja, namreč z zaupanjem na Boga in upanjem na nebesa, 5. zgrabiti meč Božje besede, to se pravi v silnih skušnja¬ vah misliti na to, kar sv. pismo pravi, tako bomo hudiča lahko odpodili po izgledu Jezusa in svetnikov. Posluži- mo sc tedaj pridno tega orožja in ne bomo v tem ne¬ varnem dušnem boju padli, temuč mi bomo zmagali in z vencom večne zmage kinčani. Evangeli svetega Matevža 18, 23 — 35. Tisti čas je Jezus svojim učencom to priliko po¬ vedal: Nebeško kraljestvo je podobno kralju, kteri je hotel obrajt delati z svojimi hlapci. Ko je pa začel raj- tati, je bil pred nja postavljen eden, kteri mu je bil dolžen deset tavžent talentov. Ker pa ni imel z čem plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, in nje¬ govo ženo, in njegove otroke, in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je padel na kolena, in ga je pro¬ sil, rekoč: Poterpi z menoj, in vse ti bom povernul. In gospod se je usmilil tistega hlapca, in ga je spustil, in mu je dolg odpustil. Spred njega grede pa je tisti hla¬ pec najšel enega svojih sohlapcov, kteri mu je bil dol¬ žen sto denarjev; in ga je zgrabil in davil, rekoč: Pla¬ čaj, kar si dolžen. Tedaj je njegov sohlapec pred nja padel, in ga je prosil, rekoč: Poterpi z menoj, in vse ti bom povernul. On pa ni hotel; temuč je šel, in ga je vergel v ječo, dokler ne ho splačal dolga. Ko so pa vidili njegovi soldapci, kar se je zgodilo, so bili silno žalostni, ter so šli in povedali -svojemu gospodu vse, kar se je bilo zgodilo. Tedaj ga je poklical njegov gospod, in mu reče: Hudobni hlapec! ves dolg sim ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžeh usmiliti se svojega sohlapca, kakor sim se tudi jaz tebe usmilil? In njegov gospod se je razserdil, in ga je izdal trino¬ gom, dokler ne bo poplačal vsega dolga. Tako bo tudi 485 moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsaktcri svojemu bratu iz svojih sere. Kaj se pod kraljem in pod hlapci zastopi? Deset tavžent talentov, po našem denarju petnajst miljonov križevcov, pomeni vsak velik ali smerlen greli, kterega dolg je tako velik, da ga ni v stanu nobena stvar poplačati, to je zanj zadosti storiti, tudi vse dobre dela svetnikov niso zadosti, ker se namreč z vsakim smert- nim grehom, neskončno dobrotljivi in sveti Bog razžali; tako hudobno delo pa nemore noben človek poravnati, kakor vbogi hlapec dolga petnajst miljonov križevcov plačati ne more. Vendar je Bog tako milostiv, in odpusti grešniku neskončno veliki dolg zavolj neizmerljivih za- služenj Kristusa, ako ga skesan odpuščanja prosi, in se resno pobolšati hoče. Zakaj je gospodar zaukazal ne samo dolžnika pro¬ dati, ampak tudi njegovo ženo in njegove otroke? Menda ker so tudi oni dolg povikšafi pomagali, ali pa priložnost dali. To naj svari tiste, kteri so ptujih grehov ponekako deležni, posebno pak stariše in do¬ mače ljudi, kteri pri grehih svojih podložnih molčijo, jim prizanašajo, ne kaznujejo, ali celo greh zaukazujejo; svari posle, bratje in sestre, kteri si v grehe svetovajo ali po¬ magajo, se grehov deležni storijo, v greh napeljujejo, ga zamolčijo, jim grešiti ne branijo, celo greh (udi zakrivajo; kratko svari vse tiste, ki z besedo ali z djanjem, ali z zamudo svojih dolžnosti pomagajo, da drugi grešijo. Kaj pomenijo besede: sto denarjev? Pod sto denarji, po našem deset križevcov, se za- stopijo besedo ali djanja, s katerimi nas drugi razžalijo. To je proti našim grehom, s kterimi mi Boga žalimo, prava malenkost. Pod kraljem se zastopi Bog in pod hlapci vsak človek. 7 Kaj pomeni deset tavžent talentov? 486 Kaj hoče Jezus s to priliko reči? Hoče reči, da, če je Bog tako milostiv, in nam naše velike dolge odpušča, moramo tudi mi milostivi biti in našim bližnim majhni dolg, in razžalenje, s kterirn je nam hudo storil, radi odpustiti. Kdor pa tega ne stori, ne bo od Boga odpuščanja zadobil; nad njim se bo spol¬ nilo, kar pravi sveti apostelj Jacob: Sodbo brez vsmilenja bo imel, kateri ni vsmilenja skazal. Kteri so tisti, ki svoje dolžnike dušijo? To so nevsmiljeni sploh, k tim se morejo šteti: 1. tisti, ki nimajo z dolžniki, kteri ne morejo hitro po¬ plačati, poterplenja, jih pri sodnijah tožijo in nimajo miru, dokler so jih ob vse pripravili, tisti 2. ki vdove in sirote zatirajo, če so jim dolžni, in to je v nebo vpijoč greh; 3. tisti, ki so v pravičnih tožbah proti nasprotnikom ne¬ vsmiljeni, ničesar jim ne prizanesejo, in se nočejo po¬ goditi; zadnič 4. gosposka in grajšaki, kteri podložnim prevelike davke in teže nakladajo in jih ojstro tirjajo. Kteri tožijo pri Bogu terdoserčne? Sveti angelci varhi in lastna vest; tudi nevsmiljeno delo samo na sebi vpije k Bogu za maščevanje. Kaj se pravi iz serca odpustiti? Iz serca odpustiti se pravi: jezo, sovražtvo in maš¬ čevanje iz serca spuliti in svoje žalnike odkritoserčno ljubiti, in to ljubezen tudi v djanju kazati. Zategavoljo niso iz serca tisti odpustili, ki sicer mislijo in pravijo, da nimajo nič več zoper sovražnike, ki se jim pa vselej ognejo, jih ne pozdravljajo, sc jim ne zahvalijo, zanje ne molijo,, ž njimi ne govorijo, in jim v potrebah ne po¬ magajo, akoravno bi mogli, temveč se čez njih ne¬ srečo veselijo. Nauk od poterpežljivosti. »Imej poterplenje z meno,* Mat. 18, 26. Bog ima z nami tako veliko in neprenehljivo po¬ terplenje ali bi nas to ne imelo ganiti, pregreške in sla- Jak. 1, 13. 487 bosti naših bližnih voljno preterpeti in se v vsih težavah in brhkostih volji Božjej poterpežlivo podvreči ? Ali kaj ti bo pomagalo nepoterpežljiv biti in mermrati? Ali ti morebiti ne bo več treba terpeti, ali boš*morebiti ložej t.erpel? Ali boš morebiti s tim bližnega sprenaredil in po¬ boljšal? Neterpljivost nesrečo in terplenje povekša, in bližnega bolj terdovratnega stori, da zadnič tudi rahlo in poterpežljivo svarjenje zaničuje. Neterpljivost zapelje v veliko grehov, kakor v preklinanje, zmerjanje, prepir, boj in vmor. Poglej” na brumnega Joba, kako voljno je vse preterpel, kako lepo se v sv. voljo božjo podal! On jo bil bogat, spoštovan in bogaboječ, je imel sedem sinov in tri hčere in je zadovoljno in srečno živel v-deželi Hus. Bog ga je hotel skušati in je pripustil, da mu je sovražnik mnogo hudega storil. — Job je zgubil vse svoje pre¬ moženje in je zadnič hudo zbolel, ker je bil gobov. Ali Job je pri vsih teh strašnih nesrečah zrairej miren bil. Nag, samo z nekterimi cunjami odet, sedi on na gnojišču, ves v bolečinah, in vender ne mermra, ne kolne, ne zmerja Boga, temuč Božjej volji vdan pravi: „Bog je dal, Bog je vzel, Bog more zopet dati, Gospodovo ime bodi češ- čeno.“ Pri vsej tej nesreči ga je tudi lastna žena za¬ smehovala, njegovi nar boljši prijateli so krivo čez njega sodili, in mislili, da ga Bog po pravici kaznuje, namesto ga tolažiti. In vender ni Job čez to, kar mu je Bog naklonil in poslal, mermral, stanovitno in poterpežljivo je na Boga zaupal, in Bog ga ni zapustil. On mu je obil¬ no njegovo zvestobo in poterpežljivost plačal, Bog mu je ljubo zdravje povernil, in še več premoženja podedil, kakor je poprej imel. — Poglej, kaj poterpežljivost za- more, in kako plačilo zasluži! Ti pa, ki si kristjan, učenec Jezusa poterpcžl jivega, križanega jagneta, mermraš hitro, si jezen in nevoljen, ako te le kaka mala nesreča zadene. Sram te bodi zavolj tvoje slabosti, in uči se od pobožnega Joba, uči se od Jezusa, tvojega zveličarja poterpežljiv biti; poterpežliv človek kaže upanje, in upanje ga ne da v sramoto priti, pravi apostelj. Poterpljivost zmirej zmaga, in v nebesih jo čaka gotovo plačilo. Ako si nagnjen k nepotcrpljivosti, skleni vsaki dan zjutrej, to napako premagovati in prosi večkrat Boga, da ti da moč, vse poterpežljivo nositi, ter moli: O Bog! kteri si s po- erpežljivostjo svojega edinorojeuega Sina prevzetnost 48$ starega sovražnika ponižal, dodeli milostivo, da pobožno premišlujemo, kar je za nas preterpel, in tako vse, kar nam je zoperno, poterpežljivo terpimo; skoz tistega Je¬ zusa Kristusa i. t. d. Nauk za dva in dvajsto nedelo po binkoštih. Pri vvodu sv. mase moli z mašnikom za odpuščanje svojih grehov rekoč: „Ako bi ti gledal na naše pre¬ grehe: o Gospod! kdo bo obstal? Ali pri tebi je odpuš¬ čanje o Gospod, Bog Izraelski! Iz globočine vpijem k tebi o Gospod: Gospod vsliši moj glas; ps. 129. Čast bodi i. f. d. Cerkvena molitev: O Bog, ti naše pribežališče ino moč! poslušaj pobožne prošnje svoje cerkve, ker si ti sam edini začetnik pobožnosti; ino dodeli, da, kar za- vuplivo prosimo, gotovo dosežemo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lisla sv. Pavla aposteljna do Filipjanov I, 6 —H. Bratje! zanesemo se na Gospoda Jezusa, da, kteri je začel v vas dobro delo, ga bo tudi dokončal do dneva Kristusa Jezusa; kakor se mi prav zdi, to od vas vsih misliti, zato ko vas imam v sercu, tudi v svojem železji, in v zagovarjanji in poterplenji evangelija, vse, ki sle deležni mojega veselja. Zakaj Bog mi je priča , kako da vas vse ljubim v sercu Jezusa Kristusa, In to molim , da bi vaša ljubezen bolj in bolj rastla v znanji in v vsej umnosti , da preudarile ^ kaj je bolj, da ste čisti in brez spodtikljeja v dan Kristusov, napolnjeni s sadom pravice po Jezusu Kristusu, v čast in hvalo Božjo. Razlaganje. Te list je sv. Pavl iz Rima, kjer je bil zavolj vere v ječi, prebivavcom mesta Filipi v Macedo- nii pisal, ktere je bil on preobernil. Naj prej jim voši srečo, da so nauke evangelja, ktere jim je pridigoval, tako zadovoljno prevzeli, in jih do zdaj tako zvesto spol- novali, in pravi, da zaupa na Boga, da bo On delo, ki ga je v njih začel, tudi dokončal, in jim stanovitnost do dneva Kristusovega, to je, do smerti dodelil. 489 Evangeli svetega Matevža 22, 15—21. Tisti čas so šli farizeji, in so se posvetovali, da bi Jezusa vjeli v besedi. In pošljejo do,njega svojih učen- cov z Herodijani vred, rekoč: Učenik! vemo, da si res¬ ničen, in pot Božjo po resnici učiš, in da ti ni mar za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi. Povej nam te¬ daj, kaj se ti zdi, ali se sme dacija dajati cesarju ali ne? Jezus pa je poznal njih hudobo, in je rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi dacni denar! In oni so mu podali denae. In Jezus jim reče: Čigava je ta po¬ doba in napis? Mu reko: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega. Zakaj so liotli farizeji Jezusa v besedi vjeti? Da bi ga za kej imeli pri cesarju zatožiti ali pa so- vražtvo ljudstva proti njemu zbuditi; zakaj če bi bil re¬ kel, da ni treba cesarju davkov plačevati, bi ga bili za¬ tožili kakor puntarja; če bi bil pa rekel, da je dolžnost davk plačevati, bi ga bili černili pri Judih, kteri so se za svobodno in samemu Bogu podložno ljudstvo šteli, da hoče njih svobodo pokončati. Tim farizejem so vsi tisti podobni, kteri se prijatle delati hočejo, zraven pa bližnemu jamo koplejo in škodo napravljajo. Kteri so pravi hinavci ? Tisti, ki sc zvunaj pobožne in svete delajo, znotrej so pa polni hudobije, ki imajo na jeziku med, v sercu pa žolč, in kakor škorpjoni koljejo, kader se človek nar manj zavzeme. Ker je hinavščina mati tolikanj pregreh ') je tudi Kristus nar bolj t-e greh strašno preklel. Hinavci so Kajnu, Joabu, in Judežu bratje, pervi je svojega brata Abelna, drugi stričnika ogoljfal in vmorii, tretji pa božjega učenika kušnil in izdal. Bolji je odkriti sovraž¬ nik, pred kteriin sc moremo varovati, kakor hinavski prijatel, pred kteriin se ne varvamo. Taki hinavski 1) Mat. 23. 490 ljudje so od Boga prekleti J ). Na dvoje govoreče usta so Gospodu gnjusoba 2 ). „Serca liinavcov posede hudič in spi mirno v njih, njim pa ne da miru,“ pravi sveti Gregor, in sveti Hieronim piše:* Hinavska svetost je dvojhistta hudobija. Varovajse tedaj o kristjan! hinavščine, ktero Bog tako sovraži, skerbi raj zmirej biti odkritoser- čen z Bogom, z sabo in z svojim bližnim, in v pravej ponižnosti pred Bogom živeti, tako Božjo podobo v sebi nosiš. Zdihlej. Pomagaj mi, o Gospod! ker se zmanjšujejo svetniki in resnica se zgublja med ljudmi. Prazno govori vsak s svojim bližnim: z goljufnimi ustnicami in z dvoj¬ nim sercom oni govore: Pokončaj, Gospod! vse goljufne ustnice, in tih bahačev jezike, kateri pravijo: Naj naš jezik visoke reči govori, mi smo gospodarji naših ust, kdo je naš Gospod? Gospod reši mojo dušo krivičnih jezikov, daj mi gnado pobožno in brumno živeti in tako tvojo podobo v meni ohraniti! Oberni moje serce k pravici in odverni ga od vohernije, da vsakemu svoje dam in pustim. Nauk proti praznemu strahu pred ljudmi. iTi si resničen, in tebi ni mar za nikogar, zakaj ti ne gledaš na veljavo ljudi.« Mat. 22, 16. V tem bi imeli kristjani zveličarja posebno posne¬ mati in se ne preveč in prazno bati pred ljudmi ali prazno praševati: Kaj porečejo ljudje? To bi nas ne imelo motiti, svoje dolžnosti lepo spolnovati. Kaj je pač mar, kaj ljudje od nas govorijo ali mislijo? Če le Bogu dopademo! Mi smo le v božjih rokah, le on sam nam pošle srečo ali nesrečo; zatorej se imamo samo njega bati, kakor Kristus pravi: „Ne bojte se pred temi, kateri telo vmorijo, duše pa ne morejo vmoriti: temuč bojte se veliko več tistega, kateri zamore dušo in telo pogubiti v pekel 3 ).* Kako neumno delajo tedaj tisti, ki se bojijo, se nc- kterim zameriti, in se zavolj tega sramujejo Bogu služili in pobožni biti, kteri se pustijo tudi cIo v greh za¬ peljati, in Boga razžaliti, kteri hudobnim dopasti, nedolžne, 1) Mal. 1, 14. 2) Prisl. 8, 13. 3) Mat, 10, 28. 491 vboge in zapuščene zatirajo in jih ob primoženje pripra¬ vijo, po novih poliujšljivih šegah živijo; ob pripovedanih dneh meso jedo in drugim dajajo; grešne pesmi pojejo; in kar je nar hujši, se prederznijo, svete reči zasmeho¬ vati, da se čez to drugi smejijo, ali jih za ljudi prebri¬ sane glave imajo. — Prosi tedaj Boga vsak dan gor¬ ljivo, da od tebe te prazni in škodljivi strah pred ljudmi odverne in ti pravi strah Božji podeli; božji strah je začetek vse modrosti. Nauk od vrednosti in visokosti človeške duše. »Čiga je leta podoba.« Mat. 22, 20. Čigava podoba je naša duša, tako bi se imeli mi pogosto vpraševati, posebno pa kader smo v skušnjavi jo s grehom vmazati ali pokončati 1 ). „čiga je leta podoba? 1 * bi si imeli reči, „ali ni Božja podoba, podoba barvana z Jezusovo kervijo, podoba, za katero je zveličar svoje življenje dal? Kako! to podobo bi imel z grehom oskru¬ niti in ogerditi? Bog me tega vari!* Tako bi imeli govoriti, tako si terdno predvzeti. In zares kaj je izmed vsih stvarjenih reči, razun angeljev, lepši, drajši, kakor človeška duša, ki je v gnadiBožjej? Ona je prebivališče presvete Trojice! Kristus ni za vse bogatije in zaklade svojega življenja dal, ali za človeško dušo pač. In ven- der obrajta marsikteri svojo dušo tako malo, da jo za kratkočasno veselje, za malovreden dar prodaja! Fuj, sram nas bodi! telo tako visoko obrajtamo, da si na vso moč prizadevamo, ga olepšati in ohraniti, in podobo Božjo, dušo, v gnadi ohraniti in jo s čednostmi olepšati, si clo nič ne prizadevamo! O neumnost! O slepota, da je ni večje! Nauk gosposki odmerjene davke od- rajtovati. »Dajte cesarja, kar je cesarjevega.« Mat. 22, 21, Gosposki dolžne davke dajati, je dolžnost pravice, ktero storiti nam sveti Duh zapove. Tudi Kristus je za * l) Rim. 13, 6. in se in za Sv. Pefra navadni dauk v tempeljnu (tertipelni- no) *) plačal: „ako je pa sam Božji Sin muto in davk plačal, pravi sveti Ambrož, kdo si ti, o človek, ki se hočeš od tega odšteti?" Deželska gosposka mora skerb imeti, da se podložni na životu, na premoženju ne oškodvajo, da so ceste varne, da prebiva mir, edinost in red med mestnjani, da se blagostanje množi, da zna¬ nosti in umetnosti cvetijo. Vse to oskerbovati je pa treba sodnikov, beričev, vojšakov in učenikov, ktere je pa treba plačevati in živiti. Tudi morajo višje oblasti gledati, da je v deželi mir in pokoj, da se javni poti in mosti po¬ ravnajo, da se cerkve, šole in druge potrebne hiše stavijo in popravijo; za to je pa denarja treba, za to so davki na¬ loženi. Ako se tedaj tej zapovedi zoperstaviš, se zoperstaviš Bogu, zakaj po njem kralji vladarijo , in postavodajavci zaukažujejo, kar je prav; po njem oblastniki vkažujejo, in mogočni pravico delajo 2 ). Temveč naj ti bo, davke plačevati, Bogu dopadljivo delo, s tim, da jih ti voljno, iz ljubezni od Boga, ker je božja volja tako, odrajtuješ; tako so pervi kristjani delali, kteri so tudi paganskim poglavarjem z veseljem služili, in vsim, kar ni bilo zoper Božje zapovedi, radi davke dajali. Nauk za tri in dvajsto nedelo po binkoštih. Opomba. Ce je od binkošt do adventa le tri in dvaj¬ set nedel, ta izostane in sledeča 24. je zadnja. Vvod sv. maše nas tolaži in nas podbuja, zaupati na Boga, kteri nam je tako dobrotljiv, in nas ne pusti v nadlogi brez pomoči: „Jaz mislim misli miru in ne na¬ dloge,“ pravi Gospod: Na mene botc klicali, in jaz vas bom vslišal in nazaj pripeljal vaše jetnike izmed vsili narodov 3 ). O Gospod! ti si svojej deželi dobro storil, ti si Jakobov rod od sužnosti rešil 4 ). Čast bodi Bogu i. t. d. Cerkoma molitev: Odpusti, prosimo, o Gospod! za- dolženje svojim ljudstvom, da bomo zvez svojih grehov, katere smo si po svojej slabosti navlekli, skoz tvojo do- . broto rešeni. Skoz Gospoda i. t. d. 1) Mat. 17, 23. 2) Prisl. 8, 15. 3) Jer. 29, lt. 4) ps. 84. 493 Berilo iz lista sv. Pavla aposteijna do Filipjanov 3, 17—21; in 4, 1-3. Bratje! posnemajte mene, in glejte na tiste, kteri tako žive, kakor imate zgled nad nami. Zakaj veliko jih živi, ktere sim vam večkrat imenoval, (zdaj pa tudi jo¬ kaje imenujem,j) sovražnike križa Kristusovega; klerik konec je poguba , kferih Bog je trebuh; kteri se hvalijo svoje sramote, kteri pozemeljsko ljubijo. Naše prebivanje pa je v nebesih, od kadar tudi Zveličarja čakamo, Go¬ spoda svojega Jezusa Kristusa, kteri bo premenil naše revno telo, ker ga bo upodobil svojemu telesu, po moči, s ktero si tudi zamore podvreči vse reci. Za tega voljo, bratje moji predragi in prisercni , moje veselje in moja krona! tako stojte v Gospodu, preljubi! Prosim Evodijo in Sintiho, da naj bole ene misli v Gospodu. Prosim tudi tebe, zvesti brat in tovarš! pomagaj jima, ki ste se z menoj trudile v evangelii s Klemenom, in drugimi mojimi pomagavci, kterili imena so v bukvah življenja. Razlaganje in nauk. Dosti jih je kristjanov žali Bog! kteri so, kakor sv. Paul toži, sovražniki križa, kteri nočejo svojega mesa križati, temuč samo trebuhu služijo, to je, le po svojih mesenih željah živeti mislijo, in svoje veselje imajo zaničevati Jezusa in njegove svetnike, ki so na voskej poti križa hodili, zaničevati to, kar se pra¬ vi: samega sebe zatajevati in ponižati, zraven pa to za čast imeti, da se kakor svinje v luži nar bolj ostudnih slasti valjajo. Kakšen konec pa čaka te ljudi?. Večno pogubljenje! Kateri ne križajo svojega mesa s željami vred, niso Kristusovi. Kateri Jezusovo smert na svojih telesih ne nosijo, na njih se tudi življenje Jezusovo ne bo prikazalo. Kdor še živ na tem svetu v nebesih ne hodi, to je na nebeške reči ne misli in jih ne poželi, in po¬ svetnih reči ne zaničuje, ne bo tudi po smerti v ne¬ besa prišel. Zdihlej. Bog daj, da bi zamogel s svetim Pavlom reči: meni je svet križan in jaz svetu. Evangeli svetega Matevža 9, 18—26. Tisti čas, ko je Jezus množicam govoril, glej! je eden vikših prišel in ga molil, rekoč; Gospod! moja hči 494 je zdaj umerla: ali pridi, in položi svojo roko na njo, in bo oživela. In Jezus je vstal, ter z njim šel in njegovi učenci. In glej! žena, ki je na kervotoku terpela dva¬ najst let, je pristopila od zadej, in se je dotaknula roba njegovega oblačila. Zakaj rekla je sama per sebi: Ako se le njegovega oblačila dotaknem, bom ozdravljena. Jezus pa se je obernul, in ko jo je vidil, je rekel: Zaupaj, hči! tvoja vera te je ozdravila. In žena je bila zdrava od tiste ure. In ko je Jezus v vikšega hišo prišel, in je vidil piskače in šumečo množico, je re¬ kel: Odstopite; zakaj deklica ni mertva, ampak spi. In so se mu posmehovali. Ko je bila pa množica izgnana, je noter šel, in jo je prijel za roko, in deklica je vstala. In ta slovez je šel po vsej tistej deželi. Nauki: I. Žena je živo verovala, neskončno zaupala in se veliko ponižala, zatorej je tudi zdrava postala. Spoznaj iz tega, kako je dopadljiva Gospodu živa vera, terdno zaupanje in prava ponižnost! Veruj, zaupaj in po¬ nižaj se: in ti boš gotovo zadobil, kar prosiš. II. Pobožni Ljudevit de Ponte misli, da nam ta žena pokaže, kako da bi se mi imeli pri sv. obhajilu obna¬ šati. On pravi: Kristus je hotel v sv. zakramentu altarja, v obleki zakramcntske podobe kruha, pri nas ostati, da bo vsak, ki njegovo sveto meso in kri vžije in se ga z dušo dotakne, od kervotoka hudobnega poželenja odrešen. Hočeš tedaj ti na duši ozdraveti, kakor ta žena na te¬ lesu, posnemaj jo. Prejmi z veliko ponižnostjo Jezusovo meso in kri, z terdnim zaupanjem na njegovo mogočnost in dobroto, in tudi v tebi se bo studenec greha, hudobno poželenje, posušil. III. Jezus je tri mertve od smerti zbudil: dvanajst let staro Jairovo hči, mladenča v Naim-u, in Lacarja. Razlagavci pravijo, da se morejo pod temi tremi mert- vimi tri verste grešnikov misliti; pod deklico tisti, ki so v mladih letih iz slabosti grešili, ktere je pa gnada Božja razsvetila, da svoje grehe spoznajo in zopet na pravo pot pridejo, Jezus jim poda svojo roko, in jih vzdigne, kakor to deklico. Pod mladenčem v Naim-u se tisti zastopijo, ki večkrat grešijo, tako da jim je greh 495 navada, ti potrebovajo večjo gnado, več truda in bolj ostro pokoro, zatorej je Jezus več reči potreboval, tega mladenča obuditi. Pod Lacarjem pa se zastopijo terdo- vratni in očitni navadni grešniki, kteri se zamorejo samo s posebno gnado Božjo in z očitno in ostro pokoro iz dušne smerti zbuditi, kakor je tudi Jezus z molitvijo in z groznim glasom Lacarja zbudil. IV. Kristus je piskavce in hrupeče ljudstvo izgnal in potlej deklico od smerti zbudil; iz tega se imamo učiti, da se ne more duša zbuditi ali spreobernili med hrupom in šumom časnih skerbi, praznega veselja in v posvetnih, kratkočasnih družbah. Drugih ne zasmehovati! »Oni so se njemu posmehovali.« Mat. 9, 2i. Ko je Jezus piskavcom in hrupečemu ljudstvu rekel, da deklica ni nrertva, ampak da spi, so se mu posmeho¬ vali, ker niso zastopili, kar je rekel. Tako so ravnali mehkužni in posvetni ljudje navadno z mašniki in slu¬ žabniki Božjimi, ako so jih z besedo in z djanjem opomi¬ njali, čast, bogatijo in veselje zaničevati, vbožtvo, poniž¬ nost, in križanje ljubiti; kej tacega slišati, je jim bilo zoperno in smeha vredno, ravno, kakor da bi slišali praviti, da je smert le spanje, iz kterega se bomo morali zbuditi in potem pred sodbo iti. Ali gorje tim zasmehovavcom, ki skoz svoje zasmehe toliko duš pohujšajo in iz pravega pota zapelujejo! Nekdaj je hudič grozovitne in kervo- želne trinoge imel, da so mu pomagali, ljudi od Boga in prave vere in njegove cerkve odvračati; naše čase ima druge pomagavce, to so hudobni ljudje, ki hočejo s posmehovanjem, čemenjem in zmerjanjem to opraviti, kar so nekdaj trinogi s mečem in ognjem opraviti mis¬ lili. Zakaj nikoli poprcd ni bilo kakor o naših časih tako zasmehovano in zmerjano, če kdo brumno in tiho živi, se zvesto sv. katoljs. cerkve derži, cerkvene za¬ povedi in cerkvene predpostavljene spoštuje. Zali Bog! tudi se jih dosti najde, ki se bojijo zasmehovani biti, in zatorej pobožno živeti popustijo, svojo vero očitno ska- zovati zanemarajo, svoj katolški duh skrivajo, in mertvo, necerkveno, tudi grešno živijo. Gorje pa posmehovav- com! Bog jih sovraži, kteri bo enkrat vse od njih za- 496 peljane in pogubljene duše terjal. Ne pusti se zmotiti od zasmehovavcov, bodi stanoviten v svojej svetej veri, ne opustijo očitno skazovati, in zvesto po sv. veri živeti, pomisli Jezusove besede : Kdor bo mene pred ljudmi zatajil, tega bom jaz zatajil pred mojim Očetom, kateri je v nebesih, tolaži se z Jezusom, kteri je bil zavolj tebe zasmehovan in zasramovan in reci večkrat: Vem, o dobrotljivi Jezus! da ne sme hlapec več biti kakor Gospod. Ker si bil ti tolikokrat zasmehovan, in zasramovan, kako bi se imel jaz čuditi, ako sim tudi jaz zasmehovan in zasramovan, da na Te in sv. katolj- ško cerkev terdno verujem, po sv. veri lepo in zvesto živim in tako se za nebesa pripravljam! Nauk za štiri in ilvajsto nedelo po binkoštih. Vvod sv. maše je kakor na tri in dvajsto nedelo. Cerkvena molitev. Zbudi, prosimo, o Gospod! voljo svojih vernih, da bojo skerbneji jiskali, sad tvojega bož¬ jega odrešenja dosečti, ino da od tvoje dobrote čedalje veči pomoč zadobijo. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Kološanov t, 9 — 14. Bratje! ne jenjamo za vas moliti in prositi, da bi bili vi napolnjeni s poznanjem Božje volje, v vsej mo¬ drosti in duhovnej razumnosti; da bi spodobno hodili Bogu v vsem prijetni, rodovitni v vsakem dobrem delu, in ra- stejobi v spoznanji Božjem, v vsej moči uterjeni po nje- govej častitljive/ mogočnosti , v vsem poterpljenji in priza- našanji z veseljem, hvalijobi Boga Obeta, kteri nas je vredne storil vdeležiti se erbšbine svetih v razsvetljenji, kteri nas je olel od oblasti teme, in prestavil v kralje¬ stvo svojega preljubega Sina, v kterem imamo odrešenje po njegovej kervi, odpuščanje grehov. Razlaganje. V tem listu naš uči sv. Pavl, da mo¬ ramo brez nehanja po njegovem izgledu za nas in našega bližnega moliti, in Boga posebno za luč prave vere za¬ hvaliti, katera nas zveličati more. Prizadevajmo si, sv. Pavla v ljubezni in gorljivosti za zveličanje duše posne- 1 ) Mat. 10, 33. 497 mali, tako bomo enkrat tudi njegovega slavnega plačila v nebesih deležni. Evangeli svetega Matevža 24, 15—35. Tisti čas je rekel Jezus svojim učencom: Kadar bote vidili gnjusobo razdjanja, prerokovano od Daniela preroka, stati na svetem mestu: {kdor bere, naj ume!) tedaj naj, kteri so v Judeji, beže na gore: in kdor je na strehi, ne hodi ž nje jemat kaj iz svoje hiše; in kdor je na polji, se ne vračaj jemat svoje suknje. Gorje pa nosečim in doječim tiste dni! Molite pa, da se vaš beg ne zgodi po zimi ali v saboto. Zakaj ta¬ krat bo velika stiska, kokoršne ni bilo od začetka sveta do zdaj, in je ne bo. In ko bi ne bili prikraj¬ šani ti dnevi, bi ne bil otet noben človek; tode za¬ voljo izvoljenih bodo prikrajšani tisti dnevi. Takrat, ako vam kdo poreče: Glejte! tukaj je Kristus, ali tam, ne verjemite. Zakaj vstali bodo krivi Kristusi, in krivi preroki, in bodo delali velike znamnja in čudeže, tako da bi bili zapeljani tudi izvoljeni (ko bi bilo mogoče). Glejte! pred sim vam povedal. Ako vam tedaj poreko: Glejte! v puščavi je, ne hodite vunkaj! v hramu je, ne verjemite. Ker kakor blisk pride od sončnega iz¬ hoda, in se posveti do zahoda: tako bo tudi prihod Sinu človekovega. Kder koli je namreč merlvo truplo, ondi se bodo sberale tudi postojne. Kmalo po stiski tistih dnev pa bo sonce otemnelo, in mesec ne bo dal svoje svetlobe, in zvezde bodo padale iz neba, in moči nebeške se bodo gibale. In takrat se bo prikazalo zna¬ menje Sinu človekovega na nebu: in tedaj se bodo jo¬ kali vsi rodovi na zemlji, in bodo vidili Sinu človeko¬ vega priti v oblakih neba z veliko močjo in veliča¬ stvom. In bo poslal svoje angelc s trobento in z veli¬ kim glasom, in bodo zbrali njegove izvoljene od čve- terih vetrov, od konca neba do konca njegovega. Od Goffine. 32 498 figovega drevesa pa se učite prilike: kadar je njegova veja že muževua, in berst pežene, veste, da je blizo poletje. Tako tudi vi, kadar bote vidili vse to, vedite, da je blizo pred durmi. Resnično vam povem, da ti rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. Nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle. Razlaganje. Kadar bote gnjusobo razdjanja . . . vidili. Gnjusoba razdjanja, od katere Daniel *) in Kristus tu¬ kaj govori, je oskrunenje tempeljna in Jeruzalemskega mesta, ktero so hudobni in puntarski Judje z ostud¬ nimi pregrehi, krivicami, in tatvinami i. t. d. in pagan- ski Rimljani doprinesli, ker so svoje malike v te kraje razpostavljali. Strašno podertijo tega mesta, ki je štir— deset let po Jezusovej smerti bila, je Jezus po priče¬ vanju sv. Lukeža 2 ) prerokoval. On govori tudi zajedno od konca sveta in od svojega prihoda k sodbi, katere predpodoba je razdertija Jeruzalemskega mesta. Molite pak, da se vaš beg ne zgodi po zimi, ali ob soboti. Ker bi, kakor pravi sv. Hieronim 3 ), mraz, kije v pušavah in hribih, ljudem branil, tje bežati, nevar¬ nosti uiti in se zavarvati, in ker je judom postava pre¬ povedovala, o sabotah popotovati. Lažnjivi Kristusi in lažnjivi preroki bodo vstali. Jožef, judovski zgodovinar, ki je bil priča strašnega konca Je¬ ruzalema, pravi, da so tisti čas, ko je Eleazar bil nad¬ zornik Jeruzalemskega tempelna, bili krivi preroki Janez, Simon in drugi; oni so sicer pravili, da bojo Judom po¬ magali, ki so jih pa še v večjo nesrečo pripravili. Pred koncom sveta pa bo antikrist z svojo trumo in žlahto, katerega sv. Pavl 4 ) zavolj njegove hudičeve hudobije in okrutnosti človeka tega greha in sina pogublenja ime¬ nuje, kteri se bo z hudičeve prevzetnosti čez vse, kar se Bog imenuje ali za božje časti, povzdignil, se samega za Boga imel, v tempelj postavil, in vse vmoril, kteri ga ne bojo hotli za Boga spoznati. Tudi pobožni in pravični bojo v nevarnosti, zapeljani biti, ali zavoljo njih bo Bog čas preganjanja tega trinoga okrajšal. Kjer koli je mertvo truplo, se postojne zbirajo. Sveti Hieronim v idi v tih besedah podobo Kristusa, ker pravi, 1) Dan. 9, 27. 2) Luk. 21, 20. 3) Comment, in Mat. 4. C. 24. O. 4) II. Tes. 2, 3. 499 da, kakor orli od vsili krajev na mertvo fruplo letijo, tako bodo pravični svojemu zveličarju, ki bo prišel in se ko blisk svetil, na proti šli in se okoli njega zbirali. Orli pa tudi morejo pomeniti hudiče, ki bojo konec sveta čez hudobne kakor orli planili. Leti rod ne bo prešel, dokler se vse to ne zgodi. S timi besedami naznani Kristus čas, kadar ima Jeruza¬ lem podert biti, in pravi, da ga bo dosti njegovih po- slušavcov doživelo, kar se je tudi resnično zgodilo. Kdaj pa bode konec sveta, to, pravi on, ne vejo ne angelji v nebesih *). — Delajmo, da bomo zmirej brumno živeli in tako pripravljeni, kaderkolj Jezus pride sodit žive in mertve! — Zdihlej. Stori o Gospod! da za gnjusobo imamo, kar nam tvojo ljubezen vkrasti more. — Stori, da se te zgube ogibamo in pred njo bežimo kakor pred smertjo in gotovim pogubljenjem naše duše. Raztergaj tiste verige, ki nas na svet vežejo, da se š njim ne po¬ gubimo. — Stanujmo radi in pogosto, kakor orli, v nebeških višinah, premišljujmo radi nebeško veselje, ktero tam na nas čaka. Amen. Nauk od prisege. »Resnično vam povem.® Mat. 24, 34. Sin Božji poterdi tukaj in tudi drugod v sv. pismu svoje besede kot s prisego, ker on svojo božjo resnič¬ nost za pričo kliče. Prisegati se ne pravi druzega, kakor Boga, njegovo božjo resnico in pravico, ali tudi stvari v božjem imenu za pričo klicati, da je res, kar go¬ vorimo. — Se praša tukaj, kedaj je dopuščeno priseči? Odgovor: Tedaj, ko to potreba ali velika korist tirja in je reč pravična in imenitna. Zatorej grešijo smertno tisti, 1. kateri za majhno reč in zraven tega še po krivici prisežejo, ker Boga za pričo neresnice in krivice kličejo, in tako njegovej večnej resnici in pravici spodobne časti ne dajo. 2. Grešijo tisti, ki sicer zavolj pravične reči Prisežejo, ali vendar brez potrebo in dovoljnega uzroka, ker se Bog ne časti, ako se za Vsako majhno reč za pričo kliče. 3. Tisti močno grešijo in so zmirej v grehu, ka¬ teri so se tako navadili prisegati, da, brez da bi vedeli 32* 500 in pomislili, ali je resnična ali neresnična reč, ali bodo liotli in mogli obljubo deržati ali ne, hitro prisegajo, ker se tako v nevarnost podajo, krivo priseči; „ni ga pravi sveti Krizostom, da bi tudi po krivem ne prisegel, kteri večkrat prisega: kakor tisti, ki dosti govori, včasi tudi nespodobno in lažnjivo govori." Zatorej je zveličar kristjanom prisegovati pripove- dal, kakor misli sv. Avguštin zato, da bi od prisego- vanja v navado prisegati in iz te v krive prisege ne padli. Kdor ima navado prisegati, naj si močno priza¬ deva, se odvaditi? Per tem mu bo veliko pomagalo misliti: 1. da bo ostro rajtengo dajati od nepotrebnih, praznih in krivičnih priseg, ker se bo enkrat clo za vsako prazno besedo odgovor moral dati, in da se tistim, ki lehko prisegajo, manj veruje, kakor drugim, 2 . da tistega ves blago¬ slov zapusti, kateri po krivem priseže, in da ga tem¬ več kletev Božja na vsili njegovih potih spremlja, kakor skušnja spričuje; 3. da tisti, kteri po krivem pred sod¬ nijo priseže, vse zaslužke Jezusove smerti zapravi, in bo v peklenskem ognju gorel. Prižgane luči in podoba Kristusova, pred ktcrimi se priseguje na to merijo. Ako si pa nesrečo imel, enkrat po krivem priseči, kesaj se in objokovaj ta strašni greh, spovedaj se ga, popravi škodo, ktero si morebiti storil, in delaj ostro pokoro. Nauk za god obletnice cerkovnega po¬ svečenja. Zakaj obhajamo obletnico cerkovnega posvečenja? Se na dan zmisliti, kateri je bila cerkev za hišo Božjo blagoslovljena, in Bogu spodobno čast dati, da si je med nami kraj za svoje prebivališče zbral, da nam je v njem že toliko dobrot skazal in da nas je pri pravej veri ohranil. Ali je kaj novega cerkve blagosloviti in obletnico obhajati? To ni nič novega; beremo v svetem pismu, da je že Mozes šotor zaveze pomazilil in posvetil, in da je 501 Salomon Gospodu lep tempelj sozidal, kteri se je stir— najst dni prav slovesno blagoslovljeval in posvečeval. To posvečevanje so Judi vsako leto ponavljali, tudi Kri¬ stus sam je bil pričujoč. Tako so tudi že pervi kristjani blagoslovljene cerkve imeli, kterih posvečevanje so vsako leto praznovali, kakor tudi mučeniške bukve, ktere je neki sv. Hieronim spisal, omenijo posvečevanja perve cerkve v Rimu, ktero je sveti Peter obhajal. Scer niso bile cerkve pervih kristjanov tako slovesno blagoslov¬ ljene kakor dan današni, ker so prisileni bili službo Božjo zavolj preganjanja večjidel le skrivši in ponoči opravljati. Ko je pa preganjanje jenjalo pod cesarjem Konstantinom, kteri se je bil kristjanske vere poprijel, so bile cerkve slovesno in s mnogoterimi obredi blago¬ slovljene. Kako se cerkve blagoslovijo? Cerkve se takole blagoslovijo: 1, dan pred posve¬ čenjem se mora škof in ljudstvo postiti; to ima nas opominiti, da moremo samo skoz križe in pokoro duhov¬ ni tempelj Božji biti in v nebeški Jeruzalem, kterega podoba je cerkev, priti; 2. ostanki svetnikov, ki se drugi dan v altar denejo, se shranijo zvunaj cerkve pod šotor ali na drugo spodobno mesto, 3. na cerkevnih stenah se naredi dvanajst križev in pri vsakem se prižge sveča, predenj ko posvečenje začne. Križ je slovesno znamnje kristjana, dvanajst sveč pomeni dvanajst aposteljnov, ktere je Gospod sam luč sveta imenoval in nas opomi¬ njajo, da se imamo terdno svete vere poprijeti in ko otroci božji živeti. 4. Škof moli pred cerkovnimi vratmi sedem psalmov pokore, blagoslovi vodo in sol, s katero samega sebe in okoli stoječe pokropi, gre z duhovšino in ljud¬ stvom trikrat okoli cerkve, pokropi zvunajne stene z žegnano vodo in vdari vsakikrat, ko okoli pride, z svojo palico na vrata, katere se še le odprejo, ko tretjokrat okoli pride, potem stori s palico na pragu znaminje svetega križa in reče: »Poglej znaminje svetega križa, vsi so¬ vražni duhovi naj bežijo." Sedem psalmov pokore nas opomene, da v nebesa le pelja prava pokora, posve¬ čenje vode in soli, in pokroplenje pomeni, da zamore samo čist ali skoz pokoro očiščen človek v nebesa priti, 502 ktere so nečistim zaperte; trikratno vdarjenje pomeni, da se moramo za nebesa brez nehanja vojskovati po Je¬ zusovih besedah, in križ na pragu pomeni, da mora hudič, dobro obrožjeni, kakor ga Kristus imenuje, pred tem znaminjem bežati, in da se brez prizadevanja in mnogoterega boja iz sveta izgnati ne more. 5. Škof stopi z oltarnimi služabniki v cerkev, kfera je za druge du¬ hovnike in ljudstvo še zaperta; to nas opomene na Je¬ zusov vhod v nebesa, ki je nekaj izvotenih Seboj vzel in napravil cerkev svetnikov, ki se v nebesih veselijo. 6. Škof zapoje potlej hvalno pesem: „Pridi, stvarnik duh i. t. d., ker od svetega duha vse posvečenje in ves blagoslov pride; cerkovne tla se posujejo s pepelom v podobi križa in škof zapiše v ta pepel s svojo palico latinski in gerčki alfabet, med tem se poje iz pevališča (Benedictus) „Hvalen bodi Gospod.“ S tim se pred oči postavi, da je Jezus jude in ajde v eno cerkev sdružil, in da farmani te nove cerkve slišijo k tistej cerkvi, ki svoje opravila po latinsko in gerško opravlja.® 7. Zdaj blagoslovi škof posebno vodo, zmešano s soljo, s pepe¬ lom, in vinom, katera se Gregorjeva voda imenuje, ker jo je sveti papež Gregor napraviti zapovedal, in pokropi ž njo Zidove in oltar. Voda pomeni Kristusovo člove¬ ško in vino njegovo božjo naturo, pepel je podoba smerti in sol nefrohljivosti. In tako pomeni zmešanje tih reči Kristusa, kateri je, pravi Bog in pravi človek, vmerl, in po svojem vstajenji večno živi. Samo po njem bodo verni očiščeni, da bojo vredni, tempelj in prebiva¬ lišče božje biti. — 8. Škof stori s koncom svoje palice križ zgorej in zdolej na cerkovnik vratah znotrej, v spomin, da imajo pred pragom tih vrat vsi sovražniki miru in blagoslova bežati, in da rosijo božje gnade obilno nad tiste, ki bojo skoz nje šli. 9*. Škof pomaže tistih pet križev, ki so vsekani v oltarni kamen, s sve¬ tim oljem in sveto križmo. Oltar je podoba Kristusova in pet križev pomeni njegovih pet svetih ran, iz katerih nam je priteklo zveličanje in blagoslov za zdaj in za vekomaj , in' to pomazanje pomeni tisto skrivnosti polno Jezusovo mazilenje, po katerem je on za preroka, kralja in maš ni k a nove zaveze pomaziljen bil, in gnade, ki iz oltarja vernim tečejo, na katerem se Jezus pri svetej maši daruje. 10. Potem se gre po svetinje’, kjer 503 so bile shranjene, in se nesejo v procesii v cerkev, in ljudstvo, ki jih spremlja, moli „kyrie eleyson“ ali „Go¬ spod vsmili se čez nas.“ Iz tega se učimo , da moramo zglede svetnikov posnemati, da pridemo v nebesa, in da imamo zmirej za gnado in vsmiljenje prositi, ako hočemo to storiti. 11. Svetinje se nesejo zdaj v cerkev in kadar so notre, se zapoje hvalna pesem. To nas opomene na veselje, katero bodo svetniki imeli, kedar bo Kristus vse svoje izvoljene enkrat v nebesa pripeljal. 12. Potem se zaprejo svetinje v oltar in kamen, s katerim se za¬ prejo, zazida škof z mavto, katera se naredi z Gregor¬ jevo vodo. To pomeni, da so svetniki in izvoljeni s Kristusom popolnoma združeni, in da mi vse, kar skoz njih prošnjo prosimo, samo skoz Jezusa Kristusa in nje¬ govo neskončno zasluženje zadobimo. 13. Eden izmed mašnikov gre večkrat okoli oltarja in ga pokaduje. Ta mašnik pomeni angelja v skrivnem razodetju, kateri je z zlato kadilnico pred oltarjem stal in obilno kadila, to je molitve svetnikov na-zlati oltar kladal, kateri je pred božjim tronom bil. 14. Potem pomaže škof tistih dvanajst križev, ki so na steni s sveto križmo in jih po¬ kadi trikrat. Pomazanje nas opomene na gnade, katerih so verni deležni, ako zvesto apostoljsko vero zpolnujejo. 15. Potem naredi škof pet križev iz posvečenih zern kadila, jih dene na mesto tistih pet v kamen vsekanih križev čez vsak križ iz kadila, položi eden križec iz voska, in zažge zgorni del tih križev, da se tudi ka¬ dilo prižge in zgori. Luči in zerna kadila, ki gorijo, po¬ menijo ogenj milosti sv. Duha, ki jih vedno na oltarju svoje gnade deli, dalej goreče molitve, ki iz oltarja proti ne¬ besom puhtijo, in daijitve vernih, ki se bojo na tenr novo posvečenem oltarju Bogu Gospodu darovale. Te so mu pa samo skoz rane in križ božjega sina Jezusa Kristusa dopadljive. 16. Kadar je vse to dokončano, se še oltar pomaže, se blagoslovijo novi, čisti oltarni perti, posode, in naprave, altar se pokrije z blagoslovljenimi pertinami, se postavi nanj križ in sveče in pervikrat daruje škof na njem slovesno sveti in nekervavi dar nove zaveze. — Zakaj se cerkve na to vizo posvečujejo? 1. Da se Bogu, Vsegamogočnemu, kolikor človeška moč zamore, vredno prebivališče napravi, v katerem ga 504 molimo in mu darujemo; 2. da spoznamo, kako sveto da je mesto, kjer Bog prebiva; 3. da imamo mesto, v ka¬ terem se zbiramo k službi Božjej, poslušamo Božjo be¬ sedo, darujemo nar svetejšo daritvo, in prijemamo svete zakramente; 4. da misel, kako sveta je hiša božja, nas spodbada, priserčno moliti, se pošteno obnašati in službo božjo goreče opravljati. Vse opomniti, kako sveto da je Bogu posvečeno mesto, pri vvodu sv. maše moli cerkev, kar je Jakob 1 ) na tistem mestu molil, kjer se mu je bil Bog prikazal: „Strašen je leti kraj; tukaj ni druzega, kakor Božja hiša, in vrata nebeške. Moja duša želi, hrepeni in koperni po hiši tega Gospoda a ). Čast bodi i. t. d. Cerkvena molitev. O Bog! kateri nam vsako leto dan posvečenja tega svojega svetega tempelna ponavljaš, ino nam daješ k obhajanju svetih skrivnost zopet zdravim pristopiti: vsliši molitve svojega ljudstva, ino dodeli, da, kdor koli v ta tempel dobrot prosit pride, se veseli, da je vse sprosil. Skoz Gospoda i. t. d. Berilo iz skrivnega razodenja svetega Janeza 21, 2—5. Tiste dni sim jaz Janez vidil sveto mesto, novi Je¬ ruzalem, priti iz neba od Boga, pripravljeno, kakor ne¬ vesto , ki je napravljena svojemu možu. In sem slišal velik glas iz sedeža govoriti : Glej prebivališče Božje z ljudmi , in prebival bo ž njimi! In oni bodo njegovo ljudstvo, in Bog sam, njih Bog, bo ž njimi. In Bog bo obrisal vse solze od njih oči, in smerti ne bo več; tudi ne bo več ne žalovanja, ne vpitja , ne bolečine, ker je poprejšne minulo. In kteri je sedel na sedeži, je rekel: Glej, novo storim vse! Razlaganje. To branje zapopade sicer popis nebe¬ škega Jeruzalema in vesele cerkve v nebesih, od katere se tukaj govori kakor od lepo okinčane neveste. To bi nam imelo saj enmalo pokazati nebeško veselje, ki ga čiste duše vživljajo in nas spodbosti, brumno in lepo živeti, in našo 1) I- Moj. 28. 2) ps. 83. 505 dušo lepo okinčano njenemu ženinu pripraviti, in nas spo- dobniti Jezusu Kristusu; cerkev pa oberne to podobo na božjo hišo, katera je skoz posvečenje postala nebeški Jeruzalem in nevesta okinčana za Boga, v katcrej ima Bog svoje prebivališče, vselej pri ljudeh stanovati in jih z zakladi svoje milosti obdarovati. Kolike časti so taj cerkve naše vredne, ker Bog v njih prebiva, kakor na svojem sedežu in je pripravljen, slušati in vsliševati vsace- ga, ki prosi! Evangeli svetega Lukeža 19, 1—10. Tisti čas je Jezus prišel, in hodil po Jerihu. In glej! bil je mož Cahej po imenu; in ti je bil viši čol¬ narjev, in on je bil bogat. In je iskal Jezusa viditi, kdo da je: in ni mogel zavoljo množice, ker je bil majhne postave. In je naprej tekel in zlezel na divje figovo drevo, da bi ga vidil; ker tam je imel memo iti. In ko je bil Jezus na tisto mesto prišel, je gori pogledal, in ga je vidil, ter mu je rekel: Cahej! stopi hitro doli, ker dans moram v tvojej hiši ostati. In je hitro stopil, in ga je z veseljem sprijel. In ko so vsi to vidili, so godernjali, rekoč: K grešnemu človeku je šel v hišo. Cahej pa je pristopil, in rekel Gospodu : Glej, Gospod! polovico svojega blaga dam ubogim, in ako sim koga kaj ogoljfal, povernem čveterno. Jezus pa mu je rekel: Dans je tej hiši zveličanje došlo, zato ker je tudi on sin Abrahamov. Sin človekov je nam¬ reč prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega. Nauki: I. Cahej je bil čolnar, to je, eden izmed tistih ljudi, ki so mnogo krivic delali, kadar se jim je muta plačevala, ki so bili skopci in ožurniki, katere so zatorej publikane ali očitne grešnike imenovali. On je pa želel Kristusa viditi; Kristus je to njegovo željo spol¬ niti hotel, in se je pri njem povabil; Cahej je Jezusa tako veselo sprejel in pripravljen bil, vse krivice popra- 506 viti in ne vež grešiti. Zato je zveličanje došlo njega in njegovo hišo, to je, njemu so bili grehi odpuščeni in on je bil med otroke Božje vzet. Kako rad Jezus tudi v gostje pride pri nas! Njegovo veselje je biti med otroci ljudi. Zakaj pa ne izpolnimo njegovih želj? Zakaj mu ne ponudimo naših sere za njegovo prebivališče? V svetem obhajilu pride on k vsakemu, kteri ga prejme, resnično in bitno. Zakaj ne prejemaš tedaj večkrat sve¬ tega obhajila? Ako ga pa prejmeš, posnemaj mutarja Caheja, poverni krivično blago in vkradjeno čast, kesaj se čez svoje grehe, in skleni terdno, se poboljšati, obudi živo poželenje Jezusa sprejeti, in on bo prišel, te bo vzel v število Božjih otrok, in ti dodelil blagor in zve¬ ličanje! tl. Kristusovo obiskanje pri Caheju je nekoliko po¬ dobno navadi, se na cerkvanje povabljati in obiskovati; to se ima pa v tem namenu storiti, se na duhovno vižo veseliti, da si je Bog na tem mestu prebivališče zbral, in si srečo vošiti, da smo v zveličavnej veri. Ali kaj se dela na cerkvanje? Ah, kdo bi mogel razuzdanosti, ne¬ zmernosti, boje, plese, in pohujšanje popisati, s katerimi se dan danešnji obletnice cerkvenega posvečevanja ognu- sijo in onečastijo! Cio pagani niso bili tako nezmerni in razuzdani pri njih veseljicah, kakor so zdaj nekteri kristjani o cerkvanju! Ali se pa to spodobi kristjanom, Kristusovim ovčicam, tempelnom sv. Duha? Ali se tako Bogu za vse gnade in dobrote zahvali, ki jih je skoz celo leto v cerkvi delil?... Ali je čuda če Bog naših molitev v cerkvah več ne usliši, in če namesto žegna kletvo pošilja? Pametni in verni kristjani bi se imeli sramovati, na tako vižo posvečenje cerkev praznovati, in kristjanske oblastnije bi se imele na vso moč truditi, takošne hudobije in pohujšanje zatreti, skoz katere se Bog, nar veči dobrota, tako strašno žali! Nauk od duhovnega tempeljna, kateri je človek sam. »Vi ste tempelj _živega Boga, kakor reče Bog: Prebival bom v njih.« lij Kor. 6, 16. Po pravici, pravi sveti Bernard, cerkveno posvečenje naj bo tudi za nas praznik; ker smo namreč tudi mi 507 tempelj in s cer živi tempelj Božji, V katerega Siti o bili pri svetem kerstu ravno tako slovesno posvečeni, kakor lesene in kamnate cerkve. Na to nas tudi kerstrti obredi opomenejo. CloVek' naj bo eist irt štet tempelj bcržji. 1. Čist tempelj. Pri posvečenju cerkve se narprej razne molitve opravijo, hudič zaroti, potem Cerkev s blagoslovljeno Vodo in Soljo pokropi in o ritij e, s svetim križem zaznamova, s kadilom okadi in tako od hudičeve hudobije irt gerdobe očisti fn osnaži. Ravno taka se pri sv. kerstu godi. Tu se razne molitve opravijo, hudič večkrat zaroti, dete večkrat pokriža in slednič s sv. kerstnO vodo oblije in tako od hudobije in greha očisti. Mi se toraj pri sv. kerstu vsacega madeža znebimo in po¬ stanemo čisti tempeljni božji. Zato pa tudi prevzememo dolžnost, pravi sv. Avguštin, pri sv. kerstu zadobljeno čistost in nedolžnost ohraniti in v tempeljnu našega serca nič terpeti, kar bi moglo očem narsvetejšega Boga zo- perno biti. Gorje tistim, ki ogerdijo in oskrunijo tempelj božji. „Bog sam,“ pravi sv. Pavl 1 ), „jih bo pokončal.“ Tempelj našega serca pa oskruni vsak smerten greh, po¬ sebno pa nečistost, — in grešiti je ravno tako, kakor Boga iz svojega tempeljna pregnati, ga hudiču pripraviti in izročiti ali pa kakega malika v njega postaviti. Strah in groza, kej tacega storiti! Kaj početi, ako je kdo vendar nesrečo imel, kej tacega storiti? Pravo in res¬ nično pokoro delati, svoje pogerdjeno serce s rešnjo kervjo božjega jagneta oprati, sv. zakramente vredno prejeti, dobre dela dopernašati in tako naše serce pri¬ praviti , da naj Jezus Kristus spet v njega pride in v njem prebiva. Tako se naše serce vnovič posveči in postane čist tempelj božji. 2. Svet tempelj. Tudi to opomenejo obredi pri sv. kerstu. Dete se pri sv. kerstu večkrat s sv. oljem in sv. križmo pomazili in posveti. To nam naloži dolžnost, dobre dela delati, ki se kakor žlahtne dišave proti nebesom povzdigujejo. Da bomo pa v stanu brumno in keršansko živeti in se s hudičem serčno in srečno vojskovati, nam Bog svojo gnado in pomoč podeli in nas pomaže in močne stori, kakor so nekdaj bojevavci svoje ude s oljem mazali in gibčne in močne narejali. Ako Bog za 1) I. Kor. 3, 17. 508 nas, kdo na nas 1 )! Bog tudi slabe močne stori 2 ), da mi kerstne obljube lepo spolnovati in svet božji tempelj ostati moremo. Zdihlej po besedah sv. Avguština: O Bog! ti nisi me¬ ne po mojih poprejšnih zaslugah, temuč le zgol po svo- jej gnadi pri sv. kerstu v svoj tempel posvetil. Daj in pomagaj mi, da vselej čist in svet tempel božji ostanem! Očisti moje serce vsih madežev, okinčaj ga s vsimi čed¬ nostmi, in nikolj ne pripusti, da bi imelo v mojem sercu kej biti Tebi zopernega. Daj slednič tudi to, da bom jaz kakor živ kamen, ki so ga težave in nadloge tega sveta lepo okresale in ogladile, enkrat vreden v zidovje nebeškega Jeruzalema zadelan biti! Amen. 1) Rini. 8, 31. 8) II. Kor. 18, 9. RAZLAGANJE CERKVENEGA LETA. DRUGI DEL. 511 od častitve in priprošnje svetnikov. Kaj nas uči sveta mati katolška cerkev od časti¬ tve in priprošnje svetnikov? Sv. katolška cerkev uči: 1. Da je že v pervih časih kristjanske vere ukore¬ ninjena in od cerkvenih očetov in cerkvenih zborov poterdjena navada, spomin svetnikov v nebesih na dan, ki je njih imenu posvečen, v podobah in svetinjah ča¬ stiti; 2. da svetniki, ki zajedno s Kristusom kraljujejo, svoje priprošnje za ljudi pred Boga pokladajo, in da je dobro in koristno, ponižno jih prositi in njih priprošnji in pomoči se priporočevati. Zakaj so svetniki časti vredni? 1. Zato ker so prijatlji Jezusa Kristusa, ki ž njim vladujejo in večno veselje vživajo, potem ko so na zemlji zvesto za Njim hodili in s svetim Pavlom serčno se bojevali; 2. ker so kot živi udje cerkve po zavezi ljubezni kakor bratje in prijatlji z nami združeni, ker nas serčno ljubijo, ker se nad našo srečo vesele in za- tegadel za nas Boga prosijo. Ne pomanjša častitva svetnikov Bogu dolžne časti? Nikakor ne, ker je vsa čast, katero svetnikom da¬ jemo, le Bogu namišljena, in le na Boga meri, katerega prijatlji in služabniki so oni (svetniki) in po katerih se je on tako čudno razodel. Ta častitva tedaj ne po- majnšuje časti božjd, veliko več jo še povikšuje; zakaj le s božjo pomočjo so postali, kar so. Kako je treba svetnike častiti? Kakor služabnike ino prijatle božje, kakor sodediče Kristusove in zveličane ude cerkve, ki nas serčno lju¬ bijo in nam po svojej priprošnji pomagajo; ne pa kakor 512 bogove, ali kakor da bi nam s svojo lastno močjo po¬ magati zamogli; jih ne smemo toraj moliti in ne po božje častiti. Kak razloček je med molitvijo in častitvo? Molitva je naj veče, samemu Bogu dolžno spošto¬ vanje; to stori, kdor Boga za nar višjega in mogočnej¬ šega spozna in sam sebe njemu, kakor njegovo nar ne- vrednišo stvar podložnega stori. Zraven tega pomeni beseda „moliti“ v svetem pismu, kakor pri starodavnih posvetnih pisateljih, neko vunajno častitvo, post: nizko se priklanjati i. t. d.. Ko beremo tadaj v svetem pismu: David se je priklonil k zemiji in ga je molil, se ne govori od take molitve, kakoršno smo le Bogu dolžni, ampak samo od vunajne častitve. Ravno na to vižo za- stopi sveta mati katolška cerkev besedo „moliti,“ kadar govori od svetega križa Jezusa Kristusa. Častitva je po vunajnih znamnjih razodeto spoštovanje, katero smo kacemu drugemu ali zavoljo prednosti ali zavoljo zaslug dolžni. Ce se tadaj mi pred podobami Kristusa in svet¬ nikov ali pred njih svetinjami priklonimo in pokleknemo, je vunajna častitva le tistim namenjena, katerih podobe ali svetinje pred nami stoje. Dan današnji tudi kneze in njih podobe na tako vižo častimo, brez da bi jih molili. Kak6 zamoremo nar bolje svetnike častiti? 1. Svetnike zamoremo nar bolje častiti, če Boga častimo in hvalimo, da je svetnikom moč in-gnado dal, vse skušnjave srečno premagati, vse težave in križe voljno preterpeti, greha se zvesto varovati, dobre dela dopernašati in tako v nebesa priti; 2. če si prizadevamo posnemati jih, zakaj svetniki, pravi sveti Avguštin, se ne vesele, ce jih častimo , temuč če njih čednosti po¬ snemamo. Njih čas*iti in ne posnemati, se pravi, na lažnjivo vižo prilizovati se jim; 3. če njih praznike po¬ božno in zvesto posvečujemo; dobro je pomisliti, da praznovati in hlapčevske dela opustiti, se ne pravi še po¬ božno in zvesto praznikov posvečevati. Ako bi kdo svetnike vprašal, kaj da mislijo od posvečevanja svojih praznikov na zemlji, bi ravno to odgovorili, kar Bog 513 judom pravi 1 ): »Mlaje vase, in vase godove sovraži moja duša, meni so nadležni poslali: vtrudil sim se taiste terpeti. Na videz ste pobožni, pa vaše roke so prazne dobrih del, in polne grehov.“ 4. Če na njih pri¬ prošnje terdno zaupamo in v težavah pomoči in po- lajšanja od njih pričakujemo. Smemo svetnike tudi na pomoč klicati? Na vsako vižo; zakaj 1. priprošnjo svetnikov nas uči sveto pismo: „Kadar si ti jokajoč molil in mer- liče pokopoval, sim nosil tvoje molitve pred Boga“ govori angelj Rafael Tobiju 2 ), dalje nas uči to Caha- rija 3 ). 2. Sveti Pavl je sam svoje živeče sobrate pro¬ sil zanj moliti 4 ), in Bog sam je prijatlom pobožnega Joba to svetoval 5 ). Če smemo po uku svetega pisma še žive za njih priprošnje prositi, zakaj bi ne smeli svet¬ nikov prositi, ki pred božjim tronom kleče in Boga od obličja do obličja gledajo. 3. Cerkev je zmiram učila, da je dobro in hasnovito, svetnike prositi in ona jih je sama prosila ino jih prosi 6 * ). 4. Tudi krivoverci, ki ča- stitvo svetnikov zaničujejo, se živim priporočujejo, da bi za nje prosili, ino vendar ne mislijo, da po ovinkih k Bogu hodijo, zakaj bi se ne smeli na pomoč klicati svetniki, ki so preslavili členi telesa Kristusovega in njegovi ljubi in zvesti prijateli? Zamorejo pa svetniki naše molitve slišati, ker niso vsegavedni? Ni jim potreba vsegavedni biti, da bi zamogli slišati, kar jih prosimo. Ali jim ne more Bog naše prošnje razodeti? Sveti angelji vedo za spreobernjenje grešnika in se vesele nad njim’), njim so znane molitve in do¬ bre dela pobožnih, oni donašajo 8 ) oboje kakor drago ka¬ dilo pred obličje Božje. Ne bo tudi svetnikom to do¬ voljeno, ki imajo enako čast in slavo z angelji in ki so njim enaki 9 )? Ali nista vedla Onia in Jeremia po svojej smerti žalostno stanje judovskega ljudstva, ino 1) Iza. 1, 14. 2) Tob. 12, 12. 3) Cah. 1, 12. 4) I. Tes. 5, 25. 5) Job. 41, 8. 6) Trid sb. sej. 25. 7) Luk. 15, 10. 8) Tob. 12, 12. 9) Mat. 22, 30. Goffine. 33 514 nista zanj Boga prosila? Kako svetniki nase molitve zvedo, nas ne sme skerbeti, ker ima Bog tavžentštevilne pripomočke, jih njim razodevati in na znanje dajati. Kaj pot er daje našo vero, da svetniki za nas prosijo? 1. Nauk od gmajne ali občine svetnikov, po katerem so vsi udje cerkve, kot udje edinega telesa Jezusa Kri¬ stusa dušno zjedinjeni; tako da dušni blagor enega uda tudi drugi vživajo, ino vsak iz serca želi, da bi drugi tega, kar sam ima, deležni postali; zategadel neprenehoma eden za druzega Boga prosi J ). 2 . Svetnikov velika lju¬ bezen do bližnjega, katero so že na zemlji čutili, ino ki jih je primorala vse, tudi življenje za blagor sobra¬ tov darovati. Ta ljubezen pa ni po smerti nehala, zakaj ljubezen nikdar ne vgasne in ne vmerje oni so jo seboj v nebesa vzeli, kjer nas sadaj toliko več ljubijo in ljubezen po tem razodevajo, da za nas Boga prosijo; zakaj oni vedo po skušnji, kakošne nevarnosti nas obdajajo in kako močno nam je božja pomoč potrebna. Kaj pomeni: svetnike na pomoč klicati? To ne pomeni, kakor da bi ne mogli in ne smeli sami naravnost k Bogu ino Jezusu bližati se, ampak po¬ meni, da smo grešniki in zato nevredni pred božje oblič¬ je stopiti, da smo z grehom Boga razžalili, da pa po priprošnji popolno pravičnih, ki pred Bogom dosti zamo- rejo, upamo, milost in usmiljenje zadobiti. Zato je hasnovito in dobro priprošnji svetnikov pri— poročevati se, da zadobimo od Boga dobrote po njegovem sinu Jezusu Kristusu našem gospodu, ki je sam naš od- rešnik in zveličar. Svetnike na pomoč klicati ni toraj na¬ sprotno moliti in prositi Boga; zakaj Boga prosimo kakor stvarnika in dajavca vsega dobrega in vsih gnad, in , ta prošnja se pravi moliti; svetnike prosimo pa kot priproš- nike (besednike), ki za nas in z nami po Jezusu Kri¬ stusu Boga za to prosijo, kar mi potrebujemo. Zatega¬ del končajo vse cerkvene molitve z besedami: Po Jezusu Kristusu, Gospodu našem. Amen. 1) 3 Mak, 15, 13, 515 Ali je res, kar krivoverci terdijo, da svetnike na pomoč klicati, sega v Jesusovo pravico, ki je On naš pravi sre dni k ? Nikakor ne. Kristus je po veri svete matere kafol- ške cerkve skoz svoje odrešenje edini srednik med Bogom in ljudmi in on prosi zavoljo svojih zaslužkov milost in usmiljenje za nas. Svetniki so pa v tem namenu naši sredniki ino besedniki, da za nas prosijo, da bi nam bil Bog zavoljo zaslužkov Jezusa Kristusa milostljiv; in njih priprošnje so le po Kristusu uslišane. Ali tii Kristusova priprošnja zadosti? Obilno zadostna je, pa vendar nas sveti Pavl k pri¬ prošnjam vabi 1 ): „Bedite v priprošnjah za vse svetnike ino za mene.“ Ali hočemo mar modrejši biti, kot sv. apostel Pavl? Ali nam zamorejo svetniki sami od sebe dati, za kar jih prosimo? Rimski katehizem pravi: „Mi ne prosimo svetnikov tako, kakor Boga; mi prosimo Boga. da bi nam sam vse dobro dodelil; svetnike pa, ki so Bogu dopadljivi, pro¬ simo, da bi bili naši besedniki in da bi nam sprosili, kar potrebujemo ?“ Zatoraj molimo v litanijah k Bogu: Usmili se nas, usliši nas; svetnikom pa pravimo: Prosite za nas! Kakošna mora biti castitva svetnikov, da bi bila po nauku iti volji sv. cerkve, in Bogu in svetni¬ kom dopadlijva? 1. Pred vsem mora meriti na čast božjo in zveli¬ čanje naše duše, kakor pravi sveti Jeronim 2 ): „Mi častimo služabnike, da bi čast služabnikov čast gospo¬ dovo povikševala.“ Tudi svetnikom, ktere več Božja kot lastna čast skerbi, bi ne moglo dopasti, če bi za¬ voljo njih božja čast tudi le nar majnšo škodo terpela. Toraj je pervo ino najpotrebniše, da nas častitva svet¬ nikov vnema in spodbada moliti in častiti Boga, po ka¬ terega milosti so svetniki tako veliko čast in zveličanje 1) Efez. ti, 18. 2) Ep. ad Ripuar. jB ■ 33 « 516 dosegli. 2 . Nas mora častitva svetnikov tudi bogaboječe, krepostne in svete storiti, t. j. mi moramo, če svetnike častimo, njih izglede posnemati, živeti, kakor oni. 3. Moramo v tem, kar po svetnikih prosimo, naj bojo dušne ali telesne reči, vselej po božjej volji ravnati, in nič krivičnega, nič nespametnega, nič našej duši škod¬ ljivega tirjati. 4. Se moramo s pobožnim življenjem tudi vsega vredne storiti. Ali sv. katolška cerkev vse praznike svetnikov enako obhaja? Ne; ona praznike nekih slovesniši obhaja, kakor druzih ino vernim na voljo pusti, ene svetnike več kot druge častiti. To dela cerkev, ker veruje, da so med svetniki stopnje časti in svetosti. Ne brez pomena pravi Jezus sam 1 ): „Uhiši mojega očeta je veliko prebivališč brez uzroka ne piše tudi sveti apostelj Pavl 2 ): „Druga svitloba je od solnca, druga svitloba od mesca ino dru¬ ga svitloba od zvezd. Zakaj zvezda se od zvezde na svitlobi razloči. Tako je tudi zastran ustajenja mertvih. 14 Ravno tako dopusti tudi katolška cerkev, nekatere svet¬ nike kot deželne-, cerkvene-, osebne in stanovne varhe in zavetnike na posebno vižo častiti in prositi, da nam v dušnih in telesnih nevarnostih s svojimi priprošnjami po¬ moči sprosijo in mi izglede njih čednosti pridno posnemamo. Zakaj smo Marii, ljubeznivej materi Sinu božjega večjo čast, kot vsim drugim svetnikom dolžni? Zato, ker je ona mati v njej včlovečenega Sinu božjega našega odrešenika in tako kraljica vsih svetni¬ kov. Kako bi se ne imela pred vsimi svetniki častiti ino hvaliti ona, ki je polna milosti, s ktero je Gospod, ktera je blagoslovljena (žegnana) med ženami 3 ), ki od sv. Duha razsvetlena sama od sebe govori 4 ): „Ysi na¬ rodi me bodo srečno imenovali,* in od katere je enkrat ena žena med ljudstvom rekla 5 ): „Srečno je telo, katero je tebe nosilo in srečne persi, katere si ti sisal.* 1) Jan. 14, 2. 2) I. Kor. 15, 41. 3) Luk. 1, 28. 4) Luk. 1, 48. 5) Luk. 11, 27. 517 Ravno tako je vreden za Marijo tudi sveti Jožef' posebne časti, ker je bil zavoljo svoje svetosti izmed vsih drusih ljudi za Kristusovega rednika od Boga izvoljen. Katere kore in stanove svetnikov razloči in časti sveta mati katolska cerkev? Kori in stanovi svetnikov božjih so: 1. Angelji, akoravno je velika njih čast, so vender odločeni, tistim služiti, ki večno zveličanje dosežejo; oni varjejo našo dušo in telo, zatoraj jim pravimo: Angelji varhi. 2. Očaki, ki so bili po mesu preddedje Kristusovi ino po svojih čednostih pa njegove predpodobe. 3. Pre¬ roki, ki so kot orodje svetega duha ljudem božjo voljo razodevali, v veri terdili, ino na prihod zveličarja, ka¬ terega so prerokovali, pripravljali. 4. Aposteljni, ki so priče Jezusa Kristusa, poslanci mira (apostelj, beseda gerčka pomeni poslanec), očetje in pastirji vsih vernih, temelj in stebri Kristusove cerkve. 5. Evangelisti, ki so veselo poročilo božjega kraljestva razširili, t. j. nauke in dela Jezusa Kristusa nekaj popisali ino nam prihranili. 6. Mučeniki, ki so zavoljo keršanske vere in lepega življenja svojo kri prelili in s svojo kervjo tako božjo njivo, t. j. cerkev polili in rodovitno storili, da je neštevilno množico vernih rodila. 7. Škofi in masniki, ki so svojo čedo kot dobri pastirji s svetimi zakramenti in evangelj¬ skim naukom in lepim zaderžanjem zvesto pasli, pred grabljivimi volki varvali, za njo svete maše darovali in tako sredniki med Bogom in ljudmi postali. 8. Mnihi in pušavniki. ki so vso posvetno čast, blago in veselje za¬ pustili, se v pušavo ali v kak samostan podali in skoraj živi zakopali. 9. Spoznovavci, katere ni moglo vse zasramo¬ vanje in preganjanje od pravega evangeljskega uka odver- niti. 10. Device, katere so svojo deviško čistost više cenile, kot vse sladkosti, blago in časti tega sveta in katere niso nikdar se oskrunile, zavoljo tega pa v nebesih za agnjetom hodijo ino novo pesem pojo, katere ne more noben peti J ). 11. Vdove, ki so svoj težavni stan ponižno in poterpež- ljivo nosile, pridno delale, in svoje otroke dobro in keršansko učile in redile. 12. Spokornike, ki so grešili 1) Skriv. li, 3. 518 in nedolžnost zgubili, pa se potem spokorili, za svoje grehe zadostili in po voskej poti in skoz nizke vrata v nebesa sli, Kalt6 imamo osebne-, deželne in cerkvene patrom ali varhe prav častiti? Ce da cerkev vernim kake varhe, tako noče ona samo. da bi bili njih varhi in besedniki, temuc ona tirja, da bi bili ti svetniki tudi izgledi, katere bi imeli verni posnemati. Mi ne smemo toraj tih varhov le prositi, da bi nas varovali in za nas prosili, temuč jih moramo posnemati in se tako tih gnad vredne storiti. Smemo tudi svetinje, to je kosti in druge reči svetnikov častiti? Se ve da; zakaj že v starem zakonu toliko več v novem je bila ta hvalevredna navada in Bog sam je več¬ krat z nar večimi čudeži poterdil, da je prav, svetinje častiti. Poln spoštovanja je Mojzes kosti očaka Jožefa na poti v oidjubljeno deželo seboj vzeti ukazal, kjer so bile poslej hranjene; Elizej je s plajšem Elija vodo Jor¬ dana na dvoje razdelil; z njegovimi kostmi je bil mertev k življenju obujen 3 ). Jezus ni grajal kervotočne žene, ki se je s terdno vero roba njegovega oblačila dotaknila in ozdravela 4 ); tudi s senco svetega Petra in z obrisa- lom svetega Pavla so bile vsake sorte bolezni ozdrav¬ ljene 5 ). Kar od častitve svetinj sveto pismo uči, po- terdi vsakdanja navada sv. cerkve. Ze pervi kristjani so pridno pokopališča svetih mučenikov obiskovali in tam molitve in svoj dar dopernašali. Kosti svetega Ignacia, Antiohijskega škofa so verniki z veliko skerbjo zberali in na svojih ramah z velikim veseljem in slavno častjo kot drago blago v Antiohijo nesli. To se je zgodilo leta 107 po Kristusu. Ravno tako so verni Smirnejski kosti svetega škofa Polikarpa, ki je bil leta 166 na ognju sožgan, više cenili kot zlato in drago kamnje , hranili so jih na posvečenem kraju, in tam vsako leto spomin nje¬ gove težavne smerti slovesno obhajali. Sveti Krizostom 1) II. Moj. 13, 19. 2)3. Kralj. 2, 14. 3) i. Kralj. 13, 21. 4) Moj. 9. 5) J3j. ap. 5, 15. 19, 12. 519 pravi v nekej pridigi od svetnikov Juvencia in Maksima: ^Obiskujmo nju večkrat, dotaknimo se skrinjice, v ka¬ teri leže njune kosti, in s terdnim zaupanjem se bližajmo k nju svetinjam, da blagoslov po tem zadobimo." Veliko bi se še moglo prič in čudežev povedati, ki dokažejo, da je dobro in Bogu ljubo svetinje častiti. Zakaj moramo svetinje svetnikov častiti? Uzrok tega pove cerkveni tridentinski zbor prav lepo; „ker so namreč dragi ostanki njih teles, ki so bili v življenju udje Kristusovi in svetišča svetega Duha, ki bodo enkrat zopet oživljeni in povišani. Oni so bili orodje njih čednosti in svetosti; Bog nam toliko dobrot po njih dodeli; gotovo zaslužijo toraj, da jih častimo 1 )." Smemo tudi podobe svetnikov, sveti kriz i. t. d. častiti? Da; zakaj čast, katero podobam skažujemo, damo tistim, katerih podobe pred nami stoje. Vsak bi rekel, da je kralja ali cesarja zasramoval, kdor ni njegove po- debe spoštoval ali če jo je clo zasmehoval in oskrunil. Tridentinski zbor je javno razglasil in zapovedal: da moramo podobe Kristusa, svete device, božje porodnice, in druzih svetnikov posebno v cerkvah imeti, varvati in spodobno častiti, ne kakor da bi mislili, da je sam Bog ali katera moč v njih, zavoljo katere bi jih imeli častiti, ali kakor da bi od njih samih pomoči pričakovali, ali kakor da bi naše upanje na podobe stavili; ampak ker je čast svetnikom namenjena, katerih podobe pred nami stoje, tako da mi po podobah, katere poljubimo, ali pred katerimi se odkrijemo in na kolena pademo, Kristusa molimo in svetnike častimo, na katere nas opominjajo." Bog sam prepove, rezanih podob delati si; ali torej ni greh podobe svetih častiti? Nikakor; — Bog je prepovedal rezane podobe mo¬ liti, iastiti pa ne. Ce je Bog judom častiti podobe pre¬ povedal, je s tem hotel le braniti, da bi ne zabredli v 1) Sej. 25. 520 vraže bližnjih nevernikov ki so podobe solnca, zvezd, ljudi in zverad molili. Kjer pa ni bilo nevarnosti v ma¬ likovanje pasti, ni Bog podob prepovedal. Tudi Mojzes je bil po ukazu Gospoda podobi dveh Kerubinov, ki sta eden druzega gledala, na skrinjo zaveze postavil 1 ). Ravno ta je bil po božji zapovedi tudi medeno kačo postavil, kije bila veliko stoletej z velikim spoštovanjem hranjena, dokler jo je Ecehia razrušil, ker so jo začeli hudo in grešno rabiti. Zidovje in duri Salomonskega tempeljna so bile s veliko podobami olepšane, Bog sam je bil ta tempelj slovesno posvetil. Tadaj ni bil Bog nepogojno podob si narejati predpovedal^ zatoraj najdemo že v pervih časih cerkve to navado. Ze stari cerkveni pisatelj Tertulian (blizo 160 p. r. K.) omeni podobo dobrega pastirja na čaši (kelhu), in podobe presvete Device in svetih aposteljnov Petra in Pavla iz druzega stoletja se najdejo še dobro ohranjene na velikem po¬ kopališču pervih kristjanov v Rimu. Kaj pomagajo podobe? One so, kakor pravi sveti Gregor, za neučene ljudi bukve, iz katerih se oni skrivnosti in dobrote božje uče, kar je Kristus za nas, in kar so svetniki za Kristusa in nebesa storili, premislijo in se tako spodbudijo, Boga hvaliti in ljubiti, ter lepe izglede svetnikov posnemati. Gotovo bi se cerkvi ustreglo, če bi vse nespodobne in pohujšljive podobe, po katerih se nedolžnost dostikrat zapeluje, iz prebivališč kristjanov odpravile, in na njih mesto svete in podučivne podobe postavile. Kaj je od cudopolnih podob in cudopolnih krajev ma¬ tere božje in druzih svetnikov omeniti? Čudopolne podobe in čudopolne kraje Matere božje ali druzih svetnikov imenujemo taiste podobe ali kraje, po in v katerih se je Bog ponižal, vernim, ki so tiste po¬ dobe častili in tiste kraje obiskovali, v njih raznih po¬ trebah in okoljšinah po priprošnji svetnikov na čudopolno vižo na pomoč pristopiti. O tem moremo opomniti: 1. da katolška cerkev le tiste podobe kot čudopolne častiti 1) II. Moj. 35, 18. 521 pripusti, od katerih se je po preiskovanju sama pre¬ pričala, da so se resnično čudeži po njih zgodili; 2. da ne misli katolška cerkev, da je v podobah taka moč, ki čudeže dela, ampak da Bog po svojej volji, po podobah čudeže dela; 3, da ne uči cerkev, od tih podob kaj pro¬ siti ali od njih kaj pričakovati. Samega Kristusa ali svet¬ nike na pomoč kličemo, Kristusa kot Boga, svetnike kot božje prijatlje, ne njih podobe, in le na Boga zaupamo. Ali je prav, svetnikom, njih podobam in svetinjam tudi cerkve zidati, maševati, darovati in obljube delati? Nak; to bi bila prava molitva, katero smo samemu Bogu, Gospodu življenja in smerti, dolžni. Če pa kej tacega storimo, moramo to le zavoljo Boga za njegovo čast in hvalo storiti, ker je on toliko dobrot in milost svetnikom dodelil; vender se smemo spomniti tudi svet¬ nikov in častiti jih, po katerih se je Bog čudnovito raz¬ odel in katere je sam tako visoko častil in časti. Za- toraj pravi sveti Avguštin: „Nobenemu mučeniku, ampak samemu Bogu, Gospodu mučenikov, zidamo tempeljne in altarje, akoravno na grobih mučenikov. Nihče naših predstojnikov ni pri altarju rekel: „Tebi darujemo Peter ali Pavl! Kar se daruje, se Bogu daruje, ki je muče¬ nike kronal.* Zato poje cerkev o nekterih praznikih svetnikov pri začetku svete maše: „Veselimo se v Go¬ spodu, ker obhajamo praznik svetega J. J., kar angeli veselo občiltijo in zato enoglasno božjega Sina hvalijo in častijo.* Čast bodi Bogu i. t. d. Ali zamoremo pri častitvi svetnikov njih podob in svetinj tudi preveč storiti iti se pregrešiti? To je da: in sicer če jih več častimo kot Boga, samega, če Boga zanemaramo, naše molitve in zdihleje le k svetnikom pošiljamo in tako prederzno vanje zaupamo, kakor da bi nam mogli in morali pomagati. Če od svet¬ nikov zavoljo kacih molitvic, pobožnosti in svetih reči srečno smert pričakujemo in v nebesa priti upamo , brez da bi se trudili pobožno živeti; če jih samo za časne in posvetne reči, denarje in bogastvo i. t. d. prosimo in se 522 še morebiti vražnih od hudiča in slabih ljudi izmišljenih ne pa od cerkve vpeljanih molitvic in pobožnost poslu- žimo, kakor so molitvice od Krištofora, krone i. t. d. ali če do za hudodelstva svetnike na pomoč kličemo: če svetnike v nespodobnih od cerkve nedovoljenih podobah malamo; če svetinje, kterih niso škofi za prave poterdili, častimo ali clo ž njimi kupčevamo i. t. d. — Ljubi bra- vec! tukej te serčno opomenem in svarim lističev, molit¬ vic in bukvic, ki jih večkrat nesramni golufi ponujajo in prodajajo, ne kupovati. Poprašaj vsigdar kakega duhovnika. Ali delajo krivoverci prav, ki terdijo, da ni prav, svetnike, njih podobe i. t. d. častiti? Če bi hotli nauk sv. cerkve poslušati in se od vsega prepričati, bi ne delali tega; pa navadno zaničujejo, kar ne poznajo in kar nočejo poznati. Katolška cerkev ne zapove nobenemu svojih vernih, da mora svetnike, njih podobe in svetinje častiti, ampak uči, da je le dobro iri hasnovito; katplški kristjan ne časti svetnikov kakor Bo¬ ga; on ne veruje ino ne sme verovati, da je v podobah ali svetinjah kaka posebna moč ali božanstvo, on ne prosi podob (emuč Kristusa in svetnike, katerih podobe pred nami stoje in tudi ne. zaupa podobam, kakor so de¬ lali neverniki, temuč samemu Bogu, ki za nas proseče svetnike po zasluženju Jezusa Kristusa uslišuje. Ali ni laz, kar pravijo krivoverci, da papež iz ljudi dela svetnike? Da, to je nesramna opravljiva laž, za to izmišljena, sveto mater katolško cerkev gerditi in osramotiti. Sam Bog zamore iz ljudi svetnike storiti; le z božjo pomočjo zamore katolški kristjan greha se varovati in brumno ži¬ veti, svet in zveličan postati. Papež, cerkveni poglavar samo pove, da je ta ali uni kristjan, katerega je Bog sam po čudežih, katere je po njem storil, pravičnega spoznal in vrednega, da se časti in za pomoč prosi. Predenj pa papež to razglasi, se preiskuje dolgo časa, ojstro in na tanko življenje človeka, kateri se ima med svetnike postaviti. 523 Kako se kdo za svetnika posveti in razglasi? To se godi takole: Ako kdo zamerje v duhu keršan- skega in svetega živlenja, ako se med ljudmi glas za¬ žene, da je Bog po tem človeku očitne čudeže storil: pokličejo škof tistega kraja več poštenih in dobro slo¬ večih ljudi. Ti potem prisežejo, da je vse to, kar se sliši in govori, terda in gola resnica. Vse to se zapiše v posebno pismo, ki se potem naravnost v Rim pošle nekemu sboru, ki se pravi: „sbor svetih obredov," po latinsko: congregatio rifuum. Tukej se pismo odpre in ojstro pretrese. Če se najde, da je vse, kar notre stoji, resnica, se pismo predloži samemu papežu. Sedaj zač¬ ne prava pravda, v kterej se celo živlenje tega človeka, ki ima med svetnike postavlen biti, na vse strani pre- stekne in pretrese. Sv. Oče imenujejo iz kardinalov ene¬ ga za predsednika pri tej pravdi. Te kardinal ima vse poskerbeti, kar je v stanu pripomagati, da se resnica na dan spravi. Tudi se izvolijo možje, kteri imajo sker- beti, da ta pravda urno izpod rok gre. — Ko je vse to že poskerbljeno, se sostavi prava porota ali porotna sodba to je: več kardinalov se izVolji, kteri imajo pri¬ seči, da bojo vse tanjko in ojstro preiskali in presodili. Med to poroto se tudi vzemejo pravdniki ali advokati. Nekteri izmed tih prisežejo, na vso moč se za to po¬ ganjati, da se človek, kterega živlenje se preiskuje, med svetnike božje vzeme;— drugi izmed njih pa pri¬ sežejo , vse na dan spraviti, kar bi moglo to reč spod- biti. Tudi se pokličejo zdravniki, ranarji in naravoslovci, kterim je naloženo, čudeže na tajnko preiskovati, in po¬ tem svojo misel izreči, ali je v resnici kej čudnega ali ne. Na to vižo mora le gola in terda resnica na dan priti. — Ako je ta porota sosfavljena in pravda začeta, dobi prihodni svetnik ime: »Častitljiv kar hoče reči, daje vreden med zveličane štet biti. Za zveličanega se pa še le 50 let po njegovej smerti razglasi. Te dolgi čas gre za¬ četa pravda svojo pot: vse, kar se od svetnika zvedeti more, naj že govori za njega ali proti njemu, se dobro in na vse strani prerešeta in presodi. Tudi nar majnša trohica in nar manjši madež, ki bi se najde!, vso to reč podere in konča. Ko je že vse preiskano in presojeno, 524 cela pravda novih 10 let počiva in spi, da se morebite še več prič in dokazov najde. Ko tih 10 let mine, se njegove čednosti, posebno vera, upanje in ljubezen, dalje štiri poglavitne čednosti: keršanska modrost, zmernost, pravičnost in serčnost pretresejo, ali je jih res v svojem živlenju posebno ljubil in kazal. Sv. oče posebne može za komisarje izvolijo, ki imajo se na tisti kraj podati, kjer je zveličani živel, in tam na mestu vse to še en¬ krat prav na tajnko preiskovati. Po dokončane]' preiskavi se vse pisma in vsi dokazi izročijo sboru svetih obre¬ dov, kjer se še enkrat vse dobro prerešeta. Od tega sbora gre vse na konsitorij, pri kterem so vsi kardinali, nadškofi in škofi rimskega dvora. Ti konsistorij se več¬ krat snide in vse spretekne in pretrese; tudi sami sv. oče so večkrat pričujoči. Se le potem, ko je ta dolga pravda dokončana, ko so papež večkrat sv. Duha za razsvetlenje prosili, ali je bolj ne med zveličanimi, tudi se očitne molitve napovedale, še le potem pride od pa¬ peža posebno pismo ali posebna bula na svitlo, ktera dovoli, da se svetnik sme med zveličane postaviti. To se pa godi in razglasi prav slovesno. Narpred se odloči den, kdaj se bo to godilo. Na ta dan se cerkev sv. Petra v Rimu — nar lepša in nar večja cerkev na celem svetu —• prav lepo in praznično napravi — več tavžent sveč je prižganih, vse se v zlatu in srebru prelija. Na velikem oltarja visi podoba tega novega svetnika — pa je še zagernjena in pokrita. Potem pridejo sv. oče ob¬ dani od vsih kardinalov in škofov in veliko drugih du¬ hovnikov, vsi v nar lepših in bogatih oblačilih. Papež se usedejo na svoj zlati sedež. Sedaj bere eden kar¬ dinal sveto peto mašo in po maši bere glasno papeževo pismo, po kterem se dovoli in priporoči, da se častitljivi človek, kterega pravda je sedaj dognana, po nekterih deželah ali krajih sme za zveličanega* častiti. Na koncu se zapoje hvalna pesem, podoba novega svetnika se odgerne, vsi se veržejo na kolena Boga hvalit, ki je tega slabega človeka toliko počastil in povišal. Med tim gromijo topovi, da se vse trese. Tako se kdo postavi med „stW“ mu pa še ne pravimo. To se še spet posebej godi. Na novic se spet preiskuje, novi čudeži morajo spet na dan priti in se dokazati, ki jih je Bog še le potem po svet- 525 niku storil, ki je bil že med zveličane postavljen. Če se to dokaže, papež s novim pismom dovolijo in razglasijo, da se zveličani sme ne le samo po nekterih deželah, temuč po celej katolškej cerkvi vesolnega sveta častiti; še le sedaj se zveličani imenuje: „svet;“ po latinsko se to pravi: -kanonisatio .“ Iz tega vsakdo lahko spozna in vidi, da mora vse na tajnko preiskano in očividno dokazano biti, preden se kdo med versto ^zveličanih 1 '- in „svelnikov u postavi. Ne delajo torej papež svetnikov, temuč Bog sam jih dela, On pokaže na čudno vižo svoje služabnike, ki so Mu na tem svetu zvesto služili in tam na unem pa ž Njim kra¬ ljujejo na veke. Kratek poduk od božjih potov. Kaj so božji poti? Božji poti so prostovoljno potovanje, daljne svete kraje, svetinje ali podobe svetnikov in prečiste device Marie obiskat, pobožno počastit in po priprošnji svetni¬ kov pomoči od Boga v dušnih in telesnih potrebah sprosit. Ali so božji poti hej novega? Božji poti so bili že v starej zavezi navadni in jih najdemo pri vsih ljudstvih. Ze Abraham je tri dni daleč popotoval, Bogu po njegovej zapovedi darovat 1 ), in judje so o nekterih časih popotvali v Betel, kateri kraj je bil nekdaj Jakob posvetil 2 ); ravno tako so po Moj- zesovej zapovedi trikrat v letu k skrinji zaveze in po¬ slej v Jeruzalemski tempelj popotvali 3 ). Kaj so to kot božji poti? V no vej zavezi vemo, da so sveti starši z Jezusom, božjim sinom in z več druzimi vsako leto v Jeruzalem šli 4 ), vemo, da so aposteljni in pobožne žene Kristusovo pokopališče obiskovali 5 ) in da je sveti apo- stelj Pavl, že kristjan, na binkuštne praznikev Jerusalem prišel 6 ). Tudi beremo v cerkvenej zgodovini, da so bili božji poti na svete kraje, kakor v Jeruzalem, k svetemu grobu, k grobom mučenikov že v pervih časih cerkve 1) I. Mojz. 22, 3. 2) I. Mojz. 28, 18. 3) 5. Mojz. 16, t6. 4) Luk. 2, 41. 5 ) Mat. 28. 6) Dj. ap. 20, 16. 526 navadni in da so do današnega dneva neprenohoma v navadi. Kako moremo na božje pote hoditi? Iz čistega, svetega namena, Boga po njegovih svet¬ nikih povikšati in v duhu prave pobožnosti in pokore. Ne smemo zavoljo veselja ali kratekčasa božjih potov nastopiti; na poti in na romarskem kraju moramo jezik ujzdati, občutke krotiti, težave popotvanja, neprijetno vreme, terde postelje v duhu pokore voljno terpeti, po¬ stiti se, pobožno in zbrano moliti, zgrevano in odkrito- serčno vsili grehov obtožiti se in zakrament sv. R. Te¬ lesa ponižno prejeti, za vse dobrote, katere smo od Boga prejeli, goreče se zahvaliti, svete obljube skleniti in kar se na romanju dobrega naučimo, globoko v serce vtisniti in pri delih po njem se ravnati. Kdor tako roma, je sladkega sadu gotov. Poduk za praznik svetega Andreja. (30. novembra.j Andrej, brat Simona Petra, ribič, je bil v Bethsaidi na Genezareškem jezeru rojen in v mestu Kafarnaum prebival. On je bil narpoprej učenec svetega Janeza Kerstnika, ki mu je en dan na bregu Jordana merao- gredocega odrešenika pokazal, rekoč: „Poglej , jagnje bozje.“ Andrej te besede zaslišati, je šel h Kristusu in je tudi svojega brata Petra seboj peljal. Nekaj časa sta ostala ta dva brata pri Kristusu, brez da bi bila svoje rokodel¬ stvo, ribslvo zapustila. Sele potem, ko jima je rekel Kristus: Hodita za menoj , za naprej bota ljudi lovila, sta opustila ribstvo in sta neprenehoma pri Jezusu ostala. Potem ko je sveti Andrej na binkuštne praznike z dru- zimi aposteljni darove svetega duha prejel, se je podal v Scitio, Epir in na Gerško, povsod je oznanoval evangelji zveličanja in je v Ahaji v mestu „Patras,“ škofijo napravil. U tem mestu je kot mučenik dušo Bogu izročil. Ko je namreč v Patrasu Kristusa oznanoval, je deželni poglavar Egej, strašno protil mu in ga s tim ho- 527 tel zapeljati, malikom darovati. On je pa za sveto mašo tako znamenite besede pri tej priložnosti izustil: „Jaz vsegamogočnemu Bogu vsak dan darujem, to dh ne pušecega kadila, ne govejega mesa, ne kozje kervi, am¬ pak jagnje brez madeža darujem vsak dan na altarju svetega križa. In če vse verno ljudstvo meso tega jagnjeta je in njegovo kri pije, ostane vender darovano jagnje celo in živo.“ Razkačen poglavar ga vkaže popasti, vkleniti in v hudo ječo gnati. Na nobeno vižo ga niso mogli pregovoriti, da bi bil Kristusa zatajil. Zato .je bil bičan in k smerti križa obsojen. Ko so ga k smerti peljali in kadar je on križ od daleč zagledal je glas¬ no zaupil: „Bog te sprimi, o križ! z Kristusovim telesom po¬ svečen in ž njegovimi udi kot z biseri olepšan! Verni vedo, kako sladek da si, in v kako veliko veselje jih peljaš. Križ presveti, dolgo sim te želel, goreče sim te ljubil in neprenehoma te iskal. Pelji me iz tega sveta in pripelji me k mojemu Gospodu, da me po tebi prejme, ka¬ kor me je na tebi odrešil.“ Ko je prišel do križa, je ga kušnil. Potlej so ga slekli, za roke in noge na križ pribili in povzignili na kviško. Na križu je dva dni visel in neprenehoma Kristusovo vero učil in za svoje morivce molil, dokler je njegova duša k tistemu došla, pri kterem biti je on tako močno želel. — Posnemaj svetega An¬ dreja v ljubezni svetega križa, in boš tudi ti večnega zve¬ ličanja deležen. Križ, na kterem je sv. Andrej vmerl, sta bila kakor se misli dva vprek privezana trama, za¬ torej on derži eden poprečni križ v rokah. V začetku svete maše pravi sveta mati kat. cerkev od svetih aposteljnoy: Tvoje prijatlje, o Bog! jez visoko častim; njih go¬ spodarstvo je silno močno postalo. Gospod ti mene pre¬ gleduješ in me poznaš; ti veš moje djanje in moje ne¬ hanje (psi. 138). Čast bodi i. t. d. Cerkovna molitev. O Bog ponižno prosimo Tvoje veličastvo, da bi bil Tvoj sveti apostelj Andrej, kakor je bil Tvoj pridigar in cerkveni vikši pastir, tudi naš ljubeznjivi besednik pri Tebi — po Jezusu Kristusu i. t. d. 528 Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Rimljanov 10, 10—18. Bratje! s sercom se veruje v pravičnost , z ustmi pa se priča v zveličanje. Pismo namreč govori: Nobeden, kteri va-nj veruje, ne bo osramoten. Zakaj med Judom in Gerkom ni razločka; ker eden je Gospod vsih, bogat za vse, kteri v nja kličejo. Zakaj kdor koli klice v ime Gospodovo, bo zveličan. Kako bodo tedaj v nja klicali, v kterega niso verovali? Ali kako bodo v nja verovali, od kterega niso slišali? Kako pa bodo slišali brez oznano- vavca? Kako pa bodo oznanovali, ako niso poslanih Ka¬ kor je pisano: Kako lepe so noge oznanujobih mir, oznanujocih dobro! Toda oznanovanju niso vsi pokorni, Isaija namreč pravi: Gospod! kdo je veroval, kar je od nas slišali Vera tedaj je iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi. Pa vprašam: Niso mar slišali? Saj je po vsej zemlji izšel njih glas, in do konca sveta njih besede. Razlaganje. Sveti apostelj nam pravi v tem pismu, da verovati samo v sercu ni zadosti večno zveličanje zadobiti, ampak da moramo Kristusa tudi z ustmi, t. j. v besedah in djanju ljubiti, in to je prava, živa vera na Jezusa, katera nas nikdar osramotila ne bode. Dalje nas uči, Bog ne dela nobenega razločka med judi in neverniki, ampak vsak se lehko zveliča, če le na Kristusa veruje in svojo vero na rečeno vižo pokazuje. Verovati pa vsak zamore, kdor poslane pridigarje in oznanovavce božje besede posluša, ki povsod božjo voljo oznanujejo. Zatoraj ne zaslužijo judje in never¬ niki med nami, da bi jih zagovarjali; zakaj vsaki čas cerkev svoje aposteljne in oznanovavce okoli po svetu pošilja, od katerih sveti Pavl pravi: Kako lepe so noge taistih, ki mir oznanujejo in veselo novico zveličanja uče.“ Koliko se dan današni pridiga in vender kako malo jih veruje! Se bodo li mogli enkrat taki kristjani izgovarjati, da niso vedeli, kadar bo Bog rajtengo od njih vere tirjal? Evangeli svetega Matevža 4, 18—22. Tisti čas, ko je Jezus hodil ob Galilejskem morji, je vidil dva brata, Simona, kteri je imenovan Peter, in 529 Andreja njegovega brata, metati mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. In jima reče: Hodita za menoj in vaji bom storil ribiča človekov. Ona pa sta koj svoje mreže popustila, in sta šla za njim. In od tod dalje gredoč je vidil dva druga brata, Jakoba Cebedejovega, in Janeza njegovega brata, v čolnu z njih očetom Cebedejem, po¬ pravljati svoje mreže, in jih je poklical. Ona pa sta precej mreže in očeta popustila, in sta šla za njim. Razlaganje. 1. Kristus si je izvoljil aposteljne po¬ kazati , da ne sme vsak nepoklican učili, ampak vsak učenik mora biti posebno izvoljen in poslan, kakor je sam rekel. On si je bil koj od začetka svojega učenja apo- steljne izvoljil, da bi se bili za svoj imenitni stan pri¬ pravljali, ker so zmiram ž njim hodili, njegove nauke poslušali in njegovo sveto živlenje vidili. 2. Kristus si je bil priproste ribice za aposteljne od- bral , da naj svet spozna, kakor pravi sveti Ambrož, da je keršansko vero Bog sam vpeljal in da bi ne bil mogel nihče reči, Kristus je z zvijačo, po sili, s denarji, z uče¬ nostjo svet pridobil, da v njega veruje. 3. Zanaprej hote ljudi lovili, je rekel Kristus, t. j. jez vam bom dodelil moč in gnado, ljudi preobračati in k Bogu voditi. Tudi posvetni ljudje morejo in imajo ljudi loviti; to se zgodi, če svoje tovarše ali podložnike podučijo, k dobremu napelujejo in jih opominajo, večkrat svete za¬ kramente prejeti in božjo besedo poslušati, če jim po¬ božne bukve brati dajo, če jim branijo v slabe tovaršije hoditi in če jih večkrat tudi posvarijo in poštrafajo. Sveti Avguštin pravi, na tako vižo bi hišni gospodarji škofijsko delo opravljali. 4. Oni so precej za Jezusom šli. Iz tega se učimo, da bi božji glas imeli vselej koj hitro poslušati, kadar nas k dobremu, k pokori kliče, in da imamo po spo¬ znanju pravega božjega poklica vse posvetno, vse boga¬ stva zapustiti in za tim glasom hoditi. Tudi aposleljni so vse zapustivši za Jezusom šli, ko jih je bil poklical; Zakaj on pravi: Kdor obeta in mater več od mene ljubi, ni mene vreden. Zdihlej. Dobrotljivi Jezus, priprostim ribičem si tako Veliko čast dodelil, za svoje apostole si jih izvolil. Tako Goffine. 34 530 si modrost in mogočnost tega sveta osramotil. Lepo te prosimo, dodeli nam gnado, nauk svetih apostelnov in njih naslednikov terdno verovati, po njem živeti in v sv. veri, upanji in ljubezni zvesto ostati do smerti! Nauk za praznik sv. Frančiška Ksaverja. (3- dan decembra.J Frančišek Ksaverjan, tudi Indjanski apostelj imeno¬ van, je bil rojen 7. aprila leta 1506 v gradu Ksaverji blizo mesta Pampelone na Španskem. Od svojih staršev v božjem strahu zrejen je že v pervej mladosti pokazal, da ima prebrisano glavico in veselje do uka. Ko je bil 18 let star, so ga poslali njegovi starši na vseučilišče v Pariš; tu je se on nevtrudljivo učil in tako napredo¬ val, da je v kratkem eden nar imenitniših učenikov po¬ stal. Pa že je bil v nevarnosti prevzeti se, ko se je s svetim Ignaciom iz Lojole soznanil in sprijatil bil. Ta je mu večkrat ponovil besede Jezusa Kristusa: „Kaj po¬ maga človeku, če on cel svet dobi, svojo dušo pa po¬ gubi,* in ga pripravil, da je začel vso prazno posvetno čast zaničevati in da je v red Jezuitov pristopil. Zana- prej živi on samo Bogu in nobena druga želja ne gane njegovega serca, kakor samo bošjo čast poviševati in človeške duše zveličevati. Svojim željam postreči, mu je Bog priložnost dodelil. On je bil namreč leta 1541 za misionarja v Indio poslan. Gnan od svete gorečnosti, nar čistejše ljubezni do Boga in do bližnjega, prehodi on k nogam, preterpivši neizrečne težave in zopernosti, Indijsko in Japansko kraljestvo , oznanuje povsod križa¬ nega Jezusa, preoberne dosti sto tavžentov nevernikov na kristjansko vero, jih kersti z lastno roko in dela ve¬ liko čudežev, ker je clo mertve k živlenju obudil. Že proti koncu svojega živlenja je hotel v neizmerno kraljestvo Kinezko se podati, tudi tam Kristusa oznanovat, je pa že blizo Kine na otoku Sancian zbolel. V velikej revi in potrebi, zapuščen od svojih domorodeov, je on z be¬ sedami: »Gospod v tebe jez zaupam, na vekomaj ne bom osramoten,* (psi. 30, 2 .) 2. dan decembra 1552 v Go¬ spodu zaspal. 531 Sveti Frančišek Ksavcrjan je tudi varh dan današni misjonskega družtva, ki toliko dobrega stori. Začetek sv. maše je: Jez sem pred kralji od tvojega razodenja govoril, in mene ni bilo sram. Jez sem tvoje zapovedi, katere ljubim, z veseljem premišljeval, (psi. 118.) Hvalite Gospoda vse ljudstva, hvalite ga vsi narodi: zakaj njegovo vsmiljenje je nad nami močno ' postalo in Gospodova resnica ostane na vekomaj, (psi. 116.) Čast bodi i. t. d. ^Berilo: poglej praznih svetega Andreja.) Cerkvena molitev: O Bog! ki si hotel ljudstva Indie po pridigah in čudežih svetega Frančiška Ksaverjana s tvojo cerkvijo zjedniti, dodeli nam milostljivo, da bomo izglede njegovih čednost posnemali, kakor njegove ve¬ like zasluge častimo, po Jezusu Kristusu. — Evangeli svetega Marka 15, 16—18. Tisti čas je Jezus rekel svojim učencom: Pojdite po vsem svetu, in oznanujte evangeli vsej stvari. Kdor veruje in je kerščen, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Kteri pa verujejo, pojdejo te znamnja za njimi: v mojem imenu bodo hudiče izganjali; nove jezike govorili; kače prijemali; in ako kaj strupenega pijejo, jim ne bo škodovalo; in na bolnike bodo roke pokladali, in bodo zdravi. Nauk od razširjenja katolške vere. »Pojte po celem svetu in oznanujte evangeli vsem lju¬ dem.« Mark. 15, 16. Vse ljudstva morajo na Kristusa in njegov nauk vero¬ vati, če hočejo zveličanje doseči. Kristus sam pravi 1 ): Kdor ne veruje, bo pogubljen in sv. apostelj Pavl piše J ): »Brez vere ni mogoče Bogu dopasti.“ Da pa vse ljud¬ stva morejo na Jezusa verovati, je po besedah svetega Pavla treba, da se vera jim oznanuje. »Kako bodo na 1) Mark. 16, 16. 2) Hebr, 11, 6. 34 * 532 Kristusa verovali, če niso nič od njega slišali: In kako bodo slišali, če se jim ne pridiga 1 )? Zavoljo tega je zapo¬ vedal Kristus aposteljnom, po celem svetu iti in povsod evangeli oznanovati. To zapoved so oni goreče in zve¬ sto dopolnili. V nar bolj odležne dežele in daljne kraje so seme Kristusovega nauka zasijali in še cIo v ječah in verigah niso nehali, vero na Božjega sina oznanovati. Aposteljni so pomerli, pa ž njimi ni vgasnila goreča skerb, nevernike na pravo pot zveličanja voditi. Vselej so bili v katolškej cerkvi možje, kterim je nar bolj pri sercu ležalo, pravo vero med neverniki in krivoverci razširjati, naj bi ravno jim za glavo šlo. Kdo se ne spomni sve¬ tega Bonifacia, aposteljna Nemcov, svetega Ruperta, Kiliana, Severina, Vilibalda, Frančiška Ksaverja, Cirila in Metuda, tih slovanskih apostelnov in sto drugih? Tem možem seje reklo misjonarji, oznanovavci vere, in še dan današni gredo vsako leto taki misjonarji v ptuje dežele in neznane kraje, luč prave vere vsem prižigat, ki v tamoti neverstva in v mertvaškej senci žive. Kdo pa je v stanu živlenje in dela misjonarjev na tanjko po¬ pisati; oni starše in domovino zapustijo, široko morje prejadrajo, v neznane dežele derejo, nar stermejše gore prehodijo, reke prehvastajo, in le samo na božjo pomoč zaupajoči prazne in puste pušave in tamne gojzde pre- tavajo, dobremu pastirju enako zgubljeno ovčico poiskat, in k pravej cerkvi Jezusa Kristusa pripeljat. Njim majn- kajo tudi nar potrebnejše reči, oni terpijo lakoto in žejo, mraz in vročino. Oni so v nevarnosti od derečih zverad raztergani biti; oni nevtrudljivo od enega kraja do druzega hodijo, vbozim nevernim, ki so večkrat hujši kot dereče zverine, veselo poročilo nebeškega kraljestva oznanovat, oni sveto martro v roki neprestrašeno pred sirove divjake stopijo, brez da bi se njih ostrih sulic, nabrušenih sekir, strupenih psic kaj bali; oni iz ljubezni do Jezusa in neumerjočih duš serčno grozne bolečine in nar strašnejšo smert preterpijo! Ciga serce od veselja ne poskakuje slišati, kako misjonarji terdoserčne peslaj- narje v krotke in pohlevne ovčice preobračajo, slišati kako v deželah, kjer so malo pred tatvine, moritve roparije, zazujzdanosti in strašne hudodelstva gospodovale, 1) Rim. 10, li. 533 kjer so bili hudiču tempeljni in altarji sozidani: ljudi živijo sveto in brumno, kakor pervi kristjani, kako pra¬ vičnost in ljubezen, nedolžnost in ponižnost in vse lepe čednosti kralujejo, in kako se v majhnih kapelicah brez¬ madežno jagnje, Jezus Kristus, daruje, moli in goreče ljubi. Vender besede božjega odrešenika 1 ): „Zetva je obilna, pa delavcov je malo," še zmiram velajo; milionov ljudi živi še v tamotah neverstva, bez da bi poznali pravega Boga; premalo je misjonarjev, Kristusovo vero razširiti, premajhni so pripomočki, vsim potrebam vbozih novokerščenih divjakov vstreči; zraven' tega je tudi to, da tudi krivoverci svoje poslance razpošilajo, njih krivo¬ verstvo oznanovat, in da v ta namen veliko denarja in truda obračajo. Katerega katolškega kristjana serce žalostno ne poprime, vse to slišati in viditi; kdo zamore mirno gledati, kako se tavžent in tavžent neumerjočih duš, za katere je Jezus svojo kri do zadnje kaplice pre¬ lil, pogubva, ker jim nihče kruha božje besede ne lomi, jim nihče prave luči ne prižiga, nihče prave poti proti nebesom ne kaže! Poglej moj kristjan! ti praviš: Jez ne morem biti misjonar, jez ne morem nesti nebeški nauk sv. evangelja v ptuje dežele. Tega tudi ne tirja Jezus od tebe, pa vender lehko razširvanje sv. vere podpiraš, če pristopiš k družtvu, ki se je leta 1822 pod imenom „misjonsko družtvo 8 v Lijonu na Francoskem napravilo. Kristusove besede: „žetva je obilna, delavcov pa je malo, prosite toraj gospodarja žetve, da delavcov na njivo pošlje" premišlevaje se je 3. dan maja rečenega leta 12 možev v Lyonu zbralo, ki so se posvetvali in prevdarjali, kako bi se Jezusova želja dopolnila, misjonarjem poma¬ galo in razširvanje vere podpiralo. Oni so med seboj posebno družtvo napravili in sv. Frančiška Ksaverijana za patrona in varha tega družtva si izvolili. To novo družtvo je imelo namen, za zveli¬ čanje nevernikov in krivovercov moliti, misjonarje koli¬ kor je moč s dnarjem podpirati, in se tako obilnih za¬ služkov tega apostolskega dela vdeležiti. Od začetka je štelo to družtvo le malo družtvenikov; pa Bog je obilno dal svoj nebeški blagoslov. Ni bilo dolgo in 1) Mat. 9, 36. 534 družtvo je slovelo po celem Francoskem, povsod je bilo s veseljem sprejelo in veliko družtvenikov si nabralo. Sedaj je to družtvo razširjeno po vesolnem svetu. Papež Pij VII. so to družtvo poterdili in njegovim družtvenikom mnogo odpustikov podelili. Papeži Leo XII., Pij VIII. in Gregor XVI. so ( vse to poterdili in dovolili, da se za- morejo ti odpustki tudi za verne duše v ičah darovati. Ljubi moj kristjan! bodi si kdor koli hočeš, ako Jezusa, svojega odrešenika in zveličarja resnično ljubiš, ako čutiš, kolika sreča je, katoljški kristjan biti, ako se zavolj te velike sreče veseliš (in kdo bi se tega ne veselil?): povej mi, ali je mogoče, da bi mirno in merzlo gledal, da je toliko tavžent in tavžent nevmerjočih duš še loče¬ nih od prave, edino Zveličavne katoljške cerkve, in da one od krivih in lažnjivih prerokov oslepljene in zapelja¬ ne naravnost hodijo po potu v večno pogubljenje! Ali si v stanu mirno gledati, kako tvoja ljuba mati, sv. katoljška cerkev žaluje, ker še toliko ljudi zvunej nje po temi tava in se pogubluje! Vse bi ona rada za svoje otroke prevzela, jih na svoje materno serce pritisnula in vodila po potu v večno nebeško veselje. Glej! imaš priložnost pripomagati, da se vse to zgodi! Družtvo je osnovano, ki vse to oskerbluje. Pristopi k temu družtvu! Saj ni veliko, kar se tirja: vsak dan le eden Oče naš in češče- na si Maria, in vsak teden le eden krajcar! Ako le kej koljčkaj zamoreš, pristopi k temu družtvu. Pride enkrat smertna ura, — vse boš zapustil in zgubil, le kar si za nebesa storil, pojde s tebo pred božjega sodnika Jezusa Kristusa. On je pa sam rekel: „Kar koli ste nar majn- šemu svojih bratov v mojem imenu storili, ste meni storili." (Mat. 25, 40). Nauk za praznik sv. Miklavža. CG. decembra .) Sv. Miklavž škof je eden nar večih svetnikov sv. katoljške cerkve. Bil je rojen v mestu Patari v Licii, ki je sedaj Turkom v oblasti. Njegovi starši so bili bogati in bagaboječi, in si močno prizadjali, Miklavža v božjem strahu zrediti. Bog je jim dal nad Miklavžem 535 veliko veselja. Otrok še je že kazal, da bo velik svet¬ nik kedaj: zakaj vsako sredo in vsak petek še rahel dojeniček ni sesal in te navade, ta dva dneva se po¬ stiti, je do smerti zvesto deržal se. Tudi je rad molil, pridno se učil in skerbno se ogibal slabe tovaršije. Ko je odrastel mladeneč, je v učenosti in svetosti vse svoje verstnike presegel. Starši so mu zgodaj za kugo vmerli in mu veliko premoženja zapustili. Miklavž prevzeme premoženje, pa ne za se, terauč za vboge. Bil je neizrečeno vsmiljen in dober do ubozih, posebno do tistih, ktere je sram bilo beračiti ali pa kteri so u nevarnosti bili, zavoljo velikega vbožtva v grehe pasti in se pogubiti. Tole se od njega pripoveduje. Nek imeniten mož je imel tri hčere; bil je pa tako v revah, da svojih hčer nobene ni mogel omo¬ žiti; že je mislil, svoje hčere za dnar v greh ponujati in s tem kervavim in grešnim dnarjem pomagati si. Sv. Miklavž je to slišal. Gre torej po noči skrivši k hiši nesrečnega očeta in mu skoz odperto okno toliko dnarjev verže, da je nar starejšo hčer š njimi lahko omožil. Rešiti še une dve sestri iz nevarnosti greha, je Miklavž vdrugič in vtretjič tako storil. Vtretjič je oče še čul, je planil skozi duri za neznanim dobrotnikom, ga došel, pred-nj na kolena padel, in ga hvalil. Pa Miklavž ga je Ijubez- njivo vzdignil, mu rekel, da je le po dolžnosti to storil, in ga prosil, da naj nikar nikomur tega ne pove. Nekaj časa po tem je sv. Miklavž šel na božjo pot v Jeruzalem, in je počastil svete kraje, kjer je naš zveličar rojen bil, živel, terpel in vmerl. Na tej poti se je v dobrem zlo vnel, in da bi ložej v pokori živel, in bolj za svojo dušo delal, se je od sveta in njegovih opravil ločil, in je šel v nek klošter. Ali to ni bilo po božji volji. Enega dne, ko je v svoji hišici klečal, in k Bogu molil, mu je bilo, kakor da bi slišal besede: »Miklavž! to ni njiva, na kferej mi boš sad obrodil, ki ga pričakujem od tebe; oberni se k svojemu poprejšnjemu živlenju, da bo po tebi moje ime češčeno.“ Torej je sveti mož klošter zapustil, in nazaj v Miro šel. Ni bil dolgo v tem mestu, kar so ga po posebni božji previdnosti v njem škofa izvolili. Nar staršemu zmed škofov namreč, ki so novega škofa v Miri volili, je Bog v misel dal, da naj tistega izvolijo, kteri bo drugo jutro pervi v cerkev 536 prišel; in glejte, sv. Miklavž je bil pervi v cerkvi. Bra¬ nil se je te časti; pa duhovščina in ljudstvo ga niso pred nehali nadleževati, da se je vdal. Zdaj je kakor luč na svečniku svojini ovčicam svetil v vsili čednostih. Pri vsi časti, h kteri je bil povzdignjen, je bil zmiraj ponižen, in od svojega ostrega živlenja nič ni odjenjal, še le ojstreje je živel. Goreče je molil, in vedno pri Bogu imel svoje misli; zlo se je postil, ob sredah in petkih se še celo otešil ni; tudi pri spanji si je zlo pritergo- val, in nad vsimi svojimi počutki je grozno cul. Zraven tega je bil do ubozili kakor poprej usmiljen, pri krivicah poterpežljiv, v opominjevanji in svarjenji moder, v ozna- novanji božje besede ves vnet in goreč. Neusmiljeni cesar Dioklecijan ga je v ječo vergel; pa celo tukaj je drugim jetnikom sv. evangeli oznanoval. Konstantin, pervi verni cesar, je svetega škofa iz ječe rešil, in s velikim veseljem so ga ovčice sprejele; cesar sani tudi ga je zavoljo njegove učenosti in svetosti zlo spoštoval. Ko je bil cesar tri po nedolžno zatožene služabnike k smerti obsodil, in pred namenjeno smertjo tisto noč sv. Miklavža v spanji pred seboj vidil, in si prenagljeno in krivično sodbo slišal očitati; je obsojenim berž milost do¬ delil, in rekel: da naj škofa Miklavža za to zahvalijo. Tudi svoje zadnje leta je sv 7 . Miklavž v srečo svojih ovčic obračal. Poln dobrih del in previden s svetimi zakramenti je 6. dan tega mesca okoli leta 327 v Go¬ spodu zaspal. Njegove poslednje besede so bile iz 30. psalma, ki ga je molil: ,, Gospod! v tvoje roke zročim svojo dušo. 8 Njegovo sveto truplo je bilo častito poko¬ pano v veliki Mirski cerkvi, in na njegove prošnje so se ondi veliki čudeži godili. V letu 1087 je bilo od nekaj kupcov v mesto Bari na Neapolsko preneseno, kjer so mu lepo cerkev sozidali, in ga imajo še dan današnji v velikej časti. Začetek sv. maše je: On je sklenil ž njim zavezo miru in ga je postavil za nar vikšega duhovnika, da čast duhovstva mu ostane vekomej —■ Gospod spomni se na Davida in na vso njegovo krotkost. (psi. 131.) Čast bodi i. t. d. Cerkovna molitev: O Bog! ki si svetemu škofu Miklavžu milost dodelil, neštevilne čudeže storiti, pro- 537 simo (e, dodeli nam, da bomo po njegovem zasluženju in njegovej priprošnji rešeni od večnega pogubljenja, po Jezusu Kristusu i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Hebrejcev 13, 7 — 17. Bratje! spomnite se svojih predcov, kteri so vam go¬ vorili besedo Božjo; glejte konec njih življenja, in rav¬ najte se po njih veri. Jezus Kristus je ravno tisti včeraj in dans, vekomaj. Ne dajte se z drugačnimi in ptujimi nauki zapeljati. Saj je nar bolje serce z milostjo uter- diti; ne z jedmi, ktere niso pomagale tistim, ki so v njih živeli. Imamo altar, od kterega nimajo oblasti jesti, kteri šotoru služijo. Zakaj kterih žival kerv za greh ve¬ liki duhoven v svetišče nese, njih trupla se sožigajo zu¬ naj šotorišca. Toraj je tudi Jezus , da bi posvetil s svojo kervjo ljudstvo, zunaj vrat terpel. Pojdimo tedaj k nje¬ mu iz šotorišca, in nosimo njegovo zasramovanje. Saj nimamo tukaj obstoječega mesta, ampak prihodnjega išče¬ mo. Po njem tedaj darujmo vselej Bogu hvalni dar, to je, sad ust, ktere kaste njegovo ime. Ne pozabite pa do¬ brotljivosti in darovitosti; ker taki darovi dopadejo Bogu. Bodite pokorni svojim višim, in bodite jim podložni; zakaj oni kujejo kakor taki , kteri bodo za vaše duše odgo¬ vor dajali. Razlaganje. Apostelj svari hebrejce t. j. jude, ki so na kristjansko vero prestopili, pa vedno še mislili, da mora biti judovska vera s kristjansko zjedinjena, da morajo njih duhovne pastirje častiti in njih čednosti, imenito njih živo vero, po katerej so oni tako slaven srečen konec dosegli, posnemati. Dalje jih uči, da naj se varjejo pred krivo, ptujo vero, zakaj Kristus in nje¬ gova vera bota večno nepremenljiva ostala. Posebno jih uči, da ni treba za darove in jedi, katere judovska po¬ stava ukazuje, tako strahljivo skerbefi; ti darovi in jedi človeka v dobrem ne poterdijo, ne opravičijo, ne po¬ svetijo. To zamore sama gnada sv. evangelja, to je sveti zakramenti, posebno pa zakrament presvetega Rešnjega Telesa. Tega pa ne smejo judi, ki še šotoru služijo, to je ki še po starej postavi žive, vziti, ker jim ta po¬ stava tudi od spravne daritve za grehe, katero'so zvu- naj Jeruzalemskega mesta vsako leto sožigali, jesti 538 prepove. Ta daritva za grehe je bila predpodoba Jezusa Krislusa, ki se je od judo v zasramovan zvunej Jeruza¬ lemskega mesta na križu daroval. So hotli toraj Jezu¬ sove daritve deležni postati in jo vžiti, je bilo jim treba staro postavo opustiti, terdno na Jezusa verovati in ž njim sramoto prenesti. Ce pa ž njim terpe, ne terpijo dolgo, zakaj mi smo le časno na zemlji in iščemo nebesa. Po Kristusu to je po Kristusovej veri, da je on resnično od¬ rešenik sveta, bi imeli oni zmiram Boga častiti in njemu večno hvalo darovati, in zraven te daritve dela milosti dopernašati, ki so Bogu posebno dopadljive. Tudi imajo duhovnim pastirjem, t. j. oskerbnikom njih duš podložni biti in jih vbogati, ker oni za njih duše skerbe, od ka¬ terih bodo enkrat rajfengo dajali. Kakor niso bili judi deležni daritve Jezusove, ker so po starej postavi živeli, tako je ne boš tudi ti deležen, dokler svet in posvetno ljubiš. Pusti svet in podaj se za Jezusom; na to te duhovni pastirji, katere moraš vbogati, večkrat opominjajo. Evangeli svetega Matevža 25, 14—23. Tisti čas je Jezus svojim učencom to priliko go¬ voril: Nekdo, kteri je na pfuje šel, je poklical svoje hlapce, in jim je zročil svoje blago. In je dal enemu pet talentov; enemu pa dva, enemu pa enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in je zdajci odrinul. Šel je pa, kteri je bil pet talentov prijel, in je kupčeval ž njimi, in je pet drugih pridobil. Ravno tako je tudi, kteri je bil dva prijel, pridobil dva druga. Kteri je bil pa le enega prijel, je šel in je zakopal v zemljo, in skril denarje svojega gospoda. Cez veliko časa pa pride gospod tistih hlapcov, in ima obrajt ž njimi. In je pri¬ stopil, kteri je bil pet talentov prijel, in je prinesel pet drugih talentov, rekoč: Gospod! pet talentov si mi zro- čil, glej! pet drugih sim pridobil. Njegov gospod mu je rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil; pojdi v ve¬ selje svojega gospoda. Pa tudi, kteri je bil dva talenta 539 prijel, je pristopil in rekel: Gospod! dva talenta si mi zročil; glej! dva druga sim pridobil. Njegov gospod mu je rekel: Prav, dobri in zvesti hlapec! ker si bil v malem zvest, te bom čez veliko postavil: pojdi v ve¬ selje svojega gospoda. Kdo je taisti, hi se je na pot podal? Ta je Kristus, naš odrešenik, ki je vesel v nebesa šel, ki pa bo na sodnji dan zopet prišel. Kaj pomeni talent? Talent je snesil po našem dnarju 4000 tolarjev. Tu¬ kaj pomeni talent trojne darove božje milosti. V pervem redu so darovi nature , ti so: bistri um, zdrava pamet, vednost in urnost, kakor tudi zdravje, lepota in moč telesna. V druži red postavimo darove milosti, ti so: notrajno podbujanje in razsvetljenje, vera, upanje, ljubezin in druge čednosti. V tretjem redu je dar čudeže delati, apostoljstvo, pastirstvo, dar duhove razločiti, preroko¬ vati , in dar mnoge jezike govoriti. Kako deli Bog talente? Bog deli darove po svojej neomejenej moči, kot go¬ spodar vsih stvari različno, kakor se mu pdljubi, enemu da dosti, drugemu malo. Kdor dosti dobi, se ne sme prevzeti, kdor malo, ne obupati, z dobljenim mora on božjo čast povikševati in za zveličanje svoje in svojega bližnega duše skerbeti. Več ne tirja Bog, akoravno od tistih, ki so več dobili, več tirja, kot od tistih, ki so menj prejeli. Kdo se zastopi pod tistim, ki je s peterimi talenti pet drugih iti pod tistim, ki je z dvema dva ta¬ lenta pridobil? Pod temi se zastopijo tisti, ki so z božjimi darovi dobro gospodarili in prav delali. Obadva sta enako hvalo zaslužila, obadva je hišni gospodar z enakim veseljem sprejel in po njih pridnosti obema poplačal. Bog ne gleda, kaj in kolikor mi zaslužimo, terauč njegovo milost- 540 Ijivo oko gleda le na našo dobro voljo, kako smo po¬ korni in pridni bili in kolikor smo si prizadjali. Kaj pomeni hlapec, hi je bil svoj talent v zemljo zakopal? On pomeni tiste, ki, naj bodo visocega ali nizkega stanu, božjih darov ne porabijo, ki bodo zato na sodni dan darov, katere so na zemlji imeli, oropani in prazni stali in v pekel zaverženi. Zakaj pravi gospod; Idi v veselje svojega gospoda? 1. Ker se Bog sam nad zveličanjem človeka veseli, in 2. ker bojo zvesti služabniki božji večno veselje v nebesih vživali, kjer bodo Boga gledali in vživali. Zdihlej. Ljubi zveličar, zahvalim te za vse darove in milosti, katere si mi dodelil, serčno me greva, da sem jih narobe obračal in le slabo ž njimi kupčeval. Usmili se me in dodeli mi milost, da si bom po izgledu svetega Miklavža na vso moč prizadeval, svoje talente v tvojo čast in mojej duši v zveličanje porabiti, da mi bodeš mogel na sodni dan reči: Dobri in zvesti hlapec, ker si bil čez malo zvest, te bom čez veliko postavil; idi v veselje svojega gospoda. Nauk za praznik čistega spočetja De¬ vice Marie. (8. decembra.j Svetost, visokost in čast device matere Marie pre¬ seže vse človokove misli. Usmiljeni Bog jo je z obil¬ nostjo gnade pripravljal, da bi bila, kolikor je človeku mogoče, vredna biti mati vsili odrešenika Jezusa. Maria, velika božja prijatlica, vsa nedolžna, čista in sveta, preseže v svetosti vse angelje in svetnike ; ni jej bilo ne v stari ne v novi zavezi enake, in je ne bo; angeli očaki, preroki, aposteljni, materniki in drugi svetniki so majhni memo Marie: zato jo vsa cerkev imenuje kraljico vsih angeljev in svetnikov. Kteri koli Jezusa molijo, tudi 541 Marijo časte; ne le vbogo verno ljudstvo, tudi pogla¬ varji cerkve od aposteljnov do nas in do konca sveta bodo prečisto devico in prečudno mater Marijo častili. Katolška cerkev je iz hvaležnosti do Boga in Marii v čast več praznikov zapovedala obhajati; tudi današnjega je zapovedala Bogu v hvalo zavoljo začetka živlenja device Marie, po kteri smo prejeli zveličarja Jezusa. Tudi v jutrovih deželah v Gerški cerkvi je ta praz¬ nik obhajan. Ali je res Maria devica brez poerbanega greha spo¬ četa? To je pobožna misel, pa ni še od cerkve raz¬ sojeno. V dvanajstem veku ali stoletji so v mestu Lijo- nu na Francoskem, in potlej na Angliškem začeli obhajati spomin spočetja Marie. Papež Sikst IV. je ob prilož¬ nosti strašne kuge hotel upanje vernih v pomoč device Marie oživiti, in zato je v letu 1476 poterdil hvalni spomin nje spočetja, kterega so v nekterih mestih ob¬ hajali; tudi jim je odpustek namenil, kteri so bili la dan pri sv. maši in očitnih molitvah. Po tem papeževem pri¬ voljenji je v katolški cerkvi velik prepir vstal: eni so terdili, da je bila Maria brez greha, drugi, daje bila v grehu spočeta, in veliko pohujšanje je bilo Zgorej ime¬ novanega papeža je to pohujšanje peklo, in v letu 1483 je ojstro prepovedal od tistega prepirati se. Papež Pavl V., ker je vidil, da še ni bilo miru, je zpet prepovedal od tega prepirati se, in verno ljudstvo pohujševati. To je dal oklicati v letu 1617. Papež Gregori XV. je v letu 1622 zapovedal pri sv. maši in očitnih molitvah reči le spočetje device Marie, da bi bilo tega nepotrebnega prepira konec. Papež Klemen XI. je v letu 1708 zapo¬ vedal po vsej cerkvi obhajati praznik spomina spočetja Marie device; pa ni razsodil, ali je bila v grehu spočeta ali ne. Tridentski zbor (sej. V. st. 5.) tudi ni tega raz¬ sodil, temuč je zapovedal deržati se tistega, kar je papež Sikst IV. dal oklicati. Zapopadek vsega tega je to: „Pripuščeno je misliti po svojej vesti od spočetja Marie, ker ni še od cerkve razsojeno; pa očitno ljudstvo pohujševati, je ojstro pre¬ povedano. “ Vprašaš: „Zakaj ni to od cerkve razsoje¬ no ?“ Zato ni od cerkve razsojeno, ker ni od Boga razodeto, in od Boga ni razodeto, ker ni k zveličanju potrebno. Če ravno ni razodeto, se vender spodobi mi- 542 šiiti, da je Maria brez madeža spočeta, ker je bila na¬ menjena mati Sina božjega biti. Tudi ta današnji praz¬ nik pričuje, da je cerkev nagnjena pobožno verjeti, da je Marija brez greha spočeta. O kristjan! nikar se ne ženi za to, temuč premišljuj raji sosebno čednosti prečiste device Marie, in priporočuj se ji, da ti po Jezusu Kri¬ stusu od Boga sprosi po njenem zgledu bogaboječe živeti. V začetku sv. maše poje s. m. k. cerkev: „Bodi češčena, sveta porodnica! ki si nam srečna mati rodila kralja, ki nebesa in zemljo vekomaj vladuje." —- „Iz mojega serca pride dobra beseda; jez bom kralju moje dela razodel." (ps. 44, 1.) Čast bodi i. t. d. Cerkvena molitev. Prosimo te o Gospod! dodeli Tvo¬ jim služabnikom milost, da se, kakor se je po rojstvu presvete Device njih prava sreča začela, po veselem obhajanju njenega početja njih mir zmiram bolj in bolj vkorenini in pomnoži. Po Jezusu Kristusu i. t. d. « I Berilo iz pripovest Salomona kralja 7 , 22—36. (Besede modrosti Božje.) Gospod me je v lasti imel v začetku svojih pot, pre¬ den je kaj storil od začetka. Od vekoma sim postav¬ ljena, in od nekedaj, preden je bila zemlja storjena. Se ni bilo breznov, in jaz sim bila že spočeta; vod studenci še niso izvirali; gore še niso bile s svojo težo vstav¬ ljene; preden so bili hrib je, sim bila jaz rojena. Se ni bil zemlje storil, ne rek , ne tečajev zemlje. Kadar je narejal nebesa , sim pri njem bila. Kadar je stanovitne postave in pokrajne postavljal breznom; kadar je oblake zgorej pripenjal, in vod studence tehtal; kadar je po¬ stavljal meje okoli morja, in postavo dajal vodam, da naj ne preidejo svojih bregov; kadar je uterdoval dno zemlje: sim pri njem bila, in vse ž njim ravnala , in sim se veselila vsak dan, in pred njim vedno igrala. Sim igrala na svetu, in moje veselje je biti s človeškimi otroci. Zdaj tedaj, otroci! poslušajte me; blagor jim, kteri ohranijo moje pota. Poslušajte nauk, in hodite modri, in nikar ga ne zametujte. Blagor človeku, kteri me posluša, in kteri čuje pri mojih vratih vsak dan, in 543 streže pri podbojih mojih duri. Kdor mene najde , bo našel živlenje, in prijel zveličanje od Gospoda. Razlaganje. To berilo prav za prav obseže hvalo božje, nevstvarjene modrosti, večnega Božjega sinu, ki je bil vselej in pred vsemi stvarmi pri Bogu in v Bogu, ki je vse vstvaril, vredil in ki vse obderži; ki se nad svojimi stvarmi veseli in jih ljubi in posebno ljudi opo¬ minja njega ljubiti, častiti in posnemati; zato mu pa časno in večno srečo obeta. Sveta mati katolška cerkev bere danas to berilo zato, ker se vse to tudi Marii pri¬ leže; zakaj od Marie se v resnici reči sme, da je nar svetejša in popolniša stvar, in da je pred vsimi drugimi stvarmi Bogu nar bolj ljuba in dopadljiva. Zatorej obrača sv. katolška cerkev besede Modrega na Marijo: Jez sim iz ust Narvišega prišla in sim rojena pred vsimi stvarmi. (24, 5.) Zakaj ona je, kakor Rihard pravi, nar vred- niša med vsimi, in nihče ni tako čist kot ona, nihče ni toliko milosti od Boga sprejel, kakor ona, na nobenej stvari se ni neizrečena milost in dobrota božja tako očitno in čudno prikazala, kot pri njej. Poglej pobožna duša ta čudež vsegamogočnega Boga in veseli se! Pa to ni zadosti, poslušaj kaj Maria v današnem berilu pravi: ^Poslušajte me otroci: srečni so, ki moje pota ohranijo, to je: ki hodijo za menoj, ki so tako ponižni, krotki in čisti pred Bogom. Poslušajte podučenje, bodite modri in nikar ga ne zaveržite. Blagor človeku, kateri mene posluša, in kateri vsak dan pri mojih vratah čuje ino pri podbojih mojih duri čaka.“ „Srečen, uči sveti Alfons, je po be¬ sedah Marie taisti, ki moj svet posluša, ki se ne vtrudi, vsaki dan na vratah mojega vsmiljenja stati in me prosi za moje besedništvo in mojo pomoč. Kdor mene najde, najde živlenje in bo od Gospoda zveličanje prejel. Vi vsi, ki hrepenite po nebeškem kraljestvu, pravi sveti Bonaventura, poslušajte, kaj vam je obljubljeno: Častite Mario in bole živlenje in zveličanje našli. Recite toraj večkrat s svetim Krizostomom: „Bodi češčena, mati našega Boga in naša mati, bodite češčene nebesa, kjer je Bog prebival, o zlati sedež, kjer je Gospod svoje milosti delil, prosi za nas Jezusa, da bomo na dan sodbe od- puščenje in večno zveličanje dosegli.“ 544 Evangeli svetega Matevža 1, 1 — 16. Bukve rodu Jezusa Kristusa, sina Davidovega, sinu Abrahamovega. Abraham je rodil Izaka; Izak pa je rodil Jakoba: Jakob pa je rodil Judata in njegove brate. Juda pa je rodil Fareza in Carama s Tamare; Farez pa je rodil Ezrona; Ezron pa je rodil Arama. Aram pa je rodil Naasona; Naason pa je rodil Salmona. Salmon pa je rodil Booca zRahabo; Booc pa je rodil Obeda z Ruto; Obed pa je rodil Jeseta; Jese pa je rodil Davida kralja. David kralj pa je rodil Salomona, z njo, ki je bila Uri- jeva. Salomon pa je rodil Roboama; Roboam pa je ro¬ dil Abija; Abija pa je rodil Asata. Asa pa je rodil Jo- zafata; Jozafat pa je rodil Jorama; Joram pa je rodil Očija. Očija pa je rodil Joatama; Joatam pa je rodil Ahaca; Ahac pa je rodil Ecekija. Ecekija pa je rodil Manaseta; Manase pa je rodil Amona; Amon pa je rodil Jozija. Jozija pa je rodil Jehonija in njegove brate o Babilonskem preselovanji. In po Babilonskem preselovanji je Jehonija rodil Salatiela; Salatiel pa je rodil Corobabela. Corobabel pa je rodil Abiuda; Abiud pa je rodil Eliakima; Eliakim pa je rodil Acorja. Acor pa je rodil Sadoka; Sadok pa je rodil Ahima; Ahim pa je rodil Eliuda. Eliud pa je rodil Eleacarja; Eleacar pa je rodil Matana; Matan pa je rodil Jakoba. Jakob pa je rodil Jožefa, moža Marije, od ktere je rojen Jezus, ki je imenovan Kristus. Zakaj začne sveti Matevž svoj evangeli s telesnim rojstvom Jezusa? On hoče krivoverce osramotiti, ki so tajili, daje bil Jezus tudi človek in terdili, da je imel samo dozdevno telo: zatorej našteje po versti vse preddede Jezusa Kristusa. Zakaj se v bukvah rodu Jezusa Kristusa tudi grešne žene imenujejo ? 1. Ker je hotel Kristus, ki je zavoljo grešnikov na svet prišel, tudi grešnih predstaršev imeti, da bi tudi 545 grešnikom upanje na večno zveličanje odperl in grehe vsih zbrisal. 2. Je hotel Kristus pokazati, da se ni treba sramovati zavoljo grehov staršev ali sorojakov, menj pa še za voljo njih nizkega stanu, in da se prava žlaht¬ nost s tim pokaže in zadobi, da mi sami dobre in žlahtne dela dopernašamo, ne pa s tim, da so naši predstarši bli žlahtnega rodu, bogati in imenitni. Zakaj je pa rod Jožefa in ne Marie popisani Ker je bil Jožef rednik Kristusov, je pisal sveti Matevž po judovskej navadi, po kateri so rejenci ime in pravice njih rednikov dobili. Po postavi (4. Mojz. 36, 6.) se ni smela Maria edina hči njenega očeta z drugim za¬ ročiti, kakor le z možem iz njenega rodu; tako je očitno, da je bila tudi Maria iz roda Davidovega, ker je bila Jožefu iz Davidovega roda zaročena. Bolj očitno pokaže to sveti Lukež (3 pgl.), kjer rodovino Marie device od Adama do Helita, t. j. Joahima, njenega očeta, popiše. Zakaj ne reče sveti Matevž, Jožef je rodil Jezusa, temuč imenuje samo Jožefa moža Marie? Ker ni bil Jezus od Jožefa, temuč na čeznatorno vižo od svetega Duha v Marii spočet in rojen. Zdihlej k Marii. O prečista devica! devica brez vsega madeža! kako lepa in popolna si Ti. Nar manjšega madeža ni bilo na Tebi. Serčno želim, da bi Te celi svet spoznal in ča¬ stil, kot čisto brezmadežno golobico, kakor Te je Tvoj nebeški ženin sam imenoval, kot tisti skrivni vertič, v katerem je Bog sam prebival, kot belo lilijo, ki med ternjem raste, to je med Adamovimi otroci, ki so vsi od greha omadežvani in v Božjem sovražtvu rojeni. Tudi jez sim v grehu rojen in sim še po kerstu mojo dušo z grehom oskrunil. Stori, prečista mati, da bom nedolž¬ nost, katero sim z grehom zgubil, s pokoro sopet za- dobil, da bo Tvoj ljubeznjivi sin na smertno uro mojej duši reči zamogel: „Ti si čista in lepa, moja draga! in madeža ni na Tebi.“ Hvala: Častito in blagoslovljeno bodi sveto, brez¬ madežno spočetje presvete Device Marie. (Sveti oče Goffme. 35 546 Piji VI. so vsakemu, ki te besede pobožno in zgrevano reče, odpustik 100 dni dodelili.) Zdihlej k Marii v skušnjavah v nečisti greh pasti. Po tvojem neoskrunjenem dčvištvu in prečistem spočetju, o presveta Devica Maria, očisti moje serce, moje truplo In mojo dušo v imenu f Boga očeta in f sina in f sve¬ tega Duha. Amen. Nauk za praznik sv. aposteljua Tomaža. (21. decembra.j Sveti Tomaž, imenovan dvojčič, eden zmed dva¬ najstih aposteljnov Jezusovih, je bil, ko drugi aposteljni Galilejec. Bil je ubog ribič, in se je s trudom živil. Jezus ga je s svojo milostivo mogočno gnado k sebi poklical, in med svoje aposteljne vzel. Sv. Tomaž je bil Jezusu pokoren in hvaležen, je vse zapustil, pri njem ostal, za njim hodil, poslušal njegove svete nauke, in priča bil njegovih velicih čudežev. Svoje velike sreče je bil zlo vesel, in gorel je v ljubezni do svojega bož¬ jega učenika Jezusa. Malo pred smertjo je Jezus svojim učencom napovedal, da naj za njim gredo iz Galileje v Judejo, v Betanijo, kjer je Lacar vmerl. Učenci so se tega prestrašili, ker so vedili, da Judje iščejo Jezusa umoriti. Tomaž se ni bal s Jezusom ali za Jezusa ter- peti, zato je drugim učencom serčno rekel: ^Pojdimo tudi mi, da ž njim umerjcmo." Bil je resnično vnet za Jezusa, vender je ob času njegove smerti kakor drugi učenci oslabel. Kader so bogaboječe žene pravile, da je Jezus od mertvih vstal, jim učenci niso hodi verjeti. Ko so ti Tomažu pravili: »Gospoda smo vidili!“ jim ni verjel, in je še rekel: „Ako ne vidim na njegovih rokah znamenj žebljev, in svojega persta v njegove rane ne položim, ne bom veroval." Drugi so bili maloverni, ko niso hotli ženam verjeti; slabji še pa je bil Tomaž, ko ni hotel vsim učencom verjeti. Ta njegova mala vera ni bila brez greha; vender jo je Jezus pripustil, da bi bila terdno pričevanje Jezusovega vstajenja. Njegova mala vera je našej veri v pomoč. Učenci, in sosebno Tomaž ? 547 so bili maloverni; potlej so pa vender vstajenje Jezusovo terdno verovali, in za to resnico serčno umerli. To je naši slabosti v pomoč, in podpira našo dušo, da v veri stanovitna ostane. Usmiljeni Jezus se je osem dni po vstajenji spet prikazal svojim učencom, med kterimi je bil tudi Tomaž. Skozi zaperte duri je k njim prišel, in jim mir vošil; po tem je rekel Tomažu: „Vloži svoj perst semkaj, in poglej mojih rok; podaj semkaj svojo roko, in deni jo v mojo stran, in ne bodi neveren, am¬ pak veren.“ Te prijazne in svareče besede učenika Je¬ zusa so prepričale in ponižale malovernega Tomaža, kteri je verno in veselo zavpil: »Moj Gospod in moj Bog!“ Bil je maloveren ne iz hudobnega, ampak iz slabega serca; ni se bal, temuč želel le je Gospoda živega viditi; vidil je Gospodovo telo, in veroval in pri¬ čal njegovo božjo natoro. Jezus mu je odgovoril: »To¬ maž! ker si me vidil, si veroval; srečni so, kteri niso vidili, in so verovali." Te besede Jezusove pomenijo našo srečo, ker smo sosebni dar vere prejeli, in veru¬ jemo, kar sv. Tomaž, če ravno nismo kakor on Go¬ spoda Jezusa vidili. Kader je bil sv. Tomaž prejel sv. Duha, je nekaj časa v Jeruzalemu in Judeji oznanoval Jezusa; potlej je šel v daljne dežele svete vere oznanovat. Obhodil je dežele Partijanov, Medijanov, Baktrijanov in druzih nevernih in neusmiljenih narodov, jih preobračal in ker- ščeval. Veliko jih je spreobernil sosebno zato, ker je Jezus po njem velike čudeže delal. Poslednjič je v Indijo šel, ondi oznanoval sv. evangeli, in ga s čudeži polerdoval. Eni so ga poslušali, in se spreobernili; eni pa so ga sovražili, in na zadnje umorili. Neizrečeno veliko je zavoljo svetega evangelja terpel, in za-nj serčno umeri; zato vživa zdaj veliko plačilo v nebeškem kralje¬ stvu, in ga bo vžival vekomaj. Začetek sv. maše kot na dan svetega Andreja. Cerkovna molitev. Prosimo te o Gospod, dodeli nam praznik Tvojega svetega aposteljna Tomaža z veseljem obhajati, da bomo po njegovej priprošnji v veri poterjeni, po Jezusu i. t, d. 35 * 548 Berilo iz lista sv. Pavla aposteljna do Efežanov 2, 19—22. Bratje! zdaj niste gostje in ptttjci, ampak ste mest- njani svetih in domači Božji, vzidani na skalo apostelj- nov in prerokov, in poglavitni ogelnik je sam Kristus Jezus , na kterem je vse zidovje sestavljeno, in raste v svet tempelj v Gospodu, v kterega ste tudi vi vzidani v prebivališče Božje v duhu. Razlaganje. Sveti apostelj Pavl govori tukaj Efeža- nom in vsim kristianorn: Potem, ko ste kerščeni, niste več ptujci in gosti, t. j. bez deržavljanske pravice, kakor ste bili popred, ko ste še neverni bili, ampak po svetem kerstu ste postali družtveniki svetnikov in ste zdaj udi velike Jezusove družine, to je, cerkve; udeležite se toraj njenih zakladov in postanite dediči nebeškega kralje¬ stva. Cerkev pa, katere udi ste vi, je pozidana na vero in nauk aposteljnov in prerokov; katerih vogelni kamen je Kristus, ki vas ž njimi veže in stori, da se celo po¬ slopje, cerkev, zmiram dalje razširva, da se zmiram več vernikov k nji pridružva; vse potem on s svojo milostjo očiščuje in posvečuje; tako se zida in raste sveti dušni tempelj, katerega vogelni kamen je Kristus, temeljno zidovje aposteljni, katerega duhovni kamni so pravoverni živi kristjani, med katere se tudi vi štejete, ki le v Jezusu in le za Jezusa živite. — Kaka sreča za tebe, da si bil tudi ti za kamen tega tempeljna vzet. Ako pa Kristusove žive vere ne ohraniš, ako ne živiš po nje¬ govem nauku, te bo strašna nesreča zadela: boš kot nevreden kamen od tega Božjega tempeljna (cerkve) ločen in zaveržen. (Evangeli in razlaganje poglej pervo nedelo po ve- likej noči str. 278.) Nauk od vere in vraž. ^Pravičen, pravi sveti Pavl, živi iz vere;“ to je: „kakor se preživi kmet s svojim delom, umetnik z umet¬ nostjo, to je dobita s tim, kar potrebujeta, tako dobi pravoverni kristjan od svoje vere živlenje, zdravje in dušno moč. In kakor se telesno živlenje po nekterih zvunajnih znamnjih in delih razodeva, tako se tudi nje¬ govo dušno živlenje s tim kaže, da on po veri živi. 549 Namreč on moli rad, deli kolikor mi je mogoče milo- dare, svojemu bližnemu dobro dela, se posti, ni meh¬ kužen, on ravna po Božji volji in beži pred grehom; in to vse zato, ker je poln žive vere, ki ga uči, da je Bog pravičen sodnik, ojster kaznovavec vsega hudega in obilen plačevavec vsega dobrega, kar se za njega del stori, da je za nebesa moč potrebna, in da jih samo tisti zadobe, ki se močno zanje trudijo. Mlačen kristjan pa, ki ima le mertvo vero, ne dela vsega tega, kar ga vera uči, ampak veže svoje serce samo na časno in posvetno, on išče veselja in doseči ga se po- služi večkrat vražnih pripomočkov. Vraže obstoje pa v tem, da Boga tako častimo, kakor mu ne dopade, ali da stvarem čeznaturno moč pripisujemo, katere niso ne od Boga ne od cerkve dobile, ali da do od hudih duhov pomoči pričakujemo. Vraža je toraj, če to, kar je po¬ stavil Kristus in sveta mati katolška cerkev za zveličanje naših neumerjočih duš, hočemo oberniti za posvetne, ničemurne ali clo grešne reči. Res je dosti neumnih ljudi, ki mislijo, da za srečo, zakladov najti in vzigo- vati, nič druzega ne majnka, kakor mašnik, ki bi o pol noči maševali ali tacih, ki mislijo, da si bojo s poseb¬ nimi molitvicami srečo zprosili, številke v Ioterii zadeli, ali ki upajo, samo s nekterimi kratkimi molitvicami ali s svetinjami, katere pri sebi nosijo, zveličati se. To so vse vraže in greh, zakaj te reči niso za to namenjene in nimajo nobene take moči. Vraža je tudi mislili, da se zamorejo s posebnimi molitvami, ogovori in zarotba- mi, ki so jih zviti ljudi ztuhtali i. t. d., bolezni pregnati in človek vsega hudega se varvati, in družim škodovati, da se s kvartarni prihodne prigodbe prerokujejo in po sanjeh v Ioterii zadene i. t. d. Vraž se storijo krive in grešijo tudi tajsti, ki takim goljufom verujejo in jih barat hodijo. Nar ostudniša vraž je pa ta, če kdo od hu¬ dih duhov pomoči in sveta pričakuje, ker hudi duhovi prav nič dobrega nimajo in tudi dobrega ne vedo. „Po pravični Božji sodbi, pravi sveti Avguštin, se včasih (pri tistih, ki hočejo kaj skrivnega od hudih duhov zve- diti), nekaj godi, da bodo taki ljudje še bolj vednoželjni in da se v mnogoterne zanke nar škodljivejšega krivo¬ verstva zapletejo in vjamejo.“ Kako grešne so take vraže je očividno, ker se na Boga pozabi in nič od 550 njega ne pričakuje. Če Bog že tiste prekolne, ki njih serce od njega odvračajo in ljudem zaupajo 1 ); kaj imajo še le tajisti pričakovati, ki take vraže hvalijo in raz¬ našajo. Ako ne veš prav, ali je ta ali una reč vraža, pojdi k duhovnemu pastirju in prosi jih, da te poduče. Zdihlej. O ljubeznjivi Jezus, ki si dvomečemu Tomažu, ki je dvomil, in ni hotel verjeti, dovoljil, Tvojih svetih ran dotakniti se, in ki si ga s tim od nevernosti rešil; ah ozdravi vender tudi še mene in dodeli mi živo, terdno in krepko vero, ki me bo vedno učila vse storiti, kar je Tebi dopadljivo in vse opustiti, kar Ti sovražiš! Nauk za praznik svetega Štefana per- vega mučenika. č 26 . decembra Sveti Stefan je pervi zmed Jezusovih učencov svoje živlenje dal za njegovo presveto ime; ravno zato se imenuje pervi mučenik. Že njegovo ime je to pomenilo, ker Štefan krono pomeni v Gerškem jeziku. V djanji aposteljnov je popisano njegovo sveto živlenje, njegovi čudeži, njega gorečost, serčnost, usmiljenje in smert. Sv. Duh je po svetem Lukežu vse to popisal, da bi bil sv. Štefan vsim vernim kristjanom zgled in spodbadek bogaboječe živeti, in serčno umreti zavoljo Jezusa. Sv. Štefan je bil Jud, je prebival v Jeruzalemu, aposteljne željno poslušal, in se spreobernil. Poprej je po Mojze- sovej postavi na tanko živel, in je čakal in želel odre¬ šenika, kterega so preroki oznanovali; zato je bil besedi aposteljnov pokoren, je v Jezusa Kristusa veroval, in se dal kerstiti. Njegove živlenje po prejetem kerstu je bilo popolnama po naukih Jezusovih; zato je aposteljnom in vernim dopadel. Aposteljni so bili s delom preobloženi; zato so mno¬ žico vernih poklicali, in jim rekli: „Bratje! izvolite zmed sebe sedem mož dobrega imena, polnih sv. Duha in modrosti, da jih svoje pomagavce postavimo; mi pa le 1) Jerem. 17, 5. 551 bomo molitve in oznanovanja besede božje deržali.“ Verni so izvolili sedem mož polnih modrosti, zmed kte- rih pervi je bil sv. Stefan, in so jih postavili pred apo- steljne, kteri so nad njimi molili, roke na-nje položili, in jih diakone posvetili, to je, šesti žegen jim podelili. Sv. Stefan, že poprej ves po volji božjej, je s posveče¬ njem sosebno gnado prejel. Sv. pismo pravi: „Štefan je bil poln gnade in moči.“ Bil je zvest pomagavec apo- steljnov, je besedo božjo serčno oznanoval, in v po- terjenje oznanjene resnice je delal čudeže in velike znam- nja med ljudmi. V velikem mestu Jeruzalemu je bilo veliko mogočnih in serditih sovražnikov vere; živeli so še, kteri so po rokah nevernikov Jezusa križali. Lahko je vedil, da mu za živlenje gre, in da ga bodo za res¬ nice voljo umorili; vender se ni bal očitno oznanovati Jezusa, ker je želel za-nj umreti. Veliko slepih Judov se je s svetim Štefanom prepiralo. On je ferdil, daje Jezus odrešenik sveta, in je to s sv. pismom spričal; uni pa so nasproti govorili. Njegovi nar hujši sovražniki so bili iz šol Libertinov, Cirenjanov, Aleksandrijanov in družili. Libertini so bili imenovani otroci odsluživših ali odkupljenih sužnikov; drugi so se imenovali po deželi in po mestu, kjer so prebivali. Vsi ti so bili Judje, kteri so prebivali v bližnjih in daljnih deželah; pa so v Jeruzalemu za-se šole imeli, kader so tje prišli, ali pa za svoje otroke, ktere so pošiljali Moj¬ zesove postave učit se. Učili so sc Mojzesove postave, kteraje oznanovala Jezusa; vender pa je On jim neznan bil, in zato so se s sv. Štefanom serdito prepirali, in ga so¬ vražili, ker je oznanoval Jezusa odrešenika sveta, da bi va-nj verovali, in se zveličali. Terdovratni Judje niso kaj mogli proti Duhu, kteri je iz sv. Štefana govoril. Sram ji ji je bilo; zato so mu po navadi napuhnježev, kteri ne iščejo resnice, ampak pre¬ pira, zažugali, šli in sklepali, kako bi ga umorili. Nar poprej so hudobno skerbeli, da bi krive priče dobili, ktere bi per zboru zoper njega lažnjivo pričevale; po tem so ljudstvo, učenike in druge v sv. Stefana nadra- žili s lažnjivim govorjenjem, da je sovražnik svetega tempeljna in Mojzesa, in da je dobro delo tega hudob¬ neža iz poti spravili. Slepi Judje so svojim lažnjivim bratom radi verjeli, so popadli sv. Štefana, in ga pred 552 zbor peljali rekoč: „Ta človek ne jenja govoriti zoper sveti tempelj in postavo. Reči smo ga slišali: Jezus Nacarejčan bo tempelj razdjal, in šege premenil, ktere nam je Mojzes zročil.* Ko so krive priče in drugi tako hudo sv. Stefana tožili, in ga hudobnega popisovali, je Bog njegovo nedolžnost razodel. Vsi, ki so v zboru sedeli, in va-nj gledali, so vidili njegovo obličje kakor obličje angeljevo. Veliki duhoven se je vzdignil, in je sv. Štefana vprašal: „Ali je res, kar ti zoper te priču¬ jejo.* Sv. Štefan je odgovoril: „Bratje in očetje, po¬ slušajte!* In potlej je velikemu duhovnu in vsemu zboru dolgo govoril od velikih božjih dobrot od Judovskega ljudstva od Abrahama do Jezusa odrešenika, in jim ska- zal, da nni je Bog in Mojzes, tempelj in postava v časti, pa tudi, da se je ta čast nad Judi zmiraj pogrešala. In na zadnje je sklenil s timi le besedami: „Vi terdo- vratni in neobrezani na sercih in ušesih! vedno se vstav¬ ljate svetemu Duhu; kakor so se vaši očetje, tako se mu tudi vi. Kterega preroka neki niso vaši očetje pre¬ ganjali? Oni so jih morili, kteri so prerokovali prihod odrešenika; vi pa ste njega zdali in umorili. Po angeljev rokah ste prejeli postavo, spolnovali pa je niste.* Veliki duhoven in drugi so sv. Stefana poterpežljivo poslušali, dokler je od božjih drobot in terdobe njih očetov govoril; kader jim je pa njih terdobo in neusmil- jenje očital, so se raztogotili, in s zobmi škripali zoper svojega dobrotljivega zdravnika. Ker je sv. Štefan pri zboru Jezusa serčno oznanoval, mu je Bog dušne in telesne oči odperl, in vidil je božjo čast in Jezusa stati na desnici božjej. Takrat je veselo zavpil: „Glejte, vidim nebo odperto in Sina človekovega na desnici božjej!* Terdovratni Judje so menili, da preklinja, so začeli divjati in vpiti, in si ušesa zatiskati, da bi ne slišali, kar govori, in vsi kmal na-nj planejo, ga zgrabijo, in ga iz mesta vlečejo kamnjat. Krive priče so svoje zgornje oblačila s sebe djale, in položile k nogam ne¬ usmiljenega preganjavca Šavla, da bi sv. Štefana ložej kamnjali. Krive priče so nar poprej , potlej pa vse hu¬ dobno ljudstvo karanje metali v svetega služabnika božjega. Sv. Štefan se tega ni bal, temuč je želel umreti za resnico. Stal je, ko je od vsili strani kamnje na-nj letelo, v nebo gledal in rekel: Gospod Jezus! vzemi 553 mojo dušo.“ Viditi hudobno slepoto in grešno serditost svojih sovražnikov, so se mu v serce smilili; pokleknil je, in za-nje ljubeznjivo prosil, da bi spoznali, kako močno jih ljubi, in da jim je le iz priserčne ljubezni do njih duš Jezusa oznanoval; s velicim glasom je rekel: »Gospod! ne prištej jim tega v greh.“ Vsi slepi in hudobni ga niso^ poslušali, temuč so ga neprenehoma kamnjali. Sv. Stefan pa, komej je to izrekel, je na tla padel, in v Gospodu zaspal. Sel je v nebeško čast, ktero mu je Bog malo poprej pokazal. Častita smert tega serčnega vojšaka in pervega mučenika Jezusovega je bila pervo leto po Jezusovej smerti. Sv. maša se začne (psi. 118.): »Poglavarji so se zbrali in zoper mene posvetovali se, in bezbožni so me preganjali. Pomagaj mi, o moj Gospod in Bog! jaz sem tvoj služabnik in si prizadeval, tvojo postavo spolnovati. Blagor jim, ki v nedolžnosti živijo in hodijo po postavi Gospodovej. čast bodi i. t. d. . . Cerkvena molitev. Dodeli nam, o Gospod, da bomo za tim hodili, kar častimo, da se bomo učili tudi svoje sovražnike ljubiti, ker obhajamo praznik tajistega, ki je za svoje sovražnike prosil Jezusa Kristusa, ki s te¬ boj i. t. d. Berilo iz djanja apostoljskega 6, 8 —10 in 7, 54 — 59. Tiste dni je Štefan, poln gnade iti moči delal velike čudeže in znamnja med ljudmi. Vstalo pa jili je nekaj iz shodnice, ktera se imenuje Libertinov, Cirencov , in Aleksandrincov, in tistih, koji so bili iz Cilicije in Azije, prepirat se s Štefanom; in niso mogli obstati pred modro¬ stjo in duhom , lit eri je govoril . — Kedar so pa to sli¬ šali, so se vtogofi/i v svojih sercih, in so z zobmi škripali zoper njega. Ker je bil pa poln svetega Duha, se je ozerl v nebo, in je vidil božje veličastvo, in Jezusa stati na desnici božjej. In je rekel: Glejte, vidim nebesa od¬ pet'le, in šinu človekovega stati na desnici Božjej. Tedej so zavpili z velikim glasom, in zatisnuli svoje ušesa, in vsi kmali nanj planuli. In so ga pahnuli iz mesta, in s kamnjem pobijali; in priče so položile svoje oblačila k nogam mladenča, kteremu je bilo ime šavl. In so kam- 554 v* njali Stefana, kteri je klical, rekoč: Gospod Jezus, sprejmi mojo dušo! in je pokleknili in % velikim glasom vpil, rekoč: Gospod, ne prištevaj jim tega greha. In ko je to izrekel, je zaspal v Gospodu. Nauk: 1. Nedolžnost in svetost svetega Štefana ste bile tako očitne, da mu niso mogli razkačeni judi celo nič dokazati. So najeli toraj krive priče, katere so morale pričati, da je Boga in postavo preklinjal. Ako ravno je bila ta tožba kriva, ni vender svetega Štefana nič za njo maralo, zakaj njegova čista vest ga je zadosti zagovarjala in tolažila. Uči se iz tega, da, kakor huda vest človeka nar bolj grize in peče, ravno tako dobra vest ga nar bolj tolaži in razveseluje. Ona je vedno vesel obed (izrek 15, 15.) in naj bolja tolažba v vsih težavah. Ona te spremlja v temno ječo, v težave, v smert in pred sodnji sedež Božji. 2. Sveti Štefan je bil nedolžno, krivično in hudo preganjan in kamnjan in vender je za svoje preganjavce in morivce molil. Se zamoremo tadaj mi izgovarjati, če ne ljubimo svojih so¬ vražnikov? Ali niso bili sveti Štefan in drugi svetniki, ki so tako storili, tudi ljudje kakor mi? Ne zamoremo tudi mi z gnado Božjo, kar so oni zamogli? Ako no¬ čemo tega storiti, se ne smemo kristjane imenovati, za¬ kaj ljubezen do bližnjega, celo do sovražnikov je nar imenitniše znamnje kristjana in le po tej ljubezni smo pravi otroci nebeškega Očeta, ki pošilja svoje sonce čez hude in dobre in svoj dež čez pravične in krivične. (Math. 5, 43.) i. t. d. Evangeli svetega Matevža 23, 34—39. Tisti čas je Jezus rekel pismoukom in farizejem: Glejte! Jaz vam pošiljam preroke in modre in pismarje, in zmed njih bote nektere bičevali v svojih shodnicah, in pre¬ ganjali od mesta do mesta, da pride nad vas vsa pravična kerv, ktera je prelita na zemlji, od kervi pravičnega Abelj- na do kervi Zaharija, sinu Barohijevega, ktcrega ste umo¬ rili med tempeljnom in altarjem. Resnično vam povem, vse to bo prišlo nad ti rod. Jeruzalem, Jeruzalem! ki moriš preroke, in jih kamnjaš, kteri so k tebi poslani; kolikokrat 555 sira hotel zbrati tvoje otroke, kakor koklja zbera svoje pi¬ šeta pod perute, in nisi hotel! Glejte! vaša hiša vam bo pusta puščena. Zakaj povem vam, ne bote me vidili odslej, dokler ne porečete: Oeščen bodi, kteri pride v imenu Go¬ spodovem ! Kdo so ti preroki, modri in pismouki? Aposteljni in učenci Kristusovi; zakaj ti, pravi sveti Jeronim 1 ), so bili razne darove svetega Duha prejeli; neki so prejeli dar prerokvanja in so prihodne reči na¬ povedovali; neki so dobili dar modrosti in vedili reči, ka¬ tere imajo napovedovati in čas kdaj jih imajo prerokovati; druži so prejeli dar učenosti in postave popolnoma poznali. So judje resnično nektere njih umorili? Da, Štefana so kamnjali, Jakoba, Janezovega brata, ob glavo djali, druzega Jakoba iz tempeljna pahnili, Petra in druge bičali. Janeza na ptuje zapodili, Pavla in Barnaba strašno in velikokrat preganjali. „In tako morajo," kakor pravi sveti Pavl 2 ), „vsi tajisti, ki ho¬ čejo v Jezusu pobožno živeti, od brezbožnih pregan¬ janje terpeti." Kaj pomeni: Vsa nedolžna kri bo čez vas prišla? To pomeni, da bojo Judje zavoljo vse po nedolžnem prelite kervi hudo štrafani, ker so svoje predstarše po¬ snemali, čeravno so bolj Boga poznali kakor oni; zakaj sveti Avguštin pravi, tisti, ki hudobne posnemajo, niso krivi samo tega, kar sami storijo, temuč tudi hudobije tajisfih, katere posnemajo. Zakaj se Kristus kokli primeri? Ker je Kristus, kakor kokla, z gorečo ljubeznijo za zveličanje judov in vsili ljudi skerbel in še skerbi. Kakor kokla kokova in razgnaue pišeta skupaj kliče, pred nevarnostmi brani, jih s perutninaini zakriva, da se jim kaj zlega ne prigodi; tako, pravi sveti Hilari, je 1) Comeut. in Matli, 2) Tim. 3, 12, 556 Jezus celo svoje življenje učil, terpel in zdihoval in tako nas rešiti hotel; in kakor se kokla iz ljubezni do pišet trudi in peha, tako je Jezus iz ljubezni do nas slab človek postal, naše slabosti ozdraviti; in kakor se kokla po svojem mladju ravna in obnaša, tako je tudi Jezus poln milosti in vsmiljenja s nami tako ravnal in obhodil, kakor se našemu umu in našej slabosti nar bolj prileže. To njegovo ljubezen zamorejo in morajo tudi duhovni pastirji, starši in hišni gospodarji posnemati in svoje podložne opominjati, prositi, svariti in protiti, in jih od hudega odvračati in vsili nevarnost braniti. Kdo se dan današnji pridigarje kamnja in ubira? Tisti, ki duhovne pastirje opravljajo in čemijo, ki pridigarje in njih ogovore zasramujejo in sovražijo. Tim zna se goditi, kakor se je judom godilo, da se bojim prava vera odvzela in drugim vrednišim dala. Kaj pomeni zapuščena hiša? Prav za prav pomeni tukaj Jeruzalemski tempelj, ki je bil, kakor je Kristus prerokoval, 40 let po njegovej smerti zajedno s celim mestom vred od Rimljanov oro¬ pan in razdjan; v duhovnem smislu pomeni pa grešnika, katerega je Bog zapustil. Njegovi nar hujši sovražniki ga imajo v pesti in ga naravnost vlečejo v večno pogublenje. Zdihlej k svetemu Stefanu. Sveti Stefan, ki si bil poln milosti, serčnosti in ljubezni; ki si bil tako čist’ in nedolžen, da se je tvoj obraz svetil kot angeljsko obličje, ki si veliko gnado dosegel, da si pri smerti nebesa od- perte in Jezusa na desnici večnega Očeta vidih sprosi, mi od Boga čisto in mirno vest, gorečo in vsmiljeno ljubezen, da bom mogel po tvojem izgledu, vsim svojim sovražnikom odpustiti, za nje moliti, ne samo vse dobro vošiti jim, ampak tudi resnično storiti, in potem gnado srečne smerti zadobiti, po Jezusu Kristusu i. t. d. Nauk za praznik sv. Janeza aposteljna. (27. decembra.j Sveti Janez, apostel in evangelist, je v evangeli imenovan ljubeznjivi ubenec Gospodov. To je ime od 557 vsili imen nar lepše in boljše, ker pomeni veliko dopa- denje Jezusovo nad njim. Sv. Janez je bil sin Cebe- dejev in Salomin, in brat sv. Jakoba, velicega imeno¬ vanega. Oba brata sta bila ribiča pri jezeru Genezaretu. Pri priložnosti, ko sta s Petrom in njegovim bratom Andrejem v tem jezeru ribe lovila, sta vidila velik ču¬ dež, ki ga je Jezus storil. Vso noč namreč so lovili, pa niso nič vjeli; ko sta bila pa Peter in Andrej zjutrej na Jezusove besede v globoko jezero mrežo pometala, sta toljkanj rib zajela, da sta tudi ona s svojim čolnom jima šla pomagat, in so oba čolna napolnili. Na ta ču¬ dež sta, kakor Peter in Andrej, tako tudi Janez in Ja¬ kob silno ostermela, in ko je Jezus bil rekel: »Hodite za menoj, in ljudi boste posihmal lovili;" je tudi Janez s Jakobom vse zapustil, in za njim šel. Nekaj časa potlej je Jezus učenca Janeza, kteri je njegove nauke posebno zvesto poslušal, v število svojih apostelnov vzel. Sv. Janez je bil mlaji od vsih apostelnov, ves ljubeznjiv, nedolžen in čist. Vse dni svojega življenja je devištvo ohranil; zato je Jezusu neizrečeno dopadel, in od njega sosebne gnade prejemal. Sv. Janez je svojega nebe¬ škega učenika Jezusa iz vse duše ljubil. Ko dober otrok pri dobrem očetu je po domače pri Jezusu bil, prijazno ž njim govoril, in mu bil v vsem pokoren. Jezus je nad njim sosebno dopadenje imel, in mu sosebno ljubezen skazal. Seboj ga je vzel na gore, kadar se je čudno preinenil, ali čast svoje božje nalore razodel. Tudi pri zadnji večerji je sv. Janez pri Jezusu sedel, in na nje¬ govem naročji slonel; le njemu je na znanje dal, kdo zmed učencov je njegov zdajavec. Jezus ga je tudi hotel pri sebi imeti na vertu Getscmani, kader je molil k svo¬ jemu Očetu, kervav pot potil, in vjet bil od hudobnih Judov. Tistikrat se je sicer sv. Janez prestrašil, in je bežal, vender ni svojega ljubega učenika zapustil. Sv. ovangeli pričuje, da je v družbi Marije device na gori mertvaških glav pod križem Jezusovim stal, in ga ob¬ žaloval. Njegova priserčna ljubezen je Jezusu zlo do- padla; zalo je pred smertjo svojo ljubo mater Marijo njemu zročil, in njega Marii. »Sin, je rekel Janezu, glej svojo mater!" In se je v Marijo obernil, in ji djal: »Mati , glej svojega sina." Jezus je sv. Janezu izročil, kar je na zemlji na bolj ljubil, svojo sveto mater. Sv. 558 Janez je dobro spoznal to sosebno milost in ljubezen, ki mu jo je Jezus skazal; torej je devico mater Marijo k sebi vzel, jo ljubil, jo spoštoval, in ji stregel. Sveti Janez je s druzimi apostelni sv. Duha prejel, in s njegovimi darmi napolnjen bil. Poprej še je bil v ljubezni goreč, pa potlej še veliko bolj. Judom je Je¬ zusa serčno oznanoval, in nauke s čudeži poterdoval. Deržal se je sv. Petra, velicega poglavarja cerkve; je pri njem bil, ko je sv. Peter v imenu Jezusovem hro¬ mega moža pri tempeljnu ozdravil. Oba sta bila v ječo veržena; pa nista jenjala sv. evangelja oznanovati, ve¬ sela sta bila, da sta zavoljo Jezusovega imena kaj ter- pela, in sta serčno pred zborom pričevala, da je Jezus, ki so ga Judje zavergli, odrešenik sveta. Tudi je s sv. Petrom v Samarijo šel, po diakonu sv. Filipu spreober- njenih in kerščenih birmat, in sv. Duha va-nje poklicat. Sv. Janez je bil tudi potlej v Jeruzalemskem zboru, kjer je bilo sklenjeno, da verni niso dolžni Mojzesovih šeg spolnovati. Po nevernih deželah je hodil, tudi med ne¬ usmiljene Partijane, Jezusa oznanovat, in njegovega kralje¬ stva razširjat. V malej Asii je bilo po njem veliko Judov in nevernikov spreobernjenih; škofe jim je puščal, da so Gospodovo delo dodelovali. V mestu Efezu je stanoval, skerbel za vse škofije v deželi, in vedno učil. V letu 95 po Jezusovem rojstvu je bil na povelje nevernega cesarja Domicijana iz Efeza v Rim čez morje prepeljan, in obsojen, da bi bil v kotel vrelega olja veržen in umorjen. To mu ni nič škodovalo, temuč bil je še ter- dneji potlej, ker ga je Gospod Jezus s svojo vsega- mogočnostjo ohranil. Verni so pozneje ondi, pri vratih imenovanih Latinskih, kjer je bil sv. Janez ohranjen, cerkev sozidali. Spomin tega čudeža se v katolškej cer¬ kvi obhaja šesti dan velicega travna. Neverni cesar je nad tim čudežem ostermel, ga ni hotel umoriti, temuč ga je ukazal peljati na mali otok Patmoz, zdaj Palmoza po imenu, ne zlo deleč od Efeza, kjer je poprej stano¬ val. Okoli enega leta je bil sv. Janez na tem otoku; ondi je imel skrivno razodenje, ki je polno velicih skriv¬ nost, in sosebno poznejšega preganjanja, vojskovanja in zmage katolške cerkve. Neusmiljeni cesar Domicijan je bil v letu 96 umorjen, in vsi njegovi ukazi so bili overženi. Sv. Janez je šel 559 po tem sklepu spet v mesto Efez prebivat. Zlo je bil star, vender je v velikem pokorjenji živel; ni mesa jedel, ne vina pil, in je vedno delal za zveličanje bližnega. Ob njegovem času so krivoverci lažnjivo učili, da Je¬ zus Kristus ni Bog, ampak le človek. Veliko napačnega so med verne raztrosili, in jih skušali zapeljati. Več škofov in vernih je sv. Janeza ponižno prosilo, da naj jim zapisano pusti, kar je s besedo učil, da bi zoper krivoverce imeli nepremagljivo orožje; sosebno so ga zato prosili, ker so bili vsi drugi aposteljni že pomor¬ jeni. Sv. Janez je v to prošnjo rad dovolil, in dasiravno poln sv. Duha, je napovedal molitev in post, da bi Boga pomoči prosili. Po tem je spisal sv. evangeli, kteri se tako le prične: „V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda." Drugi evan¬ gelisti so bili že veliko popisali od človeške natore Je¬ zusove; sv. Janez je visoko pisal od njegove božje natore, in skazal, da je Jezus Kristus pravi Bog od pravega Boga. Vsi kristjani so sicer to verovali; vender je sv. Janez pisal, da bi krivoverci ne takrat, ne potlej ne zamogli zapeljati tistih, kteri bi se božje besede der- žali. Sv. Janez je tudi tri liste vernim pisal, v kterih se vidi njegova ljubeznjiva duša. Ljubezen in ljubezen zapoveduje in priporoča ta ljubeznjivi apostel, ker so v njej vse zapovedi zapopadene. Koliko je skerbel za zve¬ ličanje bližnega, pričuje ta le zgodba. Predenje bil sv. Janez na otok Patmoz zavoljo vere poslan, je iz Efeza v bližnje mesto šel. Ondi je vidil zlo prijaznega in obetnega mladenča. Tega je mestnemu škofu zročil rekoč: „V pričo Jezusa Kristusa in njegove cerkve ti ga sosebno priporočim." Škof ga je v svojo hišo vzel, ga učil, kerstil in birmal. Menil je, da bo mladeneč stanoviten, in ga je nekoliko v prostosti pustil. Naletel je v zapeljivec; seboj so ga napravili na pojedine, tudi krasti, in več druzega hudega so ga naučili. Mladeneč se je razvadil, ni imel več božjega strahu, in vojvoda tolovajev je bil na zadnje. Velike hudobije je mladeneč zdaj počenjal. Sv. Janez ni vedil, kakošen da je; pa zmiraj ga je pri sercu imel. Ob priložnosti cerkvenega opravila je šel do škofa, kteremu je bil mladenča zročil. Ko je sv. Janez opravilo opravil, je rekel škofu v „Kje je mladeneč, ki sim ga bil tvoji skerbi zročil?" Škof je 560 zdihnil in odgovoril: »Umeri je.“ Sv. Janez ga naglo vpraša: »Kakošne smerti?" „Dušne smerti je umeri, vojvoda tolovajev je tam le v unej gori," mu je škof rekel. Ljubeznjivemu Janezu so se obilne solze vderle, iz žalosti preterga oblačilo, in pravi jokaje: „Oh, slabega pastirja sim duši svojega brata dal. Berž mi dobite konja in človeka, da pojdem za njim." Ljubeznjivi star¬ ček je hitel, kolikor je zamogel za zgubljeno ovco, ka¬ mor so mu pokazali. Eden tolovajev, ki je bil naj starši, ga je ustavil; pa sv. Janez mu je rekel: „Želim priti do tvojega vojvoda, pelji me do njega." Mladeneč je imel orožje v rokah, in je neznanega jezdica čakal s napetim lokom. Kader je bil sv. Janez že blizo njega, ga je mladeneč spoznal, se prestrašil, in zbežal od sramote. Sv. Janez je za njim hitel in vpil: „Ljubi moj otrok! zakaj bežiš pred revnim starčkom? Moj sin! usmili se me, ne beži pred svojim očetom, še je upanje za-te; jaz sim tvoj porok pri Jezusu Kristusu, rad dam svoje življenje za-te, kakor je Jezus Kristus za nas vse dal svoje življenje. Počakaj, upaj, Jezus me je do tebe poslal.“ Mladenču so te Ijubeznjive besede serce pre¬ sunile; obstal je, orožje od sebe vergel, na glas se jo¬ kal, svetemu aposteljnu naproti šel, ga objel, in mu prikrival svojo desno roko, ki jo je s toliko hudobijami omadeževal. Sv. Janez ga je usmiljeno sprejel, je po¬ kleknil, ga kušnil, za-nj molil, in ga k njegovemu škofu peljal. Ondi sta sv. Janez in mladeneč skupej molila, in se postila; velikokrat ga je učil, opominjal, in ni šel domu, dokler ni terdno upal, da je Bog spokornemu mladenču odpustil. Mladeneč se je res spreobernil, in je bil potlej zgled prave pokore. Sveti Janez se je bil zlo postaral, še hoditi ni mogel; zato so ga učenci skorej na rokah v cerkev no¬ sili. Ni mogel zbranim vernim veliko govoriti; vselej jim je djal: Otročiči moji! ljubite se med seboj." Verni so se naveličali le eno slišati; torej so mu ponižno rekli: »Oče! zakaj nam zmirej to praviš?" Odgovoril jim je: »Zato ker je zapoved Gospodova, in če jo prav do¬ polnite, je zveličanju zadosti." Okoli 100 let star je ta ljubeznjivi apostelj v mestu Efezu mirno v Gospodu zaspal. Sv. maša se začne: V sredi občine je Gospod nje¬ gove usta odperl, on ga je napolnil z duhom modrosti 561 in razuma. Z obleko veličastva ga je oblekel. (Eccle. 15 65.) Dobro je Gospoda hvaliti; in Tvojemu imenu, o Narvikši! hvalo peti. (psi. 91.) Čast bodi i. t. d. Cerkvena molitev. Razsvitli milostljivo, o Gospod! Tvojo cerkev, da zamore razsvetljena z naukom svetega aposteljna Janeza Tvojih večnih dobrot deležna postati, po Jezusu Kristusu i. t. d. Berilo, iz bukev Sirahovih 15, 1—7. Kdor se Boga boji, bo dobro storil, in kdor se pra¬ vičnosti derži , jo bo dosegel, in mu bo na proti prišla, ko lastita mati. Z kruhom življenja in razuma ga bo pasla, in z vodo zvelicanske modrosti ga napajala; in se bo v njem uterdila, in se ne bo ganula. Iti ga bo ohra¬ nila, in ne bo osramolen. In ga bo povišala pri nje¬ govih sosedih , in v sredi zbirališča bo odperla njegove usta, in Gospod ga bo napolnil z duhom modrosti in ra¬ zumnosti , in ga bo oblekel z častitljivim oblačilom. Zt veseljem in dobrovoljnostjo ga bo obogatil, in mu v del dal večno ime Gospod naš Bog. Nauk od čistosti. „Kdor modrost ljubi, pravi sveti duh, jo bo zadobil; V pregrešno dušo pa ne gre in ne ostane v telesu, ki grehu in hudobijam služi J ). Sveti Janez je bil od mla¬ dih nog zmiram pravi angelj čistosti in nedolžnosti, za nje voljo je ga Jezus posebno ljubil in sveti Duh tako z modrostjo in učenostjo obdaroval, da je kakor sveti Avguštin pravi, svoj evangeli bolj visoko začel, kot uni tri evangelisti. Zakaj uni tri evangelisti so več govorili od Jezusa kot človeka in so od Njega kot Boga manj povedali, sv. Janez pa, kakor da bi studil po zemlji ho¬ diti, se je (kakor orel) dvignil, ne samo nad zemljo in nad vse prostore pod nebesom, ampak tudi nad vse trume angeljev in je prišel do tistega, ki je vse vstva- ril, ker pravi: V začetku je bila beseda. Pri zadnjej večerji je slonil na Gospodovih persih. — Iz tih pers je skrivno on pil; ali kar je skrivno pil, je očitno razlil. — 1) Modr. 1. 4. Goffine. 36 56« Trudi se toraj serčno, čistost in nedolžnost ohraniti in boš, kakor sveti Janez, ljubljene Jezusov in z nebeško modrostjo te bo on napolnil. Evangeli svetega Janeza 21, 19—24. Tisti čas je Jezus Petru rekel: Pojdi za menoj. Peter se je pa obernul, in je vidil tistega učenca, kte- rega je Jezus ljubil, kteri je pri večerji tudi na njegovih persih slonel, in je bil rekel: Gospod! kdo je, kteri te bo izdal? Ko je tedaj Peter tega vidil, je rekel Jezusu: Gospod, kaj pa ta? Jezus mu reče: Hočem, da tako ostane, dokler ne pridem, kaj tebi za to? Ti pojdi za menoj. Razšlo se je tedaj to govorjenje med brati, da tisti učenec ne umerje. Pa Jezus mu ni rekel: Ne umerje; ampak: Hočem, da tako ostane, dokler ne pri¬ dem, kaj tebi za to? To je tisti učenec, kteri pričuje od tega, in je to pisal, in vemo, da je resnično nje¬ govo pričevanje. Kaj hoče Jezus reci z besedami: Jaz hočem da tak6 ostane, dokler pridem: ti hodi za menoj? Jezus je hotel reči, da sv. Janez ne bo martran in grozovitne smerti vmerl, temuč da bode vmerl po na¬ vadno. Sv. Peter pa bo, kakor je pa že v 18. versti rečenega poglavja prerokoval, na križu vmerl. Zakaj je Kristus Petra za vprašanja del pokregal? On je hotel tako njegovo radovednost kazniti, nas pa podučiti, da ne smemo tako ojstro gledati in preisko¬ vati , kar naš bližni dela in neha. Kogar preveč bližnji skerbi, zanemari veči del sam sebe in si nakoplje veliko težav in skerbi. Zdihlej k svetemu Janezu. Preljubeznjivi Kristusov učenec, sveti Janez! ki si pri zadnji večerji na njegovih persih slonil in ki ti je bil na križu svojo mater izročil, prosim te po tej velikej 563 milosti, sprosi meni in vsim ljudem veliko gnado, serce čisto ohraniti, umirajočega odrešenika in njegove presveto mater goreče častiti, Boga in bližnega serčno ljubiti in enkrat serčno vmreti! Amen. Zakaj se na ta praznik vino blagoslovi in vernim piti da? 1. Da bi Bog vse tajiste, ki to posvečeno vino pi¬ jejo , od vsega hudega na duši in telesu obvaroval, ka¬ kor je svetega Janeza obvarval, ki je njemu podeljeno strupeno vino blagoslovil, da je ga zamogel brez škode piti in tako keršansko vero poterditi. 2. Da bomo po priprošnji svetega Janeza v veri poterjeni, in da bi se ljubezen do Boga in do bližnjega, katero ljubezen vino pomeni, in za katere voljo je bil sveti Janez tako slav¬ ljen, v naših sercih vžgala. Zatoraj reče mašnik , kadar vino piti podelji: Pij ljubezen svetega Janeza v imenu Boga Očeta, Sina in svetega Duha. Amen. Nauk za praznik nedolžnih otročičev. ( 28 . decembra.) Sveta cerkev obhaja ta dan spomin nedolžnih otrok, kteri so bili po hudobnem kralji Ilerodežu iz sovražtva zoper Jezusa v Betlehemu umorjeni. Ti so od katolške cerkve mučeniki spoznani, ker so zavoljo Jezusa kri prelili. Oni so pervina mučenikov po odrešenikovem rojstvu. V njih krivično smert je priložnost dalo, kar bo zdaj rečeno. Modri so iz jutrovih dežel prišli iskat novorojenega kralja Jezusa, ker so njegovo zvezdo v svoji deželi vidili. Ker niso vedili, kam bi se obernili, so šli v ve¬ liko mesto Jeruzalem, in so po njem opraševali. »Kje je novorojeni Judovski kralj? so rekli. Njegovo zvezdo smo vidili, in molit smo ga prišli." Kralj Herodež, Idu- mejan, prebrisan, serčen, pa neusmiljen in napuhnjen, se je prestrašil, in berž sklenil novorojenega kralja umoriti. Pisem neveden je menil, da novi kralj mu bo kraljestvo odvzel; zato se je prestrašil, je velikemu zboru 36 « 564 rekel hitro se sniti, in pismoukom dal vprašanje, kje da ima Kristus rojen biti. Odgovorili so: „V Betlehemu na Judovskem; zakaj tako je pisano pri Miheji preroku: „Ti Betlehem na Judovskem nisi nar manjše mesto, zakaj iz tebe pojde vojvoda, ki bo moje Izraelsko ljudstvo vladal, in njegov izhod je od začetka in iz večnih dni.“ Herodež to zaslišati je modre k sebi poklical, od njih prekanjeno izprašal čas zvezde, in jih v Betlehem poslal rekoč: „Pojdite, in skerbno oprašujte po detetu; kader ga naj¬ dete, mi pridite nazaj povedat, da ga tudi jes grem molit.“ Tako hinavsko je govoril, da bi modri ne ve- dili, kaj misli; pa Bog jih ni dopustil zapeljati, temuč je modrim povedal, da naj se ne vernejo k Herodežu, temuč naj po drugi poti v svojo deželo nazaj gredo. Iz željne duše so Jezusa iskali, ga našli, molili, s zlatom, kadilom in miro obdarovali, in od Boga v sanjah podučeni šli po drugi poti domu. Herodež je prihoda modrih željno čakal, pa jih ni bilo. Zvedel je, da so že odšli, silno se je razserdil, in je premišljeval, kako bi Jezusa umoril. Gospod je svojega angelja svetemu Jožefu poslal, in mu zapovedal, s Jezusom in njegovo materjo Marijo berž odriniti v Egipt; tudi mu je povedal zakaj , ker ga na¬ mreč Herodež hoče umoriti. Sv. Jožef je bil Bogu po¬ koren, je berž vstal, in ponoči šel iz Betlehema. Herodež ves serdit, ko mu ni hinavšina pomagala, je svoje ne- usmiljenje pokazal, ker je svoje hlapce poslal vsih fan¬ tičkov v Betlehemu in v njegovih straneh pomoriti, kar jih je bilo dve leti in manj starih. Mislil je: „Novorojeni kralj mi je neznan, modri so me speljali; pa mi vender ne bo odšel, s druzimi nedolžnimi bo umorjen, da svoje kraljestvo uterdim. 11 Herodež je to mislil; pa njegova ne¬ usmiljena modrost ni nič zdala, ker je bil Jezus ohranjen. Njegovi hlapci so šli, in storili po njegovem povelji. Popadali so nedolžne otroke, jih materam tergali iz na¬ ročja, morili, ob tla metali, vse hiše in kote preiskali, da bi nobeden smerti ne odšel. Žalostne matere so neizrečeno vpile in jokale, ko so vidile svoje deteta v kervi prevračati se; tudi drugi so bili grozno žalostni neusmiljenja, kakoršnega niso nikoli slišali; v mestu in okoli mesta je bilo obilno žalosti, vpitja in solz. Ne¬ dolžni otroci so malo časa terpeli; po smerti pa so se veselili, in se vesele, da so bili umorjeni zavoljo Jezu- 565 sa, kteri jih je potlej v svoje kraljestvo vzel. Herodcž je kraalo prejel vredno plačilo. Bog ga je s neznano bolez¬ nijo udaril. Strašno pečenino je po vsih udih imel, ko bi v ognji bil, červi so ga živega jedli, obupal je, in se hotel umoriti. Umoril bi se bil, ako bi mu domači ne bili ubranili. V hudih bolečinah in v obupanji, od Boga in od ljudi sovražen, je nesrečno vmerl. Ta hudobni kralj je nedolžnega Jezusa iz napuha sovražil, in ga hotel umo¬ riti , da bi mu kraljestva ne prevzel; iz tega konca je ukazal nedolžne otroke umoriti: ali kmalo potlej je kralje¬ stvo, živlenje in dušo zgubil. Sv. maša se začne: (psi. 8.): Iz ust še majhinih in sesajočih otročičev si ti zavoljo svojih sovražnikov hvalo napravil. Gospod, naš Gospod, kako čudno je tvoje ime po celem svetu.* Čast bodi i. t. d. Cerkovna molitev. O Bog, katerega hvale nedolžni mučeniki niso z besedami, temuč s smertjo na današnji dan oznanovali, zatri v nas vse grešne želje in nagnje¬ nje, da bomo od vere na Tebe, katero naš jezik spo¬ zna, tudi s pobožnim živlenjem pričali, po Jezusu Kristusu i. t. d. Berilo iz skrivnega razodenja sv. Janeza aposteljna 18, 1—5. Tiste dni sim vidil, in glej, jagnje je stalo na gori Sionu, in z njim njih sto štiri in štirdeset tavžent, kteri so imeli njegovo ime in ime njegovega Očeta zapisano na svojih celih, in sim slišal glas z neba, kakor glas veliko voda, in kakor glas velicega groma; in glas, klerega sim slišal, je bil kakor citrarjev, kteri na svoje citre citrajo. In so peli nekako novo pesem pred sedežem, in pred cveterimi živalmi in pred staršimi , in nihče ni mogel peti pesmi razim unih sto in štiri in štirdeset tavžent, kteri so bili odkupleni z zemlje. Ti so, kteri se niso z ženami ognusili; device namreč so. Ti hodijo za Jagnetom , ka¬ mor koli gre. Ti so odkupleni zmed ljudi pervine Bogu in Jagnjetu, in v njih ustih se ni najšla laž; zakaj brez madeža so pred stolom božjim. Razlaganje. To prikazen svetega Janeza naverne sveta mati katolška cerkev na nedolžne otročiče, ne kakor da bi bili resnično oni ti 144,000 svetniki (zakaj gotovo 566 se ne ve, koliko je bilo otročičev pomorjenih in gotovo ni bilo jih toliko), ampak ker se imajo zavoljo čistosti, v kateri so umerli, devicam prišteti, od katerih se tu go¬ vori: zakaj sveti Janez popisuje tukaj, koliko vredno in kako imenitno je devištvo in pripoveduje, kako je vidil brezmadežno jagnje Božje, Kristusa na hribu „Sionu“ to je v nebesih, obdanega od štiri in štirdeset jezerov devic. Med število pa spadajo vsi, ki so nedolžni in čisti zamerli. Pred vsimi svetniki imajo ti še to posebno čast, da so z imenom jagnjeta zaznamvani, da so po¬ sebni ljubeji Njegovi, da v njegovi družbi posebno ve¬ selje vživajo; to pomeni nova pesem, ki jo pojejo, katere pa ne zamorejo drugi svetniki peti. Poglej kako po¬ višana in štimana je deviška čistost v nebeškem kralje¬ stvu; nad vse druge svetnike povikšuje Bog deviške duše. In to nebeško čednost, ta dragi biser daš ti za kratko, prazno veselje, ki ne nasiti tvoje duše; ki jo veliko več s težavo in brhkostjo napolni? Nikar; ohrani torej obleko nedolžnosti brez madeža, in če si jo oskru¬ nil ali celo po grehu zgubil, hiti in spokori se, da boš svetim spokornikom prištet in s svojo pokoro Boga in angelje razveselil! Evangeli svetega Matevža 2 , 13—18. Tisti čas se je angel Gospodov Jožefu v spanji prikazal, rekoč: Vstani, vzemi dete in njegovo mater, in beži v Egipt, in bodi tam, dokler ti ne porečem; za¬ kaj Herodež bo deteta iskal, da bi ga končal. In je vstal, in vzel dete in njegovo mater po noči, in se je uganul v Egipt. In je bil ondi do Herodeževe smerti; da se je dopolnilo, kar je Gospod govoril po preroku, ki pravi: Iz Egipta sim poklical svojega Sina. Ko je Herodež vidil, da je od modrih zapeljan, se je silno razserdil, in je poslal in pomoril vse fantiče, kar jih je bilo v Betlehemu in v vsili njegovih pokrajnah po dve leti in manj starih, po času, ki ga je bil od modrih iz¬ prašal. Takrat se je dopolnilo, kar je bilo govorjeno po Jeremii preroku, ki pravi; Glas se je slišal v Rami, 567 jok in velik krik, Rahela je jokala po svojih otrocih, in se ni dala utolažiti, ker jih ni več. Zakaj je iskal Herodez Kristusa umoriti? Herodcž je bil preveč žejen posvetne časti, in je hotel kraljevati. Po teni otroku, katerega so modri kralja judovskega imenovali, bi bil mogel svoj prestol zgubiti, katerega si je bil krivično privlastil in za ka¬ terega del je bil celo svoje sinove in bližnjo žlahto umoriti ukazal. Kako je pač nevarno prevzetno in na- puhnjeno serce! kam ne zapelja večkrat človeka? Pre- gledaj skerbno, ali napuh tudi v tvojem sercu korenin ne poganja? Koj vse koreninice iztrebi; zato premišluj rad, kako si reven in vbog, kolikokrat grešiš in Boga žališ! Prosi Boga za ljubo ponižnost! Kdo dela kakor Herodez? Vsi tisti, ki nedolžne otročiče ali telesno ali dušno morijo fpsl. 4.), neskerbne nepazlive matere, ki težko nosijo ali vzigovajo, škodljive reči jedo in pijejo, se pre¬ več jezajo, preveč žalujejo, vse to otroku, ki ga pod sercom nosijo, močno škoduje; — bezumni možje, ki v takem stanu svoje žene terdo derže, jih še celo te¬ pejo, pehajo, in jezijo; nepazljiva starši, ki mlade otro¬ čiče k sebi v posteljo jemlejo in jih tako v nevarnost pripravijo, in sami sebi priložnost dajo, zadušiti jih; brezvestne in brezbožne ženske, ki sad svoje sramote že v maternem telesu pokončajo in jih tako brez kersta na uni svet pošlejo. Grozovitnejši pa kot ti vsi, tudi bolj kot Herodež, so pa tajisti, ki nedolžne otročiče pohujšajo, f. j. ki jih v greh zapeljajo, kadar namreč v pričo otrok nesramno govore, nespodobne pesmi pojo, nesramne nepristojne šale vganjajo in jih v grehe napcljevajo. Jezus takim ljudem strašno gorje proti. Ktero plačilo je dobil Herodez za svoje hudobije? Kmalo potem ga je gerda in ostudna bolezen prijela, v kateri je zasmerdel, da sc ga je vsaka živa duša ogibala, červi so živega jedli in tako je izdilinul svojo černo dušo! 568 Herodež, ki je otročiče le po telesu vmoril, je bil tako strašno od Boga kaznovan; kaj imajo pričakovati še le tisti, ki jih nedolžne duše v greh zapeijajo in morijo. Kaj pomenijo besede: Glas se v Rami slisi? Od tega pravi sveti Krizostom: Če % r praša kdo, za¬ kaj tukej stoji ime Rahel, ki svoje otroke objokuje, ako- ravno se tukaj od otročičev v Betlehemu govori in kaj imate Rahel in Rama seboj opraviti, odgovorimo: Po vsej pravici se govori tu od Rahele, njeno bolečino do¬ kazati; ona je bila mati Benjamina (iz katerega rodu so bili nedolžni otročiči) in katerega so bili pokopali blizo Betlehema in blizo Rame, ki je bila v rodu Benjamina. Ker je bila toraj Rahel mati pervaka tega rodu, in ker je bil še pepel te matere na tistem kraju, imenuje sveto pismo umorjene otroke Rahelove sinove. Te besede po¬ menijo tudi lehko bolečine, ki so jih občutile matere umorjenih otrok. — Pomede otroke objokati, je sicer naravno, pa nezmerno jokati, je bezumno. Zakaj bi se vender matere nedolžnih otročičev, katere Bog k sebi pokliče, ne dale potolažiti. Ali ni bolje zanje v nebe¬ sih pri Bogu biti, kakor na zemlji v nevarnosti živeti, in pogubiti se na večno ? Druge resnice u poduk in tolažbo. Nauk: I. Bog je rešil svojega sina iz rok Herodeža ne na čudno, temuč na naravno vižo. Jožef je š njim pobegnili v Egipt, Bog bi ga bil lehko drugače rešiti mogel. Pa on nas je hotel s tim podučiti, da ne smemo čez natorne pomoči od Boga pričakovati, dokler je še po ravni poti kej za pomagati; tudi nas uče Jezus, Ma¬ rija in sv. Jožef, da moramo mi vsemu, kar nam Bog odloči, dobrovoljno podvreči se, brez da bi dolgo pre¬ mišljevali ali mermrali. Oni so bli nebeškemu Očetu pokorni, so se hitro vdali božjej volji; brez dolgo pre- vdarjati, so se podali v ptujo daljno deželo. II. Da so morali, Jezus, Marija in sveti Jožef to¬ liko prestati in preterpeti, naj nas uči, da je Bogu do¬ padljivo svoje služabnike s tim skušati, da jim obilno križev in težav pošle. Tako Bog svoje zveste služabnike 569 še bolj v dobrem vterdi, in višje enkart poplača. Smemo ladaj mermrati, če Bog ravno tako z nami ravna? III. Herodež želi Jezusa umoriti; Iožej svoj namen izpeljati, je ukazal, veliko veliko nedolžnih otročičev umoriti, pa vender ni Jezusa vjel. Kaj zamorejo bez- božni zoper Boga in njegove služabnike? Kdor Bogu služi in se njega boji, temu ne more vsa peklenska moč nič škodovati, Zdihleji k nedolžnim otročičem. Vas pozdravim, mladi nedolžni mučeniki, ki niste Boga z besedami, temuč s smertjo počastili in poslavili. O kako srečni ste pač vi, da ste se preselili v večno živlenje, predenj ste še komaj časno nastopili. Kako srečni ste, vedno nedolžno jagnje Božje, Jezusa Kri¬ stusa, med seboj imate. O prosite za nas, da bomo vero na Jezusa zmiram s jezikom in sercom spoznavali, s pobožnim živlenjem poterdovali, in da bomo skoz križ in terplenje došli k Jezusu, katerega vi vživate! — Nauk za praznik stola svetega Petra. (18. januarja in 22. februarja.) Kaj je to za en praznik? To je praznik, s katerim sv. m. k. cerkev spomin tistega dne obhaja, kadar je bil sveti Peter, nar višji Kristusov namestnik, svojo škofijsko stolnico v Antiohii v Sirii in sedem let poslej za se in za svoje naslednike apostolsko, papežko stolnico v Rimu postavil in vlemeljil. Na tej stolnici je on pet in dvajset let do svoje smerti sedel. Praznik postavljenja stolnice v Rimu obhaja cer¬ kev na 18. dan januarja in v Antiohii 22. februarja. Zakaj je sveti Peter apostoljsko stolnico ravno v Rim prenesil? Rim je bil tistikrat poglavitno mesto celega sveta in prava kaluža vsega krivoverstva in zmot; zato je bilo pač pristojno, kakor pravi sveti Leo papež, da se je 570 to mesto za osredje in poglavarstvo prave kristjansko- katolške vere storilo, iz katerega bi se luč keršanske vere z apostoljsko močjo ravno tako čez vse narode razlila, kakor se je krivoverstvo s posvetno močjo iz Rima po celem svetu razširilo. Kaj imajo kristjani danes storiti? Morajo Boga zahvaliti, da so v rimsko - katolškej apostoljskej cerkvi rojeni in ga prositi za nar vikšega cerkovnega poglavarja, rimskega papeža, da Bog mu do¬ deli moč in gnado biti ravno tako za sveto vero in za izveličanje duš vnet in goreč, tako ljubeznjiv in ponižen, kakor je nekdaj sv. Peter bil. Saj tudi rimski papež sedijo na tistem stolu, na kterem je sv. Peter nekdaj sedel. (Začetek sv. mase poglej praznik svetega Miklavža.j Cerkvena molitev. O Bog, ki si svojemu svetemu aposteljnu Petru ključe nebeškega kraljestva izročil in mu s tim nar viško cerkveno oblast dodelil zavezovati in odreševati, daj nam, da bomo po njegovej priprošnji iz ketin naših grehov rešeni, ki živiš i. t. d. Berilo iz 1. lista sv, Petra aposleljna i, 1—7. Peter , apostelj Jezusa Kristusa, izvoljenim ptujcom, razkropljenim v Pontu , Galacii, Kapadocii , Azii in Bi- tinii, po pravednosti Boga Očeta, v posvečenji Duha, v pokorščino in pokropljenje kervi Jezusa Kristusa: Milost vam in mir naj se pomnoži. Hvaljen bodi Bog in Oče Gospoda našega Jezusa Kristusa, kteri nas je zavoljo svojega velikega usmiljenja prerodil v živo upanje po vstajenji Jezusa Kristusa od mertvih, v nestrohljiv, in ne- ognjušen, in nezvenljiv del, prihranjen vam v nebesih, kteri ste v Božji moči ohranjeni po veri v zveličanje, ktero ima razodeto biti poslednji čas; v kterem se bote veselili , Če morate zdaj malo žalovati v mnogoterih skuš¬ njah, da je skušnja vaše vere veliko drajši ko zlato, ktero se z ognjem skuša, pokaže v hvalo, in slavo, in čast v razodetji Jezusa Kristusa Gospoda našega. Razlaganje. To pismo je, bi rekel pastirski list, ka¬ terega je sv. Peter, poglavar cerkve, celej množici kri- 571 stjanov, katere on za ptujce na svetu derži posebno pa tistim namenil, katere je on spreobernil; v tem listu jih koj v začetku opomene, Boga zahvaliti, da jih je po Je¬ zusu Kristusu odrešil in k veri in dedinstvu nebes po¬ klical; nebesa bi naj imeli za našo domovino; tjc enkrat priti, bi si imeli prizadevati, naj nas nadlegova, če je božja volja tako, še toliko težav in zopernosti. Ev angeli svetega Matevža 16 , 13— 19 . Tisti čas je prišel Jezus v kraje Cezareje Filipove, in je vprašal svoje učence, rekoč: Kdo pravijo ljudje, da je Sin človekov? Oni pa so rekli: Nekteri, da Janez kerstnik, nekteri pa, da Elija, nekteri pa, da Jeremija, ali prerokov kdo. Jezus jim reče: Vi pa, kdo pravite, da sim? Je odgovoril Simon Peter in rekel: Ti si Kri¬ stus, Sin živega Boga! In Jezus je odgovoril, in mu rekel: Blagor ti, Simon, Jonov sin! ker meso in kerv ti nista tega razodela, ampak moj Oče, kije v nebesih. Pa tudi jaz povem tebi: Ti si Peter (skala), in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenske vrata je ne bodo zmagale. In tebi bom dal ključe nebeškega kralje¬ stva; in kar boš zvezal na zemlji, bo zvezano tudi v nebesih, in kar koli boš razvezal na zemlji, bo razve¬ zano tudi v nebesih. Zakaj se imenuje Kristus tukaj in večkrat sina človekovega? To stori on zavolj svoje ponižnosti, da ni samo pravi sin Božji, ampak da je tudi človekov sin, po mesu pravi otrok Adamov. Kristus se je pa moral učlovečiti, ker je hotel za grehe sveta terpeti in zadostiti; kot Bog bi ne bil mogel terpeti; on je moral biti pa tudi Bog, sicer bi ne bil mogel popolnoma zadostiti. Če hočemo biti zveličani, moramo obojno verovati, namreč da je Kristus pravi človek in pravi Bog. 572 Zakaj je na uprašanje: „Kdo mislite da sim jez, u sam Peter odgovoril? Ker je on, kakor pove sveti Jeronim, od Boga že za poglavarja svete cerkve in aposteljnov odločen in po Kristusovem ustajenju resnično postavljen bil, in v imenu vsih aposteljnov očitno povedal, da veruje, da je Jezus Kristus Sin živega Boga. To so verovali tudi vsi uni apostelni; to ima tudi verovati vsak pravoveren kristjan, ako hoče zveličan biti. Kaj je sv. Peter reci hotel s besedami: Ti si Kri¬ stus, sin živega Boga? On je hotel reči, da je Kristus pravi od Boga ob¬ ljubljeni odrešnik, mazilenec Gospodov in resnični od vekov rojeni sin vsemogočnega Boga, ki ima Sara v Sebi življenje in ki družim stvarem življenje daje. Recimo večkrat in spoznajmo: Kristus je pravi Sin živega Boga, zakaj to verovati in spoznati je narpotrebniše znamnje pravega rimsko-katolškega kristjana, sosebno dan današ¬ nji, ko hočejo nekteri puhli modrijani tajiti, da je Kristus Božji sin. Njega oropati božje nature in našega ljubega odrešenika tako ponižati, rečejo, da je bil človek, kakor so drugi. Gorje, kdor ne veruje, kar je sveti Peter, dones tako jasno spoznal, — on ni ud cerkve, ni otrok zveličanja, ni dedič nebeškega kraljestva. Od kod je Peter spoznal, da je Kristus pravi Bog? Kristus sam pove, da je Petru sam Bog razodel; Bog ga je razsvetil, da je to spoznal. To priča, da je vera dar Božji, nebeška luč, katera človeka razsvetljuje, da to spozna in veruje, kar je Bog razodel. Zakaj imenuje Kristus svetega Petra srečnega? Ker je terdno veroval, da je Jezus pravi živi Bog; v ravno tej veri in ljubezni pa sreča tega sveta obstoji; po smerti pa človek gleda in vživlja, kar je tukaj vero¬ val. To je, (pravi sveti Janez v 17, 3.) večno življenje, da tebe, edino pravega Boga spoznajo, in katerega si poslal Jezusa Kristusa. 573 Kaj za eno 'plačilo je dobil P eter za svoje spoznanje? Razun da mu je večno izveličanje obljubil, mu je dal Kristus narvikšo oblast in pervo mesto med vsimi aposteljni; dalej je obljubil, da bo nanj, kot na skalo, svojo cerkev zidal, katere ne bo mogla vsa peklenska moč nikdar premagati. — Poglej; kako so se Jezusove besede spolnile! Že je minulo več kot osemnajst sto let, kar je Jezus Kristus svojo cerkev na svetega apostola Petra in njegove na- stopnike — rimske papeže — zidal, — veliko tavžent kri— vover je peklenski sovražnik že iztuhtal in poslal nad sveto katoljško cerkev, — vsi ti neverniki in krivoverci so se strašno zagnali in spuntali zoper borni slolič svetega Petra v Rimu: pa glej! te borni stolič v Rimu še stoji, se ne pre¬ makne, in na njem sedi v velikej časti in slavi rimski papež, sveti oče, narvišji poglavar svete katoljške cerkve. Krivovere je pa veter kakor prah razkadil na vse strani vesolnega sveta, — vsi krivoverci se med seboj so¬ vražijo, grizejo in kolejo in le samo tedaj se pobratijo iu v eden rog trobijo, ko se gre zoper katoljško cerkev. — Tudi cesarji in kralji, dežele in mesta so se povzdignuli nad sv. katoljško cerkev, so pravoverne kristjane, duhov¬ nike, škofe in papeže preganjali, martrali in morili; pa glej! cesarji in kralji in ljudstva so že davno zibnuli in se v prah spremenili: borni stolič sv. Petra v Rimu pa še stoji in bo stal do konca sveta! — Zavoljo njegove ponižne in terdne vere je Jezus Kri¬ stus sv. Petra tako povišal. Tudi ti ponižno in terdno veruj, kar sv. cerkev uči. Blagor tebi! večno zveličanje te čaka! Kdor veruje, bo zveličan. Alj je Peter res skala cerkve? Da! Kristus je očitno rekel: Ti si Peter, to je skala, in na to skalo bom zidal svojo cerkev, in peklenske vrata je ne bodo zmagale. Kakor je pri vsakej hiši temeljno zidovje in temeljni kamen nar imcnilnejša in nar potrebnejša reč, na kterej celo pohištvo počiva: tako je pri sv. cerkvi tudi sv. Peter skala alj podlaga, brez ktere cerkev obstati in biti ne more. U ravno to znamnje je Kristus Petru tudi dal ključe nebeškega kraljestva. 574 Kaj pomenijo ključi nebeškega kraljestva? Ključi so bili in so še dan današnji znamnje moči in oblasti, katera se komu da'). V jutrovej deželi pomeni komu ključe izročiti se sedaj komu oblast dati, da zapove¬ duje in gospoduje. Tudi pri nas pomeni: vojvodu alj kralju ključe kakega mesta dati, toliko kakor njemu vso oblast čez to mesto izročiti. Jezus hoče toraj s timi besedami reči: Ti si moj namestnik na zemlji, tebi podelim nar višjo oblast, v cerkvi postave dajati in razsojevati. Kaj se pravi vezati in odvezati? Vezati in odvezati pomeni po Izaiju 22, 22 in skriv. razodenju 3; 7. nebesa odpreti in zapreti, to je v kristjansko katolško cerkvo jemati, ali pa iz nje izključevati, pa tudi I. Greh in njegov dolg odpuščati ali zaderževati. 2. Pokorni- kom pokoro nakladati, jo polajšati ali odpustiti (odpustki). 3, terdovratne grešnike in druge hudobne ljudi iz sv. cerkve izključevati. 4. vernikom zapovedi ali prepovedi dajati ali jih prenarejati. 5. Kazne postave dajati. 6. Keršanske res¬ nice razlagati, temne resnice razjasnovati, vse storiti, kar je potrebno, jedinost vere in zvunajni red cerkve ohraniti. Ni bila tudi družim aposteljnom oblast vezati in od¬ vezati dana ? Da 2 ); iz tega pa ni očitno, kakor neverniki terdijo, da ni Jezus svetemu Petru vikše oblasti od druzih aposteljnov in poglavarstva cerkve izročil; zakaj ko je Kristus apostelj¬ nom oblast dajal vezati in odvezati, je bil tudi Peter priču¬ joč, tukaj pa Kristus samemu Petru govori, samemu njemu deli vikšo oblast ključev in naznanvas tim unim aposteljnom, da se zamorejo le samo, če v zvezi š njim ostanejo, svoje božje oblasti poslužiti. Zato piše sveti Ciprijan 3 ): „Na enega zida Kristus svojo cerkev in čeravno po vstajenju vsim aposteljnom jednako oblast dodeli, je vender, Edinost bolj dokazati, Eno učiteljsko stolico postavil in je po svoji imenitnosti zapovedal, da mora ta edinost od Enega izvirati. “ Zdihlej, O Gospod Jezus Kristus! Ti sin živega Boga, ki si svojo cerkev na svetega Petra, kot na skalo sozidal, 1) Iza. 22, 22. Skriv. raz. 3, 7. 2) Mat, 18. in Jan. 20. 3) De sirnpl. prol. 575 njemu ključe nebeškega kraljestva izročil, njega in njegove naslednike za poglavarje cerkve in svoje namestnike po¬ stavil; dodeli nam milost, da jih bomo v vsih zapovedih, kot samega tebe vbogali, in da bomo po zgledu svetega Petra v vsem dobrem nepremakljivo stali kakor terdne skale! Nauk od papeža. Koga zastopimo mi rimsko-katolški kristjani pod besedo: papež? Občnega, vidijočega poglavarja prave Jezusove cerkve, ki je Rimski škof. Je Kristus res tega poglavarja postavil? Da; to se jasno vidi v donašnem svetem evangelju, v katerem je Kristus sv. Petru obljubil, na njega, kot na terdo skalo, svojo cerkev zidati in mu je ključe nebeškega kraljestva izročil. To se pravi, daje Peter vidijoča pod¬ laga vidijoče cerkve (nevidjoča podlaga je sam Kristus (Efes. 2, 20.) in da je s ključi tudi vladarstvo in vodstvo cerkve prevzel. Kristus je svojo obljubo po svojem vsta¬ jenju tudi dopolnil, ker je svetega Petra pastirja svojih jagnjet in ovčic, to je vernikov in škofov in mašnikov po¬ stavil (Jan. 21, 15). A Ij se je Peter tudi kakor poglavar svete cerkve obnašal? Da; po vnebohodu Jezusovem je bil on pri vsih cerk¬ venih opravilih vselej nar pervi, zalo ga sv. Krizostom J ) imenuje : usta aposteljnov, knjeza in glavo tiste družine. Ko so namesto nesrečnega Judeža novega aposteljna (Matija) voljili, je on vse obranoval in vodil 2 ); pri pervem cerkvenem sboru v Jeruzalemu je on nar pervi za besedo prijel in kar je on izgovoril, so vsi aposteljni poterdili 3 ); v svetem pismu, kolikorkrat so imena aposteljnov napisane, je Petrovo ime vsigdar naj pervo, ako ravno uni aposteljni niso vselej po tistej versti postavljeni 4 ); ja! pri sv. Ma¬ tevžu 5 ) stoji: „Pervi Simon, ki mu je tudi Peter ime“, Peter pa ni bil pervi po poklicu, temuč po svojej višjej 1) In Joan. liom. 87. 2) Ap. d.j. 1, 15. 3) ravno tu 15, 7. 4) Mark. 3, 6. Luk. 6, 14, 5) Mat. 10, 2. 576 oblasti; kar očitno spričuje, da so ga aposteljni sami za po¬ glavarja spoznali in imeli. Alj je morebite to narvisje pastirstvo v kat. cerkvi s smertjo sv. Petra konec vzelo? Ne na nobeno vižo; ni konec vzelo in tudi konec vzeti ne more. Saj je Jezus Kristus — večna božja resnica — sam obljubil, da bo cerkev stala do konca sveta. Da pa v cerkvi ostane edinost zastran vere in nravnosti, je treba, da je eden poglavar in vladar. To pa ne more nobeden drug biti, kakor naslednik sv. Petra, škof v Rimu, kjer je Peter 25 let škof bil, celo katoljško cerkev vladaril, grozovitno smert storil, in pokopan bil. Vse to priča očitno cela zgo¬ dovina. Za to so od nekdaj rimski škofi kakor poglavarji celo kat. cerkev vladali, in nihče se ni upal jim nasproti se po¬ staviti in to podreti. Ne samo posamezni škofi, temuč tudi občni cerkveni sbori so rimske škofe spoznali, častili in sla¬ vili. Post. sv. Irenej imenuje rimskega škofa: „škofa ško¬ fov," in Kalcedonski zbor ga imenuje: „kneza škofov.* Vselej se je torej verovalo in se še sedaj veruje, da je tisti, ki s rimskim škofom alj papežem v edinosti vere in nrav¬ nosti živi, tisti in samo tisti je pravi kristjan. Prav je zategavoljo, da se naša cerkev imenuje; ,, rimsko-katoljška ", in mi: „ rimsko-katoljski kristjani.“ Kaj so škofi ? So nasledniki unih aposteljnov, kteri so od Jezusa Kristusa oblast dobili, s rimskim papežem združeni katoljško cerkev voditi in vladati. Vsak škof ima po navadi svojo škofijo, kterej je on višji pastir predpostavljen. Kaj je nadškof, pr imaš in patriarh? Nadškof je škof in višji pastir svoje škofije , zraven pa tudi še več alj manj škofom predpostavljen. Vse te ško¬ fije vkup se pravijo : cerkovna okrajna. Primas je tisti škof, kterega škofijska stolica je v celej deržavi nar perva in nar imenitnejša. Včasi to ime ni druzega, kakor častno in slavno ime, včasi je pa primas res tudi papežev namestnik in ima posebne pravice in oblasti. Patriarh se pravijo tisti škofi, ki imajo vse škofe in nadškofe kake deržave alj kakega naroda pod svojo duhovno oblastjo. 577 Nauk za praznik sv. Fabiana in Boštjana mučenikov. (20. januarja.} Sv. Fabian je bil rojen u Rimu, in od Boga k nar veči časti na zemlji, namreč za papeža odločen. Ko se je duhovništvo s rimskim ljudstvom, zbralo novega papeža iz- voljit, se prigodi, da ste obe stranki enako glasov imele. U tem se prikaže snežnobel golob, ki se iz višine na glavo sv. Fabiana spusti. Niso več dvomili, kdo se naj za papeža izvolji. Sv. Fabian prevzame zdaj nadzornost in skerb čez kristjanski svet, ter spolnuje svoje težke dolžnosti 15 let kakor skerben in zvest namestnik Kristusov na zemlji. U letu 252 po Kristusovem rojstvu, ko je cesar Deci kristjane grozovito preganjal, je tudi sv. Fabian ko serčen Kristusov vojšak krono mučenikov dosegel. Sv. Boštjan je bil imenitnega žlahtnega rodu. Njegov oče je bil iz Narbone, mati pa iz Milana. Boštjan je bil že u mladosti kristjan in je šel med vojake, naj bi tam veči priložnosti imel, mučenike podpirati. Bil je lepega života, moder in hraber, zato ga je cesar Dioklecjan tako ljubil in častil, da gaje stotnika postavil nar imenitnejšemu kardelu cele vojske, namreč svoji telesni straži. Toda Dioklecian še ni vedel, da je Boštjan spoznovavec keršanske vere. Boštjan ni zatajil keršanstva, pa izdati se ni hotel, dokler ga ni nihče za to prašal, da je imel dalje priložnost kristja¬ nom pomagati. Po ječah jih je obiskoval, jim skerbel za potreben živež, u sv. veri jih je poterjeval, in jih nago¬ varjal, naj pogumno terpijo, ako jim bo treba za Kristusa umreti. Te čas sta bila dva brata, Marka in Marcelian, zavoljo keršanske vere vlovljcna, in u hiši nekega častnika, po imenu Nikostrat, zaperta. Ze sta bila oba k smerti ob¬ sojena; pa njujni starši in žlahta so prosili Kromacia, ce¬ sarskega oblastnika, naj se jima za 30 dni obsodba preloži, kar jim Kromaci rad dovolji. Zanašali so se, da bodo u tem času keršanska spoznovavca pregovorili, Jezusovo vero zatajiti. Na vsak način si prizadevajo starši, prijateli, njune ženi, ju u to pripraviti, naj bi po cesarjevi volji malikom darovala in si živlenje ohranila, ter ne nehajo se jima prili¬ zovati, jokati, prositi, dokler da sta jela omahovati u sv, veri. Goffine. 37 578 Sv. Boštjan to zaslišati, ju k stanovitnosti tako iskrdno nagovarja, da skleneta rajše prestati vse muke, in tudi smert storiti, kakor odstopiti od Jezusa. Mnogo je k temu pripomogla čudna prikazen ob času, ko je Boštjan u pričo staršev jima k sercu govoril. Svetlojasna nebeška luč šine po celi sobi, in Kristus se u družbi angelov Boštjanu pri¬ bliža, ter ga poljubi rekoč: „Boštjan! vedno boš pri meni.“ Ta prikazen stori, da se jih je mnogo k Jezusovej veri spreobernilo. Boštjan je skerbel, da so bili vsi kerščeni, namreč: starši dveh bratov, častnik Nikostrat in njegova žena Coe, ki je —poprej mutasta— po Boštjanu govor spet zadobila, tudi Klaudi, jetničar, in še več drugih. Vsi so po tem u raznih časih slavno smert preterpeli za sv. Vero. Trideset dni odloga preteče, in oblastnik Kromaci po¬ kliče očeta vjetih dveh bratov, Trankvilina po imenu, in ga vpraša, kako je s sinoma, in kaj je opravil ? Trankvilin od¬ govori: *Srečna sta moja sina, in jas s njima. Ona s menoj in jas s njima sim spoznal resnico tiste vere, brez ktere ni zveličanja upati.“ Kromaci to slišati se zavzame rekoč: „Kaj si tudi ti u svojih starih letih ob pamet prišel ?„ — ^Pokristjanil sim se“ — povzame oče besedo — „in sim u tem modro ravnal. Grozna bedarija je bila, da smo do zdaj neme bogove častili namesto pravega živega Boga. To bedarijo sim opustil.* Oblastnik Kromaci pozveduje, kaj ga je k temu pripravilo, in Trankvilin mu tako jasno in živo dokaže, da je le eden pravi Bog, vsi drugi bogovi pa le zgola neumenost, da je Kromaci po Boštjana poslal, ker je željel še več od tega zaslišati. Sv. Boštjan ga kmalo prepriča, da je keršanska vera od Boga, ter oblastnik pre¬ cej sklene sv. kerst prijeti. S njim so bili kerščeni tudi nje¬ govi strežaji, in pa mnogo jetnikov in sužnih, ktere je vse potem, ko so kerščeni bili, osvobodil. Nato se odreče cesar¬ ski službi, se poda na svoje posestva, ki jih je zvunej me¬ sta imel, in tam ljudomilo sprejema kristjane, ki so iz mesta pretirani bili, ali pa sami zbežali. Med tem se jame s kri¬ stjani vedno hujše ravnati. Sv. oče, papež Kaji je vsim, ki se preslabe čutijo, strašne muke terpeti, svetoval, naj se nesreči vmaknejo in zvunej mesta se poskrijejo, dokler da huda nevihta premine. Tudi sv. Boštjana je tako nagovarjal. Ali serčni vojak Kristusov ni od pobega nič slišati hotel, temuč reče sv. Kaju, da hoče rajše u mestu ostati, naj bi kristjanom serca vnemal za slavni boj, in u mukah jih sp od- 579 bujal, dane obnemagajo. Kaji tolike serčnosti vesel/mu reče: »Ostani tedej, moj sin, na bojišču, in brani, ko stot¬ nik cesarski, cerkvo Kristusovo!" Kmalo po tem je neki vojak, ki je bil od sv. vere od¬ stopil, pri cesarju Dioklecianu sv. Boštjana zatožil, da je kristjan, in da druge k stanovitnosti u keršanski veri na¬ govarja. Cesar Boštjana k sebi pokliče, in ga ojstro po¬ svari zavoljo njegove prederznosti, očitaje mu, zakaj je tako nehvaležen, da verh vsih dobrot, ki jih je prijel, ni le sam h keršanski veri pristopil, ampak še druge k temu napeljuje. Sv. Boštjan mu ponižno, pa odkritoserčno pove, kaj ga je k temu naklonilo, ter mu reče: »Vedno sim Kri¬ stusa molil za tvoje zveličanje, in Boga, ki je u nebesih, sim prosil za blagor rimskemu cesarstvu; nespametno pa se mi je zdelo bogove moliti, ki so iz kamena nareli." Cesar se na to razserdi, in zapove Boštjana k stebru pri¬ vezati in s pušicami u njega streljati. Zapoved cesarjeva se dopolni. Oblačilo mu iz telesa zderejo, svervmi ga pri¬ vežejo, ter tako dolgo u njega streljajo, dokler se jim zdi, da je že dušo izdahnul. Po noči pride pobožna žena po imenu Irene, kije bila vdova nekega mučenika, in hoče sv. telo Boštjanovo s pomočjo nekterih kristjanov dostojno po¬ kopati. Ko pa opazi, da mu živlenje še vgasnilo ni, ga spravi na svoj dom, ga‘krepča in oživlja, ter Bog njejni trud s tem veseljem poverne, da Boštjan zopet ozdravi. Ko bcrž občuti pogumni Kristusov vojak, da je zdrav in terden, gre sam od sebe k cesarju, da se mu pritoži, za¬ kaj toliko kristjanov nevsmileno terpinči, in jih grozovito vmoriti da, ki niso nečesar hudega storili. Dioklecian njega viditi, ostermi, in ga praša, je li on tisti Boštjan, kterega je vkazal s pušicami usmertiti? »Jaz sim tisti" — odgovori svetnik— »in ravno iz tega, da še živim, spoznaj, kako mogočen je Bog, kterega jas molim, in kako krivično rav¬ naš, ker njegove služabnike preganjaš." Te besede cesarja še bolj razlutijo. Berž ukaže nevstrašenega keršanskega junaka na teržišče odpeljati, ter ga s šibami, gerjakami, in s svincom zalitimi batini tako dolgo pretepati, dokler pod grozovitnim batenjem umerje. Rabelni doveršijo kervo- ločno zapoved, in sv. Boštjan prestoji svoje grenko ter- plenje u letu 287. Grozovitneži so njegovo sv. telo u smerdlivo jamo vergli; pa sv. Lucina ga izvede, in kri- 580 stjani ga tihoma u rimskih katakombah pokopajo. *) Leta 680 so bile njegove kosti u krasno cerkvo prenesene, ktero je cesar Konstantin že zdavnej prej sozidal bil. Ker je ob času prenešenja njegovih ostankov strašna kuga u Rimu precej nehala, so začeli kristjani sv. Boštjana pomočnika častiti zoper kužne bolezni, in so že dostikrat po njegovi priprošnji vslišani bili. Izreki svetega Boštjana. 1. Kdor v tem življenju, ki hitro mine, veselje vživa, ga bo v drugem živlenju, ki se nikdar ne konča, zgubil. 2. Kristjan se ne boji terplenja tega kratkega živlenja, ker ve, da si z bolečino večno sladkost prikupi, in da si po kratkih težavah večno veselje zadobi. Ne bojmo se eno uro na telesu terpeti, ker želimo, vedno se s Kristusom veseliti. Začetek sv. maše je: Pusti o Gospod ječanje jetnikov pred svoje obličje priti, daj našim sosedom sedemkrat v njih persi; maščuj kri svetnikov, ki je bila prelita. O Bog! neverniki so v tvojo dedšino prišli, tvoj sveti tempelj oskrunili in Jeruzalem stražnico v vinogradu storili, (psi. 78.) Čast bodi Bogu i. t. d. Cerkvena molitev. Poglej, o vsegamogočni Bog, našo slabost, in ker nas breme prizadevanja (zveličati se) tlači in tare, naj nam pomaga priprošnja Tvojega slavnega muče¬ nika Boštjana, po Jezusu Kristusu i. t. d. Berilo iz lista sv. Pavla aposteijna do Hebrejcov 11, 33 — 39. Bratje ! svetniki so z vero premagali kraljestva, delali pravico, dosegli obljube, zamakali levom zrela, vgasili silne ognje, ubežali ojstremu meču , se ozdravili od bolezni , močni bili v boji, in odgnati unajnih vojske ; prejele so žene svoje mertve iz mertvih 'obujene. Eni pa so bili razpeti, ker niso hotli resenja, da bi najšli bolje vstajenje. Eni pa so zasra¬ movanje in tepenje terpeli, zraven tudi železje in ječe; so bili kamnjani, prežagovani, skusani, z mečem morjeni; so 1) Katakombe so podzemljiske sila obširne zidine in votline, ki se kakor velike mesta u mnogo ulic razdelijo. Tu so kri¬ stjani mučenikov sv. trupla pokopali, in ob času preganjanja k božji službi se shajali. 581 hodili v kožuhih, v kozjih kožah, ubožni, stiskani, zatirani, klerik svet ni bil vreden; in so se potikali po puščavah, po gorah in b er log ih. in podzemljskih jamah. In ti vsi so bili s pričevanjem vere pravični najdeni v Kristusu Jezusu Go¬ spodu našem. Razlaganje. Sveti apostelj pokaže iz svete zgodovine posebno stare zaveze, koliko je živa vera vredna in koliko moči svojim vernikom daja, vse tudi nar grozovitniše bole¬ čine in terplenje prestati. — Kje se še dan današnji taka živa vera najde? Od strahu pred nekaj zasmehovanja in zaničevanja tako imenovanih razsvetljenih kristjanov, ki so že zdavno vero od sebe vergli, opuščajo večkrat tudi sicer pobožni kristjani, svojo katoljško vero s besedo in s djanjem očitno na znanje dajati. Taki kristjani bodo enkrat Kristusove besede „Kdor mene pred ljudmi zataji, njega bom tudi jaz zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih,® ojstro spoznali. Evangeli svetega Lukeža 6, 17—23. Tisti čas je šel Jezus iz gore, in je stal na ravnem polji, in truma njegovih učencov, in velika množica ljudi iz vse Judeje, in iz Jeruzalema, in od primorja, in od Tira in Sidona, kteri so bili prišli poslušat, in ozdrav¬ ljeni biti od svojih bolezen. In ktere so nadlegovali nečisti duhovi, so bili ozdravljeni. In vsa množica se ga je iskala dotaknuti, ker je moč šla iz njega j in je vse ozdravila. In on je oči obernul v svoje učence in je rekel: Blagor vam vbogim, ker vaše je Božje kra¬ ljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, ker bote nasiteni. Blagor vam, ki zdaj jokate, ker se bote smejali. Blagor vam bo, ko vas bodo ljudje sovražili, in ko vas bodo odločevali in zasramovali, in zametovali vaše ime, kakor hudo, zavoljo Sinu človekovega. Veselite se tisti dan, in poskakujte, ker glejte! vaše plačilo je veliko v nebesih. 1) Mat. 10, 3i. 582 Nauk za praznik spreobernjenja svetega aposteljna Pavla. (25. januarja.') Kako se je godilo, da se je sv. Pavl spreobernul, se natanjko v apostoljskem djanju popisano najde, kakor je tudi iz današnjega berila očitno. Sv. maša se začne iz 2. Tim. 1, 12: „Vem, na koga sim veroval in sim prepričan, da On je mogočen, moje zaklade t. j. moje dela ohraniti do tistega dneva.“ Čast bodi i. t. d. Iz tega začetka je očividno, koliko velajo naše dobre dela pri Bogu, ki jih tako zvesto na čas plačila hrani. Cerkvena molitev. O Bog! ki si po govorih svetega aposteljna Pavla celi svet spreobernil, dodeli nam na naše prošnje, da bomo po obhajanju njegovega spreober¬ njenja ž njegovim izgledom spodbodeni, samo Tebe iskati, po Jezusu Kristusu i. t. d. Berilo iz / »Mm A. Advent kaj je 10. •Aleluja kaj pomeni 263. AlmoŽnja si pridobi prijatle 404. Alojzi sv., njegovo živlenje, kako ga posnemati 630. Pobožnost (andoht) k njemu 638. Ana sv., mati Marij na, njen praznik in živlenje 666. Angeli zakaj se veselijo nad spokorje- njem grešnika 381. Angeli hudobni, zakaj se jih Bog ni vsmilil 47. Angeli varili, njih opravila, kaj smo jim j dolžni, kako nas te nauk tolaži 682. ' Apostoli, ktere si je J. K. izvoljil, vse I zapustijo in za njim hodijo, njih pla- I Žilo 584. Apostoljski moži se malo obrajtajo 664. I B. V Beseda božja je podobna semenu 111. Moč njena 113. Kaj koristi, blagor jim, ki jo poslušajo 169. Kdo jo po- ; sluša 204. Beseda večna glej Jezus Kristus. Binkošti, kako se pripravljati na nje, nauk od njih 414. Birma, zakrament sv. birme, nauk 321. ’ Blagoslovlenje, nauk od tega 393. Blagoslov očeta in matere se ima visoko j obrajtati 160. Blagoslovlenje nove cerkve, ceremonije pri | tem 501. Obletnica cerkv. blagoslov- lenja glej obletnica. Bližnji, kdo je naš bližnji 425. Ljube¬ zen do bližnjega je spolnovanje zapo¬ vedi 89. Kako se pokaže 426. Bog je Bog tolažbe in upanja 19. Kako je vsmiljen 484. Hoče, da bi se vsi zveličali 308. Bogastvo, zakaj krivično 404. Komu koristi 443. Boj, potrebno je, se s sovražniki naše duše bojevati, kako se bojevati 483. Bolezen, tolažljivi nauk 480. Božič, kaj so božični prazniki 42. Božja služba glej služba. Burja na morji 90. C. Cahe j, mitar, njegovo spreobernenje 505. Ceremonije v katolj. cerkvi glej obredi. Cerkev, hiša božja, kako se v cerkvi ob¬ našati 139. Kako za njo skerbeti 190. Kaj storiti, preden v cerkev greš 415. Cerkev keršanska, ktera je prava, znami- nja prave cerkve, zvunaj cerkve ni zveličanja 283. Je podobna ženofove- mu zemu 99. Cerkveno žegnovanje glej blagoslovlenje nove cerkve. Čolnar, zakaj so jih Judi tako sovra¬ žili 695. Cvetna nedela, nauk od nje 217. Olke se blagoslovi ujej o 218. Prosejia, kako biti pri njej 218. Č. Čas, kako se kupi 477. Cas žetve 96. Čast, kaj storiti, ako se ti krati 83. Čaša terplenja 152. 665. Cerna vedela, od kod to ime 202. Ceščena si Maria, razlaganje 609. Četertik veliki 226. Čistost nauk od nje 561. 764 Cuiopolni kraji 520. Cudopolne podobe 520. D. Dar božji, kteri je nar boljši 293. Daritve sploh, nauk od tega 390. Daritve star. zakona so podobe daritve na križu in sv. maše 352. 743. Daritva sv. meče 740. Darovi, sedem darov sv. Duha 317. David, zakaj se imenuje oce Jezusa Kri¬ stusa 608. Davki, dolžni smo jih plačevati 401, Delo v vinogradu gospodovem, kaj po¬ meni 105. Dela dobre, nič ne koristnijo Človeku v grešnem stanu 118. Nauk od njih 400. ' temote kaj so 14. Den sveti glej božič. Denar kaj pomeni 485. Desetina se ima odrajtovati 417. Device, pet modrih in neumnih devic, nauk od tega 737. Duh, hoditi v duhu, kaj to 442. Duhovniki kaj so 28. Duh sv., zakaj svet, kaj stori v Človeku 317. Njegov sad 318. Zakaj ga učenci Jezusovi niso prejeli, preden je Jezus v nebesa šel 295. Kako on svet sodi; kako uči vso resnico; kako govori sam od sebe 296. Zakaj je tolažnik; kako je za Kristusa pričeval 311. Zakaj se je binkoštni praznik pokazal v podobi ognjenih jezikov 316. Kaj je on do¬ delil apostolom 316. Duša, kaj se pravi: svojo dušo sovra¬ žiti 673. Duše v vicah glej vice. F. Filip, apostel, in Jakob, god in živle- nje 616 i Frančišk Asiški, njegov god in živle- rye 705. P)'ančišk Ksaverij, njegov god in živle- nje 530. G. Oluhomutec, njegovo ozdravlenje 420. Onada se vselej ne deli koj hitro 711. Gobe, Jezus odzdravi gobove 84. 432. Gospodarji in gospodinje njih dolžnosti 87. Njih dobri izgledi veliko premorejo 480. Gospodinja prava keršanska gospodinja 668 . Grehi v mislih in poželenju 409. H. Herodež, zakaj je Jezusu po živlenju stregel, kdo ravna kakor on, njegovo plačilo 567. Hinavščina, nje se je skerbno varovati 151. Kdo je hinavec prav za prav 489. Hoscet glej ženitba. Hoscetno oblačilo glej ženitbansko obla¬ čilo. Hudič, mutec, kaj je 165. Kako ga Kri¬ stus izganja 165. Hudoba, kako iz serca jo spraviti 105, Hvala ljudi, ni prav jo iskati 125. Hvalna pesem angelška kaj pomeni 46. J. Jakob imenovan pravični, apotel, njegov god in živlenje 618. Jakob, starejši, njegov praznik in živle¬ nje 662. Janez Kerstnik, njegov god in živlenje 639. Je bil več kot prerok 20. Zakaj je ga Herodež dal v ječo vreči 20. Kako je Gospodu pot pripravljal 21. Glas vpijočega v puščavi, njegov kerst 25. Janez sv., apostol in evangelist, njegov god in živlenje 556. Št. Janževo vino 563. Jaslice, od kod navada jaslice nare* jati 52. Jed kdaj ona Človeka onečedi 174. Jernej sv., njegov praznik in životopis 677. Jeruzalem, zakaj se je Jezus nad Jeru¬ zalemom razjokal; kaj to pomeni 410. Jeza, alj je vsaka jeza greli 388. Kako se jeze varovati 390. Jezik, nauk kako se jezika posluževati 422. Jezus, presladko ime, kaj pomeni, kako se ima izrekovati 59. Serce 363. Jezus u tempelnu, 8 dni tam ostane, jo tam najden 69. Zakaj je tako rad s grešniki jedel 696. Je bil od hudiča skušan 132. Po morji hodi, ozdravlja bolnike 130. Kupčevavce in proda- javce iz tempelna izganja 139. 189. Treba je bilo, da je vmerl in nas od¬ rešil 672. Njegovo vstajenje 264. Jožef, sv., Jezusov rednik, njegov praz¬ nik in živlenje 599. Kako ga Častiti 604. Juda Tadevz, apostel, njegov god in živ- lerge 709. 765 K. Katarina sv., devica in mučenica, njeno živlenje 735. Kelih terplenja glej čaša. Kerst sv. je zakrament, nauk od tega 328. Kaj smo pri kerstu postali 392. Kerstnica glej sabota velika. Kereanstvo, kako se je razširovalo 99. 531. Kletva je velik greh 466. Kialji sv. tri njih god 62. Kaj pomenijo njih darovi 66. Naj tudi mi daruje¬ mo 67. Kristus pervorojeui Marije; zakaj v u- božtvu rojen 44. Postavljen mnogim v padec in vstajenje; znaminje, ktere- mu se bo zopergovorilo 54. Kako je rastel v modrosti in starosti 72. Pravi Bog 572. Dober pastir 287. Pravi človek 571. Pot, resnica in živlenje 621. V tempeljuu darovan 589. Križ sv ., nauk od njega 627. Najdenje sv. križa 623. Povzdigovanje sv. križa 689. Križev pot 692. Pokrižanje 628. Kratkost, je lepa čednost 190. Kvadragesima, Kvinkvagesima, kaj to? 100. Kvatemi posti, kaj je to? 7. L. Lacar, Jezus ga oživi 198. Lakomnost, je glavni greh 456. Lavrenc sv. njegov god in životopis 669. Lenoba nauk od tega greha 106. Leto novo, od kod ime, zakaj si srečno novo leto voščimo 56. Leto cerkveno, kaj je 1. Kako se raz- deluje 1. Leto sveto, kaj je to? 469. Ljubezen do Boga, zakaj imamo Boga ljubiti 320. 461. Ktera je prava, alj se veže s strahom 462. Ljubezen je vez popolnosti 93. Ljubezen bratovska, kako se gre ohra- j niti 74. Ljubezen do bližnega glej bližnji. Ljubiti Boga, kaj se pravi 461. Luč, kaj to pomeni duševno 732. Luč večna, kaj v cerkvah pomeni 362. Lulika v duševnem pomenu k^j je 97. Zakaj je Bog ne da izruti 96. 97. M. Magdalena, njen god in živlenje 655. Zakaj je delala očitno pokoro 660. Magnificat, hvalna Marijna pesem 654. Maria sv., izgled pokorščine 589. Nje hvala 542. Je podobna knjigi 688. Njeno vbožtvo 590. Se zaroči s sv. Jožefom 607. Zakaj se deklo Gospo¬ dovo imenuje 609. Nje visokodušnost 733. Maria sv., njeni prazniki: čisto spočetje 540. Svečnica 586. Oznanenje alj ibehtnica 605. Sedem žalost 614. Ob¬ iskanje 652. Vnebovzetje 674. Roj- i stvo 6S7. j Maria, Martna sestra 675. Marka sv., glej procesija. Martin sv., škof, njegov god in živlenje 729. Matevž sv., njegov praznik in životopis 693. Matia sv., njegov praznik in životopis 592. Mermrati zoper Boga ni prav, je greh 107. 409. Mertvud, Jezus Kristus ozdravi mertvud- nega 465. Mesg blagoslovlenje alj žegnanje mesa 263. j Meča sv., nauk od nje 740, Mešnikovo blagoslovlenje, sv. zakrament nauk od njega 434. Mihael sv., nadangel, njegov god 697. Miklavž glej Niklavž. Milost do bornih Bogu dopade 150. Dela telesne in dušne milosti 137. Milošnja si pridobi prijatle glej almožna. Mir božji, kaj je 23. Nar boljše blago 272. Kdaj ga v sercu vživamo 93. Mitar glej čolnar. I Mnenje dobro alj dobra majnenga glej namen. Mladeneč v Najmu, kaj pomeni 448. Nje* gova mati je podoba sv. katolj. cer¬ kve 197. Moliti, kaj se pravi v Jezusovem imenu moliti 298. Molitva, zakaj je Bog vselej ne vsliši 298. Kdaj je posebno treba moliti 299. Kratke molitvice alj iskrice 299. Nadloga, kako si v nadlogah pomagati 24. Nadškof 576. Nagnenje hudo, nauk od tega 97. Namen dober, nauk od njega 884. Napuh, dobro se tega greha vartymo 416. Nauk Jezusov je podoben kvasu, zakt^j se je tako hitro razširoval 99. Nauk ustmeni glej sporočilo. Navade grešne, kako jih odpraviti 105. Nebeško veselje 476. Nebeško kraljestvo, komu je podobno 95, 766 Nečistost, nauk od njo 373. Nedela, kaj je, zakaj Bogu posvečena 1. j Kako jo posvečevati 2. 456. Nedolžnost, je imenitna in lepa 565. Nevošljivost, kam pelja Človeka, nauk od j tega greha 156. Niklavž sv., škof, njegov god in životo- pis 534, O. Obhodi cerkveni glej procesije. Obletnica cerkvenega žegnovanja, nauk od tega 500. Obredi, nauk od njih 421. 450. Obrekovanje, nauk od njega 405. Potolaži j se, ako te kdo obrekuje 407. Obrezovanje Jezusa Kristusa 57. Očaki, kdo so ti 576. Oče, kdo je bil pravi oče Jezusov 608. Oče naš njegovo razkladanje 300. Odgoja otroška, je potrebna, kako, nauk od tega 643. Odpustek, nauk od odpustkov 467. Por- ciunkule glej porciunkula. Olje sv. poslednje nauk od njega 427. Oltar, kaj pomeni glej nauk od sv. mase 740. Zakaj se v postu s modrimi (bla- f vimi) perteninami ogerne 123. Orožje luči, kaj je 13. Hudičevo 166. Kdo hudiču orožje odvzame 166. Ostanki svetnikov se smejo častiti 518. Otročiči nedolžni, njihov god 563. Ovčice Kristusove, ktero so 211. Na čem je jih poznati 287. P. Papež, nauk od njega 575. Passion glej terplenje. Pavl sv., apostel, njegov god in živlenje j 648. Njegovo sprobernenje 582. Zakaj sam od sebe tolko slavnega pripo¬ veduje 110. Pekel nauk od pekla 474. Pepel ,. blagoslovljeni alj žegnani 123. Pepelnica, od kod to ime 123. Petek veliki nauk in obredi 232. Peter sv,, .apostel, njegov god in živlenje j 646. Praznik stola sv. Petra 569. Spo¬ zna, da je Jezus pravi Bog, njegovo j plačilo zato 573. Je skala sv. cerkve 573. Sprejeme kluče nebeške, on veže in reši 574. Petje cerkveno 94. Pismo sv., nauk od sv. pisma 274. Plačilo delavcov v vinogradu 105. Pobožnost prava, nauk od nje, v čem ob¬ stoji 72, Padanje v voljo božjo, nauk od njega 87. Podobe svetnikov v časti imeti je prav 519. Pohujšanje, nauk od pohujšanja 312. 686 . Pokore cerkvene v starih časih naše cer¬ kve 468. Pokoro odlašati do smerti je nevarno 411. Nauk od zakramenta sv. pokore 33. Pokorščina, nauk od nje 71. Ponižnost je potrebna 447. Nas stori Jezusu podobne 219. Ponovljenje duha, kako se naj zgodi 471. Porciunkula — odpustek 707. Porodice nauk za nje 591. Posledne reči človeka so hujše kakor perve 168. Posli, nauk za nje 88. Post, pravi, kaj je 127. Kdo se je dol¬ žen postiti 8. S kterim namenom po¬ stiti se 9. 122. Kako se zoper post greši 9. Štiridesetdanski, od koga je vstavljen 121. Postni dni, kaj so 5. Kdo je jih vsta¬ vil 5. Kteri so nar iinCnitnejši 7. Kva- terni posti 7. Čuvaj ni posti 7. Postni čas, kako ga obhajati 122. Je čas posebnih milost 131. Posvariti, bratovsko, po stopnjah 172. Poti božji, nauk od njih 525. Poterpežljivosti, nauk od nje 486. Prazniki glej svetki. Predpostavljeni nauk za njo 75. Predvečeri glej prazniki. Pridiga, kaj storiti pred, med in po pri¬ digi 114. Pridigarji, kdo jih kamnuje in pobija 556. Prihod Jezusa Kristusa pervi in dragi 10. Prilika, zakaj je Jezus vselej v prilikah govoril 98. Prisegati, nauk od prisege 499. Procesije, nauk od njih 302. Na svetega Marka den in križni teden 304. R, Rane, zakaj je Jezus svojim uČencom znaminja ran pokazal, zakaj je jih po vstajenji še obderžal 273. Razglašenje Gospodovo, kaj to 63. Red tretji, redovniki tretjega reda 708. Rimsko-katoljsko od kod to ime 576. Rojstvo Jezusa Kristusa koč človeka, duš¬ no rojstvo v sercu pobožnega kristja¬ na 42. Rorate, kaj te sv. maše pomenijo 12. Roženkranc, lija skrivnosti, kaj je, koli- keri, kako ga moliti 701. Rošenkrenc- na nedela 700. m ■Mm ***■» M**« Sabotci velika nauk in obredi 257. Sad prave pokore 26. Seme, dobro, kaj pomeni, kdo ga seje 95. Septuagesima, Sexagesima kaj je to 100. Serce Jezusovo, nauk od tega 363. Simeon, starček v tempeljnu 590. Simon, apostel, njegov god in živlenje 709. Sin človekov, zakaj se Kristus tako ime¬ nuje 571. Škerb za bolnike nauk od tega 481. Škofi, kaj so 5.76 Skušanje Jezusa Kristusa v puščavi 132. Skušnjave hudičeve nauk od njih 133. Služba božja pametna v čem obstoji 68. Smert, nauk od nje 449. Smeri, Jezusova je naše izveličanje 153. Sodba poslednja kako se bo začela, kako se bo sodilo 15. Sodba ljudi ni veliko porajtati 28. Soditi prederzno je greli 182. Sol blagoslovlena nauk od nje 396. Sovražniki, od ljubezni do njih 128. Kako se kristjan nad njimi maščuje 83. Spanje v duševnem pomenu 13. Sporočilo ustmeno, nauk od njega 275. Spoved sliši k zakramentu sv. pokore 38. Sprava s sovražnikom je potrebna, kako se spraviti 389. Sprememba Jezusova na gori Tabor 147. Spreobemenje sv. Pavla 582. Kaj nas uči 583. Stabat mater alj žalostna je mati stala 614, Stariči so dolžni svoje otroke keršansko odgojevati glej odgoja. Stefan sv., nadmučenik, njegov god in živlenje 550. Stotnik v Kafarnamnu in njegov hla¬ pec 84. Strah pred ljudmi, nauk od tega 490. Svečnica, kak praznik je to 586. Zakaj se te den sveče blagoslovlujejo, zakaj so procesije 587. Svetki, kaj so 3. Kdo jih zamore vsta¬ viti in preklicati 3. Kako jih posve¬ čevati 4. Svetniki, kako jih častiti in na pomoč j klicati 511. Kako se kdo med svet¬ nike postavi 523. Svetost navidezna je grešna in gerda 151. T. Talent, kaj to pomeni 485. Kako jih Bog deli 539. Telo, presv. rešnje telo, nauk od zakra- menta rešnjega telesa 353. Telo rešnje, praznik presv. rešnjega te¬ lesa 350. Tempcl, duhovni, nauk od njega 506. Terplenje Jezusa Kristusa 241. Zakaj se pri branju sveče ne prižgejo 219. Tiha nedela glej černa nedela. Tolažba v nadlogah 24. 292. Ce nas kdo zaničuje 204. Tomaž sv., apostel, njegov god in Živto- pis 546. Trojica presv., praznik in nauk, kaj od presv. trojice verovati 324. UČeniŠtvo katoljŠke cerkve se ne more goljfati, je steber resnice 277. Upanje, nauk od njega 288. V. VboŽtvo., tolažba alj trošt v boŽtvu 186. 444. Učlovečenje Jezusa Kristusa kaj nas uči 4 7. Je bilo potrebno 607. Večer sveti 41. Večerja, velika, podoba katoljške cer¬ kve 372. Velika noč, kako se na njo pripravljati 187. Praznik nauk od njega 262. Biagoslovlenje mesa, kruha in jajc 263. Velikonočni pondelek, in torek, nauk od tega 266. 270. Veliki teden, nauk od tega tedna 221. Veliki petek, glej petek. Velika sobota, glej sabota. Veliki četertek, glej Četertek. Vera, nauk od vere 548. »Samo v sercu verovati ni zadosti 528. Kako se je razširovala 531. Kaka vera je prava in zaslužna 282. Vernih duš praznik 724. Veselje v Gospodu 23. Vice, kaj so itd. 724. Vnebohod Jezusov, nauk od njega 306. Voda blagoslovljena 396. Vohemija alj odertija, nauk od tega greha 445. Vpclovanje porodic 591. Vražja vera, babja vera 548. Vsih svetnikov praznik 715. Vstajenje Jezusa Kristusa, nauk od vsta¬ jenja 244. Zakaj apostoli toljkokrat od vstajenja govorijo 271, z. Zakon sv., je zakrament, nauk od nje* ! ga 77. Zakoni mešani, kaj gre od njih mis¬ liti 80. Zakonski, ki nimajo otrok, naj za otro¬ ke prosijo 641. Zapoved ljubiti Boga in bližnjega, zakaj je ta zapoved nar večja 425. Zapovedi božje, nauk od njih, brez da bi jih spolnovali, se ne moremo zve¬ ličati 598. Zasmehovati je greh 495. Zatajevanje samega sebe je potrebno 493. I Zaupanje na ljudi je od Boga prekle¬ to 153. ! Zmerjati in psovati, kaj uČi Jezus od tega 387. Znaminja Jezusovih ran glej rana. Znaminja na sodni den 15. Ž. Žalost, tolažba v žalosti 24. Žena, zakaj so očaki jih več imeli 184. Zena kervotocna, njeno obnašanje in v ozdravlenje 494. Ženitba v Kani Galilojekej 75. Zenitbansko oblačilo, kaj je to 473. Pri Janezu Leonu u Celovcu je na svitlo prišlo in se dobi: Apostolska hrana bogoljubniin dušam dana po branji apostolskih listov in drugih bukev svetega pisma za nedele ino svetke cerkveniga leta. Spisal Anton Slomšek. 2 dela 8. mehkovezane 2 fl. — terdovezane 2 11. 24 kr. sr. Hrana evangeljskih naukov bogoljubniin dušam dana na vse nedele ino zapovedane praznike v leti. Spisali dušni pastirji na spodnjim Stajarskim, na svetlo dal Anton Slomšek. 2 dela; mehkovezane 2 11. — terdovezane 2 11. 24 kr. sr. Glasnik slovenskega slovstva. Izdal Anton Janežič. Pervi zvezek. 8. mehkovezane 30 kr. sr. Domači zdravnik v navadnih boleznih človeka poleg Hufelanda, Eusta, Tissota in drugih. Sostavil K. Eobida. 16. mehkovezane 40 kr. sr. Drobtince za novo leto 1854. Učiteljem in učencom, starišem in otrokom v poduk in kratek čas. Na svetlo dal Jožef Eozman. 8. mehkovezane 48 kr. —• terdovezane 54 kr. si-. Mnemosynon Slavicum suis quondam auditoribus ac amicis carissimis dicat Anton Slomšek 8. mehkovezane 1 11. 12 kr. sr. Kersansko devistvo. Potrebni nauki, izgledi ino mo¬ litve za žensko mladost. Šesti natis. 8. mehkovezane 24 kr. — terdovezane 30 kr. sr. V Zivlenja srečen pot. Potrebni nauki, izgledi ino mo¬ litvice za mladenee. Spisali mladi duhovni ino na svetlo dal Anton Slomšek. Tretji natis. 8 mehkovezane 40 kr. sr. S vetiga Frančiška Zalezia nekdaj niga škofa v Genevi Filoteja alj prijazna roka pobožno živeti. Poslovenil ino z molitvami za cerkev in nekterimi drugimi pomnožil neki dušni pastir Lavantinske* škofije. Pregledal ino priporočil Anton Slomšek. Drugi natis. 8. mehkovezane 54 kr. — terdove- zane 1 fl. 6 kr. sr. Zdravo telo nar boljši blago alj nauk zdravje ohraniti. Spisal P. K. Robida. 8. mehkovezane 24 kr. sr. Ciijte, eujte kaj žganje dela! Prigodba žalostna ino vesela za Slovence. 8. mehkovezane 18 sr. Pesmarica cerkvena, ali svete pesmi, ki jih pojo ilirski Slovenci na Štajarskim, Krajnskim, Koroškim, Gori¬ škim in Benatskim in nektere molitvice, litanije in svet križoven pot; zbral in na svet izdal Matia Majer. 12. meh- kovezana 24. —i terdovezana 30 kr. sr. Napevi za orgle k pesmarici cerkveni 4. mehko- vezane 36 kr. sr. Keršanski mladenč, ali ogledalo pobožnega živlenja za mlade in odraščene ljudi. Po nemškem. 12. mehkovezane 16 kr. sr. Peter in Pavl, ali Bog ubozih sirot najboljši oče. Povest za otroke in mladenče, za odraščene kakor tud za starše in učitelje. Iz nemškega prestavljena. Z eno podobo. 8. mehkovezane 16 kr. sr. Bog nikomur dolžen ne ostane. Povest premilej slovenskej mladini kakor tudi za odraščene v podueenje in kratek čas. Po nemškem. 8. mehkovezane 16. kr. sr. Bog čuje nad pravičnimi. Poleg nemškega od K. Šmida. 8. mehkovezane 16 kr. sr. Cerkveno leto alj pesmi z napevi za vse nedele in praznike. Spisal Anton Biehler. 8. mehkovezane 48 kr. sr. Koroške in Štajerske pesme. Enkolko popravljene ino na novo složene. Na svetlo dal Matija Ahacel. Tretji natis pomnoženi. 8. mehkovezane 40 kr. sr. Dvoje fantov. Blagi Frido lin in hudobni Bric. Nekaj za otroke, iz pisem K. Šmida. Poslovenil Globočnik. Mehko¬ vezane 20 kr. — terdovezane 24 kr. sr. Troje ljubeznivih otrok. Tri vesele pripovedi za otroke. I. Pavle Hrastovski. II. Zgubleno dete. III. Kapelica. 12. piehkovezane 12 kr. terdovezane 15 kr. sr. Dve lepe reči za pridne otroke. I, Velikonočna pisanka ali pirh. II. Kresnica. 12. terdovezane 15. sr. Kratkozliafne pravlize otrokam v podvuzlienje. Is Nemfhkiga poflovenili mladi duhovni v Zelovfhki duhov- nifhnici. 12. terdvezane 15 kr. sr. Prijetne pripovedi sa otroke. Drugi natis. 12. ter¬ dovezane 15 kr. sr. Voditel proti obljubleni desheli. Nauki, tolasldeji in molitve sa bolne ino vmirajozhe kriftjane. Na fvetlo dal •Mafhnik Lavantinfke Shkofije. 8. mehkovezane 42 kr. — terdovezane 54 kr. sr. Venec lepih molitev pri sveti masi in drugih raznih priložnostih. Zbran iz pisem svetnikov in cerkvenih učenikov. Poleg illirskega „duh keršanski“ poslovenil A. Likar. 12. s podobo terdovezane v nožnicah 40 kr. nevezane 30 kr. sr. Vodnik pobožniga kristjana ali nar potrebuiši molitve v raznih okolišinah živlenja. 18. terdovezane v nožnicah 30 kr. sr. Molitovne bukvize, v katerih se najdejo juterne in večerne molitvize. Tretkie vtisnjene. 12. terdovezane v no~ žnicah 24 kr. sr. Molitvice in potrebni nauki za pridne mladenče. 18. terdovevezane v nožnicah 16 kr. sr. Posebni nauki ino molitve za žensko mladost. 18. terdovezane v nožnicah 16 kr. sr. Sgodna dauiza. Molitne bukve v zhaft Mariji Devizi. 12. terdovezane v nožnicah 24 kr. sr. Angelska služba za mladenče k sveti masi streči. Mehkovezane 3 kr. sr. Sveti križev pot in litanije od terplenja ino smerti Jezusa Kristusa. 12. mehkovezane 3 kr. sr. Zivlenje sv. Heine, bruinne Koroške gradnje. Spisal in na svitlo dal Janez Ziegler. 12. mehkovezane 10 kr. sr. # Djanje svetnikov Božjih in razlaganje praznikov ali svetkov. Spisali družniki sv. Mohorja na svetlo dal Anton Slomšek. 8. 2 dela mehkovezane 4 11. 20 kr. sr. * Kratko številoslovje alj navod: Kako licence iz glave rajtati učiti. Spisal Simon Kudrnaš. 8. mehkovezane 6 kr. sr. Spisovnik za Slovence. Spisal Matia Majar. 8. mehkovezane 12 kr. sr. Stric Tomaž ali živlenje zamorcov v Ameriki od Henriete Stowe. Svobodno za Slovence zdelal J. B. S 6 po¬ dobami. 12. mehkovezane 40 kr. sr. Slovensko berilo za Nemce s kratkimi razjasnjenji in potrebnim abecednim imenikom. Šostavil Anton Janežič. 8. mehkovezane 48 kr. siy Ravno se tiska obče ljublena in novo popravlenu knjiga, „BLAŽE IN NEŽICA." Dalej je od družtva sv.Mohora na svitlo prišlo iii se ravno tukaj dobi: Šola vesela lepega petja za pridno šolsko mladino. 8. mehkovezane 30 kr. sr. Blagomir puščavnik. Podučivna in kratkočasna po¬ vest sa mlade in odraščene. 8. mehkovezane 20 kr. sr. Božidar. Podučivna in kratkočasna povest za slo¬ vensko mladino, kakor tudi za odraščene ljudi. 8 mehko¬ vezane 10 kr. sr. Domači ogovori po nedelskih evangeljih za verne ljudi na deželi. Spisal in izustil Fil. Jak. Kaffol, 2 dela 8. mehkovezane 1 fl. 40 kr. sr. Stari Urban ali zimski večeri dobrih kmetov. Poleg talianskega poslovenili Goriški bogoslovci. 8. mehkovezane 30 kr.- sr. Zgodovina sv. vere v podobah starega zakona. Spisal Jernej Ciringar. 8. mehkovezane s 36 podobami 1 fl., brez podob 10 kr. I