Književna poročila. 233 Književna poročila. Dr. Gregor Krek in dr. Milan Škerlj: Die dsterreichischen Zivilprozefii gesetze im Konigveich der Serben, Kroaten und Slovenen. Sonderdruck des Nachtrages lil aus Neumanns Kommentar zu den Zivilprozeligesetzen, vierte Auflage. Wien 1928. Manzsche VerlagS' und Untversifats^Buch-handiung. Str. 224. Dvojen je bil namen, kakor pravita pisatelja v predgovoru, ko sta spisovala naznanjeno knjigo: omogočiti avstrijskemu juristu vpogled v iz; premembe, ki so jih doživeli naši civilnopravni zakoni po prevratu, dalje pa biti tudi jugoslovanskemu pravniku zanesljiv kažipot po zavitih stezah jugoslovanske zakonodaje in mu nuditi zlasti pregled po novih lazličnih zakonih. TežaNTio in ogromno deto, ko je bilo treba iz obilice izbirati zakonite predpise, ki modificirajo tu pa tam civilnopravdno pravo, še težje, ko se novo pravo na posamezne pravne sisteme v državi skoro nič ne ozira, ampak mu je po večini samo cn temelj, namreč srbsko pravo, je vzlic vsem tem, človek bi menil skoro nepremagljivim težkočam, sijajno uspelo. Avtorja sta nam ustvarila s tem zbirko vseh zakonitih predpisov, jo obenem komentirala, upoštevajoč pri tem vso domačo literaturo in judikaturo. Ustvarila sta s tem delo, čigar vrlime je nemogoče izraziti s par besedami, ki jih bo pa spoznaval praktik dan za dnem. črpajoč iz te bogate zakladnice pri svojem opravilu. Kako vestno sta smatrala avtorja svojo nalogo, kaže, da se nista omejila samo na razlago zakonitih določb, v precej obširnem uvodu sta marveč podala pregled o upiravni in sodni organizaciji naše države, pregled, ki ne pouči zadostno samo tujca, ampak daje tudi domačemu juristu odgovor na marsikatero interesantno vprašanje, ki bi ga drugod iskal zaman. Istemu smotru, dati čitatelju celotno zaokroženo sliko pravosods stva v pokrajinah, kjer so v veljavi še avstrijski civilnopravdni zakoni iz 1. 1895., služi pred razlago sodnega pTavilnika uvrščeni nemški prevod dotionih določb vidovdanske ustave, ki se količkaj tičejo civilnega prava. Tudi ta vzorni prevod je opremljen z dragocenimi opazkami, ki posegajo deloma tudi v druge pravne panoge. Sicer obravnavata avtorja po legal« nem redu dotione paragrafe sodnega pravilnika, civilncpravnega reda in uvodnih zakonw k obema imenovanima zakonoma, ki so doživeli po naši zakonodaji izpremembe, ki jih N' e u m a n n v glavnem delu ni upošteval. 234 Književna poročila. ker je tamkaj obravnaval samo procesno pravo Avstrijske republike. Vsled pravkar navedene vsebine pa se mora knjiga označiti deloma za povsem samostojno delo in ne samo za dodatek v okviru glavnega dela in dopolnilo k znanemu in tudi pri nas prav pogosto uporabljanemu ko« mentarju. Ako se mi je pojavilo pri obsežni tvarini nekaj pomislekov, ni treba tega razumeti tako, da smatram naziranje avtorjev za pogresno. Prav lahko je tudi obratno, saj so naši novi predpisi včasih takšni, da se da v njih obsežena; norma v pravem pomenu besede samo «iuganiti» ali pa celo to ne Tako bi k opazki, da ni razvidno, ali naj se izrekajo kazni po čl. 32 zak. o invalidih z dne 17. novembra 1925 v civilnem ali kazenskem postopku, pripomnil, da bo zato pač treba kazenskega postopka, ker gre za kršitev zakonitih določ in za kazni (str. 24.). — Danes, ko nimamo' še predvidenega kasacijskega sodišča v Zagrebu, je pač določba, da odloča o kompetenčnih sporih med civilnimi sodišči in upravnimi sodišči kasa» cijsko sodišče, nezadostna. Čim bo pa ustanovljeno to kasacijsko sodišče, bo urejena tudi ta stvar, saj bo morala biti odločba kasacijskega sodišča, da li je pristojno samo ali ni, merodajno ne samo zanj, marveč tudi za državni svet (str. 26). — Da se ne strinjam v celoti z razlago čl. 18. ustave, sem povedal drugje. — Naredba pravos.odnega ministrstva od 7. decem? bra 1856, št. 224 drž. zak. velja po mojem mnenju tudi še naprej za tists posle, katerih razmerja naredba od 18. junija 1921, št. 224 Ur. 1. ne ureja. Glej o tem tudi Zdolšek v Slovenskem Pravniku 1925, str. 204 (str. 63 in 98). — Avtorja sama pravita, da glede vročb v kraljevih dvornih poslopjih po srbskem postopniku ni predpisano nič posebnega. Zato bi dosledno domneval, da je z državno preureditvijo tudi dotična izjemna določba 4. odstavka § 32 j. n. sama ob sebi ukinjena (str. 82). — Izrazi aprvo« stepeni snd» v naših zakonih bi identificiral vedno z zbornim sodiščem I. stopnje, siaj srbski prvostepeni sud ustreza po svojem ustroju in celotni organizaciji našim zbornim sodiščem. Kjer se namerava stvar prepustiti okrajnim sodiščem, je to v novih zakonih vedno označeno. Zdi se mi, da se ne motim, če trdim, da se drže naša sodišča tega naziranja (str. 93). — V nekem konkretnem primeru, ko bi bilo sicer vložiti tožbo pri sodišču, določenem po § 100 j. n., odločil je stol sedmorice, odd. B, da bodi' to sodišče deželno sodišče v Ljubljani, sklicevaje se na § 28 j. n. Enako je po mojem mnenju pravilno postopati v vseh sličnih primerih, ker d'ežel» nega sodišča na Dunaju v naši državi nimamo, po analogiji bi bilo pa pri« stojno samo sodišče na sedežu stola sedmorice odd. B. To je pa nemo« goče, ker leži dotično sodišče izven ozemlja naSih civilnopravdnih zakonov. Pomisliti je pri tem, da se bodo obračale na sodišča teh ozemelj samo osebe, ki jih na to ozemlje kaj veže, kakor n. pr. pristojnost ali pa prejšnje domovaliSče. To bo, če sta se dve osebi iz Slovenije ali Dalmacije izselili in se v inozemstvu poročili, ostali pa naša državljana. Poiskati bo v takih primerih sodišče, ki sodi po zakonih, ki so se jim stranke za dotično pravno razmerje očividno podvrgle. Ako treba določiti po tem vidiku sodišče na ozemlju c. pr. r., ni nobene zapreke za uporabo določbe § 38 Književna poročila. 235 j. n. (str. 100). — K navedbi pri § 599/11 c. pr. r. bi bilo še pripomniti, da je pravilnik o carinskih posrednikih z dne 14. maja 1925 razveljavil na tem mestu citirani pravilnik z dne 21. julija 1921. Novi pravilnik nima nobene določbe o razsodišču med carinskim j>osrednikom in njegovim po ob lasti tel jem (str. 204). — K problemom, ki so nastali po prevratu in ki jih imajo reševati sodišča skoro dan za dnem, je prištevati važno vpra? sanje, kaj je »tuzemstvo« v smislu civilnopravdnilh zakonov. To vprašanje se ne obravnava enotno ne po sodiščih, kakor tudi ne v literaturi. Tudi avtorja odklanjata principijelno enotno rešitev, češ da treba poiskati vsaki posamezni zakoniti določbi primemo rešitev (str. 33). Toda če izluščimo iz obilice teh določb, ki so najštevilnejše v sodnem pravilniku, dotične, kjer se da zamenjati atuzemstvo» ali podobno s področjem poljubnega sodišča na ozemlju civilnopravdnih zakonov (n. pr. §§ 67, SI do 83, 106 do 109) dobimo, da sta avtorja z edino izjemo, ki sta jo napra» vila glede § 99 j. n., naziranja, da je terminus «tuzcmstvo» identičen z ozemljem Kraljevine SHS. Po mojem mnenju bi naj padla tudi ta izjema. Kakor ni odrekati tehtnost utemeljitvi obeh avtorjev in tudi Lapajnetove v Slovenskem Pravniku (1923, str. 212), ki sta pa predvsem izsledek gra» matične interpretacije tega paragrafa, tako ni prezreti, da je bila ta norma ustvarjena v prvi vrsti zato, da bi se preprečilo, da ne bi uživali interesa tuzemcev, nastopajočih kot tožiteljev v inozemstvu manjše zaščite napram dolžnikom, mudečim se izven ozemlja j. n. in c. pr. r. Ta razlog je pa sedaj odpadel, najsi tudi pravosodstvo v naši državi povsod ni zadovoljivo. Upoštevati je še, da se priznavajo sedaj povsod tudi izvršilni naslovi, nastali kjersibodi v državi in da je s tem odpadel tudi nadaljni razlog nezaupljivosti. — V zvezi s tem je tudi važno vprašanje vročb izven Slo« venije in Dalmacije. Pravilnik za notranjo poštno službo, ki ga je izdalo ministrstvo pošte in telegrafa leta 1921 ima glede tega predpise, ki se ne strinjajo z določbami c. pr. r., zlasti ne pozna položbe na poštnem uradu. Praksa stola sedmorice, odd. B pa zastopa stališče, da se imajo tudi vročbe izven ozemlja c. pr. r. vršiti točno po predpisih c. pr. r., ako naj se smatra, da je bila sodna po.šiljka pravilno vročena. Tudi komentar se izjavlja v istem smislu (str. 167). Tako se pripeti, da nekaterih kosov ni moči smatrati nikdar za vročene. Tu bi bilo pač na mestu, da bi se sma« trala vsaka vročba, izvršena po poštnih predpisih, kakor da je izvršena tudi po predpisih c. pr. r. H koncu samo še pripominjam, da se avtorja nista omejila strogo samo na razlago pravdnih določb. Obdelala sta tudi najraznovrstnejša pravna vprašanja, ki so samo predhodna vprašanja za pravdne zakone, pa drugod še niso bila pojasnjena. Izredno bogata je zato vsebina knjige, ki zasluži, da si jo nabavi v.sak pravnik. Težko bo izhajal brez nje, saj j« izmed najpraktičnejših knjig, kolikor jih je izšlo po prevratu, z a n e s» Ijiv kažipot in obenem izčrpen pregled po našem civilno* procesnem pravu. Dr. Rudolf Sajovio. 236 Književna poročila. Dr. Guvra V. Gojkovič: Konvasacija zemljiHa. Zagreb, 1926. Tisk Zakladne tiskarne Narodnih novin. Bro.šura, tiskana v cirilici in obsegajoča 65 strani, prinaša osnutek zakona o komasaciji (z lož bi) zemljišč za našo kraljevino ter motive za ta zakon. Zakonodaja o komasacijah v raznih državah Evrope je kaj raznolika. Ta raznolikost se osobito kaže v določbah o pogojih za dopustnost zložbe: aH odloča majoriteta ali izvestna kvalificirana minoriteta prizadetih posestnikov ali se izvaja zložba celo uradoma. Najenergičnejša je bila P r u« sija, ki je že 1. 1821. določila, da je vsaka delitev skupnih zemljišč ipso iure združena z zložbo dotične občine. Šele zakon od 2. aprila 1872. orno* goča samostojne zložbe vsled sklepa večine udeležencev. Od 1. 1920. pa so dopustne celo uradne zložbe. Večina držav v Južni Nemčiji se je omejila na prisilne arondacije mej in ureditve poljskih potov. — V Franciji so favorizirali upoštevajoč individualističnj duh naroda pro« stovoljne zamenjave zemljišč (zakon iz 1. 1884.). Uspehi so bili neznatni. Šele sedaj, po svetovni vojni, so tudi tam začeli izvajati v zvezi z obnovo opustošenih pokrajin obsežnejše komasacije (zakona iz 1. 1918 in 1919). Tudi v Avstriji so prvotno skušali odpraviti razkosanost zemlje z olajševanjem individualnih arondacij (zak. z dne 3. lll. 1868 drž. zakonik št. 178 in nasl.), toda naravno brez pravega uspeha. Še zakon O' arondaciji gozdnih mej iz I. 1883. stoji na istem stališču. Istočasno pa so se uveljav« Ijala stremljenja osobito v deželnih zborih po uzakonjenju pravih koma« sacij in so dovedla končno preko Peyrerjevih zakonskih osnutkov iz 1. 1873. in 1878. do državnega zakona o zložbi poljedelskih zemljišč z dne 7. ju« nija 1883. drž. zak. št. 92. kot takozvanega okvirnega zakona, ki se je uveljavljal šele z izvršilnimi deželnimi zakoni. Tako veljajo na sedaj jugo» slovanskem ozemlju bivše A\strije skoro doslovno enaki deželni zakoni o zložbi za bivšo deželo Kranjsko z dne 7. novembra 1900 kranj. dež. zak. št. 28 z novelo z dne 15. novembra 1910 kranj. dež. zak. št. 37, za bivšo deželo Štajersko z dne 26. maja 1909 štaj. dež. zak. št. 45, ki je sedaj razširjen tudi na Prekmurje in za bivšo deželo Koroško' z dne 21. fe« bruarja 190O kor. dež. zak. št. 15. Dočim pa so bili pogoji za uvedbo zložbe po zakonih iz 1. 1900 pretežki in je osobito predpisano sklepanje udele« žencev ob koncu zložbe o tem, da«li naj se potrdi načrt o zložbi ali ne, največkrat onemogočilo končno izvršitev komasacije, so novejši zakoni od 1. 1909. dalje olajšali uvajanje in izvajanje zložb s tem, da zahtevajo za uvedbo zložbcnega postopka predlog ene tretjine posestnikov z več nego polovico katastralnega čistega donosa ali pa predlog vsaj polovice posestnikov, polagajoč vso izvedbo zložbe, tehnično in pravno, v roke posebnih agrarnopravnih oblasitev (komisarjev in komisije za agrarne operacije) in opuščajoč itak nesmiselno končno sklepanje udeležencev o zložbenem načrtu. Kljub temu so zložbe na slovenski zemlji ostale v povojih. V sosedni Avstrijski republiki pa so dosegle v najno« vejSem času velik razmah vsled smotrene izpopolnitve agrarnopravnih oblastev, pa tudi vsled zakona iz 1. 1920., ki predvideva pod gotovimi Književna poročila. 237 pogoji že tudi uradne zložbe. V ostalih pokrajinah naše države imamo zakone o zložbah seveda še izpred vojne v Hrvatskiin Slavoniji ter v Vojvodini in M e d j i m u r j u. V Hrvatski in Slavoniji velja zakon z dne 22. junija 1902., za Vojvodino in Medjimurjei pa še madjarski zakoni čl. VII. in XXXIX. iz 1. 1908. Hrvatski zakon o zložbii predvideva slično kakor avstrijski posebna komasacijska oblastva (komasacijone povt jerenike, županijska komasaciona povjerenstva kot 1. in zemaljsko koma« saciono povjerenstvo kot II. instanco) in zahteva za predlog eno petino interesentov, ki pa morajo biti obenem lastniki polovice katastrske po» vršine in čistega katastrskega donosa, ali pa eno desetino udeležencev, ako poseduje četrtino katastrske izmere in čistega katastrskega donosa in ako so ta zemljišča razdeljena po načelu «ta-opoljarstva» v tri zgone (Dreifelderwirtsichaft) ali ako je pretežni njih del tako razkosan na male parcele, da jih ni mogoče racijonalno obdelovati. Ptredvideva pa tudi uradne zložbe, posebno ako so iste potrebne radi večjih melioracij, ter celo delno izselitev, ozir. preselitev posameznih udeleženih gospodarstev. Madžarski zakon razločuje pri zložbi administrativni in sodnijiskJ postopek. Prvi ima ugotoviti potom posebne strokovne komisije, da»li je zložba koristna in izvedljiva. Odločbo izreka minister za kmetijstvo. V sodnem postopku se razsoja o dopustnosti zložbe, ki je podana, če v primeru korist« nosti zanjo glasuje vsaj toliko posestnikov, da imajo eno četrtino zemljišč (po površini). Ako pa je izrekla odločba ministrstva, da zložba ni koristna, tedaj zahteva zakon za dopustnost zložbe, da morajo predlagatelji' pose« dovati vsaj polovico zemlje. Na prvi pogled vidimo, da odseva iz hrvat« skih in madžarskih zakonov jasno širokogrudni agrarni značaj prizadetih zemlja, dočim se zrcali v avstrijskih zakonih ozkosrčni merkantiliir.m. Velik del naše agrarne države še ne pozna komasacij. Morda tudi r.'; še povsod podana tako izrazita potreba po njih uvajanju. Vendar je dobro, da se pravočasno ustvari zakonita možnost za eventualno ipotrebno novo porazdelitev zemlje. S tega stališča je brezdvomno presojati brošuro dr. Gavra V. Gojkovič a, ki nam podaja osnovo zakona o komasaciji zemljišč v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Žarišče vsakega zakona o zložibi je njegova določba o pogojih za dopustnost zložbe. Dr. Gojkoviča osnutek se obče tesno naslanja na hrvatski zakon o zložbi iz 1. 1902. (deloma doslovno), značil bi pa velik korak nazaj, ako bi postal zakon, ker otežkoča izvajanje zložb z mnogo prestrogimi pogoji. Dočim favorizirajo hr\'atski, avstrijski, madžarski in menda vsi moderni zakoni o zložbah kvalificirane manjšine za napredkom stremečih posestnikov, zahteva Gojkovič ne samo navadno, marveč naravnost kvali« ficirano večino in sicer "/5 vseh udeležencev, ki pa morajO' imeti v lasti 'js zemljiša po katastralnd izmeri. Vsled tega označuje dr. Milan Ivšid v svojem znamenitem delu o jugoslovanskih agrarnih problemih* Gojkovičev '*[ Dr. Milan Ivšič, Les problemes agraires en Yougoslavie, Pariš 1926, str. 344. 238 Književna poročila. osnutek za «malo posrečeno, v čemer mu bo pritrdil vsak agrarni pravnik. Vrhu tega je črtal napram hrvatskemu zakonu iz L 1902. vsako možnost uradne izvršitve zložb, dočim v vseh modernih agramiih državah stremijo za tem, da omogočajo pod gotovimi pogoji zložbe nezavisno odi subjektiv=> nega razpoloženja interesentov in se ozirajo le na objektivne potrebe modernega racijonaliziranja kmetijskega obrata. Da je končno Gojkovič izbacil po hrvatskem zakonu pogojno možno preselitev (Abbau), je očigled ostalim pogojem samoobsebi umevno. V tem oziru vsebuje torej ta osnu« tek poslabšanje obstoječega zakonodavsdva, kar moramo odločno odkla# njati. Nasprotno so pa v principu povsem umestne določbe o posebnih komasacijskih sodiščih*'* (oblastni komasacijski sud kot prva in državni komasacijski sud u Zagrebu kot druga in zadnja instanca), ki naj bi bila stalna in neodvisna kakor redna sodišča. Mesto sedanjih poverjenikov (na Hrvatskem) in komisarjev (v Sloveniji) predvideva Gojkovič oblastne in državne (v teritorijalnem smislu) komasacijske sodnike. Komasacijska sodišča naj bi bila podrejena kakor dosedanja povjerenstva na Hrvatskem ministrstvu pravde, dočim so oblastva za agrarne operacije v Sloveniji podrejena kmetijskemu ministrstvu, ki pa mora iskati sporazuma z ministr« stvom pravde. Tu je nujno potrebno izenačenje. Pristojnost ureja Gojkovičev osnutek doslovno po hrvatskem zakonu iz 1, 1902., ki v bistvu odgovarja določbam avstrijskega zakona o zložbi, vendar bi bilo treba tu smotrene j šib dolk>čil v pravcu poenostavljenja in pospeševanja postopka. Ne uvidim razloga, zakaj bi bil oblastnii koma« saoijski sodnik samo poiz\'edovallni organ in referent v senatu in zakaj bi mu v gotovem obsegu ne šla popolnoma pristojnost kakor okrajnemu sodniku. Najnovejša avstrijska organizacija agrarnih oblastev s prvimi agrarnimi instancami (Agrarbezirksbehorde), deželnimi agrarnimi' senati (Landesagrarsenat) kot drugimi instancami in najvišjim agrarnim senatom (Oberster Agrarsonat) na Dunaju, na katerega pa je dopustna pritožba le v taksativno naštetih slučajih, osobito tudi radi kršenja zakonov, se mi zdi mnogo boljša in cenejša. Tudi postopek po Gojkovičevem osnutku je ostal isti kakor ga je uvedel že hrvatski zakon iz 1. 1902. Vodi ga komasacijski sodnik s pomočjo odbora udeležencev, tehničnega in drugih strokovnjakov. Razprave so javne in ustne. Umestna je tudi že stara določba, ki jo pa v avstrijskem zakonu o zložbi pogrešamo, da se smatra o vsakem udeležencu, kf izostane od razpiisane obravnave, da privoljuje v komasacijo', ozir. da pristaja na mnenje, ki je ugodnejše za njeno izvedbo. Drugače kakor avstrijski zakon urejata hrvatski zakon in Gojkovičev osnutek vprašanje pravnih lekov. Dočim dopušča prvi pritožbe proti ukrepom komisarja za a. o. na višjo instanco v posameznih stadijih med postopkom samim, prepuščata slednja osvajanje prigovorov med poetop« ** Enake zahteve sem iznesel že svojčas v brošuri »Agrarna vpra* sanja v SIoveniji», 1924, str. 19. Književna poročila. 239 kom komasacijskemu sodniku (po^•erjenikuJ, razsojo o njih pa odkazujeta v slučaju, da jih sodnik ni že sam upošteval, oblast, komasacijskemu sodi« šču (piresuda), proti katerega odločbi je dopustna pritožba (žalba) na državno komasacijsko sodišče. Vendar se mi zdi avstrijski postopek boljši in praktičnejši, ker preprečuje event. brezplodno delo, ako druga instanca n. pr. ugodi prigovoru glede cenitve. Po starem hrvatskem zakonu postavitev v prejšnje stanje ni do; pustna v komasacijskem postopku (avstrijski zakon jo deloma dopušča, izključuje jo pa proti potrjenemu načrtu). Gojkovičev osnutek o tem vsi--kakor važnem vprašanju nima določbe. Vprašanje stroškov ne urejuje ne stari hrvatski zakon niti Gojkovičev osnutek, tako da bi to bilo v skladu s potrebnim pospeševanjem koma» saoij. Ako naj že predlagatelji zalagajo stroške za priprave, ko se še ne ve, bo«Ii došlo do zložbe ali ne, je jasno, da se bo marsikdo, ki sicer irvideva potrebo in korist komasacije, premislil, riskirati ne vedno majhne vsote. Odločno bi se bilo tu naslanjati na avstrijski zakon, po katerem plačuje komisarje in tehničnega strokovnjaka država in morajo udelteženci povrniti po končani zložbi le stroške za zemljemerska dete, ako že noče država sama prevzeti vseh stroškov. Resumč: Gojkovičev osnutek zakona o komasaciji zemljišč v svojih najvažnejših določbah o pogojih za prisilno uvedbo komasacije ne ustreza nujni potrebi poi racijonalni porazdelbi zemlje. Tudi sicer bi se dal s kom-pilacijo sedaj veljavnih hrvatskih, madžarskih in avstrijskih zadevnih predpisov ustvariti boljši osnutek zakona o komasaciji zemljišč za vso državo SHS nego je Gojkovičev. Dr. Fran Spiller-Muvs. Dr. Joseph Mayer: Gesetzliche Unfruchtbatmachung Geisteskranker. Freiburg im Breisgau, Herder & Co. 1927. Str. XUV + 466. To delo je izšlo kot 3. zvezek aStudien zur katholischen Sozial« und Wirtschaftsethik», ki jo izdaja gori označena založba. Samo se označuje kot teološka študija (str. 151). Brez dvoma je zahtevala ogromnega truda. V seznamu uporabljenih spisov je citiranih nad 720 del. In vendar pogrešamo nekaj važnih razprav, kot n. pr. onO' H. G r o s s a s pred« logom, da naj se seksualni zločinci «deportirajo'» na izoliran dalmatinski otok, ali T a n d 1 e r j e v o brošuro: aEhe und Bev61kerungspolitik». Razdelitev knjige v 4 oddelke (osnovne razlage, modemi poskus* sterilizacije, njih ocena, cerkvenopravne posledice) je pravilna, podrejena poglavja slede primemo drugo za dmgim, ali — dmgo iz drugega, pa žal ne vseskozi. Zdi se nam, da je bilo obsežno delo napisano v različnih fazah, ki so stale daleč vsak sebi, da pa je pisatelj svoje nazore, ki jih je imel prej, pozneje izpreminjal, a jih premalo . Evo dokazov: Na str. 137, 138 pravi pisatelj, da hoče njegova knjiga dokazati,